ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 4 (117) • 455-482 455 
Peter Borisov 
O Hacquetovem značaju 
(zgodovinsko-psihološka študija) 
Če ti poreko, da sta se gori strnili, verjemi jim; 
če pa trdijo, da se je spremenil človeški značaj, 
jim tega nikar ne verjemi. 
Kitajska modrost 
Pri študiju Hacquetovega značaja je zlasti pomembno preučevanje primarnih virov iz 
njegove pičlo ohranjene in težko dostopne korespondence in po vsebini bogate avto-
biografije. Toda, ker je pisal po spominu (v starosti nad 70 let), nekatere njegove navedbe 
niso povsod dovolj jasne. Zato smo se morali poslužiti še njegovih objavljenih potopisov. 
Zanemariti pa ne bi bilo smiselno tudi nekaterih podatkov iz krajših ali daljših člankov in 
razprav, slovenskih in tujih piscev.1 
Omenjeni spisi skušajo resnici čim bolj približati objektivno podobo Baltazarja 
Hacqueta de la Motte (1739/1740-1815) iz časov razsvetljene Evrope, neponovljivega in 
vsestranskega znanstvenika, naravoslovca in zdravnika, predvsem pa neustrašnega bojev­
nika za poštenost v znanosti in v odnosu do soljudi. 
Zunanjost Hacqueta, ki gaje narava izoblikovala v osebo manjše rasti, nemirnega, toda 
prodornega pogleda, je nekoliko spominjala na moža trdne volje. Takšen je tudi bil Hacquet 
v resnici. Kljub rečenemu bi bila njegova podoba manj jasna in živa, če ne bi spoznali 
njegovega značaja, ki ga je pisec sam naznačil v svojih obširnih spisih in dopisovanju s 
slavnimi evropskimi učenjaki in celo z nekaterimi vladarji. 
Naša razprava naj bi opozorila bralca na nekaj novih momentov iz Hacquetovega 
življenja, zlasti o njegovem odnosu do razsvetljenstva. 
V Hacquetovem življenju je odigrala nekdanja Kranjska, predvsem pa njena Idrija in 
Ljubljana, pomembno vlogo, saj je tam pustil celih dvajset let svojega mladostnega poleta, 
zanosa, prizadevanj in zdravja. Toda ti dve mesti nista znali nepristransko oceniti njegovega 
nesebičnega in vestnega delovanja ter spoznati bistva njegovega duha in ga končno tudi 
vzljubiti. 
Če ni zapustil Hacquet v svetovni znanosti kakih pomembnejših odkritij ali razodetij, je 
veličina njegovega intelekta brez dvoma v tem, da je prvi dal avtentične znanstvene opise 
(opremljene z duhovitimi komentarji) in pestre podobe mnogih, tisti čas še manj znanih 
predelov avstrijske monarhije (in tudi Slovenije), prav tako pa tudi bližnjih sosednjih in 
daljnih dežel, ki jih je prehodil ali prejezdil na svoji nepogrešljivi kobili Rosinandi. Zelo 
mikavna so opazovanja značajev ljudi, ki jih je Hacquet srečaval na svojih raziskovalnih 
1 Npr. R. Derossi, E. Duller, G. Jakob, J. Jurca, E. Lesky, A. Valenta, G. in T. Mraz, A. Müller, V. Novak, V. 
Petkovšek, J. Pfeifer, G. Pilleri, I. Pintar, J. Valvasor, W. Voss, P. Borisov. 
456 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
poteh, predvsem pa pikre opazke in kritike na njihove običaje in navade. Dragocena in 
obširna poročila ter izsledki, ki jih je priobčeval v številnih evropskih tiskih, so bogatila 
etnologijo, folkloro, botaniko, oriktologijo, geognozijo, mineralogijo, psihologijo in ne 
nazadnje tudi humano in živinozdravniško medicino. 
Znanstveni krogi tudi izven avstrijskih meja so Hacqueta zelo cenili, kar priča dejstvo, 
da so ga sprejela učenjaška združenja v Berlinu, Frankfurtu na Odri, Göttingenu, Erfurtu, 
Halleju, Leipzigu, Lvovu, Krakovu, Firencah in Chambéryju med svoje redne ali častne 
člane. Tudi Goethe ga omenja v svojem znanem potopisu »Italienische Reise« in v zapiskih 
iz 1786 v zvezi z Kerwendelskim gorovjem, ki se vleče od Dalmacije do Sv. Gottharda in 
še dlje. Goethe je tedaj pripomnil, da je večji del tega gorovja Hacquet že prehodil. 
Hacquet je avtobiografijo pisal v materinem jeziku, v francoščini; skušal je biti 
kronološko dosleden, ne da bi karkoli zamolčal ali polepšal, kar je v resnici doživel. 
Oryctographia, potopise in nekatere svoje razprave je Hacquet pisal v nemščini. 
1. Mladost 
Hacquet pripoveduje: 
»On me dit d'être né à Le Conquet en Basse Bretagne l'an 1740. Mes parents m'ont été 
inconnus excepté qu'on me dit que mon père étoit d'une famille aristocratique à seize 
quartier. Les armes qui se trouvent au bas de mon portrait qu'un ami a fait graver malgré 
moi en 1777 à Vienne par Kohi (si. 1) in-quarto doivent avoir du rapport avec ceux de mon 
père, excepté le flambeau de V amour, qui fait voir que je fût fils naturel.«2 
Hacquet je bil pravi otrok viharnega 18. stoletja, obdobja, ki je bilo sila razgibano in 
vsebinsko bogato. 
Medtem ko so se od 16. stoletja dalje razvnemala nasprotja idej na družbenem, 
političnem, socialnem, verskem, kulturnem in znanstvenem področju, je ta proces v 18. 
stoletju dozdevno dozorel. Zahodnoevropske države so zdrsnile tisti čas v viharno obdobje 
vojn in nemirov, podobno tistim na začetku 16. stoletja. Najprej je izbruhnila vojna za 
habsburško dediščino (1740-1748), na to seje navezala sedemletna vojna (1756-1763), ko 
so se spopadli skoraj vsi evropski vladarji. 
»Stari red«, ki si je v 16. in 17. stoletju zagotovil trdna tla pri večini zahodnoevropskih 
držav, je bil pravzaprav svojevrsten kompromis med srednjeveškim ustrojem in zahtevami 
prihajajočega obdobja. 
Ko sta dve socialni vodilni sili srednjega veka - fevdalno plemstvo in katoliška Cerkev 
- izgubili politični in družbeni pomen, so se združile centralistične vladavine v abso­
lutistične monarhije. Odmirajoči fevdalizem si je zaman prizadeval, da zagotovi nadaljnji 
obstoj, z vsemi razpoložljivimi sredstvi seje poskušal upreti kolesju časa. 
Takšno kaotično stanje je pretresalo celotno evropsko družbo, koje stopala v novo dobo 
(od katere je veliko pričakovala), v 18. stoletje. Tega časa pa ni razumeti v kronološkem 
smislu; to obdobje je stremelo k mira, blagostanju in ureditvi gospodarstva. Absolutistični 
vladarji niso dopuščali nikakršnih sprememb družbene ureditve, ki bi osvobajala človekovo 
osebnost in utrjevala enakopravnost vseh državljanov pred zakonom. 
2 »Rekli so mi, da sem se rodil leta 1740 v le Conquet v Spodnji Bretamji. Staršev nisem poznal, vem le, da 
je bil oče plemiškega rodu in je imel 16 prednikov. Grbi k mojemu portretu, ki jih je eden mojih prijateljev leta 
1777 proti moji volji velel upodobiti Kohlu na Dunaju, so gotovo v zvezi z mojim očetom; tam upodobljena 
ljubezenska bakla pač pomeni, da sem bil nezakonski sin.« 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 4 (117) 457 
Mr.chr. et obstet. Baltazar Hacquet de la Motte. Risba F. Linderer, bakrorez Kohl, Dunaj. 
Absolutizem kot najvišja oblika fevdalizma je pomenil po Leibnizu (1646-1716) »stanje 
svobodne rešitve« ali »neomejenosti« gospodujoče državne ureditve, ki je ne morejo 
nadzirati niti ustavni organi niti zakon. V absolutistični državni ureditvi je vladar bil 
suveren in je vršil nedeljivo, nenadzorovano in neomejeno oblast, ki je bila »dana od 
Boga«. Delikt zoper suverena - crimen laesae maiestatis divinae - je bilo razumeti kot 
zločin, ki je bil uperjen posredno proti Bogu in je sodil med najhujše prestopke (crimen 
artocissium). Pri tem ne bi smeli prezreti, da seje absolutizem izoblikoval kot reakcija proti 
konfesionalnim meščanskim vojnam iz 16. stoletja. Takšno stanje v Evropi ni moglo trajati 
dolgo. 
Neposredni povod za razvoj temeljne preobrazbe družbe seje pripravljal že proti koncu 
17. stoletja. Težnja nove kulturne usmeritve je združevala sadove humanizma in prote­
stantizma: od prvega je prevzela svobodo miselnosti, od drugega pa prvine verskih in 
političnih svoboščin. 
Absolutizem seje sredi 18. stoletja prilagodil zahtevam časa; razvneti družbenopolitični 
tokovi so vzburili ne le ta čas, ampak so svojo moč kazali še pozneje. Absolutizem se je 
moral odreči svojega klečeplaznega klerikalizma in aristokratskega snobizma. Državna 
oblast je načela novi boj s katolicizmom in do neke mere se je podredila prihajajoči 
miselnosti - razsvetljenstvu - ki je prezirala stare ureditve. Neposredno nastopajoče silnice 
so bile: razsvetljenstvo, revolucije in klasicizem. Obdobje je zaznamovano z nastankom 
458 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
»razsvetljenega absolutizma« ali »prosvetljenega despotizma«. Prva polovica 18. stoletja je 
bila v znamenju razsvetljenstva kot racionalistične smeri razvoja (do 1770); nato je sledilo 
obdobje revolucije (1770-1795), uperjene proti dotedanji politiki, ki se je zaključila z 
meščanskim klasicizmom (1795-1815), ki je skušal obnoviti antiko. Ti trije zgodovinski 
tokovi so se prepletali, posamično pa so dosegli vrhunec: razsvetljenstvo s Kantom, 
revolucija z Napoleonom in klasicizem z Goethejem. Državne reforme so se izvajale ali s 
pobudo same oblasti (razsvetljeni absolutizem), ali pa nasprotno - kot posledica velikega 
družbenega gibanja (revolucij), ko so bili prosvetljeni despotje včasih celo znanilci 
prevratov. 
Državno vodstvo pod vlado Ludvika XIV. (1643-1715) in prusko pod Friderikom II. 
(1740-1786), ki ju je Cerkev iz določenih razlogov tolerirala, ni kazalo bistvenih razlik. 
Precej manj sta se zavzemala za ortodoksijo vladarjevih neomejenih pravic in mistiko v 
zvezi s tem, manj sta tudi podpirala torturo, tlačanstvo in manj spodbujala uradniško 
izživljanje s cenzuro znanosti. To obdobje so zgodovinarji krstili za razsvetljeni abso­
lutizem ali racionalizem, ki je bil v primerjavi z drugačnimi oblikami vladavine bolj neod­
visen in »demokratičen«. Absolutistična monarhija v 18. stoletju je do neke mere spo­
štovala dolžnosti do svojih podložnikov: »vladar naj bi bil prvi služabnik države.« 
Krona razsvetljenstva in humanizma je bil Kantov nauk. Leta 1784 je Immanuel Kant 
(1724-1804) objavil v decembrski številki »Berliner Monatsschrift« zanimivo razpravo 
»Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung?«3 Razsvetljenstvo je izhod človeštva iz 
mladoletnosti, ki v resnici pomeni nezmožnost, da človek uporabi razum po lastni volji, ne 
da bi privolil, da ga vodi tuja sila. Imeti bi namreč moral dovolj poguma, da bi se uprl 
takšnim vplivom. Sapere aude! To je bil klic razsvetljenstva. 
V zvezi z nastankom zemlje se je Kant izrekel za evolucijske ideje, toda ostro je 
nasprotoval širjenju evolucijskih teženj v biologiji. 
Na Angleškem seje v tem času končalo obdobje revolucij. Pribojevane so bile nekatere 
svoboščine: svoboda mišljenja, govora in tiska. V drugih evropskih državah takšnega 
družbenega napredka še ni bilo zaznati. Angleži so se oprijeli skepticizma, ki je postal 
vsesplošni vodilni pojav. Širjenje prosvete v 17. stoletju in z njo vred razsvetljenstva v 
naslednjem stoletju so pospeševali angleški filozofi (Locke, Hume), ki so hkrati bili tudi 
glasniki svobode mišljenja. Matematiko in fiziko so na splošno imeli za uspešni oziroma 
učinkoviti znanosti. Velik vtis so naredila predvsem Newtonova dela in dela nekaterih 
drugih angleških učenjakov. Pomembne so bile prav tako razlage sodobnih angleških 
filozofov, ki so temeljile na izkušnjah Baconove odklonilne kritike racionalizma in 
Lockeove spoznavne teorije. Izkušnje angleških filozofov in matematikov so v zahodni 
Evropi utrdile »znanstveno miselnost«. Postopoma se je namreč izoblikovalo prepričanje, 
da poseduje človeški razum zadnjo resnico o naravi. Življenjske izkušnje so človeka vodile 
do presenetljivih spoznanj: rešitev bi bila mogoča le, če bi si čim prej podredil naravne 
zakone. Pomenilo naj bi to, da je Lockeov razglas o pomembnosti razuma, ki so ga 
postopoma izoblikovale izkušnje, v javnosti vzbudil več zanimanja kot vsa racionalistična 
Descartesova in Spinozova metafizika. 
Kmalu se je angleški skepticizem presadil na Nizozemsko, v Franciji pa se je duh 
razsvetljenstva tako zelo utrdil in razvil, daje sredi 18. stoletja zavladal nad vso Evropo (la 
règne des lumières). Največ zaslug je pri tem imel Voltaire (1694-1779). Brez dvoma je 
3 Kant I., Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung? Berlinische Monatsschrift 1784. V: Um i sloboda. 
Beograd 1974, 43 in dalje. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 4 (117) 459 
pojav ustrezal duhu časa in željam množic, razkačenih zaradi neštetih krivic in vsesplošne 
tiranije. 18. stoletje je bilo obdobje, ko je v družbi prevladovala vera, da so se vse 
življenjske razmere za vselej ustalile - v resnici pa ni bilo čisto tako. Pripravljal se je že 
izdelan družbeni, politični in verski koncept za vsesplošni prevrat. Francija je postala 
središče materialistične miselnosti; le-ta seje razvila v mehanistično smer.4 
Že na začetku stoletja opažamo izrazito odvisnost razvoja naravoslovja in medicine od 
družbenih sprememb in dosežkov fizikalnih ter kemičnih ved, ki so bile pod močnimi vplivi 
napredujočega razvoja proizvajalnih sil. Za ta čas je značilen hiter razvoj tehnike, industrije 
in iznajdba strojev. Zaznamovan je bil začetek kapitalistične ureditve: razvoj industrije je 
pogojeval prenaseljenost mest, poslabšanje ekonomskih in higienskih razmer. Vse to je 
množico sililo v revščino, širilo bolezni in pospeševalo umrljivost. Porajali so se novi 
socialnomedicinski problemi. Teoretična in praktična odkritja na področju naravoslovja so 
pospeševala preučevanje fizikalnih vplivov na živalski organizem, sočasno pa so nudila 
široke možnosti za praktično rabo. Razvoj filozofije je pomembno vplival na razvoj 
medicine, zlasti zaradi napredne miselnosti francoskih filozofov materialistov in nara­
voslovcev. Novi pogledi na področju naravoslovja so se le počasi in s težavo prebijali na 
svetlo. Albrecht von Haller se je ta čas navduševal nad Harveyevo performecijsko teorijo, 
Wolff je zagovarjal teorijo o epigenezi itn. 
Med najsijajnejša evropska filozofska središča je sodil Berlin. Pruski kralj Friderik 
Veliki je povabil tedanjo evropsko umsko elito na svoj grad Sans Souci, kjer so razpravljali 
o mnogih perečih vprašanjih, ki so zadevala človekovo bistvo in vesolje. V Berlinu je kralj 
ustanovil znanstveno akademijo (1744) in ker je najbolj častil francoske kulturnike, je 
privabil v akademijo predvsem francoske filozofe. In mnogi Evropejci so trdno verjeli, da 
bo znanost tista, ki bo vsak čas napravila življenje znosno in lepo. 
Miselnost je ubrala novo smer: znanost naj bi postala veda o naravi, kajti središče 
razsvetljene in praktične miselnosti' je temeljilo na naravoslovju, ki je bilo pod vplivi 
liberalizma. Preučevanje narave je prišlo na prvo mesto. Na razvoj znanosti so izredno 
vplivala genialna Newtnova, Linnéjeva in Boerhaavejeva dela. 
Čeprav Isaac Newton ni neposredno vplival na razvoj medicine, so njegova dognanja 
dragocena, ker so potrdila, da so človek in vsa dogajanja v naravi neposredno odvisna od 
naravnih zakonov, ki uravnavajo celotno vesolje.5 
Botaniki, ki jih je navdajal znanstveni zanos, so koprneli po iznajdbi takšne razvrstitve 
sveta, ki bi temeljila le na dejstvih. To pa bi bilo mogoče objektivno ugotoviti. Posrečilo se 
je to Švedu Karlu Linnéju (1707-1778), profesorju iz Upsale, uspešnemu zdravniku in 
največjemu botaniku vseh časov. Linné je v botaniko uvedel onomastiko, pri čemer mu je 
pomenila prva beseda rod, druga pa vrsto. »Systema naturae« je bila objavljena 1736 (štiri 
leta pred rojstvom Hacqueta) in je v svetu določila pravo mesto rastlinam, živalim in 
človeku. 
4 Hazard P., Evropska misel v XVIII. stoletju, Ljubljana 1960, 26. 
5 Stephen Hales je objavil 1727 »Pflanzenstatik« in utemeljil fiziologijo rastlin. Rosei v. Rosenhof je opisal 
gibanje ameb, za katere je mislil, da so »vodni insekti«. Giovani Borelli je menil za kosti, da so vzvodi, na katere 
so pritrjene mišice. Baglioni je krvni obtok primerjal z delovanjem hidravličnega stroja. Friedrich Hoffmann je 
trdil, daje človeško telo stroj, ki se giblje določen čas, nato pa preneha delovati. Stahl je razvil teorijo o animizmu 
in flogistonu. Albrecht v. Haller je zagovarjal teorijo vzdražljivosti, ki pogojuje nastanek vseh bolezni. Lavoisier 
je s poskusi dokazal, da je zrak sestavljen iz dveh plinov, od katerih je kisik vzrok za gorenje in nastanek kislin. 
Daltonova atomistična hipoteza je imela kemične procese za posledico združevanja in razdruževanja atomov. 
Sprengel je razpravljal o strukturi in oplajanju cvetov z žuželkami in vetrom. Edward Jenner je odkril cepivo proti 
varioli itd. 
460 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
Draga polovica 18. stoletja je za znanost in medicino pomenila obdobje poglavitnih 
pridobitev. Pomembna filozofska gibanja v dobi racionalizma so bila daleč od abstraktnosti: 
nova odkritja v naravoslovni in medicinski znanosti so dala vrsto praktičnih sadov. Začetek 
novega časa - »Spectacle de la nature« - je pomenil pravzaprav umetno ločitev od 
miselnosti 17. stoletja, saj so težnje minulega stoletja živele še nekaj časa naprej in včasih 
so bile celo na nižji ravni. 
Znanost se je medtem bogatila s številnimi odkritji naravnih zakonitosti, ki so 
spodrivala brezplodne filozofske špekulacije. Vse silneje se je oprijemala pozitivističnih 
meril in razvojnih smeri: ob fiziki (Galvani) se je uspešno razvijala kemija (Lavoisier), 
patološka anatomija in eksperimentalna fiziologija sta se reformirali (Morgagni, Haller, 
Magendie, Prochaska) v tolikšni meri, da sta na mah izgubili veselje do zbiranja kuriozitet, 
ki so dotlej veljale za velika »čudesa« anatomskih gledališč, in sta preusmerili svoje 
zanimanje na pojave, ki so bili vsesplošni ter so kazali harmonijo naravnih zakonitosti. Pri 
izpopolnitvi diagnostike (Auenbragger, Laënnec) in pri naglem razvoju klinične medicine 
(Boerhaave, Sydenham, Heister) so imele glavni delež korenite reforme študijskega 
programa na medicinskih fakultetah (Leiden, Dunaj), kar je bilo očitno v medsebojni 
odvisnosti. 
Hacquet se je kot zunanji gojenec šolal v jezuitskem kolegiju Pont-à-Mousson, kjer je 
študiral humaniora, tuje jezike in jezuitsko filozofijo. Jezuiti so svoje učence pripravljali za 
visoke službe v svetnih ali duhovniških poklicih. Bili so številni, učeni in bogati. V vsej 
katoliški polovici Evrope je izbrani svet mladine obiskoval njihove šole. Vendar se 
Hacqueta cerkveni nauki, ki so mu jih njegovi učitelji neusmiljeno vtepali v glavo skozi 
vrsto let učenja, niso prijeli, pač pa so ga še bolj odtujili od veroizpovedi, »on ne m'a jamais 
dit d'avoir été innoculé d'aucune religion mais celle que j'adopta fût l'indifférente...«6 
Hacquet je menil, daje treba biti v življenju predvsem pošten, zato je odklanjal univerzalne 
sisteme. Večkrat sta ga nemirni duh in svojeglavost pripeljala do hudih prepirov s 
predpostavljenimi, ki so na vse njegove izpade ostro reagirali. Prav tu pa je zorel koren 
sovraštva do »črnosuknežev in menihov« (sovraštvo se ga je držalo potem skozi vse 
nadaljnje življenje), ki mu je kasneje povzročalo velike nevšečnosti. Hacquet ni bil nagnjen 
k totalnemu sovraštvu, ampak je bil izrazit sangvinično-kolerični Francoz. Kljub temu je 
študije na jezuitskem kolegiju končal celo z doktoratom iz jezuitske filozofije v starosti 17 
let. 
»Moja vzgoja je bila brez posebnih pritiskov in sanjarjenj o bistvu načel in sem sčasoma 
tudi spoznal, kako to naravi nasprotuje. Od mladosti sem bil vajen živeti svobodno, kot je 
v družbi pač spodobno in možno...«7 Hacquetov sangvinično-kolerični temperament je 
mnogo pripomogel, da so ga zelo malo prizadevale vsakodnevne težave; povsod je skušal 
videti samo dobro stran sveta. Koprnel je, da bi s svojo duševno močjo vsakogar prehitel in 
prav vse dosegel, kar si je zamislil v življenju. Že v otroški dobi je kazal organsko 
neprizadetost in ni si dovoljeval, da bi ga močni zunanji pritiski štrli. Razvijal se je brez 
večjih težav in je že zgodaj vzljubil naravo in njene lepote. 
Po filozofskem študiju se je Hacquet napotil v Pariz, kjer je krajši čas obiskoval 
Collegium medico-chirurgicum in se mujal okoli vprašanj praktične kirurgije. Toda kriteriji 
za dosego kirurškega oziroma ranocelniškega poklica so bili čedalje strožji, pač z 
namenom, da se doseže čim boljša vzgoja kirurških kadrov. Zato Hacquet ni mogel v tem 
Avtobiografija, 1746: »veroizpoved, ki sem jo sprejel, je bila indiferentna...« 
7 Oryctographia Carniolica, knj. I., Leipzig 1787. Predgovor. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 ' 4 (117) 461 
kratkem času zadovoljiti vsem merilom.8 Leta 1755 je potoval v Španijo, nato v Anglijo, z 
namenom, da bi se izpopolnil v tamkajšnjih bolnišnicah v praktični kirurgiji. Vendar se je 
moral kmalu vrniti v domovino... 
2. Obdobje sedemletne vojne 
Konec 1756 je izbruhnila sedemletna vojna (do 1763), ko je pruski kralj Friderik II. 
napadel Saško, da bi koaliciji spodnesel vojne načrte. 
Pozimi 1756 so francoske vojaške oblasti poklicale Hacqueta v mornarico. Konec leta 
se je vkrcal na francosko fregato Hippotamos, ki je imela nalogo, da zavzame angleško 
postojanko na otoku Minorici (Menorca) v Balearih.9 Po francoski zmagi pri Minorki so 
Hacqueta odpustili iz mornarice. Ker pa se je sedemletna vojna nadaljevala,10 se je javil kot 
prostovoljec armadnemu zboru generala Fischerja na Spodnjem Renu in se udeležil bitke 
pri Einbecku. Ob koncu bitke je padel v angleško ujetništvo. Od tega časa dalje se slikovito 
vrstijo Hacquetovi nenavadni vojni podvigi. V angleškem ujetništvu se je dobro znašel in 
nekaj časa deloval kot »felčer« (Feldscher), »quoiqu' auparavent je n'avoit nullement servit 
sous les drapeaux d'Esculape...,«11 a je bil v metežu vojne zopet ujet, toda to pot od rojakov, 
francoske vojske. Ti so ga zaposlili kot vojaškega ranocelnika. 
V vsaki vojski - francoski ali sovražni - katere se je udeležil (verjetno, da bi potešil 
8 Za ta čas je značilno, da so se kirurgi na Francoskem najsrditeje bojevali, da bi si zagotovili enakopravnost 
z doktorsko srenjo. V prvi polovici 18. stoletja so navzlic hudemu odporu pariške medicinske fakultete celo 
dosegli, da jim je kraljeva oblast 1731 podelila dovoljenje, da smejo ustanoviti kirurško akademijo (Académie 
royale de chirurgie) s stopnjo visoke medicinske šole. Kirurgija v Parizu in na nekaterih drugih univerzah (malo 
časa tudi v Montpellieru) ni sodila v uradni učni program medicinske fakultete. Če so kirurgijo kljub temu 
predavali, so to opravljali zgolj teoretično. Če se je doktor medicine želel izučiti ročnega kirurškega opravila, se 
je vadil pri brivcih (barbirjih) ali pa je obiskoval zasebne praktične tečaje pri mojstrih kirurgih. 
Ko razpravljamo o rokodelski medicini in kirurgiji, moramo poznati diferenciacije kirurgov. Kirurška množica je 
bila ves čas rokodelska, kar pomeni, da so kirurgi-brivci sodili v rokodelski stan in bili organizirani v cehih. 
(Izprašan kirurg seje od drugih kirurgov razlikoval po tem, kje je bil končno izprašan: na fakulteti, pri cehovskem 
razsodišču ali pred zdravniškim kolegijem). 
Razvoj kirurgije pred 19. stoletjem je pospešilo več dejavnikov: razvoj anatomije, raba ognjestrelnega orožja in 
sprememba kirurškega socialnega položaja. Proti koncu 18. stoletja je kirurgija postala enakovredna drugim 
medicinskim strokam. Status kirurga se je izenačil s statusi drugih zdravnikov. Na Avstrijskem je cesar Jožef II. 
1784 ukazal, da se notranja medicina združi s kirurgijo. 
9 Na začetku sedemletne vojne (1756-1763) je Francija maja meseca 1756 iz Toulona napotila 150 
transportnih ladij z vkrcano vojsko, ki so spremljale eskadro admirala La Galissonniére, sestoječo iz 12 bojnih 
ladij, z namenom, da zasedejo otok Minorko (Menorca) v Balearih. Brez težav je admiral izkrcal svojo vojsko na 
otoku, sam pa je zdel z eskadro v bližini, da bi zavaroval zvezo vojske z matično deželo in da bi obvaroval svoje 
transportne ladje z morske strani. Ko so za to zvedeli Angleži, so takoj napotili admirala Binga iz Gibraltarja 
(ožino so Angleži zasedli 1704) z eskadro 13 bojnih ladij z vkrcano vojsko in več transportnimi ladjami, da bi 
pregnali Francoze z otoka Minorke. Ker pa je bila maloštevilna posadka v utrdbi na Minorki že v zelo kritičnem 
stanju, je bilo treba takoj ukrepati - izkrcati na otok angleško vojsko. 
Admiral Bing seje zato odločil, da takoj stopi v boj z La Galissonnièrejem, toda njegovi manevri so bili zapozneli 
in zato neuspešni, čeprav je razpolagal z večjo vojaško močjo kot sovražnik. Utrdba je padla v francoske roke, 
Bing pa je obrnil ladjevje in priplul v Gibraltar, ker ni mogel nadaljevati boja zaradi velikih ladijskih poškodb, 
povzročenih s francoskimi topovi. Tako so Francozi brez večjega truda premagali Angleže. Angleško višje 
mornariško sodišče je spoznalo admirala Binga za krivega poraza pri Minorki in ga obsodilo na smrt z ustrelitvijo, 
ki je bila tudi izvedena. (Gl. tudi A. A. Bubnov, Pomorski ratovi. Dubrovnik (brez datuma), str. 167 in dalje). 
1 0 Bila je to prva evropska svetovna vojna. 
11 »Čeprav pred tem še nikoli nisem služil pod Eskulapovo zastavo.« 
462 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
svojo slo po kirurgiji), je vršil posle ranocelnika, čeprav za ta poklic še ni bil izprašan, ko 
seje v tistem času mrzlično začelo sistematično šolanje vojaških zdravnikov.12 
Vojak-prostak Hacquet ni mogel biti že zaradi svojega fizičnega izgleda, »voyant que 
ma taille de 5 pieds«, takole je zapisal: »Vedel sem, da moja pet čevljev visoka postava ne 
more doseči posebne sreče pri vojaštvu.«13 Bil je zelo avtokritičen, in s tem v zvezi je 
zapisal: »Čeprav sem bil v tej imenitni stroki (pri tem misli na kirurgijo) le slabo podkovan, 
ker pa se ž njo ukvarja vsaka stara babnica (»que chaque vieille femme exerce«), sem si 
zdel upravičen, da se ž njo lahko ukvarjam tudi sam.«14 V bitkah, ki se jih je udeležil, je bil 
tudi večkrat ranjen, kmalu bi skoraj oslepel. Ranjen je bil 1758 v boju proti Hanovercem in 
Prusom za Crefeld v območju Kölna ter bil zopet ujet. V nemški armadi je deloval kot 
kirurg na Pomorjanskem in v bitki pri Zorndorfu proti ruski armadi. Ko se je z vojsko 
umaknil na Saško, so ga na češki meji ujeli Avstrijci in ga dodelili armadnemu zboru 
generala Laudona.15 
Pozimi 1760 je bivakiral z vojsko v Rudnih gorah, kjer se je prvič začel zanimati za 
rudnike in jih je v ta namen tudi obiskal v Freibergu in Altenbergu. Nato seje udeležil bitke 
pri Torgau, kjer so ga po krivem osumili nekega vojaškega zločina in bi bil moral biti 
ustreljen kakor njegov rojak stotnik Latouche. Vendar je imel zopet svojo neskončno srečo, 
da je bil oproščen in odpuščen. Hacquet se je 1761 vrnil na Francosko, kjer se je pričel 
ukvarjati z naravoslovjem, medtem ko je prakticiral kirurgijo v bolnišnicah v Parizu in 
Montpellieru. Nemirni duh pa mu ni dal miru in spet ga dobimo v vojski. Tako je že 1762 
zapustil domovino, kajti »mais mon inconstance national,«16 pot ga je vodila nazaj k 
avstrijski armadi in znašel se je v Pragi na Češkem. Tu je deloval kot višji kirurg in 
demonstrator anatomije pod vodstvom majorja-kirurga generalnega štaba Madžara Unreina 
v kraljevi »Invalidski bolnišnici« (royal aux Invalides), kjer je ostal do 1763, ko se je 
končala sedemletna vojna in bil sklenjen mir. Tedaj so »tous les chirurgiens et médecins 
étrangers«17 odpustili iz vojske z obljubo, da jih bodo za stalno zaposlili v civilni službi -
toda obljube niso držali. In Hacquet je pikro pripomnil: »Kdor verjame besedam visokih 
oseb, bo zelo verjetno tudi ogoljufan.«18 
1 2 Zanimiv je razvoj nemških kirurških šol v drugi polovici 18. stoletja. Kralj Friderik Veliki je dal povabiti 
na Nemško francoske ranocelnike (ki so sloveli kot dobri in izkušeni strokovnjaki tudi izven svoje domovine) in 
sicer tiste, ki so v Franciji praktično opravljali takšno delo, ter jih dal namestiti po berlinskih bolnišnicah. Francozi 
so kot višji kirurgi opravljali kirurško prakso v vojnih lazaretih in so pri opravilu kot pomočnike rabili nemške 
ranocelnike oz. kirurge, ki naj bi se izobraževali pod njihovim strogim vodstvom in navodili. Odtlej se je kralj 
bahal pred Evropo z večjim številom izučenih in spretnih domačih kirurgov, ki so zasedli potem mesta upokojenih 
francoskih kirurgov. Berlinska kirurška šola je kmalu zaslovela zaradi izredne vestnosti svojih učitelljev. Veliko 
število nemških ranocelnikov so tisti čas napotili v Strassburg in druga mesta na kirurške šole. 
Kljub omenjenem so bili dobri kirurgi v nemško govorečih deželah še vedno maloštevilni, zlasti v javnem 
življenju, ker je bila kirurška šola izrecno določena za potrebe vojne sanitete. Dosegli so sicer precejšnji napredek. 
Kmalu so jih začele posnemati tudi druge države, med njimi zlasti Avstrija. Cesarica Marija Terezija in njen 
generalni štab sta se resnično bala grabežljivosti in agresivnih poželenj pruskega vladarja, ker sta se zavedala, da 
imata slabo opremljeno vojno medicino. 
1 3 Nekoč so po starih merilih izračunavali višino telesa s številom čevljev (en čevelj je meril v raznih državah 
različno, v Avstriji npr. okoli 0,316 m). Torej je Hacquet meril nekaj več kot 160 cm. 
1 4 Avtobiografija, 1758. 
1 5 Avtobiografija, 1759 (Hacquet je stopil v linijski polk, kije taboril v Töplitzu in bil dodeljen armadnemu 
zboru gen. Laudona). 
1 6 Avtobiografija, 1761: »je nestanovitnost, kakršna je lastna moji naciji.« 
1 7 Avtobiografija, 1762: »vsi tuji kirurgi in zdravniki...« 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 • 1999 • 4 (117) 463 
Ves razočaran se je odločil, da »za vedno zapusti krščanski svet« in se je prek Poljske 
napotil proti Carigradu. Na poti skozi Besarabijo je zbolel za kugo, vendar se je vse, kot 
vedno, srečno končalo, le da mu je oslabel spomin. Malodušen in brez najmanjših sredstev 
je opustil nadaljnjo misel na potovanje v Turčijo in krenil na Erdeljsko, kjer je živel neki 
njegov prijatelj, francoski polkovnik konjeniškega eskadrona, ki mu je pomagal, da je 
popolnoma okreval; pri njem je ostal poldrugo leto, se zdravil z mrzlimi kopelmi, veliko 
bral in si sposojal knjige s iz prijateljeve bogate knjižnice. Ogledal si je tisti čas tudi 
okoliško naravo, zlasti rudnike. »Ves čas sedemletne vojne,« je zapisal, »ki sem se je 
udeležil kot vojak in zdravnik, sem malo mislil na koristno literaturo. Tako sem še dve leti 
potoval po deželah, kjer sem se mogel malo ali nič naučiti /.../. Vendar upam, da me bodo 
bralci kolikor toliko dobro obravnavali, ker se ne počutim krivega, da bi spisal sestavek ali 
knjigo, ki bi lahko zmešala človeške čute /.../«19 
Prek Ogrske se je Hacquet 1764 napotil na Dunaj, kjer je skozi leto dni na univerzi 
obiskoval predavanja iz medicine, fizike, mehanike, prava itn. - da bi si ojačal spomin. »Je 
n'ai jamais étudié aucune science ni art par règle de collège, le peu que j 'ai pris n'a jamais 
été par l'intermède d'un professeur excepté quelques leçons anatomiques et physiques 
expérimentales, je me suis donc formé purement par la lecture des bons livres.«20 
3. Idrijsko obdobje 
Hacquet se je 1765, ko je služil v praški bolnišnici, pobliže seznanil z vrhovnim 
zdravnikom cesarske vojske (le protomédecin des armées imperiales) Grafenhuberjem.21 
Le-ta gaje seznanil, ko je bil 1766 na Dunaju, z Nizozemcem, Boerhaavejevim učencem, 
Gerhardom van Swietnom (1700-1772), direktorjem celotne medicinske službe v cesarstvu, 
osebnim zdravnikom cesarice Marije Terezije in reformatorjem medicinskega študija. 
Van Swietnu22 je mladi, šestindvajsetletni nadebudni vojaški ranocelnik vzbujal prijetne 
slutnje. Ponudil mu je civilno službo po lastni izbiri službenega kraja. Hacquet ni dolgo 
1 8 Avtobiografija, 1762: »mais qui croie aux paroles des grands en est souvent la dupe...« 
1 9 Jakob G., Baltazar Hacquet, Leben und Werke. München 1930, 19. 
2 0 Avtobiografija, 1764: »... nikoli namreč nisem študiral neke znanosti niti veščine na predavanjih; ono malo, 
kar sem se učil, si nisem nikoli pridobil s posredovanjem kakšnega profesorja, z izjemo nekaj predavanj iz 
anatomije in eksperimentalne fizike; svojo izobrazbo sem si pridobil edinole z branjem dobrih knjig.« 
2 1 Pod tem imenom ni bilo najti v strokovni medicinski ali zgodovinski literaturi imena »Grafenhuber«. 
Očitno je, da je Hacquet tu nekaj zamešal. 
2 2 Gerhard van Swieten je v avstrijskih deželah ustanovil tudi nove zdravstvene zavode. Dotedanje številne 
zdravstvene zakone je stmil v celoto z Odredbo o zdravstvu (Sanitätsverordnung), ki jo je cesarica potrdila in 
razglasila (1766). Novi revidirani zdravstveni zakon je vseboval vrsto sodobnih nazorov o nalogah zdravstva. Leta 
1767 je bil razglašen patent, Sanitätsregulativ, s katerim je bil večidel zdravstvene uprave izročen zdravstvenim 
komisijam na terenu. Nato so stare odredbe dopolnili in revidirali (1770). Van Swieten je prav tako v celoti 
reorganiziral avstrijsko javno zdravstveno službo in izdelal osnutek zdravstvenega zakonika, Sanitätshaupt­
normativ oz. Normativum sanitatis, ki ga je cesarica potrdila in dala razglasiti. 
Normativumje bil prvi tovrstni splošni zdravstveni zakonik, kije veljal za vso monarhijo: Constitutio rei sanitatis. 
Vsebuje dva dela: prvi, krajši, navaja predpise o ureditvi zdravstvene službe na državni meji (proti Turčiji) in nosi 
naslov »Pars secunda: De iis quae ad Sanitätern quoad confinia ad finitimas gentes servandum perinent.« Zakon 
je med drugim posegal tudi na področje babiške deontologije in etike. Avstrija je na ta način bila prva evropska 
dežela, ki je razglasila splošni zdravstveni zakon. Normativum je v svojem prvem delu strogo ločeval dolžnosti 
fizika, kirurga, lekarnarja in babice. (Gl. Borisov P., Ginekologija na Slovenskem od nastanka do 80. let 20. 
stoletja. SAZU. Ljubljana 1995, 51). 
464 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
premišljeval in je izbral Kranjsko, ker ga je zanimal živosrebrni rudnik v Idriji 
(montanistika ga je že od nekdaj privlačila) in ker je slišal, da tam deluje znameniti 
naravoslovec in zdravnik dr. Joannes Antonius Scopoli (1723-1788), s katerim (tako je 
mislil) bi bilo po vsej verjetnosti prijetno sodelovati23 tudi na področju naravoslovja. 
Rudnik živega srebra je bil zasebna last habsburške hiše in bil izjemno pomemben vir 
dohodkov ter osnova za najemanje državnih posojil. Sredi 18. stoletja je zaposloval 591 
rudarjev, 54 gozdnih delavcev in 40 nameščencev.24 Delo v rudniku je bilo težko, zdravju 
škodljivo (to se je izkazalo šele po nekaj letih dela v jami) in rudarje so pestile 
epidemične bolezni ter merkurializem. Vse to je nujno kričalo po tem, da bi obrat dobil 
dobre in izkušene zdravnike, kajti bilo je to v korist uspešnega delovanja celotnega veli­
kega podjetja. 
Za namestitev ranocelnika Hacqueta kot obratnega kirurga je bila po pravilniku o 
nastavitvi potrebna izobrazba magistra kirurgije in babištva, ki pa je Hacquet ni imel. Pri 
tem mu je pomagal van Swieten in ga usmeril na nadaljnjo življenjsko pot: Hacquet je 
zadostil pravilom, koje napisal disertacijo o umetnem anusu25 (kije bila kasneje objavljena 
v tisku). 
Pred prihodom Hacqueta je bila zdravstvena služba v idrijskem rudniku na zelo nizki 
stopnji. Pogoste so bile pri rudarjih očesne bolezni in kile, kar se ni zdravilo ali se je 
zdravilo slabo. Bolniki so zato iskali zdravstveno pomoč v drugih krajih in so pogosto 
izostajali od dela, ali pa so morali umreti. Da bi se izognili hujšim zdravstvenim okvaram 
z živim srebrom, je uprava občasno zamenjevala rudarje na bolj izpostavljenih delovnih 
mestih z onimi na manj nevarnih. 
Hacquet je še istega leta nastopil službo v idrijskem rudniku in bil nameščen kot obratni 
kirurg in porodničar. Toda že ob nastopu službe je naletel na odpor rudniške uprave, ki je 
navajala kot pomembno pomanjkljivost kandidata neznanje deželnega (slovenskega) jezika. 
Bila je to edina prepreka, na katero se je opirala uprava. Van Swieten je menil drugače: 
»Vsak pameten človek bolj upošteva mutastega kirurga, ki je vešč v stroki, kakor 
nevedneža, ki ne zna drugega kot čvekati.«26 Hacquetu je hladen sprejem uprave zagrenil 
veselje in se je še kasneje večkrat spominjal, kako je v Idriji doživel mnogo hudega, a je 
kljub svoji mladostni nestanovitnosti zdržal tam celih 7 let in to prav zaradi naravoslovja. 
Veliki avstrijski zdravstveni reformator van Swieten pa je idrijskemu rudniku napravil 
največ, kar je mogel: dal mu je zdravnike izrednih strokovnih kvalitet - napotil je v Idrijo 
zdravnika dr. J.A. Scopolija in mr.chir. et obstet. B. Hacqueta. 
Po smrti idrijskega ranocelnika Jožefa Gutta, Hacquetovega predhodnika, so 1766 
nastala v dunajski zdravstveni upravi neprijetna trenja med van Swietnom, ki se je 
potegoval za namestitev Hacqueta za obratnega rudniškega kirurga, in med predsednikom 
dunajske dvorne komisije Ignacijem Kempfelnom, ki je podpiral svojega izbranca. Slo je 
namreč za to, kdo naj bi bil bolj primeren, da zasede mesto idrijskega obratnega kirurga. 
Kot običajno je tudi to pot zmagal van Swieten. 
Hacquet je bil pravo nasprotje svojemu predhodniku: bil je strokovno dobro razgledan, 
zlasti v anatomiji, teoretični kirurgiji in operativni tehniki, ki si jo je s prakso v vojni utrdil, 
2 3 Borisov P., Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem. SAZU. Ljubljana 1977, 171. 
2 4 Pfeifer J., Zgodovina idrijskega zdravstva. Mestni muzej Idrija 1989, 71. 
2 5 Nova methodus ano artificiale in regio illiaca sinistra instituendi. Venetia 1767, 89. 
2 6 Lesky E., Arbeitsmedizin im 18. Jahrhundert. Werksarzt und Arbeiter in Quecksilberbergwerk Idria. Wien 
1956, 33. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 -4(117) 465 
Pogled na Idrijo. Iz: J.W. Valvasor, Die Ehre dess Hertzogthum Crain. 
Ljubljana 1689, XXVII. pogl. 
pozneje pa tudi v praktičnem porodništvu. Posebno predan je bil vsem novotarijam v 
medicini. Skratka, bil je tiste vrste kirurg, kot ga je mogla tisti čas nuditi le široka 
ranocelniška praksa v sedemletni vojni in zavzetost ter prizadevnost med študijem in 
prakticiranjem po bolnišnicah v Parizu, Montpelliera in na Dunaju. Van Swieten je bil o tem 
dobro poučen, zato ga je izbral in tudi zagovarjal. 
Hacquet pripoveduje o prvih vtisih, ki jih je doživel v Idriji. »Že prvi teden po mojem 
prihodu se je v jami vžgal v podzemskih galerijah vnetljivi zrak in je izbruhnil požar. 
Mnogo radarjev je bilo močno opečenih po vsem telesu, vendar kljub hudemu dogodku, so 
vsi okrevali.« Svoj način zdravljenja opečencev je Hacquet pozneje opisal v nekem 
dunajskem časopisu.27 
Hacquetovo življenje je bilo sila razgibano, lahko bi rekli, da nič manj kakor Sco-
polijevo. S prvimi botaničnimi ekskurzijami v okolico Idrije in njeno hribovje je začel 
1767, prehodil pa je tisti čas še gorenjske Alpe. Zimske proste ure je porabil za preučevanje 
rudarstva in teoretične kemije. Hacquet in Scopoli (slednji je prav tako izkoriščal čas za 
razgledovanje po živi naravi, polni čudovitih botaničnih skrivnosti) sta bila velika učenjaka 
na svojem znanstvenem vzponu prav v Idriji. Hudomušna usoda ju je dražila sredi bogate, 
še malo raziskane flore, favne in mineralov. Kot nadpovprečneža sta na svoji življenjski poti 
doživljala nič koliko grenkih dni, bridkih razočaranj in spoznanj sredi surovega, skoraj 
nevednega okolja, ki ni kazalo nikakega razumevanja. 
' Hacquet B., Abhandlung über die brennende Schwaden der Berggruben. Wiener Allerley 1773. 
466 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
Prava sreča za naravoslovno znanost, da se zahvaljujoč svojemu značaju kljub vsemu, 
kar sta neprijetnega doživela, nista dosti menila za neuko in nehvaležno okolje. 
Nenadoma pa je 1768 izbruhnil med Hacquetom in Scopolijem hudi spor.28 Slo je za 
razdelitev dela. Bistvo spora je bilo čisto stanovske narave, pri čemer je prišel zopet na dan 
zgodovinski absurd, ki je pred stoletji privedel do cepitve medicinske stroke, s tem v zvezi 
pa do omalovaževanja kirurškega stanu in do profanacije te vede. Scopoli, kot pred­
postavljeni Hacquetu, gaje včasih izkoriščal. Koje namreč skrivaj odhajal med službenim 
časom na raziskave v naravo, je vselej ukazal Hacquetu, da ga ta nadomešča tudi pri 
internističnih bolnikih in naj jih zdravi po svoji uvidevnosti in znanju. Temu pa se je 
Hacquet odločno protivil in odklanjal bolnike z izjavo, da je nastavljen le za kirurške 
primere in porode. 
V konflikt je posegla posebna dunajska cesarska komisija, ki ji je predsedoval grof 
Hohengarten. Osebno je pripotoval v Idrijo, da bi na licu mesta razčistil stvar. K obravnavi 
sta bila povabljena dr. Scopoli in mr. chir. Hacquet. Predsednik je po zaslišanju udeležencev 
razsodil, da mora kirurg najprej pregledati internistične paciente, nato pa jih napotiti zaradi 
zdravljenja k Scopoliju. Če bi pa Scopoli odredil kako drugače, jih sme Hacquet tudi 
zdraviti in sicer šele po konzultiranju s fizikom. Tudi zdaj seje Hacquet odločno uprl. Grofu 
je izjavil, da je po pogodbi, sklenjeni z upravo rudnika ob nastopu službe, bil sprejet na 
delovno mesto le kot kirurg in porodničar. Zato je menil, da je diagnosticiranje in zdrav­
ljenje notranjih bolezni skrb in stvar edinole dr. Scopolija, nikakor pa ne kirurgova. V spor 
je posegel zopet van Swieten in se potegnil za idrijskega kirurga; ker je menil, daje bil nje­
gov ugovor pravilen, je razveljavil odločbo cesarske zdravstvene komisije. 
Hacquet se je 1769 namenil potovati v Italijo, kjer je obiskal vulkanične pojave na 
Vezuvu in gori Etni, ter zbiral primerke ostankov strjene lave. V Hacquetovem značaju je 
bilo več kvalitet: najbolj pričujoča je bila čisto posebna, izredno močna, malo kolerično 
obarvana osebnost. Hacquet je nosil v sebi skoraj špartansko preprostost in nepopustljivost 
ter strogost proti lastni osebi. Imel je nepodkupljiv smisel za pravičnost, brezobzirno 
stremljenje po resnici, poštenost in samostojnost presoje. Takšno podobo razodevajo 
njegovi številni spisi.29 Kazal je veliko smisla za pravičnost in je gojil strastno željo po 
resnici. In ker je bil zlasti strogo pošten do sebe, je bil prav tak tudi do soljudi. Podobno, 
kakor njegov filozofski rojak, ki je gradil življenjski smoter na izreku: »Retour à la 
nature!«,30 je tudi Hacquet imel svojo resnico: vitam impendere vero! (življenje posvetiti 
resnici). Nemirni duh raziskovalca narave in njenih zakonitosti ga je venomer priganjal in 
silil v daljne in malo znane ter neraziskane kraje,31 da si je v naravnih lepotah bistril duha 
in prepodil dolgočasje, ki ga sproščajo sami »puhloglavci in tepci«, in da je živel več po 
znanstveni fantaziji kot po suhoparni, nikomur koristni logiki. 
A tudi njegov vzornik Rousseau (1670-1741), od katerega seje navzel čudnih nazorov, 
je dajal zmeraj prednost le nedolžni naravi pred večstoletnim razvojem civilizacije. Hacquet 
2 8 Borisov P., op. cit. 23, str. 179. 
2 9 Zlasti potopisi o Karpatih: Hacquet's neueste physikalisch-politische Reise in den Jahren 1788 und 1789 
durch die Dacischen und Sarmatischen oder Nördlichen Karpaten. IV. Th. Nürnberg 1796, 254. 
3 0 Jean Jacques Rousseau (1712-1778) si je izbral življenje po resnici - vitam impendere vero (po Iuniusu 
Iuvenalisu) - ter ni imel in ni mogel imeti sistema. Imel pa je nekaj nekompliciranih in med seboj povezanih idej, 
ki jih je oznanjal zelo prepričevalno in prepričano. Po njem naj dobri ljudje vodijo tudi dobro državo, saj so vsi 
ljudje po naravi enaki. Pozival je izobražence, da naj se vrnejo k preprostosti in se odrečejo neenakosti, ki poraja 
bogastvo, razkošje in brezdelje, po drugi strani pa spravlja v tek sovraštvo množic. Človek se rodi svoboden, 
družba pa ga zasužnji. Absolutna je samo ljudska oblast. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 53 • 1999 -4(117) 467 
je bil eden tistih, ki je prvi odkril lepote slovenske gorske pokrajine. Bil je med pionirji 
razsvetljenstva na nekdanjem Kranjskem in nepomirljiv nasprotnik vseh priliznjencev, ki 
jih je srečaval na svoji življenjski poti: takih, ki so bili okovani po postavah in niso nikdar 
prišli dlje od ponavljanja avtoritativnih dogem, ki so poveljevale z vrha. 
Tisti čas pa se je po Evropi razlegel glas novih in naprednih idej. Znanstveniki in 
filozofi, čeprav so bili med njimi tudi pravoverni kristjani, deisti in celo pravi ateisti, so bili 
vsi brez razlike privrženci svobodomiselnosti in izražanja ter so priznavali premoč znanosti 
nad vsem ostalim. Bila je to prava poplava napredka.32 
Novi pogledi na področju naravoslovja so se v drugi polovici 18. stoletja le težko in 
počasi prebijali na svetlo. 
Hacquet ni bil le dosleden nasprotnik nazadnjaštva in praznoverja, ampak je bil v 
nasprotju s svojim vzornikom Rousseaujem, vseskozi goreč zagovornik širjenja prosvete 
med preprostim ljudstvom. 
Zavzemal se je za zmago racionalne miselnosti in zdravega ter čistega razuma nad 
dogmatičnim mračnjaštvom.33 Osovražen je bil zlasti pri tistih, ki jim je bil duh novega 
časa, ki se je nagloma širil po Zahodu, povsem tuj. Le-ti so se odlikovali zlasti zaradi 
svojega primitivnega mišljenja in prirojenega svetohlinstva. Hacquet je že zgodaj in v 
zadostni meri okusil grenkobe življenja. Zmeraj je stopal le navkreber, četudi seje na moč 
zavedal, da je bila izbrana pot med najtežjimi, da ne rečemo v nekem smislu tudi 
najslabšimi. Krotil je svoj duh, daje živel nezahtevno. 
Na potovanjih je spoznal, da ne sme več zaupati tistim, ki so mu v resnici sovražni. 
Sčasoma seje bil namreč privadil, kot je sam zapisal, kitajske modrosti: »če ti poreko, da sta 
se gori strnili, verjemi jim - če pa trdijo, da se je spremenil človeški značaj, jim tega nikar 
ne verjemi!«34 In še: vedel je, da svojih sovražnikov ne more z ničimer bolj ponižati kakor 
prav z dokazi, da jih ne potrebuje in ne spoštuje niti v trenutku, ko mislijo najbolj nasprotno. 
3 1 Še sredi 18. stoletja je bil svet mnogo manjši in hkrati tudi mnogo večji od današnjega, saj so celo najbolj 
osveščeni in najbolj izobraženi sodobniki, kot npr. učenjak in odkritelj Aleksander von Humbolt (1769-1859), 
poznali le majhne dele naseljene zemeljske površine. Mesta so bila še majhna in številna provincialna gnezda, v 
katerih je v 18. stoletju živela večina mestnega prebivalstva. Ponosni meščan je z vsem prezirom odrezave in 
vseznale osebe zrl na korenjaškega, neotesanega in bedastega deželana. Država je z vso natančnostjo in skrbnostjo 
nadzorovala svoje davku zavezane podložnike ter do kraja izpeljala ločitev med mestnimi in podeželskimi poklici. 
Meščani so bili bolj bistroumni in izobraženi, kljub temu pa so vedeli o dogodkih po svetu onstran meje svoje 
deželice prav tako malo kakor vaščani. Tu so si bili podobni. 
3 2 V 18. stoletju je v Evropi nastalo široko kulturno gibanje, ki je v zgodovini znano kot razsvetljenstvo. Bil 
je to odmev meščanske opozicije proti preživelosti fevdalizma in vsem starim pojavom v družbenih odnosih, 
državni ureditvi in vladajoči ideologiji, ki so ovirali razvoj kapitalizma. V omenjenem stoletju so sodobniki 
imenovali to obdobje razsvetljenstvo (siècle des lumières), vodilne pobudnike kulture pa razsvetljence. Ime je 
nastalo zaradi njihovega trdnega prepričanja v vsemogočnost razuma in z njim širjenja znanja, kije izrivala temo 
nevednosti, zablod, predsodkov in praznoverja. Boj razsvetljencev proti fevdalno-absolutistični ureditvi, proti 
cerkvenim dogmam, ki so zavirale družbeni razvoj, in drugim srednjeveškim ustanovam je odpiral pot 
revolucionarnemu prevratu, prehodu na višjo razvojno stopnjo družbenega življenja. Razsvetljenstvo kot pojav je 
nastalo najprej na Angleškem, kjer je revolucija sredi 17. stoletja povzročila nagel razvoj meščanske ideologije. 
Domovina klasičnega razsvetljenstva pa je bila Francija. 
Razsvetljenstvo, iz katerega se je razvila revolucionarna dogmatika, je potemtakem angleški »izum«, ki ga je 
utemeljil še Bacon. Lessing predstavlja vrhunec nemškega razsvetljenstva (Aufklärung). 
3 3 Doba razsvetljenstva (svoboda je duša takšne reforme) ni namreč bila v tolikšni meri razsvetljena, kot bi 
pričakovali, ko beremo dela razsvetljencev. Določeni pojavi magnetizma (mesmerizma) in elektricitete niso 
uresničili naravno-znanstvenega nazora, temveč prav nasprotno - spodbujali so vsa mogoča praznoverja pri 
napolizobražencih. Ljudstvo je verovalo v magično moč zdravljenja, preroško moč magnetizma. 
3 4 Borisov P., op. cit. 23, str. 174. 
468 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
аиНЕв |1!1Ш,11111«Н11111 РШПИИШШШДЕ 
Oryctographia Carniolica Naslovna slika - Idrija 
Kulturna in gospodarska vprašanja je reševal z gledišča čistega racionalizma. Kazalo je 
že na primer, da so bila vsa prizadevanja, da bi obnovili v idrijskem rudniku pridobivanje 
cinobra, za vedno pokopana, ko je na pobudo in na predlog Hacqueta dvorna komisija na 
Dunaju to dejavnost obnovila. Hacquet se je namreč znanstveno ukvarjal z vrsto tehno­
loških postopkov pri predelavi živosrebrne rude - njene kemične analize in postopka 
čiščenja - inje večkrat pismeno predlagal rudniški upravi svoje dosežke, kako bi se izbolj­
šalo proizvodnjo in kako bi jo pocenili. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 4 (117) 469 
Mnogo se je ukvarjal tudi z vprašanjem prezračevalnih naprav v rudniških jaških. 
Spoznavamo torej, daje Hacquet bil večstranski, vendar okolje ga ni nikdar razumelo in ni 
ga jemalo za takšnega, kot je v resnici bil. 
Leta 1770 se je Hacquet odpravil na naravoslovno potovanje po Dalmaciji in se to pot 
ukvarjal z agrarnimi vprašanji. Objavil je zanimiv spis o zdravljenju gadjega pika brez 
zdravniške pomoči,35 kajti v Dalmaciji je videl veliko število strupenjač. V naslednjem letu 
je obiskal Koroško in zgornjo Štajersko, da bi si v Eisenerzu ogledal pridobivanje železne 
rude in videl, kako se kali jeklo. V rudnikih na Madžarskem sije ogledal način pridobivanja 
žlahtne kovine. 
Sedem let kirargovanja v Idriji je Hacquet porabil tudi za razvoj praktičnega porod­
ništva; v ta namen je porodne pomočnice poučeval na domu porodnic med porodi. Poleg 
zmanjševalnih porodniških operacij je po potrebi izvajal porod s kleščami, pri umirajoči 
porodnici pa Sectio caesarea in mortua.36 Željam in prizadevanju oblasti je Hacquetov 
napredni duh dodal še lastno pobudo, koje 1779 naprosil upravo idrijskega rudnika za do­
voljenje, da bi izučil dve sposobni ženski v porodnopomočniški stroki.37 
Razumljivo je, daje dunajski centralni urad tak predlog porodničarja (v skladu s svojo 
splošno nacionalno politiko) z navdušenjem sprejel in ga podkrepil z obrazložitvijo: »Ker 
je obstoj mnogih mater in otrok in v tej zvezi povečanje prebivalstva delno odvisno tudi od 
spretnosti izkušenih babic, predlogu nismo nenaklonjeni, in to tudi dovolimo.«38 Iz 
Hacquetovega nastavitvenega dekreta v Idriji je razvidno, da je bil kot kirurg za tisti čas 
izredno razgledan v stroki ter sposoben, in sicer v t.i. razširjenem smislu. Bil je namreč 
»chirurgien-accoucheur«, t.j. poleg kirurga tudi izprašan porodničar, zato seje upravičeno 
imenoval »magister chirurgiae et artis obstetriciae«.39 Slednje opravilo je bila nova uradna 
dolžnost, ki je poprejšnji idrijski obratni kirurgi praviloma niso imeli. 
Idrija pa je Hacquetu pripravila še druge težave: v stvareh čisto tehnične narave, ki so 
ga motile pri delu. Kljub temu, da si je pred nastopom službe v Idriji nabavil iz lastnih 
sredstev (ko je še bival na Dunaju), potreben kirurški in porodniški instrumentarij za 
operacije, mu ta v praksi ni več zadostoval. Osebni dohodki so bili prepičli, da bi si sam 
lahko dopolnil manjkajoče orodje. Zato je 1770 poslal na Dunaj prek uprave rudnika uradni 
zahtevek s seznamom specifičnega instrumentarija. Uprava mu je nabavnico kratkomalo 
zavrnila. Svoj zahtevek je Hacquet ponovil čez dve leti, le da je podrobnemu seznamu 
instrumentov dodal še opis in podatke iz evropske strokovne literature, kjer so bili taki 
instrumenti opisani in naslikani.40 A tudi drugi zahtevek mu je bil zavrnjen, njegov zaščitnik 
van Swieten pa je bil tisti čas že v grobu. 
V idrijskem obdobju je Hacquet porabil svoj prosti čas za znanstvena raziskovanja v 
naravi; v ta namen je obiskal Julijske Alpe, Karavanke, Koroško, Štajersko, Istro in 
ponovno Dalmacijo ter povsod našel zanimiva botanična (npr. Scabiosa Trenta), geološka, 
mineraloška in entomološka področja.41 Tudi pozneje, ko je bil imenovan za babiškega 
3 5 Ueber den Biss giftiger Schlangen. Sammlung nützlicher Gegenstände von Wassenberg. Wien 1773. 
3 6 Borisov P., Ginekologija na Slovenskem od nastanka do 80. let 20. stoletja. SAZU. Ljubljana 1995, 53. 
3 7 Borisov P., op. cit. 23, str. 178. 
3 8 V skladu s parolo, ki je v tistem času obsedala avstrijski dvor, daje razmnoževanje ljudstva vir bogastva za 
državo, je van Swieten v letih 1760-70 napotil v srednje velika in večja mesta dednih dežel izkušene porodničarje 
- na Kranjsko Hacqueta, na Hrvaško pa dr. Jeana Baptista Lalangueja. 
3 9 Borisov P., gl. delo, navedeno v op. 36, 54. 
4 0 Borisov P., op. cit. 23, str. 55. 
470 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
učitelja v Ljubljani, ter še leta 1782, ko seje dragic povzpel na Triglav (na začetku 1777 se 
je povzpel iz Bohinja v dolino triglavskih jezer in dalje na Mali Triglav s svojim nekdanjim 
učencem Willonitzerjem).42 Povsod je naletel na tisto, kar gaje izredno zanimalo in kar je 
kasneje vestno ter zanimivo opisal v svojih potopisih. 
Za svoj čas je bil vsestranski kirurg. Očitno so še za njega dni razni mazači in klateški 
ranocelniki potovali po deželi in »zdravili kile« ter »prebadali očesne mrene«. Verjetno 
tedaj na slovenskem ozemlju sploh ni bilo kirurgov razen Hacqueta, ki bi znali operacijo 
sive mrene na očeh strokovno neoporečno izvesti, in zato tega znanja tudi od njegovih 
predhodnikov v Idriji ni bilo mogoče pričakovati in zahtevati.43 Uprava rudnika očividno ni 
potrebovala, niti ni cenila tako strokovno razgledanega kirurga, kot se ji je predstavljal in s 
svojim delom ponujal Hacquet. 
Leta 1772 je Hacquet sestavil dokument »Pro memoria«44 in ga naslovil na dunajsko 
cesarsko komoro. Ob tej priliki je prosil, da naj bi mu končno že določili uradni položaj. Pri 
tem je mislil na zaostritev odnosov med njim in dr. Jožefom Kneejem, nekdanjim deželnim 
fizikom na Dolenjskem in naslednikom Scopolija. Dokument daje vpogled v tedanje 
zdravstvene razmere, ki so vladale v idrijskem rudniku. Poročilo, ki ga je pisal 1772, se 
namreč bistveno razlikuje od uradnega poročila, ki gaje 1740 sestavil njegov predhodnik. 
Toda tudi to pot ni dobil pričakovanega zadoščenja. 
Ker tisti čas ni bilo več med živimi van Swietna, ki bi pravično in nepristransko razsodil, 
je v tej zadevi ukrepal njegov naslednik dr. Anton von Stoerck in odločil, da »ne potre­
bujemo ponosnega in nenehno nezadovoljnega tujca, saj imamo dovolj tudi svojih ljudi, ki 
Hacqueta, čeprav se mu ne more oporekati, da je izvrsten kirurg, celo prekašajo.45 
Rudniški ravnatelj je na začetku 1773 sporočil dvorni pisarni na Dunaj, daje prišlo med 
Hacquetom in dr. Kneejem do hudega spopada. Iz upravnikovega poročila46 je razvidno, da 
so med obema zdravstvenima uslužbencema bila neskladja že ves čas, odkar je dr. Knee 
prišel v Idrijo (1769). Dr. Knee je očital Hacquetu, da se mu noče strokovno podrejati, 
kakor se prej ni tudi dr. Scopoliju. Hacquet pa je Kneeju očital, da zanemarja obiske 
bolnikov na domu. Dalje je iz poročila razvidno, daje zdravnik bil bolj delovno obremenjen 
kot kirurg. Zato je dr. Knee dovolil Hacquetu, da ta lahko pri zdravljenju poškodovancev 
predpisuje tudi zdravila za notranje bolezni. Primerilo pa se je, da je predstojnik rudniške 
lekarne mr.phar. Ernest Freyer47 ugotovil, da je Hacquet v nekem receptu predpisal 
4 1 Na področju geologije je tisti čas prevladoval »nepthinistični nauk« A.G. Wernerja, ki je zastopal mišljenje, 
da nastajajo spremembe na zemeljski površini zaradi vpliva voda. Njegov nasprotnik »plutonist« James Hutton pa 
je menil, daje glavni vzrok geološkim spremembam ogenj (vulkani). 
4 2 Lovro Willonitzer iz Stare fužine je bil nekdanji Hacquetov učenec na Mediko-kirurški šoli v Ljubljani in 
ranocelnik v Zoisovih fužinah. »V gorovju je bil zelo izveden« (Oryct. knj. L, 27). Bil je med prvimi hribolazci 
na Kranjskem, ki so splezali na sam vrh Triglava (1778). S Hacquetom in Matevžem Kosom je Willonitzer 
poskušal 1779 zopet priti na Triglav. Kakor drugi spremljevalci, tudi slednji ni bil taisti čas pri volji (ali- pri 
močeh?), da bi z Velega polja polezli na sam vrh. Ko pa so dospeli do previsne stene pod vrhom, Hacquet ni mogel 
več dalje. Z dvokrakim barometrom je izmeril višino gore, nato so se vsi vrnili. Hacquet pa je 1785 prišel iz Stare 
fužine, prek Ravnega polja na Mali Triglav; tudi 1788 je ponovil omenjeno pot, ne da bi dosegel najvišji vrh. /Gl. 
Oražen F., Prvi hribolazci na Triglavu v dobi 1778-1837. Ljubljanski Zvon 1895, 15; tudi Ceklin F., Ob obletnici 
Willonitzerjeve smrti. Ljud. pravica 1954, 23; Wester J., Baltazar Hacquet, prvi raziskovalec naših Alp. Ljubljana 
1954, 59./ 
4 3 Pfeifer J., op. cit., str. 71. 
4 4 Borisov P., op. cit. 23, str. 179. 
4 5 Pfeifer J., op. cit. str. 73. 
4 6 Borisov P., op. cit. 23, str. 178. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 »4(117) 471 
A. Bauchkammer, Mr.chir. et obstet. Baltazar Hacquet, idrijski obratni kirurg. 
previsoko dozo zdravila. Zato je recept odnesel k dr. Kneeju, ki je izdajo omenjenega 
zdravila prepovedal. Ko je Hacquet zvedel za to, je odšel k dr. Kneeju, ga ozmerjal in ko je 
ta ob žalitvah dvignil roko, mu je Hacquet napovedal dvoboj (do katerega pa k sreči ni 
prišlo).48 
Dr. J. Knee je bil glede izobrazbe in moralnih vrlin daleč pod inteligenčno ravnjo 
kirurga Hacqueta, vrh tega pa je bil še kronični alkoholik in kvartač. 
Hacquetov položaj v Idriji je bil iz leta v leto slabši in je postal končno neznosen.49 
Življenje v Idriji mu ni bilo toliko odraz koleričnega temperamenta, ampak je tu šlo v večji 
4 7 Minarik F., Delovanje prvih lekarnarjev in zdravnikov v rudniškem mestu Idrija v Sloveniji (Mtthioli, 
Freyer, Scopoli). Farm. vest. 1966; 7: 244. 
4 8 Borisov P., gl. delo, navedeno v op. 23, 180. 
472 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
meri za racionalistično modrovanje, ki je bilo lastno Hacquetovemu času in je njegovo 
miselnost obvladovalo v veliki meri (kot je zapisal njegov biograf G. Jakob). To se odraža 
v njegovih priložnostnih izjavah o politiki, kot tudi iz njegovega razumevanja kulturnih in 
gospodarskih vprašanj v duhu racionalizma. 
Hacquet ni tajil svojih materialističnih nazorov, kar mu je to, podobno kot svoj čas 
Scopoliju, že na samem začetku službovanja v Idriji povzročalo velike nevšečnosti, ki jih 
je imel s krajevno duhovščino, prežeto z »une jalousie de jésuitisme:«50 Bil je v spora z 
duhovščino, ki je bila v tistem času nedostopna za nove, svobodnejše znanstvene in 
filozofske ideje. 
V četrtem delu svoje Oryctographiae je Hacquet v XI. poglavju zapisal: »V sedmih letih 
bivanja v Idriji s črnimi suknjami, menihi in neukim ljudstvom - so zanetili upore proti 
meni...« S temi besedami prične Hacquet svojo tožbo nad prilikami; ta je polna 
dramatičnosti in skozi njo seva ponekod celo obup nad osamljenostjo, »proti tem in sto 
drugim zmotam boriti se, je bilo zame težko. Škofje in njih podložniki so mi z vseh strani 
pretili, porabili so menihe, da so s prižnic proti neverniku pridigali, toda mislil sem si: kdor 
se ne boji, tega ne zmagajo zlahka - in tako je zmagala resnica, če ne popolnoma, pa vsaj 
večidel...« Ko se je z ostro kritiko obregnil nad duhovščino, je v tem pogledu Hacquet 
ravnal le iz notranjega prepričanja in s poštenim namenom poboljšanja. Na ta način si je 
Hacquet naprtil poleg antipatije rudniškega upravitelja še jezo tistih, ki so tisti čas imeli pri 
ljudstvu največji vpliv. 
S Hacquetovim odhodom je bilo zaključeno eno najbolj zanimivih obdobij v 
zdravstveni službi Idrije, ki zasluži, da se ga posebej preuči že zaradi znamenitih osebnosti 
Scopolija in Hacqueta. Oba zdravnika sta bila zaradi umetniško razvitega čuta za 
opazovanje in njunega natančnega znanja o delu v jami ter tehniki plavža sposobna spoznati 
posamezne faze delovnega procesa pri pridobivanju živega srebra in tudi tiste dejavnike v 
življenju radarjev, ki so bili izredno zdravju škodljivi. 
4. Ljubljansko obdobje 
V prostorih nekdanje jezuitske lekarne, v bližini današnjega Šentjakobskega trga, je 
deloval od 1758 javni Zavod za študij anatomije - Collegium publicum anatomicum.51 
4 9 Daljša ali krajša potovanja, opremljena s škatlami, škarjami, pincetami, mrežami in lupami so kar »čez noč« 
spremenila družbeni značaj. Ni bilo več muhastih domislekov tega ali onega preveč radovednega posebneža, 
ampak je bila »učna doba za vsakogar«, delo, izpopolnitev znanja in vzgoje - bila je to resnična šola za Evropejce. 
Mnogi učenjaki in tudi laični radovedneži so tramoma obiskovali knjižnice, razstave, bogato opremljene 
naravoslovne zbirke, kemične laboratorije in druge znamenitosti. Obiskovali so tudi znanstvenike v njihovih tesnih 
kabinetih in prisostvovali pri čudnih poskusih, ki so jih ti izvajali; udeleževali so se tudi akademskih sej in 
predavanj, kjer so razpravljali, razpravljali in razpravljali, kar so razumeli ali tudi ne. 
Nalezljiva mrzlica je pospešila živahno razgibanost. Eni so polnili svoje zbirke metuljev, žuželk, školjk, drugi so 
občudovali svoje zbirke mineralov, fosilov, tretji pa steklene posode z mariniranimi kačami, kuščarji, močeradi in 
drugimi plazilci. Moda je pospeševala zbiranje in urejanje herbarijev. Celo visoke osebe iz vladarskih hiš, kralji, 
kraljice in princi so se navduševali nad novimi »igračami« in polnili zbirke z vsemi čudeži sveta. Metrese so se 
pustile slikati ob vznožju s teleskopi, barometri, knjigami; kočije vojvodin pa so se gnetle pred vrati laboratorijev 
in so vse hotele biti elektrizirane. 
Vrtoglava sla po nenavadnosti je zajela vrhnjo plast družbe brezdelnežev, dolgočasnežev in naveličancev. 
Plemstvu za petami so sledili meščani, ki niso bili nič manj radovedni. Posamezniki pa so se celo dopisovali z 
učenjaki in jim zastavljali bizarna vprašanja... To je bilo 18. stoletje. 
5 0 Avtobiografija, 1774: »nekakšna jezuitska nevoščljivost«. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 4 (117) 473 
Ustanovil in vodil ga je mr.chir. in ordinarij Cesarskega špitala Jakob Brecelj. Najbolj 
verjetno je, da je Hacquet sprva poučeval na tem Zavodu teoretično in praktično anatomijo 
s sedmimi vajami ter tehniko male kirurgije v okviru izpopolnjevalnih tečajev za kirurge, 
(čeprav za ta čas ni odkritih zanesljivih virov). Tu gre namreč za vprašanje o devetih letih, 
t.j. od prihoda Hacqueta v Ljubljano do njegove nastavitve za profesorja na Mediko-
kirurškem učnem zavodu (ust. 1782). Kako se je tisti čas preživljal? Hacquetu, kljub 
njegovi skromnosti, bi plačilo, ki ga je prejemal za pouk babiških gojenk na babiški šoli 
(ust. 1753), ne zadostovalo za življenje v dragem mestu. Pomagal sije zato s honorarji, ki 
jih je dobival v Brecljevem zavodu. 
Le-ta pa je večkrat doživljal vznemirljive neprijetnosti zaradi tožarjenj upravnika 
Cesarskega špitala jezuita Žige Reicha. V pritožbi, ki jo je ta naslovil kar naravnost na 
cesarico Marijo Terezijo, je trdil, da anatomske secirne vaje v Brecljevem zavodu ne sodijo 
v prostore nabožnega špitala, pa tudi ne v neposredno bližino cerkve sv. Jakoba in 
jezuitskega kolegija. Cesarico je zato prosil, da prepove delovanje omenjenega zavoda. 
Odločitev je šla ad acta in zavod je nemoteno deloval naprej.52 
Z likvidacijo Cesarskega špitala53 (1771) je bil žal ukinjen tudi prvi slovenski anatomski 
zavod; oba so namreč prodali na dražbi. Ukinitev je sledila cesaričinemu ukazu o združitvi 
vseh dobrodelnih ustanov. Verjetno je, daje Hacquet tisti čas prevzel Brecljevo anatomsko 
zbirko preparatov (teratološke in embriološke primerke) za svoj muzej, ki gaje imel v hiši 
na Starem trgu štev. 83. Anatomske zbirke je Hacquet kasneje pomnožil še z mineraloškimi, 
entomološkimi in oriktološkimi eksponati ter herbariji. Njegov muzej je sčasoma postal 
tako znamenit, da so ga pogosto obiskovali mnogi tuji učenjaki in visoke politične 
5 1 Anatomska gledališča (anatomski teater, Theatrum anatomicum), ki so jih vodili znani učenjaki z Zahoda, 
so bila povsod v mnogočem podobna (Leiden, Uppsala, Padova itn.). Videti so bila takale: sredi prostorne sobe ali 
dvorane je stala večja, podolgovata ali ovalna miza, na kateri je ležal kadaver. Ob stenah so bili razporejeni 
človeški skeleti, v zasteklenih vitrinah pa so bile razstavljene živalske kosti in'v steklenih posodah anatomski 
preparati, večidel patološke kuriozitete. Sedeži za gledalce so bili običajno lesene klopi, ki so se dvigale proti 
stropu v obliki amfiteatra. Prostor sam je bil po videzu mračen in teman, ker so bila okna zagrnjena s težkimi 
zavesami iz blaga ali pa sploh zastrta; takšno okolje je na obiskovalca delovalo skrivnostno in svečano. Medlo 
svetlobo so dajale le voščene sveče. 
Anatomske javne sekcije na Zahodu so bile pogostejše po 16. stoletju, ko so si pridobile legitimnost s papeževo 
bulo, ki je dovoljevala anatomske sekcije na človeških truplih. Sekcija je brez dvoma prispevala k napredku 
kirurške stroke in znanosti. Prvo anatomsko gledališče je bilo ustanovljeno v Padovi v 16. stoletju, sledila so mu 
podobna tudi v drugih italijanskih univerzitetnih mestih. Iz takih gledališč so se kasneje razvili anatomski 
znanstveni instituti. Učitelji anatomije so v teh prostorih pred avditorijem razlagali teoretično deskriptivno in 
topografsko anatomijo sproti, medtem ko so demonstrirali sekcijo trupla. Študentje so sedeli običajno na klopeh 
v polkrogu okoli odra. 
Anatomska predavanja so imela do kraja 18. stoletja povsod po Evropi zaseben značaj in je moral avditorij sam 
kriti stroške za honorarje profesorjev in za vzdrževanje prostorov anatomskih gledališč. Pretežna večina avditorija 
je bila iz vrst kirurgov oz. ranocelnikov, ki so si iz lastne pobude želeli dopolniti znanje. Ponekod so dajali po 
končanem tečaju spričevalom podobna potrdila, ki pa so bila le redkokdaj in redkokje uradno priznana. Anatomska 
predavanja so včasih obiskovali tudi nekateri mestni fiziki. 
Proti koncu 18. stoletja so pričeli ob gledališčih graditi anatomske secirnice, kjer so si slušatelji lahko za mal denar 
pridobili anatomske izkušnje z osebnim udejstvovanjem pri sekcijah kadavrov ali pri prepariranju posameznih 
regij. S tem so prenehali biti le pasivni opazovalci anatomskih demonstracij, ki jih je prirejal predavatelj. - Borisov 
P., op. cit. 23, str. 167 in dalje. 
5 2 Borisov P., Razvoj kirurgije i kirurškog staleža u Sloveniji. Acta hist. med. stom. pharm, vet. 1989; 29: 47. 
5 3 Ljubljanski Cesarski špital je bil izključno namenjen ostarelim idrijskim rudarjem, ki so bolehali za 
kroničnim merkurializmom, in vojnim invalidom. Stal je na današnjem Vodnikovem trgu nasproti istoimenskega 
spomenika. Stavba je še danes ohranjena. Meščanski špital pa je stal še pred potresom 1895 na mestu današnje 
Kresije. 
474 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
osebnosti. Tu je hranil tudi svoje zapiske in korespondenco z van Swietnom, Haënom, 
Adamsonom, Bassijem idr. 
Leta 1774 pa je nenadoma izbruhnil velik požar v Krakovem (tisti čas so bile hiše 
ljubljanskih meščanov večinoma lesene) in zajel ves Šentjakobski okraj, kjer je zgorelo po 
trditvah letopiscev 117 hiš, prostori jezuitskega kolegija in tri cerkve (sv. Jakoba, sv. 
Florjana in sv. Rozalije na grajskem pobočju). Ker je Hacquet imel svoj muzej tik ob 
jezuitskem kolegiju, je izgubil vse svoje imetje. 
Ko so prodali Cesarski špital, so mestne reveže in siromake preselili v Meščanski špital, 
ki so ga s prizidki primerno povečali. Oblast pa je 1787 ukinila tudi ta špital in je vse 
omenjene ustanove združila v en sam zavod, v »glavni ubožni zaklad.« 
Istega leta, ko je bil Hacquet imenovan za babiškega učitelja, je ljubljansko mestno 
upravo prosil za nabavo mikroskopa, da bi z njim raziskoval vzroke pogostih izbruhov 
sepse v porodnišnici. Prošnjo so mu odbili, ker sta deželni protomedik dr. Ivan Haymann in 
dr. Anton Stoerck menila, da ga »niso nastavili za znanstvenika, temveč za vzgojo porodnih 
pomočnic.«54 Tako je Hacquet ponovno okusil neprijaznost in posurovelost ljudi, ki so mu 
stali na poti. Se bolj se je zaprl vase in se razživel šele, ko je bil zopet v svoji naravi, sredi 
gora in dolin. Za tisti čas je zapisal v četrtem delu Oryctographiae, da se je marsikaj 
šepetalo po mestu, največ pa da tu (mislil je na anatomski zavod) morijo rdečelasce in se 
njihovo kri potem uporablja za alkimistične namene. Zlobne govorice so razkačile 
praznoverno meščanstvo; med njimi so bili tudi taki, ki so se ponujali, da bi ubili Hacqueta 
(»d'une rade dépravée au dernier point«). Zato je moral dve leti naskrivaj potovati pod 
lažnim imenom, da ga ne bi prijeli in lineali. 
Hacquetov javni nastop proti veri v čarovnice, posredno s tem pa proti ljudskim vražam 
in praznoverju, je stanje še poslabšal in povzročil večji odpor pobožnega, vendar neukega 
ljudstva proti njemu. Ko je hotel reformirati nekatere ljudske razvade in s tem izboljšati 
življenjske razmere, ki so bile v 18. stoletju tudi na Kranjskem v nasprotju z najos­
novnejšimi oblikami higiene, je naletel na vsesplošno ignoranco, na odpor, volovsko trmo 
in surovo nerazumevanje. Hacqueta moramo gledati z vidikov njegovega življenja v času, 
v katerem je deloval. 
Cesarska kmetijska družba v Ljubljani je Hacqueta 1772 sprejela za svojega rednega 
člana inje kasneje postal njen tajnik. Objavil je v tem času razpravo o bolezni goveje živine 
na Kranjskem.55 
Leta 1773-78 se je Hacquet v Ljubljani zbližal z baronom Žigo Zoisom in njegovim 
kulturnim krožkom. Do zbližanja je prišlo zaradi obojestranskega zanimanja za 
mineralogijo, ki jo je Zois kot lastnik največjih fužin na Kranjskem imel nadvse v čislih. 
Zois pa tudi sicer ni mogel v Ljubljani z nikomer bolj strokovno razpravljati kot prav z 
učenim Hacquetom. Bil je tudi edini v Ljubljani, s katerim se je seznanil pobliže. Družili 
so ju podobni nazori: oba sta bila svobodomisleca, vneta naravoslovca, strastna zbiralca 
znanstvenih knjig in nenavadnih zbirk ter oba tudi aktivna člana Kranjske kmetijske družbe 
(baje je bil Zois tisti, kije na sestanku družbe predlagal Hacqueta za tajnika). 
Zoisov brat Karel je bil ob Hacquetovem prihodu v Zoisovo hišo star 17 let in se je pod 
njegovim vodstvom navdušil za botaniko. Menda je bil Hacquet tisti, ki je opozoril Karla 
Zoisa na kulturnozgodovinsko rariteto iz Valvasorjevih časov, na herbarij iz leta 1696, ki ga 
je zbral dr.med. et phil. Janez Krstnik Flysser iz Ljubljane. Herbarij je bil prava drago­
cenost; kasneje je postal last Zoisove rodbine. 
5 4 Borisov P., op. cit. 36, str. 58. 
5 5 Jurca J., Baltazar Hacquet (1739-1815). Ljubljana 1984, 11. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 5 3 ' 1999-4(117) 475 
Hacquet je bil tudi član Volilnoknežje akademije v Mainzu (objavil je razprave o 
zunajmaternični nosečnosti, o rabi kostnega trépana in disertacijo o strupenih rastlinah za 
živino). Leta 1776 je postal častni član Academiae Caesareo Leopoldinae Carolinae 
Naturae Curiosorum v Niirnbergu z akademskim priimkom Pelops Secundus in je redno 
priobčeval razprave in članke v akademskem glasilu Miscellanea Ephemerides. Potoval je 
tudi na znanstvene ekskurzije po Kranjski, Dolenjski, Gorjancih,56 Hrvaški, Liki, Zagorju, 
Bosni, Ogrski, Furlaniji, Koroški, Bavarski, Tirolski in Švici; obiskal je prav tako Salzburg 
in Istro (opisal je Učko, Pulj, Devin, reko Timavo itn.). Prehodil je še gorsko verigo Julijcev 
in se drugič povzpel na Triglav. Tako je Hacquet porabil svoj prosti čas, t.j. šolske počitnice, 
kakor prej v Idriji tudi sedaj v Ljubljani za znanstvena potovanja in raziskovanja. Izdelal je 
kameninski zemljevid, ki ga je dal natisniti v prvem delu Oryctographiae (opis kamnin ali 
fosilov). 
Kakšne razmere so bile v naših toplicah, opisuje Hacquet hudomušno in drastično, kar 
je sam videl, ko je potoval skozi Štajersko in Zagorje. Tako priča, da so v teh krajih bile 
toplice zelo obiskane, obiskovalci obeh spolov, goli in krvavi, so sedeli ali se sprehajali 
okoli kopališča, kar je ustvarjalo vtis, kot da se je človek znašel v vojaškem taborišču med 
Tatari... Hacquetove pripombe niso pretirane, kajti o podobnem pričata tudi okrajna fizika 
Lalangue in Leuff, ki sta že večkrat zahtevala od lokalnih oblasti, da se uvede v kopališčih 
strog nadzor nad padarji in nad njihovim »čudežnim zdravljenjem« s puščanjem krvi. 
Leta 1780 je Hacquet postal član Ekonomske dražbe v Leipzigu in botanične ter 
ekonomske družbe v Firencah. Bil je prav tako član Kmetijske družbe v Chambéryju v 
Savoji. V naslednjem letu je izšla druga knjiga kranjske oriktografije. Tudi zdaj je porabil 
čas za potovanja in je nekatere kraje ponovno obiskal. Postal je zelo znan med evropskimi 
učenjaki. Praska akademija v Frankfurtu na Odri mu je podelila častno diplomo za njegova 
znanstvena dela. 
Ko je bil Hacquet 1782 imenovan na novoustanovljenem Mediko-kirurškem učnem 
zavodu v Ljubljani za profesorja kemije, botanike, fizike, kirurgije in babištva, je bil prvi in 
edini učitelj teh predmetov prav do svojega odhoda iz Ljubljane. Pravilnik iz leta 1782 je 
določal, da mora biti na zavodu en učitelj doktor medicine, ki bi poučeval botaniko, kemijo 
in »collegium clinicum arte medica« (tako se je tisti čas imenovala interna propedevtika), 
drugi pa lahko ne bi bil fakultetno izobražen in bi poučeval anatomijo, ranocelništvo in 
babištvo. Van Swieten, ki je ščitil Hacqueta, je še pred smrtjo priporočil svojemu nas­
ledniku, da naj bi Hacqueta dopustil k predavanjem vseh predmetov (obstaja verjetnost, da 
tisti čas v Ljubljani ni bilo primerne osebe s podobno kvalifikacijo). Tako je van Swieten 
imenovanje učitelja, ki bi bil doktor medicine, previdno odložil v prid Hacquetu. Očividno 
je, da se Hacquet ni posebno prizadeval s predavanji, ker ni nikjer dokazov o nasprotnem. 
Tudi učbenikov ni napisal. 
Pomembno je, da je bil Hacquet deležen tudi visokih obiskov: primerilo se mu je npr. 
srečanje z nadvojvodinjo Marijano, sestro cesarja Jožefa II., koje potovala prek Ljubljane 
v Trst in si spotoma ogledala njegovo mineraloško zbirko rudnin. Obiskal ga je tudi ruski 
veliki knez (poznejši car Pavel I.) in še druge znamenite osebnosti tedanje Evrope. Največje 
veselje je Hacquetu napravil obisk cesarja Jožefa II., ki je potoval po vsej monarhiji in se 
je ustavil tudi v Ljubljani (1784). O visokem obisku, ki je Hacqueta prijetno presenetil, je 
5 6 Ko je nekega dne jezdil po gozdovih Gorjancev, so ga napadli roparji, zahtevali denar in ga preiskali. Ko 
so ugotovili, da ničesar nima razen starega kljuseta, so ga pustili pri miru, potem ko je moral oskrbeti nekemu 
roparju rano na roki. 
476 P. BOmSOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
zapisal: »... Joseph est le seul grand homme que jamais la maison d'Autriche a eu; c'est un 
miracle que cet homme a pu parvenir au point où il est venu, malgré sa mauvaise éducation 
qu'il a reçue dans sa jeunesse de la maudite prêtraille et de ses ignorants gouverneurs. 
Quel malheur pour la partie tentieuse de son peuple d'avoir été emporté dans la fleur de 
son âge, sans avoir pu achever son grand plan de réforme; c'est le grand scélérat de Pitt 
en troublant toute l'Europe, qui est la cause de sa mort prématurée -jusqu'au dernier de 
mes jours ai je regretté cet homme et pleuré son destin malheureux! O humains, ne vous 
avisez jamais à faire des réformes pour le genre humain, tant bien que ce soit! Pensez qu 'il 
y a sur la terre mille millions de têtes, et qu'entre ces 1000 000 000 de tels combien de 
méchants; de fous, et de bêtes, qui vous déchirerons pour tout le bien que vous voulez leur 
faire.«51 
Jožef II. je svobodnjaške, človekoljubne težnje izvajal nepopustljivo, v strogem smislu, 
enostransko in netolerantno. Neizprosna doktrinarnost, okrepljena s habsburško 
trmoglavostjo prežema vse njegove reforme. Cesar je bil demokrat in samodržec v isti. 
osebi, a bolj je bil samodržec, ko je nastopal iz moralnih pobud, prepričan, da dela v prid 
sveta. 
Leta 1784 je Hacquet zopet potoval v Pariz in izročil Medicinski dražbi spomenico o 
zdravljenju radarske bolezni (merkurializma) v idrijskem rudniku. Kirurški akademiji pa je 
predložil opis porodniškega instrumenta za prekinitev popkovine (»omphalotribe«), ki gaje 
sam izumil. V naslednjem letu se je podal na Salzburško in si ogledal tamkajšnje rudnike; 
vračal se je prek Zgornje Štajerske. V tem času je objavil tri zvezke mineraloških razprav. 
Od univerze v Lvovu je dobil vabilo, da bi prevzel stolico za naravoslovje na tamkajšnji 
univerzi, vendar je ponudbo vljudno odklonil. V tem času mu je izšla tretja knjiga 
Oriktografije. V letu 1787 se je odpravil na Hrvaško prav do turške meje. 
Razsvetljenstvo je pri Hacquetu nosilo vsa znamenja jožefmske dobe. Obdobje 
razsvetljenstva,58 ki gaje zajelo z vso svojo močjo še med delovanjem na Kranjskem, je za 
le-to, posebno pa za Ljubljano kot središče docela slovenske dežele, pomenilo uveljavljanje 
slovenstva, ki se je kazalo z razvojem naravoslovja na Slovenskem, najbolj pa ob izgradnji 
slovenske strokovne besede. Hacquet je npr. bil pisec, kije uporabljal v svojih razpravah in 
spisih dosledno le slovenska krajevna imena. Izjavil seje tako za brezpogojnega slovenofila, 
čeprav so mu skušali nekateri nevoščljivci podtakniti nekaj popolnoma nasprotnega. 
V zvezi s Hacquetovim neukrotljivim značajem sem navedel pomemben dogodek, ki 
mu je 1785 napravil hudo kri in kalil življenje, v razpravi o Razvoju znanstvene kirurgije 
na Slovenskem, ki jo je izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani leta 
1974. Zato se ne bom ponavljal. Pri vsej zelo kočljivi stvari je namreč šlo za huda nasprotja, 
ki so se razvnemala med Hacquetom in ljubljanskim magistratom,59 ko se je dokončno 
odločil, da bo za zmeraj zapustil Kranjsko in Ljubljano. 
5 7 »Jožef je edina velika osebnost, ki jo je kdaj avstrijska vladarska hiša imela in je čudež, da se je mogel 
povzpeti do točke, ki jo je dosegel, spričo slabe vzgoje, ki jo je bil deležen v svoji mladosti s strani proklete 
duhovščine in svojih nevednih vzgojiteljev. Kakšna nesreča za naprednejši del njegovega naroda, da je ta mož 
končal v cvetu svojih let in da ni mogel izpolniti vseh svojih velikih reformnih načrtov. Veliki malopridnež Pitt, ki 
je vso Evropo spravil v nemir, je vzrok Jožefove zgodnje smrti - tega človeka sem obžaloval do zadnjega dne 
življenja in sem objokoval njegovo nesrečno usodo. O, ljudje, naj vam nikoli ne pride na um, da bi poskušali 
reformirati človeški rod, čeprav bi tudi bilo skrajno potrebno; pomislite le, da na zemlji živi 1000 milijonov glav 
in koliko je med njimi le norcev in koliko bedakov in zveri, ki bi nas najraje raztrgale za vse dobrote, ki jim jih 
želimo izkazovati.« Moramo ga gledati z vidikov njegovega življenja v času, v katerem je deloval. 
5 8 Borisov P., op. cit. 23, str. 182 in dalje. 
5 9 Borisov P., op. cit. 23, str. 184. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 4 (117) 477 
V-«.^-..V. . fi:., 
-.T , * it f:: 
A. Herrlein, Mr.chir. et obstet. Baltazar Hacquet, profesor na Mediko-kirurškem učnem zavodu 
v Ljubljani. Olje. Narodna galerija, Ljubljana. 
Leta 1789 je Hacquet delno prepotoval Rdečo Rusijo, Volinijo, Podolijo, gornjo Molda-
vijo, Besarabijo, Karpate, Transilvanijo in plezal po Noriških Alpah. Objavil je drugo 
knjigo o potovanju po Karpatih, v kateri je opisal narodne noše tamkajšnjega prebivalstva. 
Urad za rudarstvo cesarja Franca П. mu je v tem času podelil visoko priznanje, ko ga je 
imenoval za rudarskega svetnika. 
Kot javni delavec je Hacquet imel več nasprotnikov in nevoščljivcev kot pa sovražnikov, 
kajti ti se z njim niso mogli kosati po znanju in široki razgledanosti v znanosti. Zelo hudo 
kri mu je delal tudi ljubljanski brivsko-ranocelniški ceh, ki je izposloval pri mestnem 
magistratu, da mu je oblast pričela nagajati in ga ovirati pri znanstvenih raziskavah. 
Naprtila mu je celo zoprno pravdo. Dunajska dvorna pisarna pa je vse to zavrnila kot 
brezpredmetno. 
»Vendar, kakor ni na svetu stranke,« je zapisal, »ki bi ne imela svojih zvestih pri­
vržencev, tako tudi jaz nisem bil brez njih - to je bilo ubogo, preprosto ljudstvo. Čeprav so 
me imeli za krivoverca - luterana - so mi bili vendar vdani, medtem koje višji sloj ljudi, ki 
niso držali z dobro stvarjo, storili zame manj ali pa sploh nič. To so bili večidel puhloglavci 
in bil sem zanje bič, ki ga zato niso mogli ljubiti, ker sem se jim namesto s podlim 
prilizovanjem, vselej z resnico postavil po robu. «60 
478 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
5. Profesura v Lvovu in Krakovu 
Ko je Hacqueta univerza v Lvovu dragic povabila, da bi zasedel izpraznjeno stolico za 
naravoslovje, je v to privolil, ker je tisti čas dokončal raziskave v južnem delu monarhije: 
»... après avoir eu beaucoup d'adversité pendant 20 ans en Carniole avec une nation 
bigote, inculte, pleine de malice, comme presque tous les Slavons à demi civilisés sont. Ma 
vie a été plus d'une fois en risque - depuis les Evêques jusqu'au dernier des moines ont 
prêché l'Evangile contre mon hérésie - mais en revanche j'ai tenu la contrevène en 
naturaliste pour le bien de l'état, contre cette maudite prêtraille, comme on peut voir par 
mes ouvrages, -j'ai donné en ce temps observations médicales au jour.«61 
Ob tem pa je še zapisal: »Nikoli nisem bil domoljub, temveč kozmopolit, kot je bilo 
mogoče, kajti mislim kot P. Terentius: Homo sum: humani nihil a me alienum puto!« 
Ta čas (spomladi 1787) je Linhart pisal Kuraltu, da poišče v Lvovu primerno stanovanje 
za Hacqueta. Iz Ljubljane je Hacquet odpotoval v Lvov v juliju 1787, kjer pa se ni dobro 
počutil, tako je zapisal, ker je bilo, po njegovem mnenju, slabo poskrbljeno za 
naravoslovca: ni bilo niti primernih prostorov niti instrumentov. Navdušila pa ga je 
Garellijeva bogata knjižnica. V Lvovu je Hacquet moral predavati študentom v ruskem 
jeziku.62 
Še vedno ni mogel pozabiti na vso krivico, ki ga je zadela na Kranjskem, zapisal je: 
»Kdor ne pozna mojega položaja, v kakršnem sem živel v tej deželi skozi 20 let, si ne more 
prav misliti, da sem to delo vendarle zmogel; saj morem imeti skoraj za čudež, da sem 
mogel tu zdržati tako dolgo... Polnih devet mesecev v letu sem bil navezan na težavno službo 
profesorja anatomije, ranarstva in porodništva brez sleherne pomoči. Moji oddihi v teh 
mesecih so bili večidel posvečeni trpečim bolnikom, ki sem jim po svojih močeh pomagal, 
zakaj v deželi ni bilo niti ene bolnice, ki bi bila pribežališče ljudem v stiski. Ostale tri 
mesece - toliko so znašale moje šolske počitnice - sem porabil za potovanja, da sem s tem 
pospeševal svoje najljubše študije iz naravoslovja. Potovanja pa so bila zvezana z 
nemajhnimi težavami. V teh mesecih se vreme rado menjava; večidel neprehodna gorovja, 
ki sem jih prepotoval peš ali jež, so mi grenila pot in mi jemala priložnost, da bi temeljito 
opravil posamezne preskuse. Vedno prepuščen svoji usodi, sem te pokrajine prepotoval s 
svojo kobilo Rosinanto, in kdor jih pozna, lahko reče: piscu je sreča dobro hotela, da seje 
povsod tako srečno izmuznil. 
Razen tega nisem za tako težavno in zame tudi drago potovanje niti od dežele niti od 
"• 6 0 Cit. po J. Westerju, op.cit. str. 42. 
6 1 »...in spričo mnogih neljubih doživljajev na Kranjskem, ki sem jih bil tam v času 20 let deležen s strani 
bogotnega, nekultiviranega, zlobnega prebivalstva: takšni so skoraj vsi polcivilizirani Slovani - moje življenje je 
bilo več kot le enkrat na kocki - od škofov navzdol pa vse dO zadnjih menihov je pridigovalo evangelij zoper mojo 
herezo - vendar sem jaz za revanžo vzdržal kot naravoslovec-znanstvenik v korist države in zoper to prokleto 
farško druščino, kakor se lahko vidi iz mojih del. V tem času sem objavil nekaj medicinskih razprav.« 
6 2 Ko Zois odgovarja Hacquetu na pismo z dne 16. oktobra 1787, piše med drugim tole: »Ker predavate v 
ruskem jeziku, menim, da vam ta okoliščina nudi pogosto priliko za sklepanje zvez z rojaki. Sčasoma bi se morda 
utegnila ponuditi prilika, da se seznanite z ruskim plemstvom.« 
Prof. France Kidrič, ko preučuje to pismo, se vprašuje: »Rusi - Hacquetovi rojaki? - Zdi se, daje Hacquet zaupal 
Zoisu o svojem poreklu več nego drugim, namreč domnevo, daje neki ruski velmož njegov oče (morda nezakonski 
sin neke ruske visoke osebe, od katere je v stiski smel vedno računati na pomoč iz neznanega vira). To bi utegnilo 
pojasniti tudi presenetljivo okoliščino, da je mogel Hacquet v Lvovu že od začetka predavati v ruščini.« (Prim. 
Kidrič F., Zois in Hacquet. Ljubljan. Zvon 1938; 58: 27, - in Ibidem, Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana 
1929-38, 697). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999-4(117) 479 
kogarkoli dragega prejel nobene podpore, tako da sem vse stroške moral zmagovati sam. 
Medtem ko je dvor že večkrat brez haska potratil velike vsote za raziskovanje tujih dežel, 
so domače dežele neznane in nepreiskane... Tu moram razkriti še neko okoliščino, ki mi je 
povzročila oviro. Ne samo, da sem za blagor države žrtvoval svojo pičlo premoženje in 
svoje moči, še to, da v tej nehvaležni deželi, kjer je vse kar je znanost, kakor tudi plemstvo, 
v popolnem razsulu - izvzetih je le nekaj glav - nisem dobil za plačilo nič drugega kot 
zasmeh ali, bolje rečeno, celo zgolj zaničevanje. Temu je sledilo tisoč ovir, ki so mi jih 
delali predstojniki sami, ki so bili bodisi puhloglavci ali celo pobožnjaki, kakor tudi večina 
dragega občinstva, ki je bilo spričo pomanjkanja dobre izobrazbe obdarjeno s prismuk­
njenim srcem. Prav tako seje godilo za deželo nesmrtnemu zgodovinarju Valvasorju, ki je 
vse svoje imetje žrtvoval, tako tudi marljivemu geografu Florjančiču in prav tako slavnemu 
in neutrudnemu Scopoliju.«63 
Hacquet je v tem času priobčil še sestavek o primarni malformaciji otroka z »oslovskimi 
uhlji«.64 
Med leti 1790-95 so izšli potopisi o fizikalnem potovanju po severnih predelih Karpatov 
v štirih delih. 
Po raziskavah, ki jih je opravil v Sarmatiji (1797), je Hacquet odpotoval še na Krim prav 
do Črnega in Azovskega morja in se je na poti srečal z znamenitim naravoslovcem 
Pallasem. Počitnice 1798 sije rezerviral za potovanje po Nemčiji. 
6. Zaton 
Hacquetova desetletja so minevala v samoti, bolje rečeno, v osamljenosti. Koje bil 1799 
star 60 let, je to stanje občutil do dna duše. Bil pa je še vedno fizično krepak, čil in zdrav 
mož, ki »n'a jamais souffert de mal de dens.«65 
Za ta čas je zapisal: »... me trouvant dans une ville peuplée d'une race dépravée au 
dernier point je me vis forcé de me donner la mort, ou, un ami, qui est le proverbe grec, 
j'épousai une fille vertueuse et jolie âgée de 20 ans le 4 du mois d'octobre avec laquelle 
j'ai vécu en harmonie d'honnête homme.«66 
V naslednjem letu pa je Hacquet doživel hudo nezgodo: koje z ženo potoval v kočiji po 
okolici Lvova, se je ta prevrnila in je žena dobila hujše zlome ter duševni pretres, Hacquet 
pa je postal invalid zaradi poškodbe desne rame. 
Leta 1801 je v daljšem potopisu opisal slovanske narode, ki žive na področju, ki sega 
od Jadranskega do Črnega morja in je delo odposlal v Leipzig. Tudi v naslednjih letih ni 
nehal s potovanji; obiskal je gorovja v Podoliji in Pokutiji, kjer so ležišča kresilnega kamna. 
Lvovsko univerzo so 1805 premestili v Krakov, z njo vred je odšel tja tudi Hacquet. V 
Krakovu je uredil naravoslovni kabinet in je bil 1807 izvoljen za dekana medicinske 
fakultete. Krakov so 1809 zasedli Poljaki, ki so zelo sovražili Avstrijce. Hacquet je prevzel 
stolico za kemijo, botaniko in naravoslovje. Za njegova prizadevanja so mu podelili 
diplomo častnega člana Wetteravske dražbe za naravoslovne znanosti. 
6 3 Oryct., knj. IV., Leipzig 1788, 8. 
6 4 Avtobiografija, 1788: »une description d'un enfant monstreux avec des cornes.« 
6 5 »Ga niso nikoli boleli zobje«. 
6 6 »Ker sem živel v mestu s prebivalci izrojene človeške zvrsti, sem končno stal pred odločitvijo, ali naj se 
odločim za smrt, ali pa da si poiščem prijatelja, življenskega druga, kakor pravi grški pregovor - in sem se 4. 
oktobra oženil s krepostno deklico, čedno, staro 20 let, ž njo sem živel v polni harmoniji kot častivreden človek.« 
480 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
Konec leta mu je nenadoma umrla žena: »j'ai perdu ma femme unique dans son genre. 
La tristesse de cette perte a abrégé mes jours.«61 
Leta 1810 ga je obiskal saški kralj, kije želel videti zbirke v naravoslovnem kabinetu. 
Poljaki so Hacqueta vabili, da bi ostal pri njih, kar je ta odločno odklonil. Ko so mu ponudili 
mesto direktorja kraljevega naravoslovnega kabineta v Dresdnu, je tudi to odklonil. Odločil 
seje, da odpotuje na Dunaj. Koje odhajal iz Krakova, je večino svojih zbirk, instrumentov 
in še drugih stvari zapustil univerzi. Z njegovim odhodom so poljske oblasti zaprle 
avstrijski univerzi v Lvovu in Krakovu. Na Dunaju je Hacquet preživel svoja zadnja leta. 
Zagrenjenost in resigniranost odseva iz vseh njegovih spisov in dopisovanj s prijatelji. 
Stanje je dokaj razumljivo, zlasti tistih mnogih odstavkih iz njegovih spisov, kjer se dotika 
razprav o psihologiji. »Moji prijatelji so bili in so večinoma učenjaki, razen enega, in vsi 
Živijo izven avstrijske države. Tistim, ki še živijo, se zahvaljujem iz dna srca za njihovo 
prijateljstvo in učene spise ter se od njih poslavljam, kajti sedaj se bliža resna doba mojega 
Življenja in se od vsega odmikam. /.../ Vse se mora povrniti v večni nič. /.../ To se mi dozdeva 
toliko lažje, kajti na tem planetu sem popolnoma brez privrženosti. Dokaz za to je 
Predgovor k četrtemu delu moje Oryctographiae/.../«6i 
Hacquetova filozofska resigniranost pride še bolj do izraza v vrsti pisem (ki se jih je žal 
ohranilo le malo), iz katerih je očitno, da se je »dobro počutil« zaradi miru, ki sta mu ga 
ustvarila odpoved svojega položaja na univerzi in prenehanje znanstvenega delovanja. »Vse 
bom povedal čim bolj preprosto,« je zapisal, »pri tem mi gre zgolj za resnico, ne za lepoto 
sloga (zakaj ta je potrebna bolj za lepe umetnosti, kakor za koristne znanosti). Ves končni 
smoter tako pogosto opravljenih potovanj je bil samo ta, da se iz narave poučim. Edini 
povod za tako težavno podjetje mi je bil, da o njem le toliko povem, kolikor sem mogel 
dognati, kakor o naravni legi tako tudi o njeni preobrazbi/.../Kaj vse se mora na fizikalnih 
potovanjih, zlasti na mejah raznih držav, kjer so prebivalci na pol ali pa celi barbari, 
prestati, ni treba omenjati. /.../Kolikokrat so me pregnali od mojih raziskovanj, ko je bilo 
moje življenje več ko enkrat v nevarnosti. /.../ 
Vse na svetu ostane zvesto naravnemu poteku, to se pravi, vse je minljivo. /.../ Kakor vsa 
narava, tako je tudi človek podvržen spremembam. /.../ Upam, da bo treba v marsikaterem 
pogledu imeti z mojim skromnim znanjem potrpljenje, zakaj v glavnem sem se moral 
izobraževati skoraj le v surovih deželah, in še to dokaj pozno. Dokler je trajala sedemletna 
vojna, ki sem se je udeležil kot vojak in kirurg, sem malo misli na koristno slovstvo. /.../ 
Zato me bodo našli tudi stalno pri enakem mišljenju, t.j. da nisem nikoli nikomur trosil 
kadila, ki tega ni zaslužil, pa naj je bil kdorkoli. /.../ Ti priskledniki imajo za svoje geslo: 
ibi patria est, ubi bene est, t.j. kjer se morejo mastiti, tam je njihov blagor in obstanek; oni 
vedo, da doseže tisti naklonjenost, kdor zna dvoriti; kdor pa vrši svojo dolžnost, nima nič 
od tega ali pa ga celo preganjajo...«69 
Hacquetovo resigniranost lahko ponovno razberemo tudi iz pisma, ki gaje pisal baronu 
von Mollu leta 1812 (t.j. tri leta pred smrtjo, ko se je za trdno odločil, da se bo za zmeraj 
poslovil od »literarnega dela«). V pismu je med drugim poudaril: »Živim tu prav zadovoljno 
s služkinjo in psom, in se za ves svet ne menim. Ko bi le vi bili tukaj, kako veselo bi lahko 
skupaj živeli in se spominjali naših mladih dni. /.../ Zdaj nimam več opravkov s »šol-
maštrijo«, kjer bi moral za nekaj 100 gld plačila vtepati kaj butcem v glavo. Sedaj pa sem 
6 7 Avtobiografija, 1809: »... izguba je skrajšala dneve mojega živlljenja.« 
6 8 Oryct., op. cit. 63, str. 11. 
6 9 Oryct., op. cit. 63, str. 6. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 '4(117) 481_ 
ko peti svetnik pri rudarskem kolegiju upokojen s 1000 tolarji na leto in mi ni treba nič več 
početi, in se pri tem ne počutim slabo. /.../ Sedaj živim pripravljen na duhovna nebesa, 
brezdelen in neumen kot ovca. /.../Za nebo sicer nisem slišal, da se tam dobi kako delo. /.../ 
Seveda bi mi bil ljubši Mohamedov paradiž, toda obrezovanje mi prav nič ne diši. [V 
zabavljanju je bil Hacquet naravnost mojstrski!] /.../ 
No, dragi prijatelj, boste vprašali: človek, kaj pa napraviš proti dolgočasju? Napravim 
kratka in vesela potovanja, tu pa tam obiščem svoje stare prijatelje /.../ Tudi kakšno lepo 
damo, kar mi je vedno najbolje prijalo /.../ Berem potopise in zanimive romane - toda nič 
več iz paleontologije, nič znanstvenega! /.../ Če mi hočete še kdaj pred mojim koncem 
odpisati, prosim, da napišete samo moje ime, zakaj že davno ne pripadam zloglasni 
profesorski kasti /.../«70 
Zagrenjenost je Hacquetu uničila vsa zadnja leta, ki jih je prebil na Dunaju. Prikučimo 
si le v spomin, s kakšno vnemo seje lotil kirurškega posla v prvem obdobju službovanja v 
Idriji, in kasneje kot profesor v Ljubljani, kako zelo je bil ponosen na priznanja iz vseh 
koncev Evrope, ki jih je dosegel s svojim velikim trudom, z naravoslovnimi in etnološkimi 
raziskovanji; o tem zgovorno pričajo preostali protokoli, zapiski, naročilnice za potrošeni 
material, instrumente /.../ Menim zato, da je bil le nekje opravičljiv Hacquetov poznejši 
odmik od praktične medicine in »beg« v svet narave. 
Leta 1812 je bil Hacquet operiran zaradi raka, ki se je razvil na zanemarjeni in 
nezdravljeni kili. 
Hacquet je 1815 želel ponovno videti svojo domovino, in ko se je pripravljal na to 
potovanje - bil je star 76 let - ga je 10. januarja prehitela smrt. Nadaljevanje svojega dela 
o slovanskih narodih, živečih v avstrijski monarhiji (V Predgovoru k četrtemu delu 
Popotovanja po Karpatih, ki ga ni dokončal, je obljubil, da hoče opustiti vse, kar sodi v 
literaturo; »Samo, če bi mogel v kakem velikem mestu dočakati svoj konec«, je zapisal, »bi 
rad še slovanske noše v avstrijski monarhiji obelodanil.« Življenjska doba mu je bila 
naklonila, daje lahko ostal mož beseda.), je poveril gališkemu superintendantu Bredetzkyju 
in mu izročil zapečateni zavoj s pripombo in priporočili o svojem življenju. Vendar se 
Bredetzky ni potrudil izvršiti Hacquetove zadnje volje. 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
Der Charakter von Hacquet 
(eine historisch-psychologische Studie) 
Peter Borisov 
Bei der Erforschung von Hacquets Charakter stützten wir uns vor allem auf Quellen aus seiner 
Autobiographie, Korrespondenz, aus seinen Reisebeschreibungen und Abhandlungen. Wir versuch­
ten, das Bild dieses vielfältigen Wissenschaftlers, Naturforschers und Chirurgen aus der Zeit der 
Aufklärung möglichst objektiv wiederzugeben. 
7 0 »Ich lebe hier im übrigen sehr zufrieden mit einem einzigen Dienstboten und ein Hund, und bekümere mich 
um die ganze Welt nicht. Wären Sie doch hier, wie vergnügt würden wie beisammen leben und uns an unsere 
Jugend Jahre erinnern. Da ich mit des Schulfuchserey nichts mehr zu thun habe, und für einige Hundert Gulden 
mit Aufopferung meines Vermögen schreyen muste um es Dumköpfe einzupredigen. Nun aber als ein fünftes Rath 
beym Bergkolegium mit tausend Thaler pensionirt bin um nichts zu thun, so befinde ich mich nicht übel dabey...« 
(cit. po Jakob G., Balazar Hacquet, Leben und Werke, München 1930, 21). 
482 P. BORISOV: O HACQUETOVEM ZNAČAJU 
Das 18. Jahrhundert, das der Vernunft huldigte, lenkte die Geschichte Europas hin zur 
Gewissens-, Rede- und Pressefreiheit und erschütterte die ganze Gesellschaft tief. Die 
absolutistischen Monarchien paßten sich den neuen Erfordernissen der aufgeklärten Gesellschaft an. 
Die Krone von Aufklärung und Humanismus war die Lehre Kants. Für die Entwicklung der 
naturwissenschaftlichen und medizinischen Wissenschaft war diese Zeit vor allem wegen zahlreicher 
bedeutender Errungenschaften und vieler neuer Erfindungen und Theorien von Bedeutung, die sich 
in zunehmendem Maße an positivistischen Kriterien orientierten und fruchtlose sowie spekulative 
philosophische Lehren verwarfen. 
Unter dem Einfluß der Aufklärung bahnten sich eine neue Lebensweise und neue zwischen­
menschliche Beziehungen an. 
Balthasar Hacquet wurde im Jahre 1740 in Le Conquet in der unteren Bretagne geboren. Bereits 
in der frühen Jugend ein freiheitlicher Geist, war er während seines Studiums im Jesuitenkollegium, 
aber auch später, mit vielen Schwierigkeiten konfrontiert. Bei Ausbruch des Siebenjährigen Kriegs 
wurde Hacquet Soldat und Chirurg, sammelte im Feld chirurgische Erfahrungen, die er in den 
Lazaretten von Paris, Montpellier und Wien erweiterte, als er kein Soldat mehr war. Die ganze Zeit 
prägte der Geist von Voltaire und Rousseau den jungen Franzosen und schärfte seinen Charakter. Mit 
seinem sanguinisch cholerischen Temperament sah er sich mit den alltäglichen Schwierigkeiten und 
Ungerechtigkeiten konfrontiert. Doch handelt es sich dabei nicht so sehr um den Ausdruck seines 
cholerischen Temperaments, sondern vielmehr um ein seiner Zeit eigenes rationalistisches Grübeln, 
das auch seine Denkweise beherrschte. Diese Tatsache kommt gelegentlich sowohl in Hacquets 
Äußerungen über Politik als auch in seinem rationalistischen Verständnis kultureller und wirtschaft­
licher Fragen zum Ausdruck. 
Nach Ende des Siebenjährigen Kriegs landete Hacquet in Wien, wo er 1766 vom Reformator des 
österreichischen öffentlichen Gesundheitswesens Gerhard van Swieten zum Betriebschirurgen in das 
Quecksilber-Bergwerk Idrija bestellt wurde. Als Arzt versah dort der berühmte Naturwissenschaftler 
und Physiker sowie Doktor der Medizin Joannes Antonius Scopoli seinen Dienst. Hacquet war 
tagtäglich mit Traumatologie aller Art, Merkurialismus und Alkoholismus unter den Bergleuten 
konfrontiert. In seiner Freizeit unternahm er Exkursionen und betrieb Naturforschungen. Immer 
häufiger schrieb er seine Eindrücke und Gedanken nieder und beschrieb die Menschen, denen er auf 
seinen Erkundungsreisen begegnete, vor allem in seinem umfangreichen Werk Oryctographia 
Carniolica, ferner in seinem Buch Reisen in den Karpaten und in anderen Werken. Die Zahl seiner 
hochwertigen naturwissenschaftlichen, reichen entomologischen und interessanten medizinischen 
Abhandlungen wuchs mit den Jahren, parallel dazu auch der Ruf seiner Gelehrsamkeit in der Welt. 
Er wurde Mitglied zahlreicher naturwissenschaftlicher Vereine und Akademien in ganz Europa. 
Nach sieben Dienstjahren in Idrija trat Hacquet die Stelle eines Hebammenlehrers an, dann die 
eines Lehrers der naturwissenschaftlichen Fächer an der Medico-Chirurgischen Lehranstalt in 
Ljubljana. Mit seinen Dienststellen hatte Hacquet jedoch kein Glück, mußte er doch sowohl in Idrija 
als auch in Ljubljana viele Unannehmlichkeiten in Kauf nehmen. Die beiden Anstalten verstanden es 
nie, das Wesen seines rationalistischen Intellekts und seiner Uneigennützigkeit unvoreingenommen zu 
begreifen und letztendlich auch zu schätzen. Nach zwanzig Dienstjahren im ehemaligen Krain, wo 
Hacquet als echter Bahnbrecher der Aufklärung auftrat und niemandem, ungeachtet seines Standes, 
unverdientes Lob zollte, nahm er die Stelle eines Professors für Naturwissenschaften an der 
Universität in Lvov, später auch in Krakau, an. Seit 1810 verbrachte er seine letzten Lebensjahre als 
Pensionist in Wien, wo er 1815 auch starb.