RAST - L. H, ŠT. 2(6) JUN!J 1991 V- R T REVIJA ZA LITERATURO KULTURO!N DRUŽBENA VPRAŠANJA LITERATURA ])<% Dvo*- '"'.'^3 KULTURA NAŠ POGOVOR DRUŽBENA VPRAŠANJA Šolstvo Socializem, civilna družba in (naša) prihodnost Zutrinki do uvodnega zapisa Tja bomo našli pot... Svetovni slovenski kongres — premagano prekletstvo? Globoke, tihe in suhe kleti Dcsetka Jabolko Izvirni greh dreves Tipka Pomlad (ciklus) Znanost Vonj Po kavi Deček Pesnik Minevanje Sejalca Moj sin Strune Patriot Sinu Ta čudoviti, pogumni svet Rim Dolenjske razglednice: Moja karakteristika Nova odkritja o Heinrichu Tandlerju in Erancu Polaku Čevljarska obrt in Tovarna obutve v Novem mestu Pomenki pri Pii in Pinu Mlakarjih Leto 1941 v spominu slovenskega naroda Romi — del slovenske družbe Tri leta delovanja Kluba za nadarjene učence dolenjske regije — nekatere pedagoške izkušnje Razpad prihodnosti ali restavracija socializma? Močna civilna družba kot sestavina in faktor demokracije Neue slowenischc Staat Civilna družba kot predverje nacionalno demokratične revolucije Tranzicija v post-socializem 107 JožeŠKUECA 108 JožeŠKUECA 109 Milan MARKELJ 111 Pavle ZIDAR 112 113 114 Milan MARKELJ 115 Irena ZUPANČIČ 116 Vlado GARANT1N1 117 Živka KOMAC 117 Heda KASTELIC 118 Goran GLUV1Č 12S Vinko BLATNIK 138 MilošJAKOPEC 145 Majda PUNGERČAR 150 JožeHUMKR 166 Bogdan OSOLNIK 170 JasnaŽUGEL 175 Ana BLAŽIČ 181 Boštjan M. ZUPANČIČ 188 AdolfBIBIČ 193 LevKREET 197 Tonči KUZMANIČ 202 Gregor TOMC ODMEVI IN ODZIVI Skica za portret a!i nekaj zapiskov iz novinarskega btoka o Mitošu Kovačiču 205 Ivan KRAŠKO Vrnitev gimnazije ob jubiieju 207 Ivan ZORAN Jubitejnc Stezice 210 Miian MARKELJ Pompeji Marjance Kočevar 211 Mitan MARKELJ Ob Sigi in ob njej 212 ivan ZORAN Novosti Dotenjske zatožbe 214 Franci ŠALI KUL TURNA KRONIKA Marec—maj 1991 216 Ivan ZORAN Sodeiavci te števitke 222 SLIKOVNO GRADIVO O Heinrichu TANDLERJU in Francu POLAKU 137,142,144 Čevljarska obrt in industrija obutve v Novem mestu 145,146,147,148 Pia in Pino MLAKAR 149, 150, 151, 152, 154, 157,162,165 Fotoportreti Romov 171, 172, 174 Ob sojenju "četverici« 181, 188, 192 Mitoš KOVAČIČ 205 Reprodukcije likovnih de) Ptesni par 149 France GORŠE Mati z otrokom 180 Sožitje 110 Božidar JAKAC Stara vrba 221 Pevci — Ribnica 211 Stane JARM Bolnišnica Vinica 169 France MIHELIČ V partizanski stavnici 167 Ive ŠUBIC NAŠLOVN!CA: France GORŠE: Plesni par, bron, 1937 (iz kataloga Gorše - retrospektivna razstava, Kostanjevica 1972) Jože Škufca Z UTRINKI DO UVODNEGA ZAPISA V prvi številki tekočega letnika ni bito uvodne besede gtavnega urednika. Zaradi tega sem bil detežen nemato očitkov in kritik. Sprejel sem jih kot dobrohotno napotilo. Mnenja uredniškega kolegija je treba upoštevati in bralcev še posebej. Usodnost krize s časom mi je za ta zapis dodelila nedeljo, tik pred končno ureditvijo številke. Zato pa poznam vso njeno vsebino, vse njene prispevke. Zajetna je ta številka. Novost predstavljajo zapisi o civilni družbi, vsi drugi so uvrščeni v že znane notranje razporeditve. Na več sestankih uredniškega odbora smo jim pritrjevati, vsem in vsemu, kar je prišlo na uredniško mizo in predhodno za domače branje, pa tudi ne. Odvisno od izpričane kvalitete in primerne oblikovne in jezikovne sporočilnosti. O cenzurnih posegih se uredniški odbor ne pogovarja, ker jih pri svojem delu enostavno ne pozna. Ge kdo od bralcev želi kakšno nakazano misel in resnico argumentirano, z drugih zornih kotov dopolniti ati obogatiti, in to je več kot zaželeno, mu je revija vedno na voljo. Nekaj očitkov je bilo, da se nekateri avtorji prepogosto in z več stvarmi pojavljajo v isti številki. V večini primerov je šlo za naročene ali dogovorjene prispevke, ne pa za kakršnekoli prednosti, ki naj bi jo posamezniki imeli. Ni namreč vedno lahko priti do stvari, ki bi glede na aktualnosti sodile na strani revije. Ponovno pa vabimo k sodelovanju nove sodelavce. Naj ne gredo mimo revije stvari, ki so vredne, da se izpostavijo, oblikujejo in seveda tudi podpišejo, torej avtorsko verificirajo. Uredništvo ne zapira revije nikomur, tudi tistemu piscu ne, ki «anonimno<< udriha po nas, češ da smo nesposobni in še kaj in kot taki zreli za odstrel. Naj pride med nas, dobrohotno ga vabimo, na naša delovna srečanja, ki so v poznih popoldanskih in večernih urah, in brez najmanjšega odpora bo dobil katerokoli opravilo, ki ga bo pripravljen sprejeti in brez plačila tudi opravljati, seveda kvalitetneje, kot je bilo postorjeno do sedaj. Streljati v prazno, iz skrivališča strahopetne oziroma varne zaščitenosti, pa je verjetno vse prej kot kulturno in junaško dejanje. Konkurenca je odprta možnost, le sprejeti in potrditi jo je treba. Dokler pa ostaja vsa izbruhana pamet na nivoju zahrbtne nadmoči, pa bodo morali ljudje, delovno in odgovorno zbrani ob reviji, še naprej sami pospeševati njeno rast. Iskreno pričakujemo pomoč, toda s slutnjo, da bomo namesto nje prejeli tretji izbruh gorečega bojevnika. Ob nastajanju posamezne številke se uredniški odbor zavzeto prizadeva, da bi bil nov proizvod boljši od prejšnjih. Toda tega ni možno vedno in v vseh pogledih tudi uresničiti. Obljubljenih prispevkov ni ali pa prihajajo z zamudo in vsi dosedanji poskusi s prošnjami, da bi prišli do prispevka o nastajanju nove slovenske ustave, so splavali po vodi. Revijsko publiciranje ne prenese predolgih prispevkov. Tudi ni dobro, da so napisani v prezahtevnem strokovnem jeziku. V dobrem pomenu besede naj bo prilagojen zasnovi in namenu revije in njenemu širjenju v prostor. To ni in ne sme biti klic avtorjem po podrejanju, je samo želja, prošnja, napotek za razmislek in odločanje. Resorni uredniki so se odločili, da bodo imeli, če bo potrebno, tudi mentorske pogovore. Nekateri pisci so že sami izrazili željo in pripravljenost za takšno neposredno pogovarjanje. Takim odločitvam je treba dati pritrdilno stališče, saj lahko koristijo sodelavcem, uredniku in končno reviji sami. Rast se je v tem letu finančno vsaj malo opomogla, tudi z virom iz republike. S skrajno racionalnim poslovanjem bomo le spravili vse štiri številke v življenje, toda z zagotovilom, da bi vsi predvideni viri, z upoštevanjem inflacijskih podražitev, nemoteno funkcionirali, in da ne bi zatajile sponzorske in reklamne obljube in naklonjenosti. Honorarji za prispevke bodo, žal, še vedno po najnižji ravni uradne lestvice in tudi uredniško delo, opravljeno v prostem času, bo še naprej neplačana, ljubiteljska dejavnost. Vprašanje pa je, koliko časa bo še možno ohranjati tak entuziazem. Globoka zahvala pa gre rednim naročnikom, saj so domala vsi v roku poravnali letno naročnino. To je za revijo dobro, za uredniški odbor pa spodbudno. Rast 2/1991 G / T/a /loma /ms/; por, A/er n/e sinovi s/ proso vo//o vero /n postave... Te preroške in zavezujoče Prešernove misli so bile in so pravšnja napoved za srečanje z osamosvojeno Slovenijo. Pomenile so upanje in hrepenenje ter skrb in odgovornost, da končno, s srčno željo in ponosnim dejanjem za nas in našo prihodnost, razglasimo suvereno, neodvisno državo Slovenijo, spočeto na Kočevskem zboru. Častno je biti živa priča temu zgodovinskemu dogodku, ki mu nobena sila od koderkoli ne more odvzeti pravice, da s Slovenijo v srcu in plebiscitarno odločeni ne postanemo svobodni v samostojni, suvereni domovini. Na trnovi poti do osamosvojitve nam ni bilo nič podarjeno in brez kančka iluzije si kaj drugega ne moremo obetati niti od tega trenutka dalje. Za to našo svobodno Slovenijo pod Triglavom so bili potrebni stoletni upi in napori. Vsaj od Trubarjevih časov dalje imamo za to tudi zapisana pričevanja. Toda goreča volja po svobodi in človekovem odrešenju na naših tleh ni nikoli zamrla. Ni zatajila sebe, čeprav je morala tudi skozi preizkušnje, ki so terjale boleč, težak, pretežak krvni davek. Od kmečkih puntov pa vse do razdružitve-nih krčev in poniževanj! Vrednota pa je imeti in ljubiti svojo domovino, edinstveno zatočišče src, ki verujejo vanjo. V ta zgodovinski datum se kot spoznana narodova preteklost steka neutajljiva dediščina, ki je sporočilo tvorcev in nosilcev zavesti o naši narodni samobitnosti, kar je lapidarno, vizionarsko in nesporno tudi za ta čas aktualno izpri čano v verzih umetnika Otona Župančiča: Mogočen p/amen /z Ta nine šviga, vrhove /e pre/efe/ Aoprne, /n p/ameu naš se druži z n/nu, se dviga, in pAanien naš pogumno d.d/egre... Odločili smo se za svobodno življenje v neodvisni, suvereni in demokratični državi Sloveniji. Slovenskemu narodu je odprta pot v novo bodočnost in v nove odnose brez podrejanj in poniževanj. To je zmagoslavje in je tudi trajna odgovornost. Jože Škufca Mitan Marketj SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES - PREMAGANO PREKLETSTVO? Časi so presenetljivi iti prepotni takih dogajanj, da ni mogoče dvomiti v prc-tonmost in usodnost trenutkov, ki smo jim priča. Med dogodke, ki nosijo močan pečat pomembnosti in zgodovinskosti, sodi tudi ustanovitev Svetovnega stovenskega kongresa, nadstrankarske in naddržavne ustanove, katere ustanovno zasedanje bo konec tega meseca v Ljubtjani in Cetju. Stovenci iz sveta, zamejstva in Stovcnije se bodo prvič v zgodovini srečati kot cetovito narodno občestvo in začrtati poti skupnih prizadevanj za ohranitev in razcvet stovenstva, za sodobni izraz slovenskega naroda, začrtati bodo poti za izhod iz občestvenih travm pretektosti, majhnosti in zaptankanosti tia pot enakopravne in enakovredne uvrstitve stovenskega naroda med druge narode, potrjenega tudi z državo Stovenijo, ki bo iz stoternih sanj Stovcncev končno zarisana na pohtičnem zemljevidu sveta. Ob vsem, kar ustanovitev Svetovnega stovenskega kongresa sicer pomeni in kar ta ustava novega prinaša, sc mi kaže kot nadvse pomembno predvsem premagovanje razdetjenosti in sredobežnosti, ki sta posebno slovensko pre-ktetstvo. Razdetjenost je nekako vrojena Stovencem. Menda ga ni med narodi, ki bi hit botj notranje in zunanje razdeljen, kot je stovenski rod. Prektetstvo se izkazuje prav na vseh ravneh. Morda je to postedica našega bivanjskega prostora samega in nas je izrazita raznotikost stičišča panonskega, atpskega in mediteranskega sveta naravnata v bežanje narazen. Morda se je to nagnjenje krepito zaradi pretakanja raztičnih kutturnih vptivov prek stovenskega prepišnega prostora, morda smo nesrečno obsijani od tisočtetne prctomnicc med Vzhodom in Zahodom v naši neposredni btižini. Kdo bi vedel? A dejstvo je, da tahko skozi vso našo zgodovino stedimo detovanju sredobežnih sit v bivanju Stovencev. Pomistimo samo na razkote in razprševanjc med protireformacijo ati na sitovitost detovanja teh sil v usodnih trenutkih boja za preživetje med zadnjo vojno. Pomistimo na razdetjenost naroda na štiri države, na še vedno nczacetjen prerez, ki ga je v stovensko občestvo vrezata ideotogija, pomislimo na vatove izsetjencev in zdomcev pa njihove detitve, in nam bo jasno, v kakšnih obtikah so se in se še kažejo in kako so in še detujejo razprševatne in raz-detjevatne site. Vendar prektetstvo sredobežnosti ni izničito stovenskega naroda, zgodovina nas ni odtožita med izginuta liudstva, nismo sc spremenili v mrtvo ime iti muzejske predmete, kot so se Etruščani, Langobardi in druga izginuta tjud-stva. Očitno obstaja dovotj močno središče, ki ne pusti, da bi nas sredobežne site raztrgate in uničite. Naj so bite sredobežne site še tako hude, še tako groz-tjive, močnejše od središča niso bite. To središče vidim v stovenstvu, stovenstvu kot vezi, ki skozi čase in prostore povezuje posameznika z nekdanjimi in bodočimi rodovi ter ga bivanjsko osmištja prek meja individuatnega, in v stovenstvu kot specifičnem bivanju skupnosti. Danes se stovenstvo in Stovenci dogajamo na način, kot ga dostej v zgodovini še nismo imeti pritožnost uresničevati. Ustvarjamo svojo državo, postajamo Hast2/)S<9t državotvoren narod, osamosvajamo se in uvetjavtjamo suverenost. Središče izžareva moč, kot jo je te v matokaterem obdobju. Sredobežne site sicer detujejo (kaj pa naj bi bite drugega te naše sedanje pohtične in vsakršne druge nepotrebne razprtije), a moč središča je tudi tokrat večja, sredobežnost pa t09 manj hoteča in usodna. Milan Markelj SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES PREMAGANO PREKLETSTVO? Rast 2/199) no Svetovni slovenski kongres naj bi bil izraz moči središča, in to ne moči, ki stiska in zgošča, marveč moči, ki povezuje raznolikost in jo dopušča v zaokroženem obdobju. V tem je pomen in moč ustanove, kakršna hoče biti in, upajmo, tudi bo Svetovni slovenski kongres. Božidar JAKAC: Sožitje. Barvna gravura v les. )966 (iz knjige Mileek Komelj: Božidar Jakae in Dolenjska. Novo mesto )98!) Epv/t- Z/t/jr. GEOEOEE, E/HE //V AA7HE KEET7 Vdove so zapuščene AaAor g/oAoAe, rt/te /n s«/te A/ert. Davno po/ne v/na, A/ pni /e zore/ v prs/A pot/ Aradav/eo, na rt/ntAtt /z zg/a/ene s/onove Aosrt, fe sArtvnosft po/ne sver/oAc, A; /o sope z ttc/ta zveze/a, Aac/ar se p A/tža /ttrro. Davno o J rega s popAont, fo Ae/o /n s/vo Aa/pt, pod A a reto poč/va Aromp/r v ra/t/t zent/p rreAuAa. Davno neAoč z g/asom na rogov/A /e/ena s ranA/nt sprtroet/ott; vefrov ra/ — tttAar v AAž/no, nto/e drAren/e vas /aAAo tt/tt/e. DESETEM A/va zen/ea z/me se/e vsepovsod že/ezo — nensntd/eno g/oA/no sred/ zem//e. NeAa/ na smrr presrrašenega /e v rent, AaAo se s/v/ pog/ed prcrvar/a v Ae/ega. /'odoAno se Ar/žara sonee /n /ona zgoda/ dopo/dne /a/t opo/noč/7 na neAu. /Ut na oAzorn/e/ Aopno s snegottt a// t/fsA sonea z mor/em v p//m/. A// senea s soncem, Ao se združ/ra v ž/vo r/Aoro, prežečo na vse. UTERATURA Rast 2/) 99) V re/ po/s/ep/ sver/oA/ /e rtae/eArret) /esA oz/roma /zguA//en/ 11! ropaz sove. Pavie Zidar Vse sivo /e frepef srca (il OBOKE, TIHE IN SUHE Ki ETI ;;;;d živa/; z nasršenim Aožubom, iz Aafere Aap//a Ar;. Vrana, A; pobira /agode feb s/edov, /di spre;;d/a v so/ze zdravamarp. M ra A nam bo posodi/ g/as, da /'o;no ;zšepefa/; vso Ar; mo/dev, zaAovanib v /ed srebrnib osfrin. /n rdeče nebo večera bo ponazordo fr/d/en/e prfrrd; čufov, A; so naš bog. /abo/Ao, A; zasa/a se vame, ;n Arnb, A; me sid, /e prab. /n d, A; me gre/eš, s; prab, m /az, A; vafe sfrm;m. Le voda in ogen/ sfa dogodeA besed, m n/en odsvd d m n/en odsvd /az. V vsem /e Aa/ sAdro m raAo rudi v nama. Vefer /e v senu m v senu /e m/eAo, v men; m feb; pa drev/a šum, od Aaferega /eva svo/ Aonee. Lepa /e od rega sfrupa smrf, ArafAega spoznan/a /o sad, A; na veAov veAe drž;. LITERATURA S'/e Aof poree/an Rast 2/1991 m riba na subcm. V s/adosfrasf/u dodAa /c vse, Aar pofrebu/e č/oveA PavteZidar 7ZV7RN7 GREH DREVES Kaj je tzv/rn/ gre/i dreves, to, Ja pada evetn/ pra/] //pe m/mo //pe, v temo, na /]/aJn/ jez/b /ufra? A// /e smrfno greš// jeseter, bo je njegova m/ečna meg//ca zgrešda očesa //cer, nasfav/jene babor m/ne? A// je br/vo zrno rž/ a// zem/ja — /cJo oj nj/ju je greš//, Ja n/ Jr/ifečega b/tja sfe/i/a? G/eJam nebo morja, b/ se sfresa v nabor/c//] oJ vefrov/b pf/e, čaba/e name /n na njo. O grešno morsbo nebo, r/ šum, zabopan v proJu /n be/o /zpZranje časa, moja ura s/asf/ brez poboja. A// je v feb/ f/sfo Jrevo, a// s/ f/ greb vseb jesetrov, je rž meseč/na, paJ/a na zem/jd /n se ub//a? E/ERA Teboč/ sv/nec gaja bež/ po proJu. Sopara Jrbt/ naJ bamn/ s/v/m/. 7*o/m[]n/ ze/enc v opo/Jansb/ f/bot/. R/be babor sfre/e zadevajo v ž/vo. UTERATURA Rast 2/) 99) Voda se zab/ešč/ /n bot magnez// zagor/. Gad se s/eče na vej/ /n spremen/ v mavr/co. (WaJ/ža /990j Mi/an MnrLe/; POMLAD UTERATURA Rast 2/1991 Pijana od s/asd zasop/a od p/ojenja na penasfem žrehcu vefra pom/ad /uri zdram/iene moči Pipe s s/adPosf/o vre živ/jenje ze/em praspomm vsfaja iz zem/je nič ni več zase v drugo je zazrfo m vse za vse odprfo ^ ^ ^ MraP g/eda /uč z očesi m/adega ze/enja v PoremnaP moč rasd živo od mrfvega razdvaja razpira se fema s ve do/n se predaja z roPami Porenm oP/epa jo v oh/cm ze/em praspomm PazpoPa p/ašč pre/n vanja prehajanje poPaže svoj ohraz minevanje sPrivnosfna moč dviga soP iz Porenm V sapah pom/admh se češnja razcvefa vefer neugnani /pihimec sanjavi s prsd igrivimi seje nemir med češnjme veje s/ači oh/ePice hehh nevesdc m že hm hrepeneče naprej čez noč se osuje češnja cvefoča /juhica hežna /juhica nežna vefer pofone v modrih da/ja vah za hrepenenjem nejasnim hifeč v svefhh spominih na vefer hegofm češnja ze/ena živo zardeva 5fari vifez sved Jurij m grdi zmaj /usPmasf v femnem Pofu mzPe hiše frdo se horifa gozdič ze/en pom/ad oznanja svefega Jurija pozdrav/ja izza p/ofa gozd Popri v grčav sfarec sosed Jurij izpred hiše mi/o g/eda prePo zdihujočih njiv /z vročm po/efja iz sap jeseni iz /edenega sna zime se prebuja popofmP sfoji na začefPu pod spomin mo/čl nič ne izda Pam pof pe/je Pje se Ponča popofmP odhaja z vnsPom pom/adi v ze/enje oder na verižici fanPi prefanPi sfrašm zmaj je pripef LITERATURA Rast 2/1991 /(o fe razreže/o, ne verjameš več v sfroje. Znansrvene razts^a ve n Lr;žn;7) afonn/t našega vese/ja. /zptJ; zoL, Ja ne Loš več spozna/ Lo/ečme. 7o n/ f/sfo, za Lar smo se borJ;7 VON/ Loj krošnjam/ JeL/;ea v cver/u. /'r;b//ža svoj p/ašn/ nasme/i m oJb/r/ z vonjem, /o me usrav/ m vpraša; "Le Lje s/ me poza/n/a?« PO K4V7 OJ po/ne s/toJeZ/ce je še neLaj //s na g/a J/n sfem. Črno Le/e s//Le ne morejo oJpref/ nenn/i usf m va/ov/ro Jno je vse pre/cr/fo s svef/ečo se Lopreno. /Ve/rje, meJ //sam/ /n črn/m Jnom, je majbno pr/beža//šče za pf/ce, L/ so še osfa/e. DEČEK O, La Aro bo/cčc se rojeva JečeL /z fvojega o L ra za. ZaL/enem ga v oč/, Ler r/ ne veš. /čo vprašaš; za La/, se sLr/je poJ m/zo /n se b/b/fa sfaren!u v/aLn v Ja/ja v/. V/aJo Garanf/nj PE^N/X N/sr sez/da/ b/še, posravr/ noben/b rrdrr/b z/dov, n/č orrp/j/vega rrsrvar;/. be v zaborju sr prede/ pajčev/nasro mrežo var/jr vrb besed, sboz/ megbce opreza/, /sba/ zvezd — /n se /zgub//. M7NEV^N/E MO/ MN Vsab dan bo/j droben, bo/j samoren ur r/b, med vejevje jesensbo unrabnjen, ranjeno poje bra/j/č. Vsab dan bo/j zadaj, bo/j srran od /jud/, v rebrr pr/sojnr podrabnjen, šbr/amordeč š/peb rd/. Moj srn ž/vr v mesru. Z/aga pesrn/. frebrra bnjrge. Pesruje be/e, neožu/jene robe. Pogosto se vrača domov. Pad pr je pr/smo, domače v/no, Vsab dan bo/j zem/jr b/rztr, s src/ vse rab/ejšr sr/b, z jesensb/m/ barvarrr/ barvan, vsab dan um/b. SE/AVC4 N zapečen, brusr/jav bmečbr brub, ce/ra pobr/bo, v branže, do onemog/osr/. /čo se napase Oropaš za p/trgom, prbbe zem/je vonj osraja za rabo, ves sr pogreznjen vanjo, z vebč/no re/esa /n m/s/rm/; /z nje pr/baja vse rvoje ž/v/jcnje b/ažen/ brtrb. Zvečer razprežaš bonja, d/an r/ zasenč/ oč/, obrep/jen od/deš špar. rrav, rož, gozdov /n ob/abov, odv/bra nazaj, v mesro, /n j/b ram vp/era v svoje pesm/. Osra/ bo rra/ven orrob do bonca. /n moja sbrb. Mo/e brazde, oče, pa so nev/dne /n nespoznavne. 7*/ veruješ v zem/jo, jaz pa ravan; za omamn/mr LITERATURA sbrm/amr Rast 2/199) besed /n ne morem nrbob 116 razpreč/. Ž/vbtf Komac 577? LWE 77še ftše, strune, se g/astfe/ 77,še ftše, da /e ne zbudtfe.' Na/ v naroč/u mo/em spt mo/a ftba /?o/ečtna. Nežno nežno zazventfe/ Nežno nežno, da /e ne zbttt/tfe/ Na/ /o Ložani 7n mt/u/em... Ttše ftše, sfrttne, se g/astfe/ 77še ftše, da /e ne zbudtfe.' Čusfveno prtzadeft pa frtof mrz/tčno tšče zasdnt tzbod. (/frtt/en, /ačen tn h rez upa pafrtof posfa/a tdtof. Zamre mu sme/), ugasne /uč v oče/). K nebu dvtga/oč ro/te... Kabo /e se že bogu sfreže? Voščen obraz boga dobaz, da m odztva... Čustveno prtzadeft pafrtof gre /ačen, bos na pof tsbaf zast/nt tzbod. HeJt/ Kttsfc/tc 5/NL/ 7"vo/ nasmeb /e žareb mo/emu srcu, posrbttm ga vase, se z n/tm napo/tm. 7*vo/a sreča /e /uč mo/ega dneva. V men/ odsv/fa tn baže mt pof. 7*vo/a b/7 /e mo/ edtnt smtse/. LtTERATURA Da/e mt moč, daprežtvmt. Goran Gluvič LITERATURA Rast 2/199] TA ČUDOVITI, POGUMNI SVET RIM (igra) H/fje sfenske ure. NAČELNIK: Trganje na vrafa. NAČELNIK: Ura je že tri zakaj ju še ni? Hej naprej! Odp/ran/e vraf /n udare/ $ škorn/7 oh f/a. SPECIALCA: Midva sva oba prišla. NAČELNIK: Pred vama je težka naloga pomembna in zaupno stroga lotita se primera iksa in prosim nobenega kiksa. SPECIALEC: Z vami načelnik dragi hitimo h končni zmagi! NAČELNIK: Kratek bom kot znam biti če ne uspeta smo vsi trije v riti. SPECIALCA: Nihče se ne bo upiral naša načela podiral! NAČELNIK: Govorita zrelo sedaj pa na delo. SPECIALCA: Smelo in veselo. Udare/ s škorn/7 oh f/a. Stenska ura pondar/eno ot/hi/a čase, k/ pr/ka/a/o. Tromefn/ ž/v žav. SPECIALEC 1: Kam naj greva kje naj začneva? SPECIALEC 2: Poln sem vedrega optimizma našla ga bova v hramu individualizma. SPECIALEC 1: Daj hitro pohitiva morda se res tam skriva. Tečeta /n sopihafa skoz/ promern/ ž/v žav. SPECIALEC 1 SPECIALEC 2 SPECIALEC 1 SPECIALEC 2 SPECIALEC 1: SPECIALEC 2 SPECIALEC 1 SPECIALEC 2 Čas teče nič ne reče. Rana ura zlata ura. Kdor hitro da dvakrat da. Ko opraviva tisto tam se s pivom posladkam. In to s prvo klaso zraven pa pojem klobaso. Redu! U! Sva že tu. Dsfav/fa se. OJp/rau/e fežk/h vraf. Korak/ odmeva/o v prostoru vehke prazne h/še. SPECIALEC 1: Glej ga tam sedi kot da se naju boji. SPECIALEC 2: In naju mirno čaka ta jezična spaka. SPECIALEC 2: (-«ran(ituvie SPEGtALEGl: ) A čnnovm. pocuMN! svm R[M Vendar se bo naju bat da bo stežka scal ko ga primeva v roke ko občuti najine obroke. SPEGtAt.EC2: Obrok ki reče pok je najljubši zvok. SPECtAt.EGl: K njemu stopiva SPEUALEC2: da se pogovoriva. Če ne bo za dialog bom okrutno strog. SPECtAt.EC 1: To je prava beseda discipline in reda. Spet doneči korak; e dvorani, nafo se usravi/o. PRtMER X: sta prišta na obisk moji osebnosti ati mojemu tetesu danes ne sprejemam nobenih obiskovatcev pridita zjutraj SPEGtAEECl: ko rurpeno sonce stopi na obzorje Pred sabo sva uzrta igratca ki se pretvarja kot da ne ve da sva speciatca SPEGtAl.EC2: Gotovo si slišat za ukaz SPEGtAt.EC !: nisem si ga izmistit jaz ki dotoča da v državi je režim ki ne priznava pogovora brez rim. V roki držim puško ne zamenjam je za hruško PRtMER X: zato pokaži voljo če ne te pošljeva v rima šolo. voljo šolo slaba rima zgolj asonanca neuravnovešena moža SPEGtAEEG2: Kot veš naš režim gteda z distanco če kdaj pa kdaj uporabimo asonanco. SPEGtALECt: Ne zgubljajmo dragocenega časa naju čaka pivo prva klasa. SPEG!ALEG2: SPECtALEC 1: tn klobasa. Postavila bova nekaj vprašanj in ti boš odgovoril nanj seveda po pravilih režima PRtMER X: zato prosim da tvoj jezik dobro rima. votja je v mojih možganih bitnosti prostrana in ne trpi nasitja njej se bom podrejal in ne vam SPECtALEC 2: ozkogrudneži sveta Ne upiraj se nama predčasno le odgovarjaj na vprašanja jasno! UTERATURA SPECtALECl: Rast2/)99) PRtMER X: Prvo vprašanje vprašanje števitka ena čigava roka je močna trdna in jektena? bedakova vprašanja niso odgovori bedakov ! t9 nasprotno Goran Gtuvič SPECIALECI: TA ČUDOVtT), PO(;UMN) SVET RIM PRIMER X: SPECIALEC2: PRIMER X: SPECIALEC 2: PRIMER X: SPECIALECI: PRIMER X: SPECIALEC 2: PRIMER X: SPECIAEEC 2: PRIMER X: SPECI ALEC 1: SPECIALEC2: LITERATURA Rast 2/) 991 SPECI ALEC 1: Nc vem ali naj se zgrozim ali vate zapodim izrekel si težko žalitev zasluži) bi si britev pod svoj nežni mehki vrat če naš režim bi ne bil zlat zato prehajamo na vprašanje številka dve kdo te pazi in z očesom budno vate zre? ne ukvarjajte se z menoj vaš sovražnik je vaš produkt na desnem krilu vaših hudičevih kri) Niti besedice o njem to je le... lepita zlati fant išče rimo zataknjeno v lastnem grlu To je le smet če omeniti smem. naj bo smeš Ne izzivaj tiaju fant drugače boš kmalu arestant. v izgubljenem dolgočasnem primeru iščeta rimano bit moje zmožnosti so drugačne vsestranske povprečne lenobne izgubljen setn za vašo resničnost Za naju ni ne izgubljenih ne povprečnih ne lenih za naju je velika uteha da sva porok uspeha, in greha. No vidiš že napreduješ vedno manj kljubuješ bova še prijatelja te dni to me silno veseli. ne nasedajta moji zmoti ki jo je oplodil slučaj obrnita se proti soncu zagledala bosta produkt surogat vašega nesmisla Kaj govori kaj nori? Odkrito na ves glas se norčuje iz vseh nas nisem več za dialog okruten bom in strog. Le počasi prijatelj mirno kri na vrsti je vprašanje številka tri zakaj je rimanje pristno za človeštvo koristno? Goran Gluviš TA ČUDOVIT), POGUMNI SVET ItIM LITERATURA Kast2/iNu ja, kar dobro je bilo,« — nato strogo: "ampak za plesalca mi že ne pojdeš!«, in nato polglasno: "čeprav ravnatelj misli, da bi lahko...« A včasih je najtišja beseda najmočnejša. Svoje plesne usode tedaj še ni sprevidel. Vpisal je fiziko, kot nalašč nekaj čisto drugega (če res?). Pri orlih je učil simbolične vaje, kakor se jih je Ulaga ves NAS POGOVOR Rast2/199t natezet v Bertinu, pa ptavanje. To mu je što pa tudi tako dobro od rok, da so ga postati v Bertin na vaditetjski tečaj. V tisti šoti je imet tudi Laban občasno svoje ptesne tečaje... ...m tu se rud; samo njegova por končuje. Hamburg. Njej je to rodni kraj. Njemu tuj svet. Saj ona je pravzaprav svetovtjanka. Saj on je prav zares dežetan. Njo so torej tepo v redu odpremiti tja v šoto k Labanu. Ni zamudita ne vpisa ne prvih ur. On je nekako pritava) tja razgtedovat se in videt, kaj bi bito zanj. Že botj proti koncu semestra se je znašet med Labanovimi študenti. Ona je stanovata v tepi viti in je imeta prav btizu v šoto. On je ime) sobico na Lange Reihe in je imet v šoto dateč. Ona je imeta dovotj denarja. On, kar si je bit poteti na Hvaru »naketnarit«. Toda ona je bita vzgojena tako, da je denar za varčno rabo in pametno obnašanje. tn on svojim gmotnim stiskam nikoti ni priznat, da ga stiskajo. Tako je bita zanjo kar sreča, da si je v tisti »nobet« viti smeta tudi sama kuhati. Tako je bita zanj vetika sreča, da je bit skozi sobico napetjan gtavni dimnik in je bito zmeraj topto. Med ptesnim študijem: »Jaz sem se botj sama držata. On je bit pa osamtjen.« »in mi je bita všeč.« Čas karnevata je bit, ptesi za umetniški svet pri »Mondhaus zu Bimbiti« (dadaistična teta pač). Gospod učitetj Knust sam se je udetežit, z batonom se je pojavit z neba! Petarde, ognjemeti ... Hamburg je bit bogato mesto. Tam sta postata fant in dekte. G/e/, r/ s/ tu m /az sem fu, drug drugemu neznanka. /KocbekJ »Naju je združita ptesna umetnost.« Lahko bi zveneto tudi ptakatno, ko bi ne bito vseh njunih šest desettetij in več od tistega karnevata do tegate pomenka ena sama vrsta nenehnih, strnjenih dokazovanj, da kar osupneš. »Vsak iz svojega sveta sva (in vsak svojemu ostajata tepo zvesta), vsak iz svojega testa. Najini naravi sta raztični.« Kotikšno bogastvo je v tem. Tako se nenehno iščeta, preučujeta, premagujeta, podrejata, se bližata in se oddatjuje-ta... Kaj tepega je ta njuna vsakdanjost odžareta že samo v tate naš pomenek! »Ptes pa pojmujeva, čutiva in hočeva enako.« Prva tri teta njunega skupnega živtjenja in njunega skupnega ptesanja hkrati sodi pod priimek Laban. Najprej v Hamburgu in kasneje, ko v Bertinu ustanovi svoj institut, tam. Oba, zdaj že obe potovici novega para, sta na pot ptesa stopita kot zreta čtoveka, ko njuni tetesi še (zmeraj) nista biti ugtašeni v ptesna instrumenta, ko njuni poznavanji ptesne umetnosti, njuni gtedatski izkušnji še skoraj nista imeti med čim in čim izbirati. Kar je Laban oznanjat, prerokovat, kazat in prakticirat, pa je tudi samo pomenito nov začetek v ptesu in ju je močno povabito k sebi. Ob pravem času pravo gibanje (iz enciktopedije: V nasprotju s ktasičnim batetom vnašat v ptesne gibe izrazitejšo ekspresivnost z uporabo mimičnih in gimnastičnih etementov.) Mtadenka in mtadenič sta ztahka postata najprej vernika, nato ministranta te vere, potem njena svečenika in apostota. Prav nič jima vera ni sptahneta do danes, v naš pogovor zaptjusne sveža, trdna in samoumevna. NAŠ POGOVOR Rast 2/1991 Naključje (človeka programira čisto nekdo drug, bo rekel Pino kasneje) stori — saj mora —, da si intendant darmstadtskega teatra odbere med Labanovimi kadeti prav njo in njega. "In potem smo rekli, dobro, bomo se poročili pa gremo«. Piini >P)es je zato tako tep, ker nima tako trdnih form.« On: "O, ravno narobe. Ima, pa še kako ga uktepajo! Tetesne forme ima.« Ona: »Vidiš, po mojem pa ne. Zato mi je tudi takt) všeč.« On: »Živtjenje je sptoh tako.« Ona: »Zato ga je pa najbotje kar živeti.« Tako ga mis)i ona, tako ga tuhta on. Tako ga čuti ona, tako ga tip)je on. Vsak iz svojega sveta, vsak iz svojega testa. Ljubega miru ne ljubita. Ustvarjatea sta. Pia in Pino Mtakar sta. Ti, moje pero, pa zdaj mo)či. * * * Saj res, o smrti pa nismo nič. Le vmes enkrat ona v smehu: »Ljudje bojo rekti, ja, kaj nista tadva že enkrat umrta?« )n on na to: »To je pa res. Kdo vse nam je medtem že umr). Vse propada. A čtovek se od tega ne sme razočarati.« Sapientibus satis. Bogdan Osolnik LETO 1941 V SPOMINU SLOVENSKEGA NARODA V spominu vsakega naroda so dogodki, ki so se v preteklosti tako globoko vtisnili v zavest njegovih pripadnikov, da se njihovo izročilo prenaša tudi na nove rodove in sooblikuje njihov odnos do sedanjosti in prihodnosti. Brez dvoma bodo v spominu slovenskega naroda ostala za vselej zapisana — zaradi usodne pomembnosti za njegov obstoj — leta druge svetovne vojne, fašistične okupacije in junaštva narodnoosvobodilnega boja. V sklopu tega dogajanja je bilo za nas še posebno odločilno teto 1941, ko je vojna vihra zajela tudi Jugoslavijo, ko smo doživeli njeno razsulo in ko so si nemški, italijanski in madžarski fašistični osvajalci razdelili naše ozemlje z namenom, da za vselej zbrišejo slovenski narod z zemljevida Evrope. Nemci so se tega lotili takoj z množičnim preseljevanjem Slovencev, Italijani pa so v začetku nastopili z bolj prikrito taktiko, čeprav so že prej s svojim raznarodovalnim početjem nad primorskimi Slovenci pokazali, kakšni so njihovi končni cilji. Kdor ni sam doživljal teh dogodkov, si verjetno težko predstavlja, kakšen strahoten psihični šok smo doživeli Slovenci ob zlomu Jugoslavije in začetkih fašistično-nacistične zasedbe, ko je izgtedalo, da je naše svobode za vselej konec in da za naš narod ni več rešitve. Strašna tema fašistične okupacije se je spustila ne le nad našo deželo, ampak je zagrinjala vso Evropo do ruskih meja, od Baltika do Sredozemskega morja. Amerika se še ni odločila za vstop v vojno. Fašistična os «Rim — Berlin — Tokio« je triumfalno napovedovala svojo zmago in zagotavljala, da bo za vselej spremenila podobo sveta. Slovenski narod so v teh usodnih trenutkih zapustiti in izdali voditelji političnih strank, ki so se v letih pred vojno menjavali na oblasti. Nekateri so s kraljevsko vlado pobegnili v emigracijo, tisti, ki so ostali doma, pa so si s kapitulantsko predajo okupatorjem in sramotnim izjavljanjem svoje vdanosti poskušali pridobiti naklonjenost novih gospodarjev. Na dan nemškega napada na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, so se strankarski prvaki iz klerikalnega in liberalnega tabora združili in ustanovili Slovenski narodni svet, ki naj bi posta) tudi oblastveni organ ter vodstvo nekakšne kvizlinške državice pod nemškim ali italijanskim protektoratom. Vendar okupatorji niso bili pripravljeni dopustiti Slovencem kakršnekoli avtonomije, niti pod vodstvom tistih politikov, ki so bili po svoji ideološki naravnanosti njihovi pristaši in ki so jim tako ponižno zagotavljali svojo vdanost in pripravljenost na sodelovanje. Praznih rok so ostali tudi tisti slovenski prvaki, ki so se šli v Rim poklonit fašističnemu vodji Mussoliniju in so se mu zahvahli, da je pod svoje okrilje sprejel Slovence, <>najmlajše otroke Matere Italije«. V tem vzdušju splošne demoralizacije in pritlikavega prilizovanja okupatorjem je ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda pomenila velikanski, prelomni dogodek. Novica, da je konec obupavanja in potlačenosti, ker se začenja organiziran upor proti tujim zavojevalcem in boj za osvoboditev, se je med narodnozavednimi Slovenci naglo širila od ust do ust. Čeprav je vključitev v OF pomenila za vsakogar, ki se je pridružil njenemu delovanju, tudi soočanje z mnogimi nevarnostmi, je že v nekaj mesecih mreža tajnih odborov OF DRUŽBENA VPRAŠANJA prepletla vso Ljubljano in skoraj vso Ljubljansko pokrajino ter se razširila Rast 2/1991 tudi v vse ostale predele razkosane slovenske dežele, ne oziraje se na stare in nove meje. Klic OF je naletel na silen odmev med slovenskim prebivalstvom, saj je v temo brezizhodnega podložništva prinašal žarek upanja in nakazoval 166 pot do končne zmage. To je bila pot oboroženega boja proti fašističnim in heŠUB)C:Vpartizanski stavnici na Rogu (osnutek za linorez), tuš,1944 ('Z knjižice Rog, Ljubljana 1987) DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2/1991 nacističnim okupatorjem na strani vciike mednarodne protifašistične koalicije. Odločitev, da sprejme in podpre ta boj, je bila ena najtežjih, a tudi naj-častnejših odločitev slovenskega človeka v drugi svetovni vojni. Pri ocenjevanju tega velikega dejanja prihaja danes — po 50 letih — še vedno do razhajanj, ki niso utemeljena v zgodovinskih dejstvih, temveč izhajajo iz ideoloških nestrpnosti in nas vračajo nazaj v čas tragične delitve med Slovenci. Zagovorniki in idejni nasledniki tistih grupacij, ki se v čast) vojne iz različnih razlogov niso pridružili narodnoosvobodilnemu boju, ampak so — hote ali nehote — zabredle v narodno izdajstvo in služenje okupatorjem, se na vso moč trudijo opravičiti to početje in poskušajo vso krivdo, da je prišlo do takega razvoja, naprtiti Osvobodilni fronti. Narodnoosvobodilni boj prikazujejo kot državljansko vojno, v kateri sta si stala nasproti slovenstvo in mednarodni komunizem, Osvobodilni fronti in borcem za svobodo pa pripisujejo, da so bili le orodje boljševizma na slovenskih tleh. Takšno pačenje zgodovinskih dejstev in opravičevanje idejnih pobudnikov narodnega izdajstva v času druge svetovne vojne je očitno danes potrebno tistim političnim krogom na Slovenskem, ki bi hoteli uveljaviti novo ideološko enoumje na istih temeljih kot njihovi strankarski predhodniki pred vojno in med njo. V nadaljevanju se bomo zadržali samo na nekaterih bistvenih razhajanjih okrog usodnih odločitev v letu 1941. Osvobodilni fronti očitajo, da je razdelila slovenski narod in izzvala bratomorno prelivanje krvi. Resnica je drugačna. Slovenski narod je bil že pred vojno razdeljen. Tradicionalna delitev na liberalni in klerikalni tabor je v zadnjih medvojnih letih vse bolj prehajala v delitev med zagovorniki fašizma in privrženci svobodomiselnih idej vseh svetovnih nazorov. Ostrina te delitve, ki je sicer pretresala tudi druge evropske dežele, se je pokazala, na primer, v ocenjevanju španske državljanske vojne, ko so slovenski klerikalni veljaki odločno obsodili Kocbekovo kritiko enostranskega stališča katoliške cerkve v podporo španskemu fašizmu. Posebno militanten je bil v teh vprašanjih krog katoliških "stražarjev«, ki jih je vzgajal profesor teologije dr. Lambret Erhlich. Zgodovinar dr. France Škerl je v svoji študiji o nasprotnikih OF v letu 1941 zapisal: "Že pred vojno so nasprotovali vsemu, kar je bilo usmerjeno odločno protifašistično. Njihova eksplozivnost je šla celo tako daleč, da so nasprotnike hoteli ukrotiti celo s fizično silo. Vzporedno s tem razvojem so se navduševali za fašistično družbeno ureditev in hvalili posebno države, kjer se je razvil fašizem klerikalne smeri, npr. Avstrijo, Portugalsko, Španijo in naposled Slovaško. Do Jugoslavije same pa niso imeti posebnih simpatij, ker so dvomili, da bi se mogel kdaj v njej uvesti totalitarni katolicizem.« Ni čudno, da so se ljudje, vzgojeni v takšni miselnosti, med vojno pridružili okupatorjem in da so le-ti našli v njih zveste pomagače v boju proti osvobodilnemu gibanju. Ko je Osvobodilna fronta povabila k sodelovanju vse Slovence, ne glede na strankarsko in svetovnonazorsko pripadnost, se je vanjo spontano vključilo poleg skupine krščanskih socialistov tudi veliko drugih verujočih Slovencev. Prav to dejstvo je vznemirilo voditelje klerikalnega kroga in — žal — tudi Cerkve, da so jeseni leta 1941 odkrito in odločno nastopili proti OF in slovenskemu partizanstvu. Namesto boja proti okupatorjem so kot osnovno nalogo Slovencev razglasili boj proti komunizmu. Tragično dejstvo je, da so katoliški voditelji v Sloveniji — bolj papeški kot papež sam — prav narodu, ki ga je Hitler obsodil na smrt, dopovedovali, da njegov glavni sovražnik ni nemški nacizem, ampak Osvobodilna fronta, ker v njej sodelujejo komunisti. Skoraj neverjetna se mora zdeti objektivnemu iskalcu zgodovinske resnice takšna zagrizenost in zaslepljenost. Tudi če bi bilo res, da Slovenci v času vojne nismo imeli druge izbire, kot da se odločamo med nacizmom in komunizmom, bi morali premisliti, od kod DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 2/1991 nam grozi glavna nevarnost za obstoj slovenskega naroda. V tistem času je gotovo glavnega sovražnika predstavljal Hitlerjev nemški nacistični režim s svojo fizično prisotnostjo na slovenskih tleh in napovedjo, da bi to deželo napravili nemško. Vendar še do danes nekateri kritiki OF, ki se ukvarjajo izključno z grehi na partizanski strani, niso izrekli nedvoumne obsodbe nacizma kot povzročitelja druge svetovne vojne in vsega gorja, ki ga je prinesla s seboj. Niso pripravljeni priznati, da je bil nacizem nečloveški, militaristični in rasistični režim, ki je bil še posebno sovražen do Slovanov in jih je označeval za ljudi nižje vrste - podljudi — ter napovedal njihovo uničenje kot narodov. Kako je bilo mogoče, da so pri nas podpirali Nemce pod geslom, da gre za ohranitev vere, medtem ko je Hitler v svoji deželi - pa tudi pri nas na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem — preganjal katoliške duhovnike in ko so brezdušno naravo nacizma razkrivali njegovi množični zločini v okupiranih deželah in koncentracijskih taboriščih? Mar cerkveno vodstvo pri nas ni vedelo, da je tudi papež obsodil nacizem zaradi njegovega brezbožnega poganskega duha in sovražnega odnosa do Cerkve? Za razliko od ameriških ali francoskih škofov, ki so zagovarjali sodelovanje s Sovjetsko zvezo v boju proti fašizmu, je v Sloveniji cerkveno vodstvo pozivalo na križarski boj proti komunizmu doma in po vsem svetu. Navajamo ponovno iz študije dr. Škerla: "Nemškega napredovanja na vzhodni fronti so se "Stražarji« veselili, češ da bo Sovjetska zveza zaradi njega dokončno uničena. Pri tem so računali, da bo zaradi uničenja Sovjetske zveze splahnela aktivnost Osvobodilne fronte. Dr. Ciril Žebot je celo razlagal, da bi bilo v tem času vsako osvobodilno gibanje, pa čeprav celo brez komunistov, bedastoča, ker bi slabilo nemške sile pri uničenju Sovjetske zveze.« (str. 103) Te besede dokazujejo slepoto slovenskih klerikalnih skrajnežev, ki jim je bila glavna skrb uničenje komunizma in ne usoda slovenskega naroda. Zato so se tako mirne vesti podali v službo okupatorjev, ko so jih le-ti potrebovali, da bi okrepili svojo udarno moč proti osvobodilnemu gibanju. Med tem, ko se je OF resnično trudila, da bi v narodnoosvobodilnem boju združila vse Slovence, so njeni nasprotniki netili državljansko vojno in so vanjo uspeli zapeljati del vernega prebivalstva pod pretvezo, da gre za Boga in reševanje vere. Nič ne more pred zgodovino opravičiti tega dejanja, ki je povzročilo veliko nepotrebnega trpljenja slovenskemu narodu, pa tudi ni bilo v dobro krščanskemu poslanstvu katoliške Cerkve. Med možnostmi, ki so se ponujale Slovencem v letu 1941, nekateri vidijo tudi politiko pasivnega odpora, čakanja na razplet bojne sreče, brez lastnih žrtev. Vendar takšna politika enostavno ni bila mogoča. Tudi če bi mi pustili pri miru okupatorje, nas oni ne bi. To so pokazali Nemci z množičnim preseljevanjem Slovencev, še predno se je začel kakršenkoli upor. Decembrska vstaja na Gorenjskem pa je preprečila nadaljevanje nemških ukrepov te vrste. Tudi Italijani so razglasili geslo: Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenci bi morali zatajiti sami sebe, da bi jim dokazali, da smo z njimi. Še v večjem številu bi umirali pod tujimi zastavami na vzhodni fronti in drugod po svetu ali izginjali v delovnih taboriščih, doma pa bi se morali odreči slovenskega jezika in kulture ter opravljati sramotna dela okupatorskih hlapcev. In kakšna bi bila naša povojna usoda, če bi čakali, da nam bodo svobodo prinesli drugi, ki bi si to hoteli tudi poplačati? Že po prvi svetovni vojni smo Slovenci doživeli sramotno barantanje med velikimi silami na naš račun. Takrat smo izgubili Primorsko in Koroško. Zato je bila odločitev OF, da si bomo svobodo priborili sami, kot enakopravni udeleženci v skupnem protifašističnem boju z drugimi narodi Evrope, utemeljena ne samo kot stvar časti in moralnega dolga, ampak tudi kot izraz stvarnih interesov slovenskega naroda, da postane kovač svoje lastne usode. ) ! ! Samo tako se je stovenski narod moge) dostojno odzvati kticu zaveznikov, ki so podpisati Attantsko tistino in napovedati, da bo skupna zmaga nad fašizmom omogočita tudi samoodtočbo narodov. S tem pa je OF dobita tudi vso pravico, da je ob koncu teta 1941 zapisata v svoj program: <dva koraka nazaj« ob koraku naprej. Perspektiva moderne demokracije stoni tudi — to je sporočito tudi stovenske pomtadi, ki je vendar t vzktita tudi na tteh civitne samoupravne izkušnje — na MOČNt, avtonomni civitni družbi. Ta seveda predpostavka obstoj političnih strank in jasne pristojnosti države, ki pa so tegitimne te, če detujejo in kotikor detujejo v omejenih prostorih funkcionatne nujnosti. Lev Kreft CtVtLNA DRUŽBA Rast2/)99) NEUE SLOWENISCHE STAAT V času velike ekonomske krize, v tridesetih letih tega stoletja, ki je bil tudi čas zmagovitega pohoda nemškega nacionalnega socializma na oblast, so se umetniki, kritiki in estetiki leve politične orientacije v Nemčiji prepirali, kakšna usmeritev v umetnosti se za levičarja spodobi. Prepir je bil odslikava strankarske in frakcijske razdrobljenosti levice, ki je imela vedno to značilnost, da je prav lahko imela le ena smer in ta popolnoma, brez kompromisa. Komunistična levica, ki je tedaj izdajala revijo Die Linkskurve, je zastopala spreminjajoča se stališča v loku od proletarske umetnosti, ki naj jo pišejo delavski dopisniki sami (kar je ustrezalo usmeritvi proletarskih piscev v sočasni sovjetski kulturi), pa do kritičnega in socialno angažiranega realizma, ki izhaja iz umetnikovega znanstvenega materialističnega pogleda na svet in njegovega komunističnega političnega prepričanja. Glavna tarča kritike je bila t. i. meščanska literarna levica, ki je bila sicer naklonjena socialni ali celo socialistični stvari, in tudi močno angažirana proti nemškemu militarizmu, nacionalizmu in planetarni kapitalistični eksploataciji, nikakor pa ni sprejemala bodisi ideoloških revolucionarnih sklepov komunizma bodisi njegove estetske konservativne usmeritve. Z ostro kritiko so jo nameravali komunistični estetiki prisiliti, da se odloči za desno ali levo politiko v umetnosti, ker lebdenja v demokratični sredini ni mogoče prenašati in je politično, pa tudi estetsko nevzdržna poza. Ko je nacizem prišel na oblast (pravijo, da zaradi neenotnosti levice in njene nesposobnosti, da bi s širšim zavezništvom demokratičnih sil utrdila weimar-sko demokracijo), so umetniki in še posebej pisatelji, kritiki in estetiki bežali na vse strani sveta, nekako po načelu svoji k svojim. Komunistična levica je seveda svoje izgnanstvo preživljala v Sovjetski zvezi. Dve vprašanji sta takrat morili izgnane nemške leve intelektualce: kje smo naredili napako, da je lahko zmagala taka zgodovinsko grozljiva in nehumana usmeritev sredi tako razvitega in civiliziranega evropskega naroda?; kakšen način umetniškega spopada z zmagovitim nacizmom hi bil zdaj najprimernejši, da se pošast ugonobi? Komunistična levica je dala svoj odgovor v debati o ekspresionizmu v reviji Das Wort, polemika pa je zajela pravzaprav zelo podoben krog kot stare polemike v Die Linkskurve. V obeh primerih je komunistično levico vodil Gyorgy Lukacs, ki je menil, da je nemška inteligenca odpovedala,ker je zatonila njena lastna racionalnost, in umetniški pojav, ki je k temu največ prispeval, je bil iracionalistični ekspresionizem. Na drugo vprašanje torej Lukacsu odgovor ni bil težak: v bodoče je treba striktno gojiti le umetniški stil realizma, če se hočemo resno upreti nacizmu, in vsi modernizmi in avantgardizmi so le voda na mlin nacistične in fašistične iracionalnosti. Na nasprotnem bregu je bil najizrazitejši Ernst Bloch, prava tarča napadov. Bertolt Brecht pa je pisal raje za predal, ker ni hotel pokvariti svoje vmeščenosti v komunistično levico, čeprav ni želel bežati v Sovjetsko zvezo, tamkajšnje politično stanje in umetniške zadeve pa je kritiziral, zavračal in preziral — v zasebnih pogovorih in namigih med vrsticami. Ali sta zlom socrealizma in padec berlinskega zidu sklenila to dolgo razpravo, katere prvotni akterji so že vsi pomrli? Kaj ima ta zgodba, zdaj stara že dobrih šestdeset let, opraviti z našimi današnjimi vpraševanj) o civilni družbi? Na začetku mora biti kaka taka zgodba (saj jih je brez števila, in tudi slovenske domače, morda manj izostrene, bi lahko našli), da se ne bi počutili kot kaka osamljena in edinstvena generacija, in zato, ker gre danes pri vpraševanju o civilni družbi za značilno intelektualno dojemanje situacije po zlomu socializma. Socializem ni propadel na volitvah, ampak že precej prej, na volitvah je šlo samo za to, kdo bo opravil UVH.NA ))RU2HA Hast2/f99i prvi in najbotj zoprni mandat poskusa vzpostavitve retativno stabitnega in umirjeno reformnega posociatizma. Vprašanje, kaj je zdaj s eiviifio družbo, ko je pade) nek ce) sociaiistični svet in ko je nastopita neka četa nova demokracija, je povsem vpeto v tisti krog vprašanj, ki jih zastavljajo in ki si jih morajo zastavtjati intetektuatci. Kot pripoveduje začetna zgodba, si pripisujejo inte-)ektua)ci v zgodovini vsaj tohko pomembno vtogo, da vztrajajo pri stahšču, da so napake zgodovine pravzaprav napake in zmote inte)ektua!cev. Zgodovina namreč ni preprosto postedica dogodkov, ampak posebne vrste dogajanje, ki so ga osmishti intetektuatci s svojim razsvettjujočim detovanjem ati pa s svojo kasnejšo raztago. Če pa gre zgodovina z vajeti in na napačno pot, potem je nekdo od intetektuatcev v nekem trenutku nekaj napačno sktenit ati pa ni bit dovotj pozoren opazovatec dogajanja in stvari so štc v napačno smer. Če torej v naravnih razmerah tahko vetja, da mctutj, ki zamahne s kriti na Kitajskem, povzroči v sostedici vzrokov in postedic orkan na obatah Združenih držav, je v zgodovini tako, da napačni sktep intetektuatne srenje povzroči sedem suhih in tragičnih tet. tntetektuatci imajo povečini torej čisto posebne vrste predstavo o civitni družbi kot točenem prostoru med državo in umazanim vsakdanom preživetvenc dejavnosti (civitne družbe v ožjem pomenu besede), kjer se razum tahko nekompromitirano uvetjavtja. Tu umi in razumi skušajo v medsebojni komunikaciji misetno zajeti in dojeti tok dogajanj, vplivati nanj z dobro premištjenimi dejanji in v končni fazi obvtadati proces. Predpostavka, da je kaj takega mogoče, narekuje izjemen občutek postanstva in odgovornosti, v primeru, ko tok dogajanj ne kaže zažetenih obrisov, pa tudi krivde in samopreiskovanja. Zato so avantgardisti doživtjati statinistična preganjanja kot poraz svoje umetniške sposobnosti, tevičarji nasptoh pa nastop desnice in fašizma kot rezuttat tastnih napak. Druga karakteristika civitne družbe, kot si jo predstavtjajo intetektuatci, je torej v tem, da vidijo v njej predvsem prostor javnosti iti da prostor javnosti definirajo kot potje svoje aktivnosti in svojega postanstva. Civitna družba pa ni te izhajanje medijev vseh vrst, kjer svoboda objave predstavtja pogoj obstoja civitne družbe, ampak tudi četa vrsta botj ati manj razvitih in moderniziranih intctektuahiih združb, srenj, ktanov, društev, združenj, organizacij in skupnosti. To civitnodružbeno občestvo ni spet te zaprta enktava (kar včasih tahko je za det ati večino intetektuatcev), ampak mesto tuhtanja in izvajanja akcij, ki segajo k državi in pritiskajo na pohtiko skozi raztične kanate. Taka akcija je zbiranje podpisov za izjave in dektaracije, izdetava in objava manifestov in programov intetektuatnih skupin, organizacija demonstracij in zborovanj ktasičnega (miting z mikrofonom v rokah dogovorjenih oseb) ati modernega (sit-in, sejem pobud, živa veriga...) tipa, gtadovne stavke s kutturnim programom in podobno. Tretja raven civitne družbe, kot si jo obtikujejo intetektuatci, je torej področje forsiranja prehoda iz civitne družbe v pohtično družbo, k državi. Civilna družba pa je zagotovo mnogo več kot te ta, intetektuatno ustvarjena in od intetigence nadzorovana javnost, in prav zanemarjanje civitne družbe kot področja strasti in preživetja vodi k intetektuatistični ideatizaciji civilne družbe kot prostora svobodne javnosti in industrije medijskih komunikacij, ati pa k intetektuatni banatizaciji civitne družbe kot prostora vutgarnega ekonomskega pridobitništva in propadanja, torej prostora, kjer se intctektuatcu ne spodobi pojaviti se in se raje pred pohtiko in ekonomijo umakne v svoje visoke sfere. Kajti strast in preživetje sta dva vetika gona (po Berkeu), in kot prvo stremi k druženju zaradi nadatjevanja vrste, drugo vodi boj za indivi-duatno preživetje, tudi zoper druge tjudi, ki nas pri preživetju ovirajo ati ogrožajo. Ta dva temetja sta tudi dejanska temetja civitnodružbenega živtjenja, ne pa javnost. OVU NA DRUŽBA Rast2/]99l Ko govorimo o civihii družbi, hočemo s tem razumeti celoten splet javnega (z 'zasebnim kot javnim' vred) življenja družbe, proizvodnega življenja družbe in asociacijskega življenja družbe. Da pa bi se dalo o tem smiselno govoriti, mora obstajati vsaj kot možnost delitev na civilno družbo in državo. Ta delitev je teoretično vedno možna, tudi v totalitarističnih sistemih skrajne vrste, kjer država prekriva dejansko vse družbeno življenje in vzpostavlja vsa javna razmerja (skupno z zasebnimi razmerji kot državno normiranimi razmerji). Za obstoj civilne družbe je torej, poleg vsega povedanega, pomembna karakteristika razmerja države do navedenih sfer civilnega življenja. Zato je praktično smiselno govoriti o civilni družbi le tam, kjer poznajo civilnodružbcno avtonomijo od države. Če se namreč ne spuščamo v sicer morda verjetno, a nepomembno resnico, da je bila najprej družba iti nato država, je vendarle res, da je prostor civilne družbe rezultat spopada za omejitev mogočnosti države, spopada za ohranitev starih in zlasti vzpostavitev novih avtonomij. Socializem, vsaj tak, kakršnega smo si naredili pri nas in ga poznali do včeraj, je omogočal precej zajetnejši prostor avtonomij civilnodružbenega življenja od drugih, vsekakor najbolj totalitarnih socialističnih oblik (npr. na Češkem po letu 196S, ko je civilna družba tako rekoč v celoti prešla v ilegalo). Tisto, česar ni omogočal niti pri nas, pa je bila sama smiselnost civilnodružbenih avtonomij: ni omogočal igre in protiigre med civilno družbo in državo, ki bi večini gibanj, združenj in nasploh interesov in pobud dajala možnost, da svojo avtonomijo tudi z uspehom ali vsaj odgovorom na vprašanje realizirajo v sferi političnega. To ne velja le za javnost, ki potrebuje vzvod do politične državne oblasti, ampak tudi za podjetnost, ki potrebuje avtonomen prostor (reče se mu trg), da bi lahko bogatenje res postalo motor razvoja. Ko smo torej pri nas govorili o socialistični civilni družbi, smo pravzaprav imeli v mislih tisti vzgon in načine boja za sprostitev razmerja med civilno družbo in državo kot razmerja, ki omogoča realizacijo pritiska za pravice ah privilegije v sferi političnega, in spopade za čimvečjo nenadzorovanost civilnodružbenega življenja, ki vključuje tudi neovirano bogatenje. Za kaj takega pa je bilo treba doseči najprej tako kodifikacijo prostora delovanja države in paradržavc, da bi za prosto avtonomijo dobili trdno jamstvo in podlago. Socialistična civilna družba je bila zelo razvit in razvejen sistem skupin, pobud, listin, gibanj, združenj, medijskih pojavov iti kolektivov, posamičnih in povezanih dejanj in demonstracij, peticij in še cele vrste dogajanj. Bila je daleč razvitejša in bolj množična oblika civilnodružbenega intelektualnega javnega življenja, kot jih poznajo običajne, tudi razvite demokratične družbe. Geslo: 'Vsi smo intelektualci' je tedaj skoraj veljalo prav za tisto srenjo, ki ga je kot socialistično bedarijo najbolj napadala. Vsa čast osemdesetim letom in njihovim intelektualnim akterjem. Imela pa je ta socialistična civilna družba eno manj vidno plat in eno pomembno hibo. Njena manj vidna plat je bila strnjena v t.i. črni in sivi ekonomiji, ki se je vsa dogajala na trgu in je predstavljala zametek kasnejši posocialistični podjetnosti, ki je vsa še vedno usmerjena v legalizacijo metod črnega in sivega prekupčevanja. Njena pomembna hiba pa je bila, da je socialistična civilna družba imela za cilj ukinitev socializma kot sistema (tudi ko za to ni povsem jasno sama vedela), in s tem tudi ukinitev same sebe. Ko je na mesto socializma kot odsluženega sistema stopila demokracija kot pripravniški sistem, je socialistična civilna družba izginila. Pesniki pritiska in odpora socialistični državi — partiji so morali po volitvah čez noč zgroženo spoznati, da bodo morah od zdaj naprej govoriti v demokratični prozi. Ker pa se za vsako pomanjkanje pojmovne aparature najde kaka beseda, ki kot nadomestek zabriše odsotnost vpogleda, lahko sedanji situaciji hitro nataknemo ovratnik z nazivom postsocialistična civilna družba. CIVILNA DRUŽBA Rast 2/199) Postsociatistična civitna družba ima tri naboje, ki jo poganjajo bo)j kot drugi vzgoni. Prvi naboj je sta po bogatenju, ki je tičata prej v podpodju, v črni in sivi ekonomiji, v omejeni podjetnosti obrtnikov in kmetov, v zatirani iniciativnosti managcmenta in še kje. Civitna družba je postata prostor špekutacij, trgovanja, vtaganja, načrtovanja, prostor svobodnega gospodarjenja, skratka, prostor podjetništva. Vendar to še ni civitna družba običajnega oziroma zaže-tenega kapitatizma iz soseščine, saj je največji det njenega podjetništva (brez moratiziranja o špekutantski naravi podjetništva, ki je pač kot vsaka narava naravna) doceta odvisen od državnih ukrepov in dejanj, in gradi svoje podjetniške podmene in podvige na ugibanju ati tihijski vednosti o korakih države, jadra na njenih dejanjih (kot na primer na možnosti prostega uvoza cenene robe iz tujine). Podjetništvo je v postsociahzmu povsem ktientsko, odvisno od državnih potez, in po tem močno spominja na batzacovsko, pa tudi na družbo iz časa Napoteona Tretjega, ko si je izobitje in srečo dato privoščiti s pomočjo posebne šagrenove ostovske kože, ta pa se je statno z uporabo krčita, dokter je ni povsem zmanjkato. Podjetništvo postsociahstične družbe ne ustvarja nove vrednosti, bi rekti stari ekonomisti z Marxom vred, ampak samo premešča in troši. Druga značitnost postsociahstične civitne družbe je degradacija sociatističnega detavca, združenega detavca in samoupravtjatca. Razpadtc so njegove pravice, izgubit je sociatno varnost in zaščito, pred njim je staten strah pred brezposet-nostjo, ki se za vse števitnejše tudi materiatizira v reatnost bede in brezperspektivnosti. To ni revotucionarna situacija, kakršno bi botjševiki pozdraviti, to je reakcionarna situacija, ker po izgubi vere v sociatistično samoupravtjanje in v sociatizem sptoh detavci pravzaprav nimajo dosti izbire, vsekakor pa ne morejo prevzeti kakršnekoti revotucionarne ideotogije za vodito. Rcvotucija je bita vendar pravkar, po petdesetih tetih, poražena! Pravzaprav tahko v uporu razmeram izbirajo samo med nacionatšovinizmom (vsega so krivi južnjaki in Židje) in sociatšovinizmom (vsi obtečeni in siti tjudje so naši sovražniki). Postsociatistična civitna družba potrebuje posebno državno skrb, če se hoče izogniti nevarnosti, da bo prav ona sama zrušita še tisto stabotno in negotovo demokracijo, ki si jo je izborita. V postsociahzmu je treba braniti tudi državo pred civitnodružbenim besom, in ne te obratno. Tretja sprememba pa tiči v samem jedru sociatistične civitne družbe, ki po prenehanju sociatizma kot ureditve na videz izginja, tntetektuatci postajajo funkcionarji strank in države ati pa odhajajo iz. potitike v stroko na način, ki govori o razočaranju in odpovedi. Kar ostaja na sceni, ni neodvisno, kot včeraj. Javnost je na več načinov podjarmtjena, in civitnodružbeni odpori, kar jih je, prihajajo spet iz povsem tradicionatnih vrst stanovskih društev. Kako žeto se je spremenit potožaj, je morda najbotje dokazat spor med ministrom dr. Andrejem Capudrom in režiserjem Neue Stowenische Kunst Draganom Živadinovim. Neue Stowenische Kunst poznamo kot organizacijo, ki je uspešno maniputirata s potitiko tako, da ji je igrata njeno tastno metodijo, uporabtjata njene tastne navade in razvade, ztasti pa njej tastni diskurz, ne pa običajni umetniški jok in stok. Ob gtadovnem štrajku pa te metode, razvite v sociatistični civitni družbi, niso več zadostovate in niso bite uspešne. Ne te da upornik ni doživet nedetjenih simpatij, tudi spopad je hitro dobit drugo razsežnost, v kateri Neue Stowcnische Kunst ni bita gtavni protagonist, in tudi ni obvtadovata scene. Spopadti so se potitični in strankarski pretendenti za mesto ministra, stovenski namištjeni Jacquesi Langi, da bi ministru evcntuahio spodmakniti stotček, in protiigra je bita seveda obramba ministra, ki je bita videti kot dobro odigran napad, tgra med civitnodružbenim odporom in državo, ki je tako zdrava za formiranje neodvisnosti in avtonomije državljanov in njihovih civitnodružbenih opravit, se je čez noč spretevita v strankarsko partamen- tarno igro o zasedanju pozicije oblasti in razmerjih med pozicijami in opozicijami, pri kateri civilna družba ni imela kaj prispevati razen glave na tnalo. Živadinov je bil nenadoma le povod, ne akter, in bil je povsem zmanipuliran, saj so njegove zahteve sprejeli vsi razen ministra in vsi so mu hodili razlagat, da ga odlično zastopajo v politiki in naj še sam pride zraven. Programov kolikor hočeš, samo izberi, h kateremu se boš vpisal in zanj navijal — to je sporočilo tega spora, ki je tudi sporočilo civilni družbi, da mora z državo odslej igrati drugače in da se mora tega šele naučiti. Naučiti hitro, preden je država v postsocialistični ihti ne vklene pretesno. Če ne, računajmo namesto na Ncue Slowenische Kunst na Neue Slowenische Staat in na novi totalitarizem kot njeno bazo, ki bo imela pri Slovencih mahovnato plemensko mehkobo. Prejšnjo dialektično shemo prakomunizem/razredna družba/komunizem bo zamenjala nova: podalpska plemenska pradružba/sramotni in krvavi socializem/ podalpska plemenska korporacija. Tonči Kuzmanič CIVILNA DRUŽBA KOT PREDDVERJE NACIONALNO DEMOKRATIČNE REVOLUCIJE ' Že iz te nemogoče, a obenem nujne dikcije "civiine družbe na Slovenskem« oz. "slovenske civilne družbe« je razvidna vsa spolzkost problema. Pojav civilne družbe na Slovenskem je nemara treba obravnavati na nekoliko nenavaden način: saj ne gre zgolj za teoretski koncept, pa tudi za nekaj — dejansko — obstoječega ne. Civilna družba tudi ni rešilna paradigma margina-liziranega dela samoupravnega socializma pred njegovim koncem ali pa zgolj zgledna praznična obleka slovenske nacionalne suverenosti. Prav tako ni niti mašno znamenje najnovejše slovenske oblasti, kaj šele da bi bila zgolj delovna opora novih družbenih gibanj. Civilna družba je v tem prostoru funkcionirala predvsem kot širok fluid, kot znak, ki mu je proti koncu osemdesetih uspelo združiti ne samo nakazane heterogene elemente, ampak tudi veliko nenaštetih in še več tistih, ki jih v tem trenutku sploh še ni moč zaznati. Civilna družba, kar koli že je, je sprožila plaz idej, nagibov in akcij, in sicer tako tistih, ki se "vračajo nazaj«, kot tistih, ki se skušajo sprehoditi v prihodnost. Za civilno družbo, s katero imamo opraviti v Sloveniji, bi lahko dejali tudi, da je "presežek«, nekaj več od vsega, kar ji sploh lahko pripišemo. Je neka — če nadaljujemo s slovenskim novore-kom — moč, ki je ni mogoče simbolizirati, in še najbolje bi jo bilo označiti z Željo. Željo neskončnega števila interpeliranih osebkov, združenj, različnih drugih institutov, tja do želje velike večine slovenskega naroda. Se najbolj natančno bi bilo reči, da je civilna družba "umetniško« ime, "psevdonim«, pod katerim se je dolgo skrivala nacionalna demokratična revolucija, ki jo je dežela prestala v osemdesetih oz. na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta. Kljub težavam pri opredeljevanju civilne družbe na Slovenskem', ki so kot nalašč primerne za razmah novih metafizičnih ved, je vendarle treba začeti z analitičnim prijemom. CIVILNA DRUŽBA Rast 2/1991 Če gledamo iz perspektive devetdesetih let, potem paradigma civilne družbe nima nobene resne vrednosti več, ali pa je ta dvomljiva. Prav tu je iskati enega od razlogov za usihanje aktualnosti te paradigme oz. za to, da jo je diskurz 197 oblasti opustil, po drugi pa o njej govorijo le še zelo ozke, marginalizirane 'Najširše rečeno: vse tisto, kar misii in miga z določeno mero dis-tanee glede na dominantne tokove: bodisi glede na oblast, kulturo, ali pa mišljenje kot tako. 'Vseskozi je obstajal na robovih mišljenja in družbe kot bolj ali manj neposlušnisistentski otrok. skupine, ki so še vedno prisotne na slovenski alter sceni/ Vendar pa tako pomembno desetletje, ki deli začetke pojava paradigme od njenega konca oz. preselitve v bolj »ugodna okolja«, ne moremo preprosto odmisliti. Ne gre samo za »»zasluge« paradigme civilne družbe za spremembe, do katerih je v tem desetletju prišlo, pač pa za to, da so bile vse spremembe, ki so nastale, tako ali drugače izpeljane dobesedno v imenu civilne družbe oz. pod njenim »»plaščem«, kot se je včasih temu reklo. Za začetek osemdesetih let je bil poleg vseh stvarnih premikov značilen predvsem vedno bolj viden razpad dominantnega ideološkega sistema — socialističnega samoupravljanja. Z njim je šel po gobe - kot sc je zdelo in kot še vedno kaže — tudi Marx z vso prtljago formalno osrednjega mišljenja. Torej tudi marksizem. ^ Tukaj gre bolj za poskus približne »»prostorske« določitve mesta nastajanja koncepta kot pa za pri blizek teoretskim, kaj šele ideološkim predhodnikom le te. V slovenskem prostoruje gotovo šlo za vplive intelektualnih krogov, ki so bili bolj ali manj oddaljeni od tedanjega ČK/.-skupine, vendar pa je do »»operacionalizacije« kon-ccptale prislov tem krogti. 'Vprašanje, ki sc tukaj postavlja, je, alisemedtcorijoin ideologijo v tem času sploh da vzpostaviti ustrezno razlikovanje. Izraz »»strokovnost« kot vmesni člen med temi »»skrajnostmi« je samo simptom, ki je takrat, še bolj pa pozneje, vladal tako nad teorijo kot nad »»ideologijo.« ' KRT, Ljubljana )9H2. Tukaj mi ne gre toliko za » discipline« v smislu ozko teoretičnih predmetov in metodologij raziskovanja, kot za to, da so se različni »pripadniki disciplin« obnašali kot različne »»stranke«, celo » par tije«, ki so se - predvsem zaradi odsotnosti političnega — medsebojno pogosto obmetavali kot »»nadomestne politične stranke«. " To je eden od razlogov, zakaj se visoka, »»čisto teoretična drža« lacanovskilipsihoanalitikovvtcm ohdobjunihotelaumazatisprak-tičnimi premiki. To jc» storila šele pozneje, ko se je » umazala« tako, da je samo sebe — glede na vso drugo »»umazanijo« — razglasila za »»novo družbeno gibanje v čisti obliki«! CIVILNA DRUŽBA Rast 2/199! 19H Ob že takrat obstoječih nc-marksizmih (ah ekstatičnih marksizmih) na področju mišljenja se je »»pojavih/ še post-marksizem. Poleg heterogene ne-tnar-ksistične ali proti-marksistične tradicije, ki se je v glavnem zbirala kot »»krog Hcidcggcrjevih simpatizerjev«, sta bili na sceni še dve marksovsko/nemar-ksovski skupini oz. paradigmi. Tista, ki je skušala z radikalizacijo aparature kritike politične ekonomije bodisi radikalizirati »kritiko kapitalizma« ali celo odpreti »»kritiko socializma«, ter od te ločena psihoanalitska usmeritev, ki je svojo paradigmo gradila na jeziku, ideoloških aparatih države... »»Organizacijsko« povedano in brez poskusa detektiranja globjih, medsebojnih prepletenosti teh treh, v glavnem eksplicitno ne sistemskih usmeritev, gre za tri mišljenj ske skupine v tem času, ki so objavljale: prva v takrat nastajajoči Novi reviji, druga v Časopisu za kritiko znanosti (ČKZ) in tretja v reviji Problemi. Koncept civilne družbe se pojavi kot rezultat premikov, do katerih je prišlo znotraj skupine ČKZ/ ki se je ločila na osnovi tako »»praktičnih« kot ideoloških, manj pa teoretičnih razhajanj. Osrednja aparatura poznomarksovske »»ekonomske interpretacije«, garnirana z značilno mladomarksovsko revolucionarnostjo je postala preozek okvir za dojetje poznokapitalističnega. Po drugi plati pa je povsem onemogočala vpogled v takratno domačo sceno, v dane dominantne ideološke spopade (punk itd.)... S teoretično/ideološkimi premiki ČKZ skupine je prišlo do tega, da se je »»raziskovalni predmet« premestil iz »»sfere« ekonomskega, da se je razširil na vso družbo in da je vedno bolj odpiral vprašanje države, ideologije, česar pa več ni bilo mogoče početi s starimi aparaturami. Intimni medsebojni zapleti so le še intenzivirali razcep, do katerega je prišlo v vrstah Časopisa za kritiko znanosti. Poplavi že takratnih, še posebej pa prihajajočih sprememb, ki se jih je dalo povsem jasno zaznati, je sledil bolj ali manj izrazit »»teoretičen« oz. ideološki molk.' Za znamenje preboja na tem področju gre vsekakor šteti Mastnakovo delo H kritiki stalinizma/ ki je na tako plastičen način govorilo o samoupravnem socializmu, da se tudi najbolj indoktriniran bralec ni mogel znebiti vsaj občutka nelagodja pri branju tega prelomnega dela iz tega obdobja. Približno sredi osemdesetih let je prišlo do značilnega »»disciplinarnega« preskoka/ Nekdanje spopade med ekonomsko-filozofsko marksistično politično ekonomijo in pesniško-filozofsko pozicijo tako ali drugače opredeljene Biti, je naskočila vmesna, tretja »»instanca družboslovja« — v podobi samodotočcnc sociologije. Šlo je za sociologijo (in sociologe kot ideologe), ki ima za svoj predmet zgodovino, ideološke aparate države, jezik, ali pa družbo kot tako oz. njena notranja iti zunanja razločevanja/ Med paradigmi Dela/kapitala ter Biti/naroda je stopila družba, kot nekaj veliko bolj »»realnega«, (v smislu mar-ksovskega »»Wirk!ichkeit) »»plavzibilnega« in celo »»oprijemljivega«. Po eni strani je bil ta prelom rezultat nastopa mlajše ali mlade generacije, ki je pravkar zasedla pomembna univerzitetna mesta ali pa je bila tik pred tem, da jih ''Če se ne motim, je zadevo med prvimi oblikoval dr. Frane Adam, k nam pa je prispeta prek global-nejših vzhodnoevropskih premikov, ki jih je v nekem pismu Telosu skuša! raziskovalno zastaviti J. Keane. '"Pozneje —včasu sojenja četverici — se je ta metafizičen (tudi te(!e)o!oški) pomen Dobrega s civi!ne družbe »preseli!« v »demokracijo«. " Npr. boj proti usmerjenemu izobraževanju, komunističnemu monopolu, enoumnosti, neučinkovitem gospodarstvu in državi intakonaprej... Šlo je za to, da je v tej točki nasta!a raztika. Osnovna je bi!a raz!ika sama, ne pa to, kaj je bito na eni a!i na drugi strani. " Ni slučajno, da sc civitne družbe ni da!o ohraniti zgo!j na simbolni ravni, da jo je demokratična nacionatna revolucija preprosto posrkala. Nove v smislu ne-več socialistične, stare v smislu kapitalistične. ' Domneva, da se civilna družba na Slovenskem začne s punkom, je lahko le lepa želja in interpretacija povezav iz sedemdesetih — interpretacija nekega zelo ozkega stališča. zasede. Po drugi strani pa je bit to rezuitat nastopa mtajših teoretikov v medijih in -prostorih javnosti«, ki so se odpirati. Nastata je bita -ideja« civitne družbe,'' ki so se je čez noč oprijeti dobesedno vsi, ki so mistiti oz. so hoteti dejavno par-ticipirati pri umiku vtadajoče sociatistične sistematike. Kaj je -ideja« civitne družbe v tem trenutku pomenita? Brez večjega tveganja tabko rečemo, da je bita najprej vse tisto, kar je bito -Dobro«.'" tznajdba civilne družbe je pomenila -generatni šiv«, ki je združil vsa dotedaj obstoječa -parciatna dobra«" v vetiko, -Sveto Družino Dobrega«, 't udi če so poskušali civitno družbo interpretirati kot -nerevotucionarno«, -reformistično«..., kar so še posebej skušali storiti sami -nosilci« tega ideološkega družbenega konstrukta, se preprosto ni dalo izogniti strukturalni -zanki«. Prišlo je namreč do razcepa, do neke -blokovske delitve« med obstoječimi (staro/slabo) in pa novim/dobrim.'* Tako sta nastali dve miselno, ideološko in nenazadnje tudi praktično medsebojno nasprotni drži: dominantna razlika, ki je prekrivala vse druge, je bila razlika med starini in novim, med slabim in dobrim, ki sc je v končni instanci kazala kot razmerje med vladajočim komunističnim redom (s komunisti vred) in vsemi ostalimi, -demokratičnimi potenciali«. Stukturalno so bile torej že v tej točki vzpostavljene osnove za izvedbo tistega, kar je Evropa takrat poznala že slabih dvesto let — demokratične nacionalne revolucije. V tem oziru je bila civilna družba veliki rez, do katerega je prišlo najprej na -simbolni ravni« v začetku osemdesetih let''. Nastopila je nova ideologija, iluzija ustvarjanja nove/starc" družbe. Vzpostavili so se novi, do tedaj še ne povsem znani boji na teli prostorih. Najprej je nastopil boj-proti-oblasti, potem pa so ga sami ideologi civilne družbe zapisali kot boj-za-oblast. Ta ideološka povezava (Hegel —Marx) razlike med boji -proti« in pa boji -za« pa je skoncentriran izraz ideologije civilne družbe na Slovenskem. Ta se namreč na noben način ni hotela legitimirati ko tisto -proti« (negativno, revolucijsko...), temveč je vztrajala na tistem -za«, na pozitiviteti, odpiranju... S civilno družbo je bila ustvarjena iluzija -bojev-za«, ki je bila učinkovita predvsem pri prehodu v boje za oblast. Zdelo se je, da je končno vzpostavljen polni diskurz, polni-jezik, ki ne samo da lahko-vse-reče, ampak je -vse« tudi govoril. -Vse« v smislu, da je lahko vase vsrkal vse, še tako heterogene elemente, kot tudi izrekel-ohjavil vse, kar mu je prišlo na misel. Tudi in predvsem tisto, kar je bilo desetletja in desetletja potlačeno in pospravljeno iz območja najširše dojetega javnega komuniciranja.'' S civilno družbo so bile vzpostavljene: CIVILNA DRUŽBA Rast 2/1991 1. nove možnosti razmišljanja. Prebita je bila miselna ograja, kt jo je z dokaj sofisticiranimi mehanizmi vzdrževal dominantni sistem; 2. -nova očala«, skozi katera se je po eni strani obstoječe kazalo v še bolj temnih barvah, kot je namera -dejansko bilo«, po drugi pa so ta ista očala omogočala tudi -dvig glave« v svetle višave tako ali drugače zaželene svobode, ki se je bleščala onkraj vladavine večne komunistične teme; d. nova konfliktna paradigma, ki je na vse kriplje skušala izpodbijat) legitt macijski (veliki) spopad med delom in kapitalom ter ga nadomestiti z vizijo neštetih razsrediščenih, razdrobljenih konfliktov, ki bi jih bilo mogoče bolj kontrolirati. V glavnem je bila izven dosega dotedanjih paradigem. To )c bila paradigma, ki je na mesto metafizičnega dela postavila metafizičen narod. Dejstvo, da je ta -zahrbtna« premestitev ostala -stepo polje« ideo-togema civilne družbe, govori o tem, da ji je bila konstituens. '6 Satno v mmijš' meri v personalnem smislu, najbolj pa kot udomačeni in sestavni «dct<< vladajoče nacionalno demokratske re volucije. ' Ena od možnih interpretacij naslova KRT-ovega zbornika Socialistična civilna družba? (KRT, Ljubljana 198.5, tiskano 1986) je prav polemična ost glede na to paradigmo. Veliko pogosteje se je (v --navadnem« in tudiv "teoretskem« jeziku) govorilo o -občanski«, --meščanski«, --buržoazni« ali celo -kapitalistični družbi«. ''*l'rini.npr.:AdolflSibič,Xascbni-štvo in skupnost, MK, l.juhliana 1972. CIVILNA DRUŽBA Kast 2/1991 4. Konstrukt dežnika, skupnega zatočišča in imenovatca t.i. novih družbenih gibanj, kjer je v inkarnirani obliki skušala usklajevati, producirati in voditi aktivnosti novih družbenih gibanj. V tem smislu jo je bilo moč — vsaj v nekaterih obdobjih oz. posameznih situacijah — dojeti tudi kot nekakšno novodobno szdljcvščino. 5. Civilna družba je, vsaj od sodnega procesa pred vojaškim sodiščem zoper JBTZ, funkcionirata tudi kot organizirana, družbena, politična, kulturna... opozicija (Odbor za varstvo človekovih pravic), iz katere je neposredno izšla nova oblast. 6. Civilna družba se je, ne nazadnje, vzpostavila tudi kot del dominantne paradigme novega reda na Slovenskem.'^ H. Osrednji dosežek opisanih prehodov in dogodkov pa je bila premestitev, do katere je prišlo iz dominantnega diskurza o socializmu in vsem, kar je v zvezi z njim, v drug, alter-diskurz, v diskurz civilne družbe. Kot prehoden diskurz na poti vladavine nacionalno demokratične revolucije. Ta prehod pa je omogočil povsem nova izhodišča in neštete tematizacije obstoječega, preteklega, predvsem pa projektiranja prihodnjega. Če odmislimo oblastno dimenzijo, potem lahko rečemo, da je civilna družba na Slovenskem funkcionirala skozi šest likov: I. kot socialistična civilna družba 2. kot civilizirana, ne-militaristična družba 3. kot ne-naravno, pogodbeno stanje 4. kot formalna demokracija .5. kot skupek NDC plus njihova enotnost 6. kot nenehna margina in meja dominantne družbe. Ad. 1. Socialistična civilna družba' je koncept, ki pravzaprav časovno in v nekem smislu celo logično predhodi paradigmi civilne družbe na Slovenskem, ki se pojavi v osemdesetih. Gre za civilno družbo, dojeto kot kraljestvo nujnosti, v katerem dominira ovojna vseh proti vsem « iti ki jo je treba — kajpak predvsem iz humanističnih nagibov — civilizirati. Torej tako ali drugače -ukiniti« (trdnejše različice marksističnih konstrukcij), -urediti« (Gramsci) ali pa vsaj načrtno -zajeziti«, -kontrolirati« (tudi marksistično obarvana tradicija, ki pa je postala dominanta v tem okolju predvsem prek kardeljevskih konceptov samoupravljanja. Osrednja opredelitev tako dojete -civilne družbe«'" je tista, ki družbo razlaga z delom, -delovnim procesom« oz. kapitalskim razmerjem. Poudarek na sferi države, politike, političnega, parlamentarnega, demokraciji... je tukaj povsem izpuščen in funkcionira kot slepa pega paradigme. Nadomesti ga poskus (samo)posredovanja dela v sferi -družbcno-politič-nega«, in sicer prek pojma -neposrednih interesov«. Vsekakor pa gre za te-leološki koncept, ki je dosti bližje skupnostnim opredelitvam Gemcinschaft kot pa razklanosti konceptov Cesellschaft (delovna skupnost, skupnost v delu, kraljestvu dela...). S pomočjo tega pojma civilne družbe, ki so se ga v tem prostoru že v šestdesetih letih lotevali posamezni raziskovalci'"', so v osemdesetih letih dominantne strukture družbe skušale razvrednotiti analitično, še bolj pa ideološko-politično ost civilne družbe, ki je bila brez pridevnika -socialistična«. Za razliko od prejšnjih let je ta pojem postal celo proti koncu osemdesetih uradna sestavina izginjajočega samoupravnega žargona. Gre za koncept civilne družbe, ki so ga zagovarjali izkjučno v vrstah, ki so bile na poznejših volitvah poražene. Zato, ker je bilo treba govoriti v vladajočem, torej civilno-družhe-ncm jeziku-češi liotel biti slišati inuslišan. Prim. npr. Adam Ferguson, An Essay on the History of Civil Society, Edinburgh Univ. press 1966. Na Slovenskem je bil po moji oceni eden glavnih zastopnikov takega koncepta dr. Dimitrij Rupe). CIVILNA DRUŽBA Rast 2/1991 Ad. 2., ad. 3. Gre za sorodna koncepta, ki sta se na slovenski sceni pojavila najpozneje^", izhajata pa iz tistih krogov, ki se jih ponavadi imenuje kulturniški. Civilna družba, ki jo je mogoče zaslediti tukaj, je najmanj teoretsko, abstraktno podkovana. Je najbolj konkretna, celo v najncposrednejšem političnem, ideološkopragmatičnem pomenu. Pri tem konceptu ne gre za civilizacijsko družbo, ki jo znotraj paradigem civilne družbe lahko zasledimo npr. pri enem prvih teoretikov civilne družbe Fergusonu^', pač pa na civilizirano družbo v smislu proti-socialistične proti-samoupravne družbe, pri čemer je poudarek prav na tem proti-socialističnemu. Ne-militaristična pa ni abstraktno mirovniško/demititarizacijska paradigma, ampak paradigma, izpeljana iz nesocialističnosti, ki jo v danem okolju zastopa neka povsem konkretna arma-da^. V tesni povezavi s tem je koncept civilne družbe kot prehod iz naravnega v ne-naravno stanje, vsaj od daleč razumljen na rousseaujevski način. Torej na način, ki mu je za izpeljavo »civilnosti« notranje nujno potrebna nacionalna suverenost, državnost. Gre za neko perfidno premestitev rousseaujevskih poudarkov, pri čemer se "pogodba«, ki je v tradiciji naravnopravnega premišljevanja akt znotraj družbenega prenosa (odtujevanja) suverenosti, dojame kot nekakšna skupnostna pomiritev (tipična kategorija, ki tukaj dominira je "sprava«), ki pelje v pogodbo o "zunanji suverenosti«, o suverenosti "celega naroda« navzven. Podobno kot v prehodnem primeru je tako dojeta "civilna družba« pravzaprav koncept Gemeinschaft, le da gre namesto "delovne/delavske skupnosti« za "narodno skupnost«, za skupnost ljudi istega rodu (krvi, jezika...). V tej shemi je poudarek iz sfere dela in proizvodnje prenesen v sfero proizvodnje — na strani kapitala (privatna lastnina, reprivatizacija...) ter v sfero politike kot vzpostavitev nacionalnega parlamentarizma. Gre za koncept civilne družbe, ki je bil na volivah zmagovalen. Ad. 4. Civilna družba, dojeta kot formalna demokracija, je redek, a vendarle prisoten koncept v osemdesetih letih na Slovenskem, ki je — tako kot prejšnji — prihaja) iz intelektualno-ideoloških vrst. Izhajajoč iz prepričanja o nezadostnosti analitičnega potenciala koncepta civilne družbe oz. iz skepse o možnosti vpeljave koncepta o pogojih samoupravljanja, je paradigmo civilne družbe prevedel kot formalno demokracijo. Gre za prijem, ki se je nasproti dvema "vsebinskima«, konkretnima demokracijama (delavska v primeru socialistične civilne družbe ter nacionalne v drugih dveh primerih) skušal izogniti "vsebinskim« nevarnostim ter vzpostaviti abstraktna, za vse enaka "pravita igre«, "proceduro«, "tehnologijo« vladanja, ki naj zagotovi "Zahodnjaške« norme in čimbolj zablokira subjektivnost socialističnega samoupravljanja. Koncept formalne demokracije je bil tudi sicer prisoten v večini obstoječih konceptov civilne družbe, vendar je bil dominantna opredelitev predvsem pri teoretikih mlajše generacije, ki so izhajali bodisi iz postmarksističnih, lacanov-skih, političnih in sodobnih konceptov. Gre za koncept civilne družbe, ki je na volitvah dosege) delno zmagoslavje. Ad. 5. Civilna družba je bila — to je mogoče še najbolje razbrati iz osrednjega civilnodružbenega medija tistih časov, iz tednika Mladina — obenem tudi skupno ime različnih t.i. »novih družbenih gibanj«. Če je bil pri prvih štirih paradigmah civilne družbe poudarek na dokaj širokem krogu subjektov, ki se razširjajo v končni instanci na vse ljudi (delovne, Slovence, tiste "dobre volje« ali tiste, ki »spoštujejo pravila«...) se tukaj zadeva na ravni koncepta zoži na neposredne akterje, udeležence »civitnodružbenih akcij«. Bodisi demonstracij, snovalcev, nosilcev in izvajalcev civitnodružbenih projektov, na udeležence pri ustvarjanju »kritične javnosti« itd. Šlo je bodisi za punk gibanje, mirovno gibanje, feministično, ekološko, duhovno, lezbiško, gay..., za nekakšno njihovo skupnost, za koncept »paralelne družbe«, ki bi jo kazalo ustvariti in ki Gregor Tomc CIVILNA DRUŽBA Rast 2/1991 je četo že ustvarjena na margini že obstoječe dominatne družbe. Civilna družba je njihov dežnik, ki jih ščiti pred močnejšim in nevarnim okoljem, v katerem pa si po potrebi poiščejo tudi primerne institucije zaščite. Gre za koncept, ki je skupaj s prejšnjim doživet delno zmago na volitvah. Ad. 6.Gre za koncept civilne družbe, ki je najbližje predhodnemu, vendar pa za razliko od njega ne priznava nikakršnega akcijsko-koordinacijskega telesa nad seboj. Kajti ni vzpostavljena na kolektivnem, temveč na individualnem. Ne glede na naravo, na vsebino in obliko dominantne družbe je znotraj tega koncepta civilna družba bila dojeta kot "manjšinska«, "ogrožena« in "onemogočena« ter si od nobenih sprememb na ravni družbe ni obetala nikakršnih bistvenih premikov. Ni se bila pripravljena spustiti v "boje za oblast«, ki so značilni za vse prejšnje koncepte. V volilni dirki je sodelovala kot tista instanca, ki je samemu nacionalno-demokratičnem procesu kazala njegovo ničnost. TRANZICIJA V POST-SOCIALIZEM Primer Slovenije Vsem totalitarizmom je skupno to, da so po orientaciji antiindividualistični, da njihovi voditelji potem, ko se enkrat dokopljejo oblasti, investirajo veliko energije v potlačitev avtonomnih osebnih in medosebnih iniciativ. Če bi žive) George Herbert Mead v tem času in prostoru, bi morda dejal, da totalitarni režim zatira 'jaz' osebe (stališča, ki odlikujejo posameznika) na račun 'mene' (stališč, ki jih zaznava v odnosih z drugimi). Seveda to do neke mere velja za družbeno življenje nasploh. Celo v modernih družbah, v katerih je individualizem široko akceptiran, doživlja vsaka oseba, kot enkraten in trajen dialog 'mene' z 'jazom', določeno napetost. Potencialni repertoar 'jaza' je po pravilu, razen v primerih izrazite bolezni organizma, neprimerno širši od vlog, ki jih narekuje repertoar 'mene'. V tradicionalnih družbah je napetost tega dialoga ponavadi potlačena z religijo, ki penctrira večino aspektov vsakdanjega družbenega življenja oseb. Posledica tega je triumf 'mene' nad 'jazom'. V modernem življenju vloga religije v življenju osebe izgubi na pomenu. Oseba je v večji meri v položaju, ko lahko zaznava svojo vlogo v družbenem svetu, glede na katero je 'objektivna' realnost v resnici posledica njegove osebne dejavnosti. Realnost in vrednota nista več zaznavam kot vzajemno indiferentni, kot se pogosto izjavlja na primer za politiko, ampak predstavljata zgolj dve strani istega kovanca — 'jaza' in drugih v 'meni'. Doživljanje družbenega v modernem življenju ni več preprosto stvar tega, da pripadamo in smo oblikovani v skupnosti, ampak osebne kodeterminacije. V tem smislu lahko oseba moderno družbeno stanje razume kot ravnovesje individualnega stališča in tradicije skupnosti, zaradi česar so te družbe po pravilu inherentno dinamične in inovativne. Oseba se stalno vsiljuje vlogam oz. 'objektivna realnost' subjektivnim predelavam in ne več zgolj obratno, kot velja za tradicionalne družbe (pa tudi za velik del sodobne sociologije). Mimogrede: tako imenovano post moderno situacijo odlikuje zaznavanje triumfa 'jaza' nad 'menoj', kar se jasno odraža na primer v umetnosti, ki od vsakega ustvarjalca pričakuje le še njegov lasten stil. Komunistična gibanja so po svoji usmeritvi izrazito nemoderna. Ko se njihovi voditelji enkrat polastijo oblasti, skušajo redefinirati vse tiste aspekte družbenega življenja, ki jih zaznavajo kot pomembne, izvesti skušajo pravo kulturno revolucijo — ustvariti novega človeka, novo ekonomijo in nov politični red. Gregor Tomc Stvari, ki so bite še včeraj samoumevne, postanejo nenadoma nezakonite, pa TRANZICIJA V POSI SOCIAI.IZHM tudi ncmoratne in s tem kontrarcvoiucionarne: od igranja jazza do posiušanja ktasične gtasbe, od deta za profit do potovanja v tujino, od sestanka z istomi-štjeniki do izražanja potitičnih statišč. Soeiatistične družbe niso totatitarne, saj v njih ne gre za poskus restavracije starega, ampak za ustvarjanja novega. Nova totaina ideotogija ni nikoti uspeta penetrirati vsakdanjega živtjenja kot nekoč retigija, ati drugače povedano — ni bila internatizirana v diatogu 'jaza' z 'menoj'. V nekem stilistu je postato izkustvo družbenega za osebo razdetjeno na notranje in rituatne vrednote. V socializmu postane razmejitev 'objektivnega' od subjektivnega v tem smistu botj jasna kot kdajkoti prej: tjudje gredo skozi videz javnega živtjenja, da bi v zasebnem živtjenju oznanjati svojo nedotžnost, se torej distancirati od 'javnega mene'. (Preokupacija jugostovanske sociotogije s probtcmi razkota med dejanskim iti aspiriranim/deklariratiim potrjuje pomen tega pojava za sociatizem.) Vendar pa na srečo (ati nesrečo, bi dejati drugi) nobeno totatitarno gibanje, in komunizem topogtedno ne predstavtja izjeme, ne uspe penetrirati normatne osebe, njegovega diatoga 'jaza' z 'menoj' (ko je sam s seboj, v družini, prija-tetjski skupini itd.). Kolikor bi v tem uspeto, bi se utopična skupnost konstituirata. Utopijo tatiko namreč definiramo kot triumf 'mene' nad 'jazom', kot izničenje individuatne osebe. Kot takšen je utopični projekt v nasprotju z modernim svetom (in v popotnem nasprotju s post—modernim stanjem). Težko je reči, če je takšna harmonija 'jaza' in 'mene', prekrivanje osebe in vto-gc, sptoh možno. Nikoli ni bilo udejanjeno tudi v tradicionatnih skupnostih, tzgteda, da je utopični projekt v nasprotju s samo čtoveško naravo in bi, koti-kor bi se uresničit, vodit v regresijo same vrste. Teror, ki vedno spremtja socia-hstični revotucionarni proces, kaže, da je temu žeto verjetno tako. Kuttura je vsebovana, predpostavtjena v vsem čtovekovem detovanju. Razumljena je kot cctota botj ati manj obtikovaniti znanj in verovanj osebe in predstavtja osnovni gradbeni materiat, iz katerega gradi svoje ekonomsko, poti-tično in družbeno živtjcnjc. Zato je razumtjivo, da je kuttura vsebina osebe (na primer skozi jezik), dotočito njegovega družbenega živtjenja. Zaradi tega tudi vsak poskus radikatnega predrugačenja družbenega sveta predpostavka spremembo v kulturi osebe. V Stoveniji je potekat proces erozije kutturne revolucije in s tem dezintegracije utopičnega projekta žeto hitro. Det odgovora za to teži verjetno v tem, da je bita Stovenija že na poti kutturne modernizacije, ko so prišti komunisti na obtast. Če je v tradicionalnem kontekstu 'jaz' habituatiziran v pottačevanje posebnih motivov in se zaradi tega taže adaptira na novo represivno ideotogi-jo, je v modernizirajočih in modernih kontekstih takšno stahšče 'jaza' manj prisotno, zaradi česar nateti uvajanje utopije pri osebi na retritizem in priva-tizetn ter kasneje na raztične obtikc kutturne avtonomije, ki jim stedijo sociatne inovacije. Zato ni naključje, da je sociatizem najprej padet v (vzhodni) Evropi. Kmalu se je izkazato, da so vrednote in znanja vsakdanjega živtjenja gtobje vsajena v osebo, kot so si predstavtjati revotucionarji. Penetracija osebe z novo, nezahodno, kotektivistično ideologijo se je izkazata za nemogočo. Upoštevati moramo, da so bili komunisti v predrevotucijski družbi kontrakulturni CIVILNA DRUŽBA marginalci, ki so zaznavali moderno živtjenje kot sovražno. Dobesedno čez Rast 2/msu noč je postata ta eksotična dogma obvezna za vse Stovence. Vsakdanje moderno družbeno živtjenje je bito treba ukiniti. Vendar pa bi za takšno junaštvo potrebovati bogove, partija pa je imela na voljo le nekaj polintetektual-203 cev. Poraz v tej neenakopravni bitki je bit torej neizogiben. Ves čas je što te za Gregor Tomc TRANZICIJA V POSTSOCIALIZEM CIVILNA DRUŽBA Rast 2/1991 vprašanje časa, načina in števila žrtev med nedolžnimi opazovaici tega slabo pripravljenega eksperimenta na makro nivoju. Neuspehu kutturnc revotucijc v 50. tetih je v Sloveniji stedito obdobje avtoritarnih poskusov reforme sociaiizma v 60. Ičtih (eufemizma iz partijskega besednjaka, za katerim se v resnici skriva že!ja po restavraciji kapitalizma), poskusa obnove utopičnega projekta v 70. letih (čas samoupravne kulturne revolucije), ki mu je v 80. letih sledila faza dokončne dezintegracije socializma kot družbene realnosti (v ekonomiji in politiki). Za razliko od drugih socialističnih držav je zadnje obdobje tranzicije v Sloveniji potekalo dalj časa in bilo zaradi tega relativno mirno, Pojem civilne družbe se je v Sloveniji uveljavil v 80. letih in je predstavljal kamenček v mozaiku osvobajanja jezika. Šele osvobajanje izpod totalitarnih jezikovnih vsebin je omogočilo razmišljanje o alternativnem družbenem svetu in s časom tudi delovanje v tej smeri. Sprva je bil ta pojem domena marginalnih intelektualcev, da bi se čez čas uveljavil celo med režimsko mislečimi osebami kot 'socialistična' civilna družba. Ko pa so tudi sami oblastniki začeli opuščati pridevnik 'socialistična', je bil to znak, da sta se vera in znanje v socializem dokončno izpraznila. Izgubil pa se je tudi večji de) teoretske potence pojma civilna družba. Leta 1990 se je oblikovala neka čisto drugačna diskusija o tem, kdo ima največ zaslug za padec komunizma. Po mnenju nekaterih so bila to nova družbena gibanja in še posebej punk. Punk naj bi ustvaril avtonomno družbeno sfero, brutalen obračun z njim pa zavest o nujnosti spremembe. Drugi pripisujejo večjo zaslugo bivši Zvezi socialistične mladine. V 80. letih naj bi omogočila organizirano in povsod prisotno opozicijo režimu za širše sloje prebivalstva. Tretji menijo, da slovenske pomladi ne bi bilo brez reformističnih komunistov, medtem ko četrti trdijo, da so vse to zgolj subjektivistične špekulacije in locirajo padec utopičnega projekta kar v njem samem. Trdijo, da je bil tako slabo prilagojen modernemu življenjskemu svetu, da se je sesul kar sam od sebe. Ločevanje na endogene in eksogene faktorje spremembe nima pravega smisla. Družbeni svet ni nekaj 'tam zunaj', kar obstaja neodvisno od delujoče osebe. Subjektivna realnost šele v procesu reifikacije dobi značaj 'objektivne' realnosti. Zavedati pa se moramo, da je tudi proces reifikacije subjektiven proces. Proces tranzicije iz socializma je torej lahko le kombinacija nameravanih in nenameravanih subjektivnih delovanj. 'Objektivna' realnost družbenih dejstev kot stvari lahko deluje le v postvareli domišljiji. Poleg že omenjenih akterjev (subkulturnežev, mladincev, partijcev, pa tudi nekaterih drugih, na primer kulturnih disidentov itd.) pa ne smemo pozabiti še na avtomatično delovanje anonimnih oseb, ki s svojo vsakdanjo aktivnostjo nevede ustvarjajo prostor za večje družbene spremembe. V mislih imam na primer sodelovanje na črnem trgu, politično pasivnost ali subkulturni življenjski stil. V 45 letih je subjektivna realnost Slovencev prehodila dolgo pot od moderne zavesti do njene relativne potlačitve in nazaj. Ta krog pa se nikakor ni skleni), za kar obstajata vsaj dva razloga. Prvi je v tem, da so štiri desetletja socializacije v socializmu pustila v številnih osebah substantivna pričakovanja, ki se nikakor ne morejo uskladiti z življenjem brez vsakega zunanjega presežka. Drugi vzrok pa je, kot smo videli, v tem, da si moderna in socialistična družba ne stojita diametralno nasproti. Socializem moramo skratka razumeti kot slepo ulico moderne dobe. Ivan Kraško SKICA ZA PORTRET AH NEKAJ ZAPISKOV IZ NOVINARSKEGA BLOKA O MILOŠU KOVAČIČU Miloš KOVAČIČ (desno) v razgovoru z bivšim generalnim direktorjem tovarne zdravil Krka, Borisom Andrijaničem (foto: Ivan KRAŠKO) Kako Dolenjcem predstaviti Dotenj-ca, čtovcka, ki ga najbrž pozna vetika večina prebivatcev Dotcnjske ter vetik de) Stovenije? Direktorji vetikih podjetij so nekakšni simhoti razvoja Dotenjske in te Dotenjci še posebej cenijo. Kaj torej še dodati ob dobro znanih podatkih o generatnem direktorju Krke Mitošu Kovačiču, sicer rojenemu Novomeščanu, ki se ima za Šentjernejčana? Uredniki Rasti so mi dah na votjo dve strani teksta in na te naj spravim portret čtovcka, ki vodi podjetje, ki vetja za pojem uspešnosti. Števitke nikoti ne povedo vsega, tudi v primeru Krke ne, zato jih pustimo ob strani. Imam torej natogo predstaviti čtoveka, ki pozna svet botje kot pre-ODMEVI IN ODZIVI nekateri svojo občino. Tudi tokrat, Rast 2/1991 kot že mnogokrat prej, sem si pri pisanju skice za portret pomagat z nekaterimi zapiski iz novinarskega 205 btoka. Ko je ob podetitvi tetošnjih Krkinih nagrad Mitoš opravi! števitne vtjud-nostne razgovore, je prišet tudi med nas, novinarje. Bit je to tisti stari, dobri Mitoš, ki zna v pravem trenutku novinarjem povedati tisto, kar jih zanima, ob tem pa četo stvar zabehti z njemu tipičnim pripovedovanjem. Po mojem prepričanju je Mitoš Kovačič najprej svetovtjan. Ne zato, ker je obiskat števitne države, ati zato, ker njegova Krka trguje z več kot 60 državami, temveč preprosto zato, ker se Mitoš obnaša in razmi-štja kot svetovtjan. Ko so nekateri gospodarstveniki sanjati o Združenih državah, jih je Mitoš že poznat; ko so drugi upati, da bodo postovno uspešni na Kitajskem, je Mitoš tam že sktenit števitne poste. Ko se danes svet sprašuje, kako trgovati s Sovjetsko zvezo, Mitoš o tem lahko predava tri dni. tvan Kraško SKtCA ZA PORTRKT O M!LO$U KOVAČtČU Ko se je torej Mitoš Kovačič usede) k novinarjem, je dejal: »Japonci porabijo več zdravil kot Amerikanci. Letos bosta dve državi, Japonska in ZDA, porabiti 56 odstotkov svetovne proizvodnje zdravi). Če hočeš svetu kaj pomeniti, moraš imeti kva-titetno proizvodnjo, da tema dvema kaj prodaš. Tretji porabnik je Zahodna Evropa, ta porabi 17 odstotkov svetovne proizvodnje. Potem je tu še Sovjetska zveza, ki praktično zdravi) ne proizvaja. To torej pomeni, da štiri države porabijo SO odstotkov svetovnih zdravi).<< To je bil !e uvod v tisto, kar nam je Mitoš žete) povedati. V živijenju sem spozna) ničkoiiko tjudi, ki vetjajo za dobre kramijavce. Med temi je Mitoš na samem vrhu. Naj bo v družbi eden, deset ati sto ljudi, Miloš jih bo uspešno, živahno in duhovito zabavat. V novinarskem bloku so posebej podčrtane tele besede, ki jih je dejal novinarjem: »Če hočeš kaj veljati, moraš biti med temi štirimi državami. )n mi smo.<< S tem je Miloš imel v mislih Krko. Da bi prisotnim novinarjem bilo jasno, kaj on, generalni direktor Krke, misli o svoji Krki, je pač nadaljevat v svojem stilu: »Vse ostalo (torej ves ostali svet brez štirih dežel in Krke) je »pa-pazianija«. tn tem pade kakšna državica kot je Srbija, Bangtadeš, Pakistan ati Atžir. Vsi bi kupovati, nihče pa nima denarja.« Seveda je na to nastat nepopisen smeh. Dobro pomnim obisk novinarjev iz drugih detov Jugostavije, ko so ti obiskati Krko. Takrat jim je Krko predstavit sam generatni direktor. Beograjska novinarka me je kasneje vprašala, zakaj ta človek ni zvezni minister. Odgovoril sem, da je zvezni minister manj kot generalni direktor Krke. Beograjska novinarka se je strinjala in dodala: »Seveda, zvezni minister je lahko kdorkoti, direktor Krke le Miloš Kovačič.« Morda se bo komu zdeto, da sem hote) zapisati, da je Miloš le spreten govorec. Zopet tistam novinarski btok in v njem piše: »V upravni odbor Vidma bi rad pripeljal Mitoša Kovačiča zaradi izkušenj, ki jih ima, in zaradi tega, da moji sodelavci vidijo, kaj je to garanje. Sem bistveno mlajši, a Mitoševega tempa enostavno ne vzdržim.« Tako Franc Čargo, generalni direktor krškega Vidma. Ta skica za portret Mitoša Kovačiča ne bi bila popolna, če v njej ne bi dobila besedo tudi Anica Žnidaršič, Miloševa tajnica, ki je bila tudi tajnica Borisa Andrijaniča. »V čem sta si podobna in v čem različna?« sem vprašat venomer nasmejano Anico. »Podobna sta si po svoji neskončni detavnosti, raztična pa po svojem karakterju. Pri Mitošu Kovačiču občudujem, kako se toteva probte-mov in kako zna biti pri tem sproščen, le da je zadnje čase nekotiko bolj zaskrbljen kot nekoč. Ves čas je z vsemi zelo žeto odprt, odkrit, hkrati pa pušča svojim sodelavcem zelo veliko samostojnosti pri delu.« tn zakaj je pravzaprav nastata ta skica za portret generatnega direktorja Miloša Kovačiča? Prvi čtovek Krke je dobi) namreč Kraigherjevo nagrado, najvišje priznanje za gospodarske dosežke. Nagrada je pač nagrada, a jaz vendarle mislim, da je Milošu Kovačiču največja nagrada, da mu njegovi krkaši tudi v teh hudih časih zaupajo iti si pri tem rečejo: »Dokler imamo Miloša Kovačiča, bomo preživeli.« Ivan Zoran ODMEV) !N ODZ)V) Rast 2/1991 VRNITEV GIMNAZIJE OB JUBILEJU Nad vhodnimi vrati hiše, kjer je nastanjena Gtasbena šota Marjana Kozine, je v timpanonu v kamen vktesan napis v tatinščini, ki pove, da so to zgradbo postaviti po naktonje-nosti cesarice Marije Terezije »za vzgojo srca in uma«. V tej prvi pravi šotski stavbi v Novem mestu je teta 1746 ustanovtjena gimnazija preživeta kakih sto šestdeset tet, od svoje najzgodnejše dobe datje, razen na samem začetku, ko je bit pouk v btižnjem frančiškanskem samostanu. Pesnik Dragotin Kette je, denimo, še hodit na učne ure v zdajšnjo Jenkovo utico. Takrat, na pretomustotetij, je v novomeški gimnaziji ravnateljeva) pisatetj in dramatik dr. Fran Deteta. Leta 1912 sc je gimnazija presetita v novo zgradbo, ki so jo sezidati pod kapitetjskim Marofom, ob današnji Cesti herojev. V tej stavbi je tudi ostala in tetos prostavita izjemno visok jubitej — 24.5. obtetnico ustanovitve. A o tem več pozneje. V «modri« knjigi, ki je izšta pred dvajsetimi teti, ob 225. obtetnici novomeške gimnazije, tahko že na prvih straneh preberemo, da je bita ta šota ustanovtjena predvsem zato, ker je hoteta obtast na ta način pomagati Novemu mestu iz hudih gospodarskih težav in stisk. Vendar pa je pravi razlog najbrž v tem, ker si je obtast prizadevata za modernizacijo države, in tega brez izobraženih, prosvetljenih tjudi ni mogta doseči. Za prosvettjevanje je bita zadotžena predvsem duhovščina, ki je imeta tudi dotž.nost vzgajati v duhu, da bodi vse «za vero, dom, cesarja«. Novomeško gimnazijo je Marija Terezija že z ustanovitvenim odtokom, izdanim 8. avgusta 1746, zaupata frančiškanom. Patri so jo voditi in na njej poučevati več kot sto dvajset tet. Pater Ladistav Hrovat je hit zadnji ravnatetj iz vrst frančiškanov. To je bito okoti teta ]870, ko je postala novomeška gimnazija državna ustanova. Takrat je že bita potdrugo desetletje popotna šota z osmimi razredi. Vse dottej je bita šestrazredna. Novomeška gimnazija je sprva stu-žita duhovskemu stanu, potem pa se razvijata, kakor so narekovate potrebe in čas. Miset, da bi se na njej vse poučevato v maternem, stoven-skem jeziku, se je močneje prebudita že v tridesetih tetih 19. stotetja in se je detno uresničita v marčni revotuci-ji. Bachov absotutizem je kasneje marsikaj uničit, toda stovenščina kot učni predmet je ostata. Popotnoma stovenska šota, se pravi s stovenskim učnim jezikom, pa je novomeška gimnazija postata šete po zlomu Avs-tro-Ogrske, novembra )918. V stari Jugostaviji je gimnazija doživeta hude trenutke, ko jo je hoteta Živko-vičeva diktatura okrniti, da bi bita te še nižja gimnazija. Preživeta je viharje druge svetovne vojne, a žat z žrtvami. Nad petdeset dijakov in šest profesorjev je podtegto kot žrtve vojne. Po vojni je gimnazija nadatjevata z detom. V šotskem tetu 1958/59 se je skrčita z osmih na štiri razrede. Postata je zaktjučna šota druge stopnje. Ko je sredi šestdesetih tet prene-hato obstajati učitetjišče, je od njega prevzeta det pedagoškega programa, tn že je prišto usmerjeno izobraževanje, ki so mu bite etitne šote trn v peti, in gimnazija se je morata posto-viti. Spremeniti so jo v ustanovo, ki naj šota dijake za končni poktic. Med drugim je "rojevata« tako imenovane matematične tehnike, poktic, ki pa ga v razpisih za zasedbo detovnih mest ni bito najti. Pa še druge nemogoče stvari so se dogajate pod njeno streho. Nekaj časa je morata šotati četo bodoče čevtjarje. A ko smo že pritempojmu, povejmo, da so gimnazijo tahko tako «sfižiti« te tisti reformatorji, ki so se na šotstvo totiko razumeti, kot se je čevtjar na Apetovo stiko v znanem Prešernovem sonetu. tvanZoran VRNtTEV GIMNAZIJE OB JUBILEJU ODMEV) )N ODZ)V) Rast 2/1991 208 Skoraj potno desettetje je morata hiti gimnazija nekakšna usmerjena šota. Srednja šota pedagoške in naravo-stovno-tehniške usmeritve Novo mesto, tako se je uradno imenovata. Skrajšano, v kratici, te SŠPNTU. Ker je bito v Novem mestu hkrati več podobnih šotskih kratic, povprečen čtovek ni nikoti vedet, kaj se pod katero skriva. Že to je povzročato pregtavice in ker se SŠPNTU kot neposredna nastednica gimnazije ni rnogta prav vživeti v diktirano usmerjenost, temveč je še naprej, kotikor je pač rnogta, in čedatje botj šotata mtadino predvsem za višje in visoke šote, je bito samo še vprašanje trenutka, ko bo motečo kratico na šotski stavbi zamenjat stari dobri napis GtMNAZtJA. Tak trenutek je prišet v šotskem ietu 1990/91. Od minute jeseni je novomeška gimnazija spet tisto, kar je bita 235 tet, do usmerjenega izobraževanja, ki jo je uradno degradirato na raven povprečne srednje šote. Pravitneje rečeno, šete postaja to, kar naj bi spet bita. Vračanje je postopno. Preveč vsega hudega je bito, da bi se zdaj tahko čez noč spremenito in utripato kot nekaj normatnega, nikoti prekinjenega. "Ta teta,« pripoveduje ravnatetjica prof. Vasja Fujs, «so nam, ki se nismo mogti nikoti sprijazniti z izgubo gimnazije, kot tjudem in kot šoti, prizadejata vetiko škodo. Vrstili so se neljubi in boteči pojavi, kot: menjava programov, kadrovsko siromašenje, zdesetkani oddetki, finančne težave, boj za obstanek.« "Toda,« nadatjuje prof. Fuisova, »ob vsem tem je šota data, kar je največ rnogta. Naši diptomanti so biti po uspešnosti študija nad repubtiškim povprečjem, dosegati so 70-odstotno uspešnost, kar je botje od povprečne repubtiške uspešnosti, ki je bita v istem času te 50-odstotna. S te strani nikakor ne moremo imeti štabe vesti pred nikomer, tahko samo ugotovimo, da smo ktjub vsemu dobro deta-ti.« Prvi korak k pravi gimnaziji so v Novem mestu že narediti, in sicer s tem, da dajejo vetjavo enotnemu gimnazijskemu programu in da se obenem ne govori tudi o pedagoškem programu, kakor je bito prej. V okviru enotnega gimnazijskega programa oziroma izbirnosti, ki jo ta program omogoča, imajo na novomeški gimnaziji v šotskem tetu 1990/ 91 že tri oddetke, ki so obarvani naravoslovno, in enega jezikovno--humanističnega. Na tem oddetku se je kot predmet ponovno pojavita latinščina, več je tudi semantične zgodovine, humanistike itd. Seveda je gimnazijski program že zdaj obti-kovan tako, da je pritagojcn dijakom, ki bodo žeteti študirati za pedagoške poktice. "V prihodnosti bi žeteti imeti program, da bi bito kot včasih. Da bi imeti naravostovno, humanistično in klasično gimnazijo, se pravi tudi reden oddetek ktasične, kar bi seveda pomenito ponovno uvedbo tudi grščine,« pove prof. Fuisova. O tem, kaj je novomeška gimnazija vseskozi še bita poteg tega, da je bita voditna, osrednja šotska ustanova na Dotenjskem, nedvomno pa najstarejša, tretja najstarejša četo v Stoveniji, ter kaj je pomenita, govori žeto podrobno že omenjena "modra« knjiga. Med drugim tahko tam preberemo, da so se že ustanovitelji te šote zavedati, da se šotan čtovek tažje spoprijema s tegobami živtjenja in se uspešneje vktjučuje v gospodarske tokove, če se mu odpro vrata v kulturno doživtjanje sveta. Zato je bit med stenami starega in novega oz. sedanjega gimnazijskega postopja vedno navzoč še tisti duh, ki je novomeško gimnazijo povzdigovat v narodnobuditetjsko, preporodniško, svobodomisetno, naprednjaško, predvsem pa kutturno žarišče Novega mesta in širše Dotcnjske. Dotga vrsta imen pomembnih tjudi je vtkana v skoraj dveinpotstotetno zgodovino novomeške gimnazije. Ljudi, ki so se na tej šoti šotati ati na njej poučevati. Fogtejmo, kdo vse je bit novomeški gimnazijec: o. Marko [van Zoran VRNITEV GIMNAZIJE OB JUBII.EJU Pohlin, Simon Jenko, že omenjeni Dragotin Kette, [gnac Ktemenčič, Viktor Parma, Oton Župančič, Lojze Kraigher, Rajko Nahtigal, Josip Germ, Jože Gorjup, Božidar Jakac, Anton Podbevšek, Miran Jarc, Matija Tomc, Ivan Vavpotič, Janko Lavrin, Marjan Kozina, Pino Mlakar idr., vse do Jožeta Dularja in Lojzeta Krakarja, da drugih številnih pomembnih mož, ki so se tudi šolali v Novem mestu, niti ne omenjamo. Od profesorjev so med najbolj znanimi p. Stanislav Škrabec, Ivan Vrhovec, Ivan Koštial, dr. Janko Šlebinger, uvodoma omenjeni dr. Fran Detela, Ignacij Hladnik, Ferdo Kozak, Branko Rudolf, Janez Logar, dr. Jože Toporišič in seveda številni drugi, ki pa jih tudi ne moremo vseh navesti. Že ta imena, dijakov in profesorjev, povedo, da je šlo skoz razrede novomeške gimnazije nemalo tistih, ki so se zapisali v sam vrh slovenske kulture, literature, umetnosti in znanosti. Vsak od teh je seveda pustil nekaj sebe v šoli in mestu, ju po svoje zaznamoval, kakor tudi sta gimnazija in Novo mesto zaznamovala njegovo življenje in morebiti celo usodno vplivala nanj. Tako za gimnazijo kot Novo mesto je prijetno živeti z zgodovino, ki so jo pretkala taka imena. S to mislijo, in še z mnogimi drugimi, je novomeška gimnazija letos praznovala redko tako visok jubilej. 245. obletnica res ni zaokroženo obdobje, toda če je to povezano z nekim vstajenjem, potem to vsekakor velja proslaviti. In vrnitev gimnazije v vzgojnoizobraževalni sistem gotovo je nekaj takega. Gim- nazija je vrnitev v okolje obeležila s številnimi prireditvami, ki so potekale skoraj mesec dni. Šlo je v glavnem za nastope gimnazijskih kulturnih skupin in v nekaj primerih so se dijakom pridružili nekdanji gimnazijci. Gimnazijske rodove so povezale tudi Stezice, ki so izšle v jubilejni izdaji kot knjiga. Zaključno slavje je v Novo mesto zvabilo tudi nekdanjega novomeškega gimnazijca, predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta, in slovenskega šolskega ministra dr. Petra Venclja. Peteric je v Novem mestu slovesno odprl prenovljeno in do zdaj javnosti nedostopno samostansko knjižnico v frančiškanskem samostanu, ustanovo, ki je bila sprva tudi šolska knjižnica in je služila tako dijakom novomeške gimnazije kot patrom profesorjem, ki so na tej šoli poučevali. Na vsegimnazijskem srečanju na Otočcu je dr. Vencelj dejal, da zdajšnja šolska prizadevanja utrjujejo gimnazijo kot elitno šolo med srednjimi šolami, in dodal, da se bo leta 1995 na gimnazijo, kakor tudi na druge srednje šole, spet vrnila matura, ki pa bo enotno slovenska in evropsko naravnana. Svoj letošnji jubilej pa gimnazija izrablja tudi za razširitev šolskega prostora. Pokrili bodo notranje dvorišče in pridobili v pritličju novo telovadnico v obliki trim kabinetov, nad njo pa bo dvorana za dijaško kulturno in drugo ustvarjalnost. To sodi k revitalizaciji šole, ki že zdaj misli na leto 1996, ko bo na vrsti pravi jubilej: 250. obletnica ustanovitve. Naslovnica STEZIC iz leta 1974/75 ODMEVI IN ODZIVI Rast 2/1991 Milan Marketj JUBILEJNE STEZICE Za ogrevanje na častitljiv četrttisoč-ietnijubiiej, kise pribtižuje novomeški gimnaziji, drugi najstarejši tovrstni ustanovi v Stoveniji, in v počastitev 245. obtetnice njenega detovanja je izšta posebna izdaja gimnazijskega gtasita Stezice. Za vsebino in ureditev pubtikacije je poskrbe! uredniški odbor z odgovornim urednikom Janezom Kolencem na če!u, obtiko-vata sta jo Toni Vovko in Brigita Jakovec, zatožita zatožba Erro, natisnita pa tiskarna Smak. Uredništvo je v uvodni besedi poja-snito, da izdaja detoma predstavtja nekakšno prehodno pubtikacijo med poznano in zdaj že redko dostopno monografijo o novomeški gimnaziji, ki jo je pred 20 teti zasnovat prof. Mitan Dodič, in njenim nadatjeva-njem, ki naj bi ugtedato beti dan za 250. obtetnico gimnazije. Gre torej za predhodnico, ki je poskusno otipata teren. In kot je pač usoda predhodnic, je tudi ta ktjub obitni meri votje in zagnanosti nekajkrat ktecni-ta. Še dobro, da je, saj bo tako, upajmo, njeni nastednici, monografiji ob 250-tetnici, to pnhranjeno. Vsebinsko so jubitejne Stezice razde-tjenc v pet razdetkov, pri čemer so štirje zunaj siceršnjega uredniškega koncepta srednješotskega gtasita, zvesta mu ostata te v pubtikaciji natisnjena redna 2. števitka tekočega tet-nika Stezic. Pubtikacijo uvajajo pozdravne besede predsednika sto-venske vtade Lojzeta Peterteta in novomeškega župana Marjana Dvornika ter predstavitev ustanove izpod peresa sedanje gimnazijske ravnate-tjice Vasje Euis. Stedi kratka predstavitev zgodovine Stezic, nato pa je na vrsti dokaj obsežen razdetek z nasto-vom Nekateri nekdaj in sedaj, v katerem je predstavtjenih 54 v javnosti vidnejših nekdanjih dijakov gimnazije. Nedvomno je to razdetek, ki zbuja precej zanimanja in je hkrati tisto gradivo, ki bo našto mesto tudi v bodoči monografiji. Prav zaradi tega vetja opozoriti, da ima nekaj pomanjktjivosti: predvsem predstavitev izbranih dijakov ni opravtjena po enotnih kriterijih. Četudi so spominski zapisi in osebne predstavitve zanimivi, pa bi te kazato dijake predstaviti po enotnem ktjuču, saj bi bita tako predstavitev jasnejša, pregted-nejša in uporabnejša. Osebni vtisi, spomini in razmištjanja pa bi sodili v kak drug sktop. Uredniški odbor je po tastnem zatrditu povabit k predstavitvi več dijakov, kot se jih je odzvato, ktjub temu pa zapišimo, da bo najbrž treba nastednjič poskrbeti, da se bodo med vidnejšimi dijaki novomeške gimnazije pojavita tudi zdaj izpuščena ati prezrta imena. Samo za primer navedimo dva: univ. prof. in pubticist dr. Stavko Sptichat in dotgotetni urednik Dotenjskega tista inž. Marjan Legan. Svoje mesto bi vsekakor zastužiti tudi vsi profesorji, ki so mtade gimnazijske rodove voditi k izvirom znanja in zretosti. Izrazito podatkovni značaj ima zadnji razdetek Seznam dijakov od šot-skega teta 1971/72 do 1990/91. Gre seveda za seznam učencev zadnjega tetnika oziroma gimnazijskih absot-ventov. Pisec teh vrstic je po pisanju posebne izdaje Stezic sicer uvrščen med pokojne btagega spomina, a se ktjub temu ogtaša in pripominja, daješ tiskanimi stvarmi pač križ, ker po njih rad šari tiskarski škrat; te njemu na rovaš naj gre ta in še kakšna druga pomanjktjivost pubtikacije, ki jo na sptošno te vetja pozdraviti. Milan Markelj Stanc JARM: 1'cvci - Ribnica (foto: Branko HAHtČ) ODMEVI IN ODZIVI Rast 2/1991 POMPEJI MARJANCE KOČEVAR Med slovenskimi zasebnimi založniki, ki so v zadnjem čast) razgibali slovensko založništvo in na knjižni trg privedli vrsto novih imen, najdemo tudi kulturnega delavca Silvestra Mavsarja iz Krškega oziroma njegovo založbo Opus. Med izdajami te založbe je pozornosti vredna pesniška zbirka Pompeji, s katero se sicer ne podaja v javnost novo pesniško ime, saj je avtorica Pompejev znana novomeška pesnica Marjanca Kočevar, je pa Opusu uspelo, da je prebil skoraj 14 let debel založniški led, pod katerim je snovala Marjanca Kočevar. Toliko časa se pesnica po delnem razočaranju s svojo prvo zbirko ni pojavila z novo. Marjanca Kočevar, ki je sicer redna gostja literarnih revij, predvsem Sodobnosti, Dolenjskih razgledov in tudi Rasti, se šele s Pompeji v drugo predstavlja javnosti s celovitejšim izborom iz svoje pesniške delavnice. Posebnost zbirke in za bralca primeren vodnik skozi vsebinski lok zbirke so posebej za Pompeje narejene ilustracije akademskega kiparja Staneta Jarma. Ilustracije stojijo kot mejni kamni med posameznimi cikli, ki jim pesnica tako kot tudi samim pesmim ni dala naslovov. Jarmove stike se spajajo s pesniškimi podobami v strnjeno pesniško zgodbo, pesmi se prelivajo ena v drugo kot v enem samem toku, podprtem s kratkim, a dodelanim verzom. Naslov zbirke Pompeji, sposojen od imena starorimskega mesta, ki ga je zasul ognje-niški pepel in okrepenel življenje njegovih prebivalcev, nosi s seboj sporočilo o katastrofičnosti in prvinskosti sil sveta. Pompeji Marjance Kočevar so njene minule bivanjske in ljubezenske stiske ter samotnost kot končna usoda, pokatastrofična okrepe-nelost neodrešenega iskanja v odnosu z drugim. Sicer intimna izpovednost te poezije je z dokaj svojsko pesniško govorico pomaknjena v nadosebno pesniško izkušnjo, ki je dostopna bralcu na neobremenjen način, zato se lahko poveže z njo in si jo priliči. Na tem sloni možna odzivnost tovrstne poezije, ki pač zahteva od bralca, da se ji prepusti, če jo naj ne samo razume, marveč dojame, sicer mu ostaja zaprta knjiga. Posebej velja še omeniti opremo zbirke, kjer je ustvarjalno sodeloval poleg že omenjenega Jarma oblikovalec Peter Simič. Po njegovi zaslugi Pompeji kliub broširani izdaji deluje elegantno in kakovostno. Ivan Zoran O SIGI IN OB NJEJ Dolenjski list je prvi začet kticati v živtjenjc Dotenjsko zatožbo, potem ko je ta, pridružena mariborskim Obzorjem, v sedemdesetih tetih utihnita in praktično že odmrta oziroma je z zatožniškim oddetkom, ki ga je ustanovi) v ta namen, poskusit nada-tjevati njeno dejavnost, se pravi, izdajati predvsem knjige dotenjskih avtorjev in druge, ki bi se kakorkoli dotikate Dotenjske, vsaj det produkcije pa ptasirati v širši stovenski kulturni prostor. Oddetek je osnovat več raztičnih knjižnih zbirk, med njimi tudi tepostovno, in imenovat uredniške odbore, ki so kmatu nato pripraviti knjižne programe, seveda vsak za svojo zbirko. Lepostovna knjižna zbirka je dobita ime Dotcnjska knjiga in uredniški odbor je povabit k sodetovanju več dotenjskih avtorjev, še posebej starejše in že uvetjavtjene ter tiste, ki so ati za seboj že imeti prvence ati pa so prva deta za natis še pripravtjati in je gtas o tem prišet na ušesa čtanom odbora. Na podtagi teh povabit in vrste informacij o tekoči titeraturni produkciji posameznikov, ki je bita detoma razvidna iz objav v revijah in drugih pubtikacijah, je uredniški odbor pripravit osnutek programa knjižnih izdaj za prvo in nekaj nastednjih tet. Kot predstavitvena edicija zbirke Dotenjska knjiga pa ni bito samostojno pesniško ati prozno deto kakega dotenjskega pisca, marveč je izšta antotogija Pesmi dotenjske dežete, ki jo je v cetoti pripravit, uredi) ter s študijami in pojasnili opremil izkušeni antotog, pesnik in kasnejši akademik Janez Menart. Ta pesniška antotogija je bita prva in hkrati zadnja knjiga omenjene knjižne zbirke. ODMEVt !N ODZIVI Kakor si je uredniški odbor goreče Rast 2/199) žete), da bi se Dotenjska knjiga še oktasita in da bi za antotogijo ven-darte izšto še kako individuatno deto 2t2 iz sodobne besedne ustvarjahiosti na Dotenjskem, tako boteče je mora) miset na to opustiti in se četo raziti. Kajti Dotenjski tist, ki je ugotovit, da je zatožništvo zanj te prevetik zato-gaj, je zatožniško dejavnost nenadoma opustit, zatožniški oddetek pa ukinit. Možnost, da tepostovna knjižna zbirka te zaživi, kakor je bita zami-štjena oziroma, da zaživi kje drugje, se je ponudita sredi osemdesetih tet, ko je zatožniško dejavnost vzet pod svoje okritje in z njo nadatjevat Dotenjski muzej. Pri tjudeh, ki so sc v novem okotju vpregti v to deto, se je hitro našto razumevanje za tiskanje domačih titerarnih proizvodov. Namesto Dotenjske knjige je bita osnovana knjižna zbirka Siga, ki se je teta 1987 predstavita s prvimi štirimi knjigami dotenjskih avtorjev, tzšte so pesniške zbirke Jožeta Dutarja, Dobra je ta zemtja, Janeza Kotenca, Otroštvo v srcu (pesmi za otroke), in tvana Zorana, Vpisi tesnobe, ter zbirka črtic Vinka Btatnika, Visoko so zvezde. Knjige so imetc razmeroma dober odmev v javnosti, v ožjem in širšem okotju, pomenite so nekaj novega, domačega, hkrati pa viden dotenjski prispevek k sodobni titerarni tvornosti pri nas, nove barve, gtasove in tone v večgtasju stovenske poezije in proze. Pozornost so vzbudite tudi z etegantno črno zunanjo podobo, ki jim jo je dat obtikovatec Peter Simič. Za zatožnika in izdajatetja je bi) napisan Dotenjski muzej, a prvič in zadnjič. Zatožništvo sc je namreč spet sekto, od Dotenjskega muzeja, kamor pravzaprav sptoti ni sodito, zato se tam tudi ni mogto prirasti in obdržati, ga je prevzeta Tiskarna Novo mesto, vsekakor ustreznejša hiša za tako dejavnost. V novem okotju je že po kratkem času zaživeta prava zatožba, in to z že znanim, starim imenom — Dotenjska zatožba. Drugi tetnik Sige je torej izšetpri tvan Zoran O S)G) )N OB NJEJ Dolenjski založbi, a po zgledu prvega, se pravi, spet tri pesniške zbirke in ena prozna knjiga. Leta 1989 so svoja dela v Sigi izdali - pesniške zbirke Asta Malavašič, Šelestenje nemira, Ladislav Lesar, Nekaj podobnega pesmi, in Franci Šali, Svinčeni rez, zbirko novel pa Milan Markelj, Podobice. Knjige so obdržale zunanjo podobo tistih iz prvega letnika, le naklade so jim bile znižane od 600 na 400 izvodov. Zbirka Siga se je spet oglasila letos. Takoj pa je treba povedati, da so v novem, tretjem, letniku le tri knjige, in to tri pesniške zbirke, ki so jih izdali: Jože Kastelic, Barve, France Režun, Občutja in videnja, ter Jože Sevljak, Razklani prag. V Sigo, ki noče biti toga in zaprta v dolenjske meje, je prvič vključen avtor (Sevljak) iz okolja, ki po politični delitvi bolj pripada Zasavju kot Dolenjski. Tudi za te knjige bi lahko rekli: zopet trije novi glasovi v mnogoglasju slovenske poezije današnjega časa. Ob tretjem letniku pa povejmo še nekaj. Da to niso več svečano črne bukvice, ampak knjižice z ovitki v svetli, belokavni barvi. Format je ostal isti, marsikaj drugega pa se je spremenilo. Fotografije avtorjev, zdaj prave in ne več črnosilhuetni portreti, so se z naslovnic umaknile v notranjost, pod notranje naslove, bibliografski podatki o avtorjih in ostala besedila (npr. izvlečki iz recenzij) pa so se z rednih tekstovnih strani preselili na zavihke, ki so jih knjige zdaj vendarle dobile. Omeniti kaže še to, da so knjige v prenovljeni preobleki prvi >< pridelek« novega uredniškega odbora Sige oziroma novega urednika Janeza Mežana. Siga bo v takšni preobleki bržkone še prihajala k bralcem, čeprav bo, kot je bilo nekajkrat slišati, njen koncept nekoliko spremenjen. Postala naj bi knjižna zbirka za izdajanje prvencev, medtem ko naj bi druga izvirna leposlovna dela, poezijo in prozo, prevzela Utva ali kaka druga zbirka, ki bi se še rodila. Ker pa smo v časih, ki slovenski knjigi ne obljubljajo, kaj šele zagotavljajo, kdove kakšno rožnato prihodnost, predvsem resni knjigi ne, je v zvezi s tem težko reči kaj otipljivega, zlasti pa ni moč ničesar napovedovati. Zaenkrat ostanimo nepoboljšljivi optimisti in trdno upajmo, da bodo hčere Sige dobile nove sestre, in želimo, da bi tovrstna rodnost ne usahnila. Zbirka Siga seveda ne zmore vsega, kar dozori v objavljivo literarno besedo, sprejeti v knjižni program, marsikaj ji niti ni ponujeno. Take stvari so se dogajale in se še bodo. Siga navsezadnje ni edina v Novem mestu in tudi ne na Dolenjskem, kjer je moč tiskati knjigo. Poznamo že kar nekaj alternativnih, predvsem zasebnih založb iti založnikov in knjige, ki so jih izdali. V Novem mestu je taka založba Erro, ki jo vodi Toni Vovko. Lani, ob 70-letnici novomeške pomladi, je ta založba izdala malo antologijo devetih novomeških pesnikov, lz bolečine zajemam, in takoj zatem že prvo samostojno pesniško zbirko Mira Gutmana, Ki greje življenje. Tudi še lani je pri tej založbi izšel pesniški prvenec Marije Pilko, Ko bi mogla, ki mu je letos sledila nova pesniška zbirka Janeza Kolenca, Jesen viharnik. Temu pesniku pa je, tudi letos, zbirko pesmi za otroke, V Deveti deželi, izdala in založila založba Pedagoškega obzorja v Novem mestu. Zanimivi založniški izdelki prihajajo na knjižni trg iz Krškega, kjer se na tem področju trudi zasebni založnik Silvo Mavsar, lastnik iti urednik založbe Opus. V zadnjih dveh letih je izdal dve pesniški zbirki, ki pomembno bogatita tako imenovano žensko poezijo na Slovenskem. Najprej je v Opusu izšla zbirka, prvenec, Ane Rostohar, Rekviem, ob koncu minulega leta pa druga zbirka pesmi Marjance Kočevar, Pompeji. Seveda bi se dalo prišteti še kakega založnika in navesti delo, ki ga je izdal. A že primeri, ki smo jih navedli, veliko povedo. Predvsem to, da je Dolenjska, pa Ivan Zoran O S!G! tN OB NJEJ Franci Šali ODMEVI IN ODZIV) Hast 2/1991 2)4 naj si jo predstavtjamo zoženo na nekaj občin ati v njenih geografskih mejah, dokaj pogosto posejana z tjudmi, ki ustvarjajo duhovni kruh v besedi, in da so tjudje, ki poskrbijo, da gre ta kruh k tistim, ki po njem povprašujejo. Do zdaj še ni bi) nihče nikomur v napoto. NOVOSTI DOLENJSKE ZALOŽBE Severin Šaii PESN!K NA VEČERN! POT! Pesniška zbirka v zbirki Utva Takoj naj povemo, da je ta zbirka Severina §a)ija, ki je bila natisnjena ob njegovi 80-ietniei, prepričtjiva lirična izpoved pesnikovega odnosa do živijenja. Ljubi ga, takšno kot je, četudi ni brez. udarcev, grenkobe, trptjcnja, boicčin. Ljubi to živijenje, navkljub vsemu, zato ga bo smrt prijazno sprejeta v pozabo, ko pride ponj, kakor pravi. A pozabtjen ne bo, z vsemi dosedanjimi pesniškimi zbirkami in prevodi tuje hterature v naš jezik je že trdno v stovenski tite-raturi in kutturi. Zadnjo njegovo zbirko krase tudi zahtevne tirične itu-stracije likovnika Lucijana Reščiča, ki je da) knjigi tudi ohhkovno podobo. Jože Sev!jak RAZKLAN!PRAG Pesniška zbirka v zbirki Siga Zbirka Razktani prag je druga samostojna Sevljakova objava. Dostej je bi) sodetavec stovenskih titerarnih revij in soudetežcnec v skupni pesniški zbirki večih avtorjev, ki jih je zatožita (t970) ZKPOS v Zagorju oh Savi. Prvo samostojno pesniško zbirko mu je zatožita teta ]982 Predilnica v Litiji. Razklani prag je izvirna, občutena poezija stvarnega življenja, v katerem se mu razodevajo usode Umiranja, izginevanja, sociat-nih krivic. Vse ga veže na kmetstvo, knapovstvo, krhkobo ljubezni, skratka na življenje — potno grenkob. To vstopa vanj iti pesnik ga sočutno sprejema. Jože Kastc!ic BARVE Pesniška zbirka v zbirki Siga Pesnik, po poklicu arheotog, upokojeni univerzitetni profesor zgodovine antične umetnosti, Jože Kastehc (1913) se je prvič knjižno predstavit stovenskim bratcem tik pred vojno, teta 1940, ko je izdal pesniško zbirko Prve podobe. Čeprav je kasneje še objavtjat, še ztasti v Sodobnosti, je šete v tem tetu objavit svojo drugo pesniško zbirko Barve. V njih upora-btja podobe, ki njegovo poezijo tesno povezujejo z njegovo znanstveno usmerjenostjo oziroma z titeraturo in antično civitizacijo. Sprejmemo jo tahko kot det umetnosti po modernizmu, »ki zaznamuje izrazit obrat k preteklemu, in to na najrazličnejših nivojih. Tudi tistim še predmodertii-stičnim« (T. Toporišič). France Režun OBČUTJA !N V!DENJA Pesniška zbirka v zbirki Siga Nova pesniška zbirka Franceta Rcžuna ()926), upokojenega predmetnega učitetja zgodovine, Občutja it) videnja, prestopa prag običajne lirične poezije. Z njo seže misetno na raven skrivnostne, nevidne, nestišne bivanjskosti sveta. Poskuša ga razumeti in občuteno dojemati cctovito in v skladju. V njem je on, liričm subjekt, na poti onstran vidnega iti razvidnega. Zbirko smemo uvrstiti v izrazito... -poezijo kutture« (D. Poniž). $a)i NOVOST) DOLENJSKE ZALOŽBE Vesna Pečavar ZLATI GRAD Pesniška zbirka mladinske (otroške) poezije v zbirki Gorjanski škrat Zbirka Zlati grad je prva samostojna pesniška zbirka mlade avtorice Vesne Pečavarjeve. Z njo poseže v otrokovo zavest, v njegovo doživlja-nje in razumevanje živtjenja, ki mu je blizu, in s katerim je vsak dan intimno povezan. "Govori« pravzaprav otrok sam, avtorica zgolj upc-snjuje njegova doživetja, občutja in gledanja. Zbirki dajejo še posebno vrednost barvne ilustracije Jožeta Kastelica, s katerimi je mladi umetnik neobremenjeno pristopil v otroški doživljajski svet. Knjiga je dobrodošla tudi za odraste, še posebej za starše, saj sc jim bo oh branju razkrivalo, kako drugače čutijo in doživljajo svet in odnose otroci — po otroško, bi rekli. Ivan Sivec — Dunja Koller PALČKI Zbirka pravljic v zbirki Gorjanski škrat Ivan Sivec (1949) je že uveljavljen slovenski pisatelj, sicer radijski novinar na Radiu Slovenija. Kot pisatelj zelo rad posega v svet mitologije. To pot je skupaj z odlično ustvarjalko Dunjo Koflerjevo, ilustratorko pri Mladinski knjigi, predstavil pripovedi o palčkih na Slovenskem, kakor ti danes žive na vsem slovenskem prostoru. Ti nevidni, a "resnični« možici današnjega časa žive v duhu slovenske tradicije in uporabljajo tehnični svet, kakršen je danes, čeprav je narejen iz gozdnih materialov. Knjigo dopolnjuje tudi "palčje-vid«, zemljevid Slovenije, kjer se ti palčki nahajajo. Seveda tudi zemljevid ne pove vsega in se je treba ob njem še dodatno potruditi, da bi jih zmogli odkriti na pravem mestu. Pove pa nam vendarle, da palčki so! Kare! Bačer IZ DOLENJSKE PRETEKLOSTI Karel Bačer (1917), profesor slavistike, pedagog, bibliograf in raziskovalec, je odbral za knjižno objavo literarnozgodovinske etnološke zapise iz svoje raznolike in bogate študijske dejavnosti. V njih osvetljuje življenje in ustvarjanje tistih slovenskih piscev in drugih umetnikov ter ljudskih ustvarjalcev, katerih pot in usoda jih druži z Dolenjsko in njeno zgodovino. Pisec, recimo, tako razodeva, kaj povezuje z Dolenjsko Prešerna, Levstika, Gregorčiča, Ketteja in slikarja Vavpotiča. Še posebej so zanimiva in dragocena drobna dognanja o Janezu Trdini ter pripovedi o ljudskem pesniku in godcu, kakršen je bil Ivan Rupnik-Može. Bačerjeve literarne in etnološke osvetlitve in dognanja so skromen, a žlahten prispevek k slovenski literarni zgodovini in etnologiji. Za bodoče raziskovalce je knjižica tudi koristno metodološko napotilo, tako se namreč loteva tovrstnih literarnih in etnoloških preučevanj. Ivan Zoran KULTURNA KRONIKA MAREC-MAJ 1991 MAREC 1991 NOVO MESTO — V Dolenjski galeriji so v petek, 1. marca, zvečer odprli razstavo umetniških slik Marka Butine, akademskega slikarja in restavratorja iz Ljubljane. NOVO MESTO — V Domu kulture se je v petek, 1. marca, predstavil s celovečernim koncertom pihalni orkester Novoles iz Straže, ki ga vodi mladi dirigent Miro Saje. TREBNJE — Deset let delovanja je v petek, 1. marca, zvečer s koncertom v domačem kulturnem domu proslavil Trebanjski oktet, ki ga vodi inženir elektrotehnike Tone Strmole. Jubilantom so se na odru pridružili pevci cerkniškega zbora Tabor, oktet iz Škofij in mladinski oktet trebanjskega KUD-a Pavel Goba. KOSTANJEVICA — V soboto, 2. marca, se je tu končala 2. Zimska slikarska kolonija Žolnir, ki jo je priredilo istoimensko gostišče in na kateri so teden dni ustvarjali akademski slikarji: Mirna Pavlovec, Martina Koritnik-Fajt, Wang Huiqin, Tomaž Perko, Alojz Konec, Jože Kumer in Jože Marinč. Istega dne so odprli v gostišču prodajno razstavo okoli 30 slik, nastalih v koloniji. NOVO MESTO — Folklorna skupina Kres je proslavila 13-letnico delovanja s celovečernim nastopom v soboto, 2. marca, v Domu JLA. Skupina oziroma društvo Kres je prejelo Maroltovo listino, člani, ki plešejo pet, deset in petnajst let, pa so dobili bronaste, srebrne in zlate značke. Med dobitniki zlatega priznanja je tudi Branka Moškon, ki vodi skupino že od ustanovitve. NOVO MESTO — V avli LB Dolenjske banke na Ljubljanski cesti so odprli v torek, 3. marca, razstavo ročno slikanih unikatov ženskih in otroških oblačil ter nekaj nakita, kar je vse delo novomeške likovnice Bože Podergajs. NOVO MESTO — V četrtek, 7. marca, je obiskal Pionirsko in Študijsko knjižnico Mirana Jarca pesnik Kajetan Kovič. Popoldne je pokramljal z mladimi bralci in jim bral pesmi iz še ne objavljene zbirke za otroke, zvečer pa je ljubiteljem poezije predstavil svojo zbirko Poletje in prebrane pesmi sproti tudi komentiral. SODRAŽICA — Tukajšnji oktet Donit se je preimenoval v oktet Jakob Gallus — Petelin in pod novim imenom prvič nastopil v petek, 8. marca, v Ribnici. METLIKA — V Ganglovem razstavišču v metliškem gradu so odprli v petek, 8. marca, zvečer razstavo Bela krajina na starih razglednicah. Razglednice, ki so bile potem na ogled do konca marca, so iz zbirk črnomaljskega profesorja Alojza Cindriča in Belokranjskega muzeja v Metliki. NOVO MESTO — Pesnica Marjanca Kočevar je imela novomeško promocijo svoje pesniške zbirke Pompeji, ki jo je založil in izdal Silvo Mavsar iz Krškega v lastni založbi Opus, v petek, 8. marca, zvečer v Dolenjski galeriji. O poeziji Pompejev je govoril pesnik Ciril Zlobec, pesmi pa so brali člani krškega literarnega kluba in avtorica. ŠENTLOVRENC — Stoletnico rojstva svoje rojakinje, pisateljice, dramatičarke in prevajalke Marije Kmet, so v Šentlovrencu počastili z uprizoritvijo njene drame Mati, in sicer v nedeljo, 10. marca, popoldne. Domači igralci so delo naštudirali pod vodstvom Staneta Pečka z Mirne. Pred predstavo je spomine na Marijo Kmet obudil pesnik Severin šali iz Novega mesta. TREBNJE — V avli stare trebanjske osnovne šole sta recitatorka Milena Režun in glasbenik Lado Jakša predstavila ljubezensko poezijo Alojza Gradnika pod naslovom Eros — Tanatos. Jakša se je obiskovalcem predstavil še kot umetniški fotograf. VRHNIKA — Na 20. republiškem tekmovanju učencev in študentov glasbe, ki je potekalo v rojstnem kraju Ivana Cankarja od srede, 13., do nedelje, 17. marca, so se vidno uvrstili, bili nagrajeni ali pohvaljeni vsi nastopajoči iz širše Dolenjske. Najbolje se je odrezal klarinetist Miha Plevnik iz Črnomlja, ki je prejel prvo nagrado in si s tem pri-KULTURNA KRONIKA dobil tudi pravico nastopiti na zveznem tekmovanju v Hercegnovem. Rast 2/1991 NOVO MESTO - V Študijski knjižnici Mirana Jarca je v četrtek, 14. marca, predstavil svojo knjigo Naprej, zastava slave zbiratelj slovenskih simbolov Srečko Krese. V knjigi, za katero je dolgo iskal založnika, obravnava slovenske domoljubne in dru-216 štvene razglednice. MAREC APRIL 1991 KULTURNA KRONIKA Rast 2/1991 TREBNJE — Komorni zbor Trebnje, ki ga vodi dirigent Igor Teršar, je imet v petek, 15. marca, nov samostojni nastop. Na koncertu je pet stovenske tjudske in umetne pesmi. SEVNICA — Akademski stikar Atojz Konec je v drugi potovici marca razstavtja) v Zagorju ob Savi ciket stik, nastatih v gtavnem v tikovnih kotonijah, ciket pa je imenovat Stike zetenega. MURSKA SOBOTA — Na 2. medregionatni tikovni razstavi, ki so jo pripraviti v drugi potovici marca v soboški gateriji Kutturnega centra Miško Kranjec, so sodelovati tudi trije dotenjski akademski stikarji: Mitja Berce iz Mokronoga, Jože Kumer iz Dotenj-skih Toptic in Jože Marinč iz Kostanjevice. OTOČEC — Akademski stikar Jože Marinč iz Kostanjevice je na razstavi, ki so jo odprti v petek, 22. marca, v Gami hotetu, pokazat ciket svojih novejših risb. NOVO MESTO — Mešani pevski zbor Krka, ki ga vodi Jožica Bradač, je 20-letnico svojega detovanja počastit s cetovečernim koncertom v petek, 22. marca, v Domu kul ture. 31 pevcem so podetiti srebrne ati ztate Gattusove značke za zvestobo zborovskemu prepevanju. NOVO MESTO — V Dotenjski gateriji je bit v sredo, 20. marca, gtasbeni večer, posvečen Gattusovemu in Mozartovemu tetu. Nastopiti so: mtajši in mešani mtadinski pevski zbor novomeške gtasbene šote ter sotista Petra Gačnik (viotina) in Marjan Pači. Mtajši mtadinski zbor je pod vodstvom Cvetke Hribar prvič predstavit javnosti domačo gtasbeno noviteto, in sicer skladbo Zdravka Hribarja Zajčje svatovanje, napi sano na besedito istoimenske pesmi tvana Zorana. RtBNtCA — V ribniškem Domu JLA je bita v ponedeljek, 25. marca, 14. revija mtadih gtasbenikov, priredita pa sta jo Društvo gtasbenih pedagogov Ljubtjane, Zasavja in Notranjske ter Gtasbena šota Ribnica. Na reviji, posvečeni Gattusovemu in Mozartovemu tetu, je sodetovato 48 učencev iz 15 gtasbenih šot z območja omenjenega društva ter učenci Srednje gtasbene in batetne šote iz Ljubtjane. NOVO MESTO — V četrtek, 28. marca, je priredito novo novomeško kutturno društvo Mtadost, v katerem so čtani Stovenci in Nestovenci, titerarni večer čtanov svoje titerarne sekcije in se tako prvič predstavito javnosti. Predsednik društva je Mitan Stje-panovič. NOVO MESTO — V Novem mestu detujoče KUD Žumberak je imeto v petek, 29. marca, v Dotenjski gateriji občni zbor. V detovni načrt so med drugim zapisati, da bodo dati prednost nastajanju žumberške krajevne muzejske zbirke, za katero so dobiti prostor v opusteti šoti v Radatovičih. Za predsednika je bit ponovno izvotjen Danijet Z.učak. KOČEVJE — V petek, 29. marca, je tu nastopito pet najbotjših mtadih pianistov kta-virske šote v Moskvi, ki jo vodi profesor Sijavuš Gadžijev. To so: Ateksij Nabeutin, Jutija Nikotajeva, Boris Kotesnik, Konstantin Mastjuk in Erik Suter. Šuter je doma iz Kočevja. SEVNtCA — V gateriji na sevniškem gradu so odprti v četrtek, 4. aprila, razstavo tikovnih det Eme Ferjanič-Fric iz Cetja. Otvoritveni program so popestriti viotinist Tomaž Lorenz, kitarist Jerko Novak in igratka Katja Levstik. ČRNOMELJ — V soboto, 6. aprita, so se končata arheotoška izkopavanja v cerkvi in okoti cerkve sv. Duha v Črnomtju. tzkopavanja je vodit Angtež dr. Phitt Mason, trajata pa so pribtižno štirinajst mesecev. Dr. Mason se je v tem času naučit stovensko. NOVO MESTO — V ponedeljek, 8. aprita, so se na batetnem večeru v Domu kulture predstaviti mtadi ptesatci in ptesatke Opere in bateta SNG iz Ljubtjane. NOVO MESTO — Na tradicionatni reviji gtasbenih šot Dotenjske, Bete krajine in Posavja, ki sta jo pripravita Društvo gtasbenih pedagogov Dotenjske in Skupnost gtasbenih šot Dotenjske, je nastopito 24 učencev in učenk iz gtasbenih šot v Brežicah, Črnomtju, Krškem, Novem mestu, Sevnici in Trebnjem. Z revijo so počastiti spomin na Gattusa ob 400-tetnici in na Mozarta ob 200-)etnici smrti. ČRNOMELJ — Na 5. reviji otroških in nitadinskih pevskih zborov Bete krajine, ki je bita v soboto, 13. aprita, v večernih urah v črnomatjskem kutturnem domu, je nastopito deset zborov z več kot 300 pevci, od tega devet zborov iz črnomatjske in te eden iz methške občine. Prireditev je bita posvečena W. A. Mozartu. — V gateriji Miniart so popotdne istega dne odprli razstavo krasitne umetnosti iz zbirke Ljubljančana tvana Razborška oziroma iz Gaterije krasitne umetnosti na sevniškem gradu. APRIL MAJ 1991 2!H MENGEŠ, LJUBLJANA — Na Pesmi 91 — Srečanju pevskih zborov slovenskih pokrajin, ki je potekalo v soboto, 13. aprila, v Mengšu in v soboto, 20. aprila, v Ljubljani, so med 31 zbori iz vse Slovenije nastopili tudi: mešani zbor Bratje Milavci iz Brežic, mešani zbor Viktor Parma iz Krškega, moški zbor Svoboda iz Brestanice in dekliški zbor Ivan Navratil iz Metlike. RIBNICA - V petek, 19. aprila, so tu slovesno odprli prenovljeno Miklovo hišo, ki bo v celoti služila kulturi, v njeni že prej urejeni galeriji pa razstavo del, nastalih v ribniški likovni koloniji leta 1989, oziroma del slikarjev Marije Rus, Lojzeta Logarja, Andraža Šalamona in Tuga Sušnika, kiparja Reneja Sušnika in fotografa Marka Modica. Na slovesni otvoritvi Miklove hiše je govoril član Predsedstva Republike Slovenije, pisatelj dr. Matjaž Kmecl. NOVO MESTO — Na tradicionalni občinski pevski reviji, ki je bila v petek, 19. aprila, v novomeškem Domu kulture, je nastopilo dvanajst zborov, v katerih poje nad 330 pevcev in pevk. Prvič je nastopil moški komorni zbor z Otočca, prvič pa tudi mešani zbor Ajda, ki je nastal z združitvijo orehoviškega in šentjernejskega zbora. Na koncertu so podelili mag. Mirku Slosarju priznanje občinske Zveze kulturnih organizacij za uspešno strokovno pomoč pri usposabljanju zborovodij. VINICA — V rojstni hiši Otona Župančiča so odprli v soboto, 20. aprila, spominsko sobo viniškemu rojaku dr. Otonu Berkopcu, pesniku, prevajalcu, raziskovalcu in publicistu, zaslužnemu za zbližanje slovenske in češke kulture, zlasti še književnosti. Sobo so uredili ob strokovni pomoči dr. Jože Mahniča, po slavnostnem govoru akademika dr. Dušana Moravca jo je odprl generalni tajnik SAZU Janez Batis. Slovesnosti so se udeležili tudi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, minister za kulturo dr. Andrej Capuder in gost iz Prage, dr. Jaroslav Panek, eden od čeških nadaljevalcev dela dr. Otona Berkopca. LITIJA — V četrtek, 23. aprila, je bila v Valvasorjevi knjižnici na gradu Bogenšperku slovesnost, na kateri je Dolenjska založba iz Novega mesta predstavila tretji letnik literarne knjižne zbirke Siga. V njej so izšle tri pesniške zbirke, in sicer Jožeta Kastelca, Barve, Franceta Režuna, Občutja in videnja, ter Jožeta Sevljaka, Razklani prag. SEVNICA — Zveza kulturnih organizacij Sevnica je v četrtek, 23. aprila, predstavila mapo Slovenski okraski, ki jo je sama izdala v sodelovanju z Galerijo krasilne umetnosti (Ivana Razborška) na sevniškem gradu. STIČNA — Znani slovenski pevec in kulturni organizator Tone Kozlevčar, dolenjski rojak, je proslavil 40-letnico pevskega delovanja v Slovenskem in Ribniškem oktetu. V njegovo čast je bil v petek, 26. aprila, v Opatovi kapeli stiškega samostana koncert, na katerem so nastopili Ribniški oktet, moški zbor iz Stične, Litijski oktet, oktet Bratje Pirnati in igralec Boris Kralj. ČRNOMELJ — V črnomaljskem kulturnem domu so v petek, 26. aprila, odprli razstavo slik Alenke Mušič, likovne amaterke iz Semiča. NOVO MESTO — Novomeško razstavišče SDK je imelo v petek, 26. aprila, v gosteh slovensko dramsko igralko Štefko Drolc. Obiskovalci so lahko ob tej priložnosti prisluhnili tudi petju Dolenjskega okteta in si ogledali razstavo tapiserij Ide Conradi. NOVO MESTO — Na 2. reviji cerkvenih pevskih zborov, ki je dva dni — v soboto, 4., in v nedeljo, 3. maja — potekala v novomeški kapiteljski cerkvi, je sodelovalo osemnajst zborov iz Slovenije in zamejstva. Nastopili so zbori iz Moravč, Logatca, Otočca, Čcmšenika, s Planine pri Sevnici, iz Cerkelj na Gorenjskem, iz Vidma Dobrepolja, Novega mesta, Boštanja, Velesovega, Trebnjega, Gorice in Sovodenj pri Gorici (Italija), Stožic — Ljubljane, Strmeča, Črnomlja in Maribora. Pokrovitelj je bil slovenski metropolit, nadškof dr. Alojzij Šuštar. DOLENJSKE TOPLICE — Od 6. do 1 L maja je v Zdravilišču Dolenjske Toplice potekal že 9. Topliški knjižni sejem. Letos so bili gostje te tradicionalne prireditve pesniki Jože Dular, Franci Šali, Severin Šali in Ivan Zoran, ki so v sredo, 8. maja, podelili bralne značke in priznanja topliškim osnovnošolcem, potem pa nastopili na literarnem večeru. NOVO MESTO — S pesmijo v pomlad, tak naslov je tudi letos imela občinska revija otroških in mladinskih pevskih zborov, izvedli pa so jo v četrtek, 9. maja, v novomeškem Domu kulture, in sicer v dveh delih. Najprej je zapelo osem otroških, zatem pa sedem mladinskih zborov, skupaj pa je nastopilo 740 mladih pevcev in pevk, v glavnem iz osnovnih šol novomeške občine. MAJ NOVO MESTO — V avti upravne stavbe Krke v Ločni so v četrtek, 9. maja, odprti razstavo medvojnih de) akademskega slikarja Nandeta Vidmarja ob 10-letnici njegove smrti. NOVO MESTO — V mali dvorani Dotenjskega muzeja so v petek, 10. maja, odprti zanimivo razstavo Življenje na tistkih 1945 —1990. O vsebini in pomenu razstave je govori) prof. Ludvik Tončič, kustos Dotenjskega muzeja. GROSUPLJE — Na območni fotklorni reviji, ki je bila v tem kraju v soboto, 11. maja, se je predstavito devet skupin iz Dotcnjske in Posavja. Nastopili so folklorni plesalci in plesalke iz Artič, s Senovega, iz Novega mesta, Pisec, Šmartnega pri Litiji in Račne pri Grosupljem, poleg odraslih skupin pa še otroški skupini iz Novega mesta in Semiča ter mladinska skupina iz Artič. NOVO MESTO — Na plesnem večeru, ki so ga pripravili v ponedeljek, 13. maja, v novomeškem Domu kulture, je sodelovalo trinajst plesnih skupin iz novomeške in krške občine ter dve solistki. LJUBLJANA — V četrtek, 16. maja, je Zveza kulturnih organizacij Slovenije podelila v Cankarjevem domu v Ljubljani svoja najvišja priznanja — odličja Svoboda za leto 1991. Odličje z zlatim listom je prejelo sedem, odličje s srebrnim listom pa devet posameznikov. Odličje Svoboda s srebrnim listom je kot edini Dolenjec dobil tudi Jože Koporec iz Vavte vasi, godbenik in dolgoletni vodja pihalnega orkestra Novoles iz Straže ter predsednik Združenja pihalnih orkestrov Dolenjske in Bele krajine. DOBOVA — Na občinski pevski reviji, ki je bila v petek, 17. maja, zvečer v Dobovi, je nastopilo trinajst odraslih zborov iz brežiške občine, in sicer iz Sromelj, Stare vasi na Bizeljskem, Pišec, Brežic, Krške vasi, Kape), Artič, Globokega, Cerkelj ob Krki in Dobove. NOVO MESTO — Novomeška gimnazija je proslavila 243. obletnico ustanovitve. Zunanje obeležje praznovanja so bile najrazličnejše prireditve, ki so potekale od konca aprila do sredine maja in na katerih (nekaterih) so sodelovali tudi nekdanji gimnazijci. Predstavili so se gledališčniki, recitatorji, likovniki, pevci, glasbeniki, fotografi idr. Zaključna prireditev je bila v petek, 17. maja, zvečer na Otočcu, in sicer pod naslovom Srečanje gimnazijcev. Udeležila sta se jo tudi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, nekdanji dijak novomeške gimnazije, in šolski minister dr. Peter Vencelj. Posebno številko Stezic, posvečeno visokemu jubileju Gimnazije v Novem mestu, je predstavil prof. Jože Škufca. NOVO MESTO — Dolenjska metropola je dobila še eno javno knjižnico, in sicer je to postala knjižnica frančiškanskega samostana v Novem mestu. V petek, 17. maja, zvečer je frančiškansko knjižnico, ki so jo prenovili in preuredili, slovesno odprl predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Pred otvoritvijo je bil v frančiškanski cerkvi orgelski koncert Primoža Ramovša iz Ljubljane, znanega slovenskega skladatelja, ki letos obhaja 70-letnico, s sporedom sakralnih pesmi pa je nastopil frančiškanski pevski zbor pod vodstvom Janje Dragan. BREŽICE — Na občinski pevski reviji, ki jo je brežiška Zveza kulturnih organizacij pripravila v petek, 17. maja, v Dobovi, se je predstavilo trinajst zborov. Peli so: moška zbora iz Sromelj in Stare vasi na Bizeljskem, ženski zbor in oktet iz Pišec, zbor brežiških upokojencev, moški zbori iz Krške vasi, Kapel in Artič, ženski in mešani PZ Bratje Milavci iz Brežic, lovski zbor iz Globokega, moški iz Cerkelj ob Krki in mešani zbor iz Dobove. TREBNJE — V sredo, 22. maja, je bil v stari trebanjski osnovni šoli večer s solo pevci Srednje glasbene in baletne šole iz Ljubljane. Nastopili so učenci iz razreda profesorja Marka Bajuka, ki je pred nekaj leti prišel iz Argentine. RIBNICA — V Galeriji Miklova hiša v Ribnici, so v četrtek, 23. maja, odprli razstavo del, ki jih hrani Didaktična zbirka v Ljubljani. Na ogled so bili primerki globokega tiska, ploskega tiska, sitotiska, računalniških grafik, slik na papirju in temper. KOSTANJEVICA — Galerija Božidarja Jakca je začela letošnjo razstavno sezono v Lamutovem likovnem salonu v petek, 24. maja, zvečer, in sicer z otvoritvijo pregledne razstave de) akademskega slikarja Milana Rijavca. Umetnika in njegovo delo je obi skovalcem predstavil kritik Janez Mesesnel. Otvoritveno slovesnost sta s koncertom popestrila harfistka Ruda Ravnik-Kosi in oboist Božo Rogelja. MAJ SEVNICA — Na občinski pevski reviji, ki je bita v petek, 24. maja, v dvorani sevni-škega gasitskega doma, so peti: otroški zbor gtasbene šote iz Sevnice, oktet Boštanjski fantje ter mešani zbori Lisca, Jutranjka (oba iz Sevnice) in PD Primož Trubar iz Loke pri Zidanem Mostu. NOVO MESTO — V Dotenjski gateriji so v petek, 24. maja, zvečer odprti pregtedno razstavo det akademskega stikarja tzidorja Moleta. Mote je prvič razstavlja) v Novem mestu teta 1953, in sicer skupaj z Vtadimirom Lamutom in Bogdanom Borčičem, vsi trije pa so takrat poučevati na novomeških šolati. Otvoritev sta obogatita glasbenik Lado Jakša in recitatorka Mitena Režun, ki je predstavila nekaj pesmi iz nove pesniške zbirke svojega očeta Franceta Režuna iz Trebnjega, ki je pod nastovom Občutja in videnja izšta tetos pri Dotenjski zatožbi. NOVO MESTO — Letošnje območno srečanje pesnikov in pisatetjev začetnikov za Dotenjsko je izvedta občinska Zveza kutturnih organizacij v Novem mestu. Prireditve, ki je bita v petek, 24. maja, zvečer v Domu kulture, se je udeležita potovica od 15 avtorjev, ki so poslali svoje prispevke na natečaj za to srečanje. Njihova dela sta pretirata, ocenila in se z literati začetniki pogovarjata Dragica Breskvar, strokovna sode-tavka pri Zvezi kutturnih organizacij Stovenije v Ljubljani, in prof. Janez Mežan, ravnatelj Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu. ADLEŠtČl — V soboto, 25. maja, so v adlešiškem kutturnem domu nastopili štirje belokranjski pevski zbori, in to ženski zbor iz Črnomtja, moški zbor Belt, tovski zbor Bele krajine in mešani zbor črnomaljskih upokojencev. Pevski večer je bil posvečen Gallusovemu letu. NOVO MESTO — V razstavni avli Krkine upravne stavbe v Ločni so v ponedeljek, 27. maja, odprli že 14. Dotenjski knjižni sejem. Gost otvoritvenega večera je bit pesnik Severin Šali, ki letos dopolnjuje 80 let življenja iti mu je Dolenjska založba za ta jubilej izdala novo pesniško zbirko Pesnik na večerni poti. O pesniku in njegovi poeziji je govoril prof. Janez Mežan, pesmi iz omenjene zbirke pa recitiral igratec Boris Kralj. Spored je popestril Silvester Mihelčič z izvajanjem tastnih sktadb in priredb za etek-tronsko harmoniko. NOVO MESTO — V torek, 28. maja, je bila v novomeškem Domu kulture tradicionalna medobčinska revija otroških in mladinskih pevskih zborov. Nastopili so zbori iz Črnomlja, Šentruperta, Novega mesta, Vinice — Semiča in Trebnjega, skupaj pa deset zborov. NOVO MESTO — V sredo, 29. maja, so v tovarni Krka — v okviru 14. Dolenjskega knjižnega sejma — pripravili okroglo mizo o Edvardu Kocbeku kot pesniku, pisatelju in politiku. Sodelovali so: dr. Janko Prunk, Mihaet Glavan, Peter Kovačič in Jaša Zlobec. NOVO MESTO — Študijska knjižnica Mirana Jarca je v četrtek, 30. maja pripravita literarni večer primorskih pesnikov in pisatetjev. Sodetovati so: Rafko Dothar, Ateksij Pregare, Maja Razboršek, Vladimir Šav, Zora Tavčar, Frane Tomšič in Marjan Tomšič. NOVO MESTO - V gateriji tokata Pri slonu so v četrtek, 30. maja, predstavili knjižni prozni prvenec novomeškega avtorja Damijana Šinigoja z naslovom Vojake streljajo, mar ne? Božidar JAKAC: Stara vrba (iz triptiha »Dance macabre«), gravura v !cs, 1963 (iz knjige Mi!čck Kometj: Boži dar Jakac iti DoJcnjska, Novo mesto 1981) SODELAVCI TE ŠTEVILKE Adolf BIBIČ, dipl. pravtiik, dr. politologije, univ. prof. na Fakulteti za socio-togijo, potitične vede in novinarstvo v Ljubljani Vinko BLATNIK, dip). politolog, samostojni kulturni delavec v Ljubljani Ana BLAŽIČ, mag. pedagogike, svetovalna delavka na Srednji šoli tehniških in zdravstvene usmeritve v Novem mestu Sašo FUIS, dipl. fotograf iz Novega mesta, trenutno v Kolnu, ZR Nemčija Vlado GARANTINI, učitelj na Osnovni šoli Dušana Kvedra-Tomaža v Litiji Goran GLUVIČ, književnik, svobodni kulturni delavce iz Grosupljega Jože HUMFR, dipl. pravnik, sodnik na Temeljnem sodišču v Ljubljani Miloš JAKOPEC, upokojeni novinar, publicist iz Novega mesta Hcda KASTELIC, specialna pedagoginja na Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Novem mestu Živka KOMAC, komercialni tehnik v Melaminu Kočevje Ivan KRAŠKO, novinar pri Dnevniku, iz Novega mesta Lev KREFT, dr. filozofije, Skupščina Republike Slovenije Tonči KUZMANIČ, dipl. politolog, FSPN — Inštitut za družbene vede v Ljubljani Milan MARKELJ, novinar pri Dolenjskem listu, publicist in pesnik iz Novega mesta Bogdan OSOLNIK, redni prof. na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, upokojeni sodnik Ustavnega sodišča Slovenije Majda PUNGERČAR, prof. zgodovine iti zemljepisa, kustosinja v Dolenjskem muzeju Novo mesto Franci ŠALI, prof. sociologije, publicist, vodja Dolenjske založbe pri Tiskarni Novo mesto Jože ŠKUFCA, prof. slovenskega jezika, predstojnik organizacijske enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo Novo mesto Gregor TOMC, sociolog—raziskovalec na Sociološkem inštitutu v Ljubljani Pavle ZIDAR, književnik, svobodni kulturni delavec iz Portoroža Ivan ZORAN, novinar pri Dolenjskem listu, pesnik in kulturni delavec iz Novega mesta Irena ZUPANČIČ, pesnica iz Litije Boštjan M. ZUPANČIČ, dr. pravnih znanosti, univ. prof., prorektor Univerze 222 v L)ubljani RAST RAST RAST REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO A IN DRUŽBENA VPRAŠANJA S Letnik II, leto 1991, št. 2(6) T YU1SSN 0353-6750 UDK 05 (497.12) USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ SVET REVIJE UREDNIŠKI ODBOR LIKOVNI UREDNIK LEKTOR NASLOV UREDNIŠTVA TAJNIK NAKLADA TISK Tiskarna Novo mesto - Dolenjska založba, zanjo Franci Šali Stane Peček, predsednik (Trebnje), Albert Felicijan (Sevnica), Mihael Glavan (Grosuplje), Ksenija Khalil (Črnomelj), Tatjana Lampret (Grosuplje), Rosana Maček (Litija), Nataša Petrov (Novo mesto), Marko Stepan (Metlika), Jože Škufca (Novo mesto), Staša Vovk (Novo mesto), Boris Žužek (Litija) Jože Škufca (glavni urednik), Nataša Petrov (odgovorna urednica), Janez Gabrijelčič ("rastoča knjiga«), Ivan Gregorčič (literatura), Tone Hrovat, Peter Kapš, Milan Markelj (kultura), Ana Murn, Franci Pipan, Lucijan Reščič, Janez Slapnik, Rudi Stopar, Franci Šali (družbena vprašanja), Severin Šali Lucijan Reščič Peter Štefančič RAST, Tiskarna Novo mesto — Dolenjska založba, 68000 Novo mesto, Ragovska 7 a (telefon: 068/21-134, 22-551, 24-498) Peter Štefančič Rokopise sprejema tajništvo revije, lahko pa jih pošiljate posameznim urednikom. Prispevki naj bodo pisani s širokim razmakom in širšim robom; priporočljiv obseg: največ 10 tipkanih strani. Rokopise in drugega (nenaročenega) gradiva ne vračamo. Naročnino sprejema tajništvo uredništva. Od 1. julija je letna naročnina (za nove naročnike) 360 din, za ustanove pa 480 eliti. Posamezna številka v prosti prodaji stane 130 din. Žiro račun: Tiskarna Novo mesto Dolenjska založba — za revijo Rast št.: 52100-601-10472 1000 izvodov Tiskarna Novo mesto Izid revije omogočajo: Republiški sekretariat za kulturo in sekretariati za družbeno dejavnost pri občinah Brežice, Črnomelj, Grosuplje, Kočevje, Krško, Litija, Metlika, Novo mesto, Ribnica, Sevnica in Trebnje Revija je oproščena davka od prometa proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo RAST je naslednica trebanjske revije SAMORASTNIŠKA BESEDA Izhaja štirikrat letno (marca, junija, septembra in decembra) Za izid te številke RAST) so prispevati: < & KRKU tovarna zdravil. p o. NOVO MESTO TOVARNA OBUTVE NOVO MESTO zavarovalca novo mesto d.d. terme Čatež -BRAtVtAC- Bramac d.o.o. Škocjan - vse za streho OBRTNA ZADRUGA HRAST NOVO MHSTO SLUŽBA DRUŽBHNHUA KNJKiOVODSTVA NOVO MHSTO KOK!STNO SODELOVANJU - opravljamo ekonomsko-finančno reviztjo v sodelovanju z londonsko revizijsko lušo OOO PHRS & UBRANI), nudimo svetovalno-instruktažno pomoč pri oblikovanju lastne — interne revizije, oeenjujemo vrednost podjett) z ustrezno usposobljenittii specialisti iti po metodah, ki so pri znane v Agenct)! za pospeševanje prestruktuiranja gospodarstva iti spodbujanja prenove podje-"L nudimo svetovalno pomoč iz področij plačilnega prometa, obdavčitev, zakonitost! poslovanja, financiranja, računovodstva, obračunov, analiz in bonitete, nudimo prednosti telekomunikacijskega načina plačevanja, sprejemamo plačilne dokumente tudi popoldne, do )7. ure, opravljamo prvo prodajo vrednostnih papirjev (obveznice, blagajniške zapise, delnice itd.), nudimo podatke javnega značaja iz registra pravnih oseb in njihove naslove (tudi na samolepilnih etiketah), - vodimo račune obrtnikov in fizičnih oseb. Medsebojna pomoč je nam vsem vedno potrebna! SDK NOVO MHSTO Popravki in dopotnito k prejšnji števiiki — Rh:lippWambott:Se]itvc Napačno je navedeno ime prevajatke, prav je Anja URŠIČ in ne Ana — Janko Jare: Dr. Jože Marjetic Avtorjevo dodatno pojasnito k zadnjemu odstavku na strani 36: V noči med 2). in 22. jutijem )9)6 je bi! težko ranjen tudi Jože Marjetic. Njegov povetjnik nemške narodnosti ga je postat v nočno patrutjo na prostor med obema frontama, pri tem pa namenoma, kot je Marjetic opravičeno domnevat, lastnih stražarjev ni obvestit, da je avstrijska patrutja pred fronto. Tujerodne oficirje so namreč kranjski Janezi, med njimi seveda tudi Marjetič, dot-žili, da so oni krivi za nesmisetni poko) na Monte Cucco. Marjetič je tudi sicer bit v sporu s svojim nadrejenim povetjništvom, pa so se ga tako hoteti znebiti. ** -h' 82 RPtST 1991 200701939,2