Preosnova šolskega oblikovanja učiteljev Naj pomnožim glasove o preosnovi šolskega obiikovanja učiteljev še z nekaterimi svojimi mislimi. Priznati moram, da še nimam povsem jasnema pogleda na to svar in da se bo mojo gledanjc še razvi.jalo, mogoče tudi izpremenilo. Vendar bi rad podal vsaj nekatere načelne poglede, do katerih sem prišel ob čitanju dosedanjih predlogov, ob lastnem razmišljanju o tej zadevi in ob razgovoru o nekem predlogu, ki bo šel kmalu v Beograd. Najprej se mi zdi važno, da ločimo pri preosnovanju oblikovanja učiteljev zunanjo in notranjo preosnovo. Doslej smo večinoma govorili o zunanji reformi in nam je šlo za vprašanje šol, na katerih naj se začne in nadaljuje učiteljevo oblikovanje. In vendar smo vsi prepričani, da tudi z novim šolanjem bodočega učitelja ne bomo zadovoljni, če bo na šolah samih ostalo vse tako kot doslej. Kajti predvsem gre za preosnovo duha in dela na kakršnikoli šoli za učitelje in iz takc duhovne in delovne preosnove naj slede šele predlogi za nove in drugačne oblike šole. Predno govorim o notranji preosnovi učiteljevega šolanja naj omenim, da sem odločno za obstoj posebne učitel.jske šole in da se mi zdijo vsa vprašanja rešena, če izvedemo notranjo preoSnovo tc šole. Prepričan sem, da zadostuje za osnovnošolskega učitelja študij na učiteljski šoli in da zahteva po občem univerzitetnem študiju za učitelja ni utemeIjena v resničnih življenjskih, izobrazbenih in obče-kulturnih potrebah osnovnošolskega učitclja. Saj zaaj ni važno, da obvlada neke strokovne predmete in da ima znanstveno metodo za svoje šolsko in izvenšolsko delo, temveč zadostuje, če je kot učitelj kulturno živ in bogat, če zna uvajati otroka in preprostega človeka v svet kulturnih vrednot, če ima voljo za tako oblikovalno delo, če razume otroka in preprostega človeka in se zna uživeti vanje iid. Vse to pa ne pomeni drugega, kot da naj oblikuje učiteljska šola pred- * Učiteljstvo je zavzelo svoje stališče k vprašanju učiteljske izobrazbe že na banovinski in državni skupščini. Zaradi aktualnosti zadeve priobčujemo tudi to mnenje. vsem učitelja, ne pa strokovnjaka. Za osnovnošolskega učitelja pač ni ipotrebno, da na popolen in izčrpen način pozna razne strokovne predmete, niti ni potrebno, da pozna pedagogiko in psihologijo v vsej znanstveni globini, ker potrebuje za svoje praktično delo najbolj občekulturnega in pedagoškega duha, katerega pa mogoče vendar ne bo dobil iz šc tako izčrpne strokovne izobrazbe. Na drugi strani pa uvažujmo, da bi učitelj s poglobljenim in znanstvenim delom na univerzi lahko pridobil osebno zelo bogato izobrazbo, lahko pa bi izgubil ono neposrednost, s katero kot neznanstveno šolan človek razlaga razne resnice in ipojave preprostemu človeku in otroku, da ga res razumeta. Gotovo je znanstvena metoda zelo popolna, toda prav redko se zgodi, da bi se znal znanstveno izobražen človek na svojem področju tako približati otroku in preprostemu človeku, da bi ga ta dva z veseljem poslušala in se ob njem kultivirala. Ker pa mnogi učitelji zase in za svojo izobrazbeno izpopolnitev potrebujejo več, naj bi bilo delo na učiteljski šoli tako urejeno, da si bodo mogli širšo izobrazbo pozneje pridobivati sami, da bodo lahko naprej študirali, da bodo znali sami čitati knjige itd. Sem torej za to, da ostancjo učiteljske šole kot posebna stopnja srednje šole za obče oblikovanje učitelja. Morala pa bi se izpremeniti delo in program te šole. Najvažnejša zahteva za tako šola bi bila, da naj da učitelju to, kar y življenju in osebno res potrebuje. Ne mislim na vidik koristnosti in praktičnosti, ker ne gre samo za učiteljevo delo ob drugih, temveč za zadostitev njegovih osebnih kulturnih potreb. Učiteljska šola naj bo predvsem šola za učitelje, t. j. za tistega, ki bo z veseljem, iz notranje in doživete potrebe ter z vsem razumevanjem človeka in razmer v katerih živi, bogatil, izobraževal in vzgajal druge. Učiteljska šola naj bi izoblikovala .učitelje, ki jih bodo drugi priznali za svojo avtoritete in vodnike, na katere se bodo y potrebah in stiskah, gospodarskih in srčnih, obračali se jim zaupali in jih ljubili ter spoštovali. To je osnovna zahteva, ki naj vodi delo na taki šoli, kajti samo takega človeka potrebujejo otroci in ljudje tam zunaj v naši provinci. Oblikovanje mladih ljudl za učitelje naj imajo pred očmi profesorji vseh šolskih ipredmetov in ne sami oni, ki poučujejo pedagoške predmete. Seveda naj s tem učiteljišee ne postane kaka strokovna šola, ki bi se ozirala le na praktične potrebe bodočega učitelja. Saj učitelj ne bo upravljal kakega stroja in ne bo imel opravka z mehaničnimi stvarmi, temveč z živim človekom. Zato ga ne smemo oblikovati tako, da bi imel za vse prilike že naprej določen način reakcije, da bi ga za vse prilike naučili praktičnih dejanj itd. Učitelj naj bo osebno mnogo bogatejši kot potrebuje pri svojem delu, vendar pa naj bo — učitelj. Gornja zahteva pomeni, da naj poskušajo podajati vsi profesorji na učiteljski šoli svoje predmete na ta način, da bodo z njimi oblikovali pedagoškega duha bodočega učitelja. Gre za neiposredno razmerje profesorja do učenca, za osebni odnos profesorja do njegovega predmeta, za doživetje pedagoškega čuta in pedagoškega erosa ob njegovem delu. Zahteva po posebni učiteljski šoli se mi zdi posebno upravičena zato, ker se mi zdi nujno, da bi učenec pri vseh predmetih ostal pod vplivom močnega pedago škega duha in da bi ga ta duh oblikoval za učitelja, ne pa za strokovnjaka v tem ali onem predmetu. Na učiteljski šoli ne sme prevladovati vidik stroke in predmeta, čeprav je ta za učiteljevo rcsnično izobrazbo nujno potreben. Prevladovati mora atmosfera ali duh učiteljevanja v najglobljem pomenu besede, ki mora prevzeti tudi učence in jih oblikovati v dobre učitelje, ker bodo neposredno začutili lepoto in vrednost učiteljskeCa poklica ter željo, da bi bili oni sami svojim učencem tako dobri učitelji, da bi jim znali prav tako priipovedovati, jim tako jasno razlagati, da bi jih imeli učenci prav tako radi, da bi jih spoštovali itd. Pedagoški duh ne sme biti omejen na ure pedagoških predmetov in tudi pri teh predmetih ne sme po- stati le snov strokovnega obravnavanja, tako da bi učenci dobili le teoretično definicijo o njem, pa ga ne bi praktično začutili pri svojih profesorjh. Pedagoški duh mora prevevati vse delo na učiteljs"ki šoli. Razlika med navadno srednjo šolo in učiteljsko je preccj v tem, da gre prvi za predmetni in strokovni vidik, dočim naj bi bil vsak predmet na učiteljski šoli prevzet pedagoškega duha, ki naj neposredno izhaja iz prbfesorjev in naj oblikuje bodočega učitelja. Učni program obeh šol je lahko isti, razlika je ta, da naj prežema vse predmete na učiteljski šoli osebni odnos profesorjev do snovi, do učencev in do podajanja samega. Seveda nočem trditi, da je pedagoški duh za srcdnjo šolo nepotreben. Prepričan sem celo, da je tudi na teh šolah premalo pedagoškega duha, vendar tam ta duh nima toliko oblikovalnega pomena za učence, ki sami po večini ne bodo postali učitelji. Toda tudi za one dijake, ki gredo iz srednje šole na univerzo, da bi postali profesorji na srednjih šolah, bi bilo zelo dobro, če bi že na srednji šoli začutili ob svojih profesorjih tistega pedagoškega duha iz katerega naj bi pozneje potekalo njihovo lastno kultiviranje učencev. Dr. Stanko Gogala. (Dalje prih.)