11 Izvleček: V aktualnem modelu varovanja slovenske arheološke 
dediščine zavzema znanost avtoritativni položaj, v katerem je jav-
nost v vlogi neukega, potencialnega uničevalca odrinjena v pasivno 
vlogo in zato odtujena od svoje lastne kulturne dediščine. Model, ki 
temelji na ekskluziji javnosti, spreminja dediščino v moteči tujek v 
svojem lastnem okolju in je vnaprej obsojen na neuspeh. 
Sodobna javnost se je na Zahodu kot aktivna in multivalentna druž-
bena sila uprla avtoritativnim principom varovanja. Oblikovala se 
je t. im. arheologija za javnost, ki kot nova veja vede raziskuje mo-
žnosti vključevanja okolja v arheološko prakso ter prepoznavati in 
razvijati najuspešnejše načine varovanja arheološke dediščine.
S ciljem ohranjevanja arheološke dediščine v primarnem okolju so 
v arheološki znanosti prevladali principi inkluzije javnosti na vseh 
področjih raziskovanj in interpretacije dediščine.
Ključne besede: arheologija za javnost, arheološka dediščina, 
zakonodaja, muzeologija
1.02 Pregledni znanstveni članek
Arheologija za javnost
Public archaeology
© Verena Perko
Abstract: In the past century, during the seventies, archaeologi-
cal discipline developed a science model, which was based upon 
empirical and neutral approach. Consequently, tradition of study of 
archaeological heritage ex situ was practiced, i.e. removal of porta-
ble heritage and implying strict laws on protection of sites.
Within this model has science an authoritative function, where 
public has a role of an oblivious, potential demolisher and he is 
therefore a passive spectator, which means that he is alienated from 
his own cultural heritage.
Modern public in the West, as an active and multivalent society, 
rebelled to authoritative principles of protection. A new branch, 
so-called public archaeology developed, with its goal to help to 
recognise and to develop most successful forms of protection of 
cultural heritage with principles of inclusion of the environment.
Keywords: public archaelogy, archeological heritage, museology
Who controls the p ast , controls the future :  
Who controls the present , controls the p ast Kdor nadzoruje preteklost, obvladuje bodočnost:  
kdor obvladuje sedanjost, nadzoruje preteklost. 
(G. Orwell)
Uvod
Kulturna dediščina, kamor kot nepogrešljiv del sodijo 
tudi vse arheološke najdbe in najdišča, predstavlja ma-
terialno in duhovno osnovo vsake človeške skupnosti. 
Je temeljni kamen načina življenja in verovanja, znanja 
ter zakonov, vidni znak in dokaz obstoja in suverenosti 
katerekoli skupnosti. Kulturna dediščina je brezpogojna 
osnova vsake kulturne in narodne, regionalne in lokalne 
identitete (Duncan 1991; Merriman 2002; Šola 2003). 
Arheologija, ki razkriva materialne ostanke kultur-
ne dediščine preteklosti, ima v svojih rokah veliko 
družbeno moč, ki pa je brez pravega komuniciranja z 
javnostjo podobna sestradani armadi brez orožja. Zato 
je interpretacija arheoloških najdb in najdišč v sodobni 
družbi presodnega pomena. Interpretaciji gradiva v arhe-
ološkem znanstvenem diskurzu mora slediti umeščanje 
arheoloških fenomenov v širši družbeni kontekst sodob-
ne kulture določenega okolja (Thomas 2000). Sleherna 
interpretacija je trdno zasidrana znotraj širše (politične) 
kulture, procesi interpretiranja pa potekajo vedno v skla-
du s širšim družbenim diskurzom znanja in moči, kot je 
to pokazal Foucault in kot neizpodbitno kaže zgodovina 
arheološke znanosti same ter kar brez izjeme velja tudi 
za današnji čas (Pearce 1990; Thomas 2000). Da bi se 
lahko interpretacija izognila tendencioznim ciljem in bi 
kulturna dediščina lahko služila demokratičnim ciljem 
sodobne družbe, mora že v samem izhodišču biti zagoto-
vljena multi-interpretativnost (Merriman 2004 a).
Premalokrat se zavedamo, da je arheologija znanost mo-
derne dobe z veliko preobrazbeno družbeno močjo. Z 
raziskavami starih civilizacij, posebej antične Grčije, je 
bistveno pripomogla k oblikovanju sodobne zahodne civi-
lizacije. Ob arheoloških odkritjih sta se napajali sodobna 
umetnost in znanost, iz njih je rasla arhitekturna podoba 
sodobnih mest in nenazadnje, celo ustave modernih de-
mokratičnih držav so nastajale po navdihu antične Grčije, 
kot jo je razkrivala in tolmačila arheološka znanost. Arhe-
ologija je skupaj z geologijo potrdila Darwinovo teorijo z 
materialnimi dokazi in v poldrugem stoletju raziskav po-
tisnila kazalce človekovekovanja iz nekdanjih bibličnih 
4004 na fascinantnih 2,5 milijonov let (Schnapp 1996).
1
1 Toda nič manj ni res, da nosi arheologija skupaj z antropologijo 
(in muzealstvom!) tudi sence temne evropske polpreteklosti (Cruz-
Ramirez 1985). Rasne teorije, ki so se opirale na spoznanja Kos-
sinovih in Childovih del, je uspešno podprl Heimatmuseum, ki se 
jeizoblikoval v Nemčiji poznega 19. stoletja pod močnim vplivom 
nacionalnih in domovinskih teženj in ki so jih kasneje prerasle ideje 
germanstva in čiste rase. Nastalo je čez 2000 ‘Heimat’ muzejev, ki 
so bili posvečeni nemški zemlji in ljudem. Obsegali so arheološke, 
domoznanstvene in etnografske teme. Nacistična Nemčija je tradi-
cionalne muzeje hitro in temeljito očistila ‘degenerirane’ umetnosti, 
uvedla aktivno edukativno službo in jih v imenu javnosti postavila v 
službo politike. Muzeji so prevzeli pomembno (pre)vzgojno vlogo v 
družbi predvojne Nemčije ter postali upoštevanja vredno propagan-
dno orodje države v vojni (Crus-Ramirez 1985). 
 Znanost je tako (nehote) služila za podlago gnezdenju rasnih teorij, 
ki so vodile v smrt milijone ljudi.
Arheo 25, 2008, 113–130
114
Arheologija, enako kot tudi vse druge znanosti, ni nev-
tralno vedenje in tega bi se še kako morali zavedati 
predvsem vsi arheologi. Poseduje in posreduje znanje o 
preteklosti, ki je presodnega družbenega pomena, vendar 
je brez vsakršne vrednosti, če ga ne umestimo v kulturne 
tokove sedanjosti. Znanstvena spoznanja je potrebno pre-
vajati v ljudem razumljiv, sprejemljiv jezik in nenehno 
zagotavljati njihovo multi-interpretativnost. Da bi arhe-
ologija lahko integrirala v večplastne družbene procese, 
mora sprejeti javnost kot upoštevanja vrednega partnerja 
(Merriman 2004). Sodobna družba je družba nasprotij in 
zgolj tisto, čemur daje družba globlji pomen, pa najsi bo 
na simbolični, kulturni, identitetni in ekonomski ravni 
(največkrat pa vse našteto skupaj!), integrira v esenco 
kolektivne biti. Šele ko je dediščina sprejeta v splošni 
družbeni zavesti kot vredna ohranjanja, so izpolnjeni 
osnovni pogoji za njeno varovanje in vključevanje v pri-
hodnost (Maroević 1993; Šola 2003). Na tej stopnji se 
zakonodaja lahko pokaže kot uspešna nadgradnja, vse 
ostalo pa je le črka na papirju. 
Arheološka dediščina ima vrednost zgolj in samo kot 
neločljiv del splošne kulture: neinterpretirana postane 
neizbežno plen pozabe in kar je še huje, zlahka tudi plen 
političnih manipulacij. Arheologija postane smiselno 
početje šele v okvirih širših družbenih nalog, kot so iz-
obraževanje in vzgoja, umetniško ustvarjanje, koristno 
preživljanje prostega časa in druženje, kar je vse zunanji 
izraz za vsako družbo izredno pomembnih identitetnih 
procesov. Arheologija razpolaga s temeljnimi identite-
tnimi resursi in v skladu s temi spoznanji bi se morala 
tudi razvijati.
2
 Kot znanstvena veda implicitno ni kos 
nalogam širšega kulturnega umeščanja odkritij svojih 
raziskav (Thomas 1996). Podobno kot tudi muzealstvo, 
sledeč sodobni muzeološki doktrini, po svojem poslan-
stvu ni raziskovalna ustanova, temveč središče kulturne 
komunikacije. 
Družba se lahko nadeja korist zgolj iz povezovanja (ra-
znorodnih) dediščinskih ustanov in njihovih usklajenih 
ciljev s strani raziskovalnih, izobraževalnih in kulturno 
varstvenih programov delovanja (Maroević 1993, Tho-
mas 1996).
2 V informacijski dobi se je znanje kot informacija spremenilo v po-
memben družbeni resurs, ki mu z uporabo vrednost narašča, kar je v 
nasprotju z ostalimi resursi, npr. energijo (Tuđman 1990).
Arheologija za javnost
Man glaubt , Was Man sieht .
Da bi ljudje lahko verjeli, morajo videti. 
(Nemški pregovor)
Arheologija je bila vedno izjemno privlačna za javnost. 
Toda v drugi polovici 20. stol. je zaradi naraščajoče spe-
cializacije in visoke profesionalizacije med stroko in 
javnostjo zrasel zid, ki je postal s procesi demokratizacije 
sodobne družbe nepotrebna ovira (Merriman 2004; Ple-
stenjak 2005). Pričakovanja javnosti do arheologije, za 
katero velja, da je veda, ki s svojimi spoznanji o preteklo-
sti omogoča na podlagi materialne kulture razumevanje 
sedanjosti in s tem zaznavno vpliva na prihodnost, so 
velika in upravičena. V odijo k odpiranju znanosti nav-
zven in prilagajanju potrebam sodobne družbe, ki se je z 
razvojem informacijske tehnologije povsem spremenila 
(Marty, Burton Jones 2008).
Prvi velik premik se je zgodil na področju informatike 
ter izobraževanja. Arheološke teme že dolgo vključujejo 
svetovno znane TV serije in cela vrsta sodobnih medijev, 
uglednih revij in časopisov, ki se trudijo razširiti splo-
šno vedenje publike vseh starostnih dob in narodnosti.
 
Gibanje je na zahodu steklo sinhrono s pospešenim uva-
janjem edukacijskih programov v muzejih in posledični 
preobrazbi ustanov za potrebe publike (Hooper-Green-
hill 1992). Družbene potrebe so narekovale tudi postopne 
spremembe univerzitetnih kurikulov. Usposabljanje za 
delo z javnostjo je dobilo na zahodnih univerzah poleg 
arheološke teorije, metodologije in študija materialne 
kulture enakovredno mesto. 
Največje novosti na tem področju je zadnji dve desetletji 
prinesla praksa, ki je z aktivnim vključevanjem v druž-
beno življenje spodkopala ‘berlinski zid’ med znanostjo 
in javnostjo. Vključevanje lokalnih javnosti v raziskave, 
interpretacije in prezentacije najdišč ter gradiva je po-
stalo sinonim za amalgamiranje arheološke dediščine v 
tokove sodobnega gospodarskega in družbenega življe-
 Naj omenim le nekatere najbolj znane, npr. Discovery, ki je poleg 
rednih TV serij o arheoloških temah izdal celo vrsto filmov in dru-
gega izobraževalnega gradiva. Redko katera številk revije National 
Geographic izide brez arheološke teme. V Britaniji slovijo TV pro-
grami Time Team, Meet the Ancestors itd. Na voljo so tudi številne 
tematske edicije v različnih medijskih oblikah, med izjemno poučne 
sodijo oddaje BBC. Javnosti so se morda najbolj vtisnili v spomin 
BBC-jevi igrani filmi o Pompejih. 
Arheologija za javnost
115
nja, kar posredno zagotavlja tudi njeno ohranjevanje. 
Teh praktičnih in teoretičnih prizadevanj se je v anglo-
ameriškem svetu sčasoma oprijela skupna oznaka public 
archaeology, kar bi v slovenskem jeziku ustrezalo izrazu 
arheologija za javnost. 
Toda arheologija za javnost v sedanjem pomenu besede 
se je na zahodu razmahnila predvsem v devetdesetih le-
tih prejšnjega stoletja. Nastala je kot nekakšna filozofija 
delovanja stroke na vseh področjih v stikih z javnostjo, 
npr. pri izobraževanju, vprašanjih lokalne samouprave 
in urejanja najdišč, na polju zakonodaje, nacionalne ali 
lokalne identitete, trgovine s starinami, v primerih nuj-
nih posegov pri uničenjih najdišč itd. Medtem ko se je 
začetku gibanje omejevalo bolj na posredovanje v imenu 
javnosti oziroma se je sklicevalo na zahteve javnosti kot 
kontrast stališčem akademske arheologije in zahtevam 
zakonodaje, se je sčasoma razvilo v način delovanja, ki 
javnost vključuje neposredno in v celosten arheološki 
proces (Merriman 2002; Merrriman 2004). 
Do nedavnega akademski krogi arheologije za javnost 
niso niti omenjali.
4
 Zaradi njenega velikega družbenega 
pomena je pred desetletjem postala veja splošne arheolo-
ške znanosti, ki v stiku z javnostjo rezonira delovanje in 
obstoj arheološke stroke nasploh in omogoča, da postaja 
arheološka dediščina družbeno in ekonomsko relevantna. 
Nova veja si je sčasoma pridobila prostor tudi v akadem-
skih znanstvenih objavah (Merriman 2002, 541). Začeli 
so izhajati prvi učbeniki, revije in časopisi na to temo.
5
 
Posamezne definicije arheologije za javnost se razlikujejo 
iz dežele v deželo, kar je glede na njen specifičen razvoj 
in vlogo v posameznih družbah razumljivo. Vsem pa je 
skupna ugotovitev, da so teme arheologije za javnost tista 
področja, kjer arheologija v praksi naleti na ekonomska, 
politična ali katerakoli druga nasprotovanja. Arheologija 
za javnost ni omejena zgolj na ‘produkte’ arheološkega 
delovanja, kot so npr. razstave ali edukativni programi. 
Lahko bi jo označili kot večplastne družbene procese, 
ki se sprožajo med stroko in javnostjo ob raziskovanju, 
interpretiranju ali trženju in vzdrževanju arheološke 
dediščine. Kljub vsemu ali ravno zato je glavno podro-
4 Nič drugačna seveda ni slovenska arheološka znanstvena srenja. 
Pričujoči članek je uredništvo Arheološkega vestnika zavrnilo z 
utemeljitvijo, da tema ‘ni zanimiva za mednarodno javnost’.
5 Leta 1999 je v Angliji izšla prva številka Journal of Public Archa-
eology: internetna stran Public Archaeology je dosegljiva na http:/
www.saaa.org/Public/for Archaeologists/outreach_P Ais.html. 
čje arheologije za javnost območje etike in ekonomije 
(Ascherson 2004, 2). 
Vzroki za pojav in nagel razvoj arheologije za javnost leži-
jo v spremenjenih družbenih razmerah postmodernistične 
družbe. Od šestdesetih let dalje je v Severni Ameriki in 
Veliki Britaniji prišlo do hitre širitve mest, pospešene in-
dustrializacije in gradnje cest. Številni obsežni projekti so 
z bliskovito naglico spreminjali cele pokrajine. Začelo je 
prihajati do vse pogostejših primerov izigravanja spomeni-
ško varstvene zakonodaje, pojavila so se prva pogodbena 
izkopavanja in začela so se odpirati prej nepoznana vpra-
šanja profesionalne etike, povezana s standarizacijo, z 
obsegom raziskav in ohranjanjem najdišč, s financiranj 
itd. Pri že raziskanih najdiščih pa so se odprla vprašanja 
oskrbe in trženja, odločanja o prostorskih rešitvah in var-
nosti ter upravljanju z njimi.
6
 To področje je v Severni 
Ameriki na začetku pokrivala neke vrste arheologija za 
javnost, ki je v korist stroke skušala delovati neodvisno 
od političnih pritiskov in vplivov kapitala. 
Vendar se je arheologija za javnost v devetdesetih letih 
prejšnjega stoletja odtrgala od začetnega izhodišča in se 
pod zunanjimi in notranjimi pritiski razvila v povsem sa-
mostojno vejo arheologije. Njene poglavitne naloge so 
se preusmerile prvenstveno v delovanje z javnostjo, ki je 
v moderni družbi zavzela povsem novo vlogo. Sodobne 
demokratične družbe temeljijo na aktivni udeležbi drža-
vljanov, ki se, v nasprotju s pasivno in poslušno javnostjo 
brez mnenja, izrekajo o političnih odločitvah države in 
bdijo nad delovanjem državnih ustanov. Javnost in javno 
je kot kontrast privatnemu poznano že od rimske dobe in 
je globoko usidrano v evropskem pravnem redu. Javno je 
od časov oblikovanja moderne države v naši zavesti ize-
načeno z državnim ter državnimi, t.j. javnimi ustanovami 
in javnimi interesi. Toda pomen javnega je drugačen v 
povezavi z neko določeno skupino prebivalstva, kar je 
že odraz miselnosti razsvetljenstva in kar v skladu z ra-
zvojem moderne družbe doreče Habermas (Habermas 
1989). Njegova javnost se nanaša na koncept strukturi-
rane, kritične in demokratične javnosti moderne dobe, ki 
6 Izraz Public archaeology se je prvič pojavil že leta 1972 z istoimen-
sko publikacijo, vendar še ne v rabi, ki jo ima termin danes. Skoval 
ge je McGimsey, ki je tovrstno prakso navezoval na severnoameri-
ško gibanje CRM (Cultural Resource Menagemnet) kot nasproten 
pol akademski arheologiji in njeni usmeritvi v širša, teoretična po-
dročja. Izraz se je nanašal na tiste arheološke raziskave, ki so bile 
običajno podprte moralno, s prostovoljnim delom in/ali denarjem s 
strani javnosti (Merriman 2002, 542).
Arheo 25, 2008, 113–130
116
se izoblikuje z razvojem sodobnih komunikacij in medi-
jev, revij in literature. Poudarek percepcije javnosti je na 
demokratičnosti kritičnega dela javnosti, ki je zunaj in 
ločena od tega, kar se pojmuje kot državno in javno. 
Tako npr. v primeru arheologije zastopajo državo razisko-
valne, izobraževalne, muzejske in spomeniškovarstvene 
ustanove, za katere se avtomatično suponira, da delujejo 
v interesu široke javnosti, t.j. ljudstva (Merriman 2004, 2; 
Plestenjak 2005, 7). Toda zaradi pojava močno strukturi-
rane javnosti sodobne družbe postajajo državne ustanove 
čedalje bolj nemočne za zahteve določenih družbenih 
skupin, npr. etničnih, kulturnih in drugih manjšin. Če se 
procesom državnosti pridruži še močan koncept centra-
lizma, potem se kot po pravilu kmalu izkaže, da so te 
“nezastopane” javnosti običajno majhne, regionalne ali 
lokalne skupnosti ali skupine prebivalstva, ki jih združu-
jejo skupni interesi, in zaradi česar močno odstopajo od 
povprečne “molčeče” javnosti. 
Tako pridemo do splošno znane ugotovitve, da se držav-
ne institucije z okostenelim, centraliziranim državnim 
aparatom niso sposobne prilagajati različnim zahtevam 
demokratične družbe, kar vodi v dihotomijo javnih inte-
resov. Horkenheimer in Adorno sta predstavila sodobno 
družbo kot aktivno in multivalentno silo. Za modele ne-
demokratičnih družb je tipična predstava javnosti kot 
brezoblične, nezainteresirane mase, o kateri dosledno 
odloča politično vnaprej določena elita s statično na-
ravnanimi ustanovami. Poseben primer predstavljajo 
tranzicijske družbe, ki so inherentno konfliktne in ne-
predvidljive in se šele razvijajo v smer demokratičnosti. 
Tako družbo sestavljajo številne etnične, stanovsko, 
izobrazbeno in/ali religijsko povsem različne in nered-
ko med seboj konfliktne družbene skupine. Tem stalno 
spreminjajočim družbenim silam po svoji naravi ne mo-
rejo ustreči statične, vase zazrte državne institucije, ki 
so neredko konceptualno in organizacijsko naravnane 
še v procese legitimacije preživetih državnih tvorb in 
ki so bile kasneje le s posameznimi lepotnimi popravki 
preusmerjene v rituale državnosti (totalitarnih) sistemov 
dvajsetega stoletja (Sloterdijk 1993).
Stopnjo demokratičnosti neke družbe dobro odraža odnos, 
ki ga kaže znanost v komunikaciji z javnostjo. V primerih, 
ko znanstveniki nastopajo do javnosti z avtoritativnega 
stališča, govorimo o deficitarnem komunikativnem mo-
delu. Za tak odnos je značilno, da znanstvenik nastopa 
proti javnosti patronatsko. Prevzema vlogo usposobljene, 
uradne osebe, ki ima pravico sprejemati odločitve v ime-
nu neukega ljudstva. Za model je značilno, da je močno 
poudarjena vloga edukativnih procesov, kajti javnost je 
‘deficitarna’ v svojem znanju in jo je treba podučiti in 
usposobiti, da bo razumela in podpirala (ortodoksna) 
prizadevanja znanstvenikov. Alternativni pogledi niso 
dobrodošli, vloga vključevanja javnosti pa je omejena 
na pomožna opravila. Ko nastanejo med javnostjo in 
znanstveno srenjo zaznavnejša trenja, običajno vznikne 
splošno mnenje, da je potrebno posvečati več pozornosti 
komunikaciji, kjer bodo znanstveniki bolj jasno sporočali 
javnosti svoja stališča (Merriman 2004, 7).
Drugi, alternativni model, ki ga vzpostavlja znanstvena 
sredina z javnostjo, je multiperspektivni komunikativni 
model, ki temelji na spoznanjih modernih antropoloških 
znanosti, da je percepcija (preteklosti) v vsakem prime-
ru osebna kreacija. Odločilnega pomena so znanja in 
izkušnje, ki jih oseba že poseduje, in si bo ne glede na 
prizadevanja znanstvenikov ustvarila svojo lastno po-
dobo (Merriman 2004, 7). Zato je treba več pozornosti 
posvečati aktivni udeležbi in posredovanju znanstvenih 
informacij v formatiranih sklopih na integralen, konte-
kstualen način (Alexander 1996, 85; Maroević 2001). 
Multiperspektivni model je nedvomno način delova-
nja z javnostjo, pri katerem je potrebna visoka stopnja 
demokracije in profesionalne etike, saj se odkloni od 
znanstvenih spoznanj lahko zgodijo dokaj neopazno in 
se zelo hitro prelevijo v nevarne družbene ‘zdrse’.
7
 
Oba modela imata slabe in dobre strani, optimalna rešitev 
leži v komplementarnosti.
8
 
V slovenski ustavi, spomeniškovarstveni zakonodaji
9
 in 
doktrini spomeniškovarstvenih služb so izražene pravice 
in obligacije države, državnih ustanov in njihovih usluž-
bencev ter javnosti do kulturne dediščine. Zakonodaja 
7 S tega vidika je treba tudi razumeti trditev, da je arheologije za jav-
nost v prvi vrsti področje etike.
8 Isto priporočilo velja tudi na področju muzeologije. Strokovnjaki 
opozarjajo, da je ob nastajanju modernih ekomuzejev potrebno 
ohranjati tudi tradicionalne muzeje.
9 Zakonodaja temelji na Ustavi republike Slovenije (USTA V A 2001), 
Zakonu o varstvu kulturne dediščine Slovenije (ZVKD, 1999), 
Evropski konvenciji o varstvu arheološke dediščine in Zakonom o 
ratifikaciji Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine (ME-
KV AD 1999). Dober vpogled nudi magistrsko delo A. Plestenjak, ki 
je bila kar nekaj let uslužbenka spomeniškovarstvene ustanove in si 
je s študijem v tujini pridobila relevanten vpogled tudi na tuje sisteme 
varovanja arheološke dediščine (Plestenjak 2005, 19- 27).
Arheologija za javnost
117
določa dolžnosti in pravice države ter njenih zastopnikov 
za javnost z ozirom na vzdrževanje in ohranjanje kultur-
ne dediščine. Država priznava nenadomestljivo vlogo 
kulturne dediščine v sodobni družbi, poudarja pomen 
njenega direktnega vključevanja v okolje in vse segmen-
te življenja, posebej v vzgojo in izobraževanje in kulturo, 
kakor tudi identitetne procese. Nesporna spoznanja o 
zgodovinskem, kulturnem in civilizacijskem pomenu 
vključevanja dediščine v sodobno družbo so vodila tudi 
oblikovanje temeljnih izhodišč Nacionalnega programa 
za kulturo RS.
10
 
Ta izhodišča so vodila oblikovanje spomeniškovarstve-
ne zakonodaje, ki je obligacija slehernega državljana. 
Za vsak poseg na območju zaščitenega spomenika ali 
dediščine je potrebno pridobiti soglasje ustreznega spo-
meniškega zavoda. V slovenski zakonodaji je kulturna 
dediščina tretirana kot družbena lastnina, zato mora biti 
javnosti dostopna, najdbe, odkrite pod zemljo ali v vodi, 
pa so last države. Najditelj je zakonsko obvezen o od-
kritju obvestiti pristojne spomeniške službe. Za najdišča, 
ki so na območju privatnih zemljišč, morajo lastniki po-
skrbeti za njihovo ohranjevanje in zaščito. Vsak poseg 
na območju spomenika ali dediščine je mogoč šele po 
opravljenih raziskavah, ki jih je običajno dolžan plačati 
lastnik. Država nudi v zameno svetovalno službo in le 
izjemoma je mogoče pridobiti kompenzacijo. V primeru, 
da stroški raziskav presegajo pričakovan obseg, lahko la-
stnik zaprosi za nadomestilo iz javnih sredstev.
Zakonodaja vzpodbuja vključevanje javnosti v procese 
vzdrževanja spomenikov in podpira upoštevanje intere-
sov javnosti pri planski politiki. Za prekrške v zvezi z 
namernim uničenjem kulturne dediščine so predvidene 
finančne ali zaporne kazni. Ustava RS določa vlogo dr-
žavnih ustanov pri zagotavljanju dostopnosti in širjenju 
sadov kulturne dediščine s ciljem zagotavljanja uravno-
vešenega razvoja družbe, z aktivno vlogo državnih in z 
odgovornostjo lokalnih skupnosti zagotavlja ohranjeva-
nje kulturne (in naravne) dediščine.
11
 
Spomeniškovarstvene in muzejske ustanove na državni 
ravni so dolžne tudi po mednarodnih konvencijah, npr. 
pogodba iz La Valette, zagotavljati svojo vzgojno in iz-
obraževalno vlogo v javnosti.
12
 Govori o vključevanju 
spoznanj v edukativne procese, o dostopnosti gradiva 
10 V pripravi.
11 5. in 73. člen Ustave RS. 
12 Člen 9 mednarodne konvencije sklenjene v La Valetti, COE 1992.
in najdišč ter o njihovi promociji s pomočjo razstav in 
objav. Spomeniškovarstvene ustanove so dolžne zago-
tavljati brezplačne razlage, nuditi svetovalno službo in 
strokovne nasvete lastnikom, dolžne so popularizirati 
in varovati spomenike kulturne dediščine, medtem ko 
skrbijo muzeji za komuniciranje vsebin premične dedi-
ščine.
1 Uslužbenci so dolžni sodelovati z javnostjo in s 
privatnimi zbiratelji pri pripravi razstav in drugih kul-
turnih prireditev. Po konvenciji iz La Valette je država 
dolžna zagotavljati dostopnost arheoloških najdišč in 
vzpodbujati njihovo muzealizacijo, ki naj omogoči uspe-
šno komunikacijo z javnostjo. Vsi programi, dejavnosti 
in projekti, ki se nanašajo na kulturne spomenike, so pod 
državno ingerenco ministrstva za kulturo RS.
Razkorak med državnim in javnim je v primeru sloven-
ske zakonodaje zelo jasen (Plestenjak 2005, 22). Kulturna 
dediščina ima v zakonskem tolmačenju edukativni in iden-
titetni pomen; je javno dobro in v interesu javnosti, torej 
države. Dostopnost je zagotovljena, vendar s tem ni mi-
šljena dostopnost vsakomur (!), temveč predvsem tistim, 
ki reprezentirajo državo, t.j. državnim uslužbencem. 
V resnici gre torej za restriktiven pristop in ne za resnič-
no vsem dostopno javno dobro. Širša, laična javnost je 
v odnosu do zakonodaje v vlogi možnega uničevalca in 
zato mora biti ‘vzgojena’ in ‘usposobljena’, da bi lahko 
služila javnim interesom; torej državi. Vključevanje jav-
nosti je omejeno na podporo, ki so jo dolžni nuditi državi 
v službi za javno dobro. Drugačne vrste vključevanja jav-
nosti niso izrecno predvidene (Plestenjak 2005, 22). 
Načela slovenske davčne politike ne poznajo nobenih 
olajšav za lastnike zemljišč, na katerih ležijo arheološka 
najdišča. Lastniki so dolžni investirati v spomeniškovar-
stvene posege. Na drugi strani pa so uslužbenci kulturnih 
ustanov dolžni skrbeti za izobraževanje in seznanjanje 
javnosti s kulturnimi vsebinami in novimi spoznanji, da 
bi bila dosežena podpora in razumevanje vzdrževanj in 
raziskovanj kulturne dediščine. 
Slovenska zakonodaja in spomeniškovarstvena doktrina 
odražata avtoritativen odnos države do javnosti; državni 
uslužbenci so do davkoplačevalcev v nadrejenem po-
1 Zakonodaja implicira tradicionalen model muzejske ustanove, h 
katerim lahko brez vsakršne izjeme prištevamo slovenske muzeje. 
Iz zakonodaje je implicitno razvidna prezrta vloga muzejev pri in-
terpretaciji dediščine, kar je v sodobnem muzeju predpogoj uspešne 
komunikacije z okoljem in zagotavlja ohranjevanje kulturne dedi-
ščine v kontekstih sodobnega življenja.
Arheo 25, 2008, 113–130
118
ložaju, v njihovem imenu določajo načine in sredstva 
ohranjevanja kulturne dediščine (Plestenjak 2005, 23). 
Zakonska regulativa pa je oprta na znanstvene ekspertize 
(Jessop 2001).
Med delovanjem državnih ustanov, njihovim načinom 
raziskovanja in prezentiranja spomenikov ter interesi 
različnih (lokalnih) javnosti prihaja do čedalje opaznej-
šega razhajanja. Z restriktivno zakonodajo, ki temelji 
na principu ekskluzije (lokalne) javnosti, se nezadovolj-
stvo posameznih lokalnih skupnosti stopnjuje, kar se 
posredno odraža v družbi kot skrajna oblika odtujenosti 
(lastne) kulturne dediščine in se slejkoprej manifestira v 
njenem nezadržnem uničevanju (Merriman 2002; Merri-
man 2004).
14
 
Avtoritativnemu modelu zakonodaje in doktrini va-
rovanja kulturne dediščine, ki temelji na deficitarnem 
modelu komunikacije z javnostjo, konceptualno ustre-
zajo tradicionalni modeli muzejev; za vse troje velja 
skupno izhodišče: javnost je tretirana kot pasivni pre-
jemnik informacij, medtem ko so državni uslužbenci v 
vlogi podaljšane roke države, ki javnost izobražujejo in 
razsvetljujejo (Mensch 2005; Plestenjak 2005, 23). Slo-
venski primer v marsičem potrjuje splošno ugotovitev, 
da odtujeno doživljanje preteklosti in kulturne dediščine 
vodi k uničevanju.
Zanimivo je, da v arheološki stroki na splošno prevladu-
je mnenje, da z avtoritativnim pristopom in deficitarnim 
modelom ni nič narobe in je le potrebno javnost dovolj 
hitro in dobro seznanjati z rezultati arheoloških raziskav 
(Plestenjak 2005, 2), kar je v nasprotju z doktrino arhe -
ologije za javnost in spoznanji moderne muzeologije.
15
 
14 Za rabo termina inkluzija in ekskluzija sem se odločila zaradi po-
menske neenakovrednosti slovenskega izraza vključevanje javnosti 
v muzejska ali arheološka dela. V slovenski muzejski praksi izraz 
vključevanje pomeni dosledno sodelovanje javnosti npr. pri fizični 
postavitvi razstav ali izposoji gradiva iz zasebnih zbirk in včasih 
tudi vključevanje upokojencev v manj odgovorne muzejske službe, 
npr. vodstva po večjih razstavah. Zelo podobno je izraz rabljen tudi 
pri arheoloških delih, kjer je javnost vključena skoraj dosledno zgolj 
kot pasivna publika organiziranih strokovnih ogledov ali za lokal-
no javnost prirejenih manjših razstav gradiva npr. ob izkopavanjih 
nekega bližnjega najdišča. Na Zahodu pomeni inkluzija v obeh pra-
ksah integriranje javnosti v procese raziskovanja, dokumentiranja, 
komuniciranja in varovanja dediščine. To pomeni aktivno vključe-
vanje javnosti v vse faze dela, vključno z interpretacijo gradiva. Pri 
slednjem je seveda mišljena sekundarna interpretacija ali umeščanje 
gradiva v kulturne kontekste okolja in nikakor ne interpretacija ar-
heoloških plasti ali celot. 
15 Vendar stališče arheološke stroke, da ni z avtoritativnim načelom 
Toda že kratek ekskurz v teoretično arheologijo kaže, 
da se tudi sodobna arheološka znanost zaveda nemoči 
znanstvenega diskurza in se zato odpira na polja inter-
disciplinarnosti in hermenevtike (Hodder 2002; Johnsen, 
Olsen 1992). 
Slikoviteje rečeno, arheologija kot čista znanost nima 
primernih ‘orodij’,s katerimi bi lahko zadostila potrebam 
javnosti.
16
 Želje in potrebe javnosti zato ostajajo iz objek-
tivnih razlogov izven dosega znanstvenih prizadevanj. 
Prav tako je tudi res, da arheologi svojo publiko, t.j. upo-
rabnike, slabo poznajo (Merriman 2002). Ni jasno, katere 
posamezne skupine jo sestavljajo in kateri (alternativni) 
aspekti na preteklost prevladujejo pri posameznih se-
gmentih javnosti. 
Nedavno opravljena raziskava v Sloveniji, ki se nanaša 
na komunikacijo arheologov z javnostjo, je Merimano-
vo ugotovitev domala v celoti potrdila (Plestenjak 2005, 
37). Če na kratko povzamemo rezultate raziskave, lah-
ko rečemo, da je v slovenski družbi premalo zavedanja, 
kako velike so potrebe in dobrobiti vključevanja javnosti 
v skrb za kulturno dediščino. Arheologi se na splošno za-
vedajo svoje odgovornosti do publike, vendar iz različnih 
razlogov ne polagajo veliko pozornosti tej dejavnosti in 
ne komunicirajo z okoljem v zadostni meri. Strokovnjaki 
vidijo rešitev v boljšem izobraževanju ljudi, kar skupaj z 
obveščanjem prepuščajo masovnim medijem.
17
 
Drugi pomembni vidik komunikacije z javnotsjo se nana-
ša na zavedanje, da so alternativni pogledi na preteklost 
zelo močni celo med izobraženci in z vidika publike ne 
manj pomembni (vredni) od znanstvenih razlag. Na splo-
šno je med arheologi premalo zavedanja, da so povezave 
varovanja kulturne dediščine nič narobe, ne odstopa od splošnega 
mnenja strokovnjakov iz tradicionalnih muzejev, kjer je delovanje 
usmerjeno v zbirko in predmet. Iz muzeološke prakse je znano, da 
imajo konceptualne in strukturno-organizacijske spremembe, ki 
sledijo sodobnim muzeološkim spoznanjem, največ nasprotnikov 
znotraj muzejev samih, kot je zagotovil P. Mensch na srečanju v 
Zrečah oktobra 2007.
16 Znanost odreja delovanje na zamejenem področju, usmerjen, anali-
tični pristop, določeno metodologijo, razvito terminologijo in pre-
verljivost rezultatov. Znanstveno raziskovanje materialne kulture 
onemogoča njeno razumevanje v strukturalističnem kontekstu šir-
šega antropološkega diskurza (Thomas 1996).
17 Zanimivo je, da avtorica s tem misli na tisk, TV in ostale sodobne 
medije, medtem ko muzejev ne postavlja v direktno zvezo s procesi 
komunikacije v javnosti, čeprav po definiciji muzeji sodijo k ma-
sovnim medijem. 
Arheologija za javnost
119
med doživljanjem sedanjosti in preteklosti presodnega 
pomena; način razumevanja preteklosti je v veliki meri 
določen z vsebinami in okoliščinami, vzetimi iz vsak-
danjega življenja, pri tem služijo dogodki iz preteklosti 
mnogokrat kot merilo sedanjih dogajanj. Človeška narava 
je veliko bolj naklonjena spektakularnim interpretcijam, 
ki burijo čute in imaginacijo. Arheologi pa se kot po pra-
vilu omejujejo na podajanje golih informacij, na splošne, 
resnici na ljubo – zelo dolgočasne, dekontekstualizirane 
podatke, ki jih brez kulturnih umestitev publika ne more 
ponotranjiti (Maroević 1993).
Zanesljivi rezultati raziskave A. Plestenjak o načinu po-
ročanja o arheoloških odkritjih v slovenski javnosti in o 
komuniciranih sporočilih v tiskanih medijih so pokazale, 
da se objave nanašajo v prvi vrsti na informacije o novo 
odkritih najdiščih in posameznih, zelo zanimivih najdbah 
ter raznih dogodkih v zvezi z njimi (Plestenjak 2005, 50). 
V javnosti je moč opaziti naraščanje zanimanja za objave, 
kar ima pozitiven učinek in zvišuje splošno poznavanje 
arheologije in dviguje zavest o pomenu arheoloških 
raziskav. Toda na splošno je kvaliteta informacij nizka, 
zvišuje pa se predvsem njihovo število. Tudi za slovenske 
razmere lahko potrdimo veljavna dejstva, da med arheo-
logi ni jasnega razumevanja, zakaj je potrebna stalna in 
kvalitetna komunikacija z javnostjo. Tudi kadar prihaja 
do komunikacije, običajno posredujejo neinterpretirane, 
surove podatke, nepovezane podatke o posameznih najd-
bah ali podrobnosti o najdiščih, kar v svetu informacijske 
znanosti nima vrednosti prave (kulturne) informacije. 
Taka okleščena informacija med uporabniki ne poveču-
je zavesti o potrebnosti ohranjanja kulturne dediščine, 
nasprotno, še nadalje utrjuje elitistični vidik arheološke 
znanosti in jo dela publiki še bolj nedostopno. Temelj-
nega pomena pri komunikaciji z javnostjo je zavest o 
vsebini komuniciranih sporočil in prepoznavanje vzro-
kov za njihovo posredovanje, kakor tudi ni irelevanten 
način njihovega posredovanja in oseba, ki to sporočilo 
posreduje (Plestenjak 2005, 50).
Pri avtoritativnem modelu varovanja se paradoksalnost 
kaže v stopnjevanju odtujenosti kulturne dediščine v jav-
nosti, v imenu katere se varovanje izvaja, medtem ko med 
strokovnjaki narašča občutek, da je javnost ignorantska 
in potencialna uničevalka. Zakonodaja zagotavlja stro-
kovnjakom popolno hegemonijo v procesu raziskovanja, 
interpretiranja in prezentacije kulturne dediščine (Hod-
der 1997, 17). Ob predpostavki, da je kulturna dediščina 
vir (zgolj) znanstvene informacije, je seveda razumljivo, 
da ne more biti izročena nikomur drugemu kot v roke 
ekspertov (Skeates 2000, 109). Vloga javnosti je v takem 
primeru okrnjena na vlogo davkoplačevalca, občudo-
valca, ki ugled strokovnjaka spoštuje in šteje njegove 
razlage za edino veljavne (Merriman 2004, 87). 
Kot kaže raziskava, so slovenski arheologi na splošno 
naklonjeni deficitarnemu modelu. Spremembo odnosa 
javnosti do arheologije vidijo predvsem v boljši izobrazbi, 
vendar ne arheologov, temveč publike, kar bi dalekosežno 
doprineslo stroki večjo politično naklonjenost in finanč-
ni suport, obenem pa preprečevalo uničevanje kulturne 
dediščine (Plestenjak 2005, 51).
18
 Slovenci ne poznamo 
poljudne arheološke revije in tudi poljudnih knjig izide 
zelo malo. Pri poročanju o arheologiji v javnih občilih je 
očitna odsotnost interpretacije, kar nekateri povezujejo 
s pomanjkanjem časa in preozko specializacijo arheolo-
škega izobraževanja (Plestenjak 2005, 52). 
Kot posledico tega povezujejo poročanje medijev, ki ve-
likokrat povezujejo arheologijo z visokimi stroški novih 
gradenj, npr. avtocest (Djurić 2007), kar v javnosti doda-
tno utrjuje negativno mnenje o arheologih kot zaviralcih 
družbenega razvoja.
Na eni strani lahko opazimo nenehno naraščanje uni-
čevanja arheološke dediščine, na drugi pa vztrajanje 
znanstvene samozadostnosti, ki prisega na metodologijo 
in tehnikalije ter vasezazrtost arheološke stroke, ujete v 
deficitarni model komunikacije. Očitno postaja tudi za 
slovensko arheologijo vodilo izkopavajmo danes, preu-
čevali, spoznanja bomo publicirali in komunicirali jutri, 
kar vodi v dodatno kolizijo interesov javnosti in stroke 
(Merriman 2002, 558).
19
 
Jedro celotnega problema leži v avtoritativnem odnosu 
stroke do javnosti. Ne gre namreč za vprašanje dela z jav-
nostjo in zgolj probleme izobraževanja ali usposabljanja, 
dobre ali boljše in bolj usmerjene komunikacije, temveč 
predvsem za temeljni odnos do javnosti in to predvsem 
lokalne. Javnost ima nenadomestljivo vlogo pri ohranja-
18 Pri tej raziskavi je zanimivo, da je avtorica naklonjena mnenju, da bi 
dobra komunikacija lahko rešila slab položaj slovenske arheologije 
v javnosti. 
19 Fritz in Plog sta pred 30 leti zapisala zelo cinično trditev, ki pa s 
časom na svoji veljavi le še pridobiva. We suspect that unless archae-
ologist find ways of making their research increasingly relevant to the 
modern world, the modern world will find itself increasingly capable 
of getting along without archaeologists (Merriman 2004, 558). 
Arheo 25, 2008, 113–130
120
nju kulturne dediščine, vendar mora postati strokovnim 
delavcem partner v celotnem procesu raziskave, kon-
servacije, interpretacije, vse do trženja in ohranjanja 
spomenikov kulturne dediščine. Lokalna javnost ima 
pravico do kulturnega, duhovnega in ekonomskega pro-
fita od oskrbovanja nekega spomenika.
Podobno kot veljajo ugotovitve drugod po svetu (Mac-
Donald, Shaw 2004), velja tudi za slovenska arheološko 
stroko (Plestenjak 2005), da bo morala spremeniti odnos 
do uporabnikov in prilagoditi izobraževanje arheologov 
potrebam javnosti. 
Kopernikanski preobrat se bo moral zgoditi v stališču 
stroke do javnosti. 
V prihodnje se bo arheološka stroka morala usmeriti 
tudi v raziskovanje svoje javnosti. Strokovnjaki bodo 
morali posvečati več pozornosti razumevanju pomena 
prezentacij arheološkega gradiva in najdišč. V muzeološki 
govorici so to sporočila, ki jih s komunikacijo kulturno-
dediščinskih vsebin širimo v okolju (Maroević 1999). Da 
se bo spremenil odnos javnosti do stroke in predvsem do 
spomenikov arheološke dediščine, se bodo morale komu-
nikacije usmeriti v kvaliteto sporočila. 
V raziskavah, ki jih je opravila Plestenjakova v slovenski 
javnosti, je bilo eksplicitno pokazano na pomen interpre-
tacije (Plestenjak 2005, 60). Izkušnje kažejo, da slovenski 
arheologi ne razlikujejo med primarno in sekundarno 
interpretacijo (Thomas 1996).
20
 Prva se nanaša na arheolo-
ške kontekste, medtem ko se druga nanaša na diseminacijo 
vsebin arheološke dediščine in integriranje njihovih spo-
ročil v kulturne diskurze sodobne družbe. Sekundarna 
interpretacija sodi na področje muzealizacije arheološke 
dediščine, vendar ni temeljna značilnost delovanja tradi-
cionalnega muzeja. Iz temeljnih spoznanj arheologije za 
javnost izhaja, da se mora komunikacija usmeriti pred-
vsem v lokalno javnost s ciljem vzpostavitve partnerskega 
sodelovanja. To je postalo v mnogih deželah tudi norma 
uspešne arheološke raziskave (Merriman 2004, 15).
21
 
Visoka stopnja demokratičnosti je na zahodu že pred več 
kot tremi desetletji pripeljala do podobnih zaostrovanj 
20 Zaradi splošnega neločevanja med primarno in sekundarno interpre-
tacijo arheologi v spomeniškovarstvenih službah vztrajno prištevajo 
pravice do interpretacije izkopanega gradiva in najdišča k avtorskim 
pravicam izkopavalca. 
21 Jane Downes, predstavitev škotskega primera Orkney, Euracademy, 
Chania 2007. Glej tudi Richards, 2000.
med stališči arheološke znanosti in državnih institucij ter 
pričakovanji staroselskih lokalnih skupnosti.
22
 Zaradi po-
litičnih in ekonomskih pritiskov je bila stroka prisiljena 
v konceptualno spremembo delovanja z javnostjo in pre-
strukturiranje nekaterih ustanov. 
Temu so nedvomno v veliki meri botrovale izkušnje iz 
ZDA. Na jugozahodu dežele je bilo v sedemdesetih le-
tih prejšnjega stoletja zaradi zanemarjanja vloge lokalnih 
javnosti izropanih nad 90 % znanih arheoloških najdišč 
(Jameson 2004, 8). Zakonodaja se je pri varovanju iz -
kazala kot nemočna, ropanja in uničevanja je ustavilo 
šele budno oko javnosti. Zaradi ignoriranja želja lokalnih 
skupnosti so mnogim raziskovanjem najdišč, ki so bila 
za staroselsko ameriško prebivalstvo posebnega pomena, 
npr. sveti kraji ali celo pokopališča, sledili ostri protesti 
lokalnega prebivalstva. Posebej odločno so domačini na-
sprotovali odvažanju človeških ostankov, ki jih Indijanci 
doživljajo v nasprotju z družbami z močno krščansko tra-
dicijo, kot neločljiv sakrosankten del svoje skupnosti.
2 
Ekskluzivističnim principom raziskovanj in avtoritativ-
nim znanstvenim interpretacijam materialne kulture ex 
situ, to je odvažanju arheološkega gradiva v centralne 
muzejske ustanove ZDA, so sledili ostri protesti. Muze-
ji, inštituti in univerze so bile zaradi silovitih pritiskov 
javnosti primorane gradivo vrniti matičnim skupnostim. 
Začeli so se procesi repatriacije dediščine in ustanavljanja 
lokalnih dediščinskih centrov, kar je temeljilo večidel na 
prostovoljnem delu okoliškega prebivalstva.
24
 V prime-
rih, kjer tega ni bilo več mogoče storiti, so začeli člane 
domorodne, staroselske skupnosti zaposlovati v central-
nih kulturnih ustanovah. Ta praksa se je uveljavila tudi v 
Avstraliji (Byrne 2004). Sledilo je postopno uvajanje par-
tnerskega sodelovanja z lokalnimi skupnostmi v celotnem 
procesu raziskav, ki so vodile, kjer je le bilo mogoče, v in 
situ prezentacije, ki so temeljile na multipli interpretaciji 
ostankov in najdišč (Jameson 2004, 38).
Raziskovalni projekti so začeli vključevati usposabljanje 
lokalnih skupnosti za vzdrževanje spomenikov in najdb. 
22 Procesualna arheologija je tedaj dosegla svoj največji razcvet. Ne 
pozabimo, da je to arheologija, ki teži k absolutni objektivnosti in 
k generalizaciji. S tem je bil dosežen tudi največji razkorak med 
pričakovanji domorodnih skupnosti po interpretaciji arheoloških 
spomenikov v kontekstih lokalne dediščine. 
2 Ameriška javnost se velikokrat sklicuje na Jeffersonovo reklo, da 
zemlja pripada živečim generacijam (Alexander 1996, 15).
24 Repatriacijski akt, ki se nanaša na kulturno dediščino staroselskih 
indijanskih plemen v ZDA je izšel 1990 kot The Nativ American 
Graves Protection and Repatriation Act.
Arheologija za javnost
121
Toda tudi obraten proces med znanstveniki ni neznan. Iz 
želje po enakovredni komunikaciji v skupnosti in da bi 
bila omogočena totalna vključitev v kulturni milje, ka-
terega integralni del predstavlja arheološka dediščina, 
so nekateri raziskovalci vstopili v staroselske klane kot 
njihovi enakopravni člani.
25
 Pristopi so se kmalu izkaza-
li kot ključni za varovanje in ohranjevanje spomenikov 
arheološke dediščine. Arizona je med prvimi poskusila 
vzpostaviti nadzor nad arheološkimi najdišči s pomočjo 
stalnega nadzora, ki ga opravljajo člani lokalnih in staro-
selskih skupnosti. 
Anglija je že pred več kot desetletjem začela vpelje-
vati nadzore okoliškega prostora s pomočjo lokalnega 
prebivalstva, ki so ga predhodno usposobile arheološke 
ustanove, npr. v času raziskav bližnjih najdišč.
26
 Z nad-
zori gradbišč ali kmetijskih površin je bilo s pomočjo 
lokalnega prebivalstva prepoznano veliko število novih 
najdišč in predvsem, bile so pravi čas odkrite in strokov-
nim službam sporočene poškodbe ob zemeljskih delih ali 
nedovoljeni posegi ali ropanja nekega najdišča (Parker 
Pearson, Ramilisonina 2004). 
Angleška arheologija je z vključevanjem iskalcev za-
kladov z detektorji kovin med arheološke raziskave in v 
lokalna društva uspela najti kompromis (Bland, 2004).
Dejstvo je, da so se namerna in nenamerna uničevanja 
opazno zmanjšala, kjer so domačini prepoznali (direktne 
ali indirektne tržne) vrednosti od varovanja lastne kul-
turne dediščine, ki jo vključujejo v integralno podobo 
svojega kraja. Pri tem je presodnega pomena vključeva-
nje lokalnega prebivalstva v interpretacijo spomenikov, 
ki na simbolični ravni omogoči vrnitev preteklosti tistim, 
ki jim pripada.
Pod zunanjimi pritiski so se zgodile spremembe zahodne 
arheološke doktrine, kar je močno vplivalo tudi na pre-
obrat v teoretični arheologiji. Procesualna arheologija se 
je od objektivizacijske in generalizajoče ‘paradigme’ pre-
maknila na polje postprocesualne arheologije in drugih 
vej, ki se opirajo na spoznanja filozofije in družboslovnih 
25 Znameniti oksfordski arheolog Ch. Chippindale, specialist za pale-
olitsko umetnost, je v želji razumevanja inetrepretacije avstralskih 
domorodskih slikarij na skale, bil z iniciacijo sprejet v enega tam-
kajšnjih rodovnih klanov. 
26 Npr. model uspešnega vključevanja je že omenjeni arheološki park 
Orkney na Škotskem (J. Downes, predstavljeno na Euracademy 
2007, kot primer uspešnega vključevanja arheološke dediščine v 
razvojni model podeželja, Kreta, Chania 2007).
ved. Veliko pozornosti posvečajo vprašanjem objektivno-
sti spoznanja in prevzemajo spoznanja fenomenologov, 
ki zagovarjajo nujnost multipluralne interpretacije (John-
sen, Olsen 1992; Merriman, 2002; Trigger 2006).
Kot odgovor na desetletja trajajoče konflikte z javnostjo 
in javne polemike o dolžnostih arheološke znanosti do 
lokalnih javnosti in družbe nasploh je bila na novo struk-
turirana arheološka etika. Slednja se je morala izreči tudi 
zaradi pojava privatnih arheoloških podjetij, ki so se ne-
nadoma znašla v paradoksalnem položaju do naročnika. 
Arheolog, ki je kot strokovnjak dolžan arheološko najdi-
šče po najboljših močeh ohranjati in zaščititi, se znajde 
v vlogi izvajalca naročnikovih del, katerega interes je 
čimprejšnja sprostitev raziskanega prostora; od slednjega 
je finančno odvisen, kar vodi v konfliknost interesov, ki 
jih še povečuje upoštevanje interesov lokalnih skupnosti 
(Zimmerman, Vitelli, Hollowell-Zimmer 2003). 
Arheološka etika je v sedemdesetih nagovarjala pred-
vsem arheologovo dolžnost do dokumentarnega zapisa in 
odrejala strokovni odnos do najdbe in najdišča. V devet-
desetih je zaradi močno spremenjenih družbenih razmer 
dodala pomembna poglavja, ki govorijo o dostopnosti 
izkopavalnih podatkov za rabo vseh raziskovalcev in 
eksplicitno izpostavila dolžnost, ki jo ima arheologija 
do družbe (Hollowell 2006). Teme o odgovornosti ar-
heološke vede do javnosti so bile glavne in redne teme 
svetovnih arheoloških kongresov od 1986 leta naprej.
Med zunanjimi dejavniki, ki so odločilno vplivali na 
spremembe v odnosu arheološke stroke do javnosti, je 
treba omeniti naraščanje zabaviščne industrije in kultur-
nega turizma, kjer so muzeji prevzeli pomembno vlogo. 
Dediščina je nenadoma postala tržno zanimiva in eden 
glavnih produktov za mnoga gospodarsko nerazvita po-
dročja. To je bil pogosto vzrok za ostre proteste lokalne 
javnosti proti arheološkim raziskavam, katerih glavni 
rezultat so bile ekskluzivistične znanstvene objave in in-
terpretacije ostankov in s tem v zvezi skoraj po pravilu 
prezentacija gradiva ex situ.
27
Protesti javnosti proti ustaljeni arheološki doktrini, ki 
se karikirano glasi, izkopavajmo danes, objavili in pre-
zentirali bomo jutri, so prinesli vidne spremembe v 
27 Z izrazom ex situ je mišljeno odnašanje arheoloških najdb v central-
ne ustanove, ki obravnavajo gradivo v sklopu generalnih obravnav, 
brez posebnega ozira na lokalne kulturne kontekste in želje ali po-
trebe okoliškega prebivalstva.
Arheo 25, 2008, 113–130
122
raziskovalno politiko. V Severni Ameriki so raziskave šte-
vilnih (manjših) najdišč stekle zaradi interesa okoliškega 
prebivalstva. Najdišča v akademskem smislu morda niti 
niso bila zelo pomembna, toda imela so veliko simbolno 
ali zgodovinsko vlogo za lokalno prebivalstvo. Postalo je 
nekaj običajnega, da raziskave potekajo s prostovoljnim 
delom neprofesionalcev in finančnim suportom določenih 
skupnosti, npr. etničnih, verskih ali lokalnih skupnosti ali 
skavtov itd., ki so dobili enakovredno mesto v poizkopa-
valnih procesih obdelave in študija gradiva.
Podpora javnosti je postala pomemben faktor, ki v zaho-
dnih družbah nemalokrat odloča o ohranitvi neke kulturne 
ustanove ali delovnega mesta. Politično gibanje v smer 
družbe kot skupnosti aktivnih državljanov, ki se prosto-
voljno odločajo za raznovrstne ponudbe, je močno vplivalo 
na spremembo stališč uradne arheologije v prid javnosti in 
v odmik od principov elitizma (Merriman, 2004, 4).
28
 
Muzealizacija spomenikov mora temeljiti na spozna-
nju, da ima dediščina za različne ljudi različen pomen, 
ki je v posameznih primerih lahko celo kontradiktoren. 
Naloga strokovnjakov, arheologov in muzealcev, je, da 
najdejo skupne točke v prezentaciji in muzealizaciji ne-
kega spomenika. Pri prezentaciji arheoloških najdišč in 
materialne kulture so tako obveljali principi komunika-
cije nekega spomenika znotraj kulturnega konteksta, ki 
jih je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja promovi-
rala nova muzeologija na čele z ekomuzeji (Šola 2003). 
Dobra komunikacija arheološkega najdišča temelji na 
konceptih lokalne kulturne tradicije, na kontekstualnih 
idejah in ne več na predmetu (najdbi) ali najdišču samem 
(Merriman 2004, 547; Šola 2003, 200). Komunikacija je 
zelo kompleksen proces, ki mora, zato da bi bila lahko 
v nekem okolju uspešna, temeljiti na multi interpretaciji 
in interakciji z obiskovalcem. Tudi za arheološko gradi-
vo velja, da šele način razstavljanja (t.j. interpretacija) 
omogoči razkrivanje značaja predmeta. Zgolj dokumen-
tarno nizanje predmetov z ozirom na arheološke celote, 
glede na material ali primarno funkcijo predmeta pomeni 
zgolj evidenco oddaljenih in za vedno izgubljenih kultur 
(Newhouse 2005, 108).
Za prezentacije spomenikov, ki temeljijo na linearni 
predstavitvi, je velika nevarnost, da delujejo prisilno, 
avtoritarno, kot zapovedana ‘marš’ ruta (tudi v smislu 
načina razmišljanja). Znano je, da obiskovalci kljub 
28 Elitizem v smislu znanstvene elite.
oznakam izbirajo smer ogleda na najdišču po svoje in na 
podoben način si po svoje razlagajo tudi predstavljene 
vsebine. Zato morajo biti vsi teksti in prikazi celote zase, 
nekakšne zgodbe, ki na nezahteven in igriv način ter 
upoštevajoč multiplo inteligenco obiskovalca vzposta-
vljajo asociativne povezave s današnjim časom in kulturo 
(Merriman 2002,548). 
Na tem segmentu je posebej učinkovita pri nas le malo 
razvita eksperimentalna arheologija, ki temelji na spo-
znanjih, pridobljenih z arheološko raziskovalno metodo 
in jih s pomočjo aktivne udeležbe javnosti prenaša zelo 
uspešno v sedanji čas. Upoštevajoč potrebe javnosti z 
lahkoto vzpodbudijo kreativne procese, pri katerih na 
obiskovalčevem že osvojenem znanju s pomočjo em-
patične interpretacije vzpodbudijo individualne podobe 
preteklosti ter globinsko doživljanje časa in prostora.
Zavedajoč se temeljnih potreb sodobne družbe arhe-
ologija za javnost lahko uspešno konkurira sodobnim 
množičnim medijem (Sloterdijk 1993; Delibašić, Ha-
džikadunović 2006). Zahodna civilizacija s poplavo 
virtualnih informacij, ki ne temeljijo na realnem doži-
vetju, temveč na sliki in virtualnem dogodku, je močno 
okrnjena na doživljajskem področju. To vodi v prevlado 
t. im. izkušnje simulakra, t.j. izkušnje sveta zgrajene na 
bežni, zgolj površinski virtualni podobi (Thomas 2000, 
16).
29
 Današnja družba je opeharjena za globinska do-
živetja, ki omogočajo doživljanje sveta kot logično 
vzročno-posledično celoto. Sodobnega obiskovalca vodi 
želja po avtentičnosti, hrepenenje po realni izkušnji in 
dotiku ter globinskem spoznanju realnega sveta.
Kot najuspešnejše so se doslej izkazale tiste muzealizaci-
je arheoloških spomenikov, ki so uspele zaobjeti celoto, 
četudi na preprost, celo poceni način. Fragmentarizacija 
je velika ovira pri doživljanju spomenika in predstavlja 
nepremostljivo bariero pri vklapljanju kulturne dediščine 
iz preteklih obdobij v enoten in sodoben življenjski prin-
cip. Preprečuje, da bi se preoblikoval v pomemben del 
uporabnikovega pogleda na svet, Weltanschaung. Prav to 
pa je cilj vsake dobre muzealizacije (Šola 2003). 
Raba modelov, risarskih ali D rekonstrukcij, dioram ali 
živih interpretov v historičnih kostumih močno pospeši 
29 Izraz simulacra experience je prvi uporabil Jean Baudrillard. Izraz 
simulacra je v angleščini rabljeno v pomenu zavajajočega substi-
tuta, pomeni tudi podoba, slika nečesa, kot nasprotje doživetemu; 
izhaja iz latinske besede simulacrum (pl. simulacra) in pomeni sliko 
ali kip, pa tudi podobo v sanjah, torej nekaj zavajajočega.
Arheologija za javnost
12 procese muzealizacije nekega spomenika. V primerih, 
ko gre za upravičene bojazni, da bi muzealizacija lahko 
močno škodila spomeniku ali dediščinskemu predmetu, 
je virtualna predstavitev izjemno primerna rešitev, ki 
ponuja neizmerne možnosti rekonstrukcij na podlagi za 
najdišče povsem neškodljivih multiplih interpretcij. Take 
rekonstrukcije lahko pokažejo tudi na nesmiselnost ne-
katerih rešitev ali interpretacij. Zagotavljajo takorekoč 
neomejen časovni in geografski dostop do najdišča. Ni-
majo pa tiste pričevalnosti, kot jo ima avtentični objekt. 
So odlično edukativno pomagalo in priljubljena vaba za 
turiste, običajno pa ne služijo isti publiki kot prezentaci-
je avtentičnega najdišča in so za vzpostavljanje vitalnih 
vezi spomenika z lokalnim okoljem manjšega pomena.
Pri prezentaciji spomenikov velja enako kot v muzeju: 
znanstveni podatek še ni informacija in informacija še ni 
interpretacija. Interpretacija mora sloneti na preverjenih, 
splošno veljavnih informacijah.
0
 Interpretacija tudi ni 
instrukcija, temveč je provokacija v smislu vzpodbujanja 
imaginacije in entuziazma, ki naj v obiskovalcu vzpod-
budi procese kritične samorefleksije in ustvarjalnosti. 
Muzeološki pristop ni nevtralen prenos znanstvenih in-
formacij in ni poenostavljen znanstveni diskurz, temveč 
mora namenoma odpirati obiskovalčevo kritično refleksi-
jo proti že zastarelim ali (trenutno) veljavnim znanstvenim 
‘paradigmam’ (Barrett 2000, 27). Muzeološka teorija 
posebej poudarja pomen subtilnega navezovanja pred-
stavljenih tem iz kontekstov vsakdanjega življenja (Šola 
2003). Iz izkušenj je tudi znano, da klasična izobrazba 
ni več običajna med obiskovalci arheoloških najdišč. La-
tinski, grški ali katerikoli drugi strokovni in znanstveni 
termini vzbujajo v publiki občutek nelagodnosti in vna-
šajo nepotrebne ‘šume’ v komunikacijo (Maroević 1993; 
Delibašić, Hadžikadunović 2006). 
Postprocesualna arheologija, upoštevajoč postmoderni-
stična spoznanja, ki razkrivajo pomanjkljivosti in nemoč 
enotne, metanarativne zgodovine, zavrača linearen, mo-
noliten pristop pri raziskovanju preteklosti in uporabo 
enotne metodologije (Thomas 2000, 14).
1
 Nekoč paradi-
0 Definicija znanosti, po Foucaultu episteme, je znanost skupek splo-
šno veljavnih trditev, dogovorov, v nekem določenem kulturnem 
miljenju. V tem kontekstu je razumljiva tudi trditev K. Poppra, da 
resnice ni mogoče doseči, lahko se ji pa približamo. 
1 Jean François Lyotard je s tem izrazom označil družbeni fenomen, 
ki predstavlja preteklost celotnega človeštva s pomočjo dolgotraja-
jočega modela, izraženega v obliki tekoče zgodbe (Lyotard, 1984). 
gmatična, unificirana zgodovinska pripoved, ki poudar-
ja nenehen vzpon (zahodne) civilizacije, je lahko le ena 
izmed mnogih interpretcij preteklosti. Ob njeni strani ob-
stajajo brezštevilne zgodbe, ki jih muzeologija označuje 
kot kolektivni spomin. Arheologija ima tu izjemno pred-
nost, ker materialno kulturo lahko interpretira s stališča 
‘drugega’ , v zgodovinski podobi preteklosti prezrtega 
člana ali neke podcenjene družbene skupine. Arheologija 
se tako z raziskovanjem konkretnih materialnih ostankov 
preteklosti spremeni v pomembnega glasnika ‘zgodb’ z 
dna družbe in ‘zgodb’ posameznika. Vendar mora v tem 
primeru odstopiti od principov procesualne arheologije, 
ki vnaša v dojemanje preteklosti suho objektiviziranje in 
generaliziranje. Da bi preteklost lahko spregovorila, se 
mora oprijeti interpretativnih metod in mora iz razlogov 
politične higiene izhajati iz spoznanj hermenevtike (Tho-
mas 2000). Arheologija je inherentno politična, ker so 
nedvomno politične narave njene elementarne teme, ki 
se nanašajo na izvore kultur in ljudstev, na etnična vpra-
šanja in vprašanja rasnosti (Thomas 2000, 14). 
Etični imperativ arheološke znanosti po multipluralnosti 
interpretacije nekega spomenika ali gradiva na principu 
inkluzije javnosti je več kot utemeljen. Konstruktivistič-
ni princip prezentacije temelji na jasnem komuniciranju 
spomenika z obiskovalcem. Temelji na dobrem pozna-
vanju potreb uporabnikov in rabi kongruentnih sporočil. 
Vanje gotovo ne sodijo neznane besede. Skušamo jih 
nadomestiti z izrazoslovjem, vzetim iz vsakdanjega ži-
vljenja, ki ima moč živega jezika in neopazno navezuje 
preteklost s sedanjostjo. V obiskovalcu budi asociativne 
vezi, kar vsaj delno omogoča istopomensko rabo simbo-
lične govorice.
Linearne prezentacije, podobne poglavjem v knjigah, 
so statične in avtoritativne, kar na nezavedni ravni budi 
odpor v javnosti, posebej lokalni, ker je na tak način na 
simbolični in faktualni ravni spomenik iztrgan iz lastne-
ga kulturnega miljeja. Mono-linearne prezentacije je moč 
razumeti kot neke vrste diktature državnih kulturnih usta-
nov nad lokalnimi skupnostmi, ki se jim je moč izogniti 
z upoštevanjem želja lokalne javnosti. 
Primeri uspešnega delovanja arheologije za javnost se 
kažejo v procesih usposabljanja in izobraževanja, ki jih 
arheologi izvajajo za lokalno publiko, v številu njenih 
vključenih članov v raziskovanja, izkopavanja, arhivira-
Arheo 25, 2008, 113–130
124
nje in preučevanje gradiva, interpretiranje in prezentacije 
najdišč itd.
2
 Praviloma je dober rezultat zagotovljen, 
ko je uspehe sodelovanja moč meriti tudi na ekonom-
ski ravni. Običajno se odlikuje v povečanem zanimanju 
domačinov in tujcev za obisk kraja (in s tem tudi arheolo-
škega najdišča), kar nosi s seboj povečano povpraševanje 
za lokalne ali regionalne produkte in storitve. 
Interpretacija dediščine je neobhoden proces, če hočemo, 
da bo spomenik razumljen in sprejet v kontekste sodob-
nega življenja. Ti procesi morajo vključevati javnost in 
njene različne vidike, sicer lahko v veliki meri zgrešijo 
cilj (Merriman 2002, 560). 
Kot najbolje obiskani arheološki spomeniki so se poka-
zali tisti, ki so muzealizirani z mislijo na uporabnike in 
obiskovalce. Predstavljene so tiste teme, ki so pomembne 
s stališča lokalne publike in na tak način, da omogočajo 
večnivojski pristop, privlačen predvsem za skupine in 
družine z otroki. Med najbolj priljubljene točke sodijo 
najdišča, ki na poučen in zabaven način omogočijo med 
obiskovalci družabnost, imajo prostor za počitek in za-
gotavljajo udeležencem veliko mero varnosti. Veliko 
pripomorejo pripomočki, ki omogočajo aktivno udeležbo 
in s tem konstruktivističen pristop k interpretaciji prete-
klosti, kjer si udeleženec sproti gradi svojo lastno podobo 
o najdišču in preteklosti.
Interes skupnosti je v arheologiji za javnost izražen pre-
težno z oskrbo kulturnih virov najdišča ali pokrajine, v 
skrbi za ohranjanje spomenikov in v preprečevanju ple-
njenja ali prepovedani trgovini s predmeti z najdišča. 
Zaradi različnih kulturno-historičnih ozadij so se giba-
nja arheologije za javnost v svetu že od vsega začetka 
med seboj močno razlikovala. Segajo od pomembnega 
deleža pri odločanju do aktivnega vključevanja javnosti 
pri raziskavah, do vzdrževanja in varovanja najdišč, do 
primerov, kjer so te možnosti izražene bolj v obliki po-
2 Število vključenih prostovoljnih sodelavcev ponekod v Arizoni 
presega 500 domačinov, ki stalno nadzorujejo preko 600 okoliških 
najdišč. V Leicestershiru se je s sodelovanjem lokalne skupnosti 
povečalo število znanih arheoloških najdišč kar za šestkrat. Ko je 
lokalna oblast hotela ukiniti mesto arheologa, so morali odločbo 
zaradi glasnih protestov domačinov preklicati, kar dokazuje, kako 
relevantno za lokalno javnost je postalo raziskovanje in varovanje 
tamkajšnjih arheoloških spomenikov. Neredko se v takih skupnostih 
zgodi, da protestirajo zaradi zmanjševanja davkoplačevalskega de-
narja v raziskovalne ali spomeniškovarstvene namene (Merriman, 
2002, 551).
tenciala kot resničnega udejstvovanja javnosti.
 Nekateri 
menijo, da ima arheologija za javnost odločilno vlogo v 
vsakem primeru, ko izbruhne ‘vojna’ za finančna sred-
stva in za podporo vlade v prid nekega najdišča ali tudi 
posamezne ustanove.
4
 
Javnost je v demokratični družbi postala izjemno moč-
no orožje. Nemoč arheološke stroke, ki ni povezana z 
javnostjo, je najbolj opazna pri čedalje manj uspešnem 
varovanju dediščine z zakoni. V zahodnem svetu je para-
doks strogih zakonov dobro poznan. Bolj kot so zakoni 
strogi, večja so uničenja kulturnih spomenikov.
Vsak vidik varovanja je konflikten, ker je konfliktnost 
inherentno prisotna v dediščini, kar pomeni, da je varova-
nje nenehno iskanje kompromisa med nujnimi zahtevami 
spomenika in potrebami ter željami lokalne skupnosti. 
Spomeniki kulturne dediščine so simbolni in materialni 
nosilci identitet in vsebin, ki so različno interpretirane in 
različno razumljene, večkrat v nesoglasju s političnimi 
elitami in državnimi ustanovami, in kar je najbolj tragič-
no, tudi v nasprotju z najznačilnejšimi potezami sodobne 
potrošniške družbe. Preseganje konfliknosti sodi v pro-
ces vključevanja javnosti v raziskovanje, interpretacijo 
in muzealizacijo najdišča, kar je neposredno povezano z 
uspešnim varovanjem spomenika.
Arheologija za javnost prinaša tudi opazne spremembe 
v stroko samo. Znanstveni vidik vede postaja dostopnej-
ši za širšo javnost, ki zahteva obveščenost in pravico do 
soodločanja. Znanstveni krogi se zavedajo disonanč-
nosti publike in marsikje so uvedli nove hermenevtske 
 Pred leti sva se s kolegom Borutom Križem udeležila enotedenske 
eksperimentalne arheologije v švedskem kraju Tranemo, kjer so so-
delovali številni domačini in tujci. Dogodek poteka dvakrat letno že 
desetletje in močno povezuje lokalno prebivalstvo. 
 Brez podobnih dejavnosti in brez aktivne udeležbe okoliškega pre-
bivalstva si tudi arheoloških raziskav najpomembnejšega najdišča v 
pokrajini, vikinškega historičnega centra Birke, ne bi bilo mogoče 
zamisliti. Izkopavanja s številnimi prostovoljci, delovanja muzeja 
in obmuzejskih dejavnosti, rekonstrukcije zgradb in številne trgo-
vine, potekajo z odločilnim sodelovanjem in pod vodstvom lokalne 
skupnosti. Historični center in arheološko najdišče prinašata opazen 
delež zaslužka sicer revni, zamočvirjeni in neatraktivni pokrajini, ki 
leži južno od Stockholma.
4 To se je jasno pokazalo ob nedavnem primeru arheoloških izkopa-
vanj ob gradnji avtocestnega križa v vasi Mošnje na Gorenjskem. 
Presenetljivo odkritje rimskodobne arhitekture so na pobudo in jav-
ne proteste lokalne skupnosti uspeli ohraniti, čeprav se je kazalo, da 
gre za finančno in gradbeniško nerešljiv primer. 
Arheologija za javnost
125
znanstvene pristope. Etika je postala (zopet) moderna.
5
 
Identitetni procesi so prestopili meje “znanstvene nevtral-
nosti”, polje stroke pa je postalo polje nenehnih pogajanj 
in prilagajanj. 
Arheologija za javnost se je v zahodnih deželah razvila 
v vedo, ki obsega široko področje znanstvenih razisko-
vanj in arheologijo odpira javnosti. Pojasnjuje vlogo in 
pomen arheoloških virov v današnji družbi, usklajuje 
različne ekonomske, kulturne in politične interese in s 
pomočjo aktivne udeležbe javnosti vključuje (arheolo-
ško) dediščino v tokove sodobnega življenja. Množičnost 
in uspešnost takega delovanja na različnih koncih sveta 
kaže, da arheologija za javnost prinaša stroki bodočnost, 
delo za mnoge, predvsem pa zagotavlja kvalitetno ohra-
njanje arheoloških najdišč in gradiva.
Preteklost ni monoliten obelisk, ne čaka zgolj 
kdaj bo odkrita, temveč se skozi čas spreminja
Trije poučni primeri
Kamniški Mali grad
“Pod kamniškim Malim gradom so še opazne železne 
rinke, na katere so Rimljani privezovali ladje. Kamnik je 
bil tedaj še otok sredi velikega jezera. Čudim se nespo-
sobnosti arheologov, da tega nikakor ne morejo odkriti” 
je več kot enkrat zapisal lokalni domoljub in velik pozna-
valec lokalne zgodovine, lastnik znamenite zbirke starin, 
zdravnik dr. Niko Sadnikar v občinskem glasilu ter tako 
(nehote) javno diskreditiral dolgoletno požrtvovalno delo 
arheološke ekipe. 
Vodja raziskav Milan Sagadin je znova in znova polemič-
no dokazoval nesmiselnost njegove trditve, t.j. lokalnega 
izročila. Toda mnenje javnosti se je v Kamniku obrnilo 
proti arheologom in spomenik kot nekakšen tujek sredi 
zgodovinskega mestnega jedra že trideset let nezadržno 
propada. 
5 Arheološka etika sedemdesetih let prejšnjega stoletja je izhajala iz 
ugotovitve, da je predmet arheološke vede raziskovanje kulture pre-
teklih dob in gre pri delu za odkrivanje skupne, splošne kulturne 
identitete. Izhajali so iz dejstva, da so odkriti predmeti neprecenljive 
kulturne vrednote, nenadomestljivi in brez cene. Te ugotovitve ve-
ljajo še danes, novo pa je poudarjanje, da arheološki arhivi pripada-
jo javnosti (Zimmerman, Vitelli, Hollowell-Zimmer 2003).
Ajdna nad Potoki
Izkopavanja na poznoantični višinski postojanki Ajdna 
nad Potoki pod karavanškim Stolom so se začela pred 
več kot tridesetimi leti. Po presenetljivih arheoloških 
odkritjih, ki so jih navdušeno spremljali vsi okoliški 
prebivalci, so arheologi pod vodstvom Andreja Valiča 
nameravali najdišče preprosto zasuti. Domačini so tako 
dolgo protestirali in toliko časa javno zahtevali prezenta-
cijo najdišča, da so se raziskave zaključile z obsežnimi in 
zelo napornimi konzeravcijskimi postopki pod vodstvom 
Milana Sagadina. Danes je postojanka ena najbolj obi-
skanih višinskih arheoloških najdišč, kjer se domačini 
zelo radi zadržijo med planinskimi pohodi po okolici.
Čez Most po modrost
V letu 2004 sta pod okriljem Lokalne turistične organi-
zacije Sotočje iz Tolmina strnila ideje o trženju krajevne 
dediščine Tolminski muzej in Turistično društvo (TD) 
Most na Soči. K sodelovanju so privabili partnerja Na-
tisone Gal iz beneškoslovenskega Špetra in na razpisu 
Phare uspeli pridobiti finančna sredstva za izvedbo kul-
turno-zgodovinske poti, ki so jo poimenovali Čez Most 
po modrost. 
Pri realizaciji projekta so imeli največjo vlogo domačini 
z Mosta na Soči. Nekateri so projektu nudili pomoč sa-
mostojno, organizirano je priskočila na pomoč TD Most 
na Soči, zadolženo za komunikacijo med sodelujočimi 
stranmi. 
Krajani so se odzvali na izziv z entuziazmom, projekt 
podprli in pomagali na različne načine. Z lastniki parcel 
je bilo treba skleniti dogovore za postavitev tabel. V zi-
dovih hiš v kraju so izdelali niše oz. vitrinice, ki jih danes 
krasijo replike izbranih arheoloških predmetov, odkri-
tih na Mostu na Soči. Na levem bregu Idrijce so uredili 
manjši spominski park, ki zaznamuje območje velike sve-
tolucijske nekropole. Domačini so projekt vzeli za svoj. Z 
njim so bili seznanjeni že nekaj mesecev pred njegovim 
pričetkom, ko so v arheološkem muzeju na Mostu na Soči 
za krajane pripravili večer na to tematiko. Sestanek z vo-
dilnimi in ostalimi sodelujočimi je bil zelo dobro obiskan. 
Javnost je dobila odgovore na nekatere nejasnosti, pred-
vsem zagotovila, da se bo Most na Soči z izvedbo te poti 
opazno kulturno obogatil. 
Arheo 25, 2008, 113–130
126
Tri leta po začetku delovanja je opazno, da pot živi s 
krajem in krajani. Sodelovanje med partnerji je še vedno 
živahno, pot je lepo vzdrževana, za kar so zaslužni pred-
vsem lokalno TD in javni delavci občine Tolmin, ki redno 
čistijo in kosijo poti in najdišča, npr. rimska hiša, prostor 
okoli apnenice... 
Iz leta v leto je obiskovalcev več, zanje so organizirana 
vodstva v več jezikih (slovensko, angleško, italijansko, 
nemško). Pretežen del obiskovalcev je znanjaželjnih,saj 
jih privlači že samo ime Čez Most po modrost, ki odraža 
željo krajanov, da želijo bogato zgodovino kraja kot mo-
drost preteklih dob deliti z drugimi.
36
 
Procesi demokratizacije družbe so močno odvisni od 
učinkovitega in sprotnega seznanjanja javnosti z razi-
skavami, kar pomeni na nek način tudi določeno stopnjo 
kontrole nad znanostjo. Stalno seznanjanje javnosti z re-
zultati raziskav in obveščanje o novih pogledih omogoča 
ljudem, da izoblikujejo svoje lastno stališče in pogosto 
vzpodbudijo diskusije. Odprti forumi nudijo priložnost 
vsem, da na demokratičen način soočijo stališča. Seveda 
se mora uradna znanost v ta namen odreči avtoritarno-
sti, enostranskim interpretacijam in še vedno pri nas zelo 
običajnemu enoumju. 
S stališča konzervatorske stroke je znano, kako težke 
so odločitve o stopnji in načinu posegov na odkopanem 
najdišču in kako visoke stroške prinašajo spremembe na-
membnosti. Restavriranje je še hujši problem, saj ničesar 
ni moč vrniti v prvotno stanje. Lahko privede do spre-
memb in končnega izgleda, ki ga nismo načrtovali.
Presoditi moramo, kaj je pomembnejše. Konzervacija 
prvotnega stanja ali restavracija. Katero stanje naj se re-
stavrira? Izgled nekega spomenika v preteklosti ni sam po 
sebi evidenten in ne vedno očiten. Največkrat je potrebna 
interpretacija, kjer vedno znova naletimo na multiplost. 
Restavracija se vedno znova pokaže že znotraj selekcije 
kot visoko selektivna. Ambivalenca pa je pri odločanju o 
videzu nekega spomenika lahko zelo nevarna (Maroević 
1993; McManus 1996; Šola 2003).
Zelo moderno pa je tudi igranje preteklosti, kar je lahko 
nevarno početje, ker udeleženci mimogrede verjamejo, da 
je to tudi resnična podoba preteklosti. V taki, prikrojeni 
preteklosti lahko zares kotijo zmaji prikrojene zgodovine.
6 Na tem mestu se iskreno zahvaljujem M. Mlinarju, ki mi je ljubezni-
vo posredoval sestavek o projektu Čez Most po modrost. 
Zelo pomembno je spoznanje, da ponovno ustvarjanje 
nekdanjega izgleda (re-kreacija) preteklosti ni mogoča, 
kar je pa sodobnemu ‘omnipotentnemu’ človeku zelo 
težko sprejemljivo stališče. Gre za zelo močno in pogo-
sto prisotno deluzijo. Zgodovina je kot vodni tok, ni ga 
mogoče ponoviti, ne privatizirati. Zelo lahko pa jo je de-
formirati, čemur se je moč uspešno izogniti z multiplo 
interpretacijo in principi inkluzije.
V iskanju skupne podobe interpretacij je velika in neza-
menljiva vloga arheologije za javnost. Arheologi bi se 
morali zavedati, da je lahko po-ustvariti materialno plat 
spomenika, ni pa mogoče ujeti človeške, posebej ne nje-
govega duhovnega sveta. Sled tega se skriva v okoliškem 
prebivalstvu, ki živi v istem prostoru, v arheologom tako 
zelo pomembni pokrajini, kjer je se preteklost vrašča ne-
posredno v sedanjost. Izhajati je treba tudi iz spoznanja, 
da multipli model interpretacije vzpodbuja kreativnost 
ljudi in povečuje verjetnost, da se bomo približali sicer 
nikoli dosegljivi nekdanji podobi objekta prezentacije. 
Takšen pristop v javnosti utrjuje občutek, da kulturna de-
diščina pripada ljudem in se zanjo čutijo odgovorni. 
Sekundarna interpretacija (tudi kulturno umeščanje) 
predmeta, najdišča ali pokrajine ni omejeno na širjenje 
primarnih strokovnih ali znanstvenih spoznanj na podla-
gi razstavljanja, predstavljanja in ponazarjanja uporabe 
le teh publiki. Je celostna komunikacija spomenika ali 
dediščine z okoljem v sodobnem kulturnem diskurzu 
vsakdanjega življenja na tak način, da vzbuja pozornost 
in omogoča ter vzpodbuja edinstveno kreativnost na pod-
lagi komuniciranih sporočil.
‘Laična’ interpretacija se tako ali tako dogaja, ne gle-
de na trmoglavo vztrajanje strokovnjakov pri eni sami 
razlagi. Veliko bolj stimulativno in globljega pomena 
za celo družbo je skupno iskanje interpretacij in strpno 
sprejemanje tistih, ki odstopajo od historičnega spomi-
na. Živahne diskusije v javnosti povečujejo zanimanje in 
naklonjenost spomeniku. Ljudski nesmrtni želji po ba-
janju, veri v pozitivne energije in magične moči pa se 
nima smisla zoperstavljati. Kot vemo iz muzejske peda-
gogike, je dvotirnost emocionalnega in intelektualnega 
procesa pomnjenja uspešnejša in bogati doživljajski svet 
ljudi. Mnoge ljudi lahko iracionalni, magični aspekt 
dodatno vzpodbudi za stalno obiskovanje nekega najdi-
šča. Navsezadnje, arheologom bi morali biti ti vidiki v 
vzpostavljanju osebnega odnosa do nekaterih lokacij še 
najbolj razumljivi.
Arheologija za javnost
127
Na zahodu se uveljavlja prepričanje, da je sobivanje obeh 
načinov dela, na eni strani skrb za znanstvene raziskave in 
verodostojnost virov, na drugi pa posluh za potrebe javno-
sti in dobro sodelovanje, najboljše jamstvo za ohranjanje 
dediščine. Bistvenega pomena pri nastajanju arheologije 
za javnost je vzpostavljanje kvalitetne komunikacije z 
okoljem. V tem segmentu je presodnega pomena vloga 
lokalnih in regionalnih muzejev, ki z načinom delovanja 
v lastnem okolju vzpostavljajo in usmerjajo odnos javno-
sti do kulturne dediščine. 
Ameriške in angleške izkušnje kažejo, da so odprte dis-
kusije, srečanja in festivali mnogo bolj uspešni kot ‘suhe 
znanstvene’ prezentacije ali izobraževanja v obliki pre-
davanj. Najuspešnejša oblika sodelovanja z domačini je 
način, ki omogoča, da sami razvijajo svoja videnja. Arhe-
olog mora vzdrževati balansiranje med vzpodbujanjem in 
usmerjanjem javnosti in skrbjo za zahteve spomenika. Če 
je le mogoče, naj to sodelovanje obsega vse stopnje raz-
iskav in obdelovanja ter interpretacije najdb in najdišča. 
Teoretiki pogosto opozarjajo, da dobijo najdbe ali odkritja 
pravi pomen šele s živem stiku s prebivalstvom, ki svoje 
izkušnje povežejo v celostno podobo kraja in časa. 
Učenje je konstanten proces, je razvoj in elaboriranje 
osebnega razumevanja ter organiziranega znanja. Lju-
dje namreč znanstvena spoznanja hitro presodijo v luči 
lastnih izkušenj, ki temeljijo na poznavanju okolja, npr. 
zemlje, vetrov in voda ali živalskega in rastlinskega sve-
ta, da škratov in vil niti ne omenjamo! 
Kdorkoli od arheologov je že opravljal terensko topogra-
fijo in ob delu povprašal okoliško prebivalstvo o ustnem 
izročilu, najbrž ve, kako stik z živim ljudskim spominom 
temeljito spremeni akademska stališča. Na prvem mestu 
je v takšnem komplementarnem načinu komuniciranja 
namen, da lokalno prebivalstvo prepozna najdišče in gra-
divo kot del svoje preteklosti in ga ohranja kot kvaliteto 
bivanja. 
Ekonomski vidiki arheologije za javnost
Stališča arheologije za javnost so preprosta. Skrb in vdr-
ževanje nekega najdišča, objekta ali spomenika se mora 
‘splačati’ v smislu duhovnega, psihološkega in finančne-
ga profita. Korist dediščinskega trženja seveda ne temelji 
na finančnem vidiku, izhajati mora iz vsebinskega profi-
ta. To so koristi, ki jih posredno prejme lokalna ali širša 
skupnost od ohranjanja spomenika na simbolni ravni. 
Interpretacija spomenika močno pospeši identitetne pro-
cese. Z ohranjanjem neke posebne tehnološke veščine, 
mitičnega izročila ali kraja z zgodovinskim pomenom 
daje dediščini presežno vrednost, ki postane v sklopu ce-
lostne ponudbe kraja lahko tudi tržno privlačna. 
Da bi bil lahko spomenik družbeno umeščen in predvsem 
sprejet med lokalnim prebivalstvom kot ‘donosen’, jav-
nost upravičeno pričakuje tudi neko finančno zadoščenje, 
nek minimalen, toda pozitiven materialni dohodek.
Poenostavljeno povedano, je to vedno rezultat vlo-
ženih sredstev (potrebnih za obnovitev, ohranjanje, 
prezentacijo...), ki se zmanjšujejo s prihodki od obiska in 
“ob-spomeniških” dejavnosti ter sponzorskih sredstvih. 
Ko to seštejemo, se mora (dolgoročno) izraziti v pozitiv-
nem prihodku. 
Uspeh je nujno potreben že z vidika sponzorjev, ki upravi-
čeno pričakujejo neko posredno ali neposredno finančno 
korist. Podpora državnih skladov in lokalnih skupnosti 
nikoli ni zgolj posledica simbolnih vrednosti spomenika 
(torej arheološke, historične, tehnološke, umetnostne ali 
katere druge vrednosti), temveč je pogojena in soodvi-
sna od stopnje interpretativne predstavitve spomenika, ki 
mu da pomen in vlogo znotraj sodobne družbe. S ciljem, 
da bi dosegli čim širšo podporo, mora biti interpretacija 
koncipirana večplastno in celostno. Podvržena mora biti 
kvalitetnemu in kvantitetnemu vidiku in vzporedna z re-
zultati novih znanstvenih spoznanj. 
Predstavljanje neažuriranih, zastarelih spoznanj pomeni 
delovanje po inerciji in zagotov znak bližajočega se neu-
speha (Veverka 2005).
7
Železne zavese v realnem in miselnem svetu
Na koncu razmišljanja o vlogi javnosti pri arheoloških 
posegih pa se moramo nujno vprašati, čemu v naših krajih 
kljub stalnim izkopavanjem gomil, grobišč in tudi cerkva 
nismo takorekoč nikoli priča glasnim protestom, naspro-
tovanju lokalnega prebivalstva načinu prezentiranja, kot 
se to pogosto dogaja v severno ameriški in zahodno evrop-
7 Avtor je svoje delo predstavil na seminarju v Ljubljani septembra 
2005.
Arheo 25, 2008, 113–130
128
ski javnosti. Nedvomno ima pri tem veliko vlogo stopnja 
demokracije, ki jo neka družba izraža na različne načine, 
vendar ta vidik skoraj gotovo ni edini in tudi ne ključnega 
pomena. Če se spomnimo ostrih protestov severnoameri-
ških lokalnih skupnosti v primerih arheoloških raziskav 
grobišč in odvažanja (telesnih) ostankov prednikov v 
oddaljena znanstvena središča, potem je jasno, da gre v 
takih primerih primarno za vprašanja identitete in odnosa 
lokalne javnosti do kolektivnega spomina. Očitno je, da 
avstralsko in severnoameriško staroselsko prebivalstvo 
doživlja mrtve kot pomemben del svoje skupnosti, ne 
oziraje se na starost odkopanih okostij. Enak odnos se 
kaže tudi do pokrajine. 
V Evropi, posebej v južni in vzhodni, se je v doživljanje 
preteklosti zarezalo mnogo ločnic. Prvi prelom je posle-
dica prevzemanja krščanskih vrednot v evropski družbi, 
drugi pomeni širjenje nacionalističnih in totalitarističnih 
ideologij, vse ostalo pa je ločnice le še poglobilo. 
Znano je, da so v evropskem znanstvenem in muzeo-
loškem diskurzu prazgodovinski človeški ostanki pri 
raziskavah in prezentacijah “manj sakrosanktni” kot tisti 
iz krščanskih dob.
8
 Slednje je treba zasuti nazaj v ze-
mljo, razstavljati z visoko stopnjo dignitete, one ‘druge’ 
pa so brez vsakršnega pomisleka predmet najrazličnejših 
raziskav, razstav, odvozov iz prvotnih mest pokopa, de-
poniranj, prenašanj in celo zavestnih uničenj.
39
Med slovanskim “barbarskim” in latinskim romansko 
germanskim “civiliziranim” svetom sega ostra ločnica 
že vsaj v čas pozne antike.
40
 Železna zavesa med vzho-
dom in zahodom, med slovanskim in neslovanskim, je 
še dodatno zarezala v zgodovinski spomin dvajsetega 
stoletja. Zanemarjanje kolektivnega spomina v deželah 
s komunističnim režimom je zasejalo vsesplošno apatijo, 
8 Ta pristop velja tudi za materialno kulturo in umetnost ljudstev tre-
tjega sveta, ki sodi praviloma v etnografske zbirke, ne v muzeje 
umetnosti, ki so praviloma rezervirani za umetniške predmete zaho-
dne civilizacije.
39 Slikovit primer je način razstavljanja Oetzija, ki leži pred obisko-
valci muzeja, menda iz čistih znanstvenih razlogov, povsem gol in 
oropan slehernega človeškega dostojanstva.
  Ta ločnica se je bila tudi ena glavnih muzejskih sporočil letošnje 
velike razstave v Benetkah v palači Grassi z naslovom Rim in Bar-
bari, kjer niso bili Slovani v procesih nastajanja sodobne Evrope 
omenjeni niti enkrat samkrat. Slovanskih plemen ni jih bilo mogoče 
najti niti na kartah, ki so prikazovale preseljevanja ljudstev.
40 Vsekakor lahko v fenomenu ostrih kulturnih cezur prepoznamo 
skrite korenine evropskega preziranja ‘drugega’, ki so v 20. stol. 
dobile grozljive razsežnosti z nacionalizmi in fašizmom.
ki ponekod meji že na amnezijo in kar se odraža v splo-
šnem odtujenem odnosu do preteklosti.
41
 
Po vseh teh poškodbah kolektivnega in zgodovinskega 
spomina se upravičeno lahko vprašamo, kakšne občutke 
prebuja prazgodovinska, rimska, germanska, slovan-
ska materialna dediščina v zavesti slovenske publike. 
Vprašanje, je to sploh naše, je najbrž povsem normalen 
odziv na fragmentarizirano in politično zmanipulirano 
interpretacijo preteklosti. Med najaktualnejšimi vpraša-
nji slovenske publike se zastavljajo vprašanja ‘pravih’ 
prednikov in vprašanje, na kakšen način je ta preteklost 
del ‘naše’ sedanjosti.
Dokler se pristop do prezentacije najdišč in predstavlja-
nja materialne kulture ne bo spremenil in bo še naprej 
temeljil zgolj na znanstvenem diskurzu z inherentno lo-
čeno obravnavo ljudi od pokrajine, časa od prostora in 
narave od kulture, iztrgane iz kontekstov današnje druž-
be, odgovora ne bo moč najti.
42
Zaključek
Arheologija za javnost je pod-veja arheološke vede, ople-
menitena s teoretičnimi in praktičnimi znanji s področja 
konzeravtorske, restavratorske in muzeološke stroke. 
Je način preučevanja, interpretiranja in vzdrževanja ar-
heoloških najdišč (in najdb) v partnerskem sodelovanju z 
lokalnim prebivalstvom.
Je oblika komunikacije kulturnih vsebin nekega spome-
41 Muzeologija ta pojav dobro tolmači z razlikovanjem historičnega 
od kolektivnega spomina (Mensch 2005). 
42 O doživljanju “naše” preteklosti veliko pove anekdota iz slovenske-
ga diplomatskega življenja. Ob osamosvojitvi Slovenije se je pred-
sedstvo republike odločilo, da podari Združenim narodom v New 
Yorku kopijo Vaške situle. Predmet je bil pripravljen za transport, 
direktor Narodnega muzeja v Ljubljani je že tudi imel letalsko vo-
zovnico v žepu. Pa pride nujen klic iz vladne palače. Predsednik 
republike je na vsak način želel še pred odhodom spregovoriti nekaj 
besed z direktorjem. Ta se je nemudoma odpravil k predsedniku, 
ki ga je v nestrpnem pričakovanju precej seznanil s pomislekom, 
češ, ali je Vaška situla sploh “slovenska”? Direktor, ki je zinil kot 
kapelj na suhem, je najprej globoko zajel sapo in nato po daljšem 
preudarku odvrnil: Glejte, gospod predsednik te debelorite ženske 
na situli! Take so bile takrat in take so še danes babe na Dolenjskem! 
Odgovor je zadostoval in kopija situle je še tisti dan odpotovala na 
sedež Združenih narodov. 
 Anekdoto mi je na novoletnem srečanju Univerze na Primorskem 
pred leti povedal dr. B. Gombač, tedanji direktor Narodnega muzeja 
v Ljubljani. Relata referro!
Arheologija za javnost
129
nika, najdišča ali zbirke predmetov v smislu doseganja 
pozitivnih procesov zaščitnega značaja, ki obenem pri-
našajo okolici neposredno ali posredno simbolno in 
ekonomsko korist. 
Je način upravljanja spomenika, ki omogoča celostno 
komunikacijo kulturnih vsebin nekega spomenika z 
okoljem v lastnem in širšem sodobnem zgodovinsko-
političnem in kulturnem diskurzu vsakdanjega življenja 
v sklopu obstoječega družbeno historičnega okolja ter v 
skladu s psiho-fizičnimi potrebami obiskovalcev. 
V okolju vzbuja pozornost na način, ki omogoča in 
vzpodbuja edinstvene kreativnosti na podlagi komunici-
ranih sporočil, estetskih, identitetnih in drugih simbolnih 
vrednot.
Arheologija za javnost združuje arheološka znanstvena 
spoznanja z interdisciplinarnimi znanji s področja antro-
pologije, filozofije in ostalih družbenih ved. Iz širšega 
družbenega aspekta bi jo mogli označiti kot družbeno 
gibanje za uspešno presajanje arheoloških spoznanj v 
sodobne družbene in gospodarske tokove, ki ima za cilj 
vključevanje arheološke dediščine v moderno kulturno 
okolje, kar omogoča njeno ohranjanje. 
Arheologija za javnost je konceptualno naravnana v is-
kanje najboljših družbenih in političnih možnosti, da 
arheološka dediščina kot enakovreden del sodobnega 
kulturnega okolja osmišlja človekovo bit in dviga kvali-
teto njegovega bivanja.
Ni moč prezreti, da se ti koncepti ujemajo ali so vsaj zelo 
podobni z spoznanji in cilji nove muzeologije in kiberne-
tičnega muzeja (Šola 2003). Analogno moremo govoriti 
o arheologiji za javnost kot filozofiji, kot načinu izbire 
življenja, ki se odloča o smislu obstoja na tisti točki, ko 
življenje potrjuje ali zanika samo sebe.
4 
Gibanje je na zahodu steklo sinhrono s preobrazbo mu-
zejev, ki so se odzvali na potrebe javnosti z mnogimi 
edukacijskimi programi in se začeli postopoma obrača-
ti od zbirk k publiki ter usmerili svoje delovanje izven 
muzejskih zidov (Alexander 1996, 213; Sandell 1998; 
Davies 1999).
4 D. Komel, eden najpomembnejših sodobnih slovenskih filozofov, 
v intervjuju Nacionalna identiteta je najbolj hipokritičen pojem na 
Slovenskem. Delo, Sobotna priloga, 26. januar, 2008, str. 22, ob 
zgornji trditvi še dodaja: Filozofija je kot vztrajno odločanje o smi-
slu, neka stalna odprtost za bivanje. 
Literatura
ALEXANDER, E. P., 1996, Museums in Motion. An 
Introduction to the History and Functions of Museums. 
Walnut Creek, Altamira Press. London, New Delhi.
ASCHERSON, N., 2004, Archaeology and the British me-
dia, v: Merriman, N., 2004, 145-158.
BARRETT, J. C., 2000, Fields of Discourse. Reconstitu-
ting a Social Archaeology, v: Interpretative Archaeology. 
A Reader. (ed. J. Thomas), London and New York, 2-2. 
BLAND, R., 2004, The treasure act and portable antiquiti-
es scheme. A case study in developing public archaeology, 
v: Merriman 2004, 272-291.
BYRNE, D., 2004, Archaeology in revers: the flow of 
Aboriginal people and their remains thorough the space of 
New South Walles, Merriman 2004, 240- 254.
CRUS-RAMIREZ, A., 1985, The Heimatmuseum: a Per-
vertet forerunner. Museum 37/4, 242-244. 
CUNLIFFE, B., Davies, W., Renfrew, C., 2002, Archaeo-
logy. The Widening Debate. Oxford, New York.
DA VIES, P., 1999, Ecomuseums. A sence of Place. Lon-
don.
DELIBAŠIĆ, E., HADŽIKADUNOVIĆ, E., 2006, Muzej 
u informatićkom okruženju. Muzej grada Zenice, Radovi 
XIV , Zenica 2006.
DJURIĆ, B., 2007, Preventive archaeology and archa-
eological service in Slovenia. V: European Preventive 
Archaeology. Papers of the EP AC Meeting 2004. Vilnius. 
181-185.
DUNCAN, C., 1991, Art Museums and the Ritual of Ci-
tizenship, v: Karp, I., Lavine, S. D., Exhibiting Cultures, 
The Poetics and Politics of Museum Display. Washington, 
London, 1991, 88-103. 
HABERMAS, J., 1989, Strukturne spremembe javnosti, 
Studia humanitatis. Ljubljana.
HODDER, I., 1997, Changing configurations: The re-
lationships between theory and practice, v: J. Hunter, I. 
Ralston (eds.), Archaeological Resource menagement in 
the UK. An Introduction, 11-18. Glouchester.
HODDER, I., 2002, Archaeological theory, v: Cunliffe, 
Davies, Renfrew 2002, 77 – 90.
HOLLOWELL, J., 2006, Moral arguments on subsistence 
digging, v: Scarre, Chris, Scarre, Geoffrey (ed.) 2006, The 
Ethics of Archaeology. Philosophical perspectives on Ar-
chaeological practice. Cambridge, 69-93. 
HOOPER-GREENHILL, E., 1992, Museums and the Sha-
ping of Knowledge. London, New York. 
Arheo 25, 2008, 113–130
10
HUDSON, K., 1987, Museums of Influence. Cambridge. 
JAMESON, J. H., 2004, Public Archaeology in the United 
States, v Merriman 2004, 21- 58.
JESSOP, B., 2001, Bringing the state back in (yet again): 
reviw, revisions, rejections and redirections, International 
Reviw of Sociology, 11 (2): 149 - 173.
JOHNSEN, H., OLSEN, B., 1992, Hermeneutics and Ar-
chaeology: on the Philosoprhy of contextual Archaeology, 
American AntiquitY , 57(3), 419-436.
LYOTARD, J.-L., 1984, The Postmodern Condition: A 
Report on Knowlidge, Manchester. 
MACDONALD, S., SHAW, C., 2004, Uncovering anci-
ent Egypt: the Petrie museum and its public, v: Merriman 
2004, 109-131.
MAROEVIĆ, I. 1999, The museum message: between 
the document and information, v: Hooper-Greenhill, Mu-
seum, Media, Message, Routledge, London/New York, 
1999, 24-36.
MAROEVIĆ, I., 1993, Uvod v muzeologiju. Zagreb. 
MAROEVIĆ, I., 2001, Muzejska izložba-muzejski izazov, 
v: Baštinom u svijet. Muzeološke teme-Zaštita spomenika. 
Arhitektura. (Matica hrvatska) Petrinja, 2004, 110-115.
MARTY , P. F., BURTON JONES, K. (ed.) 2008. Museum 
Informatics. Poeple, Information, and Technology in Mu-
seums. RNew York. London, 2008. 
MCMANUS, P. M., (ed.) 1996, Archaeological Displays 
and the Public. Museology and Interpretation. London, 
New York. 
MEKV AD (Zakon o ratifikaciji evropske konvencije o 
varstvu arheološke dediščine), 1999, Uradni list RS št. 
24/1999.
MENSCH, P. van 2005, Annotating the environment. Heri-
tage and new technologies. Nordisk Museologi (2)17-27.
MERRIMAN, N., 2002, Archaeology, heritage and inter-
pretation, v: Cunliffe, Davies, Renfrew 2002, 541 – 566.
MERRIMAN, N. (ed.), 2004, Public Archaeology. Lon-
don, New York.
MERRIMAN, N., 2004a, Involving the Public in Museum 
Archaeology, v: Merriman, N. 2004, London, New York, 
85-108. 
NEWHOUSE, V ., 2005, Art or Archaeology. How Display 
Defines the Object. V: Art and the Placement. 108 - 141. 
New York.
PARKER PEARSON, M., RAMILISONINA 2004, Public 
Archaeology and Indigenous Communities, v: Merriman 
2004, 224-239.
PEARCE, S., 1990, Objects of knowledge, London.
PLESTENJAK, A., 2005, Archaeology and the Public. A 
Slovenian Perspective (MA Thesis), York 2005.
Pravilnik o postopku za izdajo dovoljenj za arheološka 
raziskovanja, 2000, Uradni list RS št. 113/2000. 
RICHARDS, C. 2000, Monumental Choreography. Ar-
chitecture and spatial representation in Late Neolithic 
Orkney, v: Thomas (ed.) 2000, 541-560. 
SANDELL, R., 1998, Museums as agents of social inclu-
sion, v: Journal of Museum menagement and Curatorship 
17 (4).
SANDELL, R., 2002, Museums, Society, Inequality. 
Abingdon, New York.
SCHNAPP, A., 1996, The Discovery of the Past. The Ori-
gins of Archaeology. London. 
SKEATES, R., 2000, Debating Archaeological Heritage. 
London. 
Sklep o ustanovitvi Javnega zavoda Republike Sloveni-
je za varstvo kulturne dediščine, 2003, Uradni list RS št. 
110/2003. 
SLOTERDIJK, P., 1993, Kritika ciničnega uma (prevod S. 
Šerc), Zbirka KODA, Ljubljana.
ŠOLA, T., 2003, Eseji o muzejima i njihovoj teoriji. Pre-
ma kibernetičkom muzeju. Zagreb.
THOMAS, J. (ed.), 2000, Interpretative Archaeology. 
London and New York.
THOMAS, J., 1996, Time, Culture and Identity. An inter-
pretative archaeology. New York, London.
THOMAS, J., 2000, Introduction. The Polarities of Post-
Processual Archaeology, v: Interpretative Archaeology 
(ed. J. Thomas), London and New York, 1-18.
TRIGGER, B. G., 2006, A History of Archaeological Tho-
ught, Cambridge. 
TUĐMAN, M., 1990, Teorija informacijske znanosti. Za-
greb.
VEVERKA, J. A. 2005, Why Heritage Sites Need Inter-
pretation For Their Long term Survival, Laingsburg. 
UNESCO, 1956, Recommendations on international prin-
ciples applicable to archaeological excavations (the New 
Delhi recommendations). New Delhi. 5.12. 2007 objavlje-
no na: http://www.icomos.org/icahm/newdelhi.html
ZIMMERMAN, L. J., VITELLI, K. D., HOLLOWELL-
ZIMMER, J., 2003, Ethical Issues in Archaeology. 
Oxford.
Arheologija za javnost