Posledlce znlžanja plai O zadnjem znižanju uradniških plač je naše časopisje že precej pisalo in reči moramo, da je pisalo uvidevno in se ni vrglo na polje demagoštva, kot se je včasih že to dogajalo. Zadeva je bila toliko resna, da je sama vlada uvidela nevarnost, ki je pretila uničiti mnoge družine ter je svojo prvotno uredbo pri najbolj prizadetih vsaj nekoliko omi!ila. Vemo, da se je vlada dotaknila uradniških plač le v nujni potrebi, ki so jo zakrivile po eni strani razorane razmere svetovnega gospodarstva, ki sega tudi do nas, po drugi strani pa sc je pri nas v gotovih dobah denar naravnost razmetaval v najrazličnejše politične avamture. Veliko vprašanje pa je seveda, če bodo žrtve, ki jih more prenesti uradništvo, količkaj uspešno zdravilo našemu narodnemu gospodarstvu. Gospodarstveniki o tem po vrsti zelo dvomijo. Danes se povsod čuti pomanjkanje gotovine. Krožečega denarja je vse premallo, odtod tudi zastoj trgovine, pomanjkanje dela in vsega kar je s tem v zvezi. Pri nas je stalno krožeči denar največ oni, ki pride iz rok uradništva. Saj živimo iz rok v usta kot pravijo ljudje. To vedo prav dobro trgovci in kmetje. Prve dneve v mesecu so trgi z vsem založeni, ker prodajalci vedo, da je dobil uradnik pred kratkim svojo plačo. Koncem meseca ne vozijo več takih množin naprodaj. V bližini večjih krajev to praiv točno opazujemo. Pa oglejmo si to zadevo še z druge, z duhovne strani. V boju za goli obstanek morajo propadati vsa lepa stremljenja v človeku, vzbujajo pa se rada nagnjenja, ki ne bodo v korist ne posamezniku, ne skupnosti. Boj za obstanek ne pozna obzirnosti in morale. O tem nam pričajo žalostni časi naše preteklosti, ko so se za količkaj boljši košček kruha prodajali nazori. Tu se odpirajo na stežaj vrata korupciji in vsem podobnim izrodkom nenormalnih razme*. Uradništvo je zelo važen stam v državi. Kjer ta ustroj popušča, se začne še marsikaj rušiti. Svarilen vzgled za to nam je predvojna Rusija, kjer ti je uradnik naredil kair si hotel, samo, če si mu naklonil dobro podkupnino. V predvojni Avstriji je bilo učiteljstvo v večini kronovin zelo slabo plačano. In kdo se je zavzel za to ubogo paro? Sama vojaškai oblast! Seveda je niso vodili pri tem kaki človečanski ali kulturni oziri, pač pa strah za lastni prestiž. Takole nekako je bilo pisano že v predvojnih letih v glasilu generalnega štaba: Učiteljstvo je treba boljše plačati ali pa podržaviti. Nevarnost je, da bo zalčelo zaradi gmotnega zapostavljrnja vstopati v socialistične vrste. Te ideje bo potem razširjalo naprej med ljudstvom. Ni bolj nevarnih ljudi kot je inteligenca te vrste, ki je posejana po vseh skrivnih kotih naše domovine in nam lahko podminira s svojimi prevratnimi nazori vso očetnjavo. — Take skrbi so imeli takrat vojaški krogi in niso bili ravno napačno poučeni. Saj so imeli odlično izvedeno opazovalno sltižbo. Danes so sicer drugačne razmere, a posledice, ki jih rodi beda, lahko zavzamejo sicer druge smeri, prinašale pa kljub temu ne bodo nič dobrega. Pred očmi imam zlasti učitelja v zaipuščeni, od kulturnih središč oddaljeni vasi. Edin tovariš, ki ga ima. mu je v dolgih zimskih večerih knjiga ali časopis. Knjigo si še izposodi. A človek nima pravega veseljai do nje, ker bi jo mnogokrat še rabil, a jo mora v določenem roku vrniti. Časopisa si pa kar ne more izposojati. Danes bi bilo to že kar poniževaJno. Marsikoga zanima literatura, znanost, umetnost. A vse je v primeri z dohodki tako drago, da postajajo take želje nedosegljive. Radio je predrag. Kdaj bodo plačani obroki in kako, ko ni niti za natjnujnejše življenjske potrebščine. Samotarji rabijo včasih razvedrila, sebi enake družbe, sicer se jih loti melanholija, ki lahko otruje duhat Morali bi obiskati vsaj v daljših razdobjih kakTŠnokoli kulturno prireditev. To za današnjega človeka ni več potrata, temveč duševna potreba, ako hoče koIičkaij ostajati na površju naše dobe. Da bi mislil na daljše potovanje, ki širi človeku cA>zorje, mu daje priliko spoznavati svet, življenje, ljudi in razmere v bližnji ter daljni tujini, kar bi mu lahko zelo koristilo pri pouku — to so danes že utapije.