659 Sylvia Plath Pesmi ZRCALO Srebrno sem in natančno. Brez predsodkov. Karkoli uzrem, takoj požrem, kakršnokoli je že, ne slepita me ne ljubezen ne odpor. Nisem kruto, le željno resnice — štirikotno oko malega boga. Skoraj ves čas premišljujem na nasprotni steni. Rožnati, pikičasti. Tako dolgo zrem vanjo, da se zdi del mojega srca. Toda saj frfota. Obrazi in tema naju vedno znova ločijo. Zdaj sem jezero. Nad mano se sklanja ženska, išče moje globine, v katerih živi. Potem se obme k tistim lažnivcem, svečam ali luni. Vidim njen hrbet in ga zvesto odslikam. Nagradi me s solzami in drhtečimi rokami. Zanjo sem pomembno. Pride in gre. Njen obraz vsako jutro zamenja temo. V meni je utopila mlado dekle, in iz mene se zdaj dviga proti njej starka, dan za dnem, kot strašna riba. MAKI Mali maki, peklenski plamenčki, V JULIJU ne delate nič škode? Frfotate. Ne morem se vas dotakniti. Roke dam v plamene. Nič ne zagori. In utruja me, ko vas gledam, kako frfotate, nagubani in rdeči, kot koža ust. Ust, iz katerih je privrela kri. Krvava krilca! Vaših hlapov se ne morem dotakniti. Kje je vaš opij, vaši ogabni mešički? Sylvia Plath Ko bi le lahko krvavela, ali spala! — Ko bi se moja usta lahko omožila s to bolečino! Ko bi vaš sok pronical vame, v to stekleno glavico, in me skalil, umiril. Toda brezbarvno. Brezbarvno. VREZ Kakšna groza — moj prst namesto čebule. Konica je čisto proč, le koža jo drži. Mahedrava kapica, smrtno bela. Potem pa rdeči pliš. Mali romar, Indijanec ti je odrezal skalp. Tvoja preproga se kot puranji vrat vije naravnost iz srca. Stopim nanjo, zgrabim steklenico rožnatega šampanjca. Slavje je to. Iz prepada milijon vojakov drvi in v rdečih plaščih so vsi. Na čigavi strani so ? O, moj homunkulus, bolna sem. Pogoltnila sem pilulo, da bi me ne bolelo več tako tenko, papirnato. Saboter, kamikaze — 660 661 Pesmi madež na tvoji Ku Klux Klan babuški iz gaze potemni, se več ne sveti in ko v kepo sprijeti stržen srca premotri svoj mali mlin tišine, kako poskočiš — veteran z odprto glavo, umazana deklica, štrcelj palca. Celo sončni oblaki ne premorejo v tem jutru takšnih krilc. Niti ženska v rešilnem avtu, katere rdeče srce se razcveta skozi plašč tako čudovito — dar, dar ljubezni nebo te mi ničesar prosilo. Bledo in razbeljeno zažigaš svoj ogljikov monoksid, z očmi, ki ugašajo v počitek pod klobukom. O moj bog, kaj sem, da bi ta mrtva usta morala na ves glas kričati, v gozdu ivja, v zarji plavic. GOSPA BEDA To sem storila spet. Enkrat na deset let mi uspe — nekak hodeči čudež, moja koža svetla kot senčnik na nacistični svetilki, moja desna noga MAKI V OKTOBRU Sylvia Plath pisemski obtežilnik. Moj obraz brezoblično, dobro židovsko platno. Snemi prtič o, moj sovražnik. Mar strašim? — Nos, veke, vsi zobje? Jedko dihanje bo izginilo v dnevu. Kmalu, kmalu bo meso, ki ga je pojedla orna luknja, spet pri meni, moja suknja in jaz se bom smehljala. Komaj trideset let imam. In kot mački mi je moč devetkrat umreti. To je številka Tri. Kako bedasto je uničiti vsako desetletje. Cel milijon vlaken. Ljudje se kot orehi tro in prerivajo, da bi videli, kako mi odvijajo roko in nogo — veliki striptiz. Gospodje, gospe, to so moje roke, moja kolena. Lahko sem koža ali kost, vendar sem še vedno ista ženska. Deset let mi je bilo, ko se je prvič zgodilo. Bila je nesreča. Drugič sem mislila zdržati in se nikdar več vračati. Zagugala sem se zaprta 662 Pesmi kot morska školjka. Morali so klicati in klicati in trgati z mene črve kot lepljive bisere. Umirati je umetnost, kot vse drugo. Jaz počnem to res izjemno. Počnem tako, da je kot v peklu temno, počnem tako, da je resnično. Lahko bi celo rekli, »na poziv«. Storiti to v celici ni težko. Storiti in nikamor pobegniti. Teatralična vrnitev v jasnem dnevu na isto mesto, k istemu obrazu, istemu surovemu zasmehljivemu klicu: »Čudež!« pa me pobije. Zaračunajo, ko mi gledajo brazgotine, zaračunajo, ko mi poslušajo srce — ki še kar gre. In zaračunajo, veliko zaračunajo za besedo ali dotik ali malo krvi ali za košček mojih las ali obleke. Tako, tako, Herr Doktor, tako, Herr Vrag. Vajino delo sem, vajin dragocen otročiček iz čistega zlata, ki se stopi v krik. Obrnem se in že se vžgem, ne mislita, da se smejim vajinim skrbem. 663 664 Sylvia Plath Pepel, pepel — sunita, podrezata. Meso, kosti, nič drugega — torta iz mila, poročni prstan, zlata plomba. Herr Bog, Herr Lucifer pazita se, pazita se. Iz pepela vstajam z rdečimi lasmi in kot z zrakom se gostim z moškimi. NOČNI PLESI Nasmeh je padel v travo. Zgubljen za vedno. In v kaj bodo zginili tvoji nočni plesi? V matematiko? Takšni čisti skoki in spirale gotovo nenehno potujejo po svetu, ne bom sedela čisto brez dragih, daru tvojega kratkega diha, premočene trave, vonja tvojih spancev, lilij, lilij. Meso ne trpi razmerja. Mrzle gube jaza, in tiger, ki se gizdalini — madeži, odeja vročih cvetnih listov. Kometi morajo preiti tako velik prostor, takšen hlad, pozabljivost. Tako se luščijo tvoje kretnje — Pesmi tople in človeške, potem še njihova rožnata svetloba krvavi in se lupi skozi orno pozabo nebes. Zakaj sem dobila te luči, te planete, ki padajo kot blagoslovi, kot kosmiči, šesterostranski, beli na moje oči, moja usta, moje lase se me dotaknejo in stopijo. Nikjer. JALOVA ŽENA Maternica vznemirja trebuh, luna odpluje z drevesa in ne ve za pot. Moja pokrajina je roka brez črt. Ceste zadrgnjene v vozel. Jaz sem vozel, jaz sem vrtnica, ki jo dosežeš, to telo, ta slonovina brezbožna kot otroški krik. Kot pajek predem zrcala, vdana moji podobi. Iz ust mi vre kri — okusi jo, temno rdečo! In moj gozd moj pogreb, in ta hrib in ta sij z usti mrličev. 665 666 OVCA Griči so stopili v belino. V MEGLI Ljudje ali zvezde me žalostno gledajo, razočaram jih. Vlak odhaja s črto diha. O, počasni konj rjaste barve Sylvia Plath udarja s kopiti, otožni zvonovi — vse jutro je jutro temnelo, roža je pozabila. V mojih kosteh počiva molk, daljna polja mi topijo srce. Grozijo, da me puste v nebesa, mene, ki nimam ne zvezd, ne očeta, temno vodo. Izbrala in prevedla Alenka Zor-Simoniti