LOV GLASILO REPUBLIŠKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE XXXVII. LETNIK 1954/55 UREDIL CENE KRANJC NATISNILA TISKARNA JOŽE MOŠKRIČ V LJUBLJANI KAZALO I. LOVSKI PREDPISI O. C., K osnutku novega zveznega in republiškega zakona o lovstvu..................... 5 Plenum Lovske zveze LRS je sprejel osnutek novega zakona o lovstvu...........75 Zakon o lovu..............................233 Krevs Ive, Dobili smo nov zakon o lovu . . 239 C. Kr., Po poti, ki jo je začrtal novi lovski zakon ....................................329 II. LOVSKA ORGANIZACIJA, ETIKA Dr. Benigar Jože, V novo obdobje................ 3 K razpravi o loviščih.....................138 Se enkrat o dveh, treh lovskih vprašanjih 465 Ing. Brelih Miloš, O dveh, treh lovskih vprašanjih ........................................433 Briški Lojze, O lovskih čuvajih................267 Cvirn Otmar, K vprašanju etike v lovstvu . 297 Černač Tone, Kako živi in dela naša lovska družina....................................16 O etiki koroškega lovca...................169 Delegacija Lovske zveze je čestitala maršalu Titu............................169 Flajs Andrej, O višini prispevka za upravljanje lovišč.............................172 Dolenjski lovci so se zbrali na Prati . . 18 Tretja lovska proslava na Frani (Peter Romanič)..................................410 Hafner Tone, Izvršujmo sklepe občnih zborov lovskih organizacij.......................205 C. Kr., Tretjič so se sestali predstavniki treh sosednih lovskih organizacij..............411 Dr. Kurbus Bogdan, Fred odgovorno nalogo . 8 Lapuh Stanko, Po stezah Titove štafete . . 142 Majcen Ive, Občni zbori so pred vrati ... 10 Ali gremo naprej . . . . :................201 O lovskem tisku (I. P.)................... 19 Petejan Janko, Iz življenja lovske družine Gorica....................................176 Pravila Republiške lovske zveze Slovenije 361 Pravila Okrajne lovske zveze..............366 Pravila Lovske družine....................370 Sok Franjo, Pravice in dolžnosti lovskih družin 265 Stagoj Karel, Ali bomo res svoja lovišča tako razdrobili................................140 Nekaj besed o lovski pravičnosti .... 300 Svetina Tone, Prispevek k etiki v lovstvu . 65 Alpinizem in visokogorski lov (s 6 slikami) 401 Dr. S. V., Mednarodna konferenca znanstvenih delavcev v lovstvu..........................420 Save Jože, Iz lovske družine Otiški vrh ... 17 Šušteršič Milan, Lovski problemi murskosoboškega okraja...............................143 V. D., 30 let Lovske zadruge....................389 Naš tov. predsednik odlikovan (s sliko) . 241 Znak »Za zasluge« je prejelo 31 lovcev 7 36 lovcev 170 14 lovcev 417 Dr. Senekovič, Nagrade in priznanja .... 15 K. B., Zupan Lenart — 65-letnik.................32 G. J., Tolmin, Berti Logar — 80-letnik ... 34 Zorko Tone — 70-letnik (s sliko) (-K.) . 183 Dvojni jubilej našega »Starega« (Milan) . 122 Dvojni jubilej..............................320 Naši jubilanti . . . 148, 241, 279, 412, 450 L. D. Hubelj, Čibej Edmund od Slokarjev pri Ajdovščini umrl..............................92 OLZ Ljubljana, Umrl je Danč Zevnikar . . 25 Pokopali so Markeca Slaviča.................447 Umrl je Jože Ficko (L. D. Grad-Kuzma) 126 Umrl je Lojze Mazlu.........................446 Zapustili so naše vrste 155, 193, 250, 287, 347, 391, 418 III. LOVSKO GOSPODARSTVO, LOVSKA STATISTIKA, LOVSKI MUZEJI IN RAZSTAVE Dr. Bevk Stanko, Jeleni na Gorenjskem . . 477 Kako določim gamsu starost (s slikami) . 253 Briški Lojze, Na dobri poti...................175 Cvirn Otmar, Poljski zajec — sovražnik sadjarjev? ................................. 76 Eržen Franc, Beseda o lovskih trofejah . . . 207 O krmljenju divjadi.......................269 Kelih Miloš, Ocenjevanje rogarjev za odstrel (s slikami) ..............................179 Ocenjevanje lovskih trofej (C. J. C.) . . . 93 Odbor za pokončevanje volkov je določil nove nagrade..............................108 A. S. Pirc, Lovstvo v osnovnošolskem pouku 277 Predan Drago, Gradimo lovske koče .... 105 Griška lovska družina gradi lovsko kočo na Gozdniku (s sliko).....................177 Lovska družina Bukovca si je postavila lovsko kočo (s sliko).....................269 Tudi lovska družina Kozjak si je postavila lovsko kočo (s sliko) (Mlačan).......387 Šestdeset lovskih družin je spustilo v svoja lovišča čez 1300 fazanov.....................117 Ing. B. J., Zastrupljanje vran..................84 Ing. Sivic Anton, O lovski statistiki .... 454 Število uplenjene divjadi in roparic v 1952. letu (izven gojitvenih lovišč) . . . 173 Š. M., Gozdarski, lesnoindustrijski in lovski muzej v gradu Bistra pri Vrhniki ... 21 Lovec in naravoslovni muzej (s sliko risa) 306 Bo mednarodne lovske razstave je le še malo časa (s sliko).........................24 Cene Kranjc, Dtisseldorfska razstava in Jugoslavija (z 9 slikami) ......................374 C. Kr., Prva lovska razstava FLRJ .... 271 Maček Branko, Vtisi z lovske razstave v Zagrebu ............................................23 A. S. Pirc, Tujina o jugoslovanski lovski razstavi v Diisseldorfu........................422 Podkrižnik M., Lovska razstava v Kranju (s sliko)...................................25 Tudi lovska družina Vrhnika je razstavljala (s sliko)........................390 Zberimo lovske trofeje...................86 Z lovske razstave lovske družine Radovljica (s sliko)........................305 IV. LOV, DOŽIVETJA NA LOVU IN PODOBNO Dr. Bevk Stanko, Kljunači (s slikami) . . . 385 Bunc Rudolf, Nekaj spominov na lov na Barju....................................261 Cvenkel France, Obiskal sem Gorjance (s sliko) 307 Cvirn Otmar, Na gamsa........................35 Černač Tone, Nekdaj zares, sedaj za razvedrilo .......................................52 Prvi sadovi vzornih brakad se že kažejo (z 2 slikama)............................115 Lovski začetnik pri skalnih golobih . . 224 Iz zelene prakse pri kun jem lovu . . . 442 Dinko, Kako je Jerihov Miha petelina lovil (s sliko na 128. strani).................124 Pravljica o gamsu z zlatimi roglji . . . 390 Dr. Dolenec Hinko, O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh................................338 Dolinar Ivan, Kanja, kragulj, skobec (s slikami) 413 Kraguljeve ..................................451 Eržen Franc, Kako čakam lisico ponoči . . 33 F. S. Finžgar, Lisica zvita tiča.............40 Mikkjel Fonhus, Bobrova smrt.................123 Hainard Robert, Kako sem oprezoval za medvedom v zapuščeni vasi......................37 Herfort Jože, Ledeni svat....................152 Jeričevič Ivo, Nekaj o šakalu................22 Dr. Lampreht Slavko, Metka (s sliko) . . . 263 Lampreht Robert, Za gamsi....................313 Medved Branko, Za črnuhi — divjimi prašiči 284 Medved Jakob, Zadnji mojih spominov ... 50 Perat Janko, Zalaz zajca v snegu.............27 Črni samotar.............................255 Podvrečar Tone, Dve obletnici................275 Salten Feliks, To je bila jasa (s slikami) . . 46 Skale Janko, Tri zgodbe o divjem mačku . . 447 Stagoj Karel, Nekaj pripomb k člnaku — »Zalaz zajca v snegu«.....................150 Šaup Adolf, Ti moj ljubi zajček...............311 Šušteršič Milan, O pižmovki in kako jo lovimo (s 5 slikami) . . ".............210 Švigelj Lado, Volčja legla na Kočevskem . . 242 Mladi volkovi v trikotu (z 2 slikama) . . 331 Vrbnik Saša, Hermelin Lisko..................184 Divja raca Oka............................221 Volčjak Vuk ..............................316 Kavka Gača................................425 Kos Mihec.................................482 Zadnik Ljuban, »Pšata« lovi (s 7 skicami) . . 81 V. LOVSKA LITERATURA Ing. Šivic Anton, Ocena knjige »Naš lov«, I. in II. del................................109 Ocena knjige »Učbenik za lovstvo« . . . 486 Urednik Lovca, Ob 5. štev. letošnjega Lovca 153 Knjižni natečaj Zveze lovskih društev NRH v Zagrebu.....................................428 VI. LOVSKI KOLEDAR Z. Lenart-Podjelovčan, Lovec v januarju in februarju, marcu, aprilu, maju, juniju, juliju, avgustu, septembru, oktobru, novembru, decembru 14, 80, 107, 149, 182, 208, 251, 272, 303, 336, 388 VII. RAZNO Dr. Avčin France, Novost v domači lovski opremi (s 4 slikami)....................213 Petelinu veljaj krogla!.................471 Brežic Anton, Ob dveh mrtvih medvedih . . 441 Bufon Zmago, Ne uničujmo narave! .... 383 Če ne veš, vprašaj (B. L. - B. S.) . 226, 288, 353 Dinko, Strel s šibrami na bežečo in letečo divjad v besedi in sliki (9 slik) .... 301 Izpred izpitne mize (K. T., Celje) . . . 226 Ravnik Janko, Varnostne naprave pri naših puškah (s sliko).......................280 Šekovanja Ferko, Pomerili so se v streljanju na glinaste golobe (s sliko)...........392 Skale Janko, Ob doživetjih v slikarskih barvah 219 Vrbnik Saša, Razočarani zajec...................449 VIII. LOVSKA KINOLOGIJA Arko Stanko, Še o pasji bolezni............120 Črevesni zajedavci psov (s sliko) . . . 282 Vnetje ušes pri psih...................392 Babšek Milan, Tekme goničev v 1954. letu . 481 B. H. S., Smotra in spomladanska vzrej na tekma psov jamarjev....................352 Dinko, Izšolajmo lovske pse! (s sliko) . . . 274 Drenig Teodor, Kako naj bo sestavljena in kaj naj vsebuje ocena kinološkega sodnika 322 Eržen Franc, Nekaj pripomb k šolanju brak jazbečarjev ................................470 Klobučar Dragotin, Jesenski tekmi ptičarjev v Ljubljani (s slikami)....................51 Odreja čistokrvnih psov ptičarjev s posebnim ozirom na odre j o nemškega krat- kodlakarja (s sliko).......................321 Koder Julij, O lovskih španijelih (s 4 slikami) 146 Jesenske tekme ptičarjev v Murski Soboti 393 Smotra ptičarjev v Ajdovščini .... 396 Koledar kinoloških prireditev v 1954. letu 90 Kovač Slavko, Vzreja mladih psov (2 sliki) . 87 Pomladanske smotre brak-jazbečar jev . 395 Kako bomo prišli do dobrih lovskih psov 440 Vtisi s tekme brakov-jazbečarjev v Avstriji .................................457 Dr. Lokar Janko, Vrste pasje dlake, njihova kratka oznaka ter njihovi slovenski in nemški nazivi (2 sliki).....................215 Lov s ptičarji pri nas (s sliko)............479 Kako so presojali grški lovci telesno obliko svojih psov in kaj so zahtevali od dobro vzgojenih psov?.......................348 Pravilnik o razvidu lovskih psov .... 154 Sežun Bogdan, Letošnje spomladanske vzrejne tekme ptičarjev (s sliko)...................190 Jesenska vzrej na in razširjena poljska tekma ptičarjev v Ljubljani.................394 Verovšek Jurij, Jugoslovanski kinologi so zborovali ......................................118 O pomenu smoter, razstav, preizkušenj in tekem lovskih psov..........................351 Zadnik Ljuban, Tekme ptičarjev v Mariboru 456 IX. OPRTNIK a) Lovski predpisi Avstrijskim lovcem so dovolili kroglo .... 103 b) Lovska organizacija Izključeni iz Lovskih družin . 104, 136, 168, 296 Kako je potekala letos Titova štafeta lovcev OLZ Radovljica (s sliko)..................289 Ob tabornem ognju smo praznovali Dan vstaje 291 Razpust L. d. Rob...............................432 c) Gospodarstvo, lovska statistika, muzeji, razstave Bodimo bolj pozorni na potepuške pse (s sliko) (M. Cajnko)................................166 »Gorenjski fazani« (R. C., Bled)...............156 Če bi povsod tako (St. Lapuh)..................163 Kaj je s kotorno (B. Žvanut)...................158 Kako je potekala miksomatoza v Franciji in nje posledice (A. Koritnik)................357 Kakšno je naše lovišče Boč na Kozjaku (F. Staner)....................................354 Miksomatoza v Avstraliji rešiteljica, v Evropi sovražnik lovišč (The Sunday Express — A. S. Pirc)...............................61 Na Peci smo obnovili lovsko kočo (F. Puc) . . 291 O cianovodikovih ampulah v knjigi »Naš lov« (ing. R. Malahovsky)........................54 Odlov zajcev na Pšati (B. K.)................487 Škoda po divjadi (Fr. Čuk)...................55 Zakaj padajo cene lisičjim kožam? (Die Pirsch — A. S. P.)..............................135 Zastrupljanje vran (Ing. L. B.)..............134 Na lovsko razstavo v Dusseldorf (I. Tavčar) 397 O naših kozorogih (Ing. A. Šivic)............487 Še o Dtisseldorfski razstavi...................458 V sredogorju so se lisice preveč razmnožile (Janez Smukavec) . . . ..............491 d) Lov, lovska doživetja in pod. Ali nam bo uspelo ohraniti pleme orjaškega zajca (s sliko) (aprilska šala) (M. B.) . . 135 Bela srna iz Zirovskega lovišča (M. Istenič) 295 Beli ruševec (M. Kelih)........................161 Brezskrbni zajček (L. Jesih)...................230 Če prašiči drugače mislijo (F. Lešnjak) . . 163 Dežela, ki si želi miksomatozo (B. L.) . . . . 166 Divja mačka v Celjskem lovišču (M. B.) . . 229 Divji petelin je zmrznil (J. Deoto)..........161 Dogodek z lisico (F. A.).......................357 Dolgouhec mu jo je zagodel (St. Lapuh) . . 294 Dva spomina (R. Udrih)..........................291 Dve novici iz Trebelnega (Leop. Pavlin) . . . 491 Enkrat je tudi mojstra Gačnika merjasec opeharil (P. Romanič)..........................60 Dobra organizacija — dober uspeh .... 198 Dvoje srečanj z vidrami (E. Rečnik) .... 57 Ena iz Črnomlja (A. Vrščaj-Bajc)...............463 Izkopala sta še jazbeca (P. Maroh) .... 459 Jazbec ob sončnem zahodu (K. Poredoš) . . 398 Jeleni in medvedi na Notranjskem (J. Jurca) 62 Jež je pripomogel, da je ujel kuno (J. Skale) 230 Junaška smrt zvestega Bobija (R. Čenčič) . . 398 Kako je padel plemenjak namesto starega pretepača (T. Hafner).......................195 Kako nas je sonce grelo v hrbte (P.) .... 56 Kako sem čakal jazbeca (P. Žalec) .... 229 Kako sem se srečal s planinskimi orli (R. Me- dven).......................................326 Kako so lovili prvega medveda v Beli krajini (P. Žalec)............................292 Kako sta P. J. in Č. I. lovila divjega petelina (V. M.).....................................165 Kako sva s Koštomajem kuno lovila (F. Eržen) 98 Kočevski lovci so pokončali pet volkov (T. Ožbolt) (s sliko)..........................324 Ko je lunica svetila (A. Klavora)..............492 Ko so jeleni rukali (V. Varičak)...............429 Ko so se na Vipavskem prvikrat pojavili divji prašiči (I. Tavčar)........................488 Kosmatinec v Tolminskih gorah (J. Langus) 487 Kot zločinec pri lovu se je pojavil zankar (s sliko) (Svetina) ..........................200 Kragulj — ropar v pravem pomenu (I. R.) . . 230 Kuno so ujeli (s sliko).........................102 Kuna je velik ropar (S. Mlačan).................326 Lisast divji zajec (F. Oražem) (s sliko) . . . 430 Lisica kot gonič (L. Z.-Podjelovčan) .... 430 Lisjak jo je pregriznil (S. Jelinčič) . . . . Lonina pošast ali kako so Radelski lovci lovili divjega prašiča (Mlačan)................ Lovci, kaj pravite? (T. Valenčak)............ Lov na divje race in smola (A. Vrščaj) . . . Lovski doživljaji na Pohorju (O. Fajmut) . . Medvedka s petimi mladiči (R. Jenko) . . . Mlada brak - jazbečarka mi je vrnila past (Plavčak) .............................. Mlade lisice v lovskem oprtniku (R. Kunstič) . Moje izkušnje z ampulami (R. Udrih) . . . Moj prvi divji prašič (Alojz Ravnik) ... . Na jerebji klic kragulj (I. Ačko)............ Na Kobariškem je padel prvi divji prašič (J. Stres) ................................. Naši medvedi so razširili svoj življenjski prostor (A. S. P.).............................. Nekaj izkušenj z volčjim leglom (R. Jenko) . Nenavaden lovski krst (B. Žvanut) . . . . Neprijetno srečanje (P. Žalec)............... Nevaren ropar (A. Brežic) ................... Nov način lova na kragulja (Leop. Pavlin) . Od kod jeleni v Griških lovskih revirjih (D. P.) Orel na Krasu (F. A.)........................ O medvedkih z Rakitne (s sliko) (V. Klemenc) Opešani divji prašički (R. Jenko)............ O polnoči je uplenil kuno (M. V.)............ Pasje zgodbe (A. S. P.)................... Pižmovka v hribih (J. Rus)................... Planinski orel je odnesel past (J. Egart) . . Pojav albinizma na Peci (Ing. B. Godec) . . Požrešni ponirek (s sliko) (B. Lisek) .... Predrzna lisica ali... (J. Dolinar).......... Pred sto leti je bil ustreljen zadnji volk v Nemčiji................................. Premislili so si (Bizeljski lovci)........... Problem (J. Polančič)........................ Prva pižmovka v Medvodah (R. Jesih) . . . Prvi, a ne poslednji (L. Jež)................ Prvi sneg v Karavankah (2 sliki) (Vid Černe) Redek dogodek iz Snežniških gozdov (M. Martinčič) ..................................... Redek primer (P. Jesih)...................... Prvi zajčki (A. Slogovič).................... Resnične iz Tolminskega (O. V.).............. Sam se je ujel (P. Marolt)................... Sedaj je pa zadnji čas (P. Romanič) .... Sedem na mah (I. Ahlin)..................... . Silvestrovanje v Miklarjih (P. Dane) .... Srnjak v vrtu (Mlaški)....................... Srnjak z brado (2 sliki) (T. Hafner-St. A.) . Strah pred puško (A. Vrščaj)................. Svojevoljno »ocenjevanje« srnjakov (L. Gantar) Še ena o medvedku (s sliko) (Fr. Nosan) Še nekaj o prehrani medveda (R. Jenko) . . Šoja in vrabec (P. Jesih).................... Šoja in vrabec (J. R.)....................... Tolmin v nevarnosti (J. G.).................. Tolminski nedeljski lovci v akciji (M. Kavka) Trdoživost srnjaka (J. Schmidhofer) .... Tudi kragulj in skobec prideta na klic (F. Jarc)..................................163 Tudi medvedka z mladiči ni vedno nevarna (R. Jenko) .....................................130 Tudi na Tolminskem so ujeli pižmovko (J. Humar).................................229 Tudi okoli Trebelnega se je pojavila pižmovka (L. Pavlin) ................................326 V čudno past se je ujel (L. Pavlin) .... 493 V desetih sekundah dve kuni (P. Gašperin) 493 Veledivjad v lovišču Kranjska gora (J. Ker- štajn).................................356 Vodna perjad v zimi 1953/54 (J. Dolinar) . . 397 Volkovi gredo za prašiči (c.)...............55 Volkovi v Gorjancih (Pižmoh)................490 Volkovom na Kočevskem slaba prede (R. Jenko) .....................................324 Vrtna grlica (P.)...........................102 Vsak dan ga obišče (J. Poredoš).............356 Zajčja pečenka v starem Rimu (B. L.) . . . 167 Zakaj so se fazani odselili? (A. P.) .... 102 Za kunami (I. Ačko).........................325 Za ruševcem na Peci in Olševi (s sliko) (L. Briški)................................199 Zasačili in prijavili so divjega lovca . . . 328 Za srnjakom (J. Eržen)......................194 Zvesti prijatelji (Neue Illustrierte) (A. S. Pirc) 102 Življenjski prostor divjih prašičev se širi (I. Peterlin) ..................................458 e) Razno Daljnogledi s spremenljivo povečavo (Die Pirsch — A. S. P.).....................133 Kako se ptice orientirajo (P. K.)...........358 K članku (lanskega Lovca) »Divji lov in še kaj« (J. Kovač)........................64 K selitvi gorskih ščinkavcev (B. K.) .... 132 Lovske vesti iz sosednje Avstrije (A. S. Pirc) 296 Malo zgodovine o sladkem krompirju topinamburju (A. S. Pirc)..............................359 Naboje bodo preiskali.......................63 Negujmo puškino cev (A. S. P.)..............133 Nekaj podatkov o staležu divjadi v ZDA (The Rotarian — A. S. Pirc).................296 Nove možnosti za puške-šibrenice (F. Avčin) 431 Novice iz inozemskih lovišč (A. S. P.) . . . 358 Obročkanje ptic (P.)........................63 Okoli nemškega lovstva (A. S. Pirc) .... 231 Olajšave lovcem v skupinah na železnici . . 496 O streljanju golobov (M. Š.)................63 Petdeset let od smrti konstruktorja puške Mannlicher (Der Anblick — A. S. P.) . . 167 Poenotenje kalibra lovskih risanic .... 64 Pravilna ocenitev razdalje je pol uspeha (A. S. P.).................................231 Ptičje petje (P. K.)........................127 Sredstvo proti garjam (A. P.)...............103 Svilorepke, naši gostje.....................102 Svizci iz ledene dobe (A. S. P.)............459 Za našo JLA (J. Deoto)......................54 100 460 231 165 459 158 166 292 134 490 58 292 356 196 398 460 460 494 129 356 160 163 492 399 157 493 162 132 59 135 167 55 157 462 99 157 491 491 398 357 100 57 493 100 131 164 295 227 130 132 230 327 462 60 X. KINOLOŠKE VESTI DOZ v Ljubljani zavaruje čistopasemske pse . 495 Društvo Brak-jazbečar.................. 360, 495 Jesenske tekme ptičarjev....................328 Kinološko združenje LRS priredi razstavo psov vseh pasem mednarodnega značaja . . . 232 Koledar kinoloških prireditev v 1955. letu . . 494 Razstava preložena na spomlad 1955 . . . 296 Kinološko združenje LRS je priredilo tečaj za kinološke poročevalce...................168 Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev . . 103 Letošnji občni zbor Društva ljubiteljev ptičarjev ...................................136 Mednarodna razstava psov vseh pasem v Grazu .....................................103 Napoved III. republiške razstave psov vseh pasem mednarodnega značaja..............494 Naslovi tajništev pasemskih organizacij . . . 104 Na zboru sodnikov, oziroma na glavni skupščini Kinološke zveze FLRJ . . . . . . 168 Novi sodniški pripravniki, novi kinološki sodnik ................................... 104, 328 Opozorilo na predpise o evidenci psov čiste pasme .....................................432 Ocena psov (KUS)............................464 Opozorilo vzrediteljem čistopasemskih psov . 232 Poziv na občni zbor Društva ljubiteljev ptičarjev ...................................464 Preselitev kinol. združenja LRS v Ljubljani 328 Prijava legel...............................104 Prijava paritve . . '.................. 464, 495 Prijavljene in zaščitene psarne 103, 200, 232, 328, 495 Razna opozorila Kinološkega združenja LRS . 400 Vzreditelji!................................104 XI. POPRAVKI so na straneh.................... 64, 464, 494 XII. SLIKE v kolikor so neodvisne od člankov Maršal Tito z uplenjenim kozorogom ... 1 Čez sto gonjačev in mrežarjev se zbere na odlov zajcev .... 76, 77, 78, 79, 81, 85, 86 Dihur...........................................23 Divja mačka....................................439 Divja svinja na poti h kaluži (foto M. Dular) 119 Divji petelin v ranem jutru (foto L. Briški) . 182 Fazani (F. Kos)................................297 Frata 1953. Lovci se zbirajo k zboru (foto A. Hancman)...................................115 Fazani in jerebice pozimi......................400 Gams (Dr. Zedtwitz).............................36 Gams (foto J. Perko)...........................313 Gamsi (J. Skale)...............................337 Gamsova glava (foto M. Kemperle)...............111 Gamsovi roglji........... 240, 248, 249, 252, 255 Hermelin, podlasica, vidra, jazbec, medved 28, 29, 30, 31, 32 Jelen (foto J. Marenčič) ........................265 Jeleni in kostanj................................121 Jelenje rogovje...................141, 143, 145 Jelenovo in srnjakovo rogovje, gamsovi roglji 137 Klic na srnjaka..................................233 Koroški lovci na Peci............................467 Kozorog (J. Skale)...............................215 Kozorog..........................................435 Kragulj .........................................453 Kuna zlatica, kuna belica........................ 12 Letos imamo dobro račjo letino (J. Skale) . . 59 Lisica (J. Skale).................................33 Lisica............................................42 Lovska družina Brdo pred lovsko kočo . . . 466 Lovska družina Bistra in Pogorelec na divje prašiče......................................473 Lovska družina Celje, člani nesejo fazane v lovišče......................................469 Lovska družina Sodražica z znanimi istrani . 53 Lovska družina Šmarje pri Jelšah .... 341 Lovska družina Šmarjeta na Pohorju . . . 475 Lovska družina Tabor—Grosuplje....................71 Lovska družina Vipava, po lovu....................19 Lovčeva koča (foto L. Briški)....................104 Lovska koča Bržič v Beli (foto M. Kemperle) 129 Lovska koča čaka (foto M. Kemperle) . . . 107 Lovska koča Klin v Kamniškem sedlu (foto Kemperle)....................................117 Lovska koča Lovske družine Peca..................343 Lovska terierka Bistra izgnala jazbeca . . 496 Lovske trofeje Lovske družine Črna .... 345 Lovski čuvaj Maks (foto L. Briški) .... 268 Lovski krst......................................328 Medvedova svatba (M. Gaspari)..................... 5 Med otvoritvijo lovske koče L. d. Ig ... . 20 Merjaščevi čekani . . 139, 145, 150, 152, 154, 157 Muflon ...........................................50 Mufloni v Kamniški Bistrici (foto M. Svetina) 189 Na krmišču pozimi (foto M. Svetina) .... 432 Nepravilni dvajseterak...........................361 Nepravilni 66-terak, nepravilni 44-terak . . 93 Notranjski lovci po uspelem pogonu .... 193 Ob otvoritvi lovske koče L. d. Golo .... 167 Odličnjak Biser (foto L. Briški).................350 Odmor na lovu....................................303 Oprezujoči lovec (foto M. Kemperle) .... 125 Orel.................................. 209, 436 Pižmovka..........................................44 Planinski zajec (foto M. Kemperle) ... 69, 329 Planinski zajec, poljski zajec, kunec . . 6, 7 Polh..............................................56 Pred lovsko kočo (foto dr. F. Kovič) .... 123 Fred lovsko kočo na Pogorevcu (foto A. Hancman).....................................109 Priba ...........................................433 Prvi pomladanski dnevi v planinah (foto F. Premru)............................... ■ 105 Ruka j oči jelen (J. Skale)......................273 Ruševec..........................................437 Saj je jalova (Garbajs) .........................278 Sedaj pa v zaboj in v novo lovišče..........103 Slika srnjakovih rogov . . . 171, 184, 185, 195 Smola (Garba j s).............................61 Smotra (foto F. Kersnik)......................190 Spominska plošča lovcem novomeškega okraja 465 S prve repub. lovske razstave v Zagrebu 67, 73 Srnjak (J. Skale).............................26 Srnjakova glava...............................438 Srnjakovo rogovje za razstavo v Dusseldorfu 307 Svizec, divja mačka....................14, 15 Štafetna palica gorenjskih lovcev v počasti- tev rojstnega dne maršala Tita .... 201 Štirinajsterak z Belja, uplenil dr. Rant . . 423 Tihožitje.......................................219 Trentar strelja na zlatoroga (M. Gaspari) . . 401 Trgovina s kožuhovino...........................101 Hrček, veverica.......................... 9, 434 Volk, šakal . . .......................38, 39 Vpad gosi (K. E. Glczewski).....................420 Zlati jeglič (foto M. Kemperle).................113 koloniji kozorogov na Begunjščici, ki se je iz skromnega števila 9 živali, preživelih vojno vihro, do danes razmnožila na 32 glav, je dozorel star kozel. Za razplod ni bil več sposoben. Uprava lovišča je povabila na lov na redko divjad, ki živi samo še na štirih krajih na svetu, maršala Tita. ☆ V spremstvu lovca Oraže Jake je odšel 21. decembra lanskega leta na zalaz. Ob enih popoldne se je tovarišu maršalu nasmehnila izredna lovska sreča. * Našemu prvemu lovcu čestitamo k redki lovski trofeji vsi slovenski lovci. A .... •• . \ i' V NOVO OBDOBJE Dr. Jože Benigar Tovariši, smo na prelomnici našega lovskega razvoja, na važni zgodovinski prelomnici, ko prehaja težišče dela in gospodarjenja v loviščih na okrajne lovske zveze in predvsem na lovske družine. Če kdaj, je sedaj nujno potreben lik lovca, kot sem ga opisal v svojem članku Kam (Lovec 1952, str. 436). Samo kolektiv takih ljudi bo sposoben gospodariti in razvijati lov kot šport in kot vejo narodnega gospodarstva. Kjer lovski kolektiv ne bo imel v svojih vrstah dobrih članov, ne bo mogel izvrševati postavljenih nalog in v takih primerih bo nujno, da bodo družine razpuščene, lovišča pa izročena boljšim v upravljanje! Osnutek našega novega lovskega zakona je postavljen na bazo socialističnih principov t. j. uveljavlja načelo »lov lovcem«. Kakor pa smo morali zahtevati od delavcev usposobljenost in vso resnost za upravljanje tovarn in podjetij, ravno tako zahtevamo to tudi od lovcev, ki naj upravljajo svoja lovišča. Smelo lahko trdimo, da smo v zadnjih letih dosegli v lovstvu, predvsem pri prevzgoji in strokovnem dvigu naših lovcev zelo velike uspehe. To nam daje garancijo, da so mnoge lovske družine že dozorele za samostojno upravljanje svojih lovišč. Pri tem pa ne smemo pozabljati, da je med nami le še nekaj takih, ki jih nismo uspeli prevzgojiti in ki jim še vedno niso jasni naši cilji, ki še vedno ne razumejo borbe za napredek v lovstvu. Še manj pa smemo pozabiti, da se je potrebno dosledno boriti proti onim, ki tega nočejo razumeti in ki jim je še vedno glavni cilj dobiček in korist od lova. Taki ne spadajo več v naše vrste in zato ven z njimi! Dovolj je bilo opominjanja in dokazovanja, da lovci ne moremo in ne smemo pričakovati od lova dobička. Pri teh ne smemo popuščati in nas v borbi proti njim ne sme ovirati niti osebno poznanstvo niti bojazen, da se jim zamerimo. Energično odžagajmo suho in bolno vejo od našega drevesa, da ne pride bolezen nanj in ga uniči. Dragi lovski tovariši, želim zapisati nekaj besed, dati nekaj navodil o najbolj perečih vprašanjih, ki naj bi služila kot napotilo v nadaljnjem delu, ker mislim, da bo to nadaljnjemu in pravilnemu razvoju lovstva v korist. Ne pozabite predvsem na disciplino, tako osebno kot kolektivno. Spoštovanje zakonitosti in dosledno izvajanje zakonitih predpisov nam je garant za uspeh tako pri gojitvi, kot pri nadaljnjem dviganju naše lovske kulture in tradicije. Poštenost in nesebičnost nas bosta napravili dobre gojitelje in zaščitnike divjadi, prijatelje narave in sami bomo čutili v sebi zadovoljstvo. To bo dvigalo in utrjevalo tova- rištvo, prijateljstvo, da bomo res vsi v zeleni bratovščini ena sama velika, vzorna družina. Kolektivnost je nadalje nujen pogoj za strokovno zboljšanje gojitve, za uspešen napredek v lovskem gospodarstvu. Posameznik lahko napravi mnogo dobrega v naših loviščih, toda en sam vsega ne zmore. Le tam, kjer bo kolektiv kot eden, tam, kjer bodo naloge razdeljene na več lovcev, tam bo delo lahko in uspehi veliki. Tudi veselje nad uspehi bo večje in popolnejše, kadar bomo imeli zavest, da so uspehi rezultat naših skupnih naporov. Posameznik lahko napravi napake, čeprav želi najboljše, vsi skupaj pa bomo lažje opazili pomanjkljivosti in jih pravočasno odpravili. Kolektiv bo bolj strokovno in premišljeno delal, kot bi zmogel to posameznik. In končno, ali ni ravno ta kolektivna povezanost tista, ki tako popularizira naše vrste in nas povsod označuje kot vesele, družabne in tovariške? Zato utrjujmo princip kolektivnosti in razvijajmo tovarištvo. Vem, da so moje besede, ki sem jih spregovoril na občnem zboru o zakupnini, dvignile precej prahu, pa tudi dosti poplaha. Toda vse kaže, da se nismo razumeli. Takrat sem namreč omenil, da se bo prispevek za upravljanje lovišč prav gotovo povišal in da bo prispevek različen za različna lovišča, ki bodo razdeljena v kategorije. Te naj bi se določile po staležu, ki se lahko doseže ob dobrem gospodarjenju oziroma ob pogojih, ki jih ima lovišče. Temeljite diskusije so že precej razčistile tudi to vprašanje, ki bo z novim lovskim zakonom urejeno. Lovci se bomo borili za pravilno odmero v vsakem okraju in se ni treba nikomur bati, da bo zaradi pretiranih dajatev moral pustiti lov. Prepričan sem, da bo dobro gospodarjenje v lovišču pokrilo precejšen del izdatkov in da kolektiv kot posameznik ne bo tako prizadet, kot si nekateri predstavljajo. Trdim celo, da si bodo marsikatere družine lahko prihranile od dohodkov iz lovišča in te viške investirale v lovišča sama, za koče, za lovske steze in podobno. Seveda pa je nujno in potrebno, da gredo dohodki iz lovišča v skupno družinsko blagajno in da družinski poslovniki točno in dosledno to vprašanje razčistijo. Torej ni nobene osnove za strah, da bodo lahko lovili samo socialno močnejši, medtem ko bi šibkejši ne zmogli dajatev. Zelo veliko je govora o lovskih mejah. O teh se celo več govori kot o prispevku. V mnogih krajih se pojavlja močna tendenca, da bi preuredili lovišča po starih, oziroma po sedanjih občinskih mejah. Sam sem prepričan, da meje marsikje niso pravilne in da so lovišča nekaterih družin prevelika ter jih praktično ni mogoče niti kontrolirati, kaj šele v njih pravilno gojiti. Zato so mejne spremembe potrebne. Toda opozoril bi tu vse lovske družine, kot tudi posameznike, da moramo pri teh spremembah imeti vedno pred očmi gojitev. Zato nikakor ni prav, da bi bile občinske meje tudi lovske meje. Na ta način bi se lahko zgodilo, da bi bila nekatera lovišča prevelika, druga pa majhna. Ker se poleg tega večkrat menjajo politično teritorialne meje občin, bi morali vedno spreminjati tudi meje pri loviščih. Končno vsi vemo, da občinska meja pogosto ni naravna, še manj pa gojitveno pravilna meja lovišča. Tudi ne dovoljujmo, da bi pri določitvah meja igrali vlogo osebni interesi posameznikov, ki si žele svoje »lovske ohišnice«. To ni lovsko! Moramo se zavedati, da je zelo veliko lovcev, ki imajo do lovišč več desetin kilometrov. Zato mora biti pri tem vprašanju za slehernega lovca prvo načelo lovsko pravične meje in gojitev ter šele nato osebni interesi. Ker skoraj ni lovišča, kjer bi bile meje popolnoma urejene in je zaradi tega povsod polno diskusij in celo prepirov, je nujno, da takoj z vso resnostjo začnemo reševati to vprašanje. Sedaj je konec lovne se-zije, nov lovski zakon bo kmalu prišel pred Ljudsko skupščino in mislim, da je ravno sedaj najbolj primeren čas, da se pogovorimo in sporazumemo o mejah in velikostih lovišč. Tako bomo olajšali delo okrajnim lovskim zvezam in tudi okrajem, ko se bodo sklepale nove pogodbe. Opozarjam, da bi bilo skrajno neresno in v veliko škodo ugledu lovske organizacije, če bi se po sklenjenih pogodbah zopet načelo vprašanje meja. Zato, tovariši, posvetite takoj vso resnost in čim več truda rešitvi tega vprašanja. Pri tem bi poudaril še to, da ne podirajmo tega, kar se je izkazalo za dobro, pač pa popravimo vse velike in majhne napake in nepravilnosti. To vprašanje rešimo dokončno, da bomo lahko posvetili vso skrb tistim nalogam, ki so še važnejše kot lovske meje. Glede lovske škode bo spregovoril lovski zakon svojo dokončno besedo. Moje mnenje je, da smo lovci dolžni plačati škodo, ki jo povzroči zaščitena divjad, kmetovalci in sadjarji pa morajo zavarovati svoje poljske kulture in drevje po navodilih strokovnjakov in po lastnih izkušnjah. Jasno je, da mora biti škoda pravilno ocenjena. Zato se je treba boriti tako proti tendencam lovcev, ki žele zmanjševati dejansko škodo, kakor tudi proti še močnejšim tendencam kmetovalcev, ki skušajo prikazati večjo škodo kot dejansko je. Kako včasih kmetovalci, pa tudi občinski odborniki pretiravajo škodo, povzročeno po divjadi, nam lahko pokažeta naslednja dva primera: 1. Neki kmet iz Muljave na Dol. je prijavil, da mu je družina fazanov (kokoš in 12 kebčkov) pojedla 60 kg ovsa na njivi. Mislim, da tu ni potreben komentar, posebno še, ker vemo, da se kebčki hranijo pretežno z mrčesom. 2. Plačana škoda v kočevskem okraju je znašala v 1951. letu 33 836 dinarjev, v 1952. letu 86 200 dinarjev, v 1953. letu pa so plačali že 892 592 dinarjev, za okrog 700 000 dinarjev prijavljene škode pa je še v sodnijskem postopku. Toda to še ni celotna škoda, ker nekaj lovskih družin škode še ni prijavilo, kot poročajo iz Kočevja. Poglejte, kako raste prijavljena škoda! Mi pa točno vemo, da je danes v kočevskih gozdovih vsaj trikrat manj divjih prašičev, kot jih je bilo 1951. leta, ker so se prašiči zaradi preganjanja in pomanjkanja hrane v gozdovih (hrast in bukev že več let nista obrodila) preselili v druge kraje, celo čez Savo. Ta dva primera jasno kažeta, da prijavljanje škode, povzročene po divjadi, pogosto ni realno. Lovci ne smemo dovoliti, da bi se kakor koli povečevalo prikazovanje škode, ampak se moramo boriti za resnične podatke. Da bomo škodo zmanjšali, gojimo nove kulture in uredimo krmišča, da divjad obdržimo v gozdovih, kadar pa sili na polja, uredimo tudi odstrel v tem smislu. Teh in podobnih ter številnih drugih nalog pa ne bomo mogli izvršiti, če ne bomo posvetili vse skrbi vzgoji naših lovcev. Tovariši, s tem, da je večina naših članov napravila lovske izpite, še ni vse napravljeno. Moramo se še učiti! Strokovno izpopolnjevanje, tako teoretično kot praktično na terenu, nam je potrebno kot vsakdanja hrana. Ne varajmo se, da že dovolj ali celo vse znamo. Prenašajmo izkušnje drug na drugega. Pogovarjajmo se o teh stvareh na vseh sestankih. Organizirajmo predavanja in praktičen pouk v lovišču. Zanimajmo se za stanje v svojih loviščih in za gojitev izven naših meja. Samo z zadostnim znanjem bomo dvignili našo lovsko kulturo. Ne pozabimo našega narodnega pregovora: »Kolikor znaš, toliko veljaš«. Ob koncu, lovski tovariši, bi vam rad pojasnil, da smo kot viden znak prelomnice v našem lovskem dogajanju spremenili tudi obliko našega lovskega glasila »Lovec«, ki bo odslej izhajal v revijalni obliki. Mislimo, da bo to omogočalo večjo razgibanost lista in utrdilo našo povezanost. Želim, da bi bilo naše glasilo ogledalo naše lovske dejavnosti, informator in organizator. Zato vas pozivam, da o vseh svojih problemih, mislih, načrtih pišete, da bo Lovec res ogledalo našega lovskega življenja. Želim vam vsem obilo uspehov pri gojitvi naše divjadi, pri urejanju naših lovišč, skratka pri samostojnem upravljanju našega lovnega gospodarstva! Maksim Gaspari: Medvedova svatba. Podobo je v štiribarvnem tisku na umetniškem papirju izdala lovska družina Pšata K OSNUTKU NOVEGA ZVEZNEGA IN REPUBLIŠKEGA ZAKONA O LOVSTVU o. c. V svojem poročilu občnemu zboru Lovske zveze LRS je predsednik tov. dr. Jože Benigar podrobno analiziral stanje naše lovske organizacije. Pri tem je ugotovil vrsto nepovoljnih in celo škodljivih pojavov, katere je po njegovem poročilu pripisati deloma nezdravim težnjam posameznikov in nekaterih lovskih kolektivov, deloma pa dejstvu, da je naša lovska zakonodaja zastarela, da ne ustreza več stopnji, ki jo je dosegel naš družbeni razvoj in naši gospodarski zakoni. Kot posledico teh ugotovitev je nakazal potrebo po temeljiti reorganizaciji in zlasti po spremembi zakona o lovu. Po besedah tov. predsednika naj bi bilo v novem zakonu sprejeto načelo najširše samouprave po geslu »lov — lovcem« v skladu s principi naše družbene ureditve in sodobnega lovstva. Ostane pa seveda osnovno načelo in to pravičen lov, gojitev divjadi in ustvarjanje materialnih pogojev za dosego teh ciljev. Že tedaj sta bila izdelana načrta zveznega in republiškega zakona o lovu, ki pa se na občnem zboru nista mogla obravnavati, ker bi to zahtevalo temeljito pripravo vseh navzočih delegatov, kar pa takrat še ni bilo izvedljivo. Zato je naša vodilna organizacija ubrala drugo, pravilnejšo pot. Poslala je oba načrta v diskusijo vsem lovskim družinam in okrajnim zvezam v republiki. Je to edinstven primer v zgodovini lovstva, v katerem je bilo dejansko omogočeno vsakemu posameznemu članu lovske organizacije in vsem osnovnim in okrajnim lovskim organizacijam, da na osnovi svojih vsakodnevnih, bogatih izkušenj iz zelene prakse neposredno, tvorno vplivajo na obliko in na vsebino svoje bodoče zakonodaje. Priznati moramo, da se je ta poskus sijajno obnesel. Predložena nam prvotna načrta obeh lovskih zakonov nikakor nista ustrezala uvodoma navedenim načelom. Naj je to povzročila neprimerna stilizacija ali morda naglica pri izdelavi, vsekakor je dejstvo, da sta osnutka docela prezrla osnovne principe decentralizacije in demokratizacije lovstva. Kot rdeča nit se je vlekla skozi zvezni in še bolj skozi republiški zakon tendenca, ohraniti centralnim in republiškim upravnim organom čim širše kompetence. Očitno je bilo tudi stremljenje obeh zakonskih osnutkov, da iz republiške lovske organizacije napravita monopolni lovski organ, kateremu so popolnoma podrejene vse osnovne lovske organizacije. Pristojnost okrajnega ljudskega odbora kot stalnega na j višjega organa na svojem področju je bila v njih skrčena na minimum. O upravljanju lovišč in divjadi po osnovnih lovskih organizacijah (lovskih družinah) ni bilo govora. Uvajal se je v njih zakupni sistem, ki ga socialistično gospodarstvo zavrača, okrajne planinski zajec lovske organizacije pa so bile le bežno ome- ■ njene, njih vloga in kompetence so bile brezpomembne. Kljub vsem tem hibam pa sta se načrta izborno obnesla kot enotna osnova za široko diskusijo vseh trenutno aktualnih problemov našega lovstva. O njih so diskutirale vse naše lovske družine in okrajne lovske zveze, ki so v ta namen brez izjeme sklicale tudi zbore starešin. Rezultat tega izredno živahnega in širokega obravnavanja je bil plodonosen. Na zborih starešin posameznih okrajnih zvez so namreč bili sprejeti številni sklepi s predlogi za spremembo in dopolnitev načrtov, ki obsegajo v celoti čez 20 tipkanih strani. Tako so sporočile svoje spr emin j evalne predloge in pripombe okrajne lovske zveze Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Sežana, Tolmin, Trbovlje, Ljutomer, Radovljica, Črnomelj, Krško, Slovenj Gradec, Šoštanj, Gorica in Kranj, Okrajne zveze Celje, Ljubljana in Maribor pa so načrta v načelu odklonile. Vse to je dalo povoda upravnemu odboru Lovske zveze LRS, da je imenoval posebno komisijo lovskih strokovnjakov in pravnikov, kateri je bila poverjena naloga, da po uvodoma navedenih načelih in upoštevaje predloge in pobude iz vse republike, kakor tudi sugestije Glavne lovske zveze FLRJ, sestavi nova osnutka zveznega in republiškega zakona o lovu. Šestčlanska komisija (člani: Ančik Jože, Cvirn Otmar, dr. Kovič Franjo, Kranjc Cene, dr. Lavrič Janko, dr. Sok Franc, zapisnikar Dolenc Zlata) je svoje delo opravila v dneh 3. in 4. decembra 1953 v Kamniški Bistrici. Zadala si je nalogo, da čim popolneje uzakoni predvsem načelo čim širše decentralizacije lovstva, čim širše samouprave lovišč in divjadi po geslu »lov — lovcem« in da te osnove združi z vodilnimi načeli kulturnega izvajanja lova — s pravičnim lovom in gojitvijo divjadi. Obenem pa so člani komisije stremeli za tem, da sesta- vijo osnutka v tako popolni obliki, da bi povsem odpadla potreba po sprejetju kakih posebnih izvršilnih predpisov in pravilnikov k obema zakonoma. Če se je to v celoti posrečilo ali ne, o tem bodo spregovorili poslednjo besedo plenum Lovske zveze LRS na svojem zasedanju, zakonodajni odbori in končno ljudski skupščini FLRJ in LRS. Vendar se je po dveh dneh napornega dela posrečilo sestaviti dva nova osnutka, ki bosta po vsej verjetnosti ustrezala vsem težnjam naših lovcev in ki bosta mogla tudi perspektivno povoljno urediti lovstvo v vsej državi in posebej v naši republiki za dolgo vrsto let. Preobširno bi bilo podrobno navajati vsebino zakonskih osnutkov. Morda bi v njih lovec nepravnik niti ne zazrl kakih bistvenih sprememb, ker je v obeh zakonih pač urejen lov kot tak in je jasno, da imajo različni zakoni, ki urejajo isto snov, mnogo sličnosti, ki utegnejo površnega bralca dovesti do prenaglega zaključka, da je pač ostalo vse po starem. Zato bom poskušal nanizati le nekaj najbistvenejših sprememb v osnutku republiškega zakona, v katerem so prevzeta vsa načela zveznega zakona. Po novem osnutku ustanovi lovišča in določa njih meje okrajni ljudski odbor (prej minister za gozdarstvo) po predlogu okrajne lovske organizacije. Lovišča naj praviloma obsegajo od 2000 do 6000 ha. OLO daje lovišča v I poljski zajec upravljanje (ne v zakup) lovskim družinam proti plačilu posebnega prispevka (ne zakupnine), ki gre v okrajni (ne občinski) proračun. Omejitev števila članstva navzgor dovoli okrajna lovska organizacija (prej minister za gozdarstvo). Lovski izpit je slej ko prej obvezen za vsakega lovca. Neizprašan lovec se udejstvuje v spremstvu izprašanih lovcev kot pripravnik dve leti, v tretjem letu pa mora položiti izpit, sicer izgubi pogoje za članstvo. Lovski izpiti se opravijo pred izpitno komisijo okrajne lovske organizacije (prej OLO). Okrajna lovska organizacija med drugimi nalogami tudi odobri letni odstrel divjadi (prej LZ LRS in minister za gozdarstvo). Lovska pravica se izvaja kolektivno. Lovec sme ubiti klatečega se psa ali mačko v razdalji več kakor 200 m od hiš ali od naselja, izven naselja pa, če sta oddaljena več kakor 50 m od gospodarja. Če pa ju zasači pri preganjanju ali uničevanju divjadi, ju sme ubiti neglede na razdaljo od hiš ali gospodarja. Gojitev divjadi do normalnega dtaleža je za lovske družine obvezna. Lovski čuvaji, katere mora obvezno imeti vsaka lovska družina, polagajo izpit pri komisiji Lovske zveze LRS (prej pri OLO). V zakonu je tudi podrobno določen disciplinski postopek zoper nedisciplinirane člane lovskih družin. Poleg tega vsebuje zakon določbe o lovnih dobah in odpade tako posebna uredba o tej snovi. Lovne dobe naj bodo namreč po mnenju komisije določene trajno, nespremenjeno za dolgo časovno razdobje z zakonom, ki se ne more spremeniti tako enostavno kakor odredba. Vse to so novosti v našem zakonskem osnutku, ki dejansko uresničujejo geslo »lov — lovcem« in težnjo po kulturnem izvajanju lova. kunec Posebno dolgo se je mudila komisija pri vprašanju lovske škode. Končno je tudi za ta problem našla rešitev. Osnutek zakona predvideva ustanovitev republiškega lovskega sklada, iz katerega naj bi se plačevala vsa škoda, ki jo napravita divji prašič in medved. Tako je rešeno vprašanje škode po medvedu, kar v sedanjem zakonu ni bilo urejeno, plačevanje škode po divjih prašičih iz tega sklada pa bo odpravilo nesorazmerna bremena, ki so jih doslej nosili okrajni ljudski odbori. Prvič v svoji zgodovini si slovenski lovci sami krojimo usodo za dolgo vrsto let. Od nas samih je odvisno, kako bomo to napravili. Mnenja pa sem, da smo tokrat ubrali pravo pot. Zakon o lovu je odraz kulturne stopnje lovcev in lovstva vsake dežele. Naš novi zakon pa gotovo vidno izraža svetle tradicije slovenskega lovstva, visoko zavest naših lovcev in lovskih kolektivov in bo po mojem osebnem prepričanju bistveno pripomogel k odpravi raznih pomanjkljivosti, ki so se tudi zaradi zastarelosti naše zakonodaje v preteklosti tu in tam pojavljale. 31 lovcev je prejelo sznalc. »Za szasluge« Izvršni odbor Lovske zveze Slovenije je na seji pred Dnevom Republike odlikoval na podlagi predlogov in v smislu pravilnika o podeljevanju »Znaka za zasluge« v lovstvu z znakom Za zasluge 31 zaslužnih lovcev. Odlikovani so bili: Gerželj Jakob, Tolmin, Kovačič Andrej, Tolmin, Rutar Janko, Tolmin, Ivančič Franc, Tolmin, Kenda Jože, Idrija, Kopač Ivan, Idrija, Beguš Avguštin, Hudajužina, Rus Lojze, Ljubljana, Vrhovnik Lojze, Kamnik, Grimini Anton, Brezovica, Grom Adolf, Novo mesto, dr. Furlan Tone, Novo mesto, Bele Slavko, Novo mesto, Hrovat Ivan, Zagradec, Somrak Tone, Novo mesto, Lenardič Karel, Novo mesto, Jarc Stane, Novo mesto, Henigman Peter, Dolenjske Toplice, Gačnik Martin, Novo mesto, Pleskovič Stanko, Mokronog, P o v š e Alojz, Mirna peč, ing. Urbas Janko, Maribor, Cvirn, Otmar, Maribor, dr. K o -vačec Janko, Maribor, Sekirnik Maks, Oplotnica, Caf Ivan, Maribor, Mlinarič Leopold, Benedikt, Hrastnik Karel, Pragersko, Medved Ivan, Lehen na Poh., G a r -zaroli Elo, Postojna, Garzaroli Viktor, Razdrto. Iz zapisnika seje Lov. zveze 27. nov. 1953 PRED ODGOVORNO NALOGO Dr. Bogdan Kur b us Ni namen tega sestavka podati vsebino ali analizo osnutka novega zakona o lovu, pač pa bi na kratko obravnaval vprašanja, ki nastajajo v Okrajni lovski zvezi Ljubljana v zvezi s tretjo glavo osnutka, ki vsebuje nekatera nova načela glede lovišč. Verjetno so podobna vprašanja tudi v drugih okrajnih lovskih zvezah Slovenije. Osnutek novega zakona o lovu predvideva lovišča od 2000 do 6000 hektarov. Samo izjemoma bodo lovišča tudi večja, predvsem tam, kjer terenska konfiguracija ne dopušča delitve nekega lovskega teritorija. Osnutek torej ne dopušča več tako velikih lovišč, kakor smo jih ponekod imeli do sedaj, ker je praksa zadnjih let pokazala, da je prevelika lovišča z nad 50 člani (Srnama gora jih ima celo 74) težko organizacijsko obvladati. Prav tako določa osnutek zakona, da naj bodo lovišča zaokrožene enote z vidnimi in naravnimi mejami. Osnutek opušča (kakor že sedanji zakon) lovišča po občinskih mejah, čeprav jih v konkretnih primerih ne izključuje, če so podani zanje splošni pogoji, t. j. da je že tudi teritorij po občinskih mejah zaokrožena lovsko-gospodarska enota z vidnimi in naravnimi mejami. Ti pogoji pa na terenu v pretežni večini ne obstajajo. Občinske meje so bile v dominalnem sistemu nujne, ker je občina oddajala lovišča v zakup in pobirala zakupnino, česar pa danes ni. Načelo občinskih meja pa se opušča tudi zato, ker se teritoriji občin večkrat spreminjajo, z vsako tako spremembo pa bi se moralo spremeniti tudi lovišče. Sedanja reorganizacija lovišč naj ima značaj stalnosti. Upošteva pa osnutek načeloma okrajne meje. Ker mnoga naša lovišča danes presegajo maksimalno določene izmere, bo potrebno nekatera naša lovišča popolnoma preurediti. V naslednjem navajam izmere sedanjih lovišč naše OLZ in poleg teh v oklepaju število lovcev, ki love v tistem lovišču. Te izmere so: 3015 (18) 5950 (30) 2962 (24) 4600 (38) 3496 (25) 3102 (31) 2080 (19) 7700 (38) 5490 (40) 4700 (34) 4000 (27) 3400 (24) 4300 (33) 5410 (26) 8890 (74) 7550 (43) 3950 (24) 8130 (56) 3412 (18) 5500 (40) 3040 (31) 10800 (33) 3240 (30) 6260 (35) 6120 (33) 6200 (33) 1840 (16) 3000 (31) 4947 (39) 2790 (20) 7200 (54) 6550 (21) 4820 (34) 4300 (29) 3180 (25) 7150 3909 (50) (13) Ta pregled nam pokaže, da je v naši OLZ 11 lovišč, ki merijo nad 6000 ha. Od teh presegajo 4 lovišča maksimum samo za nekaj 100 ha, kar ne bo delalo posebnih težav. Kjer bo možno ta presežni del oddvojiti od lovišča, ne da bi se kršilo pravilo naravnih in vidnih meja, se bo oddvojil in pridelil sosednjemu lovišču, ki maksimuma ne dosega. Kjer pa te možnosti ne bo, bo pač ostal še nadalje v sestavu sedanjega lovišča. Pri 7 loviščih pa je ta presežek večji od 1000 ha. Pri teh pa sama oddvojitev in pri-delitev sosednjemu lovišču ne prihaja v poštev, ker mejijo prav ta lovišča druga na drugo in pa, ker obstajajo v njih že sedaj močne težnje po razdvojitvi. Mislim, da je koristno, če ta lovišča oziroma lovske družine konkretno obravnavam in nakažem težnje, v kolikor so mi znane. Ta lovišča so: Domžale (7750 ha), Gradišče (10 800 ha), Kamnik (7200 ha), Logatec (7700 ha), Šmarna gora (8890 ha), Tabor (8130 ha), Vrhnika (7150 ha). Ker je po številu članov najmočnejša lovska družina Šmarna gora, obravnavam najprej to lovišče. V njej obstaja že dalj časa težnja po razdvojitvi, ki jo posebno poudarjajo lovci iz Mengša in njegove okolice. Družina je vsekakor preštevilna. Med člani se ne morejo razvijati tisti tovariški odnosi, ki so pogoj, da je lov prijeten in koristen šport, pa tudi pogoj za uspešno upravljanje lovišča. Zato je potrebno to lovišče razdeliti na dvoje lovišč. Nekateri člani družine izražajo mnenje, da naj bi se na njenem teritoriju s korekturo meja do lovske družine Domžale (s pridelitvijo obmejnega predela tega lovišča) ustanovili dve lovišči, in sicer Šmarna gora—Rašica in Vodice—Mengeš. S tako rešitvijo bi se zmanjšalo lovišče Domžale, ki tudi presega v osnutku določeni maksimum. Iskati bo treba primerno rešitev za Domžale in tudi za Kamnik, ki je prav tako preobsežen. Če in kakšne težnje obstajajo na terenu teh dveh družin, mi ni znano. Glede lovišča lovske družine Tabor obstajajo na terenu težnje po razdvojitvi na 2 lovišči, in sicer na Grosuplje in Šentjurij. Isto velja tudi za lovišče Gradišče (Stična in Šentvid pri Stični), ki je eno najobsežnejših v naši OLZ. Glede lovišča Vrhnika teženj po razdvojitvi ni, pač pa obstajajo zahtevki po popravkih meja, ki pa jih bom nakazal kasneje. Z uzakonitvijo osnutka zakona o lovu bo zato treba v gornjih primerih iskati rešitev, ki bo ustrezala določilom zakona, pa tudi težnjam terena. Težnje terena pa ne smejo biti osebnega, sebičnega značaja, po ohišnicah itd. Upošte- veverica vati bo treba vsaj nekoliko tudi število lovcev vsakega lovskega okoliša, t. j. dati prednost pri obmejnih korekturah loviščem s sorazmerno večjim številom lovcev. Predlogi naj bodo zato izraz zrelosti brez sebičnih tendenc. Drugo načelo bodočega zakona o lovu, ki ga bo treba upoštevati, je, da se načeloma priznavajo okrajne meje, t. j. da naj lovišče načeloma ne sega na območje drugega okraja. Pravilo vidnih in naravnih meja pa s tem načelom mnogokrat ne bo v skladu. Zato bodo pač potrebne v tem pogledu manjše izjeme. Novo rešitev bo zato treba iskati v naslednjih primerih: Hotedršica spada upravno politično pod OLO Ljubljana, v lovskem pogledu pa je ta predel v sklopu lovske družine Javornik, ki ima pretežni del svojega lovskega teritorija na območju OLO Gorica. Zato bo potrebno ustanoviti posebno lovišče Hotedršica s korekturo meja proti lovski družini Logatec, ki ima že sedaj 7700 ha. Isto vprašanje je v litijskem območju, ker je sedaj del lovskega teritorija, ki spada upravno v območje OLO Ljubljana, prideljen lovišču Polšnik, katerega glavni teritorij spada v območje OLO Trbovlje. Ker ima lovska družina Litija že danes skoraj 6000 ha, bo pač treba na njenem teritoriju s pridelitvijo tega predela ustanoviti 2 lovišči, in sicer Litijo in Šmartno pri Litiji. Prav tako pa bo treba dati lovski družini Sava nadomestilo, ker bo izgubila predel, ki spada upravno pod OLO Trbovlje. Pri-deliti bo treba nadalje lovski družini Medvode teritorij, ki meji na kranjski okraj in je sedaj v sestavu sosednjih lovskih družin, ki spadajo v območje OLO Kranj. Takih in podobnih vprašanj je morda še več. Tretje nič manj važno vprašanje, ki ga bo treba rešiti ob teh spremembah, je vprašanje že sedaj obstoječih mejnih sporov, od katerih so nekateri prav aktualni, nekateri pa bodo verjetno odpadli glede na spredaj povedano. Ne more namreč pričakovati lovska družina, ki ima že danes večji teritorij, kakor bi ga smela imeti po novem zakonu, da bi se meja spremenila ▼ njeno korist. V naslednjem bom te spore nakazal, ne da bi se spuščal v to, če so upravičeni ali da bi iskal zanje rešitve, samo zato, da nanje opozorim, da bodo lovske družine o njih razpravljale ob upoštevanju celokupne problematike, ki nastaja zaradi uvodoma navedenih določil osnutka novega zakona o lovu. Ta lovišča so: 1. Lovska družina Ig zahteva, da se meje njenega lovišča spremene: a) do lovske družine Rakitna: od Vrbce (sotočje reke Iške in Zale) pod vasjo Ustje na vrh Tatrmana, od tam na Kamnic in 11 km ob cesti Iška vas—Rakitna. Od tu dalje naj ostane stara meja; b) do lovske družine Golo: od desnega brega Iške (približno 1000 m v smeri toka Iške), po plazu Frnič do grebena in po njem do sedanje meje; 2. Lovska družina Brezovica: Sporni predel je v glavnem ozemlje, omejeno s potokoma Radna in Ljubljanica ter cesto Lipe—Vnanje gorice. Ta predel je spadal do 1. 1949 k lovišču lovske družine Brezovica. Tedaj pa je bil prideljen družini Vič. Lovska družina Brezovica navaja, da tvori ta predel skupno z ozemljem od proge Ljubljana—Trst zaključeno gospodarsko enoto in spada zato k lovišču Brezovica. hrček 3. Lovska družina Horjul zahteva: a) vrne naj se Horjulško bukovje (zahodno od ceste Brezje na koto 490, od tam zahodno na koto 446 do presedlaja 373, dalje po cesti pod Lesnim brdom na Podobnico in proti vzhodu na Brezje. Ta predel je bil ob zadnji razmejitvi prideljen lovišču Vrhnika, vendar ga je ta odstopila Horjulu proti zamenjavi za ozemlje Struge) med cesto Podlipa—Smrečje, na Rezančevo grapo in nazaj do Podlipe; b) nadalje je lovska družina Horjul prepustila iz lovsko gospodarskih ozirov družini Rovte severno stran Smrekovca, kota 788 južno od ceste Smrečje—Rovte v zamenjavo za zahodni del Lavrovca med novo cesto Smrečje— —Račevo—Podlesec in dalje do Urbančeve kapelice, kota 818 in nazaj preko Lovrovca na Smrečje. S to zamenjavo je bil ves Smrekovec priključen Rovtam, Lavrovca pa Horjulu. Družina Rovte hoče sedaj to zamenjavo razveljaviti. Družina Horjul navaja nadalje, da gravitira ozemlje Mavsarije k lovišču Horjul, Pod-lipski bregovi pa k lovišču Vrhnika. 4. Lovska družina Vrhnika zahteva: a) da se ji vrne ozemlje Kostanjevice in Brdo, ki je bilo lovišču odvzeto že leta 1946 in prideljeno lovišču Brezovica. Svojo zahtevo utemeljuje, da je prav to ozemlje zatočišče njene divjadi ob poplavah ali velikem snegu; b) želi tudi mejne korekture do lovišča družine Horjul. 5. Lovska družina Kresnice reklamira zase predel bivšega lovišča Dolsko in predel lovišča Kresnice. Oba predela sta bila ob zadnji reorganizaciji prideljena lovišču družine Prežganje. Od mejnih sporov navajam zgoraj samo tiste, ki se v zadnjem času posebno poudarjajo. Namen tega sestavka je namreč seznaniti lovske družine vsaj deloma z osnutkom novega zakona o lovu in z vprašanji, ki jih bo treba reševati, niti najmanj pa nima namena sugerirati kakršne koli rešitve v tem ali onem vprašanju. Stvar lovskih družin pa je, da iščejo rešitev v medsebojnem sporazumevanju, oblastno odločanje v spornih vprašanjih naj bo samo izjema. Ob količkaj dobri volji in uvidevnosti lovskih družin ne bo težko najti v vsakem vprašanju ustrezno rešitev. Vsaka rešitev pa mora biti v skladu in duhu določil novih zakonitih predpisov. Mislim, da mi bo marsikdo pritrdil, da je že čas, da vprašanje lovišč rešimo in da končamo z obdobjem mejnih sporov. OBČNI ZBORI SO PRED VRATI Ive Majcen Glavna lovska sezona je za nami. Še nekaj tednov in zaključili bomo lovsko leto. Ob koncu leta pa naredi dober gospodar zaključni račun — temeljit pregled vseh aktivnih in pasivnih postavk svojega gospodarjenja. Napreden gospodar naredi celo več: kritično pregleda svoje odnose do sosedov, do skupnosti, skratka do družbe. Dobro se zaveda, da bi bil sam kot orehova lupinica v razburkanem morju, povezan z družbo pa je močan in lahko kljubuje vsem elementarnim nezgodam, ki jih življenje vedno prinaša. Tudi slovenski lovci bomo te dni polagali obračune gospodarjenja z lovišči, ki nam jih je skupnost zaupala. To ne bomo storili prvič, to delamo že vsa povojna leta. Vendar bo treba letos to delo opraviti bolj temeljito in z večjo odgovornostjo. Imeti bomo morali pred očmi, da naši obračuni niso namenjeni samo lovskim kolektivom, ampak slovenski skupnosti, ki hoče vedeti, kako smo gospodarili z delom narodnega bogastva, ali smo se izkazali za vredne zaupanja in ali smo sposobni prevzeti vso odgovornost za naša lovišča skladno s postavljeno našo zahtevo: lov — lovcem! Prav to dejstvo, da lovski kolektivi podajajo obračun svojega dela pred skupnostjo, me je napotilo, da sem šel pisat ta prispevek. Pri tem živim pod vtisi, ki sem jih dobil na občnih zborih naših lovskih družin v preteklih letih. Skrbijo me namreč občni zbori lovskih družin, teh osnovnih lov- skih enot, v katerih se odvija lovsko izživljanje posameznikov, v katerih mora priti do izraza nov sistem kolektivnega gospodarjenja z lovišči, sistem kolektivne lastnine nad divjadjo in kolektivne odgovornosti za dobro upravljanje. Sama vprašanja torej, o katerih ni treba preveč filozofirati. Tu je lovišče z določenimi mejami, tu je divjad, tu je treba gojiti, tu se upravlja in gospodari, tu se urejujejo odnosi med enakopravnimi člani itd. O vseh teh stvareh je treba na občnem zboru konkretno govoriti in sprejeti primerne sklepe. Priznal sem, da živim pod vtisi, ki sem jih dobil na občnih zborih preteklih let. In kakšni so ti vtisi? Slabi! Večinoma slabi, le nekaj izjem je bilo. In zakaj so bili vtisi taki? 1. Občni zbori so bili navadno zaradi občnih zborov, neka nepotrebna formalnost, ki jo je treba vsako leto opraviti, da se zadosti zakonitim predpisom o društvih. Zato so bili ti občni zbori mrtvi, neživljenjski, skratka morija in zapravljanje časa. 2. Občni zbori so bili večinoma zelo slabo pripravljeni. Odvijali so se brez določenega programa ter raztezali v nedogled. Mešali so se važni problemi z nevažnimi, večkrat se je cele ure plesalo okoli nebistvenih stvari, samo da bi za osnovne probleme zmanjkalo časa. 3. Poročila članov upravnega odbora so bila navadno skopa, zelo nekritična in nekonkretna. Posebno slaba so bila blagajniška poročila. Iz njih ni bilo mogoče spoznati izvora dohodkov. Čeprav se stalno poudarja, da morajo družine čim več sredstev dobiti iz samih lovišč, so blagajniki spretno prikrivali ta prikaz, ki je zelo važen pri ocenjevanju razvojne stopnje družine in kolektiva. Gospodarji niso mogli prikazati stvarnega staleža divjadi niti pregleda izvršenega odstrela, kaj šele aktivnosti posameznikov pri pokončevanju roparic. O čuvajski službi, gojitvi, krmiščih, stezah, visokih prežah, solnicah itd. so zelo neradi govorili. 4. Občni zbori so pokazali, da nadzorni odbori žive odnosno spe v domnevi, da imajo samo to nalogo, da predlagajo razrešnico. To pa je njihova poslednja naloga, a glavne so med letom, ko bi morali redno motriti delo upravnega odbora in posameznih članov tega odbora in takoj opozoriti na vsako napako ali pomanjkljivost. 5. Diskusije na občnih zborih so bile nekaj posebnega. Bile so nenačelne, sila neplodne in zato mlatenje prazne slame. Čim dalj so trajale, tem bolj so se odmikale občnemu zboru, dokler »narod« ni začel govoriti vsevprek in zdrknil na nivo zadnjega pogona za obloženo mizo. 6. In ko so potekali občni zbori v taki neorganiziranosti in se raztegnili večkrat dolgo v noč tja do zadnjega tramvaja ali vlaka, ali je potem čudno, če se je pozabilo na zaključke in sklepe? Kdo bi se v taki situaciji spomnil, da ima občni zbor še kakšno drugo nalogo, kot je analiza prehojene poti? In vendar jo ima! Občni zbor mora razpravljati tudi o bodočem delu in sprejeti obvezne sklepe. Mora razpravljati o materialnem stanju družine in najti sredstva za plačo čuvaju, za nabavo žive divjadi, za krmo, za postavitev visokih prež, nareditev steza itd. Prerešetati mora družinski poslovnik in ga prilagoditi novim potrebam. Izbrati mora nov upravni in nadzorni odbor in sicer tak, ki bo voljan in sposoben izvršiti vse sprejete sklepe, tak odbor, ki bo sposoben poživeti delo družine, utrditi disciplino itd. To je zbirka mojih glavnih slabih vtisov iz preteklih let. Lahko bi se razpisal in šel še v podrobnosti, postal celo humorist. Toda nimam slabih namenov, nikogar ne nameravam žaliti, samo pomagati je moj namen. Zato, Francelj izpod Polževega, ne mani si rok! Nisem imel v mislih samo tvojih »samozvanih gospodarjev«, tudi Poldeta izpod Menine sem imel v mislih. Nikar ne robanti, Pepe ob leni Ljubljanci! Nisem se skopal samo nate, tudi Lojzeta ob Savi sem imel v mislih. In ti, France izpod Kuma, ki se vedno izgovarjaš na skisane možgane! Zavedaj se, da je treba na občnem zboru govoriti samo o važnih stvareh in svoje misli lahko poveš tudi v »knapovskem« dialektu, — če bodo pametne, bodo prav tako obveljale. Tudi Žan iz Morosta se čuti prizadetega! Ne more pa razumeti, kako se znajde med zeleno bratovščino človek, ki težko vzdrži do druge ure zjutraj na družinskem posvetu, če je za vse pre- skrbljeno in tudi za žlahtno kapljico. Le Tone iz Polhovgrajskih Dolomitov se ne razburja! Tone hoče samo edinozveličavnih navodil, kako naj vbodoče dela. Res je! Če sem kritiziral občne zbore, potem sem dolžan dati tudi napotke. Toda, Tone, bodi pravičen, ali ne zahtevaš preveč od mene? Kako naj da en človek navodilo za delo v 39 družinah? Lahko bi jih dal samo tedaj, če bi vse poznal tako kot svoj žep. Pa tudi prav ne bi bilo, če bi naše lovsko življenje utesnjevali v neke odrejene oblike, mu vsilili enotne metode dela in ga enotno uniformirali. Dokazal ti bom, kako smešni bi postali. V Stični bodo n. pr. morali razpravljati o nasaditvi fazanov, najti bodo morali sredstva za nabavo, ukreniti vse potrebno za njih zaščito, gojitev in hranitev. To bodo delali v Stični danes, — na Pšati in na Viču so to opravili že pred leti in danes razpravljajo že o odstrelu fazanov. Ali tale primer: Na Golem se tepejo, komu pripada uplenjeni divji prašič, nekateri namreč nočejo slišati, da je plen last lovskega upravičenca, to je lovske družine. Na Pšati divjih prašičev ni in tam jim je to vprašanje že davno jasno, tam še zajca ne puste kar tako odnesti iz lovišča. Torej s formulami in obrazci ne bo šlo. Najti je treba bolj splošne oblike, ki jih bodo lahko posamezni kolektivi prilagodili svojim potrebam. Morda bom še najbolje ustregel tistim, ki na vsak način hočejo dobiti neki recept, če opišem potek občnih zborov lovskih družin A in B. Oba občna zbora sta bila dobro pripravljena, dobro obiskana, vsi člani so sodelovali v razpravi. Vsi so se zavedali, da je občni zbor nekaj svečanega, važen dogodek za bodoče delo družine. Zato so nastopali premišljeno, hoteli so rešiti vsa najvažnejša vprašanja. Starešina je otvoril občni zbor točno ob določeni uri. Po izvolitvi delovnega predsednika so ugotovili, da trije člani neopravičeno manjkajo. Zbor je vse tri kaznoval. Po opravljenih formalnostih je podal starešina svoje poročilo. Med letom sprejete člane je na kratko seznanil z zgodovino družine, lego, velikostjo in posebnostjo lovišča, nakar je poročal o delu upravnega odbora. Nanizal je najvažnejše sklepe odbora in družinskih posvetov, prešel na disciplino in poimensko navedel vse, ki so se pregrešili proti splošnim lovskim predpisom ali proti družinskemu poslovniku. Povedal je, kaj se je proti njim ukrenilo. Pri tem je bil posebno oster do starejših članov. Dotaknil se je staleža divjadi, gojitve, uspehov. Ko je govoril o lovu, je neizprosno bičal vse tiste, ki so se pokazali kot nedisciplinirani samovoljneži. Lotil se je družinskega poslovnika, ki je v nekaterih vprašanjih zastarel in predlagal spremembe, da bi tako dosegli boljše uspehe pri gojitvi divjadi in odpravili pomanjkljivosti pri izvrševanju lova. Ni pozabil na čuvajsko službo, opisal je uspehe v lovišču, ki so posledica večletne urejene čuvajske službe in kritiziral delo pomožnega čuvaja, ki slabo kontrolira svoj sektor. Poročilo tajnika je prikazalo organizacijsko povezanost lovskega kolektiva. Naštel je spremembe v članstvu med letom, število odborovih sej in družinskih posvetov, udeležbo na teh, kritiziral je člane, ki so pogosto izostajali, omenil težave pri zbiranju podatkov, uspehe, ki jih je družina imela s predavanji, orisal rezultate lovskih izpitov in imenoval vse tiste, ki zaradi brezbrižnosti izpita še nimajo. Blagajnik je v svojem poročilu opisal stanje blagajne ob začetku in ob koncu poslovnega leta, nato pa podrobno razčlenil vse dohodke in izdatke. Posebno skrbno je razčlenil dohodke in jih primerjal z dohodki iz prejšnjih let. Povedal je, da se dohodki iz lovišča stalno večajo in že dosegajo mesečne prispevke. Pri pobiranju mesečnih prispevkov je imel težave z nekaterimi člani in je te grajal, uspelo pa mu je izterjati vse dolgove. V analizi izdatkov je prikazal, da je 65n/o denarja šlo za čuvaje, 30°/o za nabavo žive divjadi in krme ter le 5 "/o za druge potrebe. Na koncu je ugotovil, da bo družina prihodnje leto z rednimi dohodki lahko pokrila vse svoje izdatke in da bodo morebitni dohodki od prireditev lahko šli za izredne potrebe. Zelo izčrpno poročilo je podal gospodar družine. Po opisu lovišča, vrstah in številnosti divjadi je analiziral uspehe pri gojitvi. Opisal je načine, ki so k uspehom največ pripomogli. Pribil je, da so se izdatki za čuvajsko službo dobro obrestovali in da se je prav tej službi zahvaliti za dober stalež. Posebno je pohvalil poklicnega čuvaja. Pri pregledu odstrela je navedel, koliko so posamezni člani uplenili in kakšne uspehe so imeli pri po- kuna zlatica končevanju roparic. V tej zvezi je kritiziral dva člana, ki se nista javljala na določenih mestih ob prihodu v lovišče niti nista redno dajala podatkov o uplenitvah, ter tiste člane, ki niso lovili roparic. Dalj časa se je zadržal pri lovu in ugotovil, da so bili skupni lovi pripravljeni in uspešni, vsi so v redu potekali. Na lovih posameznikov pa so se dogajale nepravilnosti. Potem je prešel na vnovčevanje plena in kritiziral člane, ki so zaradi slabega izkože-nja zajcev in lisic napravili družini materialno škodo. Zato je predlagal spremembo družinskega poslovnika v tem smislu, da so člani materialno odgovorni za škodo pri slabem pripravljanju kožuhovine. Na koncu je opisal še družinsko premoženje, solnice, preže in lovske steze. Predlagal je, da se zvišajo izdatki za čuvajsko službo in gojitev, določi pa naj se tudi višji odstrel srnjadi, zajcev in fazanov, ker lovišče to že dopušča. Tudi poklicni čuvaj je lahko veliko poročal, saj je bil sleherni dan v lovišču. Njemu so bili najbolj »pri srcu« zankarji in psi klateži. Zato je največ poročal o uspehih na tem polju. Na koncu je ošvrknil še nekatere člane, ki mu povzročajo nepotrebna pota, ker se ob prihodu v lovišče ne prijavljajo. Sledilo je še poročilo nadzornega odbora, ki je dvakrat v letu pregledal blagajno in stalno kontroliral delo upravnega odbora ter posamezne odbornike. Nadzorni odbor je bil mnenja, da je tajnik včasih odpovedal, sicer iz opravičljivih razlogov, vendar se je zaradi tega družina slabše odrezala v meddružinskem tekmovanju. Predlagal je razrešnico, starešini in gospodarju pa razrešnico s pohvalo. Sedaj je prišla na vrsto razprava o poročilih. Prvi diskutant je načel vprašanje čuvajske službe in kritiziral delo pomožnega čuvaja Janeza, ki je kuna belica očitno zanemarjal svoj sektor, grajal je člane, ki poznajo lovišče samo takrat, ko pridejo po plen. Predlagal je, da se vsi člani zavežejo, da bodo izmenoma kontrolirali lovišče. Predlagal je tudi povišanje plače čuvaju, ker to zasluži, družina pa zmore nova bremena. Drugi govornik je ugotovil, da je stalež srnjadi že dosegel zmogljivost lovišča. Zato bo treba odslej vsakoletni naravni prirastek odstreliti. Odstrel srn ni bil izvršen. Čuvaj vsega ni mogel izvršiti, člani pa so se bali prenagljenih strelov, da ne bi padla plemenska grla. Zato je predlagal nabavo gradbenega materiala za šest novih visokih prež, da bo možno srnjad bolje opazovati in izvršiti odstrel v celoti in pravično. Naslednji diskutant je predlagal sestanek z zastopniki sosednjih družin. Z njimi naj bi se pogovorili o lovu v obmejnih predelih in o nakupu fazanov. Menil je, da je samo to dobra pot za gojitev dobrih odnosov s sosedi. Tako bodo odpadli vsi očitki in natolcevanja, kako eni samo goje, drugi pa streljajo. Predlagal je tudi, da se sprejme predlog sosednje družine za korekturo meje, kar je utemeljeval s tem, da je treba za dobre odnose tudi nekaj žrtvovati. Četrti je predlagal spremembo družinskega poslovnika. Ukine naj se plačevanje pristojbin za uplenjene zajce, ker družina že na drug način lahko pride do sredstev. Sprejme pa naj se sklep, da se neoddane in slabo konservirane zajčje kože plačajo. Mnenja je, da družini niso potrebni taki člani, ki so neutrudljivi pri lovu, nimajo pa časa za družinske posvete. Predlagal je tako zaostritev poslovnika, da se bodo ti »strelci« sami izločili iz kolektiva: prvi izostanek se graja, drugi kaznuje denarno, tretji z izključitvijo. Oglasi se peti, ki načne vprašanje lovske škode. Bajtarju Mihi je srnjad naredila precejšnjo škodo na fižolu in ajdi. Odbor družine pa je iskal vsemogoče luknje, da bi se odkrižal povrnitve škode. Diskutant je bil mnenja, da je Mihi treba dati, kar mu gre. Kritiziral je člana, ki je bil pri ocenjevanju škode po divjih svinjah. Pri ocenjevanju je bil namreč preveč velikodušen, ker je menda mnenja, da blagajna okrajnega ljudskega odbora ni naša blagajna. Naslednji diskutanti so poudarjali, da mora biti red pri lovu na prehodno perjad, na kljunače in race. Zato naj se v poslovnik vnese, da se morajo člani tudi za ta lov prijavljati na določenih mestih in tam povedati, v kateri smeri bodo lovili. Predlagali so še, da se napravi pet novih krmišč in dve stezi, da se odlove jerebice in uvedejo posebne družinske pristojbine za nedosežene točke pri pokončevanju škodljivcev. Po razpravi je občni zbor soglasno izglasoval predlog nadzornega odbora o razrešitvi starega odbora. Pri volitvah novih organov družine je prišla zrelost kolektiva do popolnega izraza. Vsakega kandidata so dobro pretehtali, če bo sposoben in voljan izvrševati zaupane naloge v prospeh lovišča in družine. V razpravi o proračunu za bodoče leto je družina sklenila, da se izdatki za čuvajsko službo povišajo; za kritje teh izdatkov naj se zvišajo mesečni članski prispevki za 25 dinarjev. Znižajo naj se izdatki za organizacijo skupnih lovov; tako prihranjen denar naj se porabi za plačilo lovske škode. Razpravljali so še o spremembi in dopolnitvi družinskega poslovnika in sprejeli vse predloge odbornikov v poročilih in članov v razpravi. S sklepom, naj upravni odbor predela poslovnik in ga dostavi članom družine, je bil občni zbor končan. Tako sta potekala občna zbora v družini A in B. Ugajala sta mi, nisem se dolgočasil, pazljivo sem sledil izvajanjem odbornikov in diskutantov. Bil sepi zadovoljen, ker sem pri vseh videl iskreno voljo in prizadevanje za izboljšanje lovišča in razmer v družini. Tone iz Dolomitov, ti imaš druge in težje probleme! Zato vse to, kar se je dogajalo v teh dveh družinah, ne moreš enostavno prenesti na svoj vrt. Vendar nekaj lahko posnameš, to namreč, da naj se na občnem zboru govori samo o resnih stvareh. Pikec, ki kar 5 ur goni lisico; puška, ki na 70 metrov položi vsakega zajca; številna srnjad, ki grozi pregnati kmete iz naselij, — vse to so teme, ki prav nič ne spadajo na občni zbor. Ce mnogi lovci brez takih tem ne morejo živeti, potem naj se z njimi otepajo po občnih zborih, ko bodo žulili že peti litrček. Tone, svetujem ti, hodi čim več v lovišče vse leto, bodi na vseh posvetih in skupnih lovih ter imej vedno ušesa in oči s seboj. Poslušaj in opazuj! Potem se zamisli, da je lovišče tvoj sadovnjak. V sadovnjaku pričneš z delom, ko listje odpada. Tedaj vsako drevo očistiš zastarelega lubja, vsako deblo oviješ s slamo, pod krono pa izgrebeš plitve jarke, ki jih polniš z gnojnico. Potem vzameš še škropivo, da uničiš mrčes. Tudi pozimi ne pozabiš na svoj sadovnjak. Če pade preveč snega, hitiš tja, da ti ne polomi vej. Spomladi imaš zopet polne roke dela. Okrog vsake krone plešeš, opazuješ in ocenjuješ, da boš odžagal samo nepotrebne veje. Potem očistiš še sam sadovnjak in še enkrat sežeš po škropivu. Sedaj nestrpno pričakuješ dan, ko se bo ves sadovnjak odel v belo haljo. Kasneje opazuješ, kako se sadeži debelijo. Takrat spet pomagaš s podporami, da ti težki sadovi ne polomijo vej. Ko sadeži dozore, pospraviš plačilo za svoj trud, takoj pa se začne spet novo delo. In če boš na lovišče tako gledal kot na svoj sadovnjak, ga tako ljubil in negoval, potem ne boš v škripcih, ko boš pripravljal občni zbor družine in ne boš v zadregi, o čem bi na njem razpravljal. LOVEC V JANUARJU IN FEBRUARJU Lenart Z. Podjelovčan Kakor spreminja narava med letom svoje lice, tako se spreminjajo tudi razmere in potrebe v lovišču. Dejstvo pa je, da med letom ni nikoli tak čas, ko bi pravi lovec ne imel v lovišču kaj početi. Za lovsko delovanje pa seveda ne smemo smatrati samo zasledovanje in pobijanje divjadi, temveč tudi skrb in delo za čuvanje in krmljenje, kakor tudi opazovanje in preučevanje narave, to se pravi vse, kar je v zvezi z lovom. Z zaključkom koledarskega leta poneha v glavnem tudi lov na zaščiteno divjad. Žal je nešteto takih lovcev, ki tedaj obesijo puško na klin in se za lovišče ne brigajo do prihodnje lovske sezije. Manjka jim pač idealizma za lovsko delovanje tudi v nelovnem času, ko je treba skrbeti za vse, kar je v zvezi z lovom, to je zlasti čuvati in krmiti od težke zime ogroženo divjad. Prav tem državljanom s puško naj bi navodila za delo v posameznih mesecih dala pobudo in jim nakazala pot, po kateri morajo iti, če hočejo postati res pravi in vsestransko usposobljeni lovci. Navodila in smernice za januar in februar so tale: Ob visoko zapadlem snegu in ko poleg tega pritisne še hud mraz, nastanejo za divjad najtežji življenjski pogoji. Izčrpana divjad mnogokrat zapusti svoja stalna bivališča ter pritisne v doline; včasih tudi prav do človeških bivališč, kar velja predvsem za jerebice in fazane. Srnjadi in jelenjadi se ob napol zmrzlem snegu globoko udira, pri čemer si dostikrat rani noge. Vse to omogoča zverjadi, pa tudi divjim lovcem uspešno zasledovanje in uplenitev. Če je zima posebno huda in dolga, je to za divjad lahko pogubno. Brez pomoči omaga in pogine, če že prej ne postane plen zverjadi. Zato je najvažnejša dolžnost lovca, da priskoči živali na pomoč predvsem s krmljenjem. Krma za srnjad in jelenjad se polaga po možnosti v gosto zarastlem, najbolje jelovem gozdu, svizec kjer je zaradi gostega vejevja manj snega in se žival laže kreta. V takih krajih napravimo primitivne jasli, kamor polagamo deteljo in drugo, po možnosti svežo, primerno hrano. Deteljo in slično krmo pa lahko privežemo tudi okrog debla goste smreke, da je vsaj za silo zaščitena pred vlago. Pokvarjena, nagnita ali celo plesniva krma divjadi škoduje, na kar je treba posebej paziti. V bližini, kjer opaziš srnjad, posekaj, če le mogoče, nekaj listovcev, katerih brstiči so sicer neizdatna, pa vendar prav dobra hrana. Kjer je kopinje pod snegom, je potrebno odmetati sneg in napraviti v krogu gaz, da žival brez težave pride do te najpotrebnejše zimske hrane. Jerebicam in fazanom pokladamo krmo v že prej napravljena krmišča in pod kozolce, ki pa ne smejo biti preblizu hiš, kjer bi bile živalce preveč izpostavljene požrešnim mucom in drugi svojati. Krma naj bo po možnosti raznovrstna; za jerebice v glavnem mešanica raznega žitnega zrnja in ajdovih pleve, za fazane pa je najboljše koruzno zrnje (najbolje na storžu), dobro pa je tudi nekaj zmlete mesnine, ker je fazan velik mesojedec. Med krmo je dobro pomešati nekoliko suhega peska, kar fazane prisili h kretanju in da krmo izbirajo ter tako bolj počasi požirajo. To so, lovski tovariš, v teh dveh mesecih glavna in najbolj koristna dela in če jih skrbno opraviš, se ti bo trud stotero poplačal. So pa še druge stvari, na katere ne pozabi! Tvoje budno oko naj bo vsepovsod! Ostro je treba opazovati, če »dobrosrčni« ljudje ne pokladajo kje krme divjadi z zlobnim namenom, prisvojiti si jo s pomočjo zank, pasti ali celo s prikrito puško. V nočnih urah najlaže ugotoviš, kje puška poči. Ob ograjah, sadovnjakih, živih mejah in malih gozdičih je treba večkrat pogledati, če niso kje na ozkih prehodih nastavljene zanke. Pri nečednem delu najlaže zasačiš zankarja zvečer, ko navadno zanke nastavlja, ali zjutraj, ko pride pogledat, če se je kaj ujelo, oziroma ko zanke odstrani. Tudi na potepuške pse in mačke je treba biti pozoren in jih brez obzira postreliti, če vznemirjajo lovišče in preganjajo divjad, ki mora imeti zlasti pozimi mir. Čim več živali ohraniš s svojo pomočjo, tem več boš imel užitka v času lovske sezije! Sicer se pa v januarju in februarju lovec lahko tudi lovsko udejstvuje z lovom na zverjad. Uničevanje roparic spada tudi med lovske dolžnosti, poleg tega pa se ti trud, če imaš pri tem uspeh, dobro poplača. Koliko užitka nudi lovcu lov na lisico ob luninem svitu! Pojdi v naravo zvečer, ko se pojavi luna na obzorju. Poišči si primeren kraj, kjer so lisičje stečine in se v senci kakih dreves skrbno prikrij. Ko se dodobra umiriš, razgledaš in naužiješ poezije zimske mesečne noči, vzemi iz žepa piščalko ter z njo presunljivo posnemi zajčji vek. Če je lisica v bližini, bo skoraj gotovo v najkrajšem času pridrencala v tvojo bližino, kjer ji na primerno daljavo posvetiš in pošlješ njeno grešno dušo v lisičja nebesa. Na zajčji vek ti pride lisica, kadar je hudo lačna, tudi podnevi, kar vem iz lastne izkušnje. Ako si »fant od fare« in se ne bojiš hudih naporov, ti svetujem še drugo lovsko udejstvovanje, t. j. lov na kune, če si seveda v takem lovišču, kjer živi tudi kunji rod. Mimogrede omenjam, da se dokaj lovcev v te namene poslužuje le raznih pasti, nastav, kar pa vsekakor ne nudi takega užitka, kakor lov, ko kuno zalezuješ in jo upleniš s strelom. Za tak lov je najbolj primeren novo zapadli suh sneg, ko ti kuna s svojim svežim sledom kaže nočno pot. Ta te privede do kraja, kjer je zjutraj po svojem roparskem pohodu šla »ajč-kat«. Navadno je to kaka duplina ali pa veveričje gnezdo na smreki. Užitek, ko kuno, pre-podeno iz ležišča, sklatiš z dobro merjenim strelom na zemljo, je izreden. Če boš kun j o kožico poklonil svoji boljši polovici, boš še posebej nagrajen. Ženica bo tvojim pohodom v lovišče bolj naklonjena in bo šlo pri odhodu, kakor tudi ob povratku brez godrnjanja, pa četudi se boš kdaj zaradi predolgega »zadnjega pogona« vračal pozno in malo v »rožcah« domov. Kar se v ostalem tiče lova na kune, ti iz svoje izkušnje povem, da je ta lov zelo težaven. To pa zaradi dolge poti, ki jo napravi kuna v eni noči na svojem roparskem pohodu. Zgodi se ti lahko, kot se je nekoč meni, ko sem ria Jelovici zjutraj obsledeno kuno zasledoval do trde divja mačka noči, pa ji še nisem prišel do konca. Ker me je kun j a sled vodila po prostranih in nepreglednih jelovških gozdovih, končno nisem pogodil prave smeri proti domu. Tako sem taval vso noč in je le za las manjkalo, da nisem v snegu omagal in zaspančkal za večno (opisal v Lovcu št. 5, leta 1925). Naj mi bralci oproste, da sem tudi v temle članku nekoliko zašel. Še nekaj pa sem pozabil! Lov na race. Kdor ima za ta lov priložnost in dosti nabojev — race so trde — mu želim tudi pri tem lovu uspeh, seveda brez kake neprostovoljne kopeli, kot se je to primerilo pred dvemi desetletji meni v iških vodah pri temperaturi —17° C. Če omenim še to, da se v januarju začnejo ženiti zajci, v februarju pa vidre in druge roparice, ter da v tem mesecu stari jeleni odvržejo rogovje, jazbečke pa po vrže jo mladičke, mislim, da sem vsaj približno svojo zamisel zadovoljivo opravil. Vsem mladim lovcem pa priporočam veliko kretanja v naravi, ki je velika poučna knjiga. Iz te knjige se lahko mnogo naučiš tako v lovskem kakor v naravoslovnem pogledu. Če zvečer vzameš v roko še lovsko knjigo, ti tudi to ne bo v škodo. hafrcade ut puzHtutfa Okrajna lovska zveza v Mariboru je nagradila in dala priznanje 13 svojim lovskim družinam (od 30), ki so v tekmovanju za pokončevanje roparic in lovskih škodljivcev od 1. maja. 1952 do 30. aprila 1953 dosegle čez 2000 točk. Darilo je bilo knjiga Naš lov in pohvalno priznanje. Nagrajeni so bili tudi posamezni lovci, ki so dosegli 200 do 300 točk, z bronasto lovsko značko in škatlico 10 dkg brezdimnega smodnika, lovci, ki so dosegli nad 300 do 400 točk, s srebrno lovsko značko in- 50 netilkami oziroma drugimi praktičnimi predmeti za lov, lovci, ki so dosegli nad 400 do 900 točk, s srebrno lovsko značko in 100 netilkami. Nad 200—300 točk je doseglo 24 tekmovalcev, nad 300—400 točk 11 tekmovalcev, 420 do 853 točk pa je doseglo 13 tekmovalcev. Prvih pet mest so zasedli: Mirko Ptatajs iz Jurovskega dola z 853 točkami, drugo Ivan Klobučar iz Benedikta v Slov. g. (Gradišča) s 685 točkami, tretjo Stefan Grajf iz Rač s 638 točkami, četrto Franc Hanjži iz Smarjete ob Pesnici s 584 točkami, peto pa Jože Strehar iz Šmartnega na Pohorju s 582 točkami. Vrednost podeljenih nagrad je 33 250.— dinarjev. Nagrade je dala OLZ iz fonda za pospeševanje lovstva v Mariboru in okoliškem okraju. OLZ Maribor, dr. Senekovič KAKO ŽIVI IN DELA NAŠA LOVSKA DRUŽINA Tone Černač Naša lovska družina Bistra na Koroškem je bila ustanovljena po preureditvi lovišč v septembru 1949. leta. Naše lovišče meri 5483 hektarov. Leži med 601 metrom in 1943 metri nadmorske višine. Lovišče je torej planinskosredo-gorsko. Naša glavna lovna divjad sta srnjad in veliki petelin, poleg teh pa še gams in ruševec. Od roparic je najštevilnejša kuna zlatica. Zajec je zelo redek, bolj pogost pa je njegov beli planinski bratec. Zadovoljiv je stalež gozdnega jereba. Letos je padla pri nas prva divja svinja, sledimo pa stalno še nekaj prašičjih parkljev. Toda prašiči so le naši gostje iz štajerske strani. Največji del lovišča meji na sosednji Šoštanj ski okraj. Tod poteka naša meja po grebenih Smrekovca t. j. po stari štajersko-koroški meji. Na severu mejimo z lovsko družino Koprivna, na severovzhodu pa z lovsko družino Pogorevc. Mejnih sporov nimamo. Z vsemi obmejnimi lovskimi družinami sodelujemo. Naša lovska družina ima 18 članov — 9 delavcev, 8 nameščencev in 1 kmeta. Vsi člani po svojih močeh in sposobnostih prizadevno sodelujemo. V družini smo imeli tudi dva upokojenca, stara, zavedna lovca. Za oba je plačevala družina vse dajatve, ker sta bila finančno šibka. Oba sta preminula v letošnjem letu. Lovska družina se je od obeh po starem lovskem običaju dostojno poslovila. V 1950. letu je bil izključen iz družine 1 član zaradi divjega lova in ogrožanja prebivalstva z orožjem, v 1951. letu pa drugi član, ker je izgubil pogoje za nošenje orožja. Na letnem občnem zboru sprejme družina poslovnik, ki točno določi pravice in dolžnosti slehernega člana za vse prihodnje leto. Poslovnik je zelo demokratičen za poštene lovce in zelo krut za mesojedce. Po tem poslovniku teče delo v družini vse leto. Na vsakem občnem zboru prikrojimo poslovnik razmeram v lovišču in kolektivu. Iz njega črtamo zastarele stvari in vnesemo nove sklepe, ki nas vedno bolj povezujejo. Tako je bilo n. pr. v prvem poslovniku določeno, da se meso uplenjene divjadi razproda po nižji ceni članom lovske družine, uplenitelju pa ostane to in to. Pokazalo pa se je, da to ni praktično, še manj pa koristno za družinsko blagajno. Meso uplenjenega srnjaka se namreč v toplih dneh v kratkem času pokvari, oddaljeni člani ga pa že zaradi oddaljenosti niso bili deležni. Zato je naslednji poslovnik to odpravil, in sicer tako, da se vse meso uplenjene užitne divjadi proda mesnicam ali menzam po najvišji tržni ceni, denar se pa uporabi za dvig lovstva. Uplenitelju ostane le trofeja in cvrček. Vsa kožuhovina se proda Lovski zadrugi. Kdor je lovec zaradi razvedrila in lepih nepopisnih užitkov, je s tem zadovoljen. V naši družini smo s tem vsi zadovoljni. Posebno važnost posvečamo ocenjevanju trofej. Ko pokaže član na družinskem posvetu trofejo, ki si jo je s trudom pridobil in znal divjad v naravi pravilno oceniti in šele nato upleniti, je deležen pohvale, vsi pa grajamo in smešimo tistega, ki ga je polomil ali se je pregrešil. To je šola, preko katere ne moreš in nihče tudi ne poskuša, da bi se ji ognil in se tako osramotil pri tovariših. Zato ni borbe, kdo bo več uplenil, pač pa pravo tekmovanje, kdo bo uplenil pravilno in pravično. Lovska družina vabi goste, ki jih vodijo izurjeni lovci. Samo ti ocenjujejo divjad in določajo odstrel. Gost mora ubogati vodiča in ne sme streljati, dokler mu vodič ne pokaže »pravega«, kajti vodič ve, da je on odgovoren za pravilen odstrel, ne pa gost. Tako se utrjuje v družini tovarištvo, ki ne pozna zavisti in nevoščljivosti. Naša lovska družina ima na široko odprta vrata za sprejem v članstvo, pa le malo jih je, ki bi želeli postati njeni člani. Raje gredo tja, kjer mrharijo in lovi vsakdo za svoj lonec. Pri kulturno prosvetnem delu je naša lovska družina opustila prireditve, ki so združene z veseljačenjem. Namesto raznih veselic je začela prirejati lovske razstave, ki so v prvi vrsti namenjene za propagando lovstva med našim ljudstvom in za strokovni dvig lovstva samega. Kmalu so nas posnele tudi okoliške lovske družine. Za lovske izpite smo se pripravljali vso zimo vsako nedeljo. Predavanja so obiskovali redno tudi člani sosednjih lovskih družin. Dobri uspehi na izpitih so bili dokaz, da smo dobro delali. Na družinskih posvetih, ki so enkrat mesečno, ne obravnavamo samo lovskih vprašanj, tudi gospodarske in politične dogodke vasi pretresamo, ker nas tudi ti zanimajo. Tej debati sledi redno lovsko predavanje, bodisi iz zakonodaje, kinologije, živaloslovja in podobno. Kljub temu, da so izpiti v glavnem že za nami, smatramo za nujno, da s takim načinom dela ne prenehamo, ker se hočemo vzgojiti za dobre lovce in dobre državljane. Iz naše družine sta že takoj od ustanovitve izginila za vedno gospod in gospodična, v naših lovskih vrstah ni mesta za malomeščanstvo. Tu živi in dela naš napredni, delovni človek, najbližji naravi, ker živi tesno povezan z njo in z družbo okrog sebe. Zato nam ni vseeno, kaj delajo ostale organizacije na vasi, kaj občinski ljudski odbor, kaj kmetijska zadruga. Naše geslo je: Vsi za enega, eden za vse, vsi za skupnost! Zato smo lovci priljubljeni pri kmetih, kmetje pri lovcih in ni tožb in medsebojnih obreganj. In še nekaj je, kar je dalo trden temelj naši družini, t. j. kritika in samokritika! Spoznali smo, da se skrivajo v familiarnosti klice, ki so zelo nevarne in rode grupaštvo in samopašnost. Naša lovska družina je kolektivno naročila knjige Naš lov, Naši psi, Zakoniti predpisi o lovu in Lovstvo. Vsi člani so pristopili v Lovsko zadrugo in poravnali deleže. Vsi psorejci so včlanjeni v kinoloških društvih. Po sklepu občnega zbora in poslovnika si mora vsak novi član nabaviti gornje knjige in pristopiti v lovsko zadrugo, šele nato sme loviti nezaščiteno divjad, zaščiteno pa le v družbi izprašanega lovca. Šele ko napravi novi član lovski izpit, ima pravico loviti sam tudi zaščiteno divjad. Lovsko čuvajsko službo smo uredili tako, da je napravila družina posebne pogodbe s tremi lovci-logarji, ki živijo na raznih krajih lovišča. Vsakemu je določila lovskočuvajski okoliš. Vsi trije logarji so napravili lovskočuvajski izpit in zaprisegli. V pogodbi so določene pravice in dolžnosti lovskega čuvaja. Le-ti so pod stalno kontrolo celotnega kolektiva. Jasno je, da ti čuvaji niso brez plače. Zato pa tudi kolektiv zahteva od njih, da izvršujejo svoje dolžnosti. Tako so lovske steze urejene, solnice vedno napolnjene s soljo, pripravljena krma za stisko v prehrani, čiste in urejene štiri lovske koče. Zato se počutiš kakor doma, ko prideš v lovsko kočo, kljub temu, da si visoko v planinah. Tu so udobne postelje, stoli in mize, železni štedilniki, pripravljena suha drva, potrebna kuhinjska posoda, petrolejka! Vse to je ponos naših lovskih čuvajev. Kaj radi vodijo lovskega gosta po teh lepih lovskih stezah in kočah ter jim kažejo po posekah »svojo« divjad, »svojega« starca, »svojo« družino, ki se od leta do leta veča itd. Vse to čuvajo, ker je v okras našim posekam in gozdovom. Ob ustanovitvi naša lovska družina ni poznala pasemskih psov. Danes ni več mešanca v družini, pač pa imamo pet brak-jazbečarjev. Oče vseh je Dečko. Dečko je vedno v lovišču, pa naj bo ob lovu na ruševca ali gamsa. Vedno je pripravljen, da ob potrebi poišče ranjeno divjad. Ko se je ustanovila lovska družina, smo imeli lovske tatove na meji proti Raduhi na solčavski in na naši strani. Ljudska milica v Lučah je ob našem sodelovanju napravila divjemu lovu konec. Samo v mesecu septembru 1951. leta je zaplenila 11 vojaških in lovskih pušk. V januarju t. 1. je član sosednje lovske družine Koprivna v lovopustu ustrelil na meji naše lovske družine gamsa. Takoj je bil odkrit in prijavljen Ljudski milici. Lovska družina Koprivna ga je izključila iz svojih vrst, poverjeništvo za notranje zadeve pa mu je odvzelo orožje. Sodelovanje lovske družine z Ljudsko milico in s poverjeništvom za notranje zadeve je odlično in le tako smo se iznebili vseh lovskih nepridipravov. Referent za evidenco orožja tov. Kropič pride ob vsakem novem letu k lovski družini, da uredi orožne liste, oziroma jih podaljša. Tako prihrani našim članom in tudi drugim lovskim kolektivom dolgo in drago potovanje na okrajni ljudski odbor v Slovenj Gradec. Kaj pa finančno stanje družine, bo vprašal kdo? Mesečno pobira blagajnik določeno članarino, ki se zbira za letno članarino okrajni in republiški lovski zvezi, za zakupnino lovišča in podaljšanje orožnih listov. Tako ima družina stalno denar. Ko je treba plačati to in ono, nakaže blagajnik denar, kamor je treba in ni treba loviti dinarjev okrog lovcev. Mesečno si lažje odteguješ, kakor bi konec leta skupaj dajal. Mesečna članarina pa je vsako leto višja, kar določi poslovnik, ker tudi napredno lovstvo zahteva vedno več. Denar od izkupička za prodano kožuhovino in meso gre za dvig lovstva, za lovsko-čuvajsko službo, napravo krmišč, solnic itd. Ta denar se dobro obrestuje in ni vržen proč kot n. pr. tisti, ki gre za alkohol, ki škoduje tebi in tvoji okolici. Gornji članek sem napisal z namenom, da tudi druge družine popišejo, kako živijo in delajo. Naj povedo, kaj smatrajo pri nas za pravilno ali nepravilno. Od vseh, ki so bolje urejene, se bo naša lovska družina kaj rada učila. Zato naj se oglase v »Lovcu«, da jih posnamemo in tako skupno izboljšujemo naše lovstvo. To je cilj vseh zavednih lovcev. ★ iz lovske družine Oliški vrl} V minulem lovskem letu je lovska družina Otiški vrh prejela od Okrajne lovske zveze Slovenj gradeč 10 000.— din nagrade za uničene roparice. Uplenili smo 28 kun, 27 lisic, 15 klatečih se mačk in 9 psov, 9 kraguljev, 6 skobcev, 2 drugi ujedi, 31 šoj, 35 vran, 2 sraki. Član Andrej Ošlovnik iz Pameč je letos uplenil divjo mačko v Škratkovem gozdu. Lovska družina je v letu 1952 nabavila dve družini mladih fazanov, ki so se zadovoljivo razvili po zaslugi posameznih članov, ki so skrbeli za krmišče in krmljenje fazanov. Lovska družina je letos naročila osem parov jerebic. Lovski zadrugi v Ljubljani pa smo poslali srnjaka in srno, plemenjaka. Lovska družina ima že 6 brakov-jazbečarjev in 4 terijerje. Glede fazanov in jerebic vabimo naše sosednje lovske družine, da jih tudi one nabavijo, v kolikor jih še niso, ker le tako bomo imeli zaželen uspeh. £jan ld Otoški vrh, Jože Save DOLENJSKI LOVCI SO SE ZBRALI NA FRATI 28. novembra preteklega leta sta dobila dva turistična domova skoraj same lovske goste. Na Frati so se zbrali ta dan lovci novomeškega, na Polževem lovci ljubljanskega okraja. Prišli so, da proslave 10-letnico Republike, naslednji dan pa sodelujejo na velikih lovih, ki sta jih pripravili okrajni lovski zvezi Novo mesto in Ljubljana. Na praznik 29. novembra so si tudi mnoge lovske družine izbrale za lov najlepše predele svojih lovišč. Dober lov naj bi še povzdignil splošno praznično razpoloženje. Tovariš Marko Bulc je napisal za »Lovca« obširno poročilo, kako so potekale priprave za proslavo in lov na Frati in kako sta proslava in lov potekla. Napravil je tudi skico lova na dan praznika. Žal je poročilo predolgo; zato samo nekaj odstavkov iz njega izpustili: Že v zgodnjih popoldanskih urah 28. novembra so se po nekdanjih partizanskih potih okrog Frate pomikale skupine lovcev dolenjskih lovskih družin. Vse so bile namenjene k domu na Frati. Ni še padel mrak, ko je bilo v domu zbranih že čez 50 lovcev. Med njimi so bili delegati raznih okrajnih lovskih zvez, Lovske zveze LRS in zastopniki kinoloških organizacij. Le gostov iz Okrajne lovske zveze Slovenj Gradec še ni bilo. Čakali smo jih. Ko pa je prispela njihova predhodnica, v kateri so bili tovariši Skerlovnik, Černač in Pučko, je predsednik Okrajne lovske zveze Novo mesto tovariš Franjo Bulc otvoril proslavo. V slavnostnem govoru je prikazal razvoj narodnoosvobodilne borbe, pomen ustanovitve AVNOJ-a, nadaljnji razvoj dogodkov pri nas in v svetu, posebej pa pomen in vlogo Frate kot partizanske postojanke, kjer so se borili tudi dolenjski lovci. Podal je najosnovnejše smernice za razvoj lovstva na Dolenjskem in pozval vse prisotne dolenjske lovce, naj jih v bližnji prihodnosti uresničijo. Najbolj zaslužnim lovcem je izročil lovska odlikovanja Za zasluge. Ko je prečital še pozdrave vrste lovskih organizacij, ki se proslave niso mogle udeležiti, je pozval vse navzoče, da gredo k lovskemu ognju pred domom, da se tam oddolže spominu padlih partizanov. Trenutek nato je že stopala dolga kolona lovcev skozi gosto temo k mogočnemu ognju v bližini doma na Frati. Kmalu so ognjeni zublji osvetljevali okrog ognja stoječe postave. Samo prasketanje gorečih hlodov je motilo nočno tišino. Obrazi vseh so razodevali, da lovci okrog ognja premišljujejo težko prehojeno pot in se spominjajo žrtev, ki počivajo v gozdovih širom naše domovine in tudi v skupnem partizanskem grobu nekaj metrov od ognja. »Prav njim, ki so prelili svojo kri in žrtvovali svoja življenja, gre vsa zahvala za to, da mi lahko danes svobodno živimo. Slava jim.« Te besede predsednika Okrajne lovske zveze Novo mesto ob lovskem ognju so se komaj porazgubile po planoti Frate, ko so se z najbližnjih gričkov oglasili tiho in monotono lovski rogovi. Skoraj ni bilo lovca, da mu po od vetra in sonca utrjenem licu ne bi zdrsela solza. Nato so pristopili vsi k ognju, vzeli s klobukov smrekove vejice in jih v počastitev spomina na padle partizane vrgli v ogenj. Vejice so bile iz dolenjskih gozdov in iz lovišč širom Slovenije, od koder so prišli lovci na proslavo. V žaro na skupnem partizanskem grobu pa so stresli prst s Triglava, Koroške, Primorske, Krškega. Sele med večerjo je prispela skupina nad štirideset lovcev, ki so zastopali vse lovske družine Okrajne lovske zveze Slovenj Gradec. Čeprav je partizanska Frata majhna, je sprejela vso stoglavo množico pod svojo streho. Lovski rog je 29. novembra zjutraj pozval lovce k zajtrku in kmalu nato k lovskemu zboru za brakado. V naslednjih nekaj minutah je dvojna vrsta lovcev izvedela, kaj in kako se bo lovilo. Štiri skupine lovcev so odšle na svoja stojišča. Točno ob 8 uri so se oglasili v štirih pogonih lovski rogovi. Njih glasovi in pesem goničev ni prenehala do opoldneva, ko je bil konec pogona. Kakor je razvidno iz skice, je bila v načrtu brakada v okolici Frate. Po izkušnjah podobnega lova v predlanskem letu, je bil izbran za lov ne- L. d. Vipava po lovu 29. nov. 1953 koliko manjši teren. Divjad so pritiskali iz smeri: Ajdovec, Ojstri vrh, od Malega vrha preko Globočice, iz doline Globodolov in vzhodno od Brezove rebri proti Frati. Poganjalo je 25 gonjačev s 16 psi iz štirih smeri. Poleg tega sta lovski družini Dobrnič in Mirna peč pognali divjad preko Ojstrega vrha. Lovci za stojišča so bili razporejeni v štiri skupine, tako, da je bilo vse področje zaprto v približnem polkrogu, le najvažnejši prehodi so bili zaprti tudi izven tega polkroga. Ves lov je potekal točno po načrtu in bi divjad skoraj gotovo morala priti na stojišča. Izkazalo se je le, da je bilo gonjačev nekoliko premalo in so morali zato iti v precejšnjih razdaljah drug od drugega. Tako je imela divjad precejšnjo možnost, da se je prebila med gonjači nazaj. Lov je motil tudi močan veter in ' zelo suho vreme. Zato so psi le težko sledili. Zato plen ni bil tak, kot bi bil lahko, vendar je uplenjena divja svinja odtehtala nekaj desetin zajcev. Gotovo pa je, da je Frata s proslavo in lovom uspela. Dosežen je bil zamišljeni cilj in zato ni bilo škoda truda, ki so ga zahtevale priprave. Prav bi bilo, da bi bilo takih prireditev še več. O lovskem tisku Mnogo je slovenskih lovcev, menda čez 9000, malo pa je tistih, ki se udejstvujejo v lovstvu tudi s peresom, to je, da dopisujejo v naše lovsko glasilo »Lovec«. Zlasti izobraženi lovci bi v tem oziru lahko kaj več doprinesli k našemu lovskemu čtivu, predvsem mlajša generacija. Pa tudi podeželski lovec lahko napiše dopis ali opiše zanimiv dogodek z lova. Saj pravi urednik, da tako zrno še bolj z veseljem pobere. Zatorej, lovski tovariši, noben zanimiv dogodek z lova ali sploh iz življenja lovskih in drugih živali (ptic) ne sme iti brezplodno v pozabo. Vzemi v roke pero in spravi take zanimive dogodke na papir. Nič se ti ni treba sramovati, če je tvoja pisava okorna, vsi pač ne moremo biti študirani. »Lovec« pa je last vseh, tako delavca kakor kmetovalca in izobraženca. Zato je dolžnost nas vseh, da skrbimo po možnosti za dobro lovsko čtivo. Tako bomo svetu dokazali, da nismo sami pobij ači živali, temveč da tudi na kulturnem polju nekaj zmoremo. Marsikaj smo že napravili v svojih loviščih, skrbimo in delajmo tudi za »Lovca«! Ni treba misliti, da naši lovci nimajo daru govora; kaj še! Le prisedi k njim, kadar so zbrani in zatopljeni v pogovore ob kozarčku vinca. Kako jim ob takih priložnostih teko jeziki! Tedaj premlevajo vse mogoče, od gospodarstva do lova in dnevnih novic. Cesto pride med temi pogovori na dan zanimiv dogodek z lova in živalskega življenja, ki je vsekakor vreden, da se otme pozabi. Urednik ga bo rade volje objavil. JP Med otvoritvijo lovske koče l. d. Ig DVE NOVI LOVSKI KOČI Ko je bila lovska sezija pretekle jeseni na višku, sta bili na prvih obronkih gorovja, ki obkroža ljubljansko kotlino z južne strani, odprti dve novi lovski koči. Prvo je odprla 8. novembra lovska družina Ig na Krimu, drugo, ki stoji v Sivih dolinah, pa 14 dni nato lovska družina Golo. »Ko smo začeli kočo lansko spomlad graditi,« pišejo Ižanci, »smo bili čisto praznih rok. Nismo imeli denarja in ne materiala. Imeli pa smo trdno voljo, da svojo zamisel uresničimo in si tako ustvarimo možnost, da bomo lahko v vsakem letnem času v lovišču po več dni. Vedeli smo namreč, da brez lovske koče predvsem pozimi ne moremo nuditi divjadi tega, kar potrebuje. Koča pa naj bi bila skupen dom naše lovske družine tudi spomladi in poleti, ko bomo občudovali lepoto narave in svoje zimske varovance. Zato smo se odločno poprijeli dela in opravili pri graditvi 1896 ur, kar znese 237 delovnih dni. Nekateri člani so dali po znatno znižanih cenah ali zastonj tudi gradbeni material. Pomagali so tudi naši prijatelji in znanci — nelovci. Tako smo si s prostovoljnim delom in pri materialu prihranili čez 200 090 dinarjev. Člani, ki iz kakršnih koli vzrokov pri gradnji niso sodelovali, so prispevali po 2500 dinarjev.« Lovska koča lovske družine Ig, ki stoji nad slikovito sotesko Iškega Vintgarja, nedaleč od partizanske bolnišnice Krvavice, je doslej najlepša lovska koča v Sloveniji. Koča je zidana in ima dva prostora, veliko sobo in kuhinjo ter prostorno verando. Lovsko družino Ig, ki je to kočo zgradila, je odlikovala Lovska zveza Slovenije z znakom Za zasluge, lovska družina pa je dala svojim 15 najbolj zaslužnim članom pismena priznanja. Prijazna in topla, taka kot mora biti vsaka lovska koča, čeprav skromnejša, je tudi lovska koča lovske družine Golo. Leži v izredno lepem lovskem terenu, v katerem lahko uspeva zelo lep stalež srnjadi in jelenjadi in kjer živi tudi vsa druga divjad, ki jo poznamo v naših loviščih. Lovska koča bo gotovo lovsko družino Golo še tesneje povezala in pripomogla, da se bo golansko lovišče kmalu spet uvrstilo med naša najlepša in tudi najbolj bogata lovišča. -c. GOZDARSKI LESNOINDUSTRIJSKI LOVSKI MUZEJ V GRADU BISTRA PRI VRHNIKI M. S. Muzej je bil 25. X. 1953 odprt za splošen obisk. Iz otvoritvenega govora predsednika muzejskega odbora prof. ing. F. Sevnika posnemamo: Začetek muzeja sega v leto 1947 in je zvezan z ustanovitvijo Gozdarskega inštituta Slovenije. Vsak tehniški oziroma gospodarski inštitut mora imeti študijske, tipološke zbirke, t. j. tehniški muzej v modernem smislu besede. Le ta naj predvsem ponazarja proizvodne procese in čim verneje kaže razvoj v raznih obdobjih družbenega oziroma gospodarskega življenja. Muzej naj bi bil znanstvena in prosvetna ustanova, ki bi pomagala pri izobrazbi strokovnih kadrov in ostalega občinstva ter pri reševanju gospodarskih in tehniških problemov. Ker v Ljubljani nismo mogli dobiti prostora, smo se začasno odločili za grad Bistro. Tudi tu ni bilo lahko in smo šele v zadnjem času dobili več prostorov, ki so omogočili začasno ureditev muzeja. V tem kratkem času je bilo treba adaptirati prostore in zbirke na hitro vsaj toliko razmestiti in urediti, da je muzej po petih letih postal pristopen za javnost. Z zbiranjem predmetov je šlo v začetku počasi zaradi pomanjkanja denarnih sredstev in strokovnjakov, deloma pa zaradi nerazumevanja za potrebe takšne institucije. Letos je bilo v okviru Tehniškega muzeja organizirano začasno vodstvo gozdarskega, lesnoindustrijskega in lovskega muzeja. V muzejskem odboru so delegati gozdarske fakultete, IGLIS-a, Društva učiteljev in tehnikov gozdarstva in lesne industrije ter Lovske zveze LRS. Po vojni so bile v pičlih 5 letih ustanovljene gozdarske in lesne nižje in srednje šole, gozdarski inštitut in gozdarska fakulteta. S tem so bili postavljeni temelji za prosvetno oziroma znanstveno raziskovalno delo v teh gospodarskih panogah, čemur služi tudi ta muzej. Naš muzej je le skromen zametek podobnih velikih ustanov —■ tehniških, gozdarskih, lovskih muzejev — v mnogih naprednih državah. Vendar prodira v zadnjem času pri naših gospodarskih organizacijah spoznanje, da je treba v te in take kulturne namene žrtvovati primerna sredstva. Prispevki naših gospodarskih organizacij bodo kmalu omogočili, da bo dokončana zgradba poslopja IGLIS-a pod Rožnikom v Ljubljani. Tja bomo potem prenesli ta muzej kot stalno tipološko razstavo, da bo lažje pristopna in bo več koristila znanju in izobrazbi. Iz govora prof. Franja Baša, direktorja Tehniškega muzeja LRS: Gozdarsko lesnoindustrijski lovski muzej odpira z razstavljenim gradivom vrsto vprašanj o preteklosti in sedanjosti. Kot tehniški muzej se razlikuje od klasičnih muzejev v tem, da uporablja zgodovino, to sintezo preteklosti in izhodišče v prihodnost, za enega od temeljev, na katerem ponazoruje gozd v prirodi in v vsestranski službi človeka. Zgodovina je v novem muzeju sredstvo za razumevanje sedanjosti in pri tem posebej vodnik iz nekdanjih postopkov v sedanje, znanstveno pripravljene. V središču novega muzeja je ponazorjevanje kulture v gozdu, lesne industrije ter lova. Poudarek na sedanjosti razlikuje tehniške muzeje od klasičnih, ki ponazarjajo predvsem preteklost. Po svojem namenu je vsak tehniški muzej življenjska podoba določene tehnike ali gospodarstva. Zato je tehniški muzej kot obraz in ponazorilo neke dejavnosti sodobna metodična ustanova za seznanjanje javnosti z izsledki znanosti ter za povezavo proizvodnje z vsakdanjim življenjem. Znana je ugotovitev praktičnega vzgojeslovja, da z mehanizacijo delavnosti človekova sposobnost za dojemanje govorjene in pisane besede, pada. Zaradi tega ni današnji vpliv n. pr. predavanj ali tiska tako trajen v človeškovem spominu, kakor je bil v času pred industrializacijo. Vprav zavoljo tega pa narašča pomen in vpliv ponazoril, kakor to vidimo n. pr. pri predavanjih brez skioptičnih slik, pri ilustrirani ali neilustri-rani knjigi, predvsem pa pri razstavah, ki postajajo v razvoju z vsakim dnevom važnejše sredstvo V lovskem oddelku muzeja Grad Bistra pri Vrhniki za posredovanje posameznih dejavnosti najširši javnosti. Vsak muzej pa je smotrna, znanstveno dognana razstava, ki je namenjena vsem, strokovnjakom in laikom. Tako je razstava, to je muzej najbolj ekonomična pot do omike. Izven muzeja služijo istemu namenu prirodni in kulturni spomeniki, kjer podajajo tehniški muzeji roko klasičnim. Najmanj, na kar apelira Tehniški muzej Slovenije, je možnost, da bo mogel novi muzej nasloniti svoje terensko delo pri vsa- kem gozdnem gospodarstvu in pri vsaki gozdni upravi, pri vsaki lesni industriji in pri vsaki lovski družini na pripravnega zaupnika, ki bo z njim sodeloval in imel razvid o spomeniškem in muzejskem gradivu v njegovem delovnem področju. To ni samo v interesu novega muzeja, temveč vsega gozdarstva, lesne industrije in lovstva ter s tem vse naše javnosti. V zvezi z našo gozdarsko, lesnoindustrijsko in lovsko kulturo, ki jo dobro predstavlja tudi v novem muzeju razstavljena strokovna literatura, pripada temu muzeju prvenstvena naloga, da ponazori gozd, predelavo lesa in lovstvo v teku družbenih sistemov od predzgodovinskih časov do danes. Smotrna vodstva po razstavah in primerne publikacije o razstavah morajo s sedanjimi in prihodnjimi zbirkami dovesti posameznika v novo razmerje do gozda, lesne industrije ter lova. Da je to nujno, naj pokaže samo ugotovitev, da pojmuje posameznik n. pr. lov ne za gospodarsko panogo, temveč za posebni »gosposki« šport. Kot najbolj ekonomični izobraževalni ustanovi bo poleg njenih strokovnih nalog pripadla nova vzgojna naloga v posebni meri vprav gozdarsko lesnoindustrijsko lovskemu muzeju za našo omiko in kulturo. NEKAJ O Poročilo o šakalih v lanskem Lovcu (str. 471), ki so se pojavili v Sloveniji, me je napotilo, da na kratko opišem to malo poznano zver. Če hočemo preprečiti širjenje šakala, moramo poznati njegov način življenja in lastnosti. Opozarjam na svojo brošuro »Gagalj«, ki jo je izdala Zveza lovskih društev LRH v Zagrebu 1952. Šakal (Canis aureus) je vmesni člen med psom in volkom. Ime izvira iz perzijščine »šigal«, Grki mu pravijo »zachalia«, Turki pa »tchacal«. Naravoslovno se šteje v družino psov (canidae, iz latinskega canis). Podoben je volku in lisici. Prvemu po visokih nogah, podolgovato glavo in okroglih svetlorjavih zenicah, a je znatno šibkejši, drugi pa po šiljastem gobcu, kratkih uhljih in košatem repu. Toda oba prekaša po spretnosti, lo-kavosti in drzovitosti ter s še boljšim vohom in sluhom. Zato se šakal ne da zvabiti v past kakor volk in lisica. Skrajno je previden, kar ga varuje pred uničenjem. Po dlaki je podoben volku, le da je še bolj pisan oziroma marogast, po glavi in nogah je svetlorumene, sive in črnikastorjave do bledordeče barve. Visok je do 50 cm, z repom (25—30 cm) je dolg do 120 cm in 15—20 kg težek. Je nočna žival, živi do 15 let, dobro plava in je znatno hitrejši od psa. Šakalov je mnogo vrst. Pravi je canis aureus, ki je prišel v naše kraje iz zahodne Azije (Sirija, ŠAKALU Palestina) in severne Afrike. Pri nas živi na polotoku Pelješcu in na otoku Korčuli ter deloma po ostali Dalmaciji, po Hercegovini in Makedoniji. Živi v krdelih in le v suhih gozdnih predelih in skalovju. Ogiblje se vlage in močvirja. Pari se zgodaj spomladi, samica nosi 9 tednov in skoti v aprilu ali maju v kakem skalnatem kraju 4—7 mladičev. Zanje skrbi do dveh mesecev starosti in samec straži skot. Ob nevarnosti tuli in pobegne, samica pa hrabro brani mladiče. Značilno je njegovo oglašanje, ki je podobno otroškemu joku, poleg tega neprijetno zavija, neznosno bavka in pošastno tuli. Šakal ima bolezni kakor pes, zlasti zajedavce in steklino. Hrani se z mišmi, podganami, mrhovino, z drobnico, zajci in vso pernato in dlakasto divjadjo, pa tudi z domačo perjadjo, koruzo, grozdjem, smokvami ter drugimi sadeži, zelenjavo, po obalah s polži, školjkami, ribami, skratka z vsem, kar je količkaj užitno. Po plenu gre le ponoči in je pri tem mnogo previdnejši in spretnejši kakor volk ali lisica. Zre vedno v dvoje, tako da eden straži, drugi pa se gosti. Šakal neznosno smrdi po mrhovini. Koža je brez vrednosti. Najuspešnejši lov nanj je čakanje ob mesečini. Ivo Jeričevič, Split; (priredil M. Šušteršič) VTISI Z LOVSKE RAZSTAVE V ZAGREBU Branko Maček Preteklo jesen je Lovska zveza Hrvatske priredila v Zagrebu prvo republiško lovsko razstavo. Namen razstave je bil predvsem ta, da se lovci in tudi nelovci seznanijo z lovstvom kot gospodarsko panogo in z lovom kot športom, razstavljeni material pa naj bi bil po zamisli prireditelja temelj bodočemu lovskemu muzeju Hrvatske. Zadnja podobna lovska prireditev je bila v Zagrebu pred 16 leti. Od tistega časa so bili veliki dogodki v svetu, posebno pa še v naši državi. Po mnogih nesrečah, ki jih je vojna prizadejala tudi lovstvu, pa sta v kratkem povojnem času tudi lovsko gospodarstvo in lovski šport dosegla lepe uspehe. Velik del lovišč se spet ponaša s predvojnim staležem divjadi, pa tudi kvaliteta divjadi se izboljšuje iz leta v leto. To je zagrebška razstava nazorno pokazala. Pokazala pa je tudi to, da imamo odlične naravne pogoje za razvoj vseh vrst divjadi. Ves razstavni prostor, po obsegu sicer skromen, je bil zelo dobro izrabljen in opremljen in tudi za nelovca privlačen, saj je zelo lepo prikazal življenje divjadi v naravi. Zato mislim, da ni bilo obiskovalca, ki ne bi dobil na razstavi dobrih vtisov. Vse trofeje so bile ocenjene po mednarodnih formulah, ocenjevali pa so jih priznani strokovnjaki. Po številu so bile na prvem mestu srnačje trofeje, saj je srnjad tako na Hrvatskem kot po vsej državi najštevilneje zastopana. Razstavljenih je bilo 96 izredno močnih trofej poleg tistih, ki so prikazale poškodbe na rogovju. Pogled na te kapitalne trofeje je bil za lovca nadvse privlačen. Priznati moram, da se jih nisem mogel nagledati. Več srnjakovih trofej je bilo nagrajenih z zlato medaljo. Po številu drugo mesto so zavzemale trofeje jelenov, predvsem iz lovišč Bel j e in Bilo-gora. Od 42 jelenjih trofej jih je bilo nagrajenih z zlato medaljo kar 17, kar nam brezdvomno pove, da ima tudi največji zastopnik jelenovega rodu pri nas vse pogoje za razvoj in obstanek. Poleg kapitalnih trofej jelenov in srnjakov je bil prikazan tudi razvoj rogovja pri obeh vrstah divjadi od vsega početka pa vse do kapitalne trofeje. Od jelenov je bilo razstavljenih še 5 zelo lepih trofej damjakov. Dve sta bili nagrajeni z zlato medaljo. Obe sta bili uplenjeni v vzornem lovišču Kunjevci. Razstavljeni okli veprov so bili predvsem iz lovišč v Bilo-gori in Žumberaku, toda samo ena trofeja je bila nagrajena z zlato medaljo. Opisane trofeje so bile razstavljene v vseh razstavnih prostorih. Zato še nekaj o tem, kako je bila razstava urejena prostorninsko. Prvi prostor je krasilo krzno velikega medveda in koža divjega prašiča. Tu je bila tudi lepo nagačena glava divje ovce muflona. Velik zoogeo-grafski relief Hrvatske je v barvah predstavljal najvažnejša in najbogatejša središča posameznih vrst divjadi. Na sredini drugega prostora je stal na podstavku nagačen mogočen kapitalen jelen dvanajste-rak. Ob strani pa je bila takoj ob vhodu pod steklom prikazana v vodi in trs ju vodna perjad od velike divje race preko čaplje, kljunača pa vse do močvirske sove. V tem prostoru je vzbujala izredno pozornost kita poljskih jerebic na požetem žitu, ki išče zrna, odpadla ob žetvi, nad še ne požetim žitom pa se spušča k prvi še druga kita. Na drugi strani pa je bila nagačena in razstavljena pod steklom vsa leteča perjad od planinskega orla, divjega petelina, kragulja, skobca pa vse do najmanjših ptic pevk. Vso perjad je nagačil preparator Pavel Alinger. V tretjem prostoru je zbujala privlačnost nagačena divja koza in družina indijskih jelenov — aksisov z Brionov. Tu si videl družino fazanov v naravi, v kotu pa je bilo napravljeno preprosto krmišče, v katerega se zateče in kjer dobi perjad hrano v zimskem času, ko sta polje in gozd prazna. Nevarnost in škodo roparic za vso plemenito divjad je ponazarjala lisica, ki preži na zajca v ložu. Pred skupino srnjadi v mladem bukovem gozdu, iz ka- dihur tere motri v daljavo kapitalen srnjak, srna pa leži poleg njega in neguje svojega mladiča, se je ustavil vsak obiskovalec. S tem sem na kratko opisal živalski del zagrebške lovske razstave. Seveda so bili razstavljeni tudi lovski pripomočki, ki so v neposredni zvezi z izvrševanjem lova. V stekleni omari so bile puške, ki so jih rabili lovci pred davnimi leti, poleg njih pa najmodernejše risanice in brezpetelinke z mu-nicijo. Razstavljene so bile puške, ki so bile razdejane zaradi nepravilnega polnjenja nabojev ali zaradi neprimernih smodnikov. Zelo nazorno so bile prikazane glavne bolezni divjadi, njihovi zaje-dalci, lovski pripomočki, sledovi divjadi od podlasice pa vse do jelena. Dobri grafikoni so pokazali veliko škodo, ki jo dela med našo divjadjo in domačimi živalmi volk. Drugi grafikoni so podali pregled uplenjene divjadi v povojnih letih v primerjavi z odstrelom pred vojno. Posebno bi še poudaril, da je bila na razstavi razstavljena vsa lovska literatura, ki je izšla pri nas. Opomnila je pač vsakega lovca, kaj mora prebrati, da si bo pridobil potrebno znanje, ki se danes zahteva od slehernega lovca. Lovska razstava v Zagrebu je napravila name zelo dober vtis. Pokazala je v glavnem vse, kar mora danes lovec znati in vedeti, pokazala je seveda tudi plodove pravilne gojitve. Zelja vseh naših lovcev je, da se v doglednem času tudi v Ljubljani odpre taka razstava. Do mednarodne razstave je le še malo časa Kandidat za Diisseldorf? Kakor smo že kratko poročali, bo od 16. do 31. oktobra 1954 v Diisseldorfu (Zahodna Nemčija) mednarodna razstava lovstva in športnega ribištva. Razstavo organizirajo CIC (Mednarodni lovski svet) in ČIPS (Mednarodna zveza športnih ribičev), Nemška lovska zveza in Nemška zveza športnih ribičev. Na razstavi bodo pokazali pregled gojitve divjadi v raznih deželah, lovske običaje, lovske trofeje, možnosti lova v raznih državah, zgodovinski razvoj lovstva v Evropi in lov v umetnosti. Istočasno se bodo reševali razni mednarodni lovski problemi. V okviru razstave bodo priredili tudi razstavo mednarodnega lovskega slikarstva, grafike in kiparstva, razna tekmovanja, kinološke razstave itd. V industrijskem oddelku razstave bodo našli lovci in ribiči ponudbe iz vseh področij lovstva in ribištva, orožje, municijo, oblačila, šotore itd. Tu bo oddelek za kožuhovino in poseben oddelek za obdelavo okostij. Razstavni prostor je ob Renu na najlepšem mestu Dusseldorfa in obsega 44 000 m2 pokritega in 20 000 m2 odprtega prostora. Za lovstvo je rezervirano 24 000 m2, za ribištvo 5000 m2, za lovsko in ribiško industrijo 15 000 m2. Središče razstave bo v 5000 m2 veliki glavni dvorani. Tu bodo razstavljene nagačene živali evropske divjadi v naravnem okolju. Ker se bo te prireditve udeležila tudi Jugoslavija, je zadnji čas, da se po pozivu, ki je bil objavljen v zadnji številki lanskega Lovca, za razstavo v Diisseldorfu začnemo kar najbolj resno pripravljati. LOVSKA RAZSTAVA V KRANJU M. Podkrižnik V gorenjskem tednu v Kranju od 1.—10. avg. 1953 je priredila tudi Okrajna lovska zveza Kranj svojo prvo razstavo, in sicer v pritličju I. državne gimnazije. Glavni namen te razstave je bil, da pokaže lovstvo v pravi luči. Lovci so dobili vzpodbudo, ker so videli, kaj vse se nahaja v njihovih loviščih in kaj lahko dosežejo s pravilnim gojenjem, nelovci pa so se prepričali, da je lov poleg razvedrila pomembna gospodarska panoga. Predvsem pa je razstava nelovcem razbistrila nepravilne pojme o lovstvu. Po drugi strani je razstava pokazala, da imajo lovci kranjskega okraja lepa in bogata nižinska ter gorska lovišča, ki lahko nudijo užitek tudi najbolj razvajenemu lovcu. Saj se edino ta okraj lahko ponaša s kolonijo kozorogov na Ljubelju oziroma Begunjščici, da ne omenjam gamsov, jelenov, divjih prašičev, orlov, velikih petelinov, ruševcev, fazanov itd. Organizacija in ureditev razstave je bila v veščih rokah. Strokovna ocena trofej je pokazala visoko kakovostno povprečje in med njimi zavidljive vrhunske trofeje, ki se kosajo z evropskimi odlikovanci. Zakaj se niso ocenjevale trofeje izpred 1945. leta? Saj trofeja ne zgubi in ne izpremeni svoje vrednosti. Razstavo si je ogledalo preko 5000 domačinov, 35 Tržačanov, 83 Avstrijcev, 2 Amerikanca ter 35 Italijanov. Belgijski poslanik v Beogradu, gospod minister Georgers Delcoigne s soprogo in njegovim spremstvom je bil presenečen nad trofejami. Med obiski je posebej omeniti skupinske oglede članov okrajne lovske zveze Celje, Novo mesto in Postojna. Razstava je bila razdeljena v tri skupine. Začela je s prikazom nižinskega lovišča, prešla v drugi dvorani v sredogorsko lovišče ter se v tretji dvorani zaključila z visokogorskim loviščem. V Motiv z lovske razstave hodnikih ni manjkalo posrečenih humorističnih motivov v slikah in živalskih skupinah. Med srnjačjim rogovjem je bila tudi trofeja iz leta 1930, uplenjena v Britofu pri Kranju, ki je bila leta 1933 nagrajena na mednarodni lovski razstavi v Leipzigu z zlato kolajno. Tam ji je konkurirala le ena iz Karpatov, ki je dobila drugo oceno. Nekaj kož in kožuhov divjadi nam je nazorno pokazalo, kaj vse lahko iztržimo za dobro izdelano, v pravem času uplenjeno ter pravilno ravnano kožo. Ribiči so izrazili željo in sklep, da jih na prihodnji lovski razstavi ne sme manjkati. Gorenjski lovci so pokazali pravo pot in sedaj po tej krepko naprej! Umrl /e Danč Zevnilcar V 80 letu starosti je iznenada preminul Zevnikar Danijel, odlikovanec z znakom Za zasluge za lovstvo. Na svoji dolgi življenjski poti si je pridobil mnogo iskrenih prijateljev širom ožje domovine. V lovske vrste je stopil še zelo mlad, skoraj pred 60 leti. Poznal je lovišča Bele krajine, Dolenjske, Notranjske in Štajerske, posebno pri srcu pa so mu bile Lipljane. Tja je šel po zadnjo trofejo tri mesece pred smrtjo. V lovskih vrstah je ostal do zadnjega diha, čeprav mu je zelo opešal vid, častitljiva leta pa tudi niso šla mimo njega, ne da bi pustila sledove. Osebno skromen, zelo iskren, dober tovariš, poln zdravega humorja, vnet ljubitelj prirode, skrben gojitelj divjadi, pravičen lovec in dober vzgojitelj lovskega naraščaja, tak je bil naš oče Danč. Zato smo ga njegovi lovski tovariši dne 6. novembra 1953 v lepem številu spremili na njegovi zadnji poti in njegov grob obsuli s smrekovimi vejicami. OLZ Ljubljana MUČITELJI SRNJADI Med najhujše uničevalce srnjadi moramo šteti volka in tiste pse ovčarje, ki nimajo doma dovolj hrane in jih puste, da prosto tekajo okoli, se pravi, da stikajo za divjadjo po loviščih. Tudi lisica je v nekih primerih nevarna srnam, zlasti mladičem. Teh nebogljencev se včasih lotijo tudi kune, celo dihur in kepen. Kjer je nadzorstvo v lovišču vestno in so člani lovske družine vneti zaščitniki svoje divjadi, se da ta škoda odvrniti ali vsaj omejiti. Ni pa tako z drobnimi in skritimi uničevalci in mučitelji, ki jim ne moreš do živega ne s puško, ne s pastjo in ne s strupom. To so vnanji in notranji zajedavci in pa drugi povzročitelji obolenj srnjadi, ki jih ni malo, dasi res mnogi od njih nastopajo le sporadično, ali le tu pa tam pod posebnimi pogoji. Mnogo je teh škodljivcev, katerih škode ne opazimo lahko ali sploh ne. Vendar nam nasršena dlaka, zapoznela izmenjava dlake, pone-snaženo okence ob zadnjici, kihanje, kašljanje, mršavost, težka hoja in leno premikanje kažejo, da je srnjad bolna. Seveda, na sam pogled ne moremo po navedenih znakih presoditi, na čem boleha žival. Navadno je treba noža ali tudi mikroskopa, da ugotoviš, katera živalca ali bakterija je vzrok telesni oslabelosti ali smrti. Nekaterih vnanjih zajedavcev srnjadi navadno ne vidimo pri njihovem delu, oziroma jih na uplenjenem kosu ni več; to so pikajoče žuželke kakor navadni komar (culex pipiens B. L.), konjska muha (stomoxys calcitrans Geoffr.), razni obadi, n. pr. goveji obad (tabanus autum-nalis L.), deževni obad (haematopoda pluvialis L.), zlatooki obad (chrysops ceacutiens L.), potem banaški al golubaški komar (simulium co-lumbaczense Fabr.) in še nekateri pikači. Vsi ti mučitelji prilete, se nasitijo krvi in zapuste svojo žrtev. S tem, da pri vpiku spuste v ranico slino s snovjo, ki zadržuje strditev krvi, povzročijo napadeni živali neprijetno srbenje ali pekočo bolečino. Več časa se drže na živali ali v njej od dvokrilcev: rjava, ploščata muha, imenovana jelenja uš (lipoptena cervi L.), dlakojedec (tri-chodectes tibialis Piaget.), potem znani mučilec nosni obad (cephenomia stimulator Meign.) in pa srnji zolj (hipoderma diana Tor.). Zadnja dva živita v svojem nositelju kot ličinka, ostali kot dorasla, spolna oblika. K tem začasnim zajedavcem moramo prišteti tudi pajkovca-pršico navadnega klopa (ixodes ricinus L.). Od teh mučiteljev najde lovec na uplenjeni živali marsikatere, če jo brž po uplenitvi skrbno pregleda, kajti vnanji zajedavci zapuste mrtvega gostitelja takoj, ko se prične ohlajati. Več kakor iz živalske skupine členonožcev ima srnjad zajedavce iz oddelka črvov. Z izjemo konjske pijavke (aulostomum gulo M. - Td.), ki se ob priložnosti obesi na srno, da se napije krvi, so vsi črvi notranji zajedavci. Pijavka je edina od črvov kolobarnikov (annelida), ki jo moremo uvrstiti pod naš naslov. Več je črvov sesačev (trematodes) in trakulj (cestodes), največ pa oblotočnikov (nematodes), ki s svojim zajedanjem škodujejo zdravju srnjadi. Od sesačev je najbolj pogosten zajedavec dvoustka ali metljaj (fasciola hepatica L.), ki živi zajedalno v žolčevodu, ga maši in povzroča s tem jetrno gnilobo (metljavico). Ta obolelost nastopi tem laže in prej, ker cervidi nimajo žolčnega mehurja. Jetra zajeda tudi suličasti sesač (dicro-coelium lanceatum St. et Hass.), vtem ko živi jelenji sesač (paramphistomum cervi Zed.) v vampu in kapici, debela dvoustka (schizosto-mum crassum Sons.) pa v žili vratarici, ki teče skozi jetra v srce (vena portae). Od trakulj sta dve, ki živita dorasli v črevesju srnjadi, namreč dolga trakulja (moniezia expansa Rud.), ki zraste preko 10 m, in pa krajša Neumannova trakulja (moniezia naumanni Mz.), ki pa je zelo redka. Sicer pa je srnjad samo nosilec iker ali mehurnjakov trakulj; te ikre so po večini bolj nevarne kakor dorasle trakulje in nekatere od njih so smrtonosne. Največje, do otroške glave velike ikre so od pasje trakulje ovojnice (taenia echinococcus Sieb.), ki se pojavljajo v jetrih, pljučih in možganih; kakor kurja jajca velike so od druge pasje trakulje, namreč od vrtoglavke ali brvice (taenia coe-nurus Sieb.), ki povzroča v možganih zlasti pri ovcah, poznano vrtoglavico. Obe vrsti iker sta smrtni. V trebušni pečici, oziroma v veznem tkivu se umehurjata ozka trakulja (taenia soli- um L.) s cisticercus cellulosae nazvano ikro ter črtasta trakulja (taenia marginata Batsch) kot cisticercus tenuicollis. Od črvov oblotočnikov, kamor spadajo n. pr. tudi navadna človeška glista, znana živa nit i. dr., najdemo v drobovju srnjadi deset vrst plemena glist strongylus, in sicer v pljučih s. filaria Rud., povzročiteljico pljučne kuge, potem s. capillaris Schl., s. rufescens Leuck. in s. sagittatus Miiller; v siriščniku zajeda s. convo-lutus Rud., v črevesju s. retortaeformis Zed., s. contortus Rud., s. filicollis Rud. in s. truncatus Nitzsch., v ledvicah pa s. capreoli Rud. Raziskovalec parasitov divjadi K. A. Rudolphi je našel v srrijadi še gliste ' sclerostomum hypostomum, oesophagostomum venulosum in pa trichocepha-lus affinis. Bolj prosto živi zajedalno v trebušni votlini nitočrv filaria labiatopapillosa Aless., ki ne povzroča posebnih obolenj. Vse doslej naštete živali - zajedavke so tolikšne, da jih moremo videti s prostimi očmi. Za mikrobe, ki povzročajo kužna obolenja, je treba seveda drobnogleda, če jih hočemo ugotoviti. K vsej sreči za lovce oboli srnjad primeroma redko za kako kužno boleznijo. Še največkrat se pojavita tuberkuloza in parkljevka, slinavka in garje sta redki obolenji, vranični prisad pa še redkejši; vnetje pljuč povzročijo včasih ličinke nosnega obada, steklino pa, ki so jo že tudi opazovali pri srnjadi, ugriz steklega psa, volka ali druge stekle živali. ZALAZ ZAJCA V SNEGU Janko Perat Opisa lova na zajca v novo zapadlem snegu v našem glasilu še nisem zasledil, v knjigi »Naš lov« je pa temu lovu posvečen samo tale stavek: »ko vendar loviš, lahko zajce dobiš samotež z iskanjem, ki ti nudi največjo zabavo« (glej stran 216). Pisec mi bo morda oprostil, če povem, da je ravno ta stavek v meni potrdil mnenje, da je zelo malo lovcev, ki ta lov poznajo. Tudi pisec omenjene razprave ga po vsej verjetnosti ni poznal, ker je govoril o »iskanju« in ne o zalezovanju po sledu, kakor ga mislim opisati. Sicer pa ne bi hotel delati krivice nikomur in vnaprej izjavljam, da bo trditev pisca morda držala za nižinska lovišča, kjer je posebno mnogo zajcev in ti nimajo toliko primernih krajev na izbiro za lož. Drugače pa je v gorskih in sredogorskih loviščih, kjer se travniki in senožeti prepletajo z gozdom in je polno tudi grmovja. Lov na zajca v novo zapadlem snegu ima predvsem tele značilnosti: Lov je naporen in zahteva od lovca dobro fizično kondicijo. Do uplenitve pride brez psa, torej brez tuje pomoči, s tem, da se približa ložu po sledu, kar zahteva veliko znanja, potrpežljivosti in izkušenj. Razvozlati zajčji sled namreč ni niti zdaleč tako enostavno, kakor bi si kdo mislil Lov je po pravilu uspešen in se lovec z nekaj znanja in mnogo potrpljenja redko vrne brez plena. Vendar pa je prav gotovo, da ne bo prinesel s seboj več ko dva zajca, ker ga že eden dovolj utrudi Če k temu dodamo še lepoto zimske pokrajine v sveže zapadlem snegu, mislim, da ga ne bo lovca-športnika, ki bi mu ta lov ne prijal. Le na takšnem lovu lahko lovec dodobra spozna zajčje navade in verjemite mi — začne ga spoštovati. Takšen virtuoz je za mešanje sledov, da se lovcu nekako vsiljuje prepričanje, da naš dolgo-uhec vse to dela načrtno, z umom; toliko original- hermelin nosti in individualnosti je v vsakem jajčjem tiru, ko s kljukami hoče zabrisati sled za seboj. In še tole prednost ima ta lov: Lovec vselej spozna po sledu, če je zajca ranil in celo, kako ga je ranil. To mu omogoča, da ga najde in ga reši nadaljnjih muk. Seveda so naštete prednosti tega lova predvsem idealne, zato naj lepo ostane doma vsak tisti lovec, ki gre nad zajca samo zato, da se ga po uple-nitvi pošteno naje v obari ali kakor koli in drugega smotra v lovu ne vidi. Poglejmo torej, kakšen sled dela zajec in kaj nam ta sled pove: Zajec ima zadnji okončini precej daljši in močnejši od prvih. Zato se z zadnjima poganja in s prvima lovi. Zaradi tega zajec tudi skače tako, da zadnji okončini hkrati meče pred prvi in prvi drži drugo za drugo. Drugega načina premikanja sploh ne pozna, zato pušča za seboj vedno enak tir. Le skoki (razmaki) so tem večji, čim hitreje zajec teče. Pri naj hujšem diru sta zadnji šapi sicer nekoliko poševni, pomaknjeni v smer bega. Kadar pa se zajec pase, tedaj sedi na zadnjih okončinah in tedaj je sled zadnjih okončin večji, bolj podolgovat, ker sta odtisnjeni šapi in okončini do prvega zgiba. Toda glavne značilnosti, da sta sledova zadnjih okončin vzporedna pred prvimi, ki sta zaporedni, vselej ostanejo. Zajec kot nočna žival izstopa ponoči, in sicer na jesen okrog 18. ure. Čim bolj gre na zimo, tem kasneje izstopa, tako da se ob novem letu le redko prikaže na čistini pred 20. uro. Na pašo pa ne gre naravnost in če preučujemo njegov sled od tam, kjer se je zvečer dvignil iz loža, pa do tam, kjer je zjutraj legel, bomo ugotovili, da preživi noč nekako takole: Zbudi se že proti večeru. Tem prej, čim bolj je oddaljen od prometnih potov, čim bolj globoko je v gozdu. Tedaj si poteši svojo lakoto neposredno ob svojem ložu ali v najbližji okolici. Potem se prav počasi poda na polje. Med potjo obira razno brstje. Tudi prisluškuje mnogokrat. Na polju se pase seveda najrajši med zeljem, če ga je še kaj ostalo na njivah in ni zameteno s snegom. Sicer si pomaga, kakor more; ob kozolcih, ob poteh, koder vozijo seno, ob grmovju itd. Tako se prav pridno pase pozno v noč in ni nič kaj razposajen. Njegovi skoki so kratki in premišljeni. Le če ga kaka stvar preplaši, se požene v beg. Kmalu po 23. uri, ko se je že najedel, pa »gre na obiske« in tedaj predirja vso okolico. Toda ta dir od razposajenosti se loči od bega iz strahu, ker je bolj neenakomeren. Zajca namreč mika še kakšna poslastica ali pa se ustavi iz radovednosti. Ob paritvi se ob teh urah zajci zbirajo okrog zajk, se podijo in pretepajo. Proti jutru se zajec zopet nekako umiri in si prične zopet zalagati želodec. Šele nemir, ki nastane vsepovsod ob porajajočem se dnevu, vzpodbudi dolgouhca, da jo precej hitro pobriše proti svojemu ložu. Te podrobnosti so pomembne za lovca ne samo zaradi poznavanja načina življenja našega junaka, temveč so tudi praktičnega pomena, ker z malo izkušnje lahko s precejšnjo gotovostjo ugotovi, ob katerem času in s kakšnim razpoloženjem se je potikal zajec naokoli, kar je vsekakor koristno, ako zajca zasledujemo po njegovem tiru. Toda o tem kasneje. Sedaj bomo namreč spremljali dolgouhca, ki je prav premeten starec, na njegovi poti v lož. Še pred minuto je prav mirno objedal zeljnat štor, ki ga je staknil na njivi ob cesti. Za ovinkom je zaslišal ropot, ki ga pa ni prestrašil. Saj po cesti drdra podnevi in ponoči; kdo bi se bal. Naš znanec je le z enim očesom pogledal po avtomobilu, ki se je pojavil za ovinkom in še naprej brusil zobe. Toda, ko je videl, da prihaja velik avtobus, se je vznemiril. Iz izkušenj je vedel, da ta avtomobil naznanja jutro in je sedaj najprimernejši čas, da jo pobriše v lož. Toda s tržen zelenjadnega štora je tako sladak! Pohitel je grizti, toda veliki ušesi se mu nista več povesili, temveč sta budno lovili najrahlejše zvočne valove. Zaslišal je, kako v daljavi škriplje sneg pod nogami človeka. Šum je prihajal proti njemu, zato je pustil svojo večerjo in jo urno ubral spat. Sprva je tekel enakomerno precej dolgo in se je samo enkrat ustavil, da bi prisluškoval. Ker ni slišal nič sumljivega, je stekel naprej in obenem opazoval desno in levo. Nad seboj v bregu je opazil kamen, ki je molel iz snega in takoj nad njim leskov grm. Toda naš junak je šel mirno nekaj metrov mimo njega. Ko je tako prešel kamen kakih deset ali petnajst metrov, se je nenadoma obrnil in se vrnil po svojem sledu, dokler ni prišel pravokotno do kamna. Tam se je odločno pognal in v skoku dosegel skoraj pet metrov oddaljeni vrh kamna. Pri tem je pazil, da bi imel vse štiri šape čimbolj skupaj. Na kamnu je zopet samo trenutek okleval, nato se je zopet pognal proti grmu, katerega je dosegel v kakih dveh skokih. V grmu se je malo oddahnil. Verjetno je tedaj premišljal, če je dovolj zabrisal sled. Toda nezaupljiv, kakor je, se ni zanesel nase, zato se je še enkrat pognal v dolg skok iz grma in naglo tekel dalje. Pred seboj je zagledal večjo skupino grmičevja tik pod gozdom. Kraj mu je prijal. Zato je tekel naprej pod velikim grmom, se vrnil po sledu in se v štirih akrobatskih skokih pognal iz sledu proti grmu. Na nasprotni strani je prišel ven, napravil kratko pot po čistini, se zopet vrnil po sledu in se v velikanskem skoku pognal naravnost v grm nad njim. Tam mu je prijalo. Samo malo se je zavlekel globlje, se stisnil k trhlemu štoru in se obrnil z glavo proti smeri prihoda in obmiroval v prepričanju, da so njegove kljuke dovolj zabrisale sled za njim. Za vsak primer pa, obrnjen kakor je bil v smeri svojega prihoda, bo še vedno utegnil odnesti pete, ako se mu bo kdo približal po sledu. Tako je zabrisal sled starec. Toda tudi mladi zajčki znajo to umetnost, ki jim je prirojena. Razlika je le v tem, da dela mlad zajec bolj pogoste kljuke in jih napravi včasih celo vrsto, preden leže. Te kljuke so tudi manj zamotane. Po sledu se vrne le nekaj metrov in odskok iz tira ni tako dolg ko pri starejšem zajcu niti ni izbran tako, da bi s tem čimbolj zabrisal sled. Pri odskoku drži okončine tudi bolj ali manj vsaksebi kakor pri navadnem skoku. Toda čim bolj je star, tem bolj se kaže njegova spretnost, ko zabrisuje sled za seboj. Star zajec le redko napravi za seboj več ko tri kljuke. Zadnja je po pravilu najdaljša in odskok je vselej pri zadnji zelo dolg in zabrisan, bodisi da odskoči na kakšno vzpetino, kamen ali pa enostavno v grm. Sape so vselej tesno druga pri drugi. Tako smo spoznali, kako zajec preživi noč in kakšen tir pušča v snegu. Spoznali smo tudi skrivnost, kako zabriše ali skuša zabrisati sled za seboj, seveda le na papirju. To bo treba čimprej preizkusiti v lovišču. Zato mora lovec vedeti, kdaj je najprimernejši čas za ta lov. Najbolje je tedaj, kadar zapade do 20 cm pršiča na kopnino ali na staro, toliko zmrzlo snežno podlago, da človeka drži. Za novinca je bolje, ako preneha snežiti nekako do polnoči in se zjasni. Tedaj gre namreč zajec le na majhno razdaljo na pašo in se sledovi le malo križajo. Če pa je oblačno in se sneg drži po obršah dreves, čeprav je prenehalo snežiti, le redek zajec zapusti lož. Če je južno vreme in južen sneg, tako da pada v kepah z drevja, je v gozdu zelo težko slediti zajca po tiru, ker se sledovi zabrišejo in izenačijo podlasica z vdrtinami, ki jih narede z vej odpadajoče kepe in kepice. Novinec pa tudi izkušen lovec bo imel tu trd oreh. Če preneha snežiti v popoldanskih urah in se nato zjasni, bo treba drugi dan reševati zelo zapletene »križanke« križajočih se zajčjih sledov. Novinec bo tu težko kaj opravil. Če je sneg zapadel na staro snežno podlago, ki se pod nogami lomi, naj lovec rajši ostane doma. Kajti vsi zajci jo bodo popihali daleč pred lovcem, ker povzroča sneg, ki se lomi pod nogami, prevelik trušč. Če je nad pol metra suhega pršiča, pusti zajca pri miru. Tedaj namreč le s težavo beži. Pa tudi srne potrebujejo tedaj tvojo pomoč. če je hud mraz in sneg »žvižga« pod nogami, navadno tudi ni uspeha. Pa tudi nič prijetno ni, počasi se bližati zajčjemu ložu s puško, pripravljeno na strel, ko toplomer pade 15 stopinj pod ničlo. Kako zalezemo zajca, je težko predpisati recept. Nekaj osnovnih pravil pa lovcu - začetniku, ki se hoče posvetiti tudi temu lovu, ne bo škodovalo: Najprej je treba seveda najti sled. Kjer se je zajec pasel, prostor obkrožimo in ugotovimo, kod je šel v lož. Enako napravimo, če se mnogo sledov prepleta. Da bi skrajšali nepotrebno hojo, bomo najprej presekali pot med gozdom in njivami in pri tem šteli, kolikokrat gredo sledovi v gozd (ali grmičevje) in kolikokrat iz njega. Obenem bomo pazili na svežino in obliko tira, iz česar bomo sklepali, kateri tir je zadnji, t. j. tisti, kateremu bomo sledili. Izkušnja sama nas bo sčasoma naučila spoznati svežino tira in »razpoloženje« zajca, ki se je tam potikal, kar je neprecenljivega pomena za uspešen zalaz. Ko zasledujemo zajca po tiru, vselej pazimo na to, da ne pohodimo sledov, zato stopajmo ob njih. Tir opazujemo kar mogoče daleč pred seboj, da s čim večje razdalje opazimo, kje je zajec napravil kljuko. Ko to opazimo, se mora opreznost podvojiti. Iz oblike kljuke in iz terena, kjer je zajec naredil kljuko, bomo sklepali, če je tam tudi legel. Dober opazovalec bo največkrat pravilno sklepal. vidra Približamo se počasi in tiho, s puško pripravljeno za strel. Zajec bo navadno šinil ko strela, da se bo sneg kar prašil, zato je hitrost na mestu. Mnogokrat se bo lovec toliko približal, da bo zajca opazil na ložu. To je v 95% samica, zato naj lovec pomisli in vpraša svojo vest, če jo lahko odstreli. Če bo vest oklevala, bo zajka že izven strelne daljave. Vsekakor pa mora lovec spoštovati splošno pravilo, da se zajec v ložu ne strelja. Mnogokrat se zajec zateče v obsežen grm, gozd ali gozdiček. Tedaj se lov najbolje obnese, če se lovi v dveh. Ko opaziš kljuko, iz katere se da sklepati, da je zajec odskočil v lož ali ko si daleč naokoli obkrožil grm in ugotovil, da je zajec notri, se eden postavi na primernem kraju in drugi z nasprotne strani poganja. Tisti, ki goni, naj pomni, da mora biti tiho, kajti če bo le preveč kričal in razgrajal, se bo zajec po vsej verjetnosti pritisnil in šinil gonjaču za hrbtom. Gonjač ob takšnem pritiskanju posameznega zajca lahko strelja, vendar samo tedaj, če s tem nikakor ne ogroža tovariša, ki čaka. To je nekaj nasvetov, ki bodo dali osnovne pojme o načinu lova. Na takšnem lovu bo lovec spoznal in uvidel, da se na vseh lovih mnogo zajcev zastreli. V snegu se kaj kmalu spozna, če je zajec obstreljen. Pri tem je tudi dobro vedeti, kako naj se lovec ravna ob takih primerih. Če se ugotovi, da ima zajec zlomljeno prvo okončino, ga je treba hitro zasledovati. Daleč ne bo šel, ker se hudo spotika in se nam bo kmalu nudila priložnost, da ga z drugim strelom položimo na dlako. Če je zlomljena zadnja okončina, moramo z zasledovanjem počakati vsaj nekaj ur. Šele nato gremo previdno po tiru in navadno ga najdemo, ko se tišči v kakem zaklonu. Če pa ga zasledujemo brž po strelu, ga bomo verjetno zaman lovili, ker se kaj kmalu nauči, da leze precej hitro in se tako izmika. Zato je bolje, da se mu rana razboli. Isto velja, če je zadet v mehko, na kar nas opozorijo kapljice temne krvi in morda celo kapljice vsebine prebavil. Včasih naletimo na primer, da zajec odločno teče naprej, le vsake toliko časa najdemo na obeh straneh tira gosto posejane kapljice krvi, kakor bi nekdo z njimi poškropil. V tem primeru ima zajec po vsej verjetnosti samo uhlje prestreljene in je malo verjetnosti, da ga uplenimo. Sicer pa se mu to kmalu zazdravi brez posledic. S pričujočo razpravo sem skušal kolikor mogoče izčrpno opisati način lova na zajca z zalazom po sledu. Mislim, da bo ta lov marsikaterega tovariša iz zelene družbe zamikal. Temu želim dober pogled in ga obenem opozarjam, naj se ne začudi preveč, če mu bo zajec skočil izpod nog mimo vseh zgoraj opisanih pravil. Naš dolgouhec namreč pisanih pravil ne pozna in tudi če bi jih poznal, bi bil dovolj premeten, da bi jih izigral in si s tem podaljšal življenje. S tem seveda ne mislim reči, da je vse to, kar sem zapisal, pribito. Koliko so točne moje ugotovitve in opažanja, se bo vsak lovec najbolje prepričal, ako jih sam preizkusi. S svoje strani sem prepričan, da bodo preizkušnje izpadle meni v prid. Ne bo napak, če za zaključek povem nekaj prigod s takega lova: Še kot šolarček sem spremljal očeta na lov v novo zapadlem novembrskem snegu. V gmajni pod vasjo sva kaj kmalu našla zajčji sled in mu sledila po tiru, ki se je vil v enakomernih skokih po poti skozi gmajno. Nenadoma se oče ustavi in natančno opazuje sled in njegovo neposredno okolico streljaj pred nama. »Tam je napravil kljuko, vidiš. Mogoče bo v onem velikem grmu,« me je poučeval oče. »Tiho sedaj. Ne delaj hrupa,« je nato pripomnil in se je počasi bližal kljuki, jaz sem pa previdno capljal za njim. Iz kljuke je zajec skočil proti grmu. Nad potjo in neposredno ob njem je nadaljeval svoj tek. Napravil je še dve kljuki in komaj pri tretji se je razločno videlo, kako se je v dolgih skokih pognal med nekako grobljo kamenja, katero je pokrival velik robidov grm. Kakih deset metrov od tega kraja je bil nizek skalnat griček in levo od njega gosto grmovje. Oče mi je ukazal, naj ostanem na mestu, dokler se sam ne pojavi na gričku, nato naj bi šel ob sledu h groblji, da prepodim zajca. Čakal sem, ko je šel oče daleč naokoli, dokler se ni pojavil na gričku. Nato sem se pričel bližati groblji. Bil sem že neposredno ob njej, toda zajec še ni skočil. Pripravil sem se, da bi skočil na robidov grm in pogledal pod noge, ko naenkrat zagledam dva uhlja, ki sta molela iz snega neposredno ob meni in jaz ne bodi len »hop po njih«. »Ata, ga že imam,« sem navdušeno vzkliknil in dvignil zajca za uhlje visoko nad glavo. Toda zajec je samo pretresljivo zavekal in s tako silo sunil navzdol, da me je vrglo v sneg in zajec jo je mahnil poševno v grmovje, tako da je bil očetu ves čas v mrtven prostoru, da ga ni mogel streljati. Sicer pa bi ga po vsej verjetnosti zgrešil, ker se je glasno smejal in me še dolgo dražil, kako me je zajec vrgel v sneg. Fo hudem mrazu se je vreme sprevrglo in popoldan je pričelo snežiti. Suh, droban pršič se je usipal z neba tako na gosto, da se je komaj videlo nekaj korakov. Padal je na trdo, zmrzlo podlago. Naslednje jutro je bilo kristalno čisto in mrzlo. Nisem zdržal doma. Šel sem v naravo s puško. Nedaleč za vasjo sem našel prav majhno njivo, vso preskakano od zajcev. »Ta je šel v gozd,« sem pomislil in iskal z očmi, kod je odskakljal proti gozdu, ki se je pričenjal blizu nad senožetjo. Toda sledov nisem videl nikjer, zato sem pričel podrobneje opazovati sledove okoli sebe. V oči so mi padli nekateri dolgi, strnjeni skoki med ostalimi križajočimi se sledovi. Z rokami v žepu in s puško na rami sem napravil nekaj korakov v smeri skokov. Kar na lepem se iz snega izlušči velik zajec in jo mahne z vso paro proti gozdu, da se je kar prašilo za njim. Ob gozdičku mi je še zadnjič pomahal z repkom v slovo. Lovila sva s prijateljem. Obkrožila sva zajca, ki se je zatekel v gozdiček. Na čakanje sem šel jaz, prijatelj pa za gonjača, ker je že poprej uplenil zajca. Gonil je po vse predpisih, tiho in iz kraja v kraj gozdiča navzgor proti meni. Toda zajec ni hotel priti. Zopet sva obkrožila gozdiček in ugotovila, da je zajec še vedno notri. Izmenjala sva vlogi tako, da je šel prijatelj na čakanje in jaz v gozd. Šel sem po sledu in sledil dolgim skokom, s katerimi se je zajec pognal iz kljuke proti gozdu. V gozdu mu je bilo zelo težko slediti, ker so se z vej usipale kepice snega in delale vseh vrst vdrtine na mehkem snegu, ki lovca tako rade zavedejo v zmoto. Poleg tega pa manj izkušeni prijatelj ni polagal na sledove nobene pozornosti, ker je mislil, da bo zajca kljub temu dvignil. Zelo previdno in počasi sem napredoval od skoka do skoka s puško, pripravljeno na strel. Poslednji sled za zajcem sem našel vrh velikega kamna in tam je izginil. Z očmi sem raziskoval vso neposredno okolico, med kamni, ob deblih in štorih, toda zajca ali vsaj sledov za njim nisem opazil. Nekoliko utrujen sem odmaknil oči višje in se zazrl v velik in tršat bukov štor, iz katerega je raslo več že precej debelih bukev ter nekaj vej. Mojo pozornost je pritegnilo nekaj sivkasto rjavega vrh štora med debli. Pogledal sem bolj natanko in iz te sivine se je izluščil premeteni dolgouhec, ki se je tesno tiščal v vdrtini. Pripravil sem se na strel in hušnil proti njemu. Pognal se je ko vzmet v velikem loku iz svojega visokega loža, toda strel iz moje puške ga je prekopicnil, preden je utegnil prileteti na zemljo. Bilo je v začetku junija 1942. Nemci so nas hudo potiskali nazaj. Iz sotesk Halfaye na meji med Libijo in Egiptom smo se naglo umikali in se usta- jazbec vili v Eli Dabba kakih 200 km kred Aleksandrijo, kjer smo se zasilno utrdili, da bi zaščitili velika letališča, ki so bila tam v bližini. Tam smo imeli nekaj dni res najlepši mir. Le ponoči nam nemška letala niso pustila spati. Nekega zelo soparnega popoldneva, ko je žgala prav peklenska vročina, se je nenadoma dvignil znani puščavski veter hamzin in pričel nositi s seboj oblake prahu in peska, tako da je sonce kmalu čisto potemnelo. Hamzin je divjal vso noč v naše veliko zadovoljstvo, ker smo lahko mirno in brez skrbi spali vsi, ki nismo bili v službi, kajti nemških letal ni bilo zaradi neurja. Bila je še tema, ko je na vzhodu krvavo zažarelo in dvignila se je sončna obla, vsa rdeča in zagorela. Hamzin je namreč proti jutru ponehal, toda v zraku so bile še velike megle prahu, tako da sonce ni moglo predreti. Zjutraj sem šel iz taborišča z namenom, da bi se kopal v morju. Pesek, ki ga je nanesel in premešal hamzin minulo noč, je pokril vse sledove ljudi in avtomobilov, kakor bi zapadel nov sneg. Male dunjice peska, ki so bile še prejšnji dan tu pa tam, so se pojavile popolnoma drugje kakor snežni zameti pri nas in med temi dunjami so moleli iz peska skromni trdoživi grmiči, ki so značilni za pustinjo ob morju ali blizu oaz. Strokovnjaki jih imenujejo, če se ne motim, »Xrnophyolta«. To so rastline, ki se bore s posebnimi pripravami proti pomanjkanju vode. Teh je več vrst. Večinoma so brez listov. Na prvi pogled izgledajo, kot da so suhe, posebno podnevi ob veliki vročini, toda če podrobneje pogledamo in jih prelomimo, opazimo, da je v njih življenje. Najbolj pogostne so rastline, ki imajo za palec in še bolj debele izrastke, dolge do 30 cm. Ti izrastki izgledajo na prvi pogled kakor strohnele, od sonca pobeljene veje kakega drevesa. Zjutraj in ponoči so ti izrastki razprti, da vsrkajo čim več vlage, podnevi, ko neusmiljeno žge puščavsko sonce, pa se stisnejo v klobčič, da si tako delajo senco. Če jih prelomimo, najdemo pod suho in razpokano površino belozeleno jedro. Namesto listov ima drevo neke izrastke, podobne trnom. Brž ko sem prišel nekaj sto metrov iz taborišča med zgoraj opisano rastlinje in dunje, mi je korak zastal in srce mi je pričelo tolči ko tedaj, ko sem prihajal na sestanek k svoji prvi ljubezni. Lastnim očem nisem verjel. Pred menoj v pesku so bili jasno odtisnjeni najpopolnejši zajčji sledovi. Pomel sem oči, toda ker privid ni izginil, sem se sklonil in sledove potipal, nato sem sedel zraven v pesek in v oči so mi prišle solze, tako živo se mi je zbudilo domotožje. Tedaj sem bil že prava puščavska podgana* in sem bil že precej seznanjen s puščavsko favno. Toda srečanja z zajcem v libijski puščavi nisem pričakoval. To je bilo zame eno najprijetnejših presenečenj. Zdelo se mi je, da sem srečal dragega znanca z domovine. Poskusil sem mu slediti po tiru in sem kmalu ugotovil, da se bo dalo prav lepo slediti po pesku, ki je bil fin ko pepel. Od stopnje do stopnje sem tako lezel počasi za njim in mu sledil, kako se je pasel ob grmih, kako je naredil možička, vse do tedaj, ko se je v enakomernem teku pognal skozi puščavo. Kmalu nato sem našel in razvozljal prvo kljuko, nato še drugo in pri tretji sem se ustavil, ker so vsa znamenja kazala, da je zajec prav blizu. Tam se je namreč vzpenjal griček in se z zahodne strani spuščal k morju. Zato je bil tudi bolj ob-rastel z rastlinjem. Kljuka je bila zelo razločna, toda odskoka nisem mogel opaziti. Dolgo in skrbno sem motril okolico in ko nisem mogel ničesar opaziti, sem se prestopil. Tedaj pa mi je šinil izza grmička na moji levi pravi, pravcati zajec. Le manjši je bil in bolj svetle, peščene barve. Našim zajcem pa ni bil podoben samo po obliki, temveč tudi po navadah. * »Desert rats« — puščavske podgane — so v resnici imenovali zavezniške edinice, ki so se borile na libijski fronti. Zaledne edinice so se prav pogosto posluževale tega imena, če so hotele koga zafrkavati. medved Na afriškem kontinentu sem se srečal z različno divjadjo, toda najbolj in najraje se še vedno spominjam tega srečanja z zajcem. H koncu samo še tole: Nekoč sem se pogovarjal z znanim lovcem o tem lovu na zajce. Izrazil je dvom, če je takšen lov pravilen s stališča lovske morale. Moje mnenje, ki sem ga povedal tudi omenjenemu lovcu, je, da je ta način lova popolnoma pravičen in lovski, ker na takšnem lovu zajca uplenimo sami, brez pomoči psa in ima zajec neprimerno več možnosti, da uide, kakor na brakadi, kjer zapremo z lovci vse količkaj pomembne ste-čine in v revir spustimo trop psov. Izgovor, da je opisani način lova nelovski, bodo našli samo tisti, ki so preveč leni, da bi gazili po snegu za zajcem morda celo po več ur. župan Lenad, 65 - ie-tnUc Kdo ga ne pozna v Ljubljani in bližnji okolici? Majhen je po postavi, velik kot lovec in ljubitelj narave. Rodil se je 24. oktobra 1888 z dobro lovsko zasnovo v starodavni Kropi. 2e kot 15 letnik je uplenil prvega zajca. Pred prvo svetovno vojno ga je zanesla poklicna dolžnost v bogata lovišča Loškega potoka in Starega trga pri Ložu. Takratno svoje lovsko delovanje je opisal v »Spominih s Kaličev«. Večkrat je pisal v Lovcu tudi o lovu ob luninem svitu. Vse njegove črtice kažejo veliko ljubezen do narave in divjadi, pa tudi odličen dar opazovanja. Lenart je torej tudi mož pisane besede, ki se spoprime tudi z verzi, kakor nam dokazujejo njegove pesmice v zadnjih letnikih Lovca. Od 1. 1922 pa se udejstvuje v lepem medvoškem lovišču. Tukaj opravlja še danes z vso vestnostjo funkcijo lovovodje in tajnika. V imenu lovskih prijateljev in tovarišev mu želim, da bi še mnoga leta posečal zdrav in čil svoj priljubljeni Tehovec! K. B. Janko Skale, Lisica KAKO ČAKAM LISICO PONOČI Franc Eržen Rad čakam lisico v mesečni zimski noči, ker se mi zdi ta lov zelo lep. Toda več uspeha imam v nočeh, ko ni meseca. V jasni zimski noči brez meseca! Takrat pride lisica najrajši. Tudi taka noč ni čisto brez romantike. Že vsako najmanjše šumenje ti razburi napete živce. K ni vzvalovi z vso silo po žilah, srce sili v grlo, ko nenadoma zagledaš v temi pred seboj dolgo, temno stvar, ki se vleče po snegu. Za vsako čakanje, v mesečini ali v noči brez meseca, pa je potrebno skrbno pripravljeno mrho- višče. Tako mrhovišče si vsakdo lahko napravi. Iz svojih izkušenj bom popisal, kako tako mrhovišče napravim. Najprej poiščem primeren prostor, če le mogoče ob vodi. Mrhovišče napravim na tisti strani potoka, kjer lisico najbolj pričakujem. Prežo postavim na drugi strani, tako da streljam čez potok. Na ta način ne pride lisica tako lahko v veter, pa tudi ne sliši tako dobro, ker šumi voda. Če pa ni potoka, postavim prežo vsaj tako, da lisica pri prihodu ne prečka mojega sledu in da ne pride v veter. Čakališča ne uredim preblizu hiš, boljša je tudi osojna stran, ker tam sneg prej in dalje časa leži. Pripomnim naj še to, da okrog mrhovišča ne sme biti nobenih kupov, kamnov ali grmičev. V malo temnejši noči se namreč vsak grm premika in prav lahko se zgodi, da ustreliš v -tak grmič, namesto v lisico. Prežo napravim na primernem drevesu kake štiri ali pet metrov od tal. To je kolibica velikosti 120 X 120 cm. F'rednja stena naj bo visoka 180 cm, zadnja stena 150 cm. Koliba je iz desk, iz desk je tudi streha. Kolibo obijem z notranje strani z lepenko, da ni prepiha. Na čelni strani, t. j. na strani proti mrhovišču, napravim 25 cm visoko in 30 cm široko strelno linico. Da puško brez najmanjšega šuma lahko naslonim, linico na spodnji strani oblečem. Pod preže potrosim z ovsenimi plevami ali pa z otavo. Na takih tleh sem tih in varujem noge pred mrazom. Mrhovišče ne sme biti čez trideset korakov oddaljeno od preže. Za vabo je dobro vse: kosti, razni mesni odpadki, miši, vrane, mačke in druge poginule živali. Nad vse rade pa imajo lisice psa. Manjše živali vržem kar cele na mrhovišče, da jih lisice odnesejo in požrejo. Mačke in podobno pa razsekam na kosce, tako da lisica ne more vsega naenkrat odnesti, temveč mora večkrat obiskati mrhovišče. Večje kose, kot psa, poginulo ovco itd. zakopljem v zemljo, če je pa že sneg, pa samo zagrebem v sneg. Vedno jih še privežem z žico, da jih ne morejo lisice odvleči. Če zakopljem vabo v zemljo, nikoli ne naredim tega pregloboko. Če zemlja namreč zmrzne, jo lisice ne morejo odkopati. Najbolje je, če jo z zemljo samo pokrijem. Dobro je tudi lisičje meso. Ker svežega lisice ne marajo, obesim odrto lisico na drevo, da se na vetru kak teden suši. Potem jo razsekam na kose in vržem na mrhovišče. Lisice prav z užitkom pojedo tako, na soncu in vetru sušeno lisičevino. Nametujem vse leto. Vse, kar je za mrhovišče, naj gre na mrhovišče in lisice ga bodo vedno obiskovale. Ko zapade prvi sneg, se začne čakanje. Vsaka noč je dobra, jasna, a brez meseca, kot sem že omenil, je najboljša. Seveda ne sme biti oblačno. Potrebna je puška z daljnogledom vsaj štirikratne povečave. Največkrat pride lisica med šesto in deveto uro. Zato sedim le redko tudi čez deveto uro. Da je treba kolikor mogoče mirno sedeti, ni treba posebej poudarjati. Cigarete pustim doma. Ne gre toliko za to, da bi lisica tobakov dim vohala bolje kot človeka, nevarnost je v tem, da bi lisica opazila svetlobo, ko bi cigareto prižigal. V temni noči ne vidiš daleč in ne opaziš lisice, ki je morda v bližini. Če bo videla, da se je na preži nekaj posvetilo, boš zastonj čakal, tiste lisice to noč ne bo več. Če lisica pride in jo ustreliš, jo nikar ne hodi pobirat. Sedi mirno naprej. Zgodilo se je že, da je minulo komaj deset minut, ko je prišla že druga. Mrtva lisica žive prav nič ne plaši. Pride na nekaj korakov do nje in jo radovedno gleda. Tedaj pa po njej! Posebno po novem letu, ko gredo lisice po plemenu, je treba po prvem strelu še dalje ostati na preži. Lahko je samica, zelo verjetno pride še lisjak, morda še drugi. Ni prav nič redkega, da prideta dve ali celo tri lisice isti večer, če je namreč lisic veliko. Da je lov na lisice na čakanje bolj lovski, užitka poln in human kot razne železne pasti, je prav gotovo. Če se lisice le preveč razmnože, moramo seveda uporabiti vsa sredstva, da jih pokončamo. Toda tudi z opisanim načinom jih lahko držimo v šahu. Poznam lovca, ki je v letih čez sto lisic ustrelil na čakanju. Seveda moraš, če hočeš imeti uspeh, marsikateri mrzli zimski večer presedeti na preži namesto pri topli peči. Bedi bsztnimedemd esettetnik Tudi izven našega okraja dobro znani naš neutrudni lovski starešina Berti Logar (Fic) iz Tolmina je letos praznoval 78. rojstni jubilej. Že čez 50 let je v lovskih vrstah, najstarejši lovec v lovski družini in daleč okrog. Še vedno se udeležuje lovov. Še preteklo jesen je položil na dlako dolgo-uhca. Najrajši ima skupne love, ki jih zna odlično voditi. Tolminski lovci želimo, da bi mu še mnogokrat ozelenelo polje in oživeli gozdovi in da bi še nadalje krepko stopal v naših vrstah. Za LD Tolmin, G. J. NA GAMSA! Otmar Cvirn Odkar sem odložil telefonsko slušalko, ne najdem več miru. Jutri bodo moji tovariši na Pohorju poslednjič pritisnili na gamsa. Jutri na Silvestrovo, na poslednji dan pred lovopustom. Tolikokrat sem že hodil z njimi, da sem prešaril vso njihovo lovišče, pa mi sreča ni bila mila. Naj poskusim še tokrat? Sprva sem sicer odrekel, saj sem se že dogovoril s svojimi prijatelji, da skupaj pričakamo novo leto. Toda misel na lov in na silvestrovanje v lovski koči med lovskimi tovariši je preveč zapeljiva. Mehanično preštevam gumbe na suknjiču in telovniku »bi — ne bi — bi«, vrtim na mizi petdinarski novec, da bi mi po pravilih duhovite igre »cifra-mož« pomagal rešiti težavno vprašanje. Uspeh tega početja pa je tako nedoločen, da prispem domov ves razdvojen. Kdor je okusil slast in lepoto lova, kdor je že sam kdaj postavil na glavo zajca ali pognal v smrtni beg rdečega srnjaka, ta ne bo v dvomu, kako se je ta reč rešila. Človek bi vendar ne smel imeti niti trohice lovske krvi v sebi, če bi se mogel ustaviti takemu vabilu. Tudi jaz se nisem mogel. Tako izzivalno se postavlja v kotu sobe risanka, kot bi mi očitala, da že mesec dni sameva, ko hodim ob nedeljah po poljih in vinskih goricah za zajci. »No, stara punca, jutri pohitiva skupaj v hribe, v pohorske grape in strmine, kjer noč in dan buči nemirna Lobnica; v Rebro stopiva in jutri ga položiva na dlako, ponosnega pohorskega črnuha.« Mehanično prebiram naboje, pripravim daljnogled, nahrbtnik in kar je še potrebno. Le še k svojim prijateljem stopim, da opravičim svojo odsotnost. Jecljam nekaj o nenadnih zaprekah, o društvenih obveznostih in o neprijetnih dolžnostih, potem pa se zarijem v posteljo ves nestrpen od pričakovanja dveh lovskih dni in ene razburljive noči. Med prvimi prispem na zbirališče, kjer me široko nasmejanih obrazov čakajo moji tovariši, češ, saj smo vedeli, da boš prišel. Kmalu smo zbrani; hitro še zakroži steklenica »ta močnega«, da ti požirek kar sapo vzame, potem pa se odpravimo še v trdi temi. Kako uro nas vodi pot ob bučni Lobnici nalahno navkreber, pri Hlebovi žagi pa se zagrizemo v klanec. Brez besede skoraj neslišno stopamo navkreber, le sem ter tja udari okovanka ob skalo in blaga kletvica sikne iz robatih lovskih ust. Počasi odlagamo površnike in drugo šaro, pa nam je kljub temu kar vroče, ko se povzpnemo nekaj stotin metrov v višino. Bledi svit z vzhoda se postopoma razširi čez obzorje in neprijetno, megleno ln vlažno jutro vstaja iz nepredirne teme noči, ko prispemo na izhodišče prvega pogona. Malo si oddahnemo. Lovovodja nam razloži smer pogona, nato pa se ločimo. Skupina lovcev, ki bo pritisnila skozi revir, se odpravi proti vrhu, mi strelci pa v nasprotno smer na svoja stojišča. Dober prijatelj, star izkušen pohorski lovec me vodi po lovski stezi kake pol ure daleč in končno zastane. »Tu je najboljši štanit v toti trajbi. Če je gams natr’, bo bekslal tu mimo. Dober pogled in ravno cev!« Tako modruje in odide, jaz pa se nekoliko razgledam. Pred menoj je strmina, kakih 150 m grušča, ki nato utone med redkimi drevesi prastarega pohorskega gozda. Navzdol povsem slična slika, vmes pa zložna lovska pot in ob njej prav tam, kamor me je postavil moj vodič, vabljiv panj stoletne bukve. Kot nalašč! Ogrnem suknjo in udobno sedem, nataknem strelni daljnogled na risanico in jo nabijem, nato pa se z zdravim tekom lotim dobrot iz nahrbtnika. Misli mi uhajajo na pretekle love v tem lovišču. Kolikokrat sem tod že negibno presedel ure in ure na raznih mestih, ne da bi videl tudi eno samo dlako; le kolikokrat že mi je vodič zatrjeval, da sem na najboljšem »štantu v trajbi«. Bo tudi danes tako? Cigareta zaključi skromen lovski zajtrk. »V dobrem vetru sem,« mi šine v glavo, ko opazim, da odhaja dim za mojim izginulim vodnikom. Puško položim varno čez koleno in negibno obsedim. Postopoma se me loteva -tisto mrzlično razpoloženje, ki ga lovci tako dobro poznamo, tista nepopisna napetost v pričakovanju divjadi iz neznane smeri. Nenadoma pa se umirim. Vrh grušča je brezskrbno s-topil iz gozda močan gams in zastal. Oprezno dvignem steklo in kri mi zaplapola po žilah, ko spoznam dobrega, starega kozla. Prav je imel moj stari Franček! Naravnost proti meni se poda gams in po nekaj skokih obstoji. Sedaj! Ze seže desnica po risanici, ki jo počasi, komaj vidno dvignem k licu. S tenkim, kovinastim sklepom vskoči naprožilo. Že zazrem skozi strelni daljnogled plemenito žival, umirim konico na njeni nogi, jo lahno dvignem in ko zajame sredino prsi, poboža kazalec mehanično, skoraj nezavedno napeto prožilo. Skozi plamen strela opazim, kako se mogočni kozel povzpne, nerodno zakrili s prednjima nogama, se opoteče in udari z glavo ob kamen. Toda v hipu si opomore in jo potegne v levo navzdol proti mojemu stojišču. Sem morda le slabo zadel, mi blisne v glavi, ko urno menjam naboj in dvignem puško za drugi strel. Ne! Gamsovi koraki postajajo vse nesigurnejši, opotekajoči in zdaj telebne v majhno vdolbino kakih deset metrov nad mojim stojiščem. Zategel, bolesten stok se mu izvije iz prsi, da me obleti drget po hrbtu, nekajkrat krčevito zadrgeta z nogami in se umiri. Kmalu so pri meni tovariši. S seboj nosijo plen, slabotno, staro kozo. Vrh klobuka mi poda lovovodja s srčno krvjo mojega kozla orožen smrekov vršiček in mi zaželi »lovski blagor«. Kmalu veselo zaplapola ogenj, da si ogrejemo otrple ude, pa tudi steklenica žganja skrbi za dvig naše temperature, medtem ko stari Franček iztrebi divjačino. Se toplemu gamsu populim čop in skrbno shranim ponosno trofejo v zavitek. Za danes in za to leto je lova konec! Uspelemu lovu sledi bučna noč v lovski koči. Ne bi me spravila v zadrego in ne iz ravnotežja ne obilna hrana in ne precejšnje količine pijače, prenesel bi najdebelejše iznajdbe lovske latinščine. Le eno sem težko prenesel in ko sem se po nekaj urah svinčenega spanja sredi dneva priboril k zavesti, me je še vedno razbeljena zadnja plat bridko opomnila na starodavne, a žal še vedno žive lovske tradicije. Prekleto so bili neusmiljeni moji krsititelji! Novo leto v revirju! Drobno naletavajo snežinke, ko se po lovski stezi lagodno spuščam v dolino. Za menoj je hrup vesele noči, za menoj razigrana in bučno razpoložena lovska bratovščina. Dobro založena krmišča ob stezi pričajo o skrbi mojih lovskih tovarišev za njihove in moje milj ene e, za našo plemenito divjad. Sedem mesecev bo tod vladal mir, bodo lovci skrbno bdeli nad divjadjo in puška ta čas ne bo spregovorila. Ko pa zopet prideta jesen in zima, ko pride njihov čas, takrat bodo prešerno in smelo vzeli to, kar jim pripada. Sedaj pa vlada novoletni mir v revirju in pokoj v naših srcih. KAKO SEM OPREZOVAL ZA MEDVEDOM V ZAPUŠČENI VASI Robert Hainard* Nekoč je bila dežela, ki so jo vso pokrivali temni gozdovi. V globeli njenih dolinic so se skrivale vasice s poetičnimi imeni: Golobinjek, Muha vas. Gozd je segal tako blizu do njih, da so se ljudje lahko čez travnike in njive klicali z enega roba gozda na drugega. S severa so pridrle oborožene tolpe in odpeljale prebivalce miroljubnih vasi v pregnanstvo. En del moških je zbežal v gozdove. Drugi plenilci, ki so prišli z zahoda, so ravnali z ubežniki kot z razbojniki. Zaman so si prizadevali, da bi jih uničili, čeprav so vse vasi požgali do tal, od cerkve pa do zadnjega skednja. Velika tihota gozdov je spet vse prekrila. Samo srne, divji prašiči, divje mačke in volkovi so kradoma križali travnike in se smukali med ruševinami kakor med skalami po hribovju. Medvedje so prihajali obirat sadje v zapuščene sadovnjake. Nemara mislite, da je to začetek kakšne pripovedke, ki nas hoče prenesti v zgodnji srednji vek. Nikakor ne! Kar pripovedujem, sem pred kratkim videl v Sloveniji, deset let po požigu vasi, ki so jih zažgale italijanske čete. In to mi je tako zelo obudilo spomin na pravljice iz otroških let, ko so se mi takšne reči zdele v omikanih deželah nemogoče, da sem začel svoje pripovedovanje s to malo prevaro. Jaz ne potujem zato, da bi videl tuje kraje, ampak da bi našel spet svojo domovino, in sicer bolj pristno, nenačeto od pretirane industrializacije. Prav dobro vem, da je ta potreba po divji naravi potreba civiliziranega človeka, njegovo pribežališče pred okolico, katere puščobnost ga ubija, prav kakor tudi primitiven človek s pomočjo ognja in sekire uhaja iz gozda, katerega neizmernost mu ne da dihati. V Sloveniji, na Kočevskem, 60 kilometrov južnovzhodno od Ljubljane, sem spet naletel na svoje gozdove s pogorja Jure, ampak z medvedi in volkovi, ki so postali pri nas pravljični. Zadnjih tisoč hektarov najstarejšega gozda so zaščitili. To so državna lovišča, v katerih dobiš odobritev za lov le po zelo natanko izdelanem načrtu. Dovoljenja za lov na medveda so redka, ker se ta žival zelo počasi razmnožuje. Sodijo, da je na 40 000 hektarov kvečjemu trideset medvedov. Imel sem srečo, da sem se okoristil z izkušnjami lovskega nadzornika Avgusta Za-mide, lovca, ki se je tako rekoč rodil med medvedi, volkovi in divjimi prašiči. Medved je izredno oprezna žival. Poleti se potika po hosti, posebno ponoči, in nima stal- * Robert Hainard, lovski pisatelj in slikar, je Švicar. Lansko leto je preživel ves september na Kočevskem, kjer je opazoval medvede. nega bivališča. Trideset medvedov na 40 000 hektarov, razgled, ki seže v najboljših primerih 50 metrov daleč: takšne so težave za tistega, ki ga hoče srečati. Po verjetnostnem računu bi človek tako rekoč skoraj nikoli ne naletel nanj. Treba je torej takšnih okoliščin, da povečujejo možnost srečanja. Šli smo jih iskat najprej v zapuščene sadovnjake. Ker je letos na več krajih sadno drevje pozeblo, sem se moral odpraviti na področje nekega drugega lovskega čuvaja. V vasi Ponikve, ki se stiska v kotanji svojih travnikov, je veliko »suhih češpelj«.* Tam smo odkrili krepke sledove medvedjeka. Ko sem kar najbolje preračunal, od kod piha veter, sem se zvečer zleknil za vogalom neke hiše, tako da sem imel pred očmi najbolj polna in najbolj obiskana drevesa. Motna lunina svetloba je silila skozi oblake. Bilo je ob pol devetih zvečer. Na koncu ozkega travnatega pasu, ki je bil nekoč vaška cesta, je nekaj mogočno zasopihalo: šaaaooo . . . Slišal sem mlaskati medveda, veje so pokale, postavil se je pokonci ob drevesu. Ali naj obidem grm, ki ga skriva? Ali naj čakam, kajti zelo je mogoče, da bo prišel čisto blizu. Deset minut tipanja, napetosti... in potem ničesar več. Ali mu je nestanovitni veter prinesel dah po meni? Ali pa je bil kriv konj, ki ga bosanski drvarji ponoči vodijo na pašo in katerega zvonec slišim? Dve noči sem že na preži, sedeč na nečem, kar je bil nekoč prag hiše. Če pride medved, ga bom imel pet metrov pred seboj. Velika nevarnost je, da se vreme sprevrže, ampak veter je, kakor vse kaže, zelo stanoviten. Vidim lisjaka, ki hrusta hruške, vidim podlasico pri svojih nogah, dve dirjajoči srni, divjo mačko — redko presenečenje — čisto črno v zamolklem siju mesečine. Nobena od teh živali me ni čutila, toda medveda ni bilo. Pozneje je vzšel mesec, vreme se je kisalo, veter se je spremenil. Čepel sem na zidovih, ki se najmanj krušijo, precej visoko, da bi me medved, ko bo prišel do vasi, ob neugodnem vetru ne začutil. Enkrat je bilo slišati precej daleč, drugič pa čisto blizu v grmovju mogočno sopihanje in nezadovoljno godrnjanje. In še drugo godrnjanje, ki bi bil lahko tudi glas divjega prašiča. Treba se je odtegniti temu ostremu nosu in napraviti majhen odrček na stari hruški. Prvo noč mislim, da bom skrit slišal medveda. Toda šele tretjo noč ob četrt na enajst pride, listje »suhe češplje« šumi pod njegovimi šapami. Tri * Drevesa, ki jih ni nihče obral in se je sadje na njih posušilo. ure ga slišim mlaskati, ves čas mi njegovo neredno sopihanje pripoveduje, kje je, toda iz goščave robidovja, konjske grive in drugih visokih rastlin, ki so pognale med podrtinami, ne mara stopiti. Tri ure obira suhe češplje, tam, kjer se je zdelo, da jih ni veliko. Vsak trenutek upam, da ga bom videl, kako se bo spravil nad hruške. Moje navzočnosti gotovo niti ne sluti, toda nezaupanje mu brani, da bi se podal v nevarnost na piano. Ali naj zlezem z drevesa in se mu skušam približati? To se pravi pokvariti možnost, da bi ga imel čisto pred seboj. In v goščavi bi bilo treba priti čisto zraven njega, če bi ga hotel videti. Njegovo dihanje se oddaljuje, otresa se še, in potem je vse tiho. Čeprav je v srcu razočaranje, vendarle občudujem opreznost, ki me je toliko noči učinkovito brzdala. Podnevi se bo zdelo neverjetno, da se je mogel tako skrivati v tem piškavem zaklonu in steptati v njem široke steze. Še dve noči, v katerih slišim lisice, divje prašiče, toda jih ne vidim, slišim divjo svinjo in cviljenje njenih mladičev, slišim polhe, kljunače, čaplje in druge dolgo-krake ptice selivke. In moram si priznati, da mi je do konca spodletelo. Ostala mi je še ena možnost. Da lahko streljajo medvede, kadar je seveda čas za to, nastavijo zdaj pa zdaj kot vabo poginule konje, toda zmerom na istem kraju. Preža, nekakšna visoko privzdignjena koliba, omogoča oprezo-vanje. Meseca ni več, treba bo svetiti z električno svetilko, česar pa nimam rad. Prisluškujem med spanjem, kar mi na splošno tudi uspe. Drugo noč pride in se otepa z mesom. Oprezno primem svetilko ... in ugotovim, da je kos ko- nja že odvlekel in da ga trga pod drevjem. Skušam posvetiti, »on« pa se godrnjaje umakne globlje v gozd. Kako naj priznam ta novi neuspeh lovskemu čuvaju, pravemu virtuozu z »reflektorjem«, čuvaju, ki ga tako zelo zanima, ali se mi bo posrečilo videti medveda? In to še toliko bolj, ker se zadeva približno sredi noči ponovi. Dva dni nato, ob pol šestih popoldne, začne pokati suhljad pod težkim korakom. Kakšno razburjenje! Nekaj se pomika zmerom bliže in na robu hrastovega gozda se prikaže črn medved. Stopa po orumeneli travi, med grmovjem, brinjem, pride resnobno do kupa mesa, odtrga s kremplji pleče, ga pograbi z gobcem, in viha-joč smrček zbeži kakor tat, da bi ga na varnem mirno obral. Ko beži, se zdi, kakor bi hotel z zadnjico potiskati naprej glavo. Drugi dan se na koncu goličave prikaže velik samec, bolj koščen in čisto rjav. Oprezno stopa v cik-caku, vohljajoč v veter, pograbi konjsko medenico z gibom, polnim moči, in jo visoko držeč v zobeh odnese v goščavo. Kakšna moč v tilniku, kakšna moč v prednjih šapah! Vem, da tehta kos 30 do 40 kilogramov, kajti medved ga je odvlekel v gozd že prejšnji dan in zjutraj sem moral spet vse znova pripraviti, drugače bi žival ne prišla na piano. Vso noč medved žre in se vrača h kupu. Ker bi ga poskus z razsvetljavo prestrašil, se mu odrečem in rajši pustim žival popolnoma pri miru; morebiti bo spet prišla zgodaj zvečer. In res se je primerilo to še dvakrat. Živim neznatno, zelo urejeno življenje: okoli štirih popoldne se namestim in pripravim vse, kar je potrebno za udobno noč. Opazujem pokrajino, vrezujem z nožem študijo medveda v deblo mlade lipe. Pred nočjo doživim pogled brez primere na mogočno, oprezno žival, rožnato osvetljeno od zahajajočega sonca. Spokojna noč, v kateri je slišati samo hrstanje zob ob kosti, zjutraj droben klic jereba, oglašanje mladega srnjaka . .. Sredi dneva nekoliko »notranje službe« v kolibi, ki je oddaljena 500 metrov, nekoliko rezljanja z nožem in kmalu napoči pričakovani večer. Vkljub nekajkratni slani je vreme milo. To je primeren čas, da prebijem nekaj dni in nekaj noči v pragozdu. Nemški izraz »Urwald« je bolj natančen, kajti ta prvotni gozd ni nedotaknjen. Vendar je ohranil svoj veličastni značaj. Tu stoje precej narazen velikanske smreke in bukve z zelo ravnimi in gladkimi debli. Na tleh, pokritih s suhim listjem, rastejo šopi stožke, visoke modrikaste trave, ciklamni, rumene kadu-Ije, medtem ko podrasti ni. Vidi se daleč, in ko bi ne bilo neravnih in skalovitih tal, bi bila pot po hosti lahka. Drevesa odmirajo pri tleh in se pogosto prelomijo na polovici svoje višine, zato je zelo malo ležečih debel: drevo živi dolgo, se podere, ko je že napol strohnelo, in precej hitro izgine. V tem letnem času gozd ne nudi veliko živeža. Letos ni bilo bukovega žira. Medvedje in divji prašiči so v sadovnjakih in na koruznih njivah v dolini. Tudi jeleni so se pomaknili niže. Dosti je srnjakov. Med ptiči, ki so tudi ptiči naših gorskih gozdov (smo 1000 metrov visoko), je med žolnami tukaj najbolj pogostna troprsta žolna z rumeno čopko, ki je pri nas tako redka. Uralskih sov, teh nordijskih in orientalskih skovirjev, večjih kakor so naši, je po čuvajevih besedah v teh krajih zelo veliko, toda letni čas ni ugoden za to, da bi jih slišal. Da bi videl v gošči medveda, je malo upanja, mi je rekel čuvaj. In vendar slišim drugi večer njegove korake po suhem listju in vejevju. Zmerom bliže prihaja, toda po hosti, kamor vidim samo dvajset metrov daleč. Zelo malo je možnosti, da bi ga videl, če pa se premaknem, me bo slišal, kakor slišim jaz njega. Toda naenkrat ga zagledam pred deblom velikanske smreke, potem stopi ob nekem podrtem drevesu spet navkreber. To mora biti samica z dvema mladičema, kajti slišim stopinje še dveh živali, a jih ne vidim. Stečem navkreber kar se da hitro in brez šuma, toda koraki so že daleč. Noči se, rajši ne vznemirjam tjavendan medveda, ki je tako miroljubno šel mimo, ves zatopljen v svoje zadeve. Čeprav namreč ni nevaren (možnosti za nesrečo so vsekakor manjše, če živiš med medvedi in volkovi, kakor pa sredi modernega prometa, četudi napravijo prvi na nas vtis in smo drugega navajeni), je treba biti vendarle nekoliko previden z medvedko, ki ima mladiče. Pred nedavnim je srečala medvedka dva drvarja. Ko za trenutek ni videla več svojih mladičev, je mislila, da sta jih moža ugrabila, in je planila nad njiju. Splezala sta na mlado vejnato bukev, medvedka pa za njima. Eden od obeh mož je imel za pasom sekiro in ji je odsekal pet prstov. Zdrsnila je z drevesa na tla. Čuvaj Zamida je videl prste in kremplje, dolge tri centimetre, ki sta si ji drvarja zavila v časopisni papir. Toda to je bil nesrečen primer, nesporazumi jen je, ki je zelo zelo redko. Medveda sem videl še pri mrtvem konju v vasi Rampoha. Leto je teklo, dež in megle so ovirale opazovanje. Ob polni luni, ki je sijala skozi oblake, sem zagledal velikega, zelo črnega medveda s svetlimi lisami, ki se je prikazal vrh travnika, šel ob živi meji, se približal vabi od spodnje strani, ne da bi se odločil za žretje, četudi je prejšnji večer odnesel marsikateri kos mesa v grmovje. Ker je bila moja pozornost vsa pri medvedih, sem se tokrat zanimal za druge živali le toliko, kolikor mi jih je pošiljalo nasproti na- čakal ključje. Toda če mi je v vasi Ponikve vsaka noč, tudi če ni bilo medveda, prinesla kakšno darilo narave, sem bil presenečen, da nisem videl okoli poginulih konj niti ene lisice. Eno najlepših naključij je bilo srečanje z divjo mačko, ki smo jo presenetili pri belem dnevu, ko je na nekdanjem travniku prežala na miši pri mišji luknji. Čudno skrčena je upirala v nas svoj pogled. V njenih zelenih očeh je bil neverjeten izraz hudobije in nezaupanja. In ne brez vzroka, zakaj medtem ko sem jo gledal skozi daljnogled, je eden od čuvajev, ki sta me ta dan spremljala, streljal nanjo s kroglo, a je ni zadel. Doktrina, da je treba zatirati mesojedne živali, je tukaj še splošno veljavna. Ne da bi razpravljal na dolgo in na široko o tem ravnanju, izvirajočem iz utilitarizma, ki je negacija lova samega v intenzivno izkoriščanem svetu, je treba vendarle pripomniti, da to ravnanje zelo otežuje opazovanje tistih živali, ki so postavljene na črno listo. Ljubitelj narave jih lahko vidi samo po naključju ali pa bi moral biti bolj prebrisan kakor lovski čuvaj, ki pozna teren že leta in leta, saj na njem prebiva. Smrtno črtijo tukaj volkove (od katerih nisem videl tokrat drugega kakor sledove, včasih čisto blizu moje zasede). In če sem prav razumel, jih črtijo bolj zaradi pustošenja med divjadjo kakor pa med domačimi živalmi. Če pa se je mogoče volkovom v Evropi ohraniti, kateri kraj bi bil potem primernejši zanje kakor ti gozdovi brez prebivalcev in brez čred? Celo primernejši so kakor samotne pokrajine na severu, kjer volkovi preganjajo severne jelene, edini vir živeža tamkajšnjih nomadov. Kateri kraj bi bil priklad-nejši za popolno zaščito narave (seveda ne izključujem zmernega lova), naše srednjeevropske narave v vsem njenem bogastvu, kakor ti kraji, ki niso zapuščeni morebiti zaradi nerodovitnosti zemlje in neprijaznega podnebja, ampak zaradi hudobije ljudi? LISICA ZVITA TIČA* F. S. Finžgar ŽIVAL IN ČLOVEK Žival in človek sta med seboj tesno povezana. Kaj bi počeli brez mleka, ki nam ga daje krava molznica? — Kako bi prevažali težke tovore, kako orali njive, če bi ne imeli volov in konj? (No, danes jih orje traktor, porečete. Res je; kljub temu brez konja še ne moremo biti. Preden bodo grudasti in strmi kolovozi, po katerih nam prevaža, zlasti pozimi, edinole konj les v dolino, prenarejeni v lepe ceste ali pa bodo napeljane vzpenjače, se bo odteklo še mnogo vode v morje.) Ovce nam dajejo volno, ki je nobene umetno napredene niti ne prekosijo. Kruleč pujsek nam beli žgance in vse jedi, kuža nam straži dom, nas tudi kratkočasi in lovcu goni zverjad pred puško. Brez mačke kmečki dom ne sme biti. Kdo bi potem preganjal miši, to glodajočo nadlogo? Kdo nam obira in zatira milijone škodljivcev — gosenic in druge golazni — če ne ptice? — Razen domačih živali je povsod tudi divjačina: od dolgouhega zajca, ki nam objeda zelenjavo, pozimi obgrize mlada sadna drevesa, do požrešnega roparja volka, kosmatina medveda in do premetene tatice lisice, ki si za obed rada privošči kuro ali piščanca iz kmečkih dvorov. Vsi ti so res škodljivci, a vsak po svoje tudi koristni. O živalih, koristnih in škodljivih, nam ljudska šola — vsaj za mojih deških let — ni skoraj nič povedala. Drdrali smo poštevanko in se iz glave gulili malo pomembna berila, časih tudi veselo čakali, ko je součenec zatožil tovariša, ker je bil razdrl kosu gnezdo in mladiče pometal na tla, da je prišel pred sodbo in se seznanil z učiteljevo šibo. O medvedu že veste, da je najtežja in najmočnejša zver pri nas in po vsej Evropi. Lisica je pa majhna, na pogled zelo ljubka zverinica. Toda med vsemi živalskimi tatovi in roparji najbolj zvita, prebrisana, previdna, a tudi drzna, da je čudo. Vsi narodi imajo o njej zložene pesmi in napisane prigode. Tudi naši dedje so o njej zložili pesem: Lisica je ena kunštna zver, v skalovju ima svoj kvartir. Pa z repkom mahlja, pa s kremplji krampi j a in vpraša, če je star jager doma. Lisica dobi v začetku maja po štiri, tudi še več mladičkov. Vsaj en mesec pred tem dogodkom skrbno išče pripraven in varen kotiček za novo družinico. Ko odkrije votlino, kamor drži temen rov, si najprej več dni ogleduje okolico. Njen nos usledi vsako človeško in zverinsko stopinjo. Če se ponovi sled, lisica zaradi nevarnosti zavrže odkrito duplino in si poišče drugo. Tam se s skrbjo loti posteljice za mladičke. Na tanke, usahle vejice, ki so nekake vzmeti, da ni gnezdo na mrzlih tleh, znaša droben, suh mah. Povrh tega nastelje mehke dlake, ki si je napuka s sebe. Prve dni, kar so mladički na svetu, se ne gane od njih. Nobena lačnost je ne izvabi iz dupline. Ko so mladički že toliko dorasli, da so sposobni za jed, jim začne neutrudno donašati hrano: črve, ličinke, bube, tudi jagode, dokler niso toliko krepki, da zasadijo zobke v petelinje bedrce. Tedaj pa jih lisica vodi že iz teme na sonce. Pri njih sedi, ko se poredno igrajo, in tudi sama se igra z njimi. Kmalu jih pelje tudi na sprehod. Začne jih učiti, kako je treba loviti miško, pokaže jim, kje naj pokrempljajo, da se izvali iz zemlje tolst črv. Taka je lisičja šola življenja. LISICA IZROPA VAS Sredi majnika je bilo, ko me je dedek povabil, da sem šel z njim na travnik. Suha krma nam je potekala, zato je bilo treba nakositi zelene za naši kravici. Veselo sem poskočil in se vpregel v sa-motežni kinkež** na dveh kolesih. Ded si je pripasal oselnik in zadel na ramo koso in grablje. Ko je dokosil in naložil, je sedel pod lipo, da bi si natlačil čedro. Jaz sem se stisnil k njemu, prepričan, da zvem zgodbo. V tistem hipu sem zagledal, kako se je potegnilo iz rži nekaj rjavega. »Ded, glejte kužka. Nekaj nese!« »Kakšen kužek? To je lisica! Mladega zajčka nese.« »Lisica?« sem se začudil. Dotlej še nobene nisem videl. »Da, da, lisica tatica je. Glej jo, kako urno jo pobira proti Rebru. Zajčka nese mladičem, ki jih ima kje v Pečeh.« »Kako je ujela zajčka?« »Zajček je v rži spal, ko se je šla stara zajklja past. Lisica se je priplazila do njega in — čavs — po njem!« »Revček zajček. Lisica je hudobna.« »In pretkana, pretkana! Ko te vidim, kako komaj čakaš zgodbe o lisici, ti jo povem. Saj veš, kje je pri Lukancu?« »Vem. Lukančev Janezek hodi z mano v šolo.« * Črtice o lisici zviti tiči so iz Finžgar-jeve knjige Iz mladih dni, ki je izšla 1953. leta v založbi Mladinske knjige v Ljubljani. Knjiga je bila nagrajena z Levstikovo nagrado. ** Kinkež — kola, voziček, ki se kinkne, prekucne navzad. »Tista hiša, kot veš, stoji prav blizu gmajne. Celo jato kokoši in piščancev imajo Lukan-čevi. Pri nobeni hiši jih ni toliko. No, in predlanskim se je zgodilo, da je iz vasi vsak dan izginila kokoš, tudi po dve; pri vseh hišah so jih pogrešali. Pri belem dnevu jih je zmanjkalo, ko so se pasle okrog domov. Gospodinje si jih že kar niso upale izpustiti iz kur-nic. Ko so se ženske na večer sešle pri studencu, da natočijo vode za večerjo, so si pripovedovale o kurah ali piščancih, ki so izginili. Res ni bilo hiše, da bi ne bilo pri njej kaj ukradeno. Le Lukanca se je pohvalila, da niti ene kokoši ne pogreša. Vse so se čudile. ,Tik gmajne ste. Če krade lisica, bi ji bilo do tvojih kokoši najbliže.1 ,Zato pa pravim in še rečem,1 se oglasi druga gospodinja: ,Kure nam krade krščena lisica. Ciganka najbrž.1 Žene so ugovarjale: ,Ciganov že dolgo ni bilo videti.1 ,Saj so v vasi ženske, ki niso nič boljše od ciganov.1 ,No, no,1 je ugovarjala Lazarica. ,Ne sodi, če ne vidiš.1 Soseda ni odnehala. ,Ali še pomnite rajno Žežljo? Saj nihče ni vedel, od kod jo je zaneslo k nam. Pred njo ni bila nobena kura varna. Na tele oči sem jo videla. Na trnek, ki ga je imela otvezenega na vrvci, je nataknila črva, deževnico, tudi zrno koruze. Šla je h kokošim: put, put, put! in vrgla črva. Kokoš po njem, trnek se ji je zapičil v grlo — Žežlja je potegnila, hops, in kura je bila njena.1 Večer za večerom so se še vrstile pri napajalnem koritu ob studencu povesti gospodinj o pogrešanih piščancih in kurah. Edino Lukanca je trdila, da svojo jato kur vsak večer prešteje in da ji dotlej še ne manjka nobena. Šele čez kakšne tri tedne je Lukančev pastir odkril skritega tatu. Poznega popoldneva, ko se je že začelo mračiti, je gospodar Lukane poslal pastirja s polja domov po sekiro. Oklestiti je hotel nekaj vej na lipi. Pastir je pritekel domov. Na voglu hiše se je ustavil, kakor bi bil zmrznil. Pod mlatilnim podom nad obokanim hlevom je pomolila glavo čez zid lisica. Ko je videla, da ni nobene nevarnosti, je poklicala za sabo pet mladih lisičk, jih odpeljala po zidu do stopnic in hitro zbežala z njimi prek vrta v gmajno proti Pečem. Taka je zvita lisičja butica. Vso vas je oropala, le pri Lukancu se ni dotaknila nobene kokoši, da niso izsledili nje in njene zalege. Dolgo si me zamudil. Naglo se naprezi, pojdiva!« Ded mi je tiščal voziček in kadil čedro. Ko nisem odlegel z vprašanji, me je zavrnil: »Molči in vleci! Kdor pri delu klepeta, ni prida delavec. Hi, konjiček!« LISICA SI PREGANJA MRČES Naviha-nost lisice mi ni hotela iz glave. Prepričan sem bil, da dedek ve o nji še drugačne zgodbe. Čakal sem priložnosti. Ko sem lepe nedelje prišel od večernic, je ded na trati pred hišo ležal in spal. Tiho sem sedel k njemu in čakal. Nisem dolgo. Ded se je zbudil. Prav takrat sem se popraskal po hrbtu. »Ali si bolho nalezel?« se mi je nasmehnil. »Tako me grize,« sem rekel in se vnovič popraskal. »Uh, ena sama te ne bo ujedla. Od kod si jo le dobil? Saj domača ni. Mama in teta Neža sta preveč pridni in natančni. Vsako počita.« »Teh sitnic bi res ne bilo treba,« sem se vnovič popraskal. »Tudi te so potrebne. Za lenuhe, pravijo. Lenuh ves dan poseda in polega brez dela. Zato ga grizejo bolhe, da se vsaj takrat zgane, ko se praska.« Da bi zaradi praskanja ne bil prištet med lenuhe, sem kar zviška vprašal: »Ali ima lisica tudi bolhe?« »Ima jih. A si jih zna tudi pregnati.« Sva že pri zgodbi o lisici, sem vesel pomislil, ko sem sprožil, kar sem si želel. »Kako jih preganja?« »Ne muc ne kužek, nobeden tega ne zna. Samo prebrisana lisica. Sam je res nisem videl, a pravili so mi tisti, ki so več v gozdu ko doma. Ti že vedo.« »Povejte mi!« »Po svojih tatinskih potih po hlevih, po kurnicah in tudi od živali, se jih naleze. Kokošjih pršic, drobnih uši, še prav mnogo. Ko jo vsa ta golazen le preveč ščiplje in grize, si lisica nabere šop prav mehkega suhega mahu. S tem šopom v gobčku gre k vodi: k potoku, k reki. Tam se ustopi na breg in pomoči v vodo košati svoj rep. Ne vsega, samo konček. Golazen začuti mokro in mrzlo vodo, pa beži pred njo. Lisica se ritenski pomika proti vodi. Za repom pomoči v vodo zadnji del telesa. Dolgo ga podrži v njej. Golazen mrgoli in išče suhega prostora na lisičjem životu. Lisica ne odneha. Na vrsto prideta trebuh in hrbet. Tudi to dvoje tone v vodi in golazen se preriva proti vratu. A tudi vrat je kmalu zalit z mrzlimi valčki. Begunci se gnetejo lisici krog oči, na smrček se otemajo.* Smrček je pa pokrit z mahom. Tja, na suho plane golazen in se rešuje v mahu. Takrat se lisica naglo potopi, izpusti šop mahu iz gobčka, odplakne ostanke mrčesa z nosa in puhne iz vode. Golazen se je na mahu odpeljala po vodi. Lisica si otrese mokro dlako, pogleda za mahom, ki se vrtinči po valovih reke, vošči tej barčici srečno pot * Otemati se — reševati se. lisica in leže na sonce, da se po tej neljubi kopeli posuši in dobro ogreje. No, ali je prebrisana ali ni?« me je vprašal ded. »In še kako!« sem mu pritrdil. Ded me je hudomušno pogledal. »Zdaj me bolha nič več ne grize,« sem se mu pohvalil. »Nemara se je zbala, da ne pojdeš kakor lisica z njo v vodo,« se je ponorčeval ded. LISICA IN VRANE Ko sva neke nedelje z dedom sedela na trati ob hiši, je ded potegnil iz žepa mošnjiček za denar. Ko ga je odvezal, je segel vanj in iz njega vzel štirak. To je bil bakreni novec, za kar si kupil zavitek tobaka. »Na ga,« mi ga je pomolil, »steci hitro v opalto — tako so tedaj z laško besedo rekli trgovini za tobak — in prinesi zavitek tobaka. Če se podvizaš, da se brž vrneš, boš zaslužil še eno lepo zgodbo o lisici.« Skočil sem skozi vas, da mi je pesek letel izpod bosih nog. V nekaj minutah sem prisopel s tobakom. »Tako si bil nagel, da si zgodbo zares zaslužil.« Ded si je natlačil čedro, ukresal gobo in tlečo pritisnil pod pokrovček čedre. »Ta zgodba je že dokaj stara, pa resnična. S temi očmi sem jo videl. Lepega nedeljskega dne sem šel v polje. Ob koncu naše njive je rastel na groblji košat leskov grm. Danes ga ni več. Posekali smo ga. Pogledal sem za lešniki. Lepe kepe jih je viselo po vejah. Utrgal sem kepo in lešnik strl z zobmi. Niso bili še zreli. Jedrce je bilo negodno. Potlej sem sedel za grm. Polje je bilo tiho, brez ljudi, kajpak na praznik. Ko tako gledam po stezi, ki se je vila med njivami, se pomoli iz koruze lisičja glava. Ozrla se je gor, ozrla dol. Nič me ni opazila. Skrival me je leskov grm. Lisica je sedla na stezo in si obliznila smrček. Gotovo se je v koruzi mastila z miškami. Še se je ogle- dovala po polju. Ko ni začutila žive duše nikjer, je počasi odrepljala po stezi proti košatemu orehu. Tamkaj, čisto blizu oreha, leže na stezo in pomoli vse štiri od sebe. Kakor da je poginila. Le kratek čas je negibno ležala, ko se vrh oreha oglasi vrana: kra, kra, kra. Nič je nisem videl. Samo slišal sem jo. Zakrakala je še in še. Tedaj so se oglasile od vseh plati druge vrane. Začele so priletati in sedati na oreh. Kmalu jih je bila cela srenja na drevesu. Potem se je začelo: kre — kra — kre — kra — brez konca. Vrane so zborovale in se pogovarjale.« »Ali mar govore?« sem se vtaknil v dedovo povest. »Govore, za istino, da govore. Vsa živad se med seboj pogovarja; po svoje pač, čeprav ne s človeško besedo. Tista stara vrana, ki je čepela in dremala prej sama vrh oreha, jim je pokazala, da leži na stezi iztegnjena, mrtva lisica. Vrane so se presedale od veje do veje, da so bile čim bliže lisice, jo ogledovale in zborovale: kra — kre — kre — kra. Lisica ni niti z očmi trenila in ne z nogo ganila. Vrane so se nagnetle po vejah, ki so molele proti stezi, kjer je ležala mrhovina. V zboru je kre-kanje in krakanje naraščalo. Menda so se prerekale. Te so trdile: mrtva je, druge so gonile svojo: spi. — Konec prepiru je napravila stara, košata vrana. Pogumno je sfrčala na tla — še ne preblizu lisice. Obhodila je previdno oddaljena ležečo mrtvačino in si jo ogledala od vseh plati. Kra kra — mrhovina je. Počasi so se spustile še druge vrane z oreha in ogledovale iztegnjeno lisico. Vsem so se že sline cedile po dobri večerji. Blizu si še niso upale. Slednjič stara vrana drzno nameri korak proti lisici. Vrišč utihne. Starka iztegne vrat in naperi težki kljun, da ga zasadi v mrtvaka. Takrat pa lisica plane in — Šavs — pograbi starko za vrat. V zboru vse zavrešči, srenja vran se razleti po polju, lisica pa moško odnese plen in izgine, krita z vrtnimi plotovi, v gmajno proti svojemu brlogu.« Ded je vstal, iztrkal pepel iz čedre in rekel: »Čedre je konec, zgodbe tudi. Pojdiva gledat, če bo kmalu večerja.« GOZDNE SKRIVNOSTI Kadar koli me je oče kot dečka kam poslal, mi je vselej naročil: »Pa oči s sabo vzemi!« Kratek in važen nauk. Nikoli ga nisem pozabil, tudi v starosti ne. Če sem utegnil iti od doma, iz mestnega prahu in šuma, za nekaj dni v mirno in tiho naravo, sem najrajši hodil po gozdu. Toda ne po izhojenih stezah in izvoženih kolesnicah. Ne. Najrajši po gozdih brez potov. Vselej sem kaj novega ugledal. Zdelo se mi je, da so to skrivnostni in nepokvarjeni templji narave. Ko sem se nekoč počasi in tiho premikal skozi gozd, sem se ustavil pri samotni stari smreki. Ob njej je bilo prislonjeno veliko mravljišče. Od te umetno zložene kope so držale tri ceste, po katerih je mrgolelo polno mravelj. Sedel sem in gledal živahne stezice. Po njih so se vračale pridne delavke proti domu. Nobena ni bila prazna. Vsaka je vlekla ali drobno stebelce za oporo v domu ali zrno v kleščah, tudi žužka, gosenico, sladek cvetni listič. Ko so se srečevale s tovarišicami, ki so odhajale šele od doma na bero, so se za hip ustavile, se pobožale s tipalnicami — menda so se pogovarjale — potem pa naglo odbrzele vsaka v svojo smer. Ko ves zamišljen ogledujem in občudujem to pridno, delavno ljudstvo, zaslišim čudno vabeč ba-ba-ba. To je glas divje kure! Naše domače kokoši vabijo: ko-ko-ko, divje imajo drugačen klic. Tiho sem obsedel pod grmom za mravljiščem. Klic divje kokoši se je bližal. Kmalu sem jo zagledal, kako je brskala po listju in vabila kakih deset drobnih piščančkov k sebi. Večkrat je prenehala z brskanjem, iztegnila vrat, se ozrla z bistrim pogledom krog sebe in nadaljevala pot v smeri proti mravljišču. Krit z grmom se nisem ganil. Skoraj dihati si nisem upal. Koklja z zborom otročičkov je prihajala vedno bliže mravljišču. Tik pred njim se je ustavila, skrbno premerila s sukajočo se glavo vso okolico, nato pa se odločno lotila doma mravelj. Na vse plati so leteli drobci te umetelne stavbe. Mravelj se je polastila zbeganost. Vse je gomazelo in plezalo na divjega roparja: na noge, po perju, na vrat. Koklja se ni zmenila za drobne ugrize mravelj. Stavba mravljišča je bila hitro razdejana in v toplem dnu se je pokazala zaloga belih jajčkov — bub. Koklja je poklicala družinico in izbrskala vse belo mravljinih jajčkov. Piščančki so planili po njih. Mravlje so jim lezle po glavah in nežicah. Nič zato. Mali drobiž je kljuval in užival. Slovesne gostije ni bilo konec, dokler ni bilo zadnje jajčece pospravljeno v lačnih kljunčkih. Tedaj je koklja oznanila, da je gostije konec, in jih odvedla od razkopane razvaline. Potoma se je drobiž otresal mravelj, ki so mu še gomazele po vratu in po puhastem telesu. Nedaleč od razdejanja se je koklja hipoma ustavila in se srepo zagledala v neko smer. Ozrl sem se tja. Črn smrček in dva priostrena rjava uhlja sta kukala iz trave. Lisica! sem takoj ugotovil. Prek majhnega robiča se je počasi pokazala vsa njena glava. Koklja je stala nepremično z visoko iztegnjenim vratom. Ko se je lisica potegnila čez robiček, je koklja zahreščala s čudnim glasom. Piščančki so ga umeli: »Skrijte se!« je pomenil. Kot bi trenil, se je ves tropič otročičkov razletel in bliskovito izginil v grmičevju borovnic in druge zelene podrasti pod bukovjem. Koklja pa je pogumno, kar izzivajoče stala, kjer je bila, sovražno zazrta v plazečo se lisico. Ta se je komaj vidno pomikala proti koklji, ki se vsa pogumna ni ganila, kakor bi klicala lisico na korajžo. Kar zbal sem se za kokljo. Mikalo me je, da bi zadegal palico proti lisici, ki ni bila več sedem korakov od koklje. Iz plazeče lege se je lisica dvignila, da bi v skoku planila na kokljo. Tedaj je koklja zavreščala in se bliskovito s perutmi odmaknila za nekaj korakov. Lisica se je zopet prihulila k tlom, koklja pa jo je vnovič izzivala s hreščečim glasom. Lisica je vstala in se v dveh skokih zelo približala koklji. Ta se še ni ganila. Z odprtim kljunom je grozila roparici, ki se je pripravljala na nov skok. Tedaj se je koklja kričeč spet umaknila, toda le za nekaj korakov in vnovič začela izzivati napadalca. Ta zanimiva igra izzivanja se je še nekajkrat ponovila, dokler nista koklja in lisica prišli čez robič in ju nisem več videl. Morda dvakrat, trikrat sem še zaslišal divje hreščeči glas koklje, potem je vse utihnilo. Kaj sedaj? Ali je drzna koklja le prišla v zobe lisici? Še sem sedel tiho in opazoval uboge mravljice, ki so se takoj lotile, da bi si popravile razdejano mesto. Ko se dobre četrt ure ni nič ganilo, sem vstal izpod grma in šel iskat piščančke. Če jim je roparica lisica umorila mater, jih poberem in odnesem s seboj v kočo. Tako sem sklenil. Iščem in iščem, ničesar ne najdem. Slednjič zadenem z nogo v rumenkasto kepico. Bil je piščanček, ki je ležal vznak in s krempeljci držal na sebi šop suhega bukovega listja. Takoj mi je bilo vse jasno. Na materin klic »krijte se« so se potaknili po okolici, vsak je zagrabil s krempeljci suhega listja, se ulegel znak in se pokril. Kdo jih je tega naučil? -—- Zamišljen sem obstal ob tej skrivnosti. Kar je završalo med bukovjem. Zviška je priletela mati koklja, poklicala piščančke in vse je oživelo in zagomazelo po listju. Pritekli so k nji in se ji stisnili pod peruti. Toda skrbna mati jih je takoj dvignila in odvedla navzdol. Vedela je, da lisica utegne po sledu priti nazaj, ko je videla kokljo, da je odfrčala, in jo vnovič napasti. Zato je morala ljubo družinico speljati v varno zavetje. Pa še recite, da na svetu ni boja za obstanek! Zatopljen v misli sem se vrnil v svojo kočo. LISICA PRI LOVSKEM OBEDU Človek je bil že v pradavnih časih lovec' in je rad lovec še danes. Učeni raziskovalci starodavnih prebivališč odkrivajo v gorah v zasutih votlinah sledi pračloveka. Ta se je razen z zelišči in sadeži preživljal zlasti z lovom. Trd boj je bil z zvermi, ko človek ni še imel ne noža ne sulice. pižmovka V ognju priostren drog mu je bil sulica, na ostro obrušen kamen mu je bil za sekiro, za nož pa kost kake zverine. Tak je bil lovec v davnih časih. Tisočletja so prešla, preden je človek imel nož iz železa, sulico in puščico. Prej je lovil zverino tudi na zanke, ki si jih je sesukal iz živalskih čreves. Divjačino je lovil celo z globokimi jamami. Te je izkopal tam, kjer je imela divjad svoje stag-ne, in jih rahlo prekril z vejami. Nanje je nasul prsti. Ko je divjad šla ponoči po navajenih potih in stagnah na lov, je štrbunknila v jamo in je bila ujeta. Ko si je človek udomačil živali, mu je na lovu pomagal pes, konj, slon, tudi izurjen sokol. Vsa ta živad je človeku pomagala tudi v bojih s sosednjimi rodovi. V starem svetem pismu beremo, kako se je velikan Samson maščeval nad rodom Filistejcev, ki so mu uplenili ženo. Nalovil je s tovariši tri sto lisic. Te je po dve in dve zvezal skupaj za repe. Vsakemu paru je pripel na zvezana repa osmoljeno baklo. Potem je bakle prižgal in lisice pognal na polje Filistejcev. Bakle so zažgale stavke1 požetega žita in tudi zrelo, še stoječe posmodile. Ogenj se je širil in plamen segel v vinograde in oljčnike. Tako se je Samson znesel nad sovražnimi Filistejci s prečudno lisičjo vojsko, ki jo je pognal na njihova polja. Danes na lovu govori in gospodari puška. Tudi jaz sem bil nekoliko lovca. Najrajši sem hodil na lov sam. Srce mi ni dalo, da bi bil kar vprek pobijal. Rad sem odbil najstarejšega divjega petelina. Ta je gospodaril nad vso okolico. Ce se je oglasil mladinec, je sfrčal proti njemu, ga pregnal z veje in mu velel molk. Nekoč sem zalezoval takega starca. Ni lahka reč. Preveč je oprezen. Ko se mi je le posrečilo, da sem ga izpodlezel in je padel, je priletelo sedem mladih petelinov. Nisem streljal. Dobro jutro sem jim voščil in jih vprašal: »Ali ste prišli k pogrebu?« — Če sem naletel na smo z enim ali dvema 1 Stavka — razstavka, kopica, kup snop j a na njivi. ljubkima mladičema, se mi je vse uprlo, da bi pomeril na mater. Kdor strelja na vse, kar leze in gre, ni pravi lovec. Takemu smo rekli mrhar — mrhovinar. Nekoč sem bil povabljen na lov pod Mo-krcem. Šel sem. Pogon je bil dolgotrajen. Odzvonilo je že poldne, preden je trobentač naznanil, da je konec pogona. Najstarejši logar Lenič je bil zakuril, še preden smo prišli. Prislonili smo puške k drevesom in posedli krog ognja. Zelo mraz je bilo. Vsak je potegnil iz torbe, kar si je bil prinesel za obed. Med oddihom se je razpletel pogovor kot vselej ob taki priliki: kdo je kaj videl, kdo streljal, kdo zgrešil, kdo zadel. Logarji so položili nastreljeni plen na trato blizu ognja: dva srnjaka, tri zajčke in lisico — kožuhasto starko. Najstarejši lovec Lenič, z dolgo, belo, od tobaka porumenelo brado, se pogonov ni več udeleževal. Za kurjača je bil lovski družini. Skoraj vselej je napekel tudi krompirja. V tej peki je bil res mojster. Noben krompirček ni bil ožgan. Vsak je imel lepo zarumenelo skorjo, ki je prijetno hrustala pod zobmi. Ta dan je pridodal k pečenemu krompirju še čutaro slivovke, ki jo je sam nakuhal. Ob pijači so se jeziki še bolj razvezali. Poprosili smo našega gostoljubnega Abrahama — Leniča — naj nam pove kako lovsko. Ni se prida otepal, čeprav je sodil, da smo gotovo že vse slišali. Vsi smo mu v en glas zagotavljali, da gotovo ni še vseh povedal. »Ali bi tisto o gosposkem lovcu, ki je dve uri sedel na zajcu?« »Ta je res nova! Stric Lenič, na dan z njo!« Čutara je romala od rok do rok, Lenič se je oprl na palico, s katero je v žerjavici obračal krompir, in začel: »Ko sem bil še v fantovskih letih in služil za lovskega poganjača, so mi izročili starega gospoda, da ga popeljem na stojišče. V Ljubljani je bil za sodnika. Osivel in preveč naglušen je že bil za lovca. Pa dober človek. Vselej mu je kaj padlo izpod palca, ker sem mu odnašal puško in nahrbtnik. Če je bilo mraz, tudi kožuh. Tega sem torej tistega dne vodil na stojišče. Ko je prihropel za mano na določeno mesto, se je lep čas oddihal in po požirkih srebal čaj iz take steklenice, ki se pijača v njej nikoli ne shladi. Ko je prišel do mirne sape, si je oblekel kožuh, zadel tisto gosposko bisago, ki ji zdaj pravijo oprtnik, in segel po puški. ,No, fant, sedaj mi pokaži, kje bo prišla divjad!1 ,Lejte, tukaj gor jo bo p rim ah al zajček. Tamle tam se bo priplazila lisica. Čez tistile robič priskače bržkone kak star rogač — srnjak.1 ,Dobro je. Sedaj vse vem. — In ti? Da se ne potegneš kam predaleč. Teže plena ne bom sam prenašal.' ,Nič se ne bojte. Takoj za robom bom stal in hitro priskočil, ko bo kaj padlo. Veliko ognja in dober pogled!' Šel sem tako blizu in se prikril v grmovju, da sem ga imel vedno v očeh. Najprej se je razgledal na vse plati. Potem je iskal, kam bi sedel. Všeč mu je bila mlada bukev, ki je bila od snega pripognjena zrasla v krivino. Zvabila ga je k sebi. Pomeril je, kako bi se udobno sedelo na njej. Prileglo se mu je. Puško je prislonil ob drevo, sedel, poiskal naočnike in iz žepa privlekel jutranji časopis. Bržkone si ga je bil grede iz Ljubljane kupil. Razgrnil ga je in bral. Med branjem je včasih zmajal z glavo, včasih prikimal, včasih z roko zapretil. Kakršno je pač bilo branje. Ko so spodaj zapeli psi, je mož časopis zravnal, ga del v žep in segel po puški. Ker se je lajež psov odmikal od njega, je spet izvlekel časopis. In prav takrat se je pod grmi pritihotapila — ne za trideset korakov od njega — imenitna lisica. Najrajši bi ga bil potegnil za ušesa. Seveda, lisica hodi čudno tiho, naglušni mož, zaverovan v branje, je ni slišal. Psi so vnovič zapeli. Usledili so bili lisico. Dva z najboljšim nosom sta prilajala blizu mimo njega. Mož je odvrgel časopis, dvignil puško in pomeril. Bal sem se, da sproži v psa. Ni. Ko sta psa zginila čez rob in gnala dalje, je gospod poiskal v nahrbtniku spet čaj in se okrepčal. — Ves čas mi je bilo na smeh. Ko je lajež utihnil, je položil puško na kolena in vnovič bral časopis. ,Ali se ga bo iz glave naučil?' sem se vprašal. Prav kmalu pa jo previdno priroma star srnjak. Obstane in posluhne, kje so psi. Na krožniku se je možu ponujal, on je pa bral. Takrat me je zmoglo, da sem zavpil: ,Srnjak! Streljajte!' Možu je padel časopis iz rok, srnjak je zaradi mojega krika planil in po bregu izginil v gošči. Ko je trobentač po dveh dolgih urah naznanil konec gonje, sem stopil do gospoda sodnika. Povedal sem mu, kaj sem videl. Hudo žal mu je bilo. Časopis je jezno zmečkal in osvaljek vrgel v listje. ,Preklicani časopis mi je od jedel lisico in srnjaka.' Vstal je in potegnil oba naboja iz puške ter jo jezno zaklopil, da je zaropotalo. V tistem hipu se je od ropota zbudil zajec, ki je dve uri spal pod krivino bukve, kjer je prej sedel ta mestni lovec — tako rekoč na zajcu. — Res je, da krog sv. Martina zajec tako trdno spi, da lahko nanj stopiš, pa se ne gane. — Uhača je v skokih odneslo čez grme. Lovec s prazno puško je z odprtimi usti zijal za njim. Vidite, taki lovci so mestni možje.« Vsi smo se mu z burnim smehom zahvalili za tako imenitno lovsko zgodbo. »Stric Lenič, še eno,« je želela vsa družba. »Tisto, tisto,« je povzel njegov sosed, logar Krevh, »kako ste prvič streljali zajca!« »Saj bi jo povedal, ko bi me ne bilo sram.« »Nič sram. Imeniten fantovski burk je bil.« »Povejte, povejte!« je želela družba. Lenič se je oprl na kol, ko si je z njim izgrebel zadnji krompirček iz žerjavice, in povedal. »Ko sem dobil prvo puško, da sem smel z njo na rami očitno skozi vas, sem bil otroško vesel. Nič še nisem ustrelil z njo. Ko je padlo za ped prvega snega, sem usledil zajca, ki je hodil k našemu stogu obirat korenjevec. Vzel sem kupček sena, nanj položil nekaj korenov in vse postavil na sneg, pol streljaja od naše kajže. Povedal sem tovarišem, da sem nastavil zajcu in ga bom počil kar skozi okno naše hiše. Ob polni luni sem sedel pri odprtem oknu s pripravljeno puško in gledal na vabo, ki sem jo pripravil. Res se začne nekaj sivega gibati na kupčku. Zdelo se mi je, da se gibljejo zajčevi uhlji. Pomerim, ustrelim. Zajec pa steče po snegu proti kozolcu. Jaz iz hiše. Krvav sled sem videl v snegu. S puško v roki sem hitel proti stogu. Tam pa me sprejme smeh porednih fantov, ki vsi zbeže. Sam sem obstal — ne pred zajcem — pred staro nogavico. Navihanci taki so natlačili slame v nogavico, ji naredili uhlje, v slamo vtaknili steklenico rdeče tesarske barve, nogavico pa o tvezli na dolg motvoz in z njim po strelu povlekli zlaganega zajca pod kozolec. Trd od jeze in sramote sem šel v hišo. Molčal sem. Pa kaj mi je pomagalo, ko so fantje ta burk z nogavico raztrobili po vsej vasi.« Lenič je nekam jezen povrtal po žerjavici. Vsa družba se mu je smejala. Takrat zakriči logar Krevh: »Lisica je ušla!« Vsi smo šinili kvišku in pograbili puške. Streljali smo za njo, ko je bila že tik grmovja. Pokalo je, kakor bi bila vojska; a lisica je srečno unesla kosmati rep. Lenič nas je naslonjen na kur jaški kol mirno gledal in se veselo smejal. Privoščil nam je in razložil: »Omamljena je bila. Meni se je že primerilo, da sem jo nesel v roki. Za zadnje noge sem jo držal. Ali me spak ne brcne, se mi izmuzne iz roke in unese svoj kožuh. Taka je lisica.« TO JE BILA JASA Feliks S a 11 e n V zgodnjem poletju je drevje pod sinjim nebom tiho in z razprostrtimi vejami srka moč, ki jo lije sonce. V gošči brste ob sečeh in po grmovju cvetovi, bele, rdeče ali rumene zvezde. Ponekod že poganjajo v neštete plodove, ki tiče nežni trdno in krepko na tankih konicah vejic kakor drobne, stisnjene pesti. Iz tal klijejo pisane glavice mnogoterih cvetlic, da gori zemlja na dnu temačnega gozda v sproščenih, žarečih barvah. Povsod dehti po mladem listju, po cvetju, po vlažni zemlji in zelenem lesu. Ko zasije zora in ko zaide sonce, zadoni po gozdu na tisoče glasov in od jutra do noči brne v dehteči tišini čebele, buče ose in vrše čmrlji. V takih dneh preživlja Bambi svojo rano mladost. Hodi za materjo po ozki stezici, ki se vije skozi grmičje. Kako prijetno je hoditi tod! Gosto listje ga nežno boža po bokih in se voljno umika vsaksebi. Povsod se zdi pot desetkrat zastavljena in zaprta, toda po njej je mogoče hoditi udobno in zložno. Križem kražem po gozdu se prepletajo take steze. Mati pozna vse in če Bambi kdaj obstane pred grmovjem kakor pred nepredirnim zelenim zidom, najde mati brez obotavljanja in iskanja vselej pravo pot. Bambi sprašuje. Rad sprašuje mater. Zanj ni lepšega, kakor venomer spraševati in potem poslušati, kaj mu mati odgovarja. Bambi se ne čudi, da mu brez prestanka in težav prihaja na misel vprašanje za vprašanjem. To se mu zdi docela naravno in na moč očarljivo. Opaja ga tudi radovednost, ko čaka na materin odgovor. In kar koli odgovori, vselej je zadovoljen. Vedno je seveda ne razume, toda tudi to je lepo, kajti če hoče, jo lahko še in še sprašuje. Včasih je nič več ne vpraša in tudi to je lepo, kajti potlej si beli glavo, razmišlja o tem, česar ni razumel, in si skuša po svoje razložiti. Včasih dobro ve, da mu mati namenoma ne odgovori natančno in mu ne pove vsega, kar ve. To je pa najlepše. Šele tedaj postane nadvse radoveden, prevzame ga skrivnostna in Objavljamo odlomek iz knjige Feliks Salten, Bambi — Življenjepis srnjač-k a. Knjiga je izšla lansko leto pri Mladinski založbi v Ljubljani. Bambi je očarljiva povest, ki bo navdušila vsakega lovca. osrečujoča slutnja, nekakšno pričakovanje, da mu je tesno in lepo hkrati, tako lepo, da molči. »Čigava je ta pot, mati?« povpraša. Mati odgovori: »Naša.« Bambi nadaljuje: »Tvoja in moja?« »Da.« »Najina?« »Da.« »Samo najina?« »Ne,« pravi mati, »nas srn. . .« »Kaj so srne?« vpraša Bambi in se smeje. Mati ga pogleda in se tudi zasmeje: »Ti si srna in tudi jaz sem srna. To so srne. Ali zdaj razumeš?« Bambi se tako zasmeje, da visoko poskoči. »Da, razumem. Jaz sem majhna srna, ti si pa velika srna. Kajne?« Mati prikima. »Tako je.« Bambi se spet zresni: »Ali so razen naju še druge srne?« »Da,« odgovori mati. »Mnogo jih je.« »Kje pa so?« vzklikne Bambi. »Tu in povsod.« »Toda . . . saj jih ne vidim.« »Videl jih boš.« »Kdaj?« Bambi ves radoveden obstane. »Kmalu.« Mati gre mirno dalje. Bambi drobenclja za njo. Molči in tuhta, kaj naj bi pomenil: »Kmalu«. Posveti se mu, da »kmalu« gotovo ni »takoj«. Ni pa si na jasnem, kdaj preneha biti »kmalu« — »kmalu« in se spremeni v »dolgo«. Nenadoma vpraša: »Kdo je naredil tole stezo?« »Mi,« mu odgovori mati. Bambi se začudi: »Mati? Ti in jaz?« Mati mu odvrne: »No, mi.. . me srne.« Bambi povpraša: »Katere?« »Vse,« ga zavrne mati. Hodita dalje. Bambi je dobre volje in mika ga, da bi skočil s poti, pa le pridno sledi materi. Na tleh pred njim zašumi. Nekaj, kar skrivajo listi praproti in ločike, se premika s krepkimi gibi. Tanek glasek obupno zacvili in nato vse potihne. Le listi in bilke na tistem mestu sunkoma trepetajo. Dihur je ujel miš. Smukne čez stezo, se prihuli in se spravi nad kosilo. »Kaj je bilo to?« vpraša prestrašeni Bambi. »Nič,« ga miri mati., »Toda . ..« drgeta Bambi, »toda . . . saj sem videl.« »Nikar se ne boj,« pravi mati. »Dihur je umoril miš.« Bambi se je hudo prestrašil. Srce mu stiska velika, neznana groza. Šele čez nekaj časa lahko spet govori in vpraša: »Zakaj je umoril miš?« »Ker ...« okleva mati. ». .. stopiva hitreje,« kakor da bi se medtem nečesa domislila in pozabila njegovo vprašanje. Odskaklja in Bam-bi poskakuje za njo. Dolgo hodita in molčita. Potem jo Bambi pritajeno vpraša: »Ali bova tudi midva kdaj umorila miš?« »Ne,« mu odgovori mati. »Nikoli?« vpraša Bambi. »Nikoli.« »Zakaj ne?« vpraša Bambi sproščeno. »Ker mi nikogar ne morimo,« reče mati preprosto. Bambi postane spet vesel. Z mladega jesena ob poti glasno zavrešči. Mati se za to ne zmeni in gre svojo pot. Bambi pa radoveden obstane. Dve šoji se v vejevju prepirata za gnezdo, ki sta ga napadli. »Poberite se, potepinka!« kriči prva. »Nikar se ne razburjajte, trapa,« ji odgovarja druga, »prav nič se vas ne bojim.« »Iščite si gnezda sami, vi tatica tatinska!« rohni prva. »Glavo vam razčesnem!« Vsa je iz sebe. »Taka packa!« se dere, »taka packa!« Druga zagleda Barabija, sfrfota nekaj vej niže in ga nahruli: »Kaj zijaš, smrkavec! Poberi se!« Prestrašeni Bambi odskaklja, doide mater, hodi preplašen spodobno za njo in misli, da ni opazila, kako je zaostal. Čez čas jo povpraša: »Mati. .. kaj je ,packa’?« Mati mu odgovori: »Ne vem.« Bambi premišljuje. Nato spet vpraša: »Mati, zakaj sta bili druga na drugo tako jezni?« »Za hrano sta se prepirali,« odgovarja mati. Bambi vpraša: »Ali se bova tudi midva kdaj prepirala za hrano?« »Ne,« pravi mati. Bambi vpraša: »Zakaj ne?« Mati mu odvrne: »Za vse je hrane dovolj.« Bambi hoče še nekaj vedeti: »Mati. . .!« »Kaj bi rad?« »Ali bova tudi midva kdaj jezna drug na drugega?« »Ne, otrok moj,« pravi mati, »pri nas se nikoli ne prepiramo.« Hodita dalje. Naenkrat se odpre pred njima svetla jasa. Nič več ni zelenega, prepletenega grmičja in grmovja, in poti je konec. Še nekaj korakov in že sta v svetli svobodi, ki se odpira pred njima. Bambi bi najraje skočil na jaso, toda mati obstane. »Kaj je to?« zakliče nestrpno in ves zamaknjen. »Jasa,« odgovori mati. »Kaj je ,jasa’?« hoče vedeti Bambi. Mati mu prestreže besedo. »Boš že videl.« Zresni se in postane pozorna. Negibno stoji z visoko dvignjeno glavo, napeto posluša, z globokim dihanjem ovohava veter in je zelo stroga. »V redu je,« reče naposled, »kar pojdiva.« Bambi skoči, toda mati mu zastavi pot. »Počakaj, dokler te ne pokličem.« Bambi jo takoj uboga in se ne gane. »Tako je prav,« ga pohvali mati. »Sedaj pa si dobro zapomni, kar ti bom povedala.« Bambi posluša, kako razburjeno govori mati in je zelo vznemirjen. »Ni tako preprosto, iti na jaso,« nadaljuje mati, »nevarno je in težko. Ne sprašuj, zakaj. Kasneje boš izvedel. Sedaj stori natančno tako, kakor ti porečem. Ali boš?« »Bom,« obljubi Bambi. »Dobro. Najprej pojdem sama na jaso. Ti ostani tu, čakaj in me pozorno opazuj. Neprestano me glej. Če boš videl, da tečem spet nazaj, se hitro obrni in, kolikor naglo moreš, zdirjaj v goščavo. Dohitela te bom.« Mati utihne. Zdi se, da preudarja, in nato živo nadaljuje: »Naj bo, kakor hoče, le teci, dirjaj, kolikor te noge neso. Dirjaj .. . čeprav se kaj zgodi... čeprav vidiš, da sem... da sem se zgrudila... ne meni se zame, razumeš? . .. Kar koli vidiš ali slišiš . .. samo proč, takoj in hitro, kolikor moreš...! Ali mi obljubiš?« »Obljubljam,« reče tiho Bambi. »Če pa te pokličem, pridi,« nadaljuje mati. »Na travniku se boš lahko igral. Lepo je in všeč ti bo. Samo ... to mi moraš še obljubiti: čim te pokličem, moraš priti k meni. Takoj! Slišiš?« »Da,« obljubi Bambi še tiše. Mati govori tako resno. Mati nadaljuje: »Če te pokličem... tam zunaj... se ne smeš nič obirati in nič spraševati, marveč zdirjaj za menoj kot veter. Zapomni si! Brez premišljanja, brez obotavljanja .. . takoj, čim začnem jaz teči, na noge in v dir in ne ustavljaj se, dokler ne bova spet v goščavi. Ali ne boš pozabil?« »Ne,« odgovori Bambi zakrbljeno. »Tako, zdaj pojdem,« pravi mati in zdi se, da se je nekoliko pomirila. Stopi iz gošče. Bambi, ki ne odvrne pogleda z nje, vidi, kako stopa počasi in z visokimi koraki. Stoji v pričakovanju strahu in ves radoveden. Vidi, kako mati na vse strani prisluškuje, vidi, kako se zdrzne in se zdrzne tudi sam, pripravljen skočiti nazaj v goščavo. Potlej se mati spet umiri in ko mine minuta, se razveseli. Upogne vrat, ga izproži, zadovoljna pogleda in zakliče: »Pridi!« Bambi skoči iz gozda. Tako očarljivo močno ga prevzame neizmerno veselje, da v hipu pozabi na strah. V gošči je videl nad seboj le zelene krošnje dreves in skoznje včasih majhne, razsejane sinje lise. Na jasi pa gleda prostrano, visoko in daljno nebesno modrino, ki ga osrečuje, ne da bi vedel čemu. V gozdu je poznal sonce le po širokih posamičnih pramenih ali po nežnem drgetanju svetlobe, ki se je vsa zlata utrinjala skozi vejevje. Na jasi stoji nenadoma v vroči bleščavi, ki pronica vanj in ga docela prepoji. Stoji v dobrodejnem žaru, ki mu slepi oči in sprošča srce. Bambi je opojen; ves je iz sebe, ponori. Poskakuje v zrak kakor brez uma: trikrat, štirikrat, petkrat! Ne more drugače, mora. Žene ga, da bi poskakoval. Njegovi mladi udje so tako krepko napeti, diha globoko in lahkotno in pije z dihanjem, pije z mnogoterimi vonjavami jase tolikanj prešerno radost, da mora poskakovati. Bambi je otrok. Če bi bil človeški otrok, bi bil vriskal. Pa je le mlad srnjaček in srne ne znajo vriskati, vsaj ne tako kakor človeški otroci. Zatorej vriska po svoje: z nogami, z vsem telesom, s katerim se poganja v zrak. Ob njem stoji mati in se raduje. Vidi, da je Bambi ponorel. Vidi, kako poskakuje, kako nebogljeno pada na isto mesto, kako osupel in omamljen strmi predse in se v naslednjem hipu spet požene kvišku. Mati ve, da je Bambi poznal doslej samo ozke gozdne steze, da je bil navajen v minulih kratkih dneh svojega življenja le na utesnjeno goščavo in da zato ne more z mesta, ker še ne zna dirjati po prostrani jasi. Mati se skloni med izproženi prednji nogi, za hip se nasmehne Bambiju, udari z nogami in zavihra v krogu, da šelesti za njo visoka trava. Bambi se prestraši in stoji negibno. Ali je to znak? Ali naj zbeži v goščavo? Mati mu je rekla, naj se ne meni zanjo, kar koli bi videl in slišal; le proč, kar se da naglo! Hoče se obrniti in zbežati, kakor mu je ukazala. Tedaj pridirja mati. Prihiti s čudovitim šelestenjem, obstane dva koraka pred njim, nasmehne se in mu zakliče: »Ujemi me vendar!« In kakor bi trenil, spet prhne. Bambi je zmeden. Kaj pomeni to? Kaj je z materjo? Toda že spet se mu približuje, tako divje naglo, da bi se Bambiju skoraj zvrtelo v glavi; s smrčkom ga dregne v bok in hitro reče: »Ujemi me vendar!« in spet oddirja. Bambi se požene za njo. Toda le nekaj korakov, kajti koraki se takoj spremene v lahne poskoke. Nosi ga in misli, da leti. Samo ga nosi. Prostor je pod njegovimi koraki, prostor pod njegovimi skoki, prostor, prostor. Bambi je ves iz sebe. V ušesih mu prelestno šelesti trava. Mimo njega vrši opojno lepo in mehko kakor svila. Dirja v loku, zavrti se in šine v nov krog, sprevrže se in švistne naprej. Mati že nekaj časa stoji, sope in se obrača za dirjajočim Bambijem. Bambi divja. Nenadoma omaga. Ustavi se in gre z visokimi, mičnimi koraki k materi in jo ves srečen gleda. Nato se drug ob drugem vesela sprehajata. Odkar je Bambi prišel na jaso, je čutil nebo, sonce in zeleno planjavo le s svojim telesom; samo z zameglenim, opoj enim pogledom je videl nebo; samo s prijetno pregretim hrbtom in okrepčujočim dihanjem je čutil sonce. Šele sedaj uživa lepoto jase z očmi, ki jih na vsak korak presenečajo nova čuda. Tod ne vidi niti pedi prstenih tal kakor v gozdu. Bilka se drenja ob bilki za sleherni prostorček, stiska se in kipi v razkošni lepoti, rahlo se umika koraku in se takoj spet pomirljivo vzravna. Širna zelena planota je posuta z marjeticami, z vijoličasto in rdeče nadahnjenimi debelimi glavicami cveteče detelje in bleščeče sijočimi zlatimi glaviči, ki jih regrat moli pod nebo. »Poglej, mati!« zakliče Bambi, »cvetlica leti.« »To ni cvetlica,« pravi mati, »to je metulj.« Očaran gleda Bambi za metuljem, ki se neizmerno nežno odtrga od bilke in odplava v vrtoglavem letu. Tedaj opazi Bambi, da se spreletavajo po zraku nad jaso mnogi metulji, na videz naglo, pa vendarle počasi. Poletavajo, opotekajo se navzgor in navzdol, igrajo se in Bambi je navdušen nad njihovo igro. Prav taki se zde kakor letajoče cvetlice, vesele cvetlice, ki nočejo stati na svojih stebelcih in so se namenile, da bodo nekolikanj zaplesale; ali cvetlice, ki jih je poslalo sonce, pa še nimajo prostora in izbirčno iščejo, se spuščajo in izginjajo, kakor da bi že našle svoj prostor; toda takoj se spet dvigajo, zdaj niže, zdaj više, ter iščejo, iščejo, ker so pač najboljši prostorčki že zasedeni. Bambi gleda za njimi. Tako rad bi enega izmed njih videl od blizu, tako bi si rad vsaj enega bolj natančno ogledal, pa se mu ne posreči. Neprestano se izmikajo, se spreletavajo drug v drugega, da je docela zmeden. Ko spet pogleda na tla, se naslaja nad tisočerim, šumečim, bujnim življenjem, ki kipi pod njegovimi koraki. Na vse strani šviga in se iskri, buči in vrvi in v naslednjem hipu spet tone v zeleno zemljo, iz katere se je rddilo. »Kaj je to, mati?« vpraša Bambi. »To so malčki,« odgovarja mati. »Poglej,« vzklikne Bambi, »tule skače travica. Ne ... kako visoko skače!« »To ni travica,« razlaga mati, »to je dobra kobilica.« »Zakaj tako skače?« vpraša Bambi. »Ker hodiva tod,« odgovarja mati, »... boji se.« »Oh!« Bambi se skloni h kobilici, ki sedi na marjetici. »Oh,« pravi Bambi vljudno, »nikar se ne bojte, prav nič hudega vam ne bova prizadejala.« »Ne bojim se,« odgovori kobilica s škrta-jočim glasom. »Samo v prvem hipu sem se utrašila, ker sem se ravno pogovarjala s svojim možem.« »Oprostite, prosim,« pravi Bambi skromno. »Zmotila sva vaju.« »Nič ne de,« skržne kobilica. »Ker sta vidva, nič ne de. Toda nikoli ne vemo, kdo prihaja, in moramo paziti.« »Danes sem namreč prvič v svojem življenju na jasi,« pripoveduje Bambi. »Mati mi je...« Kobilica stoji kakor kozliček z upognjeno glavo, zresni obraz in mrmra: »To me ne zanima. Ne utegnem klepetati z vami, poiskati moram svojega moža. Hop!« In že je ni več. »Hop!« ponovi razočarani Bambi in se čudi, kako visoko je skočila in izginila. Bambi zdirja k materi: »Mati... z njo sem se pogovarjal!« »S kom?« vpraša mati. »S kobilico,« pripoveduje Bambi, »z njo sem se menil. Tako prijazna je bila z menoj. Zelo mi je všeč. Čudovito lepo je zelena in na robovih prozorna, kakor ne more biti noben, niti najtanjši list.« »To so krila!« »Tako?« Bambi pripoveduje dalje. »In resen, zelo zamišljen obraz ima. Z menoj pa je bila vendarle prijazna. In kako zna skakati! Gotovo je od sile težko. ,Hop!‘ je rekla in je tako visoko skočila, da je sploh nisem več videl.« Hodita dalje. Pogovor s kobilico je Barabija vznemiril in nekoliko utrudil, kajti prvič se je zgodilo, da se je menil s tujcem. Postal je lačen in privil se je k materi, da bi se utešil. Ko se spet umiri in sanja nekaj časa rahlo, sladko opojen, kakor vselej, kadar se pri materi poteši, zagleda v bujni travi svetlo cvetlico, ki se giblje. Bambi natančno pogleda. Ne, ni cvetlica, marveč metulj. Bambi se splazi bliže. Metulj udobno visi na bilki in lahno vztrepetava s krili. »Prosim, ostanite!« mu zakliče Bambi. »Zakaj pa naj bi ostal? Saj sem vendar metulj,« mu začudeno odgovori. »Samo malo posedite,« ga poprosi Bambi, »že dolgo si vas želim od blizu ogledati. Ustre-zite mi, prosim!« »Naj bo,« pravi belin, »toda ne dolgo.« Bambi stoji pred njim. »Kako ste lepi,« zakliče očaran, »kako čudovito lepi! Kakor cvetlica!« »Kaj?« Belin zatrepeta s krili. »Kakor cvetlica? Metulji smo prepričani, da smo lepši kakor cvetlice.« Bambi je v zadregi. »Seveda,« jeclja, »mnogo lepši... oprostite ... hotel sem le reči.. .« »Bore malo mi je mar, kaj ste hoteli reči,« odvrne metulj. Spogledljivo upogiba svoje ozko telo in se nečimrno poigrava s tankimi tipalkami. Bambi ga zamaknjen gleda. »Kako ste zali,« pravi, »kako ste nežni in zali! Kako krasna so vaša bela krila!« Metulj na široko razprostre svoja krila, nato jih dvigne in tesno strne, da so podobna razpetemu jadru. »Oh,« zakliče Bambi, »zdaj vem, da ste lepši kakor cvetlice. In tudi letati znate, cvetlice pa ne, ker so prirasle; to je tisto.« Metulj se dvigne. »Dovolj,« pravi. »Jaz znam letati!« Nato se dvigne s tako lahkoto, da ni mogoče opaziti in ne prav dojeti, kdaj. Bela krila se nalahko in ljubko zganejo in metulj že plava po sončnem siju. »Samo vam na ljubo sem tako dolgo sedel,« pravi ter se spreletava pred Bambi jem navzgor in navzdol, »in zdaj bom odletel.« To je bila jasa. ZADNJI MOJIH SPOMINOV Jakob Medved Se neki lovski dogodek hočem ob koncu svojih spominov oteti pozabi. Bilo je v prvi polovici januarja, ko je bil določen lov na zajce in lisice v Olimski hosti, uro hoda iz Šentpetra. Olimska bosta, takrat last podčetrške graščine, je precej visok hrib ob podbreški meji. Na zahodu in severu je strm, proti vzhodu pa prehaja v nizko gričevje, kjer meji na bukov gozd Križanvrha. Od vrha se vleče proti jugovzhodu velika jama, ob kateri vodi položna pot na vrh. Porasla je bila z mladim, neenakomernim smrečjem. Nas Šentpetrane z Levstikom in Lamutom so pred Olimsko hosto čakali Zupanček, Hlod, Cvetko in Petrovič. Pozdravili so nas: »Danes bomo imeli furež,« kažoč na svež orjaški sled divjega prašiča v trdem snegu, ki so ga ugotovili v veliki jami. To navdušenje je pri večini lovcev splahnelo, ko je graščinski logar Lamut resno opozoril lovce, da je ranjen veper skrajno nevaren. Le pri Hlodu ne! S ponosom je kazal naboj s kroglo, češ, ta ga bo podrla. Nihče drugi izmed lovcev ni imel krogle, še medvedarjev ne, ker smo bili pripravljeni na zajce in lisice. Toda ta lov bi se bil lahko čisto drugače končal, ko bi bilo malo več razsodnosti med ljudmi. Tik Olimske hoste je stala koča. V njej je takrat bival neveden in zaostal človek, ki je nekemu po razsodnosti enakemu človeku povedal, da hodi divji prašič okoli njegove koče ponoči dr... pobirat. Od kraja je mislil, da je to domače svine. Pa je stopil po sledu in pregnal divjega prašiča, da je zbežal po smrečju. Vsak pameten človek bi to takoj naznanil lovskemu zakupniku. Zaslužil bi si bil gotovo lepo nagrado. Tega ta zaspane ni storil in zato smo prišli razen Hloda vsi nepripravljeni na ta prašičji lov. Nastavili smo se okrog velike jame, kjer je bil veper ugotovljen. Na prašiča smo spustili gra- muflon ščinske pse, brake-j azbečar j e, pred katerimi niso bili v Šentpetru niti domači pujsi varni, da jim ne bi pogrizli ušes. Z brakirjem je šel tudi Hlod, da bo brž položil prašiča na dlako, kakor je bil povsem prepričan. Stal sem ob robu jame in imel čez njo lep razgled. Ko nestrpno čakam, se oglasijo v jami psi, pri smrekah pa se zamaje. Gonja se obrne po jami navzgor. Proti nasprotni strani je bil še v jami majhen griček s pritlikavim smrečjem, najbrž skala, pokrita s plitvo zemljo. Na tem griču se pojavi prašič, mogočna mrcina, nad meter visoka. Ko pa se je obrnil in pokazal zadnjo plat, je bil ozek kakor deska. Ko je prašič, čuteč Hloda, izginil, se je pa pojavil prav tam Hlod, iskaje s puško med smrečjem prašiča, v prepričanju, da beži prašič tik pred psi. To je bilo napačno. Psi si niso upali napasti vepra, četudi so bili štirje, ampak so se držali v primerni razdalji od njega in mu glasno sledili. Ko je Hlod zginil za prašičem, so se psi pojavili že na griču. Na vrhu pa se je gonja obrnila nazaj. Najbrže je prašič čutil lovsko zasedo, pa ni izstopil iz smrečja. Tako se je še nekaj minut gonja po jami nadaljevala. Potem sem spet zagledal na griču najprej prašiča, za njim neumornega Hloda in za njim pse. Sedaj pa je prašič predrl zasedo med Petrovičem in Cvetkom, ki si nista upala streljati, kakor smo pozneje zvedeli. Na vrhu griča se je prašič zopet obrnil in, izognivši se jame, v seženj dolgih skokih pobegnil iz Olimske hoste. Nameril se je proti Hrvatski. V nobenem gozdu se ni več ustavil. Prišedši do razlite Sotle, se je vrgel vanjo, da bi jo preplaval. Toda opazili so ga Hrvatje in pripravili zasedo. Prašič pa je moral opaziti njihovo nakano, se v Sotli obrnil, in še enkrat preplaval reko v južnovzhodni smeri ter čez šentpetrsko polje v strme podkrunšperske gore rešil svoj kožuh. Nanj so Bizeljčani napravili lov, pa ga v njihovem revirju niso našli. Ko so ga čez nekaj dni zopet obsledili, smo šli Šenpetrani nadenj. Obetali smo si uspeh z velikim, močnim in hudim psom, o katerem je bilo znano, da vsako še tako hudo svine ukroti. Ko ga je dvignil, je nekajkrat zalajal, potem mu je pa v dostojni razdalji sledil okoli Rože, kjer se je prašič lepo ognil nas, ki smo stali po vrhu. Končno je temu ščetinarju jelo presedati večno preganjanje, da je pri belem dnevu zbežal na Hrvatsko. Ko je Sotlo ročno preplaval, se je zaril v neko močvirje. Tu ga je zapazil korajžen Hrvat, ter mu s sekiro presekal hrbtišče. Tako neslavno je končal ta ščetinar. * * Popravi v članku Moji spomini v 10. št., str. 457, lanskega Lovca imena Klod v Hlod, Vrhule v Vrhunce, padežadske meje v podsreške in golosek v ko los ek (kjer se goji in seka kolje), nadlovci v novi lovci. — Ur. JESENSKI TEKMI PTIČARJEV V LJUBLJANI Dragotin Klobučar Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani je priredilo svojo tradicionalno jesensko vzrejno tekmo ptičarjev 10. in 11. oktobra p. 1. Za tekmo, ki je bila na ljubljanskem in ježiškem polju, je bilo prijavljenih pet psov. Poleg teh so bili pripeljani tudi trije starejši psi, ki pa so tekmovali po določilih za razširjeno poljsko tekmo. Od teh treh starejših psov je morala »Bora Šmarnogorska« zaradi poškodbe prednje noge pri vajah odstopiti. Oba dneva sta bila za tekmovanje idealna. Jutrnja močna rosa je nekoliko ovirala pse pri delu, pozneje pa so imeli priložnost pokazati zlasti kvaliteto nosu. Za jesensko vzrejno tekmo je bilo torej prijavljenih samo pet psov, kar je za udeležbo pri teh tekmah zelo pičlo število. Skoraj vsi psi so odpovedali pri preizkušnji ostrosti na roparice, kar je vplivalo na oceno. Da bi stvarneje ocenili uspehe te tekme, opozarjam na pomladansko vzrejno tekmo, o kateri so poročali sodniki v lanskem »Lovcu« na straneh 321—324. Od devetih psov, ki so tekmovali na spomladanski vzrejni tekmi, so bili pripeljani na jesensko vzrejno tekmo samo trije. Po mojem mnenju je tudi slabo zasedeno lovišče med vzroki, da je bilo na jesensko vzrejno tekmo prijavljeno tako majhno število psov. Tekmo je vodil tov. Bogomil Lisek. Sodila sta tov. Bogdan Sežun in podpisani, kot pripravnika pa sta sodelovala tov. Pavel Cvenkel in Branko Maček. Tekmovalni preglednici pokažeta naslednje uspehe: I. Jesenska vzrejna tekma: nem. kdl. ASI, 115 točk, kar ne zadostuje niti za pohvalno priznanje; nem. kdl. ARAS Smarnogorski, 140 točk, pohvalno priznanje; S tekme ptičarjev v Ajdovščini Rino, prvi med ptičarji nem. kdl. ASTRA Glinška, 177 točk, II. b ocena; žimavec ALKO v. Jauntal, 190 točk, I. ocena; nem. kdl. ASO Tržaški, 199 točk, II. a ocena. Glede ocenitve zadnjih dveh psov je treba zaradi jasnosti pripomniti, da Asu Tržaškemu kljub doseženim 199 točkam ni bilo možno priznati I. ocene, ker je odpovedal pri preizkušnji na roparice. II. Razširjena poljska tekma: nem. kdl. BORA Šmarnogorska, zaradi poškodbe noge je vodnik odstopil; nem. kdl. BISTRA Černelska, 194 točk, I. ocena; angl. seter ARBA Ravniška, 153 točk, odpovedala je v donašanju po sledi pernate in dlakaste divjadi. Društvo ljubiteljev ptičarjev je tekmovalce nagradilo z lepimi darili, predvsem z lovskimi potrebščinami. NEKDAJ ZARES, SEDAJ ZA RAZVEDRILO Tone Černač V Ljubljani in na Gorenjskem od Domžal do Kranja in do Srednje vasi pri Bohinju so bila tla vroča. Pa tudi pri pokojnem Rejcu Maksu, mladem učitelju pri Ani nad Tržičem — Rejc je padel kot partizan 1941. leta na Tolminskem, od koder je bil doma — ni bilo presladko spančkati. Kam naj jo torej mahnem, sem tuhtal 1930. leta na Viču pri Ljubljani: Ali v Trbovlje k učitelju P. D.? Ali v Žvirče na Dolenjskem k učitelju Tonetu Majniku — tudi ta je padel kot partizan iz 1941. leta v Ribnici na Dolenjskem? Ali k učiteljici Mari Z. in njenemu možu Venčetu v Šmihel nad Mozirjem? Odločil sem se za Šmihel. Tamkaj sem šel lahko na lov v Smrekovec k Venčetovemu prijatelju Gornjemu Brložniku. Ta je imel obširno posestvo pod vrhom Smrekovca in svoje lovišče, opremljeno lovsko sobico, dobre goniče in še marsikaj pri hiši; v lovišču sem pa lovil, kot bi bilo moje. Brložnik je bil star, naglušen, kakor sem danes jaz, in mu je bilo treba dobro v uho kričati, da te je slišal. Kot strasten lovec pa je bil ponosen, da so ga mladi »gosposki« lovci obiskovali. Skočim v lovsko obleko, se pokrijem z lovskim klobukom z vsemi lovskimi znaki na njem, vzamem nahrbtnik in spravim vanj v papir zavito lovsko puško dvocevko, pas lovske municije in lovski nož. Priložim še paket »amerikanca« za Brložnikovo pipo in steklenico žganja. Tako opremljen sedem na vlak do Šmartnega ob Paki, od tod pa peš v šmihelsko šolo. Tukaj me sprejmeta v svojo zaščito Ven-če in Mara. Za nekaj dni! Dokler pač ne pride nalog za odhod. Še isti dan sem se odločil, da krenem v Smrekovec k Gornjemu Brložniku na lov. Ker pa je bila Brložnikova lovska puška z nekaj naboji v šoli — semkaj jo je prinesel neki lovec iz Celja, kjer je bila pri puškarju v popravilu — obesim na vsako ramo po eno puško, pod suknjič pa opašem jermen z lovskimi naboji. Brložnikove naboje, ki jih je imel puškar v Celju za vzorec, vtaknem v žep. Mahnem jo po stezi iz šole v sotesko potoka Pake, da se od tod povzpnem v strmino proti Brložniku. Ko jo primaham v soteski do nekega mlina, se nenadoma pojavita na ozki poti dva orožnika z nasajenimi bajoneti na puškah. Takoj presodim položaj, v katerem sem se znašel. Skušam ostati popolnoma hladnokrven. Pozdravim ju in onadva mi odzdravita. Mirno grem naprej, kot da se me orožnika popolnoma nič ne tičeta, čeprav mi je bilo predobro znano, da imata tiralico za menoj. Pustila sta me, da sem šel svojo pot naprej. Toda samo kakih 50 metrov! Tedaj se spomnita, da bi me bilo dobro vprašati za orožni list, saj sem imel dve puški, ki sta mi viseli na ramah. Pričneta me klicati s piščalkami in vpitjem. Kaj sedaj? Vsak poizkus bega bi bil nesmisel, ker v soteski nisem mogel kam bežati. Zato sem šel k njima. Ko pridemo skupaj, me vpraša vodnik, če imam orožni list za obe puški. Odgovorim jima kratko, da sploh ne vem, kaj je orožni list, da mi je dal »stric« Venče obe puški in mi naročil, naj jih nesem do Brložnika. Ena je Brložnikova, v Celju jo je imel v popravilu, drugo pa je »stric« dobil od nekega lovca iz Ljubljane v preizkušnjo, ker jo namerava kupiti. Ker se pa »stric« ne spozna na puške, jo nesem Brložniku, da jo preizkusi in oceni. Zapovesta mi, naj jima puški izročim. Seveda sem takoj ubogal in jima puški pomolil s pripombo, da imam v žepu še nekaj nabojev. S temi naboji sem ju hotel potolažiti, da ne bi napravila telesne preiskave in odkrila pod suknjičem polnega jermena lovskih nabojev. Toda, ker se je začelo, sta bila še radovedna. Vprašata me za osebne podatke. Vodnik vzame beležnico in svinčnik in si beleži moje osebne podatke, ki so se glasili: Tone Torkar od očeta itd., provinca Tržaška, po poklicu akademik, pred tremi dnevi pobegnil iz Italije kot politični emigrant, sedaj stanujoč v šoli v Šmihelu nad Mozirjem pri stricu. Zahtevala sta tudi osebno izkaznico, ki sem jima jo izročil. Bila je seveda italijanska »carta d’entita« z mojo sliko, ki se je glasila na to ime, opremljena s »pravimi« italijanskimi žigi. To jima je zadostovalo, da sta se prepričala, da sem »pravi«. Vodnik mi je napravil še kratko pridigo, da pritepenci nimajo pravice nositi orožja po kraljevini Jugoslaviji, če nimajo dovoljenja. Izgovarjal sem se na »strica«, na bedaka, da ni tega vedel in mi obesil dve puški na ramo; sedaj bom imel sitnosti ravno zaradi njegove neumnosti. Nato sta me pustila, da sem šel svojo pot. Široko sem zajel svobodni zrak in jo umih nog mahnil k Brložniku, s katerim sva se po »stricu« poznala že dalj časa. Ko pritečem do hiše in najdem starega možička v sobi, mu v eni sapi zavpijem na uho: »Oče, žandarji so vašo puško vzeli, ko sem jo nesel vam iz popravila.« Stari Brložnik pa zavpije meni nazaj: »Uh, šmintana, saj jo niso prvič! Koj grem v Mozirje ponjo!« Takoj se je preoblekel v lovsko obleko in jo mahnil na žandarmerijsko postajo v Mozirje, kjer so mu puško tudi takoj vrnili. Ko pa sem še »stricu« opisal ta dogodek in mu raztolmačil, kako sem potegnil žandarje za nos, ni bil preveč navdušen za mojo »kozlarijo«, kakor je on take stvari imenoval. Ko pa je uvidel, da tudi zanj ni izhoda, se je podal tudi sam v komedijo. Napisal je pismo nekemu prijatelju v Ljubljano, za katerega je vedel, da je lovec. Pismo je oddal ekspres priporočeno. Prosil ga je, naj poišče lovca, ki bi izjavil, da mu je poslal puško v prodajo. Prijatelj-lovec iz Ljubljane mu je kar brzojavno sporočil ime »lastnika puške«, dodal je samo, da nosi odslej »stric« vse stroške in morebitne kazni za oba skupaj. »Stric« me je tudi takoj prijavil na občini Mozirje kot nečaka pod imenom, ki sem ga dal vodniku žandarmerije, da bi ne bil kaznovan, ker je sprejel v hišo tujega človeka. Seveda sedaj nisem smel pobegniti, ker bi v tem primeru »stric« padel v »šmir«. V takih razmerah prejmeva oba s stricem poziva, da se na uradni dan javiva v Mozirju, kamor je prihajal sreski načelnik iz Gornjega Grada zasliševat stranke v določenih dneh v mesecu. Prvi je bil poklican »stric«. Ta objasni, da je nameraval kupiti lovsko puško od tega in tega iz Ljubljane in da je zahteval puško v preizkušnjo. Ljubljanska srajca je puško poslala kar v zaboju po pošti, ne da bi od njega zahtevala nabavno dovoljenje. Jaz sem imel ravno čas, pa me je napotil, naj obe puški nesem do Brložnika. Sedaj je pa sam — kot moj »stric« — zelo v skrbeh zaradi mene, ker sem zelo živčen in sploh ne spim zaradi puške. Kot napreden slovenski študent sem bil dalj časa po italijanskih fašističnih ječah. Ko je končal s komedijo, pozovejo Torkarja. Ko vstopim, položim roko na prša kakor musliman in se globoko priklonim s pozdravom: Klanjam se, gospod svetnik! Gospod svetnik me vpraša po osebnih podatkih, ki so se popolnoma ujemali z njegovimi oziroma žandarmerijsko prijavo. Ko pa prideva na poklic »akademik«, me začne izpraševati, kaj študiram, kje sem doslej študiral, koliko semestrov imam? Odgovoril sem mu, da sem študiral tehniko na univerzi v Padovi in da imam šest semestrov. Nato sem moral odgovarjati na razna študentovska vprašanja, kar pa ni bilo težko, saj sem preživel lep kos življenja med samimi študenti. Na koncu me je vprašal, kaj nameravam sedaj? Odgovoril sem mu, da sam ne vem. On pa mi začne govoriti, da je škoda, da bi opustil nadaljnji študij in da naj se takoj vpišem na ljubljansko univerzo. Odgovoril sem: Gospod svetnik, tega mi ne dopuščajo finančna sredstva niti živci. Končno pridem sam z vprašanjem: Vprašam vas, gospod svetnik, kaj bo sedaj z menoj zaradi tistih pušk, ko sem jih nosil po »stricovem« nalogu? Smehljaje mi načelnik odgovori, naj si ne delam po nepotrebnem skrbi, saj sem popolnoma nedolžen! Le moj stric bo plačal 50 dinarjev kazni, ker je sprejel puško brez nabavnega dovoljenja. Napravi pa naj prošnjo za nabavno dovoljenje, da se mu puška vrne. »Hvala lepa, gospod svetnik,« sem se mu poklonil in odšel. »Stric« je še isti dan napravil prošnjo za nabavno dovoljenje in čez nekaj dni prejel puško nazaj. Seveda sem puško takoj vzel, saj mi jo je pokojni oče kupil za spomin in lov in tudi takoj zapustil Mozirske planine. Nekaj mesecev po tem dogodku pride vodnik žandarmerijske postaje iz Mozirja k V. Ž. in ga prične zaupno povpraševati po nekem Č. A., za katerim je že dalj časa tiralica. Politični policijski oddelek ljubljanske policije je sporočil, da se večkrat mudi neki Č. v Šmihelski šoli. V. pa drzno vodniku nazaj: A. Č. je tisti, katerega ste dobili z dvema lovskima puškama na rami! Pošteno vas je potegnil! Vas, gospod vodnik, pa je lahko sram, da ste se mu pustili. Odnesel je tudi puško in je bolje za vas, že zaradi vašega ugleda, da molčite o tej potegavščini. Tu vam pokažem razglednico, ki mi jo je pisal iz Pariza in me v njej pozdravlja z njegovimi pri-jatelji-študenti, ki so ilegalno kot politični begunci ušli pred policijo iz Jugoslavije. Kolo časa se je zavrtelo. Prišel sem že davno iz Pariza in gozdarim in lovim po tolikih letih spet v krajih, kjer so me nekdaj žan-darji lovili. Od časa do časa se srečava s »stricem« na našem Krasu in takrat se vselej sladko smejeva pri čaši pristnega terana na ta račun. Takrat zares, sedaj za razvedrilo! igigii Lovska družina Sodražica z znanimi istromi O F B T I I I Za našo JLA Ko se je položaj zaradi Trsta precej zaostril, so bile na našo zahodno mejo poslane enote jugoslovanske ljudske armade. Prebivalstvo in razna podjetja so podarili naši vojski mnogo daril. Tako so pokazali svojo ljubezen do naše JLA. Tudi naša lovska družina je podarila neki enoti pol jelena. Vojaki so bili z darom zelo zadovoljni. Lovska družina Col, Jožef Deoto O cianovodikovih ampulah v knjigi »Naš lov« Ko sem prebiral knjigo »Naš lov«, sem v II. delu med drugimi poglavji prečital tudi poglavje o strupih. Posebno me je zanimal članek o eiano-vodiku, oziroma o delovanju cianovodikovih ampul. Ugotovil sem, da bi bralec tega članka, predvsem mladi lovec, kateremu je pravzaprav namenjena ta knjiga kot učbenik, dobil napačno predstavo o lastnosti, delovanju in obstojnosti tega strupa. Posebno zadnje bi lahko postalo usodno za življenje tistih, ki bi se ravnali po tem, kar je objavljeno v tistem članku. Zato smatram za svojo dolžnost, da članek popravim in dopolnim. Cianovodikove ampule, katere dobavlja Lovska zadruga v Ljubljani, so polnjene s skoraj 100% brezbarvnim cianovodikom. Vzrok, zakaj so ampule polnjene s tako visoko koncentriranim cianovodikom, ne pa z vodno raztopino tega strupa, in v količini, da bi lahko zastrupil z eno ampulo lepo število n. pr. lisic, je tale: Strupe, katere navadno uporabljamo za zastrupljanje živali, mora žival zaužiti. Želodčni sokovi šele razkroje strup, da postane učinkovit. Ko žival začuti delovanje strupa, se zavleče k vodi, da si s pitjem ugasi žejo, nastalo zaradi delovanja strupa. Pri tem nehote razredči zaužiti strup, da deluje počasneje, obenem pa ga lažje izbruha. Vsi strupi, katere uporabljamo, so brez vonja, neprijeten okus pa ublažimo z vabo. Drugačen kot opisani strupi je cianovodik. Deluje neposredno kot plin močnega vonja po grenkih mandljih, in sicer takoj, ko žival zdrobi stekleno ampulo, v katero je bil neprodušno zaprt. Ko žival namreč pregrizne vabo, zdrobi tudi ampulo. Pri tem mora vsaj del tekočine iz ampule brizgniti živali v gobec. Ker vre cian že pri 27° C, se v trenutku, ko pride kapljica v dotik s toplim mesom, spremeni v smrtonosen plin. Ko ga žival vdihne, začuti neprijeten vonj. Seveda takoj izpu- sti vabo in odvrže tako tudi pretežni del n. pr. po mesu razlitega ciana. Hitrost pretvorbe cianovodika v plin pa je odvisna od koncentracije. Čim bolj je cian koncentriran, to se pravi, čim manj vode vsebuje, tem hitreje in tem večja množina plina se razvije. Vse to pa je odločilno za usmrtitev živali. Ako namreč žival že v prvem trenutku ne vdihne zadostne količine smrtonosnega plina, se reši. Zaradi vsega tega mora biti ampula polnjena z visoko koncentriranim cianovodikom in to z velikim prebitkom, da je uspeh siguren. Izdelava takih ampul je seveda zelo tvegana stvar. Poleg tega pa je potrebno zavoljo vzrokov, ki jih navajam, cianovodik tudi stabilizirati — napraviti obstojnega. Brezvoden cianovodik je zelo neobstojen. Že alkalije iz stekla lahko povzroče, da se cian pretvori v svoje sestavine. Vsebina ampule bi pričela rumeneti, počrnela bi zaradi izločenega oglja in končno bi jo nastali plini raznesli. Ta proces bi postal viden že po približno 1 uri, po približno enem tednu pa bi cian že močno razpadel. Da se to pepreči, se mora cian, kakor že rečeno, stabilizirati. Tako stabiliziran c i a n v o -dik pa ostane pod normalnimi pogoji trajno učinkovit ter tako vedno smrtno nevaren. O kaki pretvorbi v mrav-ljinčno kislino, kakor navaja avtor v knjigi »Naš lov« pri ampulah, kupljenih v Lovski zadrugi, ni govora. Zato moramo za vsako cianovodikovo ampulo, oziroma za vabo, ki to ampulo vsebuje, skrbeti, da se ne izgubi, oziroma da ne pride v nepoklicane roke. ing. Rudolf Malahovsky Volkovi gredo za prašiči V Sloveniji je v lanskem letu od 1. januarja do 31. okt. padlo ali bilo uničenih 34 volkov. Če je številka popolnoma točna, ne vem; morda je padel kak volk več. Od te številke odpade na Kočevsko 12 volkov, na Notranjsko 18, na Belo krajino 2, 1 volk je padel na Jelovici in 1 na Pohorju. Pozornost vzbuja dejstvo, da je padlo v tem obdobju več volkov na Notranjskem kot na Kočevskem, kjer je do nedavnega živela in se kotila glavnina te zverjadi. Sicer je med 18 volkovi, uplenjenimi na Notranjskem, tudi leglo 12 mladičev, vendar je značilno, da je bilo to leglo skoteno prav na Notranjskem. Če upoštevamo še to, da preganjanje volkov na Notranjskem še daleč ni tako načrtno in intenzivno kot na Kočevskem, je številka 18 za to pokrajino vendarle zelo velika. Tudi uple-nitev volka 20. decembra 1. 1. (Hruševje) je s tega področja. Vesti, ki prihajajo iz Notranjske, pa še bolj potrjujejo sum, da se je precejšen del volkov prestavil iz Kočevske na Notranjsko. Zakaj naj bi se to zgodilo? Na Kočevskem že nekaj let ni obrodil gozd. Divji prašiči, ki jih je bilo v kočevskih gozdovih pred tremi, štirimi leti zares veliko, so se začeli polagoma seliti na vse strani. Šli so pač zaradi pomanjkanja hrane v predele, kjer je bilo hrane več. Tako n. pr. lansko leto v mnogih predelih Kočevske, kjer je bila ta divjad doma, divjih prašičev skoraj ni bilo. Zdi se, da je šlo za prašiči tudi precej volkov; na Notranjsko, kamor je med drugim šel tudi prašič, v večjem številu predvsem zaradi tega, ker nudijo tamkajšnji obširni gozdovi volku — plašljivcu boljše zavetje kot drugi bolj obljudeni kraji. Največji uspeh pri lovu na volkove v lanskem letu je bil pogon 1. marca na področju Stari log— —Mali log—Hinje. V tem pogonu sta padli 2 volkulji in 1 volk. 4. VIII. in 9. VIII. sta prišla na Snežniku pred puške dva volka na srnjakov klic. Ekipe, ki so poleti iskale legla, so odkrile eno leglo z enim mladičem. Leglo dvanajstih volkov na Javorniku je bilo odkrito po naključju. O težavah in naporih lova na volkove pa naj spregovori poročilo Alojza Vidmarja s Padeža: Padež, 25. XII. 1953. Prvo noč (17. XII.) nisem videl drugega kakor nekaj kosov srnjadi. Drugo noč (18. XII.) je prišla samo lisica, ki sem jo ustrelil. Tretjo noč (19. XII.) je priletela uharica. Pustil sem jo, da je mirno odletela. Četrto noč (20. XII.) nisem videl ničesar. Peto noč (21. XII.) je močno pihala burja. Zato sem čakal kar na tleh. Ob sed- mih je prišel zajec, ki sem ga ustrelil in pustil ležati na cesti. Nekako čez dve uri nato sem začutil korake. Kaj bi to bilo? Tiho vstanem pa se potegne 10 metrov od mene precej velik volk v še večje grmovje. Streljati nisem mogel. Šesto noč (22. XII.) ni bilo ničesar razen srnjadi. Sedmo noč (23. XII.) sem šel čakat ob devetih, ker ni bilo prej lune. Ko sem prišel na mrhovišče, sem že od daleč videl, da sta nastavljeni ovci razmrcvarjeni. Po sledovih sem ugotovil, da sta bila dva volka, ki sta požrla čreva obeh ovc. Osma noč (24. XII.). Čakal sem vso noč pa ni bilo hudičev nazaj, samo jaz sem komaj nesel svoje premražene ude domov. Čakal bom še naprej, ker enega za Novo leto moram podreti. -c. Škoda po divjadi Ker vedno govore in tudi pišejo o škodi po divjadi, kar je mnogokrat pretirano, navajam, kako si nekateri kmetje znajo pomagati. Preteklo poletje sva šla s sorodnikom v brežiški okraj v vinograde. Ko prideva v nek vinograd, opazim, da je mlado sadno drevje še ovito s slamo od pretekle zime zaradi zajcev. Zato sem opomnil viničarja, da se tako nabira in redi škodljivi mrčes, ki včasih več škoduje sadnemu drevju kakor zajec. Pri pogovoru je bil tudi viničar iz drugega kraja. Ta je povedal, da ima mnogo sadnega drevja, pa ga nikdar ne ovija. Poleti namreč zbira kri goveda in drobnice, pred zimo pa zmeša kri z močno gnojnico in namaže vsa sadna drevesa, katerih se zajec nikoli ne loti. Lani, ko je cvetela ajda, sem v lovišču vprašal mladega kmeta, ki je imel ajdovo njivo ob gozdu, če pride srnjad v ajdo. Povedal mi je, da se je srnjad pasla v ajdi. Zato je po kolih okoli njive napel v višini navadne ograje močno vrvico, drugo pa nižje in med kole tudi navzkriž. Od takrat ima ajda mir. Splošno pa je opaziti, da je stanje srnjadi kakor tudi zajcev še vedno pod stanjem pred vojno. Za srnjad računajo v bolj razvitih državah na 100 ha 6—10 živali. Pri nas povprečno še nismo dosegli tega staleža. Z več razumevanja in dobre volje tako od strani lovcev kakor kmetov, bi to mogli doseči — brez znatne škode za polje. Franc Čuk, Radeče pri Z. m. Problem Spričo večnih prerokovanj strokovnjakov o medplanetnem prometu, ni vrag, da ne bi nekoč poleteli na Mars. No, starejši lovci za ta promet že tako ne pridemo v poštev, kajti ni verjetno, da bi naše telesne »zaklopke« še pravilno funkcionirale spričo strašne brzine medplanetnega prometnega sredstva. Pa blagor našim mladim lovcem, ki bodo v tistem času živeli. Biti starešina lovske \ polh družine ali gospodar, to bo takrat šala! Kaj jim bo, če fižol obrodi ali ne! V slabi letini bodo vso »kozarijo« in »zajčarijo« poslali na dopust na Mars, koder je ogromno neizrabljenega zelenja. Saj pravijo astronomi o velikih zelenih površinah, ki se vidijo prav z zemlje in ni šment, da ni nekaj fižola vmes. Do takih misli sem prišel posebno lani zaradi večnih prijav lovske škode. Ob nedeljah zjutraj sem šel kratko in malo od doma, kajti kljuka vrat se ni ohladila od rok oškodovancev. Temu je šel fižol, onemu zopet koruza itd., pa cenitve, prepir, zabavljanje itd. Ni bilo obstanka, srnjadi pa vedno več in več... Pa plan odstrela — malenkosten in ne izvršen ... ja, s šibrami bi že, pa — oh, pisanice ... Zima. Lovski tečaj; priprava za lovske izpite. Predavatelj: »Da odvrnemo srnjad od objedanja njivskih kultur, uporabljamo ... posebno se obnesejo deli človeških oblačil, zlasti taki, ki imajo izrazit dah po človeku in takega čim dalj obdrže. To so zlasti nogavice.« O sv. Hubert! Zakaj ni bilo lovskih izpitov eno leto prej, pa bi jurčki ostali na pravem mestu. April—maj. Ne boš ga, Jaka, letos! Ti tov. Bruher, tam v najbolj nevarnem kotu, nogavice, veš, na njivo in ti tudi, Postružnik, pa ne nove; pa na noge, pa na njivo ... Nasveti oškodovancem: »Postavite strašila! Taka in taka!« Vse jope očetov, dedov, pradedov so dobile zaposlitev. Bluze od Radeckega do verman-šafta predstavljajo legijo strahov po koruzah — pa nič... srnjad se zabava. En tisoč, dva tisoč, tri tisoč dinarjev, strašno!... Pa saj imam jaz tudi fižol ob gozdu. Hura na predale! Zvečer je bila njiva okrašena z nogavi- cami vse družine — zjutraj temeljito objeden fižol ... Dragi predavatelj! Tvoj recept nesi tja, koder dobi srnjad dah po človeku v nos ob vsakem prestopnem letu! Piri nas se ne obnese! Pri nas so ljudje in srnjad v »botrini«. Ko sem letos poškropil s preostalo galico, ki ji je bil primešan — vinogradnikom znani preparat — »Kumulus«, se srnjad fižola ni več dotaknila. Stvar sem vsestransko preizkusil in dognal, da je uspeh popoln. Škropljenje fižola z bakrenimi preparati je že tako priporočljivo, če pa dodamo še Kumulus (na 100 1 30 dkg) se fižola srnjad ne dotakne zaradi neprijetnega duha, ki ga ob dostopu toplote ta preparat razširja. Jaz sem škropil trikrat. Lovci, priporočajte! j polančič, Jarenina Ko nas je sonce grelo v hrbte Preberite teh nekaj vrstic iz lovske družine Radoha, ki poseduje lovski »eldorado« (to je lovišče) med cesto Novo mesto—Karlovac in železniško progo Novo mesto—Rožni dol, na zahodnem pobočju Gorjancev. 29. nov. 1. 1953 se je zbralo 24 članov naše družine, to je 24 večinoma po letih in praksi že osivelih mož, pri Kozjem kamnu, za katerega vemo le mi lovci. Za ostale naj velja le to, da ta kraj obstaja, če že ne na zemljevidu, pa v osivelih glavah članov naše lovske družine. Po kratkem pojasnilu bojnega načrta, ki ga je že prejšnji dan izdelal štab pod vodstvom komandanta Maksa, je bilo odrejeno moštvo za posamezne zasede in vojska s »flintami« oboroženih mož je krenila z veselimi obrazi na stojišča. (Našim puškam je dal ime flinta tov. Šifrer, ki še vedno trdi, da ni od Grosuplja pa tja preko Novega mesta in Črnomlja, ne vem kako daleč, nobene puške, pač pa da imamo same flinte.) Torej naše moštvo, nasprotniki so bile ta dan lisice in zajci, je zasedlo vnaprej določene položaje, nato se je pogon začel. Streljanja ni bilo veliko, le tu pa tam je kaka flinta »šklocnila«. Lovski pohod je poživljalo jesensko sonce, ki nas je grelo v hrbte, ko smo se opoldne podali na košenico, kjer se navadno razvezujejo nahrbtniki. Vsi smo imeli ščeneta privezana (v naši družini imamo sama ščeneta, katerih se še zajci ne boje, to ponovno ugotavljajo naši lovci po malo uspešnih brakadah), le Francetovega Cera ni hotelo biti od nikoder. Pogosto pa se je oglašal v izredno gostem grmovju v majhni dolinici blizu poti. Ko smo opazovali kraj, kjer se je ponavljalo tuljenje in lajanje, smo opazili, da se neki majhen jesen, prerastel s srobotjo in robido, maje. Nekateri smo bili mnenja, da se je pes ujel v kako zanko. Zato so se podali trije reševalci na kraj nesreče. Prodirali so v grmovje od treh strani trije Franclji. Reševalci pa niso uspeli vsi trije. Dva Franclja sta se ujela v gosto robidovje, ki jima je segalo do vratu, le najmlajši je prodrl. Med glasno zagotavljanje čuvaja Ludvika, da v tem delu lovišča ni zankarjev in tudi ne zank, je zadonelo poročilo mladega Franclja, da pes ni ujet v zanke pač pa da je tam lisičja luknja, v katero se Cer zaganja in grize korenine drevesca, ki raste ravno nad njo. Cer je kratkodlaki istrijanec, izredno velik in suh, saj ima gotovo trakuljo, ker se od korenja in repe od jeseni ni hotel zrediti. Mlademu Franclju smo prigovarjali, naj psa nažene od lisičine, kar je tudi poizkusil, pa ni nič opravil. Pes se ni dal odpoditi, ampak je grizel, vrtal in kopal v premajhno luknjo s podvojeno silo tako, da smo pustili psa in mladega Franclja na mestu z naročilom, da čimprej prideta za nami h košu na malico. Posedli smo v toplem soncu po travi in ugotavljali, katerega ima žena bolj rada (to se pozna po vsebini nahrbtnika!), le oče mladega Franclja se je držal bolj čemerno, ker mu je sin nosil nahrbtnik in še ni prišel za nami. Kmalu pa se je pokazal med grmovjem, toda brez nahrbtnika, ker ga je pozabil pri lisičini. Moral je nazaj ponj. Ko se je vrnil, je poročal, da je Cer že globoko pod zemljo in da še vedno koplje. Čez nekaj minut pa je prišel še Cer, ves blaten in krvav. Fo natančnejšem pregledu je pomožni čuvaj (tudi Francelj) ugotovil, da se Cera drži lisičja dlaka. Zaradi te ugotovitve se je mladi Francelj še tretjič podal k lisičini in kmalu prinesel od tam mrtvega lisjaka, ki ni bil obstreljen, pač pa ga je Cer, ko se je dokopal do njega, zadavil, mu zdrobil spodnjo čeljust in ga izvlekel iz luknje. Junak Cer je bil za to dejanje nagrajen s kosom kruha in z obljubo, da ga bomo odslej na-zivali lovski pes, ne pa več ščene. Gospodar pa mu bo gotovo pričel zdraviti trakuljo z boljšo hrano, kar je skoraj zanesljivo zdravilo proti pasji mrša-vosti. P. Sedem na mah ... Niti lovci niti vaščani okoliških vasi Gro-suplja ne bodo pozabili dneva, ko je lovska družina Tabor na enem samem pogonu uplenila sedem divjih prašičev. To se je zgodilo 1. novembra L 1. Že vsa leta po osvoboditvi so divji prašiči v okolici Luč, Lobčka in Zagradca stalni gostje. Kljub temu, da kurijo kmetje ob njivah, ki leže v bližini gozda, velike ognje, delajo ropot in pozno v noč varujejo posevek, jim prašiči večkrat uničijo dobršen del pridelka. Prašiči se pojavljajo v tropah, ki štejejo tudi do 20 glav. Lovska družina je priredila v zadnjih letih nanje že več pogonov, a uspeha ni bilo. Le posameznim vztrajnim lovcem se je na čakanju posrečilo upleniti previdnega ščetinarja. Pogon, ki smo ga imeli 1. XI. 1953, pa smo posebno dobro pripravili. Ob določeni uri smo se zbrali člani naše družine in nekaj gostov. V gos- jem redu smo se tiho podali na stojišča pod vodstvom izkušenih lovcev Koprivca in Ahlina. Stojišča so bila izbrana v obliki črke »S«. Že pri postavljanju smo opazili številne sledove, ta in oni lovec je celo videl prašiča, ki se je previdno umikal v varnejši kraj. Pušk nismo imeli nabitih. Ob 8. uri se je začel pogon. Ko so zapeli rogovi in se oglasili prvi psi, je že nekdo nad menoj ustrelil. Nato so se vrstili streli s tako naglico, da jih nisem mogel šteti. Tudi gonjači, sami lovci, so streljali. Psi so bili tako vztrajni, da sem se čudil. Na pogonu smo imeli namreč tudi nekaj mladih psov in skoraj neverjetno je, da so tudi ti gonili prašiče. Potem so puške počasi utihnile, le na srednjih stojiščih je še nekajkrat počilo. Gonjači so bili že pri zadnjih strelcih in z lovci sem krenil proti zbornemu mestu. Seveda so se začeli takoj razgovori, kako in kaj. Prvi strelci so prašiče videli, naslednji že streljali. Splošno mnenje je bilo, da plen bo. Ko smo prišli na zborno mesto, mi prijatelj zakliče: »Dva smo!« Takoj nato privlečejo zadnji strelci še dva prašiča. Navdušenje pa je naraslo ko vrela voda, ko pride vodja gonjačev s sporočilom, da imajo tudi oni dva! Takoj smo ugotovili, da sta dva prašiča iz enega, štirje pa iz drugega legla. Tehtali so od 60 do 150 kg. Na pogonu se je zgodila tudi nesreča. Tov. Zaviršek, lastnik najboljšega psa za prašiče, je streljal na prašiča. V trenutku, ko je ustrelil, se je na prašiča pognal njegov pes in usoda je hotela, da je poleg 150 kg težkega prašiča obležal tudi pes — kratkodlaki istrijan. Ko smo se okrepčali in razgovorili, se je začel drugi pogon. Tudi v tem predelu lovišča so bili prašiči. Toda uspeha ni bilo. Ko je bil pogon ob dveh popoldne končan, smo vse prašiče pripeljali na šolo. Tedaj se je, ne vem od kod, pojavil še sedmi prašič. Vprašujem, kdo je uplenil tega prašiča in izvem: Med gonjači je bil tudi Vrbinc. Že v prvem pogonu je ustrelil prašiča in ga ogledoval. Tako se je preveč zamudil. Med tem so gonjači odšli in sam je moral vleči 30 kg težkega prašiča 2 uri daleč. Res lep je bil pogled na redek, morda edinstven plen v zgodovini naše družine; vsi smo se počutili tako, kot še nikdar doslej. Vsak peti lovec je ustrelil prašiča, trije celo prvega. Plen smo razdelili med lovce tako, da je dobil vsak 3 kg mesa, ostalo pa smo prodali in izkupiček dali v družinsko blagajno. Še dolgo po tem dogodku se je govorilo o tem pogonu kot o »krojačku«, ki je ubil sedem muh na mah. Ahlin Ivan, tajnik LD Tabor Dvoje srečanj z vidrami Kako sem se dvakrat srečal z vidro, zloglasno vodno roparico, ki je trn v peti vsem sladkovodnim ribičem, bi vam rad popisal. Bilo je pred leti meseca septembra, ko smo se po neki seji sestali trije lovci. Prijeten, topel, zgodnje jesenski večer s polno luno nam ni dal spati. Pomenkovali smo se — kam? Pa se spomni Tine, da v Gorjenku razsaja v Gašperjevi koruzi jazbec. Takoj smo se zedinili, da gremo čakat jazbeca in da se sestanemo pri Velikem mostu. Hiteli smo domov po puške in naboje. Ker sem imel naj bližje, sem bil pri mostu prvi. Ko tako čakam (s prazno puško na rami) ostala dva lovska tovariša in mirno kadim cigareto, opazim, da se neka senca vleče po travi ob potoku. Senca mi izgine izpred oči, voda začofota — vidra! Zamudil sem najlepšo priložnost, streljati vidro na suhem. Kar je prepozno, je prepozno. V trenutku pa sem se zbral in ugotovil takole: Vidra je prišla s tokom, prečkala je kot, nadaljevala bo svojo pot s tokom! Odvrgel sem cigareto, kolikor sem mogel hitro in tiho stekel kakih 20 m od potoka, obenem sem že polnil puško in tekel še kakih 80 m ob potoku, tam pa sem se priplazil neslišno k vodi. Moj račun je bil pravilen. Vidra je šla s tokom in jaz sem jo prehitel. Pihala je in čofotala ter prihajala vedno bliže. Bil sem zelo nestrpen, srce mi je od teka in razburjenja močno razbijalo. Mostu pa se je že bližal tudi Branko, ki je nič sluteč žvižgal in me klical. Za njim je prihajal še Tine, ki je tudi nekaj brundal. Kako rad bi jima bil dopovedal, naj molčita, pa nisem mogel. K sreči je bila vidra zaposlena z lovom in ju ni zaslutila — nenehno se mi je približevala. Po močnem čofotu opazim pod vrbo temno senco, ki je prej nisem videl, takoj nato pa zaslišim hrustanje kosti — vidra se je mastila z ribo. Dvignil sem puško, dobro pomeril na tisto senco in sprožil. Strel je zagrmel v mirno jesensko noč — iz gore se je vrnil odmev, ob vodi je bilo spet vse tiho. Pod vrbo se ni nič premaknilo. Stopil sem bliže, posvetil z baterijo, nič. Odložil sem puško ter se po strmem bregu spustil prav do vode. Tam je ob vrbi ležala krasna vidra. Ko sem jo iz struge vrgel na breg, sta se oglasila Tine in Branko, misleč, da sem prevrnil kakega klatečega se psa. Kar verjeti nista mogla, da sem tako mimogrede uplenil vidro. Fa še drugo srečanje z vidro, ki pa ni bilo tako prijetno, naj opišem. Pred tremi leti 5. februarja, dan sem si prav dobro zapomnil, sem proti mraku šel na obisk k prijatelju Ignacu, ki je bil bolan. Že iz navade sem si obesil puško na ramo, ker me je pot delno vodila ob Mestinjskem potoku. Bila je odjuga in voda je močno narasla. Mimogrede stopim k plitvini v farovškem kotu, za četrt ure, potem bo tako noč, sem si dejal! Tam sem že dalj časa opazoval sveže sledove. Nekaj časa sem stal ob potoku, ki je ob navadni vodi na tistem mestu plitev. Tokrat pa je bila voda visoka, deroča in kalna. Žuborela je tako, da sem se zanesel lahko samo na vid. Ko sem se po prav kratkem čakanju najmanj nadejal, priplava s tokom proti meni vidra. Nič nisem mislil — sprožil sem in zadel v polno. Vidra se je stresla. Tok pa jo je nesel mimo mene. Vidno je tonila. Spet sem se v trenutku odločil — odvrgel sem klobuk, puško, veterni jopič in suknjič in že sem bil v vodi. Da je bila voda mrzla, v tisti vnemi niti čutil nisem. Pač pa sem se ura-čunal glede globine. Mislil sem, da mi bo voda segala kvečjemu do pasu. Ko pa sem bil v vodi, me je deroča voda dvignila in hočeš nočeš sem zaplaval. Kot dober plavač sem pač nekajkrat pošteno zamahnil in kmalu je bila potapljajoča se vidra moja. Sedaj šele sem začutil, da sem neizmerno težak. Gojzerji, dvoje volnene nogavice, volnene hlače in pulover, vse to je bilo težko kot svinec. Kljub temu pa sem se prav hitro izkobacal iz vode, mimogrede pobral prej odložene stvari, pa hitro, hitro do prijatelja Ignaca, do katerega je bilo samo dobrih 300 m. Kljub mokremu oklepu sem jo brisal kot maratonski tekač. Čez nekaj minut sem bil že v Ignačevi toplo zakurjeni sobi. Ignac je kot izkušen lovec seveda takoj pravilno ocenil položaj. Ignačeva žena mi je s kozarcem žganja nudila prvo pomoč. Nato sem se brž slekel in sezul in se s frotirko temeljito odrgnil ter se preuniformiral v Ignačevo obleko. Vse mi je bilo prav, le palce na nogah sem moral v Ignačevih čevljih malo spodviti. Ignac ima namreč manjšo hišno številko čevljev kot jaz. Sledilo je še žganje s čajem in ker je to povzročilo žejo, še vino. Ko sem pobiral mokri inventar iz hlačnih žepov, sem v malem žepu ob pasu našel tudi žepno uro, ki te kopeli ni prenesla in je ob mojem skoku v vodo demonstrativno obstala. Kazala je 10 minut do 6 ure — tako sem vsaj vedel, ob katerem času sem skočil v vodo. Z uro pa ni bilo nobene nesreče, da povem še to. Odpri sem jo, dvakrat, trikrat temeljito pihnil vanjo, jo obrisal in stekla je in teče še danes. Precej pozno sem se tisti večer vrnil domov. Ko se je žena zbudila, kar verjeti ni mogla svojim očem, ko sem ves prenovljen in malo dobre volje stal pred njo, a v roki držal dobro legitimacijo — vidro! Komentarji naših lovcev o tem mojem dogodku so bili različni. Nekateri bi storili isto kot jaz, drugi zopet ne. Dr. Robida pravi v svojem članku o vidrah: »Ne streljaj vidre na globoki vodi, ker ti bo potonila in je ne boš pobral!« Jaz sem pač grešil, zato pa sem moral plavati. Ernest Rečnik Na jerebji klic kragulj Ko sem se odpravil 14. novembra prejšnjega leta v revir Smolnik, da pregledam pasti, ki jih imam nastavljene za kune, sem nad Bojgotovim grabnom, kjer je zelo veliko divje kuretine, zapiskal jerebu. Ko zapiskam nekajkrat, čujem, da je nekaj priletelo v mojo bližino in sedlo blizu mene nizko med vejevje. Zopet pokličem, pa se nič ne zgane. Čakam kakih 5 minut in spet zapiskam. Tedaj se v grmovju nekaj premakne in sede bliže k meni in tu zagledam velikega »jereba«, ki zelo sumljivo opreza za svojim tekmecem. Ker sem hitro presodil položaj, sem pomeril in moj veliki jereb, t. j. kragulj, me je počakal pod košato smreko. V tej bližini sem našel lansko leto tri raztrgane jerebe. Kaže, da se je mrcina specializirala nanje. Iyan Ačko Predrzna lisica ali... Medtem ko je bilo po vojni lisic toliko, da si jih je lahko vsakdo ogledal v vsakem dnevnem času, smo jih deloma lovci, še več pa menda steklina, tako razredčili, da v zadnjih dveh, treh letih niso delale občutne škode ne pri divjadi, ne pri perutnini, podnevi jih pa ni bilo na spregled. Pritožb čez lisičje predrznosti pri lovu na kure in mačke pri belem dnevu je bilo vedno manj. Lani in letos v gr iškem lovišču pritožb zoper lisice sploh ni bilo. Pri lanskih brakadah je le še redka švignila mimo lovcev ter smo jih uplenili samo deset, za »seme« pa jih tudi ni ostalo dosti več. Tem bolj čuden je zato napad lisice daleč od lisičin dne 10. t. m. pri hiši moje sestre. Komaj da so se spravile vse kure v kurnik, torej v zgodnjem mraku malo po petih popoldne, so kure zavreščale. Sestra je hitela pogledat, kaj je. (Kurnik je pri tleh s precej velikimi vrati). Ko je zagledala lisico, ki je grabila kokoš, je mislila, da je kak pritepen pes. Zaradi tega je zagrabila domnevnega psa za vrat, da ga odtrga od kokoši. V hipu je lisica sicer kokoš izpustila, zagrabila pa sestro v podlaktnico desne roke, ji zasadila zobe globoko v meso ter ni več izpustila. Na klicanje na pomoč je prihitel njen mož, zagrabil lisico za zadnji nogi ter ji stopil za vrat. Lisica je roko izpustila, hlastala pa po svakovi nogi, vendar ni mogla ugrizniti skozi hlače do krvi. Na bojišče je prihitel še slučajno navzoč moški, ki je s krepelcem pomagal pobiti lisico. Boj s pobesnelo lisico ni bil lahek in nobena šala, ker je pri tem izteklo obilo človeške krvi in razburjenje je bilo vsesplošno zlasti med ženskim svetom. Soseda je povedala, da je videla lisico kmalu po poldnevu v bližini hiše. Čudno pri tem je, da ni napadla kokoši že prej na paši, ker je bila v bližini. Tudi soseda je mislila, da je pes. Lisic nimamo dosti in oktobra bi morale imeti še dovolj hrane v naravi. Ta lisica je bila najbrž lanska samica in njeni mladiči gotovo ropajo že samostojno in se torej ni borila zanje. Tudi rejena je bila za ta čas primerno. Dlako je že tudi dobivala zimsko. Imela pa je zelo močan zoprn dah, kakor da bi bila nekje dolgo zaprta. Tako močnega in zoprnega smradu še pri nobeni lisici nisem občutil. Spočetka je gotovo popadla lisica za roko v obrambi. Ni pa bila več obramba, ko bi lahko zbežala, ako bi roko izpustila. Zaradi teh okoliščin sem odnesel lisico v veterinarsko ambulanto, da bodo na kliniki v Zagrebu ugotovili, če morda ni bila stekla. Ivan Dolinar, Žalec Trdoživost srnjaka Da uplenim srnjaka, ki smo ga določili za odstrel, sem se dne 30. X. 1953 rano zjutraj odpravil v Piklarico, kjer se je rogač večidel zadrževal. Do osme še ni bilo srnjaka na izpregled. Ze sem se namenil po drugih opravkih, ko nenadoma začujem kakih 30 metrov na desni vznemirjeno hreščanje dveh šoj. Previdno se obrnem v tisto smer in ravno pravočasno zapazim zaželenega srnjaka, ki se je tiho ko duh hotel umakniti. Ko se je na kakih 20 metrov ustavil, sem pritisnil. Razločno sem videl, kako se je pokadila dlaka in kako je od živali nekaj odletelo. Sekundo za tem je srnjak v velikih skokih izginil. Ko sem preiskoval nastrel, mi je poleg dlake in krvi takoj padel v oči predmet, ki sem ga po strelu videl odleteti od rane. Bilo je srnjakovo srce, popolnoma celo in se je drhteč še nekaj minut krčilo. Kar verjeti nisem mogel, saj srnjaka ni bilo nikjer videti. Mimogrede omenim, da sem streljal s »Savage« kroglo 5,6 X 52 R poševno na žival. Že po nekaj korakih sem naletel na močan krvni sled, ki je bil mestoma tudi 40 cm širok. Srnjaka sem našel 30 m od nastrela. Krogla mu je presekala štiri rebra trdo za plečem na levi strani. Nisem ga odprl, ker sem hotel zanimivi primer pokazati tudi drugim. Do koče nad Šumikom sem imel dobre pol ure. Tamkaj stanujoči logar in moj sosed — lovec se nista mogla načuditi, a tudi drugi lovci, ki sem jim o tem govoril, kaj takega ne pomnijo. Srnjak je brez srca tekel' še trideset metrov daleč. Jože Šmidhofer, lov. nadz. go j. lov. »Pohorje* Enkrat je tudi mojstra Gačnika merjasec opeharil Izkušeni lovec Martin Gačnik iz Boričevega pri Novem mestu uživa zelo velik ugled med dolenjskimi lovci. Kot res pravi lovec je bil tudi odlikovan od Lovske zveze Slovenije. Zlasti je znan Martin kot izvrsten strelec. Koliko ščetinarjev ima na vesti, niti sam ne ve. Že velikokrat je podrl po dva, z vsakim strelom enega. Prvega prašiča je uplenil že 1916. leta, ko je bila ta divjad še silno redka na Dolenjskem. Zato pa Martinu še danes ne gre v glavo, kako ga je preteklo jesen pri nekem pogonu opeharil merjasec kar za tri »šuse«. Takole mi je sam pripovedoval: »Šli smo na pogon na divje prašiče v Padež. Razvrstim lovce na stojišča in se še sam postavim kakih 70 metrov od zadnjega lovca. Komaj se ozrem, že zagledam kolono osmih prašičev, ki jo po strani mahajo med menoj in bližnjim lovcem. Mislil sem si: F'rve po podrl on, jaz bom pa izbral kaj od zadaj. Pomerim na sedmega v vrsti. Ta pade. Osmi pa se obrne nazaj. Pomerim še tega. Odvleče se v neko drago. Grem do prašiča, ki je obležal v ognju. Bil je že mrtev. Pri njem odložim nahrbtnik in stopim v kotanjo za ranjenim, za tistim, ki je bil zadnji v koloni. Ko pridem do njega, je bil tudi ta že čisto miren. Pokličem lovce, da ga spravijo na pot, sam pa grem do številke sedem. Toda glej čudo! Nahrbtnik je še tam, »mrtve« mrcine pa nikjer. Pogledam okoli in ga vidim v bližnji dolinici, kjer leži. Ker se začne nekaj dvigati, mu pošljem še strel v rebra, in ko še ponovno dviga glavo, še enega. Takrat pa, kakor da bi mu dal injekcijo, vstane in hajdi v grmovje. Preden sem premenjal naboje, je že zginil za neko skalo — za vedno. Še sreča, da ni vzel s seboj mojega nahrbtnika! Nikoli ga nisem videl več, tega, trikrat ubitega ščetinarja. Kaj takega pa še ne!« je zaključil pripovedovanje lovski mojster Martin Gačnik. Da je bilo to vse res, so potrdili tudi drugi lovci, ki so bili zraven. Peter Romanil Garbajs, Smola Mixomatoza v Avstraliji rešiteljica, v Evropi sovražnik lovišč Pred 165 leti je priplul angleški ladijski kapitan Philip z 11 jadrn jaki in nekaj sto izseljenci v neznani avstralski zaliv, kamor dotlej še ni stopila noga belega človeka. Ob tem zalivu je pozneje zraslo avstralsko velemesto Sidney. V zgodovini Avstralije se cesto spominjajo svojih žilavih pionirjev, le redka poročila pa govore o tem, da je z eno teh ladjic prispelo v Avstrijo tudi pet kuncev. Nekdo jih je pripeljal, da bi imel za prvo silo meso doma. Kunci pa so se v Avstraliji prej znašli kakor ljudje in se izredno naglo množili. Ko je kolonija izseljencev štela 5000 ljudi, je bilo na njenem ozemlju že najmanj pol milijona kuncev. Tudi nova pasišča so osvajali hitreje kakor naseljenci zemljo. V kratkem času so na obširnih prostorih uničili vso vegetacijo do gole zemlje. Postajali so prava katastrofa za naseljence. Ljudje so se borili proti kuncem s puškami, .zankami, strupi in plini. Farmarji so prekopavali kunčje jame in ogradili obdelano zemljo z žičnimi mrežami. Kunci pa so se hitreje množili, kot so jih mogli uničevati. Dolbli so nove jame in izkopali rove pod žičnimi mrežami, da bi prišli do obdelane zemlje, do posevkov. Ko so farmarji okrog nekega pašnika v Zahodni Avstraliji zgradili žično mrežo, dolgo 1833 km, z globokimi betonskimi temelji, so bili kunci tu premagani, spremenili pa so smer in v sosednjih krajih pustošili s podvojeno požrešnostjo. Skoda se je dvignila na več sto milijonov avstralskih funtov. Avstrijci so začeli z resignacijo misliti na svoje kunce, približno tako, kakor Angleži na svojo megleno podnebje. Ko je štela Avstralija sedem milijonov prebivalcev, jo je oglodavala milijarda kuncev. Vsak kunec je napravil v enem letu škode za pol funta, vsi torej za pol milijarde avstralskih funtov. Sedem kuncev poje toliko kot ena ovca. Če bi bili mogli kunce iztrebiti, bi se stalež ovac lahko podvojil. Ovce pa predstavljajo bogastvo Avstralije. Vsako leto dajo za G32 milijonov funtov volne, mesa pa nič koliko. Kako kunce iztrebiti? To vprašanje je bilo na ustnicah vsakega Avstralca. Z uporabo vseh znanih uničevalnih metod so jih mogli uničiti na leto le 25 milijonov. Zdelo se je, da jim nihče ne more preprečiti, da v nekem času pretvorijo plodno zemljo v puščavo. Ljudje so celo govorili, da bo prišel dan, ko se bodo morali zopet izseliti zaradi — kuncev. Takrat je mlad brazilski znanstvenik pisal o mixamotozi, ki se širi povsod po svetu in uničuje zajčji rod. Prinesli so virus iz Amerike v Avstralijo, kjer so delali poskuse na kuncih v kletkah. Niso namreč vedeli, če se kuga ne bo prenesla tudi na druge živali. Medtem pa je izbruhnila druga svetovna vojna in na kunce so pozabili. Fo vojni jih je bilo toliko, kot nikoli prej. Stanje je postalo nevzdržno, saj so več pokrajin oglodali do gole zemlje. V najhujši stiski je prišla rešitev. 1949. leta je specialistka za viruse Jean Mc Namara nanovo poizkusila z mixomatozo. Okužila je nekaj kuncev in 'jih spustila med zdrave. Kmalu so našli nekaj sto poginulih kuncev. Nič več! Epidemija se ni širila, kot so pričakovali. Prišla je zima z obilnim deževjem in nato, v decembru, poletna vročina. Tedaj so začeli farmarji poročati o velikanskem številu poginulih kuncev, ki so jih našli v raznih krajih. Ti kraji so bili drug od drugega oddaljeni po več sto kilometrov. Kunci so umirali na površini enega milijona km2. Spočetka niso vedeli, kdo prenaša kugo. Ko pa so našli virus v želodcih komarjev, je bilo takoj vse jasno. Komarji, ki jih je prenašal veter stotine kilometrov daleč, so prenesli bolezen celo na sosednja otočja. V dveh letih je v Avstraliji poginilo najmanj tri sto milijonov kuncev. Do golega popašena zemlja si je hitro opomogla. Dragocene ovce bodo imele odslej dovolj paše. Kako vse drugače je v Evropi! Mixomatoza je razredčila zajce in kunce v Franciji in drugih zahodnih državah Evrope. Za kunci ne žalujejo toliko kot za zajci, ki jih sedaj iz neokuženih držav, tudi iz Jugoslavije, uvažajo in spuščajo v opu-stošena lovišča. (The Sunday Express) — A. S. Pirc — Jeleni in medvedi na Notranjskem Bral sem v 10. številki lista Naša vas, da je pripovedoval vaški čednik, da 40 let ni bilo nobenega jelena po notranjskih gozdovih, da so bili vsi jeleni pobiti in da so jih graščine zopet zaredile. Potrdim, da je bilo tako. Spominjam se tudi, da pred 70 leti ni bilo nobenega jelena v prosti naravi. Jelene je imela Planinska graščina v ogradi in sem jih videl na svoje oči. V prvi razred ljudske šole sem hodil, ko so k mojemu očetu hodili vasovalci in so pripovedovali, da je Planinska graščina dobila jelene, da jih ima ograjene in tudi medvede ima priprte, ter da jih vsakdo lahko pogleda. Nekoč sem očeta prosil, da me vzame s seboj, kadar bo šel na Planino, da bom videl jelene in medvede. Neki četrtek mi reče oče, da bo šel v graščino in da grem z njim, ker v četrtek ni bilo šolskega pouka. Ko je oče opravil v graščini, sva šla gledat najprvo medvede. Bilo nas je več. Medvedi so bili za visokim zidom, spredaj pa so bile močne rešetke, tako da smo lahko ogledovali medvede. Na sredi prostora sta bili nizki drevesi brez vej. Notri je bil videti brlog. Zatem smo šli gledat jelene, ki so bili za visoko in močno žično ograjo. Ko nas je zagledal velik jelen, se je zapodil proti nam, da je zazvenela žica in smo vsi hkrati odskočili. Videl sem dva jelena in dve košuti. Ker je bil v ogradi tudi gozd, nismo mogli videti, če je bilo tudi tam kaj jelenov. Ogledali smo tudi pasjo hišo, v kateri je bilo 30 goničev. Izgledali so kakor kratkodlaki istrijanci. Stari knez Windischgraetz je bil strasten lovec in je prišel vsako leto na lov v Planino. Kakor so pripovedovali, je imel v škocijanskem gozdu mr-hovišče za medvede. Visoko na drevesu so naredili hišico za čakanje medveda. V Škocjanu je bil hlev za srnjad in povsod so visele jasli za zimsko krmljenje. To je bilo pred 70 leti. V gozdih je bilo polno srn. Tudi kneza sem enkrat videl na nekem parobku, ko so imeli velik lov, ki se ga je udeležila dunajska gospoda. Na nas so kričali, ker smo šli tisti dan z vozovi v gozd. Ko smo vozili mimo kneza, je grdo gledal, rekel pa ni nič. Njegovi strežaji so nabrali mahu in pogrnili na širokem parobku lepo plahto. Fol kilometra naprej smo videli dosti jahalnih konj. Nekaj loj trnih voz je peljalo nastreljene srne domov v graščino, od tam pa na Dunaj. Naslednik kneza ni bil lovec, zato so izpustili vso jelenjad. Slišali smo, da je isto storila Snežiška graščina. Potem dolgo let ni bilo slišati, da bi kakšen človek videl jelena; seveda notranjski gozdovi so veliki. Neki dan se je raznesla govorica, da je Anton Klančar, ko je šel zjutraj čakat zajce, ustrelil na Slivnici med ogradami jelena. Eni so trdili, da ni mogoče s šibrami za zajce ustreliti jelena. Res ga je ustrelil, prav na blizu. Ko so bili gozdovi razdeljeni kmetom in bajtarjem, graščina ni hotela dati iz rok lova. Cerkniški možje so vztrajali, da mora tudi lov biti njihov in so zmagali. Druge vasi pa se niso brigale in je lov ostal graščini. Cerkniški lov je šel na dražbo včasih za pet let. Toda nobeden si ni upal graščini dražiti. Neki Cerkničan, po domače Krajgar, po rodu Italijan, pisal se je Verli, se je pa le okoraj-žil in šel dražbat. Ta je potem dobival od graščine poljski lov, gozda ni dala nobenemu v podnajem. Takrat so dobili tudi Slovenci prve orožne liste, ki jim jih je preskrbel Krajgar in od tistega časa so domači lovci lahko nosili puške. Oče mi je povedal, da sta bila prva lovca v Cerknici Krajgar in Jagenčer. Od tistega časa so se jeleni zaredili po naših gozdovih in tudi medvedov je bilo več kakor sedaj. Volkov je bilo manj kakor sedaj. Divjih lovcev je bilo dosti in so prodajali divjačino v Trst. Dosti divjadi je postrelila graščina, dosti so jo postrelili divji lovci pa vseeno je bilo v notranjskih gozdovih dovolj divjadi. Zdaj ni toliko divjih lovcev. Lovske družine malo postrelijo in vendar je manj divjadi. Mislim, da so temu največ vzrok volkovi. Jože Jurca, Cerknica 187 pri Rakeku Obročkanje ptic Morda je že ta ali oni lovec čul kaj o obroč-kanju, morda celo našel obročkano ptico. Ni pa vedel, zakaj in čemu se ptice obročkajo. Naj v kratkem razložim lovcem-ljubiteljem ptic pomen in smisel obročkan ja. Zaznamovanje ptic sega daleč v preteklost, saj je znano, da so sokolarji manj poškodovane ptice spustili, ko so jih prej obročkali. To pa zato, da bi ptico po obročkanju na nogah spoznali, da je že bila enkrat v sokoljih krempljih, če bi jo ponovno ujeli. Prvi, ki je začel ptice sistematično obročkati, je bil danski srednješolski profesor Mortensen. Ptice sistematično obročkati se pravi, zaznamovati jih z obročki, na katerih je vtisnjen kraj obročkanja in zaporedna številka obročka. Seveda je treba zaporedne številke obročkov natančno zap;sovati, sicer obročkanje nima smisla. Obročkanje ptic se je uvedlo v glavnem za raziskovanje zagonetne ptičje selitve in preletavanja ptic sploh. Z obročkanjem se da dognati tudi življenjska doba posameznih ptic. Na tem področju deluje tudi naš domači Orni-tološki observatorij v Ljubljani (točen naslov: Ornitološki observatorij, Stožice, p. Ježica pri Ljubljani). Ima že dokaj lepe uspehe; obročkal je že na tisoče raznovrstnih ptic in tudi najdbe obročkanih ptic so precej številne. V drugi vrsti pa zbira ta zavod od svojih opazovalcev (kot opazovalec oz. obročevalec lahko pristopi k zavodu vsak iskren ljubitelj ptic) natančne podatke o jesenski oz. pomladanski selitvi ptic. Zavod tudi opazuje in ugotavlja škodljivost, oz. koristnost ptic do posameznih kultur. To pa ni lahko opravilo; treba je mnogo, mnogo opazovanj in dokazov, preden se nepristransko ugotovi škodljivost oziroma koristnost ene ali druge ptice. Trenutno ima zavod preskromna sredstva, da bi primerno razširil svoj delokrog. To bi bilo važno za raziskovanje domačega ptičjega sveta. Vsi ljubitelji ptic in zlasti lovci naj bi se zavzeli za to delo in se v ta namen povezali z zavodom, čigar naslov sem navedel. P. O streljanju golobov zanimivo piše Andro Bensan v 9. štev. lista »Lovački vjesnik« 1953, str. 217. Avtor poroča, da so prvotno streljali na žive golobe predvsem v Angliji in zlasti odkar je Henry Raminger dobil leta 1758 patent za izdelovanje šib er in posebej še, ko je 1852. Lefaucheux v Parizu konstruiral sistem po njem imenovane puške in kasneje Lancaster v Londonu sistem osrednjega vžiganja in tako ustvaril moderno puško. Najznamenitejša streljanja na žive golobe so bila tedaj v Monte Carlu, kjer so vsako leto od januarja do aprila tekmovali najboljši strelci sveta. Ker pa je bila reja velikega števila golobov zvezana z mnogimi nevšečnostmi, velikimi stroški ter ne povsod mogoča, so zamenjali žive tarče z umetnimi. Sprva so streljali na steklene krogle, ki so jih uvedle v športno streljanje ameriške tovarne orožja. Za reklamo novega proizvoda so 1870. leta poslale po vsem svetu najboljše strelce. Tako je n. pr. leta 1879 Carver od 9950 steklenih krogel pogodil 9773. Amerikanec Ligowsky pa je naredil golobe iz ilovice. Z iznajdbo brezdimnega smodnika se je ta šport silno razmahnil. Sedanjo obliko je streljanje na glinaste golobe dobilo z iznajdbo Nemca Preussa, ki je končno konstruiral »golobe« iz asfalta in metalni stroj. Ker pri nas ne gojimo streljanja na žive golobe, opuščam opis tega. Asfaltni golob je Vz cm debela okrogla plošča s premerom 11 cm. Metalni stroj jih meče v 15 raznih smereh s hitrostjo 60 do 65 km na uro, v krogu 50 do 60 m. Strelec stoji 10 do 20 m za metalnim strojem. Na vsakega izstreljenega goloba sme oddati dva strela. Večja strelišča imajo po pet metalnih strojev in pri tekmah streljajo na 10, 20 pa tudi na 50, 100 in celo na 200 golobov. Za prvenstvo se strelja na 100 golobov iz daljave 15 m za strojem. Najustreznejše šibrenice so kalibra 12 mm z nekoliko šibkejšim nabojem kakor za streljanje na žive golobe. V zadnjem času se tekme vrše na različne cilje, n. pr. na žive golobe, na asfaltne golobe, na gibajoče se tarče zajcev in jerebic. Pred zadnjo svetovno vojno je bilo eno največjih športnih strelišč v Hamburgu. Imelo je nad 100 strojev za metanje tarč. j\f g. Naboje bodo preiskali Na pritožbo Lovske zadruge v Ljubljani je tovarna Industriewerke Karlsruhe A. G. poslala naslednji odgovor: Iz Vašega pisma smo posneli, da je več nabojev kal. 7 X 57 R zatajilo. Predvsem bi želeli ugotoviti, da doslej pri zelo obsežnem poskusnem streljanju v naših tovarniških streliščih nismo zabeležili takih nevšečnosti. Zvedeli pa smo, da naboji kal. 7 X 57 R v boroveljskih puškah zataje. Vzrok je v tem, da so bili ležaji boroveljskih pušk vrtani za češke naboje. Češki naboji pa imajo močnejši rob kot naboji, ki ustrezajo normaliziranim meram v Nemčiji. Zato leži pri boroveljskem orožju rob naboja za malenkost glob j e kot pri nemških puškah. Zaradi tega naboj zataji. Da bi se zadeva uredila, izdelujemo sedaj naboje z malo daljšim robom. Obenem smo se obrnili na boroveljsko industrijo orožja, ki nam je obljubila, da bo posebej pazila na globino izreza. Od tedaj je poteklo več mesecev in o novih nabojih ni bilo več pritožb, tudi ne pri boroveljskem orožju. Ker pa nam ponovno poročate o takih zatajenih nabojih, želimo ugotoviti vzrok ter Vas prosimo, da nam pošljete nekoliko izstreljenih nabojev in takih, ki niso vžgali (brez krogle in smodnika), da jih natančno preiščemo. Potem Vam bomo mogli kmalu podrobno poročati. Lovska zadruga prosi, da ji pošljete naboje, o katerih je govor, da jih bo poslala tovarni. Popravek Pisec članka »Vzorno prijateljstvo« na 565 str. lanskega Lovca je Franc Poredoš, član LD Polana in ne Peter Romanič, ki je pod tem člankom pomotoma podpisan. Poenotenje kalibra lovskih risanic Na konferenci delegatov avstrijskih lovskih organizacij so sporazumno s stanovskimi organizacijami puškarjev sprejeli sklep, da bodo v Avstriji odslej izdelovali lovske risanice v naslednjih kalibrih: 5,6 X 35 R, 5,6 X 52 R, 6,5 X 54 M Sch., 6,5 X 57, 6,5 X 57 R, 6,5 X 68, 7X57, 7 X 57 R, 7X64, 7X65R, 8 X 57 JS, 8 X 57 JRS, 8 X 68 S, 9,3 X 62, 9,3 X 74 R. Puške za naboje kal. 6,5 X 52 R, 6,5 X 58 R, 7 X 72 R, 8 X 56 M Sch., 8 X 57 JR, 8 X 57 R (360), 9,3 X 72 R, 6,5 X 27 R, 6,5 X 27 R, 6,5 X 41 R, 6,5 X 52, 6,5 X 58, 7 X 65, 7 X 58, 8 X 50 R, 8 X 58 R, 8 X 60 R, 8 X 60 RS, 8 X 72 R, 8 X 75 S, 8 X 75 RS, 8 X 64 S, 8 X 65 RS, 9 X 56 M Sch., 9 X 57, 9 X 57 R, 9,5 X 57 M Sch. niso zaželene in se ne bodo več izdelovale. K članku »Divji lov in še kaj« V oktobrski številki »Lovca« je bil priobčen pod zgornjim naslovom članek, ki v predzadnjem odstavku govori o prodaji municije pri puškarskih podjetjih. Ta odstavek popravljam v toliko, da mi ni znano, kako je s prodajo municije v ostalih puškarskih podjetjih in ne morem trditi, da se dogajajo v njih nepravilnosti. Trdim pa, da so nepravilnosti v enem podjetju, ker to lahko dokažem. Razen tega podjetja nisem nameraval nikogar kritizirati in naj bralci ta članek v tem smislu tudi razumejo. Slavo Kovač Kakšno bo moje lovsko življenje? Prodam lovsko ptičarko, 8 let staro, šolano, pod zelo ugodnimi pogoji. Verbec Ivan, Ljubljana, Tov. testenin, Resljeva c. 24. Risanico Mauser, skoraj novo, cev iz nerjavečega jekla, prodam. Ogled pri Bregar Dragu v Ljubljani, Pražakova 10/1. Obvestilo Obveščamo vse lastnike trofej, da dvignejo nagačeno perjad pri invalidskem podjetju v trgovini »Jelen« najkasneje do 15. februarja 1954, sicer bodo trofeje prodane v korist podjetja. »Jelen«, Celje PRISPEVEK K ETIKI V LOVSTVU (Razmišljanje o idejnih vprašanjih lova) Tone Svetina Lovstvo v Sloveniji je v zadnjih letih vidno in pomembno napredovalo. Kot gospodarska panoga se je vključilo v socialistični razvoj, pa tudi na področju družbenega življenja se vidno uveljavlja. Lovska organizacija se organizacijsko utrjuje. Iz svojih vrst izloča ljudi, ki ne spadajo vanjo. Uspešno urejuje po vojni opustošena lovišča, dviga strokovnost lovcev ter s smotrnim gojenjem divjadi opravičuje zaupanje oblasti in delovnih ljudi, ki so ji dali lovišča v upravljanje. V tem obdobju so se pokazali tudi razni negativni pojavi, ki pa ne morejo zatemniti splošnih uspehov. Uspehi naše lovske organizacije niso prišli sami od sebe. Zavedati se moramo, da so posledica zavestnega prizadevanja lovcev, ki so doumeli vlogo in vsebino lovstva v socialistični družbi in se borili za njeno uresničitev. Ta zavest nove vsebine je prodrla v najširše množice slovenskih lovcev. To dokazuje, da so bili cilji, ki si jih je zastavilo vodstvo naše organizacije, pravilni in ostvarljivi, čeprav so naleteli tu pa tam na nerazumevanje in odpor pri lovcih, ki se- še niso vživeli v našo novo družbeno stvarnost. Mislim pa, da tej novi vsebini in idejnim smotrom lovstva posvečamo premalo pozornosti, in sicer tako v naši lovski reviji kot tudi pri vzgoji lovcev na terenu. Skupno z našim celotnim družbenim napredkom na gospodarskem, političnem in kulturnem polju in s poglabljanjem socialističnih odnosov se razvija tudi lovstvo. Pri tem se oblikuje sodobni lik lovca, ki ima drugačno vsebino in značaj kakor v preteklosti. Ta lik se oblikuje iz dneva v dan v borbi z negativnimi pojavi. Vendar pa lahko s še večjo zavestjo pospešimo ta razvoj, da bo čimprej sleherni lovec pojmoval svojo lovsko dolžnost in pravico, kakor jo pojmujejo najzavednejši in najnaprednejši lovci. Ko sem razmišljal o tem problemu, sem sklenil, da napišem nekaj svojih misli kot prispevek k diskusiji, ki bi pomagala osvetliti idejno plat našega lovstva. Skušal bom poiskati vzročnost in utemeljenost vsebine lovstva v današnji stvarnosti in pokazati na naloge, ki izvirajo zaradi tega za nas lovce, kakor tudi osvetliti perspektivo, ki jo ima lovstvo pri nas. S tem skromnim prispevkom bom poizkusil prispevati k idejni jasnosti, obenem pa bi rad dal vzpodbudo, da bi se oglasili tudi drugi člani lovske organizacije, da bi tudi oni s svojimi prispevki pomagali, da bi ta razprava koristila napredku našega lovstva. Nagli razvoj, velika zaposlenost in potreba po hitrem reševanju neštetih praktičnih nalog so bili vzrok, da idejnim in etičnim vprašanjem lovstva še nismo posvetili tiste pozornosti, ki jo zaslužijo. Razvoj naše demokracije in ureditev najnujnejših vprašanj pa nam omogočata, da tudi na tem področju napravimo korak naprej. Lovstvo z družbenega stališča Narodno osvobodilna borba in zmagovita ljudska revolucija sta osvobodili narode Jugoslavije okupatorskega jarma in zdrobili razredno diktaturo buržoazije. Komunistična partija, voditeljica gibanja, je povedla množice v boj za zgraditev socializma, demokracije in socialistične družbe, v kateri ne bo izkoriščanja človeka po človeku. Revolucija je postavila na glavo moralne in pravne norme, ki so služile interesom vladajočega, strmoglavljenega razreda in začela oblikovati svojo etiko in moralo. Iz tega zornega kota, iz tega izhodišča moramo gledati na cilje, ki jih hočemo doseči tudi na področju lovstva. Razvojno pot in naš napredek pa bomo najjasneje videli, če bomo nekoliko pregledali zgodovinski razvoj lova. V novi Jugoslaviji ima sleherni državljan, ki ga odlikuje ljubezen do narave in ki ima potrebno znanje o lovstvu, možnost, da se udejstvuje v lovu. Brez dvoma smo v tem pogledu med najnaprednejšimi državami v svetu. Tega dejstva se nekateri naši lovci premalo zavedajo, ker ne vedo in ne razmišljajo, kako je bilo z lovom v preteklosti. Znano je, da je bil lov v zgodovini takoj, ko ni bil več neposredna nujnost za življenjski obstoj, izključni privilegij vladajočih razredov. Iz tega razrednega stališča se je v zgodovini oblikoval tudi značaj lova. Prva oblika razredne družbe, suženjstvo, in druga oblika, ki je sledila tej, fevdalizem, sta si, kar se tiče lovske ideje, precej podobni. Rodovni poglavarji ali gospodarji sužnjev, ki so vladali neomejeno, so imeli v rokah tudi lov. Prirejali so velike love, ubijali predvsem zaradi mesa ali iz same sle po ubijanju. V fevdalizmu so fevdalci, graščaki, grofje, vitezi, skratka vladajoči razred posedovali zemljo, tlačane in lov. Na lovih so se vojaki in vitezi v sicer redkih mirnih časih urili v ubijanju. Lovili so v velikih pogonih. Tlačani so bili gonjači. O lovski etiki v današnjem smislu pri teh lovih ne moremo govoriti. Lovec je ubil, kar koli je mogel, ne glede na čas ali spol. Lov je bil zabava, materialna korist, priložnost, da je vitez pokazal pogum, moč in lovsko spretnost. Ko je buržoaziji po francoski revoluciji uspelo zrušiti fevdalizem, je tudi lov prešel v njene roke. Svoboda neomejenega izkoriščanja in bogatenja sta prinesla novemu vladajočemu razredu vse privilegije. Ko pa je kmalu začelo hitro naraščati prebivalstvo in so nastajala velika mesta, kjer se je razvila industrializacija, se je začel pojavljati proletariat in zaostrili so se razredni boji. Lov so imeli v rokah veleposestniki, industrijalci, kasneje pa so se kot zakupniki pojavili tudi posamezniki iz vrst drobne buržoazije. Vzdrževanje lovišč je omogočalo krvavo izkoriščanje delavskega razreda in revnih kmetov. V prvem obdobju je bil lov vladajoči gospodi sredstvo zabave, drobni buržoaziji pa tudi vir materialnega okoriščanja. Z razvojem kulture in civilizacije in z degeneracijo meščanskega življenja, ki se pod vplivom ideje krščanstva odmika od narave, se pojavi geslo naprednih materialističnih filozofov »nazaj k naravi« kot resnična težnja človeka, ki se je naveličal salonskega intrigant-stva in mestnega prahu. Človek začne stremeti za tem, da bi bil dober. Razmišlja o odnosu do živalskega sveta in vest mu oblikuje etiko, ki je spoštovala žival kot dragocen del narave. Tako se je lov dvignil na etično višjo stopnjo, ki je srednji vek s svojim primitivizmom in mračnostjo ni poznal. Ta osnovna lovska ideja, ki se je oblikovala in razvijala s posebnimi oblikami lovske tradicije in etike, se je ohranila do danes. Tudi naša generacija jo je sprejela, ker je posledica splošno naprednih človeških stremljenj in čustvovanj. Ta lovska etika pa se pogosto ni spoštovala. Dejstva govore, da je bilo mnogo lovcev, ki so o njej govorili in tudi pisali, v srce jim pa ni prodrla. Kapitalistom in mogotcem, katerih miselnost je bila usmerjena na izkoriščanje in pridobivanje, lovska načela niso pomenila mnogo, ker niso bila sestavni del njihovega svetovnega naziranja. Posledica tega je bila, da so mnoga lovišča propadala. Seveda bi bilo krivično, če bi vse, ki so se bavili z lovom, opredelili v to skupino. Bili so tudi med kapitalisti in zakupniki ljudje, ki so ljubili naravo in divjad. Za Slovenijo je značilno tudi to, da so večino lovišč imeli pri nas v rokah Nemci. Od njih je naš človek prevzel mnoge njihove lovske običaje, obenem pa je oblikoval tudi svoje. Za to obdobje je za nas posebno zanimiva razredna in individualna psihologija ljudi, ki so se ukvarjali z lovstvom. Zakupniki, ki so izhajali iz vrst drobne buržoazije, kot trgovci, gostilničarji in podobno, so neredko iskali od lova predvsem materialne koristi. Neredki so bili primeri, da so zadnje leto, preden je prevzel lovišče v zakup drugi zakupnik, neusmiljeno mrharili in pobili kar največ divjadi. Ta- ko je naslednik našel prazno lovišče. Ko ga je moral oddati novemu zakupniku, je spet sam izpraznil lovišče. O kakih posebnih etičnih načelih spričo tega prekomernega pobijanja tu ne more biti govora. Ljudje s kapitalistično psihologijo so z živo naravo ravnali kot z materialnimi stvarmi trgovine. Sla po bogatenju in izkoriščanju je bila vzrok, da so se lovišča praznila. Na lov je kapitalist vabil različne poslovne ljudi kot na vabo za boljšo trgovino. Tako je postal tudi lov sredstvo poslovne hinavščine in obenem večkrat tudi sredstvo za osebno nemoralo po lovskih kočah. Lov je spremljalo poleg velikih popivanj še mnogo drugih nečastnih dejanj, ki niso spadala v naravo. Te psihologije so se navzemali nehote tudi razni nedeljski lovci in jih prenašali na svoje prijatelje. Lik takega lovca nam kaže primer debelega Zagrebčana, ki je prišel z mladim dekletom na petelina v gorenjske gore. Seveda mu ga je moral ustreliti čuvaj. Bil pa je tako ponosen, da ga je dvakrat nesel okoli Blejskega jezera, morda ga je razkazoval še ves teden tudi po Zagrebu. Če ocenimo lovstvo stare Jugoslavije, vidimo torej, da so bili nagibi udejstvovanja v lovu silno različni. Dediščina te psihologije pa živi tudi še danes. Bili so ljudje, ki so uživali predvsem v tem, da so nosili lovske obleke in puške, ker so smatrali, da je to nekaj imenitnega. Bili so ljudje, ki jih je gnala v gozd samo sla po ubijanju. Trofeja je bila končni smisel njihovega udejstvovanja v lovu. Bili so tudi lovci, ki so nosili puško zato, da so se iznebili svojih ostarelih žena in so se lahko nekontrolirano zabavali po kočah z mlajšimi prijateljicami. Takih negativnih stremljenj bi lahko naštel še več, vse skupaj pa so posledica plitvega malomeščanskega gledanja na življenje. Poleg teh skupin se je oblikovala posebna psihologija lovskih čuvajev in gozdarjev, katerih poklic je bil vezan na gozd. Ti ljudje so imeli največ živega stika z naravo in divjadjo. Ti lovci so oblikovali tista etična načela, katera danes osvaja naša generacija. Oni so gojili plemenito divjad in zatirali roparice. V lovstvu so v praksi uveljavili gojitvena načela, katerih so se zakupniki zelo redko držali. Jasno je, da je tudi lovska strast, lovska kri, ki ni bila razredno pogojena. Ta se je javljala tudi pri ljudeh, ki niso imeli »plave krvi«, niso bili lastniki trgovine ali tovarne. Porodila se je pri domorodcih, pri kočarjih, delavcih itd., ki so včasih sodelovali kot gonjači pri lovu in si prav tako želeli lovskega užitka. Nastal in razvil se je divji lov. Vzroki divjega lova leže v glavnem v izkoriščevalski osnovi kapitalistične družbe, v kateri so posamezniki živeli v preobilju, drugi pa so brez dela glado-vali. Zato je predvsem socialni moment silil ljudi k divjemu lovu. Tak divji lovec je streljal za meso in se je izpostavljal nevarnosti zaradi materialne koristi. Z divjim lovom pa so se ukvarjali tudi ljudje, ki jih je zvabljal klic gora in gozda. Neodoljivo hrepenenje po lovskem izživljanju jim je razburjalo lovsko kri. Sla po nevarnosti in doživetjih jih je gnala, da so kršili uzakonjeno pravico buržo-azije. Kot najbolj negativen pojav, kot zločinec pri lovu, se je pojavil zankar. Ta je brez lov- ske strasti, samo iz materialnega interesa na najpodlejši način, zahrbtno lovil divjad. Taka je bila v grobih orisih psihologija lovcev pred polomom stare Jugoslavije. Narodno osvobodilna borba in revolucionarno gibanje je potegnilo v svoje vrste tudi lovce, ki so doprinesli svoj delež, ko je prišel veliki čas. V ospredje so stopile velike stvari, ki so postavile pred preizkušnjo vsakogar. Čas je prekalil in razredčil tudi vrste lovcev. Ko je bila borba za nami in so se razmere normalizirale, so se lovske vrste znova strnile. Pomnožile so se z mnogimi novimi člani. Takoj pa se je pojavilo neko protislovje med obliko ureditve lovstva, ki je bila na višji stopnji kot individualna zavest posameznih lovcev. Trenja, ki so prišla do izraza v družinah in napredek s tem v zvezi so posledica vskladitve vsebine lova z najbolj različnimi naziranji o lovu vrste lovcev v naši lovski organizaciji. Pozitivno je, da se je povečal krog ljubiteljev narave, na katere ima neposreden vpliv lovska organizacija. Nihče ne more oporekati, da 9000 lovcev v Sloveniji ne predstavlja družbene sile, ki lahko pod vplivom pravilne vzgoje marsikaj prispeva družbi pri uresničevanju njenih ciljev. Boj za novo vsebino lovstva pa vodi in vsebuje tole osnovno načelo: Lov ni in ne more biti samemu sebi namen. Težave, ki smo jih imeli in jih še imamo, je razlagati torej tako, da so se v lovski organizaciji zbrali ljudje z zelo različno lovsko zavestjo. Zato so se seveda pojavila različna gledanja. Zelo naravno je nasprotje med starejšimi lovci, od katerih nekateri še niso opravili z dediščino preteklosti, ki sem jo prej analiziral, in niso mogli vskladiti svojih načel z novim duhom časa, in mladimi lovci, ljudmi, ki so z lovom šele pričeli in niso imeli dovolj izkušenj in znanja. Ta nasprotja so bila neizbežna. Pri tem je treba omeniti še to, da je vojna lovišča opustošila in je bilo zato nujno vplivati iz centra z zavestno silo, da so se uveljavila v lovstvu načela gojitve, ki so oblikovala novo vsebino lovstva. Naloga, vskladiti po idejnih smotrih zelo različno lovsko druščino in jo obenem dvigniti na zadovoljiv strokovni nivo, ni bila lahka. Ta potreba se sedaj spričo nadaljnjega razvoja naše demokracije kaže še kot posebno nujna. Lovstvo se bo moralo vključiti v komuno in v okviru komune mnogo samo-stojneje reševati lovska vprašanja ter za svoje delo tudi neposredno odgovarjati. Zanimivo je, kakšna miselna problematika je prepletala lovsko organizacijo in jo še vedno prepleta. Ljudje z zakupniško psihologijo, nekompromitirani ostanki buržoazije in njihovi idejni somišljeniki so bili mnenja, da lovske družine ne bodo dolgo obstajale. To njihovo gledanje je bilo samo delček nezaupanja do zgraditve socializma sploh. Svojo misel so utemeljevali in jo utemeljujejo takole: preveč lovcev, premalo divjadi. V mislih so imeli namreč staro prakso, da bi se namreč streljalo kot včasih, ko so bila lovišča v zakupu. Tisti lovci, ki so bili pred vojno »divji lovci«, lovci predvsem za meso, še danes računajo ter primerjajo izdatke za lov z izkupičkom od uplenjene div- jadi. Jasno je, da mrharja ali zankarja ne bomo nikoli prevzgojili v dobrega lovca, ker mu je lovska pravičnost po naravi tuja. Tudi če se pokorava disciplini, se ne pokorava iz zavesti, temveč iz strahu. Nadalje se je pojavilo nasprotje med strokovnjaki, starimi lovci, ki so sicer lojalni in razumejo naš razvoj, in mlajšo generacijo. Gre za nezaupanje in podcenjevanje, ki so ga pokazali do mladih. Vedeti je treba, da je prišlo mnogo lovcev prav iz delavskega razreda, ki mu je bil lov v stari Jugoslaviji najbolj onemogočen. Mladi pa niso vedno znali najti načinov, da bi bogate izkušnje starejše generacije prenesli nase. Razvoj je mlel te različne pojave in izločal predvsem ekstremne negativne elemente. Večina lovcev pa je doumela svoje naloge. Imamo pa jih še precej, ki so se skrili in še danes na tihem delajo zmedo. Užaljeno samoljubje jim ne da, da bi prelomili s svojo konservativnostjo in sledili duhu času. Razširjeni krog lovcev na eni strani in sorazmerno malo divjadi na drugi strani predstavlja nasprotje, ki tudi zahteva novo vsebino lova. Ne gre tu samo za uveljavljanje načela gojitve, ki smo ga v praksi že v precejšnji meri uresničili, gre za poglobljen odnos lovca do narave sploh. Ta ljubezen do narave, volja do udejstvovanja v njej, do preučevanja njenih skrivnosti in lepot bi morala postati glavni smoter vsakega lovca. Morala bi biti sestavni del njegove miselnosti, njegovega svetovnega nazora, čustvovanja in njegove akcije. Morala bi biti vsebina njegovih načel in srca. Zdi se mi, da bi se nova vsebina lovstva odrazila jasneje, če bi opredelili sam pojem lovstva v današnjem smislu. Lovstvo je vsekakor kulturen, družbeno koristen pojav. Lovstvo je kompleks človekovega udejstvovanja v naravi s posebnim etičnim poudarkom do živalskega sveta. To je stremljenje po zdravem izživljanju v naravi iz estetskega, etičnega in športnega merila, ki vsebuje tudi željo po razvedrilu in zabavi. Obenem je lovstvo panoga narodnega gospodarstva, ki prinaša družbi tudi materialne koristi. Tudi iz te definicije je razvidno, kako nujno je poudariti poglobljenost vezi lovca z naravo, ki naj jo opazuje, se uči od nje, jo varuje in goji plemenito divjad. Žal pa je še mnogo lovcev, ki v naravi ne vidijo drugega kot to, kar se lahko strelja. To je resen problem posebno tam, kjer so družine tako številne, da ima skoraj vsak zajec svojo puško. Smer razvoja je taka, da se bo lovec moral poglobiti v tajno živalskega sveta in v lepoto narave, ter tu, ne pa samo pri streljanju, iskati smisel svojega udejstvovanja. Planinski zajec Foto Milan Kemperle Fotografski aparat ali pero bosta morala pogostokrat zamenjati puško. Fotografija in pisana beseda bosta lovcu ohranjevala žive spomine na lovska doživetja in obenem dvigala njegov etični nivo. Če bomo šli v tej smeri, se bo krog ljubiteljev narave lahko še zelo razširil. Če pa ne bomo šli v tej smeri, pa družba zaupanja, ki nam ga je dala, ko nam je izročila lovišča v upravljanje, ne bo mogla ohraniti. Pomislimo samo na to, kako častna in velika je naloga, da se dvigne stalež divjadi v naših loviščih. Kako puste in prazne bi bile naše gore brez tropov gamsov, brez vladarja višin — planinskega orla. Kako prazni bi bili gozdovi brez srnjadi, jelena, velikega petelina itd. Kakšno zadoščenje bodo imeli lovci, če se bo lahko naša mladina, naši delovni ljudje ali turisti, ki prihajajo v našo deželo, veselili ob pogledu na divjad. Stalež v naših loviščih bo merilo naše etike in kulture. Kako gre lovstvo v to smer tudi drugod v svetu, nam nazorno pove primer švicarskega lovca, ki je prišel v kočevske gozdove opazovat medvede, ki jih v njegovi deželi ni več. Vsakdo lahko razume, da je tega lovca vodila druga ideja kakor tista dva kmeta na Dolenjskem, ki sta kot lovca iz izkupička od lova plačala davke. Lovstvo ne more imeti za cilj materialnega okoriščanja, ker bi tako izgubilo vse pozitivne elemente, ki oblikujejo človekov značaj. Lovstvo z individualno psihološkega stališča Vzporedno z razvojem človekove zavesti, ki se je razvijala iz najgloblje teme in primitivizma do današnje stopnje civilizacije in kulture, se je razvijal in kultiviral tudi lovski nagon, lovska zavest in lovska pravičnost. V vseh živih bitjih delujeta dva gona, ki obvladujeta vse življenje: gon samoohrane in sla po paritvi, po ohranjevanju vrste. Sla lovljenja in ubijanja izvira iz prastarega, v človeku poleg spolnega nagona najbolj zakoreninjenega gona, gona samoohranitve, ki ga je dramila in bila njegova gonilna sila — glad. Razvoj človeka iz živalskega sveta do današnje stopnje nam kaže, da človek nikdar ni bil izven surove borbe za obstanek. Zato je bil lov prvotni način zagotovitve človekovega obstoja. Zato je lovski nagon biološko proniknil v vsako živo bitje, ki je hotelo obstajati in se svojstveno odrazil tudi v naravi človeka. Ko lov ni bil več neobhodna potreba za življenje, je skozi tisočletja v mnogih ljudeh, ki so se ukvarjali z drugimi posli, zamiral, pri nekaterih pa je živel naprej. Ker človekov značaj ali stopnjo zavesti oblikuje vpliv okolja in po dednostni liniji prirojene lastnosti, ni čudno, da se je tudi v njem razvila čudovita raznolikost. Če govorimo o lovskem gonu ali sli po ubijanju in vzrokih, kako se biološko kažejo v človeku, moramo vedeti, da je bila doba, ko je bil le-ta izključno človekovo vodilo, tako dolga v primeri z zgodovino, o kateri imamo pisane vire, kakor če primerjamo sekundo s celotnim človeškim življenjem, kot je dejal Engels. Surova borba za obstanek z naravo, borba med vrstami in sovrstniki je v milijonih letih človeškim lastnostim dala svoj pečat, ki se ga generacije, ki jih je prevzela civilizacija, še niso mogle osvoboditi. Večkrat si ljudje ne znamo razložiti vzroka nekaterih svojih dejanj. Ne pomislimo na temne sile zveri, ki spe v človeku omrtvele, ki pa kdaj pa kdaj zažive. Zato bi tudi lovci lahko več in globlje razmišljali o svojih dejanjih in smotrih, ki jih vodijo, pa bi lahko odkrili zanimivo šolo etike, če se hočemo ravnati tako, kakor zahteva današnja vest. V času, ko je bil lov pogoj življenjskega obstoja, naravna nujnost, ni bilo lovske etike. Takrat je šlo za to, kdo bo koga. Človek je bil razumsko na nizki stopnji in slabo oborožen. Zato je ubil žival, kakor in kadar jo je mogel. Saj je v tej kruti življenjski borbi za obstanek človek jedel človeka, ga lovil in ubijal. V naravnem boju za obstanek in življenjski prostor se je sla po ubijanju tudi izrodila. Posebno se to kaže, ko se človek prične ukvarjati s poljedelstvom in živinorejo. Sla po ubijanju se izrodi iz ubijanja za hrano v ubijanje zaradi ubijanja. Koliko je v človeku neusmiljene krvoločne zveri, ki ubija in trga več, kot sama potrebuje, dokazuje degeneracija rimske družbe, kjer so se v areni gladiatorji borili za življenje in smrt z zvermi. Kasneje so ideološke nasprotnike spuščali k zverem, da so jih raztrgale. Vse to se je dogajalo zaradi zabave in divjaškega, zverskega izživljanja vladajoče kaste. Tudi srednji vek nam nudi obilno gradivo tovrstne dekadence. Polovljene živali so vse preplašene spuščali v dvorišča, obdana od zidov, da jih je potem množica lovcev v zabavo grajske gospode ubijala. V vseh teh primerih je ubijanje samemu sebi namen in je brezvestna naslada zveri v človeku. Če hočemo odgovoriti, kakšna je sila, ki poraja dan za dnem v lovcu neutešeno hrepenenje po naravi, gozdu in gori, vidimo, da je tu več stvari. Navadno ljudje ne razumejo lovca, njegove želje po samoti in odmaknjenosti. Njegovo delovanje presojajo po svojem merilu in to merilo je največkrat rentabilnost. Kako je ljudstvo opredelilo rentabilnost in pomen lova ter lovskega udejstvovanja, nam lepo kaže pregovor, ki pravi, da je »jaga rit naga«. S tega stališča nam je bližje nerazumevanje idejne plati lovstva. Postavljamo si vprašanje, kako to, da lovec presedi ure in ure v mrzlih zimskih nočeh negibno, opazujoč kristalno lesketajočo se snežno odejo in čaka. Kakšna sila ga žene na gore in v gozd v meglah, dežju ali vetru, zakaj se ne ustraši viharja in ne žrtev, ki so v zvezi z lovom? Kaj ga vleče v zasnežene strmine za gamsovim čopom? Da pleza po prepadnih stenah in izpostavlja svoje življenje, preden pride do strela? Mnogo je tega, kar vabi in vleče lovca v goro, toda osnovni element, najmočnejša sila je lovski nagon, lovska kri, kakor pravimo danes. V komur se je vzbudil lovski nagon, kogar je objela silna privlačnost gore in gozda, kdor je začutil samoto in okusil vonj krvi, ta je izgubljen. Vse življenje, dokler ne tio omahnil, se bo vračal. Lovski pragon se je kultiviral posebno v zadnjem obdobju. Dobil je mnogo novih elementov, ki so ga poplemenitili in lovstvo samo izpremenili v kulturni pojav. Človekova zavest in volja morata gospodovati lovčevim nagonom in strastem. Podrediti si jih mora, jih obvladati. Komur to uspe, bo imel razum, neizčrpno zakladnico energije, ki jo bo sproščal po potrebi. Žal pa je mnogo lovcev, ki jih strasti in lovski nagon obvladujejo, da se ne znajo krotiti in jih pripeljejo na pota, ki niso častna za današnjo stopnjo razvoja lovstva. Kot o drugi najvažnejši stvari bi govoril o čustvu do narave. Čustvo do narave se kot socialni pojav javlja precej pozno, najprej podzavestno, potem v velikih duhovih, kasneje pa ga dojamejo množice. Šele sposobnost, opisati lepoto narave, dokazuje, da smo jo čustveno dojeli in občutili. Ljubezen do narave je sestavni del lovskega doživetja. Človek v bistvu ljubi naravo — saj je njen sad — in hrepeni po njej, po njeni prvobitnosti, samoti, divjini in elementarnosti. Življenje v naravi drami skrite sile in čute, ki so v ljudeh, ki jim je narava tuja, že davno zamrli. Udejstvovanje v naravi vzbuja radost boja, zavest moči, zanos. Narava poraja v človeku nenehno hrepenenje po izživljanju svojih sil, udejstvovanju volje. Zato ni nič čudnega, če vidimo v današnji družbi, da se vrsta organizacij usmerja v naravo, kot n. pr.: planinstvo, alpinizem, razne športne panoge, med temi pa ima lovstvo posebno vlogo. Mislim, da ne more nihče oporekati, da je lovstvo najvišja oblika povezovanja človeka z naravo, ker je najstarejša, z najmočnejšo tradicijo. Lovec je najintimneje povezan z njo, lovcu svoje skrivnosti najgloblje razodeva. Nihče narave kot celote ne more globlje razumeti kakor tisti, ki je z njo najtesneje povezan. Narava je lovcu vedno odprta in nikdar prečitana knjiga. Vanjo se vsak dan poglablja, iz nje črpa tajno življenjske moči. Toda razumevanje črke in besed ter zgodb, ki jih piše narava, zahteva visok intelekt in čuteče srce. Predati se lovu, se pravi, osvoboditi duha vsakdanjih tegob in slediti svoji notranji sli. Problem je v tem, da Lovska družina Tabor-Grosuplje mnogo lovcev, sledeč samo svoji strasti, ne vidi lepote narave, ki jih obdaja. Udejstvovanje lovcev v naravi zahteva neprestano vzgojo, fizično in moralno. Lov in uživanje narave nas učita, spoznavati njeno silo in jo spoštovati. Narava pa nas ne uči samo etike, narava vzbuja in vzgaja tudi estetska čustva. Narava je vzorec vsake lepote; odsev narave v človekovi duši je rodil umetnost. Narava je v svojih pestrih oblikah, živih barvah in kombinacijah nedosegljiva. Za lovca je neusahljivi vir življenjske moči, iz katerega črpa svoje duševno bogastvo, ki ga neodoljivo vabi nazaj v svoje okrilje. Kako mogočno prepoji lovca narava in kako se v umetnosti izraža njen vpliv nanj, nam kaže bogata svetovna lovska literatura, ki pa je pri nas žal še na zelo nizki stopnji. Ali pa vzemimo za primer razvoj lovske fotografije, posebno v zadnjem času. Tudi področje slikarstva nam nudi dovolj primerov. Vsekakor so stvaritve človeka-lovca ali nelovca skromno priznanje naravi za doživetja, ki jih je človek iztrgal pozabi in času in si jih ohranil. Poleg etičnih in estetskih elementov ima lov močan športni element. V športu se združujeta igra in zabava. Človek, ki živi v današnjem času v hitrem razvoju, potrebuje razvedrila in sprostitve. Tudi lovski šport sprošča odvečno energijo, ki se je nabrala v telesu; lovec se uri v mnogih spretnostih, nabira si moči in zdravja v svobodnem gibanju v naravi. Tudi športni momenti lova vzgajajo zelo pozitivne etične vrednote, tako n. pr. stremljenje k popolnosti, voljo do zmage, samovzgojo, pogum, skromnost, tovarištvo, življenjsko vedrost, moč itd. Vendar pa je važno to, kar je za šport najbolj značilno, da v lovstvu ne more biti tekme. Kaj pomeni dober lovec v športu, vidimo, če pogledamo, kakšne lastnosti mora imeti: mirno roko, ostro oko, hladno kri, prožne kite, močno voljo in bister razum. Nadalje mora biti lovec predvsem dober strelec, izvrsten hodec. Če hoče dobiti gamsov čop, mora biti v njem tudi nekaj plezalca, za zimski lov mora biti dober smučar. Šport je vedno združen s publiko in priznanjem. Tega ni v alpinizmu in planinstvu. Tudi v lovu ni publike niti tekme. Boja med čutili divjadi in človekovim razumom, ki je neštetokrat odvisen od slučaja, ne moremo smatrati za tekmo, kot si nekateri predstavljajo. Pri tej obravnavi se nam nehote pojavi vprašanje, ali je lov zabava? V kolikor je šport, ima elemente zabave. Vendar v pravi vsebini lova danes ni v bistvu niti športa niti zabave. Za zabavo bi končno lahko šteli brakade, ki so po mojem etično najnižja oblika lova. Za tak lov ni potrebnih posebnih kvalitet lovca niti znanja niti kakšnega posebnega ideološkega nivoja. Težje pa bi bilo opredeliti lov kot zabavo, če govorimo o visokem lovu, n. pr. če uplenim jelena v ruku, srnjaka na zalazu, še manj bi se moglo reči, da je lov zabava, če nekaj dni po deset ur gazim sneg in plezam po prepadnih stenah, da uplenim gamsa. Tak lov je za pravega lovca neizbrisno doživetje, ni pa zabava. Če bi rekli, da je tak lov zabava, bi odrekli spoštovanje naravi in samemu sebi. Kdo se končno more zabavati pri pogledu na umirajo- čega gamsa, ki ga je strel strmoglavil s peči? Človek, ki bi se zabaval, bi bil nenaraven cinik in ne bi spadal v vrste današnjih lovcev. S tega stališča bi postavil tudi neko razliko med nižinskim lovom in nižinskimi lovci ter visokogorskim lovom in visokogorskimi lovci. Zame je gorski lov višja oblika lova kakor nižinski lov. Visokogorski lov je etično najvišja oblika lova. Že sama narava se človeku v visokih gorah razodeva drugače kot v nižinah. Gozd in livade imajo svojo lepoto, vendar se z gorami ne morejo meriti. Z večnim snegom pokriti vrhovi, navpične stene in temačni prepadi vzbujajo grozo. Plazovi, melišča, razdrapano pečevje, travnate vesi, neskončnost oblik in barv vzbujajo domišljijo in priklepajo nase oko. Vse je v nasprotju z enoličnostjo ravnine. Majhen se počuti človek-lovec s svojo puško spričo prostranosti prostora visokogorskega sveta. V visokih gorah zajame lovca občutek neizmernosti in nedosežno hrepenenje po doumevanju vesoljstva se mu samo ponuja kot nikdar rešeni problem. Lov v visokem gorovju ima posebna doživetja. Tu se lov v idejnih smotrih, v psihologiji in akciji sklada z alpinizmom, čeprav ima še svoje posebne elemente. Dokaz za to je tudi dejstvo, da so bili lovci prvi, ki so prodrli v visokogorski svet, ko še ni bilo nobenih turistov. Vsem privlačnostim lova se tu pridružujejo še novi občutki: premagovanje strahu in nevarnosti. Lovca na gamse ogrožajo posebne nevarnosti. Plezanje s puško, ki ima še daljnogled, zahteva še posebno pozornost. Mimogrede lahko zdrsneš s poledenele police. Lahko te ubije padajoče kamenje, prečkanje strmali ogrožajo plazovi, spravljanje gamsa iz grdega pečevja zahteva veliko vztrajnost in napor. Premagovanje nevarnosti človeka vedno dviga, ker mu veča samozavest in občutek lastne moči. Tveganje, napor, žrtvovanje vedno poglabljajo doživetje. Lovec se spominja vsake potankosti težkega lova. Lov v snegu in ledu je, kakor vsako plezanje pozimi, izrazito moško dejanje. Saj ne pravi zastonj gorenjski pregovor: »Ko sneg gore dobe, ima gams zlate roge.« Za lov v visokih gorah je potrebna drznost, vztrajnost, moč in kondicija. Kdor pa je okusil privlačnost gorske samote, kdor se je razgledoval po tropih pasočih se gamsov pod vrhovi in občutil lahno grozo tam, kjer se polica neha in odpre prepad, kdor je izzival smrtno nevarnost, občudoval let orla in vreščanje kavk nad prepadi, kdor je poslušal pršenje slapov, hudournih voda in bobnenje plazov, ta si bo vedno želel visokogorskega lova. Visokogorski lov je etično najvišji tudi zaradi tega, ker tudi lovca muči strah pred smrtjo in ne samo divjad, saj pri gamsovem lovu narava s svojimi silami bolj ščiti divjad kot lovca. Se- veda ne moremo pripisovati teh lastnosti gamsovemu lovu tam in tistemu, kdor strelja gamse s ceste ali iz koče. Preprosto ljudstvo ceni gamsov čop ali krivce ruševca, ki pomenijo simbol ponosa. Gore so boj, ne samo borba lovca s čutili divjadi, temveč z naravo samo. V primeri z visokogorskim lovom je nižinski lov tihožitje. Saj je lep, toda tega, kar dajo gore, ne more dati. Tu pride kot glavni način lova v poštev zalaz, ki je prav tako etično najvišja oblika. Danes predstavlja lov smotrn poseg človeka v naravo. Ta smotrnost mora imeti etično vsebino. Lovec, ki opazuje naravo, vidi v njej njeno neizprosno silo in veličino razvoja, vidi v njej nenehni boj med vrstami in sovrstniki. Sam lahko spremlja najbolj neposredno potek nenehnega porajanja, umiranja in nastajanja. Lovec lahko zavestno dopolnjuje naravno selekcijo in pomaga s pravilnimi posegi uveljaviti naravi stopnjo višjega razvoja. Z nepravilnim posegom pa krni in zavira naravo, kar se mu vedno maščuje. V razumevanju smotrnega ali nesmotrnega posega v življenje živalskega sveta leži vsebina naše lovske etike. Visok etični moment predstavlja gojitev plemenite divjadi in uničevanje roparic. Roparice in zveri se vzdržujejo z ropom: z uničevanjem in žretjem plemenitih vrst. Plemenita divjad nima proti njim drugega orožja kot beg in skrivanje. Ko lovec zmanjšuje število roparic, ščiti in varuje ter goji zaščiteno divjad. Smotrn lovčev poseg je odstrel predvsem šibkih živali. Zato mora lovcu zakrmežljano rogovje pomeniti prav toliko ali še več kot leporaslo. Zato je želja po samih idealnih trofejah negativna, ker sama trofeja ne more biti smisel lova. Divjad se bori z naravo za obstanek. Ugo-nabljajo jo krute zime, poplave, plazovi, velika neurja itd. Zato ji lovec, ki jo ljubi, v takih težkih dneh pomaga. Solnice, krmišča, zaščita pred ljudmi, ki love divjad v globokem snegu, vse to vzgaja v lovcu čut plemenitosti. Nekaj o odstrelu. Tu teče boj med človekom in živaljo. Človek nastopa z razumom, je zvit in dobro oborožen, žival pa nastopa s čutili. Človek je nasproti divjadi končno vedno v premoči, posebno danes, ko ima moderno strelno orožje. Človek, ki naredi napako, gre nevoljen domov, žival, ki ne opazi lovca, pa izgubi življenje. To je neenak boj. S tem, da lovec strelja zajca samo v teku, race, fazane itd. v letu, petelina, ko brusi, ruševca, ko gruli, da ne strelja gamsa ali srnjaka, ko ležita, s tem daje lovec vsaj majhno možnost boja svojih sposobnosti s sposobnostmi živali. Ker pa postopa lovec tako iz svoje proste volje, je to plemenito in se je v lovski etiki izoblikovalo kot splošno pravilo. Žal se ga vsi lovci ne drže. S prve republiške lovske razstave v Zagrebu Pravi lovec ne bo zlorabljal paritvene sle pri divjadi: ne bo streljal gamsa ali srnjaka v prsku, ko zaskoči kozo; prav tako je lov na srnjaka na klic s tega stališča, čeprav je zanimiv, neetičen. Strel zahteva od lovca precej vesti. Zakon odreja, kdaj in s kakšnim orožjem se sme streljati posamezna divjad. Čeprav vsi vemo, da je strel na velike daljave tudi pri dobrih strelcih negotov, marsikdo kljub temu strelja na take daljave. Tak strel, tudi če zadene, ni vedno smrten. Marsikdo, ki ne obvlada lovske strasti, pritisne: če bo, bo, če ne bo, ne bo. Pri tem ne misli na trpljenje zastreljene divjadi, ki gre celo zelo pogosto v izgubo. Strel na veliko daljavo tudi vara pri sami izbiri živali. Marsikateri lovec začudeno gleda, ko obleži mrtva koza namesto kozla, čeprav si je dopovedoval, da je videl »cof«. Vsak strel s slabo, nesigurno puško nosi nevarnost in možnost zastrelitve. Takega orožja je pri nas zelo veliko. Lovca spoznaš tudi po orožju, čeprav dobro orožje ne pomeni vedno dobrega lovca. Zastreljena divjad je poseben problem. Še vedno imamo lovce, ki se ne potrudijo dovolj, da bi poiskali divjad, čeprav so naleteli na krvni sled. Tudi takih je mnogo, ki love, pa ne znajo usmrtiti zastreljene divjadi tako, kot je treba. Mučen prizor ubijanja je marsikomu neprijeten spremljevalec doživetja. Zelo pogosto slišimo od sentimentalnih estetov, posebno iz vrst planinstva, da je lovec brezsrčen in neusmiljen pobijalec divjadi. Ti očitki so otročji in neosnovani. Narava je boj in je sama po sebi kruta. Kdor jo opazuje, bo videl, da sestoji iz niza tragedij, ki pretresejo čutečega človeka. Vzemimo za primer srako-perja in malega ptička, ki ga odnese srakoper iz gnezda in ga nasadi na trn; tudi jež požre živo kačo; volk raztrga več, kakor porabi; lisica in kuna nista dosti boljši. Lovec pa odstreli, kar smatra, da lahko in je potrebno. Dobro pomerjen strel žival bliskovito usmrti. Žival ni pretrpela niti strahu niti bolečine. Kdor bi se spotikal, imamo tudi take, se mu lahko odgovori: Najslabši lovec, krvolok, mrhar; kot ga imenujemo, nima do divjadi takega odnosa, kot ga ima večkrat človek do človeka. Vojne, poboji, koncentracijska taborišča, masovna uničevanja, atomska bomba, razredno izkoriščanje, kjer počasi umirajo milijoni — v kakšnem razmerju so ta dejanja človeka s stopnjo kulturnosti in civilizacije današnje dobe z lovom? Ali na drugi strani: Kakšna logika je v tem: Nežno mestno dekle kar omedleva, če samo vidi kri; čim zaduha slastno zajčjo pečenko, pa je vse dobro! Lov je izredno vzgojno sredstvo, ker uči človeka spoznavati naravo tako, kot je narava v vsej svoji mnogolični celoti, grobosti, krutosti, lepoti in pravičnosti. To je razumevanje protislovja samega življenja. Važno pa je, kdaj, kaj in kako se strelja. Dosti imamo lovcev, ki se ne zavedajo odgovornosti ravnanja z orožjem. Ne morem razumeti tistega lovca, ki v preveliki vnemi in lovski strasti ne obvladuje samega sebe in zamenja človeka za jelena ali lisico, ga obstreli ali ubije. Kaj misli lovec, ki strelja na vse, kar se premakne v gozdu? Kako naj tak lovec razlikuje gojitveni odstrel od negojitvenega? Tak lovec ne bi smel nikdar več prijeti puške. Omeniti bi bilo odnos lovca do mrtve divjadi. Tudi mrtvi divjadi moramo izkazati neko spoštovanje. To spoštovanje je tradicija izoblikovala v lovske običaje in šege, ki so lepi in imajo globlji pomen in utemljenost. Kaj razvija v človeku sama akcija lova? Najintimnejše povezovanje lovca z naravo, boj za uveljavljanje svojega razumskega jaza z etičnimi načeli proti temnim silam strasti. Sam akt lova drami v človeku tiste lastnosti, ki jih imajo še živali in ki jih v ljudeh komaj še najdemo. To so tisti čuti, instinkti, slutnje, ki si jih je človek v boju za obstanek z naravo pridobil in jih danes ne potrebuje več. To so tisti nagoni nezavestnega, ki so včasih daleč pred razlagajočim razumom. Tudi intuicija se kot nagonski čut resnice izven dokazovanja logike v ljudeh, ki imajo mnogo stika ž naravo, močneje javlja. Človek, ki se poglobi v psihoanalizo lova, pravega lova, ki človekovo voljo in srce povsem osvoji, bo zaslutil tiste skrivnosti temne volje in sle po življenju kakor tudi tiste vzročne zveze med živimi bitji, ki jih do danes niti moderna psihologija ni mogla povsem razložiti. V naravi in boju, ki vlada v njej, se človeku razodeva vsa lepota in tragika življenja. Zato prava lovska doživetja nikdar ne ugasnejo. V samem lovu se prepletajo vedno tisoči različnih kombinacij in možnosti, ki se uresničujejo ali ne. Slučaj ali sreča, kot jo lovsko imenujemo, igra poleg zavestnega faktorja odločilno vlogo. Z uresničitvijo namena je zvezanih nešteto malih, nepomembnih dejstev, ki igrajo včasih nepomembno, drugič pa odločilno vlogo. Sam lov drami in prepleta nešteto občutkov. Neprestano nihanje upanja, jeklenitev volje, mučna nepotrpežljivost, razgibana izne-nadenja, drznost, trdna odločnost, vztrajnost in upornost, vse to se vrsti v kolobarju pred uspehom. Končni rezultat pa poraja občutek zmagoslavja, utehe in obtožbe. Bistvo doživljanja v lovu je v tem, da ima doživljaj oziroma doživetje trajno vrednost in ne navduši samo trenutno. Lovsko doživetje se kot nekaj lepega neizbrisno vleže v spomin in živi, dopolni zakladnico duha, kamor človek kopiči vse, kar mu nekaj pomeni, česar ne sme pozabiti. Iz te zakladnice črpa moči za življenje v težkih dneh. Trofeja je simbol za trajno ohranitev doživetja. Zato je trofeja za lovca, ki je uplenil divjad, neprecenljive vrednosti. Za tistega, ki je ni uplenil, nima nobene vrednosti. Trofeja ni samo potrditev lovskega dejanja, temveč je lovcu nepisana knjiga doživetij, ki govori, kadar se ozreš vanjo na steno, in pripoveduje. Vsekakor je lov akcija, ki razvija aktivnost. Predvsem je vzgoja duha, vesti in volje. Ni pa in ne more biti lov združen z interesom materialne koristi. Tam, kjer se pričenja pojavljati pohlep po mesu, se lovska etika neha. Zato je treba kot eno najvažnejših vprašanj vzeti v obzir tudi materialno stran v lovstvu. Lov se kot doživljanje narave in šport od ostalih udejstvovanj v naravi razlikuje tudi po tem, da prinaša končni rezultat neposredno tudi materialno korist. Meso ubite živali se lahko poje ali proda. To dejstvo je za lovce preizkušnja in jih deli po interesih. Alpinista, ki premaga težko steno, čaka na vrhu samo doživetje. Pri lovstvu pa je drugače. Če uspeš, imaš gamsa, ki ima meso in trofejo. S tega stališča alpinizem ne more imeti nobene materialne osnove, kakor jo ima lov. To bo menda tudi eden od vzrokov, da je alpinistov v Sloveniji samo nekaj sto, lovcev pa na tisoče. Nadalje se alpinisti ne prepirajo, kdo bo vstopil v skrajno težko steno, v kateri je v nevarnosti življenje, pri lovcih pa imaš nevoščljivost, če kdo ubije dobrega gamsa ali srnjaka. Velik del vzroka za ta negativni pojav je iskati v pohlepu za materialnimi koristmi. Še danes imamo lovce, ki love zaradi mesa. Tak lovec ne spada v vrste sodobnih lovcev. Na splošno ne spada tja nihče, ki računa, kakšno korist bo imel od lova in koliko bo plačal za lov. Nujno je, da se v lovstvu uveljavi tudi v praksi načelo, da je uplenjena divjad kolektivna lastnina, o čemer govori tudi lovski zakon. S tem bo prenehalo delovati načelo osebnega materialnega interesa. Vsi tisti, ki so računali na materialne koristi, se bodo izločili iz lovskih organizacij. Materialna korist pa je tudi preizkusni kamen poštenosti lovca do lovske družine in lov- ske družine do družbe. Kontrola lovca, ali je pravičen ali ni, je zelo težka. Saj gozd in gora marsikaj lahko skrijeta, še več pa lahko skrije noč. Kdo ve, kaj je bilo, kdo je streljal, če je nekje v hribih odjeknil strel? Sto možnosti je tu. Predvsem zaradi tega je vprašanje zavesti in izoblikovanje visoke lovske etike najbistvenejšega vzgojnega pomena in glavna naloga lovstva pri nas, v katerem se delovni ljudje v tako velikem številu udejstvujejo. Le medsebojno zaupanje lahko rodi napredek in uspeh. Lovci morajo razvijati tudi medsebojne tovariške odnose. Stari lovski običaji, lovska tradicija, skupni pogoni, vse to ustvarja kolektivno odgovornost ter krepi socialistične tendence. Lovstvu pa ni v čast negativni pojav zavisti, nezaupanja in sumničenja. S tem v zvezi se rodi neiskrenost in zahrbtnost. Izkoreniniti moramo egoizem, ki je dediščina žalostne preteklosti, s katero še ni vsakdo opravil. Samoupravljanje lovstva v okviru komune bo še bolj razvilo kolektivno lovsko zavest, ki bo pomagala odpraviti negativne pojave, ki so tudi med lovskimi kolektivi. Nekaj zaključnih misli Naša socialistična stvarnost je dala možnost, da se je krog ljubiteljev lova povečal. V kolikor bodo vsi tisoči, ki se ukvarjajo z lovstvom, doumeli resnično idejno vsebino, etično, estetsko, športno in gospodarsko korist lova ter svoje delovanje po tem tudi uravnali, se bo dvignilo slovensko lovstvo na tak kulturni ni- vo, da nam bo lahko v ponos pred ostalim svetom. Kakor smo najnaprednejši v svetu v razvijanju družbenih odnosov, tako mora duh socializma biti vodilna ideologija tudi v lovstvu. Lovec ne more biti apolitičen individualist. Povezanost z družbeno problematiko in aktivni boj za družbene ideale in naloge mora biti lovčeva odlika. Lovec v naravi in lovu samo išče in si nabira moči za aktivno delo v družbi. Lovstvo je zanj samo oblika kulturno športnega izživljanja, ki ustreza njegovemu notranjemu nagnjenju. Ustvarjalno delo pa mora biti vsebina njegovega družbenega delovanja. Kajti lov ne more biti samemu sebi namen. Zavedati se moramo, da je od napredka družbe odvisen tudi napredek lovstva. Družbena povezanost lova in skupnosti je nujna. Družba mora imeti od lova gospodarsko korist in zagotovljeno smotrnost gospodarjenja, ker bodo bodoča pokole-nja terjala od nas, kar smo sprejeli. Povezovanje lovca z naravo, z našo prelepo slovensko zemljo poglablja domovinsko ljubezen. Nenehno spoznavanje zemlje, ljudi in življenja vzgaja patriotizem in vse tiste lastnosti, ki jih ima naš človek, ki že stoletja stoji na braniku proti tujim osvajalcem. Neuklonljiva volja do življenja, radost boja za pravico in boljšo bodočnost — tudi to je področje, kjer je lovstvo uveljavilo svojo napredno družbeno vlogo. > f Prizadevati si moramo, da bomo vzgojili generacijo lovcev, ki bo ljubila svojo zemljo in svojo socialistično domovino, se aktivno borila za njen napredek in jo branila tudi s svojimi življenji, če bo to potrebno. PLENOM LOVSKE ZVEZE LES JE SPREJEL OSNUTEK NOVEGA ZAKONA 0 LOVSTVO Plenum Lovske zveze LRS, ki je zasedal v Ljubljani 30. in 31. januarja t. L, je obravnaval osnutek novega zakona o lovstvu, ki ga jo po predlogih lovskih organizacij pripravil Izvršni odbor Lovske zveze LRS. Plenum je osnutek z nekaterimi spremembami in dopolnitvami sprejel. Tako je pripravljen osnutek novega lovskega zakona, ki bo izročen Ljudski skupščini v nadaljnjo obravnavo in sprejem. Ker uvaja osnutek novega zakona o lovstvu nova načela o ustanavljanju in velikosti lovišč in letni prispevek za upravljanje, stoje okrajne lovske zveze in lovske družine pred odgovornimi nalogami. V tej zvezi je plenum sklenil: 1. da začnejo okrajne lovske zveze v sodelovanju z lovskimi družinami takoj pripravljati material in konkretne predloge za razmejitev novih lovišč; 2. da napravijo okrajne lovske zveze kategorizacijo novih lovišč po kakovosti in izra- čunajo povprečen prispevek za upravljanje lovišč svojega področja. Te predloge dostavijo okrajne lovske zveze Lovski zvezi LRS do L maja t. 1. Plenum je obravnaval nadalje vrsto konkretnih nalog in lovskih vprašanj. V zvezi s pripravami za mednarodno lovsko razstavo v Diisseldorfu je sklenil, da zberejo okrajne lovske zveze takoj vse v poštev prihajajoče trofeje na svojem področju in jih dostavijo Lovski zvezi LRS do 20. II. t. 1. V zvezi, z odlovom je sprejel sklep, da uvedejo okrajne lovske zveze disciplinski postopek proti lovskim družinam, ki ne bodo v lovski seziji 1953/54 odlovile določenega števila .fazanov. Plenum je predlagal Lovski zadrugi, naj prodaja uvoženo lovsko municijo izključno samo članom zadruge; v sporazumu z Lovsko zvezo LRS naj Lovska zadruga določi količino municije na posameznega lovca. Čez 100 gonjačev in mrežarjev se zbere za odlov zajcev POLJSKI ZAJEC — SOVRAŽNIK SADJARJEV ? Otmar Cvirn Nepremišljeno dejanje podeželskega zdravnika, ki je dolgouhcu, ujetemu na domačem zemljišču, vbrizgal virus zajčje kuge, je v Franciji povzročilo katastrofalno, množično poginjanje poljskih zajcev. Val ogorčenja je v tej kulturni deželi zajel ne le lovce, marveč vse sloje prebivalstva, zlasti tudi kmete, ne izvzemši med njimi sadjarjev. Vsa Evropa je prisluhnila številnim poročilom o širjenju epidemije, v vseh državah so ljudje brez ozira na poklic in položaj zaskrbljeno razmotrivali možnost, da se katastrofa razširi tudi na njihovo ozemlje. Proletarec v cenenem kožuščku, neznatni, bojazljivi, brzopeti in dolgouhi zajček je za nekaj dni postal senzacija evropskega formata, ki je za kratek čas zasenčila razburljiva poročila o hladni vojni, o mednarodni napetosti, o premirju na Koreji in kar je pač še drugih takih velikih novic. Le kako si je mogoče razlagati toliko razburjenje in tako zaskrbljenost zaradi tako brezpomembne živalce, kot je naš zajec, zaradi živali, o kateri se v našem časopisju vse češče oglašajo kmetijski strokovnjaki, da povzroča narodnemu gospodarstvu neprecenljivo sto in sto milijonsko škodo! Kako neki si naj razlagamo dejstvo, da v Francijo ponovno uvažajo tega škodljivca, da plačujejo za živega zajca po 12 dolarjev? Kako naj razumemo Francoze, ki so 1935. leta v Jugoslaviji naročili čez 50 000 živih zajcev, od katerih smo jim jih takrat dejansko prodali kakih 7000? Ali Francozov, tega kulturnega in preudarnega naroda še sedaj ni srečala pamet, ko imajo najlepšo priložnost, da se zajca iznebijo? Ali mar hočejo povsem uničiti svoje poljedelstvo in svoje cvetoče sadjarstvo, ki uživa svetovni sloves in ki je daleč pred našim? Prav gotovo ne. Odgovor na ta vprašanja je kaj enostaven. V zvezi je predvsem z visoko kulturno stopnjo francoskega naroda. Toda ne le Francozi, vsak kulturni narod bi v sličnem položaju ravnal enako, saj si ves civilizirani svet prizadeva, da obvaruje in ohrani potomstvu vsakovrstne živali, ki danes še žive na zemeljski obli in ne dvomim o tem, da bi tako storili tudi mi Slovenci. Druga plat zvona pa je ta, da so v prizadeti Franciji že danes spoznali neprecenljivo škodo, ki je prizadela narodno gospodarstvo z izpadom poljskega zajca kot lovne divjadi. Je pač tako na tem svetu, da se maloka-tera stvar začne samo zaradi sentimentalnih vidikov visoke kulture in civilizacije. Izgube v milijardnih zneskih so vse bolj prepričljivi argumenti, so argumenti, ki izbijejo sodu dno in ki narekujejo te in te gospodarske ukrepe. Uvoz živih zajcev, plačanih v devizah po fantastični ceni, pa je tak ukrep, koristen in donosen v svojih posledicah. Tako v Franciji — kako pa pri nas? Zamislil sem se nad člankom, ki je bil nedavno objavljen v Borbi in nad drugimi podobnimi spisi, ki sem jih tudi v drugih dnevnikih čital v poslednjem letu. Površnemu čitatelju bi se stvar zdela še kar imenitna in kaj enostavna: Nadležnega zajca bodo pregnali v gozdove in na polje, kjer nikomur ne bo škodoval, — pa bo stvar rešena! V sadjarskih predelih bodo ukinili zaščito, drugod pa naj se mrcina škodljiva širi, pelo gojili jo bodo tam za izvoz! Človek pa, ki je dojel vsaj osnovne pojme o našem lovskem živaloslovju, ki je spoznal način prehrane, življenja in navade divjadi sploh in zajca posebej, bo le osupnil nad takimi neostvarljivimi domisleki. Mrežarji postavljajo dober kilometer dolgo mrežo Zajec je v glavnem prebivalec polja in gričevja, gozdov ne ljubi posebno. Zahteva, naj ga odstranimo iz njegovih naravnih bivališč in potisnemo izključno na polja in gozdove, kaže le popolno nepoznanje naravnih zakonov, ki jih noben človek ne more predrugačiti. Zajec zahteva suha, topla tla in se ogiblje mrzlih tal. To je vzrok, da ga često ne najdemo v legah, ki mu nudijo idealne prehrambene razmere. Kar se pa tiče prehrane, je znano, da išče samo tako hrano, ki vsebuje mnogo vode; zajec namreč vode neposredno ne potrebuje, njegovemu organizmu zadošča voda, ki jo dobiva s hrano. Že glede na to je jasno, da poleti, ko najde v izobilju sočne mlade trave, detelje in podobnega, ne gloda lubja sadnega in drugega drevja. To stori le v ostri, trdi zimi, ko ne more priti do sočne hrane, ali pa ob prehodu na spomlad, ko sprejema prvo svežo hrano, pa mu ta zaradi hitre spremembe povzroča obolenja prebavil in drisko. Da to prepreči, instinktivno išče tanina, ki ga najde v lubju sadnega pa tudi mladega gozdnega drevja. Škodo po zajcu moramo torej deliti v zimsko in v poletno škodo. Poletna škoda, to je škoda na travnikih, v deteljah in sem pa tja na mladem žitu je tako minimalna, da doslej ni povzročila niti razburjenja niti slabe krvi. O njej doslej skoraj ni bilo govora in je zato odveč na tem mestu o njej razglabljati. Drugačna pa je stvar z zimsko škodo, ki jo zajec prizadene na nezaščitenem sadnem drevju. Ta škoda je bila v preteklih zimah, zlasti 1952. leta, prav znatna, vendar pa jo je predvsem pripisati popolni brezbrižnosti prizadetih sadjarjev samih. Že osem let sem lovec v klasičnih sadjarskih revirjih Slovenskih goric in moram žal ugotoviti, da je zaščiteno sadno drevje tod tudi v sadovnjakih socialističnega sektorja prava redkost. Da pa ob takih pogojih ni mogoče preprečiti, da bi zajci v stiski ne oglodali debel sadnih dreves, je seveda povsem jasno. Navedem naj le nekaj kričečih primerov iz mariborske okolice v izredno hudi zimi v začetku 1952. leta. V bližini Maribora je vzorna drevesnica, ki je tudi povsem varno ograjena z žično ograjo. Seveda lahko služi svojemu namenu le toliko časa, dokler je neprehodna. Ko je takrat zapadel sneg do višine te ograje, si ni nihče domislil, da utegne zajec kar po vrhu priti do sadik. In se je res zgodilo, da je nekaj zajcev skoraj docela uničilo nasad. Toda vprašam, ali je to krivda zajca ali pa ni tega morda pripisati malomarnosti gospodarjev drevesnice, ki jim je bilo odveč, da bi odkopali sneg okoli ograje? Spominjam se »vzornega« sadjarja, ki je v isti zimi pomazal sadno drevje samo z ene strani z apneno brozgo in se je hudoval, ko so bila spomladi debla na drugi strani oglodana, pa tistega, ki je namazal debla šele takrat, ko je sneg že segal do kolen, pozneje pa, ko se je sneg stopil, pa ni zavaroval še ostalega dela dreves. Ali se moremo potem čuditi, če nastane škoda? Trdi se, da je pred vojno izvažala Slovenija čez 3000 vagonov sadja in da ga danes izvozimo znatno manj. Vprašam pa, ali smemo to pripisati Mrežar na preži škodi, ki jo povzroča divji zajec — ali pa niso temu vzrok morda drugi, vse hujši razlogi? Kako pa je vendar mogoče, da smo takrat pridelali toliko sadja, ko pa je vendar splošno znano, da je takrat v Sloveniji obstajal vsaj za 100 % večji sta-lež zajcev, kakor pa ga imamo danes? Vzrok je v tem, da se je v naših krajih poleg voluharja, uši in raznega mrčesa, ki prizadenejo velikansko škodo, po vojni razširil še prosluli kapar San Jose, ki je uničil tisoče hektarov cvetočih sadovnjakov. Težko je razumeti le to, kako da naši sadjarji te škode sploh ne upoštevajo, da so nanjo kar čez noč pozabili in bi naj bil sedaj zajec kriv kar vse nesreče. Zavarovanje sadnega drevja, ki je učinkovito in možno s prav cenenimi sredstvi in ki zahteva minimalni trud, je kar naenkrat predrago, uničiti je treba zajca, pa bo vse drugo postalo nepotrebno. Želel pa bi iz kakega strokovnega članka razbrati, koliko stane naše sadjarje zaščita proti kaparju, zlasti ponovno škropljenje sadnega drevja z dragimi razkužili! Ali ne dosegajo tudi ti zneski milijardnih številk, pa jih je vendar treba dati, če hočemo sploh še pridelati kaj sadja. Zaščita sadnega drevja ni potrebna samo zaradi nevarnosti, da bi zajec oglodal debla. Vsak izkušen sadjar mi bo pritrdil, če ugotovim, da z ovijanjem drevja s slamo, koruznico ali s cunjami, z oblaganjem s trnjem, z beljenjem z apneno brozgo itd., ne zabranimo samo zajcu dostopa do debel, marveč jih hkrati ščitimo pred zmrzlino, poledico in slano, dosežemo pa s tem tudi to, da se mnogi sadju škodljivi zajedalci, uši itd., ki pred zimo lezejo v zemljo, da bi tam prezimili, ustavijo v teh oblogah in tu prezimijo. Ko obloge snamemo in jih zažgemo, uničimo tudi te zajedalce. Tudi z obrezovanjem sadnega drevja v jeseni moremo skoraj s popolno sigurnostjo zaščititi drevje, če le veje pustimo v sadovnjaku in jih, ko zapade sneg, izkopljemo in položimo vrh njega. Saj vendar ni dovolj, da sadno drevje posadimo in čakamo, da ga oberemo, kadar rodi. Sadni nasadi zahtevajo obilo nege in če jim te ne bomo dali, bomo bore malo brali. Naši sadjarji se ogrevajo za nizkodebelne nasade v plantažah, vendar se jim zde stroški za napravo ograj previsoki. Ne glede na to, da izkušnje že danes kažejo, da se nizkodebelni nasadi ne obnesejo v vseh legah, v katerih so se obnesla visoka debla, bi bila opustitev zaščite nasadov kaj tvegan poskus. Nikar ne mislimo, da nam bo uspelo zajca uničiti tudi ob najboljši volji vseh udeležencev. Taki poskusi so se že v preteklosti izjalovili in se je izkazalo, da je zajca sicer možno številčno znatno omejiti, da pa je kljub temu treba drevje zaščititi, ker sicer povzroči enako škodo tudi nekaj preostalih zajcev. Resno pa odsvetujem vsakomur, ki zaradi nepoznan ja naravnih zakonov in živalo-slovja namerava opustiti ograditev nizkodebelnega nasada, zanašajoč se na to, da bo z ukinitvijo zaščite zajca nasad že zavarovan. Trdim nasprotno, da tak posameznik ali kolektiv ne bi ravnal kot razumen in skrben gospodar in bo zato odgovoren za škodo, ki bo skupnosti brezpogojno nastala zaradi njegovega lahkomiselnega početja. Škodo pa je mogoče učinkovito preprečiti z žičnimi ograjami, okrog katerih je treba pozimi sneg odkidati, ker je sicer vse skupaj samo blažev žegen. Sadjarji so mnenja, da bodo stale ograje okrog 10 000 ha sadnih nasadov okrog 2 milijardi dinarjev in da bi bilo škoda obremenjevati skupnost za ta izdatek, ker bo tudi letni donos bodočih plantaž znašal okrog 2 milijardi dinarjev. Pozabljajo pa, da je to samo enkratna investicija za naprave, ki bodo koristno služile svojemu namenu skozi dolgo dobo. Ali potem kaže zaradi tega zametavati čisti donos iz lovskega gospodarstva, ki pa je vse drugačen kot si to predstavljajo naši sadjarji, kateri računajo zajca po 350.— din. In končno: Ali ne bodo ograje varovale bodočih plantaž tudi pred drugimi škodljivci n. pr. pred domačo živino in zlasti pred tatovi? Popolno nepoznanje donosov lovskega gospodarstva pa kaže računica, ki se je poslužujejo naši vrli sadjarji. V Sloveniji se letno postreli 20000 do 25000 zajcev, ki so, računano po 350.— din, vredni letnih 8 milijonov dinarjev. Že cena 350 dinarjev Zajec, ki so ga dvignili gonjači, teče v mrežo Ujet! za zajca ne odgovarja več vrednosti divjačine, ki smo jo lani prodajali po 1000 din za zajca izvoznim tvrdkam, žive zajce pa izvažamo po povprečni ceni 5000.— din. Že na ta način se slika bistveno spremeni v našo korist. Vendar pa se moramo zavedati še druge plati te zadeve, ki je v tem, da mi zajca ne moremo ločiti od druge lovne divjadi. Zajec je v naših pogojih najbolj pogosta in najbolj zaželena lovna divjad — ako uničimo zajca, uničimo tudi vse lovstvo naše republike, kar pa bi pomenilo neprecenljivo in nepopravljivo škodo. Žal ne razpolagam s popolnimi podatki. Vendar bom le zato, da ovržem povsem nestrokovne račune naših sadjarjev, navedel nekaj številk, ki bodo zgovorno pričale o tem, kako se lahko stvar z neobjektivnimi navedbami izmaliči. V Sloveniji imamo okrog 10 000 lovcev. Ti plačujejo predvsem na taksi za orožje po 400.— din za vsako puško in na članarini za lovsko organizacijo po 1000.— din na leto. Priračunati je k temu še izdatke za plače in nagrade lovskim čuvajem, izdatke za zimsko krmljenje divjadi, za lovsko škodo, za pasje takse, za vzdrževanje lovskih psov, za orožje, za municijo itd. Če poleg tega upoštevamo odstrel 25000 zajcev po 1000.— din in izvoz cca. 2000 zajcev po 5000.— din, pri čemer se bo izvoz živih zajcev v bodoče še znatno povečal, pa je tu nekaj podatkov za tiste tovariše sadjarje, ki tako radi računajo! Dobrih 8 milijonov dinarjev bomo poleg vsega tega plačali lovci vsako leto še kot prispevek za upravljanje lovišč. Toda, kakor rečeno, lovskega gospodarstva na ta način sploh ne moremo ocenjevati, ker ga moramo oceniti le v celoti, t. j. upoštevati vse dohodke, katere nam prinaša lov na vso divjad v naši republiki. Tu je treba upoštevati še dohodke od uplenjene divjadi, srnjadi, gamsov, divjih prašičev itd. Upoštevati moramo nadalje dohodke od prodane kožuhovine, zlasti od kožuhovine plemenitih kožu-harjev, ki prinaša kot izvozno blago dragocene devize. Če bomo upoštevali ves ta pritok dohodkov našemu gospodarstvu, bomo morali nujno priti do zaključka, da je potrebno naše bodoče plantaže zaščititi z zaščitnimi mrežami, — če res ni drugih sredstev —, čeprav stanejo 2 milijardi din, ker nam bodo ta izdatek krili dohodki (iz lovskega gospodarstva in preprečena škoda v pičlih dveh letih. Poljski zajec je zaščiten in uživa lovopust v vseh evropskih državah: na Danskem, v švedski, na Holandskem, v Belgiji, Franciji, Nemčiji, ČSR, Švici, Avstriji, Italiji, Poljski, Madžarski, Rumu-niji, Bolgariji in na Finskem. Celo v Egiptu, kjer je lov na drugo divjad povsem prost, se smejo zajec, gazela in kozorog streljati samo s posebnim dovoljenjem oblasti. Ali naj se mi Slovenci izločimo iz kroga civiliziranih narodov in sprejmemo ukrep, o katerem vemo, da se bo povsod na svetu ocenil ikot barbarski in nekulturen, tembolj ko gospodarski razlogi tega nikakor ne narekujejo. Mar nimajo v drugih državah sadnega drevja, pa ga vendar znajo obvarovati pred škodo? Ali se more naše kmetijstvo in sadjarstvo danes primerjati n. pr. z onim naše sosede Avstrije, kjer je stalež povprečnih 49 zajcev na 1000 ha, medtem ko jih je pri nas na isti površini komaj 8, ali z onim v ČSR, kjer je bilo leta 1939 v lovni sezoni uplenjenih po 1000 zajcev na en dan samo v plantažah? Ali res samo našemu sadjarstvu preti poguba od poljskega zajca v toliki meri, da ga moramo proglasiti za škodljivca in odrediti njegovo pokončanje? LOVEC V MESECU MARCU Lenart Z. - Podjelovčan V marcu se polagoma prične poslavljati zima, kar pomeni za divjad znatno zboljšanje v pogledu prehrane in lažjega kretanja okrog njenega stalnega bivališča. Vendar pa včasih, kakor pravijo, sušeč rad z repom pomiga in natrosi novega snega ter za kratek čas zimo podaljša. V tem primeru je potrebno še nadaljnje krmljenje, predvsem fazanov, zlasti tedaj, če je še dosti starega snega. Če pa je marec mil in je sneg vsaj na prisojnih legah skopnel, si divjad kaj hitro opomore. Lovec ima tedaj priložnost, da v lovišču ugotavlja, kakšen uspeh je imelo prizadevanje za zimsko zaščito divjadi, kaj je dosegel s krmljenjem in drugimi ukrepi. V gozdnem delu revirja lahko po večkratnih obhodih ugotovi, kakšno je številčno in kakovostno stanje divjadi, predvsem srnjadi. To je neobhodno potrebno, da se bo lahko določil pravilen odstrel, ki ga je treba pravočasno planirati in prijaviti pristojni lovski zvezi. Srnjaki že začnejo čistiti rogovje. Izkušen lovec, ki se za to zanima in rogače pri tem delu stalno opazuje, prav lahko ugotovi, kateri bo primeren za odstrel, upoštevajoč seveda gojitvene razloge. V poljskem delu revirja nudi lovcu obilo zabave iskanje jerebičjih parov, ki se zlasti v večernih urah izdajajo s svojim čirikanjem. Prav tako je sedaj najboljša priložnost za zasliševanje in ugotavljanje staleža fazanov. V kolikor smo jerebice in fazane prezimovali doma v volj eri, jih ob ugodnem vremenu spustimo na primernem kraju zopet v svobodo. Posebno fazane je treba spustiti takoj, čim opazimo pri njih znake parjenja, sicer se bodo samci začeli pretepati; ti boji pa se pogosto končajo s smrtnimi izidi. Najvažnejši posel pa je v marcu za lovca naprava oziroma napolnitev solnic, ker prav v tem času je sol za divjad najbolj potrebna in koristna. Kako napravimo solnice, je bilo že dostikrat pisano v »Lovcu« in mislim, da je o tem vsak povprečen lovec poučen. Omeniti ho-\ čem samo najpreprostejšo napravo solnice za srnjad: Na primernem mestu v gozdu, kjer so stečine, odžagaj v višini okoli 1,5 m ravno drevo, debelo 20—25 cm. Nato ostali štor precepi in vtakni vanj kos soli, ki jo mora precep dobro stisniti, da jo žival samo liže. Na vrh tega štora pritrdi še strehico za obvarovanje pred dežjem in solnica je narejena brez kakih večjih stroškov. Za gamse, katerim je sol še bolj potrebna kakor srnjadi, bi bila taka solnica tudi dobra. Ker pa ob gamsjih stečinah, ki so povečini v skalovjih, težko najdemo primerno drevo, polagamo tem sol pod skalne previse, vame pred dežjem na ta način, da solni kamen zaklinimo med skale ali pa v za to prirejena lesena korita. V začetku marca že opažamo prva legla zajcev, katerih obstanek je važen za razplod in številno razmnožitev. Če ostane prvi zarod, lahko pričakujemo dobro zajčje leto, kar pomeni, da bodo jesenski lovi ob živahnem vriskanju goničev in pogostem pokanju pušk vsestransko uspešni in zadovoljivi. Če pa je ob prvih zajčjih leglih mokro vreme, navadno mladiči poginejo. To pa pomeni, da obilnega zajčjega rodu ne bo. V drugi polovici marca, če je toplo vreme, se prične oglašati zaljubljeni pevec naših gora — divji petelin. Lovec ima mnogo užitka, ko ga v zgodnjih jutrih pa tudi zvečer pri vpadu na rastišče, zaslišuje. S tem sem v glavnem nakazal najlepše delo lovca v mesecu marcu. Da pa zadovoljim tudi tiste, ki poleg tega še posebno ljubijo lov in uživajo najbolj takrat, ko tudi puška spregovori, jim takoj povem, da imajo tudi za to dovolj priložnosti. Mesec marec je najbolj primeren za lov na pernate roparice z uharico, če jo seveda imaš. V tem času so kragulji, skobci, vrane in druga taka svojat najbolj jezni na izpostavljeno sovo. Lovec, krit na primernem mestu, se bo v kratkem času iznebil precejšnjega števila nabojev, pa tudi plen, če je količkaj strelca, bo obilen, tak lov pa lovišču v veliko korist. Okrog Jožefovega se navadno v naših krajih pojavijo kljunači. Pri lovu na te sabljače imaš priložnost' uriti svojo strelsko spretnost bodisi podnevi s psom ptičarjem bodisi s čakanjem ob mraku na kraju njihovega večernega spreleta na pašo. Lep je užitek, ko prikrit ob kakem grmu čakaš, da se prižge na nebu zvezda-večernica in se z njo prične tajinstveni sprelet kljunačev. Lahke pomladne sapice božajo brezlistne krošnje posameznih dreves in vrh najbližje smreke se komaj vidno maje. Na njem pa žgoli drozg ali kos svojo večerno pesem. Ko se začuje večerno zvenenje, nastopi pravi čas za sprelet. Že te preseneti skrivnostni glas kvong, kvong in temna ptica bliskovito preleti nebo nad teboj, za njo druga, tretja. Če si dober strelec, boš pobral nekaj dolgo-kljunov in se zadovoljen vračal domov. Nekateri lovci ne odobravajo pomladanskega lova na kljunače, in sicer predvsem iz gojitvenih razlogov. Sem pa mnenja, da je ob lovski zmernosti in zaradi zelo kratkega spomladanskega preleta odstrel minimalen in ne pomeni toliko, da bi se morali popolnoma odreči temu lovskemu užitku. Tudi male divje race v marcu še niso v lovopustu. Lovec, ki ima priložnost za vodni lov, se tudi s tem lovom lahko lovsko izživlja. Omenim naj še, da v marcu medved-sa-mec že pogosto zapušča svoj brlog, medtem ko je medvedka še vedno zelo navezana nanj. To pa zaradi mladičev, ki jih je šele pred kratkim povrgla in jih skrbno čuva in neguje. Značilno je namreč, da so mladiči, ki jih medvedka navadno poleže 1 do 3, ob rojstvu neverjetno majhni, ne dosti večji od mladičev lisice. Štiri tedne so slepi. Mladiči tudi zelo počasi rastejo. Medvedka je za plemenitev zrela šele v 4. letu starosti. Prvikrat poleže navadno samo 1 mladička. Kakšen užitek je za lovca, če se na lovskem pohodu po lovišču sreča s kosmatim stricem, ki prav počasi odšaplja in kvečjemu malo zabrunda, kakor bi vedel, kako zelo je zaščiten. V ostalem pa naj vsak lovec posebno pazi na potepuške pse in mačke in jim brezpogojno posveti. Kake pojedine od tega plena ne bo — ako nimaš laškega apetita — pač pa boš nabral točke in za lovišče napravil zelo koristno delo. Mrežar hiti k ujetemu zajcu »PŠATA« LOVI Ljuban Zadnik V pretekli lovni seziji je bilo prirejenih nekaj vzornih brakad na Dolenjskem. Ena od teh je opisana v zadnji številki »Lovca«. V naši lovski družini imamo vsako drugo leto tako brakado, ki pa ni vzorna, je pa dobro organizirana. Taki bi morali biti vsi skupni lovi. Lovi se hrib Pimperk. Ta hrib lovimo samo vsako drugo leto, ker je nekak rezervat naše lovske družine. Užitkov na tem lovu, ko teče 60 do 70 zajcev in kakih 40 glav srnjadi, pa ne uživamo samo člani naše lovske družine, temveč povabimo tudi goste, da se z nami vesele v dobrem lovu in lepi naravi. Ta lov je naš družinski praznik. Na njem izmenjamo misli z drugimi lovci iz raznih lovišč in družin, utrjujemo lovsko tovarištvo, ki je žal še na precej šibkih nogah. Pa tudi malo poveselimo se pri zadnjem pogonu, kjer ne sme manjkati zdravega humorja. Zadnji pogon je pravzaprav del skupnega lova. Tu analiziramo izvršeni lov in obravnavamo tekoče zadeve. Zapazil sem, da se zadnji pogon nekako opušča in da se po lovih lovci razkrope, ti domov, drugi pa love ha svojo pest naprej. Na lovu Pimperka je bil tudi naš urednik »Lovca«. Ker mu je bila organizacija lova všeč, me je zadolžil, da ta lov opišem. Za dobro izvedbo večjega lova, kjer mora teči vse kakor na tekočem traku, je važno, da točno poznamo konfiguracijo terena in stečine divjadi. Določiti moramo število strelcev, smer pogona in zastanke pogona. Stojišča morajo biti oštevilčena. V Pimperku postavljata strelce vodja lova (Grad Mirko) in njegov pomočnik (Zupan Franc). Pogon, oziroma gonjače vodi poklicni lovec kot vodja pogona (Hribar Milan). Tudi vodja pogona ima pomočnika, in sicer pomožnega čuvaja (Kurent Viktor). Vsi udeleženci lova se morajo brezpogojno pokoravati vodji lova, ki lahko posameznika kaz- nuje ali ga izloči od nadaljnjega lova. Lov lahko celo prekine. Oglejmo si sliko 1! Iz nje je razvidno celotno območje lova. Fimperk je hrib, ki ga obkroža ravnina na vseh straneh. V njem so številne grape, proti jugu je sorazmerno strm, kar je razvidno tudi po plastnicah (izohipsah). Če bi postavili strelce na vsa stojišča naenkrat, (stojišča so na sliki označena z debelo črto), bi potrebovali 70 strelcev. Pogon bi potekal po črtkasti črti. Tak lov bi bil nemogoč, saj bi morali nekateri lovci ostati na svojih stojiščih tri ure. Zato se lov odvija v posameznih fazah, ki so vidne iz slik. Tak lov je poln sprememb in dinamike, ker se lovci prestavijo trikrat, nekateri celo štirikrat v sorazmerno kratkem času. 1. faza (glej sliko 2): Strelci, ki jih je 24, se postavijo od Gradišča (kota 408) po grebenu preko kote 397 navzdol proti naselju Podgorica. Pogon se prične pod prvim stojiščem in gre do višine stojišča 22, kjer zastane. Podgorica yf'. JjAjf Podgorica S tem nastane 2. faza (glej sliko 3): Vodja pogona zadrži gonjače 30 minut. Med tem časom pobere pomočnik vodje lova, ki je imel stojišče št. 1, strelce do stojišča št. 15 in jih razvrsti proti severu po grebenu, kakor je vrisano na sliki 3. Najprej postavi št. 14, nato 13 itd., sam s številko 1 je zadnji Ko pride pomočnik vodje lova na svoje stojišče, preteče 30 minut od časa, ko se je pogon ustavil. Pogon krene naprej do višine stojišča št. 3 in tako je 2. faza končana 3. faza (glej sliko 4): Medtem, ko pogon ponovno stoji pol ure, pobere vodja lova vse strelce s številkami 24 do 12 in jih razvrsti po grebenu, ki gre od že postavljenega stojišča št. 9 proti se-vero-zahodu, in sicer številko 13, 14 itd. do 24. Obe strelski vrsti se stikata na stojišču št. 9, v podaljšku pa je še rep (tri stojišča), ki zapira sedlo, preko katerega rada preide lisica nazaj v že prelevljeni del lovišča. Ko je strelec št. 24 že na svojem stojišču, se pogon nadaljuje do stojišča št. 22, kjer počaka četrt ure. Podgorica Že iz do sedaj opisanega se vidi, da ni važno, koliko časa pogon traja, temveč je važno, da se pogon na odrejenem mestu ustavi in čaka toliko časa, kakor je vodja lova pred pričetkom lova odredil. V času posameznih zastojev pa mora vodja lova ali njegov pomočnik prestaviti strelce. Preidemo v 4. fazo (glej sliko 5): Pogon stoji, pomočnik pa prestavi strelce št. 1 do 8 na redko mimo kote 397 skoraj po istih stojiščih, kakor so bila v prvi fazi. Razlika je le v tem, da so stojišča prilagojena konfiguraciji terena na severni strani. Strelce je začel pobirati že takrat, ko je bil pogon preko velike doline v višini stojišča št. 18; zato je pogon čakal pod stojiščem 22 samo četrt ure. Pogon krene naprej do hrbta, ki gre severo-zahodno od kote 397, kjer počaka 20 minut. V 5. fazi (slika 6) pobere vodja lova vse strelce št. 9 do 24 in jih prestavi po grebenu v podaljšku stojišč 1—8. Strelce pelje južno od že postavljenih strelcev, da s hojo ne moti posebno stojišč 4 do 7, kjer rada prečka strelsko vrsto lisica. 6. faza (slika 7) se razvija brez zastoja, ker pobere pomočnik stojišča 1 do 8 takoj, ko gre pogon mimo stojišča 12, in jih prestavi od kote 408 po poti navzdol. Tako zapre pogon tam, od koder so zjutraj gonjači krenili. Ko pridejo gonjači do strelske linije, da vodja lova z rogom znak za konec lova. Lovci se zberejo na kraju zadnjega pogona. Nosači prineso lovino. Lovina se položi na pregled. Da se ji zadnji pozdrav z rogom. Na lanskem lovu sta bili uplenjeni 2 lisici, in sicer na stojišču 5 v 4. fazi in na stojišču 3 v 6. fazi. Dolgouhci so padali skoraj na vseh stojiščih. Padlo jih je 39. V pogonu je bilo uplenjenih tudi nekaj kljunačev. Srnjad je poživljala ves lov. Sprehajala se je od stojišča do stojišča in bi bila zelo hvaležen objekt za fotografa. Po lovu se je razvil prijeten zadnji pogon. Marsikateremu lovcu bo ostal v prijetnem spominu. Tak je praznik lovske družine »Pšata«. W.Podgorica $&Mw I Podgorica ZASTRUPLJEVANJE VRAN Ing. B. I. Vsi izkušeni lovci smatrajo vrane, srake in šoje za velike škodljivce poljskega lova. Te bistrooke in pretkane roparice stikajo od jutra do mraka po gozdovih, poljih in travnikih, opazijo in preganjajo vse, kar koli bi moglo ute-šiti njihovo požrešnost. Pobirajo jajca jerebic, fazanov, divjih rac, ptic pevk in uničujejo zarod. Še celo mladi, neizkušeni zajček ni pred njimi varen. Haberland navaja, da je našel ob robu gozda 80 prekljuvanih fazanjih jajc. Ko je šest od teh zastrupil s fosforjem in položil na prejšnje mesto, je že naslednji dan našel dve mrtvi vrani. Od tedaj ni bilo več škode v fazanjih gnezdih. Kako predrzne so vrane pozimi, ko jih tare glad, in spomladi, ko morajo hraniti mladiče, je znano iz mnogih overjenih opisov v lovski literaturi. Nekateri lovci pripisujejo vranam in srakam celo 80 % vse škode na zarodu zaščitene perjadi. Prve so zaradi visokega števila bolj škodljive, po naravi pa ni sraka-tatica nič boljša. Šoja sicer ne napada divjadi, zato pa je poleg skobca in srako-perja naj večji strah naših ptic-pevk, teh muzikantov naših polj in gozdov. Z enako pravico kot lovec pa sovraži vrane tudi kmetovalec. Ob saditvi in setvi stalno brskajo po njivah. Ko pa pričenja zorenje, so zopet redni gostje. Strašila ne pomagajo mnogo, ker se nanj a, ko spoznajo, da jim niso nevarna, kmalu privadijo. Ko skopni sneg in se pokažejo poganjki ozimine, brskajo pod koreninicami, kjer iščejo črve; seveda tudi pri tem setvi škodujejo. Po sodbi kmetovalcev požre vrana med setvijo in zoritvijo na dan 150 do 200 gr koruze. Tisoč vran zmanjša pridelek koruze v 4 tednih kar za 5600 kg. Njena korist (pobiranje ogrcev, ličink, polžev in miši) torej še zdaleč ne odtehta njene škode. Če vran ne zatiramo, postanejo lahko velika nadlega ne samo za lov in kmetijstvo, temveč tudi za industrijo. Pred dvemi leti se jih je nabralo v Bosni toliko, da so pretrgale številne daljnovode, ko so v velikih jatah sedale nanje. Zaradi teže namreč daljnovodi niso vzdržali. Industrija in obrt sta bili v več krajih dalj časa brez toka. Gotovo ni namen pravega lovca, da bi popolnoma uničil katero koli vrsto živali. Kot prijatelj in čuvar narave skrbi le za ravnotežje med živalmi, z zmanjšanjem števila čez mero razširjene vrste čuva pestrost narave. V boju proti preštevilnim vranam in srakam morata kmetovalec in lovec skupaj nastopati; potem odlični uspehi ne bodo izostali. Niti s strelom niti s strašili ne bomo občutno zmanjšali števila teh roparic, pač pa s strupom. Če namreč pravočasno in pravilno postavljamo zastrupljene vabe, uničimo tudi velik del vranjega in sračjega zaroda. Ni pa dovolj, da sa- mo od časa do časa v posameznih loviščih uničujemo vrane. Čim so namreč spoznale nevarnost, odlete v druge kraje. Le skupna akcija na velikem področju je popolna garancija za uspeh. Ze po prvi svetovni vojni so začeli pri nas uničevati vranjo nadlogo s fosforjem. To dokazujejo številni članki in poročila v »Lovcu«. Kakih negativnih poročil v vseh letnikih »Lovca« od 1920. leta dalje nisem zasledil. To je tudi razumljivo, saj je postopek zastrupljevanja s tem strupom zelo enostaven. V hudem zimskem mrazu, ko pokriva sneg vsa polja, je vrana primorana iskati hrano povsod. Zaradi lakote je manj oprezna in drznejša, pa tudi skromnejša. S primemo krmo takrat zelo lahko privabimo vrane na določena krmišča, kjer se počutijo kmalu popolnoma vame. Krmišča napravimo na kupih gnoja, pod košatimi drevesi, na obronkih gozdov in sicer po vsem lovišču, na več krajih. Ko so se vrane teh krmišč privadile, jim natrosimo zastrupljeno vabo, ki si jo napravimo s fosforjevo emulzijo. Fosforjeva emulzija je v stekleničkah po 120 gr vsebine. Pred uporabo jo, še zamašeno, dobro pretresemo, da se morebitna usedlina razdeli. Ako bi odprto steklenico zamašili s prstom in jo stresali, bi si opekli prst. če smo si z emulzijo zamazali roki, ju najprej obrišimo s cunjo, nato pa ju umijmo z milom in krtačo. Dobro je, če imamo pri rokah raztopino modre galice, da z njo najprej izplaknemo roki, nato se pa umijemo z milom; modra galica namreč uničuje fosfor. S fosforjem zamazane krpe in tudi vse druge pripomočke pri pripravi vabe zažgimo, ker le tako smo lahko popolnoma brez skrbi. Steklenica z emulzijo mora biti vedno dobro zamašena in dobro shranjena v temnem prostoru tako, da ne pridejo do nje nepoklicani. Sončni žarki in svetloba spremenita beli fosfor v emulziji v rdeči fosfor, ki pa ni več strupen. Zato ne uporabljajmo starih emulzij, če niso bile pravilno shranjene. Za zastrupljevanje v snegu je najbolje, da si pripravimo vabo iz krvi. 10 litrov sveže, po možnosti še nezakrknjene živalske krvi mešajmo v stari pločevinasti kanti od olja (ne pa od petroleja ali drugih smrdljivih snovi) z leseno palico tako dolgo, da postane kri lahko tekoča. V tako kri iztočimo dve steklenički fosforjeve emulzije. Kri ponovno dobro premešamo, počasi pa ji dodajamo toliko otrobov, da nastane gosta, trda kaša. Nekateri lovci so imeli prav dobre uspehe le z zastrupljeno krvjo, drugi hvalijo mehko, tretji zopet trdo kašo. Dobre so končno vse vabe, ker vsebujejo dovolj strupa, da so učinkovite. Gre le za to, katera oblika vabe vranam takrat najbolj Zajca je treba rešiti iz mreže prija. Med kri in med kašo je priporočljivo narezati nekaj koščkov drobovja zajcev, lisic ali druge divjačine. V kri pa tudi lahko namešamo namesto otrobov kuhani, zmečkani in ohlajeni krompir. Ako smo fosforjevo emulzijo res dobro zmešali z vabo, tako da je nastala enotna zmes, potem je vaba dobro pripravljena. Posodo z vabo pokrijemo in pustimo do uporabe na prostem, ker se razvijajo v njej strupeni plini, ki so zdravju škodljivi. Tla, na katerih smo pripravljali vabo, dobro pometemo, drobce pa zakopljemo, da se ne zastrupijo domače živali. Na izbrana krmišča pokladamo vabo zvečer, ko so vrane že odletele s polja. Nalahko jo pokrijemo z gnojem. Večerno pokladanje vabe je namreč koristno iz dveh vzrokov. Iz vabe izpuhteva duh po fosforju, katerega bi vrane takoj začutile. Čez noč pa izpuhti fosfor s površine vabe in tako naslednji dan ne odvrača vran. V notranjosti vabe pa ostane fosfor nepokvarjen, torej še učinkovit. Podnevi bi nas vrane seveda tudi opazile, postale bi pozorne in opreznejše. Okoli zastrupljene vabe natrosimo še nezastrupljeno krmo, ki jo bodo vrane najprej prijele. Kot po navadi bodo drugi dan zjutraj vrane zopet priletele in použile tudi zastrupljeno vabo. Takoj bodo postale nemirne. Odletele bodo proti vodi, ker jih bo močno žejalo. Na obrežnih drevesih bodo posedale, zategnjeno krakale, dokler ne bodo popadale mrtve. Fo navadi zastrupljene vrane ne lete dalj kot 300 do 500 metrov, ker fosfor hitro deluje. Ko se vrane več ne vračajo k vabi, je to znak, da moramo opustiti to mesto zastrupljevanja. Ostanke zakopljemo, da ne bi zastrupili še dragih živali. Posebno v fazanjih loviščih moramo biti zelo oprezni. Z enkratnim zastrupljevanjem pa naloga še ni kon- čana. Strup moramo polagati po presledkih tudi na drugih novih krajih. Z zimskim zastrupljevanjem smo zaščitili perjad in divjad le za kratko dobo, glavni čas za zastrupljevanje je namreč pomlad. Najuspešneje uničujemo vrane spomladi, t. j. takrat, ko nam delajo tudi največjo škodo s pobiranjem jajc in mladega zaroda, da nahranijo sebe in svoje mladiče. Zastrupljamo s pokladanjem jajc, zastrupljenih s fosforjevo emulzijo. Mnenja o najprimernejši dobi so nekoliko različna. Nekateri lovci strupijo že v drugi polovici marca, drugi pozneje v aprilu in maju. Najboljše je obdobje, v katerem hrani vranji par mladiče, ker potrebuje takrat največ hrane in je tudi najmanj oprezen. Takrat stika ves dan od ranega jutra do poznega mraka vsepovsod po ogrcih, črvih, žabah, miših in seveda tudi jajčkih, po gnezdih jerebic, fazanov, zajčkov itd. Kar koli more, odnaša tudi v gnezda, saj so v njih našli tudi ostanke zastrupljenih jajc poleg mrtvih mladičev. Za zastrupljevanje izberemo manjša kurja jajca, lahko tudi klopotce. Niso pa priporočljiva že gnila jajca, ker napravlja močan smrad vrane oprezne. Za pripravo takih jajc zavrtamo v desko luknje, ki naj bodo nekoliko ožje od jajc. V te postavimo jajca s topim koncem oziroma delom navzgor. Z žebljem prebijemo lupino in potegnemo z injekcijsko črpalko ali stekleno cevko z gumijastim mešičkom okoli 5 cm3 beljakovine iz jajca. Nato vbrizgnemo z isto pripravo 3 cm3 fosforjeve emulzije v sredino rumenjaka. Luknjo v lupini zamažemo z mavcem in jajce dobro pretresemo, da se strup razdeli po vsem jajcu. Končno, na to nikakor ne pozabimo, napišemo čitljivo na jajce »strup«. Ako nameravamo pripraviti večjo mno- Imam ga! žino zastrupljenih jajc, je najbolje, da pomagata dva pomočnika. Prvi naj prebija z žebljem lupino, drugi izsrkava beljakovino in polni fosforjevo emulzijo, tretji naj maši jajca z mavcem in piše »strup«. Pri vkladanju v transportno posodo ne smemo pozabiti vsako jajce dobro pretresti. Tudi pri tem delu ne smemo pozabiti zažgati vse krpe in druge pripomočke, da ne zastrupimo okolice. Tudi zastrupljena jajca polagamo zgodaj zjutraj ali zvečer, ko so vrane že odletele spat. Polagamo tri do štiri skupaj v male jamice, ki smo jih napravili s peto v zemljo. Vzbujajo naj videz, kot da so v primitivnem gnezdu. Taka gnezdeca napravimo vsepovsod, kamor zahajajo vrane. Najboljše so njive z mlado kulturo, pa tudi zapuščena gnezda v grmovju in nizki travi bodo vrane kaj kmalu našle. Ako smo izbrali pravi čas, bodo vrane že v prvem dnevu pobrale do 80% jajc. Z enim jajcem zastrupimo tudi več vran, posebno takrat, če prilete v veliki jati. Zvečer nadoknadimo razbita in odnešena jajca z drugimi, nedotaknjena gnezda pa prenesemo drugam. V nadaljnjih dveh dnevih bodo vrane pobrale še ostala jajca. Nato prenehamo s polaganjem, zastrupljevanje pa po potrebi čez teden ali dva ponovimo. Mnogo jajc poberejo tudi podlasice in dihurji. Zaužiti strup zadostuje, da poginejo. V strokovni lovski literaturi se splošno smatra zastrupljevanje vran s fosfornimi jajci kot najuspešnejše. Izvršiti pa se mora v več loviščih hkrati. Beli fosfor je zelo hud strup za človeka in živali. Zato je potrebna velika pozornost pri ravnanju s fosforjevimi preparati. Fosfor, kot tudi emulzija, imata še to lastnost, da se sama rada užgeta, da povzročata nevarne opekline na koži. Gosti beli dim, ki ga proizvajata, je zelo škodljiv za dihala. Nekateri lovci so pričeli sami izdelovati tak fosforjev strup. Delo pa ni brez nevarnosti za zdravje in okolico. Vsem nevarnostim se izognemo, ako kupimo preizkušeno, dobro in pri pravilni uporabi tudi zanesljivo učinkovito fosforjevo emulzijo pri Lovski zadrugi v Ljubljani. Pri zastrupi j en ju s fosforjem je najboljše zdravilo terpentinovo olje. Zaužijemo nekoliko kapljic na vodi. To je prva pomoč, potem je treba poklicati zdravnika. ZBERIMO LOVSKE TROFEJE! Lovci in ribiči 33 držav se pripravljajo za svetovno lovsko in ribiško razstavo v Diisseldorfu. Iščejo in izbirajo najlepše od lepega, najmočnejša rogovja in najmočnejše roglje, najboljše živali in najlepše ptice, najlepša krzna, najbolj znamenite zgodovinske lovske predmete; lovci - slikarji in lovci - kiparji slikajo in klešejo nove lovske podobe in kipe; lovske organizacije pripravljajo grafikone in zoogeograske karte, ki naj pokažejo razvoj in moč lovskih organizacij, stalež divjadi, stanje lovskega gospodarstva. Vsaka država hoče pokazati najboljše, kar ima — pestra slika celotne razstave bo nekaj izrednega. Za razstavo se pripravljamo tudi Jugoslovani. V Diisseldorfu imamo prostor, velik 510 m2 — največji razstavijalni prostor za Nemčijo in Avstrijo. V tem prostoru bomo razstavljali trofeje jelenov, srnjakov, gamsov, kozorogov in merjaščeve okle, zgodovinske lovske predmete, krzna medvedov, volka, risa, divje mačke in kune, nagačene medvede, volkove, šakale, divje prašiče, rise, kune, divje mačke, jelene, potapljavce, velike peteline, ruševce, kotorne, belke, planinske zajce, lovske slike in kipe, lovske grafikone in zoogeografsko karto Jugoslavije. Jugoslovani imamo dober material in lahko računamo na dober uspeh posebno pri jelenjih trofejah, pa tudi marsikateri gamsovi roglji in srnjakovo rogovje pridejo lahko na častno mesto razstave. Razstavili bomo tudi lovsko literaturo. Naš uspeh pa je v marsičem odvisen od nas samih. Zato poiščimo vsako trofejo in vsak lovski predmet, ki spada na to razstavo! To je naša trenutno najvažnejša naloga! VZREJA MLADIH PSOV Slavko Kovač Današnje povpraševanje po čistopasemskih psih ima tudi svoje senčne strani. Mnogo je lovcev in vzrediteljev, ki izkoriščajo pomanjkanje in povpraševanje ter »divje« vzrejajo. Posvetili so se temu poslu iz dobičkaželjnosti. Ker jih žene želja po dobičku, nimajo smisla za nego in ne skrbi za leglo, temveč skušajo na čimbolj cenen način čim več proizvajati. Posledica so slabi in netipični, rahitični ali bolni mladiči. Seveda so kupci takih mladičev razočarani. Poleg »profitarjev« pa imamo tudi začetnike, ki so se z dobro voljo posvetili vzreji, pa so jim napake, ki so jih zagrešili iz neznanja ali po nerodnosti, zagrenile veselje. Tem je predvsem namenjen moj članek. Za vzrejo ni dovolj, da imaš za psico, ki je čistopasemska, na razpolago mračen in vlažen kot dvorišča in možnost, da dobiš vsak drugi dan v bližnji menzi ostanke krepko začinjenih jedi. Potrebno je več. Psica, ki jo nameravamo plemeniti, mora biti čiste pasme, vpisana mora biti v rodovno knjigo in ne sme imeti večjih telesnih ali pasemskih hib. Poleg tega mora biti psica zdrava in v odlični kondiciji. Za psico in mladiče pa je treba imeti tudi primeren, čist, suh in zračen prostor. Za mladiče mora biti na razpolago manjši travnat ali peščen sončen prostor, kjer se lahko igrajo, valjajo in pretepajo. Za prehrano psice in mladičev moramo imeti dovolj mesnih izdelkov, koruznega zdroba, moke, mleka in podobnega. Poleg vsega naštetega potrebujemo precej pro- stega časa in krepko porcijo dobre volje. »Za vzrejo je najboljše komaj dovolj dobro«, tega načela se moramo držati, ko iščemo plemenjaka za psico. Najlaže je tam, kjer je prevzela pasemska organizacija to skrb za vzreditelja, pa tudi tam, kjer tega ni, je dobro, posvetovati se z izkušenim sodnikom ali vzrediteljem tiste pasme. Veliko je vzrediteljev, ki plemeni j o kar s prvim najbližjim psom, brez ozira na morebitne lovske in telesne hibe. To je napačno. Naš cilj mora biti, vzrejati samo s starši, ki imajo vse dobre telesne in lovske lastnosti v polni meri, tako da lahko pričakujemo, da jih bodo podedovali tudi mladiči. Pravilno je zato prizadevanje nekaterih pasemskih organizacij, ki hočejo doseči to, da se bo smelo vzrejati le s plemenjaki, ki bodo tudi na tekmah pokazali svoje lovske sposobnosti. Psica se lahko krije ob drugi breznitvi, če je že dosegla 14 mescev starosti. V prvem leglu smemo pustiti največ 4 mladiče — tako določa kinološki pravilnik in tega se moramo držati. Psica se brezni ali goni dvakrat na leto. Če se samo enkrat, ni z njo nekaj v redu. Krijemo navadno v pozni zimski ali pomladanski breznitvi, ker so pomladanska legla boljša in bolj zaželena. Jesenska plemenitev je neprimerna, ker raste leglo v zimskem času. Že nekaj časa, preden opazimo na psici znake gonje, se ta prav rada igra s psi in je nemirna. To je znak, da moramo paziti na začetek breznosti, kajti prav nerodno je, če ne vemo, kdaj se je psica pričela »ženiti«. Kmalu oteče psici dimljica in psica prične krvaveti. Breznost računamo od prvega dneva krvavitve. Čim opazimo ta znak, zapremo psico v varen in ne vsakomur dostopen prostor. Iz lastne izkušnje svetujem, da je najbolje, imeti ključ tega prostora v hlačnem žepu. Seveda hranimo psico v redu dalje, v svojem »zaporu« ima na razpolago svežo pitno vodo, parkrat dnevno pa jo na jermenu peljemo na prosto, da opravi svojo potrebo. Če smo se odločili, da bomo psico krili, smo si seveda že pravočasno zagotovili plemenjaka in ga ne iščemo šele zadnje dni. Vljudnost zahteva, da lastnika plemenjaka nekaj dni prej obvestimo o prihodu, sami pa si na ta način prihranimo marsikatero razočaranje in pot. Psico vodimo k plemenjaku 10. do 13. dan, računajoč s prvim dnevom krvavitve. Vedno peljemo psico k psu in ne obratno. Dovolj je, da pes psico enkrat zaskoči, le zaradi gotovosti ali pa če pes dalj časa ni imel nobene psice, dopustimo še drugi zaskok. Napačno je puščati psico cele dneve pri psu. S tem ne dosežemo ničesar, naprtimo pa sebi in lastniku plemenjaka marsikako skrb, posebno še, če se psici posreči pobegniti. Dogaja se, da psica kakega psa ne pripusti, dočim je drugemu takoj na voljo. V tem primeru lahko uporabimo malo sile na ta način, da psico primemo pri glavi in jo držimo. Pri divjih in močnih psicah pa to ne bo mogoče in moramo za ta primer imeti pripravljenega drugega plemenjaka. Ne krijmo pa s prvim poljubnim psom, ker je v tem primeru bolje, da ostane psica prazna. Po plemenitvi je marsikdo že mislil, da je vse v redu in je psico pustil prosto. Že oplemenjeno psico je zaskočil še drug pes in psica je povrgla čistokrvne mladiče in križance. Zato je treba psico po plemenitvi še zapreti in jo imeti toliko časa pod nadzorstvom, dokler ne prične z grizenjem odganjati psov. Prehrana breje psice naj bo naravna. Nepravilno je stališče nekaterih vzrediteljev, ki krmijo psice z dvojnimi obroki, češ da porabijo mnogo hrane tudi mladiči, ki se razvijajo v psici. To je nesmisel. S pretiranim krmljenjem samo po nepotrebnem obremenjujemo prebavne organe in krvni obtok, ki je pri breji psici že tako izredno obremenjen. Hrana, ki jo nudimo, naj bo sveža. Dobro je za psico surovo, zdravo meso. Med hrano ji nastrgamo tudi razno zelenjavo n. pr. korenje, ki vsebuje precej vitaminov. Opazili bomo, da se kakšen dan psica prostovoljno posti. Ne silimo tedaj vanjo z raznimi poslasticami, kajti dobro je, če se prebavila odpočijejo in očistijo. Nekoliko več kot normalno potrebuje psica tekočine. Nudimo ji čisto vodo in sveže mleko. Posebno pozornost posvetimo prehrani zadnji teden pred poleženjem. V tem času ne smemo dajati psici težko prebavljive hrane. Meso precej omejimo, psici pa nudimo prekuhan ričet, razkuhane ovsene kosmiče, kislo mleko itd. Dan po po-leženju ji nudimo lahko hrano, ki ne pospešuje odvajanja. Zelo dobra je prežganka, za žejo ji nudimo ruski čaj, sladkan s saharinom. Naslednji dan lahko preidemo k normalni hrani. S takim krmljenjem dosežemo, da poteče porod v redu in brez motenj, ker je mnogo primerov porodnih komplikacij ravno zaradi prebavnih motenj. Pomembni angleški vzreditelji priporočajo kot dodatek k hrani posušeno in zdrobljeno listje maline, kar baje zelo olajša porod in se obnese posebno pri psicah, ki težko povržejo (pritlikave pasme). Psico, ki doji, krmimo nekoliko izdatneje. Dobri so ovseni kosmiči, ki so lahko prebavljivi, psica pa je po njih zelo mlečna. Delovanje mlečnih žlez vzpodbuja tudi surovo korenje, naribano in primešano glavni hrani ter surova jajca. Dnevno dodajamo hrani tudi nekaj strokov česna, ki je odlično zaščitno sredstvo proti glistam. Česen v jedi ne obvaruje pred glistami samo psice, temveč tudi mladiče, ki sesajo. Zlasti važna je tudi telesna nega psice. Kakor sem že omenil, mora biti psica, ki jo parimo, popolnoma zdrava. V dobi brejosti psice ne smemo zanemarjati, temveč ji nudimo dovolj gibanja. Paziti moramo, da z nepotrebnimi skoki, padci ali udarci ne ogroža sebe in bodočega legla. Psica mora biti brez vsakih za-jedalcev. Bolhe ji odpravimo z DDT prahom, s katerim jo posipamo. Prah pustimo na nji dan ali dva, nato jo temeljito okrtačimo. Posipamo pa tudi njeno ležišče in ga večkrat oribamo z ostro krtačo in vročo lužno vodo. Če ima psica uši, ki so zarite v koži, jim z DDT prahom ne pridemo do živega. V tem primeru nabavimo v lekarni živosrebrno mast, ki jo nanesemo psici na kožo samo tu in tam (za uhlji, na vratu). Ta mast izhlapi, strupeni hlapi pa se širijo po koži ter usmrte mrčes. Zajedalcev pa ne uničujemo šele nekaj dni pred poleženjem, ampak že prej. Psico moramo rešiti tudi notranjih zajedalcev, t. j. raznih glist. Psico pustimo en dan stradati, damo ji samo žlico ricinusovega olja. Drugi dan ji nudimo na mleku ali čaju predpisano količino kamala praška ali santonina in kmalu nato žlico ricinusa. To ponovimo v razdobju 3 tednov 1—2 krat. To kuro pa moramo napraviti pred plemenitvijo. Psico tudi redno vsak dan krtačimo, da odstranimo prah in nesnago in pospešujemo krvni obtok. Ko se bliža čas poleženja, pripravimo prostor za mladiče, ki naj bo na prostem, vendar zaščiten pred vročimi sončnimi žarki, dežjem, vetrom in prepihom. Razkužimo ga najbolje s tem, da ga temeljito prebelimo. Nasteljemo ga s svežo slamo, vendar ne preobilno. Psica nosi navadno 63 dni. Porod poteka hitro in če je vse v redu, brez posebnih težav. »Babiške posle« opravi sama in ne potrebuje pomoči. Če je leglo nezaželeno, je najbolje, da mladiče sproti odstranjujemo, še preden primejo za sesek. Tako dosežemo, da psica ne dobi mleka, ki se tvori v večji količini šele po sesanju. Če smo zamudili porod in mladiči že sesajo, moramo pustiti enega ali dva nekaj tednov, nakar jih šele odstranimo. Mladiče pregledamo kmalu po poleženju. Takoj lahko odstranimo vse, ki imajo nezaželeno barvo ali odznake, prav tako odstranimo vse slabiče, ki so včasih za polovico manjši od normalnih mladičev. Kočljiva zadeva za vzreditelja je odstranjevanje nadštevilnih mladičev pri lepo izenačenih leglih. V tem primeru je najbolje, da pustimo nekaj dni vse mladiče, jih pa pri vsakem obroku oz. sesanju dobro opazujemo. Videli bomo, da bodo vedno isti ostali lačni, kar se pri mladičih dobro opazi. V nekaj dneh bo že razlika v teži, kar nam bo jasen dokaz, kateri mladiči so manj sposobni za življenje in katere bomo odstranili. Kaj različna so mnenja o številu mladičev, ki jih psica lahko zadostno nahrani z lastnim mlekom. Vzreditelj, ki ne želi producirati slabičev, bo pustil psici največ 6 mladičev in to le psici, ki ima dovolj mleka, je zdrava in je v odlični kondiciji. Ko so mladiči stari 3—4 dni, jim porežemo slednike, ki se pogosto pojavljajo pri goničih in brak-jazbečarjih. Ptičarje in španjele v tem času kupiramo. Prve tri tedne mladiči ne zahtevajo nobene posebne nege in jih prepustimo psici, če ima dovolj mleka. Sama jih bo redno dojila in čistila. Mi bomo skrbeli le za dobro prehrano psice, za njeno čistočo in za čistočo v okolici legla. Kmalu pa pride čas, ko dobijo mladiči od psice premalo hrane. Pazljiv vzreditelj bo to kmalu opazil. Če so mladiči siti, se to pozna že po gladki in napeti koži in po tem, da se kmalu po sesanju umirijo in sladko zaspe. Lačni mladiči so pretegnjeni in mlahave kože, po končanem sesanju pa še dalj časa cvilijo in iščejo sesek. Splošno pravilo je, da pričnemo navajati mladiče na hrano v četrtem tednu. Pričnemo z nerazredčenim kravjim ali še boljšim kozjim mlekom. Nekateri vzreditelji dodajajo mleku vode, češ da je mleko premočno. To pa je samo predsodek. Analiza je namreč pokazala, da je mleko psice veliko močnejše, tako da lahko mirno krmimo naravno kravje ali kozje mleko. Mleko psice ima namreč več maščob in več beljakovin. Zato je priporočljivo in dobro, če dodamo kravjemu ali kozjemu mleku stolčeno surovo jajce (1 jajce na četrt litra mleka), da tako povečano količino beljakovin. Čez teden dni dodamo mleku v sluz razkuhane ovsene kosmiče, drobno nastrgano ali narezano surovo, zdravo meso, razkuhan pšenični ali koruzni zdrob itd. Psičke krmimo ločeno in to po največ tri skupaj, tako da se lahko prepričamo, če je vsak mladič v redu zaužil svoj delež. V tem času ni potrebno dajati mladičem ribjega olja ali kakšnih vitaminskih preparatov, ker še sesajo pri psici, katere mleko ima vse, za razvoj potrebne snovi. Poleg redne prehrane je važno za mladiče tudi gibanje. Po možnosti jim nudimo dovolj velik travnat, sončen prostor, kjer se lahko po mili volji gibljejo. Le takoj po hranjenju moramo skrbeti, da mladiči mirujejo. Mnogi vzreditelji se žele čimprej znebiti mladičev, kar gre seveda v škodo kupcev. V najugodnejšem primeru so mladiči godni za oddajo, ko so stari šest tednov. Pri zelo mlečnih psicah opažamo, da doje mladiče še v osmem tednu, kar je vsekakor ugodno. Mladiče oddajamo kupcem postopoma. Med prvimi oddamo najmočnejše in najbolj razvite mladiče. Ob oddaji izbere vzreditelj vsakemu mladiču ime, in sicer vsemu leglu imena z isto začetno črko. Vzreditelj zapiše ta imena v prijavo legla, ki jo izpolni in pošlje v dvojniku svoji pasemski organizaciji. Na podlagi prijave legla prejme od kinolškega združenja potrdila o vpisu v register mladih psov, ki jih izroči kupcem. Za pravega vzreditelja pa tudi po prodaji ni konec skrbi. S kupci mladičev ostane v zvezi in se zanima za nadaljnji razvoj mladičev. Po možnosti si jih večkrat ogleda, predvsem na smotrah, razstavah in tekmah. Veseli ga, če vidi, da je imel srečno roko pri vzreji in žalosten je, če vidi neuspeh ali pa če vidi, da je mladiče oddal v slabe roke. Koledar kinoloških prireditev v 1954. letu Tek. Datum Prireditelj Vrsta Kraj Določeni; sodniki, predavatelji ozir. vodje štev. prireditve I. Skupina za lovske pse 1 4. aprila Podružnica KUS Ljutomer gpomlad. vzrejna tekma ptičarjev Ljutomer Jože Škofič, Dr. Vilko Pfeifer, vodja tekme Jože Vavpotič 2 11. aprila Podružnica KUS Maribor spomlad, vzrejna tekma ptičarjev Maribor Ljuban Zadnik, Dragotin Klobučar 3 11. aprila Društvo ljubiteljev ptičarjev spomlad, vzrejna tekma ptičarjev Ljubljana Bogdan Sežun, Jože Škofič, vodja tekme Bogumil Lis ek 4 18. aprila Podružnica KUS Murska Sobota spomlad, vzrejna tekma ptičarjev Murska Sobota Julij Koder, Bogdan Sežun 5 18. aprila Podružnica KUS Maribor spomlad, vzrejna tekma jamarjev Maribor Teodor Drenig, Otmar Cvirn, Mirko Konrad 6 25. aprila . Društvo brak jazbečar smotra brakov jazbečarjev Dravograd Slavko Kovač 7 25. apnila Društvo brak jazbečar smotra brakov jazbečarjev Kočevje Oskar Kosler 8 25. aprila Klub za goniče smotra goničev Trbovlje sodniki se določijo naknadno 9 25. aprila Društvo ljubiteljev ptičarjev tekma ptičarjev za ugotovitev zasnove in plemenske vrednosti Ljubljana Bogdan Sežun, Julij Koder, Ljuban Zadnik, Jože Škofič, vodja tekme Bogumil Lis ek 10 9. maja Klub za goniče smotra goničev Gorica sodniki se določijo naknadno 11 16. maja Klub za goniče smotra goničev Sežana sodniki se določijo naknadno 12 16. maja Društvo brak jazbečar smotra brakov jazbečarjev Celje Slavko Kovač 13 16. maja Klub ljubiteljev jazbečarjev in terijerjev spomlad, vzrejna tekma jamarjev Ljubljana Bruno H. Stare, Mirko Konrad, Teodor Drenig 14 23. maja Klub za goniče smotra goničev Vrhnika soidnifci se določijo naknadno 15 23. maja Društvo brak jazbečar smotra brakov jazbečarjev Slov. Bistrica Slavko Kovač 16 30. maja Klub za goniče smotra goničev Kamnik sodniki se določijo naknadno 17 30. maja Društvo brak jazbečar smotra brakov jazbečarjev Ljubljana Oskar Kosler 18 6. junija Klub za goniče smotra goničev Novo mesto sodniki se določijo naknadno 19 13. juni ja Klub za goniče smotra goničev Črnomelj sodniki se določijo naknadno 20 20. junija Klub za goniče smotra goničev Celje -Šoštanj sodniki se določijo naknadno 21 27. junija Klub za goniče smotra goničev Maribor sodniki se določijo naknadno 22 avgust 1954 Podružnica KUS Maribor 'lokalna razstava psov Maribor sodniki se določijo naknadno 23 4. in 5. sept. KUS republiška razstava psov vseh pasem mednarodnega značaja Ljubljana sodniki se določijo naknadno 24 12. septembra Klub za goniče tekma goničev Tolmin sodniki se določijo naknadno 25 19. septembra Klub za goniče preizkušnja mladih goničev Radovljica sodniki se določijo naknadno 26 26. septembra Klub za goniče preizkušnja mladih goničev Trebnje sodniki se določijo naknadno Tek. Datum Prireditelj Vrsta Kraj Določeni sodniki, predavatelji ozir. vodje štev. prireditve 27 26. septembra Klub za goniče tekma goničev Trebnje sodniki se določijo naknadno 28 3. oktobra Klub za goniče preizkušnja mladih goničev Grosuplje sodniki se določijo naknadno 29 3. oktobra Klub za goniče tekma goničev Višnja gora sodniki se določijo naknadno 30 2. in 3. okt. Društvo brak jazbečar vzrejna in uporab-nostna tekma brakov jazbečarjev Slov. Bistrica Slavko Kovač 31 2. In 3. okt. Društvo 'brak jazbečar vzrejna in uporab-nostna tekma brakov jazbečarjev Kočevje Oskar Kosler, Janez Lavrič 32 3. oktobra Podružnica KUS Ljutomer jesenska vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev Ljutomer Jože Škofič, Ivan Caf 33 9. in 10. okt. Društvo brak jazbečar vzrejna in uporab-nostna 'tekma brakov jazbečarjev Celje Oskar Kosler, Janez Zupan 34 9. in 10. okt. Društvo ljubiteljev ptičarjev vzrejna lin širša 'poljska tekma ptičarjev Ljubljana Julij Koder, Bogdan Sežun, vodja tekme Bo g umil Lis ek . 35 10. oktobra Podružnica KUS Maribor vzrejna in širša poljska tekma ptičarjev Maribor Ljuban Zadnik, Dragotin Klobučar, Ivan Caf, Jože Škofič 1 36 10. oktobra Klub za goniče preizkušnja mladih goničev Šoštanj sodniki se 'določijo naknadno 37 10. oktobra Klub ljubiteljev jazbečarjev 'in terijerjev jesenska uporab-nostna tekma jamarjev Ljubljana Mirko Konrad, Bruno H. Stare, Teodor Drenig 38 16. in 17. okt. Društvo brak jazbečar vzrejna ta uporab-nostna tekma brakov jazbečarjev Ljubljana Oskar Kosler, Teodor Drenig 39 17. oktobra Društvo ljubiteljev ptičarjev mladinska ta upo-rahnostna tekma Špani jelov Bogdan Sežun, Ljuban Zadnik 40 17. oktobra Podružnica KUS Murska Sobota jesenska vzrejna tekma ptičarjev Murska Sobota Julij Koder, Jože Škofič 41 16. in 17. okt. Društvo brak jazbečar vzrejna in uporab-nostna tekma brakov jazbečarjev Dravograd Slavko Kovač 42 17. oktobra Klub za goniče tekma goničev Celje sodniki se določijo naknadno 43 17. oktobra Klub za goniče preizkušnja mladih goničev in tekma goničev Trbovlje sodniki se določijo naknadno 44 oktober Društvo ljubiteljev ptičarjev propagandna tekma ptičarjev Primorsko Bogdan 'Sežun, Ljuban Zadnik 45 v letu 1954 Društvo ljubiteljev ptičarjev predavanje ta tečaji za vodnike Ljubljana Bogdan Sežun 46 24. oktobra Klub za goniče preizkušnja mladih goničev Kamnik sodniki se določijo naknadno 47 24. oktobra Podružnica KUS Maribor jesenska uporab-nostna tekma jamarjev Maribor Ivan Caf, Otmar Cvirn, Mirico Konrad 48 31. oktobra Klub za goniče preizkušnja mladih goničev Škofja Loka sodniki se določijo naknadno 49 31. oktobra Klub za goniče tekma goničev Kranj sodniki se določijo naknadno 50 7. novembra Društvo brak jazbečar tekma brakov jazbečarjev v Dravski dolini, kraj se določi naknadno sodniki se določijo naknadno 51 7. novembra Klub za goniče tekma goničev Črnomelj sodniki se določijo naknadno Tek. Datum 'Prireditelj Vrsta Kraj Določeni sodniki, predavatelji ozir. štev. (prireditve vodje 52 14. novembra Društvo brak tekma brakov Gorenjsko, sodniki se določijo jazbečar jazbečarjev kraj se določi naknadno naknadno 53 po potrebi čas se določi Klub ljubiteljev dve tekmi jamarjev kraj se določi sodniki se določijo jazbečarjev in naknadno naknadno naknadno terijerjev 54 14. novembra Klub za goniče tekma goničev Gorica sodniki se določijo naknadno 55 21. novembra Klub za goniče tekma goničev Cerknica sodniki se določijo naknadno 56 po potrebi Klub za goniče 4 dni za tekme ' kraj se določi sodniki se določijo čas se določi naknadno goničev naknadno naknadno 57 jeseni 1954 Klub ljubiteljev predavanje Ob Ljubljana predavatelj se določi jazbečarjev in predvajanju naknadno terijerjev skioptičnih slik II. Skupina za nelovske, službene pse 58 od aprila do Klub ljubiteljev tečaj za šolanje Ljubljana Janez Klemenčič junija 1954 športnih psov psov 59 februar, m are Klub ljubiteljev lavinski tečaj na Komni Janez Klemenčič 1954 športnih psov 60 17. aprila 1954 Podružnica KUS Maribor smotra -psov Maribor Teodor Drenig 61 od aprila do Klub ljubiteljev nastop ekip Reka-Opatija, avgusta 1954 športnih psov Graz, Maribor, Zagreb, Ljubljana, Krško-Brežice 62 1. in 2. maja Klub ljubiteljev udeležba na Graz 1954 športnih psov razstavi v Grazu 63 4. in 5. sept. Klub ljubiteljev udeležba na raz- 1954 športnih psov stavi v Ljubljani 64 oktober 1954 Klub ljubiteljev mednarodna tekma Ljubljana športnih psov za uporabnostne pse 65 v letu 1954 Klub ljubiteljev več predavanj športnih psov po radiu čcUnimd Cifeif l. d. Polzela Mlada brak jazbečarka mi je vrnila past Sredi januarja sem pri kontroli svojih pasti opazil, da mi ena manjka. Po natančnem pregledu sem ugotovil, da mi je kuna z njo odšla, čeprav je bila močno pritrjena. Okrog 30 m sem še lahko videl, kod jo je vlekla. Nadaljnji sled sem pa na zmrzlem snegu izgubil. Iskal sem še v krogu, toda brez uspeha. Ker je bilo ta dan že pozno, sem nehal iskati. Drugi dan sem vzel s seboj na pomoč psičko Uto. Ko sva prišla na mesto, sem dal psičko na sled, ki ga je takoj prijela. Najprej sva šla približno 500 m po bregu navzdol. Psičko sem imel na dolgi vrvici. Potem je Uta zavila navzgor in me vodila v breg kakih 70 m. Mislil sem že, da je sled izgubila. Ko pa sva prišla na malo ravnico, mi je pokazala ležišče, kjer se je točno videlo, da se je kuna s pastjo tam zadrževala in se poskušala osvoboditi. Potem je vodil sled zopet navzdol. Sam nisem opazil nobenega znaka več, toda psica je bila še vedno dobro na vrvici. Tako sva naredila že okrog 1600 m poti, v glavnem po Slabem terenu. Prišla sva k Lampl potoku. Psica je šla čez in naprej. Ker se mi je zdelo že malo verjetno, da sva še na pravem sledu, sem nesel psičko vstran. Po kratkem premisleku pa sem sklenil, da je najbolje, da se ne vmešavam v njeno delo. Zato sem šel z njo nazaj na mesto, od koder sem jo odnesel. Tako je šla Uta naprej še okrog 100 m. Vodila me je v mlado kulturo. Med dvema smrekama sem opazil zataknjeno past! Kuna je pustila v njej par krempljev. Brez psičke ne bi našel pasti. Nekaj dni pozneje sem z isto pastjo ujel drugo krmo. Plavčak, revir Rakovec Dežela, ki si želi mixomatozo V zvezi s člankom A. S. Pirca v prvi dvojni letošnji številki našega glasila, ki govori o kunčji nadlegi v Avstraliji, bo morda zanimalo naše lovce, kakšne skrbi imajo s kunci na drugem kontinentu južne poloble, na Ognjeni zemlji v državi Chile. Tudi tod preganjajo farmarje kunci. Njih stalež se iz leta v leto bolj množi. Pred dvema letoma so pregnali 80 000 ovac neke družbe, ki se bavi z živinorejo. Na obširnih pašnikih so v celoti podkopali pašo in uničili rastlinstvo. Družbi ni preostalo drugega, kot da je velikansko čredo ovac umaknila s tega področja. Tudi na Ognjeni zemlji so poizkusili inficirati kunce z mixomatozo, podobno kot v Avstraliji. Pokazalo pa se je, da se bacili, ki prenašajo to bolezen, na tem delu južne poloble zaradi dolgo-mesečnega mraza ne morejo primerno razvijati in množiti. Tako je ta poizkus propadel. Uničevanje kuncev s streljanjem in lovljenjem s pastmi prav tako ni rodilo zaželenih uspehov, ker je zemlja preredko obljudena. Medtem so se kunci preselili v sosednjo Argentino, ki je prav tako znana kot dežela velikih ovčjih čred. Tu so v najkrajšem času pobili 18 000 kuncev, vendar pa stalež tudi v Argentini izredno hitro raste. Eno naj večjih podjetij za volno namerava sedaj onemogočiti prodiranje kuncev na ta način, da gradi na argentinsko-čilski meji 75 km dolgo žično ograjo. B. I. 50 let od smrti konstruktorja puške Mannlicher 1886. leta je avstro-ogrska armada dobila re-petirko Mannlicher. Njen konstruktor je bil dotlej povsem neznani železniški inženir Ferdinand Mannlicher, ki ni bil nikoli vojak in se je posvetil orožarstvu le iz tehničnih interesov. Zanimivo je, da se ni nikoli ukvarjal z industrijskim izkoriščanjem svojih številnih patentov. Vse življenje je ostal samo konstruktor. Lovcem -je njegova risanka Mannlicher, pozneje Mannlicher Schon-auer, dobro znana in še danes priljubljena. Veliko število teh risank so predelali za sodobne naboje. Lani so začeli puške Mannlicher ponovno izvažati. Der Anblick —S. S. P. Zajčja pečenka v starem Rimu Že stari Rimljani so zelo cenili divjačino, pripravljeno z dišavami svojih prekomorskih krajev. Prav posebno pa jim je ugajala zajčja pečenka. Rimljanke so bile celo prepričane, da zajčje meso vpliva na telesno lepoto. Seveda je zaradi vsega tega in še spričo tedanjega načina lova večkrat primanjkovalo dolgouhcev. Zato so klasični uživalci ubrali svojo pot. Oddelili so del svojih posestev, kjer so bili najboljši pogoji za rejo zajcev, in ustanovili tako imenovane »zajčje vrtove«. Od tod so vsak čas lahko črpali obilne zahteve svojih kuhinj in gospodinj, ki so si želele še in še lepot. Vsekakor nam recepti iz tistih časov niso ohranjeni. Zato nam tudi ni znano, ali so stari Rimljani vedeli, da ima zajec 7 kožic, ki jih je treba spretno odstraniti, da se pride do mesa. Prav tako nam zgodovina ni zapisala, ali so Rimljani odkrili skrivnost naše današnje gospodinje, da je treba namreč pustiti ustreljenega zajca, da se obleži, da tako pridobi zajčja pečenka primerno mehkost in rahlost. Iz nekega starega valčka pa nam je ostalo poročilo, da je neki lovec nekoč streljal na žival, ki je obstajala iz dveh zajcev. Bila sta zrasla na hrbtu tako, da je žival imela 2 glavi, 4 uhlje in seveda tudi 8 krakov. Ko je lovec zadel spodnjega, zajca, se je dvojnik zavrtel okrog svoje osi in zbežal popolnoma zdrav. Vendar mislim, tovariši, da bi celo stari Rimljani smatrali, da je ta dogodivščina čista lovska latinščina. B. I. Premislili so se! Članek pod naslovom »Ali nam bo uspelo ohraniti pleme orjaškega zajca«, priobčen v 4. štev. Lovca, je člane naše družine izredno navdušil. Takoj smo sklicali družinski posvet ter v prvem ognju sklenili vkljub lanski pozebi naročiti 50 parov orjaških zajcev. Toda prvo navdušenje je začelo nekoliko plahneti, ko se oglasi naš lovski starosta Sander in reče: »Jaz dobro vem, kakšne zanke dela zajec, preden gre počivat v lož, in kaj bo z mojo koruzo v Novi vasi, če se mi taka zverina začne prepletati po njej? Ali pa, če se zakadi celo v moj zelnik? Zato predlagam, da jih naročimo samo 20 parov in še te izpustimo v Orešju, kjer jaz nimam nobene parcele.« Pa se takoj oglasi naš veterinar kot skrbni gojitelj lovskih terijerjev: »Kaj, vraga? Ko smo v minuli zimi lovili v Orešju, je moj Bobi skočil za vrat zajcu, ki je po poznejših ugotovitvah tehtal 6,40 kg, pa ga je ta nepridiprav takoj stresel raz sebe, da je v velikem loku odletel v trsni kol in se skoraj ubil. Zato predlagam, da jih naročimo samo 10 parov in jih spustimo v Stari vasi, kjer imajo na državni ekonomiji volčjaka, ki je zelo navdušen za samostojni lov. Tista mrcina bo že Ob otvoritvi lovske koče Lovske družine Golo 22. novembra 1953 dala vetra tudi orjaškemu zajcu! Svojega terijerja, ki me stane 7000 dinarjev, pa ne bom izpostavljal taki nevarnosti. Lahko bi jih pa spustili tudi v Lipovcu, kjer je takšen teren, da se je zajec sam nataknil na trsni kol in tako prihranil lovcem tako dragoceno municijo. Toda takoj se oglasi Cenko iz Lipovca in pravi: »Jaz sicer nimam otrok in moje krave pasejo sosedovi otročički. Kako naj jaz prevzamem odgovornost za njihovo življenje, če se taka mrcina v svoji prevzetniji spravi med pašo nad to otročad? Pomislite samo, kaj stane rešilni avto, če ga sploh dobiš, kaj pa še vse drugo? In kaj bo poleg tega še z našo šolo, če bo po takih nesrečah manj otrok? Saj je že pred vojno nekoč takratni župnik ozmerjal Bizeljance, da število otrok leto za letom bolj pada in jim celo zagrozil, da bosta oba s kaplanom posegla vmes, če se stanje ne bo izboljšalo. Sedaj pa naj zaplodimo še orjaškega zajca, ki bi ogrožal našo nadebudno mladino in bi navsezadnje še mi lovci morali skrbeti za številnejši naraščaj? Jaz odločno protestiram, da bi naročili kako tako orjaško zverino!« Po vseh teh utemeljenih in resnih razlogih smo se vsi člani bizeljske lovske družine globoko zamislili in končno prišli do zaključka, da za sedaj počakamo na izkušnje lovske družine Krim. Upravo Lovca pa prosimo, da nas o uspehih sproti obvešča. Bizeljski lovci KINOLOŠKE VESTI Na zboru sodnikov, oziroma na glavni skupščini Kinološke zveze FLRJ dne 13. in 14. februarja so bili med drugim sprejeti tudi naslednji sklepi: 1. Sodniški pripravniki, katerim teče staž še izpred druge svetovne vojne, se črtajo iz seznama pripravnikov. Pripravniki, katerim teče staž že pet let in več, morajo polagati izpit. Če izpita ne polože, se črtajo iz seznama pripravnikov. 2. Potrdila o aktivnem sodelovanju sodniških pripravnikov na kinoloških prireditvah se izdajajo v triplikatu. Tiskovine preskrbi Kinološka zveza. 3. Sodniški pripravniki imajo pravico aktivno sodelovati na kinoloških prireditvah samo za eno pasemsko skupino (grupo). 4. Za vpis v matično knjigo (Register mladih psov) se priznajo samo legla, katerih roditelji so vpisani v jugoslovansko rodovno knjigo. 5. Glede polaganja izpita za kinološkega sodnika veljajo zaključki: a) Kandidat polaga izpit v tisti republiki, v kateri ima svoje stalno bivališče, b) Zbor sodnikov republiškega kinološkega združenja dostavi predsedniku izpitne komisije poročilo o delu kandidata na področju kinologije, c) Če sodniški pripravnik (kandidat za izpit) menja .svoje stalno bivališče, in se preseli na teritorij druge republike, dostavi poročilo Kinološko združenje republike, kjer je kandidat prej stanoval. 6. Pri sekretariatu Kinološke zveze FLRJ se ustanovi strokovni svet, v katerega delegirajo Kinološka združenja svoje sodnike. 7. Za vse angleške pasme psov so obvezni angleški standardi. 8. V rodovnike psov se morajo vnesti znaki doseženih storitev ali uspehov na razstavah. V preglednice tekem se vpišejo z znakom doseženi uspehi. Znaki storitve ali doseženih uspehov so: Z-Rst = zmagovalec na razstavi, Z-Tek = zmagovalec na tekmi, \ = goni glasno po sledu, / = davilec, — = oblajač mrtve divjadi, ! = donašalec izgubljene divjadi, pi = ocenjen za delo pod zemljo, : = ocenjen na naravni krvni sledi jelenjadi, ^ = ocenjen na tekmi ob dodelitvi nagrade, O = uspešno tekmoval na uporabnostni tekmi, Rst-Tek-Zf7C> = vse discipline uspešno izvršil. 9. Določitev imen mladičem v leglu je odslej prosta. Mladiči istega legla pa morajo dobiti imena z isto začetno črko. Kinološko združenje LRS je priredilo v sporazumu z Lovsko zvezo LRS v Ljubljani dne 13. in 14. marca 1954 v srebrni dvorani hotela Union v Ljubljani tečaj za kinološke poročevalce okrajnih lovskih zvez. Tečaj je otvoril in pozdravil navzoče predsednik Kinološkega združenja tov. Franjo Bulc. Nato je povzel besedo predsednik Lovske zveze LRS tov. dr. Jože Benigar, ki je v jedrnatih besedah poudaril pomen kinologije za lovstvo ter naznačil njen cilj — vsakemu lovcu šolanega psa, ker lovec brez psa ni lovec. Ker teži jugoslovanska kinologija po decentralizaciji in prenosu dela na teren, so danes še prav posebno potrebni vešči kinologi. Tečaj naj bi bil prvi korak za njih izobraževanje. Na tečaju so predavali tov. Koder Julij, dr. Janko Lavrič in Bogdan Sežun. Teme predavanj so bile naslednje: Splošni pojmi o kinologiji. Evidenca psov, prijave legel, vpis v matično knjigo (register mladih psov), rodovna knjiga, vpisi v rodovno knjigo in izdaja rodovnikov, kartotečna evidenca psov, določila o razvidu lovskih psov, psi, ki so primerni za posamezna lovišča, vzreja psov in osnovni pojmi o šolanju lovskih psov. Tečaj je v celoti uspel. Po vsakem predavanju je sledila debata, ki je razčistila vse nejasnosti in sprožila še druge aktualne zadeve, ki so se vse pojasnile. KUS ■k Izključena sta bila iz 1. d. Zagorje Mikelj Leopold lin Strajhar Franc. OLZ Trbovlje JLovAte, mem [e, 'čestitala maciatui litu V soboto 15. maja je sprejel maršal Tito na Bledu delegacijo Lovslce zveze LB Slovenije. Delegacija, ki so jo sestavljali predsednik Lovske zveze dr. Jože Benigar, podpredsednik Ive Krevs in tajnik dr. Milan 'Dular, je sporočila v imenu slovenskih lovcev tovarišu maršalu najiskrenejše čestitke k 62. rojstnemu dnevu. Kot priznanje za njegove zasluge za razvoj lovstva Jugoslavije mu je izročila častni znak naše lovske organizacije, kot skromen izraz naše ljubezni do njega pa vse letnike Lovca. Tovariš maršal se je zahvalil za čestitke, znak in darilo in se zadržal s člani delegacije dalj časa v prijetnem lovskem razgovoru. O ETIKI KOROŠKEGA LOVCA Tone Černač Za letošnjo marčevo številko Lovca je tov. Tone Svetina napisal uvodni članek z naslovom »Prispevek k etiki v lovstvu«. Ta članek je vzbudil v našem koroškem kotu obilico diskusij. Mladi in stari lovci so ga kritično ocenjevali. Ocena je bila tale: Članek je tako resničen in globok, da mu ni kaj pripomniti. Tovarišu Svetini lahko le čestitamo z željo, da bi napisal za Lovca še kaj podobnih člankov, da bi tako zavela nova, socialistična vsebina v našem glasilu. Članek naj sleherni lovec ne samo prečita, pač pa preštudira. Služil mu bo kot napotilo za njegovo ravnanje in delo. Članek obravnava med drugim tudi psihologijo lovskih čuvajev in gozdarjev, katerih poklic je najožje povezan z naravo. Res je, da se ljudje, ki z naravo vsak dan žive in jo vse življenje opazujejo, z njo zelo tesno povežejo. Žal pa so tudi med nami gozdarji ljudje, ki so si izbrali gozdarski poklic zaradi poklica in jih bolj vesele kino predstave ali prizori po igralskih odrih kot pa žive naravne predstave pri svatovanju ruševcev. Ti ljudje nosijo tudi lovske puške, ker smatrajo, da je to nekaj imenitnega. Ko pa jih pogledamo malo globlje, kaj lahko ugotovimo, da je vse to izumetničeno, da so nekaki umetni lovci, daleč proč od narave in poklica. Svoj gozdarski poklic izvršujejo s težavo in naporom. Če se pogovarjaš z njimi na primer o lovskih izpitih ali o lovstvu sploh, jih prav hitro še bolje spoznaš. Gozdarjev sem se dotaknil le mimogrede, bolj zato, da ne bo kdo razočaran, ko bo med gozdarji našel tudi drugačne ljudi, kot so opisani v članku. Moj namen je, prikazati prave, koroške lovce, naše visokogorske gamsarje in samo potrditi Svetinovo trditev o visokogorskem lovcu. Že kot otrok sem slišal mnogo pohvalnega in lepega o tem lovcu. Vedno sem si ga predstavljal, kako stoji ponosno vrh planin z gamsovim čopom za klobukom in opreza po prepadih za starimi gamsi samotarji. V rokah ima risanico, telesno in duševno je močan, drzen in vztrajen, pač človek z lastnostmi, ki jih je podedoval od narave, iz katere je prišel. Tako sem si predstavljal koroškega lovca in nisem se motil. Ko sem ga spoznal, sem bil vesel in zadovoljen. To so ti pravi lovski gen-telmani. Življenje in delo med njimi je prijetno, ne poznajo zavisti in hinavščine, polni so zdravega humorja in gostoljubja. Kaj je ustvarilo take lovce? Samotne domačije po planinah, na katerih žive nenehno skupaj z naravo. Zato jih nič ne vznemirjajo po senožetih pasoča se srnjad, po pobočjih stoječi tropi gamsov, pihanje in gruljenje ruševca, ki se z vrh planin čuje v samo domačijo. V vsem tem so ti ljudje rojeni, vse to jih spremlja vse življenje. Pa še nekaj odlikuje te ljudi: drznost in vztrajnost. Od mladih nog so vajeni plezanja po planinah, prepadov, snežnih zame- tov in plazov. Vse to jim razvija zaupanje v lastne moči in samozavest. Dobro opremljen jo mahne koroški lovec pozno popoldne od doma. Vzpenja se preko snežnih zametov po gamsjih stezah vso noč s svetilko v roki. Ko pride do cilja, kjer je rastišče ruševca, se skrije v zaklon v gosto ruševje. Takrat ga prevzamejo neki čudni, nepopisni občutki. Nekaj otožno veselega in obenem zmagoslavnega je v njem. Najraje bi zavpil: Poglejte vrh planin, vi, ki spite v dolinah! Ali se upate meriti z menoj? Ali pa opazuje trope pasočih se gamsov. Veter maje starim kozlom po hrbtih čudno lepo dlako. Lovec leži v snegu ure in ure z daljnogledom v roki, vesel in srečen, da je sam in da ga nihče ne moti pri stvareh, ki jih ne bo nikoli pozabil. Na nasprotni strani se je utrgal plaz, ki čudno bobni po strmem pobočju preko prepadov. Gamsi se vznemirjajo in se stiskajo pod skalovje, ker čutijo nevarnost. Take so te stvari! Kdor je vse to doživljal, ga ne mika več rukajoči jelen in na brakade pozabi. Naj mi oproste lovski tovariši iz nižinskih lovišč, toda tako je, čeprav vem, da ne moremo biti vsi planinski lovci. Tudi jaz sem lovil rukajoče jelene, bil sem na brakadah in lovil sem s ptičarji na poljskih lovih. In tako se na primer spominjam, kako sem na majhni njivi pri Trzinu, posejani z repo, s pomočjo angleškega setra potolkel v kratkem času pet zajcev. Pes je stal in dal sem mu povelje: naprej! Zajec je skočil po čistini komaj deset metrov pred menoj. Pomeril sem s točo šiber — in tako se je ponavljalo uro, dve. To vam rečem, da ti zajci nimajo nikake zveze z lovskimi doživljaji in užitki, ki jih imam z ruševci ali gamsi. Zato sem rekel »potolkel«! Tega koroški oziroma visokogorski lovec ne pozna. Ta lovec lovi zaradi lovskih doživljajev, lepih spominov, zaradi ponosa, da je premagal težave. Zato ni njegov cilj, da bi streljal, kar se mu pokaže izza prvega grebena. Ta lovec noče nesti s planin mladega ruševca. Njegov ponos mu tega ne dopušča. 36 t-meznega člana ti S S 5 „ S g o 3 g in in P CO co p CD 05 P m g co co m co o t? 2 t-j 05 co (M 5 rp CD S 2 g s 05 3 g • 0 Ph vprečna vrednost 1 ha lovišča 1 "ti (M OD E"~ rp 05 12.03 12.56 1 co 6.98 CD co 05 CO 05 11.80 t> co CD in CD P 05 14.23 S CD CO P CD 11.71 3 tti co co in 05 CO (D O S 8 S O S O g m g S O CO 1 O CO o o 1 g g CO g CO g | g 1 g mn | rp 05 s S CD CO T}H (M CD g p 2 rp o CD co CD S CO p co in ra 5 p 05 CD in S 'P E 71 > .5 1-1 1-1 orqoJ9C | | 05 | CD 1 1 s | | P co 1 05 i i I 1 co 05 up ujopo^p g rp AOUieZB-J 1 1 1 1 1 CO CO CO CO co g O 1 1 in P 1 1 1 i 1 1 1545 i i & AsCmprp m (M 5 1 « 2 rp co g CO co S LO g 3 P co o s 2 g rP japiA 1 « 1 rP ” LO co m r—1 CD CO CO 1-4 1 co co 1 T—1 3 i AaoaqraC 5 co 3 E g g g 2 co CO 3 CO CO P m 05 CO 8 S co 00 3 05 co p 1219 g P .s unsp CO CO g 5 S LO (M 2 LO p 1 § 1 2 p m 2 3 3 o P CO CO P co 1 I CD or®ni CD to rp S (M 1 s co co (M E 1 co co CO co 05 co g co o co P 2 CO 2 5 co O CO CD CO CO s r—1 j 5170 s g 5 5 m o g CO p p 3 co co g 05 in co co o p CO rP CO | AtiULKZ g CD CO - CO 2 05 co 2 3 O r- 05 S co § 1 ABOT Stoti ‘Aitp s TP -p co 2 CD CO 05 1 co 1 g g - - 2 1 - CO co rp rp I m ipeCrns g s CO o o LO *P t- T—4 co co in CD CO LO CO CD 2 3 CD CO co CD in 05 CD CO 2 j 1389 ipefuapC 1 i t> rp 1 2 1 CO 1 1 CO 1 1 1 CO 1 1 1 3 Aosuieg rp i "H 1 3 I 1 1 g 1 1 1 1 P 1 CO 2 co co i 2 lofjsi l g 1 g« CD 05 o g co 3 3 CO JO CO g 3 CO p CO co s 3 m ra CO (M m co rp m CO CO CO p p P CO CO ■^p co co S 03 >y O S '2 05 co 05 •p co CO 05 LO o 05 1 3 CD 05 CO 05 p co 05 g g P s 2 3 K OJ CO co rp in CD 05 g CD CD 05 co g co p co co S 1 g co co P 'P 5 g co CD s m rp rP m CD hti ti O ti ¥ 1 a 8 TJ i ti Okrajna lovska zveza (D % rCD i o g Gorica (D ¥ >o ti J '2 ti | I IS s o Srl 1 ti 1 W ti ti 8 S g O ti .a 1 •3 ti ti >s tu ti 5 > o Jj & £ CD ¥ S a ti £ CO o O m M M hi s s s S £ ti m co m H Eh OppASJS ,^0X -1 (M co ^p m / CD t> co 05 5 s 2 " 2 2 - - 2 3 Račun nam je pokazal povprečno vrednost enega hektarja lovišča v posameznih okrajih in povprečen dohodek uplenjene divjadi in roparic na posameznega člana. Pripominjam, da so številčni podatki o uplenjeni divjadi in roparicah povzeti iz statističnih podatkov, ki so jih predložile okrajne lovske zveze Lovski zvezi LRS za 1952. leto. Številke niso prav gotovo v nobenem primeru previsoke. Račun nam kaže, da je najnižja vrednost enega hektarja lovišča (5.22 in 5.68 din) v okrajih Tolmin in Novo mesto, najvišja pa (14,23) v okraju Ptuj. To mi je razumljivo in sodim, da bi podatki nekal o odgovarjali vrednosti lovišč teh treh okrajev. Ne morem pa razumeti ugotovitve, da bi bil samo toliko, kot kaže tabela, vreden 1 ha lovišča v okrajih Murska Sobota in Ljutomer. Sodim, da podatki, ki so jih predložile družine teh okrajev za 1952. leto svojima okrajnima lovskima zvezama, niso bili stvarni. Obstaja možnost, da so posamezne družine, ki niso izpolnile v celoti odlova živih zajcev, skušale zakriti s prikazanim nižjim odstrelom neizpolnjeno obveznost do odlova — ali pa se v loviščih ni dobro gospodarilo. Posledice tega se vidijo tudi iz gornje tabele in njenih zaključkov. Na podlagi gornjih ugotovitev, kakor tudi važnosti in pomena republiškega lovskega sklada, ki ga predvideva novi Zakon o lovstvu, nam mora biti jasno, da dosedanja odškodnina za upravljanje lovišč ne ustreza več svojemu namenu in tudi ne razvojni stopnji, ki jo je doseglo naše lovstvo. Če bi ostali še nadalje pri dosedanjem sistemu in načinu dela, bi se nam kaj kmalu porušila stavba, ki smo jo gradili od osvoboditve. Porušili smo stari sistem, otresli smo se ostankov preteklosti in krenili smo tudi v lostvu po novi poti ter dosegli pomembne uspehe. Dosegli smo v organizacijskem kot tudi v kulturnem pogledu na tej poti že tisto stopnjo razvoja, ki nas opravičuje do samoupravljanja. Načrt novega zakona o lovstvu je samo regi-strator te ugotovitve in nam kaže le pot do še višjega razvoja. Tako moramo razumeti tudi njegov pomen ter določila, ki so potrebna, da dosežemo cilj, ki smo si ga zastavili. In ta cilj je: biti pošten, pravičen in kulturen lovec, zaščitnik ter prijatelj narave in divjadi, umen gospodar lovišč, ki so nam zaupana v upravljanje, ter neustrašen čuvar pridobitev narodnoosvobodilnega boja. Da nam bodo ti cilji bolj jasni, poglejmo, kako so gospodarili doslej nekateri lovski kolektivi. Dobro je znano, da imamo še precej lovskih družin, ki nimajo v svojih poslovnikih določenega nobenega mesečnega prispevka za upravljanje lovišča in da krijejo vse izdatke, v kolikor jih imajo, z izkupičkom za uplenjeno divjad in roparice. Poznam n. pr. lovsko družino, ki je uplenila v 1952. letu 35 divjih prašičev. Koliko bi znašal izkupiček, če bi jih prodala na trgu samo po 50.— din za kg? Mislim, da bi ji za to ceno ne bi bilo treba iskati kupcev. Samo ta izkupiček bi zelo presegel od- škodnino, ki bi jo morala družina plačati za upravljanje lovišča. Navedena družina pa ni imela tedaj niti honorarnega čuvaja, četudi bi s svojimi dohodki z lahkoto vzdrževala celo poklicnega čuvaja. Pripominjam, da je to lovišče dobro zasedeno tudi s srnjadjo in zajci. Podobnih primerov je več. Mislim, da takšno gospodarjenje ne more vzgojno vplivati na lovske družine, ki vestno upravljajo svoja lovišča, imajo dobro organizirano čuvajsko službo in plačujejo mesečno v družinsko blagajno tudi po več stotakov. Gornja tabela nam kaže, da potem, ko bodo lovišča ocenjena po njihovi kakovosti, podobni primeri ne bodo več možni. Povrnimo se še k tabeli, ki nam nazorno kaže, kako bodo ocenjevali lovišča tudi okrajni ljudski odbori sporazumno z okrajnimi lovskimi zvezami. Pravično bo ocenjena vrednost lovišč le tedaj, če bodo imeli pristojni organi na razpolago točne in zanesljive podatke o staležu in odstrelu divjadi in roparic za več let. V zadnji navpični rubriki tabele so prikazani tudi dohodki lovišča, ki znašajo letno po vrednosti uplenjene divjadi in roparic na člana v okraju Celje 1292, Črnomelj 1797, Gorica 1947, Kočevje 2338 din itd. Pripominjam, da pri okrajnih lovskih zvezah Murska Sobota, Ljutomer, Ptuj in Maribor nisem upošteval dohodkov od odlova živih zajcev in fazanov, kar bi vsekakor povečalo vrednost lovišč, na drugi strani pa tudi povprečni letni dohodek na posameznega člana. Ponovno bi vprašal: Ali bodo še trdili nekateri tovariši iz zelene bratovščine, da delavci in uslužbenci z nižjimi mesečnimi prejemki ne bodo zmogli prispevka in izdatkov za lov? Mislim, da je ta strah nepotreben. Pač pa nastane tu resno vprašanje umnejšega gospodarjenja pri naših lovskih kolektivih. To je sicer zadeva posameznih lovskih družin in bi bilo skoraj nedemokratično, da bi jim predpisoval take in take recepte. Sodim pa, da bo prišlo šele sedaj do polne veljave zakonito določilo, da je lovski upravičenec uplenjene divjadi in roparic lovska družina, ne pa posamezniki. Saj je splošno znano, da so bili tudi v dobro organiziranih družinah uplenjeni divji prašiči kamen spotike. Posamezni uplenitelji se niso pustili prepričati, da tudi s tem plenom razpolaga samo lovska družina in da pripada srečnemu strelcu le delež, ki mu ga določa družinski poslovnik. Tem tovarišem se bo težko privaditi pravilnemu gospodarstvu in disciplini poslovnika. Če jim bo ta disciplina pretežka, ne bo prav nobene škode za slovensko lovstvo, če zaradi tega zapustijo naše vrste. Če bomo znali umno mobilizirati vse možne dohodke, ki nam jih bo nudilo urejeno lovišče, izdatke pa pravično porazdeliti enakomerno na vse članstvo, sem prepričan, da nam bremena, ki nam jih bo naložil novi Zakon, ne bodo težka. Nasprotno, v lovskih družinah se bo utrdila disciplina in do veljave bo prišel duh socialističnega kolektivizma in pravega lovskega tovarištva. NA DOBRI POTI Briški Lojze Kadar koli govorimo o našem razvoju in napredku — mislim na področju lovstva — se moramo zavedati, da je naš nadaljnji napredek in uspeh odvisen prvič predvsem od zakona in drugih predpisov o lovstvu, ki načelno urejajo naše lovsko življenje, drugič od poslovnikov, pravilnikov pa tudi sklepov lovskih organizacij, sprejetih na občnih zborih, plenumih, posvetih itd. in tretjič od discipliniranosti, zavesti in strokovnega znanja lovskih kolektivov in posameznih lovcev. Težko je seveda trditi, da je vrstni red tega naštevanja pravilen, saj je eno povezano z drugim. Tako n. pr. je še tako dober pravilnik, poslovnik ali sklep brez pomena, če se ne izpolnjuje, in ne velja veliko še taka zavest lovcev, če so ti brez potrebnega strokovnega znanja. Pričakujemo, da bo ljudska skupščina LRS v kratkem sprejela novi zakon o lovstvu, o katerem so razpravljale vse lovske organizacije in je dejansko produkt dela naših najboljših lovskih tovarišev. Z novim zakonom, ki je v skladu z našim socialistično-demokratičnim razvojem, bodo dane mnogo večje pravice, s tem pa tudi dolžnosti predvsem okrajnim lovskim zvezam pa tudi lovskim družinam. Upravni odbori lovskih družin slovenjgraškega okraja so se na pobudo OLZ z vso resnostjo lotili obravnave družinskih poslovnikov, zavedajoč se, da je poslovnik pomemben inštrument, ki naj uravnava mnoga notranja vprašanja lovske družine, n. pr.: odnos članov do lovišča, odnos članov do uplenjene divjadi, dolžnosti članov in njih pravice, dolžnosti odbornikov, kazni itd. Ker so stari poslovniki za sedanje stanje, oziroma za sedanjo stopnjo razvoja lovstva v našem okraju zastareli, je vsekakor pravilno in potrebno, da se izdelajo novi poslovniki v duhu novega zakonskega načrta o lovstvu. Pri izdelavi novih poslovnikov bi bilo treba izmenjati izkušnje med lovskimi družinami, da se tako doseže enotnejši kriterij za vse področje OLZ. Primerov, ki smo jih imeli doslej, da n. pr. nekje član uplenjenega srnjaka ali gamsa sam lahko porabi, drugod pa mora plačati celo zajca, v novih poslovnikih ne sme biti. Ko bo stopil v veljavo novi zakon o lovstvu, bo morala vse poslovnike potrditi okrajna lovska zveza. Vsekakor je to zelo koristno in potrebno določilo novega zakonskega načrta, saj se bodo tako poslovniki na splošno izboljšali. Tudi taki primeri, da bi bila določila v poslovniku v nasprotju s sklepi občnega zbora OLZ, potem ne bodo več možni. Poslovnik lovske družine je vedno zrcalo zavesti njenih članov, zato zasluži temeljito obravnavo. Seveda pa ne bomo s sprejetjem novih poslovnikov že vsega storili! Z njimi v zvezi nastaja drugo vprašanje, vprašanje discipline in spoštovanja zakonitosti. Za spoštovanje zakonskih določil, poslovnikov, pravilnikov in sklepov se bodo morale še trdo in odločno boriti (seveda imam v mislih področje OLZ Slovenj Gradec) tako lovske družine kot; kolektivi, kakor tudi posamezni lovci. Dosedanje izkušnje na našem področju nas namreč uče, da imamo še zmeraj pojave samovolje tako pri lovskih družinah kot posameznih lovcih. Nekatere lovske družine, dve oziroma tri, ne upoštevajo sklepov, čeprav jih je sprejel občni zbor OLZ kot najvišji lovski forum v okraju, in čeprav so zanje glasovali in se z njimi strinjali tudi njihovi delegati. Tako n. pr. v lanskem letu niso povsod upoštevali sklepa, da se ne sme loviti z nepasemskimi psi, kot tudi ne sklepa, da lovci, ki še niso opravili lovskega izpita, ne smejo loviti visoke divjadi. Kaže, da tega sklepa vse družine niti v letošnji lovski sezoni ne upoštevajo. Gotovo so za tako stanje odgovorni tudi delegati, ki na občnem zboru glasujejo za predlagane sklepe, na družinskem posvetu pa ne tolmačijo njih nujnosti ter dopustijo, da se sprejmejo nasprotni slepi. Zaradi tega je zelo pomemben sklep, ki je bil sprejet na občnem zboru OLZ Slovenj Gradec, da so delegati vse leto odgovorni OLZ za delo lovske družine, katere člani so, in da tvorijo nekak plenum OLZ, ki se po potrebi skliče tudi med letom. Povsem razumljivo je, da lovska družina, ki kot kolektiv ne spoštuje zakonskih določil in sklepov republiške ali okrajne lovske zveze, težko zahteva, da bi bili posamezni lovci disciplinirani in da bi spoštovali poslovnik svoje lovske družine. So še primeri, da se posamezni člani, ki pa so na srečo zelo redki, na občnem zboru ali posvetu z vsem strinjajo, se za vse navdušujejo, ko pa prestopijo prag dvorane, kjer se je vršil občni zbor ali posvet, pa pozabijo, da so člani kolektiva — lovske družine — in imajo zato določene dolžnosti, ne pa samo pravico, da nosijo puško. Kot pa sem že omenil, so taki primeri redki in jih zaradi tega ne bo težko izkoreniniti. Po teh nekaj kritičnih pripombah bi bilo napačno, če bi kdo mislil, da je stanje v lovstvu pri nas slabo. Nasprotno! Lahko zapišem, da je lovstvo v slovenjgraškem okraju na dobri poti. Če bomo šli po tej poti, stalno in nenehno vzgajali vse lovce, spoštovali zakonitost, lovske poslovnike in sklepe, bo dosežen še večji uspeh. Urejena in bogata lovišča bodo plačilo za vloženi trud. IZ ŽIVLJENJA LOVSKE DRUŽINE GORICA Janko Pete j an S tem člankom bi rad seznanil predvsem člane lovske organizacije širom po naši republiki s težavami, s katerimi se je borila in se še bori ena izmed številnih družin goriškega okraja. Naše lovske družine so namreč najmlajše v območju Lovske zveze Slovenije, saj se je njihovo življenje pričelo šele po priključitvi Slovenskega Primorja k FLRJ jeseni 1947. leta. Dediščina, ki jo je v naših krajih zapustila fašistična Italija na vseh področjih, se je kazala tudi v naših loviščih, ki so bila domala izropana. V njih so paševali razni prefekti, fede-rali, uradništvo in oficirji številnih posadk, ki jih je imela skoraj sleherna vas. Sicer so bili tudi med njimi pravični lovci, toda ti so bili zelo redki. Uničevanja divjadi niso mogli preprečiti. V takih razmerah se je pojavilo še novo zlo — zankarstvo, ki je tudi imelo svoj delež pri decimiranju divjadi. Lovske družine, ki so razumele pomen našega novega družbenega razvoja in lovskega gospodarstva, so takoj po ustanovitvi začele z vso vnemo skrbeti za svoja lovišča. Nekatere so dosegle doslej boljše, druge manjše uspehe. Opis delovanja lovske družine Gorica naj bo nekako napotilo ostalim družinam, ki iz raznih vzrokov v tem ali drugem pogledu še pešajo. Lovišče naše družine je nižinsko in obsega 3820 ha. V tej površini je tudi okrog 150 ha obmejnega pasu. V lovišču imamo malo divjad, predvsem poljske zajce in fazane. Imamo tudi jerebice, ki pa se že v prvi polovici septembra preselijo v sosednjo Furlanijo (Italija). Ker je klima zelo blaga, ima divjad ugodne pogoje za razplod. V milih zimah, in takšne so večinoma vse, opažamo male zajčke že konec meseca januarja. Kar se tiče meja lovišča, jim tudi z lovsko gospodarskega vidika ni mogoče oporekati. Le na severozahodnem delu lovišča bo treba izvršiti manjši popravek. Tu preseka sedanja meja dobro zaokroženo področje na dvoje, tako da staleža, ki tu živi, ne upošteva niti lovska družina Gorica niti sosednja lovska družina. Lahko trdim, da je imelo članstvo ob ustanovitvi družine pri izvolitvi odbora srečno roko. V vodstvo družine so bili namreč izvoljeni tovariši, ki so se z vso vnemo posvetili dvigu staleža. V tej zvezi je bilo treba najprej urediti čuvajsko službo. To smo uredili tako, da smo lovišče oziroma lovsko družino razdelili v pet skupin, in sicer v Solkan, Rožno dolino, Bilje, Volčjo drago in Vrtojbo. Ta razdelitev je najožje povezala najbližje lovce, ki so dobili nalogo, da intenzivno kontrolirajo svoj del lovišča. To nalogo večina lovcev vestno izvršuje. Zato ni nič čudnega, če v lovopustu, ko marsikateri lovec obesi puško na klin, in ko je divjad najbolj potrebna naše zaščite, naletiš v tem lovišču na nekaj skupin lovcev, ki redno obhodijo in kontrolirajo lovišče. Takšen način nadzorstva lovišča je poleg drugih ukrepov, ki jih bom pozneje navedel, pripomogel, da se je stalež divjadi dvignil, kot kažejo naslednje številke: V 1949. letu smo imeli n. pr. v lovišču 10 glav srnjadi, kakih 100 poljskih zajcev, 150 fazanov, 20 kotom. V 1. 1953 pa izkazuje naša statistika takle stalež: 40 glav srnjadi, 400 zajcev, 600 fazanov, 80 kotorn. Druga dobra stran take kontrole lovišča je bila ta, da se je zankarstvo, ki se je razpaslo na območju lovišča, zelo omejilo. Sicer še ni odpravljeno in povzroča lovišču še vedno škodo, toda zank je danes neprimerno manj, kot jih je bilo pred leti. Pokončevanju roparic smo posvetili največjo skrb. Družina organizira obvezne pogone na roparice tudi v času od decembra do marca. Teh pogonov se udeležuje nad 85 %> članov. Če ne bi imeli kontrole tako urejene, bi prav gotovo ne dosegli naslednjih številk. V zadnjih štirih letih smo namreč uničili 140 lisic, 4 divje mačke, 11 jazbecev, 4 kune, 95 raznih ujed, 1321 vran in srak, 283 klatečih se psov in 253 klatečih se mačk. Zanemarili pa nismo tudi lovsko čuvajske službe. Doslej je imela družina dva honorarna lovska čuvaja, za katera je dala letno 100 000 dinarjev. Letos pa je sklenila postaviti poklicnega lovskega čuvaja, za katerega bomo prispevali člani 120 000 dinarjev. Po možnostih, ki smo jih imeli, smo skrbeli tudi za osvežitev krvi. V ta namen smo nabavili 40 poljskih zajcev, 2 srnjaka in eno smo. Del lovišča stalno zaščitimo za dobo dveh let. Čeprav krmišča zaradi blagih klimatskih razmer niso nujno potrebna, je družina v zadnjih dveh letih nabavila 50 kg ajde za kotorne, 200 kg koruze za fazane, postavila 10 solnic in 3 betonska napajališča. Ta napajališča so bila '"-ostavljena na Gabrijelu, kamor je srnjad za radi pomanjkanja vode hodila le na pašo, sedaj, ko ima vodo, je pa stalna. Z odstrelom smo skoparili. Še 1949. leta je smel vsak član odstreliti le enega zajca, en fazan pa je prišel na dva člana, 1950. leta pa 2 zajca. Natančnejši pregled odstrela naj pokaže naslednja tabela: Vrsta divjadi Izvršeni odstrel 1950 1951 1952 1953 Srnjak — srna 1+ — 1+- Poljski zajec 76 118 242 276 Fazan 15 59 112 139 Kotorna — 1 1 3 Jerebica 6 20 28 24 Vsi ti ukrepi so rodili uspeh, na katerega je sleherni član družine ponosen,.saj se zaveda, da ima pri uspehu tudi sam delež. Tako se stalež divjadi, vsaj kar se tiče zajca in fazana, že približuje normalnemu staležu. Seveda je tako lovišče marsikomu zaželeno in lovska družina Gorica ima veliko prošenj za sprejem. V zvezi s tem bi pripomil samo tole: Večina lovišč goriškega okraja ima iste in celo boljše pogoje za dvig staleža. Od družin pa je odvisno, s kakšnimi sredstvi in kdaj bodo primeren stalež dosegle. Zavedajoč se, da lovec brez čistopasem-skega lovskega psa ni popoln lovec, je družina posvečala in še posveča kinologiji največjo skrb. Zato navajam tu kinološko poročilo, ki je bilo podano na letnem občnem zboru: Številni člani naše lovske družine so razumeli sklep občnega zbora lovske družine 1951. leta. Število čistopasemskih psov se postopoma veča, tako da je družina dosegla od povprečja 0,32 psa na člana v 1951. letu v 1952. letu povprečje 1 psa na dva člana, kar je razveseljivo. Edina izjema, ki še ne razume pomena lovskega psa pri pravilnem izvajanju lova in ki k celotnemu uspehu družine ni ničesar prispevala, je skupina Volčja draga. To skupino smo v zvezi s tem vprašanjem obravnavali že na lanskem občnem zboru in na neštetih sestankih upravnega odbora. Rezultat pa je vedno isti kljub temu, da ima skupina sorazmerno največ možnosti za rejo čistopasemskih psov. Kaže pa, da bo šlo tudi v tem pogledu na boljše. Letošnji občni zbor je sprejel soglasen sklep (za katerega so glasovali tudi lovci Volčje drage), da bodo v letošnjem letu nabavili 2 čisto-pasemska lovska psa. Občni zbor pa je tudi ugotovil, da je disciplina v primerjavi s prejšnjimi leti nekoliko popustila. Pojavilo se je trenje med dvema skupinama, neki odbornik ni pravilno vodil svoje skupine, trije člani so bili denarno kaznovani, ker niso dosegli po poslovniku predpisanega števila točk v pokončevanju roparic, dva sta bila kaznovana zaradi nerednega plačevanja prispevkov. Da bi se v bodoče vse slične pomanjkljivosti takoj odpravile, je članstvo izvolilo iz svoje srede disciplinsko sodišče. Za dvig strokovnosti je odbor vsakemu članu preskrbel oba dela knjige Naš lov. Da so se člani pripravili za izpite, je družina organizirala seminarje, tako da je od 32 članov, ki so izpit morali polagati, izpit z uspehom položilo 25 članov, 7 članov pa je imelo popravni izpit iz enega predmeta; tudi teh 7 članov je lansko jesen izpit položilo. GRIŠKA LOVSKA DRUŽINA GRADI LOVSKO KOČO NA GOZDNIKU Drago Predan Če krenemo na križpotju pred centralo za-bukovškega premogovnika proti zahodu, dospemo v ozko dolinico. Po njej žubori bister po-točič Rtišnica. V njegovih temnih tolmunčkih opaziš navzlic mnogoštevilnim ribjim tatovom zdaj pa zdaj po kakšno rdečepikčasto postrv. Tam, kjer se dolinica zoži in jo neusmiljeno stisneta samotni Kamnik na severu ter stožčasti Gozdnik na jugu, so zavedni Zabukovčani postavili takoj po osvoboditvi skromen, toda dostojen spomenik desetim talcem, ki jih je v tej samoti zverinsko pobila gestapovska morilska tolpa. Kmalu zatem zavijemo v strm breg in že se vzpenjamo proti Šteflakovi planinici, ki se ostro dviga tik nad prijazno Šteflakovo domačijo, v kateri so našli v dobi osvobodilne borbe partizani vselej gostoljubno streho in zavetišče. Ko si na gornjem robu planinice po dobri polurni hoji navkreber odpočijemo, se nam odpre prelep razgled proti metropoli Savinjske doline, tik pred nami pa se ponosno dviga razdrapano južno pobočje strmega Kamnika, ki ga je kdo ve kdaj zob časa tako mačehovsko odtrgal od ostalih masivov tega predgorja naših Savinjskih Alp. Na razkošno ozeleneli senožeti nam iz pe-strobarvnega rožnega mozaika ljubko pomeži-kavajo v prekrasno modrino odete glavice planinskega svišča. Še nekaj korakov in objame nas temen gozd, koj zatem pa je konec strmine. Po skoraj ravni, lepo shojeni gozdni poti, ki teče med gosto smrekovo kulturo, prispemo po nekaj minutah hoda na drugo planinico. Tu si je sredi samih logov in mladih kultur omislil v vznožju Malega vrha in Kurje riti, kakor imenuje ljudstvo južni greben Gozdnika, nekdanji celjski nemčurski bogatin Rakusch svojo lovsko rezidenco. Tu je zgradil soliden planinski dom za logarja oziroma lovskega čuvaja, kakih pet- Se malo in koča bo gotova.' Foto Drago Predan deset korakov nižje pa si je dal postaviti razkošno lovsko hišo. Ta »Jagerhaus«, ki ga je začela med okupacijo vedno češče obiskovati gestapovska soldateska, so partizani požgali. Po osvoboditvi je v srcih griških lovcev nenehno tlela tiha želja in odločna volja po obnovi nekdanje lovske hiše. Toda kako? Kje dobiti potrebna sredstva? Pred štirimi leti je sklenila lovska družina s celjskim gozdnim gospodarstvom, v čigar upravo spadajo gozdniški gozdni revirji, pogodbo, po kateri je uprava odstopila družini mansardno sobo v logarjev! hiši, ki ni pogorela. Medtem ko so si člani družine že skoraj uredili prijazno sobico, ki naj bi služila izključno lovskim namenom, pa je začela zoreti misel, da bi kljub vsem težavam na še dokaj dobro ohranjenih temeljih Rakuscheve lovske hiše zgradili lastno lovsko kočo. Misel je pred dvemi leti dozorela. Ko smo uredili z gozdno upravo posestno-pravne odnose in si oskrbeli načrte, smo pričeli takoj z zbiranjem prostovoljnih prispevkov v materialu in denarju. Pripravili smo dve dobro uspeli prireditvi, ki sta krepko podprli gradbeni fond. Takoj smo pričeli tudi z gradbenimi deli, ki so vidno napredovala. Danes je koča v surovem stanju dograjena. Člani družine bodo storili vse, da bo do nove lovske sezone služila svojemu namenu. Šele tedaj bodo ti strnjeni gozdni revirji, ki skrivajo pod svojimi gostimi krošnjami in v še gostejših kulturah vsakovrstno divjad, prav zaživeli; saj so tu idealni pogoji zlasti za srnjad in gozdno perjad (jereb, veliki petelin). In še ena redkost bogati gozdniške lovske revirje: krepka družina krokarjev se je udomila tod. Drzno se vozijo z vrhov Gozdnika tja proti stenam Kotečnika, Kamnika in nazaj, od časa do časa ponavljajoč svoj »kro, kro, kro« in iščoč pod seboj žive, krmežljave, za življenje nesposobne ali pa poginule gozdne prebivalce. Seveda bo koča odlično služila tudi lovskim čuvajem in jim bistveno olajšala zatiranje in uničevanje vsakovrstnih roparic. Pobliže si bodo ogledali lovsko kočo na Gozdniku lovci in njih prijatelji od blizu in daleč letos proti koncu poletja, ko bo slavnostna otvoritev tega resnično idealnega lovskega doma. OBVESTILO Obveščamo vse lovce, ki se nameravajo udeležiti razstave v Diisseldorfu, da ,bo stala vožnja v tretjem razredu brzega vlaka od Ljubljane do Dusseldorfa okrog 7500 dinarjev. V tej vsoti je zaračunan tudli skupni potni list in takse za dokumente, ki so za potni list potrebni, to je: potrdilo o plačanem davku, potrdilo o izpolnjeni vojaški obveznosti, potrdilo o nekaznovanju, potrdilo, da ni udeleženec v preiskavi in potrdilo o državljanstvu. Vse te dokumente in tri fotografije si preskrbi vsakdo sam. Stroški za potovanje v drugem razredu so večji za 3000 dinarjev. Za .potovanje se prijavite takoj, najkasneje pa do 15. junija. OCENJEVANJE ROGARJEV ZA ODSTREL Miloš Kelih Mnogo je bilo govora in razprav v Lovcu in po drugi lovski literaturi o gojitvi divjadi, odstrelu, staležu, o ocenjevanju trofej, ugotavljanju starosti po zobovju in podobno. Oceniti uplenjeno divjad je lahko, saj imamo trofejo v rokah in tudi vse potrebne merilne pripomočke (merilni trak, tehtnico) pa celo zobovje. Vse drugačne težave so pa pri ocenjevanju proste divjadi na strelno daljavo. Za gojitveni odstrel je ocenjevanje divjadi na strelno daljavo največjega in odločilnega pomena. Zato podajam nekaj misli kot pobudo za to delo. Nekdo me je svoj čas prepričeval, da ni težko, ugotoviti kakovost srnjaka na strelno daljavo in to celo brez daljnogleda. Po izkušnjah svoje skromne prakse pa trdim, da je to najtežje delo tudi za lovca strokovnjaka, pa čeprav uporablja najboljši daljnogled. Vem tudi, da pri tem nismo nikoli dovolj izkušeni in da naletimo od časa do časa na probleme, ki so celo za strokovnjaka trd oreh. Za to odgovorno lovčevo delo so potrebni pripomočki ter teoretično znanje, o čemer hočem govoriti. Ni dovolj, da z daljnogledom na strelno daljavo ugotovimo, da ima pasoči se srnjak rogovje tri prste nad ušesi, da je šesterak — kot je bila stara praksa med lovci. Mnogo več je treba ugotoviti. Po obnašanju in po postavi srnjaka moramo dognati, ali imamo pred seboj starega ali mladega srnjaka. Tudi ni vseeno, če v razmerju šibko rogovje šesteraka nosi mlad srnjak ali starejši. To pa spoznamo le, če žival sistematično opazujemo. Na priloženi sliki hočem prikazati strukturo srnjaka v razvoju od enega leta do treh let starosti. Takšen je primer pri dobro razvitem srnjaku. Pri vsem tem pa moramo vedeti, da je dobro razvit sr- njak lahko že prvo leto vilar, pri slabem razvoju pa je v tretjem letu še Šilar. Srnjake delimo po kakovosti v tri kategorije: Z dobro razvitim rogovjem, srednje razvitim in slabo razvitim rogovjem. Dobro razvit srnjak nosi že prvo leto rogovje vilarja, ki doseže težo do 100 g. Srednje dobro razvit srnjak nosi v prvem letu rogovje s težo do 50 g. Slabo razvit srnjak nosi prvo leto rogovje slabega Šilarja do teže komaj 30 g. Dobro razvit srnjak nosi drugo leto svoje starosti rogovje šesteraka s težo 200 do 220 g. Srednje dobro razvit srnjak ima v drugem letu rogovje vilarja s težo do 130 g, medtem ko ima slabo razvit srnjak v drugem letu rogovje Šilarja, težko le do 50 g. Dobro razvit srnjak ima v tretjem letu vsekakor rogovje šesteraka, ki mora dosegati težo 260 do 280 gr. Srednje razvit srnjak v tej starosti je navadno slab šesterak s težo rogovja 150 do 170 g. Slabo razvit srnjak te starosti je po navadi še Šilar z rogovjem 130 do 140 g. Rogovje dobro razvitega srnjaka v četrtem letu tehta 340 do 360 g, srednje razvitega srnjaka 170 do 180 g, slabo razvitega srnjaka pa komaj 150 do 160 g. Rogovje pri srnjaku do 4. leta doraste, nato pa pridobi morda le še nekaj gramov na teži do 7. leta, nakar pa okrneva. Obnašanje starega srnjaka je dokaj drugačno kot mladega. Star srnjak je zelo previden in nerad stopa na piano. Preden se lotimo opazovanja in ocenjevanja, si napravimo zvezek v velikosti okrog 14 X 20 cm v trdih platnicah, da se v lovski torbi preveč ne zmečka. V ta zvezek si že doma narišemo srnjakovo glavo, tako da potem, ko srnjaka opazujemo z leve ali desne in tudi od NARIS ROGOVJA ■f spredaj, podatke takoj beležimo. Poleg teh glav pa si na desni strani narišemo obrazec, ki vsebuje vsa potrebna vprašanja, na katera moramo pri ocenjevanju odgovoriti. Tak vzorec obrazca kaže skica štev. 1. Če moremo na vsa vprašanja odgovoriti in jih zabeležiti, smo lahko nadvse zadovoljni in prepričani, da je delo stro- SRNJAK: OCENA : IME kraja: nahajališče: DATUM : ČAS IZSTOPA: opazovalec: OPAZOVAN7A SPREMEMBA KRAJA PRED PRSKOM : po PH.SKV: rogovje : barva: GRBIČavost: venci : razkrečenost: V CENTIMETRIH LEVO DESNO DOLŽINA VEJ SPREDNJI ODRASTEK VRHNJI ODRASTEK STAROST: ZADNJI ODRASTEK GRAMI 50 100 150 zoo 250 300 550 TEŽA ROGOV/A SRN7AK :St. ' IME KRAJA ". JEREB1KOVEC OCENA i I.CV NAPAJALIŠČE i TRATA datvm: 15. v. 1955 opazovalec: ČAS IZSTOPA : 4-4.I5-19.I5-50 POKLVKAR VIKTOR- opazovanja: prihod : z leve Strani BARVA : TEMNO RDEČA GLAVA : SIVA VRAT : KRATEK-MOČAN SPREMEMBA KRA7A : PRED prskom: po pr-SKv: rogovje : BARVA:TEMNO RJAVA GRBIČAVOST: DOBRA VENCI : MOČNI razkrečenost: 60% V CENTIMETRIH LEVA DESNA DOLŽINA VEJ 23 25 SPREDNJI ODRASTEK 4 4 VRHNJI ODRASTEK <£> 6 STAROST : 4-5 LET ZADNJI ODRASTEK 6 6 GRAMI 50 100 150 200 250 300 350 TEŽA ROGOVJA 250 kovno izvršeno. Ta obrazec nas opozarja, na kaj vse moramo misliti, da ne pozabimo, če nas trese morda lovska mrzlica. Morda bo kdo mnenja, da ne moremo nositi kar cele pisarne s seboj in da tako delo zunaj ni mogoče. Vendar ni tako, če se stvari lotimo z voljo. Znano je, da srnjad v poletnem času v zgodnjih jutranjih in večernih urah redno izstopa na poseke in senožeti na pašo. Ko ugotovimo takega srnjaka, si v neposredni bližini napravimo zasilno visoko prežo, s katere lahko, zlasti na smer vetra, nemoteno srnjaka opazujemo. Vse, kar opazimo na srnjaku, zabeležimo v obrazcu. Najprej si narišemo rogovje od vseh treh strani. Važno pa je, da odgovorimo na vsa vprašanja, ki so nakazana v obrazcu. Izpolnjeni obrazec naj bi bil približno tak, kot ga kaže skica štev. 2. Na visoki preži moramo biti previdni, da nas divjad, t. j. srnjad ne opazi, ker bo sicer prvi njen pogled pri izstopu veljal preži oziroma nam. Zato moramo biti na preži pred izstopom srnjadi, zapustimo pa jo šele, ko se srnjad umakne. Ko smo se za to delo skrbno in strokovno pripravili, je prvo vprašanje, koliko smo mojstri pri ocenjevanju na strelno daljavo in pri opisu. Če n. pr. lovskemu gostu pokažemo risbo in opis srnjaka, bo gotovo imel vits, da ima opravka s pravim lovcem in z urejenim lovom. Vendar pa ostane še dvom in nekak strah, koliko smo se zmotili, če končno ocenjeni srnjak pade. Spočetka naj nas ne bo sram, če smo pogrešili. Prvi rezultati bodo morda samo 60 do 70% pravilni. Pokazali nam bodo, koliko so nas varali daljnogled, razdalja in velikost srnjaka v naravi. Če pa vemo, da je srnjakova glava od kraja nosu do nastavkov dolga 15 cm, si prav lahko predstavljamo dolžino rogovja, kakor tudi parožkov. Ko vse to vemo in se po tem ravnamo, bomo sigurni, da bo naše ocenjevanje na strelno daljavo vsaj 90% pravilno. Tako vestno delo lahko uvrstimo med gojitveno strokovne ukrepe, ki bodo prej ali slej popravili kakovost divjadi, ki je v zadnjem stoletju močno nazadovala. Opisani način ocenjevanja bi v prvi vrsti priporočal našim poklicnim lovcem, posebno mlajšim, ki so morda celo dobri risarji. Vsak začetek je težak. Ko pa se delu privadiš, ni težko in je prav zanimivo. Takšno ocenjevanje nam služi tudi za poznejše čase. Na taki osnovi lahko ugotavljamo zboljšanje v rogovju, starost, ko pričenja okrn je vanje, pa tudi premikanje divjadi na terenu. Take skrbno ocenjene srnjake si lahko zapomnimo, da jih spoznamo tudi tedaj, če so menjali kraj. V ta zvezek si naberemo čim več srnjakov, za slehernega pa dodamo še razne značilne pripombe. To je nekaka življenjska kronika srnjakov, njih življenjepis, ki nam kaže razvoj, napredovanje ali nazadovanje kakovosti. Še nekaj k ocenjevanju trofej uplenjenih srnjakov. Za zanesljivo ocenjevanje moramo imeti poleg rogovja tudi spodnjo (levo) čeljust, ki nam po svoji obliki med drugim pove, če 1. SRNJAK, 3- GAMS pripada nosilcu ocenjene trofeje. Ocenjevalec mora pač biti v stroki temeljito podkovan, da se ne spotakne nad kako podtaknjeno čeljustjo. Razlika čeljusti oziroma vilic srnjaka in srne se vidi iz skice štev. 3. Srnjakova čeljust se očitno razlikuje od čeljusti srne. Čeljust oziroma vilice srnjaka imajo močno oblikovano peto z ostrim kotom pred začetkom pete in je ta peta večja, medtem ko ima čeljust srne le malo izbočeno peto. To je edini dokaz in je zato važno, da to stvar temeljito preučimo. Gamsova čeljust je brez pet in je zakrivljena kot krivine sani. Poleg tega nam zobovje spodnje čeljusti kaže starost divjadi. Tudi sprednje zobovje gamsa se močno razlikuje od zobovja srnjaka. Tako ocenjevanje nas vodi v znanstveno reševanje problema o biološki gojitvi naših ro-garjev. S takim ravnanjem bomo popravili zamudo na tem polju. Opisani način opazovanja in ocenjevanja divjadi po kakovosti je vsekakor sigurnejši in zanesljivejši, kakor je ocenjevanje po najdenem rogovju na terenu. To delajo namreč naši sosedje in se mi zdi nepraktično in nezanesljivo. LOVEC V MESECU JUNIJU Lenart Z. - Podjelovčan Ko sonce zatone in dela se mrak, oprezno izstopi na trato, na rožic najslajšo mu pašo rogati, rdeči srnjak. V mesecu juniju poživi gozd in polje nov prirastek štirinožne in dvonožne divjadi. Seveda je lovec vesel mladih srnic in okroglih kebčkov. Ta mladež pa mu prinese tudi novo skrb, skrb, kako jo bo obvaroval pred neštetimi nevarnostmi, ki preže nanjo dan in noč na vseh koncih in krajih. Lovec, ki si prizadeva, da bo imel lovišče vzorno urejeno, bo imel tudi v tem mesecu dovolj dela. Naj opozorim na nekatere nevarnosti, ki prete mladi divjadi. Mladim, komaj poleženim srnjim mladičkom so velikokrat zelo nevarni nevedni ljudje, v prvi vrsti mladina. Pri nabiranju gozdnih sadežev nalete na take nebogljenčke, jih ujamejo in odnesejo domov. Taki nevedneži navadno mislijo, da je srna-mati mladička zapustila, ker je ni bilo videti v bližini. Ne vedo pa, da za- V ranem jutru Foto Briški Lojze pusti srna mladička le za kratek čas, ko gre na pašo, kamor spočetka mladičev ne vodi. Da preprečiipo lovljenje mladih srnic, ki jih čaka v ujetništvu prej ali slej skoraj vedno žalosten konec, so potrebni nekateri ukrepi. Lovec mora imeti povsod oko in uho, da pravočasno odkrije take nebogljene ujetnike in ukrene vse potrebno, da pridejo tja, kamor spadajo. V tej zvezi priporočam, da lovci oziroma lovske družine zaprosijo šolska vodstva, ki naj v šoli mladino pouče in jo opozore na taka nepravilna in kazniva dejanja. Za enako opozorilo, ki naj bi veljalo za vsakogar, bi bilo umestno zaprositi tudi pristojno očinsko oblast. Na nižinskih travnikih se v juniju prične košnja. Ostrina kose, posebno pa kosilni stroj uničita mnogo naraščaja, zlasti zajčkov in jerebic. Tega se seveda ne da docela preprečiti, s čuječnostjo in drugimi koristnimi ukrepi pa to škodo vsaj kolikor toliko lahko omejimo. Zelo priporočljivo je, da travnik tik pred košnjo preiščemo z dobrim psom ptičarjem in najdena gnezda na primeren način odstranimo, oziroma prenesemo na drugo primemo mesto. Da bomo gnezda obvarovali, se lahko dogovorimo tudi s kosci, da nas o njih takoj obveste. Tam, kjer se bodo kosci sami zavedali škode, ki jo ob svojem delu lahko napravijo v naših poljskih loviščih, bo vso zadevo seveda najlaže rešiti. Ponovno pa opozarjam, da preti mlademu naraščaju največja nevarnost od roparic, predvsem od potepuških psov in mačk. Zato jih brezobzirno pokončajmo, kjer koli jih zalotimo na njihovih roparskih pohodih. V mesecu juniju je najprimernejši čas, da si preskrbim najnaravnejšo zimsko krmo za srnjad in jelenjad. Oklestimo mlade veje s sočnimi listi, zlasti s hrastov, jesenov, topolov in sličnih dreves. To drobno vejevje povežimo v svežnje in ga na zraku (toda v senci) posušimo in nato shranimo. Lahko pa ga shranimo tudi na primernem prostoru, sličnem silosu. V začetku meseca junija se otele tudi košute, v kolikor se niso že v maju. Za lov — v pravem pomenu besede — imamo v juniju tudi že nekaj priložnosti. Sicer pri naši številni zeleni bratovščini v tem mesecu še ne pride vsak posameznik na svoj račun, kajti za odstrel določenih ruševcev in srnjakov je proti številu lovcev znatno manj. Kdor ima torej možnost in priložnost, da gre na ruševca, naj poti ne odlaša, ker je ruševec samo v prvi polovici meseca še v lovni dobi. Petelinček je, posebno v višjih legah, še vedno v ženitovanjskem razpoloženju in ga je sedaj ob ugodnejših gorskih vremenskih razmerah laže doseči. V glavnem pa se v juniju lovi rdeči srnjak. Odstrel srnjakov se mora izvršiti strogo v mejah gojitve. Zato mora lovec upoštevati pravilo, da naj puška izpregovori le v toliko in samo pri takih srnjakih, ki jih brez škode za nadaljnji razplod lahko pogrešamo. Glede števila odstrela se moramo ravnati po staležu, upoštevajoč tudi spolno razmerje med srnami in srnjaki. Če je stalež premajhen, moramo neki čas odstrel povsem opustiti. Če je stalež prevelik — če je kje tako lovišče — ga je treba znižati na normalno stanje. Ustrezen stalež se ravna po krajevnih okoliščinah. Zato je splošno veljavne številke težko določiti. Za naše razmere bi ustrezal povprečni stalež srnjadi 4 do 6 na 100 ha. V mešanih loviščih (gozd in polje) je stalež lahko nekoliko večji kot v izrazito gozdnih loviščih. To naj bi bilo nekako povprečje, ki ga posamezno lovišče lahko prenese oziroma redi, ne da bi srnjad povzročala občutnejšo škodo na gozdnih in poljskih kulturah. Spolno razmerje srnjakov in srn naj bi bilo 2:3 ali kvečjemu 1 : 2 v korist srnam. Dolžnost vsakega lovca je, kot sem že omenil, da vzame na muho samo srnjaka, ki za gojitev oziroma razplod ni primeren. Dobre plemenjake moramo varovati, da bomo imeli zdrav in močan rod. Vem, da bo marsikateri lovec rekel, da v zeleni praksi ne gre vse tako gladko, kakor se napiše. Res je na razdaljo 200 korakov tudi z daljnogledom težko presoditi stasitega šeste-raka, če je še na višku svoje moči ali je morda že v zatonu. Tudi izkušen lovec mora paziti, saj pravila in merila niso povsod enaka. S primemo prizadevnostjo, zlasti pa z večkratnim opazovanjem srnjadi pa se da marsikaj doseči in si postopoma pridobiti tudi zaželeno znanje. Vzemimo pa v roko tudi knjigo. Priporočam »Naš lov« I. del, kjer je nazorno opisan razvoj srnjadi in s slikami prikazano tudi rogovje dobrih in slabih srnjakov. Zdaj pa še nekoliko o načinu lova na srnjaka v mesecu juniju. V tem mesecu prihaja srnjak najraje na sočno pašo na bolj samotne travnike, jase ali poseke, kjer mu je miza obilno pogrnjena. Tu poskušamo upleniti srnjaka z zalazom ali čakanjem. Zalaz je priporočljiv za zgodnje jutranje ure, zvečer je uspešnejše čakanje. Pri zalazu se počasi približujemo pašnikom, kjer domnevamo srnjaka. Skušamo se mu približati na strelno razdaljo. Seveda moramo vedeti, da je uspeh odvisen od ugodnega vetra, neslišne hoje in dobre prilagoditve lovčeve obleke okolici. Staro pravilo pa pravi, da se več živali prisedi, kakor preleti. Zato je bolj uspešno, pa tudi la-godnejše čakanje, in sicer predvsem zvečer, posebno če vemo, kje izstopa srnjak na pašo. Izbiro čakališča nam pokaže okolica. Poudarjam pa, da je za uspeh bistveno važen veter. Če nas bo dobil srnjak v nos, ko bo še v gozdu, ga bomo seveda zastonj čakali. Če se hočemo vetru izogniti, je najboljše, da si že prej napravimo čakališče v višini, visoko prežo, s katere naj bo dober razgled. Čim višja in preprostejša je preža, tem boljša je. Lovec, ki je le količkaj iznajdljiv, si jo napravi sam skoraj brez stroškov. Lep je užitek, ko ob zatonu dneva lagodno sediš na takem čakališču in čakaš, kdaj se bo na zeleni trati pojavila rdeča lisa — srnjak. Medtem poslušaš različne gozdne prebivalce, zlasti krilate pevce. Morda se pokaže na travniku zajček, lisička ali celo divji prašič. Ko pa pride na trato težko pričakovani rogač, krmežljavi mladenič ali starina, zrel za odstrel, ter ga položiš na dlako, si dosegel cilj. Trofeja, ki jo poneseš s seboj, te bo trajno spominjala na doživetje junijskega večera v naročju samotnih gozdov. I-OIA.& čačko - iedemdeiedetaik 18. 4. t. 1. si je naložil tajnik okrajne lovske zveze in predsednik ribiškega društva v Celju Tone Zorko sedmi križ na svoja še krepka pleča. Pri delu in lovu ga leta nič ne ovirajo, saj se še danes ne ustraši ne strmine in jarka ne rane ure, dolge poti in slabega vremena, a tudi šibre so mu še ravne kot nekdaj, le jereb mu, kot sam pravi, v zadnjem času pretiho piska. Nad 30 let že deluje v lovski organizaciji kot tajnik. Lovska zveza Slovenije ga je v priznanje za zasluge v lostvu med prvimi odlikovala s častnim lovskim znakom. Iskreno mu čestitamo k njegovemu življenjskemu jubileju z željo, da bi še dolgo let užival lepote naših gozdov tako čil in zdrav, kot je danes. »Zdrou!« ☆ —k Lovski -tovariši in prijatelji so pred kratkim čestitali k 50-letnici -tovarišu Stanetu Logarju, starešini lovske družine Motnik. Peščene Ravne, 1948, Šurčevo, 1948, Franc Pregelj, Sl. Bistrica Štefan Pečovnik, Šmartno na Po h. Javor, 1951, F. Pušnik, Vitanje pri Celju Makončni vrh, 1948, Ivan Mikolj, Postojna rV ■ A isto leto, ko sem se v romunski Transilvaniji srečal s hermelinom Liskom, je bila jesen nenavadno kratka. Ob koncu septembra so gozdovi nad Morišem že rumeneli in nato je čez noč prišla zima. Ko sem zvečer legel, je bilo zunaj še vse jesensko, a ko sem se zjutraj prebudil, je že hrib in plan pokrival sneg. Snežilo je še ves naslednji dan in noč. Nato se je nebo prav tako nanagloma zjasnilo in od Transilvanskih Alp je zavel ledeno mrzel veter. Nastal je mraz kot sredi januarja. Ljudje so se držali doma in so le malokdaj prihajali na spregled. Tudi sam sem hodil zdoma samo po najnujnejših opravkih. Nekega dne pa, ko sem zjutraj že zakuril v pečici, se mi je nenadoma zahotelo, da bi stopil čez klanec in travnik do Morisa. Poklical sem muco Sivko, ki je dremala na stolu, in ji dejal: I HERMELIN »Pojdiva!« »Mrnjav!« je rekla, vstala in se pretegnila. To je pomenilo toliko, kot da je rekla: »Prav, pa pojdiva!« In sva šla .. . Muca je stopicala previdno in nezaupljivo. Bila je spomladanska in snega še nevajena. Poizvedujoče in raziskujoče je vohala po tleh, visoko dvigala tačke, povešala rep in me vprašujoče pogledovala. »Ti ne ugaja,« sem jo vprašal. »To je sneg, čisto navaden sneg. Nič hudega ne bo.« Pa se ni dala prepričati. Preveč nova in nenavadna je bila zanjo ta bela prevleka. Pod Globoščak, 1929, Jože Škrjanc, Ljubljana Brezovica, 1950, Peter Kalčič, Brezovica pri Nem. loki Drab. hrib, 1944, Ferdo Gartner, Železniki Gute, 1934, Lenart Zupan, Ljubljana Velenik, 1945, Mokronog, 1951, Kače, 1951, v Jože Kalan, Zg. Polskava Alojz Mihev, Mokronog Štefan Greif, Race Loža, 1947, Leopold Dekleva, Buje MM'0 Saša Vrbnik klancem se je ustavila, zamijavkala, se obrnila in stekla domov. »Pa se vrni!« sem zaklical za njo. »Ne bom te silil, če ti ni všeč.« Potem sem odšel sam dalje čez travnik do reke. Mogočno je valila svoje vodovje med obema, z vrbami poraslima bregovoma. Nje mraz še ni utegnil ukleniti. Le ob bregu se je že delala tanka ledena skorja. Zato je pa toliko huje zdelal vrbe, ki še niso bile odvrgle zelenega listja. Sneg jih je tako polomil in pohabil, da so ležali ponekod na tleh celi kupi vej. Stopal sem mimo njih po bregu proti brodu, ki je više gori vezal vasi levega in desnega brega. Travnik se je ožil in z gozdom porasel obronek se je že tesno primikal k reki. In prav tam, kjer se ji je najbolj približal, me je zmotilo nekaj docela nenavadnega: popolnoma bela žival je kot blisk naglo švignila iz gošče proti bregu in izginila pod kupom odlomljenih vej. »Hermelin!« sem pomislil in se v odlomku trenutka zagnal na dračje. Obstal sem na njem široko razkoračen in premišljeval: »Je ali ni?« Pod dračjem je bilo vse mirno. Počenil sem in pričel previdno raziskovati. Da, tam spodaj je bilo nekaj, kar ni bilo ne veja ne sneg. Odstranil sem listje in pod menoj je ležal, stisnjen med dračje in tla, hermelin s krasnim čopkom na koncu belega repa. Debela vrbova veja ga je tiščala naravnost čez vrat. »Zmečkal sem ga'« mi je šinilo v misel, ujeti hermelin pa je pričel prav tedaj divje Krekovin, 1950, Viljem Šinkovec, Idrija Kamen vrti pri Borovnici, 1943, Fr. Malavašič, Vrhnika Žiruše, 1943, Lojze Novak, Lukovica Pohorje, 19(29, Drago Klinc, Postojna grebsti sneg pod seboj. Treba je bilo hiteti. Naglo sem ga prijel za vrat, stopil z veje in — bil je moj. Vzkliknil sem od veselja, a takoj nato tudi od bolečine. Pozabil sem bil namreč na njegove ostre kremplje, ki so mi hudo razpraskali kožo. Prijeti sem ga moral bolj previdno. Pa kaj mi je bila mar krvaveča roka! Ujel sem, golorok, živega kraljevskega hermelina, ki sem ga do tistega jutra poznal samo iz knjig in prirodopisnih zbirk. »Ej, Sivka, muca svojeglava«, sem si dejal, »žal ti bo, da nisi hotela iti z menoj«. Z najdaljšimi koraki sem se vrnil domov. Hermelin se je besno zvijal in napenjal vse sile, da bi se rešil iz mojih rok, a zaman. Za vse na svetu ga ne bi bil izpustil. Sivka me je čakala na podstenju pred hišo. »Mmjav!« je dejala, ko me je zagledala, se dvignila, pomahala z repom in podrsala z glavo po vratih. »Vem«, sem ji rekel. »Odprem naj ti. To bi rada. A tega, kar nosim tu, pa ne vidiš, kaj?« In pokazal sem ji hermelina. Naglo se mu je približala, ga povohala, potem pa odskočila in jezno namršila dlako. »Nikar se mi ne mrgodi in ne jezi!« sem ji pravil, medtem ko sem odklepal vrata. »Moja želja in volja je, da si postaneta prijatelja. Vem, da terjam morda preveč, a z dobro voljo je mogoče doseči tudi najneverjetnejša sožitja. Poskusimo!« Drva v peči so bila medtem pogorela, a sobo je polnila prijetna toplota. Tako smo bili sedaj doma in na toplem vsi trije: jaz, muca Sivka in hermelin. Doma? Ne, eden od nas treh ni bil ali vsaj še ni bil doma: hermelin. In nastalo je še drugo vprašanje: Kam naj ga de-nem? Če bi imel kletko! Imel je pa nisem. Naj ga izpustim kar po sobi? Kaj se bo zgodilo? Ali bo muca pokončala hermelina ali bo hermelin zadavil muco? Zgoditi se ne sme ne prvo ne drugo! Po kratkem premišljevanju sem se odločil. Pod posteljo sem imel zaboj, v katerem sem hranil različno ropotijo. Poiskal sem ga, izpraznil in vtaknil vanj svojega divjega ujetnika. Hermelin je besno razgrajal, muca je pa stopicala okoli zaboja, vihala rep, ježila dlako in od časa do časa hudo jezno puhala. Zaman sem ji prigovarjal, naj se vdano sprijazni z novim položajem ter ji prijazno razlagal, da ni njeno početje ne pametno in ne koristno. Ostala je uporno trmasta. Pustil sem jo, naj se sama spametuje in odšel v vas, zakaj treba je bilo nekaj ukreniti za hermelinovo nastanitev in prehrano. Obiskal sem najprej popa Iona Vasilesca, ki je bil lastnik lovišča, mu povedal zgodbo o ujetem hermelinu, ga poprosil, naj mi ga odstopi in mu potožil svoje skrbi. Pop mi spočet- ka sploh ni hotel verjeti, da sem na tak način ujel živega hermelina. Ko sem ga pa nazadnje o tem le prepričal in si izprosil dovoljenje, da ga smem obdržati, mi je slovesno izjavil, da v vsej Varei ni nobene kletke. O tem se pa spet jaz nisem dal prepričati. Zato sem stopil od popa k Židu Samuelu Silbersteinu, a tudi on mi ni povedal nič drugega kakor pop. »Če želite kletko,« mi je rekel, »morate v Mures Targul. Tam jo dobite v trgovini Arona Goldschmidta, Calea Manoilescu 9«. Še istega dne popoldne sem se odpravil v Mures Targul, poiskal Arona Goldschmidta, kupil kletko in pri mesarju mesnih odpadkov. Ko sem se vrnil, je bila muca že pomirjena. Pohvalil sem jo in jo nagradil z mesom, hermelina pa premestil iz zaboja v kletko. Tudi tu je spočetka hudo divjal in se je vnesel šele tedaj, ko se je pošteno utrudil in nemara tudi spoznal, da iz te ječe res ni izhoda. Radovedno je nazadnje ogledoval mene in muco, ki se je le še poredkoma kdaj namrgodila. Ko se je docela pomirila in se nagledala hermelina, je prišla k meni, se z glavo podrgnila po moji nogi in rekla: »Mijav!« »Da,« sem ji rekel in jo vzel v naročje, »ti si in ostaneš moja muca. Ni se ti treba bati, da te zaradi tega divjaka ne bom več maral. Ampak neprijazna in hudobna mi z njim ne bodi! Revež je, ko ni vajen takega življenja.« »Meu,« je odgovorila in prijazno zapredla. »In še nekaj!« sem rekel. »Kakšno ime naj mu dava?« Muca ni odgovorila. Samo presti je nehala in me gledala. »Veš kaj,« sem ji dejal, »Lisko naj bo! Pa veš zakaj? Zato, ker ima na koncu repa črn čop.« Muca ni ugovarjala, zato je bil predlog soglasno sprejet in najin ujetnik je postal in ostal Lisko, hermelin Lisko. Do večera je ostal Lisko miren v svoji kletki, a z nočjo se je zopet vznemiril in je divje butal z glavo ob žice. Zjutraj je ležal ves izmučen in žalosten v kotu in tudi mesa se ni dotaknil. Pričelo me je skrbeti. Poznal sem mnogo divjih živali, vedel za njihove navade in razvade, s hermelinom pa dotlej še nisem imel opravka. Morda bo rajši poginil kakor živel v ujetništvu? Ta strah se mi je čez dan še povečal, zakaj Lisko je postajal čedalje bolj otožen. Ležal je v svojem kotu, kakor da ni več daleč do njegove zadnje ure. »Sivka,« sem zvečer dejal muci, »z najinim Liskom ne bo nič. Poginil bo od same žalosti. Ali naj ga izpustiva?« Muca me je gledala in mi ni nič odgovorila. Odločiti sem se moral sam, brez njenega nasveta. Začel sem premišljevati spet od kraja in nazadnje sem takole sklenil: »Počakajva še do jutri zjutraj! Če se tudi to noč ne bo dotaknil ne hrane ne vode, ga bova pač zares morala izpustiti ali pa izročiti popu«. Zdaj je bila muca popolnoma mojih misli, zakaj rekla je takoj in brez obotavljanja: »Meu!« Proti večeru sta prišla kmalu drug za drugim k meni pop Vasilescu in Zid Silberstein, in oba sta bila prepričana, da z Liskom ne bo nič. Pop je predlagal, da bi ga ubili in odrli in Žid je bil takoj pripravljen odkupiti njegovo kožo. Sam sem ostal trdno pri svojem sklepu, da je treba počakati vsaj še do jutra. Tako se je tudi zgodilo. In bilo je prav, zakaj Lisko se je nazadnje le rajši odločil za življenje v ujetništvu kakor za naglo in nespametno smrt. Ponoči se je najedel in napil in postal živahnejši. Tudi razgrajal je čedalje manj. Čez dober teden je postal že kar domač. Celo s Sivko si nista bila več tako huda sovražnika kakor spočetka. Ko sem nekega dne stopil v sobo, je sedela muca prav zraven kletke in pritiskala svoj nos proti njegovemu. Pohvalil sem ju in dal za plačilo vsakemu kos presnega mesa. Pojedla sta ga in se zadovoljno oblizovala. Zunaj je nastala huda zima. Živo srebro je v toplomeru zdrknilo na 10 stopinj pod ničlo, čez nekaj tednov na 15 in pozneje celo na 20 in 25. Zrak je drhtel od mraza, drevje je pokalo in po vedno bolj zaledenelem Morišu so plavale velike ledene plošče. Ljudje so se tiščali po hišah in kočah. Tudi sam sem ostajal pri Sivki in Lisku. Postajali smo si bolj in bolj prijatelji. Nekega dne se mi je naposled zazdelo, da je napočil trenutek, ko lahko tudi stvarno preizkusim to prijateljstvo. Odprl sem kletko in zabičal muci, naj ostane mirna, če bo Lisko zapustil svojo ječo in se napotil po sobi. Pogledala me je, pomahala z repom, dejala »mijav!« in se nato z nestrpnim pričakovanjem zazrla v odprta vratca. Lisko se je močno začudil, ko je naposled spoznal, da pri vratcih ni več žice. Skoraj verjeti ni hotel, da je res tako. Zato je prav počasi in prav previdno vtaknil ven najprej le svoj smrček in šele nato vso glavo. Ozrl se je na levo in desno, navzgor in navzdol in nato bliskovito naglo planil naprej ter zdirjal po sobi. Sivka mi je vznemirjeno skočila v naročje in nekako neodobravajoče zasledovala noro Liskovo tekanje. Kakor bi trenil, je hermelin obtekel vse stene, obtipal s smrčkom vse predmete, ponovil še dvakrat ali trikrat svoje raziskovanje in se naposled ustavil pri vratih. Dolgo jih je ovohaval, se ozrl potem po meni in muci ter naju gledal. Iz njegovega pogleda je bilo mogoče jasno spoznati vprašanje: »Kaj naj vse to pomeni? Ali nisem zdaj popolnoma prost?« Skušal sem mu dopovedati, da je prostor prav tako omejen kakor kletka in da so vrata prav tako zaprta kakor žična vratca, pa me očitno ni razumel, zakaj znova je pričel begati vzdolž vseh štirih sten. To je nadaljeval tako dolgo, da se je pošteno upehal. Ponudil sem mu kos mesa, pa ga še povohati ni maral. Ujel sem ga in spet zaprl v kletko. Izpuščanje in zapiranje se je nato ponavljalo več dni. Že kmalu sem pa opazil, da se Lisko spreminja. Čedalje manj je norel in čedalje bolj priljuden je postajal. Tudi mesa ni več zavračal. Nazadnje je prišel že kar sam ponj, če sem mu ga ponudil. Spočetka še plaho in nezaupno, potem vse bolj pogumno in vljudno. Okoli novega leta je postalo razmerje med nami že kar prijateljsko. Ob večerih je prihajal Lisko čez posteljo celo tudi že na mojo mizo, povohal črnilnik in pepelnik in se vedel močno zaupljivo. Tisto pa, česar sem najmanj pričakoval, je bilo razmerje med njim in med mačko. Ne le da se nista več sovražila ne bala drug drugega, postala sta si celo prijateljsko naklonjena. Nekega večera meseca januarja je splezal Lisko k Sivki naravnost na posteljo in legel čisto tesno k njej. Najbrž se mu je zahotelo njene toplote. In muca ni več ugovarjala njegovi vsiljivosti. Samo povohala ga je in nato mirno dalje dremala. Tedaj sem spoznal, da mi zaradi njunih odnošajev ni več treba biti v skrbeh. Mogel bi ju pustiti sama, ne da bi hermelina zaprl v kletko. Tega pa nekaj dni vendar še nisem storil. »Kdo ve, kaj bi počela, če bi vedela, da ni tistega, ki ju tako budno nadzira?« sem si mislil. Poskusil sem se prepričati najprej tako, da sem odšel iz sobe samo za nekaj trenutkov, obstal pri vratih in prisluškoval. Ko sem se prepričal, da se njuno razmerje tudi v takem položaju ni spremenilo, sem ju puščal sama dalj časa. Ostalo je vse v najlepšem redu. Prijateljstvo med Liskom in Sivko se je celo poglobilo. Tako je nazadnje prišel čas, ko hermelina sploh nisem več zapiral v kletko. Hodil je svobodno po sobi, le spat se je še vedno vračal na svoje stare mesto, in to popolnoma prostovoljno. Proti koncu februarja je mraz sicer nekoliko popustil, vendar se je živo srebro le malokdaj dvignilo nad 8 stopinj pod ničlo. Deželo je še vedno pokrivala debela snežna odeja. Vas je dremala v zimskem mrtvilu. Tedaj se je zgodilo nekaj, česar nisem pričakoval in na kar prej nikoli nisem pomislil. Ko sem se nekega večera bolj pozno vrnil iz Jonatasove gostilne, me je pozdravila samo muca. Liska ni bilo nikjer ... »Lisko? Kje je Lisko?« sem v zli slutnji vprašal muco. »Mmjav!« je odgovorila, pomigala z repom in odšla v kot, kjer sem bil zjutraj nekoliko prestavil staro komodo, da bi bila bliže oknu. Tam je muca obstala in vohljala. Vzel sem z mize luč in posvetil v kot. Tesno ob steni je zevala v podu zajetna luknja. »Mrnjav...« je rekla muca še enkrat in se zagledala vame. »Tako torej!« sem vzkliknil. »Pobrisal jo je! in ti si mu seveda to kar mirno dovolila?« Sivka se je priliznjeno podrgnila z glavo ob mojo nogo, kakor da bi mi hotela reči: »Kaj pa naj bi bila tudi storila, ko je zlezel tu notri?« »Da, da!« sem ji pritrdil. »Prav nič ne bi bila mogla storiti. Kriv sem le sam. Zakaj sem premaknil komodo in odprl luknjo, ki je prej ni bilo videti! Ampak dolgočas nama bo vendarle po njem; kaj ne, muca?« »Mav,« je pritrdila. »Tebi samo ,mav’, meni pa zelo,« sem ji odvrnil. »Lepo pa ni napravil in olikano tudi ne, da naju je zapustil kar brez slovesa. In pametno tudi ne,« sem dodal, »zakaj zunaj mu ne bo tako toplo kot tu in za hrano se bo tudi moral sam potruditi. Nihče mu je ne bo več prinašal pred gobček. Nehvaležnost je pač naj-češče plačilo sveta.« »Mrnjav!« je pritrdila muca. Žalostno sva še malo posedela in se nato še bolj žalostno odpravila spat. Najprej sem zlezel pot odejo jaz, nato muca. V spanju sem sanjal o hermelinu Lisku, kako se ves prezebel in lačen potepa po gozdu in ves nesrečen išče hrane in toplega kotička. Zjutraj sem se potem spomnil teh sanj, še preden sem dvignil veke. Ozrl sem se proti kletki in — ostrmel. »Saj ni mogoče!« sem vzkliknil in skočil iz postelje. In nisem se zmotil! V kletki je mirno, kakor vedno, spal hermelin Lisko. »Le kako je to mogoče?« Premislil sem stvar in takole preudaril: »Luknja gotovo ne vodi v prostost, ampak le nekam v tla. Lisko ni pobegnil; sploh ni mogel pobegniti. Potikal se je po mišjem ali podganjem podzemlju in se spet vrnil, ko je spoznal, da tam skozi nikamor ne pride.« To me je pomirilo in pustil sem vse, kakor je bilo. Tudi luknje nisem zamašil. Naj le dalje stika po podzemlju! Morda mu bo to v posebno zabavo, ki je pri meni in pri Sivki nima. Čudilo me je samo to, da se hrane, ki jo je imel v kletki, sploh ni dotaknil. Tega tudi ves dan ni storil in je vse do večera vztrajno dremal. Šele o mraku je spet oživel. Zlezel je iz kletke, se sprehajal po sobi in s tal ogledoval muco, ki mi je na kolenih predla ništrc. Enkrat ali dvakrat se je ustavil tudi pred luknjo, pokukal vanjo, se ozrl po meni, a ko je opazil, da ga gledam, se je brž vrnil k postelji, splazil nanjo in dalje na mizo. Pogladil sem ga po belem kožuščku in ga pohvalil. Bil je očitno zadovoljen. V postelji nalašč nisem hotel zaspati. Čakal sem in prisluškoval. Kmalu sem zaslišal Lisko-vo stopicanje, ki je nenadoma utihnilo. Slišal sem samo še mucino predenje. Čez nekaj minut sem prižgal luč in vstal. Liska ni bilo več v sobi. »Tako!« sem si dejal. »Spet je odšel. Nu, pa se bo že znova vrnil.« Potem sem legel in zaspal. Zjutraj je bil hermelin Lisko spet v svoji kletki. In spet je spal in spet se hrane ni dotaknil. Stvar se mi je zazdela sumljiva. »Vse kaže,« sem si dejal, »da si hodi v podzemlje lovit plen, ki mu bolj tekne kot prine-šeno meso. Samo kakšen plen? Miši? Podgane?« Kako naj to izvem? V luknjo nisem mogel zlesti in preiskati podzemlja. Uganke torej nisem rešil, a hermelinovo početje je ostalo vse nadaljnje dni in noči nespremenjeno. Brž ko me zvečer ni bilo doma ali sem legel spat in upihnil luč, je izginil v luknjo, in le prav poredkoma se je potem zgodilo, da se je dotaknil hrane. Uganka je postajala vedno bolj zapletena. Nekako teden dni po pričetku tega novega načina hermelinovega življenja sem našel v gostilni pri Jonatasu kmeta Mirona Simonesca, ko je razburjeno pripovedoval, da mu neznana zver noč za nočjo davi kure. Z Davidom sta zamišljeno ugibala, kaj bi utegnilo biti. »Lisica,« je menil David. »Ne, lisica že ne bo,« je ugovarjal Miron. »Po mojem bo dihur ali podlasica. Morda tudi kuna.« »Če je, kakor praviš,« se je vmešala v pogovor kmetica Mariola Petrescova, bo samo podlasica. Lani mi je podavila osem piščancev. Domine deu, kako hudo mi je bilo po njih!« Nekaj dni nato mi je pravila Lukrecija Jonescova, da je podlasica obiskala njen kurnik in ji zadavila petelina. Potem se je oglasil s podobno tožbo sam David Jonatas. Tudi v njegov kurnik se je ponoči pritihotapila zahrbtna morilka. Med vaškimi perutninarji je nastal preplah. V gostilni pri Jonatasu so vedno stikali glave in kovali bojne načrte. Celo sam sem jim dajal nasvete, kako naj jo ujamejo in pokončajo. Doma sem pa razlagal hermelinu Lisku: »Srečo imaš, da si pri meni. Če bi se klatil okoli vasi, kakor se klatijo tvoji sorodniki, in stikal za perutnino, bi te prej ali slej doletela kaj žalostna usoda.« Lisko, ki je sedel pri meni na mizi, me je pozorno gledal, strigel z ušesi in kdaj pa kdaj pomežiknil. Ko je pa nato skočila na mizo še muca in se podrgnila obenj, se je nejevoljno na-sršil in odšel čez posteljo v kletko in pri priči legel. Muca je gledala za njim nekako užaljeno in čez čas je dejala skoraj nejevoljno: »Mrnjav!« »Res je,« sem ji pritrdil. »Lisko postaja od dne do dne bolj čudaški in nevljuden. Ti pa si še vedno moja pridna muca.« Dva dni po tem dogodku se hermelin Lisko zjutraj ni vrnil v kletko in tudi v sobo ne. Zaskrbelo me je. Kaj se mu je pripetilo? Ali je ostal v svojem skrivnostnem podzemlju, ali si je izgrebel izhod in jo pobrisal? In nenadoma se mi je ukresala misel: »Morda je ves ta čas samo grebel rov, da bi pobegnil? Da se tega že prej nisem domislil!« Stopil sem k luknji in ga klical. Zaman! Le muca, ki je stala poleg, je dejala: »Mrnjav!« »Da, odkuril jo je za vselej, nepridiprav,« sem rekel. »Zdaj bova pa zares sama, muca.« »Mav,« je žalostno pritrdila. Ko sem šel četrt ure nato mimo gostilne, je stopil na prag David Jonatas, mi voščil dobro jutro in dejal: »Ga že imamo!« »Koga?« sem vprašal. »Zločinca, ki nam je davil perutnino. Pridite, pokažem vam ga!« Odšel sem za njim v točilnico in zagledal na polici — mrtvega hermelina. Zdrznil sem se in le prav malo je manjkalo, da nisem glasno vzkliknil: »Saj to je vendar moj Lisko! Kaj ste storili z njim?« Toda še o pravem času sem se zavedel, da bo v tem primeru molk zares zlato. David je pa dvignil umorjenca in dejal: »Prav tak je kakor tisti vaš. Nastavil sem mu past pred luknjo in vanjo se je ujel. Zdaj bodo imele naše kure mir.« »Prav gotovo,« sem mu pritrdil in se naglo poslovil z opravičilom, da se mi nekam zelo zelo mudi. V resnici sem se vrnil domov in žalosten povedal muci: »Nikoli več ne boš videla Liska. Bil je velik zločinec in kot zločinec je končal svoje življenje. Kriv pa sem v prvi vrsti jaz: Prvič zato, ker sem ga prinesel v vas; drugič zato, ker sem mu dovolil, da je prosto odhajal; in tretjič zato, ker se nisem pravočasno domislil, komu in čemu so namenjeni njegovi skrivni nočni pohodi.« »Mrnjav!« je pritrdila muca in se žalostno podrgnila obme. Poslej sva bila dokončno sama. 6. marca t. I. je družino muflonov v Kamniški Bistrici pomnožil močan kozel. Prispel je iz Avstrije. Ko so ga spustili iz zaboja, se je še enkrat ozrl, nato ga je skrila gora Foto Miran Svetina Smotra Foto Franc Kersnik LETOŠNJE SPOMLADANSKE VZREJNE TEKME PTIČARJEV LJUBLJANA Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani je priredilo — kot vsako leto od svoje ustanovitve, izvzemši vojna leta — dne 10. in 11. aprila t. 1. svojo tradicionalno spomladansko vzrejno tekmo ptičarjev v lovišču Ježica pri Ljubljani. Tekmo je vodil Bogomil Lisek, sodila pa sta Jože Škofič in podpisani. Kot pripravnika sta sodelovala Pavel Cvenkel in Rado Simoniti. Tekma se je vršila v soboto popoldne in v nedeljo ves dan ob sicer ugodnem vremenu, le močan jugovzhodnik je posebno v opoldanskem času zahteval od tekmujočega psa precej znanja v uporabi nosu tako pri iskanju z visokim nosom kot pri delu po sledi nevidnega zajca. Udeležba na tekmi je bila velika — nekaj psov je bilo pripeljanih še na smotro — tako da sta imela sodnika z dvema pripravnikoma težko nalogo, v zelo omejenem času preizkusiti naravno zasnovo tekmujočih psov. Na tekmo je bilo pripeljanih 23 psov (14 nemških kratkodlakih, 6 žimavcev, 2 bretonska špa-nijela in 1 irski seter), na smotro samo pa poleg tega še 1 špringer Špani j el in 2 nemška kratkodlaka ptičarja. Po tipu in v telesni zgraji so bili psi dobri, nekateri pa so kazali hibe, ki so posledica nepravilnega in nezadostnega krmljenja v najnežnejši mladosti, deloma pa tudi posledica premajhnega gibanja. Osnovna hrana mladega psa mora biti meso, zelenjava, mleko, telečje kosti, kot dodatek pa mora psiček dobiti ribje olje, kako jajce, kostno moko (Vitakalk) in po potrebi Vigantol (D-vitamin). Pri vzreji je treba tudi paziti, da priskočimo psici pri hranjenju na pomoč, ko so mladiči stari 18 do 21 dni. Prva hrana naj bo dobro, nerazredčeno kravje mleko. Na četrt litra mleka dodamo rumenjak, da nadomestimo beljakovine, ki jih ima kravje mleko manj kot pasje. Za en obrok naj dobe mladički surovo, nastrgano meso, ki mu dodamo nekoliko česna proti glistam (glej članek Slavka Kovača, Vzreja mladih psov, Lovec 1954, štev. 3). Kar je z nepravilnim in nezadostnim hranjenjem zamujeno v najnežnejši mladosti, se ne da več popraviti, posledice pa so ozke in plitve prsi, slaba okotenost in stoja nog, mehak hrbet itd. Divjadi, jerebic in zajcev, je bilo za naše razmere dovolj, kar je razveseljivo, tako da je imel vsak tekmovalec priložnost pokazati, kaj tiči v njem in koliko je bil voden. Na tekmo je bilo pripeljanih tudi nekaj psov, ki za tekmo niso bili pripravljeni. Z njimi se ob razmerah, kakršne so bile, in v omejenem času sodniki niso mogli toliko časa baviti, kot bi se sicer. Ptičar, ki pride na pomladansko vzrejno tekmo, mora vsaj to vedeti, da so na polju jerebice in zajci, ki jih najde s pridnim iskanjem in z nosom, ne pa z očmi. Če pa se pes zanima samo za škrjance in miši, potem je gotovo, da je bil premalo in napačno voden in da ne sodi na tekmo, kjer ni časa za učenje. Vsi tekmujoči psi imajo dobro lovsko zasnovo. Prednjačili pa so psi, ki izvirajo od staršev, preizkušenih na tekmah. Lovcem, ki si nabavijo mladega psa, bi svetoval, da ne kupujejo »mačka v Žaklju«, temveč mladiče preizkušenih staršev. Od 10 preizkušenih nemških kratkodlakarjev je dobilo šest psov prav dobro oceno nosu, štirje pa dobro. Od 3 preizkušenih nemških žimavcev so dobili 3 v oceni nosu 3. Ker so bile izredno ugodne atmosferne razmere za delo z visokim nosom, bi pričakoval več »prav dobrih« nosov. V vzreji pa kaže ta rezultat nazadovanje v primerjavi s kakovostjo nosov na tekmah prejšnjih let. Dober nos je prirojena vrlina in prvi pogoj dobrega, uporabnega psa. V načinu iskanja je dobil samo 1 tekmovalec (Brina Dolomitska) prav dobro. Iskanje je samo deloma prirojeno. Odvisno je od temperamenta, ki se izraža v hitrosti, ta pa je glede na vztrajnost odvisna tudi od zgraje telesa. Pravilen način iskanja — sistem — pa da psu pravilno vodstvo. Pogoj, da uvedem ptičarja v pravilno iskanje na polju pa je ta, da znam na polju loviti; tudi to je treba znati! Pes mora iskati načrtno, to se pravi, preiskati mora zemljišče pred vodnikom v širino na levo in desno tako daleč, kot zahteva to oblikovitost terena. Če grem po sredi njiv povprek, mora pes preiskati njive levo in desno v mirnem galopu, tako da ne pusti nobenega kosa zemljišča ali kritja nepreiskanega. Pes, ki bezlja od vodnika v ravni smeri v globino in se navadno skoraj po isti poti vrača, mi slabo služi. S takim psom bom malo našel, ne veliko več, kot če bi iskal divjad sam. Psa pa imam zato, da išče on, da mi prihrani hojo in da išče tako, da na preiskanem zemljišču vso divjad najde in s stojo nakaže — ter ničesar ne preskoči. Pogoj, da lahko psa navajam k pravilnemu iskanju je, da obstaja med nama psihična vez, nevidna vrvica, da je delno ubogljiv že na razdaljo, da se zanima, kje sem, čeprav je daleč od mene. Ko učim mladega psa pravilnega iskanja, iščem vedno proti vetru. Smer mu dajem v, začetku s hojo v zaželeno smer pa tudi z roko mu kažem, kje naj išče, ko mu dam povelje »išči!« Če pes smer sam spremeni, ga odpokličem in mu jo ponovno nakažem. Iskanje ne sme biti nenačrtno bezljanje. Na tekmah se iskanje ocenjuje, na lovu pa je važno samo to, na me pes privede do divjadi. Tako mi pes služi pred strelom. Tretji predmet preizkušnje zasnove mladega ptičarja, ki je poleg navedenega in stoje važen za uporabnost psa po strelu, je zasnova za delo po sledi nevidnega zajca. Za to delo z nizkim nosom je bilo vreme manj ugodno, ker je bil močan veter, vendar bi psi pokazali več, če bi bili v to delo uvajani, kot sem napisal v lanskem letnem poročilu o pomladanski vzrejni tekmi v »Lovcu«. Star pregovor pravi, »da se brez muje še čevelj ne obuje ...!« Razveseljivo je bilo videti na tekmi več vodnikov novincev, ki so z uspehom vodili svoje pse, saj so od doseženih 5 prvih ocen odpadle kar 4 (I. a, b, c, e) na te vodnike. Seveda je, kot na vsakem izpitu, ta ali drugi vodnik imel tudi nekoliko sreče, drugi pa smole. Zaradi nesporazuma ni bil dokončno preizkušen n. k. Blisk RMP 1498 S, lastnik in vodnik Avbelj Franc, ki je pokazal veliko znanja in se bo, če bo tako voden tudi naprej, z lahkoto uveljavil na jesenski tekmi. Smolo pa je imela sicer dobro zasnovana psica Bistra Karlovška RMP 1525 S, tako da je vodnik odstopil. Po moji krivdi ni bila preizkušena bretonska španjelka Briza RMP eb 9 S, ker sem s preizkušnjo vedno odlašal — v upanju, da pridemo na pasmi ustrezajoč teren in na fazane. Ostali psi, ki niso bili preizkušeni, so bili za tekmo premalo ali nič pripravljeni. Predmeti preizkušnje so bili naslednji: 1. nos 6 (število strokovne vrednosti), 2. iskanje 4, 3. stoja 4, 4. natezanje 3, 5. hitrost 3, 6. vztrajnost 3, 7. ubogljivost 3, 8. preizkušnja na streloplahost 2, 9. zasnova za delo po sledi nevidnega zajca 4. Za prvo oceno je potrebnih najmanj 100 točk od 128 dosegljivih; pes mora v prvih treh disciplinah doseči za vsako najmanj dobro in 42 točk ter v deveti disciplini vsaj 8 točk. Za drugo oceno mora doseči skupaj najmanj 90 točk, v prvih treh disciplinah pozitivno oceno, za nos dobro, skupaj 38 točk, v deveti disciplini pa 8 točk. Za tretjo oceno mora doseči najmanj 70 točk, v prvih treh pozitivno oceno in 28 točk ter v deveti disciplini 4 točke. Za pohvalno priznanje zadostuje skupaj 55 točk, v prvih treh disciplinah 14 točk, če je pozitivno ocenjen vsak predmet. I. a oceno je prejela s 115 točkami n. kd. Brina Dolomitska RMP 1724 S, vzreditelj, lastnik in vodnik Štefan Tausig, Ljubljana; I. b — 112 točk n. k. Bodo RMP 1583 S, vzreditelj, lastnik in vodnik dr. Jože Benigar, Ljubljana; I. c — 109 točk, n. k. Bora Karlovška RMP 1526 S, vzreditelj Stane Logar, lastnik in vodnik Franc Sekne; I. d — 108 točk, n. k. Brika Glinška RMP 1497, vzreditelj, lastnik in vodnik Maks Turk; I. e — 105 točk, Boj RMP 1584 S, vzreditelj dr. Jože Benigar, lastnik in vodnik Mirko Mlakar; II. a — 95 točk, n. žimavec Bodo Visoški RMP 1757 S, vzreditelj Ivan Hafner, lastnik in vodnik Branko Maček; II b. — 92 točk, n. k. Dorian v. d. Codelstanden RMP 1813 S, vzreditelj Em. Skela, Graz, lastnik Vladimir Berdajs, vodnik Franc Flis (sled zajca 3); III. a — 92 točk, n. k. Bistra RMP 1553 S, vzreditelj Marijan Simčič, lastnik Tone Hafner, vodnik Jože Logonder (sled zajca 1!); III. b — 91 točk, n. k. Besi RMP 1586 S, vzreditelj dr. Jože Benigar, lastnik in vodnik Ivan Zavašnik; III. c — 89 točk, n. k. Baron RMP 1760 S, vzreditelj Bor. Teodosijevič, lastnik in vodnik Gabrijel Treul; III. d — 88 točk, n. žimavec Boro Visoški EMP 1759 S, vzreditelj Ivan Hafner, lastnik in vodnik Peter Confidenti; III. e — 78 točk, n. k. Bar EMP 1574 S, vzreditelj Maks Jelenc, lastnik in vodnik Franc Kersnik; III. f — 73 točk, n. žimavec Bora Cimburška EMP 1561 S, vzreditelj Lisek Bogomil, lastnik in vodnik Ivan Hafner. Bogdan Sežun MURSKA SOBOTA 3. in 4. aprila t. 1. je bila na širnem polju v okolici Murske Sobote pomladanska vzrejna tekma ptičarjev. Za tekmo je bilo prijavljenih 7 nemških kratkodlakih ptičarjev iz psarn »Ravenska«, »Streho vska«, »Polana« in »Veščica«. Psica, ki je bila prijavljena za pomladansko tekmo, tekme zaradi splošne neubogljivosti ni mogla končati. Trije psi iz psarne »Zaleška« in ena psica iz psarne »Veščica« so bili privedeni samo za oceno zunanjosti. Na tekmi sta sodila tov. Bogdan Sežun in podpisani. Tekmo je vodil predsednik OLZ Murska Sobota, tov. Karel Jug. Vreme je bilo za tekmo zelo ugodno, nebo deloma oblačno. Kljub rahlemu vetru je bil zrak dovolj vlažen. V lovišču je bilo kar dosti jerebic, fazanov in zajcev. Kar se tiče psov, ki so bili privedeni iz daljne okolice Murske Sobote, moram reči, da so bili s prav malimi izjemami podhranjeni in v zelo slabi kondiciji. To ni vplivalo le na telesno oceno, posledice so se pokazale tudi pri delu. Pes, ki že od zgodnje mladosti ni dovolj in pravilno hranjen cer negovan, se ne more zadostno razvijati. Telesno zaostaja zlasti še, če ga povrh tega mučijo še črevesni zajedavci. Kinologe iz Murske Sobote čaka v tem pogledu še veliko delo. Imajo pa dovolj prakse in izkušenj, kar se je najbolje videlo pri njihovih psih, ki so bili v prav odlični kondiciji. Po doseženem uspehu doma bo treba orati ledino tudi v okolici. Za uspeh se ne bojim. Zanj jamčijo funkcionarji podružnice KUS-a v Murski Soboti, ki so vztrajni in dosledni. I. a darilo je dosegel s 103 točkami n. k. Beg Polanski RMP 1621, telesna ocena: dobro. Lastnik in vodnik Karl Poredoš iz Polane; I. a ocena je bila priznana s 100 točkami n. k. Borisu Strehovskemu RMP 1491, telesna ocena: dobro. Lastnik in vodnik Štefan Bojnec, Strehovci; II. oceno si je priboril s 96 točkami n. k. Bar Ravenski RMP 1675, telesna ocena: prav dobro. Lastnik in vodnik Janez Farkaš iz Lendave. III. a ocena je bila dodeljena z 89 točkami n. k. Bodo Ravenskemu RMP 1676, telesna ocena: dobro. Lastnik in vodnik Jože Časar, Strehovci; v III. b oceno je prišel s 70 točkami n. k. Beg RMP 1500, telesna ocena: povoljno. Lastnik in vodnik Anton Bac, Veščica. Pohvalno priznanje sta dosegla n. k. Biba Strehovska RMP 1492 z 58 točkami, telesna ocena: povoljno, lastnik in vodnik Franc Kovač, Bukovica, in n. k. Bar Strehovski RMP 1490 s 59 točkami, telesna ocena: povoljno, lastnik in vodnik Štefan Horvat, Filovci. Julij Koder LJUTOMER Okrajna lovska zveza oziroma podružnica Kinološkega združenja v Ljutomeru je priredila 4. aprila po daljšem razdobju preizkušnjo zasnove mladih ptičarjev. Na tekmo so bili privedeni samo 3 psi, t. j. 2 nemška kratkodlakarja in 1 angleški seter. Slednji ni prišel v poštev za oceno zunanjosti in za tekmo, ker izvira od psice, ki ima vzrejno prepoved. Zato celotno leglo teh seter jev ni vpisano v Register mladih psov. Oba kratkodlakarja imata zadostno lovsko zasnovo, vendar pa sta njuna vodnika brez vsakega znanja o vodstvu ptičarja na‘ polju. Psov vodniki nimajo v rokah. Ker niso bili psi skoraj nič V revirju, si je bilo težko ustvariti pravilno presojo njihove lovske zasnove in vrednosti. Člani okrajne lovske zveze oziroma lovskih družin so prišli na smotro z večjim številom psov, za katere povečini nimajo potrebnih dokumentov, čeprav je iz Registra mladih razvidno, da so dokumenti bili izdani in da so psi pravilno vpisani. Vsi predvedeni psi so bili pregledani in ocenjeni. Večina njih predstavlja tipičnega in dobrega ptičarja. Vsi predvedeni psi, razen nekaterih izjem, so lepo negovani in dobro držani. Okrajni lovski zvezi oziroma podružnici KUS priporočam, da v jesenskem oziroma zimskem času organizira vsaj teden dni trajajoč tečaj za vodnike ptičarjev, ker so prelepa obmurska in pomurska lovišča najprikladnejša za uspešno delo šolanega ptičarja. Jože Škofič MARIBOR Tudi lepa lovišča mariborske okolice bodo dobila prepotrebnega psa ptičarja, kajti zanimanje za tega psa pri tamkajšnjih lovcih raste. Za spomladansko vzrejno tekmo 11. aprila 1954 so prijavili 7 psov, 6 kratkodlakih in enega nemškega žimavca. Uspeh tekme je bil naslednji: 1 pes je dobil I. oceno, 1 pes II. oceno, 1 pes pohvalno priznanje, 3 psi so bili nepopolno ocenjeni, 1 pes pa je odstopil. Sam pasji material ni slab in je vreden truda. Toda vodniki so skoraj vsi začetniki, ki pravzaprav niso vedeli, kaj se bo na tekmi preizkušalo. Podružnica KUS v Mariboru bo morala orati ledino in nadoknaditi izgubljena leta. Vodstvo podružnice ima voljo, da se poživi delo s psi ptičarji in to je že prvi korak k napredku. Težava pri izvedbi tekme je bila v pomanjkanju jerebic, saj smo dvignili samo tri parčke. Zajcev je bilo dovolj. Razveseljiv je uspeh mladega vodnika Zlatka Gojčiča, ki bo postal dober vodnik, če bo delal s svojim psom sistematično kot doslej. Psa ima po- Vodniki in psi Foto Franc Kersnik polnoma v rokah. Delni neuspeh drugih vodnikov naj jim bo vzpodbuda za delo. Zamujeno še lahko nadoknadijo, ker psov še niso pokvarili, le voditi jih še ne znajo. Vsak začetek je težak, posebno če nimaš nikjer nobene opore. Tekmo sta sodila tov. Dragotin Klobučar in Ljuban Zadnik. Tehnični rezultati: Pripominjam, da navajam pod štev. 10 skupno število doseženih točk, pod štev. 11 telesno oceno in pod štev. 12 končno oceno na tekmi. 1. Breda RMP 1580 S, last LD Ptujsko polje, vodnik Ivan Fistravec: 1. — 0, 2. — 3, 3. — 0, 4. — 0, 5.-3, 6.-3, 7.-3, 8.-3, 9, —0, 10. —45, 11. dobro, 12. — 0. 2. Bistra Miklavžka RMP 1624 S, lastnik Karel Somrak, vodnik Jože Jager: 1 — 0, 2. — 3, 3. — 0, 4. — 0, 5.-3, 6.-3, 7.-3, 8.-3, 9.-3 sigi, 10. —57, 11. dobro, 12. —0. 3. Bodo Šmarnogorski RMP 1529 S, lastnik in vodnik Zlatko Gojčič: 1. — 3, 2. — 4, 3. — 4, 4. — 3, 5. -4, 6.-4, 7.-3, 8.-3, 9.-2 vgl, 10, —106, 11. prav dobro, 12. I. ocena. 4. Bor Miklavžki RMP 1622 S, lastnik in vodnik Jože Turk: 1. — 0, 2. — 3, 3. — 0, 4. — 0, 5. — 3, 6. -3, 7.-3, 8.-3, 9. —0 vgl, 10. —45, 11. prav dobro, 12. — 0. 5. Bistra RMP 1578 S, lastnik in vodnik Konrad Vela: 1, —2, 2.-2, 3.-3, 4.-3, 5. — 1, 6. — 1, 7. -2, 8.-3, 9. —0 vgl, 10, — 59, 11. prav dobro, 12. pohvalno priznanje. 6. Beno Visoški RMP 1755 S, lastnik in vodnik Jurij Vrečar, odstopil zaradi bolezni psa (oči). Telesna ocena dobro. 7. Barja Miklavžka RMP 1623 S, lastnik in vodnik Ivan Črnčec: 1. — 3, 2. — 3, 3. — 3, 4. — 2, 5.-4, 6.-3, 7.-2, 8.-3, 9.-3 vgl, 10. —93, 11. dobro, 12. II. ocena. Ljuban Zadnik Zapustili so naše vrste Lovski rog je zadnjič pozdravil Franca Medveda iz Plazovja, ki so ga spremili na zadnji poti člani lovske družine Laško. 45 let je bil član lovske organizacije. Na grobu me je zapel laški lovski kvintet. ☆ V najlepših letih je 14. marca umrl Maks Seljak, član lovske družine Planota. Od svojega vedrega in priljubljenega lovskega tovariša, ki je jeseni 1943. leta kot italijanski vojak stopil v vrste proletarske brigade, so se poslovili tudi številni primorski lovci. V prvih dneh aprila se je od svojega člana Franca Miheliča, ki je nenadoma umrl v 66. letu starosti, poslovila lovska družina Ribnica na Dolenjskem. Velikega lovca, ki ga je odlikovala posebna ljubezen do narave in divjadi, in zavednega borca, ki se je v partizanih in po osvoboditvi požrtvovalno boril za socializem, bo ohranila družina v častnem spominu. Pohorski lovci so se poslovili od dveh dobrih lovskih tovarišev: Lovska družina Dravograjsko Pohorje je spremila k poslednjemu domu Antona Pokoršnika iz Šentjanža, lovska družina Puščava pa Slavka Godca. O P R T M I K Za srnjakom Da je lov več kot zadoščenje neki strasti, da lov ni tekma za mnogoštevilnimi trofejami ali celo za mesom, ampak da ima lov tudi veliko etično vrednost, ve vsak sodoben lovec, ki to ime zasluži. Lov in njegov užitek pa sta popolna šele takrat, če imam dobrega, zanesljivega, zvestega štirinožnega lovskega tovariša — psa. Če ima pes vse navedene lastnosti, je odvisno samo od tega, kako sem ga izšolal. Kmalu bomo šli na rdečega srnjaka. Vsakomur se lahko zgodi, da srnjaka zastreli in mu po strelu zbeži v goščo, kjer ga je brez psa težko ali sploh nemogoče najti. Zato hočem opisati iskanje srnjaka po krvnem sledu z brakom jazbečarjem, Dogodek se mi je pripetil lani. Gozdna uprava mi je poslala mladega visoko-šolca, bodočega gozdarskega inženirja, ki naj bi položil na dlako svojega prvega srnjaka. Bilo je ob srnjem prsku. Srnjaki so šli dobro na klic. S svojim kandidatom sem šel v precej oddaljeni del revirja, kjer ni veliko srnjakov, zato pa so boljši, močnejši. Klical sem na dveh mestih, kjer pa se ni nič ganilo niti prišlo. Na tretjem mestu zlezeva na prežo, ki sem jo šele pred kratkim postavil ob robu precej velike poseke, obdane od vseh strani z mlado kulturo, bolje rečeno goščavo. Po nekaj klicih že priteče srnjak v polnem diru preko poseke naravnost proti nama. Kakih štirideset korakov pred prežo se ustavi. Ker sem videl, da je tak, da ga smeva odstreliti, rečem svojemu gostu, da lahko strelja. Pripravljanje pa je trajalo le predolgo in srnjak je oddivjal v goščavo v nasprotno stran. Gostu rečem ,pripravi se, ta bo še prišel.’ Po dveh klicih prilomasti srnjak zopet naravnost proti lestvi, ki pelje na prežo. Pri lestvi je ležal odložen »Astor«, tako je ime braku - jazbečarju, ki sem ga takrat vodil. Bal sem se že, da bo srnjak Astorja pohodil, prišel je na 3 metre do njega. Astor se ni ganil, zato ga srnjak tudi ni opazil. Ustavil se je komaj dvajset korakov od preže. Spet šepnem svojemu gostu: Streljaj! Nič, nič, on samo meri in srnjak odkoraka počasi mimo naju v goščo. Ko sem ga vprašal, zakaj ni streljal, mi reče, da je pozabil odpreti varovalko. Tresel se je po vsem životu kot trepetlika. Zapiskam zopet nekajkrat, sedaj nekoliko glasneje. Kakih 120 m pod nama prečka srnjak v skokih poseko. Na klic se ustavi in se poševno obrne proti nama. Končno je le prišla krogla iz puške. Srnjak je strel nakazal. V meni so se pojavili zelo mešani občutki. Ko je namreč srnjak po strelu odskočil, sem videl, da mu je opletla zadnja desna noga. Moj gost je bil bled kot mrlič. Komaj je iz- jecljal: Kaj je bilo? Zadet je, mu rečem, toda kam? Kolikor sem mogel ugotoviti, mu zadnja noga ne služi. Kaj bo, ali ga bova midva dobila, je zdihoval. Midva nikoli, posebno ne v tej goščavi, skozi katero teče povrh vsega še prav grd hudournik. Treba se bo zmeniti z Astor jem, od njega je odvisen ves najin lovski blagor. Sedaj obsediva še kar na preži, ker se nama nič ne mudi. Najmanj dve uri počakajva, potem bova dala psa na krvni sled. Ta čas se bo sled že kolikor toliko ohladil. Nikoli namreč ne smemo dati psa na topli krvni sled, posebno ne pri srnjadi. Psa namreč pokvarimo, da nam na hladnem sledu ne bo iskal, pač pa bo gonil zdravo divjad. Čez nekaj časa grem pogledat na nastrel, ki sem si ga natančno zapomnil. Na nastrelu nisem mogel kljub natančnemu iskanju najti niti najmanjšega znaka. Zato grem nekaj metrov v smeri, kamor je srnjak izginil. Šele po približno desetih metrih sem našel nekaj kapljic krvi. Tik pred grmovjem pa je viselo na praproti košček črevesne vsebine. Vrnem se k preži. Dve uri bova čakala, pravim, potem bom poizkusil z Astorjem. Čakali smo, da se je zdelo že celo večnost, toda tisti dve uri nista hoteli miniti. Priznati moram, da tudi jaz nisem bil kaj trden. Vsa zadeva me je nekoliko skrbela, kajti pes je bil še mlad in neizkušen, po naravnem krvnem sledu ni še nikoli iskal. Končno sta le minuli ti dve, tako težko pre-čakani uri. Astorja oprtim na dolgi sledni jermen in vsi trije odidemo k nastrelu. Astor je nastrel Zabukovje, 1952, Hruševar, 1951, Franc Kranjc, Vrhnika Alojz Colarič, Krško preiskal ter mi pokazal kapljico krvi in majhen košček črevesa, česar sam prej kljub natančnemu iskanju nisem našel. P'o nekaj krogih je nategnil jermen ter iskal z nizkim nosom v pravo smer proti gošči. Svojemu gostu sem rekel, naj hodi tik za menoj ter dobro pazi na kri. Pove naj mi, če jo najde. Tako je šlo po goščavi sem in tja, gor in dol. Kri, kri, kri, je ponavljal moj gost. Tako je šlo že pol ure v samih vijugah, križem kražem po kulturi. Pes je sled že parkrat prečkal. Sam nisem več vedel, ali je prav ali ne. Mislil sem že, da je pes sled izgubil in išče le na slepo. Staro pravilo pa pravi, da ima pes večkrat prav kot človek. Tako sem tudi jaz Astorju verjel in ga pustil, da je iskal dalje. Ker je bil še vedno lepo na jermenu in je delal z vidnim veseljem, sem upal, da bo uspel, čeprav je bil sled zelo zagoneten. Čez čas me pripelje pes po mnogoštevilnih vijugah poševno iz goščave na gozdno pot. Sled gre kakih 300 m po poti navzgor. Tu najdemo tudi kri in odtise parkljev. Nenadoma pa pes ne najde več naprej, išče in začne krožiti. Poberem ga in odnesem nazaj, kjer je bila zadnja kri. As-tor takoj poprime sled ter išče po poti navzgor kot prej, na istem mestu pa izgubi sled in ne ve, kam. Pustim ga kar v miru, prigovarjam mu samo, naj pridno išče. Ko začne nenadoma iskati po sledu nazaj, sem tudi jaz postal pozoren in natančneje pogledal. Po odtisih parkljev sem ugotovil, da je šel srnjak po isti poti nazaj. Kakih 80 korakov nižje je zavil preko poti v goščo v smer hudournika. Z Astorjem sva le počasi napredovala skozi skoraj nepredirno grmovje in robidovje. Kri je kapala tudi meni od razpraskanih rok in obraza. Astor pa išče z vnemo naprej in jaz rijem za njim, za nama pa sopiha moj gost. Astor je vedno hitrejši. Tudi grmovje je nekoliko redkejše, da tudi jaz lahko hitreje stopim Dolga ravan, Nanos, 1943, Javor, Paški Kozjak, 1947, Mirko Jež, Vipava Lojze Rihteršič, Celje za njim. Srnjak se najbrže umika pred nami. Kmalu smo v redkejšem lesu in ravno še vidim, da je srnjak izginil prav počasi v goščo. Tedaj Astorja odvežem in spustim. Kot blisk mi izgine -izpred oči in že čujem njegov visoki glas, ki gre navzdol proti hudourniku. Komaj je minilo nekaj minut, že zadoni počasni bov, bov, kar mi pove, da pes srnjaka trdno drži. Previdno lezem med skalovjem hudournika do srnjaka, ki je stal v vodi, pred njim pa Astor. Kar predolgo sem gledal to nepozabno sliko, preden sem dal srnjaku odrešilni strel v vrat. Prva krogla mu je predrla čisto kratko skozi črevesje in obtičala v desnem stegnu. Bil je nepravilen osmerak. Vse iskanje je trajalo dobri dve uri. Kdor je že sam doživel s svojim psom tako iskanje, bo vedel ceniti notranje zadoščenje za trud in veselje nad svojim zvestim štirinožnim lovskim tovarišem — psom. Ta primer pa tudi dokazuje, da so braki-jazbečar ji sposobni z,a barvarja, zato pa tudi za vsakega visokogorskega in srednjegorskega lovca popolnoma, primerni. Franc Eržen Kako je padel plemenjak namesto starega pretepača V naši lovski družini smo lansko leto posvetili osnovno skrb srnjadi. Temeljito smo predelali knjigo »Naš lov« I. del, in sicer poglavja o srnjadi ter brošuro »Srnje« v hrvaščini. Iz teh znanstvenih razlag smo dobili potrebne napotke za praktično delo. Tako smo v zgodnji spomladi nudili srnjadi zadostno količino soli, da smo preprečili spomladansko drisko. Kot posebno nalogo pa smo si postavili, da odstrelimo pred prskom vse srnjake s slabo zasnovo ali kržljavim rogovjem. Ker je v našem lovišču razmerje srnjakov in srn največ 1 na 4, smo vsak odstrel nadaljnjih srnjakov opustili. Tako smo res pridno stikali za kržljavci, kajti prsk se je hitro bližal. Odstrelili pa smo šele dva rogača. Ze proti sredi julija mi je Jože, gospodar naše lovske družine povedal, da ve za starega srnjaka Šilarja, ki je velik pretepač. Zaupal mi je, da bi bilo njegove bojevitosti že konec, če ga njegova krogla ne bi zgrešila. Dogovorila sva se, da ne odnehava, dokler ga ne položiva na dlako. Jože je še pripomnil, da je srnjak zelo oprezen. Bil je vroč, suhoparen avgustov popoldan. Pregledoval sem teren, kjer se je navadno pretepač zadrževal. P'ovsod sem našel razkopan mah in odkrito zemljo. Bil sem na pravem mestu. Bil je prsk in srnjaki so dobro gonili. Zato sem poskusil s piskanjem. Kličem milo in vabljivo ter natančno pregledujem in poslušam, a nič se ne gane. Ko pa se previdno pomikam po gozdni poti, opazim v napetem pričakovanju, kako se sumljivo stresa gabrov grmiček. Brž imam ta grmiček v daljnogledu. Že zagledam častitljivo, popolnoma sivo glavo z dolgimi, široko razkrečenimi konicami. Že sem si domišljal, kako bom ponosno pokazal nevarno orožje natikača na prvem lovskem posvetu. Ker pa sem čepel zelo nerodno, sem se malo popravljal. Ko sem hotel pomeriti, srnjaka že ni bilo več. Ukanil me je še dvakrat, zmeraj bolj zvito. Prišel sem mu na nekaj metrov, pa me je iz goste praproti tako iznenadil, da sem na puško kar pozabil. Ko sem klical, me je oblajal za hrbtom. Sel sem že četrtič nadenj. Druščino mi je delal tov. Janez. Sla sva vsak po eni strani neke obširne globine. Na moji strani ni bilo ničesar opaziti. Čakal sem samo, kdaj bo počilo pri Janezu. Ko pa prečkam teren, ki je bil porastel z borovci, grmovjem in zelo visoko praprotjo, opazim, da se mi približuje neka srnjad. Zaradi goste praproti nisem mogel videti, kaj je. Pri hoji je nosila glavo čisto pri zemlji. Po tem sem sklepal, da je verjetno srnjak, ki sledi srno. Čakam, da pride še bližje. Takrat dvigne za hip glavo. Tedaj zagledam nad praprotjo široko razkrečeni konici. Kar zaigralo mi je srce. Z napeto puško sledim žival v smer, kjer se je premikala praprot. Glave spet nisem več videl, le hrbet se je od časa do časa pokazal. Ko sem imel občutek, da bo strel siguren, pomerim na pleča in pritisnem na petelina. Srnjak se v ognju zruši, a se pobere in zbeži naprej. Janez, ki je med tem časom prišel v mojo bližino, je opazoval, kako sem meril in streljal — le srnjaka zaradi gostega grmovja ni videl. Ko sem mu povedal, da je s Šilarjem konec, me je zaskrbljeno vprašal, če sem dobro pomeril. Oba sva bila zelo nestrpna. Na nastrelu je bilo zelo veliko krvi. Šel sem po sledu. Janez pa jo je ubral kar naravnost v bližnji jarek. Kmalu me je poklical. Ves sem bil vesel, da sem po dolgem trudu le ukanil starca. Tedaj pa Janez vnovič zakliče: »Ta pa ni Šilar! Kapitalen šesterak je!« Obraz se mi je spremenil v čudno masko. Janez pa je privlekel iz jarka krasnega šesteraka. Sedela sva poleg njega in občudovala njegovo popolno rogovje. Šilar, star pretepač, jo je odnesel. Krogla, ki sem jo namenil njemu, je podrla enega najboljših plemenjakov. Ko je bilo rogovje poslano na svetovno razstavo v Dilsseldorf, ga je komisija OLZ Kranj ocenila s 151 točkami. Gotovo bo častno zastopalo Jugoslavijo. Srnjak je bil ustreljen 10. avgusta 1953. leta v Veliki gmajni nad Kranjem. Star je bil 6 do 7 let in telesno povprečno razvit.* Ta dogodek sem osebno opisal in razložil na prvem družinskem posvetu lovske družine. O njem se je razvila obširna razprava. Res je, da ne smemo govoriti o varstvu in gojitvi divjadi, obenem pa delati napake, kot se je pripetila meni. Ta dogodek me je temeljito podučil, da se lovec ne sme nikoli do kraja vdati zasledovanju. Ne sme misliti, da ima res opravka z živaljo, ki jo namerava upleniti, dokler si je tudi natančno ne ogleda. Delati moramo pač tako, kakor določajo poslovnik in sklepi lovske družine. Če pa kljub pazljivosti napravimo napako, jo je treba iskreno priznati. Iz nehote storjenih napak se namreč lahko nekaj naučimo. Zatajeni odstrel pa rodi v lovcu občutek kraje, ki ga začne odtujevali poštenim članom družine. Tone Hafner Nekaj izkušenj z volčjim leglom Ker je mesec junij najboljši za ugotavljanje volčjih legel, nameravam opisati, kako smo ugotovili in lovili leglo volkov, ki se je 1952. leta skotilo v bližini revirja, ki ga nadzorujem. Ker še nismo imeli zadevne prakse, nam je delalo leglo precej preglavic. Pripominjam pa, da je bilo to leglo izredno zgodno, saj so mladiči tulili že 7. maja. Ves dogodek bom opisal, ker bi rad, da bi tudi z malenkostnimi izkušnjami pomagal lovcem, ki sploh še niso imeli opravka z volkovi. Ta ropar se je namreč razširil že na vsa lovišča, tudi tja, kjer o volkovih še nikdar ni bilo slišati. V mesecu maju 1952. leta sem prišel v revir, ki mi je bil popolnoma neznan. Podnevi sem se seznanjal z raznimi potmi, jutranje in večerne ure pa sem presedel na prežah ter ugotavljal stalež divjadi. Z volkovi do takrat še nisem imel nobenih izkušenj, saj jih še niti tuliti nisem slišal. V novem revirju sem takoj opazil veliko razliko pri obnašanju srnjadi. Doslej sem namreč poznal srnjad, ki je izstopala že zgodaj popoldne na pašo in ni bila plaha. Tukaj je izstopala šele pozno v mraku in je bila zelo oprezna, mnogokrat se je že ob preletu sove pognala v varno zavetje. Tu pa tam sem na raznih krajih novega revirja naletel na volčje sledove. Hitro sem se odločil, da bom v mesečnih nočeh čakal volkove. Tako je bilo 7. maja. Sklenil sem, da bom čakal na dobro urejeni visoki preži do jutra. Vso noč so se oglašale kukavice, ki menda niso ločile dneva od noči. Noč pa je bila tudi res tako svetla, da bi lahko čital tudi najdrobnejšo pisavo. * Fotografija te trofeje je objavljena na uvodni strani majskega Lovca. Sonce je že zašlo in mesec je že svetil, ko začujem zateglo tuljenje V bližini meje mojega revirja. Tuljenje, ki je kmalu prešlo v dvoglasno zavijanje, je bilo oddaljeno dobra dva kilometra. Kmalu se mu je pridružilo še neko nejasno cviljenje. Tuljenje se je ponovilo po približno enournih presledkih. Proti jutru sem ga slišal na istem kraju kot zvečer. Takoj sem o vsem tem opozoril sosednjega lovca tov. J., ki je začel tisti teren podrobno preiskovati. Prvi sledovi, na katere je naletel, so bile precej pogoste stopinje na nekem kolovozu. Delavci, ki so kolovoz popravljali, so mu povedali, da vidijo večkrat v jutranjih in večernih urah v bližini nekega travnika dva volka. Na tistem travniku je tov. J. naletel na dobro uglajene steze, ki so na prvi pogled vzbujale vtis, da po njih hodijo ljudje. Na nekaterih mestih tega travnika je bila trava močno povaljana in zavita v krogih. Tako je našel mesto, kjer so volkovi v večernih in jutranjih urah tulili. Tuleči volkovi namreč tulijo sede in se obračajo na vse strani. V krogih zavita trava ta mesta dobro pokaže. Ko se je tov. J. 22. maja v zgodnjem jutru, ko se še ni zdanilo, zadrževal pri tem travniku, je začul cvilež mladičev. Po številnih stečinah se mu je začel takoj približevati. Ko je prehodil kakih 100 m, je naletel na sveže raztrgano srno. Ležala je tik pred vhodom v volčji brlog. Poleg brloga je v šopu smrek odkril steptan prostor, kamor so se hodili mladiči igrat. Skočil je v dobre pol ure oddaljeno vas po pomoč. Slučajno je naletel tudi name. Seveda sem mu šel z veseljem pomagat. Ne daleč od brloga smo hitro po drevju napravili dobro zasedo, ker smo mislili, da bosta stara volkova prišla na strel. Popoldanske ure so hitro minevale, a zganilo se ni nič. Še pred mrakom smo začeli odkopavati brlog, 'ki je bil v skoraj sami živi skali. Vanj je peljal (pripominjam, da je bil oddaljen komaj 100 m od poti, ki so jo delavci popravljali) tako majhen vhod, da bi človek, ki pozna volka, kar verjeti ne mogel, da se odrasel volk lahko splazi skozenj. Rov je bil v začetku vodoraven, nato pa je polagoma padal v globino kakih dveh metrov. Tu se je razširil v prostor, velik dobre 4 m2. Tu je bilo naneseno listje in smrekove vejice, opazili smo tudi precej srnje dlake in nekaj srnjakovih rogovij. Toda volčičev ni bilo več. Najbrž se je lovec J. preveč približal brlogu in je zaradi tega volkulja mladiče prenesla. Od časa, ko je brlog odkril, pa do postavitve zasede je pač preteklo preveč časa. Kje so bili mladiči, ko je brlog našel, je težko reči; lahko so bili tudi v smrečju, kajti sledovi so bili sveži. Po tem dogodku sem računal, da se je volčja nadlega premaknila v moj revir. Nadaljnje zasledovanje pa je bilo brez uspeha. O volkovih ni bilo sledu. Tako sem že mislil, da so zapustili ta del Kočevske. 28. maja pa mi sporoči neki kmet, da je videl volkuljo s šestimi mladiči, ko je pasel kravo. Mladiči so za volkuljo komaj kobacali, je pripovedoval. Ker o najdbi brloga ni vedel ničesar, sem mu verjel. Kmalu sem našel pri neki luži odtise šap in šapic. Toda kaj več nisem mogel ugotoviti. 3. junija mi pove delavec državnega posestva, ki leži na popolnoma drugem koncu revirja, da je videl volkuljo z dvema mladičema. Volkulja je lovila srno, je trdil. Že po kratkem iskanju sem našel sledove raztrgane srne, od katere pa je ostalo le še nekaj dlake. Vse to je kazalo, da je delavec govoril resnico. Nato sem ves mesec naleteval v revirju na raztrgano srnjad. Zasliševanje in oponašanje pa ni rodilo prav nobenega uspeha vse do noči od 8. na 9. julij, ko so volkovi tulili vso noč. Od te noči smo slišali volkove vsako noč. Pripravljal se je večji pogon. Točno smo ugotovili, kje se leglo zadržuje. Komaj se je zmračilo, sta se že oglasila stara volka. Prvi se je oglasil z debelejšim glasom, ki je bil dolg in zategel. Takoj je povzel tuljenje drugi, ki se je oglašal z višjim glasom. Ko so se oglasili še mladiči s svojim a bababababuuu, je nastal zbor, ki je človeka kar pretresal. Po tuljenju starih volkov, ki so hodili na ropanje in se še od časa do časa javljali mladičem, smo lahko ugotovili njihova pota. Še pred polnočjo starih navadno nismo več slišali. Odšli so že predaleč na lov. Ko sem dolgo in zateglo zatulil na rog, so se mi odzvali mladiči, vedno na istem mestu. Oponašanje sem ponovil večkrat. Zjutraj, ko se je že skoraj danilo, sta se zopet oglasila tudi stara dva. Takrat sta mladičem prinesla plen. Kjer so se oglašali zjutraj, tam so ostali čez dan. 13. julija smo pogon pripravili. Žal pa sta padla le dva volčiča. Kolikokrat se poudarja disciplina na skupnih lovih, tišina na stojiščih, disciplina in red v vrsti gonjačev — toda zastonj! Samo zato je bil uspeh tako majhen! Začeli smo z drugim načinom lova. Zbralo se nas je več lovcev, ki smo zasedli vse višinske točke, do koder se je slišalo tuljenje. Toda volčiči so se že premikali. Nagajalo nam je tudi deževno vreme. Ko smo 24. julija zopet točno ugotovili volkove, smo se razvrstili v' krogu okrog tistega kraja in jih začeli obkroževati. Krog se je vedno bolj ožil. Tov. D. je prišel že skoraj do njih. Slišal je cvilež mladičev pa tudi renčanje stare. Vse bi bilo v redu, če bi tov. D. ostal na svojem mestu in čakal nadaljnjega razvoja. Hotel pa nas je opozoriti, da bi obkrožili ta kraj, čeprav smo bili vsi že lepo razporejeni v bližini. Ko je zapustil svoje mesto, se je približal od nasprotne strani tov. P. Med volkovi je nastala zmeda. Volkulja je planila k mladičem, toda tov. P. je naboj odpovedal. Nato so volkovi zbežali v smer, kjer bi moral biti tov. D. Dobili smo le nekaj kosov ovčjih kož, ki so bile, ko so jih ovce še nosile, last drž. posestva. Notranjski lovci po uspelem pogonu, v sredini tov. Matija Martinčič Vendar tega načina lova nismo opustili. Zdel se nam je najboljši. Tako je 14. avgusta padel še en volčič. Potem so se volkovi odselili. Če bi takoj od začetka, ko se mladiči še niso premikali, lovili na ta način, bi verjetno uničili vse leglo. Rajko Jenko Dobra organizacija — dober uspeh V soboto 27. marca t. 1. zvečer sta se sestala Matija Martinčič in Anton Hace, oba člana lovske družine Stari trg pri Cerknici. »Tone, jutri je nedelja. Lovišče bo treba malo bolj ogledati, ker se tu okrog stalno vrtijo volkovi,« pravi Matija. V zgodnjih urah naslednjega dne jo Tone, kakor je bilo domenjeno, res mahne v lovišče. Vreme je bilo kot nalašč za sled. Ponoči je namreč padlo nekaj prstov južnega snega, ki je kazal vsak premik divjadi. Srečen dan za Toneta! Nad Knežjo njivo je opazil svež sled dveh volkov. V največji tišini in previdnosti je obkroževal in ugotovil, da sta volkova še v revirju. Po tej ugotovitvi se je takoj vrnil domov ter obvestil Martinčiča, kaj je opazil. Matija, stari maček na volkove, je takoj prevzel organizacijo pogona, ki se je razvijala z največjo hitrostjo, previdnostjo in disciplino. Takoj je obvestil sedem naj bližjih članov LD Stari trg in pet članov sosednje LD Iga vas. Vse je šlo zelo hitro. Ob devetih so bili vsi lovci na zbornem mestu na Knežji njivi. Stojišča so hitro določena in Matija daje zadnja navodila: »Največja tišina in previdnost! Stojišča ne sme nihče zapustiti, dokler ne bo odpoklican! Ne streljajte na volka, ki ni na strelu in se počasi bliža krpam, ker čez krpe ne bo šel, če ga ne bo nihče preganjal! Dobro pomerite!« Tako je govoril Matija. Potegnili so krpe in tiho zastavili najboljša stojišča. Smola! Krp je za kakih 500 metrov zmanjkalo! Hajdi v uro in pol oddaljeni Stari trg po manjkajoče krpe! Tako je brez pomisleka odredil Matija, kot da bi vedel, da bodo volkovi počakali na svojo zadnjo uro! Ko je čakal na krpe, je ponovno previdno obkrožil ves revir. Vsakega lovca je na stojišču opozoril, naj previdno čaka, da pridejo krpe. Ko je bilo vse pripravljeno, se je začel pogon. Matija je poslal lovca po sledu in mu naročil, naj ustreli, če sled izgubi. Tako se je tudi zgodilo. Samo nekaj minut po strelu je na stojiščih že pokalo. Prvi je streljal Franc Mlakar, član LD Iga vas. Na mestu je obležal volk, težak 51 kg, ki je prišel skupaj z volkuljo. Po strelu je volkulja odskočila v smer Jakoba Levca. Ta jo je na veliko razdaljo smrtno ranil; 120 metrov od strela je obležala. Bila je 42 kg težka in je nosila 4 mladiče! Požrtvovalnim notranjskim lovcem vse priznanje, k uspehu pa tovariške čestitke! Elo Garzarolli, predsednik OLZ Postojna (Ptoleg volka in volkulje, o katerih govori gornje poročilo, so padli v prvih štirih mesecih letošnjega leta v Sloveniji še trije volkovi in dve volkulji: 21. januarja je v pogonu v Sodraški gmajni uplenil volkuljo Adolf Ivanc, 28. januarja je dobil volka na strup v Snežniku Alojz Stefančič, 10. marca je uplenil volka v pogonu na Pohorju Anton Španbauer, 21. marca je uplenil volka na Golem griču pri Hotedršici na čakanju Leopold Nagode, 23. aprila je dobil v Snežniku na strup volkuljo Maks Martinčič. C. Kr.) Spomin na Peco Foto Briški Lojze Za ruševcem na Peci in Olševi Šla sva na Peco! Na ruševca! 1. maj. Tri čez polnoč. France se je ustavil pod debelim macesnom, ki je samotaril sredi obsežne jase. »Na mestu sva, na Kumrovem,« je dejal. Puško je prislonil ob deblo, z roko pokazal na sneg, ki se je belil v kotanji, oddaljeni nekaj korakov, in nadaljeval: »Na sneg bo prišel. Brez vetra je, pa tudi mrzlo ni preveč. Prišel bo, gotovo bo prišel.« Govoril je s tako vero, kot bi se z ruševcem dogovoril. Pri macesnu sva iz vej hitro napravila zaklon. Nato mi je France želel dober pogled in odšel na drugo stran jase. Zavil sem se v plašč, sedel v zaklonu in motril okolico. Pihal je rahel južen veter, da so veje na macesnu šelestele. Na vzhodu je prvi sij naznanil porajajoče se jutro. Luna, ki je visela nekje nad Skuto, je čedalje bolj bledela. V grmičevju pod jaso se je oglasila ptička. Življenje se je prebujalo. Zastal mi je dih in prsti so se krčevito oprijeli puške, ko sem zagledal ruševca, ki je priletel na sneg. No, črni svat! Ali danes ne boš zaplesal, mar ne boš pokazal svatovskega oblačila? Ali ne boš pokazal svojih krivcev in z njimi razodel svoje starosti, sem tiho šepetal. Ruševec pa je stal na snegu in ni našopiril vratu in ne zaplesal, kot da v njem ni življenja, kot da se v njegovih žilah ne pretaka vroča kri! Počasi sem dvignil puško, a prsta nisem ukrivil. Puška mi je zdrsela nazaj na kolena. Črni svat je stal kot kip in jaz sem strmel v njega. Šele takrat, ko so se z belim plaščem pokriti vrhovi Kamniških planin zableščali v jutranjem soncu, je razprostrl krila — in odletel. Naslednje jutro je ruševec na Kumrovem plesal svoj zadnji ples. Le nekaj kapljic krvi in perja je ostalo na snegu v kotanji pod macesnom. France ga je odnesel v dolino. Po nekaj dnevih sem se vrnil v gorski svet, a ne na Peco, šel sem na Olševo. Noč je bila temna. Na mokre čevje se je lepil sneg, skozi suknjo je lezel mraz. Tesno stisnjena, da naju ni preveč zeblo, sva z Drejcem ob zgodnji uri sedela pod vrhom Olševe. Iz goste megle je počasi rosilo. »Že piha, že piha,« je šepnil Drejc. Prisluhnil sem. Res! Drejc se ni motil. Nekje pod nama je bilo slišati ču-šuj, ču-šuj, ču-šuj. »Previsoko sva, poskusil ga bom priklicati!« In Drejc je pričel mojstrsko oponašati bojevnika. Ruševec se je odzval klicu, prhutnil je s perutnicami, da je bilo slišati udarce in se še glasneje oglasil ču-šuj, ču-šuj, ču-šuj. V prstih me je zbadalo, še bolj sem se stisnil k Drecju in čakal, kdaj se bo izza meglenega zastora pokazal črni vitez. Tedaj je odjeknil strel in ruševec je utihnil. Pogledal sem Drejca in Drejc je pogledal mene. »Skoči! Kdo, vraga, je ustrelil petelina?« je ves srdit zaklical Drejc. Po nekaj skokih sva prispela na kraj, kjer je plesal petelin. Našla pa nisva ne lovca in ne petelina, le v snegu je bil sled človeka, ki se je z dolgimi koraki pognal po strmi drči. Še dvakrat sem premeril pot do vrha Olševe in gazil sneg. Obakrat brez uspeha. 9. maj. Vrnil sem se na Peco. Snežilo je. Ledena burja je nosila snežinke, ki so kot igle zbadale lica. Kakšno nasprotje! V dolinah cvetje in spomlad, v gorah sneg in burja. Leden mraz naju je objel, ko sva z Borisom zaprla vrata tople Tomaževe koče. Stopila sva v mehak sneg. Nad ozko stezo so se sklanjale zasnežene veje. Sneg se nama je stresal za vrat. Strma pot naju je ogrela. Po dveh Urah sva se ustavila pri gostem, zasneženem grmu. »Tu bova čakala,« je rekel Boris in otresal zasneženi grm. Sedla sva vanj. Nič kaj prijazno naju ni sprejel. Ko se je začelo svetlikati, je gozd ostal nem, kot da ni življenja v njem. Niti ptica ni pozdravila majskega jutra. »Nič ne bo. Preveč je mrzlo, še ptice se ne oglasijo!« Pa se je Boris zmotil! Visoko nad nama se je oglasil ruševec! Pod nama mu je odgovoril drugi! »Nekje na drevesu je,« je menil Boris in se oziral po okolici. Ruševec pa je vztrajno pel ču-šuj, ču-šuj, ču-šuj! Počasi, počasi sem se dvigal, da bi lažje videl po strmini navzdol. In glej! Na snegu pod grmom se je sprehajal ptič, ki navdušuje toliko src, ki privablja v mrzlih jutrih visoko v gore toliko zasledovalcev! Sklonil sem se k Borisu in mu šepnil: »Vidim ga, vidim ga!« Iz puške je prasknil ognjeni zubelj in v skalovju Pece je zabobnel odmev. Briški Lojze Kot zločinec pri lovu se je pojavil zankar Svetina, Lovec št. 3 6. aprila so člani lovske družine Šmarje pri Jelšah našli v zanki ujetega srnjačka. Levo zadnjo nogo je imel zlomljeno, kost je gledala iz kože, mišice so bile že nagnite. Poiskali so koš, ga obložili s slamo in vanj položili izmučeno žival. Srnjačka so nesli iz dobro uro oddaljenega revirja v ordinacijo zdravnika dr. Lorgerja, ki je ob pomoči veterinarja Andrenška srnjačka operiral. Uboga divjad je bila na operacijski mizi popolnoma mirna — v očeh zdravnika je videla rešitelja. PO polurni operaciji je imel srnjaček nogo v mavcu. Spustili so ga na vrt, kjer se je začel pasti in se napil vode. Upajo, da bo okreval, in da ga bo družina spet spustila v svobodo. Zankarjem smo na sledu — pišejo Šmarčani — in ne bo dolgo, ko bodo v zanki oblasti. Toda operacija zankar jev bo malo drugačna! KINOLOŠKE VESTI Prijavljene in zaščitene psarne: »LUDRANSKA« za brake jazbečarje, lastnik Lovska družina Bistra, Črna pri Prevaljah. »PREBOLDSKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Vili Fonda, Dolenja vas pri Preboldu. »ŠOLSKA« za nemške ovčarje, lastnik Edi Jelenc, Maribor, Nasipna ulica 7. »TABOR« za kokeršpanijele, lastnik inž. Milovan Pleskovič, Črnuče pri Ljubljani. »USKOVNICA« za španijele in terijerje, lastnik Milko Dobravec, Ljubljana, Devinska ulica 6. »VRANJSKI« za lovske terijerje, lastnik Viktor Štrumbelj, Vavta vas 4, pošta Straža na Dolenjskem. ^ Po sklepu glavne skupščine Kinološke zveze FLRJ vodijo Kinološka združenja samostojno matično knjigo psov (Register mladih psov) in določijo tudi vpisne številke. Na potrdilih o vpisu v matično knjigo bodo naslednje okrajšave: MKGki (kar pomeni: matična knjiga kratkodlakih istr. goničev) nato sledi tekoča vpisna številka in črka S (Slovenija). Nadaljnje okrajšave so naslednje: MKGri — resasti istr. goniči, MKGp — posavski goniči, MKGk — keltski goniči, MKGb — balkanski goniči, MKBj — braki jazbečarji, MKLT — lovski terijerji, MKJki — kratkodlaki jazbečarji, MKJdl — dolgodlaki jazbečarji, MKJos — ostro-dlaki jazbečarji, MKFri — resasti foksterijerji, MKFki — kratkodlaki foksterijerji, MKPki — kratkodlaki nemški ptičarji, MKPos — ostrodlaki ptičarji, MKPtil — dolgodlaki nemški ptičarji, MKPm — miinsterlandski ptičarji, MKPAs — angleški setri, MKPIs — irski setri, MKPŠs — škotski setri, MKPEB — Epagneul Breton, MKPP — poenterji, MKPV — vižle, MKBb — bavarski barvarji, MKBh — hanoveranski barvarji, MKSŠ — špringeršpa- nijeli, MKSK — kokeršpanijeli, MKNp — nemški prepeličarji, MKWT — Welhs terijerji, MKŠp-NO — nemški ovčarji, MKŠk-IO — ilirski ovčarji, MKŠp-DP — dobermanpinči, MKŠp-AT — erdel terijerji, MKŠp-NB — nemški bokserji, MKŠp-NF — novo-fundlanci, MKŠp-B — bernardinci, MKŠp-ND — nemške doge, MKŠp-Ško — škotski ovčarji, MKŠp-Ko — kodri, MKŠp-Ch — čav čavi. KUS. ALI GREMO NAPREJ? Ive Majcen Letošnji občni zbori lovskih družin še niso bili pri kraju, ko mi je naš skrbni* urednik Cene že postavljal vrsto vprašanj: Na kolikih občnih zborih si že bil? Kakšne vtise si dobil? Kakšen je uspeh članka »Občni zbori so pred vrati?« Boš zbral material in napisal analizo? Človek često nepremišljeno obljubi! Toda obljuba dela dolg in če nočem zardevati ob srečanjih z dobrim lovskim tovarišem, moram biti mož beseda. In tako se zopet oglašam s temo o naših organizacijskih vprašanjih. Vem, da so mnogim ljubši članki »Moj prvi«. Vendar bodo ti članki skopneli, če bomo lovci pozabili na svojo organizacijo. Organizacija mora živeti, se krepiti in učvrščevati, razširjati področje dejavnosti, skrbeti za napredek lovišč in razmnoževanje divjadi, urejati odnose med enakopravnimi člani itd. Na današnji stopnji slovenskega lovstva nam je skrb zanjo še celo potrebna, ker mora preobraziti tudi miselnost našega lovca. V članku se mislim dotakniti samo nekaterih vprašanj, ki smo jih reševali na področju OLZ Ljubljana, in povedati, kakšne uspehe in težave smo imeli. Lovci nekaterih področij bodo videli, s kakšnimi problemi se pri nas še bavimo, drugi pa bodo zvedeli, katera vprašanja že načenjamo. Prvi nam bodo priskočili na pomoč s svojimi izkušnjami, drugim bomo lahko marsikaj koristnega nasvetovali. Razvojna stopnja naše organizacije Prva povojna leta je bila naša organizacija zelo klavrna. Tedaj nismo vedeli, kako začeti, saj smo živeli še močno pod vtisom razmer iz predvojnih časov. Gledali smo okrog sebe in iskali roko, ki naj nam odkazuje, kakor je delal nekdaj zakupnik. To razdobje je bilo sila ugodno za nekatere samozvance, ki so se prvi znašli in začeli deliti miloščino in vihteti meč pravice; vse po lepih obrazih. Zaradi pomanjkanja zavestnega subjektivnega faktorja v nižjih lovskih organizacijah se ozdravljenje ni pričelo pri tleh, ampak na vrhu pri republiški lovski organizaciji. Ko je z vrha zavel nov veter, so se pričele prebujati tudi lovske vrste. Mnoge okrajne lovske zveze so se sprostile spon, odrejenih šablon in kolesnic ter začele študirati problematiko terena in prilagajati dejavnost svojim specifičnim potrebam. V lovskih družinah, posebno pa v miselnosti naprednejših lovcev, je prišlo kmalu do znatnih sprememb. Člani lovskih družin so se začeli zavedati, da so prejeli lovišča v upravljanje od ljudske oblasti in da imajo zato vso pravico, da si sami na osnovi veljavnih predpisov in zakonitih določil odrejajo mero in postavo ne glede na to, če dobijo soglasje bivših zakupnikov in samozvancev. • Avtor je gotovo mislil »sitni«. Ur. Zdi se mi, da je človeku kar prirojeno, da zelo naglo osvoji pravice, zelo počasi pa dojema, da je vsaka novo pridobljena pravica povezana z novimi obveznostmi in dolžnostmi. Taki smo bili nekaj časa tudi mi lovci. Svoje pravice smo začeli uveljavljati kar čez noč in vsa organizacija naj bi bila v službi te naše nestrpnosti. Zato smo jo poznali samo tedaj, kadar je šlo za pravice ali bolje rečeno za plen. Odgovornost do lovišč, ki smo jih prevzeli od skupnosti v upravljanje, skrb za divjad in obveznosti do lastne lovske organizacije, te tri besede torej: odgovornost, skrb in obveznost pa niso bile kar čez noč sprejete v našo lovsko terminologijo. Da se danes na lovskih posvetih govori o gojitvi divjadi, o skrbi za lovišča, o utrjevanju organizacije itd., je napredek, ki ni prišel sam od sebe. Tu so odigrala važno poslanstvo višja lovska združenja, Lovska zveza LRS in okrajne lovske zveze ter Štafetna palica gorenjskih lovcev, včlanjenih v Okrajni lovski zvezi Radovljica, ki so tudi letos priredili v počastitev roj. dne maršala Tita lovsko štafeto mnogi lovski »aktivisti«, ki so neugnano delali za preobrazbo miselnosti in zavesti našega lovca. Ta preobrazba je bila tudi na področju OLZ Ljubljana povezana s precejšnjimi težavami. Imeli smo le to prednost, da je v mnogih lovskih družinah prevladoval zdrav element, ki je takoj razumel novo razvojno pot lovstva socialistične družbe in opravil pionirsko delo v družinah. Kjer zdravih sil ni bilo, tam je bilo, kot bi orali najtršo ledino. Okrožnice in pismeni pozivi so bili bob ob steno. Večje uspehe smo imeli z osebnim stikom na posvetih in občnih zborih. Cesto pa se je dogajalo, da je stal tudi tu delegat OLZ skoraj osamljen, ko se je boril za novo, naprednejše gledanje na lovstvo. Očitalo se nam je, da smo diktatorji, zaostajalci so se sklicevali na demokracijo in podobno. Toda šli smo mimo vseh očitkov in ostali neizprosni. Moralno oporo smo dobivali v tistih kolektivih, ki so že pred leti stopili na nova pota, in v uspehih, ki so jih ti kolektivi imeli v svojem konkretnem delu. Danes je zmaga dobojevana. Ni povsod že tako, kot bi moralo biti. V nekaj družinah brž zaškriplje, če obrnemo od njih svoj pogled. Teh družin pa je malo in jim sedaj lahko posvečamo več pažnje. V čem se odražajo miselne spremembe naših lovcev? Predvsem v tehle treh osnovnih vprašanjih: 1. v organizacijski učvrstitvi družin; 2. v materialnih prispevkih članov za uspešno delo družin; 3. v kolektivni odgovornosti in skrbi za dobro upravljanje lovišč. Naše družine so postale solidne zgradbe lovskega kolektivizma, sposobne za življenje, pozitivno delo in dobro gospodarjenje. Postale so važen faktor pri prevzgoji lovcev v zavestne graditelje novega družbenega reda. Odnos članov do družine se je temeljito spremenil. Družine se spoštujejo in cenijo, postale so nujna oblika organiziranosti, regulator medsebojnih odnosov. Družina ni več zlo, ampak potreba. Le redki so še, ki se drznejo kršiti družinske sklepe in pravila ali zanemarjati obveznosti do nje. Družinski posveti so postali redni, plodni, kvalitetni; obiskani so zelo dobro. Mnogi lovci gredo tudi 30 km daleč na družinski posvet svoje družine. Pri važnejših odločitvah sodelujejo vsi člani, tako n. pr. pri sprejemanju družinskih poslovnikov, ki se po potrebi stalno dopolnjujejo. Zadnji občni zbori družin, ki so bili s nekaj izjemami zelo skrbno pripravljeni in organizirani in na katerih je bila dosežena povprečna 75°/o udeležba, so prikazali realno sliko stanja v družinah in dali polno pozitivnih vzpodbud in napotkov za bodoče delo. Vrstili so se sklepi za izboljšanje čuvajske službe, za nabavo žive divjadi, ureditev lovišč, za graditve raznih naprav, za povišanje mesečnih prispevkov, boljše vnovčevanje uplenjene divjadi itd. Kako zagotoviti družini sredstva, da bo zmogla izdatke za upravljanje lovišč, to je bilo važno vprašanje, ki ga ni prezrl noben občni zbor. Tudi merilo za ocenjevanje raznih prekrškov se je močno zaostrilo. Redke so še družine, ki še vedno trpe v svoji sredi razne neugnance, samo-voljneže in vroče strelce. Kršilci lovske družbene discipline doživijo kar hitro udarec po glavi ali celo sunek skozi vrata. Materialne osnove družin Pri vsaki organizaciji so finančna sredstva zelo važen pogoj za uspešno delo. Lovska družina brez denarja obstaja samo na papirju. Nadzorovanje lovišč, nabava žive divjadi, lovske naprave, krmišča, prehrana divjadi v zimskem času, lovska škoda, organizacija večjih lovov itd. — vsega tega ni mogoče izvesti, če družina nima materialnih sredstev. Zato je postavila OLZ to vprašanje zelo resno pred vse kolektive in jim dala pobudo za dva vira dohodkov: za mesečne članske prispevke in za čim boljše vnovčevanje plena za družinsko blagajno. Tudi tu ni šlo vse gladko. Mesečni članski prispevki so bili mnogim zelo odveč. Bili so razni ugovori in nasprotni predlogi. Nekaterim so se »smilili« blagajniki, »bali« so se, da bodo imeli preveč posla. Drugi so bili za kompromis. Zakaj bi plačevali mesečno, so spraševali, kadar bo družina denar potrebovala, tedaj bomo segli v žepe, so odgovarjali v isti sapi. Tretji so celo menili, naj priredi družina vsako leto veselico, pa bo denarja na pretek. Z drugim predlogom smo dregnili v nekaterih družinah še globlje v sršenje gnezdo. Te družine sploh niso hotele vedeti, da lovski zakon izrecno priznava pravico do plena lovskemu upravičencu, to je lovski družini. Ko smo konkretizirali naš predlog, da se morajo uplenjeni jeleni, gamsi, srnjaki, srne in divji prašiči prodati po dnevnih cenah, izkupiček pa odvesti v družinsko blagajno; da plača uplenitelj, ki obdrži divjačino zase, lahko manjšo ceno, ki pa jo je treba določiti; in da morajo družine zbrati vso kožuhovino in tudi izkupiček zanjo spraviti v družinsko blagajno, tedaj je bil ogenj v strehi. Največ ji hrup so dvignili lovci na divje prašiče in kune, kar je popolnoma razumljivo. Prvi so govorili o veliki škodi, ki jo delajo divji prašiči, in trdili, kako težko je priti do njih. Zato bi morali ti srečni uplenitelji dobiti poleg mesa še denarno nagrado. Kunarji so bili skromnejši. Sklicevali so se na naporni kunji lov, na strgane hlače in trdili, da je krvav zaslužek pri kunjem lovu. Vsi pa so zavpili v en glas: Kdo bo še hodil pod takimi pogoji na divje prašiče in kune, te velike škodljivce hočete zaščititi! Kakor sem že rekel, gladko ni šlo, toda šlo pa je le! Danes pobirajo vse družine mesečne prispevke, nekatere večje, druge manjše. Tudi glavni plen gre v družinske blagajne. Le pri prašičih in kunah smo morali del vrednosti plena priznati uplenitelju. Toda to še ni zadnja beseda! Lovci na dobiček se bodo morali sprijazniti s tem, da pošten lovec ne trga hlač zaradi mesa in kožuha, ampak zaradi lovskega užitka. Še številke naj povedo, kakšni so uspehi te naše »krvave« borbe. Družine naše okrajne zveze so imele v preteklem lovskem letu naslednje glavne dohodke: mesečni članski prispevki so znesli 1102 663.— din, kar pomeni, da je plačal vsak član v družinsko blagajno 1000.— din; za prodano meso in kožuhovino so prejele družinske blagajne 701471.— din, ali 70°/o vrednosti glavnega plena, oziroma 40 %> vrednosti vsega plena; dohodki lovskih prireditev so znesli 817 054.— dinarjev; prispevki za gradnje objektov pa 538696.— dinarjev. Analiza pokaže, da so sc v primerjavi s prejšnjim letom dohodki od članskih prispevkov zvišali za 70°/o, od prodane divjačine in kožuhovine za 133 °/o, prireditve pa so prispevale 7 %> manj. Upoštevajoč sklepe, ki so jih sprejele družine na svojih občnih zborih in jih vnesle v nove družinske poslovnike, lahko pričakujemo, da bo v tem letu pobrano za 600 000 dinarjev več mesečnih članskih prispevkov in da bodo dohodki od lovišč presegli milijon. V primeru, da bomo že med letom začeli plačevati nov prispevek za upravljanje lovišč, bodo dohodki še višji, ker bodo sedaj predvideni krili samo izdatke za čuvajsko službo in krmljenje perjadi. Ta moja napoved se bo morda komu zdela nerealna. Takoj mu moram povedati, da nismo zaradi zvišanja članskih prispevkov izgubili niti enega člana. Nasprotno je res: Vsak dan dobivamo nove prošnje za sprejem. Res pa je, da je nekaj računarjev — okrog 15 — izstopilo iz naših vrst, ker smo jim onemogočili, da bi se še naprej okoriščali na račun skupnosti. Zato pozivam lovske tovariše iz tistih okrajnih lovskih zvez, ki še niso ugriznile v to jabolko, naj nam slede! Ne bo lahko, toda z dobro voljo in vztrajnim delom bo šlo. Uspehi ne bodo izostali. Če bomo vsi tako delali, bomo imeli dovolj sredstev za ureditev in organiziranje čuvajske službe, več bo divjadi in več bo lovskega užitka, enakopravnost med člani zelene bratovščine pa bo dejanska, ne samo na papirju. Kolektivna odgovornost za lovišča Ko se je lovska organizacija organizacijsko in gospodarsko utrjevala, se je razvijala in rastla tudi skrb za lovišča in divjad. Toda tudi odgovornost za lovišča ni vzklila samoniklo, morali smo jo vcepljati ob raznih priložnostih in na različne načine. Spoprijeti smo se morali z miselnostjo lovcev iz predvojne dobe. Tedaj so bili zakupniki - gojitelji bele vrane, zato gojitev ni bila popularna, ni bila obče lovsko načelo. Razčistiti je bilo treba tudi pojem lova. Ali je lov samo streljanje, ubijanje, poln nahrbtnik in lepa trofeja? Ali ni lov tudi opazovanje in ocenjevanje divjadi v lovopustu, ugotavljanje staleža, uničevanje škodljivcev, kontrola skrbno pripravljenih solnic? Končno smo postavili načelo: Kdor goji, ta naj tudi lovi! Za gojitev in kontrolo lovišč so potrebni ljudje in denar. Od družin smo zahtevali, da postavijo poklicne in pomožne lovske čuvaje. Ugovorov proti organiziranju take nadzorne službe je bila dolga vrsta. Mnogi so govorili: Vsi lovci smo čuvaji! Odgovarjali smo, da bi vsak lovec moral biti tudi čuvaj! Ker pa danes še nismo vsi lovci čuvaji, saj nas ovirata zaposlitev in oddaljenost od lovišč, moramo pač najti tovariše, ki bodo dnevno v lovišču. Ker bodo opravljali tam tudi naše naloge, jih bomo primerno nagradili. Vprašanje nadzorne službe smo zaostrovali posebno v tistih družinah, ki so imele zanjo materialne pogoje, niso pa dovolj dobro gospodarile. Novim poklicnim in pomožnim čuvajem je bilo treba dati osnovno znanje, da bi dobro opravljali nadzorno službo. Zato smo priredili več tedenskih tečajev za čuvaje. Mnoge družine so toplo pozdravile to pobudo. Na tečaje niso poslale samo čuvajev, ampak tudi lovce začetnike. Nekaj kolektivov stoji sicer še ob strani, toda upam, da to ne bo več dolgo trajalo. Uvedli smo tekmovanje v pokončevanju roparic in škodljivcev. Vsak član je moral ob zaključku leta dokazati, da je pokončal določeno število roparic. Če ni nabral dovolj točk, je moral manjkajoče plačati v poseben sklad, iz katerega so dobili praktične nagrade najbolj marljivi čuvaji. OLZ je družine z najboljšim količnikom še posebej nagradila. Čeprav je imelo to tekmovanje nekatere pomanjkljivosti, je bilo vendar uspešno. Lovci poznajo lovišče tudi v lovopustu in ne pomišljajo več, koliko stane naboj, če imajo pred seboj roparico ali škodljivca. Dosegli smo stanje, ko smo nadaljnje reguliranje staleža roparic lahko popolnoma prepustili družinam. Ni gojitve brez krmišč, napajališč, solnic, lovskih steza, prež itd. — na te stvari smo družine stalno opozarjali. Zahtevali smo poročila, ki smo jih tudi kontrolirali. Ob veliki nasaditvi fazana smo še posebno opozarjali na krmišča, da ne bi lepa lovna perjad skupno z vloženimi sredstvi propadla. Tudi tu je led prebit. Na precejšen odpor smo naleteli, ko smo začeli priporočati nabavo žive divjadi. Družine niso razumele pomena osvežitve krvi, za nasaditev novih vrst divjadi je bilo malo zanimanja. Zopet je bil denar tisti, ki je podpiral zaostalce v njihovem rovarjenju. Ne smejte se, ko vam zaupam, da je pred leti družina z 8000 ha velikim loviščem naročila za osvežitev krvi 4 zajce in za nasaditev eno fazanjo družino. Tako je bilo, ker menda ni bilo denarja. Danes je drugače. Letos smo spustili v naša lovišča 764 fazanov, spustili pa bi jih še več, če bi jih bilo dovolj na razpolago. Še bi lahko našteval področja, na katerih smo delali, da smo vcepili zavest kolektivne odgovor-» nosti za dobro upravljanje lovišč. Ali besede so eno, številke pa drugo. Zadnje so gotovo bolj prepričevalne, zato naj jih nekaj navedem. Izdatki za plače in nagrade čuvajskemu osebju so znašali v preteklem lovskem letu 1295170 din. Ti izdatki so se v primeri s prejšnjim letom zvišali za 113 °/o. Za nabavo žive divjadi je bilo izdanih preko 250 000 dinarjev, za pripravo krmišč, solnic, prež, za pasti in krmo za zimsko krmljenje je bilo porabljenih 327127 dinarjev. Skupni znesek za gojitev in razplod je bil za 150 °/o večji od zneska, izdanega v ta namen v prejšnjem letu. V enem letu so bile zgrajene 4 lovske koče (od teh je ena bolj podobna vili kot koči) in narejenih čez 8 km lovskih steza. Ti objekti so vredni skoraj dva milijona. Ker so družinske blagajne obremenili samo s 532 808 dinarji, pomeni to, da je vrednost skoraj poldrugega milijona dinarjev izkazana v prostovoljnem delu in prispevkih v materialu. Gornji podatki nam povedo, da so dali naši lovci v enem letu 22 dinarjev za upravljanje in izboljšanje vsakega ha lovne površine; da je vsak član prispeval 1170 dinarjev za nadzorno službo, 524 dinarjev za nabavo in prehrano divjadi, za lovske objekte pa 484 dinarjev v denarju in 1330 dinarjev z delom in materialom. Takih izdatkov člani ne bi zmogli, krili so jih tudi dohodki iz lovišč in izredni dohodki družin. Samoupravljanje ali anarhija? Na vprašanje, postavljeno v naslovu tega članka, po vseh teh dejstvih lahko prav jasno odgovorim: Gremo naprej! Povedal sem tudi, zakaj gremo naprej in kako bomo morali delati tudi v prihodnje, da bo naš razvoj tak, kot si ga želimo lovci, in tak, kot ga od nas pričakuje družba. Opozoril bi pa še na pojav, dva, s katerima se bomo morali kaj kmalu spoprijeti, da nam ne bosta napravila škode. Dve leti že govorimo o novem zakonu o lovstvu in o lovskem samoupravljanju. V rokah smo imeli osnutek novega zakona in dali smo svoje pripombe. Vsi ga nestrpno pričakujemo, saj nam bo v marsičem olajšal bodoče delo, kar je na še važnejše, razvoju slovenskega lovstva bo odprl nove perspektive. V tej zvezi bi opozoril na prvi negativni pojav, ki najbrž ni zrasel samo na našem področju, ampak se skoraj gotovo pojavlja tudi drugod. Pri razpravah, kakšna naj bodo v smislu osnutka nova lovišča, so se namreč pojavile številne egoistične težnje posameznikov, ki se kažejo tudi v nekaterih predlogih za reorganizacijo lovišč. Če ne bomo pazljivi in bodo te težnje prevladale, ne bomo dosegli cilja in napravili takih lovišč, ki bodo najboljši temelj našemu lovstvu. Vendar se pri tem pojavu ne bi mudil, ker je vprašanje novih lovišč in meja temeljito obdelal predsednik Lovske zveze LRS tov. dr. Jože Benigar v svojem zadnjem članku. Tako jasno je postavil osnovna načela, da je vsako dodajanje odveč. Borci za ohišnice naj članek skrbno prečitajo in konec bo njihovih apetitov in nepotrebnih sporov. Pereč se mi zdi tudi drugi pojav, ki se kaže v zlonamernem tolmačenju lovskega samoupravljanja. Ta pojav nam lahko zelo škoduje, ker lahko razdvoji naše vrste. Nastopajo namreč tovariši, ki iz nestrpnosti in nepoznavanja objektivnih in subjektivnih sil že danes terjajo nekaj, kar bo možno uresničiti šele čez nekaj let, ko se bodo zares izoblikovala načela lovca socialistične družbe in bo ta nova lovska morala prešla tudi v lovčevo zavest in hotenje. Krog teh nergačev je obremenjen s staro miselnostjo, vse družbene spremembe so šle mimo njega, ne more in noče jih dojeti, hoče pa, da bi samoupravljanje služilo njegovi rehabilitaciji, utešilo njegove apetite in zadostilo njegovi ambicioznosti. Ti tovariši so taki kot tisti delavec, ki je šele včeraj prišel v tovarno, drugi dan pa je najbolj glasno kričal: Razdelimo si dobiček! Nevaren je ta krog tudi zato, ker spretno uporablja terminologijo sodobne družbene stvarnosti, da bi tako zakril svoje zaplotnišlte namene. Vseeno mu je, kdo mu sledi. Celo računa z dejstvom, da je v naših vrstah nekaj sopotnikov, ki jim je odveč vsaka kontrola, odgovornost in obveznost. Ti novi ljudski tribuni kaj radi uporabljajo besedne igre, ki užigajo med zaostalci. S svojo demagogijo lahko povzroče težke posledice in porušijo marsikak uspeh, ki smo ga dosegli v zadnjih letih. Zato bodimo budni. Če bo treba, bomo morali mrtvake pravočasno pokopati. Slovensko lovstvo je šlo in bo tudi naprej šlo po začrtani poti. Samoupravljanje nam bo poleg dobrin prineslo tudi nove dolžnosti in obveznosti do lovišč in divjadi. Skupnost, ki nam je izročila v upravljanje lovišča, to od nas zahteva. Ker mislimo pošteno, bomo delali tako, kot zahtevajo interesi skupnosti. Družbene kontrole, ki bo bedela nad nami, se ne bojimo, celo pozdravljamo njeno pomoč. IZVRŠUJMO SKLEPE OBČNIH ZBOROV LOVSKIH ORGANIZACIJ* Tone Hafner Ko je občni zbor Okrajne lovske zveze Kranj pred nekaj meseci analiziral delo lovskih družin in Okrajne lovske zveze same, je ugotovil, da je treba temeljito spremeniti vsebino in način dosedanjega dela, in sicer zato, da bo lovska organizacija izpolnila naloge, ki jih ji nalaga sedanja družbena ureditev. Te spremembe terja predvsem dejstvo, da lovišče ni več nekaj, v čemer bi se individualno izživljal po-sameznik-zakupnik, ampak ga upravlja kolektiv lovcev, ki so organizacijsko povezani v lovski organizaciji. Ta lovska organizacija pa se vključuje v družbeni program države. V tem je jedro vsebine dela in napotilo, kako moramo lovstvo in lov ocenjevati in kako usmerjati delo in življenje lovskih organizacij. Spoznanje, da je to tako in da je tudi v lovstvu treba družbene zavesti in discipline, nam vliva čvrsto voljo, da odločno stopamo naprej po začrtani poti. Tudi uspehe, ki smo jih že dosegli, moramo ocenjevati s tega vidika. Da bi lovska organizacija kranjskega okraja dejansko odigrala vlogo, ki jo ji je naložila skupnost in da ne bi ostalo le pri lepih besedah, ki so bile izrečene na letnem občnem zboru Okrajne lovske zveze, smo začeli sprejete sklepe takoj uresničevati. Tako v Zvezi kot v lovskih družinah smo posvetili najprej vso skrb organizacijski in kadrovski okrepitvi strokovnih odsekov, in sicer tako odsekov za gojitev parkljaste kot odsekov za gojitev dlakaste in pernate divjadi. Na posvetu zastopnikov vseh lovskih družin sredi maja pa so bile sprejete še naslednje smernice za delo: Kot začetek pravilne gojitve parkljaste, dlakaste in pernate divjadi naj vse družine organizirajo načrtno opazovalno službo. Z opazovanjem bomo spremljali vse leto življenje divjadi in spremembe med njo. Ugotovljeno stanje bodo odseki analizirali na svojih sejah ali na sejah upravnih odborov, važnejše ugo- * Na letošnjem občnem zboru OLZ Kranj sta zastopnike Lovske zveze LRS izredno prijetno presenetili poročili Odseka za gojitev parkljaste in Odseka za gojitev dlakaste in pernate divjadi. Oba odseka sta začela delovati v okviru Okrajne lovske zveze v pretekli poslovni dobi. Taki odseki delujejo tudi v lovskih družinah. Obe poročili, ki sta sloneli sicer še na nepopolnih podatkih, sta pokazali, kako velikanske možnosti ima urejena, disciplinirana, skratka dobra lovska družina tudi za gospodarstvo v lovišču, ki ga upravlja. Članek, ki ga je napisal vodja Odseka za gojitev parkljaste divjadi, je lahko pobuda lovskih družinam tudi v drugih okrajnih lovskih zvezah, da delavnost OLZ Kranj na tem področju v tej ali drugi obliki posnamejo. — Ur. tovitve pa tudi na družinskih posvetih. Zaključki takih sej ali sestankov naj bodo dvojni: privi naj vsebujejo sklepe za konkretne operativne ukrepe, točne ugotovitve opazovanj pa se vpišejo v knjigo evidence ali v lovski kataster, kamor pač spadajo. Načelne smernice za delo strokovnih odsekov vsebujejo družinski pravilniki in poslovniki, konkretne naloge pa izhajajo iz posebnih problemov, pogojev in stanja posamezne lovske družine. Zato jih tukaj ne navajam. Organizacijsko in strokovno znanje črpajo odseki v lovski literaturi in pri izkušenih lovcih, po razmerah v loviščih in lovskih družinah pa takoj ukrepajo. Ker je na lanski lovski razstavi, prirejeni v Kranju, večina lovskih družin želela poleg lovskih trofej prikazati tudi svoje delo, je upravni odbor Okrajne lovske zveze sprejel za 1954. leto sklepe, ki bodo tak prikaz dela in uspehov v celoti lahko omogočili. Ti sklepi so naslednji: a) delo posameznih lovskih družin v 1954. 1. naj se prikaže na letnih zborih lovskih družin, ob letnem občnem zboru Okrajne lovske zveze pa bodo lovske družine prikazale svoje delo in uspehe v razstavnem prostoru Okrajne lovske zveze, b) prikaz naj se izvrši tako, da bodo prikazani predmeti čimbolj poučni in vzgojni za nadaljnje delo lovskih družin in Okrajne lovske zveze, c) lovske družine izvršijo prikaz dela samostojno in samoiniciativno ter v lastni režiji, č) za ocenitev dela lovskih družin se določi ocenjevalna komisija, ki jo sestavljajo zastopniki lovskih družin in strokovnih odsekov Okrajne lovske zveze, d) kot priznanje za vzorno, prav dobro in dobro delo lovske družine podeli Okrajna lovska zveza diplome in denarne nagrade. Delo lovskih družin se bo ocenjevalo po naslednjih točkah: 1. Za organizacijo in uspehe opazovalne službe odsekov za gojitev in varstvo parkljaste, dlakaste in pernate divjadi se prizna do 10 točk. V tej zvezi se bodo ocenjevali organizacija obhodov in njih rezultati ter analiza in rezultati opazovanja divjadi na osnovi predloženih pismenih dokazov. Pri ocenjevanju opazovalne službe se bodo upoštevale tudi opazovalne naprave kot n. pr. steze in preže. 2. Za notranje poslovanje lovske družine s posebnim poudarkom na poslovnik, strokovno evidenco in lovski kataster se prizna do 10 točk. Tu se bo ocenjevalo organizacijsko in administrativno poslovanje lovske družine v celoti. Za poslovnik doseže lovska družina lahko do 5 točk; v primeru, da lovska družina nima poslovnika za 1954. leto potrjenega od Okrajne lovske zveze, se ji pri ocenjevanju odšteje pet točk. 3. Za delo pri gojitvi se prizna do 15 točk. Ocenjevali se bodo: gojitveni odstrel, za kar je treba predložiti trofejo in spodnjo levo čeljust ter podatke o teži živali; predložitev spodnje čeljusti je obvezna tudi za vse odstreljene srne in košute; spolno razmerje, ukrepi za osvežitev krvi, urejenost krmišč, solnikov, napajališč, objekti za gojitev (voljere) itd. 4. Za delo pri varstvu divjadi se prizna do 15 točk. Pod tem poglavjem se bo ocenjevala čuvajska služba, in sicer tako, da se za honorar- nega pomožnega čuvaja priznajo tri točke, za stalnega lovskega čuvaja pa pet točk. Lovski družini, ki nima pogodbenih lovskih čuvajev, se odšteje pet točk. Od uplenjenih roparic je treba hraniti vse dokaze, ker se brez njih ne bodo priznale odstreljene roparice. 5. Za vzgojo članstva se prizna do 20 točk. Za ugotovitev uspehov na tem področju je treba predložiti dokaze o predavanjih in seminarjih, in sicer tako, da se poslušalci predavanj podpišejo na polo. Nadalje se bo upošteval odstotek članov, ki imajo knjigo Naš lov, število člankov, ki so jih člani lovske družine prispevali za Lovca, uspehi pri' polaganju lovskih izpitov in podobno. 6. Za konserviranje in pripravo lovskih trofej se prizna do 10 točk. Trofeje se bodo ocenjevale po številu, pripravi in: izgledu. 7. Za lovsko kinologijo se prizna do 10 točk. Stanje kinologije se bo ocenjevalo po številu čistopasemskih psov in po njihovem šolanju. Ocenili se bodo tudi uspehi psarn. 8. Za gospodarsko urejenost in sposobnost lovske družine se prizna 5 točk. Pod to točko se bo ocenjevalo splošno gospodarsko in finančno stanje lovske družine, gospodarjenje lovske družine in vse investicije. 9. Za splošno urejenost razstave lovske družine se prizna do 5 točk. Komisija bo pod to točko upoštevala izgled in ureditev razstavljenih predmetov. Na sestankih upravnih odborov in družinskih posvetov je bilo opaziti veliko zanimanje in resno voljo, da ta program v letošnjem letu uspešno izvršimo. Ponos in zavest članov ne bosta dovolila, da bi pri letnem obračunu posameznik ali lovski kolektiv kot celota zakrivil, da ne bo storjenega kar največ po najboljši volji in sposobnosti. Zato sem prepričan, da se bo lovstvo v kranjskem okraju kmalu približalo ravni, ki jo od njega pričakuje družba. Pozivam tovariše lovce, da s skupnimi napori iščemo oblike in vsebino svojega dela. Zato povejte svoje misli, izmenjajmo izkušnje, pišimo o njih v naš list, da bomo drug drugemu pomagali, skupnosti pa koristili. BESEDA O LOVSKIH TROFEJAH Franc Eržen Ne samo po puški in psu, tudi po trofeji spoznaš lovca. O trofejah imajo namreč naši lovci zelo različna mnenja, zelo različne nazore in z njimi zelo različno ravnajo. Kar poglejmo njihove zbirke, pa bomo to prav lahko ugotovili. Predvsem bomo med trofejami pogosto našli rogovja in roglje mladih plemenjakov, ki bi morali še dolgo ostati v lovišču in množiti svoje dobre zasnove. So lovci, ki si žele čim več trofej in se ne ozirajo na to, ali so njih nosilci pravilno odstreljeni ali ne. Samo da so trofeje! Takim lovcem, ki pravzaprav ne zaslužijo tega imena, bi lahko rekli »zbiralci roženine«. Drugim ni toliko za veliko število, več jim je za kakovost trofej. Cim več kapitalnih živali položiti na dlako, to je njihova želja! Koliko pa je vmes triletnih srnjakov in petletnih gamsov, se ne sprašujejo. Tretjim ni za veliko število in ne za same dobre trofeje. Veselje imajo že, če uplenijo nekaj, kar res odgovarja pisanim in nepisanim gojitvenim pravilom. Tem tretjim bi lahko rekli, da so lovci — gojitelji. Imamo pa tudi take, ki sploh ne streljajo zaradi trofeje, temveč love samo zaradi mesa. Kaj lahko jih spoznamo po njihovih trofejah! Za te mesojede niso trofeje sploh nič vredne! Izkuhajo jih samo zato, ker predpisi zahtevajo, da jih morajo dati v pregled, — sicer bi jih sploh ne hranili. In kakšne so njihove trofeje? Take, da lovca, ki ima smisel, spoštovanje in ljubezen do lova, divjadi in zato tudi do trofej, strese mraz! Komaj za silo so skuhane, kosci mesa, kože in dlake visijo na njih! Kost je rjava, umazana, po rogovih ali rogljih visi še vse polno loja, ki se je nabral pri kuhanju. Taki ljudje ne bi smeli nositi lovskih pušk. Če delajo tako iz neznanja, naj vzamejo v roke lovske strokovne knjige in časopise in hodijo naj na lovska predavanja, da se bodo naučili vsaj nekaj več kot samo streljati. Streljačev je namreč kmalu preveč, dobrih lovcev pa nikoli. Na kratko bom opisal, kako pripravim trofejo. Če ve kdo kaj boljšega in bolj praktičnega, naj pove. Jaz in z menoj še marsikdo mu bo prav hvaležen. Uplenjenemu srnjaku n. pr. olupim, čim-prej je mogoče, z lobanje kožo in meso. Nato odžagam s primerno žago toliko lobanje, kot je želim imeti pri rogovju. To delam zelo skrbno, da ne zažagam postrani. Nato dam trofejo kakega pol dneva v mrzlo vodo, da izvleče voda iz kosti in ostankov mesa vso kri. Potem kuham lobanjo tako dolgo, da z lahkoto odstranim vse meso, nikakor pa ne predolgo, da kost ne razpade. Pazim tudi, da ne pride rogovje predaleč v vodo, da ne bi izgubilo svoje naravne barve. Ko je vse meso odstranjeno, jo umijem v vroči vodi, da odstranim tudi ves loj, ki se je pri kuhanju prijel rogov. Nato ovijem lobanjo s čistimi platnenimi krpami, ki jih natlačim tudi v lobanjo. Trofejo postavim v primerno posodo. Najboljša je steklena ali porcelanasta, ki ne rjavi. Na lobanjo nalijem vodikovega dioksida ali superoxida, ki pa naj ne bo preko 30%. Tako pustim trofejo tako dolgo, da postane kost lepo bela. Paziti pa moram, da vodik ne pride na rogovje, ker bi sicer postalo belo in bi izgubilo na lepoti. Paziti moram tudi, da si z vodikom ne zmočim rok in si tako ne povzročim neprijetnih opeklin. Trofejo pribijem na pripravljeno deščico. Na deščico napišem kraj in dan uplenitve. Tako je trofeja pripravljena, kot je treba, in mi je živ, dragocen spomin. LOVEC V MESECU JULIJU Lenart Z. - Podjelovčan Me dolgo je okrog podil, — ko pa začul je »druge« glas, tja tekel je — v smrt ... bedak! V vročem mesecu juliju, ko je sredi gozda v senci mogočnih dreves najprijetneje, nas bo prav gotovo že zaradi tega lovišče pogosto privabilo od vsakdanjega dela k naši divjadi. Če bomo tu ugotovili te ali druge pomanjkljivosti, jih odpravimo. Naša pozornost pa naj velja v prvi vrsti raznim škodljivcem. Mladiči ujed so večinoma že godni. Če se še niso speljali, bomo po potrpežljivem čakanju prav lahko prišli do živega tudi starim. Ti namreč prinašajo pogosto hrano nenasitnemu naraščaju. Če pa so mladiči gnezdo že zapustili, poizkusimo privabiti te škodljivce tako, da oponašamo glasove mladičev. Te lahko dobro posnemamo z navadnim klicem iz leske, sličnim čvenku. Iz svoje izkušnje vem, da je tak način vabljenja pogosto uspešen, ker so mladiči in stari še vedno radi skupaj. Oponašanje privabi mlade, pa tudi stara dva. Mlade lisice so se že razlezle po loviščih. Če jih je preveč, bodo delale med drugo divjadjo škodo. Zajčji rod se je ponovno razmnožil, že tretjič lahko opazujemo zajčje ženitovanje. Poljska in gozdna perjad še ni povsem do-rastla. Zato potrebuje še vedno naše zaščite. Potrebno je pregledati solnice. Če so prazne, jih znova napolnimo. Če še nismo poskrbeli za zimsko krmo srnjadi in jelenjadi, je zadnji čas, da to storimo. Seno iz višjih leg, ki ga navadno kose šele v juliju, je (posebno za jelenjad) mnogo boljše kot seno z nižinskih travnikov. Boljša kot seno je detelja. Prav dobro pa bo teknil posebno srnjadi snop ovsa, ki ga bomo poželi, še preden oves dozori. Vsa ta dela opravimo vestno, prej ali slej bomo opazili koristne posledice. Kdor je prišel na vrsto za odstrel srnjaka, ima v tem mesecu seveda tudi s tem lovom veselje. Sicer je sedaj rogača že težje dobiti na muho, ker ne prihaja več tako redno na travnike. Če je v bližini njegovega stalnega bivališča kakšna poseka, ga tu počakamo ali previdno zalezemo. Ker se bliža prsk, je sedaj naj-pripravnejši čas, da poiščemo in odstrelimo slabe, za razplod neprimerne živali, take, ki imajo kržljavo rogovje ali so sicer slabotni. Močni srnjaki z dobrim in pravilno rastlim rogovjem morajo ostati, da bodo kot plemenjaki ustvarili zdrav in močan rod. Zato bodimo pri odstrelu zelo previdni. Omenil sem že, da se bliža prsk srnjadi. Prve pojave prska opazimo navadno že v za- četku julija. Takrat se začne srnjak vsiljivo kre-tati okrog sme, ki se mu spočetka umika in beži pred njim. V divjem diru se podita čez drn in strn, dokler se ne upehata. Šele nekako proti koncu julija je srna zrela za oploditev. Razvoj prska nam pokažejo močno izhojeni kolobarji okrog dreves ali štorov. Oploditev se običajno izvrši med 25. julijem in 10. avgustom, pri nekaterih srnah prej, pri drugih pozneje. Konec julija in v začetku avgusta se začne lov na srnjaka na klic. Sicer se mi zdi ta lov nekoliko kmt (v nekaterih državah je prepoveda), vendar je v terenih, kjer ni travnikov ali posek, skoraj edini način, da pridemo do prebrisanega, za odstrel godnega starca. Vsekakor pa je priporočljivo, počakati s tem lovom vsaj do 1. avgusta, da opravi srnjak svojo dolžnost, To velja zlasti za lovišča, kjer so srnjaki proti srnam v znatni manjšini. Sedaj pa še na kratko o klicu, ki pravzaprav ni nikaka umetnost. Glavno je, da se previdno in tiho približamo mestu, kjer se srnjad rada zadržuje. Važno je tudi, da ne vleče veter v smer, od koder prihod srnjaka pričakujemo. Glasove posnemamo na več načinov. Najpreprostejši, pa tudi najnavadnejši glas je tako imenovano pivkanje, drugi je javkanje, tretji pa vekanje. S temi glasovi se oglaša vsa srnjad. Vrsta glasu je odvisna od razpoloženja srne, srnjaka ali mladiča. Najprej zapiskamo bolj nalahko dvakrat, trikrat ali štirikrat fip-fip-fip, in sicer v presledkih 3 do 4 sekunde. Nato klic po desetih sekundah zopet ponovimo in po desetih do dvajsetih sekundah še enkrat. Potem čakamo in pozorno opazujemo okolico. Čez pet minut ves klic še enkrat ponovimo, nato mirujemo kakih pet minut. Po preteku tega časa poizkusimo lahko tudi z drugimi glasovi, za katere pa moramo imeti posebne piščalke. Nato čakamo pet do deset minut, vmes pa nekajkrat narahlo zapivkamo. Ko smo s tem muziciranjem končali, počakajmo na mestu še pet do deset minut. Če začutimo srnjaka v bližini, pa se noče približati, se obrnimo v drugo smer in se prav narahlo oglasimo. Srnjak naj dobi vtis, da se srna oddaljuje. Klic, ki posnema vekanje, ni priporočljiv, ker navadno srnjad zbega in oplaši, ne pa privabi. V glavnem po moram reči, da je uspeh pri tem lovu v veliki meri odvisen od raznih okoliščin, predvsem pa od srnjakovega razpoloženja. Zdaj ti rogač pridrvi kot podivjan konj, drugič se neslišno pritihotapi, vohajoč po tleh, tretjič pa te kaka starina previdno obide. Zelo verjetno je začutil tvoj dah, ki je zanj močnejše opozorilo kot vabljivi klic. Še večkrat pa se se- veda zgodi, da rogača ni, saj v vsaki gošči ni srnjaka, kakor tudi v vsaki luknji ni raka. Ne odzove pa se srnjak tudi takrat, ko bdi nad njim gospa srna. Če se srnjak klicu odzove, mora lovec, preden skrivi prst, ugotoviti kakovost prihajača. To je pri klicu še najlažje, ker pride srnjak zelo blizu lovca. Če spoznaš v visoko rogatem gospodu dobrega plemenjaka, si ga dobro oglej in mu privošči še nekaj let življenja. Ne bo ti žal, kajti preden bo rogač goden za odstrel, bo zaplodil še močne potomce, sam boš pa vesel, da imaš v lovišču močno žival. Kakšnih klicev oziroma vabil se poslužujemo? Za pivkanje je dober navaden klic, tako imenovani čvenk, ki ga uporabljajo tudi šoj ar ji za vabljenje šoj. Znano pa je, da to Vabilo prav rado odpove. Bolj zanesljivi so umetno napravljeni klici. Ti klici imajo pripravo, da glas lahko1 poljubno zvišamo ali znižamo. Seveda pa bo lovec, ki še nikoli ni slišal sme pivkati, težko pogodil pravi glas. Obrniti se bo moral na veščega lovskega prijatelja, ki ga bo o vsem poučil. Kdaj je najprimernejši čas za klic, je težko reči. Vroč, miren dan je najboljši. Dnevni čas ni tako važen. Srnjak pride namreč na klic, če je razpoložen, ob vsakem dnevnem času. Toliko o lovu srnjaka na klic. V zeleni praksi pa bo vztrajni lovec doživel še marsikaj in se tudi v tem lovu izpopolnil. Začetnik naj vzame v roko Naš lov I. del, kjer je tudi ta lov prav dobro opisan. O PIŽMOVKI IN KAKO JO LOVIMO Milan Šušteršič Želji, izraženi v oprtniku Lovca, da bi kdo opisal pižmovko in najuspešnejše načine lova na to žival, sta me vzpodbudili, da dopolnim opis pižmovke v drugem delu Našega lova. Podatke, ki jih navajam, sem zbral od »lovcev na pižmovko« v Prekmurju. Temelje torej pretežno na praksi in na opazovanjih. Pižmovka se je pojavila v Prekmurju že 1933. leta. Verjetno je prišla k nam po Rabi, Zali, Krki, Ledavi in Muri iz Češkega, kamor so jo zaradi dragocenega krzna nasadili iz Amerike. Ker te vode niso povezane, se je selila tudi po kopnem. Pižmovka ima namreč zelo močan selilni nagon. Zato se hitro širi, iščoč dobre življenjske pogoje pa tudi mir, saj pogostih vznemirjanj ne prenese. Po vodah se ne seli samo navzdol, temveč tudi proti toku. V Prekmurju se je pižmovka zelo hitro razmnožila, saj ima na leto kar štirikrat mlade, in sicer šest do osem v vsakem gnezdu. Prvi mladi rod skoti mladiče še v istem letu. Ker pa so pri nas pižmovko zelo lovili, se je njen stalež močno skrčil. Lov nanjo je bil namreč zelo donosen, ker se kože prilično dobro plačujejo. Pred drugo svetovno vojno so bile za pižmovko razpisane Svoja bivališča ima pižmovka v bregovih in obalah tudi nagrade, da bi tako čimbolj omejili precejšnjo škodljivko. Da bi približno ocenili gibanje staleža pižmovke v Prekmurju, navajam plen nekega lovca, ki je lovil z vsemi pripomočki razen s puško. V posameznih letih je ujel naslednje število pižmovk: 19 (1935. leta), 35 (1936), 50 (1937), 200 (1938), 300 (1939), 180 (1940), 190 (1941), 150 (1942), 60 (1943), 1944. in 1945. leta ni lovil, 110 (1946), 112 (1947), 200 (1948), 180 (1949), 90 (1950), 60 (1951), 45 (1952), 30 (1953). Če te številke pomnožimo z deset, bomo dobili približno število v Prekmurju uplenjenih pižmovk v zadnjem dobrem desetletju in pol. Da je bil lov na pižmovke res donosen, potrjuje dejstvo, da se je veliko ljudi v Obmurju bavilo izključno samo z lovom na pižmovko. »Bili so penezi,« mi je rekel stari, izkušeni lovec, ko mi je o vsem tem pripovedoval. Pižmovka spada v razred gledalcev in v rod miši. Precej je podobna podgani, je pa nekoliko večja. Do 30 cm dolžine doseže po telesu, sam rep pa je dolg do 25 cm. Rep je sploščen in pokrit z luskami. Značilne so noge. Zadnji sta močnejši od prednjih, med prsti močno porasli z dlako, ki nekako nadomešča plavno kožico, kot jo imajo vodne živali. Pri plavanju potegne prednji nogi v »kožuh«, z zadnjima se odriva in z repom krmari. Iz vode ji gleda le del glave, da lahko diha. Če je v nevarnosti, vznemirjena ali na lovu, plava samo pod vodo in pride le od časa do časa nad vodo po zrak. Ušesa ima kratka, kar je značilno za vodno žival, oči majhne, dlako gosto, da jo varuje pred mokroto. Na hrbtni strani je temnorjava, z bokov rdečerjava, po trebuhu pa rjavosiva. Mladiči so najprej rožaste barve, nato rjave, kasneje posive in so precej podobni podgani. Po šestih mesecih se obarvajo kot odrasli. Samec ima ob spolnem organu dve žlezi, katerih tekočina ima duh po pižmu. Ta duh je posebno močan ob parjenju. Med parjenjem bijejo samci srdite borbe za samice. Pižmovka je užitna. Samcu pa je treba takoj odstraniti žlezi, sicer zaudarja meso po pižmu. V Prekmurju mesa pižmovk ne jedo, saj je po naših krajih razširjena celo vera, da ima pižmovka strupen ugriz. Na suhem pižmovka ni tako okretna kot v vodi, kjer ujame marsikatero ribo. Živi najrajši v mirnih vodah počasnega toka, in sicer tam, kjer je največ vodnega rastlinja, zlasti pa šaša, katerega koren ji je glavna hrana. Vodovja hitrega teka ji niso všeč, prav tako tudi ne kame-nita ali peskovita tla. Poleg šaša je rada še mlečno koruzo, povrtnino in sadje. Zato zahaja od voda na bližnja polja in vrtove, celo okoli Lov z bobnom in mrežo hiš pobira razne odpadke. Koruzo odnaša kar v storžih, stebelce paprike ali paradižnika odgrizne in ga s sadeži vred odnese v svoje bivališče. Poleg rastlinske hrane uživa tudi polže, rake, žabe, ribe, ribje ikre itd. Sicer pa ji je meso prava poslastica. Svoje žrtve, ki jih umori, vedno poje. Spravi pa se tudi na veliko večje živali, kot je sama. Zato je popolnoma verjetna trditev lovca, ki v oprtniku navaja, da je piž-movka napadla lovsko psico. V rovih, v katerih so pižmovke izkopali, so često naleteli na okostja, predvsem ribja, in sicer precej velika. Pižmovka je nočna žival. Podnevi se zadržuje v svojem bivališču, ponoči pa si išče hrano v vodi pa tudi na suhem. Rano v jutru se vrača v svoje rove. Če jo opaziš tudi podnevi, pomeni, da je število pižmovk zelo narastlo, ali pa jo je kaj prepodilo iz bivališča. Nahajališča pižmovk je lahko ugotoviti po sledovih, ki jih puščajo v blatu ali snegu. Svoja bivališča pa ima pižmovka v bregovih in obalah. Vhod vanja je vedno pod vodo. Če voda upade in pride tako vhod na suho, skoplje pižmovka takoj novo luknjo pod vodo in jo poveže s prvim rovom. Rov je 15 do 20 cm širok in se vzpenja poševno navzgor. Dolg je tudi do 3 metre. Rov se razširi v nekak kotel, pravo bivališče pižmovke, ki je do pol metra širok in do pol metra visok. Ta kotel je navadno kakih trideset cm pod površino zemlje. Iz kotla pelje navzgor ožji rov, navadno dva, ki sta z zunanje strani pokrita z listjem ali travo. Stranska rova služita pižmovki za zračenje, nikdar ne kot zasilni izhod. V kotlu se namreč počuti popolnoma varno, ker ima izhod pod vodo. Poleg glavnega bivališča ima v bližini še manjša skrivališča, v katera se zateče, kadar ji preti nevarnost. Svoje rove in kotle izkoplje sama z zelo močnimi kremplji. Če živi pižmovka v takih vodah, ki pozimi zamrznejo, zapusti v pozni jeseni bivališča v bregovih in si jih napravi sredi vode iz naneše-nega vodnega rastlinja. Ta zimska bivališča so tako velika, da segajo celo meter ali dva iznad vode. Kotel v njih je prav tako obširen kot kotel v bivališčih v bregovih. V zimska bivališča si nanese tudi hrane, ker zime ne prespi kot polh. Tudi to bivališče ima izhod pod vodo. Pižmovka dela veliko škodo zlasti s tem, da prekoplje, ko dela svoje rove in bivališča, bregove in nasipe, ki se zaradi tega večkrat porušijo, da nastanejo poplave. Veliko škodo povzroča tudi ribištvu, ker lovi ribe in uničuje ribje ikre. Če se preveč razmnoži, pa trpe škodo tudi kmetovalci, vrtnarji in sadjarji. Pižmovka ima več uničevalcev: vidro, dihurja, podlasico, sovo, zlasti pa človeka. Človek jo lovi na več načinov. Predvsem mora ugotoviti nahajališča in bivališča pižmovk. Te ugotovi, kot sem že omenil, po sledovih, po sveže izkopani zemlji, izhojenih stezah itd. Zanesljiv znak, da je pižmovka v bivališču, je motna voda okrog vhoda v rov v zgodnjih jutranjih urah. Ko odide namreč pižmovka v rov, skali vodo. Navajam nekaj načinov lova: Lov z mrežastim valjem ali bobnom: Iz mreže se napravi valj ali boben, ki ima na enem koncu odprtino 15 do 20 cm obsega. Ta odprtina se oži v obliki lija v notranjost kakih 20 cm globoko. Ko ugotovimo, da je pižmovka v luknji, pritrdimo s palicama boben ob izhodni rov in ga pustimo čez noč. Pižmovka, ki gre iz bivališča, stopi na koncu rova v luknjo bobna in gre v njegovo notranjost. Od tod ne najde več izhoda in se utopi. Pripetilo se je, da je ujel v tak boben lovec tudi po deset pižmovk, vso družino. Lov z bobnom in mrežo je sličen, le da pri tem lovu vstavimo boben v mrežo, ki z njo zapremo vse korito potoka ali reke. Lov s pastmi: Past nastavimo v rov, in sicer na panj, ki je v vodi. Na panjih pižmovke namreč rade pristajajo oziroma počivajo. Dobro je, če past pokrijemo z rastlinjem oziroma damo vanjo vabo (sadje, koren, ribo itd.). Namesto naravnih panjev lahko napravimo umetna po- Lov s pastjo Lov s sodom čivališča tako, da postavimo poševno na vodno gladino desko, in sicer tako, da je pol deske v vodi, pol pa nad vodo. Na desko položimo rastlinja, oziroma razno hrano. Lov z zankami: Navadna zanka iz žice naj obseže izhod luknje ob izhodu rova. Zanko seveda ob luknji pritrdimo. Tega načina lova se poslužujemo le izjemoma, če sicer ne moremo priti do uspeha. Lov s sodom: Navaden sod, ki smo mu v trebušastem delu napravili odprtino 30 X 30 cm, spustimo v vodo in ga napolnimo do polovice z vodo. Okrog soda pritrdimo deske, da lahko pižmovke na njih pristajajo. Nekaj hrane po- ložimo ob odprtino, glavno vabo pa damo v sod. Ko pižmovke hrano ob odprtini pojedo, opazijo v sodu še boljše kose. Spuste se vanj, a ven ne morejo več. Lov z izkopom: Če ugotovimo, da je piž-movka v bivališču, postavimo pred rov, ki vodi iz kotla, boben. Nato prebadamo zemljišče nad luknjo z jekleno palico. Če naletimo na kotel ali rov, se zemlja sesuje. Vznemirjena pižmovka zbeži skozi rov v vodo, da bi našla zavetje v zasilnem bivališču. Pri tem se ujame v nastavljeni boben. Če pižmovka ne zbeži in ostane v rovu, jo izkopljemo in pokončamo s palico ali puško, kar je zanesljivejše. Lov s puško: Na pižmovko čakamo ob mraku ali rano zjutraj. Pri čakanju moramo biti popolnoma mirni, ker je pižmovka zelo oprezna. Paziti moramo tudi na veter, sicer ne bo uspeha. Da si skrajšamo čakanje in verjetnost uspeha povečamo, si pomagamo z vabo, ki jo vržemo v vodo. Pri nas ustrele lovci navadno vodno kokoš (kokonjščico), ki jo puste ležati v vodi. Mišljenja sem, da bi se pižmovka uvrstila med lovno divjad, kar predvideva tudi osnutek novega zakona o lovstvu. Lov na pižmovko naj bi lovske družine dovolile nelovcem samo tam, kjer se pižmovka preveč razmnoži. Čeprav dela pižmovka v nekaterih primerih škodo, moramo namreč upoštevati tudi njeno korist, ki jo nudi s krznom in mesom. ■n'n-ili'ill|iniUni..i'.liiliii Lov s pastjo NOVOST V DOMAČI LOVSKI OPREMI France Avčin The better is the enemy of good Boljše je sovražnik dobrega Spodaj opisane dereze, oziroma žabice, so domač izum in domače izdelave. Narejene so bile predvsem kot dopolnilo modernemu gumastemu profiliranemu podplatu, ki je v zadnjih letih kovinsko okovje že močno izpodrinil ne le na planinskih, zlasti plezalnih čevljih, temveč še bolj na lovskih, saj je tiha hoja pri lovu osnovne važnosti. Ima pa ta podplat tole slabo stran: Kot je v skali, tudi mokri ali sneženi, če je sicer čista, in celo na suhi strmi travi nenadkriljiv, tako odpove popolnoma, če je skala poledenela, trava mokra, snežena, ledena; na gladkem, zlasti črnem vodnem ledu, pa še prav posebej. Človek se v takih okolnostih iznenada lahko znajde v veliki nevarnosti in nič koliko nesreč v gorah je že povzročil ta podplat, čeprav je na drugi strani omogočil večino novejših skrajno težavnih vzponov. To nevšečnost odpravijo domače dereze »Uni-versal«, in sicer za lovske namene že v polovični izvedbi v obliki šesterozobih »žabic« ali »mačkov«, ki se zaradi posebne patentirane konstrukcije lahko prilagode na poljubno obliko in vrsto čevljev vsake številke. Ime »žabica« izvira iz oblike starinskih izvedb, poznanih že za rimskih časov, ki so vse kovane v podobi štirih žabjih krakov s štirimi kaljenimi zobci. »Mački« pa kažejo na ostre mačje kremplje. Slika 1 predstavlja tako žabico (a). Če popustimo dva vijaka s priloženim ploskim ključem (b), lahko obe ozobljeni polovici v znatnem območju pomikamo vsaksebi, tako da lahko žabico popolnoma tesno pritisnemo ob podplat s svojimi štirimi nosilci obročkov. Na slikah 2, 3 in 4 je vidno, da je pri tem potrebno opreti čelno stran obeh zadnjih zobcev na sprednji rob pete, da se tako popolnoma prepreči drsenje žabice nazaj pri hoji navzdol in doseže res trdna povezava s podplatom. Najbolje si naravnamo žabico na podplat pri slečenem čevlju. Vijaka privijemo najprej s čelom ključa, nato pa žabico snamemo s čevlja in pritegnemo vijaka dodobra s šesterooglatim utorom na ključu. Le-ta služi pri popolnih derezah, sestavljenih iz dveh žabic za eno nogo, za njuno zvezo (vse podrobnosti o popolnih derezah glej v Planinskem Vestniku 1953, št. 7, str. 344 do 354). Komur se ta zvezni kos kot ključ zdi predolg, mu lahko odlomi glavnikasti del na strani, nasprotni šesterooglatemu utoru, odlom okroglo obrusi na smirkovem brusu, pa si potem tako nastali krajši ključ lahko spravi, n. pr. kar v denarnico. V prvotni dolgi obliki pa ključ za silo lahko služi že redko bujnim lasem starejših lovskih letnikov namesto glavnika. Vijake pa tudi lahko blokiramo. Če zataknemo žebljiček ali košček žice premera 1 mm (sponka za akte!) med eno od šestih stranskih ploskev matice in eno ali obe ušesci ob njej, se tudi zanikrno privit vijak ne bo mogel odviti. Če pa je vijak pritegnjen s ključem, ne le z vijačnikom, potem pa blokiranje ni potrebno. Za poledenel sneg, ki se hkrati pod nogo nemarno predira, lahko žabice pritrdimo pod smuči pri njihovih čeljustih, da nam tako izpopolnijo oziroma za silo v nekih vrstah snega tudi nadomestijo kože za vzpenjanje (pse, glej Pl. V.). Nove žabice so izdelane s prebijanjem in toplim krivljenjem v utopah, in sicer iz posebne jeklene pločevine, niso torej več kovane kot dosedanje dereze in žabice. Kaljene so vseskozi in nato toliko napuščene, da so povsod primerno elastične. Zato hodimo z njimi lahko brez skrbi tudi po goli skali. Proti rji so svetlo kadmirane, kar spričo njihove lahkosti marsikoga zavede v misel, da so aluminijaste. Teža enega para žabic je namreč komaj četrt kilograma, v nahrbtniku ali na nogah jih komaj čutimo. Stare dereze pa so tehtale po kilogram in pol in več, tako da jih že zavoljo tega marsikdo ni vzel s seboj na turo ali na zimski lov v gorah. Pa tudi cena novih žabic k sreči ni nedosegljiva, kot je primer za večino naše športne opreme. Komur se zdijo konice predolge, n. pr. za hojo predvsem po travnatih strminah, si jih lahko odpili ali odbrusi nekaj milimetrov. Konico pa naj naredi v dletasti obliki, ki je prav tako dobra kot iglasta, za hlače in kožo pa še manj nevarna. Ponovno kaljenje ni potrebno. Ker je pri uporabi žabic sprednji del podplata prost, lahko z jim stopamo po malih stopih v skali. Kjer pa je prostora dovolj, pa stopimo s celo žabico. Vendar pa zdrži tudi posamična konica sama težo najtežjega moža. Vezav je možnih več. Kdor bo uporabljal žabice stalno na istih čevljih, si lahko sam naredi na zadnja obročka primerno vez iz »gurte«, t. j. iz konopljene ali še bolje bombaževinaste oprti ali pa iz primerne žice, a tako, da le-ta peto čim tesneje objame, zadnja zobca pa se pritiskata ob spodnji rob pete. Na sprednja obročka pa naj pri-koviči ali skozi nje pretakne jermenček ali gurto s primemo zaponko. Priporočam pa vezavo po sliki 2, oziroma 3 in 4, ker je snemljiva, uporabna tedaj za čevelj vsake oblike in velikosti, ne glede na to, da žabico na nogo bolje priveže kot gornja klasična vezava. Nadaljnja, praktično izredno uporabna možnost je tudi tale: Če obročka previdno snamemo, lahko uporabimo kljukice, ki so nastale, za vezavo z navadno, gibko, izolirano električno žico. Prednost te žice je v tem, da je poceni in ne zahteva zaponke, ker se osmični vozel z lahkoto zaveže in odveže, ne spreminja dolžine in ne zmrzne, če se a Innnnnn ^nononnQ) k zmoči. Tudi čevlia. kot smo poizkusili, prav nič ne reže. Vezava po sliki 2 je preprostejša; dolžina oprti je pri njej lahko krajša. Originalne, tudi domače, bombaževinaste oprti, ki so narejene za popolne dereze, so s svojimi 1,70 m dolžine za žabice predolge. Zato jih za vezavo po sliki 2 primemo klinasto odrežemo in konce otrdimo, n. pr. v čevljarskem trdilu, ali pa jih pred povlečen jem skozi zaponko enkrat ali dvakrat vodimo okrog gornjega roba čevlja, morebiti skozi njegovo uho. Vezava po sliki 3 in 4, za katero se uporabljajo omenjene daljše oprti, daje nogi še boljši občutek povezanosti z žabico in tako tudi s terenom. Do- mislil se je te vezave slavni švicarski planinec in gorski vodnik Raymond Lambert, ki je na Mt. Everestu prišel do 260 m pod vrh. Ker ima sprednja dela obeh nog amputirana, mu naše žabice povsod in popolnoma nadomestujejo kompletne dereze na njegovih veleturah. Za shrambo žabic si napravimo primemo vrečico iz močnega platna, dovolj veliko, da spravimo vanjo žabice v obliki, kot so naravnane na čevelj, in sicer tako, da so konice obrnjene proti konicam, vse skup pa povijemo z oprimi. Ker so nosači obročkov daljši od konic, le-te okolici niso več kaj nevarne. Ne pozabimo pa na ključ, če nameravamo žabice regulirati, n .pr. pri morebitnem izposojanju. Želim, da bi ta novi pripomoček povečal varnost v gorski naravi in veselje našim lovcem pri visokogorskem lovu. Zato podajam še nekaj navodil za hojo z žabicami in derezami: 1. Natakni jih v pravem času, ne šele v težavah in sili! 2. Snemi jih, čim ti niso več potrebne! 3. Če se sneg nabira, očisti stopali z udarjanjem čevlja ob palico, cepin, drevje, z brcanjem ob skalo itd.! Kepe pod podplatom so nevarne! 4. Stopaj po možnosti z vsemi konicami hkrati! 5. Hodi na široko, rahlo pokrčenih kolen, da si ne stopiš s konicami na nogo, ne padeš ali se raniš. 6. Ne skači z derezami, da si ne poškoduješ členkov. 7. Preohlapne hlače podveži ob členku in pod koleni iz razloga pod 6. 8. Če padeš, na strmini ne skušaj zavirati z derezami, ker te sicer pri drsenju prevrže. 9. Naravnaj si dereze točno, namesti vezi pravilno in jih tesno pritegni. 10. Vežbaj se pred uporabo derez in žabic na zmernem in nenevarnem svetu. Slika 2 Slika 3 Slika 4 Glas iz lovskih krogov: Sem gozdar in nekdanji poklicni lovec na področju Mokrca in Iške že preko 30 let. Pri svojem službenem poslu sem imel po velikih strminah teh predelov često velike težave s snegom, ledom in strmo travo in sem nekajkrat tudi nevarno zdrsnil. Odkar pa hodimo tam z novimi mački, se počutim v vseh razmerah varnega kot na domačem podu. Frenk Ponikvar VRSTE PASJE DLAKE, NJIHOVA KRATKA OZNAKA TER NJIHOVI SLOVENSKI IN NEMŠKI NAZIVI Dr. Janko Lokar Kakovost dlake je pri psu važna in dlako-vitost potrebna. Dlaka mora biti taka, da varuje psa mokrote, mraza in trnja, da se hitro posuši in da ne ovira psa pri delu. Dlaka psov zavisi od podnebja, prehrane, nege in zdravja ter se rada hitro izpreminja. Pri zdravem psu se dlaka sveti, pri bolnem se mrši in je mrkla. Da so naši psi kratkodlaki, dolgodlaki in kosmodlaki, ve vsak psorejec. Izmed vseh telesnih in duševnih lastnosti se je pri psu kot posledica udomačitve dlaka najbolj izpremenila in se še izpreminja po mutaciji in vzvratnosti, saj imamo številne pasemske različke, ki se med seboj razlikujejo le po kakovosti in deloma po barvi dlake. Dlaka je dvojna: trše glavne in postranske kocine dlačnega šopka tvorijo kot ravne, koničaste, vodilne kocine ali kot lahno valovite, proti koncu vijugasto odebeljene ošine na površju ležečo in navadno značilno obarvano na-dlanko (Deckhaar), medtem ko delajo nežnejše, večinoma vidno valovite postranske dlačice po pasmah in letnem času različno gosto podlanko (Wollhaar). Belokranjci ji pravijo podmašek, ker podmaši nadlanko. Na mestih, kjer so zunanji dražljaji, n. pr. pritisk, posebno močni, je dlaka še daljša in trša, tako na čobah, nad očmi, na rob eh uhljev, na ogrlju, na repu in na nogah. Gosto, mehko dlako, s katero pridejo mladiči na svet, imenujemo prvo ali mišjo. Ježenje dlake omogočajo h kocinam pritrjeni svežnji mišičnih vlaken. Ob vsaki kocini je namreč gladko mišično vlakno, ki postavi s svojim krčenjem dlako pokonci; dlaka se ježi ali pes drži dlako na srhlo, kakor se lepo izraža naše ljudstvo. Pri dlaki zavisi splošen vtis od: dolžine, debeline, gostote in zavojitosti nadlanke. Bela dlaka se nam vidi gostejša, rdečkastorjava in modrosiva redkejša. Barva je z lovskega stališča najboljša ona, ki se ne odbija preveč od okolice, v kateri pes dela, in ki ne zavaja lovca k zamenjavi psa z divjadjo. Najmanj vidna v vsaki pokrajini je temnosiva s prelivajočimi se odtenki v sivo-rjavo. Koža psa je v splošnem rahlo in premičljivo zvezana s svojo podlogo, katero delajo mišice in kosti. V splošnem je dobro obložena z maščobo, kar prispeva k zaokrogljenju telesnih oblik. Ker je maščoba slab prevodnik toplote, varuje psa mraza. Izvzemši nosa, podplatov in krempljev je koža psa praviloma povsod bolj ali manj gosto odlakana. Dlaka stoji v skupinah in štrli v šopkih iz dlačjih mešičkov. Vsaka dlačna skupina obstaja iz krepkejše glavne ali vodilne kocine in navadno iz dveh manjših postranskih dlačic. Okoli vsake teh treh temeljnih kocin se skupi j a kot venec 6—12 šibkejših postranskih dlačic, ki se združujejo z njimi v dlačni šopek. Prvotno dlako psa imenujemo zgoščenko (Stockhaar). To je srednje dolga, preprosta, le malo ukrivljena trda nadlanka z gosto podlanko (nemški ovčarji). Belokranjci zovejo zgoščenko volčjo dlako, kakor da bi se zavedali, da je volk praded pasjega rodu. Nekateri kinologi razlikujejo kratko zgoščenko (Kurzstockhaar), 3—4 cm dolge, na gosto ležeče kocine in redka podlanka, ter dolgo zgoščenko (Langstockhaar), 5—-10 cm dolga, preprosta ali lahno valovita nadlanka in bujna podlanka. Ker prehaja to razlikovanje preveč v podrobnost, ki ni utemeljena v praktični potrebi, ga preidem brez besed o prehodih med kratko in dolgo zgoščenko. Če preraste podlanka nadlanko, se razvijejo mnogokrat sploščene dlačne plasti (nekateri ovčarski psi kažejo tako dlako). Če se nadlanka podaljša, se razvije iz dolge zgoščenke gosta, preprosta ali slabo valovita, padajoča, dolga dlaka z bujno podlanko (novofundlanci, dolgodlaki bernardinci). Če se podlanka v večji meri zamori in postane dolga nadlanka tenka in mehka, se razvije mehka, padajoča, dolga dlaka (setter), ki ji pravimo tudi svilnata dlaka, če so ošine svilnato mehke (maltežan). Dolga nadlanka je pa lahko tudi trša in stoji togo od kože (špic). Če se podaljšajo in razbohote nežne, vidno valovite ošine podlanke, t. j. postranske dlačice dlačnega šopka na škodo nadlanke, t. j. na škodo temeljne dlake dlačnega šopka, nastane mehka valasta dlaka (ruski barzoj) ali pri vijugasti ukrivljenosti dlačnih stebelc kodrava dlaka (koder, Kraushaar). Kodrava dlaka se nagiblje k spolstenju. Zaradi tega nastanejo pri močnem frkljanju vijugasta predenca (koder predenčar, Schniirpudel). Če je pa frkljavost manjša in odlakanost trša, nastanejo dolgi dlačni kosmi. V takih primerih govorimo o kosmatici (Zotthaar; angleški ovčar ali bobtail). Večina dolgodlakih psov ima na posebnih mestih telesa daljšo nadlanko, tako n. pr.: vratno kodrčino, brke, obrvni lok, praporec ali kos-mačo na repu, operke na zadnji strani nog, dlačice na zadnji strani gornjih stegen in resice ob robeh uhljev. Ako nima nadlanka enakosmernega vzra-stišča, tako da se dlake ne prekrivajo kot strešna opeka, ampak štrle bolj ali manj od telesne površine, govorimo o sapni, hlipni ali odprti dlaki (luftiges, offenes Haarkleid). Sapna dlaka, katere konci niso zaradi neenakega vzrastišča ali zaradi menjajoče se zavojitosti istosmerni, se imenuje ostra dlaka, ostrica ali kuštrava dlaka (ostrodlakar, kuštravec; različni terijerji). Po dolžini, debelini in obliki dlačic razlikujemo lahko: dolgo, kratko, trdo, mehko, ostro ali zamotano - kuštravo dlako (krauses Wirrhaar). Sršasta dlaka (Strupphaar) je mešanica zgoščenke in kuštrave dlake. Trda, ostra, srednje dolga kuštrava dlaka se imenuje tudi resasta (Stichel-haar). — Pojem rese se je pri nas najbolj menjal. Pred 40 leti bi se bil pokojni dr. Lovrenčič, ljubitelj in občudovalec resastih istrskih goničev, nad vsakim razjezil, kdor bi mu ne bil definiral rese takole: »Resa je srhla, ravna ali slabo ukrivljena, največ 3—4 cm dolga nadlanka z ne prebujno podlanko.« L. 1948 je pa sam v standardu resastih istrskih goničev takole opredelil: »Resa, približno 5—10 cm dolga, brez sijaja, trda, srhla, ne premehka, da bi se vila ali kodrala. Pod reso, vsaj pozimi, bujna, kratka podlanka. Resa se ne prilega trupu, marveč srši, ne da bi se plela v koce (kozja dlaka). Dolžina in gostota dlak ni po vsem trupu enaka.« Ko pa je postala resa z leti bolj mehka in se je podaljšala ter se je podlanka razbohotila nad nadlanko, da so imenovali nekateri kinologi re-savce puhovce, nekoliko v šali, nekoliko porogljivo, je izpremenil tudi dr. Lovrenčič svojo oznako rese in je zapisal v Našem lovu II, str. 254 tole: »Resasti istrijanec imej ostro, ščetina-sto dlako, zlasti okoli gobca, in košate obrvi. Dlaka ne sme biti mehka, da bi se kodrala pa tudi ne predolga, da bi se delale koce. Pod reso imej istrijanec gosto, kratko dlako, tako imenovano podlanko. Ako ja dlaka premehka ali predolga, se psu v snegu nabirajo kepe, kar ga ovira pri gibanju. Kratkodlakih istrijanov najdemo v Istri, po Krasu in v Sloveniji še dovolj. Resasti istrijan pa je postal že prav redek in, če se naši lovci ne bodo zanj zavzeli, bo izumrl.« Žalosten vzdih, ko je pomislil, da se pred njim poslavlja od nas njegov ljubljenec in varovanec. Žimasta dlaka (Drahthaar) je kratka zgoščenka, samo da je nadlanka trša kakor pri kratki zgoščenki in se otiplje kot fina žica. Daljša, ostra, kratka dlaka se pojavlja posebno rada na oglavju (brki, obrvni lok). Pred osvoboditvijo je neki kranjski lovec ponudil v oglasu Jutra svojega nemškega žimavca naprodaj. Oglas se je takole glasil: »A. B. v Kranju proda svojega šolanega nemškega drotarja.« Mož je vedel, da imenujejo Nemci žimavce Drahthaar, ker je pa mislil, da je tudi drugi h v nazivu nem, ga je imenoval dratar ali po domače drotar, kakor da bi bil slovaški piskrovez. Če se pri kratki zgoščenki podlanka zamori in se skrajša nadlanka, nastane kratka dlaka (Kurzhaar; različni p inči, nemški bokser). Naši ljudje imajo za kratko dlako letno dlako nekaterih domačih živali, kakor so konj, govedo, mačka. — Gladko dlako (Glatthaar) istovetijo nekateri s kratko dlako, drugi pa zaznamujejo z nazivom Glatthaar določene pasemske zvrsti. Tako n. pr. dele nekateri po kakovosti dlake jazbečarje v tele zvrsti: v kratkodlake, ostro-dlake in dolgodlake jazbečarje, drugi pa v glad-kodlake, ostrodlake in dolgodlake. Kratkodlak in gostodlak sta jim torej enaka pojma. Ako omenim še močno tipalno dlako, katere korenine opletajo čutni živčni končiči, smo se seznanili v splošnem z vso dlako psov. Ta ti- palna dlaka olajšuje psu v temnih nočeh laze-nje skozi zaraslo podraščino. Prvotna barva pasje dlake je sivorjava, torej slabo vidna. Bila pa je že pri divjem psu različno osenčena. Prvotno barvo nahajamo še pri nemškem ovčarju in nekaterih tečajnih psih. Danes imajo psi v splošnem svetlejšo in soč-nejšo dlako, kakor je n. pr. popolnoma črna ali popolnoma bela ali rjastorjava ali mešanica teh barv. Pri nekaterih pasmah se pojavlja neljubo nagnenje k izgubi barvila: slabo pigmen-tirani kremplji, rožnat smrček, oči presvetle barve (leucizem). Belobarvnost nadlanke, brezbarvnost krempljev pri obarvanih očeh ter barviti koži in prava beličnost (bela dlaka, rožnata koža, rdeče oči, brezbarvni kremplji) niso v splošnem zaželeni pri nobeni pasmi, ker navadno kaže tako pomanjkanje pigmenta oslabelost konstitucije, mnogokrat celo motnje funkcij vidnih in slušnih organov ali osrednjega živčnega sistema. Barva dlake je pri psu še bolj različna kot njena kakovost. Sicer je barva dlake vidna in lahko zaznavna, a kljub temu nam ne nudi zadovoljujoče osnove za razvrstitev pasjega rodu, ker ima preveč odtenkov, ki se med seboj težko ločijo in za katere vobče še niti nimamo ustrezajočih izrazov v mnogih jezikih. Pač pa imenujemo po njej pri različnih pasmah zvrsti. (Tako n. pr. ločimo pri nemških dogah več barvnih različkov: 1. rumenkasto progasta doga, 2. pla-vo, črno ali belo pegasta doga). Naš narod sodi in loči dlako psov po tehle lastnostih: ali je dlaka gosta, redka, mehka ali Židana, kratka, srednje dolga, dolga, srhla, ostra, kodrava, kuštrava, kosmasta, tenka, de- bela, zamotana, ravna, ukrivljena, resasta, ži-masta. Pri nas poznamo rek: če kupuješ psa, ne kupuj dlake, ki se ne da privezati, ampak kupuj psa! To se pravi: pri kupčiji ne glej na dlako, ki je brezpomembna in ti ne koristi pri delu, za katero potrebuješ psa, ampak glej na telo in lastnosti psa, da boš zadovoljen z njegovim delom. Kakor se iz gornjega vidi, je razvrstitev psov v pasme po kakovosti dlake precej netočna, kajti definicija raznih vrst dlake ni avtoritativno določena po kaki kinološki zvezi, ampak je le osebno mnenje posameznih kinologov, ki so smatrali za potrebno, da se vrste dlake opredele. Zavoljo tega so definicije ohlapne in ne podajajo vseh bistvenih znakov posameznih pojmov. Kar smatra en kinolog n. pr. za reso, je drugemu kratka dlaka ali celo puh. Četudi nimamo doslej pri principu razvrstitve psov po kakovosti dlake potrebne določnosti in ne trdnih mej, ga ne moremo popolnoma zavreči, ker je kljub vsemu stvaren in vodi, skoro bi rekel, na lažji in hitrejši način do cilja kakor drugi principi, n. pr. primerjanje telesne zgraje, zlasti pa oblike lobanje, kar je za laika težko in slabo vidno. Odločiti se pa moramo za neki princip, četudi ni brez napake. Doslej se kinologi še niso zedinili za noben princip razvrstitve, ker gre za razdelitev skoro 400 pasjih pasem. Morda bi kdo rekel, zakaj se ne držimo razdelilnega principa po delu psov, kakor ga omenja dr. Ivan Lovrenčič v Našem lovu II, str. 250. Temu odgovarjam, da tudi teorija dr. Lovrenčiča ni zadovoljiva, ker ni stalna, kakor je poudaril že on sam. Delo je sicer vidno, a delo psov se menja. Kolikor so postavili doslej principov za razdelitev pasjega rodu, se nobeden ni obnesel. Mnenja sem, da bi razdelili pse v nekaj glavnih skupin. Za te skupine bi pa poiskali zadovoljujoč razdelitveni princip, kar bi ne bilo težko, ker bi obsegala vsaka skupina mnogo manj psov kakor ves pasji rod. — Kakovost dlake bi bila primerna za razvrstitveni princip, če bi se ne izpreminjala tako hitro. Pri definiciji vrst dlake psov sem se v glavnem držal opredelitve, kakor jo podaja prof. vet. dr. Eugen Seiferle v svoji knjigi Kleine Hundekunde, ki jo je izdal s sodelovanjem Švicarskega kinološkega društva 1. 1949. Preglednica vrst pasje dlake 1. Zgoščenka (Stockhaar), gostodlaki psi, gostodlakarji (stockhaarige Hunde): a) kratka zgoščenka (Kurzstockhaar), b) dolga zgoščenka (Langstockhaar); 2. dolga dlaka (Langhaar), dolgodlakarji (langhaarige Hunde); 3. svilnata dlaka (Seidenhaar), svilodlaki psi, svilaši (seidenhaarige Hunde); 4. valasta dlaka (Wellhaar), valastodlaki psi, valodlakarji (wellhaarige Hunde); 5. kodrava dlaka (Kraushaar), kodravodlaki psi, kodravci (kraushaarige Hunde); 6. kosmatica (Zotthaar), kosmodlaki psi, kosmodlakarji (zotthaarige Hunde); 7. sapna, hlipna ali odprta dlaka (luftiges, offenes Haarkleid); 8. ostrica (Rauhaar), ostrodlaki psi, ostro-dlakarji (rauhhaarige Hunde); 9. kuštrava dlaka (Wirrhaar), kuštravost, kuštravci (wirrhaarige Hunde); 10. zamotano-kuštrava dlaka (krauses Wirr-haar), zamotana kuštravost; 11. sršava ali sršljiva dlaka (Strupphaar), sršavci, sršljivci (strupphaarige Hunde); 12. resasta dlaka (Stichelhaar), resavci (sti-chelhaarige Hunde); 13. žimasta dlaka (Drahthaar), žimavci (drahthaarige Hunde); 14. kratka dlaka (Kurzhaar), kratkodlakarji (kurzhaarige Hunde); 15. gladka dlaka (Glatthaar), gladkodlakarji (glatthaarige Hunde). Foto Hubert Klemenc OB DOŽIVETJIH V SLIKARSKIH BARVAH Janko Skale Ali imata lov in slikarstvo kakšno skupnost, kakšno povezavo? Kar poglejmo v preteklost, pa bomo videli, da je bil lov slikarstvu in tudi drugim umetnostim večkrat močan navdih. Umetniki so črpali iz lova hvaležne in zanimive motive za svoje velike stvaritve. Freske po gradovih, starinske lovske slike v olju, kipi in reliefi, mojstrsko izgotovljene ujedanke na lovskem orožju, rezljano pohištvo z živalskimi in lovskimi motivi ter končno pesnitve in skladbe zgovorno pričajo, da sta bila lov in umetnost v tesni zvezi. Lahko trdim celo, da je dal prav lov pobudo že pračloveku, ki je morda prvič v svojem razvoju vzel v roke oster kamen in na drugega, mehkejšega narisal žival, ki jo je uplenil. Žal mi Slovenci nimamo nikake stare, samonikle lovske tradicije, saj ni naše ljudstvo nikoli lovilo. Tlačani smo bili in kot taki, nesvobodni ljudje, loviti nismo smeli. O pač, bili smo udeleženi pri lovih, a le kot priganjači divjadi. V ograde smo jo podili, kjer jo je gospoda surovo pobijala. Zato ni čudno, da nam ni ostalo od lova ničesar, še lep spomin ne, kaj še, da bi se naš človek v lovu umetniško izživljal! Zato ni čudno, da nam potomcem ni ostalo ni- česar v krvi, kar bi bilo z umetnostjo in lovom v zvezi. Zato so najbrž tudi našim mojstrom barv lovski motivi tuji, kar se da sklepati iz dosedanje praznote na tem polju. Pa tudi študij divjadi, seveda v prosti naravi, je precej naporen in dolgotrajen, posebno tam, kjer ni živalskih vrtov. Kdor se odloči za to pot in se hoče umetniško izživljati z lovskimi motivi, pa mora biti še v prvi vrsti tudi lovec in nadvse dober opazovalec ne le življenja divjadi, temveč tudi vsega okolja, življenjskega prostora, v katerem divjad živi. V nasprotnem primeru bo slikal le slike z divjadjo, ne pa lovskih slik. Kolikokrat je bilo med lovci izgovorjeno: »Tokrat nisem prišel do strela, pa nič zato, imel sem vseeno prekrasen lovski užitek. Dosti sem videl: lisico, srne, jelena in lepo naravo! Lepo je bilo!« In kje je sedaj tisto prekrasno doživetje? Žal se počasi razblinja kot sen, le medel spomin je še ostal in tudi ta bo prej ali slej pozabljen. Lovec - slikar pa ohrani to doživetje v barvah trajno v podobi. Tako je spojil lov in slikarstvo v vedno na novo porajajoče se doživetje. Če je lovska slika dobra in ima neko porcijo lovskega navdaha, bo potegnila slehernega lovca v zaželeno lovsko okolje. Imel bo občutek, da ponovno doživlja vse, kar mu je že bilo kot lovcu namenjeno doživeti. Pri vsaki stvari išče kulturni človek višje cilje. Tudi lovci iščemo z neutrudljivim prizadevanjem naših lovskih organizacij in s podporo dobrih lovskih učbenikov tisto lovsko pot, ki bo v čast naši domovini. Naš današnji lovec že stopa na to pot. Ni mu več pri lovu glavni smoter lov za kosom mesa, njegovo geslo je »gojitev divjadi«. Ni več pokončevalec, iz izkoriščevalca lovišč postaja pokrovitelj in zaščitnik divjadi. Spoznava, da je sleherna divjad prav tako upravičena do svojega življenja in vseh življenjskih radosti kot on sam. Veliko je že lovcev, ki so našli tisto okence, skozi katerega se vidi .boljši in lepši svet lovca s srčno kulturo, ki ne živi le od surove sile, temveč tudi od lepote, ki vpliva na človeka duhovno. Lov ne sme biti in ni več uteha sle po pobijanju. Pri rojstvu človeka pa rojenice ne polože vsakemu v naročje talenta, ne lovskega klobuka, a zelo redki so tisti, ki so deležni obojega skupaj. Nekateri, ki se spoznajo na take stvari, trdijo, da sta se pri mojem rojstvu smukali okoli moje košare poleg Smole tudi tisti rojenici, katerih ena deli čopiče, druga pa lovske klobuke. Že kot otrok sem vzljubil živali. Risal in strigel sem iz papirja živalska bitja, ki so bila sila groteskna. Poslikal sem jih po svoji bujni fantaziji in živel svoje pravljično življenje. Ko sem znal čitati, mi je bila povest o Lisici zvitorepki višek radosti. Prečital sem jo tolikokrat, da sem jo znal že na pamet. Pozneje so prišle na vrsto tudi nemške pravljice in basni. Tudi lastnik živali sem bil: Nešteto kletk s pisanimi ptički in vevericami je viselo na hodniku, na vrtu pa sta tekala skodran jagnjiček in včasih tudi majhen pujs. Srake in udomačene kavke Katke tudi ni manjkalo. Vsem tem sem bil gospodar in to kot pristen mestni fant. Ure in ure sem užival barve pisanih ptičkov ali elegantne gibe veverice ali živahne skoke jagnjič-ka in pujsa. Prekrasna otroška leta pa so minila in zamenjal sem male in ozke kletke, ki so romale na podstrešje, z veliko večjo kletko, ki se ji pravi narava. In v tej velikanski kletki, v kateri sem bil tudi sam ujetnik, sem občudoval gore s strmimi prepadi, temne loge, cvetoče travnike, jezera, reke in potoke. Vsepovsod je živel sen moje rane mladosti. Vsepovsod so bila živa bitja, divjad in ribe, ki so blestela v svetu prelestnih barv. In ta svet barv je bil tako mogočen, tako prevladujoč v meni, da sem sklenil, ustvariti si svoj svet lepote. O, mladostne sanje, kako ste bile naivne in idealne! Nešteto priznanih mojstrov mi je vodilo roko k oblikovanju mojega sveta, o katerem sem sanjal. »Nak, Jankec, za revščino pa ne boš študiral!«, je bilo mnenje moje rajnke dobre in previdne mame. In umetniška akademija se je spremenila v trgovsko. Sonce in sence sta se spremenila v debet in kredit. Ožarjeni prestol umetnosti so postale debele trgovske knjige s suhimi in nevarnimi številkami. Postal sem suženj številk in bilanc, dobička in izgube. Za nameček je prišla še prva svetovna vojna in moja usoda je bila dodobra zapečatena. Ko sem se iz svetovne norosti vrnil še kolikor toliko živ, sem se zopet znašel med sivimi stenami banke. Da sem se vsaj včasih rešil valut in deviz, delnic in drugih vrednostnih papirjev, čekov in menic, sem se z vso dušo predal lovu. Težko je bilo z denarjem, zelo težko, a z vnemo in dobro voljo sem vse dosegel. Lovil sem, lovil, kolikor sem le mogel. Povem pa, da se nikdar nisem podil za mesom. Bil sem zopet v svetu barv in zvrho-ma sem dojemal lepoto narave, dokler me ni zaprl okupator in ni dosti manjkalo, da nisem šel tja, kjer ni ne sonca ne barv ne lepote. A življenje je zmagalo, pa čeprav mi je pobelilo glavo in mi na hrbet prikovalo šest križev. Zopet lovim, sedaj ne toliko s puško, kolikor s čopičem. In tako si po dolgih letih ustvarjam resnično svoj svet, svet brez izumetničeno skrivenčenih in iz skrivnostnih sfer izmolzenih umetniških fraz — svoj svet mladostnih želja. (Divja raca Oka Saša Vrbnik V tistem času, ko je živela divja raca Oka, se je za razvalinami Vrbjega mlina cepila od reke Vipave stara, stranska struga. Vila se je v velikih lokih pod obronki Sv. Pavla. Vanjo se je zlivalo več potokov in potočkov, ki so jo ob dežju spremenili v hudournik. Umazana, rjava voda se je razlila kdaj pa kdaj tudi čez bregove. Ob suši pa je voda upadla in struga se je razdelila v plitve brzice in globoke krnice. Sicer je pa strugo obraščalo vrbje, pomešano z jelšami, topoli, leskami in kalinami. Ponekod je bilo prepredeno z gostim divjim hmeljem in srobotom. Ta stara struga, odljudna in zapuščena, polna skrivnostnih tolmunov in sanjavih kotičkov, je bila kraj mojih neprestanih zanim'anj in raziskovanj. Tam sem imel kot šolarček in še kot dijak svoj čoln, s katerim sem se prevažal čez krnice in brzice. Tam sem lovil ribe in rake ter se seznanjal z vsem živalskim in rastlinskim vodnim življenjem. Tja sem se rad vračal tudi še pozneje, in še dandanes se me poloti vroča želja, da bi se vrnil kdaj spet, čeprav ne vem niti tega, če ni zob časa struge že davno zasul. Vrnem se pa ne, ker se bojim, da bi zagledal nekaj povsem drugega, kot je tisto, kar živi v mojih lepih mladostnih spominih. Tja, k tisti zasanjani stari strugi sem se napotil tudi nekega dne pred davnimi leti o božičnih počitnicah. Vrbje ob strugi ni bilo srebrno kot pred meseci. Golo in sivo je strmelo kvišku in se v vetru šumeče pozibavalo. Voda po krnicah je bila kristalno čista, a mrtva. Niso je obrobljale cvetlice in oživljale ribe. Le ptice so se še spreletavale naokoli, a bile so po večini druge kot poleti. Samo vodomci in povodni kosi so ostali vztrajno zvesti svoji rodni domačiji. Zamišljen v spremembe sem sledil bregu in nato po stezici čez travnik presekal večji zavi-nek. Strugi sem se spet približal tam, kjer je vodila čeznjo priložnostna vozna pot. Lastniki travnikov so bili položili v vodo nekaj velikih kamnov, da so mogli suhih nog čez vodo. Takoj nad potjo je ždel dobrega pol metra globok tolmun, prekrit do polovice z visečim grmovjem, divje prerastlim s srobotom. Do struge sem prišel skrit med grmovjem tako neopaženo, da me divja raca, ki je brodila po tolmunu, vse do zadnjega trenutka ni opazila. Moje navzočnosti se je zavedela šele tedaj, ko sem že stopil na prvi kamen. Zato se me je tako prestrašila, da se ni dvignila naravnost kvišku, temveč poševno proti nasprotnemu bregu, divje pokritemu z grmovjem in srobotom; njen zagon je bil tako silovit, da se je zapletla v goščo kot v nastavljeno mrežo. Vse to se je zgodilo v enem samem trenutku, a prav tako v enem samem trenutku sem bil tudi jaz — obut in oblečen — v globokem in mrzlem tolmunu pod srobotom, in raca je obtičala v mojih rokah. Branila se me je z vso močjo in vztrajnostjo, a zaman. Moji prsti je niso več izpustili. Da sem do pasu in še čez moker, da se mi hlače lepijo k nogam in da me zebe, sem se zavedel šele tedaj, ko sem bil z raco v rokah že spet na bregu. Pa kaj mi je bilo mar vsega tega v trenutku, ko sem z golimi rokami ujel pravo in resnično divjo raco! Stekel sem domov kar se je le dalo naglo, a bolj zaradi race kakor zaradi mokrote in mraza. In že od daleč sem zaklical očetu, ki je stal na dvorišču: »Ujel sem raco, divjo raco!« Prišel mi je naproti in gledal nerazumevajoče zdaj raco, zdaj mene. »Kje si pa puško pustil?« me je vprašal. »Puško? Kakšno puško? Saj je sploh nisem imel s seboj.« »S čim si jo pa ustrelil?« je dejal in se zasmejal. »S palico?« »Saj je nisem ustrelil! Ujel sem jo!« »Z roko?« »Z roko.« »Ne imej me za norca,« se je razjezil oče, star in izkušen lovec. »Kdaj je še kdo slišal ali videl, da je človek z golo roko ujel živo divjo raco? Kvečjemu, če je — obstreljena?« »Obstreljena?« sem se užaljeno začudil. »Moja raca ni obstreljena. Le oglejte si jo!« In obrazložil sem mu, kje in kako sem jo ujel. Kljub temu je vztrajal: »Raca je obstreljena in obstrelil sem jo jaz pred tremi dnevi. Vedel sem, da sem jo zadel.« Odšla sva v hišo in raco natanko preiskala. Prav je imel oče! Bila je res obstreljena: imela je ranjeno desno perutnico, a rana je bila tako neznatna, da je nikoli ne bi bil ujel, če se ne bi bila zapletla v srobot. »Vidiš,« mi je razložil oče, »v srobot se je zaletela prav zato, ker jo rana ovira, da se ne more dovolj okretno sukati«. Moral sem mu verjeti. »Rana pa ni nevarna,« je nadaljeval. »Kost ni hudo poškodovana. Čez nekaj dni bo popolnoma zdrava. Samo kaj naj z njo napraviš, ker vem, da je ne bi pustil zaklati. V kletki je ne moreš imeti.« »Zaenkrat naj bo v kurniku!« sem predlagal. »Tam bo imela dovolj prostora. Potem ji bomo pristrigli perutnice in jo skušali udomačiti«. »Dvomim, da se bo posrečilo,« je rekel oče in prevzel raco, da sem se mogel preobleči. Ko sem se vrnil, mi je strokovnjaško dokazal, da je moja ujeta raca še mlada, spomladanska, zato bi se res utegnilo zgoditi, da bi se udomačila. In tako, čeprav ne popolnoma tako, se je tudi zgodilo. Njen kurnik smo postavili v prostor, kjer so domovale naše domače race. Gledale so jo močno tuje in nezaupno, ona pa nje še veliko bolj; a radovednost je bila na obeh straneh večja od strahu in čudenja. Kakor sta mi povedala oče in mati — jaz sem se namreč vrnil v mestne šole — se je kmalu razvilo med divjo raco, ki smo jo krstili za Oko, in med domačimi vzorno sosedstvo in nazadnje celo prijateljstvo. In ko ji je mati previdno pristrigla peruti, so jo izpustili med njene udomačene sorodnice brez posebnih dogodivščin. O velikonočnih počitnicah sem prevzel skrb za Okino vzgojo spet sam, ne vem pa, 'kakšen bi bil moj uspeh, če mi ne bi prihitelo na pomoč nepričakovano naključje. Ko šem »pasel« naše race — pravzaprav le Oko — v jarku pod travnikom, ki je mejil na gozdiček, je divjačko zopet prevzelo hrepenenje po svobodi. Oddaljila se je od domačih rac in krenila proti gozdičku. Pustil sem jo, da bi videl, do kod bo šla. Sledil sem ji previdno in v primerni oddaljenosti. Krenila je v goščavo in naravnost proti vozni poti, ki je delila gozdiček na dva dela. Za trenutek sem jo izgubil z vida. Tedaj sem zaslišal divje pasje renčanje in obupno Okino frfotanje in kričanje. Planil sem naprej in prišel še ravno o pravem času. Tuji pes je Oko že popadel in pokončal bi jo bil, če ga ne bi odgnal. Oka je strahovito mahala s pristriženimi perutnicami in se prekucovala po tleh. Pes jo je bil pošteno ogrizel. Moral sem jo odnesti domov, kjer sem ji rane izmil in namazal. Spet sem jo dal v kurnik, kjer je ostala dva dni, nato pa sem jo spustil k domačinkam. »Poglej, Oka!« sem ji razlagal. »Tako se ti bo vedno zgodilo, če boš še kdaj poskušala pobegniti. Samo da takrat ne bo več mene, da bi te rešil. Pes te bo zadavil in požrl.« Gledala me je postrani s svojimi živimi očesci tako pametno, kot da bi me razumela. Ko sem jo nato spustil z ostalimi racami do jarka pri gozdičku, sem opazil, da jo je srečanje s psom močno spremenilo. Ni se več skušala oddaljiti od sorodnic, in ko so se te naveličale čofotanja po vodi in so se odpravile proti domu, je šla Oka z njimi prav tako zvesto, kot da ni med njimi in med njo nobenega razločka. Oka je postala mirna in domača. Vrasla se je v svoje udomačeno sorodstvo in postala je celo — mati. Vendar pa se to ni zgodilo tako, kot se zgodi pri domačih racah. Račja jajca polagamo navadno pod koklje, če pa vale race same, opravijo to v domačem gnezdu. Tako zelo se Oka seveda ni mogla odreči navadam svojega divjega rodu. Gnezdo v račniku ji je bilo le preveč tuje. Zahotelo se ji je naravnega okolja in naravnega gnezda. Blizu hiše je bil kal, umetno skopan tolmun, v katerem smo včasih napajali živino. Spočetka je rastla okoli kala le trava, pomešana s plevelom. Še kot šolarček pa sem nasadil vanj divje vodne rastline, tudi bičje in rogoz. To ščavje si je izbrala Oka za svoje gnezdo. Uredila si ga je tako, kot si ga urede divje race v svobodni naravi. Vanj je znesla jajca in jih valila. Ko so doma opazili njeno početje, je nastalo veliko veselje, ki pa ga je grenila vendarle skrb: ali se ne bo Oki pripetilo kaj hudega, ko bo tudi ponoči sedela na svojem gnezdu? Kal res ni bil posebno oddaljen od hiše, vendar so se lisice kdaj pa kdaj prikradle še bliže k domačiji. Storiti pa ni bilo mogoče ničesar. Stražo je mogel prevzeti samo volčjak Turko, ki je bil podnevi priklenjen na verigo, ponoči pa prost. Bil je vedno čuječ in skrben stražar. Vsak šum je slišal in se nato besno podil za resničnim ali tudi le umišljenim sovražnikom. Turko je zvesto opravil svojo dolžnost. Oka je varno sedela na svojih jajcih in izvalila račke, čeprav jo je motilo mnogo stvari. Nenavadno gnezdo divje race je namreč vzbujalo povsod veliko zanimanje.. Radovedne so bile domače race, ki so hodile Oko začudeno ogledovat, pa tudi kokoši, mačke, Turko in brak Brkač so ji hodili v obiske. Maček Krnjav je šel vsak dan do kala in pogledal, če je Oka še tam. Ustavil pa se je vedno v primerni razdalji, kajti Oka ogledovanj iz prevelike bližine ni marala. Iztegnila je vrat proti radovednežu in jezno zasikala. Krnjav je ob takih priložnostih užaljeno povesil rep in jo odkuril proč. Še bolj kot živali pa so se za Okino gnezdo zanimali ljudje. O njem se je namreč kmalu razvedelo po dolini in ob nedeljah so prihajali k nam celo tržani, da so se prepričali o resničnosti govoric. Oka je obiskovalce mirno gledala, a le dokler niso postali preveč vsiljivi. V takem primeru je zasikala na ljudi prav tako kot na mačka Krnjava. Naposled so bile račke izvaljene. Ko so doma to opazili, so že plavale po kalu. Sedaj je nastala nova skrb, kako spraviti račke vsaj ponoči pod streho. Skušali so jih Oki odvzeti in jo tako prisiliti, da bo odšla še sama za njimi. Oka pa je za svoje mladiče tako skrbela, da je kar pobesnela, brž ko se jim je kdo približal. Z junaštvom, kakršnega ji ne bi nihče prisodil, se je med besnim sikanjem zaganjala v mojo mamo. Morala je ujeti in ukrotiti najprej njo in šele nato mladičke, kar pa spet ni bilo lahko opravilo, zakaj račke so se zatekale na vodo in med rastlinje. Ujeti je bilo treba vsako posebej. Položaj se je spremnil šele čez nekaj dni, ko nam je koklja izvalila tudi domače race. Te so se hitro privadile na dolžnost, da morajo zvečer domov. Ker so brodile po kalu skupaj z Okinimi, so se divjačke kaj kmalu navzele njihovih navad. Nazadnje se je morala udati tudi Oka. Naše domače race so bile po velikosti in perju podobne divjim. Zato razločka med njihovimi in Okinimi mladički-križanci na prvi pogled sploh ni bilo opaziti. Male divjačke so bile le malo temnejše in manjše. Tudi pozneje, ko so dorastle, so bile bolj vitke in gibčne kot njihove sorodnice. Znale so tudi bolje letati kot domače, čeprav ne tako kot divje. In tudi po barvi perja so bile bolj žive. Dokler niso popolnoma dorastle, se niso nikoli ločile od sorodnic, pozneje so se pa rade oddelile od njih; in medtem ko so čiste domačinke peš racale do jarka pod travnikom, so križanke tja navadno odletele; lete so se tudi vrnile. Pozneje so izsledile za gozdičkom strugo stare Vipave in jo pridno obiskovale, česar čiste domačinke niso nikoli storile. Nikdar pa niso pokazale kakih znakov, da nas nameravajo zapustiti. Vedno so se vračale. Oka je bila na svoje mladiče, dokler so bili še majhni, hudo navezana. Skrbela je zanje kot koklja za piščeta in jih je povsod zvesto spremljala. Ko pa so pričele račke letati, je postala silno nemirna. Zopet je krilila z na novo pristriženimi perutnicami kot prve čase svojega ujetništva in se na vso moč trudila, da bi se z njimi vred dvignila od tal. Potem je vsa žalostna peš odracala proti jarku pod travnikom. Ko je Oka izvalila križance, ki so bili udomačeni, smo upali, da se bo zaradi njih tudi sama popolnoma udomačila in pozabila na svoje hrepenenje po prostosti in neznanih daljnih deželah. Mislili smo naposled celo, da bo srečnejša, če bo letala z mladiči in se udeleževala njihovih izletov v staro strugo. Zato smo sklenili, da ji ne bomo več strigli perutnic. Ko ji je porastlo perje, to se je zgodilo pod zimo, se je nekega dne po mnogih mesecih racanja po tleh spet dvignila v zrak. Takrat mene ni bilo doma, kajti počitnice so minile in moral sem v mesto. Oče in mati sta ugibala, kaj se bo zgodilo? Ali se bo Oka vrnila? Vrnila se je. Tako je ostalo do nove-pomladi. Da, tako je ostalo do pomladi, do tistih prvih lepih sončnih dni, ko zavej e jo od morja čez Kras do Nanosa, Kovka in Čavna tople južne sape; ko zopet sproščeno zadiha vsa narava in začuti še človek v sebi hitrejše pretakanje življenjskih sokov. Takrat se oglašajo vse noči iz zračnih višav klici z juga vračajočih se-divjih rac, gosi in drugih močvirskih ptic. Te klice je slišala tudi Oka. Pripovedovali so ji o nemirnih potovanjih čez neizmerne daljave morja in kopnine; o daljnih močvirjih nekje za severnimi gorami in o svobodnem življenju med svobodnimi tovarišicami. Morda se je spočetka tem klicem upirala; morda jo je vsaj del želja vezal na vipavsko domačijo in zarod, ki ga je tam vzgojila; morda se ji je zdelo, da se bodo nekega primernega dne odpovedali tudi njeni otroci vsakdanji dolgočasnosti enoličnega življenja in z njo vred odleteli neznanim dogodivščinam nasproti? Njeno končno dejanje nam je razodelo samo to, da je pomisleke proti odhodu premagala, da pa so bila prav tako prazna tudi njena upanja, da bodo mladiči odleteli z njo. Rojeni so bili pri ljudeh in bili so le po njeni strani divjaki. Zato niso ničesar vedeli o prostosti in njenih čarih. Njih potomci so se popolnoma izenačili z domačimi racami. Oka pa je odletela. Zjutraj je še odšla na krnice in brzice stare Vipave, kjer je bila na tako nenavaden način ujeta, zvečer pa so se njeni sinovi in hčere vrnili k očetu na pol osiroteli — brez matere. Takrat je Oka že potovala v jati svobodnjakov čez Slovenijo na daljni sever. Morda je dosegla svoj cilj, našla tam sebi enakega tovariša, zgradila gnezdo v odljudnem močvirju, zlegla jajca in vzgojila novi, pristni divji račji rod? Morda? Morda jo je pa doletela tudi drugačna usoda in je postal njen odlet njena prerana poguba? Nihče ni tega nikoli-izvedel. LOVSKI ZAČETNIK PRI SKALNIH GOLOBIH Tone Černač Kot lovski začetnik sem z »izposojeno« očetovo lovsko puško najraje hodil na lov na skalne golobe. To se je dogajalo vsako soboto, in sicer takole: V shrambo sem odnesel nahrbtnik, v katerem sta bila že očetov cilinder in frak, in puško. Tam sem doložil v nahrbtnik kos kruha, kos šunke ali klobase ali kaj podobnega. Vse to sem postavil v shrambi k oknu, ki sem ga odprl, da sem lahko od zunaj vse ven potegnil. Nato sem v kuhinji poleg sester in bratov žvižgal, da oče ne bi posumil, kaj nameravam. Po večerji sem golorok in razoglav brezbrižno odšel iz kuhinje. Ko sem bil na »svobodi«, sem urnih krač stopil za shrambo, kjef sem se hitro opremil in hajdi na lov na skalne golobe. Vračal sem se navadno naslednji večer. Takrat je pela leskovka, s katero mi jih je odmeril oče pošteno porcijo. To se je ponavljalo vsak teden. Nič zato, če naslednji dan nisem mogel sedeti. Vse te težave so odtehtali veseli doživljaji pri kraških jamah, kjer sem sedel z očetovim cilindrom na glavi in v frak oblečen, da me ne bi spoznali lovci, če bi me zasačili. To je morala biti res lepa podoba: v cilindru in fraku pri kraških jamah! Pokojni oče je tarnal pred prijatelji, da iz tega »mulca« (kraško ime za fantiča) ne bo nič prida, ker mu rojijo po glavi samo gozd in lov, ne pa šola. Pokojni oče je imel popolnoma prav. Vedel sem za vse jame in za vsa brezna od Vremščice do Nanosa in Javornikov, v katerih so domovali skalni golobi. Posebno na Ravnah so bile jame, v katerih je bilo skalnih golobov zelo veliko. Kakor bi sedel pri čebeljnaku in opazoval čebele, tako je bilo pri teh jamah z golobi. Posebno ob zori in zvečer pred mrakom so priletavale in odletavale jate za jato. Zelo radi so golobje obiskovali mesta, kjer so pastirji polagali sol za ovce. Skoraj pa ni bilo večje jate, v kateri bi ne bilo med pravimi, divjimi golobi tudi domačih, podivjanih. Ti so bili seveda vseh barv. Dolge ure sem poslušal zamolklo gruljenje in preletavanje, ki se je slišalo iz globin teh jam. K njim me je vlekla tudi želja, da bi se pobliže spoznal z življenjem golobov. Stari ljudje so namreč pripovedovali, da si golobi nanesejo čez leto raznega žita za zimsko stisko in da so njih pradedje v letih lakote pobirali to žito iz jam, da so se preživljali. Govorili so, da so v eni sami jami našli včasih tudi po več mernikov žita. Nekoč sem se odločil, da obiščem jamo oziroma brezno, ki je bilo prav na vrhu griča pod Vremščico. Vanj je peljala odprtina, velika kakih 20 m2. V tem breznu je bilo takrat največ golobov med vsemi jamami in brezni, za katera sem vedel. Brezna in jame, v katerih so živeli golobje, smo imenovali golobinje. Za to podjetje sem našel med vrstniki še štiri prijatelje iz Čermelic. V tem naselju so takrat živeli trije močni posestniki, ki so se po domače imenovali Gornji, Srednji in Spodnji Čermeljaki. Spodni Čermeljak je izdeloval odlične in daleč znane harmonike. Na harmonike so igrali vsi od Gornjega do Srednjega in Spodnjega, od starega do mladega, posebno pa lepa, mlada dekleta. Tam v breznih so tako lepo grulili golobje, tu pa lepe, rdečelične golobičke s črnimi očmi. Pri prvih sem se učil lova, pri drugih pa plesa. Ko sem kot partizan šel tam mimo, sem sedel po tolikih letih na razvaline nekdanjega veselega naselja, ki ga je uničil kruti fašizem in vzdihnil: O mladost ti moja, kam odšla si, kje si. Vrnimo se 32 let nazaj v čas, ko sem se torej podal v družbi štirih sovrstnikov s svetilko in z dvema po 30 m dolgima vrvema, kakršne rabijo za sušenje perila naše gospodinje, do jame pod Vremščico. Od naselja do golobinje smo hodili kar dve uri. Ko smo prispeli na cilj, so me zvezali z vrvjo kot mesar teleta in me spustili v brezno. Nekaj časa sem drsel po spolzkem kamenju, nato pa obvisel kot salama v shrambi. Ko je mojim tovarišem prva vrv pošla, so jo zavozljali z drugo in jo tako podaljšali še za 30 metrov. Nekaj časa sem se vrtel desno, pa zopet levo, kakor se je pač vrv razpletala. Svetilko sem držal v roki. Imel sem samo eno željo, in sicer to, da pridem čimprej do dna. Začel sem namreč razmišljati, kaj bo, če se vrv razvije in se odtrga? Golobi so se preletavali po razpokah in špiljah, toda jaz sem pozabil nanje, bolj sem mislil na svojo kožo. Kar obvisim sredi brezna v temi, od koder sem le še slabo videl svetlobo od vhoda. Na vse grlo pričnem vpiti, naj me spuste do dna, ki ga pa še nisem videl in za katerega seveda tudi nisem vedel, kje pravzaprav je. Od zgoraj mi sporočijo, da vrvi ni več. Vrv pa me reže v telo in še kar naprej se vrtim enkrat desno, enkrat levo. Nato sem začel kričati, naj me potegnejo iz brezna, če vrvi ni več. Od zgoraj pa mi sporočijo, da me ne morejo potegniti. Sedaj je pa lepa; ne gor, ne dol ne gre več! Če gredo po pomoč, bom moral viseti najmanj štiri ure. Kaj pa, če se je vozel zataknil v kakšno razpoko? Ko bodo vrv vlekli, jo bodo odtrgali! Vse to mi je rojilo po glavi. Kar pa me pričnejo s tako brzino vleči ven, kot bi se dvigal z dvigalom v ljubljanskem nebotičniku. Kmalu sem bil zu- naj, ves potolčen, moker in umazan od kamenja in zemlje, toda zelo vesel, da sem prišel iz brezna. Navihanci so se prej norčevali, ko so mi odgovarjali, da me ne morejo potegniti iz brezna. Na zemljo pa so me spravili tako, da so tekli z vrvjo z grička v dolino, zato je šlo tako hitro! Od takrat me je minilo veselje, da bi se še kdaj podal pod zemljo! Skalni golobi in njih življenje so me pa še vedno zanimali. Zato sem napravil doma golob-njak in kupil mlade golobe v sosednji vasi. Golobov sem nabral tudi po duplih starih stoletnih hrastov, ki so rastli po ravnini graščinskega veleposestva. Toda s temi duplarji nisem imel uspeha, ker je ta golob selivec. Na jesen so mi odleteli na jug. Brž ko so zasedli Italijani tudi del naše Notranjske, so se takoj spravili nad te hrastove gozdove in jih s koreninami vred do poslednjega odpeljali v Italijo. Celo drevored so posekali. Naša Pivka, to je dolina, ki jo obdajajo od ene strani Javornik in Snežnik, od druge pa Nanos in Vremščica, je najlepši kraj, kolikor sem jih kje videl, videl pa sem jih mnogo. Tu živi vsa divjad razen ruševca in gamsa. In te prelepe kraje nam je hotel nenasitni italijanski imperializem iztrgati, češ da so njegovo ozemlje! Morda zato, ker so sem zahajali italijanski brusači in popravljači dežnikov ter prodajalci kisa, siromaki, ki niso doma imeli dela in kruha! Še to moram povedati, kaj je bilo z mojimi domačimi golobi. Ko so se že lepo razmnožili in bili v pravi okras graščini, so se lepega dne pojavili med njimi divji skalni sorodniki. Ves navdušen sem bil, ko me je mati poklicala in mi pokazala na strehi vse polno golobov. Moja golobja farma se je krasno razmnožila! Toda moje veselje je bilo kratko. Še istega dne proti večeru so se dvignili in odleteli za vedno — oboji, najprej divji, moji pa za njimi. Nikoli več jih ni bilo nazaj, ne divjih in ne mojih domačih. Golobnjaki so ostali za vedno prazni. Po Makedoniji sem opazoval skalne golobe okoli Demir Kapije pri grški meji, pa tudi v okolici Kačanika jih je bilo precej. Gnezdili so po arnavtskih hišah kot domači. Tu jih ni nihče lovil. Ko sem šel kot šolarček ogledovat Erazmov Predjamski grad, jih je bilo tam vse polno. Po vojni sem bil nekaj časa upravitelj gozdne uprave Bukovje, ki je oskrbovala tudi ta grad. Takrat je bilo tam še nekaj golobov jamarjev, ki jih ni smel nihče preganjati in seveda tudi ne loviti. Ko sem lansko leto obiskal stare, dobre prijatelje v Bukovju, sem izrabil priložnost, da sem šel tudi v grad. Začudil sem se, ker ni bilo okrog gradu niti enega goloba več. Vprašal sem prijatelja, sedanjega oskrbnika tov. Zego, kaj je z golobi. Odgovoril mi je, da ni niti enega več. Ali ni škoda, da tudi pri tem zgodovinskem gradu teh lepih ptic ni več? Kaj je vzrok, da je skalni golob na našem Krasu izginil, ne vem. Tov. Zega je trdil, da so kriva umetna gnojila. Verjetno bo to držalo. Prav bi bilo, da bi se z novim lovskim zakonom skalni golob in duplar popolnoma zaščitila, če v Sloveniji sploh še kje živita. »Dolgčas nama je!« Foto Briški Lojze Če ne veš, vprašaj! Kdaj se divja svinja bitko? Od druge polovice novembra do januarja. Kako dolgo divja svinja nosi? 18 tednov. Koliko mladičev p ovrže mlada, koliko stara divja svinja? Mlada 1—3, stara do 8; več mladičev so izjeme, ki utegnejo biti posledica križanja z domačimi prašiči. Kdaj postane divja svinja godna? Z 21 meseci. Koliko časa ostane divja svinja z mladiči v ležišču? Približno 14 dni. Ali napada divja svinja tudi živo divjad? Ne. Če pa naleti na nebogljene mladiče srnjadi ali na mlade zajčke, jih požre. Ali se parijo divje svinje z domačimi? Da, če se domači prašiči pasejo na prostem. Kaj je na kljunu kljunača zanimivega? Kljunač odpre lahko tudi samo konec kljuna, kar je velike važnosti pri pobiranju hrane v zemlji. Kako dolg je kljunačev kljun? 6 do 8 cm. Kje zraste značilno, suličasto kljunačevo peresce? Pred prvim letalnim peresom na robu perutnice. Ali ima kljunač še kakšno drugo lovsko trofejo? Da. To je mala ščetka, slična jelenjemu čopu, ki zraste na maščobni žlezi pri trtici ob koncu hrbtenice. Te ne iztrgaj, temveč jo odreži s koščkom kože. Deni jo med dva papirja (pivnika), da se posuši. S čim se kljunač hrani? Z deževnicami, žuželkami, polži itd. Kje gnezdi kljunač? Na zemlji. Gnezdo je enostavna jamica, prepletena s travo in suhim listjem. Koliko jajc znese kljunač in kakšne barve so? Kljunač znese 4 jajca, redko 3 ali 5. Ta imajo na rumenorjavi podlagi pepelnaste, vijoličastosive pike in lise večjega ali manjšega obsega. Kako dolgo kljunač vali? 22 do 24 dni. Kakšno poslastico nudi kljunač? Kljunačevo »blato«. Naredi se iz očiščenega sesekljanega kljunačevega drobovja s primesjo različnih začimb. Vse to se praži na masti. Doda se na drobno sesekljan petršiljček in česen, malo soli in popra. Pasto namažemo na tanko narezan kruh. Kako se kljunač oglaša? Na tri načine: a) »psvst«, b) »kvor-kvor«, c) »svist-svist-svist«. Kako se oglaša kozica ali bekasina? Največkrat s »tiiik-tuik«. Ali je to glas samca ali samice? Glas samice, ki vabi. Kako se kozica še oglaša? Z »eč-eč«, ko vzleti. S čim povzročajo samci meketajoč glas? S petimi repnimi peresi. Kje gnezdi kozica? Na tleh; jajca znese v enostavno jamico. Koliko jajc znese in kakšne barve so? Navadno 4 jajca; na rjavkastozeleni podlagi so sivorjave in temnejše lise. Koliko časa kozica vali? 19 do 21 dni. Kakšna je razlika med kozico in kljunačem? Kozica ima 16 repnih peres, kljunač pa samo 12. Katere so posebnosti pri letu kozice? Leti cikcakasto, na tla se spusti v strmem loku. Kaj lahko opaziš pri ženitovanju kozice? Samica vabi k sebi samca sede. Ta izvaja v zraku nad njo prave akrobacije. Poševno se vzdigne v zrak, pa se nepričakovano z razpetimi perutmi in krmilnimi peresi v izrednem cik-cak poletu spusti na tla. Nato ponovi vzlet. Ta ženitovanjski polet traja večkrat čez pol ure. Koliko repnih peres ima čoketa? 14. Kaj je pri čoketi posebno zanimivo? Najzanimivejši je pri tem ptiču njegov ples. Zakaj je zanimiv ta ples? Proti večeru se samci zberejo na določenem rastišču, tekajo vsevprek, se igrajo in se končno postavijo v vrsto; tedaj da neki samec naslednjo intonacijo: »tettetttetetet«, ki se konča s klepajočim ostrim tonom vsega zbora. Kakšen je puklež? Najmanjši ptič iz rodu kljunačev. Repnih peres ima 12. S čim se še hrani ta ptič? Tudi s semenjem. Kakšen je njegov let? Leti nizko in počasi, brez oglašanja z »eč-eč«. Zato mu pravijo tudi »nemi kljunač«. Ali je puklež plah? V jeseni, ko je z mastjo dobro založen, se pritisne pred psom ali človekom tako močno k zemlji, da greš lahko mimo njega; da se celo ujeti. B. L. — B. S. Izpred izpitne mize Kaj so krožni lovi? Krožni lovi so tisti lovi, ko se lovi po gozdu v krogih. Kaj je divji lov? Divji lov je lov, kjer se lovi divjad s psi, ki nimajo rodovnika. Kdaj se prične srnji prsic? Srnji prsk se prične 1. aprila. Opišite jelena? Jelena še nisem pri nas videl in ga zato ne morem opisati. Kaj je pritiskanje? O pritiskanju se na naših lovskih posvetih ne govori. K. T., Celje © P R T m D C€ Še ena o medvedku Ko sem bral v zadnji številki Lovca o štirih medvedkih iz Rakitne in Kočevske, sem se spomnil na medvedka, ki je bil ujet o veliki noči 1914. leta pod Veliko Goro, ne daleč od vasi Zadolje. Vse štiri medvedke sem šel seveda tudi pogledat. Živo so obudili v meni spomine na kosmatinčka, s katerim sem imel opravka pred 40 leti. Vasica Zadolje leži na vznožju Velike gore in Bukovice. Naj opišem, pod kakšnimi okoliščinami in kako je bil medvedek ujet. O veliki noči je prišel na dopust sin kmeta p. d. Fircka iz Zadolja. Z očetom sta šla zgodaj zjutraj v gozd po drva. Z njima je šel tudi domači pes, ki je rad oblajeval ježe. Ko sta nakladala voz, je minula ura. Ta čas je pes neprestano lajal na istem mestu kakih 100 korakov od voza. Ko sta bila z delom gotova, se jima je čudno zdelo, da lajež ne preneha, ker pes ježa običajno ni napadal tako dolgo. Zato je postal sin radoveden in šel pogledat, s čim se pes ukvarja. Zagledal je majhnega medvedka, ki je stal pred psom na zadnjih nogah ob debeli smreki. Sin se je hitro znašel, malo pogledal po okolici, če ni matere medvedke kje v bližini, skočil k medvedku, ga zagrabil za vrat ter odšel z njim domov. Medvedka so zaprli v svinjak, ki so ga nastlali s svežo, suho slamo. Naslednjo noč je zapadlo nekaj prstov snega, ravno toliko, da je izdal sled medvedke, ki jo je materinska ljubezen prignala za mladičem, skozi vas. Ker pa je njen ljubljenček miroval v kotu svinjaka in ker mu je prijetno okolje očividno prijalo, se ni oglašal in mati ga ni našla. Sled je kazal, da je šla medvedka po brezuspešnem iskanju na mesto, kjer je bil prejšnji dan medvedek ujet, od tod pa visoko v Veliko goro. Na veliki petek mi je sin kmeta Fircka javil, da ima doma v svinjaku ujetega medveda. Tega mu nisem takoj verjel, čeprav sem vedel, da je bil na tistem področju pred leti uplenjen medved. Ko je opazil moje nezaupanje, je ponovil še enkrat svoje pripovedovanje in rekel: Sedaj grem domov in bom medvedka izpustil! Tako bo prepuščen samemu sebi in bo gotovo poginil. To sem prišel javit, da me ne boste imeli za divjega lovca. Ko me je tako prepričal, da ima res doma medveda, sem mu naročil, naj ga varuje še do naslednjega dne, ko bom prišel ponj. To sem tudi storil. S spremljevalcem Tončkom sva šla na veliko soboto zjutraj, oprtana z naramnim košom, k Firc-ku v Zadolje, kjer sva v kotu svinjaka zagledala čepečega medveda. Nič se ni bal. Prijel sem ga za vrat in mimo se je pustil spraviti v naramni koš, ki je bil prepleten na vrhu z mrežo. Tako oprtana sva prišla srečno z medvedkom domov. V novem okolju se je medvedek kar dobro, počutil. Prve dni sem imel težave, ker ni hotel ničesar zaužiti. Na otroško stekleničko s cucljem se nikakor ni hotel privaditi. Da sem ga ohranil pri življenju, sem si pomagal tako, da sem prst pomočil v mleko in ga dal medvedku v gobček. Ta ga je začel oblizovati. Še bolj mu je prijal prst, omočen v smetano. Tako sem ga hranil kakih deset dni, nakar je pričel že sam pomakati jeziček v mleko. S tem je bil led prebit. Kmalu se je hranil sam. Pozneje pa mu je teknilo vse od kraja, najraje pa je imel koruzne žgance z mlekom in kuhan krompir. Bil je reden gost domače kuhinje, kjer je dobil vedno kak priboljšek. Kaj rad se je s prednjima nogama oprijemal ročaja okrog štedilnika. Tako je pokukal, kaj se kuha tudi za njega. Nekoč pa si je ob taki priložnosti opekel gobček. To si je zelo dobro zapomnil in nikoli več ni gledal na štedilnik. Mesa mu nismo dajali. Hodil je prosto po domačem dvorišču. Kaj rad je plezal po sadnem drevju Splezal je prav v vrhove dreves, čeprav je bil vedno zelo previden. Vejo je vselej preizkusil, če ga bo držala, nato je šele zlezel nanjo. Zelo rad se je kopal v bližnjem potočku. Šel je previdno preko ceste, se skopal in se zopet previdno vračal, hodeč samo po zadnjih tačkah preko prašne ceste. Potem je stekel na vrt, kjer je legel na skalo in se sončil. Še to naj povem, da sem imel zaradi medvedka majhno sitnost s takratnim šolskim upraviteljem pok. Z. Medvedka sem namreč spuščal na vrt zjutraj po 7. uri. Tu se je zletal in razigral. To veselje pa mu je hotel šolski upravitelj preprečiti. Prišel je k meni in mi prepovedal jutranji sprehod medveda. To je storil zaradi šolskih otrok, ki so se radi igrali z medvedkom, ki mu je ta druščina tudi ugajala. Seveda so zato redno zamujali šolski pouk. Pot v šolo je namreč peljala mimo vrtne ograje. Pozneje smo tudi to zadevo uredili na splošno zadovoljstvo učiteljstva in medveda. Novica, da imamo medveda, se je kmalu razvedela daleč po dolini. Že na veliko nedeljo je bil med prvimi obiskovalci predsednik SLD tovariš dr. Ivan Lovrenčič. Dal mi je strokovni nasvet za nadaljnjo vzgojo in prehrano medveda. Ker se je za ta dan obetal številni obisk gledalcev od blizu in daleč, mi je svetoval, naj za ogled medveda pobiram prostovoljne prispevke za Ciril-Metodijsko društvo, kar sem tudi storil. Kolikor se spominjam, sem nabral okoli 80 kron. Medvedek se je lepo razvijal. Ko smo ga prejeli, je tehtal 3,35 kg, pri oddaji pa 13 kg. Domači psi, trije istrani in brak jazbečar, so se ga v začetku zelo previdno izogibali. Niso mu zaupali. Ker pa so živeli pod isto streho, sem jih hotel le spoprijateljiti. Preden pa mi je to uspelo, sem imel velike težave. Ko so bili psi pri volji, da se sporazumejo, se je medved kujal, ali pa je bilo obratno. Šele počasi se mi je končno posrečilo, da so vsaj pri igranju ostali najboljši prijatelji. Toda jedli niso nikoli skupaj. Medvedek je imel svojo skodelico, pri jedi je hotel namreč imeti popoln mir. Če ga je kdo motil, je sedel, pogledal motilca izpod čela z enim očesom in udaril z desno tačko po skodelici, da se je v hipu spremenila v kup črepinj. Razlite hrane se pa ni dotaknil. Ljubil je čistočo. Ko je bil medvedek pet mesecev star, me je pok. dr. Lovrenčič povabil, naj pridem z medvedkom v Ljubljano, da si ga bodo ogledali tudi ljubljanski nimrodi. Vabilu sem se rad odzval. Medvedka sem brez težav spravil v zaboj. Ko je bil pokrov že zabit z žeblji, sedem na zapravljivček, da se popeljem na postajo in z opoldanskim vlakom odpotujem v Ljubljano. Tedaj se pokrov zaboja dvigne in medvedek je bil v hipu na tleh. Ponovno sem ga spravil v zaboj, pokrov zaboja pa še prevezal z žico, tako da ga ni mogel ponovno dvigniti. Srečno prispem na postajo v Ribnico. Ko kupim vozni listek in na spremnico označim vsebino zaboja, so pa nastopile nove težave. Postajni načelnik mi je namreč začel tolmačiti predpise o prevozu zabojev s tako vsebino. Trdil je, da zaboja z medvedkom ne sme sprejeti na vlak. Pojasnjeval sem mu, da je medvedek že udomačen in krotak in zakaj potuje v Ljubljano. Končno sem dobil pristanek za prevoz, načelnik pa je pripomnil, da prevzamem vso odgovornost. Na vsaki postaji je imel medvedek občudovalce. Na ljubljanski postaji pa so mu pripravili prav časten sprejem dr. Lovrenčič in dva postreščka. Zaboj z medvedkom smo naložili na voz in ga odpeljali na dvorišče takratnega hotela »Štrukelj«. Tu je bila zanj zelo lično pripravljena veranda. Vsa je bila okrašena z zelenjem. Vse popoldne je imel številne obiskovalce, predvsem ljubljanske lovce. Ob tej priložnosti je bilo s prostovoljnimi prispevki nabranih za Zeleni križ okoli 300 kron. Vendar se vsa zadeva ni končala brez težav. Ko sem medveda prepustil varstvu lovskega društva, sem odšel. Ko se okrog sedmih zvečer vrnem, opazim, da so vse oči navzočih gledalcev obrnjene na kostanj. Takoj sem slutil, kaj se je zgodilo. Že opazim medveda med vejami. Ko je na verandi potrgal vse zelenje, je odmaknil zasilno zaporo in ušel na kostanj. Približevala pa se je ura odhoda. Ker vlak ne čaka, je bilo treba medveda dobiti s kostanja. Neki postrešček se je končno le ojunačil in splezal po lestvi do medveda. Ko pa ga je hotel prijeti, je medvedek samo obrnil glavo — in postrešček je izgubil ves pogum. Da ne zamudim večernega vlaka, mi ni kazalo drugega, kot da sem sam splezal na kostanj. Medvedka smo obdržali do nekako sedmega meseca starosti. V poslednjih dveh mesecih pa je postajal že nasilen, tako do ljudi kot do svojih prijateljev psov. Moral sem ga prikleniti na verigo in ga sam hraniti. Nekega dne se je pripeljal k nam zastopnik takrat v Ljubljani se mudečega cirkusa »Kludsky«, ki je na vsak način hotel medveda kupiti. Pogodili smo se za 380 kron. Tako je medvedek odšel v nov svet. Pozneje sem zvedel, da je bil pri dresuri zelo trmast in nič kaj nadarjen za novotarije. Cirkus z njim ni imel posebnega uspeha. Ostal pa je v cirkusu kot dober plemenjak. France Nosan Tudi na Tolminskem so ujeli pižmovko V Slapu ob Idrijci, kjer grade valjčni mlin, so delavci 14. V. t. 1. opazili sredi popoldneva podgani podobno žival, ki je plavala po vodi. Ko so jo skušali ujeti, jim je ušla pod jez. Proti večeru pa se je spet pokazala. Tedaj jim ni ušla. Ko so jo spravili iz vode, so bili zelo presenečeni. Ugotovili so, da so ujeli pižmovko. Menda je to prva pižmovka, ki je bila ujeta na Tolminskem. Justin Humar, lov. družina Tribuša Divja mačka v celjskem lovišču Zadnja leta smo opažali, da v Slomniku (na meji proti laškemu revirju) ni bilo več posebnega lova na zajce. Sumili smo vse mogoče, le divje mačke ne. In končno tudi mačka ni padla od lovčevega strela. Primer je zelo zanimiv. Članu naše lovske družine tov. Ocvirku je izginilo devet kur in petelin. Vse je že poskusil, nastavljal dihumice in nazadnje na dve pasti le ujel — divjo mačko. Na dve pasti! V prvo je mačka stopila, v drugo pa pomolela svojo glavo in se tako temeljito ujela. Zver je bila dolga 95 cm in kajpada tudi na pogled zelo lepa. Vse kaže, da je kraljevala v Slomniku, kjer je pospravila skoraj vse zajčke. Nazadnje je svojo predrznost poizkusila še v kurniku. Naletela pa je na lovčev kurnik in tam končala. Za lovce je ta dogodek še posebno važen, ker je bila mačka samica in je nosila v sebi že plod. Treba bo torej poiskati še mačka - samca, v kolikor ne bo to tisti, ki ga je na meji tega revirja ujel član Lovske družine Laško. Kot pripovedujejo celjski lovci, je bila zadnja divja mačka v okolici Celja uplenjena pred 27. leti. M. B. Kako sem čakal jazbeca Bilo je v minuli jeseni, ko je listje začelo že odpadati. Sosed Peter in soseda Majna, ki imata njivo prav na meji našega lovišča, sta mi potožila, da jima bodo divji prašiči uničili vso koruzo. Napotil sem se k tisti njivi, da bi sam ugotovil, če je res tako hudo. Njivo je bilo res žalostno videti, bila je kot kakšno živinsko sejmišče. Nisem pa mogel ugotoviti prašičjih sledov. Šele ko sem jo še enkrat prehodil, sem vedel, da hodi Petru in Majni v škodo jazbec. Sklenil sem, da ga bom hodil čakat toliko časa, dokler ga ne dobim. Na češnji, ki je rastla tik njive, sem si pripravil primerno prežo in zlezel nanjo. Vso noč sem prebil na njej, toda o jazbecu niti o kaki drugi divjadi ni bilo ne sluha ne duha. Tako je bilo tudi drugo in tretjo noč. Moja visoka lovska morala, s katero sem se spravil na to podjetje, je že močno kopnela. Minulo je zopet nekoliko dni, ko so ljudje ponovno začeli godrnjati nad jazbecem, ki je po- novno gostoval v mlečni koruzi. Spremenil sem taktiko in sklenil, naj odslej jazbec čaka name, ne pa jaz jazbeca! Ta načrt se je obnesel. Bil je sobotni večer. Mirno, tiho vreme. Mesec je bledo sijal na kolpsko dolino. Cesta, ki ni bila daleč stran, se je belila med njivami. S poljanske strani je bilo slišati vriskanje fantov, ki so se vračali z vasovanja. Po cesti sta prišla dva zaljubljenca, ki nista nič govorila, le tu pa tam sta se malo ustavila in se tesno objela. Tudi meni so takrat šinile razne misli v glavo, da sem hipoma postal melanholičen. Šele sove so me s svojim nočnim koncertom predramile, da sem se spet zavedel, da čakam jazbeca. Nisem se pa mogel več otresti nekega razpoloženja, ki ga je dihala tudi noč in vsa narava, da nenadoma nisem več čutil nobenega veselja do plena. Lovska sreča in smola, oba sta dobra! Tako sem začel modrovati! Zlezel sem s preže in hodil po rosni travi sem in tja med njivo in grmovjem, ki je raslo ob njej. Nenadoma zapazim, da se za neko skalo nekaj giblje. Tudi šum sem začul. Obstojim kot mejnik in ugotavljam, kaj bi le utegnilo biti? Potem razločim dve bolj majhni lisasti živali valjaste oblike. Previdno stopim naprej v senco grma, ki me je skril pred mesecem. Od tod opazim, kako dva jazbečka luščita koruzni storž. Od kod imata ta storž, sem pomislil, saj je do njive več kot trideset korakov. Storž pa sta mladiča zelo brezbrižno luščila, na nič nista pazila, čeprav sta bila ob skali v kaj slabem kritju. Peteline na puški sem napel, počepnil in gledal redki prizor, saj človek ne vidi vsak čas, kako živi divjad v svobodni naravi. Tedaj zaslišim ponovno neko šumenje, ki se bliža iz njive naravnost proti meni. Mirno čakam, kaj bo prišlo. Nato vidim prav razločno starega jazbeca, ki nese v gobcu koruzni storž k mladičema ob skali, kjer ga spusti na tla. Tokrat sem se moral zganiti ali pa me je starka zavohala. Naglo se je obrnila proti mladičema, ki jima je prav gotovo šepnila: Tu nekaj ni v redu, v veliki nevarnosti smo! Bežimo! Urnih nog je nato starka stekla naprej, mladička pa sta jo po travi in dračju ubrala za njo v temno noč. Streljati nisem hotel, čeprav bi bil prav lahko. Ne! Nisem hotel ubijati! Nisem mogel streljati na skrbno mater, ki je nosila svojima mladičema koruzne storže! Šele takrat, ko je bila že vsa družina že kakih sto korakov v gozdu, sem ustrelil v zrak! Za strah, sem si dejal, in zato, da bodo pustili Petru in Majni vsaj nekaj koruze! Vračal sem se domov brez plena, toda zelo zadovoljen. Toda svoj namen sem pravzaprav le dosegel! Na njivo jazbečje družine ni bilo več. Res so se jazbeci ustrašili, najbrž so si izbrali kako drugo njivo — od nečesa so morali živeti! Tudi Majna in Peter sta bila zadovoljna, saj sta imela odslej mir na njivi. P epi Žalec, LD Stari trg ob Kolpi Kragulj — ropar v pravem pomenu Pred dnevi sem pomagal ženi pri sajenju krompirja. Kar začno vpiti za hišo kokoši. Komaj dobro obrnem glavo, že vidim kragulja — koko-šarja, ki sedi na kokoši, od katere leti perje na vse strani. Kokoš zbeži s svojim nezaželenim jezdecem pod napeto bodečo žico in se ga tako otrese, nakar se pijano opoteka. Kragulju pa ni bila nič mar naša bližina. Že je obdeloval drugo kokoš. Seveda je vse to trajalo le kratek hip, ker sem skočil po puško in ga od-podil. Sedel je na tla, komaj kakih 300 m stran. Že se mu v dobrem kritju približam, ko se pokaže izza grma neki človek. Kragulj v zrak — puška pa na ramo! Zanima me, kaj je imel v travi. Kmalu opazim kosme zajčjih dlak in še dobro polovico breje zaj-ke. Mladički so bili že popolnoma doraščeni. Ugotovil sem, da je bila zajka njegov prvi plen. Kljub temu, da se je že nažrl, so ga premotile kokoši, ki so se pasle na travniku in jih je prav dobro videl. Da je napadel kokoši, ga torej ni silil glad, napadal jih je iz čiste krvoločnosti. J. R. Šoja in vrabec V aprilski številki Lovca je bil pod gornjim naslovom opisan primer, kako je šoja prenašala vrabca. Pisec pa si ni na jasnem, ali je šoja našla mrtvega vrabca ali je živega ujela. Verjetno bo kdo starejših lovcev na to vprašanje lahko odgovoril. Jaz sem šojo večkrat opazoval in povem o njej lahko naslednje: Spomladi 1951. leta, ko so ptice že gnezdile, sem zalezoval ob robu neke poseke. Tedaj vzbudi mojo pozornost precej glasno ščeketanje kosa. Pričakoval sem že, da se bo prikazala kaka večja divjad. Kosova jeza pa je veljala šoji, ki je priletela mimo mene s kosovim mladičem v kljunu. Čeprav jo je kos prizadevno napadal in se zaletaval vanjo, plena ni izpustila. Kos se je kmalu vrnil in zletel h gnezdu na nizki smreki. V gnezdu sem dobil le še dva mladiča, ki sta bila še gola. Najbrž šoja tega gnezda ni prvič obiskala. Večkrat sem že opazil, da so med gnezditvijo na splošno vsi ptiči nemirni, če čutijo bližino šoje. Skušajo jo odgnati. Kljub temu, da so mnogi v primeri s šojo zelo majhni, jo junaško napadajo. Letos sem opazoval tak boj med šojo in strnadom. Nisem pa še opazil, da bi šoja napadla odraslega ptiča. J. R. Brezskrbni zajček V drugi polovici maja sem šel proti večeru pogledat, koliko zastrupljenih jajc so vrane pobrale. Ura je udarila sedem, ko sem sedel ob rob gozda in opazoval dve vrani, ki sta še ostali pri življenju; druge so namreč popolnoma izginile. Poleg mene je legel moj ptičar. Nenadoma je dvignil glavo ter postal pozoren. Pozoren sem po- stal tudi jaz. Nudil se mi je res prijeten, nepozaben prizor. Letošnji zajček se nama je prav počasi približeval. Nekako tri metre od naju je lagodno sedel, dal prednji tački podse in vsi trije smo se gledali. Sedel sem mirno kot kip in samo opazoval, kaj bo zajček storil. Toda ta se ni zmenil za nič. Pes se je tresel kot šiba na vodi. Moje oči so švigale zdaj na zajčka, zdaj na psa. Ta prizor je trajal skoraj četrt ure in gotovo bi še dalje, če me ne bi komar ugriznil v lice. Ugriza nisem vzdržal, moral sem se popraskati. Tedaj je zajček prav lagodno spet vstal in prav počasi odskakljal. Potem sem poslušal fazana, ki se je v bližini oglašal. Leopold Jesih, Medvode Jež je pripomogel, da je ujel kuno Moj dolgoletni lovski tovariš in specialist na kune, Frenk z Golega pod Mokrcem, mi je povedal naslednjo dogodivščino: »Kaj vse se v letih pripeti lovcu, je res neverjetno! Da bi bil jež pomagač pri kun jem lovu in to celo pozimi in še v taki zimi, kakršna je bila letošnja, ko ždi jež skoraj brez življenja globoko v listju, je dogodek, ki ga najbrž ne bom nikdar več doživel. Vsa stvar pa se je takole odvijala: Na zmrzlo, snežno podlago je popoldne na-medlo nekaj centimetrov snega. Zvečer se je zjasnilo in jutro je bilo jasno. Bilo je strupeno mrzlo. Zelo primerno vreme, da pogledam za kunami. Takoj za mojo bajto sem naletel na kun ji sled. Vodil me je kot po navadi križem kražem. Obredel sem že mnoge jarke in kotanje, ko se je končno sled izgubil v polšno. Iz nje kune ni bilo več slediti. »Aha, ljubica, sedaj sva pa skupaj!«, sem si mislil in urno stopil domov po past. Vhod v luknjo pa je bil neroden, in priznati moram, da nisem prav dobro nastavil. Pa kako bi, ko je bil tak mraz, da bi mi kmalu prsti odpadli. Morebiti bo pa le, sem si mislil in odšel domov. Drugo jutro sem poslal sina, da bi pogledal, kaj se je čez noč zgodilo. »Oče, kuna je ušla, ni se ujela!« je bil sinov pozdrav, ko se je ves pre-mražen vrnil. »Hajdi, pojdiva za njo!« sva se brž odločila in odšla v mraz. Neštetokrat sva jo presledila. Bila je težka in utrudljiva pot kot prejšnje jutro. Tedaj sem zapazil, da vodi sled v gosto zameteno grmovje, iz grmovja pa nov, čuden, širok sled brez stopinj. »Kaj se je vendar tod plazilo?«, sem premišljeval. Ta novi sled me je pripeljal do polšne, kjer je bila uganka kmalu rešena. V vhodu v polšno je bil zagozden velik jež. V tistem grmu je torej kuna izbrskala ježa in ga ritensko vlekla do polšne, kamor ga je hotela potegniti, da bi se v miru z njim mastila. Ker pa je bil vhod v polšno za ježa preozek, se ji nakana ni posrečila. Jež je polšno s svojimi bodicami zaprl in kuna je bila lepo ujeta! Ježa sem odstranil, nastavil past in drugo jutro je bila kuna moja. Ježa sem vzel domov in ga dal pod pod v listje, kuni pa slekel kožušček. Tako še nisem ujel nobene kune, najbrž je tudi kdo drugi še ni.« j Lovci, kaj pravite? Da boste vedeli, kako tekmujejo nekateri lovci pri pokončevanju roparic, bom povedal tole zgodbo: V mirnem gozdnem zatišju šentpavelske občine živi svoje krjaveljsko življenje neki samotar. Ne vem točno, kateri narodnosti pripada, res pa je, da mu nad vse tekneta mačja in pasja pečenka pa tudi župca iz bolj koščenih delov mu najbolje diši. Pri mačjem in pasjem rodu je silno osovražen. Ko se pojavi na cesti, zbudi med psi pravi alarm. Pasja svojat si ga privošči, kjer le more, tudi od zadaj ga napada, da mora večkrat zamahniti z gorjačo. Tudi mačke ga sovražijo. Z nedoumljivim instinktom zbeže pred njim z naježenimi grebeni in košatimi repi na drevesa, kjer mirno čakajo, da mine nevarnost. Sam prizna, da je že mnogo predstavnikov pasjega in mačjega rodu spravil iz kože. Kože je kupil Koteks, repe pa razni lovci. Tako je tudi v preteklem letu 18 mačkam vzel življenje. Star je že in začel je pešati, pravi, zato je bil lovski uspeh slab. Pa tudi s kupčijo je bila slaba! Posebno z repi! Prišel je namreč v roke nepoštenega lovca iz sosednje lovske družine, ki mu je izpulil 18 mačjih repov za bore 100 din. Da je bila vsa zadeva še bolj žalostna, se je zgodilo celo to, da mu je samotar sam nesel repe poldrugo uro daleč na dom! Pasji repi so šli nekoliko boljše v denar. Kaj pravite, lovci, k vsemu temu? Valencah Tone, Prebold Pravilna ocenitev razdalje je pol uspeha Pravilna ocenitev razdalje je za lovca izredne važnosti. Seveda je uspeh odvisen tudi od popolnosti orožja, od kakovosti streliva, od optike daljnogleda, od lovčeve spretnosti, od njegovega vida in seveda tudi od poznanja puške in daljnogleda. Naj na kratko opišem potek strela, v kolikor je v zvezi s cenitvijo razdalje. Vsako telo, ki ga s kakršno koli silo poženemo v zrak, naj bo to žoga, kamen ali izstrelek, opiše na svojem letu navzdol obrnjeno pot. Na to pot vplivajo odpor zraka, privlačna sila zemlje in hitrost. Da puškino cev, ustrezajoč razdalji do cilja, pravilno dvignemo, so na nji pritrjene merilne naprave. Črto, ki pelje čez kobilico in muho, oziroma skozi daljnogled k cilju, imenujemo vizimo črto. Pravilno smo ocenili razdaljo, če se pot izstrelka z vizirno črto v cilju seka. Sodobni naboji imajo tako visoko razanco, da se pot krogle na daljavo, na katero navadno streljamo, ne spremeni znatno. Ta razdalja je okrog 120 m. To je seveda nasproti risanicam starejšega tipa velika prednost. Napačna ocenitev razdalje na večjo razdaljo pa ima neprijetne posledice. Za primer, kako ne- ugodne posledice ima posebno pri streljanju s kroglo napačna ocenitev razdalje, naj navedem padec poti izstrelkov, ki so pri nas najbolj v rabi: Divjad stoji n. pr. 200 m daleč in lovec strelja s puško, ki je preizkušena na 100 m, ne da bi kobilico prestavil. Izstrelek pade pri naboju 7/57 okrog 14—20 cm, pri naboju 8/57 okrog 12—31 cm in pri naboju 9,3/72 R od 25—63 cm. Cenitev razdalje spada pri nas v predvojaško in vojaško vzgojo. To, česar se mora naučiti vsak vojak, mora lovec brezpogojno znati. Vendar pa se cenitve razdalje ni mogoče naučiti teoretično. To je spretnost, ki se je lahko naučiš le v naravi in s stalnimi vajami na tale način: Ko si na prostem, stopi do prve vidne točke, recimo do drevesa, brzojavnega droga ipd. in odštej 62 korakov, ki so normalno dolgi po 75 cm. Obrni se in si to razdaljo dobro zapomni. Ko greš naprej, ponovi vajo, toda tako, da razdaljo najprej oceniš in šele potem kontroliraš. Take vaje priporočajo strokovnjaki pri vsakem sprehodu. Ko si že dober cenitelj razdalje do 50 m, poskusi do 100 m. To je razdalja, na katero preizkušajo risanice. Naredi tako, kot je zgoraj povedano in se enako kotroliraj. Menjaj razdaljo, ki jo hočeš oceniti, in vzemi enkrat n. pr. 150, drugič 230 korakov itd. Prekratko ocenjujemo navadno čez ravno ploskev, čez globeli in jarke, s soncem zadaj, pri hladnem zraku, v megli in ob dežju in snegu. V takem vremenu se nam zdi divjad večja, torej bližja. Ne smemo tudi pozabiti na razburjenje, ki se loti marsikaterega lovca, če nenadno zagleda divjad na nepričakovanem mestu. Predaleč navadno cenimo razdaljo leže ali kleče, čez valovit ali zarastel kraj, pa tudi, če stoji divjad v žitu ali grmičju, čez temnobarvne ploskve, proti soncu, v mraku in v veliki vročini, ko zrak treperi. A_ S- p. Okoli nemškega lovstva Ko sem prebiral najnovejše nemške lovske revije, sem naletel na nekatere stvari, ki bodo prav gotovo zanimale tudi našega lovca. Tako sem bral v reviji »Die Pirsch« št. 10/1954, da je bila zibelka čistokrvnih hanoveranskih barvarjev graščina Luneburg-Celle. Ze 1657. leta omenjajo tam vzgojene barvarje, ki so bili v začetku 19. stol. znani po vsej Evropi v treh podobnih pasmah: kot hanoveranski, solinški in harški tip barvarja. Šolanje takega psa je trajalo 4 do 5 let, veljal pa je od 400 do 800 dolarjev. V tistih časih je n. pr. nemški cesar podaril ruskemu carju in avstrijskemu cesarju po pet hanoveranskih barvarjev, kar je bil zares kraljevski dar. 1868. leta je Georg V. psarno razpustil, njih potomce pa še danes gojijo. Zastrupljevanju vran in srak posvečajo v Nemčiji veliko pozornost. Ker so jajca draga, zastrupljajo te škodljivce s krvjo, ki ji primešajo fosfor. Ker so se sosednji zakupniki sporazumeli in enotno nastopajo, je uspeh popoln. Lansko leto je bilo na Bavarskem izredno mokro. Zato so našli še maja in junija mlade zajčke, ki so poginili zaradi mokrote in mraza. Tudi fazani in jerebice so slabo uspevali. V lovskem okrožju Liineburg so določili, da lahko živita na 25 ha dve srni, srna in srnjak. Po vsej Nemčiji je prepovedano požigati grmičevje in travo na mejah med njivami, ker se v te zarasle, čeprav ozke meje zateka mala divjad, ki tam tudi gnezdi in se koti. Na Badenskem se je krompirjevec tako močno razmnožil, da mu niti s kemičnimi sredstvi ne morejo več do živega. Zato so sklenili spustiti v polja veliko število fazanov, ki naj to delo ceneje opravijo. Za zaščito fazanov so že lani uredili številne remize, predvsem z nasaditvijo topinamburja; malim roparicam, kepenu, podlasici in belogrli kuni pa so napovedali boj. A. S. Pirc KINOLOŠKE VESTI Prijavljene in zaščitene psarne: »FRANKOPANSKA« za nemške ovčarje, lastnik podjetje Slovenija vino v Ljubljani, Franko-panska štev. 11. »IŽAKOVSKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Ivan Krapec, Ižakovci, pošta Beltinci. »JELOVICA« za kokeršpanijele, lastnik Radoslav Cajnko, Bled, Zagorice 64. »JADRAN« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Rudolf Bernik, Ljubljana, Haydrihova 32. »SKAKOVSKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Jože Jauk, Rakičan, Prekmurje. »SREDIŠKA« za nemške kratkodlake ptičarje lastnik Branko Mlinarič, Središče ob Dravi 160. Vzreditelje čistopasemskih psov ponovno opozarjamo, da je treba prijavo legla predložiti po pristojnih pasemskih organizacijah ali podružnicah Kinološkega združenja LRS v dvojniku na predpisanih tiskovinah najkasneje v roku treh mesecev. Potrdilo o plemenitvi dostavite takoj po izvršeni paritvi. Prijave pišite čitljivo! Za opis mladičev je v prijavnih tiskovinah dovolj posameznih razpredelnic, zato ne stisnite opisov več mladičev v eno razpredelnico! Javite naslove lastnikov mladičev naknadno, ako ob prijavi legla še ni znano, komu jih boste oddali. Upoštevajte ta navodila, da olajšate delo vodstvu matične knjige psov in prihranite nepotrebno korespondenco in stroške. Tiskovine za prijavo legel naročite pri Kinološkem združenju LRS v Ljubljani, Trdinova ulica štev. 8. Naročilu priložite vselej 15 din za eno garnituro prijavnih tiskovin. Za določitev plemenjaka se pravočasno obrnite na vzrejnega referenta pristojne pasemske organizacije, da ne bo težav pri vpisu legla v matično knjigo psov. KUS Kinološko združenje LR Slovenije bo priredilo v Ljubljani dne 4. in 5. septembra t. 1. III. republiško razstavo psov vseh pasem mednarodnega značaja. Pasemske organizacije naj že sedaj zainteresirajo svoje članstvo za to prireditev. Lovci, kinologi in ljubitelji psov, posebno pa še lastniki psov, ki bodo svoje pse razstavili, naj že sedaj skrbe, da bodo psi v dobri kondiciji. Pse za razstavo naj odbero kinološki referenti pri lovskih družinah in pri okrajnih lovskih zvezah. Prijavnice, na katerih bodo tudi razstavni pogoji, v kolikor jih boste zahtevali, bomo pravočasno dostavili. KUS ZAKON O LOVU* I. Splošne določbe 1. člen Lov je panoga narodnega gospodarstva. Lov obsega gojitev in prilaščanje divjadi. 2. člen Divjad je splošno ljudsko premoženje, ki ga na območju okraja (mesta) upravlja okrajni (mestni) ljudski odbor. Zaradi smotrnega gospodarjenja z divjadjo, določi okrajni (mestni) ljudski odbor lovišča kot lovske gospodarske enote in jih izroči v gospodarjenje lovskim družinam. 3. člen Lov je pod nadzorstvom organov ljudske oblasti. * (Ur. 1. LRS, teto XI., št. 26 z dne 8. VII. 1954.) II. Divjad 4. člen Za divjad po tem zakonu se štejejo tele prosto živeče divje živali: od sesalcev: poljski zajec, planinski zajec, kunec, veverica, hrček, pižmovka, svizec, divja mačka, kuna zlatica, kuna belica, dihur, hermelin, podlasica, vidra, jazbec, medved, volk, šakal, lisica, divji prašič, kozorog, gams, muflon, jelenjad in srnjad; od ptičev: potapljavci, veslonožci, močvirniki, pobrežniki, divje race, divje gosi, žagarice, labod, galebi, stepna kokoška, fazani, kotoma, divji petelin, ruševec, belka, gozdni jereb, poljska jerebica, prepelica, ujede, divji golobi, velika uharica in krokar. 5. člen Divjad je zaščitena in nezaščitena. Zaščitena divjad je tista, ki jo je dovoljeno loviti samo v lovni dobi, in tista, ki se sploh ne sme loviti. Nezaščitena divjad je tista, ki jo je dovoljeno loviti vse leto. Divjad se sme loviti samo tako, kakor je dovoljeno po tem zakonu, in po načelih lovske pravičnosti. Zaščitena divjad se ne sme vznemirjati v nelovni dobi. 6. člen Vse leto je zaščitena tale divjad: svizec, medved, kozorog, muflon, pelikan, štorklje, pri-livka, postovka, ribji orel, kačar, sršenar, vsi pravi orli razen planinskega, velika uharica, krokar, fazanke ter kokoši divjega petelina, ruševca in gozdnega jereba. Druga zaščitena divjad se sme loviti samo v lovni dobi, in sicer: poljski zajec od i. X. do 15. I. planinski zajec od i. XI. do 31. XII. veverica od i. IX. do 31. I. gams - kozel od i. VIII. do 31. XII. koza in mladiči od i. IX. do 31. XII. jelenjad - jelen od 16. VIII. do 31. XII. košuta in mladiči od 1. X. do 31. XII. srnjad - srnjak od 1. VI. do 30. XI. srna in mladiči od 16. IX. do 31. XII. potapljavci in povodne putke velika divja raca od 1. VIII. do 31. XII. — mlakarica od 1. VIII. do konca februarja druge divje race, div- je gosi in žagarice od 1. VIII. do 31. III. čaplje in galebi kormoran, labodi, žer od 15. VIII. do 31. XII. jav in priba od 1. VIII. de 31. III. kljunači od 1. VIII. do 15. IV. droplje od 1. IX. do 31. XII. fazani - samci od 1. X. do 31. XII. kotoma od 16. IX. do 31. XII. divji petelin - petelin od 1. IV. do 31. v. ruševec - petelin od 16. IV. do 15. VI. belka gozdni jereb - petelin- od 1. XI. do 31. XII. ček od 16. VIII. do 30. XI. poljska jerebica od 1. IX. do 30. XI. prepelica od 16. VIII. do 30. XI. stepna kokoška od 1. VIII. do 31. XII. planinski orel od 1. IX. do 31. XII. divji golobi in grlice od 16. VII. do 31. XII. Vsa druga divjad je nezaščitena. 7. člen Državni sekretar za gospodarstvo lahko po zaslišanju Republiške lovske zveze določi za določeni čas, da se posamezne zredčene vrste zaščitene divjadi iz drugega odstavka 6. člena v vsej ljudski republiki ali v posameznih pre- delih sploh ne smejo loviti ali da se zanje skrajša predpisana lovna doba. Državni sekretar za gospodarstvo lahko po zaslišanju Republiške lovske zveze izjemoma dovoli odstrel vse leto zaščitene divjadi ali odstrel druge zaščitene divjadi v nelovni dobi, kolikor je to potrebno zaradi zatiranja nalezljivih bolezni, preprečitve degeneracije v lovišču, za znanstvene namene ali iz drugih utemeljenih razlogov. 8. člen Odlov žive zaščitene divjadi je praviloma prepovedan. Državni sekretar za gospodarstvo lahko po zaslišanju Republiške lovske zveze dovoli odlov žive zaščitene divjadi, če je to potrebno za razplod, osvežitev krvi, za znanstvene namene, za živalske vrtove ali za izvoz. Državni sekretar za gospodarstvo lahko po zaslišanju Republiške lovske zveze odredi posameznim lovskim družinam, da odlovijo določeno število žive zaščitene divjadi za razplod ali za osvežitev krvi v drugih loviščih. 9. člen Gojitev divjadi mora biti v skladu s koristmi kmetijstva in gozdarstva. Če se v kakšnem lovišču razmnoži divjad tako, da nastane zaradi tega prevelika škoda za kmetijstvo ali gozdarstvo, lahko okrajni (mestni) ljudski odbor po zaslišanju okrajne lovske zveze odredi, da lovska družina število divjadi primerno zniža. 10. člen Za živali, ki se ne štejejo za divjad po 4. členu tega zakona, ne veljajo omejitve po tem zakonu. Vsakomur je prepovedano loviti ali pobijati ptice pevke in druge za kmetijstvo in gozdarstvo koristne živali, kakor tudi pobirati njihova jajca in odnašati ali razdirati njihova gnezda in legla. Državni sekretar za gospodarstvo določi, za katere koristne živali velja prepoved iz prejšnjega odstavka. III. Lovišča 11. člen Lovišča so zaokrožene lovske gospodarske enote, ki obsegajo kopno in vodno površino. Meje lovišč morajo biti določene tako, da so kar najbolj naravne in vidne. Lovišče ustanovi in mu določi meje okrajni (mestni) ljudski odbor po zaslišanju okrajne lovske zveze tako, da lovišče praviloma obsega od 2000 do 6000 ha. Če sega lovišče čez mejo okraja (mesta), določi okrajni (mestni) ljudski odbor meje lovišča v sporazumu z ljudskim odborom sosednjega okraja (mesta). Zoper odločbo ljudskega odbora o določitvi lovišč in njihovih meja, ima okrajna lovska zveza pravico do pritožbe na Izvršni svet v osmih dneh po prejemu odločbe. Okrajni (mestni) ljudski odbor lahko spremeni meje lovišča po zaslišanju okrajne lovske zveze. Zoper odločbo o spremembi meje imata okrajna lovska zveza in prizadeta lovska družina pravico do pritožbe na Izvršni svet v osmih dneh po prejemu odločbe. 12. člen Okrajni (mestni) ljudski odbor odda z odločbo lovišče v gospodarjenje lovski družini, ki se ustanovi za območje posameznega lovišča in je včlanjena v okrajni lovski zvezi. 13. člen Okrajni (mestni) ljudski odbor lahko po zaslišanju okrajne lovske zveze odvzame lovski družini dodeljeno lovišče, če lovska družina občutno zanemarja ali pustoši lovišče. Zoper odločbo okrajnega (mestnega) ljudskega odbora ima lovska družina v osmih dneh po prejemu odločbe pravico do pritožbe na Izvršni svet. IV. Lovske organizacije 14. člen Lovske organizacije so lovske družine, okrajne lovske zveze in Republiška lovska zveza. Zanje veljajo določbe zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. 15. člen Lovske družine so prostovoljne združitve lovcev zaradi lovskega gospodarjenja v določenem lovišču. Za vsako lovišče se lahko ustanovi samo ena lovska družina. Lovska družina priglasi svojo ustanovitev in delovanje pri tajništvu za notranje zadeve okrajnega (mestnega) ljudskega odbora, v katerega območju je lovišče. Vsaka lovska družina mora imeti najmanj osem članov. Odbor lovske družine mora imeti najmanj tri odbornike. Članstvo lovske družine se ne sme omejiti niti glede na število, niti glede na prebivališče članov. Izjemoma pa lahko okrajna lovska zveza na predlog lovske družine s pritrditvijo okrajnega (mestnega) ljudskega odbora določi najvišje število članov, ki jih sme imeti lovska družina glede na zmogljivost lovišča. Nihče ne sme biti član več kot dveh lovskih družin. 16. člen Glavna naloga lovske družine je, da v dodeljenem lovišču neposredno gospodari po predpisih tega zakona. Pri tem je zlasti dolžna divjad gojiti, izboljševati njeno kakovost ter skrbeti za njeno varnost, prehrano in zdravje. Lovska družina gospodari z loviščem po lovskem načrtu, ki ga sestavi za vsako lovsko leto vnaprej. Lovski načrt potrdi okrajna lovska zveza. Lovska družina mora tudi skrbeti za lovsko vzgojo svojega članstva. Državni sekretar za gospodarstvo izda po zaslišanju Republiške lovske zveze tehnične predpise za gospodarjenje z lovišči. 17. člen Član lovske družine je lahko vsak, kdor ima orožni list za nošenje lovskega orožja. Dokler član lovske družine še nima lovskega izpita, sme loviti le v družbi izprašanega lovca. 18. člen Lovski izpit se opravlja pred izpitno komisijo, ki jo imenuje okrajna lovska zveza, potrdi pa okrajni ljudski odbor. Pravilnik za opravljanje lovskega izpita predpiše Republiška lovska zveza, potrdita pa državni sekretar za gospodarstvo in državni sekretar za notranje zadeve. 19. člen Lovske družine enega okraja sestavljajo okrajno lovsko zvezo. Lovske družine na območju mestnega ljudskega odbora se vključijo v okrajno lovsko zvezo sosednjega okraja. Okrajne lovske zveze sestavljajo Republiško lovsko zvezo. 20. člen Okrajna lovska zveza nadzoruje delo lovskih družin, upravlja okrajni lovski sklad, rešuje spore med družinami, skrbi za zboljšanje strokovnega znanja lovcev in sodeluje v lovskih zadevah z državnimi organi. 21. člen Republiška lovska zveza nadzoruje delovanje okrajnih lovskih zvez, upravlja republiški lovski sklad, pospešuje strokovno vzgojo lovcev in sodeluje z državnimi organi pri lovskih vprašanjih. 22. člen Če je strokovno delo lovske družine v nasprotju z njenimi pravili in zakonitimi predpisi o lovu, če občutno zanemarja ali pustoši lovišče, ali če v znatni meri škoduje koristim lovstva, jo lahko okrajna lovska zveza izključi iz svo- jega članstva. Zoper odločbo o izključitvi se lovska družina lahko pritoži v osmih dneh na Republiško lovsko zvezo. Izključeni lovski družini odvzame okrajni ljudski odbor lovišče. Iz razlogov, naštetih v prejšnjem odstavku, lahko Republiška lovska zveza razreši odbor okrajne lovske zveze in imenuje začasno upravo. Začasna uprava mora najpozneje v enem mesecu sklicati občni zbor okrajne lovske zveze, da izvoli nov odbor. 23. člen Natančnejše določbe o organizaciji in delu lovskih družin in lovskih zvez, o članstvu in razmerjih med lovskimi organizacijami predpišejo lovske družine in lovske zveze s pravili. V. Izvrševanje lova 24. člen Pravica loviti obsega pravico iskati divjad, jo zasledovati, upleniti ali živo odloviti, pobirati poginulo divjad in njene dele (rogovje, kožo in drugo), pobirati jajca lovne perjadi ter uničevati legla in gnezda škodljivcev. 25. člen V lovišču lovske družine smejo loviti člani družine, lovski čuvaji in gostje. 26. člen Divjad, ki je uplenjena, ulovljena ali najdena v lovišču, pobrani deli divjadi in jajca lovne perjadi so last lovske družine. Ob pogojih, ki jih določi lovska družina, postanejo last lovca, ki jih je uplenil, ulovil ali našel. Vidra in pižmovka, ki ju upleni ribič v strugi, pripadata ribiškemu društvu. 27. člen Lastniki in posestniki smejo pokončati v svojih poslopjih ali na svojem ograjenem dvorišču vsako nezaščiteno divjad, na svojih odprtih zemljiščih pa volka, šakala, divjega prašiča in jazbeca. Tako uplenjena divjad pripada lovski družini, v katere lovišču je bila uplenjena. Uplenitev je treba takoj sporočiti lovski družini. Kdaj in kako smejo ribiči in ribiški čuvaji pokončevati v vodi in njeni neposredni bližini ribam škodljivo divjad, določa zakon o sladkovodnem ribištvu. 28. člen Prepovedano je loviti divjad na tak način ali s takim sredstvom, s katerim se divjad množično pokončuje. Zaščiteno divjad je dovoljeno loviti samo z lovsko puško. Parkljasto divjad, razen divjega prašiča, je dovoljeno streljati samo z risanico. Prepovedano je na brakadah streljati parkljasto divjad, razen divjega prašiča. S pastmi je dovoljeno loviti: volka, šakala, lisico, divjo mačko, vidro, pižmovko, jazbeca, kuno zlatico in belico, dihurja, hermelina, podlasico, kunca, hrčka in nezaščitene ujede. Strup se sme z dovoljenjem okrajnega (mestnega) ljudskega odbora nastavljati volkovom, šakalom, lisicam in kunam vseh vrst; strupišče mora biti oddaljeno najmanj 300 m od hiš in 200 m od javnih poti. Čas in okoliš strupitve je treba prej javno razglasiti na krajevno običajni način, zaznamovati z napisom in sporočiti najbližji postaji ljudske milice. Loviti je dovoljeno samo s pasemskimi lovskimi psi. 29. člen Prepovedano je: 1. loviti divjad z zankami, pastmi, mrežami, omamnimi sredstvi in strupi, razen v primerih iz petega in šestega odstavka prejšnjega člena; 2. loviti divjad s pomočjo žarometov, razen volka in divjega prašiča; 3. loviti zaščiteno divjad ob velikih poplavah in zametih; 4. uničevati in poškodovati legla in gnezda zaščitene divjadi; 5. pobirati in prodajati jajca zaščitene perjadi, razen za znanstvene in gojitvene namene. 30. člen Lovsko leto se začne 1. aprila in konča 31. marca. 31. člen Po njivah se ne sme loviti od 1. marca dalje, dokler se ne pospravi žito, v vinogradih in vrtovih pa od 1. marca dalje, dokler so na njih pridelki. Brakade so dovoljene samo od 1. oktobra do 1. januarja. 32. člen Lovska družina mora gojiti tako divjad, ki je primerna za lovišče, in skrbeti, da se v lovišču doseže in vzdržuje primeren stalež divjadi. 33. člen Lovski čuvaj pa tudi član lovske družine sme ubiti psa ali mačko, ki se klati po lovišču, če sta oddaljena več kakor 200 m od hiš oziroma naselja, ali če sta oddaljena več kakor 50 m od gospodarja. Če pa zasači psa ali mačko pri preganjanju ali uničevanju divjadi ali jajc, ju sme ubiti v vsakem primeru. To ne velja za lovskega psa, ki pri lovu ali šolanju pride čez mejo lovišča. 34. člen Kdor lovi ali se mudi v lovišču s pripravami za lov, mora na zahtevo lovskega čuvaja pokazati dovoljenje za lov. Če nima dovoljenja, mu sme lovski čuvaj vzeti priprave za lov ali lovski plen, mora pa odvzete stvari oddati v hrambo lovski družini. 35. člen Za pokončavanje volkov in divjih prašičev se lahko odrejajo pogoni. Natančnejše določbe o tem predpiše državni sekretar za gospodarstvo. 36. člen Z lovskim orožjem in drugimi nevarnimi lovskimi sredstvi je treba pri lovu ravnati skrajno previdno, da se ne ogroža življenje ljudi ali varnost premoženja. VI. Lovski čuvaji 37. člen Za nadzorstvo in varovanje lovišča morajo imeti lovske družine lovske čuvaje. 38. člen Lovski čuvaj je lahko vsak državljan FLRJ, ki ima orožni list za nošenje orožja in izpit za lovskega čuvaja. Lovskega čuvaja postavi in razreši lovska družina s pritrditvijo okrajnega (mestnega) ljudskega odbora. Lovski čuvaj mora priseči pred okrajnim (mestnim) ljudskim odborom. Lovski čuvaj je uradna oseba. 39. člen Izpit za lovskega čuvaja se opravlja pri izpitni komisiji, ki jo imenuje okrajni (mestni) ljudski odbor po zaslišanju okrajne lovske zveze. V izpitni komisiji morata biti zastopnik okrajnega (mestnega) tajništva za notranje zadeve in zastopnik okrajne lovske zveze. 40. člen Natančnejše določbe o lovskih čuvajih, zlasti o obveznem številu lovskih čuvajev za posamezna lovišča, o pravicah in dolžnostih čuvajev in o izpitih za lovske čuvaje, predpišeta sporazumno državni sekretar za gospodarstvo in državni sekretar za notranje zadeve po zaslišanju Republiške lovske zveze. VII. Lovski skladi 41. člen Pri Republiški lovski zvezi se ustanovi republiški lovski sklad, pri okrajnih lovskih zvezah pa okrajni lovski skladi. Sredstva lovskih skladov se uporabljajo za pospeševanje lovstva in plačevanje škode po medvedu in divjem prašiču. Sredstva republiškega lovskega sklada se uporabljajo predvsem za lovsko-gojitvene namene in za podpiranje okrajnih lovskih skladov, ki nimajo zadosti lastnih sredstev za namene iz prejšnjega odstavka. 42. člen V okrajni lovski sklad se stekajo: 1. prispevki lovskih družin; 2. 50°/o odstrelnine oziroma tržne vrednosti uplenjenega medveda ali divjega prašiča; 3. dotacije iz republiškega lovskega sklada; 4. drugi dohodki. V republiški lovski sklad se stekajo: 1. prispevki iz okrajnih lovskih skladov; 2. drugi dohodki. 43. člen Prispevke lovskih družin v okrajne lovske sklade določi občni zbor okrajne lovske zveze s pritrditvijo okrajnega ljudskega odbora. Prispevki se določijo po velikosti, kakovosti in legi lovišča. Prispevke okrajnih lovskih skladov v republiški lovski sklad določi občni zbor Republiške lovske zveze s pritrditvijo Državnega sekretariata za gospodarstvo. VIII. Povrnitev škode 44. člen Za škodo, ki jo napravijo pri lovu lovci, njihovi pomagači ali lovski psi, je odgovorna lovska družina. Lovska družina ima pravico zahtevati povračilo plačane odškodnine od tistega, ki je škodo napravil. Za škodo, ki jo napravijo na odprtih zemljiščih zaščitena divjad in divji prašiči, je odgovorna lovska družina. Za tako škodo je odgovorna samo, če je lastnik ali posestnik zemljišča poskrbel za zavarovanje pred škodo po divjadi na način, ki je splošno vpeljan oziroma krajevnim razmeran primeren. Odškodnina, ki jo plača lovska družina za škodo, storjeno po medvedu in divjih prašičih, se povrne lovski družini iz okrajnega lovskega sklada. Če se lovska družina poravna z oškodovancem o plačilu odškodnine po medvedu ali divjem prašiču, pa se glede sklenitve poravnave ne sporazume z okrajno lovsko zvezo, ima okrajna lovska zveza pravico ugovarjati povračilnemu zahtevku lovske družine po temelju in po višini. 45. člen Komur je bila napravljena škoda po prvem ali drugem odstavku prejšnjega člena, jo mora naznaniti občinskemu ljudskemu odboru, na katerega območju je škoda nastala, v osmih dneh potem, ko je zanjo zvedel, najpozneje pa v enem mesecu potem, ko je nastala. Občinski ljudski odbor imenuje takoj posebno komisijo, da za zavarovanje dokazov z ogledom na samem kraju škodo ugotovi in oceni. Komisijo sestavljajo zastopnik občinskega odbora kot predsednik, kot člana pa strokovnjak za ugotovitev in ocenitev škode na poškodovanih kulturah in lovski strokovnjak. Čas in kraj ogleda mora komisija sporočiti oškodovancu in lovski družini. Pri ogledu se ugotovi dejansko stanje, zlasti način in obseg poškodbe, znaki, iz katerih je mogoče sklepati, da je škodo povzročila divjad in kakšna divjad ter ali in kako je lastnik oziroma posestnik zemljišča poskrbel za zavarovanje pred škodo po divjadi. O svojem delu sestavi komisija zapisnik, ki ga podpišejo vsi navzoči. 46. člen Za odločanje o odškodninskih sporih je pristojno sodišče. Tožba mora biti vložena najpozneje v šestih mesecih, odkar je škoda nastala. Pri škodi na polju se mora upoštevati letina v tistem letu. 47. člen Kdor povzroči škodo na divjadi, mora plačati odškodnino lovski družini, kolikor je vredna živa divjad po posebnem ceniku, ki ga predpiše državni sekretar za gospodarstvo. Tako odškodnino mora plačati tudi tisti, ki napravi škodo na divjadi z malomarnim ali ne-strokovnjaškim uporabljanjem agrokemičnih sredstev, ki so divjadi škodljiva. IX. Posebna lovišča 48. člen Izvršni svet lahko po zaslišanju Republiške lovske zveze izloči določene površine za ustanovitev vzornih ali gojitvenih lovišč. Ob ustanovitvi takih lovišč določi Izvršni svet, kdo jih bo upravljal in kako, in predpiše načela za povračilo škode, ki jo napravi divjad v takšnih loviščih. Taka lovišča so pod neposrednim strokovnim nadzorstvom Državnega sekretariata za gospodarstvo. X. Kataster lovišč 49. člen Okrajni (mestni) ljudski odbor vodi seznam (kataster) vseh lovišč na svojem območju s po- datki, ki jih predpiše Državni sekretar za gospodarstvo po zaslišanju Republiške lovske zveze. XI. Kazenske določbe 50. člen Prekršek stori in se kaznuje z denarno kaznijo do 10 000 dinarjev ali z zaporom do 30 dni: 1. kdor brez dovoljenja lovi živo zaščiteno divjad (8. člen); 2. član lovske družine, ki nima lovskega izpita, pa lovi sam brez spremstva izprašanega lovca (17. člen); 3. kdor ne naznani lovski družini nezaščitene divjadi, ki jo je pokončal po 27. členu tega zakona; 4. kdor lovi divjad v nasprotju s predpisi 28., 29. in 31. člena tega zakona, če dejanje ni kaznivo po kazenskem zakoniku; 5. kdor na zahtevo lovskega čuvaja ne pokaže dovoljenja za lov po 34. členu tega zakona; 6. član lovske družine, ki prepusti drugemu svojo člansko izkaznico, ali gost, ki prepusti drugemu svoje posebno dovoljenje za lov; 7. kdor hodi po lovišču, v katerem nima pravice loviti, s puško izven javnih poti in steza ali pa z nabito puško po javnih poteh in stezah; 8. kdor pri strupitvi škodljivcev kmetijskih kultur ravna tako malomarno ali nestrokovnja-ško, da se zastrupi zaščitena divjad; 9. kdor poškoduje ali uniči lovske naprave v lovišču, če dejanje ni kaznivo po kazenskem zakoniku; 10. kdor pri lovu z lovskim orožjem ali z drugim nevarnim lovskim sredstvom ogroža življenje ljudi ali varnost premoženja, kolikor to ni kaznivo po kazenskem zakoniku. Prekršek stori lovska družina in se kaznuje z denarno kaznijo do 20 000 dinarjev: 1. če ne odlovi ali odda predpisanega števila žive zaščitene divjadi (tretji odstavek 8. člena); 2. če na zahtevo okrajnega (mestnega) ljudskega odbora ne zniža divjadi na predpisano število (9. člen); 3. če v znatni meri zanemarja skrb za gojitev divjadi ali pustoši lovišče ali če tega ne prepreči članom lovske družine in povabljenim gostom. XII. Prehodne in končne določbe 51. člen Izvršni svet predpiše določbe o kontroli prometa z divjadjo in z deli divjadi, po potrebi pa tudi natančnejše predpise za izvrševanje tega zakona. 52. člen Kjer je s tem zakonom določena pristojnost okrajnega (mestnega) ljudskega odbora, lahko ta za opravljanje posameznih zadev pooblasti svet za gospodarstvo ali tajništvo za gospodarstvo, razen za zadeve po 11. členu tega zakona. 53. člen Lovišča morajo biti določena in oddana lovskim družinam po določbah tega zakona najpozneje do 1. oktobra 1954. Dotlej upravljajo sedanja lovišča lovske družine na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene po dosedanjem zakonu o lovu. 54. člen Prispevki za lovski sklad se začnejo plačevati s 1. aprilom 1955. Škoda, storjena po zaščiteni divjadi in divjih prašičih, ki nastane do 1. aprila 1955, se plačuje po dosedanjih predpisih. Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o lovu z dne 11. maja 1949 (Uradni list LRS, št. 16-91/49) in vsi na njegovi podlagi izdani predpisi. 55. člen Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v »Uradnem listu LRS«. DOBILI SMO NOV ZAKON O LOVU Ive Krevs Že dalj časa smo opažali, da je dosedanji lovski zakon zastarel. Današnji stopnji družbene in politične ureditve ni več ustrezal. V praksi smo zato prihajali v nasprotja med zakonitimi predpisi in stanjem v našem lovstvu. Zato je Lovska zveza LRS izdelala osnutek novega lovskega zakona. Osnutek je dala v razpravo vsem lovskim družinam in okrajnim lovskim zvezam, da so dale o njem svoje pripombe in predloge. Tako je bil osnutek zakona napravljen na najbolj demokratični osnovi, saj je o njem lahko razpravljal sleherni član naše lovske organizacije, stavljal svoje pripombe in predloge in tako s svojim sodelovanjem prispeval, da je dobil osnutek čim popolnejšo vsebino. Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije je na svojem zasedanju dne 29. VI. t. 1. predloženi osnutek po temeljitem obravnavanju sprejela in ga uzakonila. Zakon temelji na načelih, da je lov panoga narodnega gospodarstva in da je divjad splošno ljudsko premoženje, ki ga upravljajo ljudski odbori, gospodarjenje z njo pa izroče lovskim družinam. Divjad je družbena lastnina, divjačina pa je last lovskih kolektivov in ne posameznika. Po dosedanjem zakonu so obstajala lovišča splošnega družbenega, republiškega in lokalnega pomena, ki jih je upravljala država, in sicer republiška lovišča po lovskih podjetjih in zavodih, lokalna pa po lovskih družinah. Okrajni ljudski odbori so oddajali lovskim družinam lovišča v uživanje s pogodbo za določen čas. Po novem zakonu se lovišča ne dele več po svojem pomenu. Lovišča določajo okrajni oziroma mestni ljudski odbori, ki sporazumno z okrajno lovsko zvezo razdele območje okraja na lovišča in jih izroče lovskim družinam, in sicer za trajno, za ves čas, dokler družina obstaja. Za ustanovitev vzornih in gojitvenih lovišč lahko izloči Izvršni svet ljudske skupščine določene površine in jih odda lovskim podjetjem in ustanovam v upravljanje. Taka lovišča so pod neposrednim nadzorstvom državnega sekretariata za gospodarstvo LRS. Zakon prinaša nove določbe, ki dajejo okrajnim lovskim zvezam pravico, da ob določenih pogojih lahko lovsko družino izključijo iz lovske organizacije. Posledica izključitve je, da mora okrajni ljudski odbor izključeni družini lovišče odvzeti. Ta pravica, ki je pravica lovske organizacije, daje vso možnost, da bodo okrajne lovske zveze v tistih družinah, ki nočejo razumeti, da lov ni samo streljanje, kaj hitro napravile konec samovolji. Republiški Lovski zvezi pripada pravica, da sme razrešiti odbor okrajne lovske zveze in postaviti začasno upravo, če je delo odbora v nasprotju z načeli lovskega gospodarstva. Bistvena novost novega lovskega zakona so lovski skladi, katerih sredstva so namenjena za pospeševanje lovstva in za povračilo škode, ki jo povzroče divji prašiči in medvedi. Za škodo, ki so jo napravili divji prašiči, so bili namreč po dosedanjem zakonu odgovorni okrajni ljudski odbori. Po novem zakonu bodo plačevale lovske družine namesto sedanje najemnine prispevek za gospodarjenje z lovišči, ki se bo ravnal po boniteti lovišča. Prispevki se bodo stekali v lovske sklade, iz katerih se bo poleg gojitvenih potreb plačevala škoda, napravljena po divjih prašičih in medvedih. Za škodo, ki jo napravi zaščitena divjad, razen medveda, bodo lovske družine neposredno same odgovorne. Lovski skladi se ustanovijo pri okrajnih lovskih zvezah in pri republiški Lovski zvezi. Republiški lovski sklad je namenjen razvoju lovstva kot celote, iz njega pa se bodo dajale tudi dotacije okrajnim lovskim skladom, katerih lastna sredstva ne bodo zadoščala za plačevanje škode po divjih prašičih in medvedih. Tako je dokončno odpravljen bivši zakupniški sistem, lovski organizaciji pa je dana največja možna samouprava. Kamniška Bistrica, 1935 Miloš Kelih, Bled Grintovec, 1942 Franc Barbič, Medvode Košuta, 1926 Jurij štelcer, Zg. Dolina Greben, 1952 Stanko Bergant, Kokra Novost, ki jo prinaša novi zakon, je tudi določba, da je za postavitev in razrešitev lovskega čuvaja potrebna potrditev okrajnega oziroma mestnega ljudskega odbora. Ta določba je važna zato, da ne bodo mogle družine samovoljno zaradi morebitnih notranjih družinskih nesoglasij svojega lovskega čuvaja odpustiti brez zadostnih razlogov. Novi lovski zakon je brez dvoma velika pridobitev za nadaljnji razvoj lovstva v naši republiki. V pravicah, ki jih daje zakon lovski organizaciji, se odraža zaupanje ljudske oblasti do pravilne lovske politike, ki jo je pokazala lovska organizacija v zadnjih letih. Uspehi zadnjih let nam dajejo garancijo, da je lovska organizacija že tako utrjena, da lahko pričakujemo še nadaljnjih uspehov. Pri vseh teh dosedanjih uspehih pa ne smemo prezreti napak in pomanjkljivosti, ki so se pojavljale in ki se bodo gotovo še pojavljale. Ne smemo si delati praznih upov, da bo sedaj, ko imamo novi lovski zakon, že vse v redu. V tistih družinah, kjer še ni reda in discipline, čaka predvsem okrajne lov-skeh zveze še mnogo dela. Imamo tudi še ljudi, ki jim ni nič kaj po volji, da je doseženo v lovski organizaciji tako stanje. To so tisti, ki ne morejo v lovu več uveljavljati svojih osebnih koristi, in pa nezdravo ambiciozni užaljenci. Toda tudi ti, ki jih res ni veliko, bodo morali začeti delati tako, kot dela in misli večina našega članstva. Lovska organizacija s svojim številnim članstvom postaja vse bolj trdna in enotna in ne bo dopustila, da bi se zajedel vanjo črv, ki bi jo razjedal. Nobena operacija ni prijetna, je pa koristna, če je opravljena ob pravem času. Novi časi prinašajo nove potrebe in zahtevajo nove ljudi, ki danes zavestno razumejo pomen našega lovstva. Danes ni lov več v rokah fevdalne in kapitalistične gospode, temveč je v rokah delovnih ljudi. V večini članstva naše organizacije že prevladuje zdrava misel, da lov ni samo streljanje, ampak mnogo več, da je v prvi vrsti gojitev, zbliževanje posameznika z naravo, kjer se krepi njegov značaj in karakter. Ni lovska strast vse, kar je potrebno za lov. V prvi vrsti moramo poznati predpise, brez katerih ni in ne more biti potrebnega reda, poznati moramo, kakšne so zapisane in nezapisane dolžnosti do sotovariša in do narave. Spoštovati moramo vsa nepisana pravila, ki jih veleva lovska pravičnost, če je le kje treba reda, je ta potreben prav pri lovu, kar velja za slehernega lovca. Svoje dobre namene in dolžnosti bomo lahko v celoti uresničili le tedaj, če se bomo prav vsi ravnali po zakonitih predpisih in moralnih načelih ter jih brez izjeme spoštovali. Sam zakon, pa če je še tako popoln, ne more dati vsega; za pravi uspeh je potrebna zavest in zavestna disciplina. Le res disciplinirani in odgovornosti zavedajoči se človek, ki zna brzdati svoje strasti ter se zaveda, da je družabno bitje, je lahko danes pravi lovec. Veliko je dela, ki stoji pred nami. Resno se ga lotimo in ga opravimo na dostojen način. Osebni prepiri okrog meja in prazna razpravljanja ne bodo dvignili ugleda lovske organizacije niti prinesli zaželenih uspehov. Zato naj se odbori okrajnih lovskih zvez z vso resnostjo oprimejo nalog, ki jih jim nalaga novi zakon. Predvsem je potrebno rešiti vprašanje meja in določiti nova lovišča, kjer so se pokazale potrebe; predvideti višino prispevka za vsako lovsko družino, ki se bo odvedel v lovski sklad; pripraviti nova pravila in poslovnike in tako dalje. To so nujne naloge, ki jih ne smemo odlašati, da nas čas ne bo prehitel. Ljudska oblast nam je zaupala naša lovišča. Dokažimo, da smo bili vredni tega zaupanja in da smo za naloge, ki jih z novim zakonom sprejemamo, sposobni! 4/š tovariš predsednik ODLIKOVAN Predstavnik Zveze lovskih društev LR Hrvatske je 14. julija t. 1. ob letošnjem občnem zboru Glavne lovske zveze FLR Jugoslavije izrodil dr. Jožetu Benlgarju, predsedniku Lovske zveze LR Slovenije, srebrno lovsko odlikovanje. Tov. predsedniku, prvemu našemu članu, ki ga je odlikovala lovska organizacija sosednje republike, iskreno čestitamo! Naši jubilanti 16. junija je praznoval 70-letnico svojega življenja tov. Alojz Povše iz Podboršta, starešina lovske družine Mirna peč in član upravnega odbora OLZ Novo mesto. Tov. Povše ni poznan med dolenjskimi lovci samo kot dober lovec in gojitelj divjadi, temveč tudi kot borec za napredne misli in ideje, kar je zlasti pokazal v narodnoosvobodilni borbi. Dobrodušnemu in nesebičnemu lovskemu tovarišu želimo dolenjski lovci, da bi ostal še dolgo zdrav v naših lovskih vrstah. Konec letošnjega junija je praznoval, mladeniško živahen in delaven, svojo šestdesetletnico tov. Peter Dobrila. Kot sin nadlovca iz Kozine se je že v zgodnji mladosti začel zanimati za lov, ki ga ni več opustil. Ko je po prvi svetovni vojni emigriral v Jugoslavijo, je začel delati tudi v lovski organizaciji. Tej je ostal, ko je kot aktiven borec za napredne ideje dočakal svobodo, zvest tudi po osvoboditvi. Sodeloval je pri organizaciji Okrajnega lovskega sveta Ljubljana, ob ustanovitvi Okrajne lovske zveze Ljubljana pa je bil izvoljen v njen upravni odbor, katerega član je bil vse do letošnjega aprila. Naš jubilant je že v predaprilski Jugoslaviji mnogo storil tudi za razvoj strelskega športa. Po osvoboditvi je ustanovil in vodil strelsko družino Tabor, ki se je uveljavila na mnogih tekmovanjih. Tudi zanjo je kljub veliki zaposlenosti v službi in drugih organizacijah vedno našel časa. Tovarišu Dobrili, ki si je zaslužil že vrsto priznanj in odlikovanj, želimo še mnogo plodnih let. VOLČJA LEGLA NA KOČEVSKEM Lado Švigelj Nanizati hočem nekaj podatkov o volčjih leglih, ki so bila po osvoboditvi ugotovljena na področju kočevskega gojitvenega lovišča, nekatera pa tudi v loviščih sosednjih lovskih družin. V glavnem sem zajel vse, kar je znanega o volčjih mladičih iz teh krajev, v celoti 17 primerov. Seveda se je odredilo prva leta po osvoboditvi več volčjih legel, ne da bi kdo to opazil. Nihče ni imel potrebnih izkušenj niti se ni za volkove zanimal. Bila so pač povojna leta, ko je bilo nujnejšega dela pri obnovi čez glavo. Od 1950. leta dalje pa je bilo po mojem prepričanju v gojitvenem lovišču vsako volčje leglo zapaženo, če ne popolnoma, pa vsaj delno uničeno. Za bodočnost nimamo strahu, da bi lovci mladih volkov ne odkrili pravočasno, to je vsaj do začetka avgusta. Vprašanje pa je, če nam jih bo uspelo pokončati. Lovec se uči do smrti in kdo ve, na kakšne načine nas bodo volkovi še vodili za nos! Poudarjam pa, da brez poklicnih lovcev ni upanja na uspeh. Za ta lov je treba celega človeka, ki lahko zasleduje tedne in mesece podnevi in ponoči, ne da bi ga vezala kaka druga dolžnost! Ne nameravam na podlagi opažanj in izkušenj pisati kakih dolgih receptov za pokon-čevanje teh roparjev; vsakdo bo iz opisanih primerov sam presodil, kje smo pravilno ukrepali in kje smo ga kaj polomili. Sicer pa nekega splošnega pravila za ukrepanje pri volčjem leglu ni mogoče postaviti, ker se je treba ravnati po terenskih in drugih razmerah, vremenu, razpoložljivem orožju in ostali opremi, izvežba-nosti lovcev itd. Končno je treba tudi upoštevati, da je tudi vsak volčji skot s starimi vred po svoje pameten. Nekateri mladiči se oglašajo sami od sebe. Drugi spet se odzivajo samo na oponašanje. Eni cvilijo in tulijo podnevi in ponoči, drugi samo ponoči, nekateri pa nikoli. Včasih so volkovi zelo občutljivi za hrup v soseščini in se ob najmanjši motnji preselijo, spet v drugem primeru pa se izležejo nedaleč od naselja in prenesejo tudi močan nemir v bližini legla. Gre torej za to, da se zbere čim več podatkov o življenju in navadah tega najhujšega roparja v naših loviščih; zato navajam v bolj statistični obliki vse zanimive in nezanimive podrobnosti. Iz primerov, ki jih navajam, naj bi se prenesle izkušnje na lovce izven Kočevske. Saj so volkovi po sedanjih podatkih na Notranjskem že bolj pogosti kot pri nas, pa tudi v Beli in Suhi krajini so stalni gostje. Sem pa tja zaidejo celo na Gorenjsko in Štajersko. Iz 1947. leta datirajo prvi zanesljivi podat-_ki o mladih volkovih. Videli so jih delavci nad Laščami pri studencu blizu Tople rebri. Ko so prišli po vodo, so v bregu nad studencem sedeli trije volčiči in čakali, da pridejo na vrsto. V začetku junija istega leta je šel tedanji upravnik gojitvenega lovišča Ivan Dolar zvečer v revir Log in v gozdu prenočil kar pod smreko. Proti jutru ga je zeblo in je šel malo pred dnem v smeri na Mozelj. Ko se je delal dan, je bil ravno za Livoldom. Tu je zaslišal v goščavi neko momljanje in renčanje, ki ga je presodil za volčje oglašanje. Počasi je lezel za glasom in izbiral bolj pregleden teren. Teren je bil bivši pašnik, gosto zaraščen z grmovjem, vmes pa so bile travnate jase. Preko doline je zagledal na 150 m volka, ki je ravno prešel čistino, takoj za njim še enega, zadaj pa se je še majala praprot in po tem je sodil, da so še mladiči zadaj. Šel je počasi na sled. S seboj je imel psičko, brak-jazbečarko, ki je takoj poprijela sled in hotela za volkovi. Seveda je ni pustil, ampak je skušal z njeno pomočjo ugotoviti, če so se volkovi ustavili kje v bližini. Napravil je večji krog in pazil, če bo kje psica nakazala, da je prečkala volčji sled. Pri tem kroženju pa je prišel ravno na volkove. Najprej je skočil samec, za njim pa še volčiča, ki je bila vsa opu-ljena in je vime kar mahalo pod njo kot pri doječi psici. Zastrelil jo je precej težko, vendar pa je ni mogel najti po krvnem sledu. Kmalu za tem je naletel na ljudi iz Mozija in z njihovo pomočjo je bil organiziran takoj pogon. Pri njem je sodelovalo samo nekaj lovcev, za gonjače pa so imeli 20 vojnih ujetnikov. Pogon je bil uspešen: ustreljena sta bila dva mladiča, samca, en mladič, samica, pa je bil ujet živ. Kmalu za tem, ko je zastrelil samico — še pred izvršenim pogonom — je hotel Dolar s tuljenjem privabiti samca. Na izzivanje pa se mu je oglasilo drugo leglo mladičev tik za travniki med Onekom in Mačkovcem, in sicer skupaj stari z mladiči. Vkljub izzivanju v najrazličnejših dnevnih in nočnih urah se to leglo nikoli več ni odzvalo in je bilo vse stikanje za njim brezuspešno. Samo enkrat smo še prišli z njim v dotik, in sicer sem jaz slišal mladiče tik pred nočjo za Kačjim potokom, ko so se za nekaj sekund oglasili. Pa tudi takrat niso tulili, ampak so se oglašali pri igranju s cviljenjem in revkanjem. Čisto drugače so se obnašali volkovi naslednje leto, 1948, ko smo imeli z njimi opravka za Grintovcem. Tu so se mladiči in stari oglašali skoraj vsako noč skozi dva meseca. Podnevi se to leglo niti samo od sebe niti na izzivanje z volovskim rogom ni nikoli oglasilo. Po- noči so se vedno oglašali mladiči in en stari volk, proti jutru pa je nekajkrat zatulil tudi drugi v oddaljenosti 500 do 1000 metrov od legla. Leglo so lovci, v strahu, da se ne bi prestavilo, iskali samo podnevi v večji oddaljenosti od mesta, kjer je bilo tuljenje. Iskali so v glavnem samo prehode, stikali za sledovi in iztrebki. Teren je bil v tem sektorju gosto zaraščen, prava kočevska, neprehodna šikara. Razen tega so uredili na grintovških travnikih na več mestih ob poteh čakališča na drevju, spodaj pa privezali kot vabo kozo ali janjca. Na nekem takem mestu je Joško Dolar čakal vse noči skozi tri tedne, pa brez uspeha. Že proti jeseni, ko so volčiči že hodili na krajše pohode, je v jutranjih urah na zalazu ustrelil Joško Perenič v Grintovcu dva mladiča od tega legla, Joško Dolar pa enega. Naknadno je bilo najdeno tudi mesto, kjer so se mladiči skotili. Bilo je na prostem, enostavno, pod hrastom, nastlano s travo. Istega leta je bilo slučajno opaženo še eno leglo volkov. V košnji sta dva lovca na Gornji Nemški Loki naletela na volčico, ki je vodila še čisto majhne mladiče. Bili so trije: dva sta lezla počasi za staro, eden pa se je kar pritisnil v travo, da sta ga ujela in nesla domov v Nemško Loko. Ponoči sta ga zaprla v prazno sobo, pa je ubil šipo in ušel. Vsi so se čudili, kako je sploh mogel priti do okna in ubiti šipo, ta, komaj dva kilograma težki mladič. Slučajno so našli 1949. leta člani Lovske družine Sodražica mlade volkce med Travno goro in Jelenovim žlebom, v kraju, imenovanem Za velbom. Na čakanju srnjaka je lovec pred mrakom slišal volčiče, ki so se oglašali kot mladi psi pri igri. Leglo je bilo v skalnati jami s tako majhnim vhodom, da volkulja ni mogla vanjo. Seveda so se mladiči zatekali v jamo šele potem, ko so že sami lazili. Okrog jame je bilo polno ostankov divjadi in lepa zbirka pasjih ovratnikov. Volčiče so hoteli izgnati z dimom. Zato so zakurili nad vhodom v luknjo. Mladiči pa niso hoteli ven, čeprav je bila skala že tako razbeljena, da lovci niso mogli niti kopati, ampak so morali počakati do naslednjega dne. Izkopali so štiri mrtve mladiče. Septembra istega leta sta šla dva člana Lovske družine Draga čakat ponoči prašiče na polje za Podpresko. Sredi noči pa sta prišla preplašena domov in pripovedovala, da tulijo volkovi za Mošnevcem. Tam je pol ure od Pod-preske studenec, imenovan Pri jezu, tam tuli najmanj deset volkov, sta zatrjevala. Zjutraj so šli trije lovci v smer, kjer je bilo tuljenje. Eden od njih je bil brez orožja. S se- boj so imeli psa, ki so ga od časa do časa vlekli za ušesa, da je cvilil. Računali so, da bo to privabilo volkove. Res je prišel na oči en volk, toda videl ga je samo tisti, ki je bil brez puške. Proti večeru istega dne je šel ravno ta lovec, Cimprič, sam čakat volkove v bližino studenca, kjer so ponoči tulili. Res mu je kmalu prišel pred cev mladič in ustrelil ga je preko jarka. S seboj je imel karabinko in pet nabojev. Menda je odmev zmotil ostale volkove, kajti takoj po strelu je že prišel drugi, lovcu pa se je zataknil naboj v magacinu. Volk je uslužno čakal, da je puška repetirala, toda nato je ta drugi naboj odrekel. S tretjim nabojem je podrl še enega volka, ki se je pokazal na pozornici takoj, ko je drugi izginil. Prav hitro za tem pa je od strani prišel še četrti volčič, vendar oba zadnja dva naboja Cimpriču nista vžgala vkljub ponovnemu repe-tiranju. Tega mladiča bi bil skoraj s palico lahko potolkel, toliko časa je motovilil okoli njega. Bil je zmešan od odmeva strelov in pa zato, ker se dva ustreljena njegova tovariša nista nikamor premaknila. Oba mladiča sta 5. septembra tehtala že po 24 kg. Na pogled sta bila čisto odraščena, samo bolj vitka. Že pozno jeseni je bil najden prostor volčjega skota, jama, ki jo je v Mošnevcu v zemljo skopala volkulja sama in jo postlala s travo, listjem in dlako. Prostor ni bil niti posebno skrit niti skalovit ali zaraščen in komaj pol ure od vasi. Tega leta niso pobirali volkovi po vaseh niti psov niti ovac in nihče ni slutil, da se je v bližini skotilo in odredilo volčje leglo. Iz 1950. leta nam je poznanih dvoje volčjih legel. Prvo je bilo najdeno v lovišču Lovske družine Sodražica. Najden je bil pravzaprav samo prostor poleženja, od koder je prenesla stara nekaj dni prej mladiče zaradi sečnje, ki se je začela v tistem delu gozda. Kam je mladiče prenesla, lovska družina ni mogla izslediti. Drugi primer je bil pri Kočevski reki. Revirni lovec Kovačič je javil na upravo lovišča, da je slišal za Primoži več noči zapovrstjo na istem mestu oglašanje volkov, starih in mladičev. Takoj je bil organiziran pogon, ki ga je vodil lovec Grajš kot najboljši poznavalec tega terena. Udeležencev je bilo okrog deset. Mesto, kjer so se volkovi oglašali, je bil majhen skalnat grebenček, gosto poraščen z grmovjem. Okrog grebenčka je čist smrekov gozd. Na južni strani hribčka je sončna jasa. Tod je bilo priljubljeno zatočišče volkov. To je bilo Grajšu znano, saj je prav na tem mestu dve leti prej ustrelil dva volka. V pogon so zaprli čisto majhen prostor, okrog 20 hektarov, v glavnem omenjeni sončni greben. Na eni strani so bili strelci, drugo so zaprli s krpami za obkrožanje volkov, tretja stran je bil obširen travnik, kamor ni bilo pričakovati, da bi udarili volkovi, od četrte strani pa so šli gonjači. Pogon se je začel s strelom in velikim hrupom. Komaj se je krik dobro začel, je že pokalo. Padli so trije mladiči, stara pa se je izmazala tako, da je tekla za robom in je strelec videl samo del hrbta. Čakal je, da bi se pokazala cela, da bi bil strel bolj gotov. Tako mu je ušla, ne da bi bil sploh oddal strel nanjo. Ves pogon je bil končan v pol ure. Izkazalo se je, da je bila stara z mladiči prav tam, kjer so se že nekaj noči oglašali. Tja so bili mladiči pripeljani od drugod, ker ni bilo najti niti poležišč niti stez niti ni bilo skoraj nobenih ostankov divjadi. Na tem malem prostoru so opazili tudi 4 lisice, ki so morda pomagale volčičem pospravljati raztresene kosti. Mladiči so bili avgusta že na pol odraščeni; imeli so blizu po 20 kg. 1951. in 1952. leta je bilo volčje leglo v okolici Strug v Suhi krajini, in sicer enkrat v smeri proti Ambrusu, drugič pa v smeri na Dobrepolje. Tisti dve leti je pobral volk precej ovac v vasi Tisovec. Prostore, kjer so se mladiči odredili, so našli vaščani jeseni; bilo je polno razvlečenih kosti in ostankov divjadi. Tudi v okolici Prevagile v lovišču Lovske družine Sodražica so bili 1951. leta spet ugotovljeni mladi volkovi, vendar šele takrat, ko so že hodili s starimi na krajše ropne pohode. Tega leta so od košnje pa do jeseni odnašali volkovi ovce iz vasi Mali log, ki je bila pet kilometrov oddaljena od volčjega legla. Odnesli so jih čez dvajset. V Podpreski so vzeli več psov. Neko jutro je bilo za Podpresko slediti volka preko njive, pa tudi po travi in na grmovju so bili kosmi volne od ovce, ki jo je nesel. Ovco je ugrabil pri Janežih na hrvaški meji in jo preko petnajst kilometrov daleč nesel mladičem mimo Starega kota in Podpreske. Od tega legla je bil uplenjen samo en mladič. Konec septembra je prišel blizu Prevagile lovcu na tuljenje podnevi in ta ga je ustrelil z osmico, ki jo je imel pripravljeno za šoje. Istega leta, 1951, je revirni lovec Mladen Koritnik večkrat sledil volkove za Smuko v kraju, imenovanem Pri studencu. Sledove je začel opažati julija, in sicer sledove starih volkov in mladičev. V bregu nad studencem je našel tudi iztrebke mladičev, povaljano travo, oglodane kosti in steze na površini enega hektara. Sledovi so bili tudi pri studencu, kamor so hodili mladiči pit, in pri luži na poti. Mislil si je takoj, da gre za volčji skot, čisto gotov pa le ni bil, ker ni imel do tedaj še nikoli opravka z volkovi. Da niso morda lisice, je premišljal, ko je opažal sledove in iztrebke. K studencu je zavlekel prašiča, ki mu je crknil. Čez tri dni je izginil, šel je z volkovi! Nekaj dni zatem je poskusil podnevi s tuljenjem. Z njim je bil tudi lovec iz sosednjega revirja. Komaj se je oglasil, že so se 300 metrov nad studencem odzvali stari volkovi, takoj pa so pritegnili še mladiči. Odpeli so kitico in utihnili. Čez nekaj minut pa sta zaslišala po suhem listju korake in tudi že videla volka, ki se je v korak bližal. Hudobni jeziki trdijo, da je eden od lovcev tedaj dal komando: »Hrbte vkup!«, da bi bila tako bolj pripravljena za obrambo. Vendar obrambe ni bilo treba, ker jo je volk hitro pobrisal, ko ga je eden zgrešil, drugemu pa je puška odpovedala. Kmalu po strelu je Koritnik spet zatulil in od druge strani je pritekel drugi volk, pa lovcu spet naboj ni vžgal. Naslednje dni so se mladiči oglasili, kadar koli jih je lovec izzval s tuljenjem, bodisi podnevi ali ponoči. Včasih se je oglasil tudi kateri od starih. Bili so vedno približno na istem mestu. Izvršen je bil nato manjši pogon, ki pa ni uspel, ker je bil lovec, ki je postavljal na stojišča, neroden in ni dobro poznal terena. Stari in mladiči so ušli brez strela. Še isti večer smo jih videli pri Topli rebri na cesti. To je približno dva kilometra od mesta, kjer je bil izvršen pogon. Pred avtomobilom sta tekla v luči žarometov dva mladiča kakih 50 metrov, nato pa sta se izgubila v kanalu pod cesto. Naslednje dni in noči je Koritnik iskal, kam so se volkovi umaknili. Na tuljenje so se mu odzvali pod Pečkami, v bližini Komolca. Takoj je bil organiziran večji pogon, vendar prepozno, ker so šli uslužbenci lahko šele po uradnih urah na lov. Lovci so prišli na stojišča šele v mraku. Ves pogon je bil izvršen v naglici in površno in je bil zato brezuspešen. Nato so volkovi izginili, da jih nismo mogli več najti. Ti mladiči so bili poleženi verjetno pod Gornjo Toplo rebrijo ali pa v Pečkah. To je hrib v roških gozdovih med Smuko in Podho-sto. Tja so se tudi umaknili, ko so bili Pri studencu vznemirjani. K vodi jih je volkulja pripeljala v juliju, ko so bili že nekaj mesecev stari. Takrat so se hranili že z mesom in zato nujno rabili vodo. Mogoče je pa tudi, da so bili poleženi kje prav v bližini mesta, kjer so bili opaženi. Vendar je to bolj malo verjetno, ker je ta predel lovec vsak dan obhodil, pa do julija ni opazil volčjih sledov ali iztrebkov. Pri tem leglu se je stara zvečer vedno oglasila, ko je odhajala na rop. Oglasila se je, ko je bila kakih 100 m oddaljena od mladičev, in sicer samo enkrat. Mladiči so ji odgovorili in nato muzicirali več minut. Kadar je prihajala nazaj k mladičem, se ni oglašala. Lovec Grajš je šel v začetku septembra 1951. leta ob 10. uri zvečer iz Kočevja v Kočevsko reko. Za Novimi Lazi se je ustavil in enkrat po volčje zatulil. Komaj je končal, sta se oglasila stara dva in mladiči morda kilometer proč v goščavi. Ker noč ni bila posebno temna, je sklenil, počasi se približati, splezati na kako razgledno drevo in počakati jutra. Nekako do polnoči se je počasi približal mestu, kjer se mu je zdelo, da je bilo tuljenje. Naslonil se je na smreko, na katero je nameraval splezati. Prej pa je hotel ugotoviti, če so volkovi še v bližini in je še enkrat po volčje zatulil. Volkovi so se takoj odzvali v neposredni bližini okrog in okrog njega, ker je zašel prav mednje. Samo eden od starih se je oglašal malo bolj daleč na nekem gričku. Videlo se ni v grmovju nič, luči za na puško pa ni imel, da bi streljal s pomočjo žarometa. Da ne bi delal hrupa s plezanjem, je sklenil počakati dan kar na tleh. Ob treh, tik preden se je zdanilo, je spet zatulil in takoj so se mu volkovi odzvali. Bili so oddaljeni kakih 300 metrov. Ko se je zdanilo, je še dolgo čakal na mestu v pričakovanju, da bo od kje kaj prilezlo pred cev. Vendar je bilo vse tiho in mirno. Teren je na tem mestu gosto zaraščen z grmovjem, leščevjem, gabrom, trnjem, vmes pa rastejo številne divje hruške. Med grmovjem so manjše travnate jase, porasle s praprotjo in resjem. Jase so povezane med seboj z bolj ali manj shojenimi stezami, ki jih je shodila nekdaj živina; tod so bili namreč nekoč pašniki. Ko je lovec v prvih jutranjih urah zastonj čakal, je začel zalezovati po stezah, očividno shojenih od volkov. Pri tem je našel polno ostankov od srn in volne od ovac, ki so jih nosili volkovi iz 15 minut oddaljene vasi Novi Lazi. Površina okrog 5 ha je bila vsa v stezah. Posamezna mesta na jasah so bila zdrsana kot otroško igrišče. Po brezuspešnem zalezovanju je krenil lovec po bolj prehodnem terenu preko jas v smeri na glavno cesto z namenom, da pojde domov. Nenadoma nekaj zašumi. Ozre se in vidi volka, ki je ravnokar vstajal in se počasi ozrl vanj. Pomeri nanj — vžgala je najprej netilka, čez hip nato pa šele smodnik. Volk je zacvilil in šel. Sele pozimi je istega volka ustrelil drugi lovec. Pod kožo je našel polno šiber. Nato je Grajš našel skalo, kjer so volkovi ležali; ostali so namreč skočili v grmovje, ne da bi jih bil videl. Skala je bila gladka, z ravno ploskvijo v velikosti večje mize. Na to ploščad so se hodili volkovi, zmočeni od rose, sušit na jutranje sonce. Skala je bila vsa polna dlake, poleg nje pa je bilo več iztrebkov in trava pogažena. Mladiči so bili skoraj gotovo poleženi prav na tem kraju, torej tik vasi. Točno se mesto poleženja ni dalo ugotoviti, ker je bila večja površina vsa razvaljana. Razen tega je tam polno kraških vrtač, tako gosto zaraščenih z grmovjem, da si človek dvakrat premisli, preden začne prodirati vanje skozi šikaro. Brloga v tem delu lovišča ni poznanega, torej so morali biti mladiči poleženi na prostem. Divje hruške so tisto leto izredno obrodile. Mladiči so se hranili največ z njimi. Vsi iztrebki so bili hruškovi, podobni tropinam izpod sadne stiskalnice. Volk tudi sadja ne zgrize na drobno kot na primer medved in to se pozna tudi na odpadkih. V bližini legla je bila stalna luža, toda volčjih sledov pri njej ni bilo. Verjetno so volčičem zadostovale za žejo hruške, ki so jim bile glavna hrana, čeprav seveda mesa tudi niso zamotavali. Naslednje dni in noči smo čakali volkove na visokih prežah, za silo in na hitro urejenih, in pa zalezovali. Šarili smo za njimi po goščavah kakšen teden, dokler nas niso bili siti in so se umaknili. Mladiči so bili že tako od-rastli, da so bili od tega časa naprej stalno v pokretu, čeprav z manjšim delokrogom kot stari volkovi. Na izzivanje s tuljenjem pa so se še vse do zime radi odzivali. Še novembra jih je isti lovec pred nočjo poklical za Kočevsko reko in starega samca ustrelil. Naslednje jutro je bil na drugi visoki preži in na tuljenje so mu spet pritekli; iskali so samca. Enega volka je streljal, vendar pomotoma z osmico. Še tretji primer mladih volkov smo imeli 1951. leta v gojitvenem lovišču: Avgusta tega leta so volkovi pod vasjo Raj-henau raztrgali bosanskega konja, ki je bil ponoči na paši. Nadlovec Viktor Debeljak je šel tja naslednji večer s še enim lovcem v namenu, da bosta čakala ponoči na zasilno urejenih visokih prežah pri ostankih uničenega konja. Bile so samo še oglodane kosti in kopita, le pri hrbtenici je bilo nekaj mesa. V mraku sta sedla v bližini volčje gostije na tla in odprla nahrbtnike, da malo pojesta. Kar zaslišita neko mrmranje in pokanje v bližini za robom. Mislila sta, da prašiči tarejo lešnike. V tem se pa pokaže čez rob neka žival. V slabi svetlobi se jima je zdelo, da je srna. Vkljub temu, da sta bila pripravljena na strel, nista mogla streljati, ko se je namišljena srna naglo obrnila, pokazala volčji rep in izginila za robom. Ponoči sta čakala pri konju in pri poti. Od časa do časa je ta ali drugi zatulil. Sredi noči so se oglasili mladiči na nekem gričku na koncu rajhenavških travnikov. Naslednji večer so šli čakat trije lovci skupaj, Debeljak pa sam, ne da bi ostali trije vedeli, da je šel tudi on. Čakal je na visoki preži. Ko se je začel po volčje oglašati, so ga ostali trije lovci počasi obkoljevali, misleč, da tuli volk. Ker pa se je javil samo enkrat vsako uro, ga niso odkrili, pač pa jih je proti jutru sam poiskal, ker je vedel, da so šli čakat in jih je po tuljenju poznal, ko so se mu odzivali. Skoraj vsak lovec — pa tudi volk — ima namreč svojo »vižo« pri tuljenju. Posebno nekatere je lahko spoznati. Tik pred dnevom, v času najslabše svetlobe, ko je luna že zašla, danilo se pa še ni, so se mladiči šele prvič oglasili in tudi prišli na strel. Trikrat so jih streljali, pa vse zgrešili. Ko se je že danilo, je eden od lovcev videl mladiče bolj natančno, in sicer štiri, že večje od lisice. Naslednji večer je čakal sam Debeljak na visoki preži. Bila je svetla mesečna noč. Prišel je močan volk. Slišal ga je prej ko zagledal, ker je z nosnicami povzročal rahel glas, nekakšno pokljanje, ki pa se v tihi noči precej daleč sliši. To dela volk, kadar vneto kaj voha. Poskusil ga je ujeti v strelni daljnogled, ki si ga je bil dal teden dni prej montirati na tro-cevko. Ker ga ni bil še vajen, pa nikakor ni mogel dobiti volka vanj. Ta se mu je medtem celo ustavil in toliko časa stal, da je lovec po daljšem brezuspešnem manevriranju z daljnogledom daljnogled snel s puške, streljal na muho in zgrešil. Mladiči so se mu spet odzvali šele po polnoči. Kazalo je tako, da jih stari pripeljejo vsak večer iz Medvedjega gozda na rob rajhenavških travnikov na neki griček, kjer so imeli svoj direndaj. Stari so med tem lovili po travnikih srnjad, zjutraj pa so mladiče spet odpeljali v Medvedji gozd. Nato so se mladiči šele čez teden dni spet odzvali na izzivanje, in sicer visoko v Medvedjem gozdu, štiri kilometre od rajhenavških travnikov. Ko jih je zjutraj lovec zalezoval, je naletel na volka, ki je samo glavo pokazal izza skale. Streljal je nanj s šibrami, pa nič pobral. Po tistem so volkovi izginili, bili so že kar dorasli. Prihajali pa so v ta okoliš tudi še pozimi tedensko do štirinajstdnevno. V 1952. letu smo imeli na dveh krajih mlade volkove: pri Starem logu in pri Koprivniku. Pri Starem logu so bili ugotovljeni izredno zgodaj. V noči od 6. na 7. maj je lovec Jenko v svetli mesečni noči čakal volkove na visoki preži za Grintovcem. Sredi noči je zaslišal tuljenje. Mislil je najprej, da sosednji revirni lovec oponaša volka. Hitro pa je spoznal zmoto, ko so se mladiči priključili kar v zboru. Naslednje noči se je tuljenje ponavljalo. Zato je Jenko obvestil sosednjega lovca Ja-senca. Temu so povedali tudi že delavci, ki so popravljali pot, da so zadnje čase že večkrat videli dva močna volka pri kočevski vasici Cesta. Jasenc je nato ostal zunaj več noči v predelu revirja med Starim logom, Cesto in Grintovcem. Neke noči je čakal v strmem bregu med Pugledom in Cesto in slišal rahel cvilež, in to čisto na kratko. Zdelo se mu je, da je volčji. Naslednje jutro, bilo je 22. maja, je do desete ure brezuspešno preiskoval vse goščave nad vasico Cesta. Ko se je napotil proti domu, pa je sredi travnika našel zadnji del sveže zadavljenega srnjaka. Da bi našel rogovje, je šel malo naokrog. Pri tem je prišel na uglajeno stezo in tudi že zagledal brlog ob robu malega gozdička sredi travnikov. Pred luknjo je bilo polno kosti in nekaj srnjakovih rogov. Vesel je lovec pustil vso stvar na miru in šel hitro v Stari log po pomoč, da izkopljejo mladiče in morda dobe še staro v luknji. Na hitrico so že izpili litrček ali dva na račun volčje kože. Čez dobri dve uri so bili že spet pri brlogu z orodjem. Kopali so pozno v noč. Toda šele naslednji dan so skalnati rov toliko razširili, da so prišli v obširen kotel, ki pa je bil prazen. V njem je bilo polno srnje dlake, prašičjih ščetin, raznih kosti, nekaj srnjakovih rogov, lobanja jazbeca in tudi precej ovčje volne. Ovce so volkovi nosili z državnega posestva Stari log. Ko pa smo tam vprašali, koliko jim jih manjka, so izjavili, da nobena. Torej volk sit in ovca cela! Ampak časti jim ne dela taka evidenca! Vhod v luknjo je bil tako majhen, da bi človek, ki je že videl odraslega volka, nikoli ne sodil, da more iti vanjo. Komaj sto metrov od legla so delavci popravljali pot in pri delu tudi minirali, pa oči-vidno to volkov ni nič vznemirjalo. Tik brloga je vsako jutro lajal srnjak. Medtem ko je šel lovec v Stari log, je volkulja odpeljala mladiče proti Grintovcu. Miniranje in hrup delavcev je ni motil, takoj pa ji je bilo odveč, ko se je lovec približal luknji. Pri Grintovcu smo mladiče ugotovili čez 14 dni po oglašanju ponoči. Pripravili smo večji pogon, ki pa je zaradi nediscipliniranosti in nespretnosti gonjačev in strelcev le delno uspel. Padla sta dva mladiča od šestih in stare, ki je bila tudi v pogonu. Volčiči so bili 13. julija nekoliko večji od lovskega terijerja. Po tem pogonu so se mladiči še vedno zadrževali v tisti okolici, vendar so se že skoraj vsak dan premikali za kak kilometer ali dva. Zvečer, ko so stari odhajali na rop, so se navadno oglasili v bližini mladičev, ki so jim odgovorili. Nato sta se med oddaljevanjem stara dva še nekajkrat oglasila v daljših presledkih. V meglenem in deževnem vremenu so se raje oglašali ko v lepem. Poskušali smo jim priti do živega tudi na ta način, da je 4 do 6 poklicnih lovcev zasedlo zasilna čakališča na drevju ob poteh in stezah, kjer so se prejšnjo noč volkovi javljali. Od časa do časa se je eden oglasil po volčje na rog in če je bil odziv, so skušali zjutraj leglo obkoliti. Trikrat se jim je to posrečilo, vendar ne vselej z uspehom. Prvič je odpovedal naboj lovcu, mimo katerega je stara odpeljala mladiče. V drugem primeru je uspeh pokvaril lovec, ki se je šele ponoči pridružil ostalim, slučajno zašel prav med volke in jih pregnal iz obkolitve tik pred dnem. V tretjem primeru je uspelo konec avgusta upleniti enega mladiča. Bil je že skoraj odra-ščen, vsaj kar se višine tiče, sicer pa je bil bolj vitek kakor so stari. Posebno pa mi je padlo v oči, da je imel tace velike kot že popolnoma odraščen, star volk. Drugo leglo smo imeli predlanskim v roških gozdovih pod Golobinjekom. Tu je zaraščena poseka površine 50 hektarov sredi lepega, urejenega gozda. Tik pred vojsko je bila ta parcela posekana na golo. Zdaj je gosto zaraščena z mačkovino, bezgom, lesko in deloma preprežena s srobotjem. Vmes so manjše jase, nekatere poraščene s praprotjo in grmičevjem, druge pa so lepe, travnate. Po sredi poseke se vleče skalnat greben, poln raznih lukenj, skalnatih previsov in kotanj. Na robu grebena so sončne ravninice. Ves opisani prostor ima sončno južno lego. Najbližja vas je poldrugo uro oddaljeni Koprivnik, sicer pa so okrog in okrog tihi roški gozdovi. Kar se tiče izbire prostora za mlade volkce, je to tak kraj, da si prikladne j šega ni mogoče misliti: samoten, od vsega prometa odmaknjen, skalnat, sončne lege in s travnatimi jasami med gostim grmovjem. To je vse, kar potrebujejo volčiči poleg hrane. Dovolj sonca in sence in travnatih prostorov za igranje. V globoki vrtači smo našli stalno vodo. Revirni lovec Jakob Turk je neke julijske noči prvič zaslišal mladiče. Sam se je omejil na to, da je hodil čakat na visoko prežo ob cestnem križišču, kjer je večkrat sledil volka. Bal se je, da bi s šarjenjem po goščavi volkove pregnal. Na tuljenje so se mladiči navadno odzvali le nekajkrat v noči, kako noč se pa sploh niso oglasili. Ko smo neke noči ugotovili, da so še na starem mestu, smo že podnevi na široko obkolili ves sumljivi del gozda in napravili zasede. Čakali smo vso noč in še jutranje ure brez uspeha. Nato smo izvršili manjši tih pogon, tako da gonjači niso vpili, ampak zalezovali s puško, pripravljeno za strel. Stara z mladiči se nam je izmuznila tako, da jo je lovec sicer videl, ni pa mogel streljati. Po pogonu so se volkovi izgubili v roških gozdovih in jih nismo mogli več najti. Nekaj tednov pozneje je revirni lovec ustrelil enega z visoke preže ob cestnem križišču, kamor je hodil stalno čakat. Ko smo priredili pogon, smo našli polno kosti od divjadi, razvlečene po površini okrog dvajset hektarov, ki je bila vsa v stezah in ležiščih. Posamezna mesta, kjer so se mladiči igrali, so bila čisto uglajena. Najraje so se sončili na skalnatem grebenu, v vročini pa so imeli svoj direndaj po senčnih kraških vrtačah. Samo ob enkratnem pregledu terena ob pogonu smo našli rogovja 12 srnjakov in ostanke velikega petelina. Lansko leto je bil odkrit volčji skot v Mrtalozih, dobrega pol kilometra od ceste Loški potok—Jelenov žleb. Lovec Adolf Kraševec je že marca meseca večkrat sledil volka v tisti okolici po poti. Aprila in maja so večkrat videli volka podnevi v okolici Loškega potoka, enkrat, ko je nesel v gobcu srno mladico. V Glažuti so videli delavci par ob 7. uri zjutraj. Ker je teren med Travno goro in Jelenovim žlebom poznan že iz prejšnjih let kot volkovom priljubljeno zatočišče, je Odbor za po-končevanje volkov v Kočevju naročil dvema lovcema gojitvenega lovišča in trem lovcem iz lovskih družin Sodražica in Loški potok, da so ta teren sistematično preiskovali. Nekaj dni niso imeli uspeha. Iskali so bolj v smeri proti Travni gori. Nato pa so se usmerili proti Debelemu vrhu, ker so neke noči slišali v tisti smeri tuliti volka. Tudi sveže iztrebke so našli na cesti Loški potok—Jelenov žleb. Razdelili so se na dve partiji. Kraševec in Pintar iz Sodražice sta šla skupaj najprej na Sušjak, nato pa po severnem pobočju Debelega vrha. Preiskovala sta pota in našla že zgodaj dopoldne na vlaki star volčji sled navzgor, popolnoma svežega pa navzdol. Stari in sveži sled sta na istem mestu prenehala. To je bil znak, da je tam obakrat krenil volk s poti v Kozji vrh — Kokra, 1948 Mokrica, 1935 Gojška planina, 1926 Velika Dianina, 1930 dr. Jože Rant, Ljubljana I. Spin, Stahovica Franc Vidmar, Kamnik Tine Uršič, K. Bistrica celo. Bilo jima je sumljivo in začela sta iskati v krogu. Našla sta sledove v listju, nato odrt mah po skalah in tudi odtis volčje tace v sveži zemlji. Tako sta počasi prišla na sveže uglajeno stezo in po stezi do mesta, kjer je bilo po tleh vse zdrsano kot okrog lisičine, samo v večjem obsegu. Okrog njiju so zabrenčale mesarske muhe, ki so se dvignile z ostankov mesa. Teren je bil strm, zvihran, skalovit in gosto zaraščen z grmovjem; edino okrog legla je bila manjša ravna čistina. Zagledala sta ostanke mladih srnic, raztresene naokrog, na enem koncu ravnice pa brlog, oziroma naravno skalnato razpoko, nekako meter visoko. Mladičev ni bilo nikjer čutiti, pač pa sta našla prostor, kjer so bili poleženi. To je bilo pod košato smreko v zemljo izkopano gnezdo, velikosti in globine velikega jerbasa. Nastlano ni bilo nič, pač pa vse uglajeno in polno dlake. Okrog gnezda je bilo kakih deset ležišč od starih volkov. Tudi vhod v skalno votlino je bil ves uglajen. Lovca sta bila prepričana, da so mladiči notri. V tem prepričanju se je eden takoj postavil v zasedo pri luknji, drugi pa je poiskal ostale tri lovce. Razdelili so si delo: eden je šel takoj po pasti stopalke, drugi po luč za nočno čakanje, žeblje in žico, dva pa sta šla na čakanje k pol kilometra oddaljeni cesti. To je bilo ob 9. uri zjutraj. V dveh urah sta bili gotovi dve visoki preži pri skalni votlini, ki so jih imeli nato zasedene podnevi in ponoči. Okrog 2. ure popoldne sta prišla oba stara volka iz smeri od Travne gore k lovcema, ki sta s šibrenicama oborožena čakala na cesti. Eden od volkov je nesel v gobcu mlado srno. Volka sta na cesti sedla in kakih deset minut so se Košuta, 1952 Zabreznica — Stol, 1953 Srednji vrh — Kr. gora, 1938 Planica, 1937 Peter Sestir, Puterhof Stanko Dolar, Zabreznica p. Robič, Gozd-Martul j ek Ing. Igor Kraut, Novo mesto Mojstrana, 1953 Osojniča — Baščica, 1953 dr. Jože Benigar, Ljubljana Oskar Sovdat, Bovec Goričica, 1943 Bovška grapa, 1910 Ciril Mrakič, Bovec Alojz Barle, Ljubljana na sto metrov gledali. Nato sta se volka vrnila v smer, od koder sta prišla. Ob 4. uri popoldne pa je Kraševec, ki je bil na preži tik brloga, slišal staro, ki se je oglašala kot pes v razburjenosti: rahlo in v kratkih presledkih je cvilila. Pozneje so ugotovili, da je takrat klicala mladiče in tudi dva odpeljala, ker nista bila v votlini, kot so domnevali. Ko sta se lovca leglu prvič približala, so bili mladiči nekje v bližini luknje. Eden od njih je v naglici še imel čas, zateči se vanjo, dva pa sta se potaknila nekje med skale in grmovje. Ponoči je bilo večkrat čutiti hojo volkov izven strelne razdalje s šibrami, najbolj pa zjutraj, malo pred dnem. Takrat je stara spet z rahlim cviljenjem klicala mladiče. V luknjo so popoldne nastavili past sto-palko, eno pa še pred vhod. V votlini ni bilo vso noč čuti ničesar živega. Naslednjega dne je bilo vse mirno. Zvečer pa je Kraševec okrog 9. ure prvič slišal, da nekaj v zemlji ropota. Okrog 10. ure je volkulja spet vabila s cviljenjem, oziroma dajala kratke znake m-m-m-m-m. Tedaj se je mladič v luknji prvič oglasil in začel cviliti. Nato se je oglašal vedno glasneje in muziciral in skakal po luknji do 2. ure zjutraj, ko se je ujel v past. Takrat, ko je šel mladič v past, ga je stara klicala iz daljave kakih 50 metrov. Čim je past zagrabila, je odskočila, potem pa lajala kot razdražen močan pes, samo s še bolj nizkim in zagrljenim glasom in zraven tolkla z zobmi. To je trajalo deset minut, nato pa je zatulila po volčje; samec ji je pritegnil in oba sta se z muziko oddaljevala ter se še dolgo oglašala. Nato je Kraševec vzel mladiča iz pasti. Pri tem mu je spodrsnilo, da se je še sam ujel za Kranjska gora, 1952 Kranjska gora, 1950 Vid Černe, Kranjska gora Ferdo Gartner, Železniki Košuta, 1939 Jamski vrh — Begunje, liHi Janez Babič, Tržič Jože Resman, Begunje !f: j p! J nogo v drugo past. Ta je imela dve vzmeti in se ni mogel sam rešiti iz nje, ampak je moral poklicati na pomoč. Naslednjo noč je bil mladič privezan pri luknji in se je vso noč drl, vendar starih ni bilo več blizu. Zato so zjutraj jamo, ki je bila sedem metrov dolga, z vrha prekopali v upanju, da bo še kaj notri. Vendar je bila prazna. Po razpokah v votlini se je videlo, kako je mladič vse preplezal, da bi našel kak drug izhod, da mu ne bi bilo treba iti preko pasti. Očividno je bilo tudi, da se mladiči niso mogli poleči v luknji, — stara je šla sicer lahko vanjo, nazaj pa samo ritenski, ker se zaradi ozkega prostora ni mogla obrniti. Mislim, da je mladiče znesla vanjo samo ob slabem vremenu. Pol kilometra od legla je stalna voda v skalni kotanji. Zanjo ni nihče vedel in so jo našli šele pozneje po sledovih. Tja sta hodila stara dva pit. K mladičem nista prihajala samec in samica nikoli na enem in istem mestu. To se je sledilo na zemeljskem nasipu ob cesti. Tik pod leglom, v oddaljenosti 300 metrov, se je zjutraj in zvečer paslo po šest kosov srnjadi, dva srnjaka sta izstopala prav izpod volčjega legla. Dobrih 200 metrov od luknje je delavec iz Loškega potoka tesal trame, pa se volkovi za to niso nič zmenili. Mladiči so bili zelo pozno poleženi. Ob času, ko so jih našli, to je 23. junija, so bili stari dober mesec, težki nekako po 2 kilograma. Če je torej volkulja povrgla proti koncu maja, je bila oplojena šele konec marca. Ker so bili mladiči še majhni, tudi ni bilo najti dosti ostankov podavljene divjadi. Pač pa so opazili nekaj na drobno zgrizenih kosov mesa velikosti ženske pesti, podobnih sesekljanim zrezkom, ki jih je očividno stara zgrizla za mladiče. Med mesom so bile tudi zdrobljene kosti, česar mladiči gotovo še niso zmogli. Ko je Kraševec prinesel mladiča v nahrbtniku v vas, je bil v hiši slučajno velik, močan šarplaninski ovčar. Čim je zavohal nahrbtnik, je s tako silo planil v vrata, da bi jih skoraj podrl. Nato še v druga; ko pa je hotel skočiti skozi zaprto okno na prosto, mu je gospodar odprl vrata, čudeč se, kaj je psu. Bežal je naravnost v domačo šupo, od koder je še dolgo razburjeno lajal. To je precej zanesljiv način za razločevanje volka od psa, kadar je pri prijavi uplenitve zadeva dvomljiva. Dva mladiča je volkulja odpeljala okrog dve uri daleč v smer Travne gore. Tam sta stara dva že čez nekaj dni zadavila močnega jelena dvanajsteraka. Sled za volkovi pa so našli lovci šele čez mesec dni. Jerneju Škulju se je neke noči na tuljenje odzval volk pri Glažuti. Takoj naslednji dan je šel z nadlovcem Kovačičem preiskat teren, zvečer pa izzivat s tuljenjem. Oglasil se volk ni več, pač pa sta našla za Jelenovim žlebom v blatu na poti več sledov starih in mladičev. Kovačič se je takoj postavil ob poti, kjer je čakal, Škulj pa se je napotil v Jelenov žleb skuhat čaj in pa po vodo, da bi bila pripravljena na večdnevno čakanje. Že čez četrt ure je pritekel po vlaki mladič in Kovačič ga je ustrelil. To je bilo 27. julija. Bil je velikosti istrana. Pozneje sta lovca ugotovila, da sta ob pre-sledovanju naletela prav na volčje leglo, ki se je razkropilo in ta mladič je pri iskanju ostale druščine prišel pred cev. Volkulja z zadnjim mladičem je nato izginila. Mladič pa je prišel slučajno v pogon jeseni, ko je imela lovska družina Loški potok zajčjo brakado. Bil je zastreljen in najden pozneje v že razpadajočem stanju. ZAPUSTILI SO NAŠE VRSTE 7. maja je umrl širom po Vipavski dolini znani Matija Krhne, član lovske družine Vipava in Nanos. Že kot mlad fant je bil zvest brakir, neugnan v lovu tudi pod Italijani, po osvoboditvi pa redni član lovske organizacije, vedno vesel, veder in dobre volje. Lovska družina je počastila njegov spomin z zadnjo salvo in zelenimi vejicami. ^ Lovci iz Šmarja, Lemberga in Sladke gore so se 25. maja poslovili od Karla Lovrenčaka, člana lovske družine Šmarje pri Jelšah, zaslužnega občana in občinskega odbornika. Nepričakovano je, še zdrav in močan, kot žrtev avtomobilske nesreče zapustil svoje lovske tovariše. 17. junija so spremili člani lovske družine Desternik na zadnji poti svojega lovskega tovariša Jožefa Hauptmana. Dočakal je visoko starost 83 let. V zadnjih letih sicer ni več lovil, obdržal pa je svojo lovsko puško kot dokaz zvestobe do zelene bratovščine. ☆ Lovska družina Kamnik je s častnim strelom in lovskim rogom zadnjič pozdravila svojega člana 83-letnega Petra Nograška. 54 let je bil lovec. Še lansko leto skoraj ni bilo družinskega lova, ki se ga ne bi udeležil. S Petrom Nograškom je legel v grob zadnji član najstarejše kamniške lovske generacije. LOVEC V MESECU AVGUSTU Lenart Z. - P o d j e 1 o v č a n Iz temnega gozda tihe globeli, kjer virček narahlo šumi, čarobnega ptiča jereba srebrna se pesem glasi. V mesecu avgustu, zlasti v tako imenovanih pasjih dnevih, si tako lovec kakor divjad poiščeta sence in hlada v temnih gozdovih, kamor sonce s svojimi vročimi žarki ne predre. V takem tihem in hladnem zavetju, kjer navadno žubori kakšen potoček, se oba prav dobro počutita. V tem mesecu se postopoma otvarja tudi lovna sezija, oziroma konča lovopust za več vrst divjadi. Poleg že prej dopustnega lova na srnjaka se z začetkom avgusta odpre lov na gamse (kozla), v drugi polovici pa tudi na jelena, gozdnega jereba, divje race, kljunače in prepelice. Divji golob pa je prost že od druge polovice meseca julija. Na papirju torej in po pisanih postavah je že kar precej možnosti in izbire za krotitev lovske žilice. Seveda pa je v praktičnem pogledu stvar malo drugačna. Za pravega lovca nastopi lovni čas na posamezne vrste živali šele takrat, ko so razmere zanj najbolj ugodne. To se pravi, da je treba upoštevati način in zanimivost lova, vrednost trofeje in gojitvena načela. Gams na primer v avgustu še nima prave dlake za čop, ki je za lovca poleg rogovja lepa in važna trofeja. Jelen je v avgustu težko dosegljiv, ker prične rukati šele v septembru, s čimer je dana možnost za zanimiv in uspešen lov na to plemenito divjad. Tudi za lov na gozdnega jereba je v avgustu še prezgodaj, ker ptič še nima črnega podbradka in je zato težko ugotoviti, če je na klic pristal samec ali samica. To so okoliščine, ki jih mora pravičen lovec upoštevati in si lovni čas na posamezno divjad prikrojiti v okviru postavnega lovopusta po svojih preudarkih, upoštevajoč zgoraj navedena načela. Sicer pa imamo v avgustu tudi dovolj drugih možnosti za lovsko delovanje. Srnji prsk se približuje višku. Srnjak je nekako do srede avgusta še zelo dovzeten na klic. Prav proti koncu prska se često zgodi, da privabimo pred cev kako starino, ki ga že oplojena srna odklanja, pa si, saj ne pozna prevare, želi nove ljubezni. Zabaven je tudi lov na divje golobe, ki so ta čas zelo rejeni. Njih meso je kaj okusno, zlasti rižota z golobjim mesom je prvovrstna jed. Golobe zalezujemo ali čakamo na strniščih, kamor hodijo zobat preostala žitna zrnja. Uspešno pa je tudi čakanje pod drevesi, kamor hodijo nočevat, če seveda taka mesta poznamo. Tudi z lovom na divje race lahko pričnemo že z začetkom avgusta, v drugi polovici pa tudi z lovom na prepelice. Seveda pa je za ta lov neobhodno potreben dober pes ptičar. Eden najlepših lovov pa je klic na gozdnega jereba. Zato o njem nekoliko besed! Kakor znano, privabimo jereba s piščalko, s katero oponašamo njegovo pesmico, ali pa tudi s tako imenovano šušljo, s katero posnemamo glas samice. Poudarjam, da je lov na jereba lovsko pravičen edinole s klicanjem. Streljanje na prepodenega jereba, najsi beži po tleh ali frči v zraku, je za lovca nečastno, pa tudi proti-postavno delo, ker je tak strel namenjen tudi samici, ki je v teh primerih ni mogoče ločiti od samca. Pogojev za uspešen lov na jereba je več. Omenim naj najvažnejše. Prvi pogoj je, da poznamo kraje, kjer se jereb najrajši zadržuje. Najbolj so mu všeč mešani temni gozdovi, kjer so tudi kotline in grape, porastle z bezgom, robido in leščevjem. Vendar pa jereb često svoje bivališče menja, seveda le v bližnji okolici, k čemer ga prisilijo življenjske potrebe, t. j. hrana. Kjer in dokler so nekje borovnice, se rad zadržuje tam. Pozneje, nekako v drugi polovici septembra, je njegov prostor v grapah z bezgom ali jerebiko. Ko tega živeža ni več, se preseli v kraje z robido ali leščevjem. V pozni jeseni, pa tudi pozimi, se zateče ob parobke gozdov, kjer je v neposredni bližini sadno drevje, zlasti jabolka in hruške. Tudi njih popje in poganjki so mu kolikor toliko dobra hrana. Drugi pogoj za uspešen lov je, da čimbolj tiho in neopaženo pridemo na mesto, kjer domnevamo jereba, ter se kolikor mogoče prikri-jemo ob kakem grmu ali drevesu. Med klicanjem moramo popolnoma mirovati. Tretji in najvažnejši pogoj pa je piščalka, ki mora v barvi glasu čimbolj sličiti jerebjemu spevu. Seveda je v veliki meri odvisno tudi od lovca, ki kliče, da melodijo jereb j ega klica povsem obvlada. Sicer res vsi jerebi ne pojo popolnoma enako in je zlasti med starim in mladim jerebom precejšnja razlika. Vendar je jereb, zlasti star prebrisanec, toliko muzikaličen, da ob slabem posnemanju glasu kaj kmalu spozna, da piskač ni njegovega porekla. Kitica jereba samca je nekako takale: ciu-cij-ci-cerici-ciu. Star petelin zapiska krepko, odsekano in ostro, dočim je spev mladega petelinčka od konca avgusta do srede septembra še nepopoln, bolj tih in neodločen. Če naletimo na jereba, ki začetni ali končni verz kitice ponavlja, tedaj pomnimo, da je tisti pevec že precejšnja starina. Pogorevc, 1953 A. Jakopin, Žerjav pri Črni Gorna, 1940 Ivan Veselko, Mežica Uršlja gora, 1953 Lepenarica — Pohorje, 1950 Jože Gostenčnik, Žerjav B. Rebernik, Ljubljana Ko se na mestu umirimo in pripravimo puško za strel, zapiskamo 3 do 5-krat zaporedoma s presledki po 5 do 8 sekund. Nato čakamo 2 do 3 minute, nakar vse to 2 do 3-krat ponovimo s presledki po 3 do 5 minut. Če se jereb oglaša, lahko odgovarjamo tudi dalj časa. Dostikrat se zgodi, da klic, s katerim oponašamo samca, ne učinkuje. Tedaj se je treba poslužiti šušlje, s katero oponašamo glas samice. Ta kitica precej sliči samčevi, le glas ni tako čvrst, ampak je šumeč in nezveneč. Dobro posnemanje glasu kokoške s sušijo iz kosti ali pločevine je dostikrat uspešno. Zato se mi čudno zdi, da se naši jerebarji tega načina tako malo poslužujejo. Zlasti je šušlja učinkovita nekako ob koncu septembra in v začetku oktobra, ko so jerebi že v parih. Seveda pa je tudi glas samice treba pravilno posnemati, če hočemo, da nas trdovratni ptič uboga. Slabi piskači — skaze, ki imajo sicer lepe piščalke, ,pa piskat ne znajo’, seveda s svojim napačnim muziciranjem ničesar ne prikličejo, pač pa, kakor pravimo, jerebe zapiskajo. Zapiskam jereb je tudi za veščega in izkušenega je-rebarja trd oreh ali pa se sploh ne da priklicati. Zato priporočam neukim lovcem, naj se, preden gredo na lov, tudi tega posla nauče. S piščalko ali šušljo pa lahko oponašamo tudi druge glasove jereba, zlasti značilni pi-pi-blibli, s katerim se oglasi, kadar stopica v gošči okrog nas in nas opazi, ali ko ob priletu sede na vejo. Te umetnosti pa se lovec najlaže priuči v praksi pri lovu. Kakšno vreme in kateri dnevni čas sta uspešna za jerebji lov, je težko točno reči. Jesenski dnevi s severnim vetrom ali rahlo burjo so najboljši. Ni pa s tem rečeno, da ni mogoče privabiti tudi ob drugačnem vremenu. Naj navedem tale primer: Ko sem nekoč klical jerebe v Ravniku za Toškim čelom, je okrog 9. ure začelo deževati. Zatekel sem se pod gosto smreko kraj poti. Za kratek čas sem nekajkrat zapiskal in glej čudo — po poti je mimo mene pritekel jereb — prvi ta dan, čeprav sem klical že 3 ure. To so pač izjeme, ki potrjujejo pravilo. Glede dnevnega časa so med jerebarji različna mnenja. Po lastni izkušnji pa lahko trdim, da je jereb privabljiv na klic ob vsaki uri od jutra do večera. Vendar pa dam prednost času od 7. do 10. ure in od 16. do 18. ure. Kadar se jereb na klic pogosto in dolgo oglaša, navadno ne pride pred cev. Nasprotno pa jereb, ki se takoj na prvi ali drugi klic spreleti z značilnim in dobrodošlim brr-brr, skoraj vedno v najkrajšem času pristane. Pristanek jereba na klic je različen: Včasih priteče po tleh, drugič prifrči po zraku. To je odvisno od terena. V strminah je pogosto tako, da jeber, ki je pod nami, pride po tleh, z vrha pa prifrči. To bi kazalo, da je let navzgor težavnejši od pešačenja, navzdol je pa laže leteti. Še na tole opozarjam: Jereba ne streljajmo preko 35 korakov, saj je to majhen ptič in ga redke šibre težko smrtno pogode. Uporabljajmo šibre št. 12 ali 10. To bi bile v glavnem smernice za lovce, ki bi radi postali dobri jerebarji. Seveda pa je treba upoštevati pravilo, da je v praksi večkrat tudi drugače. Lovci, ki se bodo z zanimanjem posvečali lovu na tega lepega in vročekrvnega viteza naših gozdov, si bodo v zeleni praksi pridobili še mnogo znanja in doživeli še marsikaj zanimivega. Končno pa ponovno vabim lovce, naj pri tem ali drugem lovu v avgustu ne pozabijo na druga koristna dela, ki so potrebna v lovišču. Ta dela so predvsem: čuvanje mlade divjadi, pokončevanje ujed in drugih škodljivcev, zlasti potepuških psov in mačk. KAKO DOLOČIM GAMSU STAROST Dr. Stanko Bevk Na tečaju za lovske čuvaje v Ribnem sem svoj čas opazil, da mnogi, tudi starejši lovci niso znali določiti starost gamsa po rogljih, še manj seveda po zobeh, dokler se to zanesljivo storiti da. In vendar je stvar zelo preprosta, le treba je, da veš, kako roglji oziroma zobje rastejo. O ugotavljanju starosti gamsov je potrebno povedano že v »Našem lovu«, pa v naslednjih vrstah hočemo to nekoliko poglobiti in podpreti. Oglejmo si najprej zobovje. To je dvojno: najprej mlečno, nato stalno kakor pri človeku. Popolno mlečno zobovje šteje 20 zob, in sicer je v zgornji čeljusti 6 kočnjakov, v spodnji pa tudi 6 kočnjakov, spredaj pa še 8 sekalcev; po lovični obrazec za mlečno zobovje je torej 0, 3 4,3 Ti zobje polagoma izpadajo in namesto njih zrastejo stalni zobje; teh je pa več kakor mlečnih in sicer kočnjakov: prirastejo na vsaki strani zgoraj in spodaj po 3, tako da je potem v celem 24 kočnjakov. Število sekalcev ostane, kakor je bilo (8), in tako naštejemo, ko zrastejo vsi zobje, 32 zob po obrazcu 0, 6 8, 6 ali 0,3 + 3 4,3 + 3’ če hočemo pokazati nastanek stalnega zobovja. Ko doseže gams to stalno zobovje, je star 3 lA let, računano polna leta po dvanajst mesecev od 1. junija dalje, ko so navadno gamski do tega dneva že porojeni. Za določanje starosti je odločilen čas, kadar priraste iz dlesne nov stalni zob, oziroma izpade mlečni. To gre takole po vrsti: 3 tedne star gamsek ima že vseh 8 sekalcev in iz dlesne se kažejo kočnjaki (mlečni), ki v 5 tednih popolnoma dorastejo. Dva meseca star gamsek ima torej že popolno mlečno zobovje. Čez mesec dni se prikaže v spodnji čeljusti četrti koč-njak. Ta je že zastopnik stalnega zobovja: gamsek je skončal z njim 3 mesece življenja. V zgornji čeljusti pririje na dan četrti kočnjak šele takrat, ko dopolni gams 414 mesecev ali celo 5. Eno leto star gamsek ima razen mlečnega zobovja še po en stalni zob, kar bi dalo takle zobni obrazec 0,3 + 1 če pomeni drobno ti- 8,3 + 1’ skana številka mlečne, krepko tiskana pa stalne zobe. Zdaj nastane v rasti zob spet presledek; gams postane star že V/4 leta, ko dobi peti stalni kočnjak v spodnji čeljusti in izmenja obenem srednji par sekalcev s stalnima sekalcema; navadno dva meseca pozneje zraste peti kočnjak tudi v zgornji čeljusti. Z dvemi leti starosti ima gams nastopno sestavo zob: mlečniki so vnanji trije sekalci na vsaki strani in prvi trije koč- njaki, torej 18 mlečnih zob in pa dva stalna sekalca ter po dva kočnjaka zgoraj in spodaj na vsaki strani. Zobni znak za dveletnika je 0,3 + 2 . torej takle 1 + 3, 3 + 2' Največ sprememb v zobovju doživi gams v svojem tretjem letu. Ko je star 2‘A let, izmenja notranji par mlečnikov s stalnima sekalcema; nato izpadejo v teku treh mesecev vsi mlečni kočnjaki in zrastejo na njih mestu stalni; končno se prikaže še šesti kočnjak iz dlesne in v začetku druge polovice tretjega leta izmenja še tretji par sekalcev, tako da ostane za izmenjavo v četrtem letu od vseh mlečnikov samo še ob-krajni par sekalcev. Konec tretjega leta ima gams takole zobovje:; 0,3 + 3 Obkrajna mleč- '3 + 1, 3 + 3 na sekalca se izmenjata v teku 7 mesecev, temu gamsu prej, onemu pozneje, vendar navadno v petem mesecu. Tako pride, da več ko 3/4 let staremu gamsu ne sodimo starosti več po zobeh. Sicer pa za praktičnega lovca ugotavljanje starosti do treh, štirih let ne pride v poštev, ker takih gamsov ne strelja; kvečjemu ob garja-vosti, ko mora vse, kar je zbolelo, na ogenj ali v zemljo. Rabil pa bi ta način ugotovitve starosti v nekih primerih lovski paznik, če mu pride v roke glava ukradenega gamsa, ki ji je trofeja že odrezana. Laže kakor po zobeh je ugotoviti starost gamsa po rogljih, in sicer ne samo do četrtega leta, marveč za vsako leto starosti, kar jo gams učaka, kar je morda še kako leto nad dvajset. Redki so tako stari gamsi; zlasti kozel zapade prej lovčevi krogli, ko v prsku pohoten, kakor je, pozabi na telesno varnost. Zasnova za roglje je vidna že na zarodku, ko je komaj za pest velik. Po rojstvu začne takoj rog rasti. Čelna kost poganja stožkast izrastek, rožnico (r na podobi), ki jo pokriva koža s svojima dvema plastema, spodnjo usnjico (u) in vnanjo po-vršnico. Ta ima zase spet dve plasti: mečjo plast živih celic (pžc) in trdo plast poroženelih celic (ppc). Te poroženele celice, ki jih žive celice proizvajajo, so roženina, iz katere je gamsov ro-korena. Tam, kjer prehajajo kožne plasti roglja v kožo, ki pokriva čelo in sploh truplo, tam se množe celice in dvigajo rog. S tem poddevanjem raste. gel j. Roglji rastejo iz Če se celice nehajo množiti, se rast roga ustavi in rog dobi zaključek. Ko pa se celice spet začno množiti, začne tudi rog spet rasti. Tam pa je med staro in novo rastjo rog vidno pretisnjen. Nova rast povzroči majhno nabreklino, s katero se prične novi del roglja, ki je daljši ali krajši obroček. Mlademu gamsu rastejo roglji hitreje, bolj uspešno kakor staremu, zato postajajo obročki, ki sestavljajo roglje, leto za letom krajši, ožji. — Prvo leto zraste gamsku povprečno 4,3 cm dolg rogeljček, ki tvori pozneje navzdol ukrivljeni konec roglja. Drugo leto zraste kozlu 9 cm dolg kos roglja, kozi pa le 7,2 cm. Meja med prvo-letno konico in tem drugoletnim prirastkom ni vedno vidna, zlasti pri tistem gamsku ne, ki je imel mnogo mleka pri svoji rodnici in torej ni občutil zimskega primanjkovanja hrane. Zimski stradež je namreč vzrok, da v tej letni dobi preneha rast rogljev. Hranljive snovi nezadostne paše pozimi se porabijo za druge telesne dele, ki so bolj važni za obstoj življenja kakor roglji; ti lahko počakajo na čase, ko bo »miza spet bolje obložena«. Slično počiva pozimi rast dreves, kar stvar-ja znane letnice v deblih in vejah. Ne bilo bi torej napačno, če bi mejam med posameznimi letnimi prirastki na gamsovih rogljih rekli letnice. Letnice vidimo tudi na kravjih rogeh. Te sicer niso nastale zaradi zimskega gladu, kajti govedo krmimo tudi pozimi zadostno, pač pa v bistvu iz istega vzroka kakor pri gamsu. Ko gre namreč krava že bolj proti koncu svoje brejosti, odvaja vedno več hranljivih snovi svoje krme rastočemu plodu, tako da za rast rogov nič ne preostaja; rog j e lahko počakajo. Pri kravi torej obročki ne kažejo, koliko zim je preživela, ampak kolikokrat je storila. To pa se v največ primerih ujema z leti, kajti živinorejec gleda na to, da se krava vsako leto oteli. Podobnih primerov bi mogli našteti še več. Jelenom n. pr. celo odpade rogovje, da ne porablja hrane takrat, ko je je malo in rogovje ni potrebno; za rukanje oziroma prsk bo zraslo novo, ko bo hrane na pretek. V tretjem letu zraste kozlu rog za 5 cm daljši, kozi pa niti za polne 4 cm ne. Še krajši je prirastek v četrtem letu, namreč kozlu 2V2 cm, kozi 2 cm. V petem letu zraste gamsom značilni petoletni obroček, ki je 1h cm širok, redko širji, prej ožji. Obročki naslednjih let so vsi ožji kakor peti; pravimo jim milimetrski obročki, ker res niso dosti širši od te merske enote. Kadar določamo leta gamsovim rogljem, pogledamo najprej, če imajo že peti obroček. Če ga ugotovimo, potem poštejemo kar milimetrske obročke pod njim in prištejemo pet. Vsota je število starostnih let. Ako pa petolet-nega obročka ni, je gams mlajši od pet let. Pri takih rogljih štejemo leta počenši od vrha roglja. Do srede krivine, če je meja vidna ali ne, je prvo leto, do približno srede vse rogljeve dolžine je drugo leto (meja je navadno vidna), 5 cm (O') ali skoraj 4 cm (S) pod njim je tretje leto in še 2V2 cm, oziroma 2 cm niže je četrto leto rogljeve rasti. Če najnižji obroček ni cel, n. pr. je od četrtega obročka samo 1 cm, potem presodimo v razmerju s celo dolžino, kakor je navadna, koliko mesecev četrtega leta je še živel, upoštevaje pri tem to, da rastejo roglji najbolj bujno poleti in jeseni. V našem primeru bi znesla starost 3 leta in 8 mesecev. Če je trofeja očiščena, razpoznamo na prvi pogled starega gamsa od mladega: nad 5 let staremu se rog na korenu tišči rožnice, mlademu pa štrli nekoliko od nje. Ta razlika nastane takole. Tisti del povrhnice in usnjice na korenu roglja, iz katerega raste rog, je v mlajših letih debelejši kakor v poznejših letih, kajti roglji rastejo sprva močneje kakor pozneje. Ko so trofeji odstranili mehke dele, je ostalo pri mlajših rogljih nekaj praznega prostora med rože-nico in rogom. Pravimo, da so roglji še o d p r -t i, vtem ko pri starih rečemo, da so zaprti, ker rožena plast tesno objema rožnico. Pri določanju starosti gamsjih rogljev moramo paziti, da ne zamenjamo z letnicami valovitih vzboklin, ki se nahajajo večkrat na rogljih, zlasti bolj na njihovi sprednji strani. Te grbe so posledica neenakomerne rasti roženine in nimajo nič skupnega s starostjo. Pravimo jim lepotne grbice; več kakor kozli jih imajo kozd — seveda! Solčava, 1950 F. Kralj, Preserje pri Brasi. Olševa, 1937 Jože, David, Orna pri Prev. Vratni vrh, 1948 Ciril Mrakič, Bovec Peričnik — Vrata, 1951 Jože Weibl, Bled ČRNI SAMOTAR Janko Perat I. Tam, kjer se zarije Stol kot klin v ostenje Rdečega roba, kjer so led in mrazovi v pradavnini izoblikovali neprehodne vrtače in hudourniške struge, v tistih grapah, kjer se že tisočletja gozd bori s skalo, si je izbral svoj prostor. Nihče ne pomni, da bi se kdaj gamsi v tistem kraju stalno zadrževali. Včasih so jih res huda zima in visoki snegovi pritisnili semkaj, toda na pomlad, še preden je skopnel sneg, so se vedno vrnili med skalnate vrhove. Pred leti pa so pastirji prinesli novico, da se zadržuje v tistem kraju velik, črn gams, ki hodi na pašo celo na Medrijo in se tudi med krave pomeša. Tem novicam smo prisluhnili tudi lovci, vendar jim dolgo nismo verjeli. Ker pa govorica le ni prenehala in je celo vedno več ljudi pravilo, da so videli gamsa, kako se je v zgodnjih jutranjih urah pasel med govedi, ki se jih ni prav nič bal, smo postali tudi lovci bolj pozorni. Pričeli smo razmišljati, če morda le ni kaj resnice v teh govoricah. Naša ugibanja sicer niso prišla toliko do izraza v pogovorih, pokazala so se predvsem v tem, da smo v te kraje, čeprav zelo oddaljene, mnogo bolj vneto zahajali na zalaz srnjaka. In na nekem takšnem zalazu se je nekega avgustovega jutra prikazal staremu Jakobu skrivnostni gams, ko ga je najmanj pričakoval. Jakob je sicer streljal, toda nikoli ni hotel povedati, kako ga je zgrešil, ko mu je vendar tako na blizu nastavljal pleče. Vselej se je le skrivnostno nasmehnil in s kakšnim izgovorom napeljal pogovor drugam. Od tistega časa, ko se je srečal z Jakobom, pa je postal gams neverjetno previden. Svoje domovje vrh velike pečine, ki se je iz razdra- panih vrtač pognala v višave, kot bi jo zemlja izbruhnila v silnem krču, je le redko zapuščal. In to njegovo domovje je bilo res dobro izbrano. Pečina je bila namreč na vrhu toliko položna, da so se vanjo zagrizle korenine manj zahtevnih rastlin. Obraslo jo je leskovo in šipkovo grmovje. Da, celo bukev je hotela zavojevati ta prostor, pa je le hirala v kržljastih štorih, ni se mogla povzpeti v višave. Toda pastirji, ki so tam okoli pasli, so gamsa še videvali. O njem so pripovedovali čudne stvari. Če je bil res velik kot tele, je v njih očeh zrasel kot junica, črn pa je bil ko vrag. Človeka je baje začutil že na velikanske daljave in ni ga bilo, ki bi se mu približal. Lovci so ga v svojih pogovorih imenovali »stari«. Postal je priljubljen predmet razgovorov in skritih želja. Toda tudi od lovcev se mu ni nihče več približal. »Stari« se je znal izmakniti vselej tako, da ga lovčevo oko ni niti zapazilo. Meni, ki ga še nisem videl, se je nekako upiralo, da bi ga tako idealiziral. Prepričan sem bil, da pastirji močno pretiravajo. Moje mišljenje o njem je bilo, da je to starec, ki je v borbi omagal in bil v ljubezni izrinjen. Na noben način si ga nisem mogel predstavljati takega kot so ga opisovali. Zame je bil klavrn starček, ki ga je treba odstreliti, da ne bo postal plen lisic in krokarjev. Ali lani na pomlad sem tudi jaz svoje mnenje o njem spremenil. II. Bil sem v lovišču, da bi pregledal, kako je divjad prezimila. Mudil sem se v prav tistem okolišu, kjer se je zadrževal stari. Vzpenjal sem se skozi gozd, kjer so bukve že začele poganjati. Duhal sem cvetje in božal obrise skal. Vdihoval sem pomladanski zrak in ga užival kot slasten kruh. Med skalami in gozdovi sem na življenje v dolini pozabil. Tako sem prišel visoko pod Sleme, kjer sem splezal na skalo in sedel. Sam, pijan od valov vonja pomladnega zelenja in cvetja, sem poslušal, kako se je v zelenih vejah porajal prvi šum. Rdeči rob je kazal svoja gola rebra in jih nastavljal soncu. V grapah in pod skalami so še ležale velike količine umazanega snega. Ta sneg je pojil hudournik, ki je bobnel globoko pod menoj. Spomnil sem se na samotarja in pogledal na njegovo nezavzetno trdnjavo pod seboj. Zazdelo se mi je, da se nekaj premika. Zato sem hitro prislonil k očem daljnogled. Zastal mi je dih in rahla drhtavica me je stresla. Stari je stal ponosno na mali jasi vrh njegove pečine, velik in črn. Glavo je držal visoko in lovil zračne tokove. Potem se je, verjetno pomirjen, pričel pasti. Toda čez nekaj trenutkov je razposajeno poskočil in se z nekakšno pretečo držo postavil pred kržljav bukov grm, — potem pa se je pričel polagoma zadenski umikati. Prizor, ki mi ga je približal daljnogled, je postajal vse bolj zanimiv in napet. Ko se je namreč gams zadenski umikal kakih pet metrov, se je z vso silo pognal proti grmu. Ta se je upognil, pa spet zravnal in gamsa odbil, da se je prevrnil. Gams se je bliskovito postavil na noge in z vso silovitostjo zopet napadel. Grm ga je odbil kot prvič. Gams je bil spet na tleh, pa se je takoj pobral in v silnem naletu ponovno napadel. Zanimiva slika, ki jo je videl le malokateri lovec, se je odvijala pred mojimi očmi. Gams je vztrajno napadel, grm pa je napade odbijal. »Ne, to ni starec, ki je v bojih podlegel in se umaknil v samoto,« sem pomislil. Toliko prekipevajoče sile, toliko mladostne objestnosti in smelosti je bilo v igri, da bi starec kaj takega ne zmogel. Čez nekaj časa se je gams tega čudnega boja naveličal. Pričel se je ob neko vejo drgniti med roglji prav tako kot srnjak, ki si drgne kožo z rogovja. Kmalu potem je prav počasi izginil v goščo. III. Vso pomlad in poletje se nisem vrnil v te kraje. Pastirji, ki so prihajali v dolino, pa so še vedno pravili, da večkrat vidijo gamsa. Lovci smo skozi vse poletje delali načrte za skupen lov na starega. In sredi septembra smo se neko soboto popoldne odpravili. Osem nas je bilo, dobre volje smo bili, prepričani, da nam stari ne uide. Mrakovi so se že vili med bukvami in se plazili med skalami, ko smo prišli do planšar- skih staj v Dolgi Črči, kjer smo se namenili prenočiti. Lep večer nam je obetal jasno jutro. Zato smo dobro razpoloženi posedli v mlekarni okrog ognja, nad katerim je mlekar v velikem kotlu siril večerno molžo. Dve brhki planšarici sta pomivali posodo. Mukanje in žvenklanje živine se je mešalo z drugimi prijaznimi glasovi narave in človeka. Zlili so se v domače razpoloženje. Zložili smo iz nahrbtnikov večerjo in počasi jedli, kadili in se pogovarjali. Ogenj je prijetno prasketal. Zublji, ki so se dvigali iz križem naloženih polen, so z neodoljivo silo pritegovali naše poglede. Toplota nas je navdala s prijetno lenobo. Ko sem pogledal skozi ozka vrata, sem opazil, kako se temne sence noči umikajo pred srebrno svetlobo mesečine. Vstal sem in stopil na prosto. Zastrmel sem v jasno, mesečno noč. Tam daleč za Razor jem je vstajal mesec in božal s srebrnimi žarki vrhova Kuka in Mi-govca, ki sta žarela kot dva dragulja. Slastno sem vdihaval že nekoliko hladen zrak zgodnje jeseni. Za hrbtom je nekdo zakašljal. Ko sem se ozrl, sem opazil starega pastirja Ivanca, ki je sedel na tnalu in molče zrl po pokrajini, obsijani z mescem. »Dober večer, Ivanc, ali je postalo notri prevroče?« sem ga pobaral. »Bog daj, — da, prišel sem, da bi se malo ohladil,« mi je sicer vljudno, a s takšnim tonom odgovoril, da sem lahko opazil, da nima namena pogovora nadaljevati. Toda mene je le mikalo, da bi se zapletel v pogovor, saj poznajo pastirji bližnjo okolico pašnikov bolj kot vsak lovec. Ivanc bi lahko povedal marsikaj zanimivega in za lovca tudi koristnega. Zato sem ga zopet pobaral: »Kaže, da bomo imeli jutri lepo jutro, kaj pravite?« »Brž ko ne, saj slabo vreme samo pride, tudi če ga človek ne želi,« mi je odgovoril z glasom, v katerem se je čutil prizvok nevolje. To je še bolj podžgalo mojo radovednost. »Če prav razumem, bi vi želeli, da bi imeli jutri slab dan,« sem vprašujoče pripomnil in prisedel na klado ter mu ponudil cigareto. Nekaj časa je molčal in vlekel globoke dime iz cigarete, na kar je začel: »Ti si še mlad in mladi ljudje, kot ste vi, radi mislite, da se starci vračamo na otročji um. In če ti povem, da mi ni vseeno, če ostane jutri črni samotar pri življenju, boš morda tudi o meni mislil, da sem otročji ali pa nevoščljiv«. »To ne! Prav gotovo imate vzroke, da se bojite za tega gamsa. Prej, ko smo prišli, ste rekli, da živi črni samotar že nekaj let v Su-patu. Kdaj ste ga prvič opazili?« »Pred tremi leti, že po nekaj dneh, ko smo prignali živino. Nato sem ga pogosto videl, skoraj vsak dan zjutraj ali proti večeru. Najprej sem ga opazoval le mimogrede, ker je pač zanimivo gledati gamsa. Kasneje pa sem se nanj nekako navezal. Hodil sem ga opazovat in spoznal vse njegove navade. Vem celo za mesta, kjer počiva. Vrh skale na Supatu ima tri ležišča, ki jih menja po vremenskih razmerah. Eno ležišče ima pod previsom skale, tja se zateka v slabem vremenu; drugo je med najbolj gostim grmovjem in tretje je med travo kar na čistini. Tja hodi na krajše počitke med pašo, da prežvekuje in opazuje okolico.« »Gams se torej stalno drži v Supatu?« »Oh ne! Vsake toliko časa jo popiha tjale gor v Lipnik,« je Ivanc mahnil z roko proti ostenjem Rdečega roba, ki jih je mesečina tako ožarjala, da je pregnala temo v vdrtine in razpoke. Robovi so se svetlo odražali od sivih, ob-rastlih polic in temnih globeli. Vse to je ustvarjalo mozaik fantastičnih oblik. Potem je nadaljeval: »Tam gori se zadržuje v skalah, koder še ni hodil noben pastir. Toda črni samotar ostane v Lipniku samo nekaj dni in se vselej vrne na skalo v Supatu.« Ivancu sem ponudil stekleničko s konjakom. »Še vedno pa niste povedali, zakaj vam je ravno za tega gamsa toliko mar?« »Saj me ne bi razumel. Za vas mlade ljudi je vse tako preprosto. Po vašem se vse izračuna, dožene. Za vsak pojav takoj najdete tudi vzrok. Toda vse le ni tako preprosto. Je še veliko stvari, ki jih ne poznamo. Že lani sem si pomišljal, ali bi šel še za pastirja. Šele, ko sem se spomnil na črnega samotarja, sem šel. Prav tako je bilo letos. Imam nekak občutek, da je moje zdravje odvisno od njega. Čutim, da se bom moral tudi jaz pripraviti na smrt, ko njega ne bo več. Star sem. Včasih sam čutim, da postajam otročji. Toda če jutri uplenite gamsa, se bo zrušila neka opora, s katero se držim pokonci, tako je.« Obmolknil je in tudi jaz sem molčal. Čudil sem se starcu, ki je nosil v srcu toliko poezije in je nezavestno v utvari iskal rešitev največje skrivnosti življenja, skrivnost smrti. Tedaj so prišli iz mlekarne tudi tovariši. Kmalu nato smo se vsi odpravili spat na sveže, opojno duhteče planinsko seno v podstrešju živinske staje. Pogovor je kmalu zamrl. Zaspali smo ob tihem žvenkljanju kravjih zvoncev, ki so se slišali iz staje pod nami. IV. Zvezde so komaj pričele bledeti, ko smo bili že vsi nared. Vodja lova je bil strog. Jelka, Jakoba in mene je določil za stojišča, štiri tovariše pa z natančnimi navodili poslal v pogon. Skupaj z vodjo lova smo se počasi vzpenjali na Medrijo, kjer sta se Jelko in vodja lova prva ločila, da zasedeta svoji stojišči. Z Jakobom sva morala zapreti prostor nad skalami. Zato sva nadaljevala pot. Pod vrhom sva se tudi z Jakobom ločila. Jakob je ostal na skali in zapiral strme prode, ki so se razprostirali pod skalami globoko doli v sotesko Supat. Moje stojišče je bilo nekoliko dalje. Od tam se je dobro videla trdnjava črnega samotarja. Zato sem hodil zelo počasi in previdno gledal čez rob proti skali. Dobro sem se namestil za zaklonom, od koder se je odpiral neoviran pogled v globel pod menoj. Le malo mi je bil napoti kržljast bukov grm, ki ga je govedo leto za letom objedalo, da ni mogel zrasti in se razširiti. Zarastli vrh skale in njeno neposredno okolico sem natančno opazoval. Nič pa se ni na njej zganilo. Na Stolu so se oglasili krokarji, v stenah Rdečega roba je zapiskal orel. Brž sem pogledal za glasom in takoj opazil ptiča, ki je jadral nizko in tesno ob stenah, izogibajoč se jih le toliko, da ni zadel vanje. Prav gotovo še ni bil potešil jutranje lakote. Prav tedaj so prvi žarki vzhajajočega sonca pobožali stene, da so lahno zardele. Orel je zaplaval iz sence in se zalesketal v soncu. Dvakrat, trikrat je zamahnil s krili, zaokrožil in izginil za vrhom. Za trenutek sem skoraj pozabil na samotarja. Nanj me je opozoril krik gonjača globoko v globeli, ki je dal znak za pričetek pogona. Brž sem zopet pogledal na prostor pod seboj. Na jasi vrh pečine je z visoko dvignjeno glavo stal gams in gledal v dolino. Gonjači so s treh strani polagoma stiskali obroč okrog skale. Vpili so in tolkli s palicami ob debla ali skale. Črni samotar pa se ni premaknil. Kot iz brona ulit je negibno strmel proti preganjalcem. Šele ko so se gonjači že neposredno približali skali, se je gams premaknil in prav počasi stopil v najbolj gosto grmovje. Gonjač, ki se je povzpel prav na vrh skale, je s palico tolkel po kamenju v neposredni bližini grmov, kamor se je gams skril. Tedaj sem bil prepričan, da se je pogon izjalovil. Zato sem gonjača opozoril nase. Za gamsa mu nisem povedal, pač pa sem ga opozoril na prehod, ki sem ga zapazil, da se mu ni bilo treba vračati. Ko smo zopet v Dolgi Črči drobili kruh v sveže, toplo mleko, sem jim povedal svojo dogodivščino. Ne bi mi je verjeli, če ne bi gonjač povedal, da je opazil na jasi čisto sveže sledove in iztrebke. Jedli smo bolj molče, s tistim znanim izrazom razočaranja, ki se pojavi na obrazih lovcev, če jim dobro zamišljeni načrt izpodleti. Ivanc pa je tam blizu urezal staro, poskočno popevko. Potem je prišlo deževje. Megle so se privlekle in zastrle gore. Planšarji so zapustili planinske staje in se vrnili z živino v dolino. Vrnil se je tudi Ivanc. Srečal sem ga neke nedelje popoldan. »Zdravo, Ivanc, kako je kaj? Ali se boste vrnili na pomlad spet v gore?« sem ga pobaral. »Ne več, sinko moj. Nikoli več me ne bo tja gor! Zadosti je bilo!« mi je trudno odgovoril. Vreme se je sprevrglo. V planinah je vrglo snega in mrzel sever je rasel izza Krna. Po dolinah so se oglasile brakade, ki so me prejšnja leta vsega prevzele. To leto pa na teh lovih nisem našel več zadoščenja in zadovoljstva kot doslej. Misel na črnega samotarja mi ni dala miru. Neke sobote popoldan v drugi polovici oktobra sem napolnil nahrbtnik in se napotil v gore, da zopet poskusim svojo srečo pri gamsu, ki je postal že legendaren. Hitro sem se vzpenjal po znani poti in skrbi so mi polagoma zdrsele z ramen. Do planinskih staj v Dolgi Črči sem prišel, ko je bila že noč. Lepa jesenska noč. Nobenega oblaka, velike, trepetajoče zvezde so krasile nebesni svod. Stopil sem v mlekarno, ki je bila prazna, zapuščena in vlažna. Samo duh po dimu je še pričal, da so se planšarji pred tedni še tukaj greli in kuhali mladi krompir ob dolgih jesenskih večerih. Zakuril sem ogenj in kmalu je bilo bolj domače. Ob ognju sem si napravil iz desk ležišče, ga nastlal z mrvo, ki sem jo prinesel iz bližnje staje in sproščen zaspal. Ponoči je prišel večkrat jelen in me tako vneto lizal z mrzlim jezikom, da me je prebudil in prisilil, da sem zopet podgrebel žrjavico in naložil na ogenj. Zgodaj zjutraj pa sem se dvignil kljub temu čil in spočit. Stopil sem na piano in se napotil proti Me-driji. Z Rdečega roba je vil hladen, oster zrak. Bilo je mirno in nobena vejica se ni zganila, pa sem si vendar zapel zadnji gumb na jopiču. Sele hoja v strmino me je ogrela. V Medriji sem nad skalo, kjer je domoval črni samotar, počakal dneva. Upal sem, da se mi prikaže skrivnosti kozel. Toda prišel je dan in sonce je objelo stene nad menoj, gamsa pa ni bilo na spregled. Trd in premrl od mraza, ki me je slekel do golega, sem se izvlekel iz grmov, prepričan, da gamsa ne bo. »Šel je v svate,« sem pomislil in pogledal v stene Rdečega roba, ki so kipele v nebo in žarele v jutranjem zlatu. Rdeči rob, mlajši, nemirni brat Krna, se je iztrgal iz nedrij zemlje, ko se je zvijala v krčih, in se strmo pognal v višave. Tedaj je zagledal očaka Triglava, ki ga je s severa zviška gledal in zavrelo je v njem častihlepje. Oprl se je na starejšega brata preko Botogence in Pešk in se pognal še višje. S silno tektonsko močjo je prebil oklep, ki ga je priklepal k zemlji. Skale so se zmajale in odmaknile in iz njih se je dvignil vrh, oster, železen, rdeč. Stene iz apnenca, ki so poprej pokrivale tudi vrh, so sedaj odmaknjene in razpokane kot tedaj, ko se jih je skušal v silnem zagonu znebiti, da bi se pognal še višje in postal večji od Triglava. Proti severu se spuščajo strmo na položnejše gorske pašnike planine Lašče. Proti vzhodu in jugovzhodu padajo strmo v dolino reke Tolminke. Te prepadne rebri prepletajo neštete obrastle police in globoki žlebovi, tako da se zde na prvi pogled lahko prehodni. V resnici pa so zelo izdajalski. Te police te kaj rade zapeljejo v težak položaj, ki je tem hujši, ker se stene zelo krušijo in je zato prehod z ene police na drugo navadno zelo tvegan. Tja gor je šel črni samotar, da si poišče nevesto, odeto v črni žamet, ker mu je zopet zavrela kri v mladostnem ognju. Ali naj ga zalezem tja gor? Sam? Z neznano silo me je privlačevala misel na zalaz v teh stenah! Toda sam? Le gore so tu in oprezna divjad, med njimi pa človek, željan lepote. Odločil sem se. Nameril sem se v stene, da bi nemoteno užival lepoto divjine in samote, ki je nekaj najlepšega, kar nam nudi narava. VI. Vzpenjal sem se po poševni vesini na vzhodno pobočje v Lipnik. Hodil sem počasi, ker nisem hotel, da bi se utrudil. Poleg tega sem moral za vsakim robom pozorno premotriti vso okolico. Črnemu samotarju nisem preveč zaupal, da se bo zadrževal tam, kjer so običajno gamsi. In takih robov je bilo mnogo. Tako sem prišel precej visoko in daleč naprej, toda o gamsu ni bilo sledu. Poiskal sem primeren prostorček in sedel, da bi se spočil in malo pomalical. Šele tedaj sem opazil, da je iz doline pritiskala megla. Privlekla se je po ozki soteski Tolminke, se nakopičila in dvigala gori do sten. Z druge strani se je po dolini Soče dvigala tako visoko, da je pokrivala že prelaz Pretovč. Tako je Mrzli vrh postal otok, okrog katerega je kipelo megleno morje. Na modrem nebu pa je počasi jadralo sonce proti poldnevu. Čutil sem popolno duševno in telesno sproščenost. Bil sem srečen. Ko sem se odpočil in okrepčal, sem se povzpel še malo višje na greben, od koder se je odpiral razgled po kotlini, kjer so se gamsi kaj radi zadrževali. Kmalu sem opazil nizko pod seboj kozo z mladičem. O črnem samotarju pa ni bilo sledu, čeprav sem z daljnogledom preiskal sleherni kotiček. Tedaj se mi je zazdelo, da nima smisla, še nadalje iskati tega gamsa. Spet sem sedel, da bi razmislil, kaj narediti. Takrat pa sem opazil orla, ki je priplaval izza prepadnih sten nad Stadorjem. Bliskovito me je prešinila misel, da bi mi utegnil orel pokazati, kje tiči črni samotar, če je sploh kje v bližini. Popustil sem malo noge in bliskovito zdrknil v ruševje nekaj metrov nižje, kjer sem se zakril in pričel z daljnogledom spremljati let ptice. Orel se je prav tedaj skril za previsno skalo, čez bežen trenutek pa je spet prijadral na piano. Bil je na lovu. Mimogrede sem pomislil, kaj ga je gnalo ob tej pozni uri na lov, saj v tem času običajno počiva. Morda je imel za zajtrk smolo in je ujel le belko, ki ni mogla utešiti njegove lakote? Ali ga je dvignila zgolj lovska strast, da se je ponovno podal na lov? Kdo ve? Orel je jadral čisto blizu sten. Počasi se je dvigal in padal, da je lažje preiskal obrasle rebri in police. Spuščal se je v žlebove in se spet pripeljal iz njih. Delal je načrtno in temeljito, s samozavestno gotovostjo. Gledal sem ga skozi daljnogled. Videl sem, kako je imel glavo obrnjeno v stene, kako jo je skrbno obračal, da bi nič ne ušlo njegovim očem. Kadar je zapazil kaj sumljivega, je zmanjšal že tako majhno hitrost, tako da je za trenutek skoraj obvisel na mestu. Ko je ugotovil, da ni upanja za plen, je kratko zamahnil in se speljal naprej. Potem je zopet zajadral. Tako se je približal rebri, kjer sem bil skrit. Stisnil sem se k tlom in odmaknil daljnogled v upanju, da me ne bo opazil. Prav tedaj je zopet nekaj v stenah nad menoj pritegnilo njegovo radovednost, da je spet bežen trenutek obvisel v zraku, nakar se je s krepkim zamahom pognal čez reber in zopet zajadral. Tedaj sem ga pričel zopet spremljati z daljnogledom. Žleb, nad katerim je sedaj plaval orel, se prične pod vrhom Rdečega roba in se spušča globoko doli v Polog. Nekoliko pod vrhom se razširi, nižje spodaj pa se zelo stisne. Veliki ropar je mirno plaval v zračnih tokovih in bistro opazoval skale. Kar nenadoma se je nekako zdrznil, obvisel za trenutek in se s krepkim zamahom pognal nad skale, ki so zapirale pogled v žleb. Tam se je spustil še nižje in dvakrat, trikrat zakrožil nad istim mestom, vedno zroč v isto smer. Potem se je dvignil višje in zaplaval čez vrh proti Bogatinu. Mesto, kjer je zakrožil orel, je bilo oddaljeno kakih 250 metrov. Po obnašanju orla sem sklepal, da je tam zapazil gamse, verjetno od- raslega kozla. Zato ni napadel. Morda je tam črni samotar, sem pomislil in se dvignil. VII. Zalaz do žleba ni bil težaven. Krile so ga skale, ki so strmo padale proti žlebu, z moje strani pa so bile obrastle in dobro prehodne. Zato sem bil kmalu brez posebnega truda pod vrhom. Tik pod vrhom sem se s podvojeno opreznostjo polagoma vzpenjal in počasi pogledal čez rob. Tedaj mi je zastal dih. Trenutek nato mi je kri divje zašumela po žilah. Na ozki, obrastli polici nasprotne stene sem zagledal črnega samotarja, ki je tik nad robom prepada gledal v dolino Tolminke. Tam je stal, negiben, smel in črn, tak, kakršnega ne bi mogel upodobiti noben umetnik. Moj položaj je bil izredno ugoden. Veter je pihal proti meni in jaz sem ležal na skali kakih 10 metrov nad gamsom, ki je bil komaj kakih 50 metrov od mene na nasprotni polici. Opazoval sem ga lahko brez strahu, da bi me dobil v nos. Gledal sem ga. Ni se mi mudilo. Hotel sem polno mero tega izrednega doživetja. Tam je stal, tik pred menoj! Roglje je imel visoke, razkrečene. Desni rogelj pa je bil nekaj centimetrov nad korenom na notranji strani nekam ozek — tako sem sklepal, da ima na desnem roglju nabrane obilo smole. Vsekakor je bil torej le star kozel, sicer še poln življenjske sile, vendar v svojem zatonu. Za strel je bila daljava res idealna. Toda pod gamsom je zeval globok prepad. Gotovo bi padel vanj in se ob ostrih skalah razbil. Zato nisem streljal. Le opazoval sem, kako je pozorno motril okolico. Verjetno je bil vznemirjen zaradi orla ali pa se je ogledoval za družico, ki pa je nisem videl. Morda pa je oprezoval za tekmecem, s katerim bi rad še enkrat preizkusil svojo moč? Čez nekaj časa se je premaknil s svojega opazovališča in prav mirno in samozavestno legel ob skali. To pa ni bilo v mojih načrtih. Tam bi utegnil ležati pozno v popoldan. Čakati bi moral, da bi se premaknil v ugodnejši položaj. Zato sem se premaknil nekaj metrov nižje in vrgel v žleb nekaj kamnov ter prisluhnil. Kmalu sem začul, kako se je rušilo kamenje. Hitro sem se zopet povzpel do roba. Moj namen je bil, prepoditi gamsa s police na primernejše mesto. Namera se mi je posrečila. Gams se je ustavil na široki polici, ki je z majhnim padcem prešla v redek bukov gozd. Od tam je pozorno motril skale, od koder je bil pregnan. S strelom nisem mogel več odlašati. Morda bo tako stal le nekaj trenutkov. Hitro sem naslonil puško na rob skale in pomeril. Ko sem ga iskal na muho, je postal nenadoma silno majhen, da sem za trenutek okleval, ali naj streljam. Od mene je bil oddaljen kakih 150 m. Toda — zdaj ali nikoli! Gora je jeknila. Črni samotar je visoko odskočil in se prekopicnil v niže ležeči gozd. VIII. Z jugozahoda me je objela dolga senca visoke skale in me opomnila, da se je dan nagnil čez poldan in da so dnevi pozne jeseni kratki. Dvignil sem se in se pričel spuščati do na-strela. Tam nisem dobil nobenega znaka. Sele spodaj pod previsom sem v gozdu opazil veliko srago svetlordeče penaste krvi. Pomislil sem, da bi bilo bolje, če bi še nekaj časa čakal, ker sem sklepal, da je bil gams zadet visoko skozi pljuča. Toda dolge sence so me opozorile, da moram zelo pohiteti. Šel sem za sledom. Kmalu sem prišel na kraj, kjer sem našel veliko krvi in povaljano listje. Gams je torej že legel, pred mano pa se je zopet dvignil. Pravilno sem torej sklepal, da ga prezgodaj zasledujem. Toda čas je tekel neizprosno, zato sem še bolj pohitel. Sled me je peljal iz gozda po strmi travnati vesi, ki je polagoma prešla v strmo skalo, ob-rastlo z gabrovimi in jesenovimi grmi. Skozi nje sem se spuščal navzdol, oprijemajoč se samo z rokami, ki so tako nosile skoraj vso težo telesa. To me je zelo izjnučilo. Ko sem prišel na nižje ležečo polico, sem se tresel od napora. Gamsov sled je peljal dalje po poševni polici proti precejšnjemu prepadu. Ta del poti je zopet zahteval precej napora. Zato sem se pod grebenom ustavil, da bi se odpočil. Od grebena naprej si nisem upal. Od tam sem namreč čutil hladen veter, ki je vel iz globokega prepada. Globina me je pričela plašiti. Od napora nisem več popolnoma obvladal ravnotežja. Mislil sem, da bi nehal z zasledovanjem. Skrbela me je pozna ura. Bil sem tudi v popolnoma neznanih krajih, katerih smo se vedno izogibali. Nekoliko sem se pokrepčal s požirkom žganja. Kri, ki mi je doslej burno kipela po žilah, se je polagoma umirila. Zopet sem dobil samozavest in šele tedaj sem se utegnil razgledati. Vrhovi Razorja, Migovca in Bogatina so se bleščali v čudoviti rdečkasti svetlobi zahajajočega sonca. In daleč tam zadaj, nedosegljivo visoko, sem slutil v prosojnih meglicah Triglav. Toda treba je iti naprej! Komaj nekaj sto metrov pod mano se je strmina polegla in prešla v gozd. Kmalu bom izven nevarnih vesin! Pomirjen sem zopet oprtal nahrbtnik in prijel puško. Šel sem do roba, da bi pogledal v prepad. Ko pa sem pomolel glavo preko grebena, sem zapazil komaj dobrih 10 metrov pod seboj črnega samotarja, ki je ležal tik nad prepadom. Z visoko dvignjeno glavo je zrl proti meni. V njegovem pogledu ni bilo čutiti strahu niti bolečine, temveč samo očitek, zakaj ga vznemirjam. Polagoma in skoraj podzavestno sem pripravil puško za strel. Tedaj se je tudi gams počasi dvignil. Ker ni mogel v prepad, je bežal poševno pod menoj. Tedaj sem ustrelil. Črni samotar je samo trznil. Ustavil se je in me pogledal z očmi, iz katerih je odsevala divja groza. Iz grla pa se mu je izlil tožeč stok. Toda ne tisti običajni, ki sem ga že velikokrat slišal in ki izraža bolečine. Bil je to onemogel glas, ki je izražal bolj žalost in togoto kot kar koli drugega. Nato se je obrnil proti prepadu. Hitel je vedno bolj in bolj. Tik nad njim se je pognal v blaznem skoku v temne globine in treščil na ostro skalovje, mrtev, toda svoboden. IX. Osupel sem obstal na mestu in dolgo strmel v globino, kjer je bobnelo kamenje, ki se je kotrljalo v dolino Tolminke. Od Bogatina je zavel mrzli večerni veter. Treba je bilo pohiteti! Hitro sem se pričel spuščati po strmi, razdrapani vesini navzdol. Nenadoma pa se mi je odkrušil kamen in zmanjkalo mi je tal pod nogami. Potem je zelo hitro legla nad Rdeči rob in nad korito Tolminke — noč. Zbudil sem se ves omotičen. V glavi mi je šumelo. Ostra bolečina mi je hotela razgnati čelo. Potipal sem se z roko in otipal lase, strnjene s krvjo. Sprva se nisem zavedel, kaj je z mano. Toda kmalu sem se spomnil, kaj se je pripetilo. Spomnil sem se tudi, da je že mrak. Z velikim naporom sem premagal bolečino in se dvignil. Ugotovil sem, da sem ob vznožju strme vesi, po kateri sem zgrmel. Ta kraj mi je bil že bolj poznan. Stisnil sem zobe in krenil na pot. Bolečini, ki mi je hudo kljuvala v glavi, se nisem smel udati. Moral sem ohraniti polno zavest in razsodnost, da ne bi zašel. Potem sem prispel na cesto, ki pelje v Tolmin. Hitel sem, da bi čimprej prišel domov. Hitel sem skozi noč brez misli, po cesti, ki se je belila skozi temo, dokler se nisem oddahnil doma. Potem je zopet prišlo deževje. Ko se je zjasnilo, so bile gore pokrite z globokim snegom. Nisem mogel več v hribe, da bi poiskal mrtvega samotarja. Ostal sem brez trofeje. Ta lov in črni samotar pa mi bodo ostali v spominu še dolgo, še dolgo potem, ko bodo gore zame nedosegljive. NEKAJ SPOMINOV NA LOV NA BARJU Rudolf Bunc Pripovedoval bom o lovu na Barju in okoliških hribih, na gornjem delu Ljubljanice in njenih pritokih. Tu so bila štiri lovišča: ljubljansko, ižansko, tomišeljsko in brezovsko. Že ko sem obiskoval ljudsko šolo, me je vzel oče s seboj na lov na Golovec, Rakovnik in Rudnik. Ob potočku, ki teče iz Golovca, je vedno pogledal za slokami. V jeseni sva ob mraku ostala ob robu gozda poleg bivše rakovniške graščine ter čakala na lisico ali zajca. Že takrat sem dobil veselje do lova. Lov na race Ko sem dovršil šolo in vojaško leto, me je tov. Jaka vzel na lov na race. Šla sva na potok Iščico. Ta potok teče še dosti hitro, ima skoraj toplo vodo, v zimskem času ne zamrzne. Zato so v njem vse leto zelo rade race. Tu imajo mir, ki ga na Ljubljanici 'ni. Bilo je meseca januarja. Toplomer je kazal 15 stopinj pod ničlo. V čolnu brodniku, ki je zgrajen nalašč za lov na race, sva imela z ogljem zakurjeno pečico - gašperček. Čoln je vozil tov. Žane, ki ga je gotovo poznal vsakdo, če je le kdaj lovil na Barju, na Ljubljanici ali na Iščici. Iz športnega kluba Krim smo se odpeljali ob šestih zjutraj. Megla je bila zelo gosta. Komaj smo videli nekaj metrov pred seboj. Nad Črnovcem, malim potokom, ki se izliva v Ljubljanico pred Iščico, je vzletel pred čolnom racak. Po strelu je padel v Ljubljanico. Zapeljali smo naprej v Iščico. Dvignila se je kozica, strel pa jo je zgrešil. Do Kožuha, kjer je bila meja ižanskega lovišča, ni bilo rac. Videli smo nekaj kozic in putk. Nad Kožuhovim mostom pa naju je Žane opozoril: »Futer plava. Bodita pripravljena za strel, race so blizu!« Voda je nesla vedno več odpadkov vodnih zelišč, ki so jih trgale race. Žane je vozil tiho. Jaka je dejal, da bodo za grmom gotovo race. Komaj je to izgovoril, je izza grma priplaval racak, komaj 10 korakov pred čolnom. To je bila straža, za njim pa so plavale druge race. Tedaj so se dvignile v zrak. Midva z Jako sva začela streljati, toda Žan naju je karal in dejal, da nama bo dal v roke metle, ne pa puške. Povedal sem mu, da me tako zebe, da ne morem streljati. Z Žanom sva se nato grela ob pečki in tudi Jaka je storil isto. Nato smo se odpeljali naprej. Pred Vran-garjevo jamo sta vzletela dva racaka, streljala sva, oba sta padla v vodo. Žan ju je pobral iz vode in naju pohvalil. Mraz je bil vedno hujši, pili smo topel čaj, da smo se malo ogreli. Ko smo se peljali naprej, naju je Žan zopet opomnil na race, ki so plavale po Iščici. Bilo jih je veliko in bile so same velike. Toda že so postale nemirne. Opazile so nas. Šli smo s čolnom nazaj in pristali kakih 100 korakov proč od rac. V velikem loku sva jih zalezla na dvajset korakov, streljala, potem pa za racami milo gledala. Jaki sem rekel, da jih bova v čolnu zopet slišala. Toda Žan nama je rekel samo, da sva »pocerja«. Peljali smo se naprej proti Zasirku, kjer so vedno race, samo težko jih je zalesti. Iz čolna ne moreš streljati, ker je breg prenizek in race čoln hitro zagledajo. Zalezla sva torej Za-sirek. Žan se je po prvih strelih pripeljal s čolnom po vodi in pobiral iz nje race. Rekel nama je, da sva prvo napako malo popravila. Peljali smo se naprej proti Igu. Nad železnim mostom, to je na poti proti Škofljici pri prvem ovinku, kjer so race tudi zelo rade, se je dvignila kozica. Bila je naša žrtev. Do Iga smo dvignili še nekaj kozic, prepodili putke in ponirke, ki jih je tu zelo veliko. Tudi racak je padel sto metrov od nas v vodo. Za sedaj je bilo dovolj. Čoln smo priklenili k bregu ter odšli h Grbcu na kosilo. Po obedu smo odšli nazaj v čoln ter se odpeljali nazaj proti Ljubljani. Kmalu nato sem postal član lova Ig - Studenec, in sicer samo poljskega lova. Gozdno lovišče si je pridržal zakupnik lova Alta sam. Jerebic in -zajcev je bilo v lovišču dovolj. Gojil in krmil sem to divjad, lovil sem pa vodne ptice, race in sloke. Lov na male race spomladi Po službi sem šel večkrat zvečer v kavarno »Slon« obiskat svojega tovariša iz mladih let »plačilnega Jako«, ki je bil eden največjih lovcev na race. Tako sem prišel tudi 1911. leta, in sicer 15. marca pozno zvečer v kavarno. Jaka me je že čakal. Noč je bila temna, oblačna. Takoj me je vprašal, če slišim, kaj je v zraku. Odgovoril sem, da se selijo vodne ptice in race, kakor vsako leto okrog 15. marca. Iz kavarne sva šla na cesto poslušat. V zraku sva slišala pravi živžav, žvižganje rac žvižgavk in drugih vodnih ptic. Kakor se spominjam, imamo 32 vrst malih rac, trdil pa tega ne bom. Na Barju sem ustrelil tele male race: krehelca, nemčurja, malo črnico, veliko črnico, žvižgavko, žličarko, sivca, zvončka, bliča, malo žagarico, veliko žagarico, drdravca, dolgorepko. Jaki sem rekel, da je v zraku vseh vrst rac in ptičev. Ko se bo naredil dan, bodo te race in ptiči sedli na bližnje vode. Mestna svetloba jih drži toliko časa v zraku. Dejal sem tudi, da bo naslednji dan dober lov na Ljub- ljanici in na Iščici. Ako dobim tov. R., bova šla jutri na lov na race. Tako sva šla drugo jutro na lov s tov. R. na Iščico. Že na Ljubljanici, v široki mlaki, to je malo nad športnim klubom, je bilo na vodi vse polno rac, vse vrste malih, največ malih črnic. Že do Iščice sva jih nekaj dobila. Pri Iščici pa so se spreletavale jate vseh vrst rac. Žal nisem imel s seboj fotografskega aparata. Šla sva na Iščico. Malih rac je bilo vsepovsod dovolj. Postrelila sva vse naboje. Zvečer sva se vsa premočena, a z lepim užitkom vrnila domov. Drugi dan sem šel zvečer v kavarno k Jaki in mu pripovedoval, kako sva lovila s tov. R. na Iščici. Žal mu je bilo, da ni bil z nama na lovu. Gojitev in nadzorstvo lovišč Mestno ljubljansko in brezovsko lovišče sem nadzoroval, da sem lahko lovil. Lovil pa sem samo sloke in race. Sloke pridejo k nam tako okrog 15. marca, v jeseni pa teden pred ali pa teden po vseh svetih. Sloke sem lovil najrajši v Mestnem logu, Rakovi Jelši ter okrog Ro-bidenc. Lovil sem z dosti dobrim uspehom. Največ sem jih ustrelil neki dan v Mestnem logu, kar devet. Tako okrog božiča, ko zamrznejo na severu reke in jezera, pridejo zadnje, to je velike race. Med njimi je tudi kaka črnica, blič ali pa gra-hasti potapljač. To leto jih je več, drugo zopet manj. Z racami pridejo tudi gosi. Na Barju ostane skoraj vedno nekaj rac in gosi na travnikih ob poti, ki vodi iz Iga na Škofljico, to je nad gornjim tokom Iščice. Na travnikih se razvrste tako, da so spredaj gosi, v ozadju pa race. S puško na šibre nisem mogel nikoli priti do strela. Poizkusil sem z bokarico s kroglo, toda brez uspeha. Dosegel sem pač to, da so se gosi in race dvignile. Del jate je odletel nad Ljubljanico, del pa nad Iščico. Škurh je največja sloka. K nam pride spomladi za racami. Toda zelo težko ga je ustreliti. V nemškem časopisu »Wild und Hun d« sem bral, da je škurha tako težko ustreliti kakor mogočnega jelena. Škurh se zelo rad drži na Barju, kjer tudi gnezdi. Najrajši se spusti iz višine na sredo travnika, kjer išče živež. Nekoč, ko sva šla z ženo peš iz Škofljice na Ig, sem ustrelil pri stari Želimeljšci prvega in edinega škurha v vsej svoji dolgi lovski dobi. Za srnjakom na klic S kolesom sva se s tov. P. v začetku avgusta peljala do prijazne vasi Tomišelj pod Krimom. Kolesa sva pustila pri lovcu Štrumblju, ki nama je povedal za dobrega srnjaka nad cerkvijo. Drugo jutro sva ob svitu odšla na kraj, ki ga nama je lovec označil. V jarku, zarastlim z robidovjem, sva izbrala prostor z dobrim kritjem. Veter je bil ugoden. Čakala sva kakih 15 minut. Nato sem prav na tanko zapiskal. Okrog naju je ostalo vse mirno. Po kakih 10 minutah sem zapiskal večkrat in malo glasneje. Še vedno je bilo okrog naju vse mirno. Nenadoma pa sem začutil rahel pritisk, nato je počil strel, potem pa znani, za lovca tako neljubi »bev-bav«. Tovariš P. je zgrešil šesteraka s kroglo na kakih 50 korakov. Dejal je, da je bil preblizu, zato je zgrešil. Odšla sva v vas, kjer sva se malo okrepčala in pila topel čaj z limono. Odšla sva zopet v gozd. Poskusil sem še na več krajih, kjer sem vedel, da je rada srnjad, toda nikjer ni bilo nič. Tako sva prišla do grofovega stojišča. Povedal sem tov. P., da ima tu svoje prebivališče izreden šesterak, dejal sem pa tudi, da je zelo prebrisan. Poiskala sva kritje med smrekami poleg male luže. Po kakih 15 minutah sem zapiskal. Nič se ni zganilo, vse okrog naju je bilo tiho. Čez čas sem zopet zapiskal. Tik ob nama sta se ustavili dve ljubki srnici ter naju gledali in vohali. Nekaj se jima ni zdelo prav. Ena izmed njiju je začela s smrčkom vihati po zraku, nato pa sta tako tiho odšli, kakor sta prišli. Počivala sva kake pol ure. Nato sem zapiskal in pred menoj je kakih 100 metrov stran stal ob smreki iskani šesterak. Gledal sem ga, nisem mogel streljati. Tako lepo samozavestno je stal. Tov. P. se je premaknil, dvignil sem počasi bokarico, pomeril in pritisnil na jeziček. Na kraju, kjer je stal, sva našla polno krvi in nekaj dlake. Tov. P. je dejal, da ima za sedaj dosti lova in da bova malo počakala. Pokadila sva nekaj cigaret, potem pa šla iskat srnjaka. Preiskala sva natančno vse na levo in desno, navzdol in navzgor, srnjaka ni bilo nikjer. Šla sva še enkrat k nastrelu, kazalo je, da je dobro zadet. Šel sem po nahrbtnik, našel sem ga tam, kjer sva piskala. Tam je ležal mrtev srnjak. Bil je šesterak z močnim rogovjem. Tov. P. mi je za klobuk zataknil s srnjakovo krvjo orošeno smrekovo vejico. Tako sva se dobre volje poslovila od grofovega stojišča. Lovec Štrumbelj je bil vesel, ko sem mu povedal, da sem »prekanjenca« dobil. K županu smo šli na kozarec vina, nakar sva se s tov. P. odpeljala v Ljubljano. Edina vidra Odkar sem lovil, sem videl samo eno vidro. Bila je na ovinku na Malem grabnu. Sedela je na štoru nad vodo. Hiter strel je zgrešil. Šel sem potem na kraj oprezovat, da bi jo ustrelil, a je nisem nikdar več videl. Več vider je bilo na Ljubljanici. Tam jih je lovil na past tov. Karel. Nastavljal je past seveda prikrito in sicer tam, kjer je hodila vidra iz vode na suho. Imel je lepe uspehe. "flCetka Ko sem 1952. leta dobil v rejo malo srnico, ki smo jo krstili za Metko, nisem mislil, da bom imel z njo toliko dela. Seveda tudi slutiti nisem mogel, kolikšna nesreča jo bo doletela. Srnico so pobrali ljudje v gozdu in jo doma skrili v hlev. Ko jo je lovska družina izsledila, jo je izročila meni v oskrbo. Tatjanca, ki je bila tedaj že v tretjem letu, je prepustila Metki svojo košarico. V njej se je prav dobro počutila. Z od-gojo pa je bilo veliko skrbi. Paziti je bilo treba na pravilno sestavo mleka, ugotavljati, če je mleko zdravo in če vsebuje dovolj vseh potrebnih snovi, zlasti vitaminov. Srnica je bila namreč zelo občutljiva. Zelo pogosto so nastopale različne prebavne motnje, zlasti driske. Sicer pa sem ji te težave z lahkoto odpravil z živalskim ogljem v precej razredčenem mleku, tanin in sulfagvanidin sem uporabljal le izjemoma. Samo enkrat se je zgodilo, da so ta sredstva odpovedala. Takrat sem že mislil, da bo konec s srnico. Pomagala pa je, kakor je neverjetno, ajdova moka, ki jo je imela srna zelo rada. Ta jo je čez noč pozdravila. Ko je bila Metka že toliko dorasla, da je psi niso mogli ujeti, smo jo spustili. Bila je popolnoma svobodna. Zgodaj zjutraj je odhajala na njive ali v gozd tudi po uro daleč. Zvečer se je vračala domov na svoj, primerno urejeni prostorček pred mojo sobo. Hišna vrata so bila zaradi nje stalno odprta. Lovska psa, resasti istrijan Azor, dobri potomec znanega Bisera, in ilirski brak sta jo imela zelo rada. Marsikaterega psa, ki se je plazil za Metko, sta odločno odgnala. Nekoč sem moral celo posredovati, ker bi sicer neki pritepenec pod njunimi zobmi končal. Včasih jo je resavec prav prijateljsko oblizal po smrčku. Zanimivo pa je to, da sta psa dobro razlikovala poseben dah Metke od daha srn v gozdu. Te sta namreč pognala, čeprav jih nista gonila. Metka pa je tudi mene rada spremljala v lovišče. Če je kje zastala, je prišla po sledu kot pes. Takrat je milo pivkala. Pa tudi za kolesom je rada tekla. Ljudje so se čudili, da se divjad tako zbliža s človekom. In prav premagan strah pred ljudmi, ki se jih Metka ni dovolj izogibala, bi jo skoraj stal življenje. Ko se je namreč prišla past v deteljo, je hudobni fant zalučal poleno in ji zlomil zadnjo desno nogo dva prsta pod kolenskim sklepom. Ker so se bali kazni, so poslali otroka, da jo je pregnal na sosedovo zemljišče. Tu se je zavlekla v koprive. Ko sem zvedel za dogodek, sem šel ponjo in jo odnesel domov. Zlom je bil povprek in je prebil kožo in podkožno tkivo. Bila je velika nevarnost okužbe. Rana je zelo bolela, srna se je bala vsakega dotika. Treba je bilo preprečiti infekcijo in v naravnavi zlomljene kosti fiksirati v mavčevem povoju. (Opozarjam, da je pri takšnih primerih potrebno fiksirati ne samo prelom sam, temveč tudi zgornji in spodnji sklep noge, ker sicer ni mogoče pričakovati uspeha.) Da bi uporabili silo in srno krepko držali, ni bilo priporočljivo, ker bi gotovo začela otepa-vati. Ostri konci zlomljene kosti bi poškodovali žile in živce. Zato sem se odločil za narkozo. Če bi uporabil eter ali kloretil narkozo, bi povzročil isto nevarnost. Srna bi se pri vdihavanju gotovo začela braniti. Zato sem posegel po pentotalu, s katerim sem prejšnje leto dobro uspel pri srni, ki so jo poškodovali psi v velikem snegu. Tedaj sem uporabil 0.3 pentotala v 10 ccm destilate, vbrizgano v žilo. Pri Metki pa kot nalašč ni bilo mogoče dobiti pripravne žile. Zato sem vzel 0.5 evipana, razredčenega v 10 ccm vode in vbrizgal intramuskularno (v mišice). Uspeh je bil dober. V miru sem lahko uravnal prelom. Na rano samo sem dal penicilin mazilo, dobro obložil nogo v vato in jo povil v mavčev povoj. Za asistenco mi je bil lovec Ivan. Nato sem dal 3 dni dnevno po 150 000 enot penicilina 01. Parkelj ček sem namenoma pustil prost, da sem lahko zasledoval potek zdravljenja. Če bi začel kalus, to je novo nastalo kostno tkivo, ob prelomu kosti v mavčevem oklepu stiskati žile, bi noga popolnoma odmrla. Zato sem dnevno opazoval barvo med parklji. Kak deseti dan je postala koža na tem mestu modra, parkelj pa je začel otekati. To je bil znak tesnitve v mavčevem povoju. S posebnimi škarjami sem takoj odstranil mavčev povoj in pregledal nogo. Nato sem jo zopet obložil z vato in ponovno dal v mavčev povoj. Sedaj je bila srna že toliko mirna, da sem delal lahko brez narkoze, kar je pomenilo, da so bolečine popustile. Od 14. dne je dobivala srna dnevno 2—3 krat po eno tableto kalcevita, ki ga je zelo rada pojedla. Mimogrede povem, da je zelo ljubila tudi bonbone, celo mentol, in ji je tako ime Metka torej popolnoma ustrezalo. Ves ta čas je bila srna doma v ograji. Mavčev povoj ji je delal nekoliko težav pri puščanju vode, ker je težko počepnila. Hodila je namreč po treh. Nogo v mavcu sem namenoma dal v na pol skrčen položaj. Srna je jedla in ni kazala komplikacij, kar je potrdil tudi termometer. Nastopila pa je nova nevarnost, če ne bi nanjo mislil. Mavčev povoj je moral namreč seči čez koleno navzgor zaradi fiksacije preloma. Zato je pri stoji ali hoji pritiskal na zadnje mišice, ki že tako oslabe zaradi neaktivnosti. Zato sem se odločil, da čimprej snamem povoj, kar sem naredil po 28 dneh. Uspeh je bil odličen: Oba konca preloma sta bila že dobro zrastla in noga je bila, če sem jo primerjal z zdravo, v normalnem položaju. Nobene druge razlike ni bilo videti kot odebeljeni kostni obroč (kalus). Srna se je že oprla na nogo. Poskrbel sem ji za mir, za gladko in mehko ležišče, da ne bi slučajno prišlo do spontanega preloma rahlega kostnega tkiva. Po nekaj mesecih je Metka že preskakovala več ko meter visoko ograjo in nihče ni mogel opaziti kake okvare. Fraktura bene sanata. Ko to pišem, Metke ni več. Skozi narejeni luknjici v ušesih sem ji potegnil rdeča trakca, ki jo naj varujeta nesreče, notranjost ušesa pa tetoviral s posebnimi kleščami s številko 26. 27. maja popoldan mi je na poziv »tačka«, kot sem jo učil, podala zadnjič nogico. Želel sem ji vse dobro in ji odprl vrata. Nekaj časa se je pasla okrog nas, nato pa izginila in do danes je še ni nazaj. Metka je že v četrtem letu, zato je seveda popolna srna, ki ne pozna več strahu. Ostala je v naravi, kjer jo bo kmalu prevzela vroča ljubezen. Ko bo listje odpadlo in se bodo začeli beliti vrhovi gora, pa sem prepričan, da se bo spomnila na svojega velikega dobrotnika, pri katerem je imela vsega v izobilju: Ni ji manjkalo ne pšenice, ne ajde, ne krompirja, ne sliv, ne kruha in ne mleka. Imela je vse, kar je potrebovala. Zanjo sem potrošil čez 40 000 dinarjev in ni mi žal zanje. Njeno ležišče je še vedno pripravljeno pred mojo sobo in hišna vrata so še vedno odprta kot nekdaj. Čakam, kdaj bo z gobčkom pokljukala na vrata — kot je bila njena navada. Dr. Slavko Lampreht 'Stična, 10. junija 1954 OLuedilo ! Vse člane, fci nameravate potovati v Dusseldorf, obveščamo, da še nii dokončno sklenjeno, če bomo potovali s posebnim vlakom. Udeležba pa bo vsekakor možna. Zato naj vsi 'člani, ki se bodo udeležili svetovne lovsko-ribiške razstave in refl ek tirajo na skupinski potni list, čimprej pošljejo potrebne dokumente (Lovec, št. 6) v pisarno Lovske zveze. Ostali naj si sam nabavijo osebne potne liste. Franjo Sok PRAVICE IN DOLŽNOSTI LOVSKIH DRUŽIN V avgustovi številki našega glasila je objavljen tekst novega republiškega zakona o lovu. V isti številki je lovski tovariš Ive Krevs pod naslovom »Dobili smo nov zakon o lovu« napisal nekaj bistveno važnih misli in prepotrebnih napotil za bodoče delo. Pisec poudarja predvsem zgodovinski nastanek novega zakona, nato pa ugotavlja, da imamo po novem zakonu le družinska lovišča, ki jih ustanavlja okrajni ljudski odbor, Izvršni svet republike pa lahko ustanovi posebna gojitvena lovišča. Obdelal je tudi kompetence okrajnih lovskih zvez, lovski sklad in plačevanje sklada po lovskih družinah ter novost o plačilu lovske škode po divjih prašičih in medvedu. Končno je dal dragoceno analizo stanja v lovstvu in nakazal moralna načela, ki se jih mora lovstvo v bodoče držati, da bo vredno zaupanja, ki smo ga doživeli lovci s sprejetjem tako sodobnega zakona. Ni moj namen, ponavljati misli navedenega pisca niti razlagati novi lovski zakon s pravniške plati. Uvodoma bi rad poudaril le pomislek, ki so ga načeli ob neki priložnosti neki lovci. Ko se je namreč razpravljalo o zakonitih predpisih v lovstvu, so vzdihnili: »Oh, menimo se rajši o lovu!« Menim, da je ta skromna želja odraz še skromnejšega lovskega znanja. Prav zakon o lovu je poln pravih lovskih problemov in noben sodobni lovec ne more in ne sme mimo njih. O zakonu o lovu je treba razpravljati! V njegovih zakonitih določilih moramo najti lovsko življenje, in sicer tako življenje, kakršnega naša socialistična družba narekuje. Poskušal bom iz suhih zakonitih določil izluščiti na eni strani pravice, na drugi strani pa dolžnosti lovskih organizacij in s tem lovcev samih. Menda res ni več lovca, ki ne bi slišal, da je v lovstvu uvedeno samoupravljanje, da smo lovci sedaj sami gospodarji svojih lovišč. Ponosni smo na tako stanje in skoraj bi rekel, da gledamo prešerno v svet. Zeleni lovski klobuk s krivčki ali pisanimi peresi nosimo s fantovskim ponosom po strani, rekoč: »Zdaj se je vendarle uresničilo načelo ,lov lovcem’«. Kakšno pa je to samoupravljanje v življenju? Lovišče kot stvarni temelj vsakega lova ustanovi okrajni ljudski odbor na svoji okrajni skupščini in mu določi meje. Pri ustanovitvi lovišča sodeluje okrajna lovska zveza, ki mora biti vsaj zaslišana. Ko je lovišče, ki mora biti zaokrožena gospodarska enota z naravnimi in dobro vidnimi mejami, ustanovljeno, ga okrajni ljudski odbor odda z odločbo v gospodarjenje lovski družini. Za vsako lovišče je lahko samo ena lovska družina, ki mora biti včlanjena pri okrajni lovski zvezi. Lovišče je oddano v gospodarjenje lovski družini kot kolektivu, ne pa posamezniku. Lovska družina je nosilec vseh pravic in dolžnosti. 2e glede na to bo marsikatera lovska družina imela obilo snovi za razpravljanje, zlasti sedaj, ko se snujejo nova lovišča in prihajajo do izraza težnje po ohišnicah, kjer bi radi posamezniki lovili na lastno pest. Kot posledica tega je tudi plen last lovske družine. Zakonodajalec je v 26. čl. določil, da je divjad, ki je uplenjena, ulovljena ali najdena v lovišču in da so tudi pobrani deli divjadi in jajca lovne perjadi last lovske družine. Le ob posebnih pogojih, ki jih določi lovska družina (pravilniki in poslovniki), lahko postane plen last lovca kot po-edinca. Tudi o tem določilu se da razpravljati in bo v tej razpravi pravo lovsko življenje. Lovišče je, kakor že rečeno, dano v gospodarjenje lovskemu kolektivu. Če govorimo o lovskem gospodarjenju, moramo vsekakor govoriti tudi o izvrševanju lova ali pravici loviti. Ta pravica pa obsega pravico iskati divjad, jo zasledovati, upleniti ali živo odloviti, pobirati poginulo divjad in njene dele (rogovje, kožo in drugo), zbirati jajca lovne perjadi ter uničevati legla in gnezda škodljivcev. To določilo zajema vse vrste dejavnosti, ki so osnovna vsebina lova. Lovski kolektivi izvršujejo to pravico po svojem planu, ki si ga sami postavijo. Sicer mora okrajna lovska zveza takšne načrte odobriti, a pri tem gre zopet za lovsko organizacijo. Državni organ se v izvrševanje lova ne vmešava. Stvar samih lovskih organizacij je, da se bo ta pravica izvrševala v duhu zakona in po lovsko pravičnih načelih. Vsaka pravica, prav posebej pa še pravica loviti, prinaša tudi dolžnosti. Že iz same vsebine gospodarjenja izhaja, da ne more biti žetve brez setve. Osnovno načelo naše družbe je, da je sleherni državljan dolžan, splošno ljudsko premoženje čuvati. To splošno načelo je prišlo tudi v novem lovskem zakonu do izraza v 47. čl. Po tem zakonitem določilu mora povrniti lovski družini škodo vsakdo, ki jo na divjadi povzroči, tudi tisti, ki povzroči škodo na divjadi z malomarnim ali nestrokovnjaškim uporabljanjem agrokemičnih sredstev, ki so divjadi škodljiva. Poleg te splošne državljanske dolžnosti imajo lovski kolektivi in s tem tudi posamezni lovci še posebne dolžnosti. V 16. ČL zakona je rečeno, da je glavna naloga lovske družine, da v dodeljenem lovišču neposredno gospodari. Pri tem je zlasti dolžna divjad gojiti, izboljševati njeno kakovost ter skrbeti za njeno varnost, prehrano in zdravje. Zakon nadalje nalaga lovski družini, da goji v lovišču tako divjad, ki je primerna za lovišče in skrbi, da se v lovišču doseže in vzdržuje primeren stalež. O teh dolžnostih, ki so odgovorne in so tudi rezultat samoupravljanja, bodo lahko lovske družine razpravljale večer za večerom in nikoli ne bodo vsega izčrpale. Bistvo je, da lovci odgovarjamo za vrsto, število in kakovost naše divjadi. Načelo »lovišča 1 o v -c e m« je prineslo lovcem tudi odgovornost za divjad. Divjad je tedaj izročena lovskim organizacijam v varstvo. Da bodo lovski kolektivi sposobni izvršiti to silno odgovorno na- logo, morajo imeti tudi dokaj strokovnega znanja. Zato je zakon postavil za nadaljnjo dolžnost: skrb za strokovno vzgojo članstva lovskih družin. To nalogo so lovske družine doslej opravljale le bolj površno in tudi ni bila v zakonu predpisana. V bodoče bo situacija v naših loviščih zahtevala vedno več strokovnega znanja in vedno večjo sposobnost. Da ne bi naša lepa divjad ostala le pri lepo opisani papirnati zaščiti, je zakon v 37. čl. določil, da morajo lovske družine imeti za nadzorstvo in varovanje lovišča lovske čuvaje. Čuvajska služba je tedaj obvezna in je lovski čuvaj lahko le tisti, ki ima splošne pogoje za lovca, povrh pa še čuvajski izpit. Ta naloga bo terjala tudi finančna bremena od lovskih kolektivov. Kot pomembnejšo dolžnost lovskih kolektivov je omeniti tudi odškodninsko odgovornost. Lovske družine odgovarjajo za škodo, ki jo napravijo pri lovu lovci, njihovi pomagači ali lovski psi, nadalje za škodo, ki jo napravi na odprtih zemljiščih zaščitena divjad in divji prašiči. Pogoj za odgovornost za škodo po zaščiteni divjadi in divjih prašičih je, da je lastnik ali posestnik zemljišča poskrbel za primerno zavarovanje in to na način, ki je splošno vpeljan oziroma krajevnim razmeram primeren. Že doslej so lovske družine odgovarjale za vso škodo, razen za škodo po divjih prašičih. Z novim lovskim zakonom pa prevzemajo lovski kolektivi tudi odškodninsko odgovornost za škodo po divjih prašičih. Lovska družina odgovarja tudi za to škodo in jo je dolžna povrniti. Plačano odškodnino za škodo po divjem prašiču dobi povrnjeno iz okrajnega lovskega sklada. Za uveljavljanje lovske škode je predpisan poseben postopek, ki ga sproži oškodovanec. V kolikor ne pride do sporazuma, mora oškodovanec vložiti tožbo pri rednem sodišču v šestih mesecih, računajoč od dneva nastanka škode. Ta odškodninska odgovornost je nujna posledica lovskega gospodarjenja v loviščih. Če lovci sami upravljamo lovišče in imamo od njega tudi vse koristi, je logično, da nosimo tudi vso odgovornost za škodo, ki jo povzročimo sami ali pa naša divjad. Okrajni ljudski odbori po novem zakonu ne dobe niti zakupnine niti odškodnine za lovišča in ni zato z ničemer utemeljeno, da bi plačevali škodo, ki jo povzroči divji prašič. Kot zadnjo obveznost lovskih družin je omeniti prispevek v lovski sklad. Kakor že rečeno, ne plačujejo lovske družine nobene odškodnine za gospodarjenje v loviščih niti ne dajejo ničesar v splošni družbeni fond. Jasno je, da je zakonodajalec oprostil lovske kolektive dajatev družbi iz razloga, ker je lovstvo pomembna športna panoga. Ker lovci sami upravljamo lovišča, moramo plačevati v okrajni lovski fond prispevek. Višina prispevka se ravna po velikosti, kakovosti in legi lo- višča in jo določi občni zbor okrajne lovske zveze. Višina tega prispevka tedaj ni odvisna od trenutnega staleža divjadi, ampak od zmogljivosti lovišča. Vsaka lovska družina bo torej od 1. aprila 1955 plačevala v okrajni lovski fond prispevek. Razen tega prispevka plačujejo lovske družine v lovski sklad še 50% odstrelnine oz. tržne vrednosti uplenjenega medveda ali divjega prašiča. Ta slednja dolžnost je že naletela na nerazumevanje. Mislim pa, da je pravično in pošteno, da tiste družine, ki imajo v svojih loviščih divjega prašiča ali medveda, odstopijo v sklad 50% vrednosti tega plena, ker vsi lovci okraja in celo celotne republike prispevamo k plačilu škode po divjem prašiču, čeprav te divjadi v mnogih loviščih ni. Sredstva lovskega sklada okraja se uporabljajo za pospeševanje lovstva in plačevanje škode po medvedu in divjem prašiču (41. čl.). Že bežen račun nam pove, da bo moral biti prispevek v okrajni sklad vsaj tako visok, da bo krita škoda, ki se plačuje iz tega sklada. Utegne pa se dogoditi, da bo fond enega okraja prešibek oz. da bi bil prispevek družine previsok in za delovnega človeka nezmogljiv, če bi hoteli kriti vso škodo, storjeno po divjem prašiču. V takih primerih bo priskočila republiška lovska zveza in iz svojega fonda prispevala in odpravila nesorazmerja. Republiška zveza ima svoj fond, v katerega se steka določeni del iz vseh okrajnih fondov. Prispevek v lovski fond je finančna obveznost, o kateri bo morala vsaka družina temeljito razmišljati. Slej ko prej bo morala vsaka priti do prepričanja, da je rešitev v gospodarskem računu. Lovišče bo moralo kriti pretežni del tega finančnega bremena. Družine bodo morale tako gospodariti z lovišči, da bodo polna in da bodo imele iz njih dohodek. Že sam gospodarski račun bo prisilil člane lovskih družin, da bo evidenca nad odstrelom popolnejša in gojitev smotrnejša. Lovska družina, ki ne bi izvrševala nalog in obveznosti, ki jih postavlja zakon, se izpostavlja nevarnosti, da bo izključena iz okrajne lovske zveze in ji bo odvzeto lovišče. Poskušal sem nanizati najvažnejše pravice in dolžnosti lovskih družin, ki slede iz novega zakona. Zaključujem z besedami Iveta Krevsa: »Veliko je dela, ki stoji pred nami. Resno se ga lotimo in ga opravimo na dostojen način. Ljudska oblast nam je zaupala naša lovišča. Dokažimo, da smo bili vredni tega zaupanja in da smo za naloge, ki jih z novim zakonom sprejemamo, sposobni!« O LOVSKIH ČUVAJIH Briški Lojze Ni še dolgo, ko smo lovci, vsaj v našem koroškem kotu, živahno razpravljali o lovskih čuvajih, predvsem pa o tem, ali naj bodo lovski čuvaji poklicni ali ne. Bila so različna mnenja, bilo je mnogo različnih ugovorov. Tako so na primer nekateri trdili: Z uvedbo poklicnih lovskih čuvajev bodo lovci v veliki večini opustili skrb za lovišče in gojitev divjadi, misleč, da je to dolžnost lovskih čuvajev, ki so za to plačani. Drugi so govorili, da lovci lahko sami nadzirajo lovišče in skrbijo zanj; lovski čuvaji, so menili, ne bodo zmogli tega, kar lahko stori celoten lovski kolektiv, lovska družina. Tretji so bili proti poklicnim lovskim čuvajem, češ da bodo samo povečali že tako visoke izdatke lovcev itd. Zaradi teh in podobnih ugovorov je bilo pri večini lovcev čutiti odpor proti uvedbi poklicnih lovskih čuvajev. Sedaj, ko imamo novi lovski zakon, ki v 37. členu določa, da morajo imeti lovske družine za nadzorstvo in varovanje lovišča lovske čuvaje, je potrebno, da se o tem vprašanju pogovorimo posebno še zato, ker novi zakon ne določa, ali naj bodo lovski čuvaji poklicni ali ne. To je torej vprašanje, ki ga moramo lovci sami rešiti in po dosedanjih izkušnjah poiskati najboljšo rešitev. Načelno odklanjanje lovskih čuvajev se mi zdi prav tako nesmiselno kot trditev, da poklicni lovski čuvaji morajo biti in da so samo ti lahko uspešni. V podkrepitev prvega, da so namreč lovski čuvaji potrebni in zelo koristni — seveda, če so dobri — kakor drugega, da so dobri lovski čuvaji lahko tudi lovci, ki vrše še nek drug poklic (najbolj primeren je seveda gozdarski), bom opisal, kakšne so dolžnosti in pravice in kako delata lovska čuvaja v lovski družini Podgorje. Ta lovska družina ima dva lovska čuvaja: urnega in neutrudljivega Maksa, logarja iz Ple-šivca, in vselej iznajdljivega Milana, kmeta iz Podgorja. Z obema ima lovska družina pismeno pogodbo, ki se vsako leto obnovi in po potrebi dopolni. V pogodbi so natančno določene dolžnosti in pravice, ki jih imata kot lovska čuvaja. Odgovorna sta vsak za svoj del lovišča, njune dolžnosti pa so predvsem: nadzor nad loviščem in skrb za varstvo divjadi, naprava in oskrba solnic ter krmljenje divjadi v primeru potrebe, ugotavljanje staleža divjadi, opazovanje bolne in odstrel za rast nesposobne divjadi, uničevanje roparic in zasledovanje divjih lovcev. O delu in ugotovitvah sta dolžna redno poročati upravnemu odboru, na občnem zboru lovske družine pa podati letno poročilo. Za delo, ki ga opravljata, ju lovska družina nagradi oziroma jima nudi naslednje ugodnosti: poravna vse njune obveznosti do OLZ in RLZ ter izdatke za orožni list; povrne jima vse naboje, ki jih porabita za uničene roparice; poleg tega obdržita ves izkupiček za kožuhovino od roparic, ki jih sama uplenita; občni zbor pa jima na predlog upravnega odbora lovske družine lahko odobri za dobro in vestno delo še posebno nagrado. Iz poročila, ki sta ga podala na občnem zboru o izvršenem delu v lovski seziji 1953/54, je razvidno, da je bil lovski čuvaj Milan več kot stokrat v lovišču, uplenil pa je naslednje število roparic: 3 kune, 2 lisici, 24 klatečih se psov in mačk, 2 skobca, 13 kraguljev, 2 sraki, 31 vran in šoj. Lovski čuvaj Maks, ki je bil še večkrat v lovišču, je uplenil: 11 kun, 6 lisic, 1 jazbeca, 7 klatečih se psov in mačk, 2 vrani. Če sedaj primerjamo, koliko roparic so uničili ostali člani (36) lovske družine, lahko hitro spoznamo, da imata levji delež pri uničevanju roparic lovska čuvaja Maks in Milan, saj sta uplenila 14 kun, vsi ostali člani pa 1, 9 lisic — 36 ostalih članov pa 13, 13 kraguljev — prav toliko kot tudi vsi ostali člani itd. Seveda bi bilo pomanjkljivo, če bi delo lovskih čuvajev ocenjevali samo po tem, koliko in katere roparice sta uničila, čeprav je tudi uničevanje roparic zelo važno. Čuvaja sta poleg tega ugotavljala stalež divjadi, polnila solnice, vodila mlajše lovce po lovišču, ugotovila predele, kjer je bolna divjad in nje bolezen — in končno sta se pri gradnji nove lovske koče uvrstila med najbolj pridne lovce. Že iz opisanega, kar pa še izdaleč ni podroben opis njunega dela v lovišču, se vidi, da sta opravila hvale vredno delo. Lahko pa sta ga izvršila samo spričo ljubezni do narave in iz veselja do lova, saj' sta morala prenekatero uro preživeti v naravi, izpostavljena dežju, mrazu, snegu in viharju. Prav tako pa sledi iz opisanega dejstvo, da so lovski čuvaji potrebni in nepogrešljivi, kakor tudi to, da je lahko dober lovski čuvaj samo tisti, ki ima veselje do narave in lova, pa čeprav to ni njegov poklic. Mislim, da je predvsem od izbire in strokovnega dviga lovskih čuvajev odvisno, na kakšno stopnjo bomo dvignili našo lovsko čuvajsko službo, in ne toliko od tega, ali bodo lovski čuvaji poklicni ali ne. Seveda pa ne izključujem primerov, da so tudi lovske družine in lovišča, kjer so poklicni lovski čuvaji neobhodno potrebni. Mislim, da se bodo ti primeri reševali in rešili po 40. členu Zakona o lovu, v kolikor jih ne bodo rešile lovske družine same. Lovski čuvaj Maks Foto Briški Lojze Lovska družina Bukovca si je postavila lovsko kočo V območju Zagraje, ki leži v zaledju snežniških gozdov na področju OLZ Postojna, je 4. julija t. 1. tov. Franc Baš, najstarejši lovec lovske družine Bukovca, slovesno odprl vrata nove lovske koče. Nato se je družina pred kočo fotografirala. »3. aprila t. 1. je tov. Jože Ujčič, gospodar naše lovske družine,« tako pišejo Bukovčani, »na rednem družinskem sestanku predlagal, naj zgradi družina svojo lovsko kočo. Vsi člani smo predlog navdušeno pozdravili in takoj izvolili komisijo, ki naj izbere primeren prostor. Tudi z delom smo z veliko vnemo takoj začeli. Tako smo kočo ob vzornem sodelovanju večine članov lovske družine, posebno pa še tov. Ujčiča, v dveh mesecih zgradili. Koča,« piše pismo naprej, »bo pripomogla, da bomo lovišče, v katerem je več kot dve desetletji gospodaril italijanski lovec, ki v splošnem, ne pozna gojitve, dvignili na primerno višino. Dobro pa nam bo služila tudi pri lovu na divje prašiče, ki imajo svoje prehode prav na področju, kjer koča stoji.« Podjetnim članom lovske družine Bukovca k uspehu čestitamo. Želimo jim tudi, da bi svoje načrte čimprej uresničili, pri lovu na prašiče pa dober pogled! O KRMLJENJU DIVJADI Franc Eržen Da je krmljenje divjadi za obstoj staleža velikega pomena, je prav gotovo. Posebno velja to za srnjad, še prav posebno v krajih, kjer zapade veliko snega in kjer sneg dolgo leži. Zelo nevarne so zime, kadar zapade nenadoma meter ali še več suhega snega. Če je divjad takrat raztresena po revirju ali pa je še v poletnih bivališčih, se ne more dokopati do krmišč. V takih zimah so izgube največje. Zato moramo že pred zimo ukreniti vse potrebno, da ni divjad prepuščena na milost in nemilost gladu in roparicam. Manj nevarne so zime, ko sneg polagoma zapade in se vsede. Po takem snegu se divjad lažje premika, se združi v skupine in se pomakne v zimske sestoje. Kolike važnosti je krmljenje, sta nam pokazali obe hudi zimi 1950-51 ter 1951-52. Tam, kjer so zadostno in pravilno krmili, so bile izgube prav malenkostne, dočim je v loviščih, kjer so slabo ali celo nič krmili, poginilo do 60°/o vse divjadi. Posebno nevarna so lovišča s strmimi, osojnimi pobočji. Divjad se na takih terenih umika navzdol, zaide v grape in jarke, kjer postane lahek plen lisicam in drugim roparicam. Krmišča moramo postaviti že v poletju ali vsaj v zgodnji jeseni in ne šele tik pred zimo ali ko že leži sneg. Divjad mora krmišče najti ter se ga privaditi. Zato napravimo nedaleč od krmišča solnico in sicer že v zgodnjem poletju, še preden smo postavili krmišče. Divjad solnico kaj kmalu najde. Ko obiskuje solnico, se že privadi tudi na krmišče. Solnice pa ne smemo nikoli napraviti preblizu krmišča in vedno na gornji strani, tako da ne pridejo odpadki, ki jih pusti divjad pri krmišču, do solnice, ker bi se lahko tako prenesle razne bolezni in zajedavci. Preden napravimo solnico in postavimo krmišče, moramo natančno ugotoviti, kje se zadržuje divjad pozimi. Kajti nesmiselno bi bilo postaviti krmišče tam, kjer ni pogojev, da bi se divjad mogla pozimi zadrževati. Kako je krmišče napravljeno, je precej vseeno. Vsekakor pa mora biti pokrito. Pod krmiščem naj bo pritrjeno tudi korito, v katerega dajemo dodatna krmila kot oves, koruzo, oljne tropine itd. Koliko naj bo v lovišču krmišč, je odvisno od tega, koliko imamo divjadi in kakšna je lega lovišča. Nikar ne delajmo krmišč po grebenih in vrhovih, tako da imamo divjad nižje, kot je krmišče. Ko zapade nov sneg, se namreč divjad le s težavo premika navzgor, mnogo lažje gre in gazi povprek ali navzdol. Na vsak način postavimo krmišče tako, da je v zavetju pred vetrom in varno pred snežnimi plazovi. Če je le mogoče, postavimo krmišče tako, da napravimo vselej, kadar kontroliramo ali krmimo, gaz od enega krmišča do drugega. Ko pride divjad na našo gaz, gre rada po njej in pride tako do krmišča. V zimah s posebno debelim snegom moramo shoditi gazi na vse strani okrog krmišča, ker sicer divjad le težko ali pa sploh ne more do njih. Krmljenje naj bo čim bolj naravno. Nikar, ne uporabljajmo raznih kemičnih krmil, kot so jih ali jih še uporabljajo po raznih živalskih vrtovih, kjer delajo z njimi poizkuse. V prosti naravi to raje opustimo. Z umetnimi krmili lahko našo odporno divjad pomehkužimo in razvadimo, kar nam utegne prinesti več škode kakor koristi. Kot suho krmo uporabljamo dobro, drobno, sladko travniško seno, ki pa mora biti pokošeno tik pred cvetjem ali vsaj ob cvetenju trave. Takrat vsebuje trava največ hranilnih snovi, posebno še beljakovin. Zelo dobri so detelja, lucerna ter razni listnati vejniki, ki jih napravimo iz malinov j a, jesenovih, javor-jevih, brestovih ali vrbovih vej. Te vejnike moramo pripraviti v drugi polovici junija ali v prvi polovici julija. Pozneje napravljeni nimajo več tolike hranilne vrednosti. Posušiti jih moramo v senci ter hraniti na suhem prostoru pod streho. Divjad jih prav rada obira. Vejni-kov ni treba dati v krmišče, ampak zataknemo posamezne veje po snegu, kot da bi rastle. Divjad jih bo obrala brez vsake bojazni. Dobro krmilo je tudi divji kostanj, ki sicer nima veliko hranilnih vrednosti, vsebuje pa nekaj čreslovine, precej škroba, največ pa vode; divjad ga zelo rada pobira. Kostanja pa ne smemo pokladati celega, ampak ga moramo zmleti ali stolči, ker obstaja sicer nevarnost, da se divjad, ki pogoltne cel kostanj, zaduši. Če kostanj zmrzne, ga divjad sploh ne more zgristi, ker je trd kot kamen. Zato ga moramo na vsak način zmleti ali stolči ter pokladati v pripravljeno korito. Zelo rada ima divjad tudi sadne preše, ki ostanejo pri prešanju sadnega mošta. Te preše dobro posušimo v sadni sušilnici ali na peči; nikakor pa ne smejo biti okajene od dima, ker takih divjad ne mara. Preše hranimo v suhem prostoru, pozimi jih pokladajmo v korito, pritrjeno pod krmiščem. Kot dodatna krmila lahko pokladamo tudi manj vredno zrnje žitaric, kot n. pr. oves, koruzo, preše sončnic ali bučnic itd. Ni pa to neobhodno potrebno, če damo divjadi zadostno množino krmil, ki jih nam nudi narava skoraj vedno v velikem izobilju; le pripraviti jih moramo ob pravem času. Vsakega krmišča kakor tudi vsake krme pa se mora divjad šele privaditi. Zato ne obupajmo, če divjad ne gre takoj h krmišču ali če te ali druge krme takoj ne vzame. Divjad ni domača živina. Do vsega, kar je v zvezi s človekom, je nezaupna, prav posebno še srnjad. Edino mufloni stoje pri krmišču kot ovce pri staji. Krmišča moramo napolniti, še preden zapade prvi sneg, da jih divjad čimprej najde in se jih privadi. Morda bo to ali drugo krmišče mesec ali dva, morda vso zimo le malo obiskano. To naj ne bo vzrok, da ne bi še naprej skrbeli, da bo vedno dovolj dobre sveže krme na razpolago. Prav tako morda ne bo hotela divjad te ali druge krme, ker je še ne pozna. Nova krmila polagajmo le v majhnih količinah, skrbeti pa moramo, da so vedno v krmiščih. Ko se bo divjad krmišč in raznih krmil privadila, smo mi in divjad pripravljeni tudi za najhujšo zimo. Le s pravilnim in smotrnim krmljenjem nam bo uspelo našo divjad obdržati skozi zime. Vedno intenzivnejše gozdno gospodarstvo uničuje to, kar je sicer narava divjadi nudila. Zato moramo lovci s pravilnim krmljenjem to nadomestiti, da bomo ohranili našo divjad. Strokovnjaki trdijo, da je neobhodno potrebno skrbeti tudi za pitno vodo v bližini krmišč. Sam tega do sedaj nisem mogel ugotoviti kljub temu, da sem vse zime zadnjih desetih let dnevno krmil in kontroliral krmišča. Prav redko sem opazil, da je šla divjad k pripravljenemu napajališču, mnogokrat pa sem opazil, da je lizala in jedla sneg okrog krmišča. Nekateri trdijo, da to škoduje zdravju divjadi, da se divjad tako prehladi in oboli. Meni pa se zdi ta trditev prav toliko verjetna, kot če bi rekli, da bo divjad dobila revmatizem, ker leži v snegu. Za obstoj staleža naše divjadi je važno predvsem to, da ji damo pozimi dovolj dobre, sveže in tečne krme in da pripravimo krmišča tako, da pride divjad do njih. To naj bo naša najvažnejša naloga, kar se krmljenja tiče. PRVA LOVSKA RAZSTAVA FLRJ C. Kr. 27. junija t. 1. je tovariš Svetislav Stefanovič, predsednik Glavne lovske zveze FLR Jugoslavije, odprl v Zagrebu razstavo, na kateri so bile prvič razstavljene lovske trofeje iz vse naše federativne republike. Razstava je bila prirejena v okviru priprav za mednarodno lov-sko-ribiško razstavo v Dusseldorfu. S trofejami, ki so bile razstavljene v Zagrebu, ise bomo jugoslovanski lovci pomerili z lovci drugih držav. Razstava je bila odprta do 11. julija. Po razstavi so vse gradivo spravili v zaboje in ga poslali v treh vagonih v Zahodno Nemčijo. Brez dvoma bo tudi slovenske lovce zanimalo, kakšna je bila razstava in kakšne trofeje so bile razstavljene. Zanimalo jih bo to posebno še zato, ker so le redki razstavo videli. Zato o njej nekaj besed. Na razstavi so zavzele najvidnejše mesto predvsem jelenje trofeje. 101 jelenje rogovje, to mogočnejše od drugega, se je vrstilo po stenah. Ocenjevalna komisija je prisodila 31 trofejam zlato medaljo (od 210,1 točke naprej). Med temi trofejami je tudi rogovje z 249,9 točke, zelo verjetno najmočnejše, kar jih je doslej znanih na svetu. Tudi jelenje rogovje iz Bukovca v Loškem potoku je dobilo zlato medaljo; ocenjeno je bilo z 215,38 točke. S srebrno medaljo (od 200,1 do 210 točk) je bilo nagrajenih 28, z bronasto (od 190 do 200 točk) pa 20 jelenjih rogovij. Trofeja Franca Škrbca (Snežnik) je bila ocenjena z 207,31 točke, trofeji Branislava Rebernika (Rakitna) in Toneta Hafnerja (Goriče) pa sta dobili bronaste medalje (197,12 oziroma 193,49 točke). Pomembno je, da je kar 20 jelenjih rogovij, ki so bila nagrajena z zlato medaljo, iz let po osvoboditvi. Trofej jelenov lopatarjev je bilo razstavljenih pet. Štiri, vse iz lovišča Kunjevci, so bile nagrajene z zlato, eno, iz lovišča Ederik, pa s srebrno medaljo. Vse te trofeje so iz povojne dobe. Tri rogovja kozorogov (Begunjščica) so bila ocenjena s prvo oceno. Smjačjih rogovij je bilo razstavljenih 137. Z zlato medaljo (od 130,1 točke naprej) je bilo nagrajenih 19 trofej (7 iz Slovenije), s srebrno medaljo (od 120,1 do 130 točk) 21 trofej (5 iz Slovenije), z bronasto medaljo (110 do 120 točk) pa 36 trofej (16 iz Slovenije). 59 smjačjih trofej je dobilo premalo točk za nagrado (34 iz Slovenije). Med smjačjimi trofejami sta bili najboljši trofeji Nikole Mihajloviča iz Bosne (151,45 točke) in Toneta Hafnerja iz Kranja (150,60 točke). Ob trofeji sta iz lanskega leta. Gamsove roglje je prispevala v glavnem Slovenija, 83 od skupnih 90. Z zlato medaljo (od 116 točk naprej) je bilo nagrajenih 10 rogljev (7 iz Slovenije, 2 s planine Prenj, 1 z Vran planine), s srebrno medaljo (od 110,1 do 116 točk) 17 rogljev (16 iz Slovenije), vse ostale trofeje gamsov iz Slovenije so bile nagrajene z bronasto medaljo (od 100 do 110 točk). Največ točk je dosegla trofeja Gregorja Krivca (119,20 točke, Uršlja gora, 1950. leta). Čekanov je bilo razstavljenih 20. Z zlato medaljo jih je bilo nagrajenih 5 (med njimi trofeja A. Krašovca iz Črmošnjic, ki je s 122,95 točke med prvo nagrajenimi trofejami na tretjem mestu), s srebrno 9 (6 iz Slovenije), z bronasto pa 6 (4 iz Slovenije). 17 čekanov je iz povojne dobe, med njimi vsi, ki so bili nagrajeni s prvo nagrado. To bogato zbirko lovskih trofej, ki bodo v Dusseldorfu predstavljale lovstvo Jugoslavije, so izredno prijetno oživljali dermoplastični preparati: medvedka z mladiči, mogočni merjasec s svinjo, srnja družina, volk, jelen s košuto, gamsova koza, močvirske ptice, jerebice, fazani, kotome, zgodovinske lovske puške, zoogeograf-ska karta Jugoslavije itd. Razstava je pokazala, da imamo tudi v Sloveniji, čeprav je pri nas gorat teren, zelo dobre pogoje tudi za gojitev jelenjadi; zbirka gamsovih rogljev pa je pokazala, da je naš sedanji stalež gamsov še zelo mlad in zato ni mogel dati več vrhunskih trofej. Ko je tov. Svetislav Stefanovič v svojem otvoritvenem govoru ocenil razstavo, je zlasti poudaril, da razstava dokazuje, da imamo v Jugoslaviji izredno bogastvo v divjadi in da ima Jugoslavija izredno ugodne pogoje za življenje divjadi in zato vse možnosti, da se lovstvo kot športna in gospodarska veja močno razvije. Po najskromnejših podatkih je dalo lovstvo skupnosti že v 1. 1953 1 257 770 700 din in 146 817 200 deviznih dinarjev. Da bomo ta prispevek še dvignili in ustvarili še boljše pogoje za lov kot tak, je seveda nujno, da postane vzgoja divjadi osnovni temelj našega lovskega gospodarstva. Kot že omenjeno, je bilo celotno gradivo zagrebške razstave poslano v Dusseldorf. V zadnjih tednih je bilo dopolnjeno še z nekaterimi dobrimi trofejami. Tam bo v okviru mednarodne razstave razstavljeno kot poseben oddelek v drugi polovici letošnjega oktobra. Ta oddelek bo kot celota razstavljen v začetku maja prihodnjega leta v Ljubljani, nato pa v Beogradu in v ostalih glavnih mestih naših republik. LOVEC V MESECU SEPTEMBRU Lenart Z. — Podjelovčan Prihod meseca septembra je za lovca posebno razveseljiv. S septembrom se namreč začne lov na raznovrstno divjad. Razvedrilo pri lovu, združeno z lovskimi uspehi, je nekako plačilo za trud in stroške, ki jih je imel lovec z delom pri gojitvi divjadi in zatiranju škodljivcev. Cim več je v te namene žrtvoval, tem večjo pravico ima do lova — in navadno tudi večjo možnost. V lovni dobi so srnjaki (po 16. tudi srne), gamsi, jeleni, gozdni jerebi, poljske jerebice, prepelice, golobi, kljunači, divje race in druge povodne in močvirske ptice. Zelo zanimiv je lov na prepelice in poljske jerebice. Seveda pa je za ta lov nujno potreben pes - ptičar, ki zanimivost lova, pa tudi lovski uspeh poveča. Če si dober strelec, se boš s tega lova vračal dobre volje in s praznim opasačem — če ti seveda lovišče tak lov dovoljuje. Divji golobi se v septembru v velikih jatah zadržujejo na poljih, kjer jim je miza z odpadlimi žiti bogato obložena. Proti koncu meseca se pojavijo tu pa tam že tudi posamezni kljunači; zaradi majhnega števila pa lov nanje še ni priporočljiv. Zavidanja vreden pa je v septembru lov na največ j o divjad naših gozdov, na rukajočega jelena. Zavidanja vreden pravim zato, ker je iz razumljivih razlogov le malo lovcev, ki imajo za ta visoki lov priložnost in možnost. V Sloveniji je namreč le malo lovišč, kjer jelen stalno živi. Kljub temu pa o lovu na jelena vsaj nekaj vrstic! Za lov na jelena je najbolj prikladen čas pojanja. Tedaj se ruka j oči jelen izdaja s svojim mogočnim glasom. Ta čas nastopi nekako sredi septembra in traja do srede oktobra. Sicer pa se pojajo košute komaj teden dni. Ta čas izločajo poseben dah, ki se že na daleč ovoha. Jelen nima takšnega daha, pač pa se mu pojavi na trebuhu temen madež, tako imenovana mrsna lisa, ki je prepojena z neko ostro dišečo tekočino. Tedaj je pojatev na višku. Že pred pojatvijo se jeleni silovito preganjajo in med seboj bojujejo. V takem razpoloženju je jelen nevaren celo človeku in živini. Razlogov, zakaj jelen ruka, je več. Odgovarja tekmecu ali ga izziva, v glavnem pa vabi z rukanjem k sebi košute. Prav rad se oglaša tudi takrat, ko košuta še ni pojava in ga odklanja. Jelen ruka ob vsakem dnevnem času, tudi ponoči, najraje pa v zgodnjih jutranjih urah. Njegov mogočni glas se sliši na velike daljave. Po moči glasu se da sklepati, kakšen je rogovilež, star ali mlad. Kadar jelen ruka, najlaže pridemo v njegovo bližino. Takrat pozabi, kot vsi zaljubljenci, na pazljivost in ni preveč plaši j iv. Priporočljivo je, da že ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah ugotovimo mesto, kjer se oglaša. Ko ruka, ga skušamo zalesti, kar ni preveč težko, kot sem že omenil. Težje je seveda, če so v bližini košute, ki te hitro izdajo. Jelen se da privabiti tudi z oponašanjem. Njegov glas posnamemo s školjko ali z drugo primerno trobljo. Uporabno je celo pršilo vrtne zalivače, pa tudi cilinder od petrolejke je dober. Nekateri lovci oponašajo jelena kar na usta; pomagajo si z dlanmi. Važno pa je, da oponašamo z glasom, ki je nekoliko višji ali šibkejši od glasu rukajočega jelena. Močan jelen šibkejšega tekmeca kaj rad nažene iz bližine svojega harema, kjer bi mu utegnil hoditi v zelje. Starejši jelen, dober plemenjak, obkroža navadno po več košut; oplodi lahko tudi 6 košut. To bi bilo nekaj glavnih smernic za lov na jelena ob ruku. Lovi pa se jelen seveda tudi, ko ne ruka. Vendar drugi načini povečini niso uspešni, nekateri, ki so se pri nas udomačili, pa tudi nelovski. Vsekakor pa mora imeti lovec pri izvrševanju tega lova bodisi na ta ali drugi način pred očmi pravilo gojitvenega odstrela, ki je pri jelenjadi še mnogo važnejše kot pri srnjadi. Krona lovskega užitka v septembru pa je za lovca lov na gozdnega jereba, za lovca namreč, ki zna klicati na piščalko. Prav september je najbolj prikladen za ta lov. Prav v tem mesecu najde lovec poleg lova tudi v naravi, ki je v prvi jeseni zares očarljiva, mnogo razvedrila. Že samo pogled na gozd, ki se postopoma spreminja v pestre barve, ko sonce orumenele listavce tako rekoč pozlati, je vreden pohoda v lovišče. Ko te v hladnem sončnem jutru objame tak gozd, se počutiš kar prerojenega. V prijetnem razpoloženju in v pričakovanju zanimivega lova pozabiš na vse drugo, zlasti na svoje vsakdanje brige. Lagodno hodiš po mehkih stezicah, ob katerih kukajo tu pa tam iz zemlje ciklame, znanilke jeseni. Na primernem kraju, kjer pričakuješ jereba, si izbereš pripraven prostor, kamor sedeš. Ko se dodobra umiriš in razgledaš, vzameš v roko piščalko in z njo lepo zapiskaš ciu-cij-ciciri-ciuj. Čakaš, ponoviš klic še enkrat, dvakrat; še čakaš, pa se oglasi petelinček in spet zapiskaš; jereb odgovori; oprezuješ, zdajci zabrenči v jarku in mali črnogrli in rdečebarvni ptič se pripelje po zraku ter pristane v tvoji bližini z značilnim pi-pi-bli-bli. Potem greš z jerebom ali pa tudi brez njega spet po stezi naprej. V kaki globeli, kjer žubori hladen potoček, se malo oddahneš, pa sedeš spet k drevesu in zasviraš lepo jerebjo pesmico. Čakaš in prisluškuješ, pa ni nič. Razumljivo, povsod ni jereba; morda pa je v bližini, toda vsak jereb ni vedno ubogljiv. Tako se potikaš po gozdu in vabiš še na številnih mestih. Pogosto se zgodi, da se ti pri klicanju pokažeta lisica ali kuna, ki sta tudi na lovu. Naj bo ta ali prva, povsem upravičeno je, da dobita svinčeno kašo namesto jereba. Tudi srnjak pride včasih poslušat mili glasek. Morda mu ugaja, morda se počuti v bližini poznanega ptiča bolj varnega? Še bolj vabljiva je jereb j a pesem za veverico, ki prav rada priskače prav do tvojih nog. Pri lovu na jereba ti mine dan kot bi mignil. Ker ta lov ni prav nič utrudljiv, je všeč zlasti starejšim lovcem. Le žal, da starejša ušesa jerebje pesmice in drugih glasov njegove bližine večkrat ne slišijo preveč dobro. Poznam stare lovce, dobre jerebarje, ki sicer niso hudo gluhi, pa vendar jereba ne slišijo niti iz bližine. Dober sluh pa je pri tem lovu nujno potreben. Še nekaj besed o lovu na divje prašiče in jazbece, ki so v septembru že tudi zreli! Lov na divje prašiče, katerih mladiči so ta čas že precej veliki in zmožni samostojnega življenja, je prav zanimiv. Če je ta lov tudi uspešen, si lahko krepko opomore tudi družinska blagajna, saj že en sam težak ščetinar kar precej znese. Ščetinarje je najbolj uspešno čakati ob koruznih njivah, zlasti v mesečnih nočeh. Da te tako hitro ne ovohajo, je dobro napraviti visoko prežo, na katero zlezeš. Tudi jazbeca, ki je že dokaj tolst, lahko počakamo ali zalezemo ob luninem svitu ob kaki koruzi, kamor se hodi gostit. Tudi njegovo meso ni slabo, pa tudi ščetinasti kožuh nekaj velja. Tvojega uspeha pa bo vesel tudi kmet, saj mu boš ohranil kak mernik koruze. Dober pogled torej in dober tek! Končno pa seveda opozarjam, da kljub že bogati izbiri lova ne smemo zanemarjati dolžnosti, ki jih imamo v lovišču. Ujede, katerih mladiči so že povsem dorasli, se pričnejo seliti. Z izpostavljeno uharico jih prav lahko privabimo in sklatimo na zemljo. IZŠOLAJMO LOVSKE PSE! D i n k o Brez pravilno šolanega oziroma dresiranega lovskega psa ni pravega lova. Za šolanje lovskega psa pa je potrebno znanje. Zato si mora vsak lovec prizadevati, da si pridobi osnovne pojme o vzreji, šolanju in vodstvu, t. j. uporabi že šolanega psa. Vse to moramo znati, če hočemo biti dobri lovci, če hočemo loviti lovsko pravično. Naloga, ki jo s tem postavljam pred vsakega lovca, ni pretežka. Lovski psi imajo namreč posebno, že prirojeno inteligenco, odlikuje jih prikupno obnašanje, nekaj plemenitega imajo v sebi, njihove žive in pozorne oči kar sprašujejo, kaj bi radi od njih. Šola naj vse te lastnosti prebudi, uredi in usmeri za naš namen. Čistopasemski lovski pes mora imeti predvsem dober nos, v poslušnosti pa ga temeljito izšolamo. Šolati ga moramo z ljubeznijo brez biča in bodic, nekak psihičen stik moramo navezati z njim. Zato mora imeti vodnik talent za šolanje psa, poznati mora vzgojne metode in spoznati zasnovo svojega psa. Lovec, ki vsega tega ne zna in ne ve, ne bo dosegel zaželenih uspehov. Psa brez zasnove boš z dresuro in bičem prisilil k suženjski poslušnosti, na lovu pa ne bo uporaben. Težnja po lovu v najbolj preprosti in spontani obliki je lastna skoraj vsakemu lovskemu psu. Pri vzgoji in šolanju pa nikar ne pozabljajte, da vsak, zlasti pa mlad pes tudi še rad skače, laja, se igra in hoče ljubezni svojega vzgojitelja; skratka pes hoče — živeti. Prav zato lovske vzgoje ni mogoče ločiti od njegovega šolanja in celotne vzgoje. Ni samo moja misel, da smo vsi lovci bolj ali manj že po naravi sposobni za pravilno vzgojo svojih psov in da se od pravih učitelj e v- mojstrov za šolanje psov ločimo le po stopnji nadarjenosti in po tem, da imajo ti boljše pogoje in več priložnosti, razviti svojo nadarjenost. Nujno potrebno znanje si lahko vsakdo pridobi, če se za stvar zanima, če je nekoliko priden in ima primerno mero dobre volje. Psa pa mora imeti rad, saj morata biti lovec in pes najboljša tovariša in prijatelja. Tudi slovenska strokovna literatura nudi poleg predavanj, smoter in tekem dovolj smernic in prijemov za začetnike (n. pr. strokovne knjige, »Naš lov« II. del, strokovni članki v »Lovcu« itd.). Imamo torej mnogo možnosti, da vsakdo lahko globlje prodre v vprašanja načina šolanja, katerega sestavni del je poznavanje pasje duševnosti — psihe. Prav v tem poglavju pa naj bi spregovorili še strokovnjaki in poznavalci. Nakazati bi bilo treba nekatera načela, ki do sedaj niso bila dovolj jasno opredeljena, kot n. pr. način pridobivanja duševnega kontakta oziroma ozkega stika med vodnikom in psom, razvijanje duševnih sposobnosti psa ter njegove uporabe na lovu. Rad bi s temi mislimi vsaj delno dosegel namen, ki sem ga zapisal že v naslovu tega članka. Zato ga še enkrat ponavljam kot apel mladim lovskim tovarišem: Izšolajmo lovske pse! Čudovit je šepet gozdov, ki ga spremlja zvonenje brakov, nič manj privlačen ni lov s ptičarji na polju, ko pride jesen in zašumijo vrhovi dreves v vsej pestrosti barv, ki jih nudi umirajoča narava. Vse to izraža večno hrepenenje po lovu. Vzorno vzgojen lovski pes je najboljši lovčev spremljevalec, njegov največji ponos. Z njim ravna skrbno in čuteče, kot da ima opravka z draguljem. DVE OBLETNICI Tone Podvrečar 9. septembra poteče sto dvajset let, odkar se je v poljanskem predmestju Ljubljane rodil slovenski naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec. 11. novembra pa bo minilo sedemdeset let, odkar je umrl klasik modernega naravoslovja in raziskovalec Alfred Brehm, pisec še danes upoštevanega, monumentalnega »Življenja živali.« Navadno je naravoslovec vsaj nekoliko tudi lovec ali pa pride pri svojem delp z lovci v stike. V večini lovcev pa živi tudi nekaj naravoslovca, zoologa, pa tudi botanika. Mnogo lovcev se zanima za ptiče. Zato je prav, da se lovci spomnimo teh dveh mož. Erjavec je s svojimi spisi iz narave, posebno pa z deli »Domače in tuje živali v podobah« in »Naše škodljive živali« izoral v slovenskem naravoslovju, pa tudi kulturi, tako globoko brazdo, da bo njegovo ime vedno živelo med nami. V poljudnem naravoslovju ni bil med Slovenci prvi le po obsegu in pomenu svojega dela, temveč tudi po kakovosti. Njegovo pisanje oziroma pripovedovanje je sveže, živahno in sočno, tako da se pri branju učiš in zabavaš. V tem pogledu je Erjavec še danes neprekosljiv; s polno pravico lahko rečemo, da je naš Brehm. Kot šolarček četrtega razreda osnovne šole sem dobil prvikrat v roke »Domače in tuje živali v podobah«. Kaj hitro sem pometal v kot Rozo Jelodvorsko in Krištof Schmidove Povesti za mladino ter drugo tako šaro, ki je veljala takrat kot najboljše mladinsko branje. Z izrednim užitkom sem bral »Huzarje na Polici« in še mnoge druge Erjavčeve povesti. To je bilo domače, krepko in zanimivo, res naše, brez plehkosti in osladnosti. In tista zgodba »Ni vse zlato, kar se sveti« v Sketovi čitanki! Kako jasno in poučno je vse povedano! Na »Belegschaft 12« v Begunjah, zadaj za zanikrno železno pečjo, v katero smo zvečer po osmi uri, ko nas je straža zaklenila, puhali dim od čikov, ki smo jih pri dnevnem delu nabrali, sem staknil poleg raztrgane Mohorjeve Cecilij anske pesmarice še precej ohranjene »Naše škodljive živali«. Knjižico sem skril pod odejo. Ko se je zjutraj zdanilo, sem jo začel brati in jo bral, dokler nas niso nagnali na delo. Za pečjo me je spet čakala, ko sem se vrnil z dela. Zvečer sem v ožjem krogu do temne noči glasno bral opis jazbeca. Ko smo se pretezali na ponjavah, polnih bolha, smo se pogovarjali o lovu na jazbeca v jesenskih nočeh s »podajavnikom« in psom in seveda nekoliko latinizirali. Tako smo vsaj za nekaj časa pozabili na kruto realnost. Kako je zašel Erjavec v ta »mrtvi dom«? Kdo je s tem, da ga je vtihotapil na »Belegschaft 12«, mnogim lajšal trpljenje? Erjavčeva rodbina je bila siromašna, kme-tiška, ki je živela na obodu tedanje majhne Ljubljane. Očeta je zgodaj izgubil, mati se je drugič poročila. Kot deček je moral po Golovcu nabirati suhljad, da so imeli kaj kuriva. Da se mu je želodec češče stiskal od lakote, kot pa se topil v dobrotah, je umljivo. S trinajstim letom je prišel Fran Erjavec v gimnazijo. Kot gimnazijec je imel priložnost, da se je tesneje približal profesorju naravoslovja Ferdinandu Schmidtu, ki ga je poznal in cenil tudi Prešeren. Ta šopronjski, v Ljubljani naturalizirani Nemec, je postal mlademu Erjavcu mentor v naravoslovju. Verjetno se je pod njegovim vplivom odločil za to stroko. Med njegovimi profesorji sta bila tudi poznejši renegat Karel Dežman in Blaž Kocen. Tudi Dežman je na Erjavca znatno vplival, verjetno koristneje, kot zastareli hroščar Schmidt. Ko je postal Dežman kustos ljubljanskega muzeja, mu je Erjavec, tedaj že osmošolec, pomagal pri ureditvi muzejskih naravoslovnih zbirk. Že takrat je zorel v njem poznejši slovenski »Brehm«. Poleg naravoslovja pa je gimnazijca Erjavca mikalo tudi leposlovje. Bil je član literarnega krožka Vajevcev, ki so izdajali rokopisni list. V tem listu je objavil »Črtice iz življenja Šnak-Šnepovskega«. Znano je bilo namreč, da je profesor Schmidt-Schnack Schneperlein lovil po Ljubljani ekzotične ptičke pestrih barv. Ti ptički pa so bili vrabci, ki so jih bili polovili in pisano pobarvali pleskarski vajenci — prav zaradi Schmidta. Po maturi 1855. leta je Erjavec poslušal na dunajski univerzi naravoslovna predavanja. Po končani visoki šoli je stopil v življenje kot zrel mož, zaveden Slovenec, nadarjen in mnogo obetajoč pisatelj. Po krajšem službovanju na Dunaju je dobil 1860. leta službo v Zagrebu. Mnogo je zahajal v naravo, in ne samo z beležnico in svinčnikom, temveč tudi s puško in lovsko torbo. Raziskoval je živalstvo Hrvatske in Slavonije in tudi sicer živahno deloval med ljudstvom. Prav v Zagrebu je začel in dovršil svoje največje in najpopolnejše delo »Domače in tuje živali v podobah«. 1871. leta je bil Erjavec premeščen v Gorico. Tu se je kmalu znašel med svojimi in se trdno ukoreninil med prebujajočimi se gori-škimi Slovenci. V Gorici je kot profesor preživel ves ostali del življenja; tu si je ustanovil družino, se pretolkel skozi kritične čase in doživel smrt ljubljenega sina, ki ga je zelo prizadela. Tu je končno zlomljen omahnil v grob 14. januarja 1887. Smrt je nastopila nenadno. Presenetila ga je sredi dela. Njegov pogreb je bil žalna manifestacija slovenske Gorice. Simon Gregorčič je o svojem prijatelju napisal: Umrl je poštenjak!... Umrl je učenjak. Podrl se domu steber je krepak. Čeprav je razvoj naravoslovnih ved okrhal ta ali oni kamen v mogočni stavbi Erjavčevih poljudnih spisov, so njegovi spisi o naravi in iz narave še vedno živi. »Domače in tuje živali«, »Mravlje«, »Rak« in nekateri drugi sestavki te vrste so še vedno vzor dobrega slovenskega pisatelja na naravoslovnem področju. Tudi Erjavčevega vzornika Brehma izpopolnjujejo po novih ugotovitvah znanosti. Vsaka nova izdaja Brehmovega dela »Tierleben« je obširnejša, vendar pa je njegovo delo, prav kot Erjavčevo, še danes poljudno-domače čtivo o živalstvu, neprekosljivo delo iz življenja narave, ki sta jo oba avtorja ne le poznala, temveč tudi ljubila. Svetal, neuničljiv pečat ljubezni leži na vsem, kar sta pisala o naravi. V Gorici je spoznal Erjavec deset let mlajšega gimnazijskega suplenta Petra Novaka, poznejšega prefekta dunajskega Terezianišča. Novak, doma iz Kamne gorice, kjer je po upokojitvi tudi živel do svoje smrti, je bil splošno znan po večjem delu Gorenjske zaradi svoje originalnosti. Doma so mu vsi rekli Pulejev Peter ali Pulejev boter. V počitnicah je večkrat povabil Erjavca tudi v Kamno gorico, v Jelovške hribe in na gorenjske gore. Nabirala sta žužke, posebno v Častitljivi luknji nad Kolnico in po drugih manjših špiljah stikala za malimi jamskimi hrošči, ki imajo zaradi bivanja v temi zakrnele oči in se zato učeno imenujejo »sfo-dros anaftalmos«. Lovila sta jih v lonce in male vrečice, v katere sta dala za vabo star sir ali pa mrtve polže. Starejši Kamnogoričani se še dobro spominjajo, kako sta Pulejev Peter in neki drugi »prefesar« iz Gorice lovila »čebre«. Naj pripomnim, da sem se pred leti tudi jaz in še neki drugi študent pečal z lovom na jamske hrošče, saj so imeli »sfodrosi« dobro ceno posebno na Dunaju v trgovini z učili »Pichlers Witwe und Sohn«, kjer sem dobil za enega hrošča kar deset kron. Petra in Erjavca pa niso zanimali samo žužki, zanimale so ju tudi veverice. Ali so rdeče in črne oziroma črnkaste veverice iste ali različne vrste, to je bilo vprašanje. Gozdarji so večinoma trdili, da so različne, učenjaki pa, da so iste vrste. Precej veveric sta polovila in postrelila, preiskala in pojedla. Ugotovila sta, da so veverice v listnatih gozdovih rdeče, v iglastih gozdovih pa temne do črne barve. Ko sta mlade rdeče veverice hranila s sadeži, bogatimi s smolo, posebno s čerži, so spremenile barvo. Tako se je potrdila domneva, da vpliva na barvo veveričje kože le okolje oziroma hrana. Če pa odtegneš črni ali temno prebarvani veverici na smoli bogato hrano, ostane vendarle črna. Na Gorenjskem je Erjavec bliže spoznal prebivalca skoraj golih sten visokogorja, pestrega ptička, skalnega plezalca ali pečnika — tichodroma muraria (Mauerlaufer). Peter mu ga je odkril tudi v sredogorju v Zidani skali Kroparske gore, na Kamnogoriški Fajfi, Zijav-ki in še celo v zidovju stolpa stare vaške cerkve. Rajnki oče mi je pripovedoval, da je prišel Erjavec v božičnih počitnicah na obisk k Petru samo zaradi tega, da sta šla opazovat skalnega plezalca na domačem zvoniku in v razvalinah Pustega gradu. Nekaj plezalcev si je nabavil za šolsko zbirko. Peter Novak je ne-kolikokrat poskušal vzgojiti iz gnezda vzete plezalce. Posebnih uspehov ni imel, ker ni mogel najti zanje primerne hrane. Nekaj jih je pa le imel v kletki do dveh let. Zanimali so ju tudi krivokljuni. Kakor je znano, so mali krivokljuni — lexia curvirostra (Fichtenkreuzschnabel) — zelo različnih barv. Nekateri so rdečkasti, drugi zelenkasti. Celo v kletki se rdečkasti krivokljun večkrat prebarva in postane zelen, posebno ko je že bolj star. Zeleni krivokljun pa nikoli več ne postane rdeč. Verjetno je tudi temu, kakor pri vevericah, vzrok hrana. Pulejev boter je zelo cenil »Kneipa« in njegove utrjevalne metode. Od aprila do oktobra se je skoraj vsak dan kopal na prostem v Lipnici ali Vrčici. Leta pa zahtevajo tudi svojo pravico in tako si je nakopal pljučnico ter umrl sredi septembra 1910. leta, star 64 let. V svoji oporoki je določil, da pripade popolna izdaja »Brehms Tierleben« — mislim, da je bilo trinajst v polplatno vezanih knjig, meni. Skrbno sem varoval to zapuščino, pa še premalo skrbno. Oglasil se je ta, oglasil se je drugi, naj mu posodim Brehma. Nekateri so izposojene knjige vrnili, drugi so to pozabili. Med prvo svetovno vojno me ni bilo doma, rajnka mama pa je še posojevala Brehma. Tako sem 1918. leta našel le še dve knjigi, plazivce in mehkužce. Habeant sua fata libeli! 1927. leta sem kupil »Brehma« v 36 zvezkih, 18 v platno vezanih knjig, pri Gutenberg-verlag na Dunaju. Imam ga še sedaj. Čeprav sem ga že neštetokrat prebral, ga še vedno rad vzamem v roke in listam po njem. Vedno najdem kaj zanimivega. Vedno je svež in zabaven. Skrajšano izdajo Brehma imamo tudi v sloven-scim m srbscmi. Brehm ni več moderen v današnjem smislu. Ni za učenjake, strokovnjake, sistematike in ne vem še kaj. Brehm pa je odličen za nas, skromne ljubitelje narave, lovce. V njem naj- demo živo in pestro opisane naše lovne in ne-lovne živali, posebno pa ptice. Erjavec že kot sin malega, skromnega slovenskega naroda ni imel priložnosti, da bi prišel v svet kot Brehm, ki je prehodil širne predele Afrike, Azije in Amerike. Imela pa sta Erjavec in Brehm tudi skupno torišče, in sicer močvirja in gozdove ob Dravi in Donavi. Prav tako kot Erjavec je tudi Brehm hodil po Slavoniji in Baranji ter lovil močvirske ptice in orle. Brehma so podpirali bogati meceni, Erjavec pa je bil navezan sam nase in na skromno profesorsko službo. Kljub temu pa tudi Brehmu ni bilo postlano z rožicami. Baron Miiller, ki ga je bil kot 18-letnega mladeniča vzel s seboj na ekspedicijo v Egipt in Sudan, ga je končno pustil na cedilu, ker je bil pač bankrotiral. Brehmov brat Oskar, ki je prišel za njim v Sudan, da bi mu prinesel denar za vrnitev v domovino, je utonil v Nilu. Ko je predaval o svojih lovskih pohodih po mestih Združenih držav Amerike, je zvedel, da mu je doma umrl sin za davico. Še preden je bil odšel na predavateljsko turnejo v Ameriko, so mu namreč zboleli vsi štirje otroci za davico. Imel pa je pogodbo, da mora imeti predavanja, ali pa plačati visoko kazen, ki je ne bi bil zmogel. In tako se je bil v težkih okoliščinah odločil. Stare bolezni, posebno malarija, ki si jo je nakopal pri ekspedicijah, smrt sina in splošno razočaranje so ga strli in spravili v prezgodnji grob. Umrl je 11. novembra 1884. leta, star 55 let. LOVSTVO V OSNOVNOŠOLSKEM POUKU A. S. Pirc Osnovna šola lovstvu sicer ne more posvetiti veliko časa, ima pa učitelj priložnost, pripovedovati otrokom o tej panogi, kadar jim predava o naravopisju ali pri čitanju slovenskega berila, ki govori o lovcu, o divjadi in o lovčevem delovanju. Ob takih priložnostih ni težko ugotoviti, da se posebno dečki za lov in za vse, kar je z lovom v zvezi, izredno zanimajo. Njih vprašanja presenečajo in marsikateri bi rad pripovedoval o kakem svojem doživetju. Učitelj naj jim samo dovoli, da povedo, kaj so videli in opazovali. Ne bo redek primer, da se bo celo učitelj od otrok marsikaj naučil ali pa dobil nove vzpodbude. Morda se mu bo zdelo čudno, da bodo postali na tem področju živahni tudi tisti otroci, ki so v drugih predmetih pod povprečjem. Zanimanje otrok za lov seveda ne izključuje potrebe, da učitelj zavzame na koncu določeno stališče in jim na vprašanja jasno in pravilno odgovarja. Ta naloga pa je precej težka za učitelja, ki ni lovec, kakor tudi za učitelja, ki se ni nikoli zanimal za lov. Tak učitelj včasih ne bo lahko našel prave besede, morda bo celo napačno slikal lovca, ker pač ne pozna bistva lova. Verjetno je tudi zaradi tega med ljudmi še vedno veliko napačnih predstav o lovcu in lovu, saj niso redki, ki mislijo, da se lovci bavijo z lovom samo zaradi zabave, zaradi športa, družabnosti in zaradi streljanja, v najboljšem primeru pa zato, da se odpočijejo po vsakdanjem poklicnem delu; osnovnih nalog lovca pa ali ne opazijo ali pa smatrajo, da so nekaj postranskega. Taki nejasni oziroma napačni vtisi, ki jih dobi že otrok o lovu in lovstvu, so velikokrat vzrok, da so otroci, ki se posvete gozdarstvu ali postanejo poklicni lovci, močno razočarani, ko spoznajo, da so ti poklici naporni in da je tisto, kar se jim je zdelo najvažnejše, t. j. lov, pravzaprav le postranskega pomena. Otroci naj dobe pravo sliko o lovstvu brez vsakega olepšavanja. Zato se naj učitelj, ki ni lovec in morda tudi ne izrazit prijatelj narave, zanima za lovstvo in za vse, kar je v zvezi s to panogo, ker bo sicer to temo nepopolno, nejasno in netočno obravnaval. Če stvari ne pozna, naj raje ne govori o njej, ker nima pomena, če se je samo mimogrede dotakne. Predvsem je treba otrokom predočiti, da je lov, t. j. streljanje šele drugovrstnega pomena. Otrokom se bo to v začetku zdelo malo čudno, nerazumljivo. Učitelj pa jim bo naštel številne primere, ki bodo sliko bolj in bolj zaokrožili. Povedal jim bo, da mora biti lovec v lovišču ob lepem in slabem vremenu, da mora opazovati in dobro poznati svoje lovišče in zaupano mu divjad. Otroci bodo kmalu razumeli, zakaj je lovec navezan na svojo divjad in zakaj se trudi, da bi odvrnil od svojih ljubljencev vsako zlo ali pomanjkanje. Tako bodo otroci spoznali, da je lovec predvsem varuh in gojitelj divjih živali v gozdu in na polju. Posebno tiste živali uživajo njegovo posebno skrb in nego, ki so postale že redke; uničevalce zaščitenih in koristnih živali pa lovec preganja. Učitelj lahko našteje posamezna lovčeva dela, ki so potrebna za ohranitev in gojitev divjadi. Tako lahko opozori na zasajevanje sicer neobdelanih koščkov zemlje z grmičjem in listavci vseh vrst, ki nudijo divjadi hrano in zavetišča. Morda bi tudi lahko kaj povedal o posebnih njivah za divjad sredi gozdov. Poudaril naj bi, da je treba divjad v trdih zimah in ob snežnih zametih krmiti in povedal, kako se to dela. Kako obsežno je že samo to polje »Saj je jalova!« lovčevega dela! Lovec pa ne dela vsega tega zato, da bi mogel potem čim več streljati. Njegova pomoč ne koristi le divjadi, temveč vsem ljudem, ki se veselijo ob pogledu na divjad, ki ljubijo naravo in njene otroke. Če je učitelj tudi lovec, mu ne bo težko navdušiti starejših učencev za lov in jih tudi vključiti v koristna dela v lovišču. Pri zasaje-vanju goličav z grmičjem, sladkim krompirjem (topinamburjem), malino in sončnicami se bodo otroci lahko marsičesa naučili. Tako občeko-ristno delo jih bo vsekakor bolj navdušilo kot suhoparno predavanje med štirimi zidovi. Pomoč pri krmljenju divjadi, donašanje krme za fazane, jerebice, srne in tudi zajce bo dečke mikalo posebno tedaj, če bodo divjad tudi opazovali. V ameriških šolah so zaščito narave uvrstili v učni načrt. Učenci tekmujejo, kdo bo več prispeval k zimskemu krmljenju, k zasaje-vanju zavetišč, k obdelovanju goličav in k ohranitvi čistih voda. S tem hočejo mladino naučiti, kako se varuje narava. Ali ne bi bilo to mogoče tudi pri nas? Vsaj pri pouku naravopisja bi bilo treba vedno poudarjati varstvo narave. Kaj naj bi učitelj povedal o lovu samem? Otrokom je treba tole jasno predočiti: Lovec ne strelja na vse, kar mu pride pred puško, brez smisla in izbire. Lovec mora dobro in naglo odločati, kaj strelja in zakaj. Najlepšo- in zdravo divjad ohranja do polne zrelosti, da bi svoje dobre zasnove prenesla na potomstvo. Lovec se mora strogo držati zakonitih predpisov glede odstrela in lovne dobe, ogibati se mora načina lova, ki povzroča divjadi nepotrebne bolečine. Lovec ni umetni strelec in ne strelja na velike daljave, kajti divjad ni tarča na strelišču. Nepravično in sramotno bi bilo, če bi mladičem odstrelil mater. Lovec brez nujne potrebe ne uporablja pasti in podobnih priprav, ki žival mučijo ali jo pohabijo, divjim lovcem in zan-karjem pa je neizprosen sovražnik. Divjad, ki je dozorela za odstrel, mora lovec s točnim strelom takoj smrtno pogoditi. Učitelj bi prav lahko opozoril posebno starejše učence, kako se zaščiti v trdih zimah sadno drevje, da ga ne oglodajo zajci. Povedal naj bi jim, da je načinov za zanesljivo in ceneno zaščito dolga vrsta. Tudi na tem področju bi morda opravil prav koristno delo, da bi se že vendar enkrat »zajčja pravda«, ki nam ni v čast, dokončno nehala. Povedal sem nekaj misli, ki naj dajo otroku vsaj okvirni pojem o lovu in lovstvu. Med poukom pa se učitelj lahko obširneje pogovori z otroci o tej hvaležni temi. Prav nič ne bo škodilo, če pove še kaj o lovskem krstu in drugih lovskih običajih. Prepričan sem, da bi dobili otroci že v šoli osnovo za boljše in globlje pojmovanje našega lova, če bi učitelji upoštevali teh nekaj splošnih gledišč. Naši jubicanti Sredi letošnjega poletja je nastopil med grebeni Triglavskega pogorja v 65. letu starosti svoj zasluženi pokoj planinski veteran in lovec tov. Lojze Rekar iz Zg. Radovne. Njegova življenjska pot je neločljivo povezana z življenjem v planinah. Vsa leta svojega trdega življenja je opravljal delo nosača, oskrbnika koč, graditelja planinskih steza, gorskega vodiča, reševalca in lovca. Dolga leta je prenašal do 70 kg težke tovore do planinskih koč Kredarice, Planike in drugih naših gora. Razumljivo, da ti napori niso ostali brez posledic. Njegov pristni in kremeniti značaj priklene nase vsakogar, ki se vsaj enkrat poda z njim med gamsje revirje Krme in Rjavine. Mimi, skromni nastop in blaga govorica razodevata moža iskrenega in plemenitega značaja, kakršen lahko zraste samo v objemu planin. Z veseljem in ljubeznijo razkazuje trope gamsov in družine srnjadi, za katere je vedno skrbel s soljo in senom! Tudi kot lovec se je vedno držal besed: »Ne, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan«. V času okupacije je vztrajal med borci, kjer je kljub slabemu zdravju v težkih predelih opravljal dolžnost kurirja. Za njegovo delo se mu je Lovska zveza oddolžila z znakom Za zasluge v lovstvu, Planinska zveza Slovenije pa s častno »srebrno značko«. ☆ Tov. Lojze Kunstelj, član lovske družine Ljub-ljana-Šentvid je sredi junija praznoval 65. rojstni dan. Še vedno je čil in zdrav, vedno pripravljen prijeti za kakršno koli delo. Še zelo mlad se je pričel udejstvovati v lovu, v začetku seveda tako, kakor mu je bilo takrat mogoče. Nikdar pa ni lovil zaradi koristoljubja. Še danes nam ob posebnih priložnostih rad pove kakšno zgodbo iz časov, ko njegov »revir« ni imel meja. Ko pa so tedanji zakupniki šentviškega lovišča spoznali, da bije v njem prava lovska žilica, so ga sprejeli v krog zelene bratovščine. Od tedaj je bil najbolj pravičen lovec. Njegovo največje veselje je, čakati lisico v svetli zimski noči. Ker je lisic vedno manj, se kar pošteno jezi, če uničijo psi jamarji to ali drugo leglo. Lovci šentviške družine ga zaradi njegovega iskrenega tovarištva, požrtvovalnosti in vztrajnosti zelo cenijo in mu kličejo — na mnoga leta! ☆ Pred kratkim je praznoval svojo sedemdesetletnico tov. Lojze Ribteršič, priznani gozdarski strokovnjak in ljubitelj narave. Rodil se je 25. maja 1884. leta v Dobrniču na Dolenjskem, kjer je takrat služboval kot učitelj njegov oče. Mladost je preživljal na Gorenjskem, od koder izhaja njegov rod. V Kranju je končal nižjo gimnazijo, nato pa obiskoval v Idriji takrat edino gozdarsko šolo v Sloveniji. Kot gozdar je nato služboval po Tirolski, Koroški in Primorski. Ob razsulu stare Avstrije je bil okrajni gozdar v Radovljici. 1919. leta je nastopil službeno mesto v Celju. Po osvoboditvi je opravljal odgovorno službo pri ministrstvu za gozdarstvo do 1951. leta, ko je stopil v zasluženi pokoj. Vendar je njegovo znanje še danes nepogrešljivo pri marsikaterem strokovnem problemu, poleg tega pa vzgaja mladi lovski rod pri strokovnih izpitih. Stari in mladi lovski tovariši mu želimo ob redkem jubileju dober pogled! ☆ V krogu svojih lovskih tovarišev, ki jim je vedno in povsod najboljši svetovalec in učitelj, je pred kratkim praznoval svojo 70-letnico tov. Janez Hegler, starešina lovske družine Struge na Dolenjskem. Kot gozdar in lovec je preživel vse svoje življenje v obsežnih gozdovih Turjaka in Štajerske. Logarski izpit je položil že v 16. letu. Vsako leto obišče svoje »vrtove«, kot pravi gozdovom, ki jih je zasadil v Senožetih, Jernačevki, Osredku in Mačkovcu. Ko se je po osvoboditvi izčrpan in bolan vrnil iz nemških taborišč — med okupacijo je izgubil tri otroke —, kamor so ga odvedli iz italijanske internacije, se ni umaknil v pokoj. Takoj je prevzel kot starešina odgovornost za lovsko družino Struge, ki jo še danes vodi. Njegovi lovski tovariši mu želijo še veliko lovskega blagra in zdravja. VARNOSTNE NAPRAVE PRI NAŠIH LOVSKIH PUŠKAH Ravnik J. Janko, Kranj Zanesljiva varnostna naprava zoper samo-tvorni vžig je za vsako strelno orožje zelo važna zahteva. Sicer se v Ameriki, kakor pripovedujejo, zelo uporabljajo lovske puške brez vsakega zavarovala. Temu so pripisovali celo neko prednost, češ da bo lovec še bolj previdno ravnal s svojo puško, če je brez zaporne naprave v celinih. To se sicer zelo lepo sliši, vendar pa se, kot je razvidno iz poročil, nikjer drugod ne dogodi toliko nesreč z lovskim orožjem kakor v Ameriki. Vse to pa ne govori ravno v korist navedeni teoriji! Tudi rdeči jopiči, ki jih nosijo amerikanski lovci na lovskih pohodih, da se lahko hitro opazijo in razločijo od drugih ljudi, niso zadostno in zanesljivo poroštvo za to, da ne bi prišlo do nesreče! Torej, druge dežele, druge navade! Nemški lovci odklanjajo rdeči jopič, da ne bi postali v lovskih krogih smešni in celo nemogoči, prav tako pa tudi lovsko orožje brez varnostnega pristroja. Na strelišču varovalo ni tako važno, če le strelec svojo puško napolni tik pred streljanjem, pri tem pa drži cev usmerjeno proti tarči ter puško po oddanem strelu takoj odloži na odrejeno mesto. Na lovu pa je varnostna naprava pri puški neizogibno potrebna. Pri zalezovanju divjadi se lovec stalno giblje ter se zaradi nepredvidenih okoliščin lahko spotakne ali pade, preplezati mora ograjo ali preskočiti jarek — vse to pa je pri nabiti in nezavarovani puški povezano z možnostjo nesreče. Prav posebno važna je varnostna naprava puške na skupinskih lovih, kjer lovec z nezavarovano puško in zaradi neprevidnega ravnanja lahko ogroža tako svoje družabnike kakor gonjače. Obstajajo zelo različne vrste varnostnih naprav, ki niso vse enako vredne ter se v lovskih krogih zelo različno presojajo. Najbolj uporabna in enostavna je varnostna naprava za sprožila, katero pa tako lovci kot izdelovalci orožja pa tudi puškarji deloma zelo različno ocenjujejo. Eni ji zaupajo preveč, drugi pa zopet premalo. Zmotno pa je mnenje, da se puška s sprožilnim varovalom v zavarovanem stanju na noben način ne more sama od sebe sprožiti, tudi ne v primeru težkega padca, če jo lovec izpusti, da puška pade, ali celo takrat, kar se je žal že pripetilo, ko je z obrnjeno puško pobijal za-streljenega zajca. Vsekakor pa ni opravičljivo, smatrati puško z dobro konstrukcijo celinov brez varnostne naprave sprožil brez pomisleka za manjvredno. Bralce bo gotovo zanimalo, kako sodijo o tem znameniti izdelovalci lovskega orožja. Zelo znana tovarna, s katero sem si o vprašanjih varnostnih naprav dopisoval, mi je pisala takole: »Opirajoči se na več desetletna izkustva smatramo tudi samonapenj alno trocevko s sprožilnim varovalom v vsakem oziru za neoporečno in ustrezajočo vsem zahtevam lovcev po ceneni napravi. Treba je le prvič uporabljati za izdelavo delov celinskega mehanizma samo najboljši material, drugič, navedene dele po novodobnih osnovnih predpisih dobro kaliti in skrbno sestaviti, tretjič, postaviti osi, t. j. vrti-šča celinskih delov v medsebojno pravilno lego, in četrtič, dobro izbalansirati mase posameznih delov. Varovati se je treba predvsem tega, da v prizadevanju za varnostno napravo nekega orožja ne gremo preko meje in tako s pre-kompliciranim mehanizmom ne vnesemo v orožje šele izvira napak in nevarnosti. Najboljšo varnostno napravo nosi lovec sam v sebi, če se je dobro izvežbal v pravilnem ravnanju z orožjem in ravnanju z njim na lovu.« Druga, ravno tako dobro znana tovarna lovskega orožja mi je pisala na podoben način: »Res je, da je puška tem bolj varna, čim manj je na njej varnostnih naprav. Vse varnostne naprave, najsi so za peteline, opornike ali za peteline Hammerles — celinov, povzročijo zapleteno konstrukcijo in gorje tedaj, ako se pripeti kakšna motnja. Puška postane zaradi tega nevarnejša kakor pa tista, ki nima nobene varnostne naprave. Če puška nima nobenega varovala ali pa ima samo enostavno in preizkušeno varovalo za prožnike, potem vsi deli celinov lahko prosto in neovirano delujejo. Ako pa so vdelane komplicirane varnostne naprave in enkrat le ena odpove, bo prišlo do ovir v delovanju sestavnih delov celinov in tako so vse varnostne naprave iluzorične. Motnja pa vedno lahko nastopi. Tam, kjer je veliko tornih ploskev ter raznoličnih vzmeti, je nevarnost motnje večja kakor pa tam, kjer jih ni. Majhen odcepljen košček lesa, ki lahko pride vmes, počena ali zvita vzmet že povzročijo motnje in delovanje varnostne naprave lahko odpove.« Take sodbe so iz strokovno-tehniškega stališča popolnoma razumljive in vredne upoštevanja. Najenostavnejša varnostna naprava v vsakem oziru zadošča, ako je iz dobrega materiala in neoporečno izdelana. Nasprotno pa še tako dobro izmišljena dvojna ali trojna varnostna naprava lahko odpove, ako ni solidno izdelana in iz najboljšega materiala. Iz lovskih izkušenj bi rad posebno poudaril, kar omenja tudi ena omenjenih tovarn: »Ob lovski puški in njeni varnostni napravi mora vedno stati samo previden lovec, ki z vso pozornostjo pazi na to, da se izogne vsem opornik O v<° Slika kaže tri različne zavore, ki so največ v rabi; 1 je zavora za prožilo (jeziček), 2 zavora za opornik, 3 zavora za udarni del celina; ta je najbolj zanesljiva, kajti zapahnjen je z njo tisti del (petelin), ki neposredno udarja na vžigalno konico mogočim nevarnostim ter zna svoje orožje pravilno uporabljati!« To velja za sleherno varnostno napravo, enostavno varovalo za prožnike kakor tudi za dvojno ali trojno varnostno napravo sprožil, opornikov in udarjačev (petelinov). Za te zadnje bi k zgoraj navedenim sodbam izdelovalcev lovskih pušk v dopolnitev, dodal še to, da morajo biti prav tako, kakor enostavne varnostne naprave sprožil, brezpogojno konstruirane z največjo skrbnostjo in izdelane iz neoporečnega materiala. Ako so res take — in izkušnja je pokazala, da je to mogoče — potem imajo proti enostavnim varnostnim napravam sprožil le svoje prednosti. Kajti tudi še tako previden lovec ni varen pred nesrečnim spotikljajem, spodrsnitvijo in padcem, zaradi česar bi ob močnih pretresih varovalo izskočilo in sprožilo celine. Za presojo razlik pri varnostnih napravah sprožil, opornikov in udarjačev naj služi skica firme Sempert & Krieghoff (prej Suhi, sedaj Ulm-Donau; glej gornjo risbo!) Zavarovanje in sprostitev se lahko izvrši z drsnikom ali vzvodom na vratu kopita ali pa od strani. Pri puškah z naveznj enimi cevmi so tudi konstrukcije varnostne naprave, ki pri odpiranju in zapiranju zaklepa avtomatično delujejo. Taka naprava ima to prednost, da nanjo ni mogoče pozabiti. Ima pa to napako, da pri nenadni strelni priložnosti ali če je po oddaji strela takoj zopet priložnost za nadaljnje strele, lahko pozabimo pri hitrem odpiranju zaklepa, nabijanju in zapiranju na to, da je puška zavarovana in strela ne moremo sprožiti. Svoječasno so prišle na trg tudi še tako imenovane varnostne puške, pri katerih se je varovalo pri rokovanju z zaklepom avtomatično vključilo, toda že pri naslonu in objemu vratu kopita se prav tako avtomatično zopet izklopilo. Nabita puška je bila tedaj razen pri naslonu stalno avtomatično zavarovana in vendar brez posebnega giba takoj pripravljena za strel. Take konstrukcije so bile izvedene v različnih oblikah, imele so nedvomno tudi neke prednosti, niso pa se mogle razširiti. Posebno važna je zavarovalna naprava pri samonapenjalnih trocevkah, pri katerih je konstrukcija celinov lahko zelo različna. Večina konstrukcij je urejena tako, da se napno vsi trije celini obenem, ko puško odpremo in za-klopimo; manj pa je takih, kjer se napneta samo celina za cevi na šibre. Celin za risano cev ostane nenapet ter ga napnemo s posebnim vzvodom šele, ko hočemo oddati strel. Obe vrsti konstrukcije se lahko brezhibno izdelata in zanesljivo delujeta. Ako se skupno vsi trije celini napno, je zaželeno, da je trocevka opremljena z zanesljivo zavarovalno napravo opornikov ali udarjačev. Tudi pri oddvojenem napenjanju celina za kroglo smatram enostavno varnostno napravo prožnikov drugih dveh celinov za nezadostno, temveč dajem v tem primeru vso prednost zavorni napravi opornikov ali notranjih petelinov (udarjačev). Predvsem mora biti popolnoma izključeno, da bi se s potegom prednjega prožnika istočasno sprožila dva strela. Zelo zanesljiva in dobra je na vojaških puškah sistema Mauser in Mannlicher preizkušena krilata zatika. Puške teh sistemov rabimo največ za zalaz. Vendar pa je za lovca neugodno to, da se ta vrsta zapornic ne da popolnoma neslišno uporabljati. Razen tega je krilata zatika pri montiranem daljnogledu nekoliko napotna. Zaradi tega je poleg krilatega zavarovala zelo praktična naprava premikalnega zavarovala na strani ali pa zgoraj na kopitnem vratu. Delovanje krilatega zavarovala se med izvrševanjem lova začasno lahko izloči in proženje zavaruje samo s premikalnim zavarova-lom, ki ga je mogoče neposredno pred strelom neslišno odmakniti. Zelo priporočljivo je tudi, na Mauser j evih ali Mannlicher-Schonauer j evih risanicah namestiti tako imenovana navadna sprožila, kakor so pri puškah za šibre. Ta so lahko premakljiva in brez posebnega napenjanja. Lovcem, ki imajo na velikem lovu (gamsi, jeleni itd. op. prev.) priložnost, naglo oddati več zaporednih strelov, bo taka sprožilna naprava zelo dobrodošla. Kajti pri hitrem repe-tiranju običajno ne preostane časa za posebno naproževanje ter se morajo drugi, tretji kakor naslednji streli oddati s trdim prožnikom. Ko se vrnem na vprašanje varnostnih naprav, bi poudaril še dvoje osnovnih pravil: 1. Nikdar naj se cevi lovske puške ne usmerjajo proti človeku, tudi ne, če je puška zavarovana in tudi tedaj ne, če sploh ni nabita — to pa samo zaradi navade! 2. V vseh posebno nevarnih primerih (plezanje preko ograj ali plotov, skakanje čez jarke, pri stopanju na voz, ko se popnemo na vzvišena lovska sedišča ali jih zapuščamo) vzemimo naboje iz puške! To je najboljša varnostna naprava. (Dr. Konrad Eilers — Avtoriziran prevod iz nem.) ČREVESNI ZAJEDAVCI PSOV Vet. Stanko Arko Razni zajedavci ali paraziti, kot jih znanstveno imenujemo, se preživljajo na račun živali, v kateri prebivajo. Odvzemajo ji hranilne snovi, sesajo telesne sokove in izločajo strupe. Razen tega oškodujejo tkivo telesnih organov, povzročajo vnetja, srbečico in izpuščaje ter tako vznemirjajo žival. Zato je važno, da vemo, kako se zajedavci prenašajo, kako se razvijajo in kako jih uničujemo. Redko kateri pes je brez črevesnih parazitov. To je v zvezi s pasjo naravo. Psi dobesedno povsod vtikajo svoj nos in ovohajo vsak vogal. Pri tem se lahko nalezejo zametkov glist. Večkrat je kriv tudi človek, ki iz nepoučenosti okužuje pse, kakor bomo videli pozneje. V glavnem poznamo dve skupini črevesnih zajedavcev: ploščate in nazobčane ter podolgovate, gladke in okrogle parazite. Prve imenujemo trakulje, v drugi skupini pa so najbolj pogosti askaridi ali gliste v ožjem pomenu. Trakulje se zaredijo v psih vseh starosti, medtem ko napadajo askaridi zlasti mlade živali. Najnevarnejša med trakuljami je taenia echinococcus Oglejmo si najprej življenje in škodljivost trakulj. To so belkasti, ploščati črvi, ki živijo v tenkem črevesju. Podobni so nazobčanemu traku, ki je sestavljen iz posameznih, zaporedoma nanizanih členov. Prvi člen take verige je vedno glava trakulje. Trakulj je mnogo vrst. Pri psu jih poznamo sedem. S kakšno trakuljo je pes okužen, je pogosto odvisno od okoliščin, v katerih živi. Trakuljinih zametkov se naleze od drugih živali, od ovc, prašičev in drugih rastlinojedcev, med njimi tudi od divjadi. Vse vrste trakulj potrebujejo za svoj razvoj poleg psa še drugo vrsto živali ali človeka in sicer kot gostitelje. V gostiteljih se iz jajčec trakulje razvije zarodek ali ikra. Lovski psi se nalezejo trakulj, če požro okuženo drobovje zajcev ali srnjadi. Pri ovčarskih psih najdemo pogosto trakuljo, katere ličinka ali ikra tiči v možganih ovac, koz, a včasih tudi srn. Vse pse brez razlike pa napada trakulja, ki preživlja svoj razvoj v pasjih, mačjih in tudi človeških bolhah. Zato opažamo trakulje že pri sesnih mladičkih. To je najbolj pogosta vrsta trakulje, ki se pa na ljudi ne prenaša. Za človeka je najbolj nevarna tako imenovana ekinokokus trakulja. Ikram te trakulje pravimo ekinokoki. Najdemo jih pogosto v drobovju ovac, goved in prašičev. Včasih sta z njimi okužena tudi srnjad in človek. Ekinokoki so okrogli, čvrsto napeti mehurji, ki so motno prozorni in napolnjeni z bistro tekočino. Pravimo jim tudi mehurnjaki. Nekateri so majhni kot zrno graha, drugi pa veliki kot oreh ali celo kot pest in še večji. Če tak mehur stisnemo, vidimo v njem belo, tenko kožico, na njej pa belkastorumena zrnca. Ta zrnca niso nič drugega kot glave bodočih trakulj. V posameznih mehurjih jih je včasih na tisoče. Iz vsake glave se v pasjem črevesju razvije trakulja, ki je najmanjša od vseh vrst. Saj je dolga le 3—9 milimetrov in ima poleg glave le tri člene. Trakulja, ki jo dobe psi od bolh, je pa 10—40 cm dolga in ima mnogo členov, ki so buči podobne oblike. Kako se bolezen prenaša? Mesarji, klavci prašičev, pastirji pa tudi marsikateri lovci mečejo navadno psom prav tako ikravo drobovje. S tem okužujejo pse, ker se v njihovih črevih razvijejo iz iker trakulje. Pes odlaga potem s svojimi iztrebki cele trakulje ali njihove člene, ki so polni jajčec. Jajčeca so zelo trdoživa. Ko se osuše, jih veter raznese na vse strani, po travi, po vrtovih ali v stoječe vode. Živali in ljudje jih potem dalje raznašajo z nogami, z okuženo krmo in povrtnino. Tako prispejo z okuženo hrano ali vodo v prebavila živali ali človeka. Želodčni sok raztopi trdo opno jajčk in jih osvobodi oklepa. Zametek se preobrazi in spremeni končno v ličinko. Ličinke se prerij e jo do krvnih žil in tako v obtok krvi, ki jih raznese v razne organe. Tu obtičijo in se zamehurijo v ikre. S tem je zaključen krog in se začne znova, kot smo videli. Kot rečeno, se lahko okuži tudi človek, če je slabo oprano solato, regrat, radič in drugo zelenjavo. Če se pri človeku razvijejo ekinokoki ikre v pljučih, jetrih, na srcu ali celo v možganih, je to huda, dolgotrajna in nevarna bolezen. Ikre se dajo odstraniti le z operacijo, pa še to ne v vsakem primeru, recimo iz notranjosti jeter ali možganov. Bolezen je tudi težko ugotoviti. Pri ljudeh je ekinokoza najbolj razširjena tam, kjer rede mnogo ovac in je higiena na nizki stopnji. Iz opisanega sledi, da psom ne smemo dajati ikravega drobovja ali okuženih možgan ovac. Zato ne smemo pustiti, da so psi prisotni pri klanju drobnice in da stikajo okoli klavnic in mesnic. Zlasti po deželi mečejo psom prav take okužene odpadke, ko koljejo prašiče. Lovci naj drobovje divjadi dobro ogledajo in se prepričajo, če je zdravo, preden ga vržejo psom. Prav tako je skrajno lahkomiselno dajati psom jed v posodo ali na krožnik, ki ga rabimo za človekovo hrano. Pes je z gobcem stalno pod repom, zlasti če ima trakulje, ker ga tam vedno srbi. Tako prenaša zametke trakulj na gobec. Zato ne puščajmo, da psi oblizujejo otroke ali roke in obleko ljudi. Zato ne prijemajmo tudi po nepotrebnem psov za gobec. Perimo si roke vedno pod tekočo vodo. Zelenjavo izpirajmo pod curkom na primernem situ, nikakor ne samo v skledi. Kakor vidimo, je človek zaradi nepoučenosti ali nemarnosti največ sam kriv, da se okužijo psi, od njih pa druge živali in ljudje. Kakšna so znamenja bolezni? Pes, ki ima dosti trakulj, hujša navzlic krepki hrani. Apetit se menja. Enkrat žre, drugič nima teka. Zgodi se, da se trakulje tako razmnožijo, da zagnetejo prehod blata v črevih. Zato zvijajo psa krči po trebuhu. Pri dolgotrajnem bolehanju nastane želodčni ali črevesni katar. Psi večkrat bruhajo ali se jih loti driska. Trakulje zastrupljajo pasje telo z izločki in s svojim razpadanjem. Spričo tega se pojavijo živčne motnje s krči ali celo omedlevico. Pri mnogih psih opažamo srbečico in izpuščaje na koži. Redek je pes, ki ne bi imel manj ali več trakulj, zlasti tistih, ki se jih naleze od bolh. Zato je treba pse vsaj parkrat na leto otrebiti te zalege. V novejšem času uporabljamo za odpravljanje trakulj zelo uspešno sredstvo, ki ga je lahko dajati in ki deluje obenem odvajalno. Imenuje se arekolin. Zdravilo pa je treba pravilno dozirati, ker bi sicer psa zastrupili. Zato se je najbolje obrniti na veterinarja, ki bo zdravilo predpisal in dal navodilo za uporabo. Ko se pes po zaužitju zdravila iztrebi, je treba izmečke zakopati ali sežgati. Važno je tudi, da uničujemo bolhe. Za uničevanje tega in drugega mrčesa se v novejšem času uporablja preparat gamacid. Deluje desetkrat močneje kot znani DDT ali pantakan in pepein. Za dezinfekcijo pasjih prebivališč so zelo učinkovite gamacid dimne palčke. Če tako palčico zažgemo, začne tleti in razširjati jedek dim. Dim prodira v vse špranje ter v kratkem času uniči ves mrčes in njegovo zalego. Uničuje tudi klope, ki so sicer najbolj trdoživi in klju- bujejo raznim sredstvom. Poleg palčk se dobi tudi gamacid tekočina in prašek. Tekočino rabimo za kopanje psa. Preparat je neškodljiv za ljudi in živali. Zahtevajte ga v lekarnah ali ga nabavite v Lovski zadrugi oz. pri Vetprometu v Ljubljani. Drugi zelo pogosti zajedavci v črevah psov so askaridi. Njihov razvoj je drugačen kot pri trakuljah. Razvijajo se samo v eni živali in ne rabijo gostitelja. Iz jajčec, v katerih se je razvil zametek, se v prebavilih psa zležejo ličinke. Zarijejo se v sluznico črev, od koder jih kri zanese skozi pljuča v jetra. Odtod prispejo po obtoku krvi v srce in zopet nazaj v pljuča. Iz pljuč potujejo po sapniku navzgor do žrela. S požirki se nato prenesejo zopet v želodec in čreva, kjer dozore v spolno zrele gliste. Tu se plodijo in ležejo jajčeca. Z iztrebki jih pes odlaga na prosto, kjer se osušijo in razpadejo. Izločene gliste so polne odpornih jajčec. Jajčeca so zavarovana proti izsušitvi, vročini in mrazu s petimi luskami. Zato ostanejo živa tudi pet let. Pri ugodni temperaturi in vlagi se v jajčecu razvije zametek. Zametkov se pes naleze z onesnaženo hrano ali vodo, kakor tudi z vohanjem in lizanjem okuženih predmetov. Tako se lahko že mladiči nalezejo zametkov, ki se držijo vimena psice ali jih okužena psica z oblizovanjem prenese nanje. Bolezenska znamenja so podobna tistim, ki jih povzročajo trakulje. Askaride odpravljamo z raznimi sredstvi, n. pr. s santoninom ali kenopodnim oljem. To so v bistvu ista zdravila, kot jih rabimo pri ljudeh. Ležišča psov je treba večkrat razkuževati z močnim vrelim lugom ali s 5 % raztopino pralne sode; slamo je treba sežgati. Pasji askaridi se ne prenašajo na človeka, ker so človeške gliste druge vrste. Razen navedenih glist prebivajo v črevesju psa še drugi zajedavci, ki pa niso tako pogosti. Omenil bi trihure ali bičkaste gliste, dalje ankilostome ali kljukaste gliste in oksiure. Trihuri in ankilostomi sesajo kri, povzročajo slabokrvnost in krvavo drisko. To so kratke, tanke gliste, podobne rdečkastim nitkam, ki jih v iztrebkih težko opazimo. Nekatere se prenašajo tudi na človeka. Če psi hujšajo, menjajo apetit ali dobijo celo trdovratno drisko, so vedno sumljivi, da imajo te gliste. Ni jih lahko odpraviti. Za svet vprašajte veterinarja. Trakulje in druge gliste opazimo v blatu navadno šele tedaj, ko so se že hudo razmnožile. Mnogo prej jih lahko ugotovimo, če damo preiskati iztrebke v veterinarski bolnici, ambulanti ali pri živinozdravniku, ki ima mikroskop. ZA ČRNUHI — DIVJIMI PRAŠIČI Branko Medved V oktobru 1945. leta se nas je zbralo lepo število lovcev. Vozovi so zadrdrali v jutranji svit ob novo zoranem žitnem polju. V ozadju so se v temni silhueti dvigali Gorjanci. Prvi sončni žarki so poljubljali rosne kapljice. Iz Krke se je dvigala tanka koprena megle, ki je objela vinske gorice Bočja, Starega gradu in Gadove peči. Črički, utrujeni od nočnega petja, so utihnili. Levo in desno skrbno obdelana polja — jesen je dala prve pridelke v svobodi. Na mestu smo. Veselo pozdravljanje in rokovanje. Odhod v lovišče. Na Poljanah nas je sprejel lovovodja z gonjači. Kratka in jedrnata navodila. V največji tišini smo odšli na stojišča. Vsi smo občutili nekak ponos in notranje zadovoljstvo — svobodni lovci v svobodni domovini. V prvem pogonu smo vznemirili samo srne, ki so v elegantnih skokih prečkale preseke. Sedaj bomo zaprli najboljši oddelek. Divji prašiči so gotovo notri, bodite previdni, pravi Jože. Pomikali smo se previdno po preseki mimo starih hrastov, po tleh je bilo vse polno želoda, divji golobi so risali svoje obrise po zraku. Sedel sem na odkazano mesto pod debel hrast. Vse je bilo tiho, le želod je padal. Potem je na začelju padlo nekaj strelov in zopet je bil mir. Tedaj mi v uho udarijo skoki. Razločno jih čujem. Pokleknem. Grmovje se razmakne. V drncu se mi približuje ogromen črnuh. Sam ne vem, kdaj sem ukrivil kazalec. Strel obrne črnuha proti meni. Repetiram, pomerim v glavo, prašič pa je že tako blizu, da se mu moram umakniti. Ko jo briše mimo mene, opazim, da mu brizga iz pleč kri. Že je na preseki, na drugi strani pa je čez meter visoka suha trava, kamor ne morem več streljati. Gledam za merjascem, ki se ustavi, se vzpne na zadnji nogi in pade. Od veselja zaukam. Konec pogona. Prvi je pri meni desni sosed, ki ves bled reče: »Tovariš, al je šo na tebe, sm biu že kar v strah.« Prvič v zgodovini tega lovišča se je nato zgodilo naslednje: Slastno pečenko nad 200 kg težkega merjasca sem razdelil med vse udeležence lova. Nikdar ne bom pozabil starega čuvaja, ki mi je dejal: »Včasih mi še cvrčka niso privoščili.« Kmalu nato smo organizirali drugi pogon na črnuhe. Usoda mi je določila zopet isto stojišče. Bilo je v pozni jeseni, po daljšem deževju. Blata in vode je bilo dovolj. Ni se še začel pogon, ko zaslišim na desni strani neko hojo po blatu. Napeto prisluškujem in opazujem. Kar zagledam v daljavi 300 metrov merjasca, ki jo reže po blatu proti meni. Čakam, da pride do strelne daljave. Potem poiščem z muho njegovo pleče, ukrivim prst, pa samo šlemf! Hitro repetiram, zopet isto! Tako zrepetiram vseh pet nabojev, vsi zataje. Merjasec se nič ne zmeni za moje šlemf an j e, le svojo pot nadaljuje. Končno je pri meni na tri metre. Tedaj zavpijem nanj: Pojdi, sicer te bom moral s kopitom! Obrne se in mi pokaže svoje pravice in rep. Sam sem bil kriv smole, ker nisem preizkusil municije. Prihodnjo zimo smo se povzpeli v osrčje Trdinovih Gorjancev. Kostanjevčani so nam na vabilo napisali: Ko zapade prvi sneg, na svidenje v Opatovi gori. Telefon brni in javlja: Zjutraj je začel padati sneg, organiziraj lovce! Hitim v najbližjo pisarno, obračam kolesce telefona, čakam na zvezo: Halo, Jesenice ?—Da !— Jože, ob 14. uri pri Otonu, vzemi s seboj Milana! — Halo, Brežice 45 ?—Da! — Oto, bodi pripravljen, Jože in Milan gresta tudi, poberemo vas med vožnjo! — Halo, Kostanjevica 1! — Javite, da pridemo! Kamion je pripravljen. Smo vsi? Nihče ne manjka! Nebo je sivo, med dežjem pada sneg. Cesta je prazna. Ob Savi se spreletavajo vrane. Vsi smo dobre volje. Brezslišno zdrknemo preko Save in Krke. Ob zeleni Krki vozimo do Kostanjevice, kamor prispemo v prvem mraku. Oglasimo se pri Štefanu. Naložimo njega in Emila. Vozimo po serpentinah v Osterc. Med vožnjo naložimo še pristnega cvička. V trdi noči prispemo na Ošterc. Sneži in burja zavija. Tovariši, sedaj pa pot pod noge, do Titove koče je še dve uri hoda! Kolona je pripravljena. Vodnik Emil zagazi prvi, snega je že do meč. Pomikamo se v gosji vrsti navkreber. Burja zavija, sneži. Anci sveti. Kolona, stoj! Zamenjaj pletenke! Vsem je vroče. Težak nahrbtnik, puška, v rokah pa pletenka! To je bila res klasična pot v snežni noči. Med potjo pokličemo logarja v Cankarjevi koči. Odpahne vrata in pogleda, kdo ga vznemirja. Nič ne reče, zapahne vrata, misleč: Kam pa, norci, v takem vremenu? Pri Žičnici se oddahnemo. V baraki razbrskamo pepel in zakurimo. Nekoliko se posušimo in osvežimo grla. Vsi smo Židane volje. Novincem pripovedujemo, da imamo do cilja še najmanj eno uro. Nadaljujemo pot. Sedaj je bolj položna, snega pa je skoraj do kolena. Smreke ječe pod njegovo težo. Poznavalci revirja postajamo bolj glasni, kajti vemo, da je za prvim ovinkom na planoti toliko pričakovana Titova koča. Hej, tovariši, koča je tamle, na jasi! Le poglejte jo! Še nekaj vzponov, pa bomo pri njej! Ključavnica zahrešči in koča nas sprejme v topli objem. V prednji sobi, ki služi tudi za kuhinjo, je velik kup suhih drv. V štedilniku je še nekaj ognja! Potem se je začel lep večer, tak, kot ga lahko doživiš le v lovski ali planinski koči. Vsi smo peli, čeprav smo bili utrujeni po tako naporni poti. Kalin in Jereb sta ubirala višje viže, vmes je brundal medved. Francelj se je ves vživel v pesmico: »Ko bi borštnar znal, da je hlap’c njegov njegovo ženko kušnil, pa bi ga ubou!« Počitek je bil kratek. Zbudili smo se v jasnem, zimskem jutru. Ogledniki, ki prihajajo z vseh strani, javljajo: v II. oddelku so trije, v Trlicah osem, v Kozarjih še več svežih sledov! V koči nastane vrvež. Štab, ki je že napravil načrt, javlja: Odhod! Popolna tišina! Gazimo deviški sneg. Lovci se hitro razporedimo. Začetek pogona! Mlad smrekov gozd ječi pod težo snega. Nobenega glasu ni čuti, le moj sosed neprestano pokašljuje, kar mi ni všeč. Potem se oglasijo gonjači: Pazi, prašiči! Že se siplje sneg raz smrek pod menoj. Rezek pok raztrga tišino, slede mu še trije streli. Potem je spet vse tiho. Znak za konec pogona. Pri sosednjem stojišču slišim glasno govorjenje. Pojdimo pogledat, kaj je? Janko kaže, ves bled, Lojzetu puško in gazi divjih prašičev. Prišli so mu na deset korakov in stali. Janko ni zaupal originalni municiji, pa je rajši uporabil svoje naboje — imel je trocevko medvedarico, ki smo ji rekli slivarica, ker je imela zelo debelo kroglo — in pomeril po na j večjem — šklemf — potegne še drugi prožilec, nakar nastane silen pok, ki puško raztepe, da se je neki kos zaril v bližnjo bukev. Hujše nesreče ni bilo, le malo kože je Janku odneslo. Divji prašiči, čeprav vajeni gromov, pa so se vendarle prestrašili in odbrzeli mimo Lojzeta, ki je vse tri krogle poslal v bukve. Ta pogon je šel po gobe. Ker je bilo do drugega pogona več kilometrov, smo ta dan lov zaključili in se nekoliko poparjeni vrnili v kočo. Namesto jeterc smo pekli pitano ovco. Drugi dan smo zgodaj odrinili. Vse stvari smo vzeli s seboj, ker se v kočo nismo nameravali več vrniti. Pot po novo zapadlem snegu je bila zelo lepa. Na dogovorjenem mestu so nas pričakovali ogledniki, ki so nam sporočili novice. Jože, ki me je vodil, mi je dejal: Ne bo minulo dvajset minut, ko bo pokalo kot v Jelenovem žlebu! In res! Spodnja fronta že kuri po prašičih! Jože kliče na pomoč. Prašiča ne more zvleči na pot. Erči vpije, da je zadel v mehko. Sam pa stojim na zgornji fronti in napeto poslušam ter gledam, kje se bo pokazal črni rilec. Nikjer nič! Gonjači se spet oglase: Pazi, pazi! — Toda nič! Takrat prileze do mene Jože in me z očmi vpraša: Kje so? Da mi znak, naj grem počasi naprej. Previdno drsim po pršiču. Kar opazim za ovinkom svež sled. Pogledam na nasprotno stran, kjer zagledam dva črnuha, ko rineta navkreber. Pomerim po prvem, ki nakaže strel, pomerim še po drugem. Streljam še tretjič in četrtič. Manjši prašič obleži, večji pa se vleče naprej. Sosed, ki prihiti na nastrel, ga prežene. Trije lovci smo stopili za sledovi. Sled me je vodil po zelo slabem terenu. Ob podrti bukvi se je izgubil. Izpod nje je prhnil prašič s tako naglico, da nisem imel časa priličiti puško. V dolini pa že odjekneta dva strela. Že me kličejo. Konec bitke: trije merjasci in ena krmača. S spoštovanjem ogledujemo plen. Mrači se, mi pa smo na vrhu Gorjancev. Do prvih hiš je najmanj dve uri hoda. Zato se nič ne obiramo. Po beli sinjini smučamo črnu-he. Ni bila pot na Gorjance lahka in ni bil lahek povratek do prvih hiš. Bili pa smo vsi zelo dobre volje. V strmine smo mi prašiče vlekli, po strmini pa prašiči nas. Ko pridemo do prvih hiš, zbudimo prvega gospodarja in poprosimo, da z volmi zvleče plen do Ošterca. Tu naložimo črnuhe na sani. Kraguljčki zapojo in tudi naša pesem zadoni v gluho, temno noč. V Kostanjevici smo pri Bučarjevih imeli zadnji pogon. Slavko in Erči sta se pri krstu moško držala. ☆ ■ Tudi v najbližji okolici Krškega so se pojavili divji prašiči. Posebno močan sled so v drugi polovici avgusta zasledili naši lovci v Penku. Po kosilu, ko se človek rad nekoliko posveti časopisu, me v prijetnem okolju preseneti Janez s poročilom, da je vse pripravljeno za odhod. Hitro vzamem karabinko in že jo mahamo po strmi poti proti Penku. Skoraj nisem verjel, da bomo imeli uspeh. Moje stojišče je bilo v Vratih. Ozka pešpot, levo in desno gosto grmovje. Sedim na tej poti, v sedlu. Pričakujem, da bo pritekla lisica. Kar se oglasi s čudnim glasom terijer Bonzi. Prepričan sem bil, da je spodil veverico. Tedaj porine svoj rilec iz grmovja merjasec. Nisem imel več časa, da bi dvignil puško, ko se že obrne in vzporedno s potjo lomi po grmovju. Sledim mu s puško pri licu in ko skoči čez pot, ukrivim kazalec. Po strelu slišim lomastenje po grmovju proti Savi. Prvi pride do mene Lojze. Povem mu, kaj je bilo. Pridejo še ostali. Sprašujejo, kako sem streljal in kam. Ko gremo na nastrel, ne najdemo ne krvi, ne udarca krogle. Sam sem si mislil, saj jo ima v sebi, kroglo namreč. Jože, ki gre po sledu, pa me pokliče in pokaže kri. Ta ni daleč, pravi. Ko smo sled dobro pregledali, smo ugotovili, da je treba prašiča prestreči v sosednjem jarku. Z Jožetom ostaneva na mestu, ostali lovci pa tisti jarek zasedejo. Po 20 minutah greva z Bonzi jem po sledu. Dobrih sto korakov opaziva v gostem grmovju prašiča v zadnjih zdihljajih. Tako je bil uplenjen prvi divji prašič v krškem revirju. V Krškem je povzročil pravo senzacijo. Oglednikov je bilo več ko udeležencev na katerem koli masovnem sestanku. V 'klavnici smo črnuha odrli in stehtali. Tehtal je 125 kg. Dobro leto pozneje sem se v krškem lovišču zopet srečal s prašičem. Uslužbenec Kmetijske zadruge je na poti v službo videl svež sled prašiča, ki je vodil za Stari grad v neposredni bližini Krškega. Takoj se nas zbere osem lovcev. Lovci iz Ceste nas že pričakujejo. Načrt je takoj gotov. Lovci z risanicami zasedejo dolino, ostali pot, ki pelje v Krško. Trije so šli za sledom. Stal sem pri stari tepki ob sledu, ki je vodil v gosto grmovje ob kolovozu, in poslušal gonjače, ki so se pogovarjali: Glej, tu je vse sveže razrito, v tejle goščavi mora biti! Ni še bila izgovorjena zadnja beseda, že zapazim prašiča, ki jo maha po kolovozu proti meni. V tem trenutku prižene po poti neki kmet par volov. Dam mu z roko znamenje, naj počaka. Seveda me ni razumel. Ko dvignem puško, sem imel pred seboj prašiča, kmeta in vola. Stopim na prste in užgem po prašiču, ki se za strel niti ne zmeni. Streljam dalje — prašič pa rine kar naprej. Ko pride do Dušana, strelja tudi ta. Prašič pa kot da je neranljiv! Bila je prava bitka, a brez uspeha. Komaj sva se z Dušanom otepla vseh zbadljivk. Francelj mi je za ocvirk dejal: Ta te je pa pogledal izpod obrvi. Sklenili smo, da črnuha zasledujemo. Razdelili smo se v dve grupi. Prva naj prečka po jarkih, druga naj zastavi sosednje vzpetine. Najbližji jarek je prašič kar preskočil. Drugega je že počasi prečkal, v tretjem se je otepal še počasneje. Ko se zberemo, pridemo do zaključka, da je prašič v Penku! Takoj napravimo nov načrt. Samo en lovec naj gre za sledom, drugi vsi na stojišča. Rečeno, storjeno! Stal sem v globokem jarku ob narastlem potoku. Samo šumenje potoka sem slišal. Zima mi je stopila v noge. Puško zaprem in si mislim, saj ga ne bo k meni. Iz tega premišljevanja me zbudijo skoki. Takoj imam puško v roki in sam pri sebi si pravim: Sedaj pa le pazi in popravi prejšnjo smolo. Že zapazim črnuha, ki jo piha proti meni. Pomerim in ukrivim kazalec. Prašič nakaže strel. Repetiram, prašič pa v koraku naprej po robu gozda. Pomerim drugič v pleča, tudi ta strel nakaže, a počasi drenca dalje in me gleda. Repetiram — toda sedaj sem brez municije. Tako korakam vzporedno s prašičem po kolovozu. Ko pride prašič do mlade bukovine, obstane, se zamaje in pade. Tako je bil uplenjen drugi divji prašič v krškem lovišču. ☆ Odbor OLZ je sklenil, da bo imel zadnjo sejo pred občnim zborom na Bukovini. Pravzaprav je bilo takole: Jože iz Bregane nas je povabil v prekrasen revir, znan po črnuhih, in sicer na zadnje obronke Gorjancev, v domovino Gagernovega Ubraniča. Lovili in sejali smo dva dni. Jožeta je bilo kar sram, da ni bilo nič uspeha, mislim — na lovu. Zato reče: Pojdite jutri na Bukovino, sam grem obsledit. Vsak lovec ve, kako dolga je pot do koče, če ni uspeha. Tudi dolga miza na Bukovini se ni mogla prav razživeti. To vzdušje je presekal šele Jože, ki je prišel po treh urah z novico: Jutri jih bomo krstili! Razpoloženje se je na mah spremenilo. Kramljali smo v pozno noč! Budnica, veselo razpoloženje in odhod v lovišče. Dolga kolona lovcev se je pomikala med starimi bukvami do razpotja, kjer so nas pričakovali domači lovci, sami dobri fantje. Jože nas je razdelil in nas vodil na stojišča. Ostali smo trije: Fonzi, Jože in jaz. Vaju popeljem po tej strmini! Fonzi, ostani tu in dobro pazi! Ti pa z menoj! Spuščava se po strmini med mladimi gabri. Tu ostani! Ti boš prvi videl črnuhe, prosim pa te, ne streljaj na sosednji hrib, ker bi jih obrnil nazaj. Dober pogled! Uredim si stojišče. Z daljnogledom pregledam nasprotni breg. Videl sem dobro izhojeno stečino in pod tremi starimi hrasti sveže razrito zemljo. Stisnil sem se h krivemu gabru in čakal. Dolgo ni bilo nič. Ko pa mi veter prinese na uho strel, postanem še bolj pozoren. Kar opazim, da se na nasprotnem hribu premika nekaj črnega po stečini proti jarku. Daljnogled mi pokaže črnuha. Spremljam ga vso pot do zaledenelega potoka. V tej napetosti me kar presune rezek pok pri Fonzu. Potem je bilo spet vse tiho. Niso pa se še pomirili živci, ko opazim novo sliko na nasprotnem bregu. Lepa čreda prašičev rine po isti poti v jarek. Razločno sem videl devet hrbtov, med njimi dva, ki sta bila res čedna. V križ daljnogleda sem lovil zdaj enega, zdaj drugega. Ko pride čreda do precej zamrzlega potoka, je bil tak trušč, ko bi se hrib podiral. Fonza zopet strelja. Bil sem tako prevzet od tega doživetja, da nisem slišal gonjačev, ki so vpili: Še en merjasec! In res! Po isti stečini teče »stari«! Tega, enajstega si bom privoščil, sem takoj sklenil. Lovim ga v daljnogled. V ugodnem trenutku ukrivim kazalec. Strel vrže črnuha na desno. Spodnji sosed ga položi na belo odejo. Konec pogona. Grem k Fonzu, ki mi ves razburjen razlaga: Po prvem pomerim, ki pade, pa se nato zavleče v grmovje. Nisem se še zbral, ko jih je bilo pri meni že šest novih! Pomerim po največjem, vlečem — nič! Ko sem opazil, da nisem po prvem strelu repetiral, so bili prašiči že v grmovju! Kljub temu sem še trikrat streljal. Ko stopiva s Fonzom nekaj korakov v goščavo, najdeva rejeno krmačo, ki je bila že v večnih loviščih. Fonza je bil plena tako vesel, da je bil kar iz sebe. Nič mu ni bilo žal, da je drugo partijo zapacal! Ves zasopel pride Jože do mene, me objame in reče: Dobro si naredil, da nisi streljal v nasprotni breg. Veš, če bi ti po prvem prašiču streljal, bi ostale, ki so bili na pohodu v jarek, obrnil in tako pokvaril ves lov. Tako se je končala seja na Bukovini. ZAPUSTILI SO NAŠE VRSTE Tov. Tomaž Iglič, večletni starešina in blagajnik lovske družine Blagovica, se je 29. junija 1.1. preselil v večna lovišča. Ob odprtem grobu se je poslovil od dragega lovskega tovariša tov. Janko Smerkolj, članstvo pa je obsulo njegov prerani grob s smrekovimi vejicami. 1. julija je izredno veliko prijateljev, znancev, predstavnikov ljudske oblasti in množičnih organizacij iz vse Dolenjske spremljalo na zadnji poti Franca Šobra, predsednika občinskega ljudskega odbora Dolenjske Toplice. Ker je bil pokojni Šobar član tudi lovske organizacije, so se njegovega pogreba udeležili v lepem številu tudi lovci. Ob mrtvaškem odru so mu postavili častno stražo, nato pa ga spremljali do groba. V imenu lovske družine Dol. Toplice se je od pokojnika poslovil Martin Gačnik, potem pa so mu lovci v zadnje slovo izstrelili častno salvo. Odmev lovskih pušk je odmeval od bližnjega Roga in domačih logov, kamor je pokojni Šobar kot velik ljubitelj narave tako rad zahajal, kadar mu je le čas dopuščal. Vsi, ki so pokojnika poznali, posebno pa lovski tovariši, ga bodo ohranili v lepem spominu, saj je bil pravi mož v vsakem oziru. Pokojni Šobar je bil star komaj 57 let. Podlegel je zahrbtni bolezni, ki si jo je nakopal v obeh vojnah. ☆ V naj lepših letih je umrl zvesti lovski tovariš Jaka Tre ven, član lovske družine Logatec. Kljub zahrbtni bolezni, ki je bila posledica ran v NOV, je bil vzor lovca. Čeprav je bil invalid, ni zahteval oziroma dopustil nobenih prednosti, temveč je z vso odgovornostjo in vztrajnostjo izvrševal vse lovske dolžnosti. Člani lovske družine so se poslovili od njega s častno salvo, lovski rog pa mu je zatrobil zadnji pozdrav. V 24. junija so člani lovske družine Polhov Gradec spremili na zadnji poti svojega lovskega tovariša Vinkota Železnikarja, višjega logarja iz Polhovega Gradca. Bil je eden naj starejših članov lovske družine, sicer ne po letih, pač pa po lovskem delovanju. V najlepših letih je podlegel zahrbtni bolezni, ki si jo je nakopal v internaciji. Po vrnitvi domov je začel takoj delati v lovski organizaciji, ki ji je ostal zvest vse do svoje prerane smrti. Če ne veš, ------------Mpcasat'. V kakšen lov sodi divji petelin? V visoki lov. Kakšna je razlika med divjim petelinom in kokošjo v teži in velikosti? Petelin je dolg 90—106 centimetrov in tehta povprečno 4 kg; doseže pa tudi težo 6 kg. Zato ga štejemo za najmočnejšo vrsto v rodu gozdnih kur. Kokoš je dolga 60—70 centimetrov, tehta pa 2%—3 kg. V barvi je nekoliko podobna kljunaču. Kako pravimo beli Usi na zgibu peruti? Okence. Ali se kljun petelina in kokoši v čem razlikuje? Da, v barvi. Petelin ima roževinastorumen kljun, kokoš pa sivočrnega s svetlejšimi mejami. Koliko repnih peres ima divji petelin? 18 ali 20. Kdaj se prične rastitev? V aprilu. Ob katerem dnevnem času poje divji petelin? V jutranjih in večernih urah. Zvečer se petelin oglaša še z glasom, ki ga zjutraj ne slišimo (zakraka). Ali se vrši rastitev samo spomladi? Da. Jesensko petje nima z rastitvijo nič skupnega. Kaj nastopi med »brušenjem« petelina? Petelin postane med »brušenjem« za svojo okolico slep in gluh, kar traja približno 2—4 sekunde. Vzrok tega pojava še ni pojasnjen. Kdaj in koliko jajc znese kokoš? Kokoš znese konec aprila ali v maju 6—10 jajc. Koliko časa in kje kokoš vali? Valjenje traja 26—28 dni. Gnezdo je preprosto, majhna vdolbina na zemlji. Kokoš vali z ganljivo vztrajnostjo skoraj brez hrane in iztrebljanja. Pred nevarnostmi jo varuje barva perja, ki jo je zelo težko ločiti od okolice. Katera je glavna hrana mladičev? Žuželke, predvsem mravljinčja »jajca« (bube). Po kolikih dneh mladiči že lete? Po 10 dneh. Ko so stari 14 dni, se prične golitev. Ali za mladiče petelin kaj skrbi? Nič. Kdaj mladiči dorastejo in kdaj so godni? Petelini dorastejo po dveh letih. Rastitev pa se pri Petelinih in kokoših prične že po prvem letu. Kaj nam odkrije nahajališče petelina? Iztrebki. S čim se petelin hrani? Z borovimi in smrekovimi iglami, s pop jem in poganjki igel, z gozdnimi sadeži, semeni, jagodami, deloma tudi z mrčesi in polži. V čem se v glavnem razlikuje mlad petelin od starega petelina? Mlad petelin je »manjši«, vrat ima sivkast, star pa kovinsko-zelenkastega ali bolj črnega; zunanja repna peresa mladega petelina so krajša, vsa repna peresa mladega petelina so na koncu zaokrožena; repna peresa starega petelina pa so oglata. Kljun mladega petlina je zelen-kasto-rumen in brez žleba, kar je posledica večkratne golitve ozir. luščitve, starega pa koščeno-rumen. Rože mladega petelina so medlejše in manjše. Kdo uničuje gozdne kure? Lisica, kuna, dihur, kepen, podlasica, divja ali podivjana mačka, skobec, kragulj, sova, jazbec, jež in veverica. ☆ V kakšen lov sodi ruševec? V visoki lov. Kako velik je ruševec? 58—65 cm. Kaj ruševca posebno krasi? Repna peresa. Koliko repnih peres ima ruševec? 16—20. Kakšno obliko imajo ta peresa? 3 do 5 vnanjih peres — po starosti — je srpasto ukrivljenih, srednja repna peresa so krajša. Kaj ima ruševec na glavi? Močno razvito rdečo »rožo« nad očmi; ta roža med rastitvijo močno nabrekne. Ali ruševec med petjem tudi ogluši in oslepi? Ne! Prav narobe! Ruševec je med rastitvijo še bolj čuječ in pozoren. Odtod izrek: »Ruševec ima na vsakem peresu oko.« Kdaj traja rastitev ruševca? Od konca aprila do srede junija. Kako se ravna kokoška pri gnezdenju? Pri izbiri prostora za gnezdenje je bolj izbirčna kot kokoš velikega petelina. Če gnezdo zapusti, ga dobro pokrije. Koliko jajc poleže, kakšne barve so in koliko časa traja ,valitev? Poleže 6—10 jajc, ki so belo-rumene barve s temnorjavimi pikicami. Valitev traja 25—28 dni. Kakšno je sožitje ruševcev? Jeseni se zberejo kokoške in mladi petelinčki na eni, stari petelini na drugi strani kakega drevesa, kjer skupno prenočujejo. To traja do meseca marca. Takrat postanejo petelini ljubosumni ter se razidejo. Kdaj zasede ruševec rastišče? Zgodaj zjutraj, ko se komaj začne daniti, že prileti na rastišče. Tu nekaj časa opazuje, nakar začne peti. Kako se vede ruševec na rastišču? Sprva piha, potem gruli, nato pa teka sem ter tja, pogosto skače do metra visoko, šopiri perje, razprostira rep in napihuje vrat. Kateri so njegovi preganjalci? Isti kot divjega petelina, mladičem pa sta še posebno nevarna skobec in planinski orel. B. L. - B. S. O P R T m o i% Kako je potekala letos Titova štafeta lovcev OLZ Radovljica OLZ Radovljica je tudi letos za 62. rojstni dan maršala Tita organizirala lovsko štafeto. Štafeta se je pričela 13. maja v Kropi, kjer je tov. Franc Meze kot zastopnik OLZ izročil članom LD Kropa štafetno palico s pozdravi in željo, da jo ponesejo skozi gorenjska lovišča. Za to slovesnost se je zbralo v Kropi dobesedno vse prebivalstvo. Tudi v tovarni Plamen so ustavili delo, da so tudi delavci mogli priti k slovesnosti. Štafetno palico je sprejel tov. Lovro Kokalj, najstarejši član LD Kropa, in jo v spremstvu lovcev in vsega domačega prebivalstva ponesel izpred sindikalnega doma na glavni trg, kjer je bil svečani del prevzema. Tu je predsednik občine Kropa tov. Ludvik Šmitek spregovoril prebivalstvu in lovcem. Med drugim je rekel, naj tudi štafeta gorenjskih lovcev, kot toliko drugih, ponese tisočere pozdrave naših delovnih ljudi in delovne inteligence vodji osvobodilne borbe, vodji naše revolucije in vodji socialistične graditve tov. Titu. Po končani slavnosti je bilo v Kropi pravo ljudsko rajanje. Proti večeru so lovci ponesli štafetno palico na planino Vodice, kjer so prenočili. Drugo jutro ob osmih so prevzeli štafetno palico člani LD Rifono in jo nesli skozi gozdove Martinčka in dalje po cesti mimo Selške planine do Rovtarice. Med potjo so se ustavljali tudi pri skupinah gozdnih delavcev, ki so pozdravljali štafeto in z zanimanjem ogledovali štafetno palico, izražajoč željo, da bi srečno prišla v maršalove roke. Na Rovtarici je gospodar LD Ribno tov. Janez Štiherl po kratkem nagovoru predal zastopnikom LD Bohinj štafetno palico za nadaljnjo pot. Bohinjski lovci so v družbi lovcev gojitvenega lovišča ponesli štafetno palico v Boh. Bistrico, kjer se je zvečer zbralo k sprejemu mnogo prebivalstva, zlasti mladine. Sprejem je bil na dvorišču gimnazije. Po oddani častni salvi so zastopniki lovske družine in drugih organizacij ter občinskega ljudskega odbora pozdravili štafeto in izročili pozdrave za tov. Tita. Končno je zapel mladinski pevski zbor. Naslednje jutro, 15. maja, je štafeta nadaljevala pot skozi bohinjska lovišča. Na Jereki so prevzeli palico zastopniki LD Nomenj—Gorjuše in jo nosili do Mrzlega studenca, kamor so dospeli z malo zamude. Zadržali so se namreč na Koprivniku, kjer so radovednim vaščanom, izmed katerih mnogi še niso videli nobene štafetne palice, razlagali njen pomen in namen. Pri Mrzlem studencu je predal po krajšem nagovoru gospodar LD tov. Vinko Strgar palico zastopnikom LD Bled. Ti so jo ponesli proti Krnici, kjer so se jim pridružili kot spremstvo še trije člani. V Zg. Gorjah so prevzeli palico lovci iz Bleda. Na Bledu je bil pred Zdraviliškim domom slavnostni sprejem, pri katerem je sodelovala tudi šolska mladina, godba gasilske čete Mlino, člani sindikatov, blejski pevski zbor in štiriindvajset elanov LD Bled. Tov. Miloš Kelih je pozdravil štafeto, tov. Svetina pa je spregovoril o delu in zgodovinskih zaslugah maršala Tita. Sprejemu je prisostvovalo tudi mnogo tujcev, ki so z zanimanjem sledili slavnostnemu sporedu. Po končanem sprejemu je štafeta krenila v Radovno, kjer je prenočila. Naslednje jutro, 16. maja, so prevzeli palico lovci Uprave gojitvenih lovišč. Ponesli so jo mimo Mojstrane do Kranjske gore, kamor so dospeli ob šestih zvečer. Kljub slabemu vremenu se je v Kranjski gori zbralo veliko število prebivalstva, tujih gostov in zastopnikov JLA. Štafetno palico je prevzel predsednik LD Kranjska gora tov. Rav-tar, ki je imel kratek nagovor o pomenu štafete, nato pa je govoril še oficir obmejnih enot. Pohvalil je organizacijo lovcev, ki že drugo leto organizira lovsko štafeto. Naslednji dan, 17. maja, je LD Kranjska gora ponesla palico po cvetočih pobočjih Karavank do Belce, kjer so jo prevzeli lovci LD Mojstrana. Ti so krenili proti Dovjemu, kjer je bil sprejem pred spomenikom padlih borcev. Po govoru tov. Pezdir-nika je mladinski pevski zbor zapel nekaj pesmi. Pri sprejemu so bili tudi zastopniki raznih organizacij, posadka tamkajšnjega KNOJ-a, zastopnik učiteljstva in mnogo domačinov. Nato je skozi vas ponesel palico 86-letni častni član LD Mojstrana, odlikovanec za zasluge v lovstvu, tov. Franc Klinar. Člani upravnega odbora LD Radovljica s štafetno palico na poti skozi Dvorsko vas Na Rogarjevem rovtu nad Hrušico je bila palica izročena zastopnikom LD Jesenice, ki so krenili po lovskih stezah mimo logorja nekdanjega okrajnega komiteja KPS in OF in dalje mimo grobov padlih partizanov tov. Koračina, Črtomirja in Petka. Tu so padlim borcem nosilci štafete izkazali čast. Nato so nadaljevali pot skozi Plavški rovt in se spustili prek potoka Jesenice in dalje po pobočju Mirce, kjer so jih pričakali še ostali člani LD. Vsi so nato spremljali štafeto v povorki z državno zastavo na čelu. Tako je štafeta 36 lovcev ob zvokih kovinarske godbe prikorakala na trg, kjer jo je pozdravil v imenu mesta Jesenice predsednik mestne občine. Po državni himni je zapel pevski zbor osnovne šole. Starešina tov. Pesjak je v krajšem govoru poudaril pomen lovske štafete in nato izročil palico najstarejšim lovcem tov. Fr. Pesjaku, J. Zupanu in A. Praprotniku. Čeprav je lilo kakor iz škafa, je pričakalo na Javorniku pred spomenikom padlih borcev štafeto številno prebivalstvo in šolska mladina. Proslava je potekla v slavnostnem vzdušju kakor prej na Jesenicah. Čez noč je bila palica shranjena v izložbenem oknu prostorov ZB, ki je bilo lepo razsvetljeno in dekorirano s slikami padlih borcev in cvetjem. 18. maja zjutraj so štirje lovci odnesli palico do Valvazorjeve koče pod Stolom, kjer so jo sprejeli graničarji in velika skupina žirovniških lovcev. Tu so predali palico sosednji družini. Po kratkem oddihu je starešina tov. Tone Zupan, spremljan od domačih in jeseniških lovcev, ponesel palico preko višinskega predela lovišča mimo lovske koče na Zgornje Čreteno na Stolu. Žirovniški lovci pa so potem nadaljevali pot preko planine Zelenice na Begunjščico, kjer je bila palica izročena članom LD Begunje. To se je zgodilo ob štirih popoldne. Pred Roblekovim domom so ob živahnem streljanju obeh družin begunjski lovci prevzeli palico, da jo poneso skozi visokogorske predele svojega lovišča in skozi Drago proti Begunjam, kamor so dospeli ob osmih zvečer. Tu je čakalo štafeto pred restavracijo »Begunjščica« kljub dežju mnogo prebivalstva in člani LD Begunje z zastopniki LD Radovljica. Slovesna predaja palice je bila v salonu pri Joževcu. V imenu LD Radovljica je prevzel palico tov. Anton Avsenek. Zastopniki LD Radovljica so nato ponesli palico v Zapuže, kjer je bila shranjena čez noč v hiši lovca Jožeta Resmana. Naslednje jutro, 19. maja, so jo ponesli starešina Anton Golmajer, gospodar Franc Mertelj in tajnik družine skozi lovišče. Med potjo so se ustavili tudi v opekarni v Dvorski vasi, od koder je štafeta nadaljevala svojo pot skozi Glino in krenila skozi Grofijo. Ko so se nosilci štafete pojavili na črnivškem polju, so vzbujali splošno pozornost ljudi, ki so delali po njivah. V Mošnjah je štafeto pričakala šolska mladina pod vodstvom upravitelja tov. Pavlina. Na Gorici in v Vrbnjah so se pridružili štafeti še ostali lovci iz območja Radovljice, medtem ko so se lovci iz območja Brezja in Ljubnega udeležili sprejema v Gobovcah na kranjsko - radovljiški okrajni meji. Okoli dvanajstih je dospela naša lovska štafeta do fizkulturnega doma v Radovljici, kjer se je ob pol enih pridružila glavni republiški štafeti. Naj se zapiše v trajen spomin tudi to, da so ljudje vsepovsod navdušeni občudovali palico kot pravo umetnino, kakor tudi to, da je bila ljudstvu zelo všeč zamisel lovske organizacije in izvedba štafete same. Zelja vseh članov našega lovskega kolektiva pa je, da bi se zamisel naše lovske štafete razširila po vsej Sloveniji. Ob tabornem ognju smo praznovali Dan vstaje Člani LD Prežganje smo letošnji 22. julij, Dan vstaje, skupaj praznovali. Večer pred praznikom smo se zbrali v dolini Gostince ob tabornem ognju. Starešina družine ing. Mirko Šušteršič je v svečanem nagovoru poudaril pomen tega dne in veličino borbe, ko se je v Sloveniji začel splošen upor proti okupatorju ter posebej naglasil, da lovci ne bi imeli tega, kar imamo, če ne bi bilo te borbe in 22. julija. Po nagovoru je pozdravil še goste tov. Ladota Ma-zovca in tov. Milana Menarta, člana LD Polje. Ob prijetnem kramljanju in partizanski pesmi se je tabor razvil pozno v noč. Družina je za to praznovanje dala srnjaka, ki se je pekel ob tabornem ognju, za ostale izdatke pa so sredstva prispevali lovci sami. Ob splošnem navdušenju in dobri volji so lovci družine Prežganje sklenili prirediti v počastitev Dneva vstaje takšno praznovanje vsako leto. Dva spomina Kmalu bo poteklo deset let, odkar sem kot partizan doživel dva dogodka, ki bi ju rad opisal v Lovcu. Doživel sem ju v zimi 1944-1945 na Pohorju in na Kozjaku. Partizanski srnjak. Kot borec Tomšičeve brigade sem doživel na Pohorju tole: Novembra 1944. leta smo nameravali napasti postojanko, v kateri so bili zasidrani Nemci. Za napad smo se načrtno pripravljali ves dan v jesenski smrekovi hosti. Končno je dal komandant čete zadnja navodila, borci pa smo se krepčali z močnikom. Kar zagledam kakih 15 metrov od nas srnjaka. Mirno je ležal za visoko smreko in nas ogledoval. Žival se nas ni nič bala. Komandirju sem rekel, da bi bil dober za večerjo. Res bi bil dober, je pristavil. Tudi ta najin pogovor ga ni nič motil. Nato pa je srnjak vstal in jo počasi med našimi borci mahnil naprej v gozd. Za nas se še zmenil ni. Nekdo od naših fantov je rekel, da je partizanski srnjak, ker se partizanov nič ne boji. Namesto srnjakove večerje smo potem jurišali na postojanko in jo tisto noč tudi zavzeli. Srnja družina na Kozjaku. Drugi bataljon Tomšičeve brigade, ki mu je poveljeval komandant Tine, je dobil povelje, naj gre preko Drave na Mariborski Kozjak. Tam naj bi dobil zvezo z Lackovim odredom, ki so nanj Nemci hudo pritiskali. Zato se je zbrala na Pohorju vsa brigada. Tudi naš bataljon se je pripravljal za odhod. Bilo je novembra 1944. leta neko nedeljo popoldne. Nastanili smo se pri nekem kmetu, kjer smo ostali kakih 10 dni. Ko smo dobili zvezo preko Drave, smo 4. decembra ob enajstih ponoči v lepi mesečni noči krenili v dolino. Pri Ožbaltu je bilo pripravljeno za prevoz čez Dravo. Vozili smo še v dveh čolnih. Eden je bil za tri osebe, drugi za sedem. Bilo nas je okoli 160. Jaz sem bil pri četrti izmeni. Naši borci so postavili zasedo proti Mariboru, proti Dravogradu so nas varovali borci Lackovega odreda. Vlaka, ki smo ga pričakovali, tisto noč sploh ni bilo — kot bi vedeli, da gremo Tomšičeve! čez Dravo. Tako smo prišli na Kozjak. Tu sem imel neke nedelje lep lovski užitek. Prav tisti dan smo zvedeli, da nas nameravajo napasti vermani iz Maren-berga in Nemci iz Kaple. In res so se začele pomikati proti nam velike kolone. Po zaslugi komandanta smo se mimo neke zasede srečno premaknili v drugi hrib blizu Remšnika. Od tod smo krenili v drugo smer kljub temu, da je pokalo križem kražem. Ko smo počivali, smo opazili kakih 40 m od nas dva srnjaka in pet srn. Stali so v snegu in poslušali pokanje. Mi smo bili v smrekovi' hosti, srnjad je bila na poseki. Ogledovala nas je, izmučene borce. To je trajalo skoraj vse popoldne. Ko je proti večeru nehalo pokati, se je srnja družina počasi pomaknila v smrekov gozd. Ta prizor mi je še zmeraj pri srcu in ga ne bom nikoli pozabil. Rudi udri h Na Peci smo obnovili lovsko kočo Siva Peca je mati vseh lovskih krasot in lovskega užitka. Na njenem vznožju poje veliki petelin svojo čarobno pesem že v zgodnji pomladi. Ko so vrhovi še pokriti s snegom, se šopiri in sprehaja po vejah starih, z mahom obrastlih dreves ter vabi svoje kokoši na ženitovanje. Nekoliko pozneje začne peti v višjih legah njegov manjši brat svojo bajno melodijo, ki privabi toliko zasledovalcev. To ni čudno, saj sta ruševčevo petje in njegova vožnja bahave ženitovanjske kočije polna lovskega užitka. Na Peci lahko opazuješ naše lepe poskočne srne in med njimi tudi močne rogače, ki si likajo svoje lepo rogovje ob kakšnem grmu. Ob takih stvareh pozabiš na vsakodnevne težave. Če pa se podaš na vrh te lepe koroške gore, vidiš naše gamse. Na kaki vzvišeni skali opaziš črnega, ponosno stoječega stražarja, ki čuva trop gamsov po kopnicah. Kakor hitro opazi kaj sumljivega, zabrlizga in že se spusti s tropom v divji dir, da gamsov ni več videti, ali pa jih opaziš zelo daleč, ko korakajo eden za drugim kot četa vojakov. Vsem na čelu je stara, preizkušena koza, ki so ji že porjavela lica. Pa tudi belk in belih zajčkov ne manjka na Peci. Tu in tam se pojavi v višavah nad njo tudi planinski orel, ki oprezuje za plenom. Ker je naša siva Peca tako lepa in bogata, smo na njej preuredili staro pastirsko kočo v precej dobro lovsko zavetišče. Na nekem lovskem posvetu smo namreč sklenili, da moramo imeti na Peci svoj dom. Kaj hitro smo prišli do zaključka. Pogovorili smo se, kako bomo vse organizirali, da bo šlo delo od rok. Starešina Ivan je prevzel organizacijo dela, gospodar Rudi se je obvezal, da bo dal ves potrebni les, član Miha pa ga bo zrezal. Potreben je bil tudi štedilnik. Joža in Filip sta se obvezala, da ga napravita. Na pomoč jima je priskočil še kovač Miha, član sedanje družine Peca, da je bilo tako tudi to delo čimprej gotovo. Mizarska dela je prevzel mizar France, pomagal mu je tov. Rudi, ki je tudi mizar, ni pa lovec. Vsi drugi smo pridno pomagali pri ostalih delih. Tako smo rekli, da bomo opravili vsa pripravljalna dela do časa, ko bo les zrezan. Miha pa je kaj hitro zrezal les, ki ga je starešina povezal v snope. Sedaj se je pričelo tisto, kar je bilo najtežje. Začeli smo spravljati gradivo 1662 m visoko v goro! To pa je bilo treba znositi na ramenih! Pa saj se da vse napraviti, če je prava lovska zavest! Ker smo povečini rudarji, smo nosili največ v prostem času ob nedeljah. Nesli smo kar po dvakrat, da so nas bolele noge in ramena. Abstinence ni bilo veliko, nekaj pa je je vseeno bilo. To so bili tisti lovci, ki ne poznajo življenja narave in užitka v njej, tisti, ki uživajo v tem, da ubijajo in pustošijo lepo naravo. Gradivo smo še kar hitro znesli v goro. Sedaj pa je bilo treba začeti graditi. Tudi tu je šlo delo hitro naprej, saj smo vedeli, da bo trud obilo poplačan. Napraviti pa je bilo treba še precej udarniških ur, da je bila koča opremljena z najpotrebnejšim inventarjem tako, da sedaj lahko ostanemo v njej tudi po več dni, četudi piha zunaj najhujša, ledena burja. Mi se prijetno grejemo ob pečici in obujamo lovske spomine, saj ima že marsikateri od nas lepe gamsove roglje, pa tudi srnjakovih trofej ne manjka na naših stenah. In tudi marsikateri ruševec krasi naša stanovanja,' pa tudi marsikateri gamsov čop klobuk koroškega lovca. O vseh teh stvareh govorimo. Vse to pa nam je podarila siva Peca. Franc Puc, l. d. Podpeca Na Kobariškem je padel prvi divji prašič 6. junija t. 1. je uplenil 62-letni Franc Sturm iz Livka, član lovske družine Kobarid, prvega divjega prašiča na Matajurju. Divji prašiči so se pojavili na Kobarišjkem pred kakimi ‘šestimi leti. Zaradi zelo težkega terena pa .lovci doslej pri njih niso imeli lovskega blagm. Franc Stres, Kobarid Mlade lisice v lovskem oprtniku Da so lisice v času, ko hranijo svoje mladiče, pridno na roparskih pohodih, je znano. Tako je začela pred leti lisica tudi pri mojih sosedih močno redčiti kokoši in piščance. Ker pritožb ni bilo konca, sem sklenil malo pogledati po lisičinah. Ni trajalo dolgo, ko sem v tako imenovani »Mihaličev!« pečini zasledil sveže rove. Še isti večer sem se odpravil na čakanje na stečino, kjer sem upihnil starki grešno dušo. Čez nekaj dni sem šel pogledat, kaj se godi v rovu, kjer so ostali mladiči, do katerih se brez dobrega jamarja ni moglo priti. Ko pridem do lisičin, opazim' v rovu svežo, mrtvo kokoš. Tako sem takoj ugotovil, da hrani mladiče samec. Malo pomislim — in načrt je bil kmalu gotov. Pripravim si iz palice naravno kljuko in izvlečem kokoš na prosto, jo navežem na tanko vrvico in potisnem nazaj v rov. Drugi konec vrvice obdržim v roki. Ko je bil pripravljen tudi nahrbtnik, previdno zalajam v rov z glasom, kot se vabijo lisice med parjenjem. Na moj lajež slišim kmalu v globini cepetanje in tri lisičke se pripode nad kokoš. Zanimivo je bilo, da je bila pri kokoši vedno samo po ena, medtem ko ostali dve nista smeli blizu. Medtem sem' začel kokoš z vrvico v kratkih sunkih vleči na prosto. Lisička, misleč, da je kokoš še živa, jo je seveda še hujše zagrabila in ji sledila, kakor hitro sem malo potegnil. To sem par-krat ponovil z desno roko, z levo pa, stoječ ob strani, čakal tik nad izhodom, da se pokaže kokoš in za njo lisička. To se je tudi zgodilo. Kmalu je bila prva lisička v mojem nahrbtniku. Igro sem čez nekaj časa na isti način ponovil in zopet ujel drugo. Za tretjo sem prepustil zabavo svojemu spremljevalcu, (zalajati sem moral jaz, ker sam ni znal), a je zagrabil prepočasi in zvitorepka mu je ušla nazaj. Na moj klic se ni več vrnila. Ujeti lisici sem imel vse leto doma v globoki jami (stari ledenici). Pokončal sem ju šele pozimi, ko sta imeli že dobre zimske kožuhe. Med ujetništvom sta mi pripomogli do lepega števila krempljev in ostalih dokazov, ker sem moral dnevno skrbeti za mesno hrano. Rajmund Kunstič, l. d. Podčetrtek Kako so lovili prvega medveda v Beli Krajini Nedavno tega sem obiskal 80-letnega Petra Horvata iz Kota, najstarejšega lovca v Beli Krajini. Kljub visoki starosti je še danes član lovske družine Vinica. Pripovedoval mi je, kako je bilo ob koncu XIX. stoletja, ko so se v Beli Krajini prvič pojavili medvedje; kako so imeli smolo z njimi in kako so 1910. leta enega vendarle ustrelili. Velja, da do tretjega kaj rado pride! Tako je bilo tudi pri Petrovem lovskem blagru, kot mi je pravil. Ko so lovili medveda prvič in drugič, ni bilo nič. Pri prvem lo-vu Peter sicer ni bil navzoč, pač pa pri drugem in tretjem. Pri zadnjem je dobil celo medvedjo kožo kot trofejo. Ljudje, pa tudi lovci seveda, so se takrat medveda silno bali. Prepričani so bili, da pomeni srečanje s kosmatincem neizogibno smrt. Lovci so se ga bali tudi zato, ker se na svoje rjave flinte niso kaj zanesli. Bilo je torej pozimi, ko so zalezovali lipski lovci po Svečanski gmajni zajce. Burja se je silno zaganjala v osamljene hraste in ječala, kot bi hotela povedati, da se bo zgodilo nekaj novega, nekaj izrednega. Lovcev pa vse to ni motilo. Nista jim bila mar ne mraz in ne burja. Sklenili so, da bodo tako dolgo lovili, dokler ne dobe kak plen. Tako so trmasto gazili sneg in niso čutili mraza in ne lakote. Tako so prišli na sled, ki jim je pri priči zaprl sapo. Neki lovec je namreč zavpil: Medvedje stopinje! Lovci so se takoj zbrali in soglasno ugotavljali, da je tod pred kako uro kopical medved. Stopinje so bile namreč še popolnoma sveže. Spogledali so se in se odločili, da gredo za sledom, dokler medveda ne dobite. Morda se je kje v kakem brlogu ustavil, so ugibali. Toda bila je nesreča v sreči! Stopinje niso bile medvedove, pač pa Porganovega očeta iz Damlja, ki se je po svojih opravkih vračal domov. Porganov oče je imel namreč od rojstva obe nogi v stopalih zelo kratki in brez prstov, malo noter zakrivljeni. Zato je nosil posebne vrste čevljev, ki so delali sled kot medved in ne človek. Lovci so torej vztrajno šli za sledom, ki jih je pripeljal naravnost v Porganovo hišo. Prepričani so bili, da je medved Skrit nekje v hiši, kjer je prav gotovo Porgana že pomalical. Peteline na puškah so napeli, obkolili hišo in čakali, da se bo medved nekje pokazal. Čakajo, čakajo in vpijejo. Toda o medvedu ne voha ne sluha! Da bi se kdo podal skozi nizka vrata v hišo, takega ni bilo med njimi. Zato so se domenili, da je najboljše, če ustrelijo v hišna vrata. Potem se bo pošast že nekje pokazala in prejela pošten blagoslov svinčenih šiber. Tako je tudi bilo! Ostri strel udari v vrata! Strel pa je predramil Porgana, ki se je grel na peči. Iz radovednosti, kaj je, je pomolil glavo skozi majhno hišno okno. Ko je nesrečni starec zagledal, da je kar dvoje pušk naperjenih naravnost vanj, mu je od strahu padla pipa iz ust. Nato je zavpil: Jezus Nazarenski, nikar me ne ubijte, kaj sem vam vendar kriv! Lovci pa ne odnehajo, temveč čakajo medveda. Šele čez dalj časa pravi eden od njih Porganu: Ali ne veš, da je v tvoji bajti medved, za katerim hodimo že dobre tri ure! Sivolasi bajtar postane rdeč kot rak in pravi lovcem: Prečista devica Marija, tod sem vendar jaz hodil in ne medved! Ali vas je hudobni duh spravil v zmoto, da imate človeka za zver? Lovci so jo nato ucvrli po bližnjicah domov. Sram jih je bilo in bali so se novice, ki se je kmalu razširila med ljudstvom, kako se je končal prvi lov na medveda in kako so lovci žalili bajtarja Porgana. Nekaj let pozneje se je pojavil pravi medved v Sinjevrški fari. Neko jesensko noč je pošteno razmetal farovško ajdo, ki je bila v kopicah. Verjetno je prišel iz bližnjih Kočevskih gozdov. Ta- kratnega župnika je to tako razburilo, da je tožil najemnika lova za škodo. Lovci so sklenili, da bodo poiskali škodljivca in ga ustrelili. Ta lov pa je potekal takole: Medved se je zadrževal v košenicah na Kr-kuclju. Vsak dan je hodil na isto ležišče. Pokojni Matija Špehar, ki je bil najemnik lova, je povabil vse lovce iz Vrbovške in Viniške občine, da obkolijo medvedovo domovino in medveda ustrele. Vabilu so se lovci radi odzvali. Iz vseh koncev in krajev so prišli. S seboj so prinesli tudi sekire, gnojne vile in vrvi, kot Trebušnih, ki je šel na Triglav. Drug do drugega so stiskali obroč okrog kraja, kjer je medved spal. Ko so prišli že v neposredno bližino ležišča, je medved zagodrnjal, da so šli lovcem lasje pokonci kot kvas. Ko se je nato medved postavil na zadnji nogi in se med strašnim tuljenjem napotil proti lovcu Rožmanu, se je ta nesrečnež tako prestrašil, da je še sam zatulil bolj kot medved, vrgel svojo puško in jo čez trn in grm ubral proti domu. Ko so tovariši, ki so bili v neposredni bližini, slišali glasove, so se prav tako razbežali, ker so računali, da je lastna koža več vredna kot medvedova. Tako se je tudi drugi lov na medveda ponesrečil, pravi Horvat, ki je bil takrat zraven. Potem je bil zopet več let mir. Šele 1910. leta je ponovno prišel stric medved v naše kraje, kar niso lovci nič kaj radi slišali. Novi gost je hodil najrajši vasovat v koruzo in je delal po njivah občutno škodo. Ko je zapadel sneg, je bilo vsem jasno, da se zadržuje na precej visokem hribu Kolečaju. Tod je bila tromeja Vrbovške, Viniške in Radenske ka-tastralne občine. Sedaj so rekli lovci, da bodo bolj pogumni. Ne bodo odnehali! Pa če pride tudi sam hudič, ne bodo zapustili stojišč, ampak bodo udarili po njem. Krajač, ki je bil dober gonjač in je imel velike izkušnje iz avstrijsko-turške vojske v Bosni, je vsem rekel, da bo šel poganjat, vsi ostali bodo čakali. Zbrali so se torej od najboljših najboljši. Za večji pogum so pripravili sodček vina. 2e prejšnjo nedeljo sta ga dva lovca odpeljala v gozd in ga pokrila z dračjem. Ravno Martinova nedelja je bila in zvonovi pri farni cerkvi so vabili vernike k maši. Po višjih hribih je pobelil sneg. Zborno mesto je bilo daleč za hribom Kolečajem, na katerem je medved brezbrižno spal, saj ni slutil, da mu bijejo zadnje ure. Nekateri lovci so menili, da bi bil najboljši pogodek v glavo, drugi so trdili, da bi bil boljši v prša itd. Takrat so imeli prvič krogle domačega izdelka za kal. 16 mm. Vodja lova je bil Janez Kobe. Še posebej je vsakemu strogo naročil, da ne sme bežati, temveč streljati. Pogon se je začel. Pognal ni samo Krajač, za pomoč so mu dali še Kusca, ki je umel goniti divjad bolj kot ne vem kakšen lovski pes. Na stojiščih ni nihče niti glasno dihal, le srca so bila s tako silo, da jih je bilo skoraj slišati. Gonjača sta se lotila svojega posla, preklinjala in se jezila, kje vendar ima medved ležišče. Dolgo sta iskala po gošči, dokler le nista kot slepa kura naletela na medveda in ga pognala v divji dir proti lovcem na stojiščih. Kusec je glasno vpil: Medved! Glih proti vam kadinja! V tistem hipu je mrzlica oblila marsikaterega lovca. Nesrečen pa bo samo tisti, s katerim se bo velikan pozdravil! Medved je šel proti lovcu, ki je od vse družbe danes še edini živ, proti Petru Horvatu. Ta se je opogumil in s kroglo prebil medvedove možgane. Pogodek je bil smrten. Takrat je nastalo pravo veselje in izredno razpoloženje med prisotnimi zelenimi tovariši. Starešina oziroma lovovodja je takoj vsem povedal, da bo danes poštena »uringa«. O dogodku bodo zvedeli celo v Ljubljani, kjer bodo spoznali, kaj zmorejo lovci v Beli Krajini! Ko so si ogledali mrtvega medveda, so šli vsi skupaj k sodčku vina, ki je bil kot nalašč za tak izreden lovski blagor pripravljen. Potem so se spet vsi vrnili k medvedu. Vidak, ki se je pisal Medved in ki je bil dolga leta tudi poljski »boštner«, je medvedu takole govoril: »Oj, preljubi moj bratec, sedaj sem te izgubil. Če smo se te bali in te dolgo lovili, nismo bili mi krivi. Amen!« Potem je vzel čutarico vina in medveda poškropil. Šest lovcev ga je dvignilo in ga neslo proti domu. Jure Kateč, ki je bil pri vojakih trobentač, je zaigral koračnico. Tako je bil sprevod v resnici slovesen. Ljudje so od daleč in blizu hodili gledat medveda, ki je bil 170 kg težak. Lovci pa so priredili pravo veselico pri uglednem možakarju Špeharju, gostilničarju, županu in najemniku lova na Dalj-njih njivah. Medveda je odkupil takratni okrajni glavar v Črnomlju za 200 avstrijskih kron. Pepi Žalec, Z. d. Stari trg ob Kolpi Dolgouhec mu jo je zagodel Letošnja žita v Prekmurju so bila povečini zelo dobra ne samo v rasti, temveč tudi po obilnem zrnju. Cesto deževje jih je tako razbohotilo, da je človek kar tonil med valovi klasja. Vsakovrstna mladež' divjadi je imela lepa zatočišča, žal pa zaradi previsokih žit nismo mogli potepuškim psom in pohajajočim mačkam prav do živega. Neki zajec tišinskega revirja pa si je pomagal na zelo zvit način. Psa, ki si je močno želel zajčje pečenke, je vodil sem ter tja po lovišču. Pot med njima se je krčila in ko je bila razdalja le še nekaj metrov, sta začela pravcati krožni ples po žitu. Ta ples se je končno tako zožil, da sta se vrtela zajec in pes skoraj na istem mestu. In v tem vrtenju se je pramen žitnih bilk ovil okrog zadnje pasje noge in tako psa privezal. Govori se celo, da je prebrisani in zmagoviti zajec poiskal celo starešino lovišča, starega Šiftarja, ki je stikal za potepuškimi psi, in ga s svojim skakljanjem usmeril naravnost na privezanega psa. Nerodno je sicer sedaj starešini, da je moral tega ščeneta pošiljati v druga lovišča tako neju-naško, »privezanega«! Toda lovcu se vse pripeti! M. Šušteršič »Udomačena« srnjad in še kaj Očetu Tomažu je prinesel pastir srnjačka. Našel sem ga v gošči, je povedal in pristavil: »Njegovo vekanje me je privabilo. Po vsej verjetnosti mu je divji lovec ustrelil mater, kajti prejšnji večer sem prav iz tiste strani slišal strel.« Tako je pripovedoval pastir, oče Tomaž pa je sprejel mladiča v svoje varstvo. Tomaž, ki je bil tudi lovec, je ogradil svoje dvorišče in spustil vanj srnjačka. Kmalu se je na novo okolje povsem privadil. Vsepovsod se je potikal: obiskoval je krave v hlevu, skakljal po skednju in se mudil tudi v hiši. V hišo je priskakljal, kadar je bila družina zbrana pri jedi, saj je dobil vedno kaj za priboljšek. S psico Rjavko sta sklenila »pakt o nenapadanju« in tako je doraščajoči Malina, tako so srnjačka imenovali, živel v miru z vsemi prebivalci na kmetiji. Naslednjo pomlad se je Malinu, ki je postal krepak vilar, pridružila še mlada srnica. In tako sta Malina in mala Živka postala najzanimivejši par v vasi. Posebno ob nedeljah se je pri dvoriščni ograji nabralo vse polno radovednežev, zlasti otrok. Prinašali so jima kruha in raznih slaščic, odrasli pa so ju navadili na cigaretne ogorke. Zlasti Živko je kasneje prevzela taka strast do uživanja tobaka, da je očetu Tomažu večkrat izmaknila mehur s tobakom za pipo. In tretjo pomlad se je zgodilo, da je Živka polegla dva srčkana mladiča. Drugega dne se je Živka sprehajala po dvorišču; pa je nanesla nesreča, da je zašla pod stopnice pred hlevom-, kjer je psica Rjavka imela mlade. Živka je, nič hudega sluteč, povohala v pasje gnezdo. Tedaj pa se je psica, v strahu za svoje mladiče, vsa besna zapodila v srno in jo prav pošteno oblajala. Živka je zaradi nenadejanega napada dobila porodno mrzlico in čez dva dni poginila. Osirotela mladiča so le s težavo vzredili. Malina do malih dveh ni kazal nobenih očetovskih čustev. Kakor je bil surov do ljudi — edino gospodinji je prizanašal — in je -bil pripravljen napasti slehernega človeka, tako je pogosto napadal tudi mali srnici, da sta iskali zavetja pri človeku. Prišel je čas prska. Malina je bil kot obseden. Postal je še bolj napadalen. Nekega jutra je na skednju odkril odprtino v opažu in se pognal tri metre globoko na pot, ki je peljala mimo hiše. Kmalu nato so sosedovi otroci prišli povedat, da so videli Malina na poti proti gozdu. Tomažev starejši sin je pograbil puško in stekel za ubežnikom. Po prvem strelu se je kozel zasukal in se, pripravljen za napad, nameril proti fantu ... Srnici sta se ob skrbni negi domačih do jeseni razvili v krepki mladici. Nekega dne, ko se je družina pod večer vrnila s polja, pa se je zgodilo nekaj, česar si Tomaževi niti kasneje nikoli niso znali razložiti. Domača hči se je v mraku mudila pred hlevom. Pripravljala je klajo za živino. Kar pridrvita iz skednja po mostovžu dol obe srnici in jo pocedita proti ograji. In kakor nalašč so bila tisti usodni večer odprta vratca, ki so se sicer samodejno zapirala. Vsa družina je v strahu, kaj poreče oče Tomaž, šla na vse strani, da ju poišče, pa zaman. Nikoli več ju niso videli. — O, pač, še enkrat! Toda tega bi raje ne zapisal! Pozimi, ko je najemnik lovišča priredil večji lov, je zvečer prišel k Tomaževim povedat lovski čuvaj, naj stopi kdo v Cajnar, kjer bo tam in tam našel od psov natrgano srno. Pokončali so jo psi, ki se jih ni bala, saj je z Rjavko živela v prijateljstvu ... Ob tej priložnosti sem se spomnil divje race Oke. Oka in Živka, Malina in njegova dva otroka nam prepričljivo povedo, da je sleherno bitje najsrečnejše tam, kamor ga je postavila mati narava. Slavko Lapuh Svojevoljno »ocenjevanje« srnjakov Kdo od lovcev ne pozna veselja, ko po letih truda opazuje v lovišču dobrega, kapitalnega srnjaka? Marsikak slabič je padel, »njega« pa je skrbno čuval. Trofej res ni doma, takih trofej, da bi gost, ki stopi v sobo, z občudovanjem postal pred eno ali drugo. Rogovje na steni ni nič posebnega, vešče oko lovca pa vidi v njem prizadevanje, vzgojiti krepko in zdravo srnjad. Lepega dne pride s članom naše lovske družine, ki stanuje v imestu, gost s svojo ženo. Oba sta lovca. Možak je celo znan lovec. Tudi v naše glasilo piše včasih in je med drugim prav lepo zapisal, da je treba krepke srnjake čuvati. Skratka, vzor pravega lovca-gojitelja, kar dokazuje z besedo in peresom. Lovska družina dovoli njemu in ženi odstrel srnjaka ter ju s spremljevalcem napoti k meni, da jim povem, kje sta za odstrel določena srnjaka. Za ženo ga imam takoj pod hišo. Vendar je drugo jutro le predolgo gledala vanj; seveda, srnjak na 20 metrov ni kar tako! Se dolgo je hodil zdrav na deteljo. Gostu in spremljevalcu pa lepo povem: »Tu in tu izstopa srnjak, še mlad, ki pa ne kaže kaj posebnega. V bližini se drži tudi slab šesterak, tega odstrelita ali pa prvega. Pazita pa, to vama še posebej povem, da ne bosta streljala na kapitalnega, ki je malo višje. Prvi odrastek ima malo nad ušesom — tega nikakor ne!« Ko se zvečer vrneta, mi povesta, da sta se jima oba »prava« srnjaka predstavila. Vendar se gostu ni zdelo vredno streljati: »Na tak^ ne stre- ljam, kaj pa misliš! To sta ti srnjaka! Res da še nimata lepega rogovja, pa to še pride. Škoda bi jih bilo! Take je treba na vsak način ohraniti!« Mirno sem mu povedal, da srnjake tod okrog pač predobro poznam — in si mislil svoje. Drugo jutro navsezgodaj se spet odpravita. Po tem čudnem ocenjevanju pa sem bil kar malo zaskrbljen. In res! Mahnila sta jo naravnost nad kapitalnega — in kmalu zaslišim pok. Gost se vrne z nemalo klavrnim obrazom: »Zgrešil sem ga, tistega, ki si zanj rekel, da ga ne smem. Tega je treba odstreliti, vidiš, tega! Ha, ta je star, ravno prav star za odstrel. Za plemenjaka tak srnjak ni več, kaj pa misliš! Res škoda, da ga nisem pritisnil! Rogovje kaže res še kar čedno, ko bi ga pa pri nogah videl, pa ne bi bila taka reč. Še koristno delo bi vam bil opravil, če bi ga bil obrnil. Beži, beži, nikar se tako kislo ne drži, saj se še jaz ne, čeprav sem ga »falil«.«. Ob vsem tem sem bil take volje, da se mi ni ljubilo pripovedovati mu, da točno vem, koliko je srnjak star, ne da bi mu gledal na zobe. Od leta do leta sem ga opazoval in videl, kako se je razvil v takega, da se je temu lovcu (!) zdel goden za odstrel. Tudi način, kako je streljal, je precej zgovoren. Ni mu bilo mar, tudi če bi srnjaka s kroglo samo oplazil. Srnjak mu ni stal lepo, kril ga je trš, močan trš. Rogovje pa lepo, tako lepo, da se mu je zdelo vredno prav vsakega greha. Sicer pa — tik mimo trša, pol centimetra, pa bo morda klecnil, saj je puška odlična, krasi jo odličen daljnogled in tudi strelec ni kar tako. Na srečo pa nekaj že ni moglo biti najboljše kvalitete, ker sem mu moral posoditi nož, da je šel izpraskat kroglo iz sredine debelega trša. Na družinskem posvetu sem pojasnil, kako je bilo. Sklep: Napiši, da si takih strokovnih nasvetov o »ocenjevanju« ne želimo več! In še to: Zelja, da bi rogovje kapitalnega pomnožilo zbirko trofej, ne bi smela biti merilo, po katerem bi pokali po srnjakih iz vseh mogočih položajev! Lojze Gantar, l. d. Žiri Bela srna iz žirovskega lovišča »Če listamo po letnikih »Lovca«, najdemo precej sporočil o uplenjenih in opaženih beličnikih, vendar o belih srnah nisem našel nikakih podatkov«, je napisal dr. Stanko Bevk v zanimivi razpravi »Telesna raznoličnost pri srnjadi« v »Lovcu« 1950. Znan mu je bil sicer članek, ki je izšel pol leta prej v istem časopisu. V njem opisuje Rado Cenčič, kako je bila v bližini Selc uplenjena bela srna, ki pa je »le ob straneh imela dlake za malenkost umazane«. Torej primerek ne povsem »čistega« beličnika. Ta dva članka sta me vzpodbudila, da ostalim zapiskom o opaženih beličnikih dodam še enega o beli srni. Lovec, ki je hodil na srnjaka v Goropeke v žirovskem lovišču, je v poletju 1952 opazil, da je v družbi dveh, včasih tudi treh normalno obarvanih srn tudi ena, ki je povsem bela. Ko je o tem pripovedoval lovcem, je dobil prijazen nasvet, naj se v kaki primerni knjigi pouči, kakšna je pravzaprav srna in kakšna ovca. O trditvi, da se pasejo čisto skupaj, pa je prevladovalo mnenje, da jih je v svojem navdušenju nad redkim odkritjem »malo bolj skupaj pomaknil«. Ne dolgo zatem pa so to srno opazili tudi drugi lovci. Ko pa je začela izstopati le nekaj sto metrov nad glavno cesto, je postala prava senzacija, med lovci pa predmet nenavadno živahnih debat. Prva skupina jo je hotela zaščititi kot izredno redkost, druga pa je predlagala odstrel z motivacijo, da je treba dosledno odstraniti iz lovišča vse, kar se ne približuje tistemu idealnemu tipu vsestransko zdrave, močne in zato tudi lepe divjadi, ki ga hočemo z gojitvijo doseči. To je tudi mnenje dr. Bevka v omenjenem članku. Naša bela srna je med temi debatami redno izstopala, posebno proti večeru. Lovci, ki so jo hodili opazovat — sam nisem imel za to priložnosti — so mi kot posebnost povedali tole: srna ni nikdar izstopila sama in tudi nikdar prva. Vedno je bila v družbi dveh normalno obarvanih, pasla pa se je zmerom tako, da je bila v sredi med njima. Če se je ena od spremljevalk premaknila, se je takoj spet prestavila v sredino. Vedno je bila tudi v neposredni bližini ene od obeh, tako da je to pozneje celo oviralo odstrel. Zakaj se je tako obnašala, seveda nismo mogli ugotoviti. Morda občutek izpostavljenosti? Navada? Vse tri srne so bile enoletne mladice, po mnenju lovcev iz iste družine; od časa do časa, vendar precej neredno, so v njih družbi opazili tudi močno, staro srno. Srnjaka v njih bližini ni nihče opazil. Uplenil jo je istega leta tov. Ciril. Bila je povsem »čist« albino, brez vsakega pigmenta. Dlaka je bila normalno dolga, gosta, precej močna, povsem bela. Oči, smrček in parklji so bili rožnate barve. Poslana je bila preparatorju v Ljubljano, ki jo je skrbno nagačil. Lovci, ki ste si ogledali lovski razstavi v Tolminu in v Kranju, ste jo videli. Da se ne bi brez haska prašila pri nas, smo jo proti povrnitvi stroškov odstopili prirodoslovni zbirki kranjske gimnazije. Mil(m Istenič> žiri Nekaj podatkov o staležu divjadi v ZDA Po uradni statistiki je bilo 1953. leta na področju ZDA okrog 5 milijonov jelenov belorepcev, 290 tisoč vapiti-jelenov, 24 tisoč ameriških losov in 250 tisoč antilop. Sivi grizli-medved izumira; izven nacionalnih parkov jih živi še 1400. Vlada ZDA žrtvuje velike vsote za štetje divjadi, ker vplivajo ugotovljene številke na lovsko zakonodajo. Ta se namreč ravna po upadanju ali porastu staleža neke vrste divjadi. Po vojni so n. pr. ugotovili katastrofalno nazadovanje števila gozdnih kljunačev. Vlada je na pobudo lovskih organizacij takoj določila varstvena področja in omejila odstrel. Posledica tega ukrepa je, da je stalež kljunačev danes v ZDA zadovoljiv. Podobno so ravnali glede divjih rac. Bobre n. pr. so v težko dostopna močvirja, kjer je bila ta žival že skoraj popolnoma iztrebljena, naselili s padali. Težko je bilo ugotoviti stalež bele mačke puma, le malo lažje je šlo pri volkovih in lisicah. Posnemanja vredno je tesno sodelovanje ameriških držav pri varstvu divjih rac, ki gnezdijo na Aljaski, v Kanadi in v Severnih državah ZDA, zimo pa prebijejo v Mehiki, centralni in južni Ameriki in na Kubi. Vse te države so se zavezale, da bodo divje race čuvale. >>The Rotarian«, A. S. P. Lovske vesti iz sosednje Avstrije V vseh avstrijskih lovskih okrajih so postavili referente za lovske pse. Njih dolžnost je predvsem ta, da popišejo vse čistopasemske lovske pse in posredujejo njih nabavo tam, kjer jih primanjkuje. Načelno naj bi bil v vsakem' lovišču vsaj 1 barvar ali pa vsaj ptičar ali brak jazbečar, ki je šolan za delo po krvnem sledu. Tako bi bilo mogoče pravočasno poiskati zastreljeno divjad. Ugotovili so, da ne manjka čistopasemskega pasjega materiala, manjka predvsem vodnikov. Zato so organizirali tečaj za vodnike psov, ki ga vodi znani mojster Friderik Bergner iz Strassburga. Zelo moder ukrep proti lovečim psom klatežem (volčjaki itd.) je uvedba polarnih psov, ki jih goje lovski okraji v zadnjem času in jih za primerno odškodnino oddajajo kot pse čuvaje posestnikom v planinskih loviščih. Ta pasma ne lovi. Odstrel obojestranskih kronskih jelenov la in Ila je na Solnograškem dovoljen samo po odobritvi deželne vlade. Lovna doba za košute in teleta se začne s 1. avgustom, za gamsove koze pa konča 16. decembra. ^ g pjrc Lovska družina Tržič je izključila iz lovske organizacije Aljančiča Antona mlajšega iz Kovorja številka 31. OLZ Kranj Iz lovske družine Litija je bil izključen Trčon Franc, iz lovske družine Rovte pa Burnik Drago. OLZ Ljubljana OBVESTILO Kinološko združenje LR Slovenije v Ljubljani obvešča vse kinologe in lovce, da je 3. republiška razstava psov vseh pasem, ki naj bi se vršila 4. in 5. septembra t. 1. v Ljubljani, zaradi prvotno istočasno napovedane proslave na Ostrožnem in zaradi nepredvidenih tehničnih zaprek odpovedana in preložena na spomlad prihodnjega leta, ko bo v Ljubljani tudi lovska razstava Jugoslavije, prene-šena iz Diisseldorfa. Kinološko združenje LR Slovenije, Ljubljana Perotisba Toneta Kosa K VPRAŠANJU ETIKE V LOVSTVU Otmiair Cvirn Izredno globoka razprava tovariša Toneta Svetine o gornji temi (tretja številka letošnjega »Lovca«) je mnogokateremu med nami dala dosti snovi za razmišljanje. Ne dvomim o tem, da je Svetinovo gledanje na smisel in vsebino lovstva zelo dragocen doprinos k dvigu kulturne ravni slovenskega lovstva, pa če si bo vsak član naše organizacije usvojil le del etičnih in moralnih načel, ki jih avtor v svojem članku obravnava. Nisem filozof in ne znanstvenik in bi iz svojega ne vedel zgodovinsko in znanstveno utemeljeni razpravi tovariša Svetine ničesar dodati. Le nekatera po- samezna izvajanja avtorja, ki jih je v članku »O etiki koroškega lovca« v šesti številki našega glasila še s posebnim poudarkom razpredel in podkrepil tovariš Tone Černač, me silijo, da se tudi jaz oglasim v tej zanimivi razpravi, ki ji ne more škodovati, če vnesemo vanjo tudi nekaj polemike. Nasprotno, morda bo ravno to razgrelo duhove in po želji tovariša Svetine vzpodbudilo tudi druge člane naše organizacije, da bodo segli po peresu in pripomogli, da bo ta razprava koristila napredku našega lovstva, dvigu naše lovske zavesti, poglobitvi našega odnosa do narave in do divjadi posebej,. V čem se torej s tovarišema Svetinom in Černačem ne strinjam? Čeprav sem prehodil že nekaj gorskih lovišč in visoko cenim etične vrednote visokogorskega lova, sem kot član lovske družine v Slovenskih goricah v bistvu vendarle nižinski lovec. Kot tak pa bridko občutim negativno mnenje, ki ga neprikrito izražata oba člankarja o nižinskih lovcih in o nižinskem lovu, ki mu skorajda ne pripisujeta nikake etične vrednosti. V tem se tako Svetina kot Černač po mojem prepričanju motita. Po mojem je treba seči v jedro stvari. Biti si moramo na jasnem o tem, kaj je sploh etika in kaj je njen namen. Etika je po pomenu grške besede nauk o nravnosti. Praktično znanstveno razglabljanje o nravnosti, ki nas predvsem zanima, sprašuje po vrednosti ali manjvrednosti človekovih dejanj, življenjskih odnosov in oblik. Namen etike je, da navaja k pravičnemu načinu življenja, da določi idealni cilj življenja kot najvišjo dobrino in pokaže sredstva in poti za dosego tega cilja. Uči nas popolnega življenja, t. j. življenja, ki vodi k polnemu, harmoničnemu razmahu vseh telesnih in duševnih sil in k plodnemu delovanju na vseh področjih človeške dejavnosti v tesni povezanosti z družbo. Njena naloga je, da nam pokaže, s kakšnimi lastnostmi in s kakšnim ravnanjem je mogoče doseči idealno popolno življenje. Po določenih pravilih nas uči, kako se moramo ravnati pri konkretni življenjski nalogi, da jo rešimo pravilno, t. j. v smislu popolnosti. Pokaže nam, katere lastnosti so potrebne za dosego tega cilja. Uči nas, da so hrabrost, premišljenost, treznost, pravičnost in resnicoljubje lastnosti, ki nas usposabljajo, posamezne življenjske naloge pravilno rešiti, medtem ko vodijo nepremišljenost, mehkužna bojazljivost, samoljubje, zavist in lažnivost k zgrešitvi življenjskega smotra. Etična pravila pa niso vedno in povsod enaka, v vseh časih in pri vseh narodih se menjajo in so tudi danes pri raznih narodih različna. Predstava o idealno popolnem življenju je torej v raznih časih in pri raznih narodih različna. Kakor sem dejal, nas etika navaja k popolnosti v vseh življenjskih situacijah in pri vsakem našem delu ali postopku v poklicu in izven njega, v družbi in v družini. Vestno in temeljito izpolnjevanje katere koli službene dolžnosti je torej etično prav tako visokovredno kot fair play med športniki ali zagrizena borba planinca za zmago nad steno. Zato pa je dokaj tvegano, primerjati etično vrednost različnih človeških situacij in raznolike človeške dejavnosti, ker nas utegne taka primerjava dovesti do bistveno zgrešenih, izkustveno in logično nesprejemljivih zaključkov. Ne moremo n. pr. vzporejati etične vrednosti vzornega življenja asketa z etično vrednostjo materinstva niti vrednosti alpinizma z vrednostjo šaha, temveč nam morajo za pravilno primerjavo služiti le posamezni primeri iz istega področja človeškega bitja, delovanja in izživljanja. Izraz lovstvo je po svojem pomenu identičen nemškemu pojmu »das VVaidvverk«. Po svoji vsebini obsega ta pojem vse pestro in raznoliko človeško delovanje v lovu od lova Laponca na severnega jelena do dejavnosti pustolovca, ki v afriških džunglah stika za leopardi in sloni. V ta pojem spada vse, kar ima kakršno koli zvezo z lovom, tako n. pr. živaloslovje, zgodovina, zakonodaja, nauk o orožju, o lovilih, balistika, lovsko izrazoslovje, lovski običaji itd. in ne na koncu tudi nauk o lovski pravičnosti, ki je bila in je v vseh časih in pri raznih narodih različna. In ravno v pojmovanju lovske pravičnosti se skrivajo pravila, ki so odločilna za presojo etične vrednosti lovčevega delovanja. Glede na način lova je pojem lovstva seveda neprimerno ožji v naših razmerah kakor v svetovnem merilu in vsebuje le tiste načine, ki so za naše terenske in lovske razmere, našo kulturno stopnjo in za stalež divjadi pri nas primerni. Zalaz, čakanje, klicanje (lov z vabili), iskanje, pogone in, če hočemo še kot izjemo, lov s pastmi in s strupi smatramo ob določenih pogojih za dopustne in pravične in predstavljajo vsak zase popolno, t. j. v določenih razmerah etično najvišjo obliko lova. Po načinu izvajanja lova sploh ne ločimo visokogorskega lova od srednjegorskega in nižinskega, marveč je to razlikovanje pomembno le glede na terensko strukturo posameznih krajev in pokrajin. Zgoraj našteti načini lova se izvajajo povsod, prilagoditi pa jih je treba terenu, ki v njem; lovimo, in divjadi, ki jo nameravamo upleniti. Po svojem bistvu in glede na različno divjad, ki jo lovimo, pa so ti načini lova v osnovi tako različni, da je njih medsebojna primerjava že sama po sebi skoraj nemogoča in s tem seveda tudi primerjava njih etične vrednosti tvegana. Končno pa je taka primerjava tudi povsem nesmiselna, vzgojno škodljiva in nekoristna. Tako je n. pr. težko dopovedati lovcu z Dravskega polja, da ta svoje zajce s šibrami »potolče«, kakor pravi tovariš Černač, in da je etično višja oblika lova, če pleza po nevarnih skalah in tako upleni starega gamsa z rumeno obarvano glavo, — ko pa na Dravskem polju ni ne skal ne prepadov in tudi ne gamsov z rumeno obarvanimi glavami. Kakšno korist naj torej ima tako poveličevanje in taka primerjava? Tovariš Černač trdi, da njegovi doživljaji s poljskimi zajci nimajo ničesar skupnega s tem, kar doživlja pri lovu na ruševce in gamse. Ali se ne skriva že v tem stavku senca priznanja v smislu mojih gornjih trditev, da se namreč te stvari sploh ne dajo primerjati? Jasno je, da so ti doživljaji različni! To pa ni niti odvisno samo od divjadi, ki jo lovimo, niti od različnega terena, temveč v veliki meri tudi od našega osebnega razpoloženja. Vendar pa je, da se milo izrazim, vsaj nevljudno, očitati pretežni večini slovenskih lovcev, ki love skoraj izključno zajca, da je njihov lov »pobijanje«, če tisti, ki to očita, nima ne nagnjenja ne smisla za poljski lov in o njem očividno prav malo razume. Povsem jasno je, da mora primerjava osnovno tako različnih stvari pod temi pogoji nujno izpasti v škodo nižinskih lovcev. Oba člankarja pa po mojem ne grešita samo v tem, da primerjata etično vrednost stvari, ki so razen edine skupne premise — uporaba strelnega orožja — tako raznolike, kakor sta boks in igranje taroka, ki imata tudi skupno premiso, da se oboje počne z rokami, marveč tudi v tem, da vrednotita kot etično visokovredne okoliščine, v katerih se vrši visokogorski lov, in da posplošujeta idealizirani tip visokogorskega lovca. Tako posploševanje pa vodi do napačnih zaključkov (sklep od posameznega primera na splošno namesto narobe). Zaključek iz takih izvajanj bi mogel biti po mojem prepričanju le pogojen, n. pr. »če bi vsi visokogorski lovci tako izvajali lov, potem bi bil ta lov etično na visoki stopnji«. Saj tudi osebno poznam lovce, tudi koroške, ki niti zdaleka ne ustrezajo tipu, ki ga opisuje n. pr. tovariš Černač. Toda dovolj o tem! Poglejmo rajši, kako je z ravninskim lovom oziroma skupnimi lovi, tako imenovanimi brakadami! Ali so ti lovi res vredni takega podcenjevanja? Živimo v času, ki pomeni tudi v lovstvu zgodovinsko prelomnico. Kakor je francoska revolucija omajala in smrtno zadela do takrat veljavni regalni sistem lova, tako je narodnoosvobodilna borba jugoslovanskih narodov zadala smrtni udarec kapitalističnemu zakupnemu sistemu. Z zakonom o lovu z dne 8. VII. 1954 so namreč dokončno padli zadnji skriti ostanki zakupnega sistema. Prešli smo kot prva država na svetu na povsem svojstven, nov sistem, ki ga lahko imenujemo kolektivnega. V takem sistemu pa moramo iskati in dati nove vsebine ravno kolektivnemu načinu izvajanja lova, ne pa prikazovati kot neprekosljiv ideal način lova, ki se more izvajati samo posamično in ki je dostopen le neznatnemu delu naših članov. Če meni tovariš Svetina, da je n. pr. brakada etično najnižja oblika lova in jo šteje le za zabavo, ki ne zahteva niti posebnih kvalitet lovca niti znanja niti kakšnega posebnega ideološkega nivoja, potem moram temu odločno ugovarjati. Brakada, ki jo bodo izvedli nekvalitetni lovci, bo seveda vse kaj drugega kot brakada — to bo res pobijanje in mrharstvo. Toda vzorno vodena brakada z dobro vzgojenimi psi in pravičnimi, v zeleni praksi prekaljenimi lovci na stojiščih utegne prav tako ustrezati idealu popolnosti in postati etično najvišja oblika te vrste lova. Saj je vendar brakada v svojem bistvu klasični način kolektivnega izvajanja lova, ki mu bo treba dati v novih razmerah in pod današnjimi pogoji še novo vsebino. Po mojem mnenju je prizadevanje Okrajne lovske zveze Novo mesto, ki priredi vsako leto vzorno brakado in vabi nanjo goste iz vse republike, neprecenljiv prispevek za naš razvoj. Na našem področju (Maribor in okolica) pa tudi v mnogih sosednjih okrajih smo že davno povsem prešli izključno na kolektivno izvajanje nižinskega lova na zajca in fazana. Posameznik te divjadi sploh ne sme loviti. Mnenja smo, da je zgrešeno in v nasprotju z osnovno zamislijo našega lovskega sistema, če se število za odstrel določenih zajcev ali fazanov razdeli po članih družine in se nato posamezniku prepusti, da svoja dva do tri dolgouhce ali fazane upleni, kakor ve in zna. Naravnost absurdno pa se mi zdi siliti lovca, ki je svoj kontingent že izčrpal in torej ne sme ničesar več streljati, da se kljub temu udeležuje skupnih lovov. Ne — pri nas se lovita zajec in fazan samo skupno, plen pa se v celoti vnovči, pri čemer pa se članom družine vsaj za zajca ali dva prizna neki popust. V pretekli jeseni sem se udeležil dveh vzorno organiziranih nižinskih lovov v ptujskem okraju. Izredno bogat plen obeh lovov je bil v celoti prodan za izvoz, tako da ni nihče, tudi gostje ne, odnesel plena s seboj. Nočem zagrešiti enake napake, ki jo očitam tovarišema Svetini in Černaču in nočem poveličevati nekih idealno zamišljenih nižinskih lovcev. Nekaj primerov, ki se jih spominjam, pa naj da priložnost za razmišljanje o etični vrednosti delovanja nižinskih lovcev. Bil sem že ponovno priča, ko je nižinski lovec povesil že naperjeno puško in dal prednost strela svojemu sosedu ali gostu družine na skupnem lovu. Tudi sam sem bil take pozornosti že večkrat deležen. Večkrat so moje znance in tudi mene vodili na srnjaka, ki so se mu člani družine odrekli. Nepozabno so se mi vtisnili spomini, ko mi je ves radosten nad mojim uspehom ponudil zeleno vejico plena kmečki lovec, čeprav sem odstrelil srnjaka, ki je bil njemu namenjen. Poznam primer požrtvovalnega lovca, ki si je v snežnih zametih predpretekle zime ob krmljenju fazanov nakopal zavratno bolezen, ki je terjala njegovo življenje. V neposredni bližini Maribora poznam lovsko družino, ki se vse leto ubija z gojitvijo fazanov, ki jih ima v mali remizi izredno veliko število. Vsi člani, brez izjeme, so v izmenah stalno na nogah, da ugonab-ljajo roparice, vso zimo skrbno krmijo, polove dvakratno predpisano število fazanov in zamenjujejo višek za osvežitev krvi — vse zato, da prirede enkrat v letu lov na fazane, na katerega pa povabijo številne goste. Ta lov, ki traja dobro poldrugo uro, je res bogat v vsakem oziru, toda to je v tem predelu edini lov v vsem letu. Noben član družine ne sme sam na fazana in nihče tega ne poskuša. Vsi le radostno pričakujejo velikega dne, ali bolje rečeno, velike ure, v kateri jim izredni lovski užitek poplača naporno delo vsega leta. In končno zalaz, ki ga imenuje Hermann Liins v svojih spisih »kraljico lova«! V stoterih oblikah se izvaja, drugače na Dravskem polju in Prekmurju kot v Slovenskih goricah, v Halozah ali na Pohorju in na Kozjaku. Pa tudi to, kar opisujeta tovariša Svetina in Černač, je le zalaz v drugem okolju in v drugačnih terenskih razmerah. Ali si morda lovec v ravnini, v gričevju in sredogorju ne odreče neštetokrat strela na srnjaka prav tako kot Černačev koroški lovec strela na gamsa? Ali ne opazuje prav tako po ure in ure in dan za dnem svojih miljencev, dokler skrbno ne izbere in določi primerne živali za odstrel? Ali ni to idealno popolna oblika lova, ne glede na to, v kakem terenu se izvaja? Ali ne zahteva povsod treznega, strokovno temeljito podkovanega lovca in premišljenega, sigurnega strelca? Nihče ne spoznava skrivnosti narave, ki je očarljiva povsod, kjer se z njo srečujemo, tako kot lovec. Naš poseg v njeno življenje je pogosto nasilen. Vendar se v prizadevanju za popolnostjo ravnamo po pisanih in nepisanih načelih lovske pravičnosti. Ko se nam bo vsem posrečilo doseči svoj najvišji cilj, bomo dosegli etično najvišjo stopnjo in obliko ne glede na način in na vrsto lova, ne glede na divjad, ki jo lovimo, in ne glede na terenske razmere, v katerih lovimo. NEKAJ BESED O LOVSKI PRAVIČNOSTI Karel Stagoj Vsak lovec naj bi na lovu in pri vsem, kar je v zvezi z lovom, pomislil na lovsko pravičnost, ker spada tudi ta k našemu napredku. Mnogo je namreč stvari, kjer bi bilo potrebno uveljaviti lovsko pravičnost. Z nekaj besedami pa bi se dotaknil le tistih, kjer se delajo napake, ki škodujejo našemu ugledu. Pri raznih komentarjih o dogodkih na lovu in tudi na lovu samem se uporabljajo pogo-stoma razne kletve. Nemogoče je navesti vse posamezne primere, omenil bi le, da se največkrat preklinja divjad, ki ni obležala po strelu tako, kakor bi lovec hotel. Slišal sem n. pr. lovca, ki je grozno preklinjal zajca, ki ga je zastrelil tako močno, da se je po strelu valjal, naposled pa mu je zaradi njegove neprevidnosti še pobegnil ter gotovo nekje v mukah poginil. Ali ni tu lovec tisti, ki zasluži vso grajo? Res je, da se je n. pr. težko lepo izraziti o lisici, ki smo jo zalotili pri trganju zajčka, vendar moramo razumeti, da je to njen naravni nagon, največkrat pa potreba po hrani. Dostikrat se preklinja prepredenost in prebrisanost divjadi, ki dela lovcu preglavice na lovu. Tako divjad pa vendar hočemo! Čeravno je danes lisica manj vredna od zajca, je vendar lovcu v večje veselje, če upleni zvitorepko, ker je pač prebrisana. Mislim, da je čas, da taki pojavi, kjer so še, za vedno izginejo iz naših vrst. Starejši lovci bodimo mlajšim za zgled. Pri obravnavanju balistike je bilo tudi v našem glasilu že večkrat omenjeno, na kako daljavo je n. pr. strel na zajca še zanesljiv. Vendar se veliko lovcev na to niti ne spomni, kadar dvigne puško k licu. Izgovorov »bilo je predaleč« pač ne bi smelo biti. Večkrat sem že slišal, da je lovec po strelu rekel: bilo je predaleč, ustrelil sem samo zato, da bolj poka. Meril pa je po zajcu! Če streljamo samo zato, da poka, moramo streljati v zrak! Precej pušk sem že imel v rokah in jih preizkusil, ker izvršim tu in tam za uslugo tudi manjša popravila. Prepričal sem se, da je strel na zajca čez 40 korakov tvegan, ker zadene zajca le malo število šiber in še te imajo slabo prodornost. Večkrat se strelja tudi na divjad, ki je v zelo neugodnem položaju za strel ali pa v goščavi. Tako se zgodi, da se zamenja zajec za srno, ustreli se pes ali pa celo človek. Vse te nesreče bi odpadle, če bi streljali na pravilno oddaljenost in le tedaj, ko je divjad v pravilnem položaju za strel. Dostikrat se posveča zastreljeni divjadi premajhna pozornost. Lovec se navadno, če ni vidnih, značilnih znakov, zadovolji z mislijo, da je popolnoma zgrešil. Da je precej streljane divjadi ranjene, sem se prepričal, ko je pes, ki je vztrajno gonil, približno 50°/o streljanih zajcev ujel. Mislim, da je dolžnost vsakega lovca, da se do skrajnosti potrudi pri iskanju za-streljene divjadi. Večkrat sem že slišal, da je lovec, ki je divjad zastrelil, nekako tolažilno izjavil, »saj ne sme vse pasti, nekaj mora ostati za seme«. No, take tolažbe so malo vredne! Tudi ravnanje z divjadjo ni Vedno lovsko. Še vedno je premalo usmiljenja do divjadi. Navedel bom žalosten primer, ki gotovo ni osamljen. Lovec je zajca zastrelil tako, da mu je delno polomil noge. Zajec se je še s težavo odmikal pred zasledujočimi psi. Lovec pa Se ni prav nič potrudil, da bi zajca z naslednjim strelom umiril, temveč je hladnokrvno čakal, da pridejo psi in opravijo svoje. Pse je začel razganjati šele tedaj, ko se je zbal, do bodo psi zajca preveč raztrgali. Po mojem mnenju to ni lovsko! Čital sem sicer v knjigi Naš lov, naj bi se psom pri vaji nalašč zastrelilo zajca, tako da pes živega ujame. Prepričan sem, da bo pes pri svojem delu imel dovolj priložnosti, ujeti žive zajce, ki niso bili namerno zastreljeni. Zavedati se moramo, da je divjad že tako žrtev našega veselja. Zato smatram, da je pač dolžnost vsakega lovca, da ranjeno divjad brez obotavljanja reši muk. Kako se posamezne vrste divjadi umirijo, je dovolj nazorno povedano v isti knjigi. STREL S ŠIBRAMI NA BEŽEČO IN LETEČO DIVJAD V BESEDI IN SLIKI D i n k o Ko gremo lovci na lov, moramo vedeti, kako naj streljamo in kaj streljamo. Od vsakega lovca moramo zahtevati, posebno še pri skupnih lovih, predvsem veliko previdnost. Večkrat obračajo lovci vso pozornost na divjad, ne pomislijo pa' da povzročijo z nepazljivim ravnanjem z orožjem vsaj kako nerodnost ali nevoljo, če že ne nesreče. Pod nobenim pogojem ne smeš streljati, če nimaš pred seboj jasne slike terena. Pri vsakem lovu je možnost nesreče. Računati moraš, da kdo stoji ali čepi za grmom ali za drevesom. Ni se zgodilo samo enkrat, da je namesto divjadi obležal človek. Posebno bodi pazljiv v bližini javnih potov ali naselij. Preglej vso okolico, preden streljaš. V bližini ljudi streljaj, ko z vso gotovostjo ugotoviš, da ne more biti kdo obstreljen. Posebno pazljiv bodi v megli ali ko sneži. Računaj tudi, da se na zmrzlih ali kamnitih tleh šibre odbijejo in povzroče lahko nesrečo. Lovec, ki zaradi svoje lahkomiselnosti povzroči nesrečo, pride navzkriž z zakonom. Odgovoren je za škodo seveda sam. Lovec, ki površno strelja na divjad, ni human. Obstreljena divjad v mukah pogine in postane plen roparic. Takšnim lovcem manjka potrebna lovska izobrazba. Lovec-začetnik se mora streljanja najprej naučiti. Zato je treba vaje, pa ne vaje na lovu na živo divjad. Učiti se je treba pred lovom, najbolje na strelišču, kjer imajo za vajo umetne bežeče zajce in leteče glinaste golobe. Za strel s šib rami je treba mnogo vaje, ker streljamo s šibrami skoraj vedno na premikajoči se cilj. Uspeh je odvisen od hitre odločitve in hitrega strela. Pri vajah naj se lovec nauči, da hitro napolni in izprazni puško. Paziti mora, da uporablja le smodnik, ki ustreza zgradbi puške. Važno pravilo je tudi: »Najprej dobro pomeri, potem streljaj!« V glavnem razlikujemo strel na prečno letečo in bežečo divjad, strel na divjad, ki se oddaljuje od strelca, strel na divjad, ki se približuje strelcu in strel v višino. Pri lovu na perutnino nastopajo kombinacije vseh štirih načinov strela. Zato mora lovec zelo hitro presoditi vsak primer in predvsem poznati naslednja temeljna pravila: a) Strel na zajca, ki teče mimo nas, je najlažji, ker odmerimo samo razdaljo. Ta strel je naj učinkovitejši, ker nam nudi zajec največjo površino. Pravila so: do 20 m razdalje merimo pred glavo, pri 25 m razdalje merimo pred zajca za pol. dolžine zajca, pri 35 m razdalje merimo pred zajca za eno dolžino zajca, pri 40 m razdalje merimo pred zajca za eno in pol dolžine zajca, če ta beži z največjo brzino. b) Če teče zajec proti nam, merimo pod noge; strel od spredaj je opravičljiv samo pri razdaljah do največ 35 m. c) Pri strelu od zadaj merimo na uhlje. Največkrat merimo v teh primerih prenizko. d) Lahek je strel na perjad, ki leti mimo nas, posebno če leti proti levi strani. Važna je hitra presoja oddaljenosti in hitrosti perjadi. Na jerebico, ki leti srednje hitro pri razdalji ca 35 m, merimo 1 m pred njo. Na jerebico, ki leti zelo hitro, je treba meriti 2 m pred njo. Posebno poudarjam, da nikoli ne streljamo v jato; vedno skušamo upleniti posamezno jerebico! g) Če leti jerebica višje od nas, kar je skoraj vedno, kadar perjad splašimo, moramo meriti pred njo. Če se spušča perjad s hitrostjo navzdol, moramo meriti pod njo. h) Če leti proti lovcu, je strel najtežji. V tem primeru moramo zakriti cilj s puško. e) Če se perjad oddaljuje od strelca, je potrebna največja brzina. Če leti jerebica v višini strelca naravnost od njega, merimo naravnost nanjo. f) Če leti jerebica hkrati na stran, merimo malo pred njo in ji skušamo odrezati pot tako, da streljamo v smer njenega leta. i) Strel v višino je zelo težak, ker zahteva precejšnjo gibčnost. Tudi v tem primeru odmerimo primerno razdaljo. M Morda bo eden ali drugi menil, da so te vrstice odveč, češ, saj je bilo o tem že veliko povedanega in pisanega. Iz svoje prakse na lovih pa vem, da so zgrešeni streli že veliko lovcev zelo presenetili. »Saj sem dobro pomeril, pa čudno, da nisem divjadi pobral«, takih tarnanj je precej. Članek s slikami je predvsem napisan za naše mlade lovce. Preberejo naj pa še članek dr. Franceta Avčina »Nekaj o strelu s šibrami na gibajoče se cilje«, ki je izšel v Lovcu 1949. leta, ter razpravo »Pripomočki za lov« v knjigi Naš lov II. Dober pogled, lovski blagor! LOVEC V MESECU OKTOBRU Lenart Z.-Podjelovčan V mesecu oktobru, ki ga vsak lovec nestrpno pričakuje, se začno skupni lovi, tako imenovane brakade. Lahko zapišem, da se pri nas večina lovcev lovsko izživlja prav na teh lovih. Zanimiv potek brakade v jesenskem gozdu nudi obilo užitka. Sicer je v naši zeleni bratovščini nekaj lovcev, ki so proti brakadam, vendar pa njih stališča lahko zagovarjamo samo v nekaterih primerih. Lovišča so namreč zelo različna tako glede na vrsto divjadi kot tudi na vrsto terena. V izrazito srnjih ali jelenjih loviščih, kjer to divjad lahko lovimo brez pogonov s psi, oziroma jo na brakadah sploh ne smemo streljati, brakade niso umestne, čeprav je v lovišču tu pa tam tudi kak zajček ali lisica. Pogon takemu lovišču bolj škoduje kot koristi. Nasprotno pa je zlasti v gozdnih predelih, kjer prevladujeta zajec in lisica, brakada enkrat na leto primerna, saj je tudi skoraj edini uspešni način lova. Z brakadami pa moramo tudi v takih loviščih prenehati, če imamo prenizek stalež. Seveda ne prirejamo brakad v nižinskih loviščih, kjer je pretežno polje. Dejstvo je, da so prav skupni lovi, ki so že tako omejeni na kratek čas, med lovci najbolj priljubljeni. Zato se jih prav radi udeležujejo. Pravemu lovcu, ljubitelju narave, nudi že sam jesenski gozd poseben užitek. Ko pa se v njem oglasita še lovski rog in ubrano zvenenje goničev, se počuti bolje kot kjer koli drugje. Če ob vsem tem priteče po šumečem listju ali tihi gozdni stezi zajec, pride na svoj račun tudi lovska kri. Lisica, ki jo lovec z dobrim strelom položi na dlako, pomeni višek zadovoljstva. Da bodo skupni lovi v vsakem pogledu vzorni in uspešni, morajo biti pravilno organizirani in vodeni. Zato mislim, da ne bo odveč, če podam nekaj napotil in opozoril, ki jih je treba vsekakor upoštevati in se po njih ravnati. Brakado naj organizira in vodi lovovodja, ki mora biti izkušen lovec. Predvsem mora te- meljito poznati revir, kraje, kjer je divjad, in njene stečine. Udeleženci skupnega lova morajo biti disciplinirani, odredbam in navodilom lo-vovodje se morajo brezpogojno pokoriti. Ves potek priprav za brakado in brakade same naj bo praviloma takle: Napovedani dan in kraj lova naj se pravočasno sporoči vsem lovskim upravičencem, ki jim je treba javiti tudi ■ mesto in uro sestanka. Član družine oziroma povabljeni gost mora izostanek lovovodji sporočiti in navesti vzrok izostanka. Na kraj sestanka je treba priti pravočasno, kajti tudi za lovce velja rek, da je čas zlato. Zamudniki, ki pridejo, ko se pogon že vrši, morajo počakati, da se pogon konča, nato naj se javijo lovovodji. Ko so ob določenem času lovci in gonjači s psi zbrani, jih lovovodja pozdravi. Pove, kje in kako se bo lovilo in kaj se sme streljati. Nato opozori na varnostne mere. Puške se morajo nositi, tudi če so prazne, vedno le z navzgor obrnjenimi cevmi. Puške se smejo polniti šele na stojišču, po končanem pogonu pa takoj izprazniti. Te stvari je treba povedati, ker so nekateri lovci zelo pozabljivi, nesreča pa nikoli ne počiva. Važna stvar je razporeditev lovcev na stojišča in sicer vsakega posameznika. Najbolj pravično je, da lovci stojišča žrebajo. Tako ni osnove za morebitne očitke, da imajo posamezniki posebne pravice. Če je na isti dan več pogonov in se stojišča menjajo, naj pri drugem pogonu zasedejo lovci stojišča od zadnje številke nazaj, pri tretjem pogonu zopet od prve naprej in tako dalje. Slednjič da lovovodja navodila še gonjačem. Pove naj jim, kje in kako naj poteka pogon ter določi čas za začetek in konec pogona in kraj zbirališča po končanem pogonu. Po izvršenem žrebanju odidejo lovci takoj na določena stojišča. Če jih ne vodi lovovodja sam, poveri to nalogo drugemu izkušenemu lovcu ali lovskemu čuvaju. Med potjo na stojišča, zlasti v bližini okoliša, določenega za pogon, morajo biti lovci popolnoma tiho. Lovec, ki je prišel na svoje stojišče, naj zaradi reda, varnosti in uspešnega poteka pogona upošteva tole: 1. Najprej ugotovi, v katero smer lahko brez nevarnosti streljaš; pri tem upoštevaj lovce na sosednjih stojiščih; 2. ko se pogon prične, bodi povsem miren in kolikor mogoče prikrit; puško imej pripravljeno za strel; ne kadi, ne jej in ne pij, kajti prenekatera lisica se je že izognila lovcu, ko ji je veter prinesel v nos sumljivi dah tobaka, ali pa se je srečno izmuznila mimo njega, ker je imel v rokah namesto puške le klobaso in kruh ali steklenico z žganjem; 3. preden skriviš usodni kazalec, se vedno prepričaj, na kaj streljaš; vedno imej pred očmi že številne hude posledice nepremišljenih strelov; 4. streljaj vedno le na divjad, ki jo je v tistem pogonu dovoljeno streljati, in samo na razdalje, ko je možnost smrtnega zadetka največja; 5. stojišča ne zapuščaj, dokler nisi odpoklican; 6. po končanem pogonu javi lovovodji vse strele, na primer: Streljal sem enkrat, dvakrat na to žival in jo pobral ali: Streljal sem enkrat, dvakrat, trikrat na to žival, pa sem jo zgrešil, morda zastrelil, ranil. Vse našteto je za lovca, ki hoče biti v vsakem pogledu discipliniran in pravičen, neob-hodno _ potrebno, pa tudi umevno. Vendar se pri tem mnogo greši. Predvsem se dostikrat zgodi, da lovci oddane strele zataje. To je popolnoma napačno. Staro pravilo je, da ni takega lovca, ki bi vedno pogodil, pa tudi takega ne, ki bi zmeraj zgrešil. Prijava strelov je važna tudi zato, da se ranjena divjad pravočasno poišče. Ob zaključku brakade se zberejo vsi lovci in gonjači. Plen polože v vrstnem redu po tleh, da ga vsi ogledajo in tako nekako počaste. Ob tej priložnosti naj lovovodja ugotovi končni uspeh brakade, pri čemer morebitne nepravilnosti tudi lahko graja. Končno naj omenim še »zadnji pogon«, ki je po tradiciji nekak sestavni del brakade in povečini še v navadi. Ta sestanek v gostilni, kjer lovci analizirajo potek brakade, ugotove pomanjkljivosti, izmenjajo svoje misli itd., je vsekakor koristen in umesten. Tudi šaljivi dovtipi so dopustni. Ob taki priložnosti se izvrši tudi lovski krst, če je zanj kaj kandidatov. Nikakor pa se ne sme »zadnji pogon« razviti v pijančevanje ali celo prepire. To bi bilo za lovce zelo nečastno. Vsak tak primer in njih povzročitelje je treba strogo grajati. Toliko torej o brakadah, ki so v glavnem ob nedeljah in drugih dela prostih dnevih, ko je možna številna udeležba lovcev. Brakade ob drugih dnevih, ki se jih udeležujejo le manjše skupine lovcev, niso upravičene, ker na takih lovih divjad samo preganjamo in vznemirjamo. Za lovce, ki imajo tudi sicer dovolj časa in priložnosti za lov, pa tudi za vse tiste, ki nimajo radi brakad, je v oktobru dovolj možnosti tudi za druge love. Srnjak si je od prska že opomogel in še nosi svoj naglavni okras. Kdor ima še odstrel, naj počaka rogača ob kaki poseki ali košenici. Isto velja za srne. Odstrel slednjih je koristen in potreben posebno tam, kjer ni pravilnega spolnega razmerja. Poudarjam pa, da načelno srn-vodnic ne streljamo. Tudi za lov na gamse je oktober, ko so v gorah vremenske razmere navadno še ugodne, primeren čas, čeprav dlaka za čop še ni dorasla in tudi še ni najlepša. Gozdni jereb še vedno rad pristaja na klic. Ptič je v oktobru najlepši. Docela je že prebarvan, zimsko perje mu je že zraslo. Zaradi močne operjenosti ob spreletu hrupno zabrni, da ga čuje tudi na pol gluho lovčevo uho. Ker so poljski pridelki povečini pospravljeni in je tudi vročina že popustila, je oktober najprimernejši čas tudi za lov na jerebice in fazane. Konec meseca se pojavijo v večjem številu pri nas kljunači. Tudi lov s psom ali pa s ča- kanjem ob večernem spreletu na te dolgokljune je lep in zanimiv. Pri vsej bogati izbiri lova pa ne pozabimo na dolžnosti, ki jih imamo do lovišča. Za zimsko krmljenje je treba nabrati žira, kostanja in drugih gozdnih plodov. Vse to shranimo na suhem in zračnem prostoru. Krmišča, ki smo jih napravili za fazane, je treba začeti oskrbovati! Še zmeraj je primeren čas za lov s sovo na skobce, vrane in druge škodljivce. Mimogrede posvetimo tudi kakemu po divjadi pohlepnemu mucu ali kužetu. Z lovske razstave lovske družine Radovljica Sredi poletja, 18. julija, je priredila lovska dru--žina Radovljica lovsko veselico. Družina pa se ni .pripravljala samo nanjo, isti dan je odprla v fiz-kulturnem domu tudi lovsko razstavo. Razstava, ki je imela predvsem .poučno-vzgojni namen, je v sedmih oddelkih prikazala naše koristne ptice, pernate in dlakaste škodljivce, divje kure, divjega prašiča, srnjad, močvirnike, v 7. oddelku pa lovišče in lovce. V sedmem oddelku, ki ga prikazuje gornja slika, je bila pregledna karta lovišča družine Radov- ljica. Na njej so bili vrisani najpoglavitnejši zastopniki divjadi, ki živi v njenem lovišču. Ob njej je visela preglednica članstva lovske družine, zraven nje pa karta, ki je prikazala, koliko nezaščitene divjadi oziroma škodljivcev je lovska družina uplenila v zadnjih sedmih letih (12 divjih prašičev, 34 jazbecev, 85 lisic, 670 vran, srak, šoj in drugih ujed). Skupina 9 slik je prikazovala sodelovanje radovljiških lovcev pri Titovi štafeti v lanskem in letošnjem letu. Seveda je bila v tem oddelku razstavljena tudi lovska literatura, iz katere se lovec uči in izobražuje. LOVEC IN NARAVOSLOVNI MUZEJI Ob tednu muzejev od 9. do 10. oktobra Ze staro je spoznanje, da je človek izšel iz narave, katere najvišjo tvorbo predstavlja; od tod naša navezanost na nepokvarjeno naravo, ki jo občuti zlasti lovec. Prvotni človek je v naravi iskal le materialne koristi: hrano, obleko, orodje itd. Kasneje so se z razvojem kulture tem potrebam pridružili še drugi odnosi do narave: znanstveni, etični in estetski, danes celo zdravstveni. Iz zgodovine vemo, da so posvetni in cerkveni velikaši že v najstarejših časih zbirali v svojih dvorcih lovske trofeje v svoj ponos in v spomin na razburljive lovske doživljaje. Sčasoma so se trofejam začeli pridruževati tudi drugi, zlasti redkejši predmeti iz živalskega, rastlinskega in tudi rudninskega sveta. Ni dvoma, da so že te preproste, brez posebnih načel urejene zbirke poživljale zanimanje za naravo in poglabljale znanstveni in raziskovalni smisel zbiralcev in gledalcev. Prave muzeje, namenjene tudi širši javnosti, pa poznamo šele izza renesančne dobe, torej šele nekaj stoletij. Bil je to čas, ko so v človeštvu zahodne Evrope ponovno oživeli ideali klasičnih narodov, zlasti starih Grkov, o kultu narave, ki jo je srednji vek preziral. Izraz »muzej« (museum) pa je grški in pomeni hram, posvečen muzam, boginjam znanosti in umetnosti starih Grkov. Pripomniti je treba, da so bili — v skladu z razvojem družbenih razmer — muzeji še skoraj do na j novejšega časa v rokah fevdalnih in meščanskih mogotcev in da je imel povprečni državljan od njih le malo koristi. Danes so se razmere pri nas in drugod temeljito spremenile. Sodobni naravoslovni muzej, ki ga vzdržuje družba (v inozemstvu so poleg takih tudi zasebni muzeji), ima prvenstveno družbeno vlogo. Njegov namen je, da zbira, znanstveno raziskuje in ohranjuje prirodnine določenega ozemlja, morebiti tudi vse zemlje, in da nudi vse to gradivo za proučevanje ne samo strokovnjakom, ampak zlasti tudi najširšim ljudskim plastem. Današnji muzeji imajo torej veliko znanstveno in splošno izobraževalno nalogo, važni pa so tudi v gospodarskem in tujsko-prometnem oziru. Svoj namen pa more muzej doseči samo, če javnost pozna njegovo važnost in če vse bogastvo, ki ga ji nudi, tudi resnično izkorišča. Da se naše delovno ljudstvo temeljiteje seznani s pomenom muzejev zlasti za njegovo kulturno rast, so dnevi od 3. do 10. oktobra t. 1. v vsej naši državi proglašeni za teden muzejev. Pravemu lovcu, ki je predvsem ljubitelj in čuvar narave, ni potrebno široko utemeljevati važnosti naravoslovnega muzeja, o katerem tu v prvi vrsti govorimo, čeprav se živo zavedamo tudi pomena muzejev nasploh. V naši ožji domovini imamo poleg naj večjega naravoslovnega muzeja v Ljubljani še več drugih, ki so prav tako vredni obiska in študija. Za nas lovce je zlasti važen lovski muzej v Bistri pri Vrhniki. Če sicer ne, naj se vsak lovec vsaj v teh dneh potrudi do najbližje naravoslovne zbirke, kjer bo ugotovil, da je bogastvo žive in tudi nežive narave za najboljšega strokovnjaka neizčrpno; njegova ljubezen do narave in domovine pa se bo utrdila in poglobila. Zbirke sesalcev in ptic naših muzejev so predvsem rezultat truda in požrtvovalnosti naših lovcev. Vsi želimo in pozivamo tovariše lovce, da to tradicijo ohranijo ter se ob vsaki priložnosti spomnijo naravoslovnih muzejev z darili in obvestili. Naravoslovni muzej v Ljubljani Ris v ljubljanskem naravoslovnem muzeju; ris je živel v Sloveniji še okrog 1850. leta 13. avgusta je bilo naknadno poslanih za rastavo v Diisseldorfu še 5 srnjačjih rogovij: dvoje iz Bele Krajine, dvoje s Snežnika in eno iz lovišča Vič pri Ljubljani. Trofeja iz Viča (uplenitelj Vladimir Pleničar, 8- VIII. 1954, fotografirana tudi posebej) bo resen konkurent trofejama Nikole Mihajloviča in T. Hafnerja OBISKAL SEM GORJANCE France Cvenkel Čeprav sem Rakošetovo pismo že večkrat prebral, sem ga med vožnjo še nekajkrat potegnil iz žepa. Čim bolj se je pod kolesi železniškega voza krčila razdalja med menoj in dolgim, temnim hribovjem, tem določneje sem med vrsticami prijateljevega povabila doživljal čas pred petnajstimi leti, ko sem bil po službeni potrebi pahnjen izpod gorenjskih skalnih velikanov v naročje Gorjancev med tamkajšnje revno, a dobro ljudstvo. Vživel sem se takrat v Gorjance, spoznaval sem jih, a spoznal jih nisem in prav zato sem jih vzljubil. Koliko Trdinovih stavkov iz Bajk in povesti je postalo tudi zame resničnih in doživetih. Ob mnogočem sem prišel do zaključka, da takih bajk in povesti Janez z Gorenjskega nikjer drugje na Slovenskem ne bi mogel najti in ustvariti kot v Gorjancih. In kaj drugega je oblikovalo pisatelja in slikarja Friderika Gagerna, ki je ponesel slavo o naši divjadi tja onstran Berlina — kot Gorjanci? Kajti Gorjanci so svojevrstni, še neproučeni v geološkem, rastlinskem, živalskem in zgodovinskem oziru. Tam so cvetoče košenice, ki jim je človeška roka že pred stoletji sredi pragozdov pripravila prostor. Cvrčeča murnova pesem na večer v milijonskem zboru preplavlja pisani hrib in dol, da sredi poletja nehote doživljaš pomladno noč. Samo dve sto ali tri sto metrov niže so na Krškem polju že omlatili žito in Brusničani so že pozabili, koliko hrustavk so spomladi prodali, ko je samotni popotnik, namenjen onstran na Hrvaško, odložil težko bisago pod divjo češnjo. Sladki rdeči ali črni sadeži so se mu ponujali, da ni mogel mimo. Če je imel srečo, je naletel sredi gozda ali košenice na drevo, katerega sadeži so bili še slajši in prav tako debeli kot cepljenke. Nič hudega, če jih je polovica ali več popadala na tla. Divji prašiči in jazbec so bili hvaležni za sladko, jedačo. Najbolj polne in najslajše so bile češnje seveda v vrhovih. A krokarji so godrnjali, ko so te videli, da lomiš češnjeve vrhove. Če pa si se bal za hlače in ti je želodec skozi oči poželjivo gledal v rdeče zapeljivke in si bil blizu Miklavža pod Trdinovim vrhom, si stopil k Hudoklinu. Prislonil ti je lestev k hrustavki na svojem vrtu, pa si se še v avgustu lahko nazobal debelih gorjanskih cepljenk. Sicer pa nisi smel gledati samo kvišku; za hlačnico te je zgrabila trnjeva veja. Glej jih, maline! Če si imel še kaj prostora v želodcu, kar po njih! Morda si imel celo posodo s seboj? Pohiteti si moral, dokler nabiralci niso zapazili še te poseke, ki je bila vsa rdeča od sladkih sadov. Saj si že slišal fante in dekleta! Nedelja je bila in kar mrgolelo jih je onstran v mali-novju. Prsti so se ti potem že kar lepili od sadnega sladu, pa si se še stegoval pod grm. Kakšne debele, rdeče jagode! Ponujale so se ti vse poletje in če si vedel za prostore, si jih lahko nabiral še v oktobru. Zakaj si se potem čudil, če so bili polhi tudi sredi poletja debeli kot pujski! Po sladkem in mastnem si bil seveda žejen. Pa je bilo dobro, da ni bilo studenca v bližini. Razneslo bi ti trebuh, tako bi treščilo. Ni bilo torej treba misliti na vodo v Tisovcu, na Stinčki pri Pogajni jami, na Keserskih blatih, kako daleč globoko pod teboj šumi Kobilski potok in da je do Gospodične še dobro uro. Če si mislil zapustiti Gorjance in preko Hrušice kreniti proti mestu, si zdržal do Gabrske gore! Kaka zidanica je bila gotovo odprta. Gostoljubni Gabre ti je ponudil kozarec precej kislega vinca, da nisi žejen zapuščal gorjanskega sveta. Da, na vsem Gorjanskem, ki se dviga in vleče od Save pa tja do Bele Krajine, je voda dokajšen problem. Danes mora že učenec četrtega razreda osnovne šole vedeti, da so Gorjanci del Slovenskega Krasa oziroma Dinarskega gorstva. Saj je tod mnogo značilnih kraških vrtač in nekaj podzemskih jam. Sicer je pa gorjanski podzemski svet še prav malo raziskan. V Gorjanskem jezeru pri Miklavžu poleti večkrat še toliko vode ni, da bi si divji merjasec omočil ščetine. V deževju, posebno jeseni, pa voda vre iz zemlje, ko da bi prekipevala iz prepolne podzemske jame. Tudi vsak Gabre ve, da stoji del Gabrja nad večjo podzemsko jamo. Kljub krasu pa je za Gorjance značilna izredno bujna vegetacija kot tudi za ves obsavski pas Dinarskega gorstva. Čim severneje greš, tem višja in gostejša je podrast, ki jo sestavlja najrazličnejše rastlinstvo. Nič posebnega ni, če te pri prerivanju skozi goščavo opeče kopriva prav po nosu ali ušesih. Kjer pa je sekira podrla bukve nad pritlikavjem ter napravila pot soncu, tam zdivja podrast v nepredirno goščavo. Pa pojdi v tako, posebno poleti, za divjimi prašiči! Ta tla še najmanj prijajo iglavcem, čeprav so zastopani vsi od macesna do jelke. Po značilnih lišajih na deblih in vejah pa takoj ugotoviš, da se borijo s težavami. Medtem pa bukev divja v šir in višino. V tilniku ti zapokajo vretenca, ko se s pogledom vzpenjaš pod vrh, da bi opazil črno žolno, ki že pred lovom vpije: kri, kri. Tudi dvajset metrov drv utegne dati eno samo tako drevo. Ni čuda, če raste srnjakom ob tolikšni rastlinski izbiri rogovje kot konoplja. Friderik Ga-gern je s čopičem in pisano besedo proslavljal to rogovje in njegov sloves zanesel v evropsko lovsko književnost. Hudomušni gostilničar Nace pri Miklavžu je na ta račun »prepričal« že nekaterega lovca, da ima zgoraj v kamri sedem-inštiridest centimetrov visoko rogovje srnjaka, ki je tehtal čez štirideset kilogramov. Ko ugasne v Hudih pečeh poslednji slečev cvet ter oberejo jerebi, kosi in brinjevke bezeg in jerebiko, merjasec pa zadnjič v letu razrije košenico, kjer so bile pred sto leti še uskoške njivice, potegne preko Gorjancev hladen jesenski veter. V Polčjeh zaječi med debli in zapoka, ko da bi se podirala gora. Ogromne bukve po večstoletnih spopadih z vetrovi omagajo in se mrtve zrušijo v vznožje svojih sester. Bobneče slovo od življenja in hrumeči pogovor orjakov z vetrovi je čudovita resnica iz bajke, ki pa jo doživi le tisti, komur sta duša in srce uglašena v gozdnih samotah. Ko pa razpne nad belimi samotami Morana črna krila in se krokar krohota nad sivimi lesovi, tedaj privlači nase oko samotnega lovca grmičje božjega drevca. Sredi svetlikajočih se temnozelenih listov rde rubini kot zarja pred dnevom, kot upanje na pomlad. . . . Pomlad je prišla. Na strehah se je komaj stalil sneg, ko je četa italijanske vojske obkolila šolo. Z o klen j enimi rokami sem le s težavo poveznil na glavo lovski klobuk z vejico božjega drevca za trakom. Pod vasjo smo za hip postali, da si je poveljnik čete nažgal cigareto. Koraki so onemeli, iz vasi pa se je odtrgal jok otrok in odraslih. Pogledal sem Miloša, ki je z lisicami na zapestjih stal ob meni — in ni nama bilo hudo, kajti ljudje izpod Gorjancev so bili z nama. Moral sem se ozreti: Nad borno vasjo so se kot uskoški uporniki dvigali v mar-čevo jasnino hrbti Gorjancev in me vabili. Srce se mi je trgalo, ob gabrski cesti je krvavelo vres je. Dvanajst let je že minilo, ko sem se poslovil od njega. * Še preden se je avtobus ustavil, sem spoznal na križišču človeka v gozdarski obleki. »Zdravo Rakoše, zdravo Jože!« Le to sem rekel in hvaležno stisnil roko, ki mi je v novomeške zapore po nevarnih ovinkih prinašala hrano. Iz njegovega pogleda pa je zasijala prijateljska zvestoba, ki naju je združila na lovskih pohodih po gorjanskih pobočjih. »Jože, praviš, da bomo v Gorjancih lovili prašiče?« sem ga vprašal, čeprav sem trdno ver- Pogled na Trdinov vrh Foto Micka Cvenke-I jel njegovim napisanim besedam o srečanju s ščetinarji. Kdo izmed lovcev od Novega mesta tja do Brežic bolje pozna prašiče kot Rakoše? Če bi delal zareze v kopito svoje puške, bi mu ostalo le še malo prostora: devetinosemdeset jih je že položil na ščetino. Ne pravijo mu zastonj prašičja smrt. Najbrž je bil Rakoše prvi, ki je v Gorjancih prevrnil merjasca. Kri gorjanskih divjih prašičev ne izvira toliko iz rodov iz Valvazorjeve dobe kot iz pomlajene generacije, katere začetek je bila svinja z mladiči, pripeljana 1913. leta iz Nemčije v ogrado graščaka Gorianya, lastnika lovišča Radoha na južnih Gorjancih. Tako so pravzaprav Gorjanci začetek našega pomlajenega prašičjega rodu, ki kaže posebno v zadnjih letih izredno življenjsko silo. Toda šele 1930. leta je gozdar Zemljak kot prvi zapazil nove prebivalce tam okrog Trdinovega vrha. Ker je brusniški župan razpisal še posebno nagrado na prašičje glave, je stopil za njimi tudi brezposelni delavec Rakoše. Do 1931. leta so že trije padli pod ognjem iz njegove puške, dva mladiča je pa kar živa v vreči prinesel domov. Prvi je kmalu poginil, drugi pa se je prav dobro počutil pri županu Gazvodi v Gaberju. Posebno prijateljstvo je sklenil s psom ovčarjem in z njim tekal po vasi. Bil je še dokaj olikan, le žensk ni trpel. V jeseni, ko se je že prebarval, pa se je na domačem skednju nažrl preveč prosa in poginil. Šele med zadnjo vojno so napravili prašiči invazijo v obširne Krakovske gozdove; prej so se tam pojavljali le kot prehodni gostje. Sa- mo na lovih, ki jih je tamkaj vodil Rakoše, je padlo osemnajst črnih oračev. V prijetnem kramljanju smo zvečer prišli na Opatovo goro. Drugi dan pa so že pred četrto zjutraj zaropotala lesena vrata na seniku poleg Doma na Polomu. Gozdovi in košenice so še spale, Rakoše z lovskimi tovariši Kuntaričem, Filipčičem in Štefaničem pa je bil že pripravljen za odhod. Krenili smo v jutranji hlad proti drugemu oddelku državnih gozdov. Tri nas je postavil na stojišča, Štefaniča — bivšega lovskega čuvaja, ki je prav tiste dni obhajal obletnico, ko mu je divji lovec odstrelil desno roko — pa je vzel s seboj. S praznim nahrbtnikom sem izoliral skrajni del hrbtenice od hladnega kamnitega sedeža in zapiral srednje prihode. Zaradi nizkega, gostega bukovja je jutro upravičeno z zamudo pogledalo v goščavo. Pod menoj je prepeval na vse kriplje jereb, kot bi se pripravljal na svojo jesensko sezono. Gori v bregu je zašumelo listje in po veliki beli repni konici sem spoznal lisjaka, ki se je varno umikal pred dnevom v goščavo. Komaj je šum za njim utonil v globeli, me je neprijetno udarilo po bobenčkih, da sem se sunkovito dvignil: Tam onstran Globočic sta dva psa vzdignila divjad. Odprl sem polrisanico in zamenjal šibre za prašiče s pasjimi. Gonja se mi je namreč bolj in bolj približevala in po laježu sem spoznal, da bom imel opravka z »nekrščenimi« cucki. Pa je hajka zavila niže po pobočju in se ustavila pri Filipčičevem stojišču. Prebrisana psa pa sta pravočasno opazila nevarnost in lovca iz kritja še pošteno oblajala. Potem tišina, a le nekaj minut. Doli nad cesto je počila Rakošetova mavzerica. Čuden nemir je napolnil goščavo. Napel sem oba petelina. Preizkusil sem še enkrat smer zračne struje. Ovohali me ne bodo, če se bodo držali Rakošetovih kažipotov. Pod Kuntaričevim stojiščem je rahlo zapokala hosta. Tam se je moralo nekaj vrteti. Žival je izbirala smer prehoda, pa ji je najbrž veter prinesel v nosnice človeški dah. Nato je pričelo šumeti nad menoj. Skozi množico bukovih in smrekovih debel sem videl le kakih petdeset korakov predse. Po lomastenju sodeč, se je pomikalo proti meni nekaj težkega, ogromnega. Tedaj je izza roba goščave zrastel sivkastočm orjak, ob njem pa še manjši in potem vrsta pisanih prascev. Spremljal sem prvega, največjega, in želel, da bi se ustavil. Kot bi ga zadržala moja misel, mi je nastavil pleča na štirideset korakov. V trenutku, ko je preizkušal zrak, je bila risana cev že naravnana na njegovo srce. Petelin se je sprožil, a — kot zakleto — krogla ni hotela iz cevi. Takrat me je zmedlo. Pozabil sem, da imam v levi cevi še vedno šibre za psa — in sem z njimi užgal. Žival je kot nora planila, jezno zapuhala ter v divjem diru tekla mimo mene in Filipčiča, ki je pahnil mednjo na komaj deset korakov šibre in kroglo. »Prekleta smola, pa naj kdo reče, da je ni! Vsa povojna leta mi krogla ni odpovedala, pa mi odpove sedaj. In taka priložnost!« Potegnil sem naboj iz cevi in ga zagnal, da ga hudič ne bi več našel. Pogon je bil končan. Uspeh: skromne kaplje krvi. Jeza me je še vedno grabila za grlo, da nisem hotel povedati svoje zgodbe tovarišem. Rakošetu sem šele na povratku povedal resnico o svoji smoli in nerodnosti. Ko sva se bližala Domu na Polomu, nama je že od daleč mahala moja ženka, ki sem jo seveda tudi prignal na češnjevo in malinovo pašo, in poredno vprašala, če sva namesto ščetin prinesla res samo kocine? Za večerjo kajpak ni bilo svinjske pečenke, pač pa podivjani domači Bandljevi kunci v omaki. Toliko časa smo jih podili po krompi-riščih okrog doma, da sta dva padla pod streli, eden pa od strahu. Da pa jih je še nekaj ostalo pri zdravju na svobodi, gre zahvala samo hišnemu Bobi ju, ki se je kar na lepem šel ženit v dolino k šekasti psici. Tak je bil polom na Polomu. * Ni res, da nas je preplašila vest o medvedu, ki je prišel trest češnje in brat maline na Opatovo goro, ker smo že po nekaj dneh Jože in jaz z ženo odšli novim doživljajem naproti. Ra- dovednost za sledovi nas je vodila po lovskih stezah Ravne gore in Špilerjeve špice, kjer je bilo prvo taborišče gorjanskih partizanov. Čudili smo se pragozdu Pendirjevke in ob Miklavževi cerkvici sočustvovali z reliefom Janeza Trdine, ki mu je menda zaradi odtrganega strelovoda na zvoniku strela odbila nos. Toda čim bliže smo bili Trdinovemu vrhu, tem manj življenja je bilo čutiti na košenicah, posekah in v goščavah. Nekateri najboljši predeli so prazni. Medtem ko se število srnjadi na Opatovi gori po vojni iz leta v leto veča, v predelih ob naši poti pada. Vsega, da je tako, niso krivi samo sosedje iz Žumberka, čeprav večkrat prekoračijo republiško mejo ter s psi in šibrami udrihajo po vsem, kar diši po mesu. Zajci imajo srečo, da so garje in steklina obračunale z lisicami. Zlepa še nikjer nisem videl toliko lisičjih sledov kot v začetku vojne na Gorjancih. Tedaj sva z Rakošetom imela dovolj bogate zabave, saj sva nekaj lisičjih kož prodala Italijanom po pet sto lir, kar je bila moja mesečna plača. Jerebov je razmeroma precej, saj jim je miza tod bogato pogrnjena. Prepričan sem, da spomladi nekje nad Kobilami poje tudi veliki petelin. Rakošetu je tam že nekajkrat izpod nog sfrfotala kokoš. Kuna in divja mačka se z neredkimi divjimi lovci kosata v krvoločnosti. Med je najboljša vaba za kune, pravi Rakoše. Zanimiva je tudi njegova zgodba, kako je ujel živo kuno in živo divjo mačko. Zlatica se je tako privadila nanj, da je še na razstavi v Novem mestu vpričo številnih radovednežev dokazala, da ni pozabila njegovega glasu, čeprav sta bila ločena že skoraj mesec dni. O polhih letos ni duha ne sluha. Le redke polšine kažejo znake življenja. Najbrž so se prenajedli češenj in malin, obupali zaradi slabih žirovih letin ter se preselili. Ko so nas steze vodile zdaj po naši, zdaj po hrvaški strani in smo naleteli na pogorišča, kjer so Žumberčani na ražnju pekli jagnje ali prase, mi je zadišal polšji golaž, ki ga zna Rakoše odlično pripraviti. Toda to je bil samo spomin. Požrli smo sline in stopali naprej. Tudi golobov duplarjev je iz leta v leto manj. Posebno zadnje čase pojeta žaga in sekira smrtno pesem stoletnim votlim deblom. Po na novo zgrajeni cesti vozijo kamioni z Opatove gore drva v dolino, pri Krvavem kamnu pa jih nakladajo na novo žičnico. Zanimiva je noč ob studencu sredi gozdov, ko se črne sence mogočnih dreves strnejo v temo in nad različnimi glasovi uka j o sove. Toda zakaj ne bi stopili dalje? Od Krvavega kamna do Gospodične je le nekaj minut. Tam so zgradili po vojni novo, zelo lepo planinsko kočo, Dom narodnega heroja Vinka Paderšiča. Po dolgih dvajsetih letih sva si končno spet pogledala iz oči v oči: Njegove ustnice na sliki v gostinski sobi so skoraj nasmejane, ko da bi hotele reči, naj se dobro počutim v njegovem domu. Jelenovo rogovje in gamsovi roglji na steni pa so me spomnili na njegove besede, ki jih je izrekel, ko sva pred leti sedela na kladi ob njegovem starem, med vojno požganem domu v Suhadolu: »Nisem lovec, toda Gorjanci bi bili brez divjadi mrtvi. Po vojni, ko zmagamo, bomo morali poskrbeti tudi zanjo.« »Kaj vam ni kaj pogodu, da tako ogledujete?« me je zmotila široka, prijazna upravnica. »No, tele slike s planikami in sviščem ter tistele podobe s Tirolskega bi raje zamenjali z motivi z Gorjancev. Kar pa zadeva trofeje in lovske slike, bi pa morala biti na prvem mestu podoba merjasca.« Jelenovo rogovje v Domu je pravzaprav le davni spomin na čase, ko so jeleni še rukali po Gorjanskih lesovih in plašili vile in škrate. Morda pa je tudi tihi nasvet, da je tudi za jelene še prostora vsaj v Kobilah? Tudi gams se je že pojavil v skalovju nad Kobilami, kjer v bajki še cvete Trdinov Cvetnik. Bil je strašansko trdoživ, ko da bi mu dala cvetka iz tega vrtca čudežno moč! Šele petnajsti strel ga je zrušil s skale! Če pa bo okrog Trdinovega vrha in še marsikje v Gorjancih šlo tako naprej, kot gre sedaj, bo pa v Paderšičevem domu treba rezervirati še mesto za poslednje srnjakovo rogovje. Paderšič je mrtev. Njegove besede pa bi morale živeti v slehernem podgorskem lovcu. Drugi dan zjutraj smo s Trdinovega vrha gledali na Žumberk in v dolino gradov. S te strani nam je prinašal veter pesem slovenskega oglarja, z druge hrvaškega drvarja. V davni preteklosti se je tod dvignila zemeljska površina ter postavila mejo med bratoma. Toda kot so si na teh grebenih podajali roke naši in hrvaški partizani, tako bi si jih morali tudi lovci. Lahko bi ustvarili bogata lovišča. V vetru je zaječal prepereli Trdinov stolp, ko smo se pričeli spuščati v dolino. Po šestih dneh in nočeh sem se poslovil od Gorjancev kot od dobrega starega prijatelja. Tl MO! LJUBI ZAJČEK Adolf Saup Kdo ima pravico, da o dolgouhcu kaj piše? Mar gospodinja, ki ga je na trgu kupila, ga doma slekla, razsekala in spekla? Morda tisti, ki ga je hlastno pospravil v svoj želodec? Ali mar prodajalec, ki je zaslužil z njim kake de-narčke? Ne, ne! Edino tisti ima to pravico, ki ga je z ljubeznijo — hm — spravil iz matere narave v svojo malho. Jaz sem jih lepo število. Zato se danes kot starec čutim nekako dolžnega, da posvetim zajčku nekaj vrstic. Kje in kako sem postal lovec? Bom prav kratek. Mlad sem bil, pripraven za marsikak »posel«. Usoda me je zanesla v prvo službo tja doli k morju v Koper. Družba, s katero sem se dnevno sestajal pri kosilu in večerji, je bila jako prikupna, po večini uradništvo tega mesteca. Eden med njo, ki je bil uradnik pri glavarstvu in lovec, me je nekega večera nagovoril, da sem se spoprijaznil z lovsko puško in seveda z vsem, kar je z njo v zvezi. Čez štirinajst dni sem jo že mahal z lovskimi tovariši tja gor na istrski Kras. Ime te pokrajine nima nikake zveze z besedo krasota, je pa v njej prav mnogo stvari, ki jih človek, brž ko se s pokrajino poveže, mora vzljubiti. Tam so pašniki svoje vrste, posebni kamniti vrhovi in samosvoja »polja«. »Polja« tega imena pravzaprav niso vredna. To so majhne, večje, pa tudi razmeroma velike plitvine, kamor je v tisočletjih naneslo deževje zemljo. Pridni kmet je polagoma to revno plast pomnožil z napornim prinašanjem zemlje iz okolice, jo očistil kamenja in jo obdal s kamnitimi zidovi. Tako je zavaroval svoje njivice pred pasočo se živino in tudi pred burjo, seveda pa ne pred zajčki, ki nizke zidove prav lahko preskakujejo. V teh ograjenih njivah so imeli torej zajčki svoja bivališča. Mi lovci smo se drug ob drugem vzpenjali čez zidke. Gor na zidek sem se splazil kakor drugi, dol pa sem kar skakal in sicer na trda, kamnita tla. To je bilo seveda treba storiti najmanj petdesetkrat na dan. Ko sem se prvo in drugo nedeljo vrnil s takega lova, me je glava strašno bolela. Mislil sem že, da lov ne bo zame. Oj, presneti zajčki! Nič se ne bom »bratil« z vami! Pa je starejši lovski tovariš uganil, kaj mi povzroča glavobol. »Vidiš,« mi je rekel, »ne skači z zidka na trda, kamnita tla, pa še v trdih in okovanih čevljih! Pri vsakem skoku se možgani pretresejo, pa te boli glava. Lepo sedi na zidek in se počasi spusti z njega!« Prav je imel ded, konec je bilo glavobolu. Naslednjo nedeljo sem proti poldnevu stal na majhni, neobdelani vzpetini, pokriti s kamenjem in travico, s prijetno dišečo travico. Skoraj vse rastline, ki rastejo na tistih kraških tleh namreč diše. Pa pridrvi mimo mene zajček. Ustrelim in zajček pade! Toda še živi in se valja po tleh in meni je bilo prav hudo pri srcu. »Dajte ga no,« zakliče lovski čuvaj, ki je bil oddaljen od mene kakih petdeset korakov. Nisem mogel. Na pomoč mi je prišel čuvaj. Zvečer sem moral pri mizi marsikatero slišati. Usoda me je pred prvo svetovno vojno zanesla tudi v Gorico. Tam ni bilo ne časa in ne priložnosti za lov. Ko so zasedli Gorico Italijani, je šla moja puška rakom žvižgat. Preseliti sem se moral v Pazin. Tam sem si oskrbel drugo puško in spet začel loviti. Tu sem lovil tudi iz potrebe. S prehrano je bilo namreč precej težko. Zato me je sprejela vsa družina z veselim obrazom, če je bil v nahrbtniku — ljubi zajček. Nikdar ne bom pozabil holmcev z vinogradi, murvami in hrast jem, in oljčnih gozdičev, ki so neprestano šelesteli. Večkrat sem se mudil po tamošnjih loviščih kar ves dan. Pa tudi tega je bilo kmalu konec. Italijani so zasedli tudi Istro in tudi moja druga puška je šla. Šel sem pa tudi jaz in sicer v Maribor. Čudno naključje me je tu privedlo na mesto tajnika v »Mariborskem lovskem društvu«, čigar območje je segalo od Koroške na severozahodu do Prekmurja na vzhodu. Kupil sem tretjo puško in ni je bilo nedelje, da ne bi bil v lovišču, če je vreme le količkaj kazalo. Srnjaki, divji petelini, gozdni jerebi na Pohorju in Kozjaku, fazani in jerebice in — ljubi ti moj zajček v nedoglednih ravninah Dravskega in Murskega polja, vsega je bilo dovolj. Ne bom opisoval teh lovov, neki dogodek pa bi le rad zapisal. Kot »visok činitelj lovskih društev« sem bil povabljen na lov v Prekmurje. Madžarski grof, čigar lastno lovišče je bilo jako razsežno, povečeval in arondiral pa ga je še z zakupnimi lovišči, je stanoval v sredini lovišča v krasni stari palači, nekaki trdnjavi. Okoli sedme ure smo pričeli loviti. Lovcev je bilo, kolikor se spominjam, nekako dvanajst, gonjačev okoli sto. Lovcem so sledili vozovi in služabniki, ki so nosili za lovce naboje kar v jerbasih. Uspeh dva dni trajajočega klanja je bil precejšen; okoli tisoč tri sto dolgouhcev je ležalo. Ko sem se vozil zvečer proti Mariboru, sem vse to premišljeval in prišel do spoznanja, da skrbijo gospod grof predvsem za to, da imajo na svojem posestvu dovolj zajcev in da dajejo polja dovolj hrane zajcem. S polj pobirajo le to, kar zajcem ostane. Oj, ti ljubi, revni zajček! Rodiš se, živiš in umreš, da ima veselje z ubijanjem tvoj gospodar in da z denarjem, ki ga dobi zate, obdeluje polja, na katerih naj se tvoji potomci rode, žive in se ugonabljajo. Ali so gospodje, ki se zabavajo s takim načinom lova, res lovci? Ko sem se peljal skozi Slovenske gorice, se jni je obudil spomin na neki lov, ki ga opisuje ruski pisatelj Pravdin v svoji knjigi »Džingis-kan — nevihta Azije«. Ta mogočni vladar je v trinajstem stoletju po našem štetju zavzel trdnjavo Temredz ob zgornjem toku reke Amu Darja. Od tam je poslal tri svoje sinove, vsakega s svojo armado, v različne smeri proti zahodu z ukazom, da zavzamejo določene dele sveta. Med temi je bila tudi evropska Rusija. Sam je ostal s svojo veliko armado v bližini Temredza, da o.d tam pohiti na pomoč sinu, ki bi morda pri svojih namerah prišel v stisko. Leto dni je čakal in začelo ga je skrbeti, da se ne bi njegovi vojaki pomehkužili. Zato se je odločil, da priredi velik lov. Vojaštvo je poslal v tamošnje ogromne pragozdove, da so obkolili neizmerno velik del nenaseljenega ozemlja. Na znamenje so začeli pritiskati ti »gonjači« ob piskanju, trobentanju, bobnanju in kričanju proti sredini v trovrstnem redu tako natančno in skrbno, da ni ostalo za njimi nobeno živo bitje. Po hribih navzgor, po hribih navzdol, po soteskah, čez reke in ob rekah se je pomikala armada dan na dan naprej. Ponoči so v neizmernih vrstah zakurili ognje, da se divjad iz obkoljenega ozemlja ne bi prebila. Vse to se je godilo tedne in mesece in sam Džingiskan je nadzoroval ta ogromni posel. Potem je bilo neki dan nešteto divjadi obkoljene-na razmeroma majhni površini: medvedi, volkovi, divji prašiči, jeleni, srnjad in seveda tudi ogromno število drobnjadi, med njo tudi ti, ljubi moj zajček. Seveda vojak ni smel ubijati, edino njegovo orožje sta bila palica in velik, močan ščit. Tedaj se je nekega dne začel »lov«! Džingiskan s princi in s svojim spremstvom je prijezdil med divjad. Sam je ubil kot prvi medveda in velikega divjega prašiča, potem pa se je podal na holmec, kjer je bil njegov prestol, in od tam opazoval strašni pokolj. Ko je bila na vedno tesnejšem lovišču le še mala divjad, med njo seveda tudi zajček, je bilo lova konec. Je pač razlika med madžarskim grofom in. Džingiskanom in zdi se mi, da zasluži naslov »lovec« gospod kan bolj kot gospod grof. Pa so tekla leta in prišel je dan, ko je vdrl v našo domovino drugi Džingiskan. Ta iz severa. Ljubil je poleg drugega tudi lovske puške in tudi po moji se mu je zahotelo. Tudi ta »tretja« je »šla«. Tisti Zugsfuhrer jo je kar pogladil, ko jo je prijel v roke. Četrte si nisem nabavil in ti, dolgouhec, si se tako rešil enega »ljubimca«, ki ti ne bo vee stregel po življenju. Pa ne morda iz »ljubezni« do tebe, pač pa zaradi tega, ker se pripravljam na pot v večna lovišča. Tam tudi lovcu niso« puške več potrebne. ZA GAMSI Robert Lampreht Da se pod takim naslovom zmeraj skrivajo dogodki, polni najlepših doživetij, čeprav so združeni z raznimi napori in razočaranji, največkrat tudi z neuspehi, naj pričajo tudi zbrane črtice mojih pohodov, namenjenih njemu, ki mu verjetno še na misel ni prišlo, da bi mi odstopil svoj čop za moj lovski klobuk. Bilo je 1952. leta. Oktober se je nagibal k svojemu koncu. Prihajal je najlepši čas za lovca, ki ima priložnost, loviti to plemenito divjad. Krasno jesensko jutro predzadnje oktobrske nedelje me je zvabilo, da sem šel iskat tistega, ki mi je bil tisto leto odobren. Da bi ne povzročil kake zamere, sem se mimogrede oglasil pri Lojzetu, bratu moje žene, ki me je vedno nestrpno pričakoval. V največje veselje mu je bilo, kadar mi je lahko zataknil zeleno vejico za klobuk in si nato naložil srnjaka ali gamsa na svoja pleča. In najsi je bila pot še tako dolga, pred domom ga ni odložil. Mahnila sva jo torej z Lojzetom po najnižji lovski stezi, ki je bila zgrajena šele med letom pod vodstvom marljivega lovskega čuvaja Gostenčnika po pobočju Pogorevca do Lipševe jame. Tako smo namreč krstili široko globel, ki ni nikoli brez gamsa in se začenja tik nad hišico Lipša, najstarejšega člana naše lovske družine. Ko prideva do prvega roba, obstojiva in že se nama nudi krasen pogled. Kakih 80 korakov nad nama stoji na majhnem parobku, obrnjen v smer najine poti, precej močan gams. Daljnogled mi pokaže kakih 7 do 9 let starega kozla z lepo razkrečenimi in močnimi roglji. Ker nisem šel z namenom, da bi takoj prvi dan odstrelil gamsa in si tako pokvaril užitek lova za nekaj tednov, temveč zato, da nekaj iztaknem, kar si bom pozneje privoščil, sem gamsa samo gledal in ocenjeval njegove burk-lje. Lojze me je sicer nagovarjal, toda ni bil preveč vsiljiv. Medtem je tudi gams nekaj za- slutil. Udarci z nogo so pričali, da mu ni vseeno, kdo se potepa v njegovem kraljestvu. Oster žvižg in izginil je preko grebena v varno zavetje. Opazil pa sem nekaj, kar pri gamsih ni v navadi. Niti enkrat se ni ustavil in tudi ozrl se ni, da bi ugotovil, kdo sili v njegov življenjski prostor. Da je bil navihanec, mu tedaj še nisem mogel prisoditi. To sem izvedel šele, ko je obhajal Silvester svoj god. Svoj namen sem dosegel. Našel sem ga in ugajal mi je. Temu bom posvetil svoje nadaljnje pohode. Razen tega samotarja ni bilo v bližini nobenega gamsa. Ko sva prispela do lepe razgledne točke v bližino sedanje lovske koče, sva zagledala lep tropič gamsov. Sedla sva, olajševala nahrbtnik in preštevala gamse, ki so se mirno pasli kakih 300 korakov od naju. Dvaintrideset sva jih naštela. Čez dobro uro je tropič izginil preko grebena. Od sonca razgreta, nagrajena s krasoto narave, sva se v največjem zadovoljstvu vračala proti domu tudi midva. Če bi slutil, da je bil Lojze, ki je kmalu nato umrl, tedaj zadnjič z menoj v lovišču in da je bila njegova zadnja do mene izražena želja, naj ustrelim gamsa, bi bil to brez premisleka storil. Te besede o njem naj osvežijo spomin pri vseh, ki so ga poznali in radi imeli. Nadaljeval sem s pohodi tudi med tednom. Prišteval sem se tedaj že med tiste srečne ljudi, ki opravljajo vsakodnevni izprehod v dopoldanskih urah, da so tako vsaj popoldan prosti. Pri vsakem pohodu sem videl svojega izbranca, toda žal zmeraj tako, da me je opazil gams prej kot jaz njega. Brez oklevanja jo je pobrisal vsakokrat preko grebena v varno zavetje. Počakaj, sem si mislil, drugič bom šel po drugi poti in te skušal zalesti od zgoraj, da jo ne boš mogel pobrisati preko grebena. In res sva zopet trknila skupaj. Moja nakana pa se ni obnesla! Dobil me je v veter in se me v velikem loku izognil. Na bežečega nisem hotel streljati, ker sem ga hotel upleniti lovsko pravilno. Da bi se pa na begu ustavljal, mu ni bilo prirojeno. Tolažil sem se, da bo v prsku sigurno malo pozabil na svojo previdnost. Tedaj ga bom skušal prevariti! Da pa bi bil doma čakal do tistega časa, mi še na misel ni prišlo. Nadaljeval sem s pohodi kljub temu, da so se mi nekateri tovariši smejali. Slišal sem celo opazko: Ta ga bo pa iznosil! Med njimi, ki so se jim moji pohodi zdeli že čudni, je bil celo moj mlajši sin, ki je tudi lovec, a je včlanjen v drugi lovski družini. Ker mojemu pripovedovanju, da vidim na vsakem pohodu svojega izbranca, le ni hotel verjeti, sem ga povabil, naj gre drugi dan z menoj. Vabilu se je rad odzval. Zatrjeval mi je, da ga bova gotovo prinesla. Po novi lovski stezi sva šla tako previdno, da še svojih korakov nisva slišala. Ko se približujeva Lipševi jami, obstojiva na robu in natanko pregledava z daljnogledi ves bližnji teren. Ničesar nisva opazila. Po preteku četrt ure lezeva zopet počasi naprej, korak za korakom. Kar se pojavi kakih deset korakov pod stezo dobrih 25 korakov od naju tisti, ki sva ga iskala. Puška na rami, pogled iz oči v oči in zmanjkalo je prikazni. Gledala sva za njim. Kdaj je prišel sinko do sape, ne vem. Rekel sem mu samo: Ali ga že neseš? Gams je medtem dosegel greben in izginil v varno zavetje. Jaz pa sem imel zadoščenje, da sem nevernega Tomaža le prepričal, da ni vse tako, kakor si mladina predstavlja. Potem mi ni nič več rekel: Si pač prepočasen, preokoren in štorkljaš, da te gams pol ure daleč sliši. Na izkušnjah se največ naučiš, to je držalo in bo vedno držalo. Da ne bo kdo od bralcev napačnega mnenja, moram povedati, da v našem lovišču gams ne živi nad gozdno mejo kot drugod. Celotno pobočje našega lovišča, izvzemši Uršljo goro, se razteza med 500 do 800 m nadmorske višine, zato je pretežni del lovišča porastel z borom. Le tu in tam je kakšna goličava. Na severni strani tega pogorja pa rastejo poleg bora tudi smreka, bukev in drugi listavci. Vrhu tega pa spada ta del lovišča pod zaščitni pas. Omenil sem to zato, da si ne bo kdo mislil, zakaj pa ni šel na ono stran grebena po njega? Prsk je bil že v polnem teku, saj so medtem pretekli že dobri trije tedni. Bilo je 18. novembra. Trinajstkrat mi jo je že odnesel — ali jo bo tudi danes? Po običajni poti zalezujem v smeri proti Lipševi jami. Ko sem bil oddaljen od roba še kakih 150 m, zapazim pod stezo približno 60 metrov od sebe gamsa, ki je bil obrnjen navzdol, gledal pa je nazaj proti stezi. Daljnogled mi pokaže 3 do 4 letnega kozla, vsega zasoplega. Takoj sem si bil na jasnem, da mu je moj znanec za petami. Sedaj pa previdnost! Po nekaj minutah se je gams umaknil še niže, kar sem si zelo želel. Po vseh štirih lezem po stezi naprej do majhnega roba. Previdno pomolim glavo čez in zagledam na stezi 20 korakov pred seboj pravega. Ker je bil obrnjen proti meni, je nevarnost le prehitro opazil. Oster žvižg in naravnost proti grebenu! Meni pa so ostala mokra kolena in nepozabna številka 14! Nadaljeval sem pot in prečkal Lipševo jamo. Ko dospem na nasprotni rob, najdem tam Lipša samega. Smejal se mi je. In ko ga vprašam, zakaj se mi smeje, mi pove tole: Dobro uro sem že sedel tukaj, pa nisem videl ničesar. Kar zagledam, kako jo režeta dva gamsa, eden za drugim, od vrha dol proti stezi. Zadnji je ostal na stezi, drugi jo je mahnil naprej. Čez nekaj minut pa zagledam tebe, kako lezeš po vseh štirih proti gamsu. V domačem dialektu mi je rekel: »Mislov sem, glih zdaj pa glih zdaj bo poknovo, pa neč pa neč! Po pa vidim, kako jo reže nazaj proti vrhu.« Smejal sem se mu tudi jaz, saj sem bil vedno dobre volje kljub svojim neuspehom. Čim bolj se ti nekaj postavlja po robu, tem bolj je mikavno. In ko bi pri lovu tega ne bilo, bi tudi lova ne bilo. Lipš me je vprašal, kam sem namenjen? Povem mu, da sem se namenil na tisti mali hribček tam pri Strgariji, ker se tudi tam radi pojajo gamsi. Bom šel pa zraven, mi reče, samo počasi moraš hoditi, ker mene tare naduha. Ker ga dobro poznam, bi mi to ne bilo treba reči. In čudim se mu še manj, saj ima možakar že 73 križev na grbi. Malo jih je, ki s tako starostjo še lahko lezejo za gamsi. Počasi sva lezla naprej, postajala in se pogovarjala. Ko dospeva do vznožja omenjenega hribčka, mi Lipš reče: Kar sam pojdi v to strmino, jaz te bom tukaj počakal. Sicer se ti pa nikamor ne mudi, sediva in se še kaj pogovoriva. Rad sem mu ustregel. Pobrskam sneg na zgornjem robu steze in podložim pelerino. Puško prislonim tik sebe k debelemu boru. Lipš sede poleg mene. Ko tako sediva kake 3 minute, se spomnim, da Lipšu še nisem postregel. Nahrbtnik sem imel zadaj za hrbtom. Okrenil sem se in pokleknil na pelerino. V trenutku, ko sem imel v rokah še povsem nedotaknjeno steklenico, opazim, da drvi dol po strmini naravnost na naju precej močan gams. Na strmini mu je stal čop čisto pokonci. Vržem steklenico v naročje Lipšu, vstanem, zagrabim puško in napnem. V tem trenutku že stoji gams, zarit s prednjimi nogami v vresje, točno 10 korakov pred menoj. Ocena in pok puške — vse je bilo obenem. Po strelu skoči gams kakih 20 metrov pod stezo, poševno zopet nazaj in po stezi naprej. Hitro izmenjam naboj in čakam, da se bo pojavil na čistini, kamor bom lahko ponovno streljal. Še preden je prišel na čistino, se je zgrudil. Odložim puško in sedem k Lipšu. Odčepim steklenico in mu rečem: Tovariš moj, sedaj jo pa izprazni v eni sapi do polovice na moje zdravje! Medtem gams vstane. Ponovno zagrabim za puško, a ni bilo potrebno. Samo obrnil se je in legel na drugo stran. In tako je napravil štirikrat, preden je položil glavo na sneg. In kaj ga je gnalo v smrt? Sama ljubosumnost! Ko sva sedela, je namreč opazil, da se tam spodaj nekaj premika. Mislil si je, da mu hodi nekdo v zelje in hajdi nad njega. Pravijo, da se moraš prej prepričati, preden koga napadeš. Odkrito moram povedati, da se je Lipš počutil bolj srečnega kot jaz sam. Ko mi je za- taknil zeleno vejico za klobuk in mi čestital, sem videl v njegovih očeh odraz nesebičnosti in pravo lovsko tovarištvo. Šla sva na rdeče delo. Najprej sva populila krasen čop, nato gamsa po predpisih iztrebila, prezračila in ga olepšala z zadnjim grižljajem. Notranjost gamsa nama je potrdila, da je bil zelo velik ljubosumnež. Njegov želodec je bil kot mokra, zmečkana cunja, namesto oče-naša prazna čreva, dokaz, da si ni privoščil toliko časa, da bi se napasel. Stalno je bil za petami mlajšim kozlom, ki jih je neusmiljeno preganjal. Mlajša generacija gotovo ni žalovala za njim. Dobro razpoložena sva krenila proti domu. Roglji tega 9-letnega gamsa merijo zaradi slabe razkrečenosti samo 102 točki. Čop pa je visok 20 cm. Oni iz Lipševe jame jo je v 1952. letu srečno odnesel kljub temu, da mu je še marsikateri drugi stregel po življenju. Hotel je na vsak način pridobiti vsaj še en obroček. * Hitro je minilo leto in komaj se tega zaveš, že stojiš zopet pred novo sezono. Tokrat sem imel za odstrel določeno samo gamsovo kozo in sicer takšno, ki ne vodi več mladičev. Bil sem si na jasnem, da bo to zame bolj trd oreh. Sredi oktobra sem začel s pohodi. Takoj prvi pohod me je prepričal, da gamsovi kozli dobro vedo, da se jih to sezono ne smem dotikati. Prenočil sem v lovski koči. Zjutraj okrog 7. ure se napotim, da pretaknem tisti predel, kjer se gamsarija najraje zadržuje. Megla je ležala tako visoko, da so iz nje štrleli samo višji hribi. Bilo je, kot da plavajo ladje na širnem morju. Pol ure poti do koče naletim na prvega gamsa — samotarja. Stal je kakih 60 korakov nad stezo. Daljnogled mi pokaže že povsem sivega, toda izredno močnega kozla, ki je nepremično buljil vame. Ko sem si ga dodobra nagledal in odložil daljnogled, je šele odskočil v smer, kamor sem bil namenjen tudi jaz. Podal sem se v strmo reber, od koder je krasen pogled na vse strani. Ko dospem tja, si napravim v cretju udoben sedež. Nameraval sem ostati tam vsaj 2 uri. Medtem je pritisnila tako gosta megla, da sem videl samo 20 korakov okrog sebe. Ko tako sedim kake četrt ure, se mi zazdi, da stoji nekaj črnega poleg mene. Počasi okrenem glavo in vidim na 9 korakov od sebe 5 do 6 letnega gamsa kozla, kako opazuje tisto sedečo pošast. Po zgibu glave je gams odskakljal kakih 20 korakov navzdol, se zopet ustavil, me nepremično gledal nekaj časa, nato pa odskočil v smer, od koder je prišel. Čez nekaj časa se je megla vzdignila in posijalo je toplo jesensko sonce. Nudil se mi je krasen pogled. Sto korakov na levo od mene, vsak na svojem parobku, sta stala dva kozla in me opazovala. Prvi je bil močnejši od drugega, drugi je imel veliko lepšo trofejo. Ali ni to užitek kljub temu, da je morala puška molčati? Odpravil sem se proti lovski koči, se tam pošteno založil in si z gamsi vred privoščil opoldanski počitek. Popoldan okrog tretje ure sem se odpravil proti domu. Ubral sem pot preko Lipševe jame. Ko pridem na rob, zagledam svojega znanca na približno 120 korakov, kako se brezskrbno pase. Gledal sem ga dobrih 10 minut. Nato sem odložil daljnogled samo zato, ker so me že pekle oči. Ker sem imel še precejšnjo pot pred seboj, sem jo urnih korakov ucvrl proti domu. Odkrito povem, da tisti dan razen teh treh kozlov, ki sem jih imel na najlepšo strelno daljavo, nisem videl niti ene koze in tudi mladiča ne. Zakaj? Zato, ker sem iskal kozo. Najmanj deset pohodov sem že spet imel za seboj, preden sem iztaknil tisto, kar sem iskal. Še nisem imel za seboj pol ure poti od glavne ceste, ko naletim na prvega gamsa. Šestdeset korakov nad stezo na ozki jasi, obrnjen v smer moje poti, se mirno pase velik gams. Obstojim kot ukovan. Ker je imel glavo pri tleh, niti z daljnogledom nisem mogel hitro ugotoviti, ali je koza ali kozel. Ko za trenutek dvigne glavo, vidim tisto, kar iščem. Burklje, o joj! S tresočo roko snamem puško raz rame. Takrat se koza dvakrat prestopi in vzela jo je goščava. Nisem se jezil, saj sem bil prepričan, da bodo njene burklje še tisto sezono visele na steni in postavile vse druge v senco. Do zadnjega dne v letu sem lazil za njo. Videl sem jo samo še dvakrat, vselej izven strelne daljave. Pripomniti moram, da sem imel pri lovu na to kozo precej močnega konkurenta, ki me je po številu pohodov celo prekašal kljub temu, da je imel zelo malo prostega časa. Imel je tudi precej večjo srečo kot jaz. Poleg sreče pa je imel tudi izredno veliko smole. Uporabljal je namreč svojstvene netilke, ki nikakor niso hotele užgati smodnika. Baje je prišel do zaključka, da bo treba za lov na gamse zamenjati ne samo netilke, temveč celo poleno. Medtem pa so drugi lovci pridno zasledovali mojega znanca iz prejšnjega leta. Spretno se je umikal. Nekaj krogel, namenjenih njemu, je napravilo samo luknjo v zrak. Kazalo je, da bo počakal name in si pridobil še en obroček. Toda v drugi polovici decembra je šel prav tako kot moj predlanski prostovoljno v smrt. Eden od mojih lovskih tovarišev se je vračal z lova na gamse po moji običajni poti proti domu. Nedaleč od Lipševe jame zapazi približno 200 korakov pod stezo močnega gamsa. Hitro poklekne. Ta zgib gams verjetno opazi. Začel se mu je hitro približevati. Šel je naravnost na njega. S pripravljeno puško pri licu ga spusti do razdalje 70 korakov. Rezek pok je pretrgal nit življenja njemu, ki je mislil, da je Lipševa jama samo njegova. Star je bil 9 let, roglji pa merijo 108 točk. Privoščil sem mu ga bolj kot samemu sebi in to tem bolj, ker je bil njegov prvi gams. Stara babička iz Pogorevca pa uživa poleg svojih vnukov in pravnukov še nadalje zlato svobodo in čaka na tistega, ki bo vreden njene trofeje. VOLČJAK VUK Saša Vrbnik Življenje volčjaka Vuka se je končalo v Strasshofu na Moravskem polju, daleč od njegove domovine Srbije. Njegov konec je povzročilo neutešljivo hrepenenje po vrnitvi. O njem so pripovedovali, da je bil do avstrijskega vpada v Beograd 1. 1914 last ministrskega predsednika Nikole Pašiča. Ko sta vlada in večji del prebivalstva mesto zapustila in si izbrala rajši begunstvo kakor sovražnikovo zasedbo, je Vuk zamudil priložnost in je postal ujetnik. Prisvojil si ga je avstrijski stotnik Schlett. Z njim je potem prehodil vse mogoče kraje Ogrske in Avstrije, dokler se ni spomladi 1917. leta ustalil na letališču v Strasshofu, kjer je dosegel zadnjo postajo svojega nemirnega življenja. Tisto leto, ko je prišel volčjak Vuk s svojim stotnikom v Strasshof, sem stanoval v pri- tlični sobici na dvorišču Ostrčilove graščine. Kakor skoraj vedno in povsod sem imel tudi tam svojo mačko. Oskrbel si je nisem, zakaj prišla je pod zimo 1916. leta k meni sama. Na Moravsko polje je padel takrat prvi jesenski sneg in pričelo je zmrzovati. Sedel sem o mraku v svoji sobici in bral Bezručeve »Šleske pesmi«, ko se je na dvorišču oglasilo proseče mijavkanje. Počasi se je približalo vratom in kmalu nato je nekaj nestrpno popraskalo po njih. Šel sem jih odpret. Na pragu je stala mršava in zamazana mlada mačka. Gledala me je žalostno, prestrašeno in proseče obenem. Potem je znova zamijavkala, dvignila rep in skušala z njim prijazno pomahati, pa se ji skoraj ni posrečilo; tako zelo je bila sestradana in premražena. Sočutno sem jo pobral s tal in odnesel na toplo blizu pečice. »Od kod si se vzela ob takem vremenu in kaj vse se ti je pripetilo, da si tako neizmerno revna?« sem jo vprašal. Gledala me je presunljivo kakor še nobena druga dotlej. Dejala pa ni nič. Le čez čas se je menda zavedela, da taka, kakršna je, ne sodi v sobo. Zato se je začela z vso vnemo umivati. Prikupila se mi je. Čeprav tako sestradana, da sta jo bila le kost in koža, ni prosila najprej hrane. Ne, najprej se je hotela osnažiti, da bi postala lepša in pri-kupnejša. Premišljeval sem, s čim naj ji postrežem. Mleka nisem imel, čeprav bi ga bila gotovo najbolj potrebna. V omarici sem našel samo kos kruha in ostanke stare salame. Ponudil sem ji najprej kruh, zakaj vedel sem, da narobe ne bi bilo prav, saj sem imel še sam zmerom navado, da sem pojedel najprej slabše in šele nato boljše. Tako mi je ostal občutek, da sem jedel ves čas samo dobro. In sestradani muci je tudi kruh hudo teknil. Ko sem ji dal še koščke salame, me je kar nejeverno gledala. Take dobrote očitno ni pričakovala. Pojedla je vse in postala živahnejša. Odšla je po sobi in si jo ogledala. Medtem sem ji v pokrovu stare škatle pripravil ležišče in ji ga pokazal. Razumela je, legla in zaspala. Do pomladi je prej nebogljena mačica postala lepa, velika in vzorna mačka. Ime sem ji dal po naši nekdanji domači Čadki. Ta nova Čadka pa je imela nekaj posebnih lastnosti, ki sem jih že kmalu opazil in jih ji še razvil. Najvažnejša je bila ta, da mi je na povelje — ali tudi brez povelja— splezala po telesu na ramo in je tam obsedela. Če sem sedel pri mizi, pisal ali bral, mi je legla za vi:at in ostala tam, dokler nisem vstal. Druga njena lastnost je pa bila še bolj nenavadna: spremljala me je kakor pes, kamor koli sem šel. Hodila je z menoj celo v precej oddaljeno gostilno, kjer je dobila kak prigrizek, nakar mi je obsedela za vratom tako dolgo, dokler nisem odšel. Tisto pomlad 1917. leta, ki je prišla na Moravsko polje še dokaj zgodaj, pa ni bila ne tako lepa in ne tako prijazna, kakor so naše slovenske, je prevzel poveljstvo nad letališčem stotnik Schlett. Z njim je prišel v Strasshof tudi volčjak Vuk. Stanovala sta v baraki na letališču in prihajala vsak dan okoli devetih dopoldne v graščino, kjer so bile pisarne. Vanje sta morala čez veliko štirioglato dvorišče, ob katerem je bilo na vzhodni strani okno moje pritlične sobice. Bilo je ves dan odprto in Čadka ga je uporabljala namesto vrat, še posebno rada pa je sedela na njem in dremala ali gledala po dvorišču. In na tistem pritličnem oknu sta se tudi prvič spoznala Čadka in volčjak Vuk. Vuk je bil velik, lep in nenavadno pameten pes. Kakor vsako posebno pametno bitje, naj bo človek ali žival, pa je imel tudi on svojo šibko stran, prav nič ne vskladeno z ostalo razumnostjo: Sovražil je mačke in jih obenem tudi nekako ljubil. To je bila nenavadna, nasprotujoča si neskladnost njegove narave. Brž ko je prišel s svojim stotnikom na dvorišče, je že od daleč opazil na oknu sedečo Čadko, Zalajal je in zdirjal proti njej, pa se je nekako dvajset metrov pred njo vendar previdno ustavil. Tako je ostal negibno na mestu včasih tudi četrt ure. Šele nato se je pričel pomikati dalje. Spočetka so bili gibi njegovih nog sicer zelo počasni, a vendar še vidni, nato pa so postajali čedalje počasnejši in nazadnje skoraj neopazni. Samo za to, da se je prestavil le korak dalje, je potreboval včasih več minut. Kolikor bolj se je pa bližal na oknu sedeči mački, toliko bolj nevidno se je premikal. Pri tem1 ni niti za trenutek odvrnil pogleda od cilja svojih neizmerno previdnih prizadevanj. Nič na svetu ga ni moglo odvrniti od tega začaranega hrepenenja. Od petih metrov razdalje naprej so postali Vukovi gibi še bolj počasni. Da je premagal to smešno kratko razdaljo, je potreboval vsakokrat vsaj pol ure. Njegova previdnost je z vsakim korakom bolj in bolj naraščala. Zdaj sploh ni bilo več mogoče opazovati premikov njegovih nog. Pod samim oknom je negibno obstal in šele nato pričel dvigati desno prednjo taco proti višini okna. Neizmerno počasi se je taca bližala podboju in se nazadnje naslonila nanj. Tedaj se je pričela, spet tako neopazno kakor prej, dvigati Vukova leva prednja taca. Ko je tudi ta dosegla podboj pri oknu, je pričel porivati naprej glavo. Tako je stal nazadnje na zadnjih nogah, oprt s prednjima na podboj pred oknom, na katerem je še vedno čepela mačka. Sedela je mirno in nebrižno, kakor da se v vsej njeni okolici ne dogaja nič nenavadnega, nič takega, kar bi bilo vredno kakršne koli spremembe njenega položaja. Tudi Vuk je ostal še nadalje miren. Samo gobec je porival proti svojim prednjim tacam. Tedaj je znašala razdalja med Vukovim iri Čadkinim nosom le še dve pedi. Mačka je dozdevno nebrižno ždela na svojem mestu, le njene oči so bile nepremično uprte v Vukove. Tedaj šele se je približal trenutek, ko se je vsa ta dolga, vsaj uro trajajoča napetost nenadoma sprostila. Vuk je pririnil svoj nos že za ped blizu mačkinemu. In zgodilo se je, kar se je neizogibno moralo zgoditi: Čadka se je bliskovito naglo zganila in Vuk je — še preden se je dodobrega zavedel vse resničnosti dogajanja — od bolečine divje zacvilil ter pobegnil. Mačka mu je s svojimi ostrimi kremplji ogrebla nos in gobec. Vuk je cvilil in v divjem strahu bežal čez dvorišče proti stotnikovi pisarni, medtem ko je mačka, ki je po svojem smelem dejanju skočila v sobo, trenutek nato že spet sedela na oknu in se navidezno malomarno in zdolgočaseno ozirala v tisto stran, kamor je bil tako nečastno izginil sicer razboriti Vuk. Ko se je odigral ta smešno žalostni prizor prvič, še ni vzbudil posebne pozornosti. Ko se je pa skoraj dan za dnem ponavljal in vsakokrat do pičice enako, je postal priljubljena zabava vseh, ki so ga le utegnili opazovati. Vsak dan okoli devetih dopoldne so oživela okna na dvoriščni strani in mnogi radovedneži so čakali na predstavo. Zasledovali so Vukove premike prav tako napeto, kakor je Vuk zasledoval svoj večno nedosegljivi cilj. Ko pa se je zgodilo tisto, kar se je vsak dan na novo moralo zgoditi, se je razlegnil čez dvorišče glasen smeh, da je odmevalo od starih graščinskih sten. Moja Čadka in stotnikov Vuk sta postala znana in znamenita. V tistih dneh sem opazil, da bo dobila Čadka mlade. Vendar jih nisem pričakoval tako kmalu, kakor so prišli. Ko sem se nekega večera pozno vrnil domov in hotel v posteljo, sem našel v njej pod odejo Čadko in še tri male, slepe mačice. Kakšne so bile rjuhe, mi ni treba opisovati. Moral sem jih takoj zamenjati. Nato sem pripravil Čadki in njenim mucam pod posteljo primerno ležišče, jih prenesel tja in ugasnil luč. Pa še preden sem zaspal, sem že začutil, kako je Čadka spet skočila na posteljo in zlezla pod odejo. Potipal sem in otipal v njenem gobčku mladičko. Po dveh nadaljnjih Čadkinih skokih sta bili pri meni pod odejo še obe ostali mucki. »Kaj naj storim?« sem pomislil, prižgal luč in dejal Čadki: »Ne nasprotujem temu, da bi ostala ti in tvoja družinica pri meni na toplem. Pustiti ti pa tega tudi ne smem, zakaj ne morem ti zagotoviti, da bodo zjutraj tvoji mali še živi. Med spanjem se obračam in kaj lahko bi se zavalil nanje. Zato ostani z njimi tam, kjer sem ti pripravil gnezdo!« Po tem pouku sem pobral njo in mladiče ter vse skupaj spet prenesel pod posteljo. Toda moje besede so se prijele Čadke manj kot bob stene. Brž ko sem spet legel in ugasnil luč, se je igra ponovila. In spet sem moral vstati, spet prenesti mačko in mladiče in spet razlagati in poučevati, kako to početje ni samo nespametno, ampak tudi nevarno. Kljub temu se je ponovilo v tretje, nakar sem utrujen zaspal. Končni uspeh vsega je bil, da sem našel zjutraj, ko sem se prebudil, spet vso mačjo družino pri sebi pod odejo. Zjutraj sem posteljo razdel. Domislil sem se namreč, da bo to še najbolj zaleglo. Čadka se je vdala in ostala poslej z mladiči v gnezdu. Čadka ni imela zdaj več časa posedati na oknu, zakaj skrbeti je morala za svoje mladiče. Vuk je prve dni sicer še hodil pod okno, potem pa se je praznega čakanja naveličal. Imel pa je poleg tega še neko drugo, zelo važno opravilo, h kateremu se je zdaj vse češče vračal. Skoraj vsak dan je odhajal na železniško postajo in počakal na prvi osebni vlak, ki je privozil od severa. Na postaji je stal mirno in potrpežljivo kakor potniki. Brž ko se je vlak ustavil, pa je bil med prvimi, ki so vstopili. Izbiral ni voz ne po razredih ne po prostoru. Skočil je v prvega, ki ga je dosegel, in se zaril med potnike. Samozavestno je ostal na mestu. Nikomur ni storil zlega, nikogar ni nadlegoval. Spočetka je bilo nerodno le to, da ni imel voznega listka, a že v nekaj dneh so ga poznali vsi sprevodniki in so mu to nerodnost blagohotno spregledovali. Nobeden ga zaradi tega ni preganjal. Vuk je skočil v voz in vlak je oddrdral proti jugu, zakaj v vlak, ki je vozil na sever, Vuk nikoli ni vstopil. Na obeh straneh proge se je širilo Moravsko polje. Tu so bile njive, tam borovi gozdički, spet dalje travniki s cestami in potmi, obsajenimi z akacijami. V presledkih so gledala izza zelenja človeška selišča, nad katera so se dvigali samo stolpi cerkva ali dimniki tovarn. Proti vzhodu, čez Moravsko polje, reko Moravo in zahodno Slovaško se je obzorje stikalo z ravnino, proti zahodu so se pa v daljavi modrile višje in nižje gore. Doli na jugu se je ob obeh straneh Donave širil nepregledni Dunaj s svojimi brezštevilnimi ulicami in trgi. Tja je vozil vlak. Ko pa je prevozil most čez Donavo, se je kmalu ustavil v veliki dvorani Severnega kolodvora. Pred njim je bila Praterska zvezda, toda tja Vuk navadno ni več prišel. Na Severnem kolodvoru so izstopili vsi potniki. Vlak se je izpraznil, zakaj tam je bilo konec proge. Izstopiti je moral tudi Vuk. Zaman je vsakokrat na novo pričakoval, da se bo zgodil čudež, da vsi potniki ne bodo izstopili in da bo vlak oddirjal dalje, dalje, dalje... Čudeža pa ni hotelo biti. Vsakokrat je bilo natanko enako: Vuk je kot poslednji potnik zapustil vlak in skočil na peron. Ljudje, s katerimi se je pripeljal, so odšli skozi izhode in se porazgubili po svojih poteh. Samo Vuk je ostal na postaji in je čakal. Nihče se zanj ni zmenil. V tistem velikem, brezkrajnem mestu, ki je hrumelo onkraj izhodov, Vuk ni imel ne znancev ne opravkov. Tja sploh ni bil namenjen. Kaj bi tam? Njegovo hrepenjenje je bilo drugačno, vse bolj daljno: manjše, a zato njegovo domače mesto Beograd! Vuk ni natanko vedel, kje je. Niti tega si ni mogel predstavljati, kolikšna je razdalja, ki ga loči od njega. Eno pa je zagotovo vedel: Tisto mesto je nekje na jugu, ne na severu in ne na zahodu ali vzhodu. Zato je tudi skakal samo na vlake, ki so vozili v tisto, njemu edino važno smer. Tu, na dunajskem Severnem kolodvoru je bilo te smeri konec. Od tod je vodila le ena sama smer — nazaj na sever, v Strasshof, k stotniku Schlettu in mački Čadki. Njemu do vsega tega ni bilo. Cilj njegovega hrepenenja ni bil Strasshof. A ko je spet dolgo zaman čakal na čudež, je postal lačen in treba je pač bilo nekaj ukreniti. Tako ne more stati tam vso večnost in poginiti. V dvorano so porinili nov, prazen vlak. Množica potnikov je navalila nanj in si iskala mesta po vozovih. Takrat se je tudi Vuk odločil: Skočil je v prvi voz, ki ga je dosegel. Če je bilo dovolj prostora, se je med vožnjo postavil na hodniku na zadnji nogi, položil sprednji taci na okenski okvir in gledal ven. Žalosten je ugotavljal, da se spet vrste pred njim že znane mu podobe. Donava, velika, mogočna in nenavadno mu znana. Tudi mimo mesta njegovega hrepenjenja teče taka velika reka. Vuk seveda ni vedel, da je docela ista. Potem je vozil vlak skozi veliko dunajsko delavsko predmestje Floridsdorf. Za njim se je spet odprlo široko, a dolgočasno Moravsko polje. Prišel je Deutsch Wagram, kraj znamenite bitke. Toda Vuk ni poznal zgodovine. Kraj sredi ravnine se mu je zdel le zelo pust. In nazadnje je zagledal pred seboj spet strasshof-sko postajo. Vlak se je ustavil. Izstopilo je nekaj potnikov. Za njimi jo je ucvrl tudi razočarani Vuk. Povohal je tla in oddirjal po stezi ob progi proti letališču. Znašel se je spet tam, kjer je bil, preden ga je nepotešljivo hrepenenje pognalo na vlak proti jugu. Lačen in potrt se je vrnil k svojemu stotniku. Za te Vukove vožnje smo izvedeli od železničarjev, med katerimi je postal bolj znan kot kateri koli potnik. Bili so prepričani, da se vozi po železnici samo za zabavo. Kako pa naj bi tudi uganili, da je njegov namen vse drugačen, da je njegov cilj vse bolj določen? Spočetka jim skoraj nismo hoteli verjeti. Šele ko smo se sami prepričali, smo vedeli, kako je z Vukom. Stotnik ga je privezal, pa je tako neusmiljeno in nepotolažljivo cvilil, da ga je moral odvezati. In spet je bila njegova prva pot na postajo, na vlak, na dunajski Severni kolodvor. Poslej mu ni nihče več branil teh voženj. Sicer se pa ni vozil vsak dan; odhajal je samo takrat, kadar je postalo njegovo hrepenenje po domovini tako veliko, da ga ni mogel več premagati. Včasih se je premagoval po ves teden. Ob takih dneh je prihajal s stotnikom na graščinsko dvorišče, kjer je ponavljal svoje smešne naskoke na mačko Čadko, ki je bila medtem že odgo-jila mladičke. Zdaj je imela Čadka spet več časa zase. Lahko si je privoščila čepenje na oknu in burke z nesrečnim Vukom. Sicer pa se je toliko opogumila, da ni hodila več samo k meni v pi- sarno, obiskovala je tudi stotnika. Čakala je pred njegovimi vrati, da jih je kdo odprl, in že je bila pri njem. Z mojstrskim skokom mu je prišla na ramo in se mu, enako pazljivo kakor meni, ulegla okoli vratu. Pred vsakim obiskom pri stotniku pa je natanko prevohala prag, da je ugotovila, če ni notri Vuka. Če ga je zavohala, se je ponosno obrnila in se vrnila k meni. Njeni mladički so postali močno lepi in igrivi. Kadar so se naspali in najedli, so prirejali burkaste predstave; posebno zjutraj. Priplezali so drug za drugim k meni na posteljo in me, če sem še spal, takoj prebudili. Drezali so mi s tačkami v nos, se zapletali v moje lase, lezli pod odejo in se kotalili sem ter tja. Ob takih igrah se je Čadka včasih razjezila. Morda ji ni bilo prav, da mi ne puste spati. Meni se je pa zdelo, da mi prihajajo voščit dobro jutro in pustil sem jih, da so se svobodno razživeli. Vuk je medtem za več kot teden dni opustil vožnje. Mislili smo že, da je spoznal nesmiselnost svojega pričakovanja, da bo nekega dne vlak tudi s Severnega kolodvora vendarle nadaljeval pot proti jugu. »Prebolel je,« mi je nekega dne rekel stotnik. »Kanalu bo minil že drugi teden, kar je bil na zadnji vožnji.« Vendar je bilo upanje prazno. Po štirinajstih dneh je postal Vuk znova nemiren. Tokrat še veliko bolj kot običajno. Zbegan in žalosten je tekal okoli, se večkrat zaporedoma odpravil proti postaji, pa se spotoma premislil in se vrnil. Morda si je skušal celo sam dopovedati, da bi bilo tudi to potovanje prav tako brezplodno kakor vsa dotedanja. V njem se je bil hud boj med hrepenje-njem in nevero. Nazadnje je zmagalo hrepenenje. Na vso moč je zdirjal proti postaji in ujel vlak prav v zadnjem trenutku. In spet je šlo kakor vsakokrat prej. Parni stroj je vlekel dolgo kačo vozov po tirnicah čez pusto Moravsko polje, ki je žejno dežja ležalo pod julijsko sončno pripeko. Žito po njivah je rumenelo in zorelo, krompir je cvetel in po travnikih so se sušile redi pokošene trave. Nad njimi so letali razočarani metulji, brenčali so čmrlji in rojili roji mušic. Spet vse znane postaje, spet Floridsdorf, spet Severni kolodvor. Potniki odhajajo. Vlak se prazni. Vuk gleda za odhajajočimi in gleda po vlaku. Ali se bo vsaj zdaj zgodilo tisto, zaradi česar je znova tvegal to pustolovščino? Vlak se ne gane. Torej spet stara pesem. Pač, vlak se znova zgane, a premika se nazaj, ne naprej. In popolnoma prazen je. Vuk zdirja k vratom, da bi izstopil, zakaj praznina ga očitno vznemirja. Vzpne se in jih skuša odpreti, kakor je bil vajen doma. Vrata pa se ne odpro. Zbegan steče k oknu na hodnik in gleda ven. Vlak se pomika po stranskem tiru in se nazadnje ustavi pred prostornimi lopami. Vuk čaka potrpežljivo, kdaj se bodo vrata odprla. Saj se vendar morajo odpreti. Vsakokrat in povsod, kjer vlak obstane, se vrata odpro. Ali pa ni to morda le začetek vožnje na jug? Vuk je dolgo gledal skozi okno. Ko pa se le ni nič zgodilo, je spet skočil s prednjima tacama na tla in odšel po vozu. Prevohal je vsega. Dišalo je po vseh mogočih tujih ljudeh. V kotu je odkril zavržen papir. Vuk je ugotovil, da je bila v njem zavita klobasa. Zasko-minalo ga je po njej. Še enkrat se je vrnil k papirju, ga še temeljiteje prevohal in preobrnil. Nič. Klobase ni bilo. Na nasprotnem koncu je ležala prazna škatlica od vžigalic. Bila je še bolj brez pomena. Prav tako so bili brez pomena ogorki cigaret. Neprijetno so smrdeli. A to je bilo tudi vse, kar je Vuk iztaknil v tem začaranem železniškem vozu. Razočaran, lačen in truden je legel na hodnik pred vrata in zadremal. Prebudilo ga je govorjenje neznane mu ženske, ki je obstala z metlo v roki pred odprtimi vrati. »Od kod si se pa ti vzel?« je godrnjala. »Lep gospodar, ki v vlaku pozabi svojega psa, in še imenitnejši pes, ki mu je tako malo mar za svojega gospodarja. Sicer pa kdo ve, morda mi boš še prav. Če se kdo zate zanima, mi bo plačal najdenino, če se ne zanima, te lahko prodam, zakaj velik in lep si! Pridi!« Prijela ga je za ovratnik in ga potegnila na tla. Ni se ji upiral. Vse to mu je bilo preveč novo. In navsezadnje pride na ta način vsaj iz tega začaranega voza. Ko pa ga je hotela zavleči v staro lesenjačo, napolnjeno z vso mogočo ropotijo, se je Vuk nenadoma domislil, da bi bilo nemara le bolj pametno, če bi jo pobrisal. Sunkovito je stresel z glavo in se osvobodil ženske roke. In kolikor se je le dalo naglo, je zdirjal po tiru v tisto smer, od katere se je bil pripeljal. Tako se je naposled spet znašel v veliki postajni dvorani. Tam je obstal, se ozrl nazaj in nato stekel do konca. Na prvem tiru je stal nov vlak in vanj so pravkar vstopali ljudje. Vuk se je pomešal mednje in si priboril mesto. Nihče se ni zanj zmenil. Ko je vlak oddrdral, se je dvignil do okna in pogledal ven. Ugotovil je, da se igra spet ponavlja: Donava, Floridsdorf, Moravsko polje... Spustil se je na tla in pričel vohati po hodniku. Tako je prišel do konca voza, do tam, kjer vodijo vrata na mostiček, ki spaja dva vagona. Bila so na stežaj odprta. Pomolil je glavo ven in videl skozi presledek med vozoma blazno mimo drveče podobe pokrajine. Bile so tako bežne, da si ni mogel nobene do dobrega ogledati. Pričele so ga boleti oči in v glavi mu je ščemelo. Vrnil se je v voz, pa ga je igrivost bežnih podob znova zamikala in zvabila na mostiček. Tako je stal dolgo tam. Naposled je opazil, da so 'postajale slike manj bežne. V njih je spoznal znane mu kraje, drevesa in hiše. »Saj to je vendar že Strasshof!« mu je šinilo v zavest. A že tisti trenutek je vlak minil železniško postajo. »Zdaj zdaj se bo ustavil!« je pomislil Vuk. Toda vlak je brzino še pospešil. »Kaj pomeni to?« se je vprašal. »Ali ne vedo, da moram tu izstopiti?« Postajal je bolj in bolj nemiren. Vso njegovo zavest je izpolnilo eno samo neizprosno spoznanje, da mora za vsako ceno izstopiti. Pomaknil se je prav na sredo mostička med vozoma, se prihulil in pognal v skok. Toda po tistem silovitem skoku je doživel le še eno samo, poslednje občutje: strašno bolečino udarca. Nato se je vse in za vselej nehalo. Ko so ga našli železničarji na progi, je bil ves razmesarjen. Vlak ga je povozil in zgnetel v brezoblično kepo. Skušal se je bil pognati na tla z brzega vlaka, ki se na strasshofski postaji ni ustavljal. Doojimi jubilej Tov. Drago Predan bo praznoval v oktobru dva jubileja: svojo petdesetletnico in tridesetletnico, odkar je začel delovati v lovu in lovski organizaciji. 2e v stari Jugoslaviji je vodil lovsko družbo, ki je v mnogočem spominjala na obliko in organizacijo sedanje lovske družine. Po osvoboditvi pa je bil med organizatorji lovstva v gornji Savinjski dolini in večletni starešina lovskih družin Petrovče in Griže. Bil je tudi član okrajne lovske zveze. Že skoraj 20 let dopisuje v »Lovca«. Vse njegove črtice kažejo, da je velik ljubitelj narave. K obema jubilejema čestitamo! ODREJA ČISTOKRVNIH PSOV PTIČARJEV S POSEBNIM OZIROM NA ODREJO NEMŠKEGA KRATKODLAKARJA Dragotin Klobučar Pred 60 do 70 leti, ko pri nas pa tudi drugod še ni bilo zanimanja in smisla za čistokrvnost in smotrno odrejo psa ptičarja, so lovci odrejali ptičarje po enostavnem načelu: Lovski tovariš ima dobro plemenjakinjo, ki jo je treba spariti s plemenjakom, ki je znan kot dobro uporaben, ki ima dober nos itd. Na njegovo poreklo in kri niso mislili. Tudi stari lovski pisatelj Diezel ni delal v tem pogledu izjem, še manj pa njegov prednik Dobels, ki posveča v svojem obsežnem delu »Jager - Praktika« odreji psa ptičarja le dve strani, pa še ti dve strani obsegata zgolj način njegove dresure. Ko opisuje Dobels v svoji obsežni knjigi takratne pasme ptičarjev, pravi, da prevladuje pri njih temeljna bela barva s črnimi, rjavimi, rdečimi in rumenimi krpami. To bi sodilo na angleško pasmo poenterja. Toda v isti sapi pripoveduje, da so iskali ti psi z zelo nizkim nosom in ga vtikali ob vsaki priložnosti v vsako mišjo luknjo. Proti tej slabi lastnosti priporoča neke vrste lesenih vilic, ki jih je bilo treba pripeti psu preko gobca in vratu, tako da ni mogel iskati ob zemlji z nizkim nosom. Iz tega nasveta se da sklepati, da nemški lovci njegovega časa niso uporabljali psov angleških pasem, ki jim je iskanje z visokim nosom prirojeno. Kako je mogel tak ptičar, oprtan z zgoraj opisanimi vilicami, pritrjenimi ob gobcu in vratu, donašati, je pač uganka, ki je Dobels v svoji »Jager - Pratika« ni razvozljal. To priporočilo je pa dokaj značilno za takratne kinološke razmere v Nemčiji. Brez dvoma so imeli naši predniki v odreji ptičarjev po starih, takratnih načelih neke uspehe, ker so gojili pse z dobro uporabnostjo. Vendar pa ti uspehi niso bili nikdar zanesljivi tako glede zunanjosti kot tudi glede odlakano-sti. Saj takratni vzreditelji niso upoštevali niti pasemskih razlik. Tudi nemški vzreditelji so v tistih letih v odreji kratkodlakarja grobo grešili proti vsem pojmom plemenskega in vzrejnega zakona. Spoznali so, da njih kratkodlakarja daleč nadkri-ljuje angleški poenter s svojimi lastnostmi: s hitrostjo, vzdržnostjo zlasti pa s kvaliteto nosu. Zbralo se je nekaj uvidevnih vzrediteljev, ki so pričeli na skrivaj dovajati njihovemu kratkodlakarju poentersko kri. Z dovajanjem poenterske krvi je podedoval kratkodlakar vse lastnosti angleškega poenterja: plemenito zunanjost, hitrost, vzdržnost in kvaliteto nosu, obdržal pa je veselje do donašanja, ki angleškemu poenterju ni v taki meri prirojeno. To so bili sicer tvegani poskusi, poskusi proti vsem vzrejnim principom, ki pa so se dobro obnesli. Saj je prerojeni kratkodlakar obdržal svojo odlakanost in barvo: rjavo-tem-no in svetlo-serasto, kot jo vidimo še danes pri naših kratkodlakarjih. Sem in tja se je pojavil tudi kak poenterling s temeljno belo barvo z rjavimi ali črnimi krpami, ki pa se danes ne pojavlja več. Ob prerojenju nemškega kratkodlakarja je bilo le pičlo število vzrediteljev, ki so priznavali poplemenitev svoje kratkodlake pasme s krvjo angleškega poenterja. Sledili so več let ostri časopisni boji, vendar pa je vztrajnost uvidevne manjšine za poboljšanje pasme zmagala. S prireditvami, z mladinsko-vzrejnimi, poljskimi in uporabnostnimi tekmami je manjšina dokazala, kako blagodejno vpliva poplemenitev z angleško krvjo na lastnosti kratkodlakarja. V tistih časih ni bilo mnogo ptičarjev, ki so imeli že primešano kri angleškega poenterja. Zato so bili nemški vzreditelji prisiljeni, odrejati z ožjim krvnim sorodstvom. Vzreditelji prerojenega ptičarja so bili, kakor rečeno, prisiljeni vzrejati z najožjim in ožjim krvnim sorodstvom, kakor bomo videli pozneje. Vendar pa zaradi tega odrejnega preobrata ni bilo za pasmo kvarnih posledic, ker je bila vsem tem psom že primešana angleška kri. Nekako ob tem času so nemški vzreditelji opredelili odrejo, odnosno parjenja v tehle sedem skupin: I. skupina: (Inzest) združenje z najožjim krvnim sorodstvom: očeta s hčerko, sina z materjo, brata s sestro; II. skupina: združenje popolbrata s popol-sestro; III. skupina: (Inzucht) združenje ožjekrvne-ga sorodstva: (2—1) (1—2), medgeneracijsko združenje: strica z nečakinjo, nečaka s teto; IV. skupina: združenje nečakov; V. skupina: (2—3) (3—2) združenje pranečaka z nečakinjo in obratno; VI. skupina: oddaljeno krvno sorodstvo; VII. skupina: združenje plemenjakov s popolnoma tujo krvjo. Po starih rodovnikih, zlasti pa po starih rodovnih knjigah izza časa prerojenja kratkodlakarja, torej mnogo generacij nazaj, se da ugotoviti, da so nemški vzreditelji takrat dejansko odrejali z najožjim krvnim sorodstvom. Po teh ugotovitvah spadajo naslednja plemena v I. skupino: Hoppenrade, Waldheim, Kunersdorf, Pirna, Maylust, Altenau, v. d. Wesnitz, Burgwiese, Mullingen, Geratal, Freiberg, Dubro, Wendland, Neuforsthaus, Harrastal in Moritzburg; v II. skupino pa: Lemgo, Waldheim, Freithof, Schonerlinde, Trauteck, Travemiinde, v. Bingen, v. d. golde-nen Mark, Waldhausen, Holstenperle, Drachsen-berg, Sand. Vse navedene psarne so pravzaprav vir prerojenega kratkodlakarja, v čigar žilah se pretaka kri ene ali druge zgoraj navedenih linij. Šele 1890. leta so nemški vzreditelji uvedli za svoje pasme smotrno odrejo z brezkompromisno kontrolo, ki so jo vodila kinološka združenja. Taka vzrejna načela je že 1910. leta osvojila tudi Slovenija; pozneje so se razširila na vso državo. Zgoraj sem ugotovil, da so nemški vzreditelji odrejali svojega kratkodlakarja z ožjim in najožjim krvnim sorodstvom brez kvarnih posledic. Toda taka odreja nasprotuje splošnim vzrejnim načelom. Dopustna je le odreja s subjekti sorodne krvi tretje ali četrte generacije prednikov, katerih kri naj bo sorodna pri obeh spolih. Način take odreje za vzgojitev dobrega naraščaja stari izkušeni vzreditelji celo priporočajo. Starejšim vzrediteljem ne pove ta članek nič novega. Namenjen je mlajšim vzrediteljem, da bodo vedeli, kako je nastal nemški kratko-dlakar v sodobni obliki. Vsak vzreditelj kratkodlakarja naj pa se obrne pred parjenjem svoje plemenjakinje na naše Kinološko združenje, ki ima vse niti pravilne in uspešne vzreje v rokah. Vsakemu interesentu bo dalo najboljši nasvet, s katerim plemenjakom naj spari svojo psico. Foto Fr. Kersnik KAKO NAI BO SESTAVLJENA IN KAJ NAJ VSEBUJE OCENA KINOLOŠKEGA SODNIKA D r e n i g T. Teodor, ali round sodnik Od kinološkega sodnika zahtevamo, da popolnoma obvlada določene pasemske znake tiste pasemske skupine, za katero je verificiran. Določeni pasemski znaki so tisti znaki, ki veljajo za opis idealnega zastopnika vsake posamezne pasme. Samo to pa ne zadošča, zahteva se več, to namreč, da je sodnik videl in proučil že več psov tiste pasme, ki jo naj ocenjuje, in dalje, da pozna literaturo ter da ima v svojem spominu za stalno vtisnjen lik najboljših pasemskih zastopnikov, ki jih je podrobno opazoval in p-remotril. Izkušnje o vzreji tiste pasme in splošno znanje o vzreji psov sploh ter popotno poznavanje anatomije so nadaljnji pogoji, ki naj jih vsak sodnik izpolnjuje. Sodniškim pripravnikom naj se zato nudi čim pogostejše praktično in teoretično uvajanje v delo ocenjevanja, da se tako že v pripravniški dobi ugotovi, če in v kakšni meri pripravnik s svojim strokovnim znanjem in tudi moralnimi lastnostmi sploh ustreza pogojem, ki naj jih kot bodoči sodnik absolutno izpolnjuje. Za dosego vsega tega pa ne zadošča le točno ocenjevanje, temveč zahtevamo, da je pripravnik sposoben, ugotovljeno stanje razumljivo tudi napisati. Sodniške ocene imajo namen, da prejme vzreditelj oziroma lastnik psa pismeni opis ugotovitev sodnika, ki naj mu bo v pomoč za napredek pri vzreji in razvoju pasme. Sodniška ocena je pismena ugotovitev sodnika ocenjevalca. Z njo sodnik dokaže, da je svoji nalogi kos. Interesenti-vzreditelji in poznavalci določene pasme naj po ocenah nacejajo zaključke v korist vzreje določene pasme. Če se hočemo nekoliko globlje ukvarjati s snovjo sodniških ocen, je potrebno, da obravnavamo nekaj osnovnih načel za delo pri ocenjevanju psov. Ocenjevanje psa po zunanjosti sloni na primerjavi. Ta primerjava pa mora spet sloneti na določenih pasemskih znakih tiste pasme, skratka, biti mora v skladu z opisom idealnega zastopnika pasme, ki jo ocenjujemo. Te pasemske znake mora sodnik podrobno poznati, da lahko oceni lepoto in vzrejno vrednost ocenjenega psa in tudi opozori lastnika na vse pomanjkljivosti in napake. Ocenjevanje samo pa ne sme biti malenkostno. Iskanje napak, tako imenovano »sojenje napak«, ni resen način ocenjevanja. Tako ocenjujejo le sodniki, ki ne obvladajo snovi. Napisane ocene tako ocenjevanje kaj hitro pokažejo. Sodnikov ogled naj torej velikopotezno zajame v oceno splošen prikaz in vtise privedenega psa »kot celoto in kot živo bitje«. Če se sodnik preveč zadržuje na nevažnih malenkostih, ga to moti, da bi ocenjeval brez vseh predsodkov. Strogo ocenjevanje, pri katerem je v ospredju in poudarjen celoten vtis, je vedno koristno za ohranitev in nadaljnji razvoj posamezne pasme. Pes, priveden v oceno, napravi kot zastopnik pasme po svoji velikosti in po svojih oblikah ter s svojim ponašanjem na sodnika svoj vtis. Ta vtis je pri ocenjevanju zelo važen, ker ga skuša sodnik približati idealu oziroma ga z njim primerjati. Zgodi se, da posamezni deli oblike psa, imenujmo jih telesne mere, ustrezajo splošnim pasemskim znakom, — ko pa jih opazujemo povezane v celoto, pa ugotovimo neharmonično sliko. Za dosego dobrega celotnega pojava je poleg izrazitih ,pasemskih znakov potrebna tudi absolutna harmonija. Idealni tip je kritični pojem, ki ga mora sodnik popolnoma obvladati. Tipični zastopnik pasme je tisti pes, ki na prvi pogled s svoj-imi izrazitimi pasemskimi znaki napravi vtis dobrega zastopnika svoje pasme. Manjkati ne sme noben osnovni pasemski znak, ki je lasten tisti pasmi. S trditvijo, da je zgradba psa harmonična, hočemo povedati, da se vsi znaki skladajo in tvorijo izenačeno in enovito celoto ter da noben znak zaradi pretiranosti ne sili pri celotnem vtisu v ospredje. Če pa opazimo poleg harmonije še lepo skladajoči se obris telesa, harmonija pa je poudarjena še s ponosno držo, imenujemo tak pojav »dragocen« oz. »plemenit«. če objektivno čitamo opise ocen naših sodnikov (kot vodja rodovne knjige imam za to obilo priložnosti), lahko ugotovimo, da polaga večina naših sodnikov premalo važnosti na splošen vtis psov, privedenih v oceno. Zato je potrebno že sodniškim pripravnikom vtisniti za vedno v spomin naslednja navodila: 1. Sodnik naj pri ocenjevanju psa v prvi vrsti pazi na anatomično korektno gradnjo telesa ter naj pri tem upošteva predvsem pomanjkljivosti in napake, ki lepoto psa zmanjšujejo, in, šele nato napake, ki motijo le lepoto posameznih telesnih delov. Na drugem mestu naj upošteva vrednost harmonične skladnje pasemskih znakov, nazadnje šele naj omeni in oceni posebne odlike ali izrazite napake pasemskih znakov. 2. Opisi ocen naj bodo sestavljeni v takem vrstnem redu, da si lahko bralec, ko bere ocene, predstavlja opisanega in ocenjenega psa. 3. Sodnik naj se pri ocenjevanju potrudi, da oceni psa brez razstavnega kataloga. Preden sodnik popolnoma ne konča ocenjevanja, naj sploh ne vzame v roke razstavnega kataloga. 4. V vsaki oceni naj sodnik poleg ostalega navede še: vrsto dlake, barvo oči in smrčka, vrsto zobovja. Navede naj tudi, da je zobovje ali popolno ali nepopolno. Pri nepopolnem zobovju naj navede, kateri zobje ,in kje manjkajo. Brezpogojno naj navede, če so spolovila v redu (kriptorhid ali monorhid). Ne zadostuje opis »oko in nos dovolj pigmentirana« ali »zobovje prav dobro« in podobno. Psa, pri katerem ugotovimo dedne napake, ne smemo priporočati za vzrejo, če pa ugotovimo hude dedne napake, moramo izreči vzrejno prepoved. Veliko sodniških opisov potrjuje, da mnogi naši sodniki nimajo potrebnega splošnega kinološkega znanja. Seveda pa imamo med našimi sodniki tudi take, ki so sposobni, vse važne in potrebne ugotovitve pri ocenjenem psu s pravilnimi izrazi in v logičnem vrstnem redu kratko in jasno opisati. Tako sestavljene ocene, ki so vsakomur razumljive, izpolnjujejo svoj namen. Imamo tudi sodniške ocene, ki ne zaostajajo mnogo za pravkar omenjenimi, le da so nekoliko preobširne. Najdemo pa tudi ocene, ki sicer prav jasno opišejo ocenjenega psa, vendar pa z nadaljnjimi pripombami o pomanjkljivostih, anatomskih napakah in celo z odsvetom za uporabo pri vzreji izpodbijajo ali nasprotujejo prvotnemu splošnemu opisu ter oceni in postanejo tako nerazumljive celo strokovnj aku-kinologu. Tudi takele ocene najdemo: »brez omembe vrednih napak«, ali »brez posebnih pomanjkljivosti, ki bi jih bilo v primeri z idealnim tipom treba grajati«. Vprašamo pa se: Ali ima tako ocenjeni pes napake, ali jih nima? Nelogična je tudi ocena: »Odlično, vendar bi bilo želeti še...«. Po mojem mnenju bi bilo zelo koristno, v zimskih mesecih prirejati predavanja za sodniške pripravnike in mlade sodnike, ki nimajo na razpolago dovolj ne strokovne literature, ki nimajo priložnosti, sodelovati na kinoloških prireditvah v inozemstvu ali ne morejo obiskovati tečajev. Vsekakor bi moral vsak sodniški pripravnik preštudirati delo Dr. Haucka: »Ocenjevanje psa« (»Die Beurteilung des Hundes«), Poudarjam: preštudirati in proučiti in ne le prečitati. Umestno bi bilo, da bi bilo to delo podlaga za predavanja za sodniške pripravnike. © P IR T m D K Kočevski lovci so pokončali pet volkov V osmi številki letošnjega »Lovca« nam je tov. Lado Švigelj, upravnik gojitvenih lovišč na Kočevskem, nazorno prikazal uspehe pa tudi nekatere slabosti lovcev na Kočevskem, ki si prizadevajo, da bi pokončali volkove in volčja legla v naših loviščih. Z zanimanjem smo prebirali ta članek. Razumljivo je, da smo zadovoljni z doseda- 62-letni Maks Pintar njimi uspehi, kar pa ne sme zmanjševati naše skrbi, da čimprej iztrebimo te največje in najbolj krvoločne roparje, ki so prava nesreča za lovišča na Kočevskem. Na skoraj vseh sejah lovske družine Kočevje, katere član sem, je bilo govora o volkovih, zlasti pa se je za njih pokončevanje zavzemal naš izkušeni lovski tovariš Maks Pintar. Še važnejše pa je, da je bil tov. Maks zvest svojim besedam tudi v praktičnem izvrševanju sklepov lovske družine. Brez pretiravanja lahko zapišem, da je bil prav Maks med pobudniki vseh ukrepov, ki jih je v zadnjih letih izvršila naša družina za pokončevanje volkov in drugih roparic v našem lovišču. V letošnjem letu smo imeli že tri pogone, preteklo nedeljo pa četrtega, ki je bil predvsem po njegovi zaslugi pravilno zasnovan in izveden. Da bi volkove izsledil, je preb del Maks v gozdu večji del noči od 3. julija do 8. avgusta, dokler s tovariši Fajfarjem, Cebinom, Knausom in Kalanom ni ugotovil, kje je volčje leglo. Ko je bilo to znano, je sklenila lovska družina napraviti takojšen pogon, kar se je tudi izvedlo. Žal se je pogona udeležila le tretjina članov in 21 gonjačev. Treba je reči, da posamezniki še vedno ne kažejo pravega razumevanja do tako odgovornih skupnih dolžnosti, kot je na primer ,pokončevanje volkov. Ne glede na to nam upanja na uspeh ni manjkalo. V pogon so nas vodili izkušeni lovci kot Pintar, Perenič in Čebin. Lep dan je bil, brez vetra. Sonce je vroče pripekalo, ko nas je tov. Pintar razvrščal na stojišča. Še malo in že so se zaslišali glasovi gonjačev. Na stojiščih je zavladala velika napetost. Vsi strelci smo nestrpno pričakovali strela. In glej! Komaj 15 minut je preteklo, ko je streljal Martin Šali. Volk jo je v odrastu rezal naravnost na lovca, ki pa je morda nekoliko prezgodaj streljal nanj dvakrat. Ranil ga je, saj ga je pošteno obrisal po glavi. Volk se je poslovil s sklonjeno glavo in jo ubral proti Pintarju, kot da bi vedel, da mora tu končati in se tako oddolžiti za vse korake in noči, ki jih je Pintar pustil po volčjih stopinjah. Še dva strela in tako se je zgodilo. Padel je volk, že peti v 20 dneh. Tri od petih volkov je uplenil lovec Jasenc, dva celo z enim strelom, kar je prava redkost, enega pa je ustrelil tov. Ribič, prav tako lovec gojitvenih lovišč. (O lovu tovarišev Jasenca in Ribiča bo izšlo obširno poročilo v novembrski številki Lovca. Ur.) Srečnim lovcem ob teh uspehih čestitamo. Obžalujemo le, da ni niti prvo niti drugo volčje leglo v celoti pokončano. To nam nalaga nove dolžnosti, saj je zadnji čas, da se še resneje spoprimemo z volkovi, da obvarujemo lepote in bogastvo naših lovišč. Tone Ožbolt, LD Kočevje Volkovom na Kočevskem slaba prede Ko je konec junija lovec gojitvenega lovišča tov. Ivan Ribič pri nočnem zasliševanju slišal mlade volkove, je nastal alarm v vseh sosednjih revirjih. Vreme pa je bilo tisti čas zelo neugodno. Marsikateri lovec se je moral vrniti še pred jutrom, ko je bil moker do kože. Nevihte z bliskom in gromom so se kar vrstile. Tudi lovska družina Kočevje ni spala. Že 31. julija so njeni člani Čebin, Fajfar in Cilenšek zaslišali leglo. Pred tem dnem se volkovi niso oglašali. 2. avgusta so se oglasili le stari brez mladičev, 3. avgusta pa so točno ugotovili, da je v leglu le en mladič. 6. avgusta je imela družina svoj redni mesečni posvet, ki pa se ga je od 40 članov udeležilo le 19. Kljub temu je družina sklenila, da priredi pogon v Koblarskem hribu, kjer so volkove ugotovili. O zaslišanju pravi lovski čuvaj družine Maks Pintar: Do druge ure zjutraj ni bilo kljub izzivanju nobenega odziva. Deset minut po tretji pa so se volkovi sami oglasili in sicer dva stara in mladič. Kmalu nato sta se stara dva že oddaljevala proti Črnemu vrhu in se še tu pa tam oglašala. Mladič se jima je odzival v neposredni bližini prvega tuljenja. V nedeljo zjutraj je na zborno mesto prišlo še manj lovcev, kot jih je bilo na posvetu. Ker pa je pet lovcev zasliševalo vso noč, so sklenili pogon vendarle izvršiti. Strelce je v obliki kljuke postavil Maks Pintar, gonjače pa je prevzel Franc Čebin. Strelcev je bilo 13, gonjačev pa je najela družina 21. Pozna se, da je tov. Čebin ves svoj prosti čas v revirju, kajti gonjače je prav strokovnjaško vodil. Ker sta stara dva volkova odšla šele zjutraj na rop, je bil v pogonu le -mladič — samec, teža-k okrog 20 kg. Po prvem brezuspešnem strelu je pritekel pred sigurni strel Maksa Pintarja. Prvi strelec se je menda bal, da mu ne bi prišel volčič preblizu, ker je tekel naravnost nanj, ali pa je mislil, da ima namesto šiber v cevi kroglo. Tov. Maks Pintar je železniški upokojenec, star 62 let. Le redko ga dobiš doma. Kot lovski čuvaj opravlja svoj posel z vso vestnostjo. Dolge noči je presedel po začasnih prežah in ugotavljal kretanje legla. Tudi pogon je predlagal in zahteval obvezno udeležbo vseh članov. Toda od 40 se jih je udeležilo le 13. Volčič, ki ga je uplenil, je tretji v njegovem življenju in drugi po osvoboditvi. Rajko Jenko, Kočevje Za kunami Ko sem 28. februarja okrog 9. ure zelo utrujen — ves dan sem hodil po revirju — legel k počitku, sem zaspal, še preden sem se pokril. In že sem -bil spet v gozdu! Seveda na sledu za kuno! Kar hitro sva bila skupaj. Takrat sem nekajkrat udaril z rokami tako, da jo je še žena prav pošteno skupila. Seveda me je zbudila in me oštela. Pogledal sem na uro. Bila je 2. po polnoči. Ker nisem mogel več spati, sem premišljeval svoje sanje in mislil na kuno, ki sem jo imel pred nekaj minutami v rokah. Ob pol treh sem se odpravil. Tiho sem poklical še svojo brak jazbečarko Bistro, nalil malo kačje sline in se poslovil od žene. Ta mi je kaj čudno odgovorila: Vso noč ni miru! Še konec te bo zaradi lova! Pri Glaserju sva se vzpela z Bistro v hrib. Hodila sva zelo počasi. Bila je lepa poč, pa tudi mraza ni manjkalo. Na vrhu Gračane se je začelo svitati. Še nekaj korakov in bila sva pri kmetiji, kjer živi strastni lovec Jaka Robnik. Ko sva pod hišo spodila srnjaka, ki je nekajkrat zabokal, se je v hiši vžgala luč in Jaka je prišel na okno pogledat, če ne zalezuje kak nepridiprav njegovega varovanca. Z Bistro pa sva tiho nadaljevala pot, ker je Jaka na ta del lovišča nekoliko ljubosumen. Ko sva se vzpenjala od Gračane navzgor, so se oglasili že ptički in tudi v gozdu se je začelo daniti. Iskal sem z očmi svojo kuno, ker sem si mislil, da tisti dan morava priti skupaj. Potem sva spodila še nekaj gamsov. Bistra je bila zelo nemirna, ker naredi, žal, rada nekaj korakov -tudi za gamsi in srnami. Ko narediva še nekaj korakov, začne Bistra zelo vleči. Tako postanem tudi sam še bolj pozoren. Kaj le Bistra vidi ali voha? Tudi z repom začne zelo hitro migati, kar ni njena navada, če je na sledu parklarjev. Nato slišim, kako nekaj zašumi čez cesto. Že vidim veliko, veverici podobno žival — kuno! Sklonim se in gledam, kam jo tako urno ubira. Hitro odvežem Bistro -in borba se je takoj začela. Samo parkrat se Bistra oglasi in kuna se že požene v košato in visoko jelko. Bistra laja in ne pogleda nikamor od drevesa, tudi name ne, ko pridem do nje. Tako gledava oba v jelko in čakava, da se popolnoma zdani. Dobro pa pazim, če se bo kje kaj zganilo. Nato pogledam jelko od vseh strani. Ker na njej nisem mogel ničesar opaziti, sem odložil nahrbtnik in daljnogled na neki štor. Po kratkem premisleku sem se odločil, da ustrelim v košato drevo kar pod vrh. Res sem ustrelil. Kot blisk se je kuna pognala po vejah, da nisem mogel več streljati. Pa se -poženeva z Bistro za njo in gledava, kako skače kuna pred nama. Tako smo krožili po mladem smrekovem sestoju kake pol ure, ko se je kuna vendarle stisnila k deblu neke smreke tako, da je ni bilo več videti. Samo Bistra mi je dajala upanje, da je v bližini, še kar naprej je namreč migala s svojim repom in gledala v vejevje kakih 40 let starega smrekovega sestoja. Šel sem in udaril s čevljem v neko sumljivo smreko. Najmanj deset udarcev je -bilo treba, preden se je odločila moja zlatica za nadaljnjo fiz kulturo. Iz smreke se je pognala na visoko bukev. Seveda je bilo sedaj zame mnogo lažje. Ustrelim in kuna je padla Bistri kar v naročje. Tedaj se je začela nova borba med Bistro in kuno. Tako smo se spet podili vsi trije kakih 100 metrov po strmini. Mene je bilo že pošteno strah, da bo kuna Bistri ušla. Zato sem začel iskati naboje. Kot nalašč pa se mi je zgodilo, da sem naboje pustil v nahrbtniku — še nikoli kaj takega! Tako sem stal pred Bistrino in kunino borbo brez vsake moči! Naboji so v nahrbtniku! Kako sedaj priti do njih po veliki strmini in ne pustiti kune iz oči? K sreči se je boreči se klobčič prikotalil do dolge grmade smrekovih vej. Kuna in Bistra sta se takoj zapletli vanjo in se z grmado vred valili kakih 7 metrov navzdol. Tedaj sem končno skočil po bregu navzgor do nahrbtnika. Komaj sem bil pri njem, zaslišim močno cviljenje Bistre dn pihanje kune. Poženem se spet navzdol, kjer me je Bistra klicala na pomoč. Hitro sem začel premetavati grmado in kmalu sem bil pri kuni. Ta je močno držala Bistro za šobe, Bistra pa kuno za prednjo nogo. Kako ju ločiti? Brž stopim na kuno in primem Bistro za vrat. Ne Bistra -in ne kuna ni hotela popustiti, tako da sem obe dvignil od tal. S težavo sem osvobodil Bistro kune, močnega samca. Bil je 102 cm dolg. S strelom sem mu zlomil samo prednjo nogo, eno šibro pa je imel tudi v vratu. Nato sva se z Bistro nekoliko pokrepčala. Zelo mi je prijala kačja slina, saj mi je od vsakega lasu visela kaplja znoja. Bistri sem odstopil pol klobase. Nato sva poiskala še moj klobuk in se šla opravičit Jaki za jutranji nemir, saj mu nisem prepodil samo srnjaka, celo streljal sem v njegovi bližini. Seveda pa pozna Jaka stare lovske običaje in mi je takoj postregel s kozarcem slivovke. Pripomniti moram še to, da sem lansko zimo dobil 7 kun, 5 v pasti, 1 na strup in 1 s strelom! Bili so vsi sami samci. Zanima me, če so samci boj požrešni ali dosti več prehodijo? V predlanski zimi sva z logarjem Kosom dobila 8 kun. Med njimi je bila le 1 samica. Moj sosednji revirni tovariš je dobil predlansko zimo 4, lansko zimo pa tudi 4 kune. Tudi med temi osmimi kunami je bila samo 1 samica. Tako sta bili med 23 kunami samo 2 samici. Ivan Ačko, Smolnik Kuna je velik ropar Ko sta v juniju gozdna delavca Egidij Praprotnik in Franc Skralovnik iz Orlice delala v Gregoričevem gozdu, sta doživela tole: Med delom sta opazila, kako nese kuna kakih 50 m od njiju gozdnega jereba. Kuna se zanju niti zmenila ni, šla je mirno svojo pot. Nato sta videla, da je šla v košato smreko. Praprotnik, ki je član lovske družine Dravograjsko Pohorje, je takoj ogledal smreko. Na njej je opazil staro veveričje gnezdo. Hitro je poklical še svojega tovariša in mu naročil, naj pazi na kuno, da ne bo ušla. Lomi naj suhe veje, da bo kuno zadržal v gnezdu, mu je še naročil. Sam pa jo je po najbližji stezi mahnil domov po puško. Ko se je čez dobre pol ure vrnil, mu je Skralovnik dejal, da je na smreki še vse po starem; če je bila kuna prej v gnezdu, mora biti tudi sedaj. Praprotnik je brž ustrelil v gnezdo in iz njega je takoj padla kuna. Komaj pa se je to zgodilo, že je na veliko presenečenje opazil, da je iz gnezda skočila še druga kuna. Napravila je nekaj skokov po drevju, nato pa tudi ta padla na tla. Praprotnik je imel .izredno srečo: Z enim strelom je pokončal v gnezdu dve kuni. Ena obeh lom je bila izredno trebušasta. V njenem želodcu je našel na veliko presenečenje 13 krempljev gozdnega jereba. Doživetje lovca Praprotnika nam ponovno dokazuje, da je kuna -izredno nevarna roparica in da dela med gozdno .perjadjo velikansko škodo-. Zato ji res ni treba prizanašati brez ozira na letni čas in na vrednost uplenjenega kožuha. S. S. Mlačan, Radlje ob Dravi Tudi okoli Trebelnega se je pojavila pižmovka Lansko leto smo opazili pižmovko pod Radnjo vasjo pri mlinu tov. Jožeta Barbo. Letos pa smo v začetku avgusta našli pižmovko na Trebelnem v jami, ki je izkopana za postavitev električnega droga. V jami ni bilo vode. Najbrž je padla vanjo, zaradi strmih sten pa ni mogla priti iz nje. Bila je mrtva, krasen samec, dolg kakih 65 cm. Čudno se nam zdi, od kod so prišle pižmovke na Trebelno, ki leži na hribu. V bližini ni nobene tekoče vode. Ob tej priložnosti še sporočam, da sem ustrelil goloba, ki je imel na glavi 5 gob v velikosti fižola. Od kod te gobe, si ne znam razložiti. Leopold Pavlin, Trebelno Kako sem se srečal s planinskimi orli 1925. leta sem nastopil službo na gozdnem veleposestvu v Zgornji Kokri. Stanoval sem v lovskem dvorcu, ki leži ob bistrem potoku Kožne v vznožju hriba Akle in Hribarjevega. Od tod je lep razgled na gorovje Kočne in na Kozji vrh. Zato sem imel dovolj priložnosti, opazovati planinske orle, ki so dnevno krožili visoko nad gozdovi med Kočno in Kozjim vrhom. To in naslednja leta je bilo kaj živahno v gozdovih Kokrske doline. Veliko se je sekalo in veliko skrbno pogozdovalo. Gradili smo nove stanovanjske koče, trasirali in gradili nove gozdne ceste, žičnice, riže itd. Seveda sem bil zaradi tega skoraj vedno na terenu. Videl in doživel sem marsikaj lepega in zanimivega. Zal pa so šli moji zapiski med okupacijo v izgubo. Le nekaj beležk mi je ostalo. Bilo je jeseni 1925. leta. Na Hribarjevem smo merili les. Med odmorom šine v neposredni bližini nekaj temnega .izpod neba. Ko se spet dvigne s tal, spoznamo mogočnega planinskega orla, ki je nesel v krempljih nekaj sivega. Drvarji mi povedo, da je pobral polha, ki so ga preteklo noč ubili in vrgli pred kočo; delal jim je škodo med proviantom. Pravili so mi, da vidijo orla proti večeru skoraj vsak dan. V nizkem poletu se spreletava nad mladimi nasadi na Hribarjevem. Takrat ni videti na poseki ne srn in ne gamsovih koz z mladiči. Tisti čas je bilo orlov vsako leto več. Govoril sem o njih z bivšim -urednikom »Lovca« V. K. in mu -povedal, da smo videli spomladi veliko gamsovih koz z dvema mladičema, pozneje pa je vse nekam izginilo. Izrazil sem se, da so temu pojavu krivi planinski orli. V. K. pa mi je zatrjeval, da se planinski orel preživlja le z mrhovino in opravlja tako nekako sanitarno službo v naravi. Hotel sem se prepričati, če je res tako. Zato sem naročil lovcu Kemperlu, naj opazuje orle in skuša ugotoviti, kaj je vzrok, da so gamsovi mladiči izginili. Kmalu po tem razgovoru pride Kemperle in mi pove tole: »Sinoči sem sedel v strelski lopi ob poti in čakal na izstop divjadi. Kar vzbudi mojo pozornost glasno pivkanje. Odprem strelni zapah na lopi v tisto smer -in vidim, kako trije planinski orli — samica, samec in mladič — braki-rajo gamsovo kozo z mladičem. Gonili so kot lovski braki in potiskali kozo z mladičem od zgoraj navzdol proti frati. V največji stiski se je ob nekem paroibku mladič stisnil pod kozo. Mladič bi zaradi take premoči gotovo postal žrtev orlov, če ne bi pravočasno oddal strašilnega strela.« Lovec Kemperle je hotel z orli sam obračunati. Povedal sem mu, da tega ne sme, ker je bil planinski orel zaščiten, le v izjemnih primerih se je izdalo dovoljenje za odstrel. Na našem področju so gnezdili planinski orli v Stogovniku in Starcu. Tako si je tudi 1929. leta izbral orlov par za gnezdenje razpoko previsne stene Starca. Po našem opazovanju je bilo prvo jajce zneseno 14., drugo pa 17. aprila. 19. maja se je izlegel en mladič. Zanimivo je bilo opazovati, kako sta samec in samica prinašala mladiču v gnezdo hrano. Če je orel prihajal od Kozjega vrha, ki se dviga nasproti gnezda, je priletel v ravni črti, če pa je priletel čez Starca, se je v elegantnem loku spustil v gnezdo. To smo opazovali z grebena kakih 60 m nasproti gnezda. 6. junija ob šestih sva bila z lovcem zopet na grebenu. V gnezdu sta bila tudi samica in samec. Kanalu sta odletela. Samica se je vrnila čez pol ure in prinesla hrano. Pri mladiču je ostala kaki dve minuti. Čez kake pol ure se je zopet vrnila in prinesla pet centimetrov močno in poldrug meter dolgo svežo macesnovo vejo. Položila jo je na gnezdo tako, da je zaprla pogled na mladiča. Vsak dan sta orla očistila gnezdo vsake mrhovine. Kar je bilo še -užitnega, sta pojedla, ostalo pa odstranila. Nato sta s svežimi bukovimi in macesnovimi vejicami popravila mladiču ležišče. Mladič ni gnezda nikoli ponesnažil; kadar je bilo potrebno, se je obrnil z zadkom in štrcnil belo tekočino z vrha gnezda v prepad. F'o našem opazovanju sta stara krmila mladiča le s svežim mesom, predvsem z jetrcami, pljučkami in drugimi lahko prebavljivimi deli. Vsa opazovanja o razvoju mladiča smo pošiljali univ. prof. dr. Šerku, ki je želel imeti mladiča za zoološki vrt v Ljubljani. 9. junija smo dobili naročilo, naj orliča nemudoma dvignemo iz gnezda. Ker je bil mladič še v puhu, sem želel za nekaj dni zadevo zavleči. Prejel pa sem odgovor,, da ne smemo čakati, ker bi orlič dobil v perutih tako moč, da bi utegnil prekucniti človeka v prepad. Ker je bila za izvedbo naše naloge tudi samica zelo nevarna, je bilo izdano dovoljenje za odstrel. Samico je lastnik lovišča nagačil. Še sedaj krasi nekdanji lovski dvorec v Kokri. Po odstrelu samice smo 10. junija vzeli orliča iz gnezda. Stena, ki je na njej bilo gnezdo, je bila previsna in od zgoraj nedostopna. Pomagali smo si tako, da smo posekali dolgo macesnovo deblo, zabili od spodaj navzgor nalašč za ta primer narejene kavlje in proti vrhu -kline. Deblo smo postavili ob steno. Ker je bilo prekratko, smo si pomagali še s 7 m dolgim drogom. Na tanjši konec tega droga smo pritrdili žični obroč, narejen v obliki greblje. Da se orlič ne bi pri padcu poškodoval, smo naredili štirioglato mrežo, na tla pod gnezdom pa položili sveže bukove in macesnove veje. Ko je bilo vse to pripravljeno, je delavec Karol Frohlih splezal z drogom na vrh debla in se tam privezal, da je imel obe roki prosti za nadaljnje delo. Ker delavec z vrha debla ni videl v gnezdo, sem se namestil na že omenjenem grebenu, od koder sem z daljnogledom dobro videl gnezdo in tudi Frbhlicha. Ko je prišel ta z drogom nad orliča, sem mu zaklical, naj pritisne drog navzdol in obenem potegne navzven. Tako je dobil orliča v obroč in ga srečno prekucnil iz gnezda. Orlič se je nekaj časa lovil med vejami dreves in končno nepoškodovan pristal na tleh, toda zunaj mreže. Bil je še ves v snežno belem puhu, le tu in tam so štrlele iz puha cevke in iz njih 3 do 4 cm dolgo, nerazvito perje. Orliča so odpeljali v Ljubljano in ga oddali univ. prof. dr: Šerku za zoološki vrt. Po tem dogodku je samec še nekaj časa letal okoli gnezda, nato pa je odletel neznano kam. Samec je bil mnogo manjši od samice. Naslednja leta orli niso več gnezdili v stenah gore Starca. Tudi videti jih ni bilo v tolikem številu kot prej. Gamsovega naraščaja pa je bilo dosti več. Rudolf Medved, Lesce Tolmin v nevarnosti! Bliskovito se je razširila novica, da so se pojavili v neposredni bližini Tolmina divji prašiči. In to tik za poslopjem mestne občine Tolmin! Da se ugotovi živa resnica in oceni ogromna škoda, je bila nemudoma poslana na mesto samo komisija, ki so jo sestavljali resni lovski stro-kovnj aki. Po temeljitem pregledu na mestu samem se je po odtisih parkljev in po ščetinah, ki so se našle na bodeči žici ograje okrajne gozdarske drevesnice, ugotovilo, da sta se mudila na tistem mestu dva grozna črnuha, težka od sto petdeset do dve sto kilogramov. Z nabrušenimi čekani sta rila po zemlji kot z bridkimi meči. Ta vest je spravila Tolmince v resno skrb. Še preden je tisti dan zatonilo sonce, so bila v ogroženem predelu Tolmina vsa pritlična stanovanja prazna. Ljudje so se preselili v višja nadstropja, da se tako preprečijo človeške žrtve. Šele tretji dan po tej katastrofi se je stanje izboljšalo. Ugotovilo se je namreč, da niso bili divji prašiči, pač pa Franconove koze, ki so ušle na prepovedan sad v okrajno gozdarsko drevesnico. J. G. Zasačili in prijavili so divjega lovca 14. februarja t. 1. je odšlo sedem članov lovske družine Brkini na lov na divje prišiče. Istega dne je odšel na lov tudi Ujčič Jožef, član sosednje lovske družine Bukovica, toda ne na lov na divje prašiče. Prekoračil je mejo lovišča svoje lovske družine in ustrelil v lovišču lovske družine Brkini srno, jo v gozdu raztelesil in si prilastil meso. To so ugotovili člani lovske držine Brkini, Ljudska milica in sodišče. Na glavni javni obravnavi je okrajno sodišče v Ilirski Bistrici obsodila Ujčiča Jožefa 1. za kaznivo dejanje nezakonitega lova po čl. 247/1 KZ na 8 000 din denarne kazni, 2. za kaznivo dejanje nezakonitega lova po čl. 247/11 KZ na 7 000 din denarne -kazni, torej skupaj za obe kaznivi dejanji na 15 000 din denarne kazni. Sodišče je obsodilo obdolženca tudi na odvzem lovske puške, na plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 2 302 din in na povračilo 4 000 dinarjev lovski družini Brkini za ustreljeno srno. KIIOLOŠKB VESTI Preselitev Kinološko združenje LRS v Ljubljani se je v začetku septembra 1954 preselilo iz dosedanjih prostorov v Trdinovi ulici štev. 8 v nove prostore na Cesto v Rožno dolino štev. 36 in je sedaj združeno z vodstvom rodovne knjige za LRS. Novi naslov je: Kinološko združenje L RS v Ljubljani, Cesta v Rožno dolino štev. 36; na ta naslov pošiljajte vso korespondenco, tičočo se prijav legel, prenosov lastništva, rodovnikov itd. Prijavljene in zaščitene psarne: »JAVORNIK« za vse vrste goničev, lastnik Jože Kristen, ravnatelj gimnazije v Cerknici pri Rakeku. »LAZE« za vse vrste terijerjev, lastnica Janja Bulc, Mirna štev. 22. »VIDOVSKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Štefan Holcman, Strehovci štev. 20, pošta Dobrovnik, Prekmurje. Novi kinološki sodnik: Tov. Jurij Verovšek v Ljubljani, Dalmatinova ulica 2, je dne 15. maja t. 1. položil praktični in teoretični izpit za ocenjevanje zunanjosti jazbečarjev in terijerjev. Novi sodniški pripravniki: Za ocenjevanje zunanjosti in delo brakov jazbečarjev: Ivan Pivec, Sele, Pragersko. Za ocenjevanje zunanjosti in delo vseh vrst goničev: Franc Mandelc, Bled, Mlino štev. 81, Drago Brus, Črnomelj. KUS. Jesenske tekme ptičarjev Društvo ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani vabi svoje člane in ostale lovce na jesensko vzrejno in širšo poljsko tekmo ptičarjev, ki bo v okolici Ljubljane 9. in 10. oktobra t. 1. Sestanek tekmovalcev in smotra psov bo v soboto 9. oktobra ob 15. uri popoldne in v nedeljo 10. oktobra ob 7. uri zjutraj na vrtu gostilne Kačič, Ljubljana, Titova cesta. Tekmo bo vodil tov. Lisek Bogomil, sodnika bosta tov. Koder Julij in tov. Sežun Bogdan. Kot sodniška pripravnika bosta sodelovala tovariša Cvenkel Pavel in Maček Branko. ' a 1 F* Tfft« --■ ■ yflPfr ■r*jL Vlfrf *wm\ Najbolj razburljiva točka lovskega krsta Foto Veljko Varlčak PO POTI, KI JO JE ZAČRTAL NOVI LOVSKI ZAKON C. Kr. Na nedeljo 26. septembra t. 1. je predsednik dr. Jože Benigar nekaj minut po devetih otvoril v zbornični dvorani ljubljanske Univerze izredni občni zbor Lovske zveze Slovenije. Naloga občnega zbora je bila: sprejem pravil Republiške lovske zveze in njegovo soglasje s pravili Okrajne lovske zveze in is pravili Lovske družine ter sprejem predloga o prispevku okrajnih lovskih skladov v republiški lovski sklad. Občni zbor je bil poleg tistega dnevnega reda, ki je obravnaval tekoče zadeve, pravzaprav nadaljevanje januarskega plenuma, ki je sprejel osnutek novega lovskega zakona. Izredni občni zbor je bil torej zelo važen, ker je moral vskladiti pravila lovske organizacije z določbami novega Zakona o lovu, predvsem pa konkretizirati 41., 42. in 43. člen, to je tiste člene, ki govorijo o lovskih skladih. Zato ni čudno, da ni na občnem zboru neupravičeno manjkal niti en izvoljeni delegat in da so se ga udeležili tudi skoraj vsi predsedniki in tajniki okrajnih lovskih zvez. Uvodoma je občni zbor pozdravil predvsem oba delegata lovske organizacije okraja Koper. Ta lovska organizacija je namreč že pred občnim zborom naslovila na Republiško lovsko zvezo predlog, da bi se vključila v lovsko organizacijo Slovenije. Izredni občni zbor je predlog z odobravanjem in veseljem sprejel. Tako povezuje sedaj Republiška lovska zveza Slovenije 20 okrajnih lovskih zvez. Nato je prešel predsednik na dnevni red. O osnutku pravil Republiške lovske zveze je poročal tov. dr. Miha Potočnik. Najprej je omenil, da imenujejo pravila v skladu s terminologijo lovskega zakona sedanjo Lovsko zvezo LR Slovenije Republiška lovska zveza Slovenije. Nato je tolmačil pravila po členih. Živahnejša razprava se je razvila pri 2. odstavku 4. člena točka e) osnutka, ki je govoril o obveznem odlovu. Občni zbor je glede obveznega odlova sklenil, da je potrebno zaslišanje okrajne lovske zveze, predpiše ga pa glavni odbor. S tem in še z nekaterimi dopolnili je bil osnutek pravil Republiške lovske zveze soglasno sprejet. O osnutku pravil Okrajne lovske zveze in Lovske družine sta poročala tovariša Milan Bab-šek oziroma Otmar Cvirn. V razpravi o osnutku pravil Okrajne lovske zveze se je zadržal občni zbor najdalj pri disciplinskih kaznih. Sklenil je, da se uvede disciplinski postopek samo proti članom lovske organizacije in proti posameznim odbornikom, ne pa proti organom organizacije. K osnutku (pravil Lovske družine je izrekel občni zbor svoje soglasje skoraj brez pripombe. Občni zbor je sprejel priporočilo, da naj okrajne lovske zveze in lov. družine predlaganih pravil ne spreminjajo, da se bo tako ravnala in vodila lovska organizacija po enotnih določilih in smernicah. Svoje specifične potrebe in naloge naj urede lovske družine s svojimi poslovniki. Po določilih novega Zakona o lovu bodo plačevale lovske družine za gospodarjenje z lovišči od 1. aprila prihodnjega leta poseben prispevek v okrajne lovske sklade. Iz teh skladov se bo plačevala škoda po divjem prašiču in medvedu. Da pa ne bi bile lovske družine v okrajih, kjer je ta škoda zelo velika, preobremenjene, določa zakon tudi formiranje republiškega lovskega sklada. Ta sklad, ki se steka iz prispevkov okrajnih lovskih skladov, je namenjen za gojitev divjadi v vsej Sloveniji in za izravnavo lovske škode po divjih prašičih in medvedih. Prispevke okrajnih lovskih skladov v republiški lovski sklad določa občni zbor Republiške lovske zveze. Določitev tega prispevka je bila druga točka dnevnega reda izrednega občnega zbora. Predlagani osnutek proračuna republiškega lovskega sklada za lovsko leto 1955/56 je predvideval 4 700 000 izdatkov in prav toliko dohodkov. Dohodek naj bi v glavnem sestavljali prispevki iz okrajnih lovskih skladov. Razprava o formiranju republiškega lovskega sklada je bila zelo živa, kar ni čudno, saj se je lovska organizacija prvič bavila s tem vprašanjem. Doslej so namreč škodo po divjem prašiču plačevali okrajni ljudski odbori. Ker je izredni občni zbor sklenil, da se živi fazani zaračunajo lovskim družinam po 300 din, par jerebic pa po 400 dinarjev, je dobil republiški lovski sklad nov dohodek v višini 420 000 dinarjev (cena za odlovljeno perjad je: 600 din za fazana, za par jerebic pa 800 din). Nato se je začela obravnava prispevkov posameznih okrajnih skladov v republiški lovski sklad. Z višino prispevka so se strinjali delegati okrajnih lovskih zvez Celje, Črnomelj, Gorica, Kranj, Ljubljana, Maribor, Novo mesto, Ptuj, Radovljica, Sežana, Slovenj Gradec, Šoštanj, Tolmin in Trbovlje. Občni zbor je priznal upravičenost ugovorov delegatom okrajnih lovskih zvez Kočevje, Krško, Ljutomer in Postojna ter tem okrajnim lovskim zvezam prispevek ozir. višino obveznosti plačevanja lovske škode po divjem prašiču in medvedu znižal, ni pa priznal upravičenosti znižanja Okrajni lovski zvezi Murska Sobota. Tako je sprejel naslednji proračun republiškega lovskega sklada za lovsko leto 1955/1956: ' < A. Izdatki republiškega lovskega sklada: I. Fazanerija......................din 959 120 II. Odlov in nasaditev: 1. 1000 fazanov po 600 = 600 000 2. 300 parov jerebic po 800 = 240 000 3. nabava jajc iz inozemstva 200 000 1 040 000 III. Prispevek okrajnim lovskim zvezam za povračilo škode..............din 2 200 000 IV. Prosvetna dejavnost (tečaji — izpiti) 500 000 V. Nepredvideni izdatki............din 270 880 Skupaj din 4 970 000 B. Dohodki republiškega lovskega sklada: I. Prispevki iz lovskih skladov okraj, lovskih zvez: Okrajna zveza Lovska škoda, plačana iz okr. lov. sklada Prispevek v republiški lov. sklad Celje 600 000.— 150 000,— Črnomelj . . - 300 000.— 50 000,— Gorica .... 500 000.— 100 000.— Kočevje .... 400 000.— — Kranj 150 000.— 200 000.— Krško 400 000,— 200 000,— Ljubljana . . . 800 000,— 100 000,— Ljutomer . . . — 500 000.— Maribor .... — 800 000,— Murska Sobota — 750 000,— Novo mesto . . 600 000.— 50 000,— Postojna .... 500 000,— 100 000.— Ptuj 50 000,— 750 000,— Radovljica . . . 100 000.— 50 000,— Sežana .... 150 000,— 100 000.— Slovenj Gradec . — 250 000.— Šoštanj .... — 250 000.— Tolmin .... 100 000,— 100 000,— Trbovlje .... 250 000.— 50 000,— II. Dohodki iz prodaje žive divjadi 420 000.— Skupaj 4 970 000.— Izredni občni zbor je pooblastil upravni odbor Republiške lovske zveze, da izdela za upravljanje sklada poseben pravilnik, sprejel pa tudi sklep, da imajo okrajne lovske zveze pravico do povračila škode iz republiškega lovskega sklada, ko izčrpajo določeni znesek iz lastnega sklada. Če določenega zneska ne izčrpajo, ga morajo, če se pokaže potreba, na zahtevo upravnega odbora Republiške lovske zveze odvesti v republiški lovski sklad. O določenih zneskih, ki ostanejo v okrajnih lovskih skladih neizrabljeni in s katerimi okrajna lovska zveza ne sme razpolagati, odloča dokončno občni zbor Republiške lovske zveze. Tretja točka dnevnega reda je bil predlog o vskladitvi poslovnega leta lovske organizacije z lovskim letom. Izredni občni zbor je predlog sprejel in s tem v zvezi sklenil, da plačajo člani lovske organizacije za Republiško lovsko zvezo za obdobje 3 mesecev (od konca sedanjega poslovnega leta do začetka novega lovskega leta, t. j. za januar, februar in marec 1955) in za prve 3 mesece prihodnjega poslovnega leta (do rednega občnega zbora Republiške lovske zveze, t. j. za april, maj in junij 1955) 6 dvanajstin, t. j. 400.— din. V tej zvezi je izredni občni zbor tudi sklenil, da naj izide v teko- čem letniku 15 številk Lovca, nov letnik pa naj se začne z aprilsko številko. Ura se je približevala že peti popoldne in nekatere delegate — na kosilo so vsi pozabili — je priganjal k odhodu tudi vlak, razglasiti pa je bilo treba še rezultate tekmovanja za pokončevanje roparic in okrajno lovsko zvezo, ki je dosegla v 1953. letu najboljše uspehe pri svojem delu in si tako priborila častno prehodno zeleno zastavico. Tako so si komaj še utegnili čestitati najboljši: Maribor, Ljubljana, Celje, Kranj in Črnomelj, to je okrajne zveze, ki so dosegle najboljše rezultate pri pokončevanju roparic in ki so tudi pravočasno poslale poročila. Prehodno zeleno zastavico pa je dobila Okrajna lovska zveza Slovenj Gradec. Tako se je končal izredni občni zbor, ki je določil v skladu z novim lovskim zakonom nova pravila lovski organizaciji in začrtal temeljne smernice za njeno gospodarstvo. V živahnem lovskem letu 1954, ki ga je novi lovski zakon živo razgibal, pomeni izredni septembrski občni zbor Republiške lovske zveze Slovenije brez dvoma pomemben dogodek. MLADI VOLKOVI V TRIKOTU Lado Švigelj Dvakrat na leto je sezona za pokončevanje volkov: prvič v zimskem času, ko volkove v svežem snegu presledujemo ali v svetlih mesečnih nočeh čakamo, drugič pa v času volčjih legel. Težavnost lova na volkove in vzrok, da jih že dolga leta ne moremo iztrebiti, je, kot znano, samo v tem, da je volk nestalna zver, ki nima svojega priljubljenega kotička in stalne stečine kot ostala divjad. Lahko je zalesti srnjaka na poseki ali počakati prašiča v ovsu ali upleniti lisjaka z dobrim psom — drugačna pa je zadeva z volkom, ki je danes v Kočevju, jutri v Loški dolini, pojutrišnjem pri Postojni in se morda čez deset dni spet od nekod vrne. Ugotovili smo, da lovi odrasli volk na površini okrog 50 000 hektarov. Nekateri volkovi imajo manjše torišče, nekateri pa tudi večjega. Včasih, posebno ob gonji, se potepajo na velikih razdaljah tudi izven svojega stalnega revirja. Območje, kjer se isti volk v nekih razdobjih pojavlja, je torej že površina desetih večjih lovskih družin. Zato se večkrat slišijo izjave lovcev, da v njih lovišču ni stalnih volkov. Seveda jih ni! Saj jih ni nikjer! Ker volka le redko opazijo, imajo nekateri lovci vtis, da njihovemu lovišču ne preti posebna nevarnost. Sicer pa v letnem času le dober poklicni lovec lahko takoj ugotovi, da je imel volčjega gosta v revirju. Prav v tem nerednem pojavljanju in nestalnosti je največja volčja nevarnost in tudi največja ovira za uspešen lov. Volčji par, ki ima mladiče, je približno od maja do avgusta navezan na bližnjo okolico legla. To je v letnem času edina priložnost, ko lahko sistematično organiziramo pokončevanje volčje nadlege in je tudi verjetnost za uspeh precejšnja. Seveda pa se je treba zagristi v delo in imeti primerno izvežbane lovce, ki so z volkovi že imeli opravka. Lovno področje volčjega para je v tem času pet, kvečjemu do deset kilometrov okrog legla. Le izjemoma gre na rop tudi v bolj oddaljene predele, morda takrat, ko se mu ne posreči, priti do plena bližje. Že aprila začno lovci gojitvenega lovišča paziti na vse znake, ki naj bi nakazali verjetnost volčjega legla. Preiskujejo vlake, pota in steze, kjer iščejo sledove in iztrebke, poizvedujejo pri pastirjih in delavcih v gozdu, če so videli volka ali našli kak raztrgan kos divjadi, kontrolirajo luže. V maju pa že začnemo z nočno službo. Vse jasne, posebno pa mesečne noči morajo biti lovci v revirju. Kadar je svetla noč, čakajo na visokih prežah ob cestah in potih ter na križiščih, kjer so znani volčji prehodi. Kadar ni lune, gre vsak v svojem revirju na kako vzvišeno točko, od koder se daleč sliši in se vsako uro enkrat po volčje oglasi, da bi volčje leglo, če bi bilo kje v bližini, izzval k tuljenju. Izkušnje so pokazale, da je na ta način mogoče izslediti zgodnje mladiče že v prvi polovici maja. ☆ Letos spomladi je revirni lovec Ivan Ribič iz Vrbovca dvakrat sledil stare volkove po cesti, ki pelje iz Kočevja v Polom — po tako imenovani Polomski cesti. Sledove je opazil tudi na poti Kleč—Polom in še na neki vlaki v tisti okolici. Bolj pogosti so postali sledovi v prvi polovici junija. Našel jih je skoraj dnevno, zdaj tu, Zdaj tam, vedno pa v gozdnem predelu med Klečem, Polomom in Vrbovcem. Pregledal je luže in našel v Peklu v blato vtisnjeno močno volčjo šapo. V bližini je opazil še enkrat pozneje sledove na gozdni vlaki. Vse je kazalo, da bodo v tem predelu lovišča mladi volkovi. Po opaženih znakih je Ribič sodil, da bo leglo v tako imenovanem družinskem Trikotu, to je na področju med cestama, ki vodita iz Male gore v Polom in v Stari log. Trikot je na meji gojitvenega lovišča in ga upravlja Lovska družina Kočevje. To je bivši kočevarski kmečki gozd, deloma gosto zarasla šikara, deloma lepi mladi bukovi in smrekovi sestoji; med njimi so travnati predeli, na redko porasli z leskovino in brezami. Lega je ravninska, teren valovit, deloma skalnat, kraški. Ker so sledovi vodili v Trikot, je obvestil Ribič o njih Lovsko družino Kočevje. Lovci so začeli zahajati v ta predel. Tako je član družine Komarički pri zalazu sedel, da bi pokadil cigareto. Ko jo je prižgal, je zagledal pred seboj volkuljo, ki je stala in ga gledala. Preden je utegnil streljati, je izginila. Lovec France Blatnik se je peljal s kolesom iz Kočevja, kjer je bil po opravkih, po cesti proti Polomu. Pri Trikotu je med četrtim in petim kilometrskim kamnom pred njim nekaj sivega skočilo čez cesto. Zavrl je kolo, da bi pogledal, kaj je bilo. Med tem pa je žival spet skočila nazaj na cesto in se vrnila, od koder je prišla. Zdaj je točno videl obsesano volkuljo z velikim vimenom — saj je bila samo nekaj metrov pred njim. Ribič sam je šel v Trikot dvakrat. Enkrat je pregledal luže, drugič pa je šel po največjih goščavah za sledovi. V skalnati sončni rebri je našel med skalami povaljano travo, podobno kot od volkov. To je povedal tudi članom lovske družine, ki so si nato uredili nekaj zasilnih prež na drevju ob cestah, kamor so hodili čakat. Vkljub temu, da so lovci ves junij in julij s tuljenjem izzivali, se jim mladiči niso niti enkrat oglasili. 1. avgusta je šel Ribič okrog polnoči od doma iz Vrbovca. Namenil se je, da bo čakal volkove na Polomski cesti. Tam, kjer pripelje nanjo pot iz Kleča, je imel prežo na drevesu. Med potjo se je na višinskih točkah ustavljal in na vsakem mestu enkrat po volčje zatulil. Na neki vzpetini Vrbovške ceste so se mu ob pol dveh odzvali volkovi v smeri Kleča, in sicer stara ž mladiči. Oglasili so se samo enkrat. Zaradi vetra pa ni mogel prav točno ugotoviti kraja tuljenja, posebno ne oddaljenosti. Bil pa je skoraj prepričan, da je volčji skot v Trikotu. Že dolgo pred to Ribičevo ugotovitvijo, že 30. maja, je šel revirni lovec Ciril Jasenc iz Starega loga ob pol štirih zjutraj proti Belemu kamnu. Ko je bil v dolini pod vasjo, je zaslišal volčje tuljenje, staro z mladiči. Odmuzici-rali so rundo in utihnili. Lovec se je podvizal iz doline, da bi mogel bolje ugotoviti kraj, če bi se tuljenje ponovilo. Po krajšem presledku so se res volkovi še enkrat prav na kratko oglasili. Zaradi močnega vetra — bil je skoraj vihar — pa je mogel določiti samo približno smer, kje so se volkovi oglasili. To je bil predel med vasjo Cesta in Trikotom. Vkljub temu, da sta skupaj s sosednjim lovcem ves junij preiskovala teren in se ponoči oglašala in čakala na križiščih, nista mogla ugotoviti ničesar posebnega več. Sosed je bil mnenja, da se je Jasenc zaradi močnega vetra preslišal. Ko je to po brezuspešnem trudu Ja-sencu dan za dnem dopovedoval, ga je prepričal, da je še sam začel verjeti, da se mu je samo zdelo, da je slišal volkove. Po 1. avgustu, ko je bilo ugotovljeno, da je volčje leglo v okolici Kleča, je bil Ribič ves teden stalno na nogah: Podnevi je preiskoval teren, ponoči pa izzival in čakal, pa brez uspeha. O vsem tem je obvestil tudi revirnega lovca Jenka, ki je o Ribičevi ugotovitvi poročal na lovskem sestanku. Tega sestanka se Ribič zaradi nujne službene poti ni mogel udeležiti. Ker nismo vedeli, kaj ga je zadržalo, smo bili prepričani, da je že trčil skupaj z volkovi in da bomo dobili v kratkem sporočilo o njegovem uspehu. Na sestanku pa smo vkljub temu sklenili, naj se Ribič, Jasenc in Jenko posvete izključno samo izsleditvi in pokončanju ugotovljenega legla. Ostali lovci naj bi jim po možnosti pomagali; istočasno smo morali namreč tudi drugod kontrolirati teren. Če pa bi bil volčji skot bolj točno ugotovljen, bi šli seveda na pomoč vsi, če bi bilo treba. Ker pa je bil Jasenc nekaj dni po sestanku nujno zadržan, sta med tem Ribič in Jenko vsak zase poskušala ukaniti volkove. Jenko je hodil čakat skupaj z Maksom Pintarjem, požrtvovalnim članom Lovske družine Kočevje. Čakala sta na cestah okrog Trikota. Bile pa so skoraj vsak večer nevihte in uspeha nista imela nobenega. Jenko je našel med tem časom v Trnovcu dve sveže raztrgani srni, v Riglju pri Starem bregu pa eno. Po travi med Grintovcem in Klečem je našel steze, podobne volčjim; po natančni preiskavi je spoznal, da so steze medvedje. Tudi Ribič ni do sredine avgusta ugotovil drugega kot to, da je poslala Gozdna uprava dne 5. avgusta v Trikot skupino delavcev. Ti so ves predel prešarili zaradi sečnje sušic in sne-golomov. Takoj si je mislil, da se bodo volkovi zaradi vznemirjanja premaknili. In res po tem datumu volčjih sledov okrog Trikota ni bilo več. Kot se je pozneje ugotovilo, je volkulja odpeljala mladiče okrog dve uri daleč k požgani kočevski vasici Žiben pri Pugledu. Jasenc je 12. avgusta prejel sporočilo, da so se volkovi z mladiči premaknili iz Trikota v Črni vrh, v središče lovišča Lovske družine Kočevje. Pozneje se je ugotovilo, da to poročilo ni bilo točno. V Črnem vrhu je bilo drugo volčje leglo, ki je bilo tam tudi poleženo, dočim se je leglo iz Trikota premaknilo k Žibnu. Kljub temu sporočilu je šel Jasenc še istega dne zvečer v revir in sicer na Pugled. To je izredno lepa, dominantna višinska točka, od koder se v mirni noči sliši volčje tuljenje iz velikega dela roških gozdov in iz obširnih ravninskih kočevarskih gozdov ter pašnikov v smeri Kočevja in Poloma. Ponoči ni slišal nič posebnega. Zjutraj je šel s Pugleda preko Žibna v smer glavnega roškega grebena. Na dveh lužah ni našel sledov, pač pa je opazil nedaleč od Žibna v visoki travi sveže izhojeno stezo, ki je prejšnji teden, ko je tam hodil, še ni bilo. Steza je vodila v goščavo. Ker je bil brez hrane, se je vrnil domov. Tu pa ga je čakalo sporočilo, da so prejšnji dan našli miličniki pri službenem obhodu v Trnovcu čisto sveže zadavljeno srno. To je dobre pol ure od tam, kjer je našel izhojeno stezo. Zato se mu je zdela še bolj sumljiva. Naslednjo noč je šel izzivat na vzpetino pri Novem bregu, a se mu spet ni nič odzvalo. Zjutraj pa je našel čisto svež volčji sled na poti, ki vodi s Ceste na Pugled. Vse to je sporočil Ribiču. 16. avgusta sta šla skupaj na Pugled, ki je, kot sem že omenil, imenitna točka za zasliševanje volkov. Vgnezdila sta se na najvišji zidini požgane vasi na robu grebena, kjer sem tudi sam že presedel nekaj noči, ko sem izzival volkove in poslušal jeseni rukajoče jelene. Do polnoči sta petkrat zatulila, toda odziva ni bilo. Pač — po vsaki njuni kitici so psi v uro oddaljenem Starem logu zagnali besen lajež in se še dolgo nato niso mogli pomiriti. Slišala sta tudi lovca Jenka, ki se je kakih 5 kilometrov daleč od časa do časa oglasil. Poznala sta ga deloma po glasu, deloma pa po tem, ker ga je bilo slišati na mestu, kjer sta vedela, da ima pripravljeno prežo za čakanje in izzivanje volkov. Jenko ju ni slišal, ker je bil v nižini, Ribič in Jasen c pa na hribu. Okrog pol dveh sta spet skupaj po volčje zapela — eden visoko, drugi pa z nižjim glasom kot star samec. Pravita, da se jima je to pot muzika tako skazila, da ni bila volčji dosti podobna. Pa glej — prav nanjo so se volkovi odzvali v bližini Žibna, kak kilometer zračne črte daleč. Oglasili so se samo mladiči. Sodila sta, da so štirje ali pet. Nato se do jutra nista več oglasila, da ne bi z vabljenjem povzročila kakega premika volkov. Do zore sta kovala načrte, kako jih bosta zjutraj ugnala v kozji rog. To je bila najbolj mrzla noč v letošnjem poletju, bilo je ravno v času, ko je šel dva dni mrzli val preko vse Slovenije. Bilo je komaj kako stopinjo nad ničlo. Proti jutru sta trepetala od mraza in ko so prodrli prvi sončni žarki skozi drevje, sta jih čepe prestrezala in izpostavljala premrle roke blagodejni sončni toploti. Zgodaj sta šla na delo. Najprej sta si ogledala stezo, ki jo je našel Jasenc pred štirimi dnevi. Bila je nekako v smeri, kjer sta slišala Tovariša Ivan Ribič in Ciril Jasenc, lovca Gojitvenega lovišča »Kočevje« volkove. Po natančnejšem pregledu sta bila oba istega mnenja — da je volčja. Bila je še bolj uglajena kot pred dnevi. Nato sta se odločila, da bosta v tisti okolici najprej čimbolj tiho pregledala luže in se malo bolj natančno razgledala po terenu. Imela sta namen, organizirati manjši pogon, ki naj bi bil po možnosti še istega dne. Tako sta šla ob robu gozda do prve luže, približno kilometer od tam, kjer sta ponoči slišala tuljenje. Nenadoma pa zaslišita v bližnji goščavi renčanje dveh starih volkov: eden se je oglašal bolj levo, drugi desno, v sredini med njima pa so cvilili mladiči. Slišalo se je tako, kot da se eden od starih odpravlja na lov in odganja nazaj mladiče, ki silijo za njim. Pri tem je močno renčal in tolkel z zobmi. Z renčanjem se je oddaljeval. Slišala sta ga še kakih 300 metrov daleč, nato pa se je iz daljave 500 metrov drla šoja, ki je nakazovala, kam se oddaljuje. Skušala sta ga prestreči, pa se je prehitro oddaljil. Pri zasledovanju tega volka, verjetno samca, sta naletela na volčjo stezo. Po njej sta se sedaj skušala približati mladičem, ki so še vedno renčali in cvilili. Kadar so utihnili, je bilo zasledovanje težje. Ker so bila zaradi močne rose tla vlažna, premikanja volkov ni bilo mogoče slišati. Tako sta prišla na neko košenino. Med njo in med gozdom, kjer sta domnevala mladiče, je bil okrog 30 metrov širok pas goščave. Treba je bilo priti skozi njo. Plazila sta se po vseh štirih proti košati bukvi, kjer sta pričakovala boljši razgled. Kljub hladni rosi in jutranjemu mrazu, pravita, jima je postalo precej vroče, kar jima rad verjamem. Ko sta prav previdno prilezla skozi najhujšo šikaro, se jima je v sestoju starih košarastih bukev res odprl pogled kakih 20 do 30 metrov naokoli. Med tem pa so volkovi popolnoma utihnili. Slišati ni bilo niti cviljenja niti premikanja. Brž ko sta prišla lovca iz najhujše goščave, da sta lahko, sicer sklonjena, napredovala, sta se ločila in šla vsak v svojo smer. Komaj pa sta naredila kakih deset korakov, je zagledal J as ene izza debla siv smrček. Toda ni vedel, ali je volk ali srna. Ko se je čez nekaj sekund žival premaknila, se je za trenutek pokazal mlad volk! Toda izginil je v goščavi prej, ko je utegnil lovec streljati. Pomignil je Ribiču in mu povedal, da je videl volčiča. Vzporedno sta prodirala skozi grmovje še nekaj časa. Ko je prišel Jasenc do mesta, kjer je stal mladi volk, zasliši šumenje po listju. Nasproti mu prideta po stečini dva mladiča, prvi z nosom pri tleh, drugi pa meter za njim, z dvignjeno glavo, pozorno oprezujoč. Streljal je s šibrami na prvega, ki je padel, močno zastokal in še nekaj časa glasno hlastal in cvilil. »Hitro mu stopi za vrat, da ne bo še ostalih preplašil!« zašepeta Ribič Jasencu. Jasenc pa je le gledal, kako bi pomagal na drugi svet še mladiču, ki je po strelu skočil v goščavo proti Ribiču. Tudi Ribič ga je lovil na muho s karabinko, pa se mu je prehitro skril — menda je šel po šibju kot namazan blisk. Takoj po strelu je stara klicala mladiče, a s čisto drugačnim glasom, kot se je prej oglašala. Kmalu pa je v oddaljenosti 70 metrov utihnila. Lovca sta čakala 10 minut, nato pa je Ribič zatulil na rog. Komaj je končal in ni se odložil roga na nahrbtnik, je Jasenc že streljal. Pritekla sta mu bila spet dva mladiča, drugi tik za prvim. Na križišču stečin se je prvi ustavil in vohal po tleh, drugi pa se je postavil vštric njega. Po strelu je eden negibno obležal, drugi pa se je vrtel na mestu in brcal. Spet sta lovca čakala 10 minut. Na ponovno tuljenje se je volkulja odzvala že kakih 100 metrov daleč. Kot sta pozneje ugotovila, je bila na glavnem prostoru, kjer so se volkovi zadrževali že kakih 14 dni. Ko po dolgem čakanju ni prišlo nič več pred puško — za staro sta vedela, da se zaradi strelov ne bo približala — sta lovca zvlekla vse tri mladiče skupaj in jih izkožila. Nato sta šla pogledat teren. Spoznala sta, da sta ponevedoma prišla skoraj prav v volčje glavno domovanje, ki je bilo v senčni, deloma zarastli deloma travnati dolini. Presekala sta bila glavno stečino, ki je držala na kilometer oddaljeni hribček, kjer so se mladiči zadrževali predvsem ponoči. Glavna stečina je bila pol metra široka in dodobra uglajena. Na hribčku je bilo polno ležišč, stranske steze so držale z njega v vse smeri, najbolj uglajena v smer kočevarskih vasi Novi breg in Trnovec. Tja so hodili stari najpogosteje na rop. Na glavnem volčičjem igrišču sta bili dve travnati vrtači popolnoma zglajeni in zdrsani do gole zemlje — lahko bi našel na njih šivanko. Ostankov divjadi, kar pri ostalih volčjih leglih še ni bilo opaziti, ni bilo prav nobenih; bilo ni niti ene kosti, samo nekaj malega srnje dlake je ležalo tu pa tam. Volčiči so bili namreč že toliko odrasli, da so lahko kosti že drobili. Lovca sta pri raztelesenju tudi ugotovila, da so se volčiči hranili s samimi mladimi srnicami. V želodcih so imeli za cele pesti srnje dlake, kose mesa do teže četrt kilograma, precejšnje kose kosti in konce nog s parkeljci vred. Bili sta dve samici in en samec, višine 49 do 51 centimetrov. Samec je bil najmočnejši, težak okrog 25 kilogramov, samici sta bili nekoliko lažji. Ena je bila slabotnejša; ta je imela želodec skoraj prazen. Oči vidno si mladiči plena niso bratovsko delili, tudi pri njih je že veljal voljči zakon: pravica močnejšega. Razlikovali se niso toliko po velikosti kot po tem, da je bil samec bolj životen in rejen. Njegovo kožo so tudi na Koteksu ocenili polovično, koži volčič pa četrtinsko. Obakrat, ko sta se po dva mladiča približala lovcu, je šel šibkejši naprej. Sledil je z nosom pri tleh. Močnejši je šel za njim, pozorno motreč okolico. Ko sta lovca izkožila volčiče, sta se na hitro malo podprla. Nato sta šla vsak na en konec glavne stečine in si zasilno uredila vsak svojo prežo na drevesu. Čakala sta ves dan in vso noč. Okrog pol 10. ure zvečer se je začela volkulja na neki vzpetini blizu Jasenca oglašati z momljanjem in čisto rahlim zavijanjem. Čeprav je bila komaj 50 metrov daleč, jo je komaj slišal. V začetku ni niti takoj spoznal, da se oglaša volkulja. Ostala je tam kaki dve uri, okrog polnoči pa je izginila v smer Starega loga. Čez dva dni sta se lovca dogovorila, da bosta šla na Pugled. Ker pa je imel Jasenc zvečer še neki sestanek, je šel Ribič sam naprej. Napotil se je proti Cesti in krenil po bližnjici proti Pugledu. Vzpenjal se je čisto lagodno, s suknjičem za nahrbtnikom, ko zasliši po listju tekočo žival. V tem že vidi, kako teče med drevjem močan volk. Brisal jo je s precejšnjo hitrostjo od Pugleda proti Kleču. V gozdu sta bila samo dva malo bolj odprta prostorčka med drevjem in skalovjem, kjer bi bilo možno streljati. Prvo jaso je Ribič zamudil, ko je dvigal puško. V drugi pa je ujel volka na muho in mu poslal kroglo za pleča. Ko se mu je približal, se je hotel še dvigniti, pa ga je z drugo kroglo umiril. Izkožil ga je na mestu, ker je bil pretežak in bi ga bilo treba predaleč nositi. Ocenili so ga na najmanj 55 kilogramov. Bil je izredno velik samec, sit in rejen. Od legla je ostala torej samo še volkulja z enim mladičem. Lovca sta jo sledila naslednje dni v okolici Pugleda, Ceste, Novega brega, Kleča in Starega loga. .Gibala se je že v zelo velikem prostoru, mladič je bil vedno z njo. Na istem mestu se je ustavila samo po eno noč. Oglasila se ni več. Leglo iz Trikota se je oglašalo izredno slabo. Morda je na to vplivalo deževno vreme? Morda lovec zaradi vetra in dežja ni slišal volkov, tudi če so se oglasili? Vsega skupaj so slišali mladiče trikrat: 30. maja, 1. in 16. avgusta. Verjetno je volkulja stara žival, ki se ni nikoli oglasila, ko je odhajala od mladičev ali ko se je vračala k njim. Zelo je previdna in pozna vse skrite stezice. Blatnik iz Poloma jo je videl na daljavo 5 metrov. Trdi, da je zelo močna, kar mu kot človeku, ki je zrastel v gozdu, lahko verjamemo. Stara sta hodila pit četrt ure daleč, čeprav so bile luže tudi v neposredni bližini legla. Poleg tega mi je iz letošnjega leta znano še eno volčje leglo na Kočevskem. To leglo se je skotilo v lovišču Lovske družine Kočevje. Enega mladiča so člani te družine uplenili na pogonu 8. avgusta. Bil je samec, težak okrog 15 kilogramov. Ostala sta še dva ali trije mladiči. 20. avgusta ob 9. uri zvečer jih je v Črnem vrhu slišal lovec gojitvenega lovišča Rajko Jenko. Več volčje zalege se je letos zaplodilo v Beli Krajini. Po doslej znanih podatkih so bila tam vsaj tri legla: eno v Debelem vrhu v lovišču Lovske družine Stari trg, drugo v Bukovju med vasema Pribinci in Bojanci v lovišču Lovske družine Adlešiči, tretje pa v okolici Vinice. Kot je razvidno iz notice v »Poročevalcu«, je lovska družina Vinica 28. avgusta uplenila volkuljo na pogonu, ki ga je priredila na prašiče. To je sicer razveseljivo in je le želeti, da organizirajo belokranjski lovci še več pogonov, in sicer nalašč za volkove. V splošnem pa je bilo doslej za pokončanje volčjih legel v Beli Krajini premalo narejenega. Starotrški lovski družini, ki je naš sosed, smo poslali iz gojitvenega lovišča v pomoč lovce za nekaj dni že dvakrat. Vemo namreč, da bodo volkovi, ki zrastejo v Beli Krajini, ropali in uničevali divjad tudi po Kočevskem in drugod. Zavedati se moramo, da volkov v Sloveniji vkljub požrtvovalnosti posameznikov in nekaterih lovskih družin ne bomo uničili, dokler se bodo v nekaterih predelih nemoteno redili. Dokler ne bo v zavest večine lovcev po Kočevskem, v Beli Krajini, po Notranjskem in povsod, kjer imamo tega roparja, prodrla miselnost, da je naša prva in najvažnejša lovska naloga in dolžnost, uničiti volka, ne bo popolnega uspeha. Brez pomena je namreč razpravljanje o gojitvi divjadi, o gojitvenem odstrelu in podobno, dokler nam požro volkovi ves prirastek srnjadi, včasih pa še kaj več. To se še vedno godi kljub temu, da smo v zadnjih dveh letih stalež volkov zmanjšali za polovico. Lovska družina Vinica z uplenjenim volkom LOVEC V MESECU NOVEMBRU Lenart Z. - Podjelovčan Drevesa že stegajo gole ročice, umirajo zadnje ciklame, ni cvetja, ni petja in gozdne stezice z velim so listjem postlane. Tudi v mesecu novembru je narava po svoje lepa in zanimiva. Lovec, ki jo gleda z odprtimi očmi, vidi, kako bujno življenje pomladnih in poletnih mesecev postopoma zamira. Kar čuti, kako leto mineva. Gozd ima povsem drugačno lice, posebno tisti, kjer prevladujejo listavci. Drevesa so se po večini že otresla zamrlih listov in gole veje pojo v novembrskem vetru čisto drugačno pesem kot pred dobrim mesecem, ko je listje ta-jinstveno šelestelo nad teboj. Tla so postlana z odpadlimi, ovenelimi listi. Razno grmičevje na posekah je škrlatnordeče. Kopinje se blesti v neštetih barvah. Vso to pestrost povečujeta še razno grmičevje in porumenela trava, ki se tudi počasi suši. Zares lep je novembrski gozd, velik in širok postaja. Ker je listje odpadlo, nudi lovcu boljšo preglednost pri zasledovanju in opazovanju divjadi ter pri ugotavljanju staleža. Če v novembru zapada še sneg, se ti gozd odpre kot knjiga. Prav tako je na polju. Poljski pridelki so pospravljeni in prazno polje je lepo pregledno. Na takem polju prav lahko ugotovimo, kje se zadržuje poljska perjad. Lepo nam pokaže mesta, kje jo bo treba pozimi krmiti. Za vsestransko lovsko izživljanje je v novembru torej dovolj priložnosti. Vabi nas gozd, vabi nas polje. Tu in tam bomo mimogrede pozabili na svoje težave in bomo samo lovci. V novembru se še prav dobro obnese lov na fazane. Z lovom na jerebice pa proti koncu meseca prenehamo. Gozdni jereb je sicer še tudi v lovni dobi, vendar pa je lov nanj že manj uspešen. Na klic že bolj nerad pristaja. V začetku novembra se začne tudi lov na košute. Tako je, izvzemši seveda kozoroga in medveda, ki ju zakon ščiti vse leto, vsa štirinožna divjad v lovni dobi. Lov na gamse je vedno bolj privlačen. Začenja se doba prska in gamsi so manj oprezni in lažje dosegljivi. Pa tudi dlaka za čop je že kar lepa. Če še nismo dosegli odstrela, lahko položimo na dlako tudi za odstrel primernega srnjaka ali srno. Če zapade sneg, nam zanesljivi sled zelo olajša lov na divje prašiče, ki so ta čas dokaj rejeni. V največjem razmahu pa so v novembru brakade, saj je čas zanje vsestransko najbolj prikladen. Novembra je namreč zajčja pa tudi lisičja koža že kar dobro odlakana. Z izkupičkom za kože lahko znatno podpremo blagajno lovske družine. Seveda pa je vrednost kože v marsičem odvisna od lovca, to je od tega, kako jo pripravi. Še tako lepa zajčja ali lisičja koža izgubi zaradi nepravilnega izkoženja in sušenja polovico ali še več vrednosti. Prav pri tem poslu se mnogo greši. Zal je še danes med lovci mnogo takih, ki tega posla ne znajo, dosti pa tudi takih, ki so malomarni in površni. Ko sem bil že ponovno pri prevzemanju in ocenjevanju kož po Lovski zadrugi, sem večkrat ugotovil, da je najmanj polovica kož, zlasti zajčjih, nepravilno pripravljena. Take kože so komaj polovico toliko vredne, kot bi bile lahko. Zato danes tako tistim, ki tega ne znajo, kakor onim drugim, ki iz malomarnosti ne delajo, kot bi bilo treba, na kratko nekaj besed o pravilnem izkoženju in sušenju kož. Srne, gamse in jelene oderemo tako, da jim prerežemo kožo od zadnjice do konca vratu ter na notranji strani nog do parkljev, kjer zarežemo nato kožo okrog in okrog, tako da je nad parklji še nekaj ostane. Nato začnemo luščiti kožo na trebuhu, najprej na eni, potem na drugi strani. Kože dobro napnemo in posušimo na zračnem, suhem prostoru. Podobno izkožimo tudi zajce. Ker je teh največ, bodimo pri njih še posebno pazljivi, saj gre škoda zaradi nepravilne priprave, upoštevajoč množino zajcev, lahko v stotisoče. Ko slečemo zajcu kožo, je predvsem važno, da jo pravilno posušimo. Najbolje je, da si za ta namen zbijemo dve ali tri deske, na katerih lahko hkrati sušimo dve koži, na vsaki strani po eno. Važno je, da kožo dobro napnemo tako, da pritrdimo robove z žeblji. Najbolje je, da kožo z glave in nog in tudi rep odrežemo, ker ti deli ne predstavljajo nobene vrednosti, pač pa so samo v napoto in legla za mrčes. Po tednu kožo že lahko snamemo in jo obesimo v suh, zračen prostor. Poudarjam, da se nenapeta koža močno skrči in predstavlja komaj polovično ali samo četrtinsko vrednost. Povsem drugačen pa je postopek pri izkoženju lisic, kun in drugih kožuharjev. Te namreč, kakor pravimo, slečemo na meh. Prerežemo le noge po zadnjem robu, in sicer prednji od šap do komolca, zadnji pa od šap do zadnjice. Potem izluščimo rep, ki ga po dolgem od spodaj prerežemo. Nato začnemo počasi odirati kožo z zadnjih nog in potem ves meh proti glavi. Prstne koščice moramo poščipati, tako da ostanejo krempeljci pri koži. Prav tako moramo pri snemanju glave paziti, da ostanejo uhlji in smrček pri koži. S snete kože očistimo maščobo in morebitne krvne madeže, nato pa jo napnemo na primerno desko, in sicer z navznotraj obrnjeno dlako. Deska mora biti vsaj tako dolga kot lisica z repom vred in na enem koncu ošiljena v obliki lisičje glave, širina deske pa naj bo primerna normalnemu razpet ju lisičje kože. Dobro je, da zgornji del (smrček) in spodnji del (zadnjico) pa tudi rep na desko pritrdimo. Še preden je koža popolnoma suha, jo snamemo raz deske, obrnemo in obesimo v suh prostor. Za vse kože pa velja, da jih nikakor ne smemo sušiti ob peči ali na soncu. To so torej vse umetnosti pravilnega ravnanja s kožami. Dolžnost vsakega lovca je, da ta posel zna in tako tudi dela. Zavedati se mora, da v nasprotnem primeru škoduje sebi, lovskemu kolektivu in skupnosti. Končno še nekaj o prodaji kož. Lovska zadruga v Ljubljani, katere člani smo skoraj vsi lovci, že več let uspešno skrbi za prodajo kož divjadi. Njen glavni smoter je, da reši lovce prekupčevalcev in doseže kolikor mogoče visoke cene. Za pravilno oceno ima popolnoma nepristranskega strokovnjaka. Spričo tega bi bilo od- več, še posebno poudarjati, da je v interesu lovcev samih, da se vsa prodaja kož osredotoči izključno le pri njej. To je naša organizacija, ki nam poleg dobrega vnovčenja nudi ceneno mu-nicijo, ki si jo nabavi z devizami od kož, prodanih v inozemstvo. Naj mi vsi bralci oproste, da sem bil pri kožah precej obširen. Storil sem to z namenom, da prvič v strokovnem pogledu dvignemo lik našega lovca na dostojno višino, drugič pa zato, da zboljšamo naše finančno stanje. Oboje je nujno potrebno, saj smo z novim lovskim zakonom prevzeli tudi velike dolžnosti. To bi bile glavne smernice za lovčevo delovanje v mesecu novembru, zlasti kar se tiče lova. Omenim naj še lov na divje race in druge povodne ptice, za kar je november zelo prikladen. Za zaključek opozarjam še, da začno v novembru srnjaki izgubljati rogovje, močnejši navadno prej kot slabejši. Proti koncu meseca se prične bukanje divjih svinj. Krmišča, zlasti za poljsko perjad, ne smejo prazna samevati. O GOZDU IN NEKATERIH NJEGOVIH LJUDEH* Dr. Hinko Dolenec Že za Valvazorja je slovela naša dežela zaradi obilnosti in kakovosti kožuhovine. Na ljubljanske semnje o sv. Pavlu, januarja meseca, so dohajali kupovalci kož iz daljnih krajev in celo iz severne Nemčije. Že takrat, v dobi Valvazorjevi, je imela koža kune zlatice vrednost manjše krave in celo postava je določevala stanove, katerim je bilo dovoljeno s to kožuhovino se ponašati. Leta 1873 so plačevali nabiralci kožuhovine na licu mesta kožo zlatenke s petnajstimi goldinarji. Ni torej čuda, da so ljudje ob gozdu in v zimskem času od nekdaj zasledovali živali, ki dajo kožuhovino, in da se pečajo s tem še dandanes. Tudi lisica, jazbec, posebno vidra, dihur in, kakor sem že omenil, polh dajo dober zaslužek, ko pridejo v past in pest. Ali prva je kuna, za katero so se izvežbali v naših gozdih pravi strokovnjaki. Poznal sem ljudi, ki so na jesen premišljevali, bi li šli čez zimo na Hrvaško za zaslužkom kot drvarji, ali bi ostali doma in se pečali s kunjim lovom. Ako je zima ugodna in ima kožuhovina dobro ceno, je tudi doma dober zaslužek. Ugodna je pa zima takrat, kadar pogostoma zapada sneg, pa ne predebel, ker to daje sled in ne prehude hoje. Vztrajen pešec pa mora biti kunar in snega in mraza se ne sme zbati, in zato sem že skraja omenil, da kunar mora biti cel korenjak. Kun je dvoje vrste: so belice in zlatice. Prva je bolj znana, ker se nahaja povsod po naši deželi in celo po poslopjih se ugnezdi, ali jih pa obišče po zimi. Zlatica je pa gozdna žival. Kjer ni debelega, širnega in skalovitega gozda, tam ni zlatice. Ona rabi velik hlev, kakor pravi svet, in ji ni nič za to, ako preišče eno noč tudi več stotin oral gozda. Belica ima belosivkasto podlanko in črnikasto reso, na vratu pod glavico pa snežnobelo liso. Zlatica pa ima zlatorjav-kasto podlanko, bolj rjavo nego črno reso, na vratu pod glavico pa krasno, bolj ali manj rumeno liso, ki se v resnici žari kot zlato in ji daje ime zlatica. Imenujejo jo tudi žlahtnico, ker je nje kožica, čeprav manjša od beličine, vedno precej dražja. Tudi bolj vitka je zlatica od belice in po drevju je bolj poskočna kakor veverica, kateri je največji strah, ker njena gnezda ji dostikrat služijo za posteljo, nje život pa največ za hrano. Brehm pripoveduje, da je prešinjajoče gledati, kako veverica bega z dre- * Ko ocenjuje »Naš lov«, pripominja ing. Anton Šivic, da bi bilo morda potrebno v V. poglavje II. dela privzeti tudi odlomke iz znamenite knjige »O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh«, ki je izšla 1903. leta iz peresa dr. Hinka Dolenca, pisatelja na Razdrtem pri Postojni (Lovec 1954, str. 114). Ker je to delo med lovci malo znano, branja pa vsekakor vredno, prinašamo v tej številki odlomek iz III. poglavja imenovanega spisa. Ur. vesa na drevo pred zasledujočo jo zlatico, kako s trepetajočim glasom oznanjuje svoj smrtni strah, da se upehana vrže kar z vrha drevesa do tal, da bi si otela življenje, da pa zlatici le redkokdaj uide, ko jo je zasledila. Jaz to Brehmu verjamem, ker sem se sam prepričal, da je veverica, koder prehaja zlatica, zelo redka, in po mojem mnenju so ta, polh in miši zlatici glavni živež. Zakaj, to že povem. Belica ne hodi rada po drevju, največ se umakne na drevo le, ko ji preti nevarnost, n. pr. pred psom. Veverico, miši in polha pa zasleduje tudi ona, pobira pa tudi sadje in pri poslopju je tudi kure-tini zelo nevarna. Kune se lovijo v pasti in z zasledovanjem. Za pasti služijo železa, tako imenovani ključi, in pa kladice. Železa in kladice se pokladajo po skalovju in po gozdu, koder ima kuna navado prehajati. Za vado se najraje stavi perutnina. Ključ je stava od tal iz dveh pripognjenih dreves, ki skup stisneta, kadar žival poprime za vado. Kladica je za kuno najbolj navadna stava in obstoji iz več kosov lepo obdelanega lesa. Sredi stave se dene vada. Ključ je preveč vidna stava in zato ne priporočljiva. Kladici pa škodujejo miši in ptiči, n. pr. šoje, ki se lotijo vade in s tem sprožijo stavo. Kdor namerava loviti na stave, privaja žival že jeseni s tem, da razmeta vado po mestih, po katerih bode stavil. Kladičar postavlja tudi že zgodaj jeseni kladice, ki jih pa ne naproži, da se jim žival privadi. Kladice se nastavljajo po izpodmolih in skalnatih votlinah; kajti kuna, ki zasleduje miši in druge živali, ki se ogibljejo snega, iztika seveda po takih prostorih, ki so zavarovani pred snegom. Kar velja za kladico, velja tudi za stavo želez. Pri obojih stavah mora biti lovec zelo previden, da ga lastni sled ne ovadi, kam stavi, sicer dobi hitro pomagača, ki skrbi s tujim trudom za svoj žep. Gorje, ako se pri tem delu stavec in nabiralec srečata! Nabiralec mora imeti lahke pete, da se otme srditosti in maščevanju stavca. Pravi lov se prične šele potem, ko zapade prvi sneg. Sled živali kaže lovcu, kod prehaja in kam je torej najprimerneje staviti. Sled je pa tudi kažipot za lov po zasledovanju. Ta lov pravzaprav vzbuja strast v naših gozdarjih, ki se pečajo ž njim, da jim ni prestajati doma, ko se navadni ljudje stiskajo le bolj za pečjo. Sneg in sled ovadita vse. Niti ganiti se ne sme žival, da bi pravi gozdar ne vedel kam za njo. Nikar ne mislite, da je to kar tako samo ob sebi in da more vsak, ki ima zdrave oči, kar tako za živaljo kakor za črto na papirju! Žival prehaja semtertja in večkrat skriža svojo pot. Zahaja tudi po goščavi in po grdem svetu, kuna poseb- no še iztika po votlinah, po katerih večkrat preide daljno pot in stopi na dan na precej oddaljenem mestu. Zlatica lazi tudi po drevju in pride do tal po daljšem presledku. Pa kaj bom o tem govoril! Kdor je količkaj po snegu hodil za živaljo, je izkušal, da je še zajca, ki se tako značilno loči s svojim sledom od drugih živali, težavno doslediti in določiti, od katere kljuke je šel na lož. Pravi kunar pa ve ločiti večerni in jutranji sled, bodisi v prhkem, bodisi v južnem snegu. Celo sled zlatice loči od sleda belice. Dehor ali veverica ga ne smeta nikdar zmotiti. Gorje prvencu, ki se da preslepiti veverici! Ta ostane začetnik in ne-vednež še dolgo let. Kar sem poznal kunarjev, bolj sposobnega za sled nobenega ne nego mlajšega Pangreta iz Podcerkve. Ta ni sledil pravilno samo po snegu, tudi po blatu, prahu, listju, travi mu je služila vsaka najmanjša iz-prememba, ki je navadno oko niti ne zapazi, da je žival zasledil in ukrenil, v katero smer je prešla. Jaz sem se mu nekoč čudil, ko mi je nagnal srnjaka, in to po samem listju. Prav do mene je prišel po ravno istem tiru kakor srnjak. Vprašal sem ga, kako je to mogoče, in rekel mi je: »Pripognite se, gospod, pa glejte nazaj! Ne vidite li črtice, ki je označena s privzdignjenimi listki?« Kar sem pa jaz zapazil šele potem, ko sem se spognil, to je bilo Pangretu vidno kakor divjaku Indijancu. Vsako najmanjšo izpremem-bico na listju je zapazil Pangre in tudi takoj razložil, je li od ptiča ali od živali, ki prehaja po tleh. Pangre je vedno gledal po tleh in okoli sebe in zapazil vsako malenkost, dasi je tako mirno prehajal in, rekel bi, malomarno se kre-tal, da bi spremljevalec mislil, da kar dremlje po poti. Njegov oče, že sedemdesetleten starček, pa tudi še dober in boljši strelec nego sin, je bil vse bolj živahen od sina in se je večkrat jadikoval ob sinovi počasnosti, vendar v dvombi, kam je žival krenila, kje se je pristavila, kako zastaviti, od katere strani pognati, je največkrat obveljala beseda mlajšega Pangreta. Puška se je pa pri njem malokdaj zaman oglasila. Pangre ni pomeril, če se žival ni pristavila, in ne vem, ali zlobnost ali resnica mu je prisojala tudi to, da Pangre vselej poklekne na eno koleno, preden pritisne na zmet. Le govorite, kar hočete, jaz pa pravim, da zasledovalca in priganjača nisem poznal, kakršen je bil mirni, redkobesedni Pangre! — Kunar se odpravi v gozd, kakor hitro zapade sneg. Najugodnejši sled daje sneg, ki zapade z burjo, kajti ta sneg ne obvisi na drevju in je prhak. Da ga zapade pedenj visoko in na zmrzla tla, potem je prava ura za gozdarja lovca. Ljudje, ki se spoznajo, odhajajo pri prvem vidu od doma. Navadno ima vsak sekiro, malho ali torbico ob strani, v njej pa železa ali sak, ogenj pa kaj za pod zob. Družijo se po trije, tudi štirje in eden med njimi nese tudi puško s seboj. Puškar odhaja iz vasi po v rtih in za hišami in najrajši še pred dnem. Kjer se neha polje in se prično pašniki in potem gozd, tam je na gotovem mestu sestanek. Potem se lovci razidejo, še prej se pa domenijo za mesto, kjer se zopet snidejo. Eden gre navadno ravno pot, drugi po straneh naokrog in na novem sestanku si dopovedo, kaj so presledili. Ako je kun ji sled v obhojenem svetu, potem se prične razgovor, v kateri kraj je držal sled. Ako sled ne drži iz obhojenega sveta, potem se ve, da je v krogu, in prične se žival »krajdati«. Te besede si jaz nisem mogel prav raztolmačiti. Pomeni le toliko, kakor žival v kraj deti, ali črez, da je v krajdi, t. j. v krogu, ki je s kredo zaznamovan? Beseda se rabi različno: Okraj dali smo žival, v krajdi smo jo imeli, dolgo kraj do smo naredili, hitro je bila v krajdi. Vzemimo, da žival zasledi lovec, ki prihaja na levi strani kroga, da je pa tisti, ki je šel po sredi, ni prisledil, potem je gotovo, da je v prostoru, ki sta ga obšla ta dva lovca. Ako jo je lovec, ki je šel skozi sredo obhojenega sveta, tudi presledil, potem določi lovec, ki je obšel desno stran, je li žival se upokojila v presledenem svetu, ali pa je odšla še naprej. Vzemimo, da se dogodi poslednje, potem se prične nov krog, toda ta že z manjšim okrožjem, kajti nadejati se je, da le predaleč ni odšla. Srednji sledilec gre potem navadno že za sledom, posebno ako je po kraju in po navadi živali se nadejati, da se v tej okolici rada upokoji. Ko je žival naposled vendar že dosledena in okrajdana, potem se prične lov. Kjer se prične sled mešati in križati, tam se navadno ugib-Ije, da si je kuna že iskala postelje. Lovci gledajo pogostoma na košate smreke in hoje, ko ne bi zagledali kakega veveričinega gnezda. Če ni po sledu očividno, da je žival šla na drevo, potem se na deblo le potolče, in ako je kuna v gnezdu, hitro skoči iz njega in se pomakne proti vrhu med veje in lovec ji nameri s puško in jo sklati z drevesa. Ako pa sled pelje naravnost na drevo, na katerem je gnezdo, potem se ustreli kar v gnezdo in kuna se prekucne iz njega, če ni ranjena prav do smrti, sicer pa obtiči kar v gnezdu, ki je treba potem do njega splezati in jo dobiti. Kakor je mogoče, da je žival v gnezdu in na drevesu, do katerega ne pelje sled, tako se tudi dogodi, da je ni v gnezdu in na drevesu, do katerega drži sled. Eno in drugo, ker kuna zlatica, kakor sem že omenil, prehaja tudi po drevju, gre od tal po oddaljenem drevesu in se spravi v gnezdo šele po daljnem potu po vejah in drevju. Dogodi se tudi, da kuna zalezava gnezda, da bi zasačila veverico, in da jo, ne da bi jo bila zalotila, samo prežene. Potem se prične lov po drevju in se konča daleč proč, posebno kadar luna sveti in je jasna noč. Prigodi se pa tudi, da daleč naokrog ni več sledu do tal in da ni gnezda, in čeprav so, kune le ni v nobenem. Šla je v duplino. Išči sedaj šuplje drevo. Takih je v debelem gozdu več in nahajajo se tudi taka drevesa, katerim se spodaj ne pozna, da imajo visoko gori in med kako rogovilo dovolj dupline, da se kuna vanjo potakne. Istina je, kar kunar pravi, da je kuna že v rokah, ko je na drevesu; to pa le z ozirom na to, da je zmerom bolj gotovo jo dobiti, ako je od tal, nego da je na tleh. Da je kuna v šupljem drevesu, jo preženeš iz njega, če biješ po njem, pa tudi z dimom, in potem pride na vrsto zopet strelec, ki pa ima težko nalogo, ako se žival ne prestavi, ampak kar naprej drevi po drevju in je po grdem svetu ni moči dohajati. Vem pa tudi še poseben slučaj, ko je kuna šla na popolnoma zdravo drevo, in vendar je ni bilo na njem in ne na kakem drugem drevesu naokrog in do tal tudi ni bilo sledu. Ko pride na vrsto mož, o katerem bom pozneje govoril, pojasnim ta primer po njegovih besedah. Sploh velja pri kunar j ih pravilo, da kune, ki je odnesla pete, ko je bila pregnana z drevesa ali iz tal, ne kaže tisti dan več preganjati. Pregnana žival se rekdokdaj upokoji in vedno bolj kaže se po-b rini ti za drug sled. Če je šla kuna v tla in je dognana, potem nastopi prava prilika za sposobnost izvežbanega kunarja. Iz tal se prežene kuna z dimom. Nastanejo sedaj vprašanja, v katero smer drži podzemeljska votlina, koliko odduškov ima, pri katerem je zakuriti, pri katerih je nastaviti sake in železa, katere je zabiti? Pri tej priložnosti, kakor prej pri šupljih drevesih, imajo navadno prvo besedo starejši lovci, ki so jim na daleč znana gozdna tla in drevje in ki so na istih mestih kuno že preganjali. Po krajšem ali daljšem posvetovanju se možje odločijo. Železa se nastavijo v večjo votlino, ki se proti svetlobi založi in se na rahlo pokrijejo z listjem. Sak se nastavi pri ozkem izhodu, ki se, ako ga popolnoma ne obseže, obloži še s kamenjem. Potem, ko se zakuri in dim z vetrnico ali s sapo poganja v votlino, je paziti, kje naokrog se kadi iz tal. Po dimu se spozna obseg votline in določijo tudi še mesta, ki jih je treba založiti ali pa zastaviti. Ko je vse to po najboljšem preudarku opravljeno, nastane za kunarja mučno ugibanje, se li ni trudil zaman tri in še več ur, da je kuno dognal; jo li prežene izpod zemlje in skoči li žival na železa ali pa v sak in ne odide po nezavarovanem mestu, ali se pa sploh ne da pregnati iz votline, ker je preobširna in ni mogoče na vse kraje vanjo nagnati dima. Vrste se možakarji, ki prihuljeni pihajo v listje in mah. Ta tvarina pa ne sme biti presuha, sicer ne dela dosti ostrega dima. Dim pa sili le nazaj in pihalcu v oči in dušnik. Za pihalnik ni pra- vega prostora, ker je vhod, pri katerem se kuri, v tesnobi. Ves solzan in zasopel vstane kurilec in prepusti ta posel tovarišu. Pihalnik se napravi iz jelovih vejic in se imenuje futalo. Tisti, ki niso pri ognju, zvesto pazijo na zastavljene in zamašene odduške. Večkrat kateri nastavi tudi uho na tla, da posluša, če živali ne preganja že dim in se ne sluti, da že prehaja po votlinah. To je na vsak način dobro znamenje in tisti, ki kuri, dobi izpodbujo z besedami: »Le futaj, le futaj, se že premiče!« Kar šklemp-ne. Železa so se sprožila. Težko da bi držala, preveč jih je bilo slišati. Vendar se hitro pogleda v votlino, v kateri je bilo nastavljeno. V resnici ne drži. Žival je stopila le na kraj ali na držalo in ni je prijelo. To je vselej slabo. Kuna je še bolj preplašena in se izkuša zariti kamor koli mogoče in noče nikakor več na dan, večkrat raje zadahne. Železa se prestavijo, kajti k tistemu oddušku, kjer so bila nastavljena, žival ne gre več. »Vidiš jo? Na celem si je prekopala!« Za vitki životek zadostuje mala luknjica, da gre le glavica skozi, život se kar za njo potegne. In ves trud je bil zaman. Seveda najbližji še skoči za njo in jo izkuša s pasjim lajanjem spraviti na drevo. Tudi puška, ako le mogoče, še poči za njo, ali kuna je nagla ko blisk in na grdem svetu in v gošči se lahko prav ne pomiri. Nič ne pomaga; ako je dneva in časa za to, pobero se stave in druga priprava in hajdi naprej po drugi sled in novo kraj do! Toda po največkrat se kuni ne posreči uiti, ko jo dim jame preganjati in mora na dan. Najimenitnejši prizor je ta, ko telebne z vso silo v sak. Preden se utegne obrniti, že plane najbližji na njo. Če pade s celim životom po njej, se ne briga, ako ga poprime za roko, s katero jo pritisne, gorje pa mu, ako bi odnehal — pregrizne mu celo prst! Hitro je zadavljena, sak se odstavi in privzdigne v zrak, da vsi vidijo, da je zaželjena sreča v rokah. Za momentno fotografijo bi si želel ta prizor, ko se kuna zakadi v sak in so lovci vsi nagnjeni proti njej, da bi jo potlačili. Iz saka gre iz roke v roko. Vsak jo pretehta in pregleda, ali je velika, stara ali mlada, ali je temnožolte podlanke in črne rese, kajti bolj ko je koža temna, tem več je veljavna. Če dnevna doba dopušča, so lovci hitro na nogah, da si poiščejo še drug sled, ako ne, se obrnejo proti domu. Tudi ena kuna zaleže za dober zaslužek in pot. Dolga in mučna je pa pot proti domu, ako je bil trud brezuspešen. Lovci se navadno razidejo in obhodijo druge kraje, ki jim niso bili na potu, ko so šli v gozd. Ako ne zaslede drugih lovcev, je še zmerom nekoliko nade, da se nazaj grede še kaj obsledi. Če pokažejo stopinje, da so že drugi lovci hodili za sledom, ali pa če ni nič živali slediti, onda se pretrga zadnja rešilna nit vedno upajočega lovca in kunarji se pogubijo drug od drugega in Lovska družina Šmarje pri Jelšah klavrno, kolikor je mogoče, se na skritem po-taknejo vsak na svoj dom. Kdor je sam svoj in dela, kar hoče, se okrepča, kakor more in leže za peč ali na klop in zaspi, ne da bi ga bilo treba zibati. Toda lovec, ki ima ženo in družino doma, ta še ni prestal vseh nezgod slabega lovskega dneva. Žena, ki se suče po veži, ki je obenem kuhinja, že na prvi pogled ukrene pravo istino, da je bil zaman celodnevni trud. Mesto dobrega večera ga pozdravijo besede: »Ves dan prehajaš, jaz pa se naj ubijam sama doma z otroki, pa naj opravljam še živino. Čas bi bilo, da bi se spametoval!« Utrujenec čuti pikrost besed, ali ni mu, da bi odgovarjal. Stopi v sobo, v kateri sede otroci okrog štirioglate mize. Culi so materino besedovanje in starejši že vedo, kaj pomeni. Tiho se odmaknejo od mize, da naredijo očetu prostor. Ali najmlajši se oglasi izza peči in vpraša zvedavo: »Oče, kaj ste prinesli?« — »Kaj ti bom nosil, spat pojdi!« odgovori oče, ki je vrgel malho raz sebe, ne da bi jo bil obesil na svoj prostor. Pomakne se na klop pri mizi, izvleče pipico iz žepa in jame kaditi, da bi mu dim odnašal zlo voljo. Vsi molče. Starejša hči si najde na hitro kaj opravka, obesi tudi na skrinjo vrženo malho in odide k materi. Oče so se dima naveličali, posebno ker želodec že silno nagaja, tudi so se za toliko okoristili, da se jim zdi potrebno nekoliko pokazati, kdo je pravzaprav gospodar v hiši in zato reko s precej osornim glasom proti starejšemu fantiču: »Reci materi, naj dado večerjo na mizo!« Že med vrati sreča fantič sestro, ki postavi obilno skledo na mizo in zraven položi lesene žlice. Mati so ostali v kuhinji. Kakor hitro so se oče najedli, se spravijo na posteljo in se pritisnejo prav k zidu in nekako take misli jim rojijo po glavi, da jih gozd tako hitro več ne vidi. Ali že ob petih zjutraj potrka nekdo na okno in zakliče Janeza. Namesto Janeza se oglasijo mati in to precej glasno: »Kaj bo že zopet? Janez spi!« Toda Janez ne spi in se je tudi prebudil in spoznal Karutov glas. Tudi Karu ve, da ga je Janez začul in ne da bi se zmenil za materino osornost, izpregovori nadalje: »Ravno toliko snega je zapadlo, da je včerajšnji sled pokril. Pri Hlepovih v Danah te čakam.« Kaj pomaga, da se mati z vso silo odrežejo: »Le pojdi, kamor hočeš, naš ima doma delo!« Micka je že pokoncu, ker ve, da oče ne odnehajo in jim je treba dobrega zajtrka, preden odidejo. Oče pa stopijo črez dolnji konec postelje na skrinjo in po skrinji do peči, da posežejo po osušene obujke. »Nikamor ne pojdeš!« se mati še enkrat zagrozijo, potem se pa obrnejo proti zidu, ker dobro vedo, da očeta ne ustavi nobena sila, ako je Karu zvabilec. Karu je bil orjak. Ob svojem času je služil za dragonca. Daši posestnik in gospodar in že črez šestdeset let star, je bil še zmerom fant. Sestro je imel pri sebi za gospodinjo, in kakor hitro je jeseni pospravil polje in nekoliko na-stila pripravil k hiši, je jel pohajati po gozdu za polhi, ako je bilo leto za to. Brž ko je zapadel sneg, je pa hodil okoli stav in za sledom, s puško in brez puške. Nihče bi ne bil prisodil Karutu šestdesetih let. Lase je imel črne ko gavran, kar izpreminjali so se, zobe pa tako lepe, bele in enakomerne, da takih ne prej ne slej nisem nikdar videl. Oči so bile temne in žive, in kadar je Karu pripovedoval, se ga nisem mogel nagledati in naslišati. Karu je vselej govoril resnico in ni bil gostobeseden, toda v pravem društvu je bil rad in kar je bilo zanj, temu je vselej prikimal, nasmejal se in pokazal krasne zobe. Še takrat, ko sem ga jaz spoznal, je veljal za naj j ač j ega v vasi in v svojih mlajših letih je bil strah vsem zabavljivcem. Sam ni prav vedel in nikdar nisem mogel prav dognati, kako se piše. Tone mu je bilo ime. Pri hiši se je reklo pri Karovih in tudi pri Karlovih sem slišal reči, nisem pa slišal, da bi bil kdo rekel: Karla sem videl, vselej le: Karuta. Jaz sam pri sebi sem ga obsodil za potomca Uskokov. Kaj je Karu zmogel, naj pove sledeča dogodba, ki tudi dokazuje, kaj je vse prestati kunarjem. Nekega dne v zimskem času je bilo snega že obilo in še je medlo. Šel sem za vodo na race. Utrujen in upehan sem dospel do Dan, vasi, pri kateri voda, ki se pretaka po Loški dolini, ponicuje v zemljo. Prav dobro mi je delo, ko sem pri mlinu stopil zopet na trda tla in šel po dobro utrjeni poti v bližnjo vas in v dobro Kandaretovo gostilno. Oče Andrej so sedeli za mizo v prostorni sobi, ki je imela posebno lep lesen strop, in so me prijazno pozdravili kot dobrega znanca. Rad sem prisedel. Še dva moža sta bila pri tisti mizi; Žnidaršiča iz Obločic sem poznal. Ne dolgo za mano je prišel pepelar Kukec, tudi strasten lovec in dostikrat moj spremljevalec. Seveda se je pogovor vrtel okrog zime in debelega snega in Kukec je omenil, da vkljub velikemu snegu in težki hoji so šli Podcerkovci v gozd za kuno. Tudi oče Kandare je bil ob svojem času hud lovec in midva sva se skupaj po gozdu sprehajala. Naravno je torej, da smo bili takoj v gostem razgovoru o lovskih težavah v debelem snegu, in Kukec je omenil kunarje, ki so tisti dan šli v gozd, in pristavil: »Da bi se jim le taka ne prigodila kot Karutu, ki je pred petimi leti tri dni taval po gozdu in ni imel s seboj drugega živeža kot pet jabolk.« Kandare je vedel za to in med drugim dostavil, da se je pri njem že marsikdo zopet ohrabril, ko je prišel v snegu in hudem vremenu s Pivke črez gozd ali pa z lova. Jaz sem prosil Kukca, naj pove, kako se je Karutu godilo, in on je pravil: »Iz naše vasi jih je šlo petero za kuno; Karu je bil med njimi. Kasno na večer sta prišla le dva domov in sta povedala, da so se s tovariši v hudem metežu in megli razgubili in da je sneg v gozdu že do pasa visok. Ker tudi drugi dan ni bilo nikogar ostalih treh dopoldne domov, smo se zbrali v vasi, da jim gremo na pomoč. Šlo nas je šestero in vedno premenoma smo rinili visoki sneg proti Velikemu vrhu. Ko gremo navzgor mimo Kozarjevca, začujemo glas na pomaganje. Jaz in Lužarček se odcepiva in greva za glasom in našla sva le malo še živega moža, ki je od truda obležal v snegu. Pretresla sva ga in ga nekoliko okrepčala, potem pa z velikim trudom spravila sem do Kandaretovih. Nisva ga izpraševala, kdo in odkod je, in hitela sva nazaj za tovariši. Srečala sva jih, ko so se vračali. Pravili so nama, da niso našli drugega sledu nego gaz človeka, ki je pod Kozarjevcem obležal in da so se z Velikega vrha vrnili docela utrujeni. Noč je že bila, ko smo prigazili domov. Tretji dan nismo šli nikamor, ker je bilo obče mnenje, da, če se niso zaostali trije vaščani rešili kam na Pivko, so pa gotovo že poginili, ker smo vedeli, da nimajo živeža s seboj. Prehajati po gozdu in iskati jih po tolikem snegu pa ni bilo mogoče. Lahko si mislite, kako tarnanje je bilo po vsej vasi in vedno smo hodili od hiše do hiše, če se ni še nihče povrnil in ako bi se slišala kaka vest o izgubljenih. Že pozno na večer je počil glas, da se je Karu malo živ povrnil, ostalih dveh pa da ni in da on za nju ne ve.« Med tem pripovedovanjem se je pridružil tudi štorov Matevž, črevljar, ki me je videl iz svoje vzvišene hišice, da sem lazil za vodo in ki ni mogel odnehati, da je v mraku popustil delo in prišel h Kandaretu na maseljček. Kako da se je Karutu godilo, povem kasneje, kajti večkrat sva se pomenkovala o tem. Vprašali smo pa Kandareta, kdo je bil človek, ki sta ga Kukec in Lužarček rešila gotove smrti. Tudi ta ni vedel drugega povedati, kakor da se je človek nekoliko odpočil in okrepčal, potem pa odšel, da bi njegovi ljudje ne bili v prevelikih skrbeh. Nato pa se oglasi Žnidaršič in pove, da je tudi on bil pred nekaj leti po opravku na Pivki in ga je zadelo hudo vreme, da so ga ljudje na Juršičah še svarili, naj ne hodi črez gozd, on pa da si je mislil, poskušal bom vendar in je odšel. »Že sem se mislil vrniti,« je pravil nadalje, »kar zagledam gaz, ko pridem v Kršičevec in na gozdno pot. Ej, sem si mislil, poti ne morem več zgrešiti in po gazu bom že zmagoval. Gaz je bila pa le do Kobil jaka in še ta tako zametena, ker je le vedno snežilo, da sem bil že docela upehan. Kaj storiti? Vedel sem, da nazaj do Juršič več ne zmagam. Da le še pregazim na Veliki vrh, doli proti Danam morda še zmagam. Z največjim naporom sem si pomagal naprej proti Velikemu vrhu, večkrat sem obležal in le skrb in misel na ženo in otroke sta me zopet spravila na noge. Na Velikem vrhu me je zapustila zavest. Še dandanes ne vem, kako sem si pomagal naprej. Le to pomnim, da sem se še enkrat obudil in jel klicati na pomagaje, in v resnici so prišli do mene ljudje, ki so me spravili na noge in potem tu sem do Kandareta.« Pogledovali smo se in enak sum je vsem krožil po glavi. Kukec se prvi oglasi in jame Žnidaršiča izpraševati, koliko let je minilo, odkar se je to dogodilo, potem za dan in vse se je ujemalo. Ravno Žnidaršič je bil tisti mož, ki sta ga Kukec in Lužarček pod Kozarjevcem otela smrti in spravila do Kandareta. Gaz, ki Številne lovske družine so si letos zgradile lovske koče; med njimi je tudi lovska družina Peca Foto Albert Hancman jo je Žnidaršič v Kršičevcu zapazil, je bil sled dveh Karutovih tovarišev, ki sta prebila noč v gozdu in potem, ko sta prišla na pot, šla le naprej in se rešila na Juršiče, od koder sta se vrnila šele črez nekoliko dni. Ko sta stopila z gozdnega pota in iz Kršičevca, sta po krasah tavala naprej do Juršič in se z Žnidaršičem nista sešla v tej raztreseni vasi. Rekel bi kdo: »Saj po sledu se vendar pozna, pelje li naprej ali nazaj?« Ne, v prhkem, velikem snegu se le pozna gaz in še ta le na potu, nje smer pa ne, ker se stopinje ne vidijo. Tudi pri živali se loči smer sledu šele potem, ko stopi pod kako veliko, košato drevo, pod katerim je le malo snega in so torej stopinje vidne. Vsak bravec si lahko misli, da smo se tudi mi čudili naključju, ki nas je združilo ravno pri Kandaretu in zopet ob hudem vremenu, in da smo praznovali čudovito Žnidaršičevo rešitev pri dobrem vinu, za katero je dajal Žnidaršič, in se v pozno noč razgovarjali o gozdnih dogodkih v debelem snegu, metežu in megli. Povem še, da je bil Žnidaršič krepak kmet in najboljših let, a je vendar obnemogel že prvi dan, dasi ni šel tešč iz hiše in od ljudi. Karu je pa v gozdu prenočil prvi dan. Drugi dan je taval od vida do vida po gozdu in zopet tam prenočil in šele tretji dan v noči pritaval domov in za ves čas mu je služilo za živež le petero jabolk. Karu sam mi je prilično tako pripovedoval: »Dosti snega je bilo zapadlo, proti jutru je pa nehalo mesti in odpravilo se je nas petero v gozd. Dasi ni bilo niti po pašniku niti dober kos gozda navzgor nobenega sledu in je kazalo očividno, da žival to noč ni prehajala, smo vendar le rinili naprej proti Velikemu vrhu. Tam smo se ločili, da zajamemo dober kos Kobiljaka, ker navzdol si vendar vsak tudi sam pomaga naprej. Jaz sem šel po poti, ki pelje napošev pod Škodovnikom v Dol. Megla se zgosti in zopet je jelo padati. Ko sem menil, da sem v Dolu, sem se pristavil in čakal. Vedel sem, da je gotovo že dobršno črez poldne, in zato sem jel riniti po svojem sledu nazaj. Mrak se stisne in nisem več videl in vedel kam naprej. Se hitro sem si poiskal prenočišča in zakuril. Za večerjo sem snedel dve jabolki. Dolga je bila noč. Da nisem prezebal, sem vedno iztikal za drvmi in si jih tudi nasekaval. Ko bi bil pozabil sekirico doma, še tisto noč bi bil preminil in našli bi me bili spomladi, ko sneg skopni, kajti celo noč je padalo. Ko se je jelo daniti, se nisem vedel kam obrniti. Mojega gazu ni bilo več, snega pa črez pas. Da sem se ogrel, pomagal sem si naprej in po mojem mnenju proti Velikemu vrhu. Nikamor nisem prišel, da bi se spoznal, kje sem. Šele v mraku sem se zopet pristavil in si poiskal prenočišča pod veliko steno, meneč, da sem gotovo v Tisovcu, ker drugod v tem okraju ne vem za tako skalovje. Za večerjo sem pojedel zadnje jabolko. Kako sem noč prebil, ne vem: menim, da sem bil kar v omedlevicah. Ko se je jelo zopet daniti in sem videl kam poseči z roko, sem dobro zakuril, da sem se do dobrega ogrel in se torej toliko ojačil, da sem začel zopet misliti na rešitev. Ne da bi najmanj vedel, v katero smer grem, sem taval naprej in videlo se mi je, da imam visok hrib pred seboj. Sklenil sem, da se ne obrnem in da navzdol ne grem, dobro vedoč, da moram premagati hribove, ako hočem priti v rodno dolino ali pa na Pivko. Moči so me večkrat popuščale in obležal sem v snegu. Strašno žejo sem dušil s tem, da sem zobal sneg. Ko sem se le zopet bolj zavedal, sem si pa pomagal naprej. Že se je jelo mračiti, ali se mi je pa od slabosti delala tema pred očmi, ko se mi je videlo, da grem navzdol. Rinil sem naprej, in predno se je stisnila noč, sem razločil, da sem prišel iz debelega gozda in da sem na pašniku. Ugibal sem, kje bi bil, in kar sem si želel in domišljeval, je bilo resnica. Bil sem pod Ostrim vrhom. Tega sem se pa zavedel šele potem, ko sem le rinil naprej po bolj odprtem presledku in prišel do Urhove pepelamice. Premagal sem se, da nisem zlezel pod streho, kajti črez noč bi bil gotovo poginil. Pomagal sem si še naprej do Podcerkovskega mostu in tam sem pa stopil zopet na trda tla, razteptana od živine, ki hodi k napojilu. Doma ni bilo nikogar. Sestre je bilo gotovo strah. Posegel sem v peč in našel lonec. Kaj sem pojedel, še dandanes ne vem. Šele drugi dan sem se zavedel do dobrega in zvedel, da so se rešili tudi moji tovariši. Zvedelo se je, da sta Pangretov brat in Martinek na Juršicah.« Vem, da mi bo ta ali oni očital, da sem le prepovršno opisal muke in težave Karutove. Naj na to odgovorim, da več od njega nisem mogel poizvedeti. On je le trdil, da se mu je zdelo, kakor bi se boril s težkimi sanjami, da ne ve, kolikokrat je obnemogel in obležal, da si je pa le pomagal naprej, ko sta ga prebujala mraz in žeja. Izpodbujalo da ga je tudi to, ker je večkrat prišel do srn, ki so pa odskočile le za nekaj korakov. To da ga je vselej zopet do dobrega prepričalo, da je še na tem svetu, in mu dajalo pogum, še naprej se boriti za življenje. On sam je ukrepal in drugi, ki smo se o tem razgovarjali, smo bili mnenja, da je Karu zašel pod Dedino goro in tretji dan od tam pritaval domov. Od te gore v Loško dolino se potrebuje ob dobrem potu tri ure hoda. V takem snegu in v megli, v kakršni je taval Karu, pa ne pride vsak tudi ves dan ne. Torej menim, da vsak prizna, da je bil Karu silen človek, ki je po tridnevnem stradanju vendar še zmagoval do doma. — No, da se vrnemo k Janezu, ki ga je Karu poklical na vse rano, povemo, da se je odpravil od doma, kakor hitro je Micka skuhala zaju-trek in se je najedel. Pri Hlepovih je našel Karuta. Pridružil se je njima tudi Hlepov Janez in hajdi v gozd in za sledom! Vsi premisleki prejšnjega večera so se pri Janezu črez noč raz-puhteli. Danes je bila sreča posebno ugodna. Malo pod prvim lazom na Javorju stoji v dolinici samotna smreka, komaj tri sežnje od pota. Kun ji sled pelje črez pot in naravnost do smreke, na kateri je gnezdo. Brez pomisleka pomeri in stisne Hlepov Janez proti gnezdu in lepa, črnikasta zlatica se prekucne iz njega v sneg. Malokdaj smo šli mimo te smreke, da ne bi bil eden ali drugi omenil te posebne ugodnosti. In yiše gori proti Škodovniku so presledili lovci drugo kuno, jo po kratkem krogu dognali in še dopoldne je bila že v saku. Nazaj grede črez Poljanec so presledili pa belico in tudi ta je prišla v past in v roke. Ta dan je bil med kunarji zabeležen v zlati knjigi. Hlepov Janez se je pristavil doma v Danah, Karu in Janez sta pa stopala domov ponosno in kakor bi šla iz gosti. Karu je bil prej doma, Janez se je pa polagoma še za par hiš naprej pomikal in trdo stopil črez prag in v vežo. En pogled je zadostoval, da so mati vedeli, da je Janez dobro opravil, in dasi je ta moško korakal do sobnih vrat, so mati še vendar hitro izpregovorili: »Janez, kar sedi! Z Vidma sem dobila par klobas, ravno prav bodo zate.« Danes Janez ni malhe položil na skrinjo, ampak snel jo je, kakor bi ga težila, in nekako zalučal na mizo. Otroci so jo poprijeli in vsak jo je hotel izvleči k sebi, tako da so morali oče vmes poseči in reči: »Kaj bo? Še malho mi raztrgate!« Dva repka sta molela iz nje, in ko so jo oče izpraznili, so ležale tri kune na mizi. Vzklik otrok je še mater izvabil v hišo, in ko zagledajo izdatni plen na mizi, povprašajo prav prikup-ljivo: »Koliko vas je pa bilo, Janez?« Prav polagoma odvrne Janez: »Samo trije.« »No, danes ste pa dobro zaslužili,« rečejo mati s pohvalnim glasom in pristavijo: »Pahek je bil že tukaj in je vprašal, če je kaj kož.« »Že še pride,« se na kratko odrežejo zmagoviti oče in sedejo prav široko za mizo. Med tem so pa kune prehajale iz roke v roko in še Micka se je tako zagledala v lepe živali in v vesele obraze otrok, da se mati, ki so se čutili danes nekoliko ponižano, obrnejo proti njej in z navidezno strogostjo reko: »No, kaj nisi še videla kune?« Ko blisk je šinila Micka skozi vrata in mati so šli za njo. Oče so seveda posegli po pipico in prav izdatno potrkali ž njo ob kraj mize in med tem, ko so tlačili tobak, prav dobrohotno povprašali najmlajšega: »No, Franček, katera ti je najbolj všeč?« »Ta,« izpregovori Franček in privzdigne belico ter pristavi: »Zato ker ima najbolj debel rep.« »O ne,« ga zavrnejo enoglasno starejši bratci in tudi sestrica in vsi kažejo črnodlako zlatico, ki je prva prišla v pest. Iz veže se zasliši bolj tih tuj glas, potem pa materin glasan odgovor: »Doma, le noter stopite.« Vrata se odpro le za toliko, da vstopi možiček majhne postave, z dolgo suknjo, z bi-sagico na hrbtu in polhovko na glavi. Tujec sname pipico iz ust, vošči dober večer, in dasi je že pri Karutu zvedel o dobrem plenu in vidi vse tri kune na mizi, vendar, kakor bi ničesar ne vedel, izpregovori proti Janezu: »Janez, imaš kaj zame?« »Ne vem, kako bo,« reče Janez, »imam že z Zgoncem besedo, pa gospod iz sodnije tudi skupujejo »žlahtne« za svojo soprogo.« Pahek — to je bil mož, ki je vstopil — je bil preveč prebrisan, da bi ne vedel, da zna Foto Albert Hancman Le redke so še razstave po naših mestih in vaseh, pri katerih ne bi sodelovali tudi lovci. Tako je ob občinskem prazniku v Črni razstavila svoje lovske trofeje tudi lovska družina Črna Janez morda ravno tako prodajati, kakor on kupovati in da ga bo treba počasi omehčati, in zato je le tako mimogrede omenil: »Zgonca ne bo v te kraje, šel je kupovat čez Kočevje na hrvaško stran, gospod pa, menim, da predrago ne plačajo radi.« »O, gospod plačajo,« ga zavrne Janez; »dokler niso prišli v te kraje, še vedeli nismo za pravo ceno. Takrat so bili časi za vas kožarje.« Med tem je prinesla Micka na mizo obilno skledo rahlih žgancev in vrhu kupa sta se lesketali še dve debeli krvavici. Povabljen je bil tudi Pahek, pa je odklonil, češ, da je že večerjal, in je ostal pri kraju na klopi. Mati so vstopili in položili pred očeta lesen krožnik in na njem ostro nabrušen nož in osti in pristavili: »Janez, ena bo zate, drugo pa, ako hočeš, razreži otrokom.« Oče so pa razrezali obe, poprijeli potem z eno roko za žlico, z drugo pa slučajno za špino najdebelejšega kosa in beseda se je ustavila, dokler niso žlic položili na mizo. — Zopet sem zašel med svet in iz gozda, pa že samo ob sebi tako nanese, da se človek bavi z ljudmi, s katerimi je bil dostikrat in rad skupaj. Hotel sem tudi bravcu predočiti težke in srečne ure lovca kunarja in zato sem ga spremil v vas in na dom. Povedati bi moral seveda še, ako in po kakih ovinkih sta se Pahek in Janez pogodila za kože; toda to bi segalo predaleč, kajti po večerji sta prišla na prijazen pogovor še Hlepov Janez in Karu in tudi Štorov Matevž je prišel vasovat in trajalo je do pozne ure in otroci so že pospali na peči, ko je bila pogodba dognana in je Pahek kupil dve koži. Temne zlatice pa Hlepov Janez ni dal prodati, češ, da mora ostati za gospoda. Da se pogodba ni dognala le z besedo, ampak tudi s pripomočjo dobre kapljice, se razume samo ob sebi, in brzonoga Micka je morala trikrat na Videm in še bi šla, da niso mati vsemu naredili konca in rekli: »Čas je že, da gremo spat.« Pahek je prespal noč na klopi in zgodaj odšel. Hitro za njim pa se je oglasil Zgonec, ki ni mogel dopovedati, kak lopov je Pahek, s katerim sta se dan poprej srečala na Blokah in ki je pravil, da ne gre v Loško dolino, ampak čez Loški potok na Markopol in naprej na Hrvaško. Janez ga je potolažil s tem, da mu je rekel: »Tako je: lovec prevari žival, kožar pa kožarja.« Kar sem do sedaj pravil o kunarjih in o zimskem času v gozdu, to ne bi kazalo, da je gozd tudi v tej letni dobi vabljiv in zgovoren. Priznavam to, ampak le tistemu, ki ni lovec in ki ceni gozd le po dobi zelenja in cvetja in ne pozna dobe, v kateri po navadnem mnenju počiva narava in na videz ne kaže izprememb za oko in uho. Pravim, na videz; kajti komur nista gorka soba in prijateljski in družinski razgovor vsa zabava zimske dobe, kdor si želi tega užitka šele potem, ko se je utrudil, ta gre in hodi po čistem zraku ali sam z zanesljivo puško in zvestim psom, ali pa z ljudmi, katerim enakomerna vsakdanjost tudi preseda. Otrese se življenjskih pikrosti, in ko se povrne, je bolj ublaženega mišljenja. Kdor tega ni izkušal, temu bi privoščil, da bi pohajal po gozdu v zimskem času, ko je zapadel na meter debel sneg, ki se je zjužil, potem pa zopet zmrznil, da te drži, kakor bi hodil po podu. Tudi debelejše kamenje je zakrito, gošča pod visokim drevjem pritisnjena k tlom, povsod imaš odprto pot, ni ti treba iskati stez, brez ovir si na visokem vrhu in imaš v sončnem svitu dosti sveta pod seboj. Zimski zrak je čistejši od poletnega, in česar ti poprej ni nikdar doseglo ali razločilo tvoje oko, to se ti je pokazalo danes. Nič utrujenega se ne čutiš, čeprav si že hodil več ur in prišel dalje nego po talem svetu in v daljšem času. S hriba v hrib zagledaš žival, ki je pri tako jasnih tleh tudi bolj begljiva, in ako hočeš pri takih tleh in ob jasnem nebu loviti, moraš daleč naokoli zastajati, da ne preplašiš vsega, kar si nameraval obkrožiti. In ko se jame sonce nagibati, da zatone v Jadransko morje, katero gledaš do malega z vseh naših notranjskih vi-sočin, povrneš se proti domu kar naravnost in doma si v trdnem mraku ne utrujen, ampak prevetran in željan jedi in pijače. Še ponoči se ti sanja, da si plaval po zraku in dohajal s hriba v hrib, kakor bi te nosile nevidne dobrohotne roke. Dolžan sem čitateljem še povedati, zakaj sem omenil, da sta miš in polh glavni živež zlatici. Malodane vsakega kunarja sem izpraševal, če nahaja, ko hodi za sledom, ostanke kuninih žrtev. Naj omenim, da sem sam tudi dosti pota napravil za sledom, a ne enkrat nisem našel sledu, da bi bila kuna ugrabila kako žival. Tudi vsi kunarji so mi pripovedovali, da se ta žival živi le bolj po drevju in, kakor sem omenil, da preganja veverice. Pangre mi je pa pravil, da je nekoč, hodeč za sledom, našel mrtvo srno, kateri je bil izdolben velik kos hrbta, ki ga je kuna odnesla na suho visoko deblo brez vrha, kuna pa se je takoj, ko je potolkel po deblu, pokazala na vrhu in da jo je ustrelil. Ali je kuna srno naskočila in jo zadušila, ali je našla že mrtvo, ni mogel dognati, ker je na mrtvo srno zapadel že drugi sneg. O drugem slučaju mi je pa pravil stari Tavželj iz Lazov nad Cerkniškim jezerom. O tem možu moram kaj več omeniti. Ko sem ga spoznal, je imel že nad šestdeset let, toda bil je še korenjak in kos vsakemu gozdarskemu trpljenju. Povedal mi je, da je bil ob svojem času vojak in da se je vojeval na Laškem pod Radeckim. Tavželj je bil glasan mož in je rad pripovedoval. Večkrat, ko sem ob nedeljah lovil po zgornjem delu Cerkniškega jezera, sem ga spoznal po govorjenju, ko je šel po potu, ki se vije ob jezeru od Lazov proti Klancu. Le njega je bilo slišati, njegovih spremljevalcev pa ne, ker so mirno govorili. Tavželj pa tega ni zmogel, ako je bil na potu, v gostilni ali pri delu. Kakor hitro je pa stopil v gozd in na lov, je bil pravi tihotapec. Vedno je čebrnjal, pa le na tiho in prav kakor bi bil v vednem strahu. Ni je izgrešil nobene stopinjice v snegu ali na blatu po potih ali izpremembe na listju. »Zajček, zajček je tod skakal. — Vidite, vidite, srnice so tod prehajale. — Jerebi so se tu po prahu valjali.« Tako je šlo venomer in pri tem se je Tavželj gibal na vse strani in se oziral tudi po zraku. Tavžlja pa so tudi šteli za enega prvih gozdarjev in posebno za lovca, dasi za to ni imel nobene zakonite pravice. Da je to istina, nam dokazuje tudi sledeča dogodba. Tisto leto — menim, da je bilo 1883. leta — se je pokazalo v tem kraju posebno dosti medvedov. Ko je počil glas, da je knez Windischgratz povabil na lov celo cesarja, so imeli sledilci seveda dosti opravka. Kot najbolj izvežban je bil Tavželj izbran za postavljača. Nadlogar Pintar z Javornika, ki mi je o tem dogodku sam pravil, se je precej mučil, da bi bil Tavžlju vtepel v glavo, kako naj se postavi in kaj naj reče, ko bo postavljal cesarja. »Kaj me boste to učili,« se je odrezal Tavželj, »saj sem tudi z Radeckim govoril po nemško! Jaz že vem, kako se s takimi gospodi govori. Mene pustite, jaz bom vse prav naredil!« Tako je Tavželj govoril in to tako glasno, kakor je bila njemu navada, in Pintar si ni vedel pomagati, ker Tavžlja kot nastavljača ni bilo prezreti. Ko so se cesar in njegovi spremljevalci pripeljali čez jezero, je Tavželj nastopil kot voditelj, in ko so došli do mesta, katero je Tavželj odločil za cesarja, se je pristavil, se po vojaško potegnil in rekel: »Do, Kaiser, gute Stand!« Pintar, kakor je pravil, se je stresnil, gospoda se je pogledavala, cesar se pa nasmehnil in vprašal Tavžlja: »Warst du auch Soldat?« Tavželj se je pa zopet moško odrezal: »Jo, Kaiser.« Ko mi je Pintar to pravil, sem komaj pričakoval, da se zopet snidem s Tavžljem, da ves dogodek slišim tudi iz njegovih ust. Vse natanko, kakor se je godilo, mi je Tavželj ponavljal in moško pristavil: »Nisem li se prav obnašal? Bodo mene kaj taki učili, kakor je Pintar! Saj nisem zastonj štirinajst let nosil puške in večkrat z Radeckim govoril. Tudi cekin mi je cesar podaril.« Torej ta Tavželj, tudi star in izvežban ku-nar, mi je pravil, da samo enkrat je on zasledil kuno, ki si je iskala živeža in sicer na prav poseben način. »Šel sem,« je pravil, »za sledom, ki me je peljal v Lom. Sled je držal do ravne, debele šibe in takoj sem ukrenil, da na takem drevesu ne bo kune. Nazaj doli z drevesa je ni bilo in zato sem ugibal, da je šla naprej po drevju. Grem torej naokrog, pa le ni bilo več sledu do tal in po snegu. Ogledoval sem vsa drevesa, ko bi se tiščala kje v kaki rogovili. Ni je bilo in jel sem nadalje krožiti, da bi jo zopet presledil. Kar zapazim na snegu, kakih 30 korakov od bukve, do katere sem dosledil kuno, kanec krvi. Grem v to smer naprej, najdem Še več kapljic in zagledam tudi pero divjega petelina. Ko pogledam naprej, uzrem na snegu tudi mrtvega petelina, ki mu je bil vrat pre-griznjen. Sedaj mi je bilo vse jasno. Kuna je bila zapazila petelina pri mesečnem svitu, se splazila do njega, in ko ga je zagrabila, je odletel in odnašal kuno s seboj, dokler ga ni pri- jela za vrat in ga usmrtila. Kri mu je izpila, sicer ga pa ni nič pokvarila.« Torej samo ta dva slučaja sta mi znana, da so kuno osledili pri živežu, in zato sem mnenja, da se ta žival živi največ o miših in polhih, ki jih lovi pod zemljo in v votlinah. Mojemu mnenju v prilog je tudi to, da kuna po več dni ne pride izpod zemlje, da pa mnogokrat naredi v eni noči neprimerno dolgo pot, med katero se večkrat pod zemljo izgubi in preleze tudi dosti dreves. — Foto Veljko Varičak ZAPUSTILI SO NAŠE VRSTE 6. septembra so pokopali v Mežici tov. Cirila Vončino, dolgoletnega tajnika lovske družine Peca, dobrega lovskega organizatorja, ki je bil v pravem pomenu besede kulturni lovec, gojitelj divjadi in njen zaščitnik. Na koroška tla se je preselil iz zasedene Primorske po prvi svetovni vojni. Tu je vneto sodeloval v vrsti prosvetnih, kulturnih in telovadnih društev. Pregnala pa ga je tudi druga vojna. Domov se je vrnil bolan, toda še vedno delaven, kot je bil. S svojo organizacijsko sposobnostjo je pomagal v Mežiški dolini postaviti lovstvo na trdna tla. Mežiški lovci ga bodo ohranili v najlepšem spominu. Ob pričetku najlepšega letnega časa za lovce je v 49. letu starosti umrl tov. Franc Winter, član lovske družine Vojnik. Bil je pravi lovec: miren, vedno nasmejan, s srcem za divjad. Osirotela srnica je gotovo našla na njegovem lepem domu topel sprejem in primerno nego, dokler ni toliko odrasla, da je lahko odskakljala v svobodni gozd. Zavratna bolezen, ki je že leta razjedala njegovo sicer krepko telo, ni mogla udušiti v njem veselja za lov. Čeprav težko, se je vendar povzpel na Konjiško goro, da bi prisluškoval klepanju divjega petelina, ali na Javnik, kjer se je postavil na svoje stojišče. Njegova družina in vojniški lovci ga bodo še dolgo pogrešali. KAKO SO PRESOJALI GRŠKI LOVCI TELESNO OBLIKO SVOJIH PSOV IN KAJ SO ZAHTEVALI OD DOBRO VZGOJENIH PSOV? Fo grških in latinskih virih sestavil dr. Janko Lokar. Ker raste pri nas zanimanje za telesno obliko psov in za njihovo storitev, ne bo odveč, če se seznanimo, kako so o tem mislili ljudje okrog 1. 500—400 pred našim štetjem. Tedanji ljudje niso presojali telesne oblike psov po določenem merilu. Sprva so bili v svojih zahtevah strožji kakor n. pr. sto let kasneje, kar je umevno, ker so poznejši rodovi poznali več pasem in so videli, da se je treba pri telesni oceni prav prilagoditi oblikam pasem, da je torej pri telesni oceni psov potrebna prilagoditev, da pa je napačna vsaka okostenelost v tem pogledu, napačno je torej, trdovratno se držati tradicij prednikov. Starogrški lovci so lovili večinoma z goniči, ki so jim iskali divjad in jo naganjali v mreže. Svoje goniče so imenovali po pokrajinah, kjer so jih najbolj redili, n. pr. Karijci, Lakonci, Lo-kričani. Vse te so delili v dve glavni pasmi: kastorjevce in lisičarje. Kastorjevci imajo svoje ime po tem, ker jih je Kastor,1 ki je imel z lovom veselje, ohranil čiste. Lisičarji so se imenovali po lisici zato, ker so mislili, da izvirajo od psov in lisic. Kastorjevci so bili torej čisti psi z vsemi znaki, ki so jih zahtevali stari Grki od plemenitega psa, lisičarji pa križanci ali nečisti psi. 0 čistokrvnosti v našem pomenu besede ni pri Grkih govora. Po starogrškem mnenju so morali biti psi veliki, lahkih glav s topim nosom. Za glavo so zahtevali lepo razčlenjenost. Podčelje je moralo biti mišičasto, oči velike, temne, bistre; čelo široko z globoko poševico, uhlji majhni, tanki, zadaj goli; vrat močan, gibčen in okrogel; prsi široke, ne mršave; od pleč le malo vsaksebi stoječi lopatici; podlakti majhni, ravni, okrogli in čvrsti, nadlakti ravni; podrebrje v splošnem ne globoko, da ni segalo do zemlje, ampak poševno zleknjeno; ledje mesnato, srednje veliko, niti premehko niti togo; lakotnici srednje veliki; kolki okrogli, zadaj mesnati, zgoraj nesklenjeni, na znotraj pa priveznjeni; stegna krepka; krače velike, okrogle, čvrste; zadnji nogi mnogo daljši kakor prednji ter nekoliko ukrivljeni; šape okrogle; rep dolg, raven in koničast. Če so bili psi taki, so menili, da so krepke postave, čili, somerno zgrajeni, brzonogi, vedrega obličja in dobrega zobovja. Barva psov ni smela biti sprva niti čisto rdeča niti čisto črna ali bela, kajti taka barva 1 Kastor in Polidenkes (Poluks), splošno znana božja dvojčka, sta predstavljala vzor viteškega življenja. Kastor je veljal za najbolj izkušenega lovca. Naši Kastor ji imajo po njem ime. ni znak plemenitosti, ampak preproščine in divjine. Zato naj požene rdečkarjem in črncem bela, belcem pa rdeča dlaka okrog gobca, prav tako okoli ledja in pod repom, zgoraj pa primerna. Zanimivo je, da so imenovali Grki okrog 1. 500 pr. n. št. svoje nečiste pse lisičarje. Tako imenujejo namreč še danes v Hrvaškem Primorju svoje goniče tamkajšnji lovci. (Ti goniči so vobče sami križanci med istrskimi goniči in razno domačo pasjo prirejo.) Po storilnosti so delili grški lovci svoje goniče: 1. v vztrajneže (ti niso popuščali v gonji, ampak so gonili dan in noč; kadar so prekinili gonjo zaradi noči, so se ulegli in pričeli z dnevom znova goniti žival); 2. v napadače (tako so jih zvali zaradi njihove ostrosti); 3. v mešance (glede na to, da so bili vztraj-neži in napadači, ne pa glede na nečisto, pomešano kri). Po zunanjosti so morali biti najplemenitejši med njimi lepi tako po očeh kot po vsem stasu, po dlaki in po barvi. Tako so rekli, da pristo-jajo liscem lise, kar jih je pa bilo enobarvnih, jim je morala biti ta barva svetla in prijetna za pogled. Da je bil pes plemenit, je moral biti zleknjen od glave do repa. Za najbolj jasen znak hitrosti in plemenitosti so imeli telesno dolžino in nasprotno telesno kratkočo za znak neokretnosti in neplemenitosti. Večje pse so imeli pri sicer enakih lastnostih po sami velikosti za bolje zaznamovane kakor male. Veliki psi so veljali, da so zanič, če niso imeli čvrstih in somernih udov. Tako zgrajene velike pse so imeli za boljše od malih, če so imeli sicer ostale napake enake. Težke in nemišičaste glave so imeli za slabe. Če so psi imeli orlovski ali top nos, ni pomenilo mnogo. Za slabe so imeli vse debeloglavce in vse, katerih gobec je bil širok in se ni končaval koničasto, ampak odsekano. Oči so morale biti velike, izbuljene, čiste, svetle, gledalca plašeče. Za najboljše so imeli ognjevite in izredno se svetleče, kakršne so pri leopardih, levih ali risih. V drugi vrsti za temi so cenili črne, če so bile odprte in za pogled divje. Rep je moral biti gibčen, da so psi z njim mahali na levo in desno. Močno ukrivljen ni smel biti. Zdel se jim je lepši, če je bil na koncu kosmat. Starogrški lovci so gojili večinoma kratkodlake pse. Prednosti niso dajali nobeni dlaki. Zahtevali so le, da je bila dlaka fina, gosta in mehka. Pozneje jim tudi za barvo ni šlo. Psi so bili lahko popolnoma črni ali rdeči ali beli. Enobarvnosti niso sumili, kakor da je od divjine. Kakršna koli pa je bila barva, biti je morala svetla in čista. V splošnem so ocenjevali pse po tem merilu: najboljši so psi, ki so veliki in krepki ter po gibkosti podobni psicam, psice pa, ki so podobne po plemenitosti in po mišičastem telesu psom. Pri končnem vrednotenju psov so upoštevali tudi njihovo nrav. Tako n. pr. niso imeli za plemenite pse, ki so bili proti vsakemu čemerni. Po naravi so imeli za najboljše take, ki so bili zelo priljudni in katerim ni bil nekaj tujega nobenega človeka obraz. Kolikor se jih pa boji ljudi in se jih pri vsakem šumu plaši, kolikor jih ne da mira ter se često in brez vzroka zaganja, vse te so imeli za budalaste in nerazumne živali, kar je bil dokaz, da niso dobre krvi. Da so upoštevali starogrški lovci pri vrednotenju svojih psov njihovo nrav, je hvalevredno, kajti nrav je most, ki veže žival in človeka in določa razmerje človeka do psa. Tudi najnovejša kinologija je začela močno upoštevati nrav psov, kadar gre za določitev sorodnosti ali nesorodnosti dveh pasem. Odločno sem mnenja, da bi morali sedanji sodniki pri telesni oceni psov bolj upoštevati vtis plemenitosti ali ne-plemenitosti. Ta naj bi odločal zlasti takrat, kadar gre za prvenstvo med sicer dvema enako ocenjenima tekmecema. Pri vzgoji svojih psov so zahtevali starogrški lovci vešče vodstvo, češ da slab vodnik lahko pokvari in zatre naravno zasnovo psa. Od vzgojenega psa so zahtevali predvsem poslušnost. Zato so psom dajali samo dobro zovna imena, da so se daleč slišala. Pes se je moral na klic ali na kako vidno znamenje takoj vrniti h gospodarju. Odpoklicati se je moral dati tudi med gonjo, če je le bil v dosluhu. Kadar psi niso prav tekli po sledu, ki so ga poprijeli, so jih klicali: »Ne! Ne! Psi! Nazaj! Nazaj!« Če so pa šli prav po sledu, so jih bodrili s klici: »Dobro! Dobro, psi! Dobro!« Neposlušni gonič je veljal za slabega, četudi je bil lep. Za šolane so imeli take pse, ki so se ulegli, kakor hitro je dal vodnik glas, ne iz strahu, ampak iz privrženosti do vodnika in v njegovo počaščenje, torej tiste pse, ki so znali izvršiti naš ukaz: »Doli!« Ta ukaz imamo danes pri ptičarjih za stržen vse šole. Pes se je ulegel tako, da je ležalo telo na prsih in na trebuhu, pod katerega je podvil zadnji nogi, prednji je pa iztegnil drugo ob drugi ter položil nanju glavo. Za dobrega vodnika so imeli določeno, v kateri starosti sme psa na prostem vežbati, prav tako na kakšem mestu, v katerem letnem času in ob kakšnem vremenu. Od hišnih in osebnih čuvajev so zahtevali, da se drže doma gospodarja. Če je šel gospodar od doma, ga je moral pes na poti nenavezan spremljati do tja, kjer je imel gospodar opravek. Če je šel n. pr. v telovadnico, ga je moral pes spremljati vanjo, se uleči poleg gospodarja in ležeč čakati, da je gospodar opravil svoj posel. Domov grede je lahko tekel pred gospodarjem, a se je moral med potjo vedno po njem ozirati, da se je prepričal, če ni gospodar kam zavil. Z veščim vodstvom so skušali starogrški lovci odpraviti psu prirojene napake. Starogrški lovci so poznali tudi lastnost nekaterih psov, da so pred divjadjo obstali in se niso takoj zagnali vanjo ali za njo. Da bi pa to lastnost izrabili in utrdili v stojo, jim pri njihovem načinu lova ni bilo potrebno. Da so poznali lovci okrog 1. 100 pr. n. št. že pse donašalce, nam priča rimski epigramatik Mastial, ki pravi v enem svojih epigramov: Non šibi, sed domino venatur vertragus acer, illae-sum leporem qui tibi dente feret (po naše: ne zase, ampak za gospodarja lovi ostri brzec, ki ti prinese z zobmi nenačetega zajca). Privrženost ali zvestobo psov so zelo cenili. To lastnost je opeval pred skoraj 3000 leti grški pesnik Homer v svoji Odiseji, spev XVII, 290 do 327, z besedami, ki navdajajo lovsko srce s sladkobo. Takole opeva zvestobo Odisejevega Arga: Ona (Odisej in Evnej) tako o teh sta rečeh se med sabo menila. Tam pa ležal je pes. Zdaj dvigne glavo in ušesa Argos, katerega sam je nekoč Odisej mukotrpni vzredil, a ni okoristil se z njim, ker sveti je Ilij preje odplul. Tega nekdaj so s sabo vodili mladci na lov na divje koze ter srne in zajce. Zdaj pa ležal je zaničevan, kar mu gospodar je odrinil, na gomili gnoja, ki tam se pred vrati je hiše od mezgov kopičil in krav, Odisejevi sluge da ga odpeljejo in pognoje z njim polje široko. Tam je na gnoju pes Argos ležal, gomazečih uši poln, ali ko pes Odiseja zagleda v svoji bližini, hitro ušesa spusti in prijazno mu z repom zamaha, ni pa imel več moči, da približa se gospodarju. Ta pa obrne obraz in skrivaj obriše si solzo, da ga ne vidi Evnej, potem ga tako izprašuje: »Čudno zares je, Evnej, tu pes leži na gnojišču, lep po rasti je on, spoznati pa dobro ne morem, ali je bil i tako brzonog, kot je lepe postave, ali le tak, kot so psi pri mizah mogotcev, ki jih gospoda redi samo zaradi lepote.« Njemu nato je pastir Evnej tako odgovoril: »Res, ta pes gospodarja je last, ki je v dalji poginil. Da po postavi je tak in še hitrejši, kakršen bil je, ko Odisej proti Troji plujoč ga je tukaj zapustil, čudom bi čudil se ti, njegovo zroč moč in brzino. Kajti nobena mu zver ni v globelih globokega gozda, ki jo je gonil, ušla in znal je divno slediti. Beda pa tare ga zdaj, kar mu gospodar je poginil v daljni tujini, a nič ne skrbe zanj dekle nemarne. Kajti družini, če več gospodar je strog ne nadzira, nič več dela ni mar, ni mar ji dolžnosti vršiti, kajti kreposti in vrednosti pol Zevs bog gromoglasni onemu vzame možu, ki sužnosti dan mu napoči.« To izusti in stopi pod krov udobnega doma in naravnost v dvorano odide med snubce ponosne. Arga pa zgrabi takoj smrt črna in kruta usoda, ko izza dvajsetih let Odiseja je zopet zagledal. Argos je torej spoznal Odiseja kljub temu, da se nista videla dvajset let. Poginil je od raz- burjenja pri svidenju s svojim težko pričakovanim ljubljenim gospodarjem. Na vsak način ganljiv primer pasje zvestobe, ki je zaslužil, da ga je ovekovečil sam Homer in vpletel v venec slave svojih trojanskih junakov. Ta primer nas spominja na psa-čuvaja, Šar-planinca. Bil je last trgovca, ki je trgoval po odljudnih krajih našega juga. Ko je nekega dne zapustil s svojim spremstvom prenočišče, da bi nadaljeval pot, je pes skakal pred potniki, lajal in se zaganjal, kakor da bi jih hotel odvrniti od nadaljevanja poti. To skakanje in lajanje je razdražilo trgovca, da je potegnil pištolo in ustrelil psa. Ko so premišljevali, kaj bi bil vzrok tako čudnega obnašanja psa, so ugotovili, da so pozabili v prenočišču mošnjo z vsem denarjem. Toda nobeno kesanje ni moglo izbrisati strela in povrniti življenja verni živali. Privrženost psov izvajamo še iz onih časov, ko je živel pes čredno, t. j. v čredi ali tropi in je moral priznavati za svojega vodnika in gospodarja najmočnejšo in najdrznejšo žival v čredi, kakor njegova prednika volk in šakal. Ko se je pes udomačil, mu je postal vodnik in gospodar človek, kateremu je pes izkazoval isto privrženost kakor prejšnjemu vodniku. Odličnjak Biser Foto kriški Lojze O POMENU SMOTER, RAZSTAV, PREIZKUŠENJ IN TEKEM LOVSKIH PSOV Jurij Verovšek Če odpremo letošnjega »Lovca« na 90. strani in si pobliže ogledamo koledar kinoloških prireditev v 1954. letu, opazimo, da se je začela s septembrom sezija jesenskih preizkušenj in tekem lovskih psov. Te prireditve se vrste vse tja do konca novembra po raznih krajih naše republike. Že samo število teh prireditev priča, da so važne za razvoj naše kinologije, ki zavzema v primeri z drugimi državami sicer dokaj častno mesto, v marsičem pa še zaostaja. Ker je pri nas uzakonjeno, da smemo uporabljati za lov le čistopasemske pse, si moramo prizadevati, da bomo te pse izšolali in jih vzgojili za dobre uporabnostne pse. Kaj pomaga lovcu, če si nabavi čistopasemskega psa, ko pa ga ne zna ali pa noče izšolati? Pes naj bo pri lovu pomočnik! Kakor mora vsak vajenec napraviti pomočniški izpit, da si ta naziv pridobi, tako je potrebno, da tudi psa, ki naj nam bo pomočnik na lovu, najprej šolamo, nato pa ga peljemo k izpitu, to je peljemo ga na tekme, kjer sodnik oceni na vzrejni tekmi vrednost prirojenih zasnov, na uporabnostnih tekmah pa tudi vrednost šolanja in uporabnost psa pri lovu. Začnimo kar od kraja, s trenutkom, ko smo se odločili, nabaviti si mladega, čistopasemskega psa. V prvi vrsti si moramo biti na jasnem, kakšnega psa želimo imeti. Odločitev za izbiro pasme je odvisna od vrste lova, ki ga želimo izvajati in ki ga lahko izvajamo. Zelo prijetno je, če imajo člani lovske družine pse različnih pasem in tako možnost za različne vrste lova. Dalje moramo paziti, da nam prodajalec ob nakupu mladiča izroči potrdilo, da je pes vpisan v register mladih. To je osnovni dokument, dokaz, da je pes potomec čistopasemskih prednikov. V otroški dobi, to je v dobi prvih sedmih mesecev, psa pravilno in dovolj močno hranimo, skrbimo za njegovo čistoto, da preprečimo nepotrebne bolezni, ga navežimo nase in mu dajmo priložnost, da se čim več giblje. Ko doseže pes 8 mesecev, ga začnemo učiti ubogljivosti. Začeti moramo polagoma in postopoma s sobnim šolanjem. Priučiti mu moramo vodljivost in izpolnjevati povelja: sedi, prostor, lezi itd. Priporočljivo je, da psa, ki je izpolnil 9 mesecev, peljemo na prvo, za tisto pasmo prirejeno smotro. Na smotri se oceni, če telo ustreza pasemskim znakom in če jev anatomsko pravilno grajeno. Kinološki sodnik ugotovi vrednost psa v primeri z idealnim zastopnikom tiste pasme, izmeri njegovo višino, dolžino, prsni obseg, prsno globino, ugotovi barvo in kvaliteto dlake, barvo oči, skratka preveri vse, za tisto pasmo določene oz. ustaljene pasemske znake. Ugo- tovi, ali je zobovje popolno ali nepopolno, kateri zobje in v kateri čeljusti morda manjkajo, ali je zobovje škarjasto, kleščato, nadsekavo ali podsekavo. Dalje mora sodnik ugotoviti tudi spolno popolnost pri samcih (enostranski ali obojestranski kriptorhizem). Po vsem tem sodnik psa oceni. Pozitivne ocene — odlično, prav dobro, dobro — so podlaga, da se pes vpiše v rodovno knjigo tiste pasme. Negativne ocene, zadostno in nezadostno, izključujejo vpis v rodovno knjigo. Če prejme pes na smotri negativno oceno, ga ne smemo uporabljati za pleme. Želim pa opozoriti tovariše lovce, naj ocene dobro ne podcenjujejo. Ocena dobro je dobra ocena in je možno, da dobi ocenjeni pes na kasnejših smotrah ali razstavah boljšo oceno. Na splošno se na smotrah ali razstavah mladi psi ocenjujejo strogo in običajno za oceno nižje. Kako zadovoljni boste, če bo vaš ljubljenec prejel kasneje prav dobro ali celo odlično oceno in kako bi bili razočarani, če bi kasneje prejel slabšo oceno. Ocena dobro je za mladega psa dobra ocena. Pes se namreč razvija skoraj do dveh let. Tedaj pravzaprav postane šele telesno zrel in šele tedaj v celoti pokaže vse svoje uporabnostne vrline: nos, veselje do iskanja, ostrost, sledoglasnost, vodoljubnost itd. Ko izpolni torej pes 8 mesecev, začnemo s šolanjem. Pes je postal tako rekoč šoloobvezen. Ko smo po kakih štirih mesecih končali s sobnim šolanjem, ga začnemo voditi s seboj v lovišče. Kmalu bomo ugotovili njegove prirojene zasnove, ki mu jih bomo še bolj vzbudili s tem, da mu bomo dali priložnost, da se sreča z divjadjo. Tedaj je čas, da prijavimo psa na vzrejno tekmo. Na tej tekmi se preizkusijo in ugotovijo prirojene zasnove psa. Da so zasnove pri vsaki pasmi ali pasemski skupini drugačne, ni treba poudarjati. Če je dosegel pes na vzrejni tekmi zadovoljivo oceno — v vseh nalogah preizkušnje zadostno število točk —, se mu ta ocena vpiše v rodovnik. S tem smo končali, če tako primero lahko postavimo, nižjo srednjo šolo. Začeti je treba torej s pripravo za zrelostni izpit, za jesensko uporabnostno tekmo. Na teh tekmah pa se od psa zahteva, da poleg prirojenih zasnov pokaže tudi, kaj smo ga naučili, kako smo ga šolali. Če je dosegel pes tudi na uporabnostni tekmi dovoljno število točk v posameznih nalogah in skupno, tedaj se tudi ta ocena vpiše v rodovnik. Poleg tega se vpiše pes tudi v knjigo šolanih psov. Na uporabnostni tekmi s pozitivno oceno ocenjeni pes je šele pravi plemenjak, če seveda tudi po zunanjosti ustreza. Če pa je pes po zunanjosti še tako lep, po svojih lovskih sposobnostih pa ne ustreza, težko pri- čakujemo od njega dober ter v lovskem oziru zadovoljiv zarod. Če smo tako dosegli uspeh tudi na uporabnostni tekmi, smo končali, v primerjavi s številom, srednjo šolo z zrelostnim izpitom. S tem pa še nismo dosegli vsega. Kajti zdaj lahko začnemo, če imamo zato posebno veselje ter je pes izredno inteligenten, z nadaljnjim šolanjem, s specializacijo. Z nadaljnjim šolanjem dosežemo tisto višino šolanosti, da lahko rečemo: moj pes zna vse, le govoriti ne zna. Zadovoljni pa smo lahko sami s seboj in s svojim pomočnikom, če smo dosegli uspeh na uporabnostni tekmi. Pa bo kdo dejal: Zakaj bi se toliko trudil in mučil? Glavno je, da s svojim psom lahko lovim. Zame zna dovolj. Tak lovec nima prav niti kot lovec niti kot kinolog. Povsod se trudimo, da dosežemo največ, kar moremo. Tudi v kinologiji so postavljeni cilji, ki jih skušajmo doseči. Zato ne bodimo polovičarski, temveč temeljiti. Zakaj to še poudarjam? Iz preprostega razloga, ker predvideva pravilnik Jugoslovanske kinološke zveze, da more doseči pes na razstavah in tekmah mednarodnega značaja najvišjo oceno le, če izpolnjuje vse pogoje za te ocene. In tako smo prišli do razstav in tekem, na katerih se podeljujejo prvaštva v lepoti in delu. Razstave psov so kinološke prireditve, na katerih pokažemo javnosti uspehe naše vzreje. Razstave so lahko okrajne, republiške, državne ali pa republiške in državne mednarodnega značaja. Na republiških razstavah se podeljuje najboljšim psom ocena »kandidat za prvaka republike ali mesta«, kjer je razstava, na državnih razstavah ocena »kandidat za prva-štvo države«, dočim se na' razstavah mednarodnega značaja podeljuje tudi ocena »kandidat za mednarodno prvaštvo v lepoti — C. A. C. I. B.«. Ta naziv pa lahko prejmejo le psi, ki so poleg odlične ocene po lepoti dosegli na uporabnostni tekmi vsaj II. oceno in imajo popoln rodovnik. Če torej imamo psa, ki je po svoji zunanjosti odličen, pa je za tisto pasmo po mednarodnih pravilih predpisana tudi uporabnostna preizkušnja, ne moremo konkurirati za ocene prvakov, če ni pes na uporabnostni tekmi dosegel vsaj II. ocene. Poleg mednarodnih razstav pa se prirejajo tudi mednarodne tekme za delo psov. Na teh tekmah se podeljuje ocena »kandidat za mednarodno prvaštvo v delu — C. A. C. I. T.«. Pogoji za dosego te ocene so predvsem, da izpolni pes vse zahtevane naloge in doseže določeno število točk pod pogojem, da je pes po zunanjosti ocenjen vsaj z oceno prav dobro. SMOTRA IN SPOMLADANSKA VZREJNA TEKMA PSOV JAMARJEV B. H. S. 15. maja t. 1. je bila na Bellevueju v Ljubljani smotra jazbečarjev (j), lovskih terijerjev (1. t.) in foksterijerjev (f). Na smotro je bilo pripeljanih 51 psov, ki so jih trije sodniki ocenili po zunanjosti. Opazili smo velik napredek pri vzreji, kar je gotovo treba pripisati skrbi rejcev pri izbiri plemenjakov. Tako je pokazal novi rod dokaj lepih živali. Zelo pa bo treba v bodoče paziti na držo uhljev in na zobe, ker so te napake dedne. Tako nam bo uspelo, da ne bo več toliko psov s pokončnimi uhlji ali pa z manjkajočimi predkočni-ki, kar opazujemo stalno pri psih naštetih pasem. Udeležba na smotri je bila velika, tako tudi zanimanje in tudi disciplina je bila dobra. Naslednji dan, 16. maja, je bila velika pomladanska vzrej na tekma v umetnih rovih na lisico in jazbeca na Ježici pri Ljubljani. Tudi na tekmi je bila udeležba lepa: 58 psov, lastnikov psov, vodičev in lovcev pa je prišlo okoli 100. Devet psov, ki so bili ocenjeni na smotri, pa na tekmo ni bilo. To kaže, da lastniki psov še ne poznajo dovolj pravil kinologije. Tekme so zato, da se ugotovi uporabnost psa in da se pes tudi s te strani oceni in eventualno razglasi za plemenjaka. To je važno, ker se bo v bodoče lahko parilo le s priznanimi plemenjaki. Vsa druga legla ne bodo priznana, mladičem takih legel pa ne izdani rodovniki. Tekma je važna tudi zato, da se ugotovi naravna ostrost psa, kar je najvažnejše, vztrajnost v rovu, preiskovanje rova, glas v rovu in v redkih, a zelo pomembnih primerih tudi to, če pes izvleče roparico iz rova. Psi se po teh predmetih kvalificirajo in točkujejo. Na tekmi so bile v razredu mladih (pod 18 mesecev) dosežene naslednje ocene: Brin Pohorski, j., lastnik Turk Stane, 68 točk, zmagovalec, I. razred; Ugar Travnogorski, 1. t., Bartol Vinko, 66 točk, la razred; < Bistra, 1. t., Križnar Ciril, 64 točk, Ib; Biba Pohorska, j., Drinovec Peter, 64 točk, Ic; Bes Vrbovški, 1. t., Zalar Anton, 63 točk, Id; Barin Vrbovški, 1. t., Špolar Milan, 59 točk, II. razr.; Bobi, j., Harnans Alojz, 57 točk, Ila; Bučko, f., Hieng Hela, 53 točk., Ilb; Beba, j., Tratnik Viktor, 50 točk, Ilc; Beg Jeseniški, j., Devičnik Milan, 49 točk, III razr.; Bojko Poljanski, j., Podkrižnik Martin, 50 t., lila (manj oster); Bajka Poljanska, j., Mrak Maks, 45 točk, Hib; Bes, f., Mušič Marko, 45 točk, lile; Bistra, 1. t., Strahovnik Janko, 44 točk, Illd; Brko Jeseniški, j., Jurič Ludvik, 40 točk, Illf. V razredu starih so bile dosežene tele ocene: Boj, f., Vončina Tatjana, 79 točk, la razred; Cita Vrbovška, 1. t., Starič Ivan, 76 točk, Ib; Ado Gotovški, 1. t. Koderman Anton, 71 točk, Ic; Davor, f., L. d. Medvode, 56 točk, lila razr. (oster); Div Curnovški, j., Vončina Vida, 57 točk, Hib; Cina Curnovška, j., Rus-Mikuletič Breda, 54 točk, lile; Ajda, j., Bokavšek Martin, 56 točk, Illd; Ago, j., Tausig Stefan, 50 točk, Illf; Asta, 1. t., Zdešar Jože, 48 točk, Illg; Diva Curnovška, j., Hernans Alojz, 45 točk, Illh; Ago Gotovški, 1. t., Aleš Jože, 40 točk, lili; Amor, j., Rozman Martin, 40 točk, Ulj (manj ostra); Ajaks Pantovčaški, 1. t., Ažbe Janez, 36 točk, pohvalno priznanje. Rodovniki vseh teh psov bodo uradno opremljeni s predpisanimi znaki uspehov in zmožnosti. Ostalo je še 21 psov; nekateri od teh niso tekmovali ali pa so dosegli premajhno število točk (izpod 30), tako da jih po pravilih ni bilo mogoče uvrstiti v razrede. Večina teh psov, zlasti foksteri-jerjev, je za dom in lastniki niso lovci. Zato jih ne vežbajo za uporabnost. Pokazali pa so naravno za-s snovo in dosegli po zunanjosti prav dobre ocene. Iz gornjega sledi, da je največ uporabnostnih psov jazbečarjev. Želeti pa bi bilo, da lovci love in vzgajajo za uporabnost tudi lovske terijerje, ki so vsestransko uporabni, ostri in zelo inteligentni. Tekma je v moralnem smislu popolnoma uspela. Organizacija pa je bila slaba. Reditelji in funkcionarji svojih obveznosti niso izvršili. Zato so udeleženci hodili po rovih, niso vedeli za vrstni red, silili naprej in hoteli hitro biti na vrsti. Zato so imeli sodniki prav obilo neprijetnega in nepotrebnega posla, kar jih je oviralo pri sojenju psov. Pohvaliti pa moram lovce, ki so od daleč prišli na tekmo, tako n. pr. iz Podčetrtka, Loke pri Žužembergu, Kranja in iz drugih oddaljenih krajev. Vsi ti so vztrajali pri tekmovanju in tako osramotili domače lastnike psov, ki so v svoji nestrpnosti tekmo zapustili. Pričakujem, da se to pri prihodnji tekmi ne bo ponovilo. ČE NE VEŠ, VPRAŠAJ $ Koliko divjih golobjih vrst živi pri nas? Tri vrste: grivar, duplar in grlica, prehodno pa tudi skalni golob. Katere so mere odraslega grivarja? Dolg je 40 do 45 cm. Z razpetimi perutmi meri okrog 75 cm. Po katerih znakih spoznamo grivarja? Srednji rob peruti je bel, na obeh straneh vratu ima velik bel madež v obliki polmeseca, kljun je pri korenu mehak in močno rdeč, na konici pa trd in rumen, nožiče so koralno-rdeče, oči žvepleno-rumene. Kje gnezdi grivar? Navadno na visokih listnatih in iglastih drevesih, včasih na nižjem drevju. Kakšno je grivarjevo gnezdo? Narejeno je iz koreninic, bilk in vejic, toda zelo površno, tako da vidimo jajca ali mladiče s tal skozi gnezdo. Koliko jajc znese grivar in kakšne barve so? Navadno znese 2 jajci, ki sta mlečno-bele barve; jajca take barve nesejo vsi golobi; valita izmenoma oba, golobica in golob, in sicer 17 do 19 dni. Kolikokrat gnezdi grivar? Dvakrat na leto. Prva gnezditev je v aprilu ali maju, druga v juliju. Ali se grivar seli? Da in ne. Jeseni se ti golobje zbero v velike jate, ki odlete na jug. Izjemoma prezimijo tudi pri nas, če imajo namreč dovolj hrane. -S čim se hrani grivar? Z raznim gozdnim semenjem in zrnjem vseh vrst, posebno rad 'ima seme smreke, želod in žir. Kako pijejo golobi vodo? Vode ne uživajo kot druge ptice, temveč jo srkajo vase. Kdaj se grivarji vračajo z juga? V marcu in sicer že v parih. ,rV Kako velik je skalni golob? Dolg je 32 do 34 cm, z razpetimi perutmi meri 62 do 65 cm. Po čem spoznamo skalnega goloba? Barve je makovo-modre, zunanje repno pero je na vnanji strani do končnega črnega pasu belo, kljun je črn, oko rumeno-rdeče, nožiče so krvavo-rdeče. Kaj sodimo o skalnem golobu? Da izvira od njega domači golob. Kje gnezdi skalni golob? V skalnatih razpokah in špiljah. Koliko jajc znese skalni golob in koliko časa vali? Znese dve jajci. Valjenje traja 17 do 19 dni. Kolikokrat in kdaj gnezdi skalni golob? Dvakrat. V aprilu in juniju. Kaj je zanimivega pri selitvi skalnega goloba? Seli se v družbi kavk in vran; tako se zavaruje pred ujedami. Kako velik je duplar? Dolg je 30 do 34 cm, z razpetimi perutmi meri 60 do 65 cm. Po čem spoznamo duplarja? Barve je pepel-nato-modre, na vratu nima. belega ovratnika, peruti so pepelnato-sive s temnimi madeži, kljun je rumenkast, na konici orehovo-rjav, nožiče so živordeče, oči so temnorjave. Kolikokrat in kdaj gnezdi duplar? Dvakrat; v aprilu in juniju. Za drugo gnezdo si poišče drugo duplo, ker je prvo od mladičev preveč osnesnaženo. Ali se duplar seli? Da, prav tako kot grivar. Kdo uničuje golobe? Kune, skobci, sokoli. O F IR T M D K Kakšno je naše lovišče Boč na Kozjaku Dolga leta že prebiram »Lovca«, pa v njem o našem lovišču še besede nisem našel. Zato bom jaz poizkusil spraviti na papir svoja opazovanja. Dolga leta sem namreč že lovec v teh revirjih. Veliko sem opazoval njih divjad, njen pojav in izginjanje. Posebno prihod gamsov v naš revir je bil zanimiv. Malo pred vojno sem čakal srnjaka. Ko tako sedim na primerni skali in opazujem okolico, saj je poseke že kar spet pokrivalo gosto grmovje, da si moral skozi ozke prehode že točno gledati, kje se bo prikazala zaželena postava, se nenadoma zruši grušč nad menoj. Nisem se upal obrniti, da ne bi dozdevnega srnjaka prestrašil. Počasi sem šele pogledal skozi mlado bukovje, kje je žival ostala. Nič se ni ganilo, pa tudi jaz sem bil miren ko štor. Po nekaj minutah pa se je le začelo nekaj gibati za neko skalo. Gledam, gledam — pa kaj je to? To vendar ni srnjak, prekocinasto in prečrno je. Toda nekaj ima vendar na glavi. Ko se še malo prestopi, pokaže svoj profil v celoti. To je vendar gams! Gamsov v naravi do tedaj še nisem videl. Tako sem si pač sam raztolmačil, da imam pred seboj gamsa, ki je gotovo od nekod priromal. To je bil prvi gams, ki sem ga videl v revirjih Boča. To je bilo malo pred vojno. Potem je veliki gozdni požar pregnal in uničil divjad, da nekaj časa ni bilo več opaziti ne srne ne gamsa. Ko pa je po vojni šuma spet pognala iz požganih tal in so požganice ozelenele ko košenice, se je naša divjad spet prikazala. Marsikatero nedeljsko jutro sem pričakal svit v strmem pečovju Boča in jo opazoval. Gams ni bil več redkost. Pač pa me je nekaj drugega presenečalo. Srnjad, za katero sem točno vedel, kje se zadržuje, se je nekaterih predelov izogibala, pojavljala pa se je tam, kjer je bila prej zelo redka. Tropiči gamsov so si izbrali svoje prostore po sredini rebra, kjer so bila lepa pasišča in konci tako imenovanih grap, srnjad pa se je premaknila v nižje predele; le posamezne živali sem še videl v visokih vrhovih. Tako se mi je nekajkrat prigodilo, da se mi je postavil na kako polico mogočen črnuh, ko sem čakal srnjaka in konec je bilo zalaza. Kjer je gams, tam srnjaka ne bo! Srnjad pa je šla vedno bolj in vedno nižje v' dolino in prišla že prav v Dobravo ob Dravi. Tu ob Dravi sedaj živi. Pred vojno je skozi Dobravo šla le redka srna, nikdar pa se ni zadrževala v njej. Ljubši pa mi je vendar za laz srnjaka v pečevju, je bolj naporno pa bolj zanimivo. Tako sva imela pred leti z lovskim tovarišem R. nekega srnjaka dobro privezanega. Pa sva ga neko jutro hotela pihniti. Res ga zalezeva in srnjak krasno stoji. Streljam, a srnjak stoji naprej ko kip. Hitro vzame še tovariš R. svojo trocevko in zagrmi. Močno je odmevalo, srnjak pa polagoma čez hrib, ne prehitro, v resnici polagoma, ko da se ni nič zgodilo. Njemu se res ni nič zgodilo, samo midva sva bila brez krogel in dolge obraze sva imela. Šla sva na nastrel in točno videla, koliko niže sva oba streljala. Nič se nisva jezila, češ bo pa drugič. Saj se tam v Pramsovi grapi oglaša drugi. Res se je oglašal precej časa, menda kar tri mesece, k meni pa ni prišel, je bil bolj samostojen gospod. Čez čas pa se ni več oglasil in lovec ga tudi ni ustrelil. Morda se- je tudi ta srnjak umaknil gamsom, sem premišljeval. Jesen pa mi je uganko razvozljala. Pri grabljenju listja sem našel močno jagodičasto rogovje šesteraka. Bilo je s sekiro odsekano. Tik pri cesti ga je nekdo priložil za grmič. Takšne nečastne smrti je moral pasti moj junak. Prišel je v pest zankarju. Tudi pred vojno so nič prida ljudje položili katerega, toda zank niso nastavljali. Bili so bolj pošteni in tudi več so tvegali. Kajti strel, četudi iz prednjače, se vendar sliši! Zankar pa je tihotapski lopov! Na zanko ali na mučečo se žival, če jo spretni tat ni prej odnesel, le slučajno naletiš Letos sem imel trdno voljo, da bom zankarja spravil iz lovišča tako ali tako, pa kocka je padla drugače. Toda dolgo ne bo več počenjal svojega posla. Nič me bolj ne jezi kot to, če taki ljudje gospodarijo po lovišču. Pa še neko nesrečo imamo v Boču! Ko sem lani hodil po Velikem travniku, kjer so se srne spet naselile, sem vselej videl tri močne srne, a nobenega kozlička. To se mi je čudno zdelo! Tako pridem spet tiho po kolovozu na tisti kraj, skrit za grmovjem in mladim jelš jem. Srna se zame niti ne zmeni. Stopim na piano, kjer me je morala opaziti. Pa nič! Pa se pasi, kolikor ti je ljubo, si mislim. Više na senožeti vidim še dve, kako pobirata cvetko za cvetko. Kak gorski raj je ta travnik! Nikjer še nisem slišal toliko kosov in drozgov kot ob tem travniku, ki je obrobljen z gostim, mladim smrečjem. Ko tako tiho stojim nekako niže Bide, prikolovratita po stečini brez glasu dva močna psa. Na muho prvega in še drugega! To se je zgodilo v nekaj trenutkih. Drugi je težko ranjen odšel, prvi je obležal v grapi. Sedaj sem videl, zakaj hodijo tri srne brez kozličkov. Pa te pesjake postreljati ni malenkost. Lastniki psov, ki so prišli pod puško, kličejo vso enostransko živelj za pričo, da njihovi psi ne love, samo tako gredo skozi gozd dobro uro od hiš. Tega pa ti gospodarji nočejo vedeti, da ti psi ob zadostni hrani ne bi kar na debelo lovili. Tako je z našimi srnjimi revirji na Boču. Zdaj pa bi povedal še nekaj o naši pernati divjadi. Nekaj let pred vojno sem hodil večkrat po lovišču, da bi našel rastišča divjih petelinov. Na vrhu pri Treh smrekah sem petelina kar podnevi prepodil iz borovničev ja in niti daleč se ni speljal. Tam, kjer je nekdaj stala kapela, pa mi je kokoška pripeljala pokazat svoj zarod. Komaj sem družinico zagledal, že je drobiž izginil ko kafra v črnelje; kokoška pa je stala niže na cesti in klicala drobiž s pi-ik, pi-ik ali bolje ki-ik. Menda je družinico svarila ali pa jo spet klicala, ker je bila kmalu zatem že precej daleč od mene spet skupaj. Skozi gozd do Velikega vrha in Kočne jame sem našel iztrebke petelina in videl več kur. Sedaj pa petelina ni več. Kam je odšel in zakaj? Letos sem zagotovo mislil, da bo spet zapel na Velikem vrhu, kjer sem spet videl nekaj iztrebkov, pa ga ni bilo nikjer slišati. Tudi nobene kokoške ni videti. Ne vem, kdaj bo ta prelepi ptič spet klepal in brusil tudi na tej strani Boča. P'a naš gozdni jereb! Nekdaj si na vsaki ravni cesti, če je le stal kak bezeg v bližini, videl jereba, petelinčka ali putko. Kakor hitro si prišel od Levice gor do prve ceste, ki je vodila v Koritno jamo, že si ga videl, kako beži po cesti. Niti klicati ga ni bilo treba, pa tudi ne streljati, saj je tekel kar v primerni razdalji pred teboj! Po kaki nevihti sem ga najhitreje dobil. Sam sem poizkusil, kako rad pride, če je prej močno deževalo, nato pa posijalo sonce. Zdaj pa so tiha tista pota, vsaj na osojni strani. Kam so izginili jerebi? Visoko gori na Boču se še oglašajo, pa ne veliko! Precej pa jih je še v Garbičevi šumi, tam ga lahko dobiš, če si tega lova vešč. Tudi fazanov ni več v bližnji okolici. Pred vojno so še okoli 1936. leta, ko je pritisnil mraz, prišli kar po domače na dvorišče in iz kopic pobirali fižol. Če si jih pregnal, so se urno vrnili. Kar brez vse bojazni so bili. Takratni zakupnik lovišča jih je komaj za silo krmil, pa so se vendar držali po Dobravi na Janževi gori; prav gori do Rojžja so bili. Redki so postali že pred vojno oziroma tik pred vojno, čeprav so jih lovci prav malo uplenili. Potem jih več let ni bilo slišati. Pač pa sem minulo zimo spet krmil fazanko prav do spomladi. Zasledil sem jo v Gornji Dobravi, ko je hotela v bližino hiš. Pa sem si mislil: Putka, tu pa zate ne bo varno. Pa hajdi domov! Vzel sem zavitek ajde in nekaj pesti plev in nazaj v hosto. Nasul sem pod košato jelko, kjer ni bilo snega. Najprej sem nasul pod neke korenine, ki so tvorile nekakšno streho, plev, nato pa ajde. Vsak večer sem šel gledat, če je fazanka prišla po hrano. Nekoč, ko je mrak skoraj zajel gozd, sem jo opazil na jelki tik ob deblu. Aha, zdaj si pa že našla kosilo, sem si govoril! Tako sem ji donašal vsake tri dni po pol litra ajde in nekaj plev prav do spomladi. Ko je ozelenela šuma, pa mojega gosta ni bilo več. Najbrž je šla iskat ženina v druge revirje. Vsaj jaz sem tega mnenja. Če se je obdržala skozi vso zimo, ki je bila tako ostra, jo zdaj tudi gotovo ni kdo pospravil za kosilo. Tudi nobenega znaka, da bi postala plen roparic, nisem našel. Potem bo že menda res, da se je po francosko poslovila in odšla. Jaz fazanov še nisem mnogo lovil. Rad bi jih pa spet videl v našem revirju. Mislim, da jih bomo v kratkem dobili. Lovska družina Boč jih je že naročila. Zanje smo dobili prav lepo pomoč. Zares rad bi slišal z obronkov gozda petelina, ko kliče svoje kokoške. Pač pa bomo morali vzeti tiste štiri jastrebe na muho, ki priletajo z Rute vsak dan posedat na električne drogove in so hudi ljubitelji naše pernate živadi. Lani sem poslal v večna lovišča pravcatega kurjenka. Imel je tako rumene noge in rumeno obrobljen kljun ko kakšna lepa domača putka. Jerebic pa v našem območju ne moremo vzgojiti. Le tu pa tam še slišiš kak pet pedi prepelice. Menda je umetno gnojilo krivo, da so jerebice zginile, ali pa kakšna druga bolezen, ki povzroči povečanje jeter, kakor sem opazil na jerebici, ki sem jo uplenil še pred vojno na polju iz razmeroma slabe kite. Po vojni pa jerebic še nisem videl pri nas. Tudi kljunačev je razmeroma malo. Se slišiš tu pa tam zvečer ob zamočvirjenih travnikih njih klic, a le redko. Lov na kljunače je za dobre strelce res zanimiv. Sam sem imel srečo, da sem jih pred vojno nekaj spravil na tla. Zdaj pa mi o mraku že nagajajo oči, da moram pustiti ta lov mlajšim. Poskušal pa bi še vseeno opazovati te dolgo-kljune zvečer na pašnikih, ko se spreletavajo po mračnem svodu. Tako sem s skromnimi vrsticami opisal naš lepi revir, pravzaprav moj okoliš. Kdor pa bi se rad prepričal, kako žive naši visokogorski črnuhi, naj se priporoči 1. d. Boč, pa jih bo lahko prišel pogledat. Srce mu bo začelo razburjeno biti, ko bo prikorakal trop gamsov čez reber. Če ob vsem tem ne bo pozabil na puško, si bo morda celo pridobil gamsov čop za klobuk. Res se kmetica Otepka jezi, da ji zajčki pojedo v Dobravskem polju ves fižol in deteljo, pa menda ne bo take sile, ker pred puško jih pride zelo malo. Morda jim prav njen fižol škoduje. Pa pustimo to! Res ni več toliko zajcev v Dobravi, kot jih je bilo nekoč in tudi v Janževi gori jih ni veliko. Morali bomo bolj mimo streljati, bolj natančno pa v lisice, mucike in hov-hov. Danes je spet nedelja in pohod po mojem revirju je bil prelep! Feliks Šlaner, lovski čuvaj, Selnica ob Dravi Veledivjad v lovišču lovske družine Kranjska gora Gotovo se boste nižinski lovci začudili, če vam povem, da imamo v našem lovišču tudi veledivjad in sicer: medveda, jelene in divje prašiče. Ker je gospodaril medved že lansko leto v predelu Belca, kjer je raztrgal nekaj ovac, smo napravili vlogo na Republiško lovsko zvezo za odstrel tega medveda. Dovoljenje smo kmalu dobili, ne pa medveda. Tudi letos je napravil medved precej škode pri ovcah na Srednjevrških pašnikih. Zato smo priredili sredi avgusta pogon na tega kosmatinca. Zal pa tudi ta pogon ni uspel. Jelenjad je prišla k nam iz sosednjega koroškega lovišča. Cenimo jo na 12 do 15 glav. Kjer se zadržuje jelenjad, ni več večjih gamsjih tropov. Jelenjad pa dela škodo tudi na oziminah v Srednjem vrhu. Divje prašiče imamo v glavnem na Rateških senožetih, v Lomičih, v Trebiži pod Pečjo in Pe-telinjekom in tudi na naših senožetih na italijanski strani za Kopjem. Tu rijejo rušo, ker v teh predelih ni njiv. V začetku septembra je videl tovariš Alojz Kovačič velikega merjasca na senožetih v Lomičih. Še tisti večer smo se podali štirje člani iz Rateč na nočno čakanje. Zasedli smo stečine na tej senožeti. Ko je bilo že temno, je tov. Maks Juvan opazil v visoki gozdni travi črno postavo. Spoznal je divjega prašiča, ga ujel v strelni križ daljnogleda in ga v teku streljal. Pa ni pogodil. Takoj po strelu je opazil na 15 korakov še enega, pa tudi ta jo je popihal v goščavo. Nato smo se podali na bližnji senik k počitku. Ob svitu smo zasedli druge stečine. O divjem prašiču pa ni bilo ne duha ne sluha. Tako si do danes Ratečani črnuha od blizu še nismo ogledali. Janez Kerštajn, Rateče-Planica Naši medvedi so razširili svoj življenjski prostor V zadnjih letih so na Koroškem opazili že nekoliko medvedov, ki so prišli tja čez Karavanke iz Jugoslavije. Tudi medved, ki je bil 1951. leta ustreljen v Baerntalu pri Hollenbergu, je bil jugoslovanskega izvora. Lani so opazili medveda na avstrijski strani Grintovca. Razmetaval je mravljišča in obračal trhle štore. Nekaj dni pozneje so videli drugega medveda (morda je bil isti?) 30 km vzhodno od Grintovca v Remšeniku. Čez 5 dni so ga videli blizu Železne kaple v lovišču »Serpič«. Revirnemu lovcu Erženu se je približal na 15 korakov. Pravični lovec pa ni streljal na redko divjad, čeprav bi to po avstrijskih lovskih predpisih lahko storil. Ko se je presenečenemu medvedu pokazal in ga šaljivo pozdravil, jo je brundač popihal proti cesti, ki pelje na Jezersko sedlo. Letos julija sta srečala avstrijska carinika na posestvu kmeta Pristovnika na severni strani Storžiča približno dvoletnega medvedka, visokega dobrega pol metra. Medvedek je pravkar vneto kontroliral mravljišča. Drugega medveda vidijo večkrat blizu Roža. Do danes nista naredila nobene škode, drobnico puščata lepo pri miru. Zaradi tega in ker želi imeti koroška deželna lovska oblast medveda kot stalno divjad v svojih loviščih, so se dogovorili z neko zavarovalno družbo, da bo proti plačilu primerne premije poravnala vso škodo, ki bi jo medvedje povzročili na domačih živalih. Medved v Avstriji še ni zaščiten. Lovski časopisi pa se sklicujejo na zaščito v sosednji Jugoslaviji. Ugotavljajo tudi, da je možno določiti medveda, ki bi začel delati škodo na domači živini. A. S. P. Orel na Krasu Za svojo 78-letnico si je znani predvojni lovec in kinolog Franjo Avčin, geometer v p., zaželel še enkrat posetiti Sveto Trojico (1123 m), vrh Martina Krpana, nad svojo rojstno vasjo Trnje pri Pivki. Ko so oče, sin in nečak, vsi trije enakega imena, po dolgi vroči poti dne 2. IX. t. 1. stopili iz gozda na travnik pod vrhom, se jim je nudil redek prizor: Na vrhu stolpička, zgrajenega iz ruševin nekdanje cerkve, se je zibala v vetru velikanska ptica. Daljnogled je pokazal nič manj kot — planinskega orla! Jata postovk ga je razburjeno obletavala. Ob neprevidnem gibu gledalca se je orel dvignil. Dolgo je krožil nad sosednjim Sovičem, suvereno prezirajoč vreščeče spremstvo, potem pa je izginil tja proti Snežniku. Jubilant ne bi bil mogel doživeti lepšega lovskega užitka, kot je bil ta pogled na kraljevsko ptico v sončnih kraških višinah. p Vsak dan ga obišče Tiho in skromno živi v Rakičanu po vsem Prekmurju dobro znani lovec in puškar Mirko Čer-vek, po domače Imre. K njemu se zatekamo, kadar so naše flinte potrebne popravila. Pred dnevi sem se tudi jaz oglasil pri njem s svojo in tedaj mi je povedal tole: Lanska zima je bila zelo ostra in dolga. Velik sneg in mraz sta povzročila, da je divjad iskala zavetje čisto blizu naselij. Tako sem nekega jutra opazil — gospodinja je prav tedaj dajala kokošim hrane —, da so na drugi strani ceste ob živi meji fazani. Bilo jih je 18, 12 kokoši in 6 petelinov. Stopil sem v kaščo po proso in ga nesel lačnim fazanom. Čudno se mi je zdelo, ko sem videl, da se me divjad prav nič ne boji. Pod bližnjim drevesom sem razgrebel sneg ter tamkaj natresel prosa. Fazanja družina se ga je z velikim tekom lotila. Tako sem storil tudi opoldne in zvečer. To se je ponavljalo vsak dan nepretrgoma več kot dva meseca. Ker imam iz svoje delavnice lep razgled na drugo stran ceste, kjer so prebivali moji varovanci, sem opazil, da so jih opazile tudi ujede. Zato sem imel stalno pri sebi puško. V dveh mesecih sem uplenil 4 kragulje. Do prihoda pomladi se število mojih fazanov ni znižalo niti za enega. Sčasoma so se fazani tako navadili name in na gospodinjo, da so prihajali kar na dvorišče ter z domačimi putami skupno jedli. Nekakšen vodja jim je bil posebno lepo raščen petelinček, ki ga vidite na sliki. S prihodom pomladi, ko je bilo na razpolago dovolj naravne hrane, so seveda moji gostje odšli — le njih vodja me še vsak dan ob istem času redno obišče. To mi je v veliko veselje. Se bolj me pa veseli to, da je ta fazanja družina letos zelo dobro poskrbela za svoje potomstvo. Franc Poredoš Sam se je ujel Tovariša Mlinarič in Vajda, člana lovske družine Spodnje Dravsko polje, sta očistila, kot kaže, Stojnsko in Bukovsko šumo klatežev in drugih podobnih škodljivcev. Ko tako prečkata, zatopljena v svoj posel, neki zimski dan neko hosto, jima pokaže jazbečar pod večjim štorom dobro uglajeno luknjo. Prepričana, da imata dihurja že v rokah, skoči eden od njiju po motike v bližnjo vas. Koliko časa sta potem razbijala kot beton trdo zemljo, ne vesta več, pač pa se spominjata, da jima je bilo vsaj tako vroče kot živali pod zemljo. Ta seveda takšnega ropota nad seboj ni mogla dolgo prenašati. Zato je izkoristila njun odmor in smuknila iz luknje v trstje. Lovca sta prvi trenutek, nepripravljena, še bolj pa preplašena, buljila v čudno žival, ki sta jo opazila, nato pa sta se le zavedela, da ji je treba spodnesti tace. Ko sta dirkala za njo, si je ubogi Vajda razbil pri padcu nos. Kljub tej nezgodi pa ji je pognal naboj zrnja v trup. Lovca sta nato nesla težko mrcino pokazat starešini Kafolu. Ta je ugotovil, da sta uplenila pravo divjo mačko. Ugibanja, od kod se je vzela in priklatila v naše lovišče divja mačka, ni bilo ne konca ne kraja. Morda je prišla s tisto, ki je bila predlanskim ustreljena v Vareji? Vsekakor pa se sedaj ve, zakaj v tem predelu ni bilo zadnji dve leti ne zajcev in ne fazanov. Ta uspeh je njune lovske pohode še pomnožil. Tako naletita spet na pravo dihurjevo sled, ki pa je oba zelo presenetila. Kazala je namreč ritensko hojo. V sveže zapadlem pršcu se je točno videlo, da je vlekel dihur nekaj velikega za seboj, kaj, pa nista mogla dognati. Prvi hip se jima je zdelo, da ju je hotel navihanec s tako hojo preslepiti, nekako tako, kot so včasih delali Indijanci z belci. Da bi uganko rešila, gresta vsak po svoji strani do bližnjega štora. Tu najdeta luknjo, ki pa je bila zaprta z ježem. Tako se je dihur sam z ježem zaprl. Seveda sta lovca kaj hitro prišla do n^e®a' Peter Marolt, Ptuj Dogodek z lisico Na Velikih Senožetih pod Mokrcem sva s starim lovcem Frenkom Ponikvarjem zagledala rdečkasto liso — lisica je lovila miši. Zalesti jo je bilo nemogoče, torej strel s kroglo na veliko daljavo! Dolgo sem meril z daljnogledom, lisica pa ni bila mirna niti za hip. Kazno je bilo, da bo izginila za ježo. Zato sem pritisnil vprav, ko je bila obrnjena k meni. Po strelu jo je kar vrglo v zrak, nato pa jo je ubrala široko odprtega gobca naravnost proti nama. Rep ji je čudno otepal. Strel s šibrami jo je dokončal. Po pregledu spočetka nisva nikjer našla sledu krogle. Končno sva jo našla: prebila je — rep! Streljal sem bil za las previsoko, krogla je švignila med uhlji. Velika bolečina v repu in prst, ki jo je krogla vrgla v zadek, sta žival zavedli, da je sovražnika iskala zadaj, zbežala tedaj naravnost k strelcu po smrt. p A Kako je potekala miksomatoza v Franciji in nje posledice Dve leti je že od tega, ko si lahko videl po francoskih poljih in gozdovih nešteto mrtvih zajcev. Če si sem in tja zagledal kakšnega živega, se je opotekal in ni mogel teči. Bil je tudi slep in gluh. Na mrtvih kot na umirajočih zajcih si opazil otekline, zatekle veke, otečen smrček. Še živi so razpadali. Kaj je povzročilo to množično zajčjo smrt? Vzrok je bila miksomatoza, zajčja kuga, ki jo je, kot je že znano, z nepremišljenim dejanjem povzročil francoski podeželski zdravnik dr. Delille. Zajci so na njegovem posestvu v okolici Chartresa obžrli vsako pomlad nekaj mladih drevesc in novih sadik. Zato jih je sklenil uničiti. Bral je o mikso-matozi v Avstraliji in tudi izvedel, da se dobi virus te bolezni v Švici. Tako je dozorel v njem nepremišljeni sklep, ki ga je tudi izvedel: Iz Švice je dobil viruse zajčje kuge, ujel dva zajca, ju okužil in nato izpustil. Bolezen se zaradi mraza, bilo je januarja 1952, v začetku ni hitro širila, vendar pa je začela moriti po poljih okoli Chartresa. Ko pa so prišli toplejši meseci, je miksomatoza morila bolj in bolj. Na prostoru 5 kvadratnih kilometrov so kmalu pobrali čez 20 000 mrtvih zajcev. Tla so bila na mnogih krajih v gozdovih dobesedno pokrita z mrtvimi dolgouhci. Veliko število umirajočih živali se je zavleklo na ceste. Avtomobili se jim niso mogli izogibati, vozili so preko njih. Tako so tudi kolesa avtomobilov nosila bolezen v druge kraje. Prej na zajcih tako bogate pokrajine so kmalu ostale brez te divjadi. Nepremišljeno dejanje dr. Delille-a pa ni prineslo smrti samo francoskemu zajcu, ampak je povzročilo občutno škodo tudi francoskemu gospodarstvu. Zajec je bil namreč v njem važna postavka. Vsako leto je 1 850 000 Francozov plačalo po 1500 frankov za lovska dovoljenja. Letno so v Franciji ustrelili 20 milijonov zajcev. Za zajce so porabili 80 odstotkov lovskih nabojev, proizvedenih v francoski industriji. Prav tako važno mesto, če ne še važnejše, je zavzemal domači zajec. Na deželi ga je vsakdo redil. Med vojno je v prehrani Francozov igral važno vlogo, ki jo je ohranil tudi po vojni. Domačih zajcev so porabili v Franciji čez 85 milijonov vsako leto. Francozi so dobili tudi veliko za kože tako divjega kot domačega zajca. Vsako leto je bilo prodanih 33 milijonov kož v vrednosti 2 milijard frankov. Francozi pa niso imeli samo te škode. Zelo veliko so po izbruhu bolezni dali tudi za to, da bi jo zatrli. Vse okužene predele so skušali zapreti z žičnimi ograjami. Vse zajce okoli takih predelov so skušali pobiti in sežgati. Toda vse zaman. Tudi ko je priskočil na pomoč Pasteurjev zavod z vakcino, izdelano po 6 mesecih, ni bilo dosti bolje. Cepili so namreč lahko le domače zajce, divjih pa iz razumljivih razlogov niso mogli. Po velikem trudu je bilo do avgusta 1953. leta cepljenih skoraj pol milijona domačih zajcev. In danes? Francozi z vsemi silami skrbijo za to, da bi vzpostavili stari stalež zajcev. Bolezen pa se je prenesla tudi v Anglijo. Na otok so jo zanesli z ladjami, verjetno so jo prenesle tudi ptice. Po prvem izbruhu miksomatoze v lanskem oktobru se je bolezen tudi v tej deželi bliskovito razširila. Imenovali so posebno komisijo, ki naj bi svetovala vladi, kakšne ukrepe naj bi pod-vzela proti njej. Poročilo te komisije je bilo aprila letos objavljeno in navaja, da se zajčja kuga ne da ustaviti. Razsajala bo med 60 do 100 milijoni divjih zajcev. Sedaj množično proizvajajo posebno vakcino za zaščito domačih zajcev, ki jih redijo v Angliji okoli 7 milijonov. Komisija bo budno zasledovala potek bolezni. V Angliji je porabila industrija, ki se bavi s predelavo zajčjega mesa in kož, letno okoli 40 milijonov divjih zajcev. Njen čisti letni dobiček je znašal 15 milijonov funtov. Ambrož Koritnik Novice iz inozemskih lovišč Gojitveno okrožje nemških lovskih organizacij v Diisseldorfu objavlja, da bo Jugoslavija pod protektoratom predsednika maršala Tita razstavila v Diisseldorfu nad 100 jelenjih rogovij in številne druge trofeje, pa tudi nagačene medvede, volkove in ostalo divjad. V zadnjem čas-u se je na Koroškem pojavilo nekoliko medvedov, ki so se tja doselili iz Slovenije. Da bi to redko divjad ohranili v svojih loviščih, so koroški lovci sklenili pogodbo z zavarovalnico, ki bo vso morebitno škodo, ki bi jo medvedi povzročili na drobnici, poravnala. Na glavni skupščini lovskega okrožja Wetzlar so lovska društva zahtevala samoupravo lovstva in kot zgled imenovala Jugoslavijo, ki je prav zaradi tega dosegla velike gojitvene uspehe. Samoupravo lovstva v določenem smislu imajo le še v Avstriji in v Saarskem področju. Zveza nemških lovskih društev namerava izdati odločbo, da se lovopust za srnjaka I a podaljša do 1. avgusta. Hesenski lovci se vneto potegujejo za lovopust pri divjih svinjah, ki jih je v tej deželi že zelo malo. Ker je med lisicami in jazbeci precej primerov stekline, je bilo predlagano, naj se vse jame zaplinijo. Lovska zveza pa je ta predlog odklonila. Nazadovanje staleža nizke divjadi niso kriva samo umetna gnojila, temveč tudi in predvsem degeneracija divjadi. Zato planirajo uvoz zajcev, fazanov in jerebic za osvežitev krvi. Letošnja mokrota je mali divjadi zelo škodovala. A. S. P. Kako se ptice orientirajo Ker se tudi iz naših krajev seli vsako leto mnogo ptic, bo bralce »Lovca« gotovo zanimalo, kaj so ugotovila najnovejša raziskavanja o načinih njihove orientacije. Naslednje zapiske posnemamo po ugotovitvah Gustava Kramerja iz Wilhelms-hafna. Orientacija po soncu. — Razvoj letalstva je omogočil človeku preleteti z veliko hitrostjo velikanske razdalje. S tem razvojem je seveda naraščala tudi možnost, da se človek pri letu izgubi. Orientacijske metode z zemljevidom in kompasom niso več zadoščale. Kako se znajti na velikanskih razdaljah? Vsi pripomočki so bili do odkritja radarja in do ureditve radijskih zvez samo zasilni. Zveza z radijskimi postajami in radar sta šele omogočila zanesljivo orientacijo našemu modernemu letalstvu. Podobno orientacijo lahko opazujemo tudi pri pticah, kakor ugotavljajo znanstveniki, ki te metode raziskujejo. Zanimivo je, da sta delala poizkuse dva raziskovalca skoraj hkrati in neodvisno drug od drugega na dveh različnih celinah in z zelo sorodnimi pticami. Oba sta opazovala ptice selivke na njihovi jesenski in spomladanski poti. Prestregla in ujela sta nekaj ptic jeseni, ko so se selile iz svojih poletnih bivališč v kraje, kjer so navadno prezimovale. Ujete ptice sta odpeljala od njihove selitvene smeri in jih takoj zopet izpustila. To sta bila Kanadčan William Rowan in Nemec Werner Riippel. Rowan je delal poizkuse z ameriškimi vranami, Riippel pa s severno evropskimi sivimi vranami. Oba sta si zastavila pri svojih raziskovanjih enako vprašanje: Če bodo izpuščene vrane letele po svoji selitveni poti v stari smeri, bodo zgrešile cilj potovanja, in sicer za tisto razdaljo, kolikor sta jih prestavila; ali pa bodo spremenile svojo smer in tako našle svoje prezimovališče. Poizkusi obeh so dali enak rezultat: Mlade ptice so obdržale svojo staro smer in zgrešile cilj. Bolje povedano: te vrane nikakor niso letele za ciljem, ampak so letele brez cilja, toda zanesljivo v določeno smer. Ljudje bi se v takem položaju mogli orientirati s kompasom ali po soncu. Svoje smeri pa so se držale samo mlade vrane, medtem ko so pri obeh poizkusih stare vrane krenile nazaj, od koder so prišle. Ker pa starih ptičev ni bilo dovolj, opazovalca nista mogla priti do stvamejših rezultatov. Nizozemski ornitolog Jan Perdek dela že več let poizkuse s škorci, ki se selijo vsako jesen vzdolž holandske obale in prezimijo običajno na angleških otokih ali v Belgiji. Perdek pošlje ujete škorce v Basel in Zurich, kjer jih tamkajšnji ornitologi spustijo na svobodo. Mladi škorci letijo vseskozi v smeri ZJZ, stari pa zavijejo proti severu in skušajo nadaljevati smer, v kateri so prvotno leteli. Gustavu Kramerju iz Wilhelmshafna se je v zadnjih letih posrečilo najti orientacijsko metodo, ki bi utegnila razjasniti vsaj smer letenja za imenovane poizkusne ptice. Bistvo dognanja je v tem, da se ptice lahko orientirajo po straneh neba, po sončni legi. To je metoda, ki jo poznajo tudi ljudje; potrebno je le, da vemo za dnevni čas in temu ustrezajočo spremembo sončne lege. Marsikdo je za orientacijo časa zelo občutljiv in skoraj ne potrebuje ure, tako dobro pogodi dnevni čas. Toda z ozirom na sončno pot se mora vendarle zanašati na zanesljive številke, pa četudi jih prej sam do-žene. Vse to pa potrebuje tudi ptič. Poizkusi so ugotovili skoraj z gotovostjo, da je pticam ta lastnost prirojena. Iz gnezda so vzeli mladega škorca in delali z njim dolge poizkuse. Pravega sonca sploh še ni videl. Poizkuse so delali ob umetnem soncu. Seveda je bil poizkus omejen na majhen prostor. Ugotoviti je bilo treba najprej stran, v katero bi se ptica usmerila, če bi jo izpustili na svobodo pod pravo sonce. Ko so spustili škorca pod nebo ob zastrtem soncu, si ni vedel pomagati, v katero smer naj leti, da bo našel hrano. Ko so spremenili sončno lego s pomočjo zrcala, se je temu ustrezno orientiral tudi škorec. Smer letenja mladih vran in škorcev si je mogoče razložiti s pomočjo orientacije sonca, kaj več pa komaj. S tem pa še ni dokazano nočno letenje mnogih vrst in prav tako ne zmožnost vrnitve iz prezimovališča v domače kraje. Svojo zgodovino ima tudi vprašanje o ptičji sposobnosti vračanja v domači kraj. Pted kakimi 150 leti so začeli najprej v Belgiji s križanjem raznih vrst golobov, da bi tako vzgojili posebno odporno vrsto golobov pismonoš. Prirejali so celo tekmovanja s takimi golobi. Pozneje so tekmovanja z golobi razširili po vseh kontinentih in lastniki golobov pismonoš so bili ponosni na svoje ptice in na njihove sposobnosti, ki so se tako gotovo vračale iz oddaljenih krajev k svojim gospodarjem. Kako, tega ornitologi še danes ne vedo, čeprav so se s tem mnogo ukvarjali, delali poizkuse in iz vsega sklepali, da sposobnost vračanja iz oddaljenih krajev domov ni drugega kakor izredna vztrajnostna sposobnost. Dva ameriška raziskovalca Grif-fin in Hock sta pred leti napravila zanimiv poizkus z vrsto ptic, podobnih galebom. Ujela sta še mladiče na otokih in jih odnesla v notranjost dežele, jih tam izpustila in v letalu sledila njihovemu letu v domovino. Ptice, ki niso nikoli živele v notranjosti dežele, se niso znašle in tudi niso mogle najti poti v kraje, od koder sta jih raziskovalca prinesla. Z zanimivimi poizkusi z golobi je nedavno začel Gustav Kramer v Wilhelmshafnu. S poizkusi so ugotovili, da golobe lahko urijo po straneh neba. Točnost odleta in sigurnost vrnitve sta tem večji, če jih pustijo leteti čim dlje, toda vselej iz iste smeri. Če jih spuste iz druge smeri, se navadno vračajo v smer, za katero so jih izurili. Toda tudi urjenje po straneh neba ni prineslo zadovoljivih rezultatov. Poizkuse nadaljujejo. p Malo zgodovine o sladkem krompirju topinamburju Topinambur ali sladki krompir spada v rod sončnic. Že pred več stoletji so ga prinesli iz Severne Amerike. (Navadni krompir izhaja iz srednjeameriških držav Inkov.) Topinambur ni le dobra krma za domače živali in za divjad, temveč tudi visokovredna hrana za ljudi. Zaradi visokega odstotka sadnega sladkorja ga priporočajo posebna sladkorno bolnim, pa tudi tovarne špirita ga kot surovino zelo upoštevajo. Kmalu po odkritju Nove Francije, Kanade, je dotok naseljencev v to deželo tako močno narastel, da jih nerazvito zaledje ni mogli prehraniti. Pozimi 1612. leta je pritisnila lakota, ki je grozila iztrebiti nespretne naseljence. Takrat so lačni belci pri Indijancih spoznali gomolj, ki mu mraz ni škodoval. Indijanci so ga pekli na žerjavici. Ti gomolji so rešili življenje mnogim naseljencem. Ime so dobili od indijanskega plemena »Topinambo«. Med tridesetletno vojno je bil topinambur že močno razširjen po vsej zahodni Evropi. Ko so iz Amerike prinesli prvi krompir, je bilo težko prepričati kmete, da je prav tako, če ne še bolj pomemben za ljudsko prehrano kot topinambur. V Franciji sadijo ta izredno koristni gomolj v precejšnji meri, saj je bilo pred drugo svetovno vojno zasajenih z njim 150 000 hektarov. V Nemčiji ga goje le še za divjad in vrtnarji za sladokusce. Sele v povojnih letih se je sajenje topinamburja pričelo zopet v večjem obsegu. A. S. Pirc KINOLOŠKE VESTI Društvo brak jazbečar Vabimo vse člane, ki so v zaostanku s plačilom članarine, nadalje vse lastnike, vzreditelje in ljubitelje brak jazbečarja, ki še niso člani, da poravnajo članarino za leto 1954 oziroma da se v društvo vpišejo. Članarina je 200 din, pristopnina 100 din; za lovsko družino 300 din, pristopnina 200 din. Denar nakažite na račun št. 620-T-285, ime računa: Celjska mestna hranilnica, Celje — za Društvo brak jazbečar. Vse lastnike brak jazbečarjev, katerih psi so bili ocenjeni kot plemenjaki, opozarjamo na tekme in preizkušnje brak jazbečarjev, ki bodo letošnje leto (glej kinološki koledar v Lovcu št. 3). Prihodnje leto bo pogoj za plemensko uporabo uspešno opravljena lovska preizkušnja. Prijavite zato vse pse za tekmo ali preizkušnjo naravnih zasnov DBj (tajnik Slavko Kovač, Celje, Cesta na grad 17). Na prijavo vpišite ime psa, ime in naslov vodnika, na kateri tekmi (kraj) želi tekmovati in to, ali prijavlja psa za uporabnostno tekmo ali preizkušnjo naravnih zasnov. Za področja OLZ, kjer so tekme predvidene, pošljite prijave na tele društvene poverjenike: za OLZ Slovenj Gradec — Černač Anton, Črna; za OLZ Maribor — Orešič Jakob, Zg. Bistrica, p. Slov. Bistrica; za OLZ Kočevje — Gril Jože, Ribnica na Dol.; za OLZ Ljubljana, Celje in ostale, kjer tekma ni predvidena, pa na društveno tajništvo. Vse podrobnosti v zvezi s tekmami bodo pravočasno objavljene. * Opozarjamo vse, ki se obračajo na DBj zaradi nabave mladičev brak jazbečarjev, da bodo odslej v vsaki številki »Lovca« javljene vse paritve z naslovi vzrediteljev. Reflektanti naj stopijo nato neposredno v stik z vzreditelji. Vzreditelje prosimo, naj opuste nakazovanje denarja za prijavo legla na DBj; denar naj po prejemu položnice nakažejo na KUS v Ljubljano. Nepravilni dvajseterak, najmočnejši jelen diisseldorfske razstave in najboljša jelenja trofeja sveta: 248.55 točke, Kazit k, Jugoslavija, 1946. leta, Dragoslav Stefanovič. Veji merita 125 oziroma 129 cm, razkrečenost 105 cm, teža 11,02 kg PRAVILA REPUBLIŠKE LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE I. Splošne določbe 1. člen Republiška lovska zveza Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Republiška lovska zveza ali samo Zveza) je osrednja in vrhovna lovska organizacija na področju Ljudske republike Slovenije. Sedež Zveze je v Ljubljani. Njeno delovno področje se razteza na vse ozemlje LR Slovenije. Republiška lovska zveza je včlanjena v Glavni lovski zvezi FLR Jugoslavije. * * Pravila lovske organizacije (Republiške lovske zveze Slovenije, Okrajne lovske zveze in Lovske družine), objavljena v tej številki Lovca, so bila sprejeta na izrednih občilih zborih Republiške lovske zveze, okrajnih lovskih zvez in lovskih družin konec septembra in v začetku oktobra t. 1. 2. člen Republiška lovska zveza ima svoj pečat. Pečat je okrogel, s premerom 35 mm. V sredini ima glavo gamsa, okrog pa napis »Republiška lovska zveza Slovenije«. Lovska organizacija ima svoj enak. Znak je hruškaste oblike, v sredini je na zelenem polju glava zlatoroga, pod njo pa pozlačene črke »SLD« (Slovenske lovske družine); rob je bel in pozlačen. Znak lahko nosi vsak organizirani lovec. II. Namen in naloge 3. člen Namen Republiške lovske zveze je, da v okviru 21. člena Zakona o lovu ureja lovno gospodar- stvo in druga vprašanja, ki so v zvezi z lovom, usmerja in nadzoruje delo včlanjenih lovskih organizacij, skrbi za napredek lovstva v LR Sloveniji in sodeluje z organi ljudske oblasti v lovskih vprašanjih. 4. člen Svoj namen Republiška lovska zveza dosega s tem, da opravlja zlasti tele naloge: 1. organizacijske naloge: a) spravlja v sklad delovanje vseh lovskih organizacij v republiki in nadzoruje okrajne lovske zveze, b) daje okrajnim lovskim zvezam priporočila za ureditev lovsko-čuvajske službe, c) skrbi za zavarovanje lovcev, podpira lovce, ki so utrpeli škodo pri izvrševanju lova, ter njihove vdove in sirote, č) daje odlikovanja, priznanja in nagrade lovskim organizacijam in lovcem, ki se posebno odlikujejo pri gojitvi divjadi, gospodarjenju v loviščih in v lovstvu sploh, d) rešuje pritožbe zoper odločbe in sklepe okrajnih lovskih zvez, e) sodeluje z Glavno lovsko zvezo FLRJ v vseh vprašanjih lovstva v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, f) razrešuje odbore okrajnih lovskih zvez, ki zanemarjajo svoje dolžnosti in delujejo v nasprotju s koristmi lovstva ter imenuje začasne uprave; 2. gospodarske naloge: a) usmerja in povezuje lovsko gospodarstvo v LR Sloveniji v enotno lovsko-gospodarsko celoto, b) sestavlja republiški lovski načrt in skrbi za to, da so lovski načrti okrajnih lovskih zvez z njim v skladu, c) določa prispevke okrajnih lovskih skladov v republiški lovski sklad, č) upravlja republiški lovski sklad, d) predlaga državnemu sekretarju za gospodarstvo odlov žive zaščitene divjadi, e) sodeluje z državnimi organi v vseh vprašanjih lovstva in lovnega gospodarstva, daje strokovna mnenja, izvršuje naloge, ki jih ji dajejo državni organi, izdaja navodila in sodeluje z državnimi organi pri izdaji tehničnih predpisov o lovstvu, f) skrbi za ustanovitev in pospešuje delovanje lovsko-gospodarskih zadrug in podjetij za nabavo in prodajo lovskih potrebščin, zbiranje in prodajo lovskega plena, nabavo in prodajo žive divjadi za razplod in podobno, h) gospodari z dodeljenimi posebnimi lovišči, i) pospešuje vzrejo, vzgojo in šolanje čisto-pasemskih psov; 3. vzgojne naloge: a) skrbi za lovsko kulturo in prosveto in za strokovno vzgojo lovcev, utrjuje med njimi lovsko disciplino in socialistično lovsko zavest, b) izdaja lovsko strokovno glasilo in drugo lovsko literaturo, prireja tečaje, predavanja, zborovanja in posvete, ustanavlja in vzdržuje lovske muzeje, organizira lovske in kinološke razstave ter lovska, kinološka in strelska tekmovanja in druge podobne prireditve, c) predpiše pravilnik za opravljanje lovskih izpitov in sestavi predlog pravilnika za opravljanje izpitov za lovske čuvaje. III. Sredstva 5. člen Premoženje Republiške lovske zveze sestavljajo nepremičnine in premičnine. S premoženjem gospodari upravni odbor Republiške lovske zveze, Dohodki Republiške lovske zveze so: članarina, izredni prispevki, dotacije, podpore, darila in nagrade, dohodki od prireditev in publikacij in drugi dohodki. Višino letne članarine določi vsakoletni občni zbor. Višino dohodkov in izdatkov ter podrobnejši razpored predpiše vsakoletni proračun Republiške lovske zveze. Proračunsko leto traja od 1. IV. do 31. III. Upravljanje republiškega lovskega sklada uredi poseben pravilnik, ki ga predpiše občni zbor. IV. Članstvo 6. člen Članice Republiške lovske zveze so obvezno vse okrajne lovske zveze na ozemlju LR Slovenije. Okrajna lovska zveza postane član Republiške lovske zveze, ko ji pristojni državni organ potrdi pravila. Lovci in poklicni lovski čuvaji, ki niso včlanjeni v nobeni lovski družini, se izjemoma lahko vpišejo v lovsko organizacijo neposredno pri Republiški lovski zvezi kot gostje. O vpisu odloča upravni odbor Republiške lovske zveze. 7. člen Okrajne lovske zveze imajo pravico, da se po svojih delegatih udeležujejo občnih zborov Republiške lovske zveze, da stavljajo predloge, vlagajo prošnje in pritožbe in da na njih z glasovanjem odločajo. 8. člen Pravila okrajnih lovskih zvez in v njih včlanjenih lovskih družin morajo biti v skladu s pravili Republiške lovske zveze. Za vsako spremembo oziroma dopolnitev pravil morajo okrajne lovske zveze dobiti predhodno soglasje Republiške lovske zveze. 9. člen Okrajne lovske zveze morajo najmanj 15 dni preje sporočiti Republiški lovski zvezi kraj in čas svojih občnih zborov, v 15 dneh po zboru pa ji poslati prepis zapisnika občnega zbora. Republiška lovska zveza ima pravico, da se po svojih zastopnikih udeležuje občnih zborov okrajnih lovskih zvez in lovskih družin. Zastopniki imajo posvetovalni glas. Okrajne lovske zveze morajo Republiški lovski zvezi v 15 dneh po vsaki odborovi seji poslati zapisnik. 10. člen Upravni odbor Republiške lovske zveze ima pravico, zadržati izvršitev sklepov okrajnih lovskih zvez in lovskih družin, če so ti v nasprotju z zakonitimi predpisi ali s pravili ali če so sicer oči-vidno škodljivi za lovstvo. Upravni odbor Republiške lovske zveze ima pravico zahtevati, da okrajna lovska zveza oziroma lovska družina ponovno pretresa tak sklep. Okrajna lovska zveza oziroma lovska družina ima v tem primeru pravico pritožbe na občni zbor Republiške lovske zveze. Vse izključitve članov morajo lovske družine takoj javiti svoji nadrejeni okrajni lovski zvezi, ta pa Republiški lovski zvezi z utemeljitvijo izključitve. 11. člen Če je delo okrajne lovske zveze v nasprotju z njenimi pravili in zakonitimi predpisi o lovu, če občutno in očitno zanemarja svoje dolžnosti, če v znatni meri škoduje koristim lovstva, če ne izpolnjuje sklepov Republiške lovske zveze ali če ne odvaja pravočasno članarine ter prispevkov v republiški lovski sklad, sme Republiška lovska zveza razrešiti njen upravni odbor in imenovati začasno upravo, ki obstoji iz najmanj treh, na področju okrajne lovske zveze organiziranih lovcev. V. Organi zveze 12. člen Organi Republiške lovske zveze so: a) občni zbor, b) glavni odbor, c) upravni odbor, č) nadzorni odbor; d) disciplinsko sodišče. 13. člen a) Občni zbor. Občni zbor je najvišji organ Zveze. Občni zbor sestavljajo delegati, ki jih izvolijo okrajne lovske zveze na svojih občnih zborih izmed članov lovskih družin na svojem področju. Občni zbori so redni in izredni. Redni občni zbor skliče upravni odbor vsako leto. Kraj občnega zbora je poljuben. Izredni občni zbor sklišče upravni odbor, kadar smatra to za potrebno, če to zahteva nadzorni odbor ali vsaj 5 okrajnih lovskih zvez. 14. člen Pismeno vabilo na občni zbor s predlogom dnevnega reda in z gradivom, zlasti pa predlog proračuna in obračuna, se mora poslati vsem okrajnim lovskim zvezam vsaj 15 dni pred dnevom občnega zbora. Vsaka okrajna lovska zveza pošlje na občni zbor najmanj dva delegata z glasovalno pravico; če pa imajo v okrajni lovski zvezi včlanjene lovske družine več kot 300 lovcev, se število delegatov zviša, in sicer za še po enega delegata za vsakih nadaljnjih začetih 300 članov. Število delegatov se določi po številu tistih članov, za katere je pri Republiški lovski zvezi plačana članarina do 30. aprila tekočega leta. Občnemu zboru Republiške lovske zveze morajo delegati predložiti pismeno pooblastilo upravnega odbora okrajne lovske zveze. Vsak delegat ima en glas. Občnega zbora se lahko udeleži vsak včlanjeni lovec s področja Ljudske republike Slovenije, vendar le s posvetovalno pravico. 15. člen Občni zbor začne in vodi predsednik Republiške lovske zveze, če občni zbor ne sklene drugače. Občni zbor je sklepčen, če je navzoča vsaj polovica delegatov okrajnih lovskih zvez, ki zastopajo vsaj polovico okrajnih lovskih zvez. Če v določenem času občni zbor ni sklepčen, se eno uro pozneje vrši občni zbor, ki veljavno sklepa ne glede na število prisotnih delegatov, kar pa je treba v vabilu sporočiti. Pooblastila verificira verifikacijski odbor treh članov, ki jih izvoli občni zbor. Občni zbor imenuje zapisnikarja in izvoli dva overovatelja zapisnika. Zapisnik občnega zbora podpišejo predsednik zbora, zapisnikar in oba overovatelja. Zapisnik občnega zbora podpišejo predsednik zbora, zapisnikar in oba overovatelja. O dnevnem redu odloča občni zbor. 16. člen Redni občni zbor odloča o vseh važnejših vprašanjih lovstva ter določa glavne smernice in načela za delo v lovskih organizacijah. Na občni zbor spada zlasti: a) poročilo upravnega odbora Zveze o delu glavnega in upravnega odbora in poročilo nadzornega odbora, b) potrditev letnega obračuna za preteklo leto in sklepanje o razrešnici upravnemu odboru, c) volitve predsednika, glavnega in nadzornega odbora ter delegatov za občni zbor Glavne lovske zveze FLRJ, č) sprejem delovnega lovsko - gospodarskega načrta in predračuna za bodočo poslovno dobo, d) sprejem in sprememba pravil, e) sklepanje o samostojnih predlogih, f) določitev prispevka okrajnih lovskih zvez v republiški lovski sklad, g) volitve disciplinskega sodišča, h) sprejem pravilnikov (n. pr. disciplinskega pravilnika, pravilnika o upravljanju lovskega sklada, pravilnika o poslovanju odsekov in komisij in pod.). Samostojne predloge morajo včlanjene okrajne lovske zveze poslati upravnemu odboru Republiške lovske zveze vsaj 8 dni pred občnim zborom, sicer se o njih ne sklepa, razen če jim občni zbor prizna nujnost. Za člane glavnega in nadzornega odbora ter za delegate za občni zbor Glavne lovske zveze FLRJ je lahko izvoljen vsak, na ozemlju LRS v lovski organizaciji včlanjeni lovec. Člani glavnega in nadzornega odbora ter disciplinskega sodišča se volijo na občnem zboru za vsako poslovno leto praviloma s tajnim glasovanjem. 17. člen b) Glavni odbor. Glavni odbor šteje 30 do 50 članov. Glavni odbor se sestaja po potrebi v dobi, ko občni zbor ne zaseda. Glavni odbor sklepa zlasti o teh-le zadevah: 1. predpisuje po zaslišanju okrajnih lovskih zvez za lovišča njihovih lovskih družin obvezno nabavo žive zaščitene divjadi za razplod in osvežitev krvi, 2. obravnava in rešuje med občnimi zbori za lovstvo važna vprašanja, glede katerih upravni odbor sodi, da jih sam ne more rešiti ali pa so mnenja močno različna, 3. sklepa o prodaji in nakupu ter o obremenitvi nepremičnin, ki so last Republiške lovske zveze, 4. sklepa o zadolžitvi Republiške lovske zveze v znesku nad 1 000 000.— din in o podobnih večjih obveznostih, 5. odloča o nagradah članom upravnega in nadzornega odbora, 6. razrešuje in voli namesto med poslovno dobo izpadlih nove člane upravnega in nadzornega odbora ter disciplinskega sodišča (izpad zaradi bolezni, smrti, premestitve, demisije, nedelavnosti in podobno), kolikor to ni prepuščeno upravnemu odboru samemu (glej 21. člen), 7. sklepa o včlanjenju Republiške lovske zveze v druge organizacije, 8. sklepa o mednarodnih obveznostih in stikih, 9. rešuje pritožbe proti odločbam in ukrepom upravnega odbora in spore med okrajnimi lovskimi zvezami in upravnim odborom. 18. člen c) Upravni odbor Zveze. Za izvrševanje tekočega dela izvoli Glavni odbor vsako leto na prvi seji po občnem zboru upravni odbor. Upravni odbor sestavljajo: predsednik, podpredsednik, tajnik in 10 članov. Predsednik glavnega odbora je istočasno predsednik upravnega odbora in predstavlja ter zastopa Republiško lovsko zvezo. Upravni odbor vodi tekoče delo po zakonitih predpisih ter pravilih in sklepih občnega zbora in glavnega odbora. V njegovo pristojnost spada vse, kar ni pridržano glavnemu odboru oziroma občnemu zboru, zlasti pa: 1. sestavlja predlog republiškega lovskega načrta, letnega obračuna in proračuna, 2. sklepa o odlovu, dodelitvi in obvezni nabavi žive divjadi, 3. sestavi predlog o višini prispevka okrajnih lovskih skladov v republiški lovski sklad, 4. podaja glavnemu odboru in občnemu zboru poročila o svojem delu in mu stavlja predloge, 5. upravlja premoženje Republiške lovske zveze in lovski sklad, 6. nastavlja vodilne uslužbence Republiške lovske zveze. 19. člen Seje upravnega odbora sklicuje po potrebi in vodi predsednik ali v njegovi odsotnosti podpredsednik. Sejo mora sklicati, če to zahteva nadzorni odbor ali vsaj pet članov upravnega odbora. Če na tako zahtevo seja ni sklicana, jo po preteku 15 dni skliče predsednik nadzornega odbora oziroma eden od članov upravnega odbora, ki zahtevajo sklicanje seje. 20. člen Upravni odbor dela kolektivno in o vseh važnejših vprašanjih odloča praviloma na sejah. Posamezni člani upravnega odbora lahko opravljajo posamezne dolžnosti samo, če so zanje pooblaščeni ali zadolženi s sklepom, ki ga je upravni odbor sprejel na svoji seji. V nujnih in neodložljivih primerih, ko ni mogoče sklicati seje, ukrepa predsednik ali v njegovi odsotnosti podpredsednik samostojno, odgovarja pa za svoje ukrepe upravnemu odboru, ki mu mora na prvi seji podati poročilo. 21. člen Če med poslovno dobo kak posamezni član odstopi ali kako drugače izpade, lahko upravni odbor na njegovo mesto sam privzame drugega člana. Če odstopita ali izpadeta več ko dva člana upravnega odbora, se mora najkasneje v 14 dneh sklicati seja glavnega odbora, ki izvoli namesto izpadlih druge člane. 22. člen Da bi se posamezna vprašanja iz pristojnosti upravnega odbora bolje proučila in pripravili predlogi za reševanje na sejah upravnega odbora, se lahko osnujejo posamezni odseki ali komisije. Odseke (komisije) ustanavlja upravni odbor na svojih sejah in jim določi pristojnost ter naloge. Vanje imenuje strokovne sodelavce. Predsednik odseka (komisije) mora biti član upravnega odbora. Podrobnejše poslovanje odsekov in komisij se po potrebi lahko uredi s posebnim pravilnikom, ki ga predpiše upravni odbor, potrdi pa občni zbor Republiške lovske zveze. 23. člen Glavni odbor in upravni odbor odgovarjata za svoje delo občnemu zboru, upravni odbor pa tudi glavnemu odboru. Sklepi glavnega odbora in upravnega odbora so obvezni za vse lovske organizacije in v njih včlanjene lovce. 24. člen č) Nadzorni odbor. Nadzorni odbor ima 5 članov. Člani nadzornega odbora izvolijo izmed sebe predsednika, ki sklicuje in vodi seje. Prvo sejo nadzornega odbora skliče najstarejši član najkasneje v 8 dneh. O sejah nadzornega odbora se vodi zapisnik. 25. člen Nadzorni odbor spremlja vse delo Republiške lovske zveze in nadzoruje izpolnjevanje načrtov in sklepov občnega zbora. Njegova dolžnost je, da najmanj dvakrat na leto pregleda gospodarsko in finančno poslovanje Zveze, njeno blagajno, finančne in inventarne knjige ter priloge k blagajniškim vpisom. Nadzorni odbor ima pravico, zahtevati sklicanje seje upravnega ali glavnega odbora, če ugotovi nepravilnosti pri delu; če predsednik Zveze seje ne skliče vsaj v 15 dneh, sme sejo sklicati predsednik nadzornega odbora. Za delo nadzornega odbora se smiselno uporabljajo določbe, kakor veljajo za delo upravnega odbora. 26. člen Posamezni organi Republiške lovske zveze odgovarjajo za svoje delo kolektivno, posamezniki pa odgovarjajo organu, ki jim je delo naložil. VI. Ostale določbe 27. člen Seje glavnega in nadzornega odbora ter upravnega odbora so sklepčne, če je navzoča vsaj polovica članov. Sklepa se z večino glasov navzočih. Glasovalna pravica se izvršuje samo neposredno in praviloma javno. O sejah se vodi zapisnik. Zapisnik podpišeta predsedujoči in zapisnikar. 28. člen Za zvezo podpisuje predsednik ali njegov namestnik. V pravnih poslih, ki Zvezo materialno obvezujejo, podpisujeta predsednik in en član upravnega odbora kolektivno. Predsednik lahko pooblasti za podpisovanje manj važnih zadev in manjših obveznosti uslužbenca Zveze. 29. člen Potni stroški članov glavnega in nadzornega odbora ter upravnega odbora, delegatov in nameščencev Zveze se plačujejo iz proračuna Republiške lovske zveze. Potne stroške delegatov okrajnih lovskih zvez na občne zbore Republiške lovske zveze plačajo okrajne lovske zveze. 30. člen Spore med posameznimi okrajnimi lovskimi zvezami rešuje upravni odbor Republiške lovske zveze. Proti rešitvi je dopustna v 15 dneh od dneva sprejema pismene rešitve pritožba na glavni odbor. Pritožba se vloži pri upravnem odboru Zveze. Pritožba ima odložilno moč. Glavni odbor odloča dokončno. Spore med upravnim odborom in okrajnimi lovskimi zvezami rešuje dokončno glavni odbor Republiške zveze, in sicer na zahtevo prizadete okrajne lovske zveze ali upravnega odbora. Vil. Disciplinski postopek 31. člen Za izrekanje disciplinskih kazni odbornikom in članom komisij Republiške lovske zveze in za odločanje o pritožbah proti odločbam disciplinskih sodišč okrajnih lovskih zvez, kadar odločajo na prvi stopnji, se ustanovi disciplinsko sodišče pri Republiški lovski zvezi. Disciplinsko sodišče sestavljajo predsednik in dva člana in njihovi namestniki, ki se izvolijo na občnem zboru za dobo enega leta. 32. člen Disciplinski prestopek napravi, kdor kot funkcionar Republiške lovske zveze: 1. dela v nasprotju s predpisi o lovu in sklepi organov Zveze, 2. zanemarja ali ne izvršuje poverjenih dolžnosti. 33. člen * Disciplinske kazni so: pismeni opomin, pismeni ukor, odvzem funkcije. 34. člen Disciplinski postopek predlaga disciplinskemu sodišču glavni odbor, upravni odbor ali nadzorni odbor. 35. člen Disciplinsko sodišče Zveze lahko izreče na predlog lovske družine ali okrajne lovske zveze tudi izključitev posameznega člana iz vseh lovskih družin na področju LRS za določen čas ali za vedno. Frans Snyders: »Sokolarjenje na čaplje«. Podoba je visela v paviljonu K. Belgijski slikar Snyders je živel v letih 1579 do 1657 36. člen Pritožbe zoper odločbo disciplinskega sodišča na prvi stopnji rešuje glavni odbor. Pritožbo lahko vloži tudi predlagatelj disciplinskega postopka. Pritožba se mora vložiti v 15 dneh po prejemu pismene odločbe. VIII. Administracija Republiške lovske zveze 37. člen Za upravljanje administrativnih in finančnih poslov ima Zveza potrebno število administrativnih uslužbencev. Administrativne uslužbence nastavlja, jim določa pristojnost in položaj upravni odbor Zveze. IX. Končne določbe 38. člen Ta pravila veljajo od dneva, ko jih sprejme občni zbor in potrdi državni sekretar za notranje zadeve LR Slovenije. O spremembah pravil odloča občni zbor. Vsak predlog za spremembo pravil je treba predložiti upravnemu odboru Republiške lovske zveze najpozneje 8 dni pred občnim zborom. 39. člen V primeru prenehanja lovske organizacije se njeno premoženje izroči državnemu sekretariatu za gospodarstvo LRS, da ga uporabi za lovstvo, v primeru razpusta pa njenemu pravnemu nasledniku. PRAVILA OKRAJNE LOVSKE ZVEZE.. . I. Splošne določbe 1. člen Lovske družine Okraja ..................... sestavljajo Okrajno lovsko zvezo ................ (v na- daljnjem besedilu tudi: Zveza). Delovno področje Zveze je Okraj ............ Sedež zveze je v ............... Okrajna lovska zveza ............... je včla- njena v Republiški lovski zvezi Slovenije. 2. člen Okrajna lovska zveza ima svoj pečat. Pečat je okrogel, premera 30 mm. V sredini ima glavo gamsa, okrog pa napis »Okrajna lovska zveza ..............« II. Namen in naloge Zveze 3. člen Namen Zveze je, da v okviru 20. člena Zakona o lovu usmerja delo lovskih družin v Okraju in ga nadzoruje, skrbi za napredek lovstva in izboljšanje strokovnega znanja lovcev, upravlja okrajni lovski sklad, rešuje spore med družinami in sodeluje z organi ljudske oblasti v lovskih vprašanjih. 4. člen Svoj namen Okrajna lovska zveza dosega s tem, da: 1. sodeluje z Okrajnim ljudskim odborom pri ustanovitvi družinskih lovišč, pri spremembi meja družinskih lovišč, pri dodelitvi in odvzemu lovišč in pri vseh drugih lovsko-gospodarskih vprašanjih, 2. določa prispevke lovskih družin v okrajni lovski sklad, 3. upravlja okrajni lovski sklad, 4. potrjuje poslovnike lovskih družin in daje soglasje za spremembe pravil, 5. nadzoruje gospodarjenje lovskih družin z lovišči, 6. potrjuje lovsko-gospodarske načrte lovskih družin in jih spravlja v sklad z enotnim gospodarskim načrtom, 7. skrbi, da je lovsko čuvajska služba urejena po zakonitih določilih, 8. v skladu z lovsko-gospodarskim načrtom skrbi za nasaditev posameznih vrst divjadi in za osvežitev krvi divjadi, 9. zbira in ureja statistične podatke o lovstvu, 10. skrbi za lovsko prosveto in kulturo lovcev, utrjuje med njimi lovsko disciplino in socialistično lovsko zavest zlasti s tem, da prireja tečaje, sestanke in posvete, 11. imenuje komisijo za lovske izpite, 12. rešuje spore med lovskimi družinami, 13. sodeluje z Republiško lovsko zvezo pri pospeševanju lovstva, 14. določa najvišje število članov, ki jih sme imeti lovska družina, 15. pospešuje vzrejo, vzgojo in šolanje čisto-pasemskih lovskih psov ter prireja preglede in tekme psov. III. Sredstva 5. člen Premoženje Okrajne lovske zveze so nepremičnine in premičnine. Dohodki Okrajne lovske zveze so: članarina, izredni prispevki, dotacije, podpore, darila, nagrade in drugi dohodki. Višino letne članarine določi vsakoletni občni zbor. Podrobnejšo višino in razpored dohodkov in izdatkov predpiše vsakoletni proračun. Proračunsko leto traja od 1. aprila do 31. marca. Upravljanje okrajnega lovskega sklada uredi poseben pravilnik, ki ga predpiše občni zbor. IV. Članstvo 6. člen Članice Okrajne lovske zveze ................. so obvezno vse lovske družine Okraja .............. Članice postanejo, ko jim pristojni organ potrdi pravila. 7. člen Lovske družine imajo pravico in dolžnost, da se po svojih delegatih udeležujejo občnih zborov Zveze, in pravico, da stavljajo predloge, vlagajo prošnje in pritožbe in o njih z glasovanjem odločajo. Okrajna lovska zveza je dolžna zbirati in odvajati članarino in prispevek za gospodarjenje z lovišči, izvrševati sklepe in navodila Republiške lovske zveze in jo v skladu s pravili Republiške lovske zveze obveščati o svojih občnih zborih in o svojih sklepih. 8. člen Okrajna lovska zveza ima pravico, da se po svojih zastopnikih udeležuje občnih zborov lovskih družin. Zastopniki imajo posvetovalno pravico. 9. člen Okrajna lovska zveza ima pravico, zadržati izvršitev sklepov včlanjene lovske družine, če so ti v nasprotju z zakonitimi predpisi, pravili in pravilniki ali so očividno škodljivi za lovstvo. O takih sklepih mora lovska družina ponovno razpravljati. 10. člen Če je strokovno delo lovske družine v nasprotju z njenimi pravili in zakonitimi predpisi o lovu, če občutno zanemarja ali pustoši lovišče ali če v znatni meri škoduje koristim lovstva, jo lahko Okrajna lovska zveza izključi iz svojega članstva. 11. člen Članstvo lovske družine v Okrajni lovski zvezi preneha: 1. če število članov lovske družine pade pod osem, 2. z izključitvijo družine, 3. če se družina razide, 4. z razpustom po državnem organu. V. Organi Okrajne lovske zveze 12. člen Organi Okrajne lovske zveze so: 1. občni zbor, 2. upravni odbor, 3. nadzorni odbor, 4. disciplinsko sodišče. 13. člen Občni zbor je najvišji organ Zveze. Občni zbori so redni in izredni. Redni občni zbor je vsako leto. Izredni občni zbor skliče upravni odbor, če to zahteva Republiška lovska zveza ali nadzorni odbor Zveze ali ena tretjina lovskih družin, ki so članice Zveze. 14. člen Pismeno vabilo na občni zbor s predlogom dnevnega reda in gradivom, zlasti pa obračun za preteklo leto ter predlog proračuna za bodoče leto, se dostavi vsem lovskim družinam vsaj 15 dni pred dnevom občnega zbora. 15. člen Vsaka lovska družina pošlje na občni zbor najmanj dva delegata z glasovalno pravico. Lovske družine, ki imajo več kot 20 včlanjenih lovcev, pošljejo na vsakih nadaljnjih začetih 20 članov še po enega delegata. Število delegatov se določi po številu tistih članov, za katere je pri Zvezi do 30. aprila tekočega leta plačana članarina. Delegate za občni zbor Zveze izvolijo družine na svojih občnih zborih izmed svojih članov. Občnemu zboru morajo delegati predložiti pooblastila upravnega odbora svoje družine. Vsak delegat ima en glas. Občnega zbora se lahko udeleži vsak organizirani lovec s področja Okrajne lovske zveze, vendar le s posvetovalno pravico. 16. člen Občni zbor začne in vodi predsednik Zveze, če občni zbor ne sklene drugače. Občni zbor določi zapisnikarja, izvoli izmed delegatov dva ove-rovatelja zapisnika in verifikacijsko komisijo. Občni zbor je sklepčen, če je navzoča vsaj polovica delegatov lovskih družin, ki zastopajo vsaj polovico včlanjenih lovskih družin. Če ob določenem času občni zbor ni sklepčen, se eno uro pozneje vrši občni zbor ob vsaki udeležbi in veljavno sklepa ne glede na število navzočih. Zapisnik občnega zbora podpišejo predsednik zbora, zapisnikar in oba overovatelja. Zapisnik je treba v 15 dneh predložiti Republiški lovski zvezi. O dnevnem redu odloča občni zbor. 17. člen Občni zbor odloča o vseh važnejših vprašanjih lovstva v Okraju ter določa glavne smernice za delo lovskih družin. Na občni zbor spada zlasti: a) poročilo upravnega in nadzornega odbora, b) potrditev letnega obračuna za preteklo leto in sklepanje o razrešnici upravnemu in nadzornemu odboru, c) volitve upravnega in nadzornega odbora, disciplinskega sodišča ter delegatov za občni zbor Republiške lovske zveze, č) sprejem okrajnega lovsko - gospodarskega načrta in predračuna za bodoče poslovno leto, d) določitev letne članarine in prispevka za okrajni lovski sklad, e) sprejem in sprememba pravil ter pravilnikov Okrajne lovske zveze (gl. 23. Č1./2.), f) samostojni predlogi, g) nabava in prodaja nepremičnin ter obremenitev nepremičnin, ki so last Okrajne lovske zveze, odobritev zadolžitve nad 500 000.— din, h) odločanje o vseh drugih važnejših vprašanjih. Samostojne predloge morajo včlanjene lovske družine poslati upravnemu odboru vsaj 8 dni pred občnim zborom, sicer se o njih ne sklepa, razen če jim občni zbor prizna nujnost. 18. člen Za člana upravnega in nadzornega odbora, za člana disciplinskega sodišča ter za delegata za občni zbor Republiške lovske zveze je lahko izvoljen vsakdo, ki je član lovske družine na področju Okrajne lovske zveze. 19. člen Upravni odbor šteje 9 do 17 članov, nadzorni odbor pa tri člane. Izvoli jih občni zbor za eno leto praviloma s tajnim glasovanjem. 20. člen Upravni odbor se konstituira najkasneje v osmih dneh po izvolitvi in izvoli izmed sebe predsednika, tajnika in blagajnika, po potrebi pa tudi podpredsednika, ki nadomešča predsednika, kadar je zadržan. Predsednik predstavlja Zvezo in zanjo podpisuje. V pravnih poslih, ki Zvezo materialno obvezujejo, podpisujeta za Zvezo predsednik in en član upravnega odbora kolektivno. 21. člen Upravni odbor dela kolektivno in odloča na sejah, ki jih sklicuje predsednik po potrebi. Seja je sklepčna, če je navzoča vsaj polovica članov upravnega odbora. Sklepa se z večino glasov navzočih. Če med poslovno dobo kak član upravnega odbora odstopi ali kako drugače izpade, lahko prevzame upravni odbor na njegovo mesto drugega člana. Če odstopi ali izpade več kot ena tretjina članov upravnega odbora, se mora najkasneje v enem mesecu sklicati občni zbor, ki izvoli nov upravni odbor. V vmesnem času vodijo preostali člani upravnega odbora posle kot začasna uprava. 22. člen O sejah upravnega odbora se vodi zapisnik. Zapisnik vodi tajnik ali druga oseba, ki jo upravni odbor določi. Podpisujeta ga predsedujoči in zapisnikar. 23. člen Upravni odbor ima poleg dolžnosti, predpisanih po zakonu in drugih predpisih ter pooblastilih občnega zbora, zlasti naslednje naloge: 1. sestavlja okrajni lovski načrt, 2. potrjuje pravila in poslovnike lovskih družin in njihove spremembe, 3. sklicuje občni zbor Zveze in na njem poroča, 4. sestavlja letni zaključni račun in predlog proračuna, 5. sklicuje po potrebi posvete starešin ali drugih funkcionarjev lovskih družin oziroma zahteva sklicanje občnega zbora lovske družine, 6. gospodari s premoženjem Zveze, 7. upravlja okrajni lovski sklad, 8. rešuje spore med lovskimi družinami, 9. rešuje pritožbe zoper odločbe in sklepe lovskih družin, 10. sklepa o izključitvi lovskih družin, 11. sklepa o vseh ostalih vprašanjih, ki niso pridržana občnemu zboru, 12. nastavlja in odpušča uslužbence Zveze. 24. člen Upravni odbor lahko ustanovi za smotrno in strokovno reševanje določenih vprašanj posamezne komisije. Komisijo vodi član upravnega odbora. 25. člen Nadzorni odbor spremlja vse delo upravnega odbora in disciplinskega sodišča Zveze ter nadzoruje izpolnjevanje načrtov in sklepov občnega zbora. Njegova dolžnost je, da najmanj dvakrat na leto pregleda gospodarsko in finančno poslovanje Zveze, njeno blagajno, finančne in inventarne knjige ter priloge k blagajniškim vpisom. Nadzorni odbor ima pravico, zahtevati sklicanje seje upravnega odbora, če ugotovi nepravilnosti pri delu; če predsednik Zveze vsaj v 15 dneh ne skliče seje, sme sejo sklicati predsednik nadzornega odbora. Za delo nadzornega odbora se smiselno uporabljajo določbe, kakor veljajo za delo upravnega odbora. VI. Ostale odločbe 26. člen Potni stroški članov upravnega in nadzornega odbora ter delegatov in uslužbencev Zveze se plačujejo iz proračuna Zveze. Potne stroške delegatov lovskih družin na občne zbore Zveze plača tista lovska družina, ki jo delegat zastopa. 27. člen Zoper vse odločbe in sklepe organov Okrajne lovske zveze je dopustna pritožba na Republiško lovsko zvezo. Pritožbo je treba vložiti v 15 dneh po prejemu odločbe oziroma obvestila. VII. Disciplinski postopek 28. člen Za izrekanje disciplinskih kazni odbornikom in članom komisij Okrajne lovske zveze ter odločanje o pritožbah proti odločbam disciplinskih sodišč lovskih družin posluje pri Okrajni lovski zvezi disciplinsko sodišče. Disciplinsko sodišče sestavljajo predsednik in dva člana, ki jih obenem z njihovimi namestniki izvoli občni zbor za eno leto. 29. člen Disciplinski postopek napravi, kdor kot funkcionar Okrajne lovske zveze dela v nasprotju s predpisi o lovu in sklepi organov lovskih organizacij oziroma če zanemarja ali ne izvršuje poverjenih dolžnosti. 30. člen Disciplinske kazni so: 1. opomin, 2. ukor, 3. odvzem funkcije; Disciplinsko sodišče lahko izreče na predlog lovske družine tudi izključitev posameznega člana lovske družine iz vseh lovskih družin Okraja, za težje disciplinske prestopke pa lahko predlaga Republiški lovski zvezi, da izreče izključitev iz vseh lovskih družin republike. Če se razreši kak organ lovske družine, se istočasno imenuje iz članov lovske družine nov začasni organ. Disciplinski postopek predlaga predsednik upravnega ali nadzornega odbora. Pritožbe zoper odločbo disciplinskih sodišč na prvi stopnji rešuje disciplinsko sodišče pri Republiški lovski zvezi. Pritožba se vloži v 15 dneh po prejemu pismene odločbe. Pritožbo lahko vloži tudi predlagatelj disciplinskega postopka. VIII. Končne določbe 31. člen V primeru prenehanja Okrajne lovske zveze se njeno premoženje izroči v upravo Republiški lovski zvezi do tedaj, ko se ustanovi nova Okrajna lovska zveza, ki potem prevzame premoženje. 32. člen Če glede izpolnjevanja ali razlaganja teh pravil nastane dvom, se smiselno uporabljajo ustrezna načela in določbe pravil Republiške lovske zveze. 33. člen Ta pravila veljajo, ko jih sprejme občni zbor Okrajne lovske zveze in odobri pristojni državni organ. O spremembi pravil odloča občni zbor. Vsak predlog za spremembo pravil je treba predložiti pismeno opravnemu odboru Zveze najpozneje 8 dni pred občnim zborom. Carl Friedrich Deiker: »Gonja divje svinje«. Nemški slikar Deiker je napravil podobo 1876. leta PRAVILA LOVSKE DRUŽINE . . . X. Splošne določbe 1. člen Lovska družina ................. je društvo. Sedež družine je v ........................ Lovska družina ............................ deluje na območju lovišča ..................... Včlanjena je v Okrajno lovsko zvezo ....... 2. člen Lovska družina ima svoj pečat. Pečat ima obliko elipse z višino 4 cm in širino 3 cm. V sredini je glava gamsa, okrog pa napis »Lovska družina ................................« II. Namen in naloge 3. člen Lovska družina ............................. je prostovoljna združitev lovcev zaradi izvajanja lovskega gospodarjenja v lovišču. Za dosego tega namena lovska družina a) gospodari v lovišču po lovsko gospodarskih načelih in predpisih Zakona o lovu, b) goji divjad, ki je za lovišče primerna, izboljšuje njeno kakovost, skrbi, da se stalež poveča in ohrani v številu, ki ni v očitno škodo drugim gospodarskim panogam, skrbi za njeno varstvo, prehrano in zdravje, c) sestavlja lovski načrt, č) skrbi za lovsko-strokovno vzgojo svojih članov, utrjuje med njimi lovsko disciplino in socialistično lovsko zavest, d) vodi razvid in statistiko o lovu in o staležu divjadi v lovišču in poroča o tem Okrajni lovski zvezi, e) za svoje člane pravočasno odvaja članarino za Okrajno in Republiško lovsko zvezo ter prispevek za okrajni lovski sklad, f) upravlja gojitveni fond, g) nastavlja lovske čuvaje, h) skrbi za vzrejo in pravilno šolanje pasemskih lovskih psov. III. Sredstva 4. člen zlasti: Sredstva lovske družine so: a) pristopnina, b) članarina in izredni članski prispevki, c) odstrelnina in izkupiček za uplenjeno divjad in njene dele, č) dohodki od društvenih prireditev, d) nagrade, podpore, darila in podobni dohodki, e) odškodnina oziroma povračilo za protipravno prisvojeno ali pokončano divjad. 5. člen Premoženje lovske družine upravlja upravni odbor. XV. Članstvo 6. člen Član lovske družine .......................... postane državljan, ki ima orožni list za nošenje lovskega orožja, če še ni član dveh lovskih družin in ga lovska družina sprejme. Lovska družina lahko sprejem v članstvo odkloni: a) če je dosegla najvišje določeno število članov, b) tistemu, ki je bil izključen iz lovske družine, c) tistemu, ki je član sosednje lovske družine; odkloni pa sprejem v članstvo: a) tistemu, ki je bil sodno obsojen zaradi nezakonitega lova, b) tistemu, ki je bil kaznovan zaradi prekrška o Zakonu o lovu ali po Zakonu o posesti in nošenju orožja, c) tistemu, za katerega smatra, da nima moralnih kvalifikacij za lovca. 7. člen Kdor hoče postati član lovske družine, mora vložiti pismeno prošnjo pri upravnem odboru lovske družine. V prošnji mora navesti podatke, iz katerih je razvidno, da izpolnjuje pogoje za sprejem. 8. člen O sprejemu članov sklepa družinski posvet. O odklonitvi je treba prosilca obvestiti pismeno z navedbo razlogov. Odklonjeni ima pravico pritožbe na odbor Okrajne lovske zveze ....................., ki odloča dokončno. Pritožbo mora vložiti pri lovski družini v 15 dneh po sprejemu pismenega obvestila. 9. člen Član lovske družine mora najkasneje v dveh letih položiti lovski izpit. Dokler nima izpita, sme loviti le v družbi izprašanega lovca ali lovskega čuvaja. 10. člen Člani lovske družine imajo pravico: a) loviti v družinskem lovišču, b) loviti kot gostje v drugih loviščih, c) udeleževati se družinskih posvetov in občnih zborov lovske družine, z glasovanjem odločati na posvetih in občnih zborih lovske družine, staviti predloge, voliti in biti voljeni, č) udeleževati se prireditev lovske družine in drugih lovskih organizacij, d) nositi lovski znak in kroj. 11. člen Člani lovske družine so dolžni: a) plačati pristopnino, b) plačevati pravočasno članarine, redne in izredne prispevke, c) sodelovati pri izvrševanju nalog lovske družine, navedenih v 3. členu teh pravil, č) izvrševati lov po določbah Zakona o lovu in drugih predpisih, po določilih družinskega poslovnika ter po lovsko pravičnih načelih in običajih, upoštevaje sklepe lovske družine in odredbe ter navodila višjih lovskih organizacij, d) ravnati previdno z lovskim orožjem in drugimi nevarnimi lovskimi sredstvi, tako da se ne ogroža življenje ljudi ali varnost premoženja, e) udeleževati se družinskih posvetov in občnih zborov. 12. člen Članstvo preneha zaradi izstopa, zaradi odvzema orožnega lista ali izgube njegove veljavnosti, zaradi izključitve ali s smrtjo. Članstvo preneha tudi članu, ki v dveh letih ne položi lovskega izpita. Članstvo preneha tudi onemu članu, ki je s članarinami ali s prispevki v zaostanku za več kot tri mesece, pa jih vkljub opominu ne poravna v danem roku. 13. člen Komur preneha članstvo, mora poravnati vse obveznosti do družine, ki so nastale do prenehanja članstva. V. Lovski čuvaji 14. člen Pravice in dolžnosti lovskih čuvajev se urede s posebno pogodbo, ki jo sklene lovska družina s čuvajem. VI. Izvrševanje lova 15. člen Lovska družina izvršuje lov kolektivno kot skupnost članov z enakimi pravicami in dolžnostmi. Nihče ne sme loviti zaščitene divjadi samovoljno, marveč z vednostjo družine, po sklepih občnega zbora, družinskega poslovnika in po lovskem načrtu. 16. člen Način izvajanja lova določa družinski poslovnik. 17. člen 24. člen V lovišču uplenjena, ulovljena ali najdena divjad je last lovske družine. Družinski poslovnik določa, pod kakšnimi pogoji postane uplenjena divjad last člana lovske družine ali gosta. VII. Lovski gostje 18. člen Lovska družina lahko povabi na lov goste. Lovski gostje morajo biti člani lovske organizacije oziroma pri njej vpisani, lahko pa so tudi inozem-ci, ki izpolnjujejo pogoje 13. čl. Zakona o orožju in ima zanje lovska družina dovoljenje Republiške lovske zveze. Družinski poslovnik določi, kdo je upravičen povabiti gosta in pod kakšnimi pogoji. VIII. Organi 19. člen Organi lovske družine so: občni zbor, upravni odbor, nadzorni odbor in disciplinsko razsodišče. 20. člen Občni zbor je najvišji organ lovske družine. Občni zbori so redni in izredni. Redni občni zbor skliče upravni odbor vsako leto. Izredni občni zbor mora sklicati upravni odbor: če to zahteva nadzorni odbor, vsaj V* članov ali Okrajna lovska zveza z navedbo dnevnega reda. Izredni občni zbor se mora sklicati v 14 dneh po sprejeti zahtevi. Če ga upravni odbor ne skliče ali noče sklicati v tem roku, ga lahko skliče tisti, ki je sklicanje zahteval. 21. člen Pismeno vabilo na občni zbor s predlogom dnevnega reda mora poslati upravni odbor svojim članom vsaj 8 dni pred dnevom občnega zbora. 22. člen Občni zbor je sklepčen, če je navzoča vsaj polovica članov lovske družine. Če v določenem času občni zbor ni sklepčen, se eno uro pozneje vrši občni zbor, ki veljavno sklepa ne glede na število prisotnih članov. 23. člen Občni zbor začne in vodi starešina, če občni zbor ne sklene drugače. Občni zbor imenuje zapisnikarja in izvoli dva overovatelja zapisnika. Zapisnik občnega zbora podpišejo zapisnikar in dva overovatelja ter se mora najpozneje v 15 dneh predložiti Okrajni lovski zvezi. V pristojnost občnega zbora spada zlasti: a) obravnava in sklepanje o poročilu upravnega in nadzornega odbora, b) sklepanje o podelitvi razrešnice, c) volitve upravnega in nadzornega odbora, disciplinskega razsodišča in delegatov za občni zbor Okrajne lovske zveze, č) odobritev obračuna za preteklo leto, sprejem proračuna in lovskega načrta za tekoče leto, d) sklepanje o določitvi pristopnine in članarine, e) sklepanje o pravilih in njihovih spremembah, f) sklepanje o družinskem poslovniku, g) sklepanje o zadolžitvi, h) sklepanje o prenehanju lovske družine. 25. člen Za reševanje važnejših tekočih zadev, razen onih, ki so pridržane občnemu zboru, sklicuje starešina po potrebi družinske posvete. 26. člen Upravni odbor lovske družine mora imeti vsaj tri člane: starešino, tajnika in gospodarja. Lahko pa ima tudi več odbornikov. Upravni odbor se izvoli za eno leto. Upravni odbor rešuje tekoče zadeve na od-borovih sejah. Upravni odbor vodi seznam članov, obvešča Okrajno lovsko zvezo o spremembah članstva, rešuje tekočo pošto, upravlja premoženje družine, izvršuje pravila, poslovnik in sklepe občnega zbora in družinskih posvetov ter sklepe in naročila višjih lovskih organizacij. Starešina predstavlja in zastopa lovsko družino in zanjo podpisuje. Za pravne posle, ki družino materialno obvezujejo, podpisujeta starešina in gospodar družine skupno. 27. člen Gospodarstvo družine in delo odbora nadzira nadzorni odbor, ki ima tri člane. Nadzorni odbor mora vsaj dvakrat na leto pregledati gospodarsko in finančno poslovanje družine, njeno blagajno in priloge. O svojih ugotovitvah poroča občnemu zboru in stavi predlog o razrešnici. Če zasledi pri pregledu nepravilnosti, zahteva sklicanje družinskega posveta, v težjih primerih pa izrednega občnega zbora. 28. člen Podrobnejša določila o izvrševanju lova, lovskega gospodarstva in razmerja med člani predpiše lovska družina s poslovnikom. Poslovnik sprejme in izpreminja občni zbor. Lovska družina predloži poslovnik v potrditev Okrajni lovski zvezi. 29. člen Vsi sklepi organov lovske družine se sprejemajo z večino glasov navzočih. Glasuje se javno, razen če se izrecno ne sklene, da bo glasovanje tajno. O vseh sejah se vodi zapisnik, ki se pošlje najkasneje v 8 dneh Okrajni lovski zvezi. Zoper vsak sklep ali odločbo lovske družine je dopustna pritožba na Okrajno lovsko zvezo. Pritožbo je treba vložiti v 15 dneh po objavi sklepa ali po sprejemu odločbe. IX. Disciplinski postopek 30. člen Za izrekanje disciplinskih kazni svojim članom izvoli lovska družina disciplinsko razsodišče. Disciplinsko razsodišče sestavljajo predsednik, dva člana in njihovi namestniki. Pri manjših družinah opravlja funkcijo disciplinskega razsodišča upravni odbor. 31. člen Disciplinski prestopek napravi: 1. kdor dela v nasprotju s predpisi o lovu, pravili, poslovnikom in sklepi lovske družine ter višjih lovskih organizacij, 2. kdor zanemarja ali ne izvršuje poverjenih dolžnosti in 3. kdor grobo krši lovsko disciplino ali načela lovske pravičnosti. 32. člen Disciplinske kazni so: 1. opomin, 2. ukor, 3. odvzem funkcije, 4. prepoved izvrševanja lova za določeno dobo, toda največ za eno leto in 5. izključitev iz članstva lovske družine. Izključitev iz članstva potrdi družinski posvet. Za težje disciplinske prestopke lovska družina lahko predlaga Okrajni lovski zvezi oziroma Republiški lovski zvezi, naj izreče izključitev iz vseh lovskih družin na področju Okrajne lovske zveze oziroma Republiške lovske zveze. Disciplinski postopek predlaga starešina, upravni odbor ali nadzorni odbor, lahko pa tudi vsak član lovske družine. Zoper odločbo disciplinskega razsodišča je možna pritožba na disciplinsko razsodišče Okrajne lovske zveze. Pritožbo je treba vložiti v 15 dneh po sprejemu odločbe. Pritožbo lahko vloži tudi predlagatelj disciplinskega postopka. X. Končne določbe 33. člen Lovska družina preneha: 1. če število članov pade pod osem, 2. če se dvoje ali več lovišč združi v eno lovišče ali eno lovišče razdeli v dvoje ali več lovišč, 3. z izključitvijo iz Okrajne lovske zveze, 4. z razpustom po državnem organu in 5. če se družina razide. Premoženje lovske družine, ki je prenehala, pripade Okrajni lovski zvezi in se prvenstveno uporabi v korist družine, ki se ustanovi za to lovišče, razen v primeru pod točko 2, I. odstavka tega člena, kjer se združi ali pa razdeli med nove družine. 34. člen Ta pravila stopijo v veljavo, ko jih sprejme občni zbor lovske družine in potrdi pristojni državni organ. Spremembe pravil sprejema občni zbor lovske družine, potrjuje pa jih upravni odbor Okrajne lovske zveze. Mimo mogočnega jelenjega para in trofej predsednika Tita si stopil v jugoslovanski lovski oddelek diisseldorfske razstave. Ta fotografija se je že pred otvoritvijo razstave prodajala kot razglednica DUSSELDORFSKA RAZSTAVA IN JUGOSLAVIJA Cene Kranjc Dusseldorfska razstava v drugi polovici letošnjega oktobra, ki je nosila uradni naslov Mednarodna razstava »Lov in športno ribištvo«, je bila tretja prireditev te vrste na svetu. Če pa upoštevamo, da sta bili prvi dve taki prireditvi samo lovski razstavi (1910. leta na Dunaju in 1937. leta v Berlinu), je bila razstava v Dusseldorfu prva mednarodna prireditev, na kateri so številne države sveta pokazale poleg lovskih trofej in predmetov s področja lovstva tudi pestro podobo športnega ribištva. Ta povezava dveh sorodnih, v bistvu pa vendarle različnih panog, je dala diisseldorfski razstavi posebno pestrost, privabila pa je poleg lovca tudi ribiča, ki je v nekaterih državah celo številnejši državljan kot njegov lovski tovariš. To je bila novost letošnje prireditve, ki ji je bila brez dvoma samo v korist, saj je po svoje pokazala vso naravo, v kateri živi človek sredi XX. stoletja. V nadaljnjem se v ribiško stran razstave, ki je izpolnila samostojno paviljon »E«, bila pa zastopana tudi v drugih prostorih, ne bom spuščal. O njej bodo poročali ribiči. V zares grobih obrisih bom poskušal prikazati samo lovsko razstavo, grobih zato, ker je bila preobširna, da bi si jo mogel obiskovalec v treh dneh vsaj nekoliko podrobneje ogledati. Menda je bila pot, ki je vodila skozi razstavne prostore, dolga 8 km. Že na slavnostni otvoritvi dne 16. oktobra, ki so ji dali posebno slovesno razpoloženje lovski rogovi, so govorniki povedali, da so prireditelji premišljevali, če ni prezgodaj v 1954. letu, v devetem letu po drugi svetovni vojni, prirejati mednarodno lovsko-ribiško razstavo? Saj je to obdobje, ko tako lovstvo kot ribištvo še močno trpita za posledicami vojne in se v marsikateri državi še nista povzpela do zaželene urejenosti. Toda velikanski interes, ki ga je pokazal svet za tako prireditev, potreba, da je treba opozoriti v obdobju velike industrializacije in skrajne izrabe vsakega koščka zemlje na nujnost gojitve divjadi in na njeno varstvo, novi odnosi, ki rastejo in zore v novi družbi do lova in ribolova, vse to je vplivalo na prireditelje, da so se odločili, da razstavo prirede. Poleg teh razlogov pa so prireditelji poudarili tudi etični moment razstave: Razstava naj zbliža in poveže ljudi, ki imajo radi naravo, utrdi torej tisto čustvo, ki ne pozna državnih meja. Naj se srečajo na razstavi vsi tisti lovci in ribiči številnih držav in narodnosti, ki so zbirali zanjo material, delali zanjo načrte, skrbeli za njeno ureditev. V Diisseldorfu naj se srečajo, si stisnejo roke in se pozdravijo. Jasno pa je, da je okolje in da so politične razmere 1954. leta na razstavo samo zelo vplivale. Predvsem se prireditve ni udeležila tako imenovana Vzhodna Evropa, to se pravi tiste države, ki so dale berlinski razstavi po kvaliteti lovskih trofej posebno privlačnost: V Diis-seldorfu ni bilo Poljske, ki je pred 17 leti razstavila v Berlinu najmočnejše trofeje losov in srnjakov, tu ni bilo Madžarske z njenimi mogočnimi trofejami jelenov, v Dusseldorf ni prišla Romunija, ki je v Berlinu odnesla skoraj 100 prvih ocen za jelene, gamse in srnjake, v Diisseldorfu ni bilo tudi Češke, ki je v Berlinu pokazala najmočnejšega jelena do Diisseldorfa, tu ni bilo seveda tudi Bolgarije. Sovjetska zveza se pa doslej nobene take prireditve še ni udeležila. Pač, bile so tudi v Diisseldorfu trofeje iz Poljske, Madžarske in Romunije, toda bile so redke, brez kakega načrta, bolj slučajno zbrane. Visele so pod neizrazitim napisom »Vzhodna Evropa«. Pa tudi na nemški razstavi je bilo 1954. leto dobro vidno: Podobno kot je bila prikazana »Vzhodna Evropa«, so Nemci uredili tri »spominske razstave«: »Od Elbe do Memla«, »Vzhod-no-pruski los«, »Rominten«. Pod temi tremi naslovi so pokazali veliko pokrajino, kjer so lovili pred drugo svetovno vojno, in losa ter jelene, ki jih niso pozabili. To so bile najbolj vidne posledice okolja, v katerem se je vršila diisseldorfska razstava. Manj vidne so bile te posledice v razstavah posameznih držav: v številu in kvaliteti trofej in nedognanosti posameznih oddelkov (trofejo je večkrat nadomeščala fotografija). Pa tudi oddelek ZDA, ki sta mu bila pokrovitelja general William M. Hoge, komandant in šef ameriške vojske v Evropi, in general William H. Tunner, vrhovni poveljnik ameriškega letalstva v Evropi, v katerem so razstavljali pripadniki ameriške vojske, je dal razstavi svoje obeležje. Razmere 1954. leta so seveda vplivale tudi na obisk razstave, posebno na prihod tujcev. Seveda pa bi bilo napačno, če bi kdo zaradi tega sklepal, da je bila diisseldorfska razstava slaba, nekvalitetna ali kar koli podobnega. Sicer ne vem, v čem je bila pred ali za berlinsko razstavo, v vsem jo zaradi že naštetih vzrokov gotovo ni dosegla, brez dvoma pa je, da je bila veličastna po svojem obsegu, po pestrosti, po kvaliteti številnih razstavljenih trofej ter lovskih in ribiških predmetov. Živo in nazorno je poudarila potrebo gojitve divjadi in pokazala povezanost lovstva in ribištva s kulturo. Glasno je poudarila, da je dolžnost vsakega lovca, da divjad goji in jo varuje, da je za divjad vsak posamezni lovec sveta osebno odgovoren, kot je naglasil v svojem govoru ob slavnostni otvoritvi razstave nemški zvezni minister dr. Lubke. Brez dvoma pa še ni bilo nikdar in nikjer razstavljenega toliko in takega lovskega orožja in ribiškega pribora ter najrazličnejše in najmodernejše lovske in ribiške opreme, ki si jo le more zaželeti lovčevo ali ribičevo srce, kot na dusseldorfski razstavi. Izredno bogata je bila prav tako razstava lovskega slikarstva in lovske fotografije. Da so posebno te predmete razstavili predvsem Nemci, je razumljivo, kakor je razumljivo tudi to, da so Nemci posamezne oddelke sami uredili. Tako je bil n. pr. čisto njihov oddelek »Nemška divjad v gozdu in na polju«, ki je obsegal prostor 5000 m2, in ki je pokazal v glavnem vso divjad nemške pokrajine v dermoplastiki v umetno postavljeni pokrajini. Posebne poučne oddelke so prireditelji postavili tudi za gojitev muflona, lop^tarja, jelena, gamsa, divjega prašiča, srnjadi, zajca in kunca, fazana in jerebice, rac in druge vodne perjadi. Vse te poučne razstave so bile izčrpne, pokazale so okolje, ki ga ta ali druga divjad zahteva, nje prehrano, varstvo pred različnimi sovražniki in razumen lov. Dva oddelka sta prikazala sledove divjadi in bolezni divjadi. O vsem tem obširneje poročati je nemogoče. Morda se bo še kdo drugi oglasil, ki si je to ali drugo razstavo podrobneje ogledal. Jaz bi se omejil predvsem na naš oddelek in na tiste trofeje, ki so našim lovcem najbolj znane in ki jih bodo gotovo najbolj zanimale. V največjem razstavnem prostoru diissel-dorfske prireditve, imenovanem »Cesta narodov«, je v dvorani P tik ob Renu razstavljala tudi Jugoslavija. Naš oddelek je bil prvi na levi strani vzhodnega vhoda v kakih 250 m dolg in kakih 100 m širok razstavni prostor. Njegov sosed na drugi strani »Ceste« je bila Avstrija, ob »Cesti« naprej pa Finska in Švica. Medtem ko si šel v avstrijski oddelek skozi nekakšna široko odprta vrata, ki so te mimo lepih pokrajinskih slik pripeljala v prvi prostor avstrijske razstave — Avstrija je razstavljala po pokrajinah — je bil naš razstavni prostor popolnoma odprt, tako da si že ob vstopu v paviljon takoj videl prerez naše razstave. Oko se ti je najprej ustavilo na dveh mogočnih postavah jelenjega para, ki sta stali ob desni strani vhoda na naše razstavišče. Vendar se na jelenih nisi mogel predolgo muditi, oko je že begalo po množici trofej, ki so se kar ponujale: po mogočnih rogovjih jelenov, pod katerimi so se vrstile trofeje srnjakov in gamsov, po krznih medvedov, ki so visela na levi steni oddelka, pa so se spet ustavile na zoogeo-grafski karti Jugoslavije, pred katero je stal kip našega prvega lovca tovariša Tita. In ko si tako naredil prve korake v jugoslovansko V častni dvorani diisseldorfske razstave je visela med najboljšimi trofejami sveta tudi trofeja kozoroga: 172.60 točke, Begunjščica, 1953. leta. Njen lastnik je predsednik Tito razstavišče, že nisi mogel skoraj naprej mimo zbirke jajc naše divje perjadi in mimo naslednjih dveh vitrin, kjer so bili razstavljeni zgodovinski lovski predmeti, naša lovska literatura in starinske lovske puške. Jugoslavija je razstavila v Diisseldorfu 93 jelenjih rogovij, 5 rogovij jelenov lopatarjev, dvoje rogljev kozoroga, 95 gamsovih rogljev, 141 srnjačjih rogovij, 25 merjaščevih čekanov, 9 medvedjih krznov, 8 dermoplastik (pelikana, jelena in košuto, medvedko z mladičem, risa, volka, skupino kotorn, velikega petelina in ruševca), 6 grafikonov (shemo in naloge lovskega znanstvenega inštituta v Beogradu, prikaz uplenjene divjadi po 1945. letu, shemo organizacijske strukture našega lovstva, karto članstva jugoslovanske lovske organizacije pred in po vojni, preglednico spomladanskega staleža glav- nih vrst divjadi 1954. leta in prikaz naših lovišč in njih velikost v 1954. letu) in 10 posebnih predmetov oziroma zbirk (vitrino s starim lovskim orožjem, zbirko jajc naše lovne perjadi, zbirko prazgodovinskih lovskih in umetniških predmetov, zbirko lovske literature, zoogeo-grafsko karto Jugoslavije, štiri lovske umetniške slike, ptičarja v bronu in tri spomenike oz. reliefe z bogomilskih grobov v Bosni), skupaj torej 394 trofej ter raznih predmetov oziroma zbirk. Za primerjavo naj navedem število razstavljenih trofej oziroma predmetov in zbirk iz posameznih evropskih držav: Belgija: 87, Nemčija: 1217, pri čemer pa so vštete tudi vse njene posebne razstave in poučne zbirke, Finska: 34, Francija: 61 trofej iz Evrope in 144 trofej iz Afrike in Indokine, Velika Britanija: 126 trofej Najboljši gams (121.50 točke, Uršlja gora, 1950. leta, Gregor Krivec) in najmočnejši srnjak (144.30 točke, Goriče, 1953. leta, Anton Hafner) jugoslovanske lovske razstave v Dusseldorfu in dermoplastik iz Evrope, Afrike, Azije in Amerike, Italija: 8, Luksemburg: 49, Nizozemska: 108, Avstrija: 228, Švedska: 118, Švica: 65. Za jelenje trofeje je dobila Jugoslavija 33 prvih ocen, 48 drugih ocen in 11 tretjih ocen. (Pripominjam, da so v Dusseldorfu ocenjevali trofeje po istih obrazcih kot v Berlinu.) Med našimi jelenjimi trofejami je bilo rogovje, ki je bilo ocenjeno z 248,55 točke. Take ocene ni doseglo še nobeno jelenje rogovje. To rogovje je najmočnejše doslej znano jelenje rogovje sveta. Druga naša jelenja trofeja je dobila 235,43 točke, tretja pa 233,24 točke. Jugoslovanska zbirka jelenjega rogovja je bila tudi kot celota najmočnejša in najkvalitetnejša zbirka jelenjih trofej diisseldorfske razstave. Vzbujala je veliko pozornost. Za primerjavo naj navedem nekaj ocen jelenjih trofej Nemčije oziroma Avstrije: Nemčija je dobila pri jelenjih trofejah 14 prvih ocen. Najmočnejše jelenje rogovje Nemčije, ki je bilo ocenjeno z 243,25 točke, je bilo razstavljeno izven konkurence in je iz lovišča Romin- ten. Drugo najmočnejše nemško jelenje rogovje je doseglo 232,40 točke. Nemčija je razstavila 256 jelenjih rogovij. Najmočnejše jelenje rogovje Avstrije je doseglo 214,16 točke; bilo pa je tudi edino s prvo oceno. — Prikaz jelenjih trofej bi bil na diisseldorfski razstavi seveda precej drugačen, če bi se te razstave udeležile tudi Madžarska, Romunija in Poljska. Jelenje trofeje iz Slovenije so dosegle naslednje ocene: 210,43 (Bukovec, Ivan Krašovec), 204,56 (Snežnik, Franc Škrbec), 194,76 (Greda, Lado Švigelj), 194,59 (Rakitna, Branislav Rebernik), 191,42 (Goriče, Tone Hafner), 191,10 (Snežnik, Janez Hribar). Slovenija je torej prispevala za dusseldorfsko razstavo 6 jelenjih trofej, od katerih je dobila ena prvo oceno, pet pa drugo oceno. Rogovij jelenov lopatarjev je razstavila Jugoslavija 5. Tri trofeje so dobile prvo, dve pa drugo oceno. Obe razstavljeni trofeji kozoroga sta dobili prvo oceno. Gamsovih rogljev smo razstavili, kot že rečeno, 95. Prvo oceno je dobilo 15 rogljev, drugo oceno 23, tretjo 49, 8 rogljev ni bilo ocenjenih. Najmočnejši roglji so bili ocenjeni s 121.50 točke. Najmočnejšo gamsovo trofejo je razstavila Švica. To so izredno visoki in močno razkrečeni roglji gamsove koze, ki so bili ocenjeni s 134,40 točke. Drugi najmočnejši roglji Švice merijo 121 točk. Švica je razstavila 31 gamsovih rogljev, prvih ocen je dobila 11. Avstrija je razstavila 76 gamsovih trofej. Čeprav pa je bilo le 11 njihovih gamsovih rogljev ocenjenih s prvo oceno, so med njimi tri trofeje, ki so bile ocenjene boljše kot naša najboljša (126,30, 123, 122,90; vse te trofeje so iz Koroške). Najboljši gamsovi roglji Nemčije so bili ocenjeni s 116,10 točke. — 1937. leta je dobila Romunija v Berlinu za gamsove roglje 30 prvih ocen; njen najboljši gams je dosegel 141,1 točke. Ker je večino gamsovih rogljev za jugoslovansko razstavo v Diisseldorfu prispevala Slovenija, naj slede ocene te skupine iz razstavnega kataloga: št. kat. Leto uplenitve Kraj Uplenitelj Ocena v točkah Ocena 101 1950 Uršlja gora Gregor Krivec 121,50 I. 102 1936 Kam. Bistrica Dav. Turkovič 119,90 I. 103 1930 Planina-Prenj Mil. Kneževič 119,60 I. 104 1937 Planina-Prenj Boško Safner 119,10 I. 105 1937 Planica ing. Igor Kraut 118,00 I. 106 1947 Kam. Bistrica Edvard Kardelj 117,90 I. 107 1920 Peca Josip Primožič 117,80 I. 108 1935 Kam. Bistrica Miloš Kelih 117,80 I. 109 1931 Planina-Vran Milan Kneževič 117,80 I. 110 1937 Kokra Jože Boškin 117,40 I. 111 1946 Pohorje ing. Jenko Ciril 117,30 I. 112 1951 Trenta Tone Kravanja 117,30 I. 113 1926 Košuta Jurij Stelcer 116,70 I. 114 1938 Kranjska gora Marjan Markelj 116,20 I. 115 1952 Kranjska gora Mirko Košir 115,20 I. 116 1927 Gojška planina Franc Vidmar 114,60 II. 117 1936 Kranjska gora Marjan Markelj 114,40 II. 118 1936 Jezersko Davorin Turkovič 114,10 II. 119 1926 Gojška planina Franc Vidmar 114,00 II. 120 1946 Ojstrica-Solčava Franc Kralj 113,80 II. 121 1948 Kozji vrh dr. Jože Rant 113,70 II. 122 1953 Čabulja planina Ibro Lalič 113,10 II. 123 1938 Srednji vrh Peter Robič 112,50 II. 124 1934 Hudikonci Miloš Kelih 111,90 II. 125 1953 Uršlja gora Jože Gostenčnik 111,50 II. 126 1943 Uršlja gora Jože Cicelj 111,40 II. 127 1935 Kam. Bistrica Dav. Turkovič 111,10 II. 128 1946 Košuta Jaka Oraže 110,60 II. 129 1947 Kepa dr. Miha Potočnik 110,20 II. 130 1947 Uršlja gora Jože Cicelj 110,00 II. 131 1942 Grintovec Barbič Franc 110,00 II. 132 1950 Solčava Franc Kralj 109,70 II. 133 1943 Goričica Ciril Mrakič 109,70 II. 134 1950 Pohorje Branko Rebernik 109,50 II. 135 1941 Mala Belica Mate Petranovič 109,40 II. 136 1953 Borovnica France Leben 109,30 II. 137 1949 Smrekovec Avgust Ramšak 109,30 II. 138 1920 Kam. Bistrica Karol Polajnar 109,00 II. 139 1929 Rožca Ivan Dovžan 108,90 III. 140 1935 Mokrica Ivan Spin 108,80 III. 141 1934 Dovški graben Alojz Kemperle 108,60 III. 142 1940 G orna Ivan Veselko 108,60 III. 143 1947 Begunje Jože Resman 108,40 III. št. kat. Leto upienitve Kraj Uplenitelj Ocena v točkah Ocena 144 1945 Košuta Jaka Oraže 108,40 III. 145 1926 Mežaiklja Janko Klinar 108.00 III. 146 1948 Vratni vrh Ciril Mrakič 107,80 III. 147 I- 1952 Košuta Peter Šestir 107,40 III. 148 1952 Greben Stanko Bergant 107,40 III. 149 1931 Drežnica Dušan Marinkovič 107,30 III. 150 1953 Stol Stanko Dolar 107,30 III. 151 1953 Mojstrana dr. Jože Beni ga r 107,20 III. 152 1945 Korito Ivan Hafner 107,20 III. 153 1951 Vrata-Peričnik Jože Weibl 107,20 III. 154 1939 Rušica Franc Kersnik 107,10 III. 155 1935 Kam. Bistrica Dav. Turkovič 107,00 III. 156 1952 Kranjska gora Vid Černe 107,00 III. 157 1951 Kranjska gora Mirko Košir 107,00 III. 158 1952 Greben Stanko Bergant 106,90 III. 159 1936 Korošica Alojz Kemperle 106,80 III. 160 1943 Kam. Bistrica Peter Uršič 106,70 III. 161 1932 Pekovnik Uršič Valentin 106,70 III. 162 1947 Storžič Primožič Franc 106,60 III. 163 1953 Usojnica Oskar Soldat 106,30 III. 164 1947 Solčava Franc Kralj 106,20 III. 165 1951 Blegaš Jernej Mrak 106,20 III. 166 1952 Zaplata Franc Bezovšek 106,00 III. 167 1940 Begunjščica Jože Resman 105,80 III. 168 1952 Bovška grapa Alojz Barle 105,80 III. 169 1940 Belca Jože Boškin 105,70 III. 170 1946 Korošica Ivan Dolinšek 105,60 III. 171 1939 Košuta Janez Babič 105,50 III. 172 1944 Na Plani Valentin Uršič 105,50 III. 173 1948 Solčava Franc Kralj 105,40 III. 174 1937 Oljševa Jože David 105,40 III. 175 1953 Gostivar ing. D. Šaltanski 105,30 III. 176 1946 Rokovnjaška jama N. Slatnar 105,20 III. 177 1939 Mežaiklja Boris Šega 105,10 III. 178 1953 Triglav Miloš Kelih 104,90 III. 179 1948 Storžič dr. Stanko Živec 104,80 III. 180 1937 Mežaklja Jože Boškin 104,60 III. 181 1950 Kranjska gora Ferdo Gartnar 104,50 III. 182 1936 Mokrica Valentin Uršič 104,10 III. 183 1924 Rožca Ivan Dovžan 103,60 III. 184 1930 Vel. Planina Valentin Uršič 103,50 III. 185 1953 Pogorevc Alojz Jakopin 103,40 III. 186 1948 Storžič Rajko Marenčič 103,20 III. 187 1937 Prevala Anton Avsenik 103,10 III. Zbirka našega srnjačjega rogovja ni dosegla evropskega povprečja. Sicer smo dobili 14 prvih, 38 drugih in 45 tretjih ocen, toda 44 trofej je dobilo premalo točk za oceno. Naše najmočnejše rogovje je doseglo 144.3 točke. Naša srnjačja rogovja so prelahka, pretanka in tudi presvetla. Pri srnjačjih trofejah je bila brez konkurence Švedska. Z rogovjem 176.40 točke je postala prvak razstave pri teh trofejah. Toda tudi naslednje ocene niso kaj zaostajale za prvo: 175.30, 160.05, 157.30, 154.10, 153.90, 153.45, 152.55, 151.85, 150.25 itd. Švedska je imela 16 boljših trofej, kot je bila naša najboljša. Rogovje švedskega srnjaka ni višje kot naše in nič kaj lepo zgrajeno, toda izredno močno in bogato jagodičasto, steblo raste navadno kar naravnost iz celotnega obsega izrednih rož. Tudi Švica bi vsaj v vrhuncu skoraj došla Švedsko: Njeno najmočnejše rogovje je doseglo Najmočnejši trofeji jelena-lopatarja (208.16 točke, Madžarska) in muflona (221.60 točke, Čehoslovaška) diisseldorfske razstave 174.15 točke, drugo pa 168.45 točke. Šele tretje rogovje je s 143.70 točke malo pod našim najboljšim. Najmočnejša nemška srnjačja trofeja je bila ocenjena s 160.85 točke, francoska s 158.45 točke, belgijska s 151.45 točke, avstrijska s 146.85 točke. — Toda v' Diisseldorfu ni bilo Poljske, ki se je v Berlinu postavila s srnjakom 196 točk, Švedski pa bi bila resen konkurent tudi Romunija. Srnjaki iz Slovenije so dobili naslednje prve ocene: 144.30 (Goriče, Tone Hafner; to rogovje je najmočnejša jugoslovanska srnjačja trofeja), 136 (Želimlje, Franc Perles), 135.30 (Breg pri Komendi, Janez Zupančič), 133.95 (Barje, Vladimir Pleničar), 132.75 (Snežnik, Ivan Mercina), 130.80 (Duplek, Milko Kranjc). Drugo oceno so dobili: A. Blatnik, Žužem-berg; Š. Greif, Rače; F. Cesar, Pohorje; S. Pavlin, Brezovica; C. Božič, Vojnik; Al. Tratnik, Čekovnik; M. Jež, Dolga Ravna; L. Dekleva, Loža; M. Babšek, Tehovec; M. Smokvina, Pod-stenice; B. Gorenc, Rače; L. Rihteršič, Javor. Nadaljnjih 24 srnjačjih trofej iz Slovenije je dobilo tretjo oceno. Trofeja Nikole Mihajlo-viča, ki je bila v Zagrebu najbolje ocenjena, je dobila v Diisseldorfu 136,70 točke; ta trofeja ni iz Bosne (Lovec, str. 271), temveč iz Hrvat-ske, iz lovišča lovske družine Duga resa. Prav dobri, tudi v evropskem merilu, so bili naši merjaščevi čekani. Upam, da nisem kaj pregledal, če zapišem, da so bili samo eni, in sicer iz Vzhodne Evrope, bolje ocenjeni kot naši najboljši. Tisti iz Vzhodne Evrope so dobili 134,30 točke in so viseli v častni dvorani, naši najboljši pa 130,50 točke (Klekovača, ing. Ljubo Obradovič). Jugoslavija je za merjaščeve čekane dobila 9 prvih, 7 drugih in 4 tretje ocene. Med prvimi so iz Slovenije tri trofeje (126,15, Občice, Anton Kavran; 123,70, Čermoš-njice, Adolf Kraševec; 122,35, Stari log, Ive Krevs), med drugimi dve (117,95, Železniki, Filip Gartnar; 116,65, Bregovi, France Leben) in med tretjimi tudi dve (111,75, Stari Log, Ive Krevs; 111,70, Livold, Ivan Grajš). Čekanov je bilo v Diisseldorfu razstavljenih sorazmerno malo. Edino Nemčija je razstavila večjo zbirko: 106 trofej te vrste. Najboljši čekani Nemčije so bili ocenjeni s 125,70 točke. Belgija je razstavila 11 čekanov, najboljši so dobili oceno 120,85, Francija pa dva; prvi so dobili 130,40, drugi 113,50 točke. Če primerjamo torej kvaliteto jugoslovanskih trofej z drugimi trofejami diisseldorfske razstave, smo prav lahko zadovoljni. S trofejami jelenov, jelenov lopatarjev, kozorogov, gamsov in merjaščevimi čekani smo bili med prvimi ali prvi na vsej razstavi. Mislim, da ni razlogov, da ne bi dvignili tudi kvalitete naše srnjačje trofeje. Poudariti je treba tudi, da nismo razstavljali starih trofej. Med 341 trofejami so bile 204 trofeje iz povojne dobe. Vse naše vrhunske trofeje so iz povojne dobe, 4 celo iz lanskega oziroma letošnjega leta. Ni dvoma, da je lovstvo države, ki je pokazala tolikšen in tak material, na dobri poti, in da ima naša država vse naravne pogoje za uspešen razvoj divjadi. Nekaj podobnega lahko zapišejo o svoji razstavi tudi ribiči. Gotovo pa bi razstavi ne bilo v škodo, če bi prikazala še našo vodno perjad, ki je na njej naša država tako bogata (Obedska bara). Tudi nekaj orlov, ki žive pri nas (n. pr. kraljevi orel, oba plešca, posebno pa brkati ser in jezerski orel) in ki jih na vsej razstavi ni bilo videti, bi bilo naši razstavi v bogat okras in dobro izpopolnitev. Ureditev našega razstavnega prostora je bila prav dobra. Načrt za našo razstavo je napravil arhitekt Franjo Tišina. Medtem ko so vse druge države in razstavljale! razobesili trofeje po stenah, dermopiastične preparate pa postavili v kote ali v razstavni prostor sam, so stale v našem oddelku še 4 povprečne stene, na katerih je bilo razstavljeno jelenje rogovje na obeh straneh. Pod temi stenami so bile v višini dobrega metra na posebnih, nagnjenih pultih razstavljene srnjačje trofeje in gamsovi roglji. Dermoplastični preparati (nekateri žal ne najbolje narejeni) in ostali predmeti ter grafikoni so bili v prostoru in po stenah smiselno in dobro razporejeni. Kljub zelo številnim trofejam prostor ni bil natrpan. Tako je bila razstava pregledna, ne utrujajoča. Vzbujala je vtis bogastva lovske trofeje. Nemci so napisali, da je bila moderno urejena. Lahko mirno zapišem, da je bila zelo učinkovita. Obiskovalcev je imela izredno veliko. Morda pa bi ji malenkostna dekoracija ne bila v škodo? Že ko sem primerjal naše trofeje s trofejami nekaterih drugih držav, sem že nekako ocenil tudi njih razstave, čeprav sem se doslej Najboljše jelenje rogovje Iz lovišča Rominten (243.25 točke) s svojo značilno obliko Švedski srnjak (176.40 točke), prvak diisseldorfske razstave, je bil na berlinski razstavi na 5. mestu med trofejami, uplenjenimi po 1900. letu mudil le v enem samem razstavnem prostoru, v razstavišču P ob Renu. Poleg že omenjenih posebnih in poučnih razstav so v tem prostoru razstavljale še ZDA, Afrika, Velika Britanija, Italija, Argentina, Zvezna republika Nemčija, Egipt, Belgija, Nizozemska, Švica, Avstrija, Finska, Švedska, Danska, Luksemburg, Azija in Japonska, Venezuela in Francija. Vsaka država je razstavni material sama zbrala in ga na svojem prostoru sama uredila. Posebno zanimiva je bila argentinska razstava, ki je prikazala trofeje tamkajšnjih jelenov. Ti jeleni so bili pripeljani v Argentino iz Evrope, iz Karpatov in Slavonije. 7 rogovij je dobilo prve ocene. Rogovja so temne barve s posebno belimi konicami. Številne fotografije so pokazale pokrajino, kjer ta jelen živi. (Žal ni bilo na razstavi novozelandskih gamsov, ki so bili tudi prepeljani iz Evrope in ki na novem kontinentu prav dobro uspevajo.) Tudi belgijske jelenje trofeje se odlikujejo s temno barvo. Take so tudi jelenje trofeje iz Romintena. Ta jelenja rogovja, na katera so Nemci posebno ponosni, so zelo močna in lepa, v primeri z našimi pa mnogo bolj stisnjena. Tako razprtih, obenem pa močnih jelenjih rogovij, kot so bila jugoslovanska, na diisseldorf-ski razstavi ni bilo videti. Posebno lepa je barva srnjačjih trofej iz nekaterih nemških pokrajin. Zanimivo je, da je bilo med avstrijskimi sr-njačjimi trofejami videti več rogovij, ki so po rasti, obliki in barvi popolnoma podobni trofeji Toneta Hafnerja. Finci so razstavili med- veda-orjaka, kakršnega ni bilo na vsej razstavi. Njih snežna kokoš se je kazala v vseh letnih oblekah: v beli zimski, v spomladanski rjavkasti z rdečimi rožami in v popolnoma rjavi poletni, le nogavičke si je tudi za ta čas ohranila bele. Finske kune so veliko svetlejše kot naše. Finski volk pa je svetlosiv, po hrbtu pa črn Finski veliki petelin je manjši kot naš, ruševec pa skoraj nima krivcev. Nizozemska je pokazala posebno veliko ptičev, Švedska race, ki gnezdijo v duplih. Toliko ptičev, kot jih ima Venezuela, pa ni menda nikjer drugje na svetu. Nekateri, vrane na primer, so našim čisto podobni, druge še spoznaš, tretji so pa čisto svojevrstni. Švicarska razstava je bila sicer majhna, toda zelo okusno urejena. Amerika je prikazala svoje jelene, med katerimi so bila posebno rogovja vapiti-jelenov izrednih obsegov, divje ovce, volkove in svojevrstne živali predvsem iz področja Kanade. Egipčanska razstava je bila posebno bogata z zgodovinskimi lovskimi predmeti in podobami. In tako dalje in tako dalje. Afrike in Azije še nisem niti omenil. Na teh dveh razstavah so stali ogromni bizoni, skoraj prav tako velika različna divja goveda, antilope, gazele, levi, leopardi, hijene, risi, volkovi, spoštovanje vzbujajoči slonovi okli, posebne vrste jelenov, da naštejem samo nekaj imen, ki so vsem znana, toda drugih, manj znanih ali čisto neznanih, je bilo še veliko več. Bogata in pestra je bila razstava v razstavnem prostoru P z lovskimi trofejami in s številnimi izredno dobro narejenimi dermoplastikami in zelo poučna s svojimi poučnimi zbirkami. Ko si pred tem razstavnim prostorom ogledal še manjšo fazanerijo, v kateri si lahko videl kakih 15 vrst fazanov, in še vrsto lovskih in počitniških koč, ki so stale prav na bregu Rena in ki jih je razstavljala nemška lesna industrija, si se lahko povzpel po aluminijastem mostu čez cesto, pod katero je brzelo polno avtomobilov. Tako si prišel do paviljona E, ki je predstavljal za ribiče isto kot paviljon P za lovce. Od tod si zavil čez nekakšen trg na obširno dvorišče pravokotno zgrajene večnadstropne zgradbe. Tako si prišel mimo mogočnega vodometa v častno dvorano diisseldorfske razstave. Tu so bile razstavljene najboljše trofeje sveta: naš jelen, naš kozorog, švicarski gams, švedski srnjak, finski los, mogočni trofeji lopatarja in muflona ter mrjaščevi čekani iz Vzhodne Evrope, najboljše trofeje antilope, nosoroga in divje ovce iz Azije in Afrike. Ni bilo obiskovalca, ki se pred temi trofejami ne bi ustavil in jih molče občudoval. Takoj za častno dvorano in na obeh straneh tega prostora so bile posebne razstave pod gesli »Zdrav gozd — zdrava divjad«, »Lovski pes« in »Lovec in lov«. Skrb za lovišče, njegova ureditev in zaščita divjadi so bile v tem prostoru kar najbolj nazorno prikazane. Od tod si krenil mimo posebne razstave lovskih sokolov v nov prostor, v zelo visoko dvorano, kamor so prenesli gozd z jeleni, gamsi, srnjaki, lisicami, sovami in z vso divjadjo nižinskega lovišča. To je bil tako imenovani oddelek »Nemška divjad v gozdu in na polju«, ki sem ga že omenil. Še nekaj korakov čez cesto in že si bil v pravem velesejmskem vzdušju: med stotinami majhnih izložb z najnovejšim lovskim orožjem, najmodernejšo lovsko optiko in vsakovrstno lovsko in ribiško opremo. V prvem nadstropju zgradbe ob cesti si se lahko seznanil z vsemi posebnostmi in načini lova v zgodovini, z zgodovinskim orožjem, ogledal pa si tudi lovsko fotografijo, umetniško lovsko sliko novejše dobe in številno lovsko literaturo. Seveda nisi mogel takoj pozabiti najmočnejših trofej sveta in si jih zato obiskal še enkrat. Od njih si zavil čez dvorišče še v razstavni prostor- K, kjer si lahko, že utrujen, sedel pred to ali drugo od 702 zgodovinskih umetniških slik s področja lovstva in ribištva, zbranih iz številnih muzejev, in jih gledal. Nehote se ti je ob teh slikah vzbudila misel, da je končni smisel današnjega lova in lovstva ter ribolova in ribištva samo v tistem, kar človeka dviga, v etični strani lovskega in ribiškega delovanja, v pravilnem odnosu do narave, v gojitvi in varstvu divjadi, skratka v ljubezni do narave. Iz te osnove je zrasla in raste tudi lovska in ribiška umetnost. Razširiti in poglobiti ter utrditi tako gledanje na lov in ribolov je bil tudi namen lovsko-ribiške razstave v Diisseldorfu. Ko bo preteklo kako desetletje, bo prav gotovo nekje spet velika lovska razstava. Udeležile se je bodo številne države, še številnejše kot zadnje, diisseldorfske. Udeležila se je bo tudi Jugoslavija. Prav je, če se začnemo za to prihodnjo razstavo takoj pripravljati. Poskrbimo, da bo v naših loviščih zrasla močna divjad z mogočnimi trofejami, da bomo lahko tekmovali tudi v še močnejši konkurenci. Naši divjadi nudi naša narava skoraj vse; le tisto malo, česar nima, ji nudimo mi. Posebno skrb in varstvo posvetimo izrednim živalim. Naj dorastejo in se razplode, da bodo zaplodile močan rod. Uredimo pregled nad lovskimi trofejami. Vsako leto jih ocenimo in zapišimo, kje se nahajajo. Tako bomo vedeli, kaj imamo in s čim lahko razpolagamo. Vse to pa je majhna obveznost in tudi nujna naloga pri našem vsakdanjem delu za naše lovstvo. NE UNIČUJMO NARAVE! Ob dveh mrtvih medvedih Zmago Bufon Slovenci upravičeno trdimo, da je narava našo sicer majhno domovino obdarila z redkimi lepotami. Malokje na svetu je na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, združen čar visokih planin z veličastjem sončnega morja. Tudi krasote našega Krasa slove po vsem svetu. Geografsko tako pestro Slovenijo pa oživljata tudi raznovrstno rastlinstvo in živalstvo. Raznolikost žive in nežive narave naše ožje domovine izvira iz srečnega dejstva, da se na majhnem področju naše zemlje stikajo Alpe, Panonska nižina, Dinarsko gorstvo in Jadran, torej štirje popolnoma različni svetovi. Po svojem reliefu, klimi, flori in favni je Slovenija izrazito prehodno ozemlje, kar pa velja tudi za celotno Jugoslavijo. Naravoslovne posebnosti naše zemlje so že pred stoletji spoznali in cenili razni domači in tuji strokovnjaki, zbiralci redkih prirodnin in lovci. Številni rodoljubi, začenši z Valvazorjem, so ob vsaki priložnosti seznanjali naše ljudstvo z bogastvom rodne zemlje. Pa tudi naš živi inventar, ki ga imam tu predvsem v mislih, predstavlja neprecenljivo vrednost v znanstvenem, estetskem, tujskoprometnem in sploh gospodarskem oziru. Živalstvo in rastlinstvo proste narave pa je pri nas — kot drugod — že močno ogroženo. Melioracija zemlje, industrializacija in promet izpodrivajo mnoge redke in zanimive živali in rastline že iz njihovih zadnjih pribežališč. Zlasti močvirne rastline in živali, večje ptice in sesalci bijejo že tudi pri nas boj za obstanek. Človek v svojem prizadevanju za izboljšanje življenja nanje večkrat pozablja. Vsi pa se dobro zavedamo, da bi naše gore in gozdovi izgubili bistveni del svoje privlačnosti, če bi zatrli zanje značilne živali in rastline. Pri tem se niti ne sprašujemo, če imamo od teh bitij kako otipljivo korist ali ne; že zdravi čut za harmonijo v naravi nam nezmotljivo veleva, da jih ne moremo in ne smemo pogrešati. Da ne bi sodobno gospodarstvo in tehnika do kraja uničila prvotnega, pristnega lica narave, so vse kulturne države že pred desetletji proglasile znatne dele svojih ozemelj za naravne parke, kjer je vsako poseganje človeka v snovanje narave najstrožje prepovedano. Skrb, da ohrani vsaj košček domače zemlje v celoti prvotni značaj, je postala že merilo kulturnosti posameznih narodov. Tako dela tudi naša država. Izdala je ukrepe, ki zagotavljajo najlepšim in najzanimivejšim predelom Slovenije, pa tudi posameznim objektom in redkim organizmom popolno varstvo. S tem se je v najlepši luči manifestiral naš čut pietete do narave in obenem zavest, da nismo samo njeni gospodarji, pač pa tudi skrbni čuvarji. Nimam tu namena, da bi podrobno opisoval vse naše naravne posebnosti, ki so z zakonom zaščitene; skoraj važnejše je vprašanje, kako se ta zaščita dejansko izvaja. Zelo številni so namreč primeri nesmiselnega uničevanja najredkejših predstavnikov naše flore in favne, čeprav je bila naša javnost že neštetokrat opozorjena na vsestranski pomen varstva narave. Pa tudi šola ne zanemarja te naloge — z nepoučenostjo se torej ne more nihče izgovarjati. Kljub vsem jasnim predpisom in prošnjam pa ginevajo naše naj redkejše rastline in živali. Zdi se, da prepoved trganja in ruvanja redkih rastlin celo vzpodbuja brezvestneže k njihovemu početju. Podobno je z zaščitenim živalstvom. Posebno so ogrožene ribe, večje ptice in sesalci. Ti se pobijajo zaradi mesa ali kože, pa tudi iz golega bahaštva. Tudi posamezni lovski in ribiški upravičenci so taki. Preparatorji dobivajo dostikrat v delo sove, sršenarja, celo žolne in ptice pevke! Prinašalec se ne vpraša, če je upravičen, take ptice pobijati! Posebno težak primer neodgovornega pobijanja zaščitene divjadi se je zgodil prve dni novembra, ko sta bila prav po nepotrebnem ustreljena dva medveda v širši ljubljanski okolici. Ustreliti medveda ni v današnjih okolno-stih nobeno junaštvo, ampak čisto navadni vandalizem, posebno še, ker ne more biti govora o silobranu. In vendar se je zgodilo, da je v nedeljo 31. decembra t. 1. nekdo ustrelil leto dni starega medvedka, ki je na Igu zašel v vas. Slišali smo, da je proti krivcu uveden uradni postopek, kar je popolnoma pravilno. V zvezi s tem medvedom pa je nastalo še drugo vprašanje. 'Ko je ljubljanski Prirodopisni muzej prosil, naj se ubita žival odstopi njemu, je naletel med ižanskimi lovci na oster odpor, češ: Medved je bil pri nas ustreljen, zato ga ne damo iz vasi, pač pa ga bomo odstopili naši nižji gimnaziji. Vodstvo muzeja je seveda opozorilo prizadete, da je tako stališče zelo ozkosrčno. Kot redkost spada medved prav gotovo v muzej, kjer bi bil dostopen vsej naši javnosti in tudi številnim inozemskim obiskovalcem, dočim bi ga na Igu ogledovali le Ižanci; in od Iga do Ljubljane tudi ni tako daleč! Muzej bi v zameno rad odstopil nekaj drugih preparatov, ki jih gimnazija še nima. Pripomniti je treba, da ima ljubljanski muzej preparat medveda, ki je star že 66 let in je torej deloma defekten. Po mojem sedanji Zakon o lovu to vprašanje napačno rešuje. Če se namreč zaščitena divjad protipravno ubije, je storilec kaznovan, žival pa pripada tamkajšnji lovski družini. Mislim, da je to stališče napačno. V principu je namreč s tem dana možnost, da se zaščitena žival ubije po medsebojnem dogovoru članov družine, ki si potem razdelijo globo, žival pa prisvojijo. Pa tudi če to možnost izključimo, ostane še drug resen pomislek. Zavedati se moramo, da so zaščitene samo redke živali, ki ne morejo biti brezpogojno last kraja, kjer so bile nezakonito pobite, ker niso značilne samo za posamezno vas, ampak za celotno Slovenijo. Bolj umestno bi torej bilo, če bi o nadaljnji usodi takih redkosti odločal Odsek za zaščito prirode. Odločujočim nujno priporočam spremembo predpisov v navedenem smislu, sicer se lahko zgodi, da bodo naše najredkejše živali raztresene po raznih zaselkih, kjer bodo brez strokovnega varstva neizbežno propadle. Dva dni po dogodku z ižanskim medvedom je bil Prirodoslovni muzej obveščen z Roba pri Velikih Laščah, da je bil tudi tam ustreljen medved, ki bi ga odstopili muzeju. V sredo, 3. XI., so res pripeljali v muzej okoli 200 kg. težkega medveda. Kdo ga je ustrelil, nam tajnik lovske družine Rob ni vedel povedati. Baje so ga našli 31. X. na gozdni jasi s prestreljenimi prsi. Za lovce z Roba pa je prav nečastno, da so redko trofejo pustili ležati dva dni na soncu in so ji šele tretjega dne iztrebili drobovje. Zaradi tega je prišla v muzej že kot mrhovina. Z vnete kože je medvedu dlaka kar v šopih odpadala, mišičje in možgani pa so bili neznosno smrdeča masa, tako da je bilo prepariranje življenjsko nevarno. Poleg tega so domačini prav nestrokovno odprli prsno in trebušno votlino, pri čemer so razbili prsno kost in okolčje. Iz take mrhovine seveda ni bilo* mogoče izdelati dermoplastičnega preparata, pa tudi ne skeleta. To pač ni ravnanje lovcev! Ponovno naglašam, da so vsi predpisi o zaščiti narave doslej premalo zalegli, ker jih nismo dosledno izvajali. Nujno je potrebno, da naša lovska organizacija, ki je tudi odgovorna za varstvo narave, revidira strokovno in moralno višino svojih članov. V navedenih konkretnih primerih, ki gotovo nista osamljena, se je ponovno pokazalo, da se v vrstah naših vestnih lovcev skriva tudi marsikak mrhar. Takim ljudem bi bilo treba onemogočiti, da bi še naprej ogrožali naravo in obenem blatili ugled, ki ga sicer naše lovstvo po pravici uživa. Sicer pa je treba vedno znova, posebno še ob težjih primerih, zastaviti besedo za zaščito ogrožene narave in v tem smislu vzgajati mladino in odrasle. Dokler se ne bo vsak posameznik sramoval podobnih dejanj, nam vsi predpisi in tudi vsa eksekutiva ne bodo mogli ohraniti tega, kar bi moralo biti vsakemu vzgojenemu človeku nedotakljivo. KLJUNAČI Dr. Stanko Bevk Ko postajajo jeseni noči hladne in se prične -drevje obletavati, se pojavijo pri nas kljunači. Sprva tu pa tam kak poedinec, proti koncu oktobra pa v večjem številu. Po vlažnih dolinah, obdanih z drevjem ali naredko poraslih z grmovjem, opazi izkušeni lovec njihove sledove, ne toliko po odtiskih njihovih tenkih prstov kakor po mehkih iztrebkih, zlasti pa po obrnjenem listju in luknjicah v tleh, kjer je kljunač »črvaril«, t. j. iskal črvov, predvsem deževnikov. Pri tem poslu vtika svoj dolgi, šibasti kljun v zemljo, kjer otiplje črva ali ličinko z občutljivim koncem, ga prime in požre. Kljunačev kljun ima marsikaj svojstvenega, prikrojenega namreč načinu iskanja hrane. Dolg do 8 cm je skoz in skoz enako debel, mehak in upogljiv ter le prav na koncu nekoliko trši. Konec zgornje polovice kljuna je prevlečen z zelo občutljivo kožico, ki se v njej končujejo gosti tipalni živci. Kadar zadene kljunač s tem koncem na primerno živalco v tleh, jo zagrabi tako, da odpre samo končni, zase gibljivi del .zgornje polovice kljuna.* Kar je v zemlji s kljunom prijel, more požreti, ne da bi kljun izdrl. Ker je kljunač kakor ptiči vobče zelo ješč, preišče s kljunom velik kos tal, ki so potem na gosto preluknjana. Sicer pa išče kljunač hrano tudi v travi in mahu, prav rad tudi pod listjem, ki ga preobrača s kljunom v večjih sprimkih, ne posamezne liste kakor n. pr. kos. Tudi kravjake rad preiskuje za hrošči in njihovimi ličinkami. Pri teh pa vidne luknjice niso vedno od kljunačev, marveč često od hroščev govnačev. Stare, skorjaste kravjake rajši preobrne kakor prebada, kajti so za njegov kljun pretrdi, in tako laže polovi, kar je živega pod njimi. 'Kljuna ne vtika globlje v zemljo kakor do nosnic: ne bi mogel dihati, dokler bi tičal kljun v zemlji in obenem bi bile oči prenizko pri tleh in onemogočale kljunaču, da bi videl količkaj daleč okoli sebe. Sicer so oči postavljene zelo visoko in vzad v glavi kakor pri nobenem drugem ptiču ne, tako da opazi nevarnost vsaj takrat, če se mu bliža od zgoraj. Oči so temno-rjave in zelo velike, kar priča, da je kljunač ponočna žival. In res! Težko ga zalotiš pri iskanju hrane čez dan; največ leži ves dan v kaki gošči, kamor ne prisije sonce, in šele v mraku se odpravi na bolj odprte kraje, da si tam poišče hrane za prazni želodec. Kljunač prebavlja zelo naglo; podnevi ustreljen ima prazen želodec, zato pri takih ni mogoče ugotoviti, s čim so se ponoči napasli. V mraku ustreljeni se še * O tem načinu odpiranja kljuna se prepričaš, Se ustreljenemu kljunaču stisneš s prstoma glavo od strani. niso napasli in tudi nimajo nič v želodcu. Jaz sam sem edinole dvema kljunačema mogel pregledati hrano v želodcu in sicer tistima dvema, ki sem jih v dolinici pod gradom Lesno brdo pri Horjulu snel mrtva iz zank, ko sem šel zjutraj klicat jerebe. Kdo je zanke nastavil, nismo mogli ugotoviti, kazale pa so, kakor so bile nasukane in postavljene, izkušenega — Notranjost ptiča po odstranitvi prebavil; 1 sapnik, 2 pljuča, 3 moda, 4 jajčnik, 5 ledice, 6 jajcevod, 7 semenovod, 8 stok mrharja. Vsebina majhnih želodcev je sestajala v glavnem iz deževnikov, potem iz majhnih polžkov, nekaj hroščkov in pajkov ter ene železne kačice (stonoga). Daši ima kljunač močne krake in krepke prste, le malo hodi in nikoli daleč; tudi pred psom ne teče rad; rajši se dvigne in odleti. Pa tudi njegov let, ko se umika nevarnosti, je kra- Jajce velikega kljunača, r — rjavo, sr — sivorjavo tek; nedaleč spet vpade v kako goščo, kjer so tla gola, prstena. Trave, mahu ali drugega rastlinja nima rad za svoje ležišče, pač pa mu ugaja suho, prhlo listje. To se v barvi precej ujema z barvo kljunačevega perja in zato kljunača težko ugledaš na takih tleh. Še najprej zagle- daš temne oči, v katerih se zrcali nebo skozi kako odprtino med vejami. V gostem mladju ali grmovju se zna kljunač v letu spretno izogibati deblom in vejam, morda še spretneje kakor gozdni jereb, ki je tudi mojster v tem. Skoraj nikoli ne leti više kakor kakih 15 m in prav nerad leti čez odprt svet, to kvečjemu, če do bližnjega gozda ali grmičja ni več ko 500 korakov. Gnezdo kljunača je plitva jama ob kakem parobku ali grmiču, nastlana nekoliko z mahom in suhim listjem. Navadno so v gnezdu 4 jajca, redko samo tri. Jajca so vampasta, približno 44 mm dolga in 33 mm široka; barve so bledo-rjaste z rožnatim nadahom in zlasti na debelejšem koncu rjavo in deloma temno sivorjavo lisasta. Valitev traja tri tedne. Mladiči so pu-hovci, ki jim že v 4-5 tednih zraste perje, da morejo leteti. S tem postanejo samostojni in se razidejo. Dokler so še v puhu, jih stara v nevarnosti prenese prijemši jih z nožnimi prsti, ne s kljunom, kakor navaja to znani prirodo-pisec Scopoli, ki je bil zdravnik in lekarnar v Idriji. Prava domovina kljunača je severni pas med 48. in 67. vzporednikom v Evropi in Aziji, v Evropi torej približno severno od Pariza, Dunaja, Černovic in Stalingrada tja na sever, dokler sega gozd. V tem zemeljskem pasu gnezdi in ostaja tam, dokler more do hrane. Nato se pomakne na jug, kjer pozimi ni zmrzali, in spomladi se vrača spet v vališča. To velja za veliko večino; v milih zimah ostajajo nekateri pari v južnejših vališčih, oziroma se ne vrnejo iz prezimovališča nazaj na sever. Tako najdemo skoraj vsako leto tudi pri nas kako kljunačevo gnezdo. Jeseni se selijo kljunači čez naše kraje meseca oktobra-novembra. Ta prehod traja kako leto daljši čas, drugo krajši. Sprva se drže višjih krajev, pozneje se pomaknejo v doline. O Šmonu (28. oktobra), pravijo stari lovci, je v vsakem grmu eden, Martin (11. novembra) pa jim »cule veže« za odhod. Spomladi pridejo k nam z juga marca meseca, aprila pa navadno kar na naglo zginejo proti severu. Naši očetje so spomladanski prihod in odhod kljunačev vezali kakor njihovi avstrijski tovariši na Veliko noč in na začetne besede evangelijev predhodnih nedelj takole (v prevodu): Reminiscere javi, da puško pripravi; O culi: zdaj so kljunači že prišli; Letare: zdaj se jih kar tare; Judica: še kteri se dobiti da; Palmarum: vsi so šli tra-larum; Quasimodo geniti: ker vale, jih nehaj pleniti! Ker pa je velikonočna nedelja premakljiv praznik v razponu od 22. marca do 25. aprila, seveda to nemško lovsko pravilo ne more držati. Kakor drugi selivci se tudi kljunači selijo vsako leto ob istem času, ko jih časovno urejeni izločki notranjih žlez (hormoni) poženejo na pot. Lov na kljunača, ki spada sicer v mali lov, velja za nekaj posebnega; lovcu je vse več vreden uplenjeni kljunač kakor n. pr. zajec ali poljska jerebica ali celo gozdni jereb, pa naj ga je pogodil jeseni pred psom ali spomladi na večernem spreletu. Lovec mora biti pač uren in dober strelec, da ima na lovu na kljunača uspeh. Kako je lovcu ravnati na takem lovu, je obširno in zanimivo povedano v učbeniku: Naš lov. Noga A vel. kljunača, B kozice Za lovsko trofejo velja togo peresce pred' prvim normalnim letalnim peresom v peruti; pri prvem spomladi uplenjenem dolgokljuncu pa je navada, da si lovec zatakne za klobuk vrbovo vejico z mačicami. Kar smo doslej navedli o kljunaču, velja za velikega kljunača ali sloko (Sco-lopax rusticola). Kakšen je ta k pobrežnikom spadajoči ptič, ve vsak starejši lovec, začetnik v lovu pa ga bo razpoznal od drugih ptičev, če si zapomni te-le značilnosti: paličasti kljun je Kozica, Čoketa, vnanje pero v repu vnanje pero v repu dolg 7—8 cm; oči so postavljene visoko proti temenu in nazaj proti zatilju; perje je zamol-klorjavo, na hrbtni strani temno lisasto, na po-trebušju pa drobno, valovito poprek črnkasto progasto. Krak je operjen do pete; v repu je 12 peres. V truplo je sloke toliko kakor poljske jerebice. Kljunačeva samica je nekoliko večja od samca, vendar moreš spol zanesljivo ugotoviti samo, če pogledaš spolne žleze v trebušni votlini in ugotoviš jajčnik ali moda. Ptiči imajo samo en jajčnik in sicer levi, modi pa dve. Oba organa sta dobro vidna ob paritvi, ko sta po- večana. (Lego in obliko spolovil naj ponazori skica; lovec pride neredko v položaj, ko naj določi ptiču spol, kadar na zunaj ni viden.) Med lovci je bilo razširjeno mnenje, da si ranjeni kljunač obveže rano s perjem ali listjem, oziroma zlomljeni krak obloži s stebelci in to oblogo povij e. V tem pogledu pri kljunaču ni drugače kakor pri drugih ptičih, ki žde na tleh: rane se prime trebušno perje ali rastlinski drobci, ki so na tleh. Če se krvavenje ne ustavi kmalu, se nabere na rani precej »obveze« in »obloge«. Razen velikega kljunača prihajajo k nam ob selitvi še nekateri njegovi sorodniki, namreč čokcta, kozica in grbež. V barvi perja so mu vsi kaj podobni, le potrebušje jim je belkasto in krak na svojem spodnjem delu ni operjen; vsi so tudi manjši. Č o k e t o (Capella media) razpoznaš od drugih kljunačev po številu peres v repu: ima jih 16; vnanje pero je ali popolnoma belo ali vsaj od vrha do polovice dolžine in dlje na vnanji kosmači kakor na notranji. Večina ravnih peres na peruti ima zelo viden bel konec, mesečaste oblike. Preko temena drži svetla rjastorumena proga in prav taka tudi čez oči. Čoketa je precej manjša od velikega kljunača, krak pa ima skoraj prav tako dolg (54—-56 mm). Pri nas se drže čokete posamič po višjih vlažnih krajih, v stalnih bivališčih, t. j. v severovzhodni Evropi in sosednji Aziji pa se za paritve samci shajajo v vrste, da se s prijetnim oglašanjem in klopotanjem, pa tudi s tepežem pripravljajo na ženitev. Za spoznanje manjša je kozica ali be-k as in a (Capella gallinago); ta ima v repu 14 peres; vnanje je na dnu notranje kosmače črnkasto, pod vrhom pa ima čez obe kosmači črnkast pas. Kljun je nekoliko daljši (64 do 74 mm) kakor od čokete (60—68 mm). Teme je rjavočrno s svetlo progo po sredi. Krak je v spodnjem delu gol. Kozica ima svoje ime po glasu, ki sliči nekoliko meketanju mlade koze in ga proizvajajo samci pri svatovskih poletih s perutmi in repom. Nastane pa ta meket tako-le: Med poletom se spusti samec poševno za kakih 10—15 m navzdol z na pol odprtimi perutmi in pahljačasto razprostrtim repom. Izpod perutnic udarja zračni tok na vnanja peresa repa, ki zaradi tega zabrnijo. Ker kozica s perutmi utripa, se brnenje prekinja kakor glas pri meketanju. Kozice se rade drže v tropih na močvirnih travnikih. Ker lete v cikcaku, je uspešen strel nanje težaven in velja za dobrega strelca, kdor jih kaj več sklati iz zraka. V Lovcu 1930 je nekaj več o tem povedanega. Še manjši kakor kozica je grbež ali p u k 1 e ž (Lymnocryptes minimus [gallinula]), ni večji od škorca. V h epu ima 12 peres. Teme je črnorjavo brez svetle proge po sredi. Na hrbtu so trije široki, kovinsko bleščeči podolžni pasovi, ki jih ograjajo velike, rjavorumene proge; trtica je bleščeče črna. Kljun je kvečjemu 44 mm dolg. Grbež je za lov skoraj brez pomena, dasi je njegovo meso posebno okusno. Jeseni tako odebeli in se poleni, da ga ujameš z metuljnico. Tudi lovska družina Kos fak si /e postavila lovsko kočo Pred kratkim je lovska družina Kozjak slovesno odprla novo lovsko kočo na Bričnikovem vrhu. Ob otvoritvi se je starešina družine tovariš Bračič zahvalil vsem, ki so pripomogli, da je bila koča v tako kratkem času zgrajena. Največ zaslug za kočo ima vsekakor naš stari lovski čuvaj Simon Ot. Materialno pa sta gradnjo podprli tudi Gozdna uprava v Radljah in železarna na Muti. Čeprav so lovci že vedeli, da se bo lovišče razdelilo v Bistrico in Kozjak, niso popustili pri delu. Predlagali pa so, naj se lovišče razdeli tako, da bosta obe bodoči družini lahko kočo uporabljali. To se je tudi zgodilo. Še več! Na občnih zborih obeh družin je bilo sklenjeno, da se v bližini koče ne bo lovilo: področje okrog koče naj postane rezervat za obe družini. Ob otvoritvi so zapeli še radeljski fantje (kvintet) in zaigrali trijekralski mehači. Lovski tov. Z. pa je v verzih ob spremljavi kitare povedal vse, kar smo v preteklih mesecih doživeli lovskega in nelovskega. Nekatere je sicer živo zadel, toda vsakega po pravici. Mlačan LOVEC V MESECU DECEMBRU Lenart Z. - Podj elovčan Ko sneg pokrije gozd, poljano, lovec, skrb naj tvoja bo, da divjadi lajšaš zlo in nudiš ji potrebno hrano. V decembru, zadnjem mesecu leta, se možnost za lov zmanjša, povečata pa se skrb in delo za divjad. Z decembrom se konča lovna doba za srnjaka, gozdnega jereba, jerebico in prepelico. S koncem meseca pa je zaščitena vsa koristna divjad razen zajca, ki se lovi še do 15. januarja. V decembru pokaže navadno svojo moč že tudi zima. Natrosi nam snega in prinese mraz. To pomeni, da pohodi v lovišče niso več tako prijetni in zaželeni, posebno še, če je obojega preveč. Sicer pa nudi v nekaterih pogledih tudi zmerno zasneženi gozd posebne ugodnosti. Primerna snežna odeja nam je v veliko korist in pomoč pri zalezovanju roparic in divjih prašičev. Vsekakor pa je lovec dolžan, da se tudi pozimi potrudi in gre v lovišče. Divjad je treba varovati in tudi krmiti, da v pokrajini, ki nudi le slaba zatočišča in skromno hrano, ne propade. Kako to delamo, sem opisal v letošnjem »Lovcu« št. 1-2. V glavnem pa se v decembru lovsko izživljamo na brakadah na zajce in lisice, če sneg seveda ni previsok. Ob takih razmerah lahko lovimo tudi fazane. Isto velja za race in druge povodne ptice. Najbolj zanimiv pa je v decembru lov na divje prašiče. Pri tem lovu nam je sneg, ki pokaže njih sled in njih ležišča, najboljši pomočnik. Ugotovljene prašiče je treba kolikor mogoče hitro in tiho obkrožiti s strelci, nato pa z gonjači pognati v zastavljeni krog. Še posebno pa vleče december lovca v gore na lov na gamsa. Prav sedaj je črnuhova dlaka dosegla že lepo dolžino in tudi nje buj-nost je na višku. Roglji kapitalnega starca in pa zavidljivi čop, ki si ga lovec priredi za svoj klobuk, sta trofeji, ki je nanju vsak lovec ponosen in ki v znatni meri poplačata s tem lovom združene težave in stroške. Pa tudi gorska narava, čeprav je v tem času težje dosegljiva, je pozimi zelo lepa. Zato smatram, da je za lov na gamsa najbolj primeren december. Lovec, ki ima rad predvsem trofejo, se bo vsekakor odločil za odstrel gamsa v decembru, čeprav so vremenske razmere decembra v gorah že manj ugodne. Pohod v gore za gamsi ta čas pa seveda zahteva celega človeka, ki se ne boji truda in težav in ki ima precejšnjo mero fizičnih in duševnih moči, kar velja zlasti za zalaz. V podrobnosti o življenju gamsov in o lovu nanje se ne bom spuščal, ker je bilo o tem v »Lovcu« že dovolj napisanega. Pa tudi lovišč z gamsi ni veliko. Tisto majhno število lovcev, ki imajo možnost in priložnost za ta lov, pa ima gotovo za to potrebno prakso in izkušnjo. V decembru, če je narava primerno zasnežena, je zelo primeren čas za lov na kune in za čakanje lisic ob luninem svitu. Ta čas lisico prav lahko privabiš pred cev z zajčjim veča-lom. Kožuhi kune in lisice imajo že polno veljavo. Zasnežena narava je kakor odprta knjiga. Snežna belina nam odkrije vse, kar se dogaja v lovišču. Sledovi nam odkrijejo vsak premik divjadi in pohode kun, lisic, divjih mačk, potepuških psov in muc. Še posebno pa bodimo pozorni na sled človeških stopinj, pa naj bo to v gozdu ali na polju, če ga opazimo zunaj običajnih potov. Pri vztrajnem opazovanju bomo kmalu prišli do živega zankarju ali divjemu lovcu. Na tak uspeh je lovec lahko bolj ponosen kot na trofejo kapitalnega zimskega kozla. Neizbežen pojav narave je, da se v decembru dan najbolj krči. Noči so dolge in dolgi so tudi večeri, včasih tudi dolgočasni. Za zabavo po gostilnah in veseliščih pa marsikdo nima priložnosti in denarja. Kaj naj lovec tedaj ob takih večerih počne? Svetujem, da prebira lovsko literaturo. Nihče ni tako učen, da bi vse znal. Knjige »Naš lov«, »Lovstvo«, »Gojitev srnjadi« itd. prebirajmo večkrat. Kdor jih samo enkrat bežno prebere, si ne pridobi dovolj znanja, pa še to, kar si pridobi, hitro pozabi. Tudi branje starejših letnikov »Lovca« je zanimivo in poučno. Kdor zna tuje jezike in mu je na razpolago tudi tuja lovska literatura, naj pridno prebira tudi to. Tako si bo svoje lovsko znanje izpopolnil. Pa tudi za kak drug opravek, ki je z lovom v zvezi, je sedaj več časa. Lahko si popraviš lovsko opremo, urediš lovske trofeje in pripraviš to ali drugo stvar, ki jo boš kmalu potreboval. Z decembrom zaključujemo koledarsko leto. Novo leto prinaša tudi nove obveznosti. Med nje spada tudi podaljšanje orožnega lista in plačilo članskih prispevkov za lovsko organizacijo. Tudi to so lovčeve dolžnosti. Tudi po točnosti ureditve teh zadev se meri disciplina posameznega lovca. Tako zaključujem svoje redne mesečne prispevke za naše glasilo. Njih celota predstavlja nekak lovski koledar. Napisane smernice naj služijo zlasti neizkušenim, pa tudi nediscipliniranim lovcem kot navodilo za lovsko pravično delovanje, vredno člana naše organizacije. 30 LET LOVSKE ZADRUGE V. D. V jeseni 1924. leta je bila ustanovljena Lovska zadruga v Ljubljani. Dvojni je bil njen namen: Varuje naj gospodarske koristi svojih članov-zadružnikov in skrbi za postavitev lovskega doma v Ljubljani. Kljub propagandi za pristop pa je imela Zadruga pred vojno samo 61 članov-zadružnikov s skupno 130 deleži po 100 din. Takrat Lovska zadruga še ni imela svojih poslovnih prostorov. Priložnostne akcije so izvrševali člani njenega upravnega odbora. Tako se je delovanje Zadruge omejevalo na sodelovanje z ljubljanskim velesejmom, ki je vsako leto pod geslom »Divja koža« organiziral sejme in dražbe kožuhovine, ki so bile najpomembnejše v Jugoslaviji in poznane uvoznikom kožuhovine v Evropi in Severni Ameriki. Takratna Lovska zadruga je skrbela tudi za uvoz kamene soli za parkljasto divjad in za uvoz divjih zajcev iz Čehoslovaške. Med okupacijo Lovska zadruga ni delovala. Njen zadnji občni zbor je bil 1940. leta. V začetku 1946. leta pa sta tako takratna Zveza lovskih društev v Ljubljani kakor tudi Iniciativni zadružni odbor za Slovenijo ugotovila, da je treba Lovsko zadrugo oživeti. Tako je bil 4. avgusta 1946. leta v Ljubljani izredni občni zbor Lovske zadruge, ki pa se ga je udeležilo le maloštevilno članstvo. Na tem občnem zboru so bila sprejeta nova pravila, ki so bila sestavljena v duhu pridobitev narodnoosvobodilne borbe. Zahtevalo se je, da morajo v Lovsko zadrugo pristopiti kot zadružniki vsi lovci, zadruga pa mora zajeti čim širše področje. V tistih časih je bila pereča zlasti nabava in distribucija lovske municije in opreme ter prodaja kožuhovine po primernih cenah. Primanjkovalo je zlasti municije. Lovska zadruga je tudi pozneje pogosto intervenirala, da so se cene za lovsko produkcijo zviševale, zniževale pa cene lovskih potrebščin. Tako je že v začetku 1947. leta padla cena lovski municiji na eno četrtino, cena kožuhovini pa se je dvignila na dvojno ceno. Takih intervencij na tržišču je Lovska zadruga napravila še mnogo, zadnjo pa v letošnjem letu pri prodaji divjačine. Še lansko leto lovci niso mogli prodati divjačine po primerni ceni. Gostinska podjetja so nudila zanjo manj kot 100 din za 1 kg. Letos je Lovska zadruga organizirala odkup divjačine po znatno višjih cenah. Tako so bili primorani plačati primerno ceno tudi drugi kupci. Tako je Lovska zadruga v najtežjem pomanjkanju lovske municije in pribora vendarle za silo oskrbela lovce, z intervencijami pa jim je prihranila milijone dinarjev. Takoj po izrednem občnem zboru 1946. leta je pričelo število članstva hitro rasti. Danes šteje Zadruga nad 8000 članov; vendar ena tretjina članov še ni doplačala razlike za zvišani delež. Prva leta po vojni je imela Zadruga mnogo premajhne in nezdrave poslovne prostore. Zato se v mnogočem ni mogla razvijati kakor bi se sicer lahko. 1953. leta se je šele preselila v lepe in večje prodajne in pisarniške prostore na Titovi cesti 31. Žal pa so ti prostori še vedno premajhni; skladišča, delavnico za izsekavanje čepov, kemični laboratorij za izdelovanje strupov za zastrupljevanje pernatih in dlakastih škodljivcev pa ima raztresene po vsej Ljubljani. Zlasti pa so ji potrebni večji prostori za moderno opremljeno puškarsko popravljalnico. Treba bo združiti vse delovanje Zadruge pod eno streho. Področje Lovske zadruge se je tako zelo povečalo, novim potrebam in razmeram pa so se prilagajala tudi zadružna pravila. Tako je danes področje dela Lovske zadruge naslednje: trgovina, ki je založena z lovsko municijo in priborom, s puškami, opremo za pse, strokovnimi knjigami itd.; komisijska trgovina, ki posreduje med članstvom prodajo in nakup rabljenega lovskega orožja in ribiške opreme; ribiški oddelek; odkupni oddelek, ki se bavi z zbiranjem kožuhovine, rogovja, žive divjadi za razplod in divjačine; izvozni in uvozni oddelek, ki izvaža kožuhovino, divjačino, živo divjad za razplod, plemenske ribe, ikre, uvaža pa lovsko orožje in municijo, lovski in ribiški pribor, živo divjad za razplod, lovske pse; kemični laboratorij, ki pripravlja cianovo-dikove ampule in fosforno emulzijo za zastrupitev škodljivcev; puškarska popravljalnica, ki pa predvsem potrebuje večje prostore, da bo lahko izvrševala tudi večja popravila. Omeniti je še, da je Lovska zadruga postavila pred leti prvo fazanerijo v Bistri. Ta fazanerija je bila pozneje združena s fazanerijo Republiške lovske zveze v Vurbergu. Lovska zadruga je po navodilih Republiške lovske zveze izvrševala lovljenje, dodeljevanje in razpošiljanje žive divjadi za razplod. Zadruga se je tako v zadnjih letih zelo razvila in močno razširila področje svojega dela. Lovski zadrugi želimo, da bi se najuspešneje razvijala in delovala v korist in zadovoljstvo lovcev. Tudi lovska družina Vrhnika je razstavljala V začetku septembra je minilo 50 let, odkar je bila zgrajena na Vrhniki sedanja šola. Ob tej priložnosti so v okviru kulturnega tedna priredili na Vrhniki tudi veliko razstavo domačih podjetij in krajevne dejavnosti. Razstave se je udeležila tudi lovska družina, ki je v posebnem oddelku prikazala svoje lovišče: barje in gozd ter njuno divjad: srno, fazana, vrsto močvirnikov (divjo gos, ponirka, mlakarico, kre-heljca, pribo, veliko bobnarico), lisico, kljunača, divjega petelina, divjo mačko, gozdnega jereba, kozačo, pižmovko in pred dvemi leti uplenjenega šakala. Vse živali so bile razstavljene v okolju, v kakršnem žive. Posebno poučna je bila tudi zbirka ptičev, ki žive v okolici Vrhnike, in njih gnezda. Poseben oddelek razstave je bil posvečen srnjač-jemu rogovju (razvoj rogovja, gojitveni odstrel, nepravilni odstrel). Razstavljeno je bilo tudi lovsko orožje, razne pasti, kožuhovina, konserve, gumbi in lovska literatura, krmišča in solnice. Obiskovalci so lovski oddelek razstave najbolje ocenili. Zato je prejela lovska družina Vrhnika med vsemi razstavljale! za dobro urejeno in učinkovito lovsko razstavo prvo nagrado. PRAVLJICA O GAMSU Z ZLATIMI ROGLJI D i n k o Bilo je v začetku oktobra kmalu po zadnji svetovni vojni. Lep jesenski dan je bil, ko sem šel na lov na gamsa na Dedno polje. Bil je dan, ki ga ne bom pozabil. Mogočna drevesa na potu k samotnemu domu ovčarja Petra so že močno rumenela. Mehka, božajoča otožnost je lebdela nad lepim vrtom. Pozne rože, ki jim nisem vedel imena, so rastle ob gredah. Med bogastvom zelenja stoji Petrova koča. Ko sem jo zagledal, je bila moja prva misel: Lepo je bivati tod ob jezeru, obdanem od gorskih vršakov! Blagor mu, ki ima tu svoj dom! V lično urejeni sobi sem čakal ovčarja, ki sem ga želel spotoma obiskati: Za lovca polno zanimivosti starega planšarja je v njej, nad vse pa me je prevzela stara slika zlatoroga na steni. Ob pogledu na sliko sem se spomnil na šolske klopi, kjer nam je stari profesor pripovedoval o dobro znani pravljici o zlatorogu. Misli so se utrinjale, roka pa je listala po starih časopisih na mizi. In — kdo bi si mislil: V dom starega planšarja se je vtihotapil tudi naš »Lovec«. Vzel sem ga v roko in ga prebiral. Tedaj so se odprla vrata in v sobo je stopil častitljivi možak prikupne zunanjosti, v družbi prisrčen, preprost, domač, po duši mehak, čeprav ga je rodila trda gorenjska skala, čudovito nadarjeni samouk, ki se je poleg drobnih skrbi in dela z lastnim talentom dokopal do pravega ljudskega pripovedovalca narodnih pripovedk. Ob prisrčnem stisku roke mi je dejal: »Vi ste pa gotovo lovec.« »Oprostite, res sem — toda čudim se vašemu zanimanju za »Lovca« ... in pa ... ona slika tam...« »Da, tudi lov spada v moj planinski svet.« Nato je, z očmi, obrnjenimi proti sliki zlatoroga, nadaljeval: »Tega poznate?« In ob skodelici mleka in ob krepki zarezi bohinjskega sira mi je pričel pripovedovati pravljico o zlatorogu, o Jezerski dolini in skalnati Komni, kjer so nekdaj stanovale bele žene, krotka in ljudomila bitja. Po gorskih rebrih so vodile koze siromašnih ljudi na sočna zelišča, ki so jih same posejale z zdravilnimi planinskimi cvetlicami. Bolnim ljudem v dolini so sočutno lajšale bolezni in tegobe. Toda človeka niso trpele v svoji bližini. Njihove bele koze je vodil kozel zlatorog, ki je čuval bivališče belih žena. Ljudi, ki so se hoteli približati belim ženam, je prepodil s kamenitimi plazovi. Zlatorog je bil čudodelna žival. Iz sleherne kapljice njegove krvi je zrasla cvetlica, triglavska roža, ki je imela čudovito zdravilno moč. Zlati kozorogovi roglji so bili ključ do zakladov, ki jih je pod Bogatinom čuvala večglava kača. Tam, kjer se Koritnica izliva v Sočo, je bila nekoč gostilna, v katero so zahajali fantje zaradi lepe gostilničarjeve hčerke. Ta je imela rada trentarskega lovca, ki je lovil gamse po visokih planinah in ki je hotel priti do Bogatinovih zakladov. Tega lovca so ščitile rojenice. Proti koncu neke zime pa so prišli v gostilno bogati benečanski trgovci in se prikupili domači hčerki z dragocenimi darili in sladkimi besedami. Ko je medtem prišel v gostilno trentarski lovec in hotel plesati s svojo izvoljenko, ga je ta zavrnila z besedami: »Poglej lepi nakit, ki so mi ga podarili trgovci, ti pa mi nosiš vedno samo cvetlice, čeprav dobro veš za ključ do Bogatinovih zakladov.« V ljubezni prevarani lovec pa ji je odgovoril: »Da, priti hočem do teh zakladov in nato zasnubim gori-ško grofico, ti pa ostani ljubica laških kupcev!« Po teh besedah se hitro napoti v gore na lov za gamsom z zlatimi roglji. V temni noči, ki ga je prehitela, zgreši pot. Končno le zasledi zlatoroga in ga smrtno rani. Iz krvi obstreljene živali pa hipoma zrastejo rože, katere zlatorog poje. Takoj ozdravi, lovec pa se prevrne v prepad. Po odhodu benečanskih trgovcev je gostilničarjeva hčerka zaman pričakovala trentarskega lovca. Minili so mokrotni zimski dnevi. Ko so se vračale lastavice v deželo, je narasla Soča naplavila truplo nesrečnega trentarskega lovca. Sonce je že visoko božalo s svojimi toplimi žarki, ko so pastirji prignali svojo čredo na Jezerce. Toda belih žen in belih koz ni bilo več. Izselile so se. Nekoč tako rodovitne pašnike je zlatorog s svojima rogovoma popolnoma opu-stošil in še dandanes se na nekih skalah poznajo odtisi njegovih zlatih rogov. O skritih zakladih na Bogatinu pod razvalinami gradov se še vedno govori. Te zaklade čuvajo zaklete device. Kdor bi katero rešil, bi si pridobil zaklad. Ovčar je utihnil. Dih stare pravljice, nastale ob večnem šumenju gozdov pod Bogatinom, pa ne bo nikdar utihnil. Prisrčno sem se poslovil od ovčarja Petra in nadaljeval pot v planine. Od časa do časa je dahnil vame topel val ali pa me je zajel ledeni tok zraka, ki je prihajal od Triglava. Ko sem nato drugo jutro stal ob mrtvem gamsu, sem se ob kapljah njegove krvi sp o ranih čudodelnih rdečih zlatorogovih rož. Zaman sem se oziral za planinskim cvetjem, ki bi ga rad hkrati s čudovito pravljico o gamsu z zlatimi roglji ponesel s tega lova svojemu sinu. Po 25-letnem uspešnem delovanju med lovci Trbovelj je v najlepših letih umrl lovski tovariš Jože Berger, star komaj 47 let. Bil je odkritosrčen, zvest tovariš, splošno priljubljen, vedno nasmejan in poln zdravega humorja. Kot zaveden Slovenec je bil med okupacijo 14 mesecev interniran v Dachau, kjer si je nakopal kal zahrbtne bolezni. Bil je aktiven borec v NOV, po osvoboditvi pa vidni funkcionar v OLZ Trbovlje kakor tudi v matični družini. Na njegovi zadnji poti ga je spremljala množica prijateljev. Člani lovske družine so se poslovili od njega s častno salvo. Poslovilne besede mu je spregovoril tov. Kraupa, lovski rog pa mu je zatrobil zadnji pozdrav. * * Pomerili so se i> streljanju na glinaste golobe 5. septembra t. 1. je lovska družina Bizeljsko priredila »lovski strelski dan«. Glavna točka dneva je bilo tekmovanje v streljanju na glinaste golobe. Čeprav ta športna panoga pri nas ni bila znana, je prireditev zelo dobro uspela. Tekmovalo je 46 lovcev, med njimi več kot polovica gostov iz sosednje Hrvatske. Ker so bile nagrade lepe (usnjeni tok za puško, lovski nož in kompleten pribor za psa), je potekalo tekmovanje zelo živo. Gledalci, ki se jih je nabralo lepo število, so nagrajevali dobre strelce s ploskanjem. Doseženi so bili naslednji rezultati: 6 strelcev po 4 golobe (po 44 točk), 1 strelec 4 golobe (43 točk), 8 strelcev po 3 golobe (33 točk), 11 strelcev po 2 goloba (22 točk), 3 strelci po 2 goloba (20 točk), 11 strelcev po 1 goloba (11 točk). Pri ponov- nem tekmovanju najboljših šestih so bili trije izločeni, ostali trije pa so za nagrade žrebali. Prvo in drugo nagrado je določil žreb lovcema iz Hrvatske, tretjo pa Mihelinu Antonu, članu naše LD. Ferko Šekoranja VNETJE USES PRI PSIH Vet. Stanko Arko Pri psih opažamo večkrat vnetje v ušesih. Vnetju so mnogo bolj podvrženi psi z visečimi uhlji, zlasti dolgodlaki. Spričo tega sklepamo, da je vnetje v ušesih v vzročni zvezi z obliko uhljev. Viseči uhelj je v ostrem kotu pripognjen navzdol in zapira kot zaklopnica zunanji sluhovod. Tako zaprta ušesa se zelo slabo zračijo, ker viseči uhlji preprečujejo naravno izhlapevanje kože. Notranjost uhlja je zato ob dnu ušesa školjke bolj vlažna in pretopla. Na vlažni podlagi se nabira več prahu in nesnage, ki je pomešana z odmrlimi celicami vrhnjih plasti kože. Pri psih, ki jih pošiljamo v vodo, se zmoči tudi notranjost uhlja. To je zlasti škodljivo ob hladnem vremenu, ker pretoplo uho bolj občuti nagle toplotne spremembe. Končno se pri visečih uhljih koža na pregibu medsebojno dotika in drgne. Vse te okoliščine ustvarjajo ugodne pogoje za vnetje kože na dnu ušesne školjke, ki mu pravimo zdravniki ekcem. Spočetka nastane srbečina. Koža malo pordeči. Pozneje se začnejo razmnoževati razne gnojne klice, ki razkrajajo tudi ušesno smolo. Zato se začne v sluhovodu nabirati rumenkast gnoj, ki se pozneje izpremeni v umazano, rjavkasto, smrdljivo gmoto. Koža odebeli in deloma razpoka. Pri dolgotrajnem vnetju zateče večja polovica ali celo ves uhelj, na površini notranjega ušesa pa opazimo površne, ploščate rane, ki rade krvave. Končno se stvori j o bradavičasti izrastki. Ves uhelj je tako odebeljen, da štrli od glave. Bolezen spoznamo po tem, da pes večkrat otresa z glavo in da se pogostoma praska po ušesih, ki ga srbe. Zato mu zelo prija, če ga popraskamo ob korenu ušes. Če mu ogledujemo notranjost uhlja, ne bomo spočetka opazili nobenih sprememb. Pozneje pa, ko se vnetje razširi in se začne nabirati gnoj, je uho na pritisk občutljivo. Če stiskamo koren uhlja, slišimo cmokajoč glas. Psi obračajo glavo po strani. Spričo bolečin včasih cvilijo in se obračajo v krogu. Gnoj na dnu uhlja včasih tako zamaši sluhovod, da pes na bolno uho slabo ali nič ne sliši. Ko se bolezen še bolj poslabša, nosi pes glavo stalno postrani. Redko se zgodi, da se vnetje razširi v notranjost ušesa, torej v srednje ali celo notranje uho. Zdravljenje naj se prepusti živinozdravni-ku, vsekakor pa naj se ne odlaša. Spočetka se lahko bolezen kmalu odstrani, če se previdno očisti iz uhlja vsa umazanija, ekcem pa zdravi po strokovnih pravilih. Poznejše zdravljenje ni več preprosto in tudi traja dalj časa. Poleg lokalnega zdravljenja ušesa se v teh primerih s pridom uporabljajo razni sulfonamid preparati in antibiotiki, kot so penicilin, teramicin i. dr., ki jih vnašamo v telo skozi gobec ali z vbrizganji. Pri zelo zastarani bolezni, kjer je prizadet in odebeljen že ves uhelj in so v notranjosti rane z bradavičastimi izrastki, je malo upanja na uspeh. Zato poskrbimo, da psa pravočasno pravilno zdravimo. Občutljivih psov ne spuščajmo ob hladnem vremenu v vodo in jih varujmo prepiha. Če psu obolijo ušesa, naj ga pregleda veterinar, da ugotovi vzrok bolezni. Ušesno vnetje nastane namreč včasih tudi iz drugih vzrokov, kot so n. pr. ušesne garje, razna bodila in tujki, splošni ekcemi, ali pa tudi zaradi motenj v delovanju žlez, ki urejajo presnovo apna. JESENSKE TEKME PTIČARJEV V MURSKI SOBOTI Tekme psov ptičarjev so postale v lepem Prekmurju že kar tradicionalne. Funkcionarji Okrajne lovske zveze Murska Sobota, ki vodijo tudi . podružnico Kinološkega združenja, si resno prizadevajo, dati slehernemu lovcu na svojem področju šolanega ptičarja. S tem namenom sta bili prirejeni tudi tekmi 16. in 17. okt. t. 1. Prekmurska lovišča, polna jerebic, fazanov in zajcev, so za tega psa kot ustvarjena. Napredek je v splošnem vsekakor dosežen. Vendar pa bo treba še dokaj truda in dela tudi pri lovcih v širši okolici Murske Sobote, da bodo prišli do spoznanja, da lov brez šolanega psa ni pravi lov. Tak lov namreč ne more nuditi pravega lovskega užitka, še manj pa je lovsko pravičen. Medtem ko je bila udeležba na pomladanski tekmi ptičarjev dovolj številna, se je jesenske vzrejne tekme udeležil en sam pes. Na poljski tekmi ptičarjev, ki je bila istočasno, je bila udeležba boljša. Tekmovalo je sedem psov. Neki vodnik pa je med tekmo odstopil, tako da je bilo ocenjenih le šest psov. Tekmi je vodil znani vzreditelj ptičarjev in vodnik tov. Hajduk Štefan iz Murske Sobote. Sodila sta tov. Jože Škofič in podpisani. Kot sodniški pripravnik je sodeloval tajnik DLP tov. Pavel Cvenkel. Vreme je bilo lepo, sončno, zrak dovolj vlažen, pihal je rahel veter, torej v vsakem pogledu pravo vreme za tekme. Na jesenski vzrejni tekmi ptičarjev je vodil nemškega kratkodlakarja »Bega Polanskega, JRP 397 A« njegov lastnik tov. Karel Poredoš iz Polane. Pes je dokaj temperamenten, vodoljuben in ima tudi sicer vse zasnove, ki jih od dobrega ptičarja pričakujemo. Utrditi pa ga je treba v ubogljivosti, ki sloni na disciplini »dol«. Tako bo pes dosegel tudi strelomirnost, vzdržnost pred zajcem in mirnost pred odletelo pernato divjadjo. Tudi način iskanja bo potem lahko bolj izdaten in sistematičen na levo in desno in ne le v ravni črti pred vodnikom in v njegovi bližini. Pes je dosegel 121 točk in s tem III. darilo. Na poljski tekmi ptičarjev je dosegla nemška kratkodlaka psica »Čela Ravenska, JRP 325 B« pod vodstvom lastnika tov. Štefana Hajduka s 174 točkami I. darilo. Psica je dobro šolana in bi gotovo dosegla še večje število točk, če je brejost ne bi ovirala. Nemška kratkodlaka ptičarja »Ana Polanska, RMP 1063«, lastnik in vodnik Karel Poredoš, Polana, je dosegla s 131 točkami III. darilo. Za psico, ki ima prav dobro zasnovo, velja isto, kar sem povedal pri »Begu Polanskem«. Ni dvoma, da bo po nadaljnjem smotrnem vodstvu in delu na terenu prav dobro uporabna. Nemška kratkodlaka ptičarka »Aba Veščička, RMP 1134«, lastnik in vodnik Franc Kumin, Čr-nelavci, je odpovedala v prostem donašanju in pri vlečki zajca. Vzdržnost pred zajcem, strelomirnost in mimo obnašanje pred odletelo pernato divjadjo je psici še tuje. To je znak nesistematičnega in nesmotrnega šolanja in vodstva. Zato psica ni v rokah vodnika. Psica pa ima sicer vse potrebne prirojene lastnosti. Dosegla je 82 točk, toda za darilo ni izpolnila predpisanih pogojev. Nemška kratkodlaka ptičarka »Ara Bratonska, RMP 1184«, lastnik in vodnik Ivan Krapec, Ižakovci, je dosegla 83 točk. Za psico Aro velja isto kot za psico Abo Veščičko. Vodnik se mora potruditi, da bo zamujeno nadoknadil, da bo ubogljivost res utrjena. Vajo »dol« bo treba stalno ponavljati. Ker niso bili predpisani pogoji izpolnjeni, psica ni prejela darila. Nemški kratkodlak »Arno Prekmurski, ZČRMP 107«, lastnik in vodnik Jože Bernjak, Gaber je, je dosegel 114 točk in s tem pohvalno priznanje. Pes je odpovedal le v strelomirnosti in odložitvi, v ostalih disciplinah pa je po večini dosegel nižje pozitivne ocene. Tudi njegov vodnik se bo moral potruditi, da bo psa utrdil v donašanju divjadi in v ubogljivosti. Prikupna nemška kratkodlaka psica »Canka Ravenska, JRP 318 B« je imela smolo, ker je večkrat menjala lastnika. Tako ni prišla do smotrnega šolanja. Tov. Rajko Kojzek iz Lendave, ki je sedaj njen lastnik, si bo moral dokaj prizadevati, da še reši, kar se rešiti da. Psica ima odlično zasnovo in je zato vredna nekaj požrtvovalnosti. Dosegla je 98 točk. Do darila ni prišla, ker je v več disciplinah (vlečka pernate divjadi in zajca, donašanje) odpovedala. Vodniki naj upoštevajo nasvete, ki jih dobijo na tekmah in ki so podrobno obravnavani v knjigi »Naš lov, II. del«. Vzgoja in šolanje psa ptičarja morata biti smotrna in sistematična. Vsaka vaja mora psu preiti v kri. Šele potem se sme pričeti z drugo vajo. Zlasti vaja »dol« je bistvena in osnovna za ubogljivost. Na povelje »dol« mora pes pasti, kot bi udarila vanj strela, kasneje mora to narediti tudi na dvig roke, na žvižg piščalke, na strel in tudi na tihi ssst. Če ima vodnik psa v rokah, ga lahko navadi na sistematično iskanje na levo in desno in dovolj daleč. Če pa vodnik hodi tik za ptičarjem, je to način lova -s šarivcem, ne pa lov s ptičarjem. Pozabiti ne smemo, da moramo, dokler pes ni v vseh disciplinah trden, loviti zaradi psa in 'ne zaradi plena. Vodnik mora torej vso svojo pozornost posvetiti psu. Ta požrtvovalnost se bogato poplača. Omeniti moram še, da spadajo k opremi ptičarja primerna piščalka, ovratnik in vodilni jermenček, ne pa veriga ali navadna vrvica. Julij Koder JESENSKA VZREJNA IN RAZŠIRJENA POLJSKA TEKMA PTIČARJEV V LJUBLJANI Tekmi, ki ju je 9. in 10. oktobra t. 1. priredilo Društvo ljubiteljev ptičarjev v lovišču Ježica, je vodil tov. Bogomil Lisak, sodila pa sta Julij Koder in podpisani. Vreme je bilo sicer ugodno, pihal pa je močan in mrzel severovzhodnik. Jerebic je bilo dovolj, manj pa zajcev. Udeležba je bila pičla, bilo je malo tekmovalcev in malo gledalcev. Za naše lovce je to klavrno spričevalo, ker je lov brez šolanega psa mrharstvo. Na jesenski vzrejni tekmi so tekmovali 4 psi: 3 nemški kratkodlakarji in 1 žimavec. Na tekmi je dosegel 197 točk in s tem I. nagrado nemški kratkodlakar »Bodo« JRP 412 A, vzreditelj, lastnik in vodnik dr. Jože Benigar. Psa, ki ima izvrstno zasnovo, je vodnik prav dobro vodil. Fes je nudil posebno lepe slike pri natezanju in stoji, obenem pa pokazal v ubogljivosti, strelomirnosti, vzdržnosti pred divjadjo in donašanju pridnost in vesnost vodnika pri šolanju. Vodnik zasluži vse priznanje posebno še zato, ker je vodil na jesenski tekmi prvega psa. Od ostalih 3 tekmovalcev je prejel pohvalno priznanje žimavec »Bil Visoški« JRP 57 m, vzreditelj in vodnik Ivan Hafner, lastnik ing. Maks Primožič. Pes je odpovedal na vlečki pernate divjadi in zaradi tega ni dosegel boljše ocene. Poznalo se mu je tudi, da je bil za tekmo prehitro »delan«j kar njegova mladost ni prenesla. Kratkodlaka psica »Bistra« RMP 1553, lastnik Anton Hafner, Žabnica, vodnik Ivan Logon-der, ravno tam, je pokazala sicer dobro delo, pred zajcem pa ni vzdržna in vode ne »mara«. Zaradi tega kljub 143 točkam ni dosegla nagrade. Kratkodlaka psica »Besi« JRP 4063, vzreditelj dr. Jože Benigar, lastnik in vodnik Ivan Zavašnik, Vir, je bila za tekmo premalo pripravljena. Predmeti preizkušnje so na tej tekmi naslednji: 1. nos, 2. iskanje, 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. vlečka perjadi, 8. ubogljivost, 9. vzdržnost pred zajcem, 10. strelomirnost, 11. mirnost pred perutnino, 12. vlečka z zajcem, 13. hoja ob nogi, 14. davljenje ali ustavljanje roparice, 15. šarjenje v ločku, 16. donašanje iz vode, 17. donašanje zajca, 18. donašanje perutnine. V naštetih predmetih preizkušnje so dosegli psi tele ocene: 1. Bodo: 4, 3, 4, 4, 3, 4, 3, 4, —, 4, 4, 3, 2, 4 davljenje! 3, 3, 4, 4 —• 197 točk in I. darilo. 2. Bistra: 3, 3, 4, 4, 4, 4, 4, 3, 0, 3, 3, 2, 2, 2 ustavitev! 0, 0, 2, 4 — 143 točk. 3. Bil Visoški: 3, 3, 4, 4, 0, 2, —, 3, 4, 3, 3, 3 davljenje! 2, 3, 2, 4 — 156 točk in pohvalno priznanje. 4. Besi: 3, 2, 4, 3, 3, 3, 0, 2, 0, 0, 0, 4, 2, —, —, 0, 0, 3, 2 — 103 točke. Na poljski tekmi, ki je bila razširjena na vodno delo in na delo na roparice, so tekmovali 3 starejši psi: 2 nemška kratkodlakar j a in 1 angleški seter. I. nagrado s 195 točkami je dosegla psica Astra Glinška RMP 1194, vzreditelj Maks Turk, lastnik in vodnik Rudolf Bernik. Psico je vodnik dobro vodil. Poznalo se ji je, da jo je vodnik z razumevanjem, pridnostjo in vztrajnostjo pripravljal za tekmo. Želel pa bi boljše vodno delo. Vzdržnosti ali nevzdržnosti pred zajcem pa ni imela priložnosti pokazati. II. a nagrado si je s 166 točkami priboril Asi RMP 1442, lastnik in vodnik Valentin Žigon. Psa s dobro zasnovo naj bi imel vodnik bolje v rokah. Pes ni vzdržen pred zajcem in komaj vzdržen pred odletelo perutnino. Isto število točk je dosegla angleška seterica Arba Ravniška RMP 1069/a, vzreditelj Franc Rozman, lastnik in vodnik Valter Giorgini. Psica je pri istem številu točk dobila II. b nagrado, ker je odpovedala pri roparici, sicer pa je v vseh predmetih preizkušnje dobila pozitivno oceno (razen pri delu na roparice, kar pa ni predmet šolanja in vodstva, temveč zasnove!). Psica je dobro uporabna, želel pa bi boljši nos. Izredno pridni in vztrajni vodnik zasluži vse priznanje. Predmeti preizkušnje pri tej tekmi so bili: 1. nos, 2. iskanje, 3. stoja, 4. natezanje, 5. hitrost, 6. vztrajnost, 7. vlečka perjadi, 8. prosto dona-šanje zajca, 9. isto perutnine, 10. ubogljivost, 11. vzdržnost pred zajcem, 12. strelomirnost, 13. obnašanje pred perutnino, 14. donašanje zajcev, 15. do-našanje perutnine, 16. vlečka z zajcem, 17. odložitev, 18. hoja ob nogi, 19. šarjenje v ločku, 20. donašanje iz vode, 21. delo na roparice. V naštetih predmetih preizkušnje so dosegli psi tele ocene: 1. Asi: 3, 3, 4, 3, 3, 3, 3, 3, 3, 2, 0, 2, 1, 3, 4, 2, 0, 2, 4, 4, 3 ustavljanje! — 166 točk in II a nagrado. 2. Astra Glinška: 4, 3, 4, 3, 3, 4, 4, 4, 4, 3, —, 4, 4, 4, 4, 3, 2, 3, 2, 3 — 195 točk in I. nagrado. 3. Arba Ravenska: 3, 2, 4, 3, 3, 4, 3, 2, 4, 2, 3, 3, 4, 2, 3, 2, 2, 3, 2, 3, 0 — 166 točk in II. b nagrado. Društvo ljubiteljev ptičarjev je vse tekmovalce nagradilo. Bogdan Sežun POMLADANSKE SMOTRE BRAK JAZBEČARJEV Društvo brak jazbečar je priredilo v pomladanskih mesecih v središčih vzreje brak jazbečarjev smotre psov, ki naj bi pokazale kvaliteto lanskega naraščaja. Udeležba je bila skoraj povsod prav lepa. Na smotre je bilo privedenih in na njih ocenjenih 97 jazbečarjev, 3 psi so dobili odlično, 32 prav dobro, 39 dobro, 23 pa zadostno oceno. Vse smotre so pokazale, da bo za izboljšanje kvalitete brak jazbečarja potrebno še mnogo dela in požrtvovalnosti. Ponovno smo imeli priložnost opazovati vpliv zloglasnega »začasnega registra«, ki je zanesel v našo pasmo mnoge hibe. Pa tudi vzrejanje, ki ga nekaj let ni nihče kontroliral, je krivo, da se bomo še več let borili s težavami, ki jih pri drugih pasmah ni več, kot n. pr. z ustalitvijo barve, plečne višine in odlakanosti. Zelo pogosta napaka je tudi klecavost prednjih nog. Zaradi nje je prejelo na letošnjih smotrah vzrejno prepoved 20 psov. Razveseljivo pa je, da ni pri brak jazbečarjih opaziti znakov degeneracije, n. pr. slabega in nepopolnega zobovja ali kriptorhidnosti. Ocenjevanje je bilo na vseh pregledih strogo. Lovci so ga sprejeli z razumevanjem, ker jim je bilo jasno, da je potrebno za plemenjake izbrati le najlepše živali. Seveda pa bodo morali vsi »izbranci« pokazati tudi to, kaj znajo v lovišču. Prva smotra je bila 3. aprila v Trbovljah. V tem okraju, kjer je bilo pred vojno središče vzreje brak jazbečarjev, je danes vzrejanje te pasme šele v početku. Privedenih je bilo 9 psov prav dobre kakovosti. Upajmo, da bo dosegel brak jazbečar v tem okraju priljubljenost, ki jo zasluži. 23. aprila so pripeljali lovci slovenjegraškega okraja svoje brak jazbečarje na smotro v Dravograd. Pripeljali so 23 psov, kar dokazuje, da so lovci tega okraja spoznali, da je ta pasma za njihova lovišča idealna. Povprečje privedenih psov je bilo prav dobro; žal pa je med njimi nekaj takih, ki v višini (previsoki ali prenizki) ne odgovarjajo standardu. Nekaj psov je bilo diskvalifici- ranih zaradi klecavosti, svetle barve itd. Vendar je stalež plemenskih brak jazbečarjev v tem okraju zelo razveseljiv. Na smotri sta vzbudila pozornost pes Biser Mežiški, 1. Samec Jože, Mežica, in psica Bistra, 1. Šijanec Stanko, Vuzenica. V Celju je bila smotra 16. maja. Udeležba je bila izredna, saj je bilo privedenih kar 36 psov. Zal pa kvaliteta ni dosegla kvantitete. Pri teh brak jazbečarjih smo opazili vse napake te pasme: premajhno oziroma preveliko plečno višino, kratko, tako imenovano mišjo odlakanost, dolgo, mehko in kocasto dlako, presvetle barve in klecavosti vseh stopenj. Le nekaj psov je odgovarjalo strogim zahtevam; ti so bili ocenjeni kot plemenjaki. Smotra v Slovenski Bistrici (23. maja) je bila le skromno obiskana. Privedenih je bilo samo 7 psov. Kakovost je bila prav dobra. Vzreja brak jazbečarjev v mariborskem okraju je na pravi poti. 30. maja je bila smotra v Ljubljani. Bila je prav dobro obiskana. Privedenih je bilo 17 psov prav dobre kakovosti. Pozornost sta vzbudila dva psa iz psarne »Medanska«, 1. lovska družina Št. Vid nad Ljubljano, in sicer Bil Medanski, 1. Mg. ph. Oblak Jože, Št. Vid, in Borut Medanski, 1. LB Št. Vid. Oba psa obetata (če imata tudi dobre lovske zasnove), da bosta postala dobra plemenjaka. Med psi je bilo tudi nekaj živali, ki zaradi dolge in mehke dlake ali drugih hib niso odgovarjali; vendar pa je bila splošna slika zelo ugodna. Na vseh smotrah je bilo zanimanje lovcev za pse izredno. To dokazuje, da se je brak jazbečar zelo priljubil, kar ta naš mali in bistri lovski pomagač tudi zasluži. V jeseni razveseljuje lovca, ko mu glasno in vztrajno prižene divjad, pozimi pokaže svojo neustrašenost pri delu pod zemljo, med letom pa spremlja svojega gospodarja v lovišču ter mu pomaga poiskati zastreljeno divjad in uničevati škodljivce. Naša naloga je, da skrbimo za ohranitev in dvig njegovih lovskih in za izboljšanje njegovih telesnih lastnosti. Slavko Kovač SMOTRA PTIČARJEV V AJDOVŠČINI Okrajna lovska zveza Gorica je ob sodelovanju Društva ljubiteljev ptičarjev priredila 2. oktobra t. 1. smotro ptičarjev v Ajdovščini. 3. oktobra je vodnik tov. Ivan Hafner iz Škofje Loke pokazal delo ptičarja v lovišču lovske družine »Hubelj«. Udeležba na smotri je bila zelo številna, saj je bilo pripeljanih nanjo 29 nemških kratkodlakih ptičarjev in 6 epagneul bretoncev. Pri praktičnem delu ptičarja v lovišču pa je .bila udeležba precej pičla. Pričela se je lovska sezija, ki je potegnila lovce na lov; tako je bilo zanimanje za delo šolanega psa žal manj privlačno. Smotro ptičarjev je skrbno pripravil neutrudljivi in vestni tov. Edvard Rehar, tajnik Okrajne lovske zveze Gorica. Njegova zasluga je, da je smotra brezhibno potekala. Sodil je podpisani. Kot sodniška pripravnika sta uspešno sodelovala tov. Ivan Hafner in tajnik DLP tov. Pavle Cvenkel. Strojepisno delo je požrtvovalno izvršila tov. Mihaela Vrčon iz Plač pri Dobrem polju. 5 kratkodlakih nemških ptičarjev je prejelo prav dobro oceno, 13 dobro, zadostno pa 2 psa. Ostali nemški kratkodlaki ptičarji niso bili ocenjeni, ker nimajo dokumentov oziroma so njih predniki neznani. 3 bretonci so prejeli prav dobro, 2 pa dobro oceno. Eden, uvožen iz Italije, ni mogel biti ocenjen, ker nima dokumenta. Ker Slovensko Primorje še pred leti skoraj ni imelo čistopasemskega ptičarja, je sedanji sta- lež že kar zadovoljiv. Stalež pa še stalno raste in tudi zanimanje za tega štirinožnega lovskega pomočnika. Da se bo material tudi kvalitetno dvignil na potrebno višino, bo treba pri paritvi strogo paziti, da se divja vzreja zatre. Ni dovolj, da sta plemenjak in plemenska psica čistopasemska in vpisana v Jugoslovansko rodovno knjigo, tudi plemenjaka je treba pravilno izbirati. Žal nisem imel priložnosti, da bi videl več psov pri praktičnem delu. Kar pa sem videl, je bilo brez vsake discipline. Ubogljivost je ena prvih in glavnih zahtev. Vodnik mora imeti svojega psa v rokah, to se pravi, da mora pes brezpogojno ubogati na vodnikov žvižg, klic ali migljaj; sicer ptičar lov kvari in divjad le preganja. Okrajno lovsko zvezo Gorica, ki je z dosedanjim uspehom prav gotovo lahko zadovoljna, čaka še nadaljnja naloga: zainteresirati svoje lovce za šolanje ptičarjev. Prav zato bi bilo potrebno, da bi po končani lovski seziji priredila za vodnike praktični in teoretični tečaj o šolanju ptičarjev. Smatram za svojo dolžnost, da se v imenu DLP iskreno zahvalim tov. Reharju za res skrbno pripravljeno smotro in za njegovo pomoč pri izvedbi te prireditve kakor tudi lovski družini »Hubelj«, ki je dala svoje lovišče za prikaz dela šolanega ptičarja in predstavnikoma te lovske družine starešini tov. Miru Bratini in tajniku tovarišu Marjanu Lokarju. Julij Koder O P E T m n k Na lovsko razstavo v Diisseldorf Že ko smo začeli zbirati naše trofeje za veliko mednarodno lovsko razstavo v Dusseldorfu v Zahodni Nemčiji, sem si živo želel, da bi jo šel pogledat. Želja se mi je izpolnila. 25. oktobra sem se v družbi nekaterih lovskih tovarišev iz Ljubljane odpeljal z vlakom skozi Avstrijo v Zahodno Nemčijo. Naslednji dan zjutraj smo bili že v Dusseldorfu. Čeprav je Diisseldorf velemesto, me ni zanimalo prav nič drugega kot samo razstava. Takoj po prihodu sem se napotil na razstavišče. Začel sem z ogledom v paviljonu trofej in se posebej zadržal pri jugoslovanskem oddelku. Veselilo me je in ponosen sem bil, da sem pripadnik države, ki je s svojo udeležbo na razstavi vzbudila tako pozornost in bila deležna vsega priznanja. Veliko število naj višjih odlikovanj za razstavljene trofeje in druga visoka priznanja — vse to mi je širilo srce in me navdajalo z velikim ponosom. Tudi naslednji dan, ko sem ponovno šel po razstavi in si jo podrobneje ogledal, sem imel priložnost videti in slišati vsakovrstna priznanja. Mislim, da je marsikateri tujec, ko je videl razstavo, spremenil svoje mišljenje o nas. Ko sem govoril z Nemci in povedal, da sem Jugoslovan, so mi vsi brez izjeme čestitali h krasni razstavi. Povedali so, da niso nikoli mislili, da je naša država napravila v lovstvu tak ogromen napredek. Jaz sem jim povedal, da je tako na vseh področjih našega življenja. Z velikimi simpatijami so govorili o nas in hvalili tudi našega predsednika Tita, navdušenega in vzornega lovca, katerega trofeje nam delajo vso čast. Ne bom govoril podrobneje o razstavi, ker bodo to storili drugi, hotel sem le povedati, kakšno velikansko korist je imela naša država od nje. Naš ugled je zelo zrasel in vrnil sem se od tam z zavestjo, da nam je naš lov v čast in da je lahko prav močno sredstvo za mednarodno zbliževanje. Razstava je bila za nas vse, ki smo jo obiskali, velik in nepozaben dogodek. Ivan Tavčar Vodna perjad v zimi 1953/54 V vsakem Lovcu letošnjega leta sem iskal poročilo o vodni perjadi, ki se je zadrževala v zimi 1953/54 na naših odprtih vodah. Našel pa sem samo nekaj kratkih poročil o lovu na vodno perjad, o njej sami pa ni nihče kaj več napisal. In vendar je bilo v lanski hudi zimi na naših odprtih vodah toliko raznih ptičev kot le še redko katero leto. Medtem ko smo že nekaj zim zastonj čakali na race, so priletele v lanski zimi že v začetku decembra ter ostale pri nas polne tri mesece; pa še v marcu so se posamezne spreletavale. Nekateri lovci so uplenili tudi po 30 in več rac in gosi. Kot sem videl iz poročil, je bilo na naših vodah poleg prav močnih jat velikih rac-mlakaric tudi več drugih rac, posebno pa vse tri vrste žaga-ric, t. j. mali, srednji in veliki potapljavec. Najpogostejši je bil srednji potapljavec, katerega samec je v barvi popolnoma različen od samice. Samica je namreč rdeče-rjava, odrasel samec pa je bel s črnimi progami. Zelo redki so bili veliki po-tapljavci. Vem pa, da je bil eden uplenjen. Sam sem videl štiri. Več je bilo malih potapljavcev. Zagarice (ime imajo po značilnem kljunu) je prav zanimivo gledati, kako love. Neprestano in zelo spretno se potapljajo. Hranijo se namreč izključno z ribami. Če bi se naselile na naših vodah, bi jih morali zatreti, ker bi sicer povzročile preveliko škodo med ribami. Bile niso prav nič plašne. Čeprav so me videle, sem se jim približal na 50 m in še bližje. Njih meso diši zelo močno po ribah. Poleg raznih vrst rac smo videli v pretekli zimi tudi polno gosi. Zelo veliko je bilo njivskih gosi in sivih ter malih gosi. V manjših jatah in posamezno sta se pokazali tudi obe vrsti lisastih gosi. Po raznih risbah v revijah in učnih knjigah, ki kažejo polet gosi globoko v Afriko, Južno Ameriko in v Avstralijo bi sodili, da gosi ne ostanejo pri nas. V glavnem je to sicer res. Mnogo gosjih jat pa ostane že na prvih odprtih vodah ne samo zato, da bi počivale in nato odletele dalje. Če bi jih pustili pri miru in ne bi padala po njih dan za dnem svinčena toča, bi se zadrževale tudi pri nas močne jate prav do pomladi, ko bi jih zvabila skrb za gnezdišča nazaj proti severu. Če dobro opazujemo prelet gosi, kar je bilo v pretekli zimi prav lahko, vidimo, da prilete v naše kraje najprej njivske gosi. Te odletijo naj- večkrat kmalu dalje, posebno če prekriva zemljo sneg. Na zasneženih njivah in travnikih nimajo paše. Za njivskimi gosmi prilete sive gosi, ki se le malo razlikujejo od njivskih. Med jatami sivih gosi so večkrat pomešane male gosi, ki so povsem slične sivi, le da so mnogo manjše. Male gosi dosežejo namreč komaj težo mlakaric. V prav hudih zimah prihajajo iz najsevernejših predelov Skandinavije in z obrežnega morskega pasu Sibirije in evropske Rusije tudi lisaste gosi. Lisastih gosi sta dve vrsti. Nekateri ornitologi ločijo po nebistvenih razlikah celo več vrst. Te gosi so nekoliko manjše. Po prsih imajo valovite, črne proge. Včasih so tudi te gosi pomešane med jatami sivih gosi, največkrat pa se združijo zase v manjše jate. Vse vrste gosi so bile v lanski zimi naši stalni gostje. Pa tudi drugih severnjakov lansko zimo ni manjkalo. Ledena odeja na severnih morjih in rekah je potisnila prav do nas tudi severne ali polarne slapnike. Poznamo dve precej slični vrsti. Njih perje se tako tesno prilega, da bi lahko uporabili njih meh kot kožuhovino. Slapnika spoznamo na vodi že od daleč po tem, ker se skoraj ves potopi pod vodo, le koničasta glava na dolgem vratu, tako se zdi, se pomika po vodi. Zastonj ga čakaš, da se bo spet pokazal v bližini, kjer se je potopil. Pod vodo plava tudi do 100 m daleč. Navadno se pokaže iz vode prav v nasprotni smeri, kjer ga pričakuješ. Ker je slab letalec, se ne dvigne rad, raje se pod vodo izmakne nevarnosti. Do lanske zime še nisem nikdar opazil na Savinji morskega vrana, čeprav se ta ptič pogosto pojavi na Donavi. Morski vran je prav čudna ptica. Hrani se samo z ribami. Štejemo ga med najspret-nejše potapljače. Znano je, da ga Kitajci priuče za ribji lov. Da ne more ujete ribe pogoltniti, mu nataknejo na vrat obroček. Za ornitologe je bila zima 1953/54 prav hvaležna za številna opazovanja. Ivan Dolinar Jazbec ob sončnem zahodu Bilo je 6. septembra t. 1., ko sem se odpravil na srnjaka v »Vučji vrh« blizu Radovcev. Po slabo shojeni stezi sem stopal počasi, skoraj neslišno. Kmalu sem prišel do tako imenovane kotanje »Cork«. Ta grapa je posebno znana po lisičjih luknjah. Ko se tako previdno bližam Corku, so se žarki zahajajočega sonca kopali v zelenem pobočju »Vučjega vrha«. Tedaj opazim dve živali, ki sta se mi približevali iz razdalje kakih 200 metrov. Takoj sem ju spoznal. Bila sta jazbeca! Ker drugega kritja nisem imel, jazbeca pa sta bila pravkar za grmom, sem legel kar na cesto. Počasi sta prišli živali izza grma ter nekaj iskali po zemlji. Dvignem risanico k licu in pomerim. Kazalec se ukrivi in oster pok je odjeknil v gozdno tišino. Jazbec, na katerega sem streljal, je obležal, drugi pa je stekel proti meni. Menjal sem naboj, toda drugi jazbec se je še ob pravem času obrnil in smuknil v zeleno grmovje, preraslo s hmeljem. Vesel kot še nikoli sem oprtal mrtvo roparico in se napotil proti domu. Karel Poredoš, starešina l. d. Radovci Resnične iz Tolminskega V zadnjem »Lovcu« smo brali »zanimivo« vest, v kakšni nevarnosti je bil pred nedavnim Tolmin. Na Tolminskem pa nimamo le divjih prašičev iz Franconovega hleva, tudi dosti pravih imamo. Dober dokaz temu je, da je od polovice septembra padlo v volčanskem lovišču pri Tolminu že sedem divjih prašičev. Prvega, ki je tehtal okrog 100 kg, in je bil prvi plen te vrste v tem revirju, je uplenil na Dojah pri Volčah šestdesetletni Julij For-tunat iz Kozaršč. Nato je uplenil v enem dnevu dva v Ravnah pri Ušniku, nekaj dni pozneje pa še enega na Njivah pri Čiginju. Ostale tri so uplenili trije drugi člani volčanske lovske družine. O. V. Nenavaden lovski krst Čeprav je tovariš Stanko član naše lovske družine že skoraj od njene ustanovitve, je bil deležen šele pred nekaj dnevi lovskega krsta. Krščen pa je bil na način, ki se ne pripeti vsakemu lovcu. Dne 24. X. t. 1. se je skupina naših lovcev kot običajno podala na lov. Čeprav je bilo vreme precej »nagnjeno k padavinam«, smo se za morebitno žejo založili z nekaj steklenicami letošnjega Vipavca, s katerim smo pred dnevi napolnili našo vinsko posodo. »Moram dobro zamašiti, da mi ne bo odneslo zamaška,« je dejal Stanko pred odhodom ter spravil pijačo v nahrbtnik. Ko smo že nekaj časa lovili naše do-lgouhce, jo je eden od njih mahnil naravnost proti Stanko-tu. Ta ga je, ne bodi len, vzel lepo na muho in tudi uplenil. Ker vzbudi taka reč vedno pozornost ostalih lovcev, smo imeli takoj priložnost slišati kmalu po prvem strelu še drugi, bolj zamolkel pok, ki je naznanil, da v Stankotovem nahrbtniku le ni vse v redu. In res, ko smo se približali, so nam številni curki, ki so močili tisti del telesa, kjer izgubi hrbet svoje pošteno ime, naznanjali, da je mlado vino naredilo svoje. Novo krščeni Stanko ni vedel, ali bi se jezil ali smejal. Nazadnje je zmagalo drugo. Še sam se je pridružil splošnemu krohotu, ki se še dolgo ni hotel poleči. Božo Žvanut Junaška smrt zvestega Bobija Prsk se je že pred nekaj dnevi končal. Posamezni srnjaki, ki so bili vsi zmešani od ljubavnih podvigov, pa se še niso umirili. Jerebčki so živeli še v kitah, vendar so v jutranjih urah že poskušali svoj ci-ci; malokateremu se je posrečila cela kitica. Brak-jazbečar Bobi se je grel na soncu in mežikal. Verjetno je sanjal o srnjaku, ki ga je pred dnevi našel na krvnem sledu. Ali pa se mu je tožilo po veselih gonjah tam v daljnih štajerskih loviščih. Sosedov maček ga je vsak dan nekajkrat spravil iz ravnotežja. Tedaj so kure zakokodajsale, petelin je skočil na plot, maček pa na skedenj. Bo-biju so tekle debele sline iz gobca, ko je stal kot medved na zadnjih nogah in besno lajal za mačkom. Na dopustu sva bila v Selški dolini. Včeraj sva ves dan kopala jazbeca pod Topoli. Kopal sem seveda jaz, Bobi ga je pa držal. Toda vrag se je sproti zakopaval, tako da ga do noči nisva ujela. Nastavil sem mu pasti, morda se bo čez noč ujel? ☆ S seboj sem vzel dvocevko, v žep pa vtaknil nekaj osmič in šestič. Bobi je veselo skakal ob meni, včerajšnja utrujenost po osemurni borbi z jazbecem je minila. Kmalu sva bila ob jazbini. Toda v pasti se ni nič ujelo. Verjetno je bil jazbec tako preplašen, da je še zdaj ostal zakopan v skalnem rovu. »Greva naprej, Bobi!« Šla sva preko Sije in se spustila v Jablano-vico, kjer se tako radi držijo jerebi. Predzadnji dan dopusta je in vsaj enega petelinčka bi rad dobil. Zavila sva po strmi gozdni poti proti predelu, kjer se vsako leto držita po dve kiti jerebov. Nenavezan mi je šel Bobi lepo ob levi nogi; kjer se je pa pot zožila, me je spustil naprej. Lahek veter je pozibaval listje trepetlike, pod vrhom se je drla šoja, sicer pa je bilo tako tiho, da sem se zdrznil, če mi je kamen zaškrtal pod nogami. Pot nama je zaprlo vejevje močno razraslega leskovega grma. Skozi grm se je svetila mala travnata senožet. Na takemle kraju rad sfr-fota jereb. »K nogi!« Bobi- je začel loviti v nos. Gotovo je začutil dah srnjadi. »K nogi, Bobi, fuj to!« Že sva stala na mali travnati jasi. Jereb ni sfrfotal, Bobi pa je bil zelo nemiren. Z visoko dvignjeno glavo je lovil veter z desnega pobočja. »Noga!« sem še utegnil reči, toda že je planil pes v breg, gosto porastel z grmičevjem in robido. Kaj, vraga, je, da me pes ne posluša, saj sem ga srnjadi skoraj odvadil? Taščica je priletela na rob gošče in se pričela razburjati zaradi moje navzočnosti. V dolini je voznik vpil nad konjem in šoje so zagnale tak trušč, kot bi se ujele na limanice, ko je Bobi kakih štirideset metrov od mene sredi gošče zarenčal. »Kaj je to?« Renčanje ni prenehalo. Kar začujem lomastenje. Pes zalaja in ponovno zarenči. Kot bi slon lomil pragozd, se mi je zdelo — in kot blisk mi je šlo skozi možgane. »Prašiči!« Z bliskovito naglico so se začeli odvijati pretresljivi trenutki. Dobro sem se zavedal, da imam v puški osmico in šestico, v žepu pa še tri osmice, ko je planil pes z naježeno dlako na hrbtu in repom med nogami iz gošče in se stisnil k mojim nogam. Za njim se v skokih pripodi merjasec-orjak, ki je moral imeti po mojih izkušnjah čez 200 kg. Na vsaki strani rilca sta se mu svetila kot slonova kost bela, za prst dolga čekana. V skoku se je ustavil kakih pet metrov od mene, ko me je zagledal. Zakrulil je in se hotel obrniti, da bi odskočil. Toda sredi obrata mu udarijo šibre iz dveh nabojev 12 kal. v debelo kožo in glavo. Bliskovito se je obrnil proti meni, zakrulil, hotel skočiti, toda že mu je visel Bobi na stegnu. In pričel se je vidov ples. Znojne kaplje so mi lezle na čelo, puško sem že izpraznil in vlekel iz žepa vžigalnik namesto nabojev. Trikrat sem ga privlekel iz žepa in hotel poriniti v cev. Merjasec je plesal in se otresel psa. Bobi je ves divji renčal in se mu ponovno vrgel za vrat, toda takoj je odletel. Še enkrat se mu je posrečilo zagrabiti merjasca za zadnje levo stegno, na katerem je obvisel. Puška je končno nabita — presnete osmice! »Bobi, stran — fuj!« Toda bilo je že prepozno. Sredi divjega plesa ga je merjasec zadel s čekanom. Pes je zatulil, se zvalil po tleh in že je skočil merjasec nanj ter ga preparal čez trebuh in prša. Zadnji obupni glas zvestega spremljevalca, dva strela v merjasca iz bližine štirih metrov in zverina je v enem skoku rinila v goščo, se ustavila, zakrulila in počasi lomastila proti vrhu. »Toda kje imam peti naboj!« Dolgo časa je trajalo, preden sem ga našel v levem žepu. Planil sem za merjascem, toda sredi gošče sem obupal in uvidel, da mu nič ne morem. Ko sem stal ob razmesarjenem Bobi ju, se mi je od srda orosilo oko. Nobenega življenja ni bilo več v njem. In spomnil sem se vseh neumnosti, ki mi jih je naredil, ko je bil še majhen, in vseh lepih trenutkov, ki mi jih je kot zvesti spremljevalec pripravil v mojih lovskih pohodih zadnja leta. Naučen na davljenje mačkov, prekaljen v borbi z jazbeci in lisicami, ojunačen s streli in mojo navzočnostjo se je v svoji lovski strasti pognal na velikana. Težko je reči, kako bi se dogodek razvil, če tega ne bi naredil. Ko sem s sklonjeno glavo šel sam proti domu, je bil gozd nem, šoje so utihnile, v grapi pa je jereb prepeval svoj ci_c*- Rado Čenčič, Maribor Pasje zgodbe Farmar Hughes iz Melbourna v Avstraliji opisuje čudovito dogodivščino svojih dveh volčjakov, ki sta bila tri tedne ujeta v globokem jašku opuščenega rudnika. Živa sta ostala po zaslugi tretjega volčjaka, ki jima je dan za dnevom prinašal hrano. Hughes pravi, da sta psa izginila pred tremi tedni. Vse iskanje je bilo brezuspešno, tako da so na koncu že mislili, da sta bila psa ukradena. Potem je neki dan Hughes opazil, da se je njegov tretji volčjak s kosom mesa v gobcu oddaljil od hiše. Sledil mu je v primerni oddaljenosti in videl, da se je pes napotil k davno opuščenemu, 8 m globokemu jašku bivšega rudnika in meso spustil vanj. Ko je Hughes pogledal v mračno globino, je zagledal svoja dva izgubljena psa. Takoj sta spoznala gospodarjev glas in od veselja cvilila. Ko so ju potegnili iz jaška, so ugotovili, da sta psa zdrava in dobro hranjena. Jašek je bil sicer suh, vendar pa je kmalu po tem, ko sta psa padla vanj, deževalo in se je na dnu zbrala mlaka od deževnice. Voda in hrana, ki jo jima je donašal »brat«, sta jima rešila življenje. ☆ V južnoitalijanski občini Česana je vaški pes rešil življenje 22 ljudem. Vsak dan je namreč prihajal pred 12. uro v šolo in pred vrati čakal na učenca, svojega mladega prijatelja, da sta šla skupaj domov. Ko je tistega dne zaman čakal do pol ene, je pritisnil na kljuko in našel v razredu učiteljico in otroke nezavestne, omamljene od strupenih plinov, ki so prihajali iz pečice. Pes je stekel v prvo nadstropje in z lajanjem opozoril šolskega slugo, da mu je sledil. Sluga je prišel še pravočasno in rešil življenje 22 osebam. Seveda uživa sedaj štirinogi rešitelj ljubezen vsega prebivalstva. A. S. P. KINOLOŠKE VESTI Kinološko združenje LR Slovenije vabi vse pasemske organizacije in podružnice kinološkega združenja, da predlože do konca leta načrt (koledar) kinoloških prireditev v 1955. letu. Klub za goniče vabi kinološke referente, da določijo preglede (smotre) in tekme goničev. Ker bo po vsem videzu spomladi 1955. leta v Ljubljani mednarodna razstava psov, se bodo spomladanski pregledi lahko izvršili na tej razstavi. Za pse, ki bodo pozneje dosegli predpisano starost kakor tudi za tiste, ki iz katerega koli vzroka ne bi bili privedeni na razstavo, naj se pregledi združijo s tekmo. Tekme naj se določijo v času po 1. oktobru. Opozarjamo lastnike goničev, da morajo biti starši vpisani v rodovno knjigo. Potomci staršev, vpisanih samo v RMG, ne bodo vpisani v JRG. Poročila, tudi negativna, dostavite KZG do konca 1954. leta. Klub za goniče Fazani in jerebice pozimi (iz poučne razstave »Gojitev fazanov in jerebic«) Kupimo kratkodlakega ptičarja, psa ali psico, Prodam kratkodlakega nemškega ptičarja, ki je bil prav dobro ocenjen na spomladanski in rjavega, starega devet mesecev. NeškudLa Jože, jesenski tekmi. Ponudbe na LD Ormož. Nova Gorica, 13 blok. Maksim. Gaspari, Trentar strelja na zlatoroga ALPINIZEM IN VISOKOGORSKI LOV Nadaljevanje razmišljanja o idejnih vprašanjih lova Tone Svetina Kot lovec in alpinist-samohodec sem večkrat razmišljal o idejnih smotrih našega delovanja v visokih gorah. Proučil sem že dokaj lovske in planinske literature in razpravljal o teh vprašanjih tudi z drugimi alpinisti in lovci. Ugotovil sem, da se visokogorskemu lovu ne dajeta tisti poudarek in pomen, ki ju ta lov zasluži. Dejstvo je, da se lovska literatura z njim ni dosti ukvarjala, v planinski literaturi pa se le bežno omenja. Že v uvodu bi za primer navedel knjigo dr. Henrika Tume »Pomen in razvoj alpinizma«, ki je doslej s tega področja najboljše in najbolj poznano delo. Tudi v tej knjigi, ki obravnava zelo obširno odnos človeka do gora ter psihologijo alpinizma, je visokogorski lov komaj omenjen. Zaradi tega sem se odločil, da napišem nekaj svojih misli o alpinizmu in visokogorskem lovu. Poudarjam, da ne mislim podcenjevati lepot in zanimivosti nižinskega in sre-dogorskega lova, moram pa priznati, da je mene najmočneje pritegnil in popolnoma osvojil visokogorski lov. Pišem z željo, da bi o teh stvareh spregovorili tudi drugi visokogorski lovci, ki imajo še mnogo bolj bogate izkušnje kot jaz. Najprej bi si zastavil vprašanje, kaj ima pravzaprav visokogorski lov skupnega z alpinizmom in v čem se visokogorski lov in alpinizem razlikujeta? Povezujejo nas visoke gore, ki leto za letom vzbujajo v nas neutešeno hrepenenje, spreminjajo našo voljo v delovanje ter dramijo skrite sile v nas lovcih in alpinistih. Svetlo, samotno okolje naših gora je zablestelo v naših dušah. Doživetja v njih so vklesala v nas neizbrisne spomine, ki znova in znova vabijo in kličejo človeka vse dotlej, dokler je še kaj življenja v njem. Zasneženi, lesketajoči se vrhovi — grozljive, navpične, v nebo segajoče stene — trebušasti previsi — razdrapano skalovje, poraslo s samotnimi macesni — zelene travnate vesi — zaplate temnozelenega ruš j a — tropi gamsov, pasočih se po pečevju — samoten odjek strela — gruljenje ruševcev — smeli let orla — pisana, raznobarvna cvetna odeja, dišeča v pomladnem soncu — beli žametni cvetovi očnic — dišeče rjave murke in sleč, ki zakrvavi po sivem skalovju — gore v viharjih, meglah in neurju, v snegu in ledu, v soncu in cvetju — vse to tvori visokogorsko okolje, ki vleče človeka k sebi. Kakor pa so ljudje po značajih, temperamentih in naravnih sposobnostih različni, tako je tudi njihovo delovanje v gorah različno. Gore nudijo vsakemu svoje. Lovec si išče v njih svojega gamsa ali ruševca, alpinist hoče premagati steno, osvojiti vrh, planinec-estet občuduje lepoto gore. Vsakomur nudijo gore svoje: radost boja, uveljavljenje svojih moči in volje, občudovanje. Za vsakogar je dovolj prostora v prostrani kameniti krajini sredi vrhov, za vse, ki jih vleče srce, pa naj bo njihov osnovni nagib kakršen koli. Naš visokogorski lovski svet Naša domovina je majhna. V enem dnevu se lahko modemi človek naužije čarov večnega snega pod Triglavom in se okoplje v toplih valovih sinjega Jadrana. S slikovito pestrostjo in domačnostjo našega Sveta se lahko meri le redkokatera dežela sveta. Brez dvoma so eden izmed biserov naše domovine Alpe. Kdo ne pozna kraljestva Zlatoroga, sveta pod Triglavom? Okrog in okrog Triglava se razprostirajo prelepa visokogorska lovišča. Kdo bi pozabil samotno, bajeslovno Trento, najlepšo dolino naših gora, obdano od verige vrhov in grozljivih sten, ki padajo druga za drugo navpično vanjo? Dva meseca ne posije sončni žarek v Trento. Ko je v njej vse mračno in kot izumrlo, se ponosni vrhovi nad njo kopljejo v soncu in bleste v snegu. Globoko pod Jalovcem, kot lemež ošiljenim, izvira svetlomodra Soča, ki se prebija skozi pusto skalovje Bovške in Tolminske. In soseščina Mangrta, orjaškega, okame-nelega čuvarja na meji, ki se pne nad Koritnico in pada v prepadni steni v dolino Belo-peških jezer! Lov v dolini Vrat je nekaj nepozabnega. Nihče ne more pozabiti veličastja Severne stene, ki gradi vznožje zasneženemu vrhu Triglava. In naprej proti Martuljkovi skupini! Grozljivo divja sta vrh Škrlatice s svojimi značilnimi stebri in zloglasni Špik s prelepim Oltarjem. Povsod tod so med kamenitim poljem in skalnimi rebri razprostrte zelene vesi in zaplate ruš j a. Med ostre robove gora se zajedajo doline. Ali si že hodil skozi Kot in skozi Krmo? Za Krmo so včasih dejali, da je gamsji hlev. Svojo posebno lepoto imajo Bohinjske gore, soseščina Triglava. Prav do vrhov so porasle s slastno travo. Pod vrhovi pa se razprostirajo planine: Vogar, Komna, od koder gledaš na blestečo se srebrno ploskev Bohinjskega jezera, Črna prst. Dalje se ti nudijo Triglavska jezera, ki so raztresena kot srebrne solze sredi skalovja, obraslega z ruš jem in redkimi macesni, Krn, Tolminske gore, Bovške gore, Kanin, Rombon, Krnica. Od Triglavskega pogorja pa poleti lepota preko nižjih travnatih Karavank na prav tako lepe Kamniške Alpe in Koroške gore. Na vseh teh gorah in v svetu pod njimi živi divjad. Najštevilnejši so gamsi. Goličavci žive visoko pod vrhovi. Mnogo so lažji in okretne j ši od nižje živečih tršatih gošarjev. Ti se drže v bolj poraslem skalovju in gozdu. Ruševec domuje v kamnitih goljavah, pokritih z ruš jem in s krmežljavim macesnom. Belke, naše snežne jerebice, so bolj redke v naših gorah, planinski zajec v snežnobelem kožuhu je mnogo pogostejši. Na visoki plato Jelovice in Pokljuke, kjer valove stoletni gozdovi, zaide tudi medved, ki se priklati iz Kočevskih gozdov, gre preko Save in Karavank na Koroško in se spet vrača. Bolj redki obiskovalci so divji prašiči, ki pridejo, razrije jo planine in se izgube. Tudi krvoločni volk ni redek gost. Rad pride mrharit gorsko srnjad. Na Komni so se pojavili svizci. Posebno privlačna redkost za naše gore je kolonija kozorogov na rebrih Begunjščice. Poleg teh mirnih prebivalcev pa žive v visokogorju tudi roparice. Orel, gospodar višin, se je razmnožil, odkar je bil zaščiten. Neusmiljeno gospodari med gamsi in ruševci. Kune in lisice mu pri tem delu pomagajo. Za družbo lovcu pa skoraj povsod poskrbe tudi klepetave kavke in krokar. Ta visokogorski svet, še pred dobrimi petdesetimi leti samoten in nedostopen ter ljudstvu nepoznan, je razvoj tehnike in civilizacije približal ljudem. Železnice, ceste, steza, fotografija, pisana beseda — vse to je povečalo množico obiskovalcev naših gora. Vse se je spremenilo. Spremenile so se razmere in tudi pogoji lova. Če hočemo razumeti visokogorski lov nekdaj in danes in ga primerjati z alpinizmom, je zato potrebno, da posežemo nekoliko v zgodovino gora in v razvoj odnosa človeka do njih. Komac Jože in Tožbar Anton v Trenti Ideja visokogorskega lova in alpinizma v zgodovinskem razvoju Ljubezen do narave, žive in mrtve, je splošno človeško čustvo. Človek je naravo vzljubil, čim jo je doumel in spoznal, da je pravir razumevanja življenja in pogoj njegovega obstanka. Starim narodom so bile visoke gore v svoji odmaknjenosti, nepristopnosti in grozljivi veličini skrivnostne. Bile so bivališča duhov, bogov, škratov, vil, demonov in besov. Ljudje so se jih ogibali, o njih so govorili s strahom, bali so se jih. Bile so nekaj nedosegljivega in nedoumljivega. Ta odnos do gora je trajal dolga stoletja. Poizkusi, prodreti v gore, so bili osamljeni in redki. V kapitalizmu se je pojavila kot reakcija na velikomestno življenje želja po spoznanju narave. Že davno pred francosko revolucijo je zaklical Rousseau: »Nazaj k naravi, proč od izprijene velikomestne družbe!« Precej pozno, šele konec 18. stoletja, se je pod vplivom teh idej začela pri posameznih narodih Evrope buditi ideja alpinizma. To je bila volja po odkrivanju prostranega alpskega sveta, hotenje, da bi človek osvojil vrhove in stene. Znano je, da so bili prvi obiskovalci visokih gora pastirji, posebno pa divji lovci. Tudi za Triglavsko pogorje vemo, da so divji lovci, Bohinjci in Trentarji, oblezli vse strmine okoli Triglava mnogo prej, preden so se pojavili turisti. Kaj je gnalo prvopristopnike, divje lovce, v visoke gore? Mar res samo želja po plenu? Love po dolinah in obrobju gorstva so imeli fevdalci in kapitalisti, ki so jih budno čuvali. Bili so to v glavnem tujerodci, predvsem Nemci. Visokogorje pa je bilo samotno in prostrano, tako da so se divji lovci počutili bolj varne in svobodnejše, čim više so prodrli. Visokogorska narava se jim je odpirala od grebena do grebena, vedno bolj lepa in divja, vabila jih je tudi v višine. Kako je ljudstvo cenilo visokogorski lov in visokogorskega lovca, dokazuje nošenje gamsovega čopa ali ruševčevih krivcev. Gamsovi roglji in čop so na Gorenjskem in Koroškem za tistega, ki jih je uplenil, poseben ponos. Veliko število čopov in krivcev dokazuje, kako mnogo domačinov je vabil lov v skale. Po gamsovem čopu, po tem, kako je bil velik, debel in kakšno roso je imel, so cenili tudi lovca in moža, ki ga je nosil. Še pogosteje so nosili fantje ruševčeva krivca. Zaradi krivcev je pri- šlo večkrat do pretepov, ker je moral tisti, ki jih je nosil, tudi opravičiti to čast. Ruševčeve krivce ima za klobukom tudi gorenjska narodna noša. Čeprav se dandanes te navade že nekoliko opuščajo, imajo med ljudstvom še vedno močno tradicijo. Se dve generaciji nazaj so divje gorske lovce, ki so se ravnali po lovski pravičnosti, upoštevali kot neke posebne ljudi. Večina njih so bili najboljši fantje, polni drznosti in moči. V družbeni ureditvi, kot je bila, nikdar ne bi imeli pravice do lova. Še danes krožijo med ljudmi v Trenti, Bohinju in na Bovškem zgodbe o njihovih drznih podvigih. Kakšni so bili ti podvigi, bo vsakomur jasno, kdor pozna krajevne razmere. Iz okolice Bleda so hodili na lov celo na Stol, Begunjšči-co, nadalje v Krmo, Vrata, Lipanco, Križ itd. Bohinjci so hodili od Komne vse pod Triglav. Trentarji in Bovčani so često prikolovratili preko obrobnih, težko prehodnih gora nad Triglavskimi jezeri v Bohinjske gore. Trentarji so hodili preko Luknje v Vrata in skozi skalovje Prisojnika — še takrat, ko je bila tam meja med Jugoslavijo in Italijo — na področje Vršiča. Divji lovci so odšli in se vračali z nočjo. Po nekaj dni so se potikali po zasneženih gorah. Spali so v drvarskih in planšarskih kočah. Tak pohod, poln nevarnosti in vsakovrstnega doživetja, je pomenil res alpski čin. Gore so bile zasnežene, steze divjih lovcev pa so se vile sredi neprehodnega, oledenelega pečevja. Poleg vseh objektivnih nevarnosti plazov, kamenja in zmrzline jim je grozil še spopad s poklicnimi lovci. Dosti je bilo streljanja in marsikateri lovec ali divji lovec je obležal za vedno v prepadu. Samo zaradi plena? To vprašanje sem že postavil. Ne! Te ljudi je vodila na njih pota predvsem drznost, želja po doživetjih, ponos nad premaganimi težavami in nevarnostmi. Ta osnovna psihologija pa je ideologija alpinizma. Ko proučujemo zgodovino slovenskega alpinizma, vidimo, da so bili v dobi klasičnega alpinizma, ko se je plezalo predvsem z vodniki, vodniki predvsem divji lovci. Dr. Tuma pravi: »Dr. Kugy je prebudil Trentarje, da so se začeli zavedati pomembnosti svojih gora. Prvi vodniki so bili divji lovci, ki so to postali ne le iz gole strasti, marveč jih je zavest lastne moči gnala v pečevje, ali pa kožarji, ki so iška j e izgubljene ovce zašli v strmine na grebene, od koder se jim je kazala vsa sila in lepota prirode. Čut divjega lovca ali kožarja, da vodi, da je odgovoren za življenje neznanega mu tujca, jih je umsko dvignil in ločil iz mase splošnih domačinov. Lahko vidimo v teh lovcih-vodnikih cvet alpskega prebivalstva.« Znano nam je, da so bili bohinjski vodniki na Triglav skoraj vsi lovci. Prav tako Trentarji: Komac-Mota, Komac-Paver ali Špik-Tožbar, ki mu je medved odtrgal brado. Tu imamo nesporne dokaze, kako se je ideja alpinizma že v samem nastajanju in razvoju povezovala z idejo visokogorskega lova. Lahko trdimo, da izhaja lovska tradicija gorenjskih in koroških lovcev, ki jo smatramo za najmočnejšo, prav iz visokogorskega lova. Alpinizem in visokogorski lov v današnji stvarnosti V svojem prispevku k etiki v lovstvu, Lovec 1954, štev. 3, sem napisal: »Visokogorski , lov je etično najvišja oblika lova«. Tega nisem napisal zaradi tega, da bi podcenjeval nizki lov, kajti vsak lov ima svoje značilnosti, svoje lepote in vsak lovec tudi nima priložnosti, izživljati se v visokogorskem lovu. Napisal pa sem to zaradi tega, ker je ta lov vzgojno najmočnejši in najboljši prav zato, ker se odvija v posebnih pogojih, ki bi jih rad v naslednjem razložil in utemeljil. Lov v visokogorju se v idejnih smotrih, psihologiji in akciji sklada z alpinizmom. Dr. Tuma je v svoji že imenovani knjigi takole zapisal: »Alpinizem je kompleks vsega udejstvovanja in stremljenja v visokih gorah. Športnega, estetskega, etičnega, do svetovnonazorskega v družbi z vedami o alpski prirodi, o alpskem, higieničnem, gospodarskem in socialnem življenju ter v družbi z umetnostjo in poezijo, ki ima kot predmet Alpe — visoke gore.« Čeprav dr. Tuma ne govori izrecno o visokogorskem lovu, ko nadalje razpravlja o ple-zalstvu, smučanju itd., lahko uvrstimo v to definicijo tudi visokogorski lov. Lahko trdim, da so poleg športnih in estetskih momentov jedro visokogorskega lova etične vrednote. Visokogorski lovec je lahko samo človek, ki je popolnoma zdrav, fizično močan, odporen, vzdržen in v stalni telesni kondiciji. Ta lov zahteva psihološka svojstva drznega in vztrajnega duha, ki ne okleva in ne kloni v težavah. Visokogorskemu lovcu morata biti lastna okretnost in hiter refleks. Vzgajati in premagovati mora samega sebe tam, kjer je najtežje. Prevevati ga morata požrtvovalnost in tovarištvo, ker je z ošabnostjo in precenjevanjem svojih moči najboljši kandidat smrti. Biti mora bister, čustveno dovzeten za vse, kar mu nudijo doživetja v gorah. Zato visokogorski lovec kot plezalec, športnik, smučar in estet lahko najgloblje doume vsebino privlačnosti visokogorja, katerega vsak utrip mora poznati. Če pregledamo ta lov s psihoanaloške strani, vidimo, da sama uplenitev divjadi ne predstavlja edine privlačnosti, ki nas vleče v gore. Tudi lepota narave, ki je v gorah nenadkriljiva, ni tista osnovna sila. Najmočneje vleče lovca v gore hrepenenje po doživetju, ki ima izrazite etične vrline. Človeka-lovca osrečuje radost težkega boja z goro in s čutili divjadi. To se kaže predvsem v premagovanju velike oddaljenosti, v nedostopnosti skalovja, v težki izbiri za odstrel primerne divjadi, v hitro menjajočih se vremenskih razmerah, snegu, viharju, megli itd. Čim večje so težave in večja žrtev za uspešen lov, tem večje je lovčevo zadoščenje. Dobiti in upleniti pravega gamsa, ni tako lahko, kot upleniti nekaj zajcev na brakadi. Tudi ruševec, za katerega pravijo, da ima na vsakem peresu oko, ni tako lahek plen, kot bi si mislil kdo, ki ga je lovec pripeljal do strela. V visokogorskem lovu najde vsak lovec, ki so mu pri srcu visoke gore, svoja doživetja. Kakor so med alpinisti etiki in esteti, možje dejanj in občudovalci lepote gora, podobno je tudi pri lovcih. Sicer je pravilno, da se ravna tudi v lovu vsak po svojih močeh in lovi v krajih, ki ne predstavljajo nobene objektivne nevarnosti za človeka, lovi pa se lahko tudi v nevarnih, nedostopnih, prepadnih, skalnatih pobočjih, kjer je lov združen z velikim fizičnim naporom in z nevarnostjo za življenje. Ne glede na težavnost terena pa budi visokogorski lov tudi vsakovrstne občutke in prav po teh občutkih se razlikuje ta lov od nižinskega. Visokogorskega lovca objame prostranost visokogorja. Pri lovu v gozdu je pogled ujet v krog drevja, ki se stalno odpira in zapira, pri lovu v gorah je pogled sproščen in svoboden. Ne pravijo zaman gamsarji: »Lovec na srnjaka v gozdu ima zavezane oči«. V gorah pa se samo vzpneš na vrh, pa se lahko z dobrim daljnogledom ure in ure razgleduješ po pobočjih in vrhovih, po meliščih in rebrih. Pri gamsih je zalaz osnovni način lova. Za-laz je najstarejša oblika lova, ki se je ohranil do danes iz pradavnine. Tudi večina zveri lovi svojo hrano z zalezovanjem. Pri tem lovu ima divjad največ možnosti, da s svojimi ostrimi čuti zasluti lovca in se umakne. Lov na gamsa je izrazito moško dejanje. Najtežji in najlepši je pozimi v mesecu decembru. Vetrovi in mraz obelijo gamsom srebrno roso na čopu, gore se odenejo v ledeni oklep in pota so zametena s snegom. Že gaz do koče predstavlja napor. Kadar je snega še malo, do kolena, se goličavci pasejo po strehah in na samih vrhovih, tudi preko 2000 metrov visoko. Gosarje pa varuje zapadlo drevje. Po prsku je dobrega kozla težko dobiti, ker je spet skrit v kakšnem nepristopnem kraju. Lovec si mora navezati dereze in se povzpeti za gamsi v poledenelo skalovje. Tak lov traja po ves dan in je pogostoma težka alpinistična tura. Kadar ovije gorovje megla, ki je največji zaščitnik gamsov, gre lovec lahko spet v kočo. Štirje gorski vodniki iz Trente: Komac Jože, Berginc, Komac Andrej in Tožbar Anton Visokogorski lovci se običajno še vedno drže klasičnega prostega plezanja brez tehničnih pripomočkov, tudi v najnevarnejših krajih ne uporabljajo vrvi. Ponekod uporabljajo lovci vrv za zavarovanje in pomoč pri plezanju lovskim gostom, ki niso vešči v skalovju. Lovci uporabljajo le visokogorsko palico ali cepin, a slednjega le bolj redki. Cepin je nekoliko težji od palice, toda silno priročen za varovanje in sekanje stopi. V težkem terenu, kjer ni naslona za puško, služi cepin, zaboden v sneg, za idealen naslon in hiter strel. Gamsarja, lazečega za gamsi, ogrožajo vsakovrstne nevarnosti gora! Brez dvoma je največ j a nevarnost padajoče kamenje, ki se kruši samo, najčešče pa ga zrušijo gamsi, ki prečkajo skalovje nad lovcem. Tak kamen je bil že za marsikaterega lovca poguben. Nadalje ogrožajo lovca plazovi, ki se kaj radi prožijo v južnih dnevih. Zelo nevaren je pršičev plaz kmalu po zapadlem snegu. Plaz sproži lovec, ko ga prereže z gazjo, lahko se odtrga sam, lahko ga sprožita strel ali vpitje, včasih ga prerežejo gamsi. Pod vrhom Mangrta sem videl v višini 2300 metrov znamenje s sl,iko v steni. Slika kaže, kako je plaz pobral lovca, napis pa govori, da ga je treščil preko skoraj navpične severne stene 1200 metrov globoko. Lovec s slabo obutvijo na mokri travi prav lahko spodrsne. Najlažje posledice so poškodo- Alpski lovec Hanza Vertelj v Poncah vane roke ali noge ali strelni daljnogled. Nujno je treba uporabljati dereze, kar pa zahteva posebno pazljivost. Rogelj se lahko pri koraku, razkoraku ali skoku zatakne v hlačnico in padec je neizbežen. Lahko pa si raniš nogo. Poledenele strmine ali celo samo zmrzle, kot rog trde, in izredno strme travnate vesi je brez derez silno nevarno prečkati. Lovca ogroža tudi nagla sprememba vremena. V snežnem viharju tudi v znanem svetu zaideš, se izgubiš, omagaš in potem lahko tudi zmrzneš. Ko se lovec srečno priplazi do tropa gamsov, nastopi vprašanje izbire. Brez dobrega daljnogleda je izbira živali za odstrel skoraj nemogoča. Včasih za izbiro tudi ni veliko časa. Če se vetrovi tepejo in menjajo, te gamsi hitro dobe v nos in v trenutku je lahko eno ali dvourno zalezovanje zaman. Posebna težava je lov v zmrzlem snegu, ko pod nogami hrsti vsak korak. Tedaj pred lovcem vse beži. Strel pri gamsovem lovu zahteva vesti. Ocenjevanje daljave je silno varljivo in je tudi za izurjene lovce velika preizkušnja. Posebno tvegan je strel s skale navzdol, ko pade zrno navadno preko cilja, če si meril tako kot v ravnini. Strel zelo strmo navzgor vrže navadno zrno pod cilj. S slabo puško prav lahko zastre- liš, še lažje pa seveda zgrešiš. Zato spada v visokogorski lov precizna puška z daljnogledom, ki je v rokah mirnega, preudarnega strelca brez lovske mrzlice, lovca, ki ima ostro oko in mimo, močno roko. Tu sta potrebna puška in lovec, ki pogodita s prvim strelom. Gams je trdoživa divjad. Pregovor ne pravi zaman: »Gamsa, lisico in raco streljaj, dokler se giblje«. Zastreljen gams se najraje umakne v nedostopne peči ali se zavleče v rušje. Tam po dolgem trpljenju pogine. Gams ima pozimi debelo plast loja. Loj zapre rano in prepreči krvavitev. Slabo zadeti gams se umakne in kasneje pogine. Pravi visokogorski lovec se po strelu nikoli ne pokaže gamsom. Dvigne se šele, ko o tropu ni ne duha ne sluha in je žival že mrtva. Treba jo je dobro opazovati, kako je nakazala strel. Če ni dobro zadeta, je treba počakati, da se razboli, tudi po nekaj ur. Visokogorski lovec ljubi gamse kot gore, v katerih žive. Težko mu je za vsakega, ki ga upleni. Tu se odigrava tragika življenja. Drugače je z lisico ali volkom, ki sta roparja. Tudi zajec je, če se preveč razmnoži, nadležen ljudem in je potreben odstrela. Gamsom in ruševcem pa ne moremo ničesar očitati. Nikomur niso v škodo, nikomur v napoto. Samo lep okras naših gora so! Zveri in roparice človek lahko sovraži, gamsa in ruševca ima rad. Prav tu se križata lovska strast in človekova vest. Pa o tem vprašanju ne bi razglabljal. Končna usoda vseh živih bitij je pač, da umirajo in dajo prostora drugim. Pri gamsovem lovu je težnja za kapitalno trofejo normalna. Res kapitalen je star gams z rumeno liso in smolnatimi roglji, ki je preživel več kot dvanajst pomladi. To je starec, ki je svoje opravil. Naj da mesto mlajšim, da jim ne bo v napotje v prsku. Srnjak pa ima najboljšo trofejo prav v času, ko je ploditveno najsposobnejši. Vprašanje zase je iskanje zastreljenega gamsa po sledu. V pečevje mu lahko sledi le drzen plezalec. Sicer je žival izgubljena. Izgubljen je tudi gams, ki pade v prepad. Dosti gamsov so že pustili lovci v pečeh. Lovec-alpinist pa se bo vrnil z vrvjo. Enkratni ali večkratni spust ob vrvi, pa bo pri gamsu, če mu ne bo uspelo, priti do njega od spodaj. Potem ga lahko vrže čez peč na melišče. Če pa je le previsoko in je nevarnost, da bi se še enkrat ujel, ga tisti, ki je zgoraj, izvleče z vrvjo. Izvežban lovec spravi z enostavnim škripčevim potegom tudi sam gamsa iz stene. Izvleči 30 do 40 kg težkega gamsa, pa je seveda naporno in nevarno delo. Lovec mora biti sposoben in toliko močan, da' sam lahko prinese gamsa v dolino. Kaj pa se pravi, opletati s kosmatim tovorom nad prepadi po ozkih poledenelih stezah, ve samo tisti, ki je gamsa že nosil. Oprtnice se zajedo v meso in tovor nenehno vleče v globino, kjer preži smrt. Lažje je spraviti gamsa, ki je uplenjen na melišču pod pečmi ali v globeli. V globokem snegu gamsa lahko vlečeš z vrvjo ali pasom. Lahko ga naložiš tudi na smuči, če jih imaš prirejene za te vrste transport. Poleg gamsa vabi lovca v gore najbolj ruševec. Kakor pa ima gamsov lov izrazit značaj vzgoje etičnih vrlin, tako je lov na ruševca poln estetskih momentov. Le redek je lovec, ki ga ta lov ne bi navdušil in prevzel. Najlepši je, kar je lova. Morda tudi zato, ker je čas ru-ševčeve rastitve v maju. Takrat prebudi naravo dih pomladi. Doline so zavite v cvetoče drevje, zorana zemlja dehti in življenje se spet poraja z neustavljivo silo. V gorah pa še vedno kljubujejo zaplate snega in mraz gospodari. Na te snežne zaplate prilete ruševci. Na njih počno vse mogoče vragolije. Ti pa poslušaš njih vročo pesem, melodijo življenja gore. Povsod naokoli jo slišiš: preko doline v oni kotanji, na grebenu in tudi pod vrhom se oglašajo ledeni svatje. Od pesmi ozračje kar zveni. Brez posebne težave ugotoviš rastišča. Gruljenje in pihanje ti jih razodeneta. Višek lova na ruševca je prav v opazovanju in poslušanju ruševčeve pesmi. Še z nočjo mora biti lovec v koču. Tod pričaka sij sončnega vzhoda. Čeprav pojejo ruševci v lažje dostopnih terenih, se je le treba povzpeti tudi do 2000 metrov visoko. V maju je vreme še nestalno, v gorah so neurja in megle. Tudi do krivcev ni tako lahko priti, kot bi si kdo mislil. Pravi lovec ne strelja mladega petelina s slabimi kriv-čki. Ponosen je na tistega s štirimi ali petimi. Mislim, da je lovec zadovoljen, tudi če samo sliši te pretepače, kako grulijo in pihajo v prvi pomladi v gorah. Doživetje visokogorskega lova je torej kompleks etičnih in estetskih elementov. Opazovanje narave in divjadi ter uplenitev, vse to je združeno s smelo željo alpskega čina. Alpinist premaga steno v smeri, ki jo je sam izbral, razmišljal o njej ali jo že poznal. Tako dobi občutek zmagovalca. To je alpski čin ali dejanje. Lovec se mora podati na zalaz za gamsom tja, kjer so gamsi, oziroma tja, kamor si želi priti. Lovca, ki upleni gamsa, napolni radostni občutek zavesti moči. Tem bolj je zadovoljen s seboj, čim težje zapreke je premagal. Isti občutek ima kot alpinist, ki je premagal steno, čeprav mu vsaj malo greni srce vest, da je streljal na nekaj, kar ljubi. Ta grenkoba pa se utopi v občutku zadovoljitve lovske sle. Lovec je s svojo spretnostjo in močjo premagal spretno in močno divjad. Alpinisti in planinci večkrat očitajo lovcem, da jih žene v skale samo gon ubijanja. Če bi bilo to res, potem lovci ne bi hodili v gore, temveč v klavnico, kjer bi namesto me- Trentarska lovca Tone in Jože Kravanja sarjev pobijali domače prašiče, ovce, teleta itd. Pri tem pa ne bi bili več lovci. Redkost strela izrazito loči visokogorski lov od nižinskega lova. Zdi se mi, da takrat, kadar se postreli preveč divjadi, pa naj bodo to tudi samo zajci, izgublja lovec svoje ime. Eden glavnih mikov alpinizma je iskanje nevarnosti in premagovanje smrtne bojazni, kar je visok etični moment. Ob doživljajih v visokih gorah izgubi človek strah pred mogočnostjo narave. Premagovanje nevarnosti pa leži v zdravem občutku lastnih moči in lastnega poguma, z zavestjo premoči pod vlado razuma, kot pravi dr. Tuma. S tega stališča je odnos med zasledovano divjadjo, gamsom, in zasledovalcem, človekom, takoj etično višji, ker izpostavlja človek za svoj cilj zavestno ali podzavestno tudi svoje življenje. V tem je radost boja s čutili divjadi, z naravnimi silami, s sneženo steno. Če bi lovec sledil samo goli lovski strasti in bi ravnal brez zavesti lastne sile, ne oziraje se na fizične in subjektivne sposobnosti, to ne bi bil več lov in ne pogum, pač pa le omejenost. Da je v premagovanju nevarnosti in težkem fizičnem naporu velika vzgojna sila, mislim, da ne bo nihče oporekal. Nevarnost napravi človeka treznega, odločnega, resnega in kritičnega. Premagovanje nevarnosti in težav, ki so v visokogorskem lovu velike, zahteva veliko psihično in fizično energijo ter primerno telesno moč. Komodnost in lenoba ne spadata v gorski lov. Lenuhov, osladnih bahačev, željnih gole zabave, gora ne mara. Življenje v gorah in reševanje težkih situacij razvijata v človeku slutnjo, instinkt in intuicijo. V človeku, ki se bavi z naravo in je navezan samo na samega sebe, raste čut samozavesti in obenem skromnosti. Prične se zavedati, da je proti silam narave, ki ga vsak hip Bohinjski lovec Klemen Rabič na Velem polju; v ozadju Triglav lahko ugonobe, skoraj brez moči. Prav zato živi v visokogorskem lovcu že skoraj izumrli čut orientacije v težkem terenu, megli in noči. Kdor je že lovil s starimi, izkušenimi lovci, se bo čudil njihovemu orientiranju. Duši alpinista in visokogorskega lovca sta si zelo podobni. Plemenitost srca, ostrina mišljenja, neupogljiva vera v samega sebe, to so njune lastnosti. Tudi alpinizem in visokogorski lov sta prav gotovo šola za izoblikovanje osebnosti pravega človeka. Dr. Tuma takole analizira psihologijo alpinizma: »Alpinizem psihološko je veliko neuteš-ljivo hrepenenje po spoznanju vnanjega sveta in svoje duše, oboje strnjeno v prirodi. Nikjer kakor v gorah ni priroda tako veličastna in neskončna, zaradi tega velika ljubezen do nje lepote in grozote. Bistveni element alpinistike pa je zavest lastnega poguma in lastne moči in s tem neločljivo vezana slast nevarnosti in ne-bojazni pred smrtjo. Svet gora je zrcalo, ki vsakemu kaže lastno revščino ali lastno bogastvo. Kar neseš v gore, ti dado zvesto nazaj. Kar si v življenju izgubil, ti ne vrača najsvetlejši vrh.« O športnem boju, katerega elemente ima tudi lov, pa pravi, da je sam ob sebi umeven izraz moža, kakor je otroku igra, tigru rop. Psihologija alpinistov je lepo očrtana tudi v črtici »Odrešenje«. V njej piše alpinist Meyer: »Tako gredo v dejanju in sanjah z gore v dolino, iz doline v goro. Vsaka borba s pečmi se bori z ugankami njih sveta. Ni ga vrha, ki bi nasitil hrepenenje. A vsak se sveti kot obljubljena dežela. So veliki duhovi velegorja. Polni slutenj, duha, gor in polni nikdar ne pojemajočega poželenja, gledati njegovo lice. In duh, ki se jim kaže danes v zamolklem grmenju plazov v pravljični modrini ledeniške globočine, jih sune jutri v tujino človeštva nazaj. Tako gredo v dejanju in sanjah. A sanje so bolest, dejanje sreča. Zaradi tega cveto najsvetlejši cvetovi tam, kjer hrumi kameniti plaz okoli noge plezalca, kjer tuli vihar okoli oledenelih čeri, kjer preže pod belim puhom peči, kjer srebrni prapori plapolajo rast ledeniške vezi daleč v nebo. Ondi slede največjemu, kar si človek postavlja za cilj: premagati svet s spoznanjem in činom. In ako jih svetlo pretkani vrh pahne v smrt in globočino, kjer gloda gnusna golazen na mrliču, so žrtvovali svojo polno čašo v morje vsemira. Kajti umreti se pravi le, da je zemlja eno svojih tisočerih oči zaprla v globoko spanje, v katerem igrajo življenje večne podobe.« Tako vidimo del prizadevanja alpinistov, ki ga lahko primerjamo s prizadevanji lovcev. Videli bomo, da smo si v mnogih stvareh zelo sorodni. Visokogorski lovec mora imeti tudi odnos do gora. Ne samo do lova. Kakšen odnos ima lovec do gora, lepo pokaže Aškerc v pesnitvi »Zlatorog«, ko govori lovec Bojan v uvodu o planinah. Za primer samo nekaj verzov: »Planine moje, drage ve planine, kako vas ljubim! Izza mladih dnij vas nosim v srcu, strme visočine, in ne nagledajo se vas oči. Vaš sin sem, gore! Ve ste me rodile, v zatišju vašem zrasel sem krepak; na krilu trdem ve ste me vzgojile, tu dihal vaš sem čisti, prosti zrak in pil studence vaše. Žejo vročo pod skalami sem ž njimi si gasil, in čudodelno moč osvežujočo in zdravja hladni vir iz njih sem pil. In naj obseva sonce vas z višave, razsiplje naj po vas svoj zlati žar; oblak naj črn pokriva vaše glave, naj grom bobni,, razsaja naj vihar, naj bliski švigajo, ognjene strele nad vami; naj odeva vas pomlad z zelenim plaščem; v prte naj vas bele zavija ljuta zima: Vsakikrat ste mile mi in ljube, ve planine, enako vselej občudujem vas! Krasota vaša nikdar ne premine, enako veličastne vsak ste čas. Visoko dvigate ponosne glave in smelo rastete mi pod nebo, še jaz tako bi rasel rad v višave, popeljal rad bi kvišku se tako! Kako ste močne, gore vekovite! Nevihtam vsem nepremagljiva bran so grudi silne vaše kamenite. O ko bi bil še jaz tako močan! Planine moje sinje in zelene, rad gledam vas ko materi v obraz! O, dobro lovca ve poznate mene, a kdo pozna vas bolje nego jaz in puška moja? Ni nikjer ga pota, po kterem nisem stopal še na lov; po teh dobravah skritega ni kota, odkoder ne bi našel jaz domov. Doline ni je, koder nisem hodil, ni vrha, ki se nisem vzpenjal nanj; ni gozda, po katerem nisem blodil, prepada ni, ki gledal nisem vanj. Brlogi temni vaši so mi znani; vem, kod potiče plašna se divjad. Ve gore mi stojite ko na dlani, skrivnosti vaše vedel sem že mlad. Planine moje, moja domovina, na vas me silne spajajo vezi nevidne, neločljive kakor sina na mater drago veže srčna kri...« Iz vsega tega vidimo, da se uživanje lepote in dejanje ne izključujeta. Združena in prepletena tvorita celega človeka. Gore, v katerih se udejstvuje lovec ali alpinist, so sicer mrtve, zaživijo pa v naši zavesti. Tako jih fantazija in občutek lepote spreminjata po človekovem nagnjenju in razpoloženju. Vse, kar sem govoril o visokogorskih lovcih, velja za idealni tip lovca, ki pa se je že izoblikoval v naši lovski tradiciji. Da ne bi kdo oporekal, češ, vseh vrst ljudje se udejstvujejo v lovu, sam pripominjam: V visokogorskem lovcu ne vidim nekakšnega nadčloveka ali nad-lovca. V njem vidim povsem navadnega zemljana, ki pa se je prilagodil trdim zakonom visokogorja. Kakor so povsod v človeški družbi izrodki, tako jih najdeš tudi tu. So tudi lovci, ki jih gola ubijalska strast vleče v skale. Tak lovec želi priti čimprej do strela in čimprej izginiti z gora. Tudi taki lovci so, ki ne napravijo niti koraka dalje od tam, kjer se nehajo gamsi. Zanje alpskega sveta ni. Kot so v alpinizmu ljudje, ki plezajo zaradi samohvale in važnosti, tako so tudi lovci, ki jih žene v gore samo to, da bi se lahko ponašali z gamsovimi roglji in čopom in se hvalili, da so gamsovi jagri. Pravega lovca ali alpinista pa gore pritegnejo za vse življenje, ne samo za neko obdobje. Visokogorski lov pa izključuje, bolj kot kateri koli drugi, tudi vsako materialno korist. Zdi se mi, da bi si morali v nadaljnjem razvijanju ideje visokogorskega lova prizadevati, da vzgojimo lik lovca, ljubitelja gora, njihovih lepot in nevarnosti; lovca, ki bo proučeval ta svet in se poglabljal v njegove tajne. Ta orientacija je nujna predvsem zaradi tega, ker se krog samotnega gorskega sveta oži, krog lovcev v gorah pa se širi. Že sedaj je odstrel redko doživetje. Pravi visokogorski lovec mora biti z gorami V stalnem stiku. Ni najlepše to, da se prikažeš v skalovju, v mirnem domovanju gamsov, samo enkrat na leto, in še takrat s puško v rokah. Pravi lovec bo prišel med gamse tudi brez puške. Z daljnogledom in fotoaparatom. Preplezal bo njih domovanje, opazoval svato-vanje in boje za družice, se čudil okretnosti v skali in dvigal svojo lovsko strokovnost. Tudi to je doživetje, ki bo zarisalo močno sled v njegovo dušo. Prepričal se bo, da se brez puške ponuja očem dosti lepših prizorov kot takrat, ko te žene po skalah mrzlica ubijalskega gona. Tudi fotografije, do katerih ne boš prišel zlahka, ti bodo v letih pozne starosti prav tako lepi spomini kot trofeje. Žal pa je med našimi lovci največ takih, ki bodo dejali: »Kaj bom med gamsi, če ne smem streljati!« Gre za vnašanje nove vsebine v naše lovstvo. Visokogorski lov bi morala povsem prevevati ideja alpinizma, tista sila, ki je bila osnovna pri lovcih, ki so namer j ali prve korake v gore. To bi visokogorski lov kvalificiralo kot šport prve vrste. Tov. Tone Svetina, pisec člankov o lovski etiki, na lovu v Poncah TRETJA LOVSKA PROSLAVA NA PRATI Peter Romani č Preteklo jesen je novomeška Okrajna lovska zveza organizirala tretje lovsko praznovanje Dneva republike na Frati. To praznovanje je bilo še pomembnejše kot prvi dve zaradi tega, ker je bila ob tej priložnosti odkrita spominska plošča vsem lovcem novomeškega okraja, ki so kot partizani ali aktivisti padli v zadnji vojni. Navedel bom nekaj vtisov o letošnji proslavi in tudi o vzorni bra-kadi na področju Brezove rebri. Lep dan je bil ponedeljek 29. novembra. Troje avtobusov je zavilo iz Novega mesta skozi Stražo, Dvor in Ajdovec na Frato. Okrog štirih popoldne je bilo okoli partizanske koče živo kot v mravljišču. Prihajali so številni lovci, svojci padlih lovcev in drugi gostje, da bi bili navzoči pri odkritju spominske plošče in da bi se udeležili lovskega praznovanja Dneva republike na zgodovinski Frati. Med gosti, ki so prispeli na Frato ta dan, so bili tudi predsednik OLO Novo mesto tov. Viktor Zupančič, predsednik in podpredsednik Republiške lovske zveze tovariša dr. Jože Benigar in Ive Krevs ter drugi gostje. Blizu 200 ljudi se je udeležilo tretjega praznovanja na Frati. Posebno veliko je bilo lovcev z Gorenjske, ki so se pripeljali s posebnim avtobusom. Dober streljaj od koče je Okrajna lovska zveza Novo mesto s pomočjo OLO v umetno skalo vzidala spominsko ploščo z imeni 25, v vojni padlih lovcev: 12 borcev, 11 aktivistov in 2 talcev. Ko se je zgrnil mrak in je visoko zaplapolal lovski ogenj, so se vsi udeleženci Frate zbrali pred zakrito ploščo. Tu jih je pozdravil predsednik novomeške Okrajne lovske zveze tov. Franjo Bulc, ki je po kratkem govoru ploščo odkril. Za njim je govoril dr. Jože Benigar, ki je med drugim čestital Okrajni lovski zvezi k lepi zamisli in prireditvi ter pozval lovce, da po-časte spomin vseh, padlih v narodnoosvobodilni vojni. Predsednik OLO tov. Viktor Zupančič je poudaril, da vidi ljudska oblast v lovski organizaciji pomembno družbeno organizacijo, v lovu pa važno gospodarsko panogo. Pozval je lovce, naj se zavedajo, da jim je družba zaupala orožje in dala pravico lova. Lovci naj se v še večji meri izživljajo tudi v političnem delu, zlasti v Socialistični zvezi delovnih ljudi. Zamolklo je odjeknila v temno noč salva iz lovskih pušk. Potem so vzeli lovci s klobukov smrekove vejice in jih vrgli v ogenj v spomin na vse tiste, ki smo se jih dolžni spominjati. Ko sta se z bližnjih gričev oglasila lovska rogova v tihih akordih žalostinke, ni ostalo suho skoraj nobeno oko. Bil je res svečan trenutek, tak, ki ostane človeku v spominu dolga leta. Po svečanosti pred spominsko ploščo so se zbrali udeleženci v koči, kjer je bila svečana seja Okrajne lovske zveze Novo mesto. Brakada je bila vzorna, toda... Večer v koči je potekel v razgovorih o lovskih doživljajih. Tovariši z Gorenjske so zlasti spraševali, kako je treba loviti divje prašiče. Bila je namreč velika verjetnost, da bodo prašiči v pogonu. Kazalo je, da tega in drugega lov na to zverjad skrbi. Seveda je bilo tolmačenj, kako se je treba zadržati pred prašiči, več kot dovolj. Vstati je bilo treba zgodaj. To za posameznike, ki so zvečer mimogrede ujeli mačka, ni bilo kaj prijetno. Kolona več kot sto lovcev, v kateri je bilo tudi več ko 30 psov, se je usmerila skozi vas Brezovo reber. Tu je bil pregled orožja, nato pa žrebanje stojišč. Vsak udeleženec je dobil tudi značko »Frata«. Sveži sledovi na prvi gozdni jasi so potrdili, da bodo skoraj gotovo v pogonu tudi divji prašiči. V tišini so se lovci postavljali na svoja stojišča. Točno ob desetih se je začel koncert, ki ga tako rad posluša vsak lovec. Pogon se je začel s treh strani. Kmalu so odjeknili posamezni streli. Puške so se oglašale vse do konca pogona, a ne pogostoma. Tik pred koncem je bilo najbolj živahno. Divji prašiči, bile so vsaj štiri partije, so mahnili proti lovcem šele zadnjo minuto. In uspeh? Vsak petnajsti lovec je prinesel po enega dolgouhca, trije pa še po eno zvitorepko. Od divjih prašičev niti dlake. Toliko več pa je bilo pojasnjevanj: »K meni so pridrveli, ravno ko sem imel prazno puško!« Drugi je povedal isto in še dodal, da se jim je moral celo umakniti, da ga niso pohodili. Tovariš z Gorenjske, ki si je zvečer želel, da bi divje prašiče vsaj videl, je doživel tole: Prežal je v grmovju, kje se bo pokazala toliko zaželena trofeja. Ko je za seboj nekaj zaslišal, so bili prašiči že tik njega! Komaj je še utegnil pritisniti na petelina, da pa bi tudi pomeril, ni imel več časa. Ker je bil pogon na področju, kjer žive tudi medvedi, so se prišli nekaterim lovcem pokazat tudi ti, nekateri kosmatinci sami, nekaj medvedk pa kar s svojo družinico. Lovci so žarečih oči pripovedovali o teh obiskih. Organizacija in izvedba vzorne brakade je bila odlična. Stojišča so bila dobro razporejena in tudi pogon se je pravilno odvijal. Tudi divjadi ni manjkalo. Da so prišli divji prašiči pred puške šele po skoraj treh urah pogona, je dokaz, da se ta divjad pri tako velikih in bučnih pogonih zadržuje v goščavah, dokler ji gonjači ne pridejo prav do repa. Da ni padel noben prašič, je pač lovska smola, brez katere ni nikjer. Vsekakor pa je bila celotna prireditev tako na Frati kot na Brezovi rebri nadvse lepo lovsko doživetje. TRETJIČ SO SE SESTALI PREDSTAVNIKI TREH SOSEDNJIH LOVSKIH ORGANIZACIJ C. Kr. 23. novembra preteklega leta so se v palači Saurau v Grazu (Avstrija) tretjič sestali zastopniki slovenske, koroške in štajerske lovske organizacije. Skupni ukrepi proti gamsovim garjam — te so se pred leti v izrednem obsegu pojavile na Koroškem —,. ki so bili osnovni razlog za sklicanje prve take konference (Celovec 1952. leta), letos niso bili v središču razgovorov in razpravljanja. Samo na treh krajih so namreč v preteklem letu opazili na Koroškem to bolezen, pa še v teh treh krajih le v manjšem obsegu. Gamsove garje torej trenutno niso pereč lovski problem. Od prvega sestanka v Celovcu, ki mu je sledil naslednje leto drugi na Bledu, in do lanskega v Grazu, pa se je vsebina teh konferenc že kar močno razširila. V Grazu ni šlo več za določeno vprašanje, temveč za nekakšen pregled lovstva na področju, ki ga meji j ugoslo vansko-avstri j -ska meja. Slo je za izmenjavo te in druge izkušnje; Slovenci, Korošci in Štajerci smo si skratka povedali, kaj smo v enem letu v lovstvu doživeli. Pomenili pa smo se tudi, kako bi zveze med seboj tudi med letom vzdrževali in utrjevali — v dobro divjadi, ki ne pozna državnih meja. Poudariti pa je treba, da so bili razgovori lovski, tovariški, prijateljski, taki, kot bi morali biti v vsaki lovski družini. Na konferenci, ki jo je otvoril deželni lovski mojster Štajerske Franc Mayr-Melnhof (slovensko delegacijo je vodil naš predsednik dr. Jože Beni-gar, koroško pa predsednik lovske organizacije Koroške dr. Knaus), so sledila najprej poročila zastopnikov vseh treh lovskih organizacij. Naš delegat dr. Milan Dular je poročal najprej o najvažnejšem dogodku, ki ga je v preteklem letu doživelo lovstvo Slovenije: o sprejemu novega lovskega zakona. Ko je orisal nekatere njegove glavne značilnosti, je govoril o s-taležu divjadi. Lahko je ugotovil, da se tudi stalež jerebic, predvsem pa fazanov v Sloveniji prav lepo popravlja. Ko je omenil, da je precej slabše z zajcem, so ga tovariši iz Koroške in Štajerske takoj potolažili, da je pri njih isto — tudi oni so imeli mokro pomlad in mokro leto. Podal je tudi poročilo o volkovih in medvedih ter o muflonih in svizcih, ki smo jih pred kratkim dobili iz Avstrije. Obe družinici se normalno razvijata. Ko je naštel še nekaj načinov, kako preprečujemo lovsko škodo, je obljubil, da bomo lovce v Kranjski gori prepričali, da nimajo prav, ko trdijo, da gams in jelen ne živita skupaj, saj imamo tudi v Sloveniji več dokazov za tako sožitje. Njegov referat je dopolnil tov. Miran Svetina, ki je poročal o pojavu papilomatoze, redke bolezni, ki se je pojavila pri gamsih na Komni, ter o ukrepih, ki jih je podvzela Uprava gojitvenih lovišč v tem primeru. Poudaril je potrebo po medsebojnih osebnih stikih odgovornih lovcev v obmejnih loviščih. To potrebo sta še posebno podčrtala predsednik dr. Knaus, poročevalec za Koroško, in Mayr-Melnhof, ki je poročal za Štajersko. Pripominjam, da sta bila njuna referata samo dopolnilo v slovenščino prevedenim poročilom posameznih okrajnih lovskih nadzornikov, ki so jih Korošci in Štajerci pripravili za delegate iz Slovenije. Krajevni stiki, je poudaril dr. Knaus, so zelo zaželeni in osnova strokovnega sodelovanja. Lovstvo in lov nudita s svojimi pestrimi dogodki dovolj gradiva za take razgovore. Od teh stikov pričakuje predsednik lovske organizacije Koroške najboljše konkretne sadove. Za divjad, ki se giblje v svojem lastnem življenjskem prostoru na obeh straneh meje, bi bil nujen enoten odstrelni načrt; kako ravnati z zastreljeno divjadjo, ki se umakne čez mejo; kako postopati, ko gre pes čez mejo in ostane pri mrtvi divjadi ali se zaplete, da nazaj ne more — to je samo dvoje, troje vprašanj; iz vsakdanje lovske prakse, ki se med dobrimi so-: sedi dogajajo in rešujejo vsak dan. Nadalje je dr. Knaus povedal, da bodo skušali ohraniti na-; šega medveda, ki pride čez Karavanke, tudi na’ Koroškem pri življenju. Škodo po medvedu naj-bi plačevala zavarovalnica, ki bi ji plačevali dolo-j čeno premijo. Podobno imajo to vprašanje ure^i jeno na Pirenejih. Sicer pa medved na Koroškem nima tistih življenjskih pogojev kot v Sloveniji.; Volkovi pa čez Karavanke še niso prišli (zadnji volk je padel na Koroškem 1938. leta). Na Koroškem žele skromen stalež jelenov, ki pa naj vsi dorastejo in pokažejo svojo moč; zato bodo pri odstrelu zelo strogi. Vprašanje orlov bodo rešili tako, da bodo posameznikom dajali dovoljenja za odstrel. Sorazmerno zelo nizki stalež gamsov na jugoslovansko-italijanski meji je bil gotovo samo koristen, da se garje niso razširile tudi na področje Slovenije. Končno je dr. Knaus še poudaril, da je na teh konferencah zaželeno tudi sodelovanje Italijanov. Tudi Mayr-Melnhof je poudaril važnost pogostejših stikov med sosednjimi lovci. Nadalje pa se je referent Štajerske zadržal predvsem pri dveh strokovnih vprašanjih, s katerima se bavi na Štajerskem vrsta strokovnjakov in znanstvenikov. Ti dve vprašanji sta: Kako preprečiti garje pri gamsih oziroma jih omejiti, ko se pojavijo na veliki površini? Kako preprečiti škodo po jelenih? Podrobneje se v obe vprašanji ne bom spuščal, ker bomo o dognanjih verjetno lahko še kaj več poročali. Mayr-Melnhof je nadalje poročal o razstavah odvrženega jelenjega rogovja, ki jih prirejajo na Štajerskem vsako leto, in o katerih je trdil, da so zelo koristne in vzgojne. Omenil je tudi, da je v nekaterih predelih, kjer je bilo prej zelo veliko gamsov in so nanje prirejali vsako leto pogone, stalež gamsov padel, ko so s pogoni prenehali. Sta-lež velikega petelina, ki je pred leti na Štajerskem nenadoma vidno padel, se zopet popravlja. Pri srnjadi bodo uvedli obvezni določeni odstrel. Če pa jo prim aha medved tudi na Štajersko, ga bodo čuvali tudi tu. Tudi na Štajerskem je lovska organizacija sestavila nov lovski zakon, ki je bil prav med konferenco v razpravi pred tamkajšnjimi deželnimi oblastmi. Po razpravi k poročilom predstavnikov vseh treh lovskih organizacij, v kateri je bila omenjena tudi karbidska »bomba« kot strašilo proti jelenom, in ki jo je možno prenašati, je konferenca priporočila: da naj sosednje okrajne lovske organizacije navežejo stike, si izmenjajo naslove in vabijo na svoje občne zbore tudi delegate okrajnih lovskih organizacij z obeh strani meja; da naj okrajne lovske organizacije napravijo vsako leto za obmej- na lovišča skupni načrt odstrela; da naj se seznanijo in večkrat sestanejo tudi poklicni lovski čuvaji obmejnih lovskih revirjev. O vseh teh in podobnih vprašanjih se je razpravljalo tudi v številnih osebnih razgovorih. Povem naj še to, da so Avstrijci tik pred konferenco dovršili svoj prvi lovski film. Zadnji sklep konference pa je bil, da se bodo zastopniki lovskih organizacij sešli četrtič, letošnje leto, nekje v Sloveniji. Na to konferenco naj se povabijo tudi Italijani. Prav Slovenija ima zelo velik interes, da bi se lovske razmere na njeni zahodni meji uredile. Konferenca, kot se vidi tudi iz tega skromnega poročila, ni napravila nobenih »velikih« sklepov. Po vsebini in perspektivi vprašanj, ki jih je načela, pa pomeni gotovo nadaljevanje in utrjevanje lovskega sožitja s sosedi na Koroškem in Štajerskem, v splošnih naših prizadevanjih pa vsaj delček prispevka za koristno in plodno sodelovanje s sosedi. I\IZ