Samota V dežju in viharju pribaja pomlad v to samotno dolino. Dež pada, pada in njegov hlad mi na srce lega, strah vzbuja, brezup prinaša. Sive megle se mi v misli zajedajo, jih zagrinjajo, da ne iiiore v nje prodreti sonce iz daljnih pokrajin. Mračni dnevi dušo oklepajo, jo k tlom tiščijo, črne noči mi telo v bolesti vijejo.. Veter ječi, mi cvetje mori, luči ugaša... Strah me je ... Včasih se mi že zazdi, da bo po teh temnih, samotnih cestah nekaj prišlo, nekaj, kar nas bo razgibalo, oživelo, premaknilo čas in nas. Zažarelo, zaplamenelo bo in zgodilo se bo nekaj silnega, velikega. Pa je samo veter, ki se besno zaganja v moja okna ... Kamorkoli stopim, samo blato, na desni in levi pa samotne vrbe sklanjajo veje. Tako žalostno je hoditi po blatnih cestah, med drevoredi vrb s svojo razbičano mladostjo! Zahoče se mi človeka, ki bi mi bil blizu, ki bi me spremljal na teh potih, zahoče se mi oči, ustnic, rok, ki bi me užigale, da bi začutila živo utripe zemlje, dušo te doline. A dolina ostaja mrtva ... Ali je to tisto lepo, sreče polno življenje, po katerem sem hrepenela v dneh brezpravja in borbe, v dneh brezdelja in praznote?: Da med otroki bi bila otrok in dajala jim iz polnih rok kruha, svetlobe, toplote, da vsi bi živeli od božje dob.ote. Za roke se bomo držali, ljubezni silne kres prižgaii. Zdaj so prazne in samotne moje roke .. . T.P.