Samouprava - osvoboditev vseh spon
Samoupravljanje je bilo vedno neločljiv del pojma socializma. Prisotno je bilo v Pa-riški komuni, prisotno je bilo v Leninovih sovjetih, prisotno je bilo v vseh velikih so-cialističnih revolucijah množic, kakršna je bila tudi naša, v nekaterih oblikah in ele-mentih pa je prisotno v celotni svetovni so-cialistični praksi. Specifične zgodovinske razmere, v katerih se je doslej razvijala socialistična revolucija in socialistična prak-sa v svojih prehodnih oblikah, so povzročile, da je bil razvoj samoupravnih oblik sociali-stičnih proizvodnih odnosov zaviran in mar-sikje zavrt za daljšo dobo. To dejstvo je omogočalo tendence, da bi se specifični dr-žavno-lastninski monopol, ki je nujen v prvih obdobjih socialistične revolucije, sprevrgel v nekakšen monopol tehnobiro-kratske strukture v proizvodnih odnosih. Se-veda bi bilo preveč, če bi hotel podrobneje ocenjevati zgodovinske razmere in njihove posledice za socialistično prakso. Vendar bi rad še enkrat poudaril, da naše socialistično samoupravljanje ni nikakršen poseben mo-del socializma, ki bi bil od druge socialistič-ne prakse ločen s špansko steno, ampak je razvojna faza, ki jo v takšni ali drugačni obliki doživlja ali mora doživeti celotna so-cialistična praksa. Potemtakem socialistič-no samoupravljanje v Jugoslaviji ni nikakrš-na posebnost, ki bi jo narekovale izključno specifične jugoslovanske razmere in potre-be, marveč je bistven razvojni element zgo-dovinske epohe, ki ji pravimo prehod od kapitalizma k višjim oblikam socialističnih proizvodnih odnosov. Ti odnosi bodo dozore-vali v svobodno skupnost proizvajalcev in s tem šele ustvarili razmere za razvoj družbe, ki bo temeljila na načelih komunizma. Kajti komunizem ni samo razdelitev po potrebah ljudi, ampak tudi ustvarjalna svoboda člove-ka, kajti oboje je pogoj za vsestranski razvoj in polno izražanje osebnosti človeka kot svo-bodnega in obenem v humanističnem smislu odgovornega družbenega bitja.
SAMOUPRAVLJANJE SE JE OBLIKOVALO V REVOLUCIJI
Sprašujete, kdaj smo se pri nas odločili za samoupravljanje. Vsaka prava revolucija množic je dejansko najneposrednejša oblika samoupravljanja. Taka je bila tudi naša re-volucija. Že nastajanje partizanskih odredov je bilo izraz samoupravne revolucionarne volje množic. Osvobodilna fronta je bila zgrajena prav tako na samoupravljanju množic. Na tej samoupravni revolucionarni akciji so nastali tudi organi ljudske oblasti. Upravljanje gospodarskih virov na svobo-dnem ozemlju je bilo prav tako samouprav-no. Potemtakem samoupravljanje ni nastalo šele po revoluciji, ampak v samem toku te revolucije, v narodnoosvobodilnem boju, v
prvih revolucionarnih aktih ljudske oblasti.
Načelno tudi v povojnih letih nismo nikoli odstopili od teze, da mora moč ljudskih množic tudi pri socialističnem delu in gradi-tvi socialističnih družbenih odnosov priti čimbolj neposredno do izraza v ustreznih demokratičnih in samoupravnih oblikah. Za-četne oblike takih odnosov so bile dejansko prisotne ves čas tudi v prvih povojnih letih. Vendar je treba upoštevati po eni strani izredno težke razmere, v katerih se je tedaj obnavljala naša dežela in ki so terjale skraj-no varčnost in solidarnost, ter hkrati skrajno centralizacijo upravljanja stvari pa tudi lju-di, po drugi pa rastoči tehnobirokratski pri-tisk, ki je lasten epohi, v kateri živimo. Oboje je povzročilo, da so bili ti začetki samoupravljanja zavrti v svojem razvoju in potisnjeni na stranski tir. To je bilo še zlasti mogoče, ker je na vso našo družbeno zavest takrat močno pritiskal stalinizem, ki je bil pravzaprav najbolj dosledno izpeljana ideo-logija tehnobirokratskega monopola v druž-bi, usmerjeni v socializem.
Spopad s Stalinom je znova »rehabilitiral« samoupravne in demokratične oblike, ki so nastale v naši revoluciji. Izredno povečane ekonomske in druge težave, ki so nastale zaradi skoraj popolne ekonomske blokade Jugoslavije, pa so ustvarile tudi objektivno nujnost velike samoupravne pobude najšir-ših delovnih množic. Podpora, ki so jo takrat dajali naši delavci politiki Zveze komuni-stov, je tako avtomatsko preraščala v razne oblike samoupravne iniciative po naših to-varnah. To dejstvo je — tudi ne glede na teoretične in idejne predpostavke naše so-cialistične revolucije in ne glede na našo
prakso v času narodnoosvobodilne vojne — samo po sebi nakazalo nadaljno pot naše revolucije v smislu socialističnega samou-pravljanja. Ti trije faktorji v celoti so bili potemtakem razlog, da se je Zveza komuni-stov Jugoslavije odločila za odločnejšo pre-obrazbo proizvodnih odnosov v smislu socia-lističnega samoupravljanja. Prve akcije v tem smislu so bile predvsem politične akcije Zveze komunistov po tovarnah. Tako so na-1 stajali prvi delavski sveti ali podobne organi-zacije v naših delovnih organizacijah že v teku 1949. leta. Toda prva načelna odločitev o sistematičnem razvijanju samoupravnih oblik socialističnih proizvodnih odnosov je bila sprejeta, kolikor se spominjam, spomla-di ali v začetku poletja 1949, na sestanku, ki smo ga imeli pri tovarišu Titu v Splitu. Na osnovi dotedanjih izkušenj, ki smo jih anali-zirali, in ki so bile v glavnem zelo pozitivne, in pa pobude tovariša Tita, ki je dal tem samoupravnim težnjam vso podporo, smo se takrat odločili, da je treba pripraviti celovito akcijo za samoupravno preobrazbo celotne-ga upravljanja družbenih proizvajalnih sred-stev.
BILI SO ODPORI
Toda že takrat smo naleteli na hude ovire, deloma zaradi objektivnih težav kot tudi za-radi zavestnih ali podzavestnih odporov že v precejšnji meri zbirokratizirane tehnostruk-ture proizvodnje v naši družbi. Zato je bilo potrebno, da se vodstvo Zveze komunistov in zvezna vlada odločneje angažirata v spo-padu s temi odpori. To je bilo storjeno s
prvim formalnim državnim aktom o tem, ki sta ga podpisala Boris Kidrič kot predsednik gospodarskega sveta vlade in Djuro Salaj kot predsednik sindikata. Tudi sam sem sodeloval pri oblikovanju tega dokumenta, ki je bil dejansko prva uradna formulacija sklepov, ki smo jih napravili na sestanku v Splitu. Že takrat smo razpravljali tudi o nujnosti, da se vsi ti odnosi regulirajo z zakonom, toda ocenili smo, da je za to še prekmalu in da si moramo v praksi pridobiti še dodatne izkušnje. Zato je bil prvi zakon o samoupravljanju sprejet šele naslednje leto. Dejstvo, da se je v Jugoslaviji samouprav-ljanje močneje razvilo kot drugod, je potem-takem rezultat posebnosti objektivnih in subjektivnih razmer, v katerih se je razvija-la naša revolucija, toda sam razvoj sociali-stičnega samoupravljanja je neločljiv se-stavni del sodobnega socializma kot svetov-nega zgodovinskega procesa sploh.
DELAVSKI RAZRED MORA OBVLADATI SVOJE DELO
Seveda je borbena strnjenost delavskega razreda največja v trenutkih odprtih konflik-tov in revolucionarnih spopadov. Toda to dejstvo nima nič skupnega z vprašanjem o naravi in vlogi delavskega razreda v naši družbi oziroma s tezo, da delavski razred prenehuje biti delavski razred, če bolje živi. Seveda je nemogodetrditi, da je delavski ra-zred pri nas isto, kar je bil nekoč. Bistvo razrednega konflikta kapitalistične družbe je v tem, da delavec razpolaga samo s svojo delovno sUo na delovnem trgu, tisti, ki raz-polaga z njegovim presežnim delom oziroma z njegovim minulim delotn, tj. s kapitalom, pa vlada pogojem, sredstvom in rezultatom dela. Smoter socializma je spajanje dela in kapitala na temeljih družbene lastnine pro-izvajalnih sredstev in samoupravljanje de-lavca v združenem delu. Bistvena razlika med delavskim razredom v naši družbi in v kapitalističnem sistemu je potemtakem prav v tem, da je toliko manj razred, kolikor uspešneje premaguje ostanke stare razre-dne družbe. Ti ostanki pa se ne pojavljajo samo v obliki klasične privatno-kapitalistič-ne lastnine, ampak tudi v obliki dejanskega monopolističnega razpolaganja z družbenim kapitalom. Zato so elementi razrednega boja ne samo še vedno prisotni, ampak tudi neob-hodni. Poudarjati pomen razrednega boja v takih razmerah pomeni imeti jasen koncept zgodovinskega procesa osvoboditve dela. Po drugi strani pa se razširja krog ljudi, ki v
sistemu socialističnega samoupravljanja predstavljajo delavski razred. V kapitalistič-nem sistemu žive, zlasti v razvitih dežeiah, močni sloji, ki stoje, kakor je rekel Marx, z eno nogo v buržoaznem razredu, z drugo v proletarskem. V naši družbi se možnosti za monopolistično razpolaganje z družbenim kapitalom stalno zmanjšujejo, v ustavnem sistemu pa so dejansko take možnosti prav-no obsojene kot nezakonite. Tak razvoj ustvarja možnosti, da seodnosi med ljudmi v naši družbi v vse večji meri in v vse širšem krogu razvijajo izključno samo kot odnosi v delu, s čimer tudi v razdelitvi čedalje bolj prevladuje princip delitve po delu. O enot-nem delavskem razredu, ne glede na kvalifi-kacijo in izobrazbo, lahko govorimo toliko, kolikor družbeni položaj človeka dejansko določata samo njegovo delo in njegov osebni dohodek po družbeno vzpostavljenih merilih za razdelitev na osnovii kvantitete in kvali-tete dela. Potemtakem pojem delavskega razreda zajema vse, ki imajo istoveten polo-žaj v proizvodnih odnosih socialistične druž-be, se pravi, istoveten delovni položaj v družbi in v razmerju do skupnega družbene-ga kapitala, to je, v sistemu družbene repro-dukcije. V tem procesu se ostanki razrednih odnosov, se pravi, monopolističnega razpo-laganja z družbenimi sredstvi — ne glede na neenakomeren oziroma večkrat cikcakasti razvoj — vse bolj zmanjšujejo, z njimi vred pa tudi razredni konflikti, pa tudi sam delav-ski razred je s tem postopno vse manj ra-zred. V tem procesu se pravzaprav izraža Marxova misel, da delavski razred, ko osvo-baja sebe, obenem osvobaja družbo vseh oblik razrednega gospostva.
KRČIMO POT
Potemtakem imate prav, ko si postavljate vprašanje, ali se pri nas poleg ostankov ra-zrednega boja ne uveljavlja tudi še neki drugi proces. Ta proces je dejansko nastaja-nje svobodne asociacije proizvajalcev, na tej poti pa ima razvoj samoupravljanja kot oblike socialističnega združenega dela izre-dno pomembno in v marsičem odločilno zgo-dovinsko vlogo. Ta razvoj seveda zahteva celo zgodovinsko epoho. Naša družba dela v tej smeri prve korake, ki pa jih še vedno zavirajo ostanki odnosov stare razredne družbe. Le-ti ne izvirajo samo iz miselnega konservativizma, ampak jih porajajo tudi objektivne zakonitosti razvoja proizvajalnih sil. Z drugimi besedami, možnosti obstoja privatnolastninskih in drugih monopolistič-
»Višji družbeni interes« je }ahko resničen, tak, da je od njega res odvisen obstanek in napredek socialistične družbe ali nacionalne skupnosti ali delovne organizacije, in ga zato tudi samoupravni delovni človek ne občuti kot nasilje. Lahko pa je tudi neresničen, izraz etatističnih dogem, jalovega subjektivizma, tehnokratskih konstrukcij, dominacije določenega parcialnega interesa, nacionalno-hegemonističnih ambicij, egoističnega partikularizma, težnje za privjlegiji in parazitizmom, se pravi za življenjem na račun tujega dela itd.
»Beleike o naii druibeni kritiki«
nolastninskih oblik v proizvodnih odnosih pri nas še vedno zgodovinsko izčrpane. In zato se pri nas vedno znova pojavljajo ten-dence bodisi privatizacije ali pa tehno-biro-kratskega monopola nad sredstvi za proiz-vodnjo. In zato prav zavoljo tega, ker usmer-jamo celotni družbeni razvoj k svobodni skupnosti proizvajalcev, na osnovi takega samoupravnega in demokratičenga položaja človeka, ki bo omogočil poln razvoj njegovih ustvarjalnih sil, ne smemo pozabiti, da je tudi razredni boj, se pravi, boj proti ostan-kom starega razrednega sistema in posku-som uveljavljanja starih odnosov v novih oblikah, eno bistvenih in odločilnih sredstev v boju za smoter, ki si ga je postavila naša revolucija, se pravi, za osvoboditev dela ozi-roma delovnega človeka.
K JUTRIŠNJEMU DNEVU...
Ob svojem 69. rojstnem dnevu se tovariš Edvard, ko so mu tovariši zaželeli vse naj-lepše ob tem prazniku, ni hotel pogovarjati o svojem zdravstvenem stanju, temveč jih je želel spodbuditi, da si bodo tudi njegovi tovariši' še z večjo vnemo prizadevali za razvoj naše družbe. Opozoril je, da je treba vso skrb posvetiti predvsem razvoju občin in krajevnih skupnosti, in dodal, da je XI. kongres ZKJ to pomembno vprašanje pre-malo upošteval. Prepričan je bil, da je po-trebno v vsaki komuni, v krajevni skupnosti ali občini uresničevati osnovno misel samo-upravnega socializma, saj se prav tukaj od-ločilno stekajo vsi dejavniki: občan kot po-sameznik, družba in občan kot delavec ter država. Misel, ki jo je izrekel tovariš Kardelj, zahteva ne samo večjo dejavnost vseh za-vestnih sil na področju preoblikovanja od-nosov, ki se danes v občinah še vedno mar-sikdaj oblikujejo v kalupih, ki jih oblikuje zgodovina, posamezniki in druge objektivne okoliščine, temveč zahteva tudi preobrazbo zavesti vseh delavcev in občanov. Morda se moramo ob tem spomniti njegove utemelji-tve za kaj smo zamenjali izraz državljan z besedo občan. Menil je, da državljan, v pojmu kot se je oblikoval v francoski revolu-ciji, v slovenskem prevodu ne odraža polne-ga pomeria besede, niti ne zadovoljuje po-treb naše sodobne socialistične in samo-upravne družbe, v kateri je človek vse manj državljan, se pravi, podložnik države, vse bolj pa enakopravni član samoupravljalske skupnosti.
Razvoj samoupravne socialistične družbe, ki jo je v veliki meri soustvarjal tudi tovariš Edvard Kardelj, je stkan iz vrste Ijudi in dogodkov, iz vsakodnevnega dela in nalog, s katerimi se srečujemo, teoretične osnove pa so le napotila,po katerih mora vsakdo obliko-vati svoj jutrišnji dan.
Besede dobijo zven, ko postanejo resnič-ne, dejanja, ko obrodijo sadove. Kljub tra-gičnemu dogodku, veliki izgubi za našo sa-moupravno socialistično družbo ostaja izro-čilo, ki bo polno zaživelo le ob naporih vseh delavcev in občanov.