LISTEK. Sociologija in nje najznamenitejsi zastopniki. Vsaka veda ali znanost je spoznavanje in pojmovanje določenih skupiu empiriških dejstev in stanj ter raziskavanje načel in zakonov, ki se javljajo v danih dejstvih. Vsaka znanost poeenja z opazovanjem raznih prikazni in izprememb ter stremi na njih podlagi odkriti zakone. Logiški sklepi in ob priliki opravičena hipoteza so pot, po kateri dospe veda do svojih zakljnčkov. Tako umevajo pojem ^znanosf zastopniki takozvanih eksaktnih ved, posebno prirodoznanei. Induktivna metoda je tu že stoletja edino priznana pot raziskovanja. Le glede državnih naukov, prava ter sploh v socialnih vedah se dosedaj ni8o držali *« edino plodonosne poti, niti niso priznavali strokovnjaki, da bi se dale te važne discipline obdelovati na induktiven način. Učitelji državnega prava kakor sploh socialnih ved so trdili vedno to, da država, človeštvo, socialne prikazni in odnošaji ne pripadajo naravi, da so to stvori svobodne človeške volje, ki sploh niso podrejeni nobeni zakonitosti, ter da se morajo opazovati zaraditega v z_a_8tvenem preiskovanju teh disciplin popolnoma druga pota, načela in pravila. Deduktivna metoda, večkrat brez ozira na dana dejstva, je veljala splošno za edino zveličalno in zanesljivo pot, ter so po nji izvajali vsi najznamenitejši učitelji svoje zaključke. Umevno je, da je takim potom nastalo — in še nastaja — ravno toliko različnih sistemov ? raznih panogah takozvanih BGeisteswiasenschaflea", kolikor je nastopilo učiteljev. Posledica tega je bila nečuvena zmešnjava, čudna protislovja v načelih kakor poedinostih tako, da splob ni mogoče najti jasnosti, še manj pa enotnosti v končnih rezultatih. V tej dobi je reakcionarstvo želo najlepše uspehe v svojem stremljenju ter še podpiralo splošno zmedenost. Vendar pa so v najnovejši dobi nastopili izredni talenti v socialnih vedah, ki so y svoji substilni dalekovidiiosti, podprti z visokim strokovnim znanjem, slutili istovetnost pojma nznanost" za vse vede, inklusivno socialne. Dokazovali so, da mora učitelj socialnih ved biti istotako BNaturforscher" kakor fizilog ali biolog, zakaj socialne prikazni so: 1. satno ena plat biologije, namreč življenje človeštva, 2. pa je in mora biti znanstvena pot povsod ista. Spoznali so, da zgodovinski dogodki, državne in druge soeialne prikazni niso slučajni plodovi svobodne človeške volje v družabnem življenju. Vsi ugovori proti temu se ne morejo vzdržati niti ne smejo ve5 pričakovati upoštevanja. Neovrgljivo je dokazano po dejstvih: 1. da sledijo vse socialne (tudi politiške) prikazni a) od početka svojega nastopa, b) v 8vojem obstanku in razvoju, c) y minevanju — gotovim etabilnim zakonom; 2. da se v njih javlja popolnoma določen red, kakor splošno v prirodi. Zakoni, ki veljajo za postanek in razroj držav, prava, sploh politiških dejstev, so t bistvu istovetni z znanimi prirodnimi zakoni, samo da nastopajo v višji sferi — v človeški družbi. Induktivna metoda v socialnih vedah se drži strogo danih dejstev; odločno odklanja vsako vmešavanje tendeneiozne umetne fantazije, ki vodi le do neplodnih idealov brez pomena za človeško družbo. Najimenitnejši sociologi so na tak način dospeli do rezultatov, ki imajo že sedaj za civilizatoriški ia socialni razvoj največji vpliv. Vsak poizkus reakeionarstva, pobijati in uni.evati ta vpliv socioloških spoznavanj za nadaljui razvoj družbe, ne pride več bistveno v poštev. Sociologija je danes priznana vodilna veda v socialnih znanostih. Ona prou.ava in raziskuje medsebojne človeške odnošaje. Počenja s filozofiSkim upogledom v izvor medsebojnib. človeških odnošajev, v bistvo so- cialnih sil in zakonitost DJih učinkovanja, ter je kot taka bistveni del pozitivne filozofije. Nadalje razreduje socialne fenomene, označi činitelje soeialnega razvoja ter konstatuje naravno zakonitost v obliki sociološke zakonitosti v socialnem življenju. V svojem raziskovanju temelji na celoskupnem človeškem znanju zaradi pripoznanih dejstev in dognanih načel. Glavna opora ji je objektivna zgodovina, očiščena vseh tendencioznih poročil iz tega ali onega ozira. Kot edino pravi zadnji namen zgodovine postulira sama sebe. Temelj sociologiji pa vendar ostanejo prirodoznanske vede, pred vsem biologija, antropologija, etnografija, kulturna zgodovina, psihologija in statistika. Tudi geologija in geografija elužita kot pomožne vede. Socialni odnošaji niso izolirane, poedine prikazni v prirodi kakor ena rastlina ali elektrika, v življenju konfesija, ampak so človeško življenje obsebi. Socialni odnošaji so vse to, zaradi česar se porajamo, kar nas razlikuje, kar nas nagiblje k učinkoranju, kar nas uni5vge, v socialnem življenju žanjejo človeštvo in posameznik posledice svojega dejanja in nehauja. Sociologija širi spoznavanje, da vlada povsod, torej tudi v socialnem življenju, stroga zakonitost, in sicer pred vsem vzro.noat in razvoj ali evolucija. človeško družbo nam odkriva kot podvrženo prirodni zakonitosti z vrhovnim principom kavzatitete, ter je tako morala dospeti na stališče, da pripoznava enoten princip vseh prikazni in da zaraditega postulira pozitivni monizem kot edino dejstvom odgovarjajoče filozofiško naziranje. Preko razvalin razrušenega dualizma stopa vedno vplivnejše in zmaganosno na plan, gotovim smotrom nasproti. Umevno bo seveda, da sociologiška veda kot sinteza empiriških dejstev vseh znanosti ne more in ne sme biti kornpleten, za vedno dovršen, okostenel stabilen sistem, kakor jih je bilo dosedaj v vseh panogah bre. števila, ampak da se razvija vzporedno s splošnim razvojem. Ona piipoznava, da ni ničesar v prirodi — uiti priroda sama — stalnega, ampak da je le vedao nastajanje in minevanje, ter da je stalna, nenastala, nemialjiva, edino le resnica, ki jo je treba vedno bolj pojmovati. Vrhutega nam podaja na podlagi dosedanjih spoznavanj zanimive vpoglede v bodočnost, n. pr. smer politiškega razvoja v prihodnje, posebno pa nam stvarno pojasnjuje sedanji politiški položaj. Socializem, ki ga oznanujejo sociologi, je drugega kalibra nego ga propagirajo .krščanski" socialisti, vendar tudi drug v bistvu kakor socialni demokratizem. Znanstveno dokazuje potrebo ia naraven postanek nacionalizma kakor patriotizma. Objektivno pojasnuje slabe posledice teženj stranke, ki ne delujejo v smislu splošnega blagra (Gemeinnutz). Eoostaviio in lahko umljivo razlaga sociološka veda kulturo, civilizacijo, nacionalizem iudividualizem in socializem kot socialne procese; narod, narodnost, državo, pravo kot socialne produkte. Državne znanosti so ravno dosedaj občutljivo pogrešale znanstveno dovršene razpredelbe pojmov -država in pravo". Epobalne so nadalje sociološke razprave o bistvu in namenu politike, o parlamentarizmu, o ustavi, o stanovih in njih politiki, o družabnih zvezah plemstva, židovstra, katoliške cerkve ter o cjih pomenu prej, sedaj in njih bodočnost itd. Učitelja zanimajo poleg tega razprave o vzgoji, šolstvu in učiteljstvu s sociološkega stališča, ki mu otrarjajo zadovoljiv vpogled v prihodnjost — ako se zaveda učiteljski stan stališča, ki mu je odkazano po socioloških zakonih. Sociologija nas vzpodbuja, naj z vnemo delujemo na svojem lepem poklicu v duhu socialnega razvoja. Povzpnimo se sami intelektuelno, kar nam bo za orgauizacijo druga, zanesljiva in uspešna opora v boju za obstanek! Pomagajmo si sami, ako v tem oziru na naših izobraževališčih zaradi reakcionarskega vpliva nismo pridobili doslej! Zato tudi na tem mestu imenujem dela najimenitnejših zastopnikov sociološke vede |s skromno željo, naj bi jih prar mnogo tovarišev z istim zanimanjem proučavalo kakor raoja malenkost, ki je tem duševuim velikanom iskreno hvaležna. I. Ludwig Gumplowicz. bivši c. kr. profesor na univerzi v Gradcu: 1. GrundriC der Soeiologie. 2. Der Eassenkampf. Sociologische Untersuehungen. 3. Sociologie und Politik. 4. Soeiologische Staatsidee. 5. Sociologische Essays. 6. Bechtsstaat und Socialismus. 7. Allgemeines Staatsrecht. II. Gustav Eatzenhofer, c. kr. Feldmaršalleutnant: 1. Wesen und Zweck der Politik. (3 Bande.) 2. Sociologische Erkenntnis. 3. Sociologie. 4. Positive Etik. 5. Kritik des Intellekts. III. Lester F. W a r d , profesor sociologije oa yseu.iliš.u v Providenee (Ehodelsland): 1. fieine Soeiologi. (Iz angleškega.) 2. Sociologie von heute. K. K.