Miha Kobalež: Tehtnica Tam onstran sveta, kjer sveti Miha duše vaga, je zmeraj kako razburjenje. Kadar je jasno, prijetno vreme, odmevajo glasovi celo do hiš navadnih zemljanov, da se prestrašeni križajo. Da, tistih idiličnih časov, ko se je že vnaprej- vedelo, kam boš prišel, v osma ali sedma nebesa, ko si celo uro natančno vedel, tistih časov ni več. Mogoče so krivi ljudje, ki prihajajo na oni svet z nekako zrahljanimi živci ter se za vsako malenkost puntajo, mogoče je briva tehtnica, kdo bi vedel? Zadnjič je prirjul z onega sveta Matjažek z Betonovega, da je to, kar se godi, že nekoliko neumno, če bi se moral še enkrat roditi — človek ne bi hcrtel biti nikoli več. Ali ni imel čisto pravih kart, plačal je vse vozovnice, po vseh paragrafih bi ga moral spustiti vsaj do osmih nebes za seboj ima petdeset let poštenega življenja, precejšnjo zalogo dobrih del in molitve — no, pa ni vse skupaj nič držalo. Nek drugačen red je zdaj tam. Najprej postavijo ljudi v vrsto, v nekoliko vegasto, da se počuti človek v njej ko riba na suhem. In marsikdo se naveliča in se kar vme na zemIjo. Drugi pa pridejo pred komisijo. Sveti Miha ni ravno dobre volje, vendar mu ni kaj reči, drži se sicer čemerno ko bi jesih pil, a ne zine ne bele ne črne, temveč samo prikimava. Mogoče je že truden, toliko ljudi se gnete pred tehtnico in vsi bi radi prišli kaj kmalu na vrsto. Zato so pa pisarji bolj jezični in se jim nikamor ne mudi. Pridem tja, pripoveduje Matjažek, postavim se pred nje po vojaško in udarim s netami, kakor so nas učili. Jaz sem Matjažek z Betonovega, pravim in jim pomolim papirje. To je pa nekje precej v hribih, zazehajo in eden, ki je bil bolj črn ko drugi, omeni zaapano, da je menda nekoč mimogirede šel po tistih hribih, pa da imajo tam gori bude pse, ki pozdravljajo tujce z zobmi. Tega pač ni kriv on, se je prestrašil Matjažek, pasja natura ima posebne zakone in ne gre, da bi jih mešali s člo veškimi. Nekoliko so bili pisarji nevoljni, vendar so ga potolažili, da zaradi pasjih zob ne bodo iskali kakih aktov, zaradi stricev in tet bi pa le radi vedeli, koliko jih ima Matjažek. Matjažku je bilo vroče, žlahta ga ni nikoli dosti brigala, zdaj je pa prebiral vse po vrsti. Noben stric ni bil toliko imeniten, da bi se lahko kaj posebno postavil z njim. Mencal je nekaj časa, pisarji so ga gledali izpod čela, nato so mu malomarno pokimali, naj stopi na tehtnico. Matjažek je stopil, tehtnica je zaropotala, pisarji so začeli premikati uteži in se zmrdovati. Glej no, jeziček se dolgo ni hotel usitaviti, nazadnje je pa pokazal, da je Matjažek prelahek, ne za dosti, samo za pol kilograma. Matjažek z Betonovega je zadrhtel, vsak njegov las je imel svojo potno kapljo, še celo sveti Miha je vzdihnil, a ni nič pomagalo, vse teče po veljavnih zakonih. »Mogoče imaš kako izkaznico, kako kgitimacijo,« je zamomljal veliki pisar. »Nekatere legitimacije zaležejo za težko utež.« Matjažek je odkimal. Z legitimacijami ni imel rad posla, z društvi posebno ne, zlasti, ker ni znal dobro ločiti, katera so prava in katera so le hudičeva zvijača in izkušnjava. Ali ne bi mogoče našli gospodje kake druge stvari? Nič drugega niso zahtevali. Molel jim je papirje, a so se jih biranili, papirjev imajo že tako zadosti in so vsi enaki. Naj nekoliko počaka, mogoče bo prišel na vrsto nekoliko pozneje. Stopil je k vratom in gledal. Zdelo se mu je, da mora biti samo tehtnica kriva nje- gove nesreče, zakaj prišli so suhci in drobljanci, da bi jih nesel deset z eno roko, stopili so na tehtnico in takoj je pokazala pravo težo. Seveda so imeli tudi legitimacije, da so tako in tako zaslužni, da so lastniki neomahljivih čednosti in pisarji so se jim priklanjali in še sveti Miha je raz.svetlil mrko obličje s skopim smehljajem. Nekaterim tehtnica vendar ni potegnila po želji, nakremžili so se in začeli tožiti, koliko so trpeli za narod in kako jim je to mrtvičilo zdravje, da so prezgodaj umrli. In so bili pisarji na to plat jako sočutnega srca, do mučenikov so pa kazali še posebno obilnost milosti. Široko so jim odprli vrata in jih svečano spremili nekam v sedma, osma ndbesa. Vse to je videl Matjažek in srce se mu je krčilo. Neko čudno kesanje ga je obhajalo, bridko spoznanje, da ni živel spodobno in pošteno, kakor se živi dandanes. Videl je, kako je prišel pred tehtnico dva metra dolg suhec. Tega niti tehtali niso. Vzdignil je roko in krepko povedal, da je bil zvesti zastavonoša, preizkušen v bojih in poln navdušenja za dobro stvar. Pisairji so odrinili stole in se mu hitro umaknili, da bi poprej prišel na svoje mesto. Matjažek z Betonovega pa nič, prav nič. Čakal je dolgo, dolgo, niti zmenili se niso več zanj. Končno se je vrnil na ta svet in zdaj ne ve, ali naj bi še enkrat umrl, ali bi prej začel s pokoro. Zakaj pokora je potrebna. Nekam velika gneča je sicer okoli vseh vrat, a človek se mora nekoliko ukloniti. Le tega se Matjažek z Betonovega hudo boji, da bi namreč srečno opravil pokoro, prišel ponižen in skromen spet pred tehtnico, ki bi pa bila uravnana v kako drugo smer. Zato mora hiteti ali pa skromno čakati, samo dvoje poti, Bog pomagaj!