4
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.
Sanja na Božič.
(Narodna primera (alegorija) Cernogorska in Herccgovinska).
(Iz serbskiga prestavljena). Sanjalo se mi je , de sim bil v mescu , in de sim v njem okoli hodil. Na tem popotvanji pridem k nekimu visokima gradu, pred kterim je perhuljea starček sedel. Njegov vesel in prijazni obraz mi dopade, se vsedši h njemu ga vprašam: čigav de je ta grad, in kdo v njem prebiva ? Odgovori mi; de je občinsko poslopje in de v njem dve stvari živete, kteri ste pravica in krivica. Prosim ga, de bi me peljal, ako bi bilo mogoče, v to hišo. Kadovoljno vstane starček, ter me pelje v grad. Ko pa prideva h zidovju, zagledam dvoje vrata: ene velike, z rumenim zlatarn in različnimi barvami olepšane, ene pa male, tako tesne, de se je komaj droban človek skoz nje splazil. — Na njegovo vprašanje : ali sim voljan noter iti? mu odgovorim: zakaj ne, skoz velke vrata. On pa me prime za roko in na vso moč zavpije: „Nikar sin! ne, tam je prebivališč krivice; tukaj skozi te pojdeva, te so vožji." In komaj skoz tesne vrata na dvor prideva, se nama koj silno velika soba (jstanica) odpre; na sredi je stal umetno izrezan prestol iz slonovih kosti, na njem je sedela prekrasno oblečena devica v cesarskim oblačilu; na glav je imela z žlahtnim kamnjem okinčano krono in z zlatarn okovano, s tem napisani: moj je ta prestol; pregnana sim sicer iz zemlje, vunder ostanem pravica pravic. Jez sim pravica, in vsi, ki me sovražijo in preganajo, bodo na vse veke hudo pokorjeni. Gorje tistim! kterrh terdih sere ne ganejo solze siromaškiga bližnjiga.
Ko   sim  vse to  vidil,   me prime starček za roko, peljaje me iz čudokrasne sobe veličanske cesarice, rekoč :
,Pojdi moj sin!   zdej, de prideva na dvor z velikimi in
«_______________.____.________.________________________________________________     _______
olišpanimi vratami." Jez grem za njim skoz vrata, pa komaj prideva na dvor, kar zagledam trumo zbranih ljudi. Na vprašanje, kaj de so, mi reče starček: „Ti so razbojniki, hudodelniki, zatiravci ubogih44. Greva skoz trop ljudi, in prideva v drugo sobico, kjer je sedela stara baba na prestolu, s krono namest na glavi pod nogami. — Od tod se verneva v drugi kraj hiše. kjer najdeva množico milo jokajočih sirot in ubogih. Prašava jih, zakaj de se jokajo, in kaj se jim je prigodilo. Začnejo nama perpovedvati brezkončne krivice, in popisovati samoprid-nost in terdoserčnost nekterih ljudi. — Od krivičnosti sveta razserden starček na ves glas zavpije:
V tla se vder' krivica,
In ti kraljuj pravica!
In ta glas me je iz sanj zbudil.                            ž.