78
MED  KNJIGAMI
OB  SLOVENSKEM IZBORU PESMI S. S. KRANJCEVIČA
V oktobru 1958 so v Zagrebu proslavili lepše koit kdaj koli prej spomin pesnika Silvija Strahimira Kranjčeriča, ki je umrl pred petdesetimi leti. Že v letu njegove smrti (1908) je bil natisnjen v Sarajevu »Spomen — spis S. S. Kranjčeviou prigodom 25-godišnjice njegovog ipjesnikovanja«, oh smrti je izšla vrsta spisov in spominov nanj (najpo^meiabnejša je poljska študija Tad- Stan. Grabowskega, Lw6w, 1908), njegovo ime in delo je bilo teli petdeset let stalen memento na križišču vseh domačih struj in njihovih sporov. Filozofijo njegove lirike sta med drugimi skušala prikazati Br. Vizner-Livadič in Vlad. Dvornikovič. Prelomnico v vrednotenju idejne in posebej še družbene vsebine Kranjčevičeve poezije tvori znani esej Miroslava Krleže; ta poudarja ne samo estetske, marveč tudi idejnonapredne elemente v delu tega pesnika, ki je veljal dotlej za najizrazitejšega hrvatskega pesimista s posebnim »fav-stovskim in hamletskim problemom«, kakor je napisal Prohaska. Novejša, družboslovno podprta proučevanja Kranjčevičeve poezije so dokončno potrdila to, kar je že leta 1908 pokazalo glasilo boseusko-hercegovskega delavstva »Radnička obrana«, ko je ponatisnilo njegovo pesem »Delavcu«, enega najmočnejših izrazov solidarnosti z delavstvom, kar jih sploh najdemo v hrvatski poeziji, in iSe poklonilo »velikemu pesniku svobode, enakosti in bratstva«. Morda je bil pesnik »Delavcu« več kot samo glasnik duha meščanske revolucije; nekatere njegove pesmi so segale dalje in globlje, čeprav je ostajal, kakor v prozi Emile Zola ali pozneje Romain RoUand, na liniji meščanskega humanizma. Nova proučevanja, posebej še tista, katerih izsledke je priobčil dr. Emil Štampar, so pomaknila v ospredje dotlej dokaj zanemarjene elemente Kranjčevičevega dela: njegovo bolj ali manj zakrito nasprotovanje vladajočemu sistemu v Bosni in Hercegovini, njegovo z upornostjo prežeto demokratičnost, Bjegovo socialno kritiko, njegovo ironijo nasproti odločilnim silam tistega časa, tuji državi in Cerkvi, njegovo vizionarno zagledanost v prihajajočo zgodovinsko epoho, ki je pesnik sam ni doživel. Nova, z gledišča dialektičnega materializma opravljena analiza družbenih, političnih, verskih in filozofskih sestavin Kranjčevičeve poezije je (pojasnila dobršen del njegovega pesimizma, ki se je pokazal predvsem kot odsev družbene stvarnosti, kot izraz pesnikove reakcije na to stvarnost, kot posebna, v simbole, metafore in
osenčene podobe spremenjena pesniška govorica človeka, ki je nosil v sebi duha »uskoške upornosti«, bil pa je v tedanji družbi skorajda pritisnjen ob zid. HamletsJci kompleks Kranjčeviča potemtakem ne bi bilo njegovo schopen-hauerjansko obarvano spoznanje ničevosti življenja, najsi so zveneli v njegovi Kriki tudi takšni toni (jprim. pesmi Poslednji Adam, U noči spomena mrtvih i. dr-), marveč zavest zločina, ki ga je uganjala nad ljudstvom vladajoča plast, in pesnik naj bi skušal razkriti ta sistem krivic, laži in lizunskega hinavstva. Z družboslovno analizo Kranjčevičeve lirike je bil jasnejši tudi pesnikov že prej zelo popularni in z reakcionarne strani stalno napadani kritični odnos do krščanstva. Pokazala se je notranja eovisnost med njegovo svobodomisdnostjo in njegovo kritiko vladajoče družbe. Vsekakor so se idealistične postavke Kranjčevičevega pesimizma, kaior jih je zlasti poudarjal VI- Dvornikovič v svojih študijah o predstavnikih pesimizma in jugoslovanske melanholije, malone razkrojile in pesnik »Delavcu« je petdeset let po smrti postal bližji današnjemu času in njegovemu življenjskemu dihu, kakor je bil v svoji lastni dobi. S tem je slovstvena zgodovina oipravila veliko delo, saj ni bila pri nobenem hrvatskem pesniku preteklosti izvršena tako obsežna in dejal bi strukturalna revizija značaja in pomena njegovega dela kakor prav pri Kranjčeviču. Članki in študije, ki jih je spodbudila nedavna petdesetletnica smrti, posebej še gradivo z zagrebškega simpozija, ko bo le-to natisnjeno v knjigi, samo potrjujejo stalno O|plajajočo prisotnost S. S. Kranjčeviča v razvoju hrvatske literature, s tem pa tudi njegov pomen za široko pojmo-vano jugoslovansko skupnost.
Morda je samo naključje, čeprav srečno naključje, da je Državna založba Slovenije začela svojo zbirko »Izbrana dela jugoslovanskih klasikov« prav z izborom poezije S. S. Kranjčeviča (Izbrane pesmi. Prepesnil Alojz Gradnik. Uvod in opombe napisal dr. Emil Štampar. Oprema Uroš Vagaja. 1958. 152 str.). V tem začetku ilahko vidimo obet, da bodo vrhovi hrvatske in srbske literature naposled le zavzeli v slovenski prevodni književnosti mesto, ki jim gre po njihovi značilnosti za življenje nam najbližjih narodov, čeprav ostaja — vsaj zame — še vedno piroblem, ali kaže prevajati zlasti verze iz jezika, ki je slovenskemu izobraženstvu tako znan, da so mu vsi zakladi njegove besedne umetnosti dostopni  tudi v izvirniku.
Velika in nesporna odlika slovenskega izbora Kranjčeviča sta predvsem uvod in komentar izpod peresa prof. dr. Emila Stamparja. Z njegovo spremno besedo je tudi Matica Hrvatska izdala leta 1956 Kranjčevičeve »Izabrane pjesme«. Daljši uvod v slovensko izdajo se dotika vseh problemov Kranjčevičeve poezije, samega pesnika in njegovo delo pa postavlja v zelo' živo prikazani okvir njegove dobe, njenih ekonomskih, drnžbenih in političnih silnic s posebnim upoštevanjem bosenskih razmer, saj je pesnik, sicer po rodu iz Senja, preživel več kot dvajset let v Bosni. Slovenski izbor Kranjčeviča ima potemtakem to prednost, da ga uvaja eden najkompetentnejših poznavalcev Kranjčeviča in njegovega mesta v hrvatski književnosti.
Čeprav danes ni več mogoče dvomiti, da se v Kranjčevičevih pesimističnih motivih v znatni meri odsvita stvarnost tiste dobe in da je bil pesnik optimist v vsem, kar zadeva ideje družbenega napredka in zboljšanja osnovnih pogojev človeškega življenja, bi vendar dejal, da je sicer odlična dr. Štampar jeva študija s svojim sociologizmom zakrila nekatere poteze pesnikove narave. Ce
79
pravi pisec, da je Vojislav Ilič »nizal verze iz melanholičnega tkiva« in da tega pri Kranjčeviču, ki jih je »zidal s kamenjem«, ni bilo, se mi vendar zdi — če prenesemo to na celotno intonacijo vsega Kranjčevičeveiga lirizma — da ni mogoče vseh njegovih »pesimističnih« podob zreducirati na simbole družbenega odpora. V pesniku so nujno morale biti neke usedline »melanholičnega tkiva«, ki so individualno-psihološkega značaja in ki dajejo jnuogo-kje temno barvo njegovim življenjskim podobam in vplivajo na njegovo življenjsko filozofijo. Ta melanholija Kranj če vičevega pesniškega podteksta je izraz njegovega drugega »jaza«, ki ni podvržen sociološki analizi, ker je bil del pesnikove čudi; brez tega na mol ubranega zvenenja njegove notranjosti ne bi tudi njegovi protesti zoper stvarnost in zoper usodo dobili tistih tonov, ki jih občuti vsak, kdor tanko prisluhne osnovnemu zvenu Kranjčevičevega lirizma. Lahko da je bil radoživ, bojevit in k stvarnosti usmerjen človek, toda — ali je s tem že izčrpana zlasti še podzavestna vsebina njegove duševnosti? Problemi pesnikovega dela niso samo v interpretaciji njegove idejnoemocionalne vsebine, njegovih podob in simbolov marveč tudi v odkrivanju skritih inspiracijskih vrelcev njegove narave, tiste ki daje muziki njegove poezije ton in barvo. In te si ne morem misliti brez nekega prikritega mola Kranjčevičeve duševnosti.
Prevajanje Kranjčevičevih stihov je zelo zahtevno delo, saj celo domači razlagalci zadevajo ob nejasna mesta v izvirniku in priznavajo togost mnogih njegovih verzov. Kranjčevič očitno ni pripadal tipu tistih lahkotnih verzifika-torjev, ki se jim ritem zlahka vdaja in ki ne poznajo tiranije rime; pesniška izrazna sredstva, ki jih je uporabljal, kažejo marsiikje kar opazne sledove napornega iskanja. Res pa je, da so nekatere pesmi s formalne plati lažje in druge težje in da tem lastnostim izvirnika podlega tudi najskrbnejši prevajalec.
Za slovensko izdajo je bilo izbranih 38 pesmi: med njimi so kajpada tiste, ki sodijo med antologijske primere Kranjčevičeve poezije ali ki izrazito označujejo pesnikove idejnoemocionalne prijeme. Tako ta izbor vsestransko osvetljuje Kranjčevičevo stvarjalno osebnost kakor tudi način, kako se ta odziva svoji osebni in obči, družbeni usodi. Potemtakem so v slovenskem izboru prikazane vse poglavitne motivične sestavine Kranjčevičevega dela, s kronološke strani pa so zastopane vse faze njegovega razvoja od »Bugarkinjc do zadnjih pesmi.
Pesnik Alojz Gradnik je opravil s slovenjenjem izbranih Kranjčevičevih pesmi težko prevajalno nalogo. Ta napor bi mogli pravilno vrednotiti samo z natančno primerjalno analizo posameznih pesmi; tako bi se pokazali vzponi in padci prevedenih stihov in se osvetlilo samo dno Kranjčevič-Gradnikovega pesniškega izraza. Za sedaj bodi zgolj registriran ta vstop Kranjčeviča v slovensko prevodno literaturo in začetek zbirke, ki bo stalno opozarjala na probleme prevajanja iz najsorodnejšega književnega jezika.
B. Borko
80