Silvin Sardenko: Čudna senca.
181
tekle —, o tekle, kakor bi imele izpolniti prepad, ki je bil zazijal med njo in med Antonom te dni tako nepričakovano, tako nenadoma .. .
Nekaj hladnega se ji je nalahko dotaknilo čela. Bila je Cilina roka. Ljubeče ji je dvignila glavo:  „Anica!"
Kalin je zafrfotal med oknom.
„Ali Anica! Ti mi delaš skrbi —, govori, povej...!" In povedala je Čili vse, obrazložila vse, potožila vse . . . Pri vsaki besedi je čutila, kako ji je lože.
Čila jo je poslušala do konca. Ob koncu se je ženi zresnil obraz, in hladni, gladki njeni prsti so se oklenili njene desnice:
„Ubožica!"
Drugega ni rekla. Dve solzi sta ji prikrili na trepalnice, zasvetili se ob luči, a se posušili takoj na to.
„In sedaj, Čila —, ali morem ali smem — ?"
„Kako meniš —?':
„Ali me bodete silili, da —?';
Čila je uganila, kaj je hotela povedati. Umela je, videla je vse.
In kaj ji je odgovorila na to?
Moj Bog — nekaj, česar je ona pričakovala najmanj:
„Prijazna mu bodi, več ne!"
In to je izpregovorila povsem hladno in mirno. Niti mišica ji ni ganila na obrazu. Ona jo je gledala vprašaje in začudeno. Ta izraz, ta mirna resnost jo je hotela umoriti. Prijazna! Antonu?
„Prijazna?"
„Da, več r
t«
Bilo ji je, kakor da bi jo kdo polival z mrzlo vodo — —.                            (Dalje.)
Čud
na senca.
oen se zgrinja mi nad
glavo . . .
Nekdo trka na srce.------
Ti si, moja sreča - pozna ? Kaj še nisi črtala iz spominske svoje knjige mojega imena, kaj?! Ko te vidi, ko te čuti, moja duša trepeta, kot otrok pred lastno
senco. Ne vznemirjaj je nikar!
Še nekje tam v srčnem
kotu prvi spi moj »srečni" dan; včasih . . . včasih le se
vzdrami kot bolnik iz težkih sanj ... Mar se več ga ne
spominjaš ? Kakor vesna v željni gaj, v hrepeneče moje prsi dahnila si drag pozdrav. Ti si pila moje želje, tvoje upe pil sem jaz; in oba sva strastno pila le na moje lepše dni. . . V radosti so preopojni
roke se mi dvigale, strinjale so se nad tabo v dolg, ljubezni poln
objem; zbirale so se mi ustne v tiho koprneč poljub . .. Kaj sem hotel okleniti, kam pritisniti poljub . . . ? Šiloma si mi zbežala; jaz sem hitel za teboj, kot da si mi vzela pamet...
Slušaj v logu dih vetrov: vanj sem shranil mnogo
klicev, mnogo vzdihov za teboj ... Vprašaj tiste nove steze do podgorske hišice, vprašaj, kdo jih je
napravil, v kakšnem času, in
zakaj! .. . Beri, beri, na teh licih s črkami je živimi romarski moj pot do tebe ves popisan, ves zvesto ...
Na nobeni božji poti toliko ni romarjev,
toliko ni src ihtečih, kakor sem jih videl tam ... In med njimi ti si stala nema ... hladna kakor kip: poslušala gorke prošnje, a umela nisi src: Bolnim srcem, a bogatim, ponudila si zlata; v zdrava srca, a uborna, lekov grenkih sipala; mnogim prsi okrasila z vrtnico si trnjevo ... Jaz izmučen, truden, žejen sklonil sem se pred teboj: „Daj, pomiri silno žejo!" Ti si se nasmihala ... Oj ti smehi, brez tolažbe, brez hladila, brez moči!
V burnih prsih je plamtela davna ... davna iskrica in kipela mi do usten, z njih vzkipela kakor
vzklik: „Inquietum cor est meum l
1 Nemirno je moje srce, dokler... (ne počiva v Bogu).
doneč in , . ." A isti čas razdivjani so valovi zadrvili mi na breg iz spomina ozke struge zadnji biser — misel Nanj. Žejna duša je prosila, kot samarijanska hči: „Domine, da mihi aquam!" ' In oblak je hipoma legel mi na vroče čelo kakor težek . . . bridek
kes... Iz oblaka v žejno dušo kapljice so kapale . . .
A hladilnih takih hipov ti nikoli ne rosiš. Pa še praviš, da si sreča: Ti si senca brez hladu! Vendar! jaz ti laž
odpuščam; a odpreti ti ne smem: Mo}a deca — moje misli sanjajo prelahen sen . .. Kakšen spet nemir bi
vzrastel, In ponoči! ? . . .
Ne! Ne! Ne!. . .
1 Gospod, daj mi vode! Silvin Sardenko.