Listek.
117
dovino 1, za arheologijo 1, za tehniko 1, za inženerje in stavitelje 2. — Uradni list zeraljedeljskega sveta za kraljevino češko 1 ; za gospodarstvo, gozdarstvo, lov,, vrtnarstvo in vinarstvo 42, za rejo perutnine 1, za ribar-stvo 1, za bučelarstvo 2, za rejo in vadbo psov 1, za domače gospodinje 1. — Vladni list v stvarčh osnovnih šol na Češkem 1, na Moravskem 1; pedagoških listov (za učiteljstvo in za mladino posebej) je 2 5 ; list Osrednje matice šolske 1; za glasbo 7 ; za citriste 1, za gledališke stvari 2. — Za financije 5, za hranilnice in posojilnice 3, za trgovino 1, za trgovsko mladino 1; za obrt sploh 2, za cukrovarstvo 1 ; društva v podporo uradnikov cukrovarskih 1 za pivovarstvo 2; za malinarje 1, peke 2, mesarje 1, krojače 2, čevljarje 3, stolarje 1, rokavičarje 1, fotografe 1, tipografe 3, mehanike 1, strojarske delavce, ključarje, kovače i. t. d. 1, zidarske delavce 1 in za delavce sploh 9; — za gostilničarje 1, list društva za povišanje tujinskega poseta Prage 1 ; — dijaška 2, ženski list 1 , za človekoljubje (priloga) 1, za obrambo češke narodnosti v nemških krajčh na Češkem 1 ; za vojaščino 1, list dosluživših vojakov 1. — Sokoli imajo 4 liste, gasilci 4, turisti 1, velocipedisti 2, tesnopisci 3, društvo za rezljanje z izrezačo 1, socijalni demokratje 2. — Največ časopisov je torej zemljedelskih, namreč 42 ; v drugi vrsti je pedagogika z 25 listi, v tretji vrsti pa bogoverstvo z 20 listi.
Da more izhajati   toliko   strokovnih  časopisov čeških,   temu vzrok je
V                                                                                                                                                                                             T                       •
to, da se je združevanje na Češkem razvilo tako kakor morda nikjer drugje na Avstro-Ogerskem. Združevanje je posledica izobraženosti, ta pa pospešuje vsako stroko s tem, da se izdaja strokovne liste, in tako ima skoraj vsako češko društvo tudi svoj list, kar je sevčda češki književnosti na veliko  korist.                                                                            (Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
f   IVAN   ŽELEZNIKAR
Dne* 26. prosinca je umrl po dolgi in mučni bolezni Ivan Železnikar, slovenski pisatelj in urednik „Slovenskega Naroda". Pokojnik se je porodil v Stiski vasi pri Cerkljah dne" 28. grudna 1839. leta, dovršil gimnazijske študije v Ljubljani leta 1859. in potem šel na Dunaj, kjer je tri leta poslušal pravoslovje. Nato je vstopil kot notarski kandidat pri g. notarji Radeji v Slovenski Bistrici in leta 1881, po smrti Jurčičevi prevzel uredništvo ,,Slovenskega Naroda".   Mimo obilih člankov politiške vsebine je pisal v le-tž
n8
Listek.
časopis ,,Nedeljska pisma'1, ki so se mu časih jako posrečila, poleg tega je bil urednik ,,Škratu" in pozneje ,,Brusu". Izmed drugih del omenjamo, da je priredil novo izdajo Razlagove ,,Pesmarice" in uredil po naročilu upravnega odbora ,,Narodne Tiskarne" prvi zvezek Zarnikovih zbranih spisov. Tudi našemu listu je bil zlasti prejšnja leta zvest sotrudnik in priobčil dokaj lepih spisov (,,Osapska dolina") in zanimljivih drobnosti (,,Napoleonove litanije"). Pokojnika sta dičili izredna odločnost in vztrajnost, torej  svojstvi,  katerih je sosebno  živo  treba  časnikarju slovenskemu !   R.  I. P.
Levstikovi zbrani spisi. Lani že smo imeli nekolikokrat priliko govoriti o novi izdaji Levstikovih poezij, katero je po naročilu ljubljanskega knjigarja g. Bamberga pripravljal g. prof. Fr, Leveč; v poslednjem zvezku pa smo zabeležili, da sta že izšla prva dva zvezka, obsezajoča Levstikove poezije, in izrekli prepričanje, da slovenski narod sdsebno veselo vzprejme prelepo izdajo, s kakeršno se dosihdob izvestno ni mogla ponašati književnost naša. Nekako navajeni smo sicer že nekaj let, da se nam sleharno leto za praznike poda novo književno darilo, toda na Levstikove poezije smo bili sosebno radovedni, prvič, ker si iz raztresenih spisov Levstikovih ni bilo lahko moči ustvariti celotne slike pesnikove, drugič, ker se je našlo v njega ostaliui obilo nenatisnjenega gradiva, in tretjič, ker smo bili uverjeni, da dobimo iz roke g. prof. Levca vsestranski dovršeno delo.
O Levstikovem delovanji se je že tolikanj pisalo baš v našem listu, da ni treba iz nova govoriti o njem. Kdor se vender želi poučiti, njega opozarjamo na prelepo razpravo, katero je leta 1889. priobčil v našem listu prof. Stritar, in na zanimljivi spis prof. Levca v prvi številki lanskega letnika. Danes izpregovorimo samo nekoliko splošnih besed o Levčevi izdaji, pozneje pa priobčimo  o nji nekoliko podrobnejše poročilo.
Skupna izdaja Levstikovih poezij bi bila že sama po sebi jako zaslužno delo, akotudi bi ji ne bile dodane razjasnjujoče opomnje, kakeršne je priobčil prof. Leveč. Tolmači pesniških del so čestokrat preučeni in zategadelj presuhoparni, tako da jih preprosti čitatelj niti ne bere, nego da imajo vrednost samo za književnega zgodovinarja. Ne takd tolmač prof. Levčev. Koliko gradiva je nakopičenega v njem, zanimljivega vsakomur, koliko stvarij, ki so bile doslej neznane tudi izobraženemu čitatelju ! Kjerkoli se bodo čitale in razlagale Levstikove poezije, ozirati se bode na Levčev tolmač, ki je že sam po sebi nekakšna analiza Levstikovega duševnega in družabnega življenja. Zategadelj ne moremo prehvaliti izdajatelja, da je priobčil te znamenite svoje opomnje, v katerih tiči precejšen oddelek književne zgodovine slovenske. Druga prednost je ta, da je pri vsaki pesmi ali pridejan vir, kje je izšla, ali letnica, kdaj je dotično pesem Levstik sam priredil za natisek, po nekod tudi letnica, kdaj je bila ta ali ona pesem zložena; vseh letnic seveda ni bilo moči dognati. Izvestno nam pritrdi vsakdo, da je stalo urednika mnogo truda in časa, predno je zbral te prezanimljive podatke, kakeršuih ne dobiš v nobeni  drugi pesniški zbirki   slovenski.
Uredovanje Levstikovih poezij pa je bilo tudi v marsikaterem drugem oziru zamudno in težko delo. Prvič je treba pomisliti, da so bile spisane v dolgi dobi štiridesetih let, drugič, da jih je Levstik neprestano pilil in prenarejal, časih celo prevest no, ker je cesto zaradi jednega nedostatnega stika ali verza izpremenil vso pesem, tako da je našel prof. Leveč v rokopisih časih po 15 varijant, in tretjič, da je bila Levstikova pisava jako različna. Izdajatelj se je torej moral odločiti za jedno, in sicer kolikor moči dosledno pisavo; da se je ravnal po Levstikovi pisavi v poslednjih letih, to je popolnoma prav. Jedinosti seveda ni bilo moči dognati popolnoma, saj se uiti ne da doseči v prozi, ako nečemo, da ne zabrišemo one, rekli bi, lahke rose, katera se bliska   na   duševnih   cveticah   sleliarnega   pisatelja;   kako li hočeš   doseči   dosled-