IMteljstvu in učiteUskim društvom v pre- udarek. (Po shodu zaupnikov narodno-napredne stranke.) Med učiteljstvom opazujemo neko nesporazumljenje zaradi načina bojevanja na našem politiškem polju. S klerikalizmom ni mogel simpatizovati nihče, ker je ta sistematiško in z namenom jemal že od pamtiveka dobro ime učiteljstvu in kopal grob šoli, Ijudski izobrazbi in omiki Napredno učiteljstvo je iskalo zasloinbe med prijatelji šolstva, ki jih med našim narodom ni malo. Vkljub gorostasnemu obrekovanju klerikalizma ima učiteljstvo med narodom trdno zaslombo. Naš narod je spoznal korist šolstva; želi si imeti povsod dobrih šol in dobrih uči- teljev. Neprestano razširjajo in grade" nova šolska poslopja; našemu narodu se ne zdi škoda velikih vsot za dobro šolstvo, ker je prepričan, da ni ta kapital zavržen, marveč da prinaša stoterne obresti. To je lepo zadoščenje za ne6u?ano poniževanje in obrekovanje. Zal, da tudi mnogo svojih prijateljev ae moremo prištevati k iskrenim podpornikom učiteljstva in šolstva. Ti zahtevajo od nas preveč. Ako izpolnuje učitelj vestno svoje stanovske dolžnosti, ki niso malenkostne, marveč silno težavne in polne odgovornosti, je zadostil v polni meri terjatvam svojega poklica Le malokomu so težave našega poklica znane, zato nas marsikdo sodi in obsoja kot nedelavne, malomarne lenube, površneže, brezbrižneže itd. Svet sodi namreč to, kar vidi, sodi javna dela in uspehe, za vse drugo ima navadno le preziranje, površno sodbo in celo zaničevanje. Naše težavno, glavno delovanje je med štirimi stenami, javnosti nepristopno. Svet tega ne jemlje v poštev, zato je še dandanes rek Eimljanov v veljavi: BEogar so bogovi zavrgli, je izvoljen odgojiteljem."*) To javno preziranje našega trudapolaega delovanja peče in boli. Ta bol ni majhna zlasti zaraditega, ker je ta napačna sodba in brezbrižna malenkostna ocena našega važnega delovanja kriva, da moramo pri svojem težavnem delu — stradati. Kako naj vendar izhaja ubog začetaik brez stanovanja v sedanjih kritiških časih z borimi 66 krouami na mesec? S tem naj se hrani, naj plačuje stanovanje in se stanu primerno oblači, naj zahaja v družabne kroge, naj bo delaven za javni blagor, s tera naj se izobrazuje, uaj bo politiško delaven in Bog ve, kaj še vse drugega! Ali je hišni o?e z mnogobrojno družino kaj na boljšem od začetnika? Temu prede še hujša vkljub draginjski dokladi, ker se višajo cene od dne do dne. Ali je potem čudno, ako postanejo začetniki in drugi stradajoči zaradi neprestane bede popolnoma topi za ves svet, da se jih loti resignacija? Stradajoči naj ima ideale, naj bo delaven še izven šole, naj dela to, kar zahteva svet in družba od njega? — Ironija' *) Kadar bodo umevali voditelji našega naroda svojo nalogo, pride do veljave izrek: ,,Kogar bogovi ljubijo, je ueitelj svojemu Ijudstvu." To pa bo mogoče le tedaj, kadar se podemokratizuje vsa naša javnost. Uredn. Ako ne razumejo naše boli, našega trpljenja in položaja sovražniki, se ne čudimo, saj nam ti vse to privoščijo iz dna svojega srca. Hudo nam pa de, da nočejo poznati nas in našega trpljenja naši prijatelji. V zadnji dobi srao postali ravno rai učitelji tarča, v katero stne streljati vsakdo. Zaničuje in ponižuje nas klerikalizem kakor navadno, obrekuje nas in nam jemlje čast in spoštovanje liberalizem. Oe se hočeš iznebiti prijatelja, mu povej v obraz resnieo, kmalu boš zvedel, kdo in kaj si! Tako se je zgodilo z nami v zadnji dobi. Olanek v ,,TJčiteljskem Tovarišu" — Učitelj in politika — je razburil duhove v liberalnem taboru. Ta članek je provziočil vulkanski izbruh. Ogenj in žveplo sta padala na naše glave. To je provzročilo splošno ogorčenje vdanih prijateljev šole in učiteljstva, veselje, pritrjevanje, zasmeh in veliko pohvalo naših prijateljev na katoliški podlagi. Večjega veselja menda ni zaužil naš klerikalizem od začetka svojega obstanka. Zmračilo se mu je čelo, ko je prišlo zaradi osebnosti do poravnave med dr. Tavčarjem in .Učiteljskem Tovarišem". Oj, Ijubezen do bližnjega, kje si?! Že davno je bilo dano-geslo, da mora učiteljstvo zaupati le svoji lastni moči, organizaciji in svojemu delu. Po tem geslu se je ravnalo že mnogo let in pri tem ostane tudi vbodoče. Le zavest v svojo lastno moč je danes nekaj vredna. To nas uči vsakdanje življenje in pogled v socialne razmere. Zavest v našo lastno moč nas je dosedaj krepila, jačila, nam dajala pogum, vztrajnost in tudi rodila uspehe. Ta samozavest nas je zedinila, da smo postali eno telo z geslom: Vsi za enega, eden za vse! Ona nas je ojunacila, da smo se postavili porobu klerikalizmu, ki je imenoval šolo prokletstvo za narod, učitelje pandurje liberalizma, omahljivce in neznačajne ljudi, ki se bomo prelevili pri prvi vladni sapi v ponižne vladne sluge, ki nam je do danes jemal neprestano čast in spoštovanje med narodom. Mogočen, ošaben in domišljav je klerikalizem, a mi nismo uklonili svojega tilnika. Povedali smo mu v obraz, kdo in kakšen je, ker ga poznamo. Dokazali smo mu v mnogih člankih z dejstvi, da deluje in živi v nasprotju z vero. Vse to je naš klerikalizem spravil v žep na tihem in brez odgovora, čeprav je gostobeseden ob vsaki malenkosti. Zaupanje v svojo lastno moč nam je dajalo poguma in moči, da smo tako govorili, ker kot odgojitelji naroda ne smemo in ne moremo zamolčati resnice, če se potem komu zamerimo ali ne. A nismo povedali resnice v obraz sarno klerikalizmu, priti je moral na vrsto tudi naš liberalizem. Že mnogo let smo molče opazovali njega delovanje, a čimbolj se nam je resnil obraz. Spoznali smo, da je delovanje prvakov med narodom brez uspehov, pisava pa v javnih listih robata, strastna, žaljiva in osebna. Zaradi teh hib se je ostril med nami čedaljebolj boj v veselje narodnih nasprotnikov. Klerikalizem je vse to izrabljal, kličoč: BGlejte, takšni so liberalci! Takšni so liberalni učitelji, ki so liberalni privrženci!" Zlorabljal je vsako liberalno napako, da je tem lažje slepil nerazsodni narod. Vse to ni izmodrilo liberalizma. Tem hujše je udrihal okolo sebe; vedno več gradiva je dajal svojemu nasprotniku; Sovraštvo se je širilo čiindaljebolj, a triumfiral je vedno bolj klerikalizem, ker je imel cerkev in vero, laž in obrekovanje in izborno organizacijo na svoji strani. To in premnogo hib v politiki je provzročilo, da je začel liberalizem polagoma hirati. Zaupal je vso moč papirju, ne vedoč, daje črka brez dela mrtva, da je treba dejanj in uspehov. Učiteljstvo ga je opozarjalo večkrat na razne nedostatke, a ta je v svoji domišljavosti prezrl vse. Ko smo se pa predrznili ostreje in odločneje upirati se liberalnim politiškim grehom, je nastal ogenj v strehi. Hipoma so bili vsi učitelji brez izjeme sami lenuhi, mistifikanti, brezdelavni in popolnoma nepotrebni individui. Učiteljstvo je prišlo ob ves kredit pri tej stranki. Ako bi ne imelo zavesti v svojo lastno moč, bi padlo med dvema stoloma na tla — tako pa propade tisti, kdor ne krene na pot resnega dela! (Dalje.)