List 27.
Visokočastitljivimu  gospodu  gospodu
JANEZU N. HRADECKITU
C. k. svetovaveu;   mestnimu poglavarju;   namestniku  cesarskih mest pri krajnskih ^deželnih stanovih;   vodju Ljubljanske hranilnice 5 odborniku e, k. kmetijske družbe na Krajnskim; udu c. k. kmetijskih družb na Štajarskim, Koroškim in Goriškim; Krajnskiga
muzeuma; spodnjo- in zgornjo-avstrijanskiga obertniskiga, in zgodovinskima družtva;
v spomin spoštovanja hi hvaležnosti
na dan veseliga obhajanja pet in dvajsetega leta Njegoviga poglavarstva
Ljubljanski mestnjani. *) 27. Rožnicvcta 1845.
Od sercno zazeljeniga poklica,
Ki Tebi zročil varstvo je Ljubljane,
Pretekla je stoletja četertniea.
Za svojiga rojaka serca vžgane Ze je takrat napolnil up veseli, De mestu očetnimu zlat čas nastane.
Up nar prederzniši si spolnil z deli, Ki jih pred hitrih let valov togoto Emone bodo letopisi oteli.
Pregnal 5z zastavnih bukev si temnoto, Pod težkim kljiičam bogatin ne hrani Zakladov z nezauplivo strahoto.
Roke zdej pridne, umni zdej možgani Lahko dobe pomoč, de se razprosti Med vsaki stan obilnost, kaj ji brani?
De temu , ki ne zliva v plohi gosti Blagastva sreča, kapljice bolj skope Do jezera zbero se visokosti,
Pred mnogo si hranilnico Evrope Jo nam oskerbil Ti z tovarši, ktera Odvrača revšino in nje nastope.
Njim, ki greni potreba let večera,
Al pred je trešila v njih barko strela, Jim z jadri svojim' plavati zavera,
Naproti Tvoja je pomoč hitela, Z dobrotlivosti zbora m si načinil, De jih podpora mestna srenja cela.
De bi v samoti revež ne poginil , De brat pomagal bratu bi nesreče, Občinsko hišo vbogim si vlastninil.
Kak Tvoje je bilo serce goreče,
Za čast. in prid, in blagorstvo Ljubljane, Ljubljane, ljubice nebes in sreče!
Ozri se na snežnikov velikane, Ki jih nar mlajši žarek zore zlate Pozdravi, k' iz iztoka postlje vstane5
Deleč okrog poglej ravni bogate, Visocih žit na njih poglej valove, Nje reke breg, okrog zelene trate ;
Poglej nje čverste, bistrih glav sinove, Ki vnema v sercih   se jim želja sveta, Obernit' v doma čast vsih zgod osnove 5
In zvestoserčne nje poglej dekleta, Lic rajski zor, oči poglej nebesa, In sramožljivost, ki je varh njih cveta5
Oberni na nje mestnjane očesa, Kak ljubijo poštenost in pravico, Veselje v persih Ti serce pretresa.
Al gerda delala pošast krivico
Je mestnjanam, in mesta je lepoti, Pokrivši z sivga plajša nas temnico.
Bežati moraš , 6ti al ne oti, Si mislil si, ki si se dela lotil, Z cesarsko pomočjo dat'  strah mokroti.
*3 27. Rožnicvcta je 25 let preteklo, kar je gosp. J. Hradecki poglavar Ljubljanskiga mesta. Spomin tega veseliga dneva, ki je Ljubljanskim mestnjanam preljubljeniga poglavarja dal , je pretečeno nedeljo popoldan na praznično olišpanim strelišn družtvo mestnih streleov vpričo rodovine in žlahte gospoda Hradeckita in veliko druzih imenitnih gostov, z veliko častjo in mnogoverstnimi veselicami obhajalo. V spomin visociga spoštovanja in serčne hvaležnosti so mu pri ti priložnosti krasno čašo (Becher) podelili, ktero mu je predstojnik imenovaniga družtva gosp. J. Karingar z slovesnim nagovoram podal. Zlat napis v marmornim kamnu, kteriga so dali v Terstu izdelati, in pa novo prilieje gospoda Hradeckita, ki ga je naš gla-sovitni obraznik gosp. J. Stroj naredil, bosta še poznim vnukam znamnje tega veseliga obhajanja. Tudi z dvema poezijama je bil pri ti priliki nagovorjen, z eno v nemškim, z drugo pa v krajnskim jeziku, ktero je naš slavni pesnik, gosp. Dr. P reserin zložil in ktero našim bravcam tukaj podamo. Gosp. To man, učene govorništva, se je v njenim obnašanji prav dobro skazal. Pri poslednjih besedah te pesmi so vsi pričijoči z močnim in serčnim glasam trikrat zaupili: Bog ga živi! mno-gospoštovaniga,   m nogo) jubl j eniga gospoda Hradeckita!
106
Briareja *) storoeniga si vkrotil, Močirje vekoletno je pregnano , Meglo slovo si vzet'  od nas zarotil.
Z mostovmi zalšaš novimi Ljubljano, Bogastva vire ndve ji odperaš; Seree za celo je deželo vžgano.
Kmetijske družbe ud nje zbor podperaš, Podperaš z njim domače Ti »Novice«, Zahvale vsili Slovencov si naberaš,
Ki bratov tihotijo zabavljice,
De smo zares mi Kranjci pozabili Ze Slave matere, nje govorice,
Ki stala v bran je Atilovi sili, Ki preživela mnoge je narode, Ki naj naprej  ohrani Bog jo mili!
Zato naj Ti zahvala naša bode
V del Tvoj i h naj spominj Ti ta bo caša, Pi domorodec zdravje 'z te posode!
Naj Tvojih dni število se naraša, Naj vse britkosti Tebi Bog odverne, Vsih mestnjanov je, in je prošnja naša,
Podobo Tvojo, ki se zdej odgerne, Časti naj pozni vnuk, Ne pozabi j vi! Ko davno bomo rop mi zemlje cerne,
Ki kličemo iz serca: Bog Te živi!
*) Briarej, velikan, je imel po gerški pravlici 50 glav in 100 rok.