Poštnina plačana v gotovini!
sDjjHEcisaasjiffiazii


Izhaja dvanajstkrat na leto, — Celoletna narornina za člane Vzajemne | Izdajat Vzajemna zavarovalnica v Ljubliani. — Uredništvo in uprava v zavarovalnice Din 1'—, za vse ostale Din 16-—	.	Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22.
LETNIK II.
FEBRUAR 1937
Dr. Alojzij Kuhar, Ljubljana:
Na puioit noiieoa leta
(Zunanjepolitična
V zgodbah svetega pisma se učimo, da je v Egiptu po sedmerih slabih letih, ki jih je v faraonovih sanjah predstavljalo sedem suhih krav nastopila boljša doba. Tudi mi, evropski narodi, imamo ravnokar za seboj že sedmo suho leto gospodarske stiske, ki je navalila na Evropo leta 1929 in je skoraj brez kakšne olajšave trajala vseskozi do zadnjih dni, ko smo prestopili prag novega leta 1937. Zdi se, da so sanje davnega egiptovskega faraona, če jih prilagodimo naši dobi, resnične tudi v sodobnih okoliščinah, kajti na vseh straneh svetovnega gospodarstva opažamo nezmot-ne znake, da se stvari vendarle že počasi obračajo na boljše. Toda še z večjo gotovostjo bi lahko trdili, da sedmero suhih krav zares odhaja in da bo ozdravljenje razdrapanega gospodarstva, ki nam je prizadejalo toliko trpljenja, vedno bolj hitro napredovalo, če bi imeli jamstvo za to, da se tudi na političnem področju, kjer je dandanes brezupna anarhija, polagoma vrača zaupanje v medsebojne odnošaje naroda do naroda. Dokler mednarodna politika ne vzpostavi potrebnih predpogojev, si pa tudi gospodarstvo ne bo moglo opomagati, in dokler traja brezupna politična kriza nemoteno dalje, tudi gospodarske stiske ne BJOre biti konec. Takšen je torej svetovni položaj na pragu novega leta: vidni znaki gospodarskega ozdravljenja, ki pa ne more napredovati v zastrupljenosti političnega mednarodnega ozračja.
Politična kriza ima svoje globoke vzroke. V preteklem letu je bilo pomendranih mnogo pogodb, kar je narodom vzelo zaupanje v najbolj slovesno dane obljube. Poteptal se je pakt Zveze narodov v abesinskem sporu, Nemčija je raztrgala zadnje drobce versajske mirovne pogodbe, raztrgala je tudi svoječasno prostovoljno podpisano lokarnsko pogodbo, v kateri je dala svojo besedo, da bo spoštovala francosko in belgijsko mejo. Mednarodne pogodbe ne nudijo več nobene zavesti varnosti, in narodi, ki so svojo neodvisnost in varnost oslanjali na razne zveze, zajamčene v pogodbah, se s strahom sprašujejo, koliko so te zveze sploh vredne in če so sploh še kaj vredne ter če se smejo nanje zanašati. Preteklo leto je dovolj jasno pokazalo, da so narodi odgovorili, da nimajo več neomejenega zaupanja v pogodbe, tudi ne več v Zvezo narodov. Svojo varnost in neodvisnost si hočejo pač zajamčiti z edinim sredstvom, ki ostane še na razpolago, kadar so se jamstva prava izkazala ničeva, namreč s čim moč-hejšo lastno oboroženo silo. Iz takšnega razpoloženja so narodi padli v besno tekmo oboroževanja ter v razvoj v pravem pomenu besede militaristične Politike, ki se praktično izraža na eni strani v organizaciji čim močnejših oboroženih sil, na drugi strani pa v takšni organizaciji narodnih gospodarstev, da bi bili čim manj odvisni od tujine, če bi se kdaj primerilo, da bi jih vojna odrezala od ostalega sveta. Bistvo politične krize, ki divja tned narodi, je torej v pomanjkanju medsebojnega zaupanja, ki rodi nujno militarističen In gospodarsko avtarkičen razvoj narodnih sil iz strahu pred vojno, na katero se vsi pripravljajo, Čeprav se vsi niso izgubili upanja, da se bo dala strašne katastrofa končno vendarle preprečiti.
Francoski katoliški pisatelj Tellier de Pon-cheville, ki opisuje strahotno možnost, da se bodo vse do zob oborožene vojaške sile na našem kontinentu nekega dne vrgle druga na drugo, pravi, «a smo v preteklem letu dosegli, kar se še ni-«oli v svetovni zgodovini ni zgodilo, da so nam-rb8 »posamezne države iz sredstev, ki jih potre-
razmišljanja.)
bujejo za svoj življenjski obstoj, ustvarile organizacijo greha«, in da sta »svet in človek prestopila mejo nevarne cone, kjer jih lahko vsi zli duhovi napadejo in brez obrambe strejo«. Kaj lahko »zli duhovi« iz sveta in iz človeka napravijo, nam pripovedujejo grozote državljanske vojne v Španiji, ki je postala za vso Evropo nevarno ognjišče, ob katerem se lahko vsak trenutek vžgejo z eksplozivi »zlih duhov« prenasičene evropske politične napetosti.
Tako morajo spričo položaja, kot smo ga bežno naslikali, na pragu nove dobe za nas stopiti v ozadje vsa^ druga vprašanja in mora ostati pred našimi dušami edino vprašanje, od katerega je odvisna _usoda Evrope: namreč vprašanje vojne in miru. 0 tem bo prihodnje leto odločevalo. Razno svetovno časopisje je sedaj ob prehodu^ v novo leto objavilo običajne izjave velikih vedeževalcev in vedeževalk, ki hočejo s svojimi pogledi prodreti v tmine novega leta. Vse izjave se strinjajo v tem, da v novem letu velikih vojn ne bo. Odgovor na vprašanje, ki ga s strahom postavlja vse človeštvo, je torej pomirjevalen, v kolikor tiče modernih političnih prerokov in prerokinj, h katerim se zateka svet, ki je s krščanstvom zavrgel tudi edino trdno osnovo za mir. Toda četudi izjave vedeževalk niso nobeno poroštvo, da nam bo v prihodnjem letu prihranjena preizkušnja krvavih pokoljev med narodi, se nam zdi, da je hrepenenje človeštva, s katerim se obe-ča na vsako mirovno izjavo, četudi tako jalovo, najboljši izraz mirovne volje, ki med ljudmi še ni ugasnila in ki bo nevarnost vojnih zapletljajev odstranila. Seveda, če se bodo voditelji človeštva, ki se državniki imenujejo in ki jim je poverjeno vodstvo v države organiziranega človeka, zavedali svoje odgovornosti in bodo v luči svoje vesti narode k miru vzgajali.
Kdo si naj ob začetku novega leta miru bolj želi, bolj iskreno želi, kot naša država, ki je trpljenje gospodarske stiske najhuje občutila in ki z velikim hrepenenjem čaka, da se politično nebo v Evropi razjasni, da bo moglo njeno gospodarstvo, ki kaže toliko znakov ozdravljenja, svobodno vzbrsteti ter jugoslovansko ljudstvo po sedmerih strašnih letih stiske nagraditi s sedmerimi leti blagostanja. Kdo si miru bolj želi kot ravno naša država, ki je preteklo leto pridno kot čebelica vse storila, da je politično napetost okrog svojih meja ublažila, sovraštva spreminjala v dobro soseščino, pogumno žrtvovala bolestne zgodovinske spomine, samo da bi dosegla, da se okrog nj’e naseli politično prijateljstvo in dobra volja in ki je ravno ob novem letu svetu naznanila svojo voljo, da pogrne plašč pozabljenja nad silno bridko^ dobo svoje zgodovine, samo da bi mogla v večnem prijateljstvu stisniti roko svoji bolgarski sosedi. Kdo si miru bolj želi kot naša država, ki je tudi na gospodarskem polju več storila kot katerakoli druga država na svetu, ko je, marljivo odstranjajoč vse politične nesporazume okrog svojega doma, prenavljala in izboljševala trgovinske pogodbe z evropskimi državami — z desetimi jih je že, s štirimi se še pogaja — ter tako našemu gospodarstvu odpirala novih možnosti, da se razmahne, našemu človeku pa vrnila zaupanje, da si bo opomogel in da bo njegovo delo vendar enkrat poplačano z blagostanjem.
Če je res, da bo novo leto 1937 odločilo o vojni ali o miru, potem je tudi res, da je ravno naša država dala Evropi vzvišen zgled, kaj je treba storiti, da bo odločitev padla v korist miru.
ŠTEV. 2
] tulim zahvala
Dno 22. decembra 1936 mi je pogorelo gospodarsko poslopje, ki je bilo zavarovano pri naši domači Vzajemni zavarovalnici. Agitatorji drugih zavarovalnic niso v tej nesreči imeli besede za tolažbo, temveč so me samo strašili, da mi Vzajemna ne bo izpuščala onega, kar bi po pravici morala.
Pri ocenitvi in izplačilu odškodnine pa sem se prepričal, da je Vzajemna škodo ocenila vseskozi pravično in na mojo popolno zadovoljnost.
Zato se ji še posebej prav toplo zahvaljujem. Ob tej priliki sem do dobra spoznal, kako koristno in tvorno je delovanje naše Vzajemne zavarovalnice. Oprimimo se tedaj le nje!
Pšata pri Kranju, 14. jan. 1937.
Jenko Martin, 1. r.
0 pesdpust, tl las presneti!
Pust je po sedanjem družabnem nazoru patron norcev. Kako je do te časti prišel, o tem bomo morda še kdaj spregovorili. Da pa je tudi čas pred tistim šemastim torkom dobil po njem ime (pred-pust), bi kazalo, da so norčije tudi vse one velike stvari, ki jih mnogi v predpustu do-žive. V predpustu se namreč možimo in ženimo. In vendar so te stvari hudo resnejše, lepše, usodnejše, pomembnejše, kot da bi jih smeli vezati v čemerkoli na pusta. Naj nihče ne reče, da smo črnogledi. Pravi optimizem pač nima zveze ne a pustno ne s predpustno norčavostjo.
O ženitovanjih bi radi spregovorili. Starih slovenskih navad ne bomo preganjali. Čas in njegova bolezen (vsesplošna stiska) pa zahtevata, da naj bodo tudi ti običaji odraz dobe, v kateri živimo. Zato moramo biti nasprotni sleherni bučni gostiji. Te gostije trajajo največkrat pozno v noč, ne, celo več dni in noči trajajo. Čeprav že zaradi težkih časov ne morejo biti razkošne, so vendar ob misli, da istočasno stradajo milijoni, odveč. Lepi narodni običaji za take prilike so že zdavnaj zamrli, ostala je le še prazna zunanjost: jedača, pijača, muzika in ples in še nesrečna — preža.
Nič manj času neprimerna je navada »šran-ganja«. Tudi ta običaj ni slovanski, v svojem bistvu pa je krivičen. Fantje ob »šrangk pač največkrat ne vedo, da je v kupo veselja padla že prvi dan novoporočencem kaplja moreče skrbi zaradi zadolženega posestva, velikega preužitka, nestalne službe itd.
Poročni dan mora biti vesel dan. Zato pa naj bi znova zaživele med našim ljudstvom stare, res slovenske ženitovanjske navade, ki so v svojem bistvu izraz prave duhovne sreče in nesebičnega bratstva cele župnije. Kjer so te navade zamrle, naj bi pravo razumevanje sedanjih časov ustvarilo nove, ki jim bo najlepši kras: slovensko veselje in bratska ljubezen.
Na sodišču! »Saj ste vedeli, da nimate denarja!« — »Sem.« — »Zakaj ste pa potem toliko zapili?« — »Da bi pozabil skrbi.« — »Kakšne skrbi?« — »Kako bom pijačo plačal.«
Pomembneiši spominski dnevi
Litilovik Puš:
Zoodlia c mclmtu Janezu
4. februarja 1815 je bil rojen v Osijeku veliki hrvaäki vladika Josip Juraj Strossmayer. Njegovo ime je v najtesnejši zvezi s prereditvijo hrvatstva.
8. februarja 1587 je bila v gradu Fothering-hay v Angliji obglavljena kraljica Marija Stuart. Bila je žrtev tedanjega svetovnega boja med katoličanstvom in protestantstvom. Nestrpnost tiste dobe najbolje kaže dejstvo, da so ji odbili prošnjo, ko je pred smrtjo prosila, naj jo spremlja na morišče katoliški duhovnik. Namesto katoliškega so ji poslali protestantovskega dekana, ki je njeno zadnjo pobožnost motil z glasnimi anglikanskimi molitvami. Sedaj počiva Marija Stuart v westmin-eterski opatiji v Londonu, ne daleč od kraljice Elizabete, ki je podpisala njeno smrtno obsodbo.
8. februarja 1725 je umrl ruski car Peter Veliki. Seznanil je bil Rusijo z Evropo in ga lahko imenujemo stvaritelja nove ruske države. Ustanovil je ob izlivu reke Neve mesto, imenovano po njem Petrograd, sedaj Leningrad. Mnogi mu zamerijo, da je Rusijo evropeiziral, češ da je Rusija azijska država. Vsekakor pa je bil Peter Veliki res velik mož in vladar.
8.	februarja 1849 je umrl v Kranju France Prešeren, naš nedoseženi pesnik — prvak.
9.	februarja 1871 je bil rojen v Doslovičah pri Breznici na Gorenjskem pripovednik in dramatik Fr. Sal. Finžgar. Dal nam je doslej pesmi, črtice, zgodovinski roman >Pod svobodnim soncem«, povesti iz kmečkega in delavskega življenja in več dramatskih del. Njegovi spisi se odlikujejo po vedrem življenjskem pogledu in nazornem besednem izrazu.
14.	februarja 869 je umrl v Rimu slovanski blagovestnik sv. Ciril. Ni nam treba omenjati njegovih zaslug za slovansko bogoslužje in slovansko narodno prebujenje.
15.	februarja 1573 je bil usmrčen v Zagrebu kmečki kralj Matija Gubec. Z njegovo smrtjo so bili vobče zaključeni kmečki upori in je bila »stara pravda« pokopana. Tako je bilo tedaj tudi drugod.
17. februarja 1831 je bil rojen pesnik in jezikoslovec Matija Valjavec. Doma s Srednje Bele nad Kranjem je bil pozneje profesor v Varaždinu in Zagrebu. »Pisal je pesmi, zbiral je narodno blago in se je pozneje posvetil jezikoslovju. Rad ee je spominjal rojstnega kraja in mladosti. Najboljše so njegove živalske pravljice in legende; snov je zajemal iz naroda, jezik je preprost, naroden.«
19. februarja 1923 je umrl dr. Ivan Tavčar. Rojen je bil leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Spisal je znana dva romana »Visoška kronika« in »Izza kongresa«, mnogo povesti in novel (Otok in struga, Janez Sonce, Grajski pisar itd.) ter črtic. Zelo je poveličeval slovensko zemljo in kmečko življenje.
22.	februarja 1848 je buknila v Parizu revolucija, znana nam z imenom »februarska revolucija«. Po veliki revoluciji 1789—1815 je prišla v Francijo bourbonska vladarska rodovina nazaj, pa je vladala samo do leta 1830, do »julijske revolucije«. In 18 let nato imamo »februarsko revolucijo«, ki je dala povod za prevratno gibanje tudi v drugih državah. Na Dunaju n. pr. je prišlo par tednov za Parizom do »marčne revolucije«; z njo se je polagoma pričelo v bivši Avstriji čisto novo življenje, ki je slednjič končalo z uvedbo splošnega ljudskega zastopstva v deželnih zborih in v državnem zboru na Dunaju. Zato je bila »februarska revolucija« tudi za Slovence tako pomembna.
23.	februarja 303 je izdal rimski cesar Dio-
klecijan povelje za občno preganjanje kristjanov. Prepozno. Krščanstvo je bilo takrat že tako razširjeno, da bi mu tudi druge sile ne mogle več izpodkopati tal. Bilo je pa to največje preganjanje kristjanov. Uspeh:	še živahnejše razširjanje
krščanstva; in 110 let pozneje izda cesar Konstantin odlok, da sta krščanstvo in poganstvo v državi enakopravna.
27. februarja 1936 je bila sklenjena zvezna pogodba med Francijo in Sovjetsko Rusijo, ki je povzročila veliko jezo in nevoljo, zlasti v Nemčiji, pa tudi na Japonskem.
Prof. dr. Vinko Šarabon.
■ Priporoča se
OovC Josip, splošno mizarstvo Savlje 71, p. Ježica
Ste jo že slišali? Če je niste, jo bom povedal jaz, zakaj njena vsebina je za današnje dni primerna in koristna.
Takoj po svetovni vojski je bilo. V svojo rodno faro sta se vrnila oba: organist tam nekje od Piave — slovenskim fantom tako bridko znane vode — Janez, ki je pred vojsko meh pritiskal, pa iz ruskega ujetništva. V Rusiji se je bil marsikaj »novega« naučil. Čeprav mu vse, kar so tamkaj učili, ni bilo všeč, mu vendar nekaj dolgo ni hotelo iz glave: zakaj nista z organistom glede plače enaka. In končno, kako to, da nismo na svetu vsi v vseh rečeh enaki, saj smo vendar vsi ljudje? V širni ruski zemlji so govorili, da do takšnega izenačenja mora priti.
Pa stopi nekega dne pred župnika:
»Gospod fajmošter, tako bo po pravici, da bova za naprej imela z organistom oba enako plačilo. Če premislite, boste razumeli: če jaz odne ham, ne spravi organist niti glasu iz sebe. Oba delava istočasno in enako dolgo, zatorej zasluživa enako plačilo.«
Župnik je bil moder, pa za spoznanje hudomušen mož. Malo pomisli, od strani poredno pogleda »boijševiškega« starega znanca Janeza in potrdi:
»Imaš prav, Janez! Kar si zastran enakega dela pri orglanju povedal, je res. Če ti prenehaš, ne more organist nič ganiti z orglami. Zato pravim: izenačil bom plačilo. Da se ti pa pozneje ne bo treba še kdaj pritoževati, češ da je tvoje delo prav za prav težje ko organistov©, posebno za praznike, ko le-oni naganja orgle na vse kriplje, da ti pri mehu kar sapo jemlje in ti pot stopi na čelo, bomo zadevo uredili tako, da se bosta vrstila. Eno nedeljo boš ti meh tlačil, a organist bo orglal, drugo nedeljo boš pa ti sede! za orgle, organist bo pri mehovih. Tako bo na vse strani prav.«
»To pa ne bo šlo, gospodi Orglati pa ne znam...«
»Lej ga, Janeza! Sem mislil, da si se v Rusiji naučil! Potlej pa z enakim plačilom ne bo nič. Saj veš, da zna organist oboje...«
Takšna je zgodba. Pozabil sem bil že nanjo, ali oni dan sem se je domislil, ko sem v vlaku slišal podoben pomenek. Bili so delavci, ki so se vozili v nasprotnem kotu oddelka. In sem bil priča, kako so udrihali: »Ko pride naša ura, bomo m i napravili s silo red in ustoličili pravico, ki bo takšna, da bosta delavec in gospod enaka, še več! Mi bomo komandirali onim, ki sedaj nas pritiskajo.«
Ognjene besede so pričale, kako do dna duše so prepričani, da imajo prav in da bi tačas, če
bi oni imeli glavno besedo, bila pravica na vrhuncu. Ko so izstopali, se je najzgovornejši z grdo besedo zaletel v duhovne in vero. Pri tisti priči sem se domislil zgodbe o organistu in mehaču.
Kako je danes z Janezom? 0, že zdavnaj je ob službo. V faro so napeljali elektrikoj v orgle se je vgnezdil majhen sovražnik, ki je izpodrinil mehača Janeza in mu je ime motor. Nikdar ne zamudi, bolj enakomerno polni mehove mimo Janezove noge, nikoli ni pijan, nič se ne pritožuje. Organist je pa še vedno za orglami — njega stroj ni izpodrinil in ga ne bo.
Tako je z enakostjo bilo, je in bo. Toda, kaj ne vemo, da morajo vsi živeti? Saj nam že sama vest pripoveduje, da bi bili na napačni poti, kateri bi skrbeli samo zase, bližnjega pa pustili, da shira od pomanjkanja. Kakšna je rešitev?
So že tu učeniki; s silo se polastimo tuje lastnine — tovarn, rudnikov, oblasti in si dobrine razdelimo! Kdor nam je na poti, ga pobijemo! Oznanjamo nov nauk, po katerem bomo s krvjo uredili človeštvo, da bo povsod zavladala enakost in svoboda ...
Kakor godbo i* devete dežele pijo takšne besede ušesa in srca onih, ki so v stiski za golo vsakdanje življenje. Tudi med Slovenci jih je veliko, ki delijo usodo mehača Janeza. Ali Janez je postal, ko ga je motor izrinil od meha, vsaj grobar, ti pa so brez vsega.
Kaj začeti z njimi? Oni, ki gonijo pesem o enakosti, sami zase dobro vedo, da nikdar ne more biti toliko — da govorimo s primerom naše zgodbe — organistov,' kolikor je mehačev: zakaj mehač je lahko vsak, organist ne. Svojo melodijo prepevajo tako vneto, ker bi čim prej sami radi postali organisti! Kako pa pravi stara slovenska pesem? Da bomo enaki šele onkraj:
»Kralj pr petlarji leži in se nič ne ’zbira.«
A enakost tokraj? Ni je in je ne bo, razen, ▼ kolikor se bo rodila iz zapovedi o ljubezni. Zdravilo, zvarjeno iz sovraštva med stanovi, iz krvi in nasilja, je strup, ki uničuje narode in države. Edino iz nauka Kristusovega: »Ljubi svojega bližnjega...« raste rešitev človeškemu rodu in raste enakost posameznih članov človeštva. — Zgodba o mehaču Janezu pa je kakor nauk, da je enakost po volji novih učenikov nemogoča in zato — laž.
Nočemo laži — resnico hočemo! Zato vemo, kje je naša armada.
EomiwUtstim la avui zakrni o občioah
(Nadaljevanje.)
Nova določila glede na prejšnja.
Po avstrijskem domovinskem zakonu iz 1. 1896 (to je po noveli k dom. zak. iz 1863. 1.) je šele po desetih letih ob vseh izpolnjenih pogojih bila pridobljena pravica za sprejem osebe v domovinsko zvezo one občine, v kateri je imela stalno bivališče.
Naš novi zakon o občinah pa postavlja določilo, da je mogoča pridobitev domovinstva v občini, v kateri prebiva katerakoli oseba stalno, že po preteku najmanj petih let. — V tem pogledu je torej nastopilo v primeri s trdimi določili prejšnjih avstrijskih zakonov znatno ©miljenje. To določilo je za nas popolnoma novo zategadelj, ker po tej dobi bivanja v občini občinski odbor ne more zavrniti sprejema, ako so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji.
Kdor sedaj pazljivo premotri določila § 17 našega zakona o občinah, bo morda že sam prišel na to, da je po teh določilih mogoč trojni način za pridobivanje domovinstva.
Prvič: Sprejem v domovinstvo druge občine je mogoč, ne da bi bilo bivanje v njej omejeno ali predpisano na gotov (določen) čas.
Di jgič: Po petletni dobi bivanja v občini občinski odbor ne more zavrniti sprejema.
Tretjič: Po desetletnem bivanju pa je dotična oseba že po zakonu samem pridobila domovinsko
pravico — ali točneje povedano — domovinstvo (= članstvo) v občini bivališča.
V prvem in drugem primeru je torej za sprejem v domovinstvo druge občine še vedno treba sklepa občinskega odbora. Med obema primeroma pa je zopet ta razlika:
a)	Če biva kdo v občini manj nego pet let, je tudi sedaj še prepuščeno prostemu preudarku občinskega odbora, ali koga sprejme v občinsko zvezo ali ne.
b)	Kdor biva v občini že pet let, mora sicer tudi o njegovem sprejemu sklepati občinski odbor, vendar pa nima več pravice odkloniti ga, ako so sicer izpolnjeni pogoji prvega odstavka (točke
1, 2 in 8) § 17.
c) V tretjem primeru pa sklepanje po občinskem odboru za sprejem v domovinsko zvezo sploh ni več potrebno, ker je po desetletnem bivanju v občini dotična oseba že s tem dejstvom samim postala pristojna tja. V tem primeru zato ni treba drugega nego občini samo prijaviti pridobitev domovinstva.	\
Opozarjamo še na to, da postavlja zakon o občinah za pridobitev domovinstva v prvem in drugem primeru vseh treh pogojev (uživanje častnih pravic, da prosilec ni v sodni preiskavi ali pod obtožbo za dejanja, ki imajo za posledico izgubo teh pravic, in da more vzdrževati sebe in ovrsiis» r/wJhinM _ V tratiam nrimeni — TJO d©*
setletnem bivanju — pa odpade zadnji pogoj o otožnosti vzdrževanja rodbine, dočim veljata tudi v tem primeru pogoja glede uživanja Častnih pravic in sodnega postopanja.
Omenjeno bodi — kar je sicer razvidno že iz besedila zakona in iz pričujoCega tolmaCenja —, da oseba, ki biva v drugi obCini pet let, more — ne pa mora — dobiti ondi domovinstvo. To se pravi, da po petih letih bivanja domovinska pravica v dotični obCini še ni pridobljena ali pri-posestvovana tako, kakor z 10 letnim bivanjem, ampak je treba prositi zanjo.
Tudi moramo omeniti, da ima občina bivališča tedaj, ko sprejme kako osebo v svojo domovinsko zvezo prostovoljno (po prostem preudarku), predčasno, — pravico zahtevati od nje plačilo občinske takse, ako je le-ta v občini postavno uvedena ter je bilo pobiranje dovoljeno z odlokom nadzornega višjega oblastva.
Končno bodi še omenjeno, da je za sprejem v domovinsko zvezo tako v primeru a) kot v primeru b) — treba prositi s pravilno kolkovano vlogo. — V primeru c) — po 10 letnem bivanju — pa Sploh ni potrebna več kolkovana prošnja, marveč zadostuje zgolj prijava o pridobljenem domo-vinstvu.
Naš novi zakon o občinah sicer glede pristoj-
Božični zvonovi so v nas razmajali lepe misli, sladke spomine, visoke cilje. Vsem dobrovoljnim so oznanjali srečo, ki izhaja iz družine. Pa tudi ^Čitali so ti božični odmevi. Vsem tavajočim in nezvestim so udarjali na vest in skeleli kakor žerjavica.
Kaj oprezno in z rahlimi prijemi je te božične dni — bolj kakor sicer — oznanjalo naše časopisje, da je v krizi naše družinsko vprašanje. Pač je kazalo drugam, kjer je družinska kriza še večja 'n obupnejša, pa vendar istočasno ni moglo pre-zreti naših domačih razmer, ki povprečno sodeč niso še kritične, dasi ne morejo več biti nikomur v zgled.
Naša slovenska družina!
Od vekomaj vir našega ponosa, sreče in obsoja! Za večno predmet naših žrtev in odpovedi, btar božji za rod in družbo, edini, ki nas ohranja! ökrita kamrica naše tolažbe, kamor se po vseh ndarcih življenja vračamo, kjer edino še novih sil
bin ali taks v zadevah domovinstva nima nikakih določil. Zato se morajo pač uvaževati v primerih, ko gre za pridobljeno ali priposestvovano domovinstvo po 10 letnem bivanju, določbe § 9, odstavek III., avstr, domovinskega zakona z dne 5. decembra 1896. 1., drž. zak. št. 222, ki določa v zvezi s § 4, odst. II. istega zakona, da se za sprejem v domovinsko zvezo na podstavi določil tega zakona ne sme pobirati nobena pristojbina, in da so (po § 4) prošnje za izrečni sprejem v domovinsko zvezo po navedenem zakonu proste pristojbin.
Kakor vidimo iz pričujoče zadnje navedbe, je rejšnji avstr, zakon iz leta 1896 veleval, da je ilo treba tudi po 10 letnem bivanju v drugi občini prositi za sprejem v njeno domovinsko zvezo, in da je moral občinski odbor dotično osebo s svojim sklepom izrečno sprejeti, le da prošnje ni mogel kratkomalo zavrniti kakor po zakonu iz leta 1863.
V tem pogledu je torej z določbo v našem zakonu o občinah storjen znaten korak naprej, po katerem odpade marsikakšno nepotrebno prerekanje na sejah občinskih odborov, ki so včasih do obisti preiskovali prosilce za sprejem v domovinsko zvezo. — Vendar pa — kakor sem poudarjal že v prvem članku — ni zato nič manj potreben nov zakon o domovinstvu.	(Nadaljevanje.)
za borbe zajemamo! Naša bodočnost in naša zmaga bo ta družina, ako ostane z nami Bog in naša zdrava volja.
Oče in mati! On ni gospod in ona ni gospa! Svet zunaj sodi njega za umazanega rovtarja, njo za nerodno deklo. Lastnim številnim otrokom pa je ona zlata mati in kraljica, on pa kralj in dobri oče.
Otroci! Eden se žrtvuje za napredek drugega, za šolanje, za zdravje. Skupno živijo v slogi, v oporo in pomoč, v zgled in ponos. Svojim staršem so v čast in veselje. Še pozno v življenju se srečavajo in so Iz roda v rod tesno povezani.
Vsa drugačna si, slovenska moderna družina! Iz tujih dežel in ljudstev so te k nam zanesli. V padec nam boš in v sramoto! Po tebi se bo zastrupila naša zdrava kri. V tebi bo vsa odgovornost za samomor našega naroda. Ako kedaj, bo po tebi naš rod izginil, v svarilo in klic zdravim večjim narodom. Kje so tvoja gnezda? V vsem ne-
Eoocfllti po $5tem
Najbolj je v zadnjem času pač svet presenetila odpoved angleškega kralja Eduarda VIII. Odpovedal so je vladi nad vsem ogromnim britanskim imperijem, kakor imenujemo Anglijo z vsemi njenimi kolonijami in drugimi deželami. Brali smo, da bi se bil Eduard rad poročil z gospo Simpsonovo; ker pa angleški kralj ne sme poročiti ženske iz meščanske rodbine, se je rajši odpovedal prestolu. — To smo brali; kaj je pravi vzrok, pa ne vemo...
V	Španiji ofenziva generala Franca (beri: Franka) ni bila v poznejšem poteku tako uspešna kot prej. Vse države bi rade na Španskem posredovale, to se pravi, v kalnem ribarile in iskale svojih koristi. Bije se lam boj dveh načel: bolj-ševiškega in protiboljševiškega načela.
Italijani so zasedli tudi še najbolj zapadne dele Abesinije, s čimer je vsa Abesinija prešla v njih roke. Angleži, ki so v takšnih primerih vselej nepripravljeni in ki jim tudi sploh ves sedanji svetovni položaj ne ugaja, so morali gledali na zasedbo s prekrižanimi rokami in so jo celo potrdili. Računajo na bodočnost in se mrzlično pripravljajo. V Abesiniji izvira Modri Nil, ki da je vodo za namakanje angleških plantaž v Sudanu in za napolnitev ogromnih jezov niže od Abesinije.
V	vzhodnoazijskem kotlu vre še kar naprej. Japonci bi radi zasedli vse kitajsko ozemlje, ki je pa preogromen grižljaj in ga je nemogoče prebaviti. Pri tem popolnoma prezremo kitajski odpor, nasprotstvo Rusov, Angležev itd. Boji v Šanghaju pred par leti so pokazali, da Japonci nimajo več tiste vojaške premoči nad Kitajci, kot so jo imeli prej, in da je kitajski oreh presneto trd. Kitajskega maršala Čiang-kaj-šeka je nenadoma zaprl general Čiang-su-lijan, hoteč ga prisiliti, da nastopi z vso močjo proti Japoncem. Pa ga je kmalu izpustil in ga je prosil odpuščanja. Neki angleški časnikar je pisal, da nima pred visokimi osebami prav nobenega spoštovanja; in sicer, čim višje so, tem manj. Ko je bil pa pri Ciang-kaj-šeku v avdienci in ga je ta pogledal, je bil Anglež ves drug in je pisal pozneje: »Bil sem zelo zelo majhen«.
Mussoliniju, Hitlerju in Baldwinu se v potezah obraza in v vseh kretnjah pozna, kako težko breme nosijo; doma so drugačni kot pri javnih nastopih. Rooseveltu se pa to breme nič ne pozna, njegov vedno se smehljajoči obraz je ravno tak, kakršen je bil pred dobrimi štirimi leti, ko je bil prvič izvoljen za predsednika Zedinjenih držav. In tudi njegov značaj se ni nič spremenil.
V	mestu Buenos Aires (Argentinija) je zboroval vseameriški kongres in je bilo sklenjenih na njem 26 pogodb in dogovorov. Na kongres je prišel iz Severne Amerike tudi Roosevelt sam in je bil seveda izredno prisrčno pozdravljen. Razlika med tem kongresom in med sestanki državnikov v razburkani Evropi je ta, da so Amerikanci neprestano naglašali svojo miroljubnost. Sklenili so nekakšno zvezo ameriških držav po zgledu evropske Zveze narodov; a ameriška zveza je dosti bolj enotna.
V	Egiptu so dobili sodni spis, ki kaže, kako velike obresti so morali plačevati ljudje že v prastarih časih. Tisti časi niso bili nič bolj usmiljeni kot so sedanji. Če je bilo kakšno zemljišče obremenjeno, je stala kar na zemljišču tablica z navedbo višine dolga in se je vsakdo mogel kar tam prepričati, kako je bil posestnik zadolžen. Pri nas se pa moraš vsaj do zemljiške knjige potruditi.
Angleži bodo gradili ladje, ki bodo porabile iz Anglije v Ameriko samo tri dni in prav toliko nazaj. Če računamo en dan za vkrcavanje in izkrcavanje ter za nalaganje in izlaganje, bo promet sem in tja enotedenski »nihalni promet«. Vprašanje je pa, če se bo ta promet tudi splačal; kajti tovrstne ladje bodo morale imeti izredno močne stroje, posebno konštrukcijo itd. To vse je zelo drago in se ne more vedeti, če bodo osebne in blagovne prevoznine mogle prenesti vse konstrukcijske in prevozne stroške.
Bazilij Zaharov, nedavno umrli milijarder, ni vedel, koliko ima denarja. Samo zapuščina v gotovini je cenjena na 4 do 5 milijard dinarjev (1 milijarda je 1000 milijonov), a ta je bila !e majhen del ogromnega njegovega premoženja. Imel je neprecenljive zbirke dragih kamnov, umetnin itd., v Parizu cele ceste biš, povsod palače in drugo. Kot dobrotnik človeštva se pa ni posebno izkazal. Prof. dr. Vinko Šarabon.
Pel „Kcuitns” se mmmmm
km cele chuižiite!
PLASTNOVI iz Javornika 34 so vsi zavarovani: oče, mati m vsi otroci (sedita Blaž in Marjana; stojijo: od leve na desno: Angela, Ciril, Franc, Ljudmila in Marija). Starši so zavarovani za posmrtnino, otroci pa na doživetje (in smrt).
Plasinova družina je le ena izmed mnogih družin, ki so cele zavarovane pri KARITAS. Naše ljudstvo je že spoznalo, da je zavarovanje KARITAS res pravo, solidno in prav za njega ustvarjeno. Naše zavedno ljudstvo ve, da je KARITAS oddelek velike slovenske Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, ter mu zaupa. Vedno novi tisoči članov se prijavljajo, cele družine pristopajo. Tako skrbi naše ljudstvo za svojo in svojih otrok bodočnost. Kadar bo zavarovano vse, bo mnogo manj bede med nami.
A. Vindišar, Ljubljana:
Nsksil m mm® dmžim
O žalni obleki
Žalovanje je izraz bolesti, ki nas navdaja ob smrti drage nam osebe, pa tudi izraz spoštovanja. Že pri prarodovih najdemo znake takega žalovanja, ki se je izražalo najveš-krat v skaženju telesa ali celo v prostovoljni smrti. Že grški zgodovinar Herodot poroča, da so si Skiti v žalovanju pulili lase, si porezali ušesa, se še na druge načine skazili in se pustili cem ubiti. Vse do najnovejšega časa je obstajala pri raznih preprostih narodih navada, da so morale ob smrti moža umreti tudi žene. Vendar se to ni zgodilo zaradi žalovanja, temveč zaradi krutega običaja, katerega smisel je bil v tem, da je žena le del moževega življenja in mora tedaj umreti, če ugasne moževo življenje. — Še dandanes kažejo mnoga zamorska plemena (pa tudi v Indiji, v Kini, na tihomorskih otočjih) svojo žalost ob smrti svojcev s tem, da se popolnoma zanemarijo: ne brijejo in ne strižejo se, ne umivajo se, v cunje zagrnjeni hodijo okrog, že itak veliko nesnažnost telesa pa še povečujejo s tem, da se mažejo z blatom, govnom in drugo nesnago. Zunanji izraz žalosti je pri vseh preprostih narodih tudi naricanje. Za naricanje služijo mnogokrat plačani ljudje, ki pokojnika morda niti poznali niso. Običaj naricanja najdemo tudi še ponekod med visoko civiliziranimi narodi Evrope.
Izražanje žalosti v barvi obleke poznamo v Evropi šele iz dobe splošnega napredka. Vendar pa vemo o Kitajcih, da so že pred tisočletji nosili ob smrti svojcev v znak žalosti belo obleko. V Evropi je še pred dobrimi 200 leti prav tako prevladovala bela barva kot znak žalosti. Le o Germanih (Nemcih) vemo, da so že spočetka nosili v žalosti črno obleko. Poleg bele in črne je znana še rumena barva kot žalna, vendar slednja le pri Egipčanih in nekaterih rodovih Indije.
Razlogi za to razlikovanje glede žalne barve temeljijo zgolj na domnevah. Bela barva naj bi bila predvsem žalna barva Slovanov, ker so bele silne zasnežene dalje Sibirije, od koder naj bi bili izšli. Rumena barva naj bi bila znak smrti Egipčanom, ki bivajo ob brezmejnih rumenih severnoafriških pustinjah Germani pa naj bi žalovali v črni barvi, ker je temno in skrivnostno Baltsko morje, ob katerem so sprva prebivali.
Najsi bo temu kakor že, s slovanskega stališča je zanimivo, da tudi nemški narodopisci smatrajo belo žalno barvo za posebnost Slovanov. Pri tem pa morajo priznati, da se je bela kot žalna barva ohranila v mnogih danes čisto nemških krajih. Dočim žalujejo lužiški Srbi še danes praviloma v beli barvi, so posejani kraji z enakim običajem ne le v vzhodni, temveč celo v zapadni Nemčiji. Ker so obenem tudi imena takih krajev očividno slovanskega izvora, lahko sklepamo, da so bili naši pradedje pred davnimi stoletji gospodarji velikega dela sedanjega nemškega ozemlja. Da, ta ugotovitev ni prijetna in le v zvezi z besedo o žalovanju opravičljiva.
Dočim gospa moda svojevoljno spreminja barve in oblike modernemu oblačilu, je doslej vsaj žalno barvo pustila v miru. Kako dolgo še?
Ilustracije In klliejl
dajo reklami iele pravo lice — Za reklamo v vi-tokih nakladah uvaiujle le ofjeettitk, ki je danet najtenejiil

Kamenotlck ♦ KnJIgotUk BakrotUk ♦ Kllšarna litografija ♦ OffsettUk
JUGOSLOVANSKA
TISKARNA LJUBLJANA
KOPITARJEVA UL. 6
mirnem življenju, v sebičnem hlepenju za užitki, v zanikanju vsega nadnaravnega. V filmu in časopisu, v mladinskem protiverskem društvu, v tovarni in pisarni, v tujini 1
Oče in matil On je gospod in ona je gospa. Ako sta brez otrok, pač nista družina in ne oče, matil Oba služita vsak dan od jutra do večera, vsak v svoji službi. Nič ni med njima skupnega, niti denar. Ako jima je Bog zaupal otroke, sta jih žalostna in nevredna, kajti tujci so si med seboj.
Otroci! To je jedro družinske krize. Za nje gre in za rod, ali proti njim in proti rodul Pomehkužene, se družine branijo otrok. Število rojstev pada, število nerojenih, umorjenih življenj pa raste! Tudi pri nas! Glejte naša mesta! Otroci so brez doma in brez družine. Vsak črv ima svoje gnezdo, otrok moderne družine nima doma in je izročen cesti. Zapuščen je, osirotel, vsem v breme in težko skrb. Tak rod bo zgodaj zrel za vsak prevrat in se bo kruto maščeval nad družbo. Ne le nad krivci, žal, tudi nad vsemi zdravimi, nedolžnimi.
Tu je potrebna pomoč, dokler je čas! Pomoč družinam, ki hirajo in so obupane. Pomoč^ mladim, zdravim ljudem, da najdejo pot v pošteno, družinsko življenje. Pomoč zapuščenim otrokom in osirotelim siromakom! To je dolžnost vsakega in družbe, države I Dolžnost vseh sil, ki narodovo rast in njegov napredek vodijo!
Tudi zavarovalstvo je steber narodove rasti in napredka. Tudi ono je poklicano, da opraviči svojo kulturno nujnost, da olajšuje, ustvarja in pospešuje zdravo družinsko vprašanje.
Zavarovanje vzgaja mladino k varčnosti, navaja odrasle na misel za svojce, olajšuje gospodarju skrb za družino, preskrbuje mladcem doto, rešuje po smrti očeta osirotelo družino itd. Posebej pa ustvarja in pospešuje družinsko življenje. Poglejte: družini, kateri se rodi četrti otrok, na-klanja velikodušno krstno darilo v obliki brezplačnega življenjskega dotnega zavarovanja. Seveda dobi vsak naslednji novorojenec podobno, a večje darilo. Kadar otrok dorasle svoja leta, ni očetu treba nič skrbeti, kje bo vzel denar za doto, dota mu bo namreč sama in brezplačno sama dozorela v življenjski zavarovalnici. Oče skrbi __ za družino tudi za primer svoje zgodnje smrti. Težka
je skrb, kaj bo s številnimi otroki. Le za tri skrbi on, za četrtega in vse naslednje otroke skrbi in zbira doto življenjska zavarovalnica. Povejmo na uho: v resnici imajo tak način družinskega zavarovanja vpeljan v večini kulturno naprednih držav. Mi takega načina zavarovanja trenotno, žal, še nimamo. Brez dvoma pa se bo vpeljalo tudi pri nas, čim bo država uvidela hiranje družinskega vprašanja v škodo naši skupnosti.
Ima pa naše slovensko zavarovalstvo nekaj podobnega in to v posmrtninskem zavarovanju Karitas. Pri življenjskem zavarovanju, ki je plačljivo do smrti, določa člen 20 in 21 pravil brezplačno sozavarovanje otrok in pravi: Ce sta zavarovana mož in žena, odnosno en preživeli zakonec in en otrok, potem so ostali njihovi otroci od izpolnjenega 2 do izpolnjenega 16. leta brezplačno sozavarovani.
Sozavarovanje otrok preneha z izpolnjenim otrokovim 16. letom. Če sta oče ali mati ali obadva umrla, potem teče sozavarovanje otrok brezplačno do izpolnjenega 16. otrokovega leta naprej.
Če nastopi smrt zavarovanca ali sozavarovanca zaradi nezgode takoj ali najkasneje v teku enega leta po nezgodi, se izplača dvojna zavarovana vsota.
Gornjim mislim o naši družini dodajamo tole: Vprašanje zdrave družine je življenjsko vprašanje obstoja naroda in države. Torej leži tudi na državi velik del skrbi zato, da ohrani družino zdravo. Kakor je drugod sicer posredna, naj bo tu pomoč države neposredna in močna Namreč: ukazano je, da vsak državljan, ki po 30. letu ni poročen, plačuje vsak mesec samski davek. Ako upoštevamo, da so povojne in moderne družabne razmere zagrenile mnogim vse veselje do družinskega življenja, je teh in takih samcev pri nas kaj lepo število. Torej so tudi dohodki teh samskih dajatev prav lepi in znatni.
Naše mnenje je to: kapitali, nabrani iz teh dajatev, iz naslova družabne in družinske manjvrednosti, naj se vračajo nazaj v ozdravljenje družinske in družabne polnovrednosti in to v obliki premij in podpor veččlanskim družinam. Tedaj šele bi bil podan jasen dokaz, da smatra država za prvo in glavno skrb, da ostane razvoj njene družine zdrav in neokrnjen.
Ing. Černe, Ljubljana:
Pomen kistuiin kome m nnpcesleli
žloinoteie
(Konec.)
Krmo kisamo v silosih, ki imajo obliko štirioglate ali pa okrogle jame, ki je razdeljena v več predalov, lahko pa tudi obliko okroglega stolpa. Pri graditvi silosa se moramo ozirati predvsem na to, da stroški niso previsoki in da čim bolje izkoristimo prostor. Zgraditi ga moramo v bližini hleva; paziti pa moramo pri tem, da se nahaja vedno pod streho, ali pa na takem prostoru, kjer streho brez posebnih težav lahko podaljšamo in potegnemo nad silos. Če pa ne moremo najti nobenega prikladnega prostora, ga postavimo na prostem; v tem primeru moramo poskrbeti za primerno streho.
Nikdar ne smemo postaviti silosa preveč blizu hleva, ali pa tako, da bi bil ž njim v neposrednem stiku. Kisla krma ima namreč zelo močan duh in ta bi se potem razširjal v hlevu. Vse okolnosti je treba popreje dobro premisliti in si izbrati v ta namen prikladen prostor. Vedno nam mora biti omogočeno brez težave priti do silosa; pa tudi na to moramo misliti, da lahko postavimo v bližino silosa slamoreznico, katera je ne-obhodno potrebna za rezanje zelene krme. Vse to je treba imeti pred očmi in vedeti, da je silos naprava, ki bo trajala dolgo vrsto let, ne pa samo nekaj časa.
Za manjšega posestnika so najbolj prikladni silosi v obliki štirioglatih jam, katere so razdeljene v več predalov (glej sliko 1). Okrogli stolpi (glej sliko 2) za malo posestvo ne pridejo toliko v poštev, ker so preveč dragi in se izplačajo le na večjih posestvih. Jame za kisanje krme so razdeljene navadno v več predalov; prikladne so zaradi tega, ker v posameznih predalih lahko kisamo različne krmilne rastline. Zidava je zelo enostavna.
Velikost silosa je odvisna od več okolnosti; tako v veliki meri od dnevne potrebe krme, od
St. 2. Silos Janeza Šavla v črnelovcih v Erekmunu (kapaciteta: 20 m3).
t
ftevila živina in pa od tega, kako dolgo nameravamo živino krmiti a kislo krmo. Če imamo na razpolago zadosti zelene krme za kisanje in nameravamo krmiti živino • kisla krmo vso jesen in zimo, t. j. približno 5—6 mesecev, potem moramo računati na 1 glavo odrasle živine povprečno 5 m* prostora v silosu. Silos mora biti zgrajen vedno na trdni podlagi; nikdar ga ne smemo graditi iia kakem nasipu. V primeru, če zgradimo več silosov drug poleg drugega, mora imeti vsak svoj lasten temelj.
Najbolji so oni silosi, ki so zgrajeni iz betona. Opeka kot gradbeni material ni nikoli tako prikladna kot pa beton. Če pa že gradimo silose iz opeke, moramo polagati veliko važnost na to, da je dobro žgana. Silos mora biti vedno tako zgrajen, da vzdrži notranji pritisk krme in da je popolnoma nepropusten za zrak, vodo in za druge pline in da je od zunaj zavarovan pred mrazom, še boljši pa so seveda silosi iz železobetona. Za beton uporabljamo čist gramoz in pesek. Betonsko zidovje moramo v prvih dveh tednih stalno polivati z vodo in paziti, da ni izpostavljeno neposrednemu sončnemu obsevanju.
Globina jame je različna, navadno pa znaša tri metre in sicer en meter nad zemljo, dva metra pa v zemlji. Predvsem pa je odvisna globina jame od talne vode; ako sega talna voda visoko, n e moremo napraviti globokih jam. Pregloboke jame pa sploh niso prikladne, ker iz njih težko spravljamo krmo. Širina jame je odvisna od širine posameznih predalov in od potrebne količine krme. Na manjših posestvih popolnoma zadostujejo 1.5—2 m široke jame. Dolžina jame pa je zapet odvisna od globine in širine jame. Kdor se je odločil za napravo silosa, naj vpraša vedno prej za nasvet kmetijskega referenta, kateri mu bo dal vsa potrebna pojasnila glede načina graditve.
Odprtina jame naj bo čim manjša; zato jo razdelimo na več predalov. S tem je tudi manjša površina izpostavljena zraku. Pravilno moramo silos vedno naenkrat' napolniti. Na manjših gospodarstvih pa tega ne moremo naenkrat storiti; pač pa lahko napolnimo predal, ki je manjši kot pa cela jama.
Ko napolnimo jamo s krmo, jo moramo dobro pokriti, da nima zrak nikakega dostopa. Krmo v
silosu pokrijemo z deskami, ki morajo biti debele vsaj 2 cm. Na deske namečemo plast gline, ki je visoka pol metra. Pri nabijanju glino večkrat poškropimo, da ostane vlažna in da se bolje «prime, Dobro je, da primešamo glini tudi nekaj plev. S tem preprečimo dostop zraka, obenem pa obvarujemo krmo pred deževnico. Seveda pa je vseeno potrebno, da se nahaja silos pod streho iu da je pokrit.
Št. 1. Si los n a jama Ozyalda keklarja v Novi vasi.
Kisla krma služi najbolje za pokladänje živini, ako jo hranimo razrezano in pomešano z rezanieo od slame ali pa koruznice. Živino moramo na kislo krmo le polagoma navaditi; v začetku jo damo v manjših obrokih, potem pa te obroke stalno povečavamo. Na odraslo živino računamo dnevno 15—20 kg kisle krme.
Silosi imajo pri nas, zlasti pa še v krajih, kjer zaradi pogosto nastopajoče suše primanjkuje krme, prav gotovo veliko bodočnost. Samo v zadnjih treh letih je bilo pri nas v Sloveniji z denarnimi prispevki banske uprave preko 400 posestnikom omogočena naprava silosov in to predvsem jam. Posebno prednjači v tem pogledu Prekmurje, Bela Krajina, Dolenjska in deloma Štajer^ ska. Želeti pa je. da bi v bodoče ta akcija zavzela še mnogo večji obseg.
Ivan Martelanc, Ljubljana:
Pomemimcsl kmečkift mtmtemml
V nejasnem političnem in gospodarskem vrenju zadnjih let so se skoraj vse države oprijele novega nauka o gospodarjenju, ki je v tem, da se skuša vsaka država gospodarsko zapreti za svoje meje in preusmeriti vse svoje gospodarjenje tako, da ni od nikogar odvisna, da sama zadosti vsem svojim gospodarskim potrebam ter se tako tudi politično osamosvoji. Temu nauku in takemu gospodarjenju pravimo avtarkija.
Rea, da tako ravnanje navadno ni v posebno korist niti zadevni državi niti njenim sosedam, zahteva ga pa današnji svetovni politični sestav, ki sloni na sili in premoči; nekateri narodi pa so tudi po tej poti dosegli lepe uspehe, kot v zadnjem času na primer Italiia>v času sankcij zaradi abesinske vojne.
To bogato skušnjo pa so pri takem gospodarjenju doživele prav vse države: za industrijske izdelke in rudne surovine tudi v času gospodarske osamljenosti lahko prenese posamezna država prekinitev dotoka od zunaj, vsaj za nekaj časa, teže pa je s kmečkimi pridelki. Narod čuti vnanji pritisk najprej ob pomanjkanju živeža; ko pritisne lakota, vidi, da gre zares, ljudstvu upade pogum, »iri se nezadovoljstvo, pričenjajo se neredi, groze upori.
Zato opažamo vzporedno z uvajanjem gospodarske avtarkije, da so se v zadnjem času vse države posvetile pospeševanju kmetijstva: izbirajo živinske pasme, izboljšujejo žitne vrste, prebirajo «mnenje, izsušujejo močvirja, urejajo hudournike, priporočajo umetno gnojenje, rešujejo kmečke dolgove — seveda ponekod z večjimi, drugje z manjšimi uspehi.
Da pa more kmet uspevati, ga je predvsem weba obvarovati pred vsakovrstno škodo, ki preti njegovemu imetju, njegovim poslopjem, njegovim Pridelkom, njegovi živini. Požarno zavarovanje je «koraj v vseh deželah udomačeno, zato se skrb države obrača danes predvsem na zaščito pred i »kodami na rabnosii in življenju živine ter pred I
škodo, ki utegne zadeti kmečke pridelke, še preden se pobero in spravijo na trg. Tej dvojni škodi skušajo gospodarstveniki najti protivno uspešno sredstvo v za varovanju živine iu v zavarovanju plodov in posevkov proti škodam po toči.
Skoraj vsaka država skuša ta vprašanja rešiti na jvoseben način. Ponekod vrši zavarovanje toče in deloma tudi živine država ali dežela sama (Bavarska, Poljska, nekatere severnoameriške države, nekatere kanadske pokrajine ter Sovjetska Rusija), v večini držav pa goje to zavarovanje zasebnopravne zavarovalnice, ki jih pa država ali dežela zelo podpira (Baden, Francija, Švica, Češka, Španija. Švedska, Grška, Nemčija itd.).
Zavarovanje proti toči se mora obravnavati povsem ločeno od zavarovanja živine, ker je vsaka izmed teh panog povsem svojska. Po naravi škod je pri zavarovanju živine potrebno, da se izvaja v cim manjših edinicah, ter se zdi, da je oblika majhnih zadrug za to najbolj primerna, zavarovanje zoper točo pa je treba izvajati na čim bolj raz-sežnem ozemlju istočasno, da se tako škode, ki vsak čas zadenejo. le del tega ozemlja, izravnajo z dohodki iz tistih delov zavarovanega ozemlja, ki ga škoda po toči ni prizadela.
Pri nas se zavarovanje proti toči in zavarovanje živine obravnava že dolga desetletja, pa še danes nismo vprašanja rešili v splošno korist kmečkega gospodarstva. Kranjski deželni odbor je sprožil razpravo o teh vprašanjih že leta 1896, ostalo pa je le pri načrtih in pripravah. Do svetovne vojne je imela zavarovanje živine še najbolje izvedeno goriška dežela, na Kranjskem in Štajerskem smo imeli le posamezne zadruge. V bistvu se položaj do danes ni spremenil.
Bolj resno so se vršile priprave za zavarovanje proti toči v našib krajih po vojni. Leta 1923 smo dobili zakon, ki je predvideval splošno izvedbo tega zavarovanja. Praktične uspehe pa je pokazala le primorsko-krajiška oblast, ki je to zavarovanje uvedla leta 1928. Leta 1930 je bil za-
Pcciltnjte in potem sodite!
Grozna nesreča nas je doletela. Ono. kar nam je bilo tako ljubo in drago, je postalo plen ognja. Ko smo najmanj pričakovali, smo ostali brez strehe, je zgorel trud celega leta, so postala pepel naša poslopja, smo postali siromaki. 0, kako je tudi nam bilo težko plačevati premijo, kako sc je ta in oni izmed nas jezil na zavarovalnico in njene opomine! Danes sodimo drugače. Vzajemna zavarovalnica se je v naši nesreči izkazala za našo prijateljico in varuhinjo. Poslala je svoje ljudi, ki so našo nesrečo precenili z vsem razumevanjem naših težav, Vzajemna zavarovalnica pa nam je odškodnino hitro in točno izplačala.
Zato izrekamo naši domači Vzajemni zavarovalnici iskreno zahvalo, vsakogar pa vabimo, da ji zaupa.
Sadjarska podružnicu v Srednji vasi pri Kranju,
(Gorelo dne 1. S. 1936.)
Vrčkovnik Jožo in Marija, Topolščica pri Šoštanju.	(Gorelo dne 9. 9. 1936.)
Mejak Anton in Ivana, Vrbinska vas 2, p. Videm ob Savi.	(Gorelo dne 12. 9. 1936.)
Zalokar Janez, Okolo 19, Ihan pri Domžalah-
(Gorelo dne 18. 9. 1936.)
Marolt Vinko. Bled, Grad.
Rudolf Jože, Kacinek, p. Prihova.
(Gorelo dne 30. 8. 1936.)
Petrovič Franc in Marjeta, Bukovci 140, p,
Ptuj.	(Gorelo dne 2. 10. 1986.1
Hočevar Jože, Brezov dol 42, p. Zagradec.
(Gorelo dne 10. 10. 1936.)
Kurnik Janez, Srednja vas 22, p. Šenčur prt Kranju.	(Gorelo dno 11. ;.i. h.or.v
Koderman Mihael, Nadgorica 5, p. Ježica.
(Gorelo dne 11. Iu 1936.1
Tkalčič Silvester, Terezija, Dogoše 3, Maribor,
(Gorelo dne 13. 10. 19 56
Korošec Franc, Ličenca 2S, p. Loče pri Poljčanah.	(Goielo dne 13 10. 193G.1
Borštnar Marija, Ig-Studenec 15, p, Ig pri Ljubljani.	(Gorelo dne 15. 10. 1936.)
Lužovec Franc, Poženk 28, p. Cerklje pri Kranju.	(Gorelo dne 20. 10. 1936.)
Švab Anton, Leše št. 46. p, Brezje.
(Gorek) dne 20. 10. 1986.)
Korbar Jožef, Poženk št. 29. p. Cerklje pri Kranju.	(Gorelo dne 22. 10. 1936.)
Kimovec Josip, Sp. Slivna 17, p. Vače.
(Gorelo dne 22. 10. 1986.)
Ceh Franc in Ljudmila. Cogetinci 42, p. Sv. Anton v Slovenskih goricah.
(Gorelo one 22 10. 1936.)
Flis Alojzij iu Marija, Prihova 15, Grušovje pri Konjicah.	(Gorelo dne 27. 10. 1936.)
Pristovnik Mihael, Črešnjevec 79 pri Slov-Bistrici.	(Gorelo dne 2. 11. 1936.)
Soršak Karel, Leskovec 21, p. Slov. Bistrica.
(Gorelo dne 2. 11. 1936.)
Bauman Albert in Ana, Dobrenje 44, p. Pee-nica pri Mariboru.	(Gorelo dne s. ii. 1936.)
Dimat Liza, Spod. Partinje 105, p. Sv. Jurij V Slov. gor.	(Gorelo dne 7. 11. 1936.)
Gornik Ivan. Grabrovec 85, p. Metlika.
(Gorelo dne 8. 11. 1936.)
Halo! Halo!
Tukaj »Naša moč«. Kako? Da ne nameravate svojih izdelkov oglašati v našem listu? Premajhen da Vam je? — Oprostite! Vedeti morate, da izhaja »Naša moč« v
sto tisoč iszvodžž>
in da jo bere ves naš narod. Prosimo, pošljite nam samo besedilo za Vaš oglas in mi Vam bomo poslali proračun. Prepričali se boste lahko, da je oglaševanje v »Naši močl< fie vedno
najceneje,
ker prinaša poceni zanesljiv uspeh. -
5*
Nagradna kclžanka
za febmae 1937
15 16
46 I 47
63 64
92 93
Vodoravno: 1. Vsak član Vzajemne ga ima. — 12. Pripadniki prave vere. — 13. Mesto na Gorenjskem. — 15. Prislov. — 17. Sorodstvo____18. Svetopisemska ose-
ba. — 19. Vrsta snega (2. sklon). — 22. Ni ukrivljen.
—	24. p. — 25. Albansko mesto. — 26. Del klasa. — 27. Nazor. — 29. Egipčansko božanstvo. — 30. Moderno bojno sredstvo. — 32. če je v ljudski šoli ni dobil, mu bo v gimnaziji trda predla. — 35. Rimski pozdrav. — 36. Prislov časa. — 37. Ljubljani priključena občina. — 88. i g. — 39. Zabava v prirodi. — 40. Živalska noga.
—	41. Ptica (dvojina). — 43. Vprašalna členica. — 45. Moško ime. — 50. Južno sadje (množina). — 52. r v a.
—	'4. Zgodovinsko strelno orožje. — 56. Grško mesto. I. sklon).—57. Pri živini govorimo o njem. — 58. Vzklik bolečine. — 59. Moško ime. — 60. Vrsta dreves. — 62. Šibe za pletenje. — 63. Vsebinski del knjige. — 65. Jabolčni škodljivec. — 66. črnomorsko pristanišče. — 67. Barva. — 68. Vas pri Domžalah. — 70. Industrijska rastlina. — 71. Plačljivost pri javnem nastopu (tujka).
—	72. Strup (po hrvaško). — 74. Pesniška oblika. — 77. Grška črka. — 79. Ud družine. — 80. Nizozemska pre-stolica. — 81. Pripadnik poganske vere. — 82. Vrsta polja. — 85. Glavni števnik. — 86. Zensko ime. — 87. Kdor je nima, nič ne velja. — 88. Zgodovinska junaška pesem (oblika). — 90. Poganski bogovi. — 92. Oče. — 95. Moderne ženske. — 96. Povezano cvetje. — 97. Predlog z rodilnikom. — 98. Del ženske narodne noše. — 99. Povratni zaimek. — 100. Nikalnica.
Navpično: 1. Predlog s tožilnikom. — 2. Oče. — 8. člana vojske (dvoj.) — 4. Afriška država. — 5. Gobček. — 6. Ruska reka. — 7. Druga beseda za vihar. — 8. Uradni spis. — 9. Del naše duševnosti. — 10. Moško Ime. — 11. Ima samo eno nogo. — 12. Geometrični izraz. — 14. Pomožni glagol. —16. če se dva pobotata.
—	20. Egiptovsko božanstvo. — 21. Pomaga proti glavobolu. — 23. Gorovje v Južni Ameriki. — 24. Vrsta ■nanesti. — 28. Vodna rastlina. — 30. Velelnik glagola tečem. — 31. Velika ptica. — 33. Drugi oče. — 34. Stava veda. — 37. Velik posestnik. — 42. Južnoameriška država. — 44. Reka na Štajerskem. _— 45. Vzklik gnusobe. — 46. Zensko ime. — 47. Isto kot 54. vodoravno.
—	48. Zemljiškoknjižni pregledi. — 49. Rokodelec. — 81. Huda ura. — 52a. Lepa in koristna čednost. — 53. Rimski pozdrav. — 55. Posledica zlega dejanja. — 57. Sport. — 61. Kar sejemo jeseni. — 63. Del voza. — «4. Zensko ime. — 69. Del telesa. — 73. Isto kot 20. — 75. Igralec na dudo. — 76. Zensko ime. — 78. Gibanje morja. — 80. Trenutek. — 81. Glas zvona. — 83. če je v mleku preveč vode. — 84. Vas na severni meji. — 87. Vrsta ptie. — 89. Zensko ime. — 91. Vrsta jelena. — •2. a. d. — 93. Kazalni zaimek. — 94. Pesniška oblika.
Besede od 1—11 vodoravno In od 14 navzdol do konca tl povedo za tvoje življenje važno navodilo.
Cpczceito!
Bach Josip, Rakitnica 73, p. Dol. ras pri Ribnici, ni več zastopnik Vzajemne zavarovalnice oddelka »Kari-tas^in nimapravice niti sprejemati novih Slanov niti kasirati denarja.
»Karitas«
posmrtninsko zavarovanje
Ljubljana
Maščevanje. — »Kako moreš vendar zaupati »vojo hčer za ženo svojemu najhujšemu nasprot-niku?< — »To je edina možnost, da se maščujem nad njim.«
kon razveljavljen, pa že leta 1931 je izšel nov zakon, ki predvideva izvedbo zavarovanja proti toči po posameznih banovinah obvezno za vso državo. Po tem zakonu je savska banovina oživila in razširila zavarovanje, kot ga je že prej izvajala primor-sko-krajiška oblast, ne more se pa reči, da je vprašanje zadovoljivo rešila v splošno korist. Drugod se zakon do danes še ni izvedel.
V dravski banovini je bila izvedba zavarovanja zoper škode po toči v razpravi v zasedanju banskega sveta leta 1932, pa večina članov banskega sveta je bila takrat mnenja, da še ni vpra-
šanje zrelo za rešitev. Zdi se pa, da se bo vprašanje znova sprožilo. Zato se bomo s tem zavarovanjem, kakor tudi z zavarovanjem živine, še podrobneje bavili v našem listu.
Kmečka zavarovanja tvorijo važen del kmečkega vprašanja sploh. S prospevajočirn kmetijstvom vsaka država stoji, z njegovim propadom vsaka država pade. Zato ne smemo iti mimo teh vprašanj brezbrižno, pa tudi ne se lotiti njihovega reševanja z malodušjem, ampak resno in temeljito jih je treba premisliti in jih na najbolj smotrn način rešiti.
Inž. Černe, Ljubljana:
Dinoitime mlečnost naših kcau
Mlečnost krav dvignemo predvsem s smotre-nim odbiranjem in križanjem ter z dobro krmo. Pri odbiranju je potrebno več let, da vzgojimo pleme, ki ima že v sebi podedovano lastnost mlečnosti. Z odbiranjem in križanjem se bavijo predvsem razne selekcijske zadruge. Pri nas jih imamo že lepo število in so dosegle dosedaj prav povoljne uspehe. Za to delo je potrebno nekaj strokovnega znanja in pa pazljivosti. Ko smo dobili na ta način živali z boljšo mlečnostjo, pa moramo gledati tudi na to, da bodo stalno dajale več mleka. To dosežemo samo na ta način, da jih vedno dobro krmimo; vse skupaj nam prav nič ne pomaga, ako ne nudimo kravam zadostne in tečne hrane.
Preko leta, ko imamo na razpolago dovolj zelene krme, detelje in trave, si ne delamo ravno prevelikih skrbi za krmo. Pozimi pa, ko ni več zelene krme, začnejo krave nazadovati v mlečnosti. V tej dobi moramo nuditi kravam razna tečna krmila, n. pr.: otrobe in razne oljne tropine. Če bomo poleg sena, korenja in gomolja po-
kladali še vsaj pol do 1 kg oljnatih tropin eni kravi dnevno, bo ta bolje izkoristila tudi ostalo krmo in dajala več mleka, ki bo tudi bolj mastno.
Pri krmljenju s tečnimi krmili moramo paziti* da se izdatki za tečna krmila izplačajo. Če pravilno ravnamo, se nam tudi izplačajo, in sicer s povečano mlečnostjo krav in z boljšim ter bolj mastnim mlekom, iz katerega dobimo več masla; nadalje s tem, da se krava bolj redi, postane več vredna in potrebuje manj druge krme. Ravno pri krmljenju živine naši živinorejci zelo mnogo grešijo, ker jo dostikrat slabo in nezadostno krmijo. Posledica tega je seveda slaba mlečnost. Vedeti pa je treba to, da moramo živini tudi nekaj nuditi in šele potem moremo od nje kaj pričakovati.
Nadalje vpliva na mlečnost skrbna nega, čiščenje telesa in prostorov za bivanje. Živino moramo pustiti čim več na sveži zrak, da se zadostno pre-giblje in si tako okrepi svoje telo. Če vse to točno upoštevamo, bomo brezdvomno znatno dvignili mlečnost naših krav in s tem svoje lastne dohodke.
Ivan Martelanc, Ljubljana:
Zairarcvonie
v svebwnem ocsiiodacstini
Ta ali drugi bi utegnil domnevati, da je zavarovanje domislek kapitalističnega gospodarskega sestava, ki skuša vse pridobivanje spretno organizirati v dobičkonosnih podjetjih tako, da že v posamezno podjetje vložen kapital rodi čim večji čisti dobiček.
Da to ne drži, je dokaz v dejstvu, da ne najdemo zavarovanja le za dobro stoletje nazaj med množico novih gospodarskih ustanov in zamisli, ampak da pozna zgodovina človekovega gospodarskega udejstvovanja institucijo zavarovanja že pri najstarejših narodih. Res je sicer, da je zavarovalstvo v današnji obliki in na sedanji razvojni stopnji plod načrtnega dela in smotrno urejenega modernega gospodarjenja, toda osnovna misel zavarovanja, ki je v preskrbi za primer potrebe, nezgode, smrti, starosti, onemoglosti, ta misel je prastara. Kaj bo jutri, to je vprašanje, ki je zanimalo svet od prvega človeka dalje.
Lepo je zapisal neki gospodarstvenik: »Od Adama dalje hodi med nami najjačja, nepremagljiva sila — SMRT. Njej nasproti je človeštvo postavilo nasprotno silo, ki je sicer ne more premagati, pač pa njene posledice odvrniti: ZAVAROVANJE.« — Vemo, da bo nekoč prišlo, morda tu. morda tam, morda kmalu, morda še dolgo ne, pa prišlo bo: zabliskalo se bo in bo udarilo; tat bo v temni noči obiskal naš dom; nevihta s točo bo prihrumela nad naše polje; kuga bo segla po živini; smrt bo zamahnila s koso...
Človeštvo se proti negotovosti bori z zavarovanjem. Gospodarstveniki so v teku časov zamislili nešteto vrst zavarovanja: proti škodi po požaru, vlomu, toči, bolezni in poginu živine, proti posledicam telesne nezgode in brezposelnosti, bolezni in onemoglosti, milijoni sklepajo vseh vrst življenjska zavarovanja.
Stari Feničan in Grk sta vse svoje premoženje imela na trgovski ladji. Morja pa nepre-iskana, ladje slabotne, povsod so prežali morski roparji. Pa so se trgovci zmenili: ako kateremu na skupinskem potovanju zadene ladjo nesreča, mu bodo ostali povrnili škodo iz izkupička za prodano blago.
Za cvetoče dobe rimskega cesarstva je ženin pred poroko založi) staršem neveste gotovo vsoto,
ki naj bi služila za njeno preskrbo, ako mož ne bo mogel več prav zanjo skrbeti.
Pri Rimljanih so bile dolga stoletja udomačene pogrebne bratovščine — collegia tenuiorum — ki so članom preskrbele lep pogreb v podzemskih hodnikih okrog Rima — poznejših katakombah. Pogrebni stroški so se bili krili iz prispevkov članov.
V	cehih nemških in danskih mornarjev v 11. in 12. stoletju opažamo zanimive določbe, ki kažejo na zelo razvito zavarovanje v obliki vzajemne^ pomoči med člani za primer bolezni, nezgode, požara, tatvine, izgube tovora na morju.
V	angleških pomorskih mestih nastajajo že v 13. stoletju združbe trgovcev za pravno zaščito (pričetek zavarovanja zakonske odgovornosti), za vzajemno pomoč v plačilnih težkočah, za škodo ob tatvini, velikih zgubah pri trgovanju.
Srednjeveško cehovstflb je imelo zlasti v svoji vzajemni pomoči najjačjo silo in največji pomen. Biti sprejet v obrtno bratovščino ali ceh je pomenilo isto kot skleniti občno zavarovalno pogodbo za vse življenjske primere.
V	severnih evropskih deželah srečujemo že zelo zgodaj rentno zavarovanje- za primerno ceno si si pri trgovski družbi ali za kos zemlje pri deželnem knezu ali samostanu mogel preskrbeti preživnino.
Šestnajsto stoletje je prineslo prve pomožne blagajne za vzajemno pomoč vdovam in sirotam v primeru smrti očeta ali hranilca, nevestam doto.
Sto let pozneje je srednja Evropa čutila posledice tridesetletne vojne, v Angliji pa je gospodarstvo zacvetelo. Tudi misel zavarovanja se pričenja skokoma razvijati in najde vedno nove oblike. Pojavijo se prve zavarovalnice v današnjem smislu, v trgovske in pomorske zakonike pridejo prve določbe o zavarovanju kot eni izmed trgovskih pogodb. Prične se zbiranje podatkov o umrljivosti ter se razne vrste življenjskega zavarovanja prično postavljati na trdnejšo računsko podlago. Osemnajsto stoletje razvite angleške industrije nam je prineslo tako zvano zlato dobo angleškega zavarovalstva, ki se je polagoma razširilo na vse dežele proti jugu, našlo pot preko
morja v Ameriko, Azijo, Avstralijo ter se v zadnjem Sasu moSno udomačilo tudi na Japonskem.
V današnjem gospodarskem sestavu je zavarovalstvo ena najmočnejših opor kreditnega gospodarjenja. Krepko se postavlja ob stran industriji, trgovini in bankarstvu ter ga celo presega. Nobena panoga gospodarskega udejstvovanja ni tako smotrno organizirana kot zavarovanje. Stotine milijonov in milijard vrednosti je zaščitenih z zavarovanjem, ves promet po morju in po suhem, vsi zapleteni pravni odnosi, milijone in milijone človeških življenj, delovna sila milijonov ljudi — vse je zaupano zaščiti zavarovanja. Iz milijard in milijard rezerv življenjskega zavarovanja se grade ceste in železnice, palače in delavske kolonije, izsušujejo se močvirja in omogoča se obratovanje tisočev in tisočev industrijskih podjetij.
To je zavarovalstvo danes. Velesila in moč,
ki si brez nje današnjega razvitega in razčlenjenega gospodarskega udejstvovanja niti zamišljati ne moremo. In jutri? In ko se preživi današnji gospodarski red in ga v tej ali drugi obliki nadomesti morebiti kolektivno, občestveno gospodarstvo? Ali ne bo to obenem konec zavarovalstva?
Ne, nasprotno, še bolj posplošilo se bo, le da bo morda zavzelo drugačno obliko. Zaščita premoženja in preskrba človeka v vseh okolnostih in potrebah je zlasti še ideal raznih novih gospodarskih sestavov, ki se skušajo uveljaviti v novejšem času. Zato bo zavarovanje morda obvezno in za vse dostopno, obstalo pa bo. Zavarovanje namreč ni izsledek in zamisel tega ali drugega gospodarskega sestava, marveč je ta zamisel globoko zasidrana v človeški naravi in človekovi potrebi, ki najde zadovoljitev le v vzajemni pomoči, ki jo naš stari narodni rek tako lepo označuje: Vsi za enega — eden za vse!
Dr. B. M., Ljubljana:
U mndemem zdrovlleatiu z vodu
(Prosto po raznih avtorjih.)
Ko smo bili majhni, so nas mamice knajpale pri vseh boleznih. Pa tudi mnogim odraslim je voda čudovito sredstvo, s katerim je mogoče ozdraviti vsako bolezen. Zdravljenje z vodo je sprejela tudi moderna zdravniška veda v svoje okrilje, pa si bomo na kratko ogledali, v koliko služi zdravljenje z vodo tudi njej. Poprej je bila v zdravniški vedi dolgo časa prava pastorka, čeprav So v času rimskega cesarja Avgusta zdravili zdravniki svoje bolnike tudi z vodo. Še danes se ljudje čudijo in dvomijo v zdravniško vedo, ko ta zdravnik pri istem primeru predpiše mrzle, oni pa tople obloge.
Že na prvi pogled vidimo, da nastane v prvih trenutkih močnejših vodnih dražljajev (iz-vzemši oparjenje) koža bleda — da se je torej skrčila, da so se skrčile drobne žilice v njej, da se je pojavila kurja polt, pa naj smo oblili kožo z zelo mrzlo ali z zelo toplo vodo. Šele ko pustimo dražljaj več časa delovati, postane koža rdeča in sicer ne samo na kraju, kjer je deloval dražljaj, ampak po vsem telesu. Žile so se razširile torej po vsej telesni površini, obenem se je pospešil ves krvni obtok in na telesno površino je dospelo več krvi. Le če je dražljaj zelo močan, pomodri še posebej poprej mesto, na katerem je dražljaj deloval, kajti kri se je na tistem mestu za nekaj časa zaustavila in tako preprečila, da bi se dražljaj prehitro ne razširil na celo telo. Tak dražljaj bi seveda lahko izvajali tudi s precej vročim ali precej mrzlim zrakom, toda zrak je dosti slabši prevodnik toplote kot voda in nepraktičen za tako zdravljenje, ker bi bilo težko določili množino toplotnih enot (kalorij), ki bi jih oddajal. Prehud vmlni dražljaj pomeni atentat na srce in bi postal v gotovih primerih zelo nevaren. Popolnoma drugače pa je, če dražljaj počasi, počasi večamo od zelo majhnega do prav močnega. Na tak način lahko srcu samo koristimo Močni, naenkrat nastopajoči vodni dražljaji potisnejo torej kri iz kože v notranjost, počasi naraščajoči dražljaji pa ženejo kri na površino telesa, pa povzročijo obenem, da se kri hitreje pretaka. Kri pa je prenašalec hraniv in mnogih brambnih snovi— bomo torej razumeli: Čim hitreje kroži kri skozi organe, tem več hraniv in brambnih snovi dospe v organe, obenem se izloči tem več škodljivih snovi, ki jih je pobrala kri po telesu in precedila skozi ledvice iz telesa. Zaradi tega pa, ker so se razširile žile na površini telesa, se je zmanjšal tudi krvni pritisk in srcu je bilo olajšano delovanje — torej ravno nasprotno, kakor če bi zožili z naenkratnimi prehudimi vodnimi dražljaji žilice na površini. Sedaj vam bo razumljivo, zakaj ne sme človek z bolnim srcem naenkrat skočiti v mrzlo ali vročo vodo Če skočimo v mrzlo ali vročo vodo, nam za nekaj trenutkov zmanjka sape. Prav nič pa bi ne lovili sape, če bi stopili v mlačno vodo in jo potem postopoma ohlajali ali segrevali, kar se da pri modernih domačih kopalnicah zelo lahko doseči. Dihanje postane pri postopoma se večajočih dražljajih globoko in počasnejše, pri hitro nastopajočih pa hitrejše in težje. Hitro nastopajoči dražljaji so nevarni ljudem z visokim krvnim pritiskom, z arteriosklerozo (poapnenjem žil). Počasi nastopajoči pa le olajšajo težave, ki se pojavljajo pri teh boleznih.
Pri zdravljenju z vodo moramo vedno misliti, da delujejo mokre obloge in povoji na celo telo,
čeprav najbolj blagodejno na sam oboleli organ, n. pr. na bolno roko. Delne kopeli bomo uporabljali takrat, ko je potrebno, da spravimo dosti krvi na površino telesa, torej pri boleznih srca in ožilja, pri nekaterih pljučnih boleznih, pri sklepnih boleznih, pri akutnih infekcijah. Ne smemo sicer samo od tega pričakovati nekega čudežnega ozdravljenja, ampak moramo smatrati obloge in kopeli za pomagalo. Zamaščenega srca z vodo ne bomo ozdravili, pač pa olajšali njegovo delovanje. Vodenične nabrekline, ki se pojavijo v nogah zaradi oslabelosti srca, se na primerne vodne kopeli dostikrat zmanjšajo in to zaradi hitrejšega kroženja krvi in s tem hitrejšega izločanja skozi ledvice. Bolniki, ki imajo šine čepe ali trom-buse, naj se ne boje kopeli, češ da se bo zaradi njih čep odtrgal, kajti ravno nasprotno je res. Če lepo polagoma večamo toplino v kopeli, postane nevarnost manjša in zaradi boljšega krvnega obtoka se tudi to zlo včasih popravi. Razpada v tuberkuloznih pljučih seveda ne moremo s kopelmi zaustaviti, vendar vplivajo tudi na take bolnike blagodejno. Dihanje in izkašljevanje se jim olajša, njihova koža pa postane prožnejša. Take postopoma na toplo naraščajoče kopeli dostikrat silno omilijo napade astme (naduhe). Blagodejni učinek kopeli pri pljučnici in mnogih vročinskih boleznih ie dovolj poznan. Poprej nemirni bolnik po kopeli naenkrat mirno diha in marsikdaj trdno zaspi. Tople obloge prijetno učinkujejo tudi pri vnetjih pljučne mrene in ta bolezen se marsikdaj zaradi hitrejšega obtoka krvi poprej pozdravi kot bi se sicer. Pri sklepnih boleznih lajšajo bolečine, zmanjšajo možnost komplikacij na srcu in ledvicah, ki se pojavijo včasih pri njih in skrajšajo dobo zdravljenja. Pri materničnih in obmaterničnih težavah, pri motnjah v perilu, pri vnetjih omilijo tople sedeče kopeli težave.
Pri zdravljenju z vodo se poslužujemo različnih načinov: zavojev, oblog, polivov, kopeli. Zavoje uporabljamo bodisi tako, da zavijemo celo telo ali pa njegove posamezne dele. Za boljše zadrževanje toplote pa ovijemo krog mokrega še suh zavoj. Od Priesnitza naprej uporabljajo največkrat mrzle zavoje, kar ni vselej pametno, ker občuti marsikak bolnik pri tem neugodje. Zdravilni učinek pa je isti, kakor če bi dali takoj od začetka topli zavoj. Pri vnetjih bomo pomočili zavoj v zelo toplo vodo — v zelo toplo zato, ker izgubi ta med ožemanjem precej topline. Po ožemanju ga bomo zravnali in položili na vneto mesto tako, da ne bo delal gub. Okoli njega pa bomo ovili dnig suhi zavoj. Toplotni učinek bomo povečali še na ta način, da bomo položili na zavoj termofor s toplo vodo, ali platneno mošnjo s toplo krompirjevo kašo, ali v platno zavite in segrete senene mrvice. Mokre zavoje celega telesa uporabljajo danes manj kot v prejšnjih časih, kajti pri njih moramo biti previdni, saj zadržujejo preveč telesno toploto. Mislimo vedno na to, da je mogoče doseči z delnimi zavoji isti ali pa celo boljši uspeh kot pa s celotnimi.
Drugi način zdravljenja z vodo je mrzli poliv. S kakimi nevarnostmi je združen pri oslabelem srcu, sem že omenil. Pri zdravih ljudeh pa učinkuje ugodno po naporu. Mrzli in topli polivi rešijo marsikateremu novorojenčku, ki ne more dihati, življenje s tem, da ga prisilijo na globok vdih. Mrzli polivi store dobro tudi po napornem
Me uemo ne ute ne dneva...
V zadnjem času je »KARITAS« izplačala cele zavarovalne vsote ob smrti sledečih članov in članic:
Travizan Marija, Bršljin 24;	,
Štrukelj Josip, Ljubljana, Šmartinska 8;	*
Barbej Jože, Loke 216, Trbovlje;
Ašič Jože, Stara vas 75, Videm ob Savi; Zalokar Frančiška, Ljubljana, Milčinskega 12; Kos Antonija, Ljubež 22, Dole pri Litiji; Globočnik Marija, Zg. Brnik 101;
Gorenjšek Ana, Jesenice;
Pečnik Jera, Škocjan pri Turjaku;
Bjdin Jakob, Lesno brdo 35, Vrhnika;
Pišek Marija, Župečja vas 27;
Jamšek Ivana, Ig pri Ljubljani;
Dreša Ivana, Javornik 90;
Langerholc Franc, Medvode 9;
Zgonc Frančiška, Ljubljana, Prisojna 1; Knaflič Jurij, Maribor, Vrbanova 19;
Klajnšek Ana, Trnovec 17, Ptuj;
Eiiec Antonija, Maribor, Slomškov trg; Žnidar Marija, Spodnje Pleterje 67;
Bela Marija, Strmec 2, Sv. Urban pri Ptuju; Dr. Somrek Josip, Maribor;
Pečar Frančiška, Marija Gradec 19, Laško; Karner Apolonija, Studenci pri Mariboru; Žibret Frančiška, Dobro polje 18, Planina pri Sevnici;
Lah Marija, Kicar 32. Ptuj;
Kramar Marija, Latkova vas 34;
Cojhter Franc, Čreta 12;
Karničnik Neža, Sv. Bric 42, Velenje;
Rojnik Blaž, Polzela 47;
Jug Alojz, Studenice 23;
Simonič Janez, Rožengrund 89:
Beranič Marija, Cirkovce 1, Pragersko;
Šmon Frančiška, Sv. Krištof 63;
Turnšek Fani, Breg 19, Polzela;
Ogrizek Marija, Cerovec 4;
Gradišnik Štefka, Creta 39 (sozavar. otrok);
Ker sta se smrtno ponesrečila:
Šuler Andrej, Gradec — Kolonija 69, p. Litija; Saviozzi Albin, Hrastnik 86,
je »Karitas« izplačala dvojno zavarovalno vsoto.
V decembru 1936 se je prijavilo v »Karitas« 837 novih članovi
»Karitas«.
O kihanju
V januarski številki »Naše moči« ste čitali, da je nastala navada voščiti kihajočemu z »Bog pomagaj!« ob času velike kuge v i. 1348.; vendar je to le ena izmed številnih domnev, ki jih poznamo o tej stvari. Res je namreč, da srečamo slična voščila že v davni zgodovini. — Kihanje je brez dvoma tako staro kot človeštvo samo. Jezuit Strada je mnenja, da so ona bajeslovna bitja, ki jih je napravil grški polbog Prometej in jim vlil življenje z ukradenim ognjem, pokazala prve znake življenja s kihanjem. — Judovski učeniki vedo povedati, da je tudi že Adam kihal. Mnogi pisci omenjajo, da je nastala navada reči kihajočemu »Bog pomagaj!« ali pa »Salve« (zdravo) za časa strašne kuge, ki je razsajala v dobi papeža Gregorija Vel. in katere prvi znaki so bili kihanje in zdehanje.
Rimski pisec Plinij sporoča, da je že vedno žalostni cesar Tiberij zahteval, da mu ob kihanju spoštljivo nazdravijo. — Tudi stari Grki so voščili kihavcu z »Zevs te obvarujI« ali s kratkim »Živil«. — V pradavnem perzijskem kraljestvu so prav tako poznali podobna voščila. Sploh je poganstvo pripisovalo kihanju poseben pomen. Na splošno so smatrali pogani, da je kihanje nekaj božanskega, nekaj, kar cika na bodoče dogodke. Tako pravi grški zgodovinar Plutarh: »Kakor utrip žile kaže zdravniku bolnikovo stanje, kakor ptičje cvrčanje ali nemir v oblakih krmarju napoveduje vihar, tako skuša duša s kihanjem opozarjati na bližnji doživljaj.« Grki so smatrali kihanje za božji dar. Njihovi pesniki niso vedeli o lepi ženski povedati nič bolj laskavega, kot: »bogovi ljubezni so pri njenem rojstvu kihnili«. To naziranje so Grki prevzeli brez dvoma od sta* rejšili poganskih narodov in ga požlahtnili.
Pri poganskih prarodovih so smatrali kihanje za trenutno udejstvovanje tiega duha, ki je obsedel človeka. Zato jim je bilo kihanje nekaj, kar prinaša zlo. — Tudi najstarejša knjiga, tkzv. »zen-davesta« Perzijancev, priporoča, naj se ob kihanju nazdravlja in tako prežene zle duhove. — Drugače pa misli še danes Zulu — zamorec, če kihne, pravi: >Sedaj sem blagoslovljen. Duh mojih prednikov je v meni. Hitim, da ga počastim, ker mi je dal kihniti.«
V splošnem so že v sivi davnini hoteli z nazdravljanjem pri kihanju doseči varstvo pred zlimi vplivi hudobnih duhov. V neki meklenbur-ški pravljici izvemo n. pr sledeče: »Hudič ima veliko knjigo, v kateri so zapisana imena vseh ljudi. Kadar je slabo vreme ali pa mu je dolgčas, prebira to knjigo. Vsak človek, čigar ime hudič
Indijec nazdravlja pri kihanju z »Živil«, a kihavec mu odgovarja: »Z vami k. — V Italiji rečejo »Prosit« ali še večkrat »Felicitš« (Srečno!), nakar odgovori kihavec: »Grazie!. — Pri Hebrejcih rečejo »tobim ehayim« (Zivi dobro!), a pri mohamedancih »ur hamuk allah!« (Alah te blagoslovi!).
Kihanje je bilo tudi predmet praznoverja in vraž. — Ko je slavni grški vojskovodja Ksenofont vodil Grke proti Perzijcem in jim nekoč pred bitko govoril ognjevite besede, je konec govora neki vojak močno kihnil. Vsi so to smatrali za znamenje, da je Ksenofont od bogov jim dani poveljnik in da bo vojna uspešna. — Grški pesnik Homer sporoča sledečo zanimivost: Ko je trojanski junak Odisej blodil po daljnih morjih in ni našel poli domov, so njegovo ženo, lepo Penelopo, nadlegovali številni snubci. Ona jih je po vrsti odklanjala in jim zagrozila, da ne uidejo Odisejevemu maščevanju. Ko se nekoč spet ni mogla ubraniti vsiljevanju takih lizunov, je naenkrat kihnil njen sin Telemah, da se je stresla dvorana. Takrat se je razjasnilo Penelopino obličje. Vedela je namreč, da sedaj nihče več ne uide Odisejevemu krvavemu maščevanju.
Pa tudi slab pomen pripisujejo kihanju. Tako n. pr. zaslutijo prebivalci otočja Tonga nesrečo, če kdo kihne, ko se podajo na bojni pohod. Neko Indijsko pleme opusti vojno ali pa vrne že ujete nasprotnike, če kdo pri bojnem posvetu kihne. — Zanimiva je siedeča zgodba: Atenci so pregnali samostlnika Hipijo. Ta pa je skušal Grčijo zavzeti s perzijskimi četami. Ko je pred Maratonom zbral svoje Perzijce, je naenkrat kihnil, da mu je izletel zob. Iskali so ta zob, a zaman. Vso vojsko je obšel strah in Hipija je rekel: »Ta pokrajina ni naša in zaman bomo rabili orožje, da bi jo osvojili. Samo toliko je naše, kolikor je pokriva izgubljeni zob.«
Kraj, čas in to, kolikokrat kdo kihne, je v vražarstvu tudi bilo važno. Na Tirolskem pravijo: »Kdor ponoči kihne, je to znamenje, da je rešil dušo iz vic.« — Če je Rimljan kihnil, ko je vstajal ali se obuval, je takoj zlezel nazaj v posteljo in čakal ugodnejšega trenutka, da vstane. Plinij poroča celo tole: Če je po končanem slavnostnem obedu kdo kihnil, so takoj zopet vsi sedli in služinčad je morala postaviti na mizo vso posodo in jedila, ki jih je bila že odnesla — vse to zato, da se ne bi razšli v nesoglasju. — Sploh so Rimljani iz kihanja sklepali na mnogokaj: Če je človek kihnil ob grobu, je nesreča neizogibna. — Na južnem Nemškem pravijo: Če kdo izmed novo-poročencev med poroko kihne, bo zakon nesrečen. — Na severnem Nemškem pa pravijo: Če kdo kihne, ko molze kravo, bo slišal o smrti nekoga, preden bo mleko snedeno.
Glede tega, kolikokrat kihneš, menijo mnogi, da bo ves teden srečen, če v nedeljo trikrat kihneš ali pa vsaj enkrat v ponedeljek. — Grški modrijan Aristotel sporoča: Ako je moški bolan in kihne enkrat, bo umrl; če kihne dvakrat, bo ozdravel. Pri ženskah je pa ravno narobe. — Na Sedmo-graškem živi vraža: Kdor kihne dvakrat zapored, bo srečen, če kihne pa le enkrat, bo nesrečen.
Lahko bi našteli še mnogo iz davnine in sedanjosti, kar bi bilo v zvezi s kihanjem zanimivo. Naj bo prednje dovolj. Vprašali pa bodete, kako je s to stvarjo pri nas Slovencih. O tem nam pa res ni mnogo znanega. Hvaležni bomo bralcem »Naše moči«, če nam sporočijo, ako poznajo kake vraže in praznoverstva, ki so jim znana v zvezi s kihanjem. — H koncu pripominjamo le še, da moderne knjige o lepem vedenju ne poznajo več našega »Bog pomagaj!«. Čeprav je res, da se sedanjemu človeku upira, da bi iz kihanja sklepal na kaj drugega kot zgolj na čisto vsakdanji, v človekovem telesu utemeljeni pripetljaj, je »Bog
duševnem delu sicer zdravih ljudi. Moramo se pa potem dobro otreti z brisačo ali se masirati in telovaditi. Z mrzlimi polivi se bo torej utrjeval samo zdrav človek. Poškropili pa bomo z mrzlo vodo tudi nezavestneža. Tisto pa, kar so pripovedovali, da mrzli polivi, oziroma izmenični mrzli in topli polivi — tako zvana žilna telovadba — utrjuje ožilje, ne drži. V tej točki so po časopisju v zadnjih letih zelo pretiravali.
Pri kopelih uporabljamo zopet polne ali pa delne kopeli. Če se človek koplje v mlačni vodi, ne bo dosegel, razen tega, da očisti kožo, nobenega zdravilnega uspeha. Toplina kopeli se mora razlikovati od telesne topline in je najbolje, če toplino vode polagoma večamo ali pa znižujemo. V kopalnicah z mrzlo in toplo tekočo vodo se kaj takega zelo lahko doseže. To je tudi velikanska prednost takih kopalnic. Kjer nimajo takih kopalnic, bi priporočal tako ravnanje: Kopljemo na pr. roko. Položili jo bomo v koritce, ki ima 37®, nekdo drugi pa bo v koritce prilival postopoma vedno bolj tople vode, ki se bo medtem grela na ognjišču, in sicer toliko časa, da se bo bolnik začel potiti. Samo pc sebi je umevno, da moramo paziti, da bolnika ne oparimo. Taka kopel ne učinkuje ugodno samo na roko, ampak na celo
telo — pa s tem že uvidimo, kako je praktične za bolnika, ki ae težko premakne a postelje. Isto delamo seveda lahko tudi z nogo. Po tej kopeli zavijemo lepo bolnika v posteljo, počakamo kake pol ure in ga nato otaremo znoja. Isto velja tudi za sedeče kopeli. Hladnejše kopeli pa »lužijo pri visokih vročinah za odvzetje temperature. Moramo pa tudi tukaj paziti, da ne spravimo bolnike kar naenkrat v premrzlo vodo, ampak v mlačno, v katero prilivamo potem hladnejše. Kar se samih bolečin tiče, imajo nekateri bolniki rajši mrzlo naraščajoče, drugi pa toplo naraščajoče kopeli, zavoje ali obloge. Ravnajmo se tedaj po njihovem občutju.
Naj bralec torej dobro premisli in si zapomni te stvari, saj jih rabimo kot vsakdanji kruh. 0 zdravljenju z mineralnimi in radioaktivnimi vodami sedaj ne bom pisal, ker je to poglavje zasev Omenjam samo še to, da je voda tista stvar, ki bi marsikomu preprečila razne težke neugodnosti — smrdečih ust, smrdečih nog, garij po koži, vnetij na krajih, kjer se kožne ploskve tarejo itd., če bi se s pridom posluževal vode tudi kot čistilnega sredstva za svoje telo, za svoje perilo, z* svojo posodo in stanovanje.
Mnutsltima itrfa
Nekoliko o prehrani bolnikov.
Prehranjevanje bolnikov se v marsičem razlikuje od prehranjevanja odraslih. Pri zdravem človeku upravlja prehrano tek, bolniku pa ta upravitelj manjka. Zdrav človek mora jesti toliko, kolikor je potrebno, da vzdržuje pravo težo telesa. Z bolniki pa je drugače. Pri nekaterih moramo količino hrane zvišati, pri drugih znižati. So bolezni, pri katerih je zelo težko obdržati bolnika v pravilni teži, n. pr. pri dolgotrajnih boleznih želodca in črevesja, pri raku itd. Pri tem nastane lahko za bolnika zelo velika škoda. Skoda pa, ki jo je telo pretrpelo zaradi kake kratkotrajne bolezni, n. pr. zaradi influence, pri kateri je bolnik izgubil tek. se po navadi v rekon-valescenci hitro popravi, zlasti, ker se marsikdaj potem tek zelo poveča.
Ne moremo vedno postaviti nekih splošnih točnih meril in pravil, kako vrsto hrane naj bolnik uživa. Ravnati se moramo po bolezni sami, po njenem poteku in po bolnikovi osebnosti. Tako splošno bi lahko rekli, naj bo bolnikova hrana brezdražilna in naj ne oteži bolnega organa. Zato skušamo dovajati hrano v telo v taki obliki, da ima to z njo čim manj dela, torej v tekoči ali mehki obliki. Hrano zdravih ljudi bomor dajali bolniku le v redkih primerih. Skrbeti pa moralno, da bo hrana čimbolj redilna in okusna. Ne sme biti niti prevroča niti premrzla.
Mleko ima v sebi maščobo, beljakovine in sladkor, pa še to prednost, da nima soli. kar je pri marsikateri bolezni vazno. Je pa pri mleku neugodno to, da je njegova hranivost v primeri s količino sorazmerno majhna, da torej ne predstavlja zgoščene hrane. Samo mleko bi torej za prehrano bolnika dalj časa ne zadostovalo, četudi bi ga popil v velikih količinah, ki bi povrh še obtežile želodec. Tudi ni mleko tako lahko prebavljivo, kot ljudje splošno mislijo, zlasti tisto ne, ki ima mnogo maščobe; še teže je prebavljivo, če želodec ne izloča dovolj prebavnih sokov. Prebavljivost in užituost mleka povečamo z dodatkom kave ali čaja. Zaradi pomanjkanja železa ni mleko zadostna hrana pri boleznih, pri katerih rabi telo železo; n. pr. pri slabokrvnosti. Mleko bomo dajali torej samo sporedno z drugo hrano, razen če zdravnik izrecno ne ukaže, naj bolnik nekaj dni pije samo mleko. Pri dojencih je seveda do gotove dobe drugače. Spodbrano mleko je dosti manj redilno od pristnega. Tekočina, ki je ostala, če smo iz mleka naredili maslo, je za bolnika dobra pijača in tudi nekoliko čisti. Hra-nivosti pa ima v sebi zelo malo. Mleko bomo dajali takim bolnikom, pri katerih hočemo preprečiti prevelik napor črevesja, n. pr. pri želodčnem čiru, potem pri boleznih ledvic, pri nekaterih boleznih srca in živčevja.
Sir, ki je eno izmed najvažnejših hraniv, bomo dajali bolniku le izjemoma, ker sir ni lahko prebavljiv in so mu zaradi okusa marsikdaj dodane snovi, ki preveč dražijo želodčno sluznico. Stre delimo v mastne sire, ki Imajo dosti maščob, In v suhe sire, ki nimajo malo maščob. Pri nekaterih rekonvalescentih pa bo tudi sir prav koristil.
Važno vlogo igra v prehrani bolnikov meso,
rtasi se ljudje prav tega zelo boje. Najlaže prebavljivo je beio meso: golobje, kokošje, pa tudi telečje. Boljše je, če meso ni popolnoma sveže, ampak nekoliko vležano. Ce hočemo zrahljati trdo tkivo v njem, je dobro, če ga položimo nekaj časa v kis ali v kislo mleko. Meso pa moramo dajati bolnikom v čimbolj zmleti obliki. Po okusu' ja tudi za bolnika pečeno meso boljše od kuhanega. Svinjsko meso je mnogo mastnejše in redilnejš« od drugih, a je teže prebavljivo, za mnoge bolezni neprimerno in pri nekaterih celo škodljivo in ga tedaj zdravnik prepove, n. pr. prf nekaterih kožnih izpuščajih, koprivnici. Svinjsko meso pa pride prav v slučajih, ko hočemo slabotnega človeka zdebellti, če njegov želodec to dopušča. Ribe' so marsikdaj dobra hrana za bolnike, a ne sinejo razen izjemoma vsebovati preveč masti. Zelo mastne so n. pr.: losos, jegulja, slanik; nemastne pa n. pr.: ščuka, karp, postrv. Riba pa mora biti vedno sveža in neposlana. Težko prebavljivo je meso rakov, jastogov, školjk, pri katerih dela izjemo samo ostriga. Za tistega bolnika, ki ima denar, je kaviar dobro hranivo, vendar ga sme uživati pri nekaterih boleznih, n. pr. pri ledvičnih, samo neslanega.
Jajca imajo pred mesom to prednost, da n* vsebujejo nekaterih ekstrativnih dražilnih snovi. Bolnikom bomo dajali le sveža in mehko kuhana jajca. Zelo dobro denejo jajca, zlasti rumenjak, kot dodatek vinu, sadnim sokovom, juhi, mleku, kakau itd. Pri črevesnih katarjih otrok in pri vročinskih boleznih dobro dč, če nudimo bolniku poleg predpisane hrane še to mešanico: V kozarcu vode pomešamo dobro en beljak, dve do štiri čajne žlice sladkorja in dodamo malo koujaka.
Izmed z e i e n j a ▼ so nekatere lahko, druge težko prebavljive. Čim teže so prebavljive, tem dalje jih moramo kuhati. Najlaže so prebavljive in jih moramo kuhati do dve uri: špinača, špar-geljni, zeleni grah, stročni fižol, artičoke, cvetače. Teže prebavljive so in jih moramo kuhati od dve do štiri ure: krompir, koleraba, redkev. Najteže prebavljive pa so listnate zelenjave, ki imajo večinoma tudi zelo majhno hranilno vrednost. Zelo primerno hranivo za bolnike je v mnogih slučajih sadje, ki ga dajemo ▼ obliki kompota, pireja in v obliki sadnih sokov, ki jim pridenemo sladkorja, jajc itd. V slučajih, ko hočemo bolnika preskrbeti s vitamini, pa bomo dajali sadje surovo.
Kruh bomo dajali bolnikom le v omejeni količini, najbolje v obUki prepečenca in keksov. Svežega kruha ne smemo nuditi. Različne jedi ii mok so za bolnike velike važnosti. N. pr.: V četrt litra mleka pomešamo 45 gr moke, 10 gr masla, dodamo nekoliko soli in vse to izlijemo v drugo posodo, v kateri se nahaja še pol litra vrelega mleka, ter mešamo.
Začimbe bomo dajali bolnikom le v slučajih, ko jim hočemo povečati tek In če ostalo njihovo stanje to dovoli. Pri boleznih prebavnih organov, pri ledvičnih, jetrnih* pa tudi srčnih in nekaterih živčnih boleznih pa bomo začimbo popolnoma opustili.
Samo žiste mesne juhe so za hranivo skoraj brezpomembne in bolnik, ki bi se hranil samo z njimi, bi kmalu shiral. Juhe pa služijo za povečanje teka. Drugače je seveda, če juhi dodamo kako dobro hranilno sredstvo: močnate izdelke, mleko, jajca, mesne ekstrakte, koščke mesa, jetrne štrukeljčke itd.
Dobra voda je za bolnika še vedno najboljša pijača, čeprav se je ljudje zelo boje. Lahko ji dodamo vode naših zdravilnih vrelcev. Mineralne vode pa ne smejo vsebovati ogljikovega dvokisa v slučajih prehude plinavosti črevesja, pri lenivosti želodca, pri želodčnem čiru, pri vnetjih trebušne mrene, pri težjih obolenjih srca. Pri težjih obolenjih srca in pri vodeničnosti moramo postopati sploh s tekočinami, zelo previdno. Čaj in kava marsikdaj dobro storita in služita v
nekaterih primerih tudi kot zdravilo. Poleg tega ima čaj to lastnost, da se dolgo ne iznebi obilne toplote, ki jo polagoma oddaja telesu in ga tako segreva. Kava in čaj pa nimata brez sladkorja skoraj nobene hranilne vrednosti. Pač pa ima visoko hranilno vrednost kakao.
Hrano dovajamo bolniku bodisi na normalni način, marsikdaj so potrebni hranilni klistirji, v modernem času pa dovajamo bolniku sladkor naravnost v žilo, kar marsikoga reši pred shiranjem.
To naj bo kratek pregled o prehrani bolnikov. Je seveda zelo nepopoln, ker bi morali navesti hranilne recepte za vsako bolezen posebej, kar pa prostor ne dopusti. Bo pa služil tudi ta pregled za prvo orientacijo dobro, saj vladajo med ljudmi še vedno o teh stvareh zelo napačni pojmi.
Dragi prijateljčki!	|
Kaj, taka reč! Novo glavo smo dobili. No, ■ povejte mi, kako so vam kaj gornji napis in sli- 1 kice všeč? Meni vse prav zelo ugaja. Saj je pa tudi mojster, ki nam je novo glavo omislil. Profesor« se mu reče, a prav za prav je slovenski umetnik. In to je silno lep in plemenit poklic. Umetnikov imamo malo in vse premalo jih spoštujemo. Ali ni žalostno, da morajo umetniki (slikarji, kiparji, pesniki, pisatelji, igravci itd.) mnogokrat stradati in nimajo niti najpotrebnejšega! Kajne, ko vi dorastete, jih bodete vse radi imeli, jih spoštovali in zanje skrbeli. Saj so to glasniki same božje lepote.
Sedaj ste pa kajpak radovedni, kako je z nagradami. Nič kaj nisem zadovoljen. Tako lahka je bila črkovnica in vsak slovenski človek bi moral poznati prelepi ■ Slomškov izrek: Mladine največja lepota je ta, nedolžnost, ponižnost in čistost srca. Pa le 67 vas je bilo tako pridnih (in korajžnih), da ste se spravili na reševanje. Žal jih je med temi 11, ki so ga kar popolnoma polomili in so poslali tako napačne rešitve, da velikemu Slomšku, ki je imel brihtne slovenske glavice tako zelo rad, gotovo niso prav nič všeč.
A vsaj dobro voljo so pokazali in to je tudi nekaj. 66 jih je bilo junakov, ki so črkovnico pravilno rešili in prišli v žreb. (A še med temi so taki, ki so nedolžnost, ponižnosti in čistost srca sem in tja premetavali.) — Žreb je pa takole povedal, da dobe nagrade sledeči, ki so črkovnico pravilno rešili in o Slomšku tudi lepo pisali:
I.	Mirica Berglez, učenka IV. razreda, Loče pri Poljčanah (pa ne zato, ker je Slomškova in tudi moja rojakinja, temveč ker je prešmentani žreb tako lepo odločil).
II.	Kadive Matilda, Hrastje št 1, pošta Kranj.
III.	Banfl Angela, učenka H. razreda pri Sv. Marjeti pri Moškanjcih niže Ptuja.
Vsak izmed navedenih dobi v spomin lepo knjigo.
Rešitev januarske naloge je doslej prispelo izredno mnogo. Saj je pa tudi prav: v tem letu bodo namreč za moje prijatelje vsaki mesec kar štiri nagrade na razpolago. Nekaj vas pa moram prositi. Kadar pošljete rešitev, napišite vedno lepo čitljivo svoje ime in priimek, vas in hišno številko, v kateri razred in katero šolo hodite in koliko ste stari. Kdor tega ne bo upošteval, temu bo joj!
No, sedaj pa naprej. Spodaj imate čudno sliko, ne? Čemu je podobna? Menda še najbolj glavniku, pa jo imenujmo
Glavnik
Kaj naj bi z njim? Glavniku so potrebne naslednje črke:
a, a, a, a, a, a, a, č, č, e, e, e, e, g, i, i. i, i, 1, 1, 1, m, m, m, n, n, n, n, n, o, o, o, o, o, o, p, p, p, r, r, r, s, s, s, s, š, š.
Iz teh črk sestavite besede, da bodo polni vsi navpični stolpci. Besede pa pomenijo pod 1. goro na Notranjskem (ki je žal italijanska); 2, vaš poklic; 3. nekaj, kar je brez možgan nemogoče; 4. slikarsko orodje; 5. ime meseca; 6. nekaj, kar zmorejo le pesniki; 7. nekaj, kar v šoli radi delate, čeprav to ni lepo; S. prva beseda pregovora: »........in red vzdržujeta svet«.
Ta »glavnik« ni prav nič težak. Kdor ima seveda v glavi samo slamo in otrobe, ta ne bo znal nič sestaviti. Pa med vami ni takih, kaj?
Lep pozdrav in veselega pusta vam želi
brat Ivo.
Vojaška. Grega je bil v bitki ranjen. Odnesli so ga v bolnišnico. Po nekaj mesecih se je ozdravljen vrnil k četi. Narednik ga prijazno vpraša: >No, Grega, kako je bilo?« — Grega: »Hm, strel v glavo sem bil dobil.« — Narednik ogleduje zaceljeno rano in reče: »Pa so ti izvlekli kroglo.« — Grega: »Ne, niso. Pravijo, da bi bila taka operacija smrtno nevarna.« — Narednik: »Izvrstno! Sedaj vsaj nimaš prazne glave.«	i
Pozna svojo robo. V gostilno stopi znani vinski trgovec in naroči kosilo Natakar še vpraša: »Prinesem morda tudi vina?« — »Kje ste ga kupili?« — »Pri vas?« — »No. potem mi prinesite raje čašo piva.«
Popolna varnost. Prijateljica prijateljici: »Ali se nič ne bojiš za svojega moža, ko tako nori z motornim kolesom?« — »Nič. Saj je zavarovan za slučaj smrti.
'aw.iswfii L —i ■m i ««im	»———m; n- r • i i ur.i)——
pomagaj!« vendarle lep izraz za dobrohotnost in zelo v nasprotju z duhom časa ki nožna le sebe in vsako občestvo razdira.	P. L
TIs©c dinor/es^
bo prejel začetkom februarja oni srečnik, ki ga bo odločil žreb izmed številnih reševalcev lanske celoletne nagrade.
Ji n® po&alhite,
da se tudi letos skriva v »Naši moči< uganka, za katero obljubljamo
tooo mn
nti^milroe E£fp&regte m cieeemtiec
Nagradna naloga v decembrski številki »Naše moči« je vzbudila vsesplošno zanimanje. Prejeli smo naravnost nepričakovan knp zanimivih starih pesmi. Ali so res vse pristne in še nikjer ne objavljene, tega mi nismo mogli dognati. To bo dognal še le strokovnjak, kateremu smo pesmi izročili. Kar jo med poslanimi dobrih in še ne objavljenih, jih bomo polagoma objavili in priznali tistemu, ki nam jih je poslal, običajno uredniško nagrado. Redni mesečni nagradi pa smo i priznali:
I.	Alojziju Luknerju, Moste pri Ljubljani, Zadružna ulica 3;
II.	Tončki Gortnar, Železniki 9. Obema bomo nagradi takoj izplačali. To sta
obenem poslednji mesečni nagradi v denarju. Poslej bo mesečno po 10 nagrad, a v knjigah.
ssa
Veti ferssusterert st Esošscn telesu
Dobro urejena država ima čuječo vojsko, ki brani državo in državljane pred sleherno nevarnostjo od zunaj. Človekovo telo je v sebi zaključen organizem, čudovito smotrno urejen, sijajno organizirana država v malem. Zato pa ima tudi svojo lastno vojsko, svoje brambovce, ki jih sicer vsi poznamo, a navadno dovolj ne cenimo. Oglejmo si to pot nekatere.
Vse ozračje okrog nas je polno prahu in nesnage. Le poglejte sončni žarek, ki sije v temnejšo sobo. Na tisoče drobnih praškov miglja v njem. Če pustiš črno obleko viseti prosto v večjem prostoru ali na prostem, boš že v nekaj dneh opazil na njej polno prahu. Prašno obleko skrtačimo, prašno in umazano lice umijemo z vodo. Pa poglejmo sedaj oko. Tudi ono je izpostavljeno prahu in če bi ne imelo sredstev proti njemu, bi bilo kmalu vse umazano in mi bi oslepeli. A oko ima svojo obrambo v solznati tekočini Solze očesno zrklo neprestano izpirajo. Če pade v oko kdaj večja smet, nastane okrog očesa pravcata povodenj, ki celo ostri smeti ne dopusti, da bi ranila nežno očesno tkivo. Za vse smetje in za vsa tuja telesa ima oko svoje »smetišče«. Iz očesne dupline vodi poseben kanal v nosno duplino. Skozi njega se iztekajo solze v ,nos in odnašajo s seboj vse, kar ne spada v okolico očesa. Da je tako, veste sami. Kadar jokate, imate namreč vedno tudi mnogo opravka z nosom. — Pa ne gre tu le za smeti; bolj važno je, da so na smeteh in v prahu ne-številna majhna bitja, tako zvane bakterije ali bacili, ki bi lahko povzročili na očesu strašno razdejanje, če jih ne bi odplavile solze.
Z nosom ima človek zgolj sitnosti, bi kdo mislil. Ženske so navadno zelo hude nanj, če jim ga priroda ni kaj prida izoblikovala. Toda nos je kot prednja straža dihalnih organov. V njem se segreva zrak, da ne dospe premrzel v pljuča. Zato je silno važno, da zlasti pozimi vdihavamo le skozi nos. V njem pa tudi v znatni meri ostaja nesnaga — in z njo bakterije — ki jo vdihavamo z zrakom.
Zgodi se, da nam pri jedi ali pitju uide nekaj v sapnik. Če bi taka tvarina ostala v sapniku, bi se lahko zadušili ali bi pa morali pod zdrav-I nikov nož. A živčevje in mišičje v sapniku je
Furlan Janez, poveljnik poklicnih gasilcev v Ljubljani:
Sušenj® mbittulitilt otl
tako ustrojeno, da nas takoj prime hud kašelj. Cim se nepovabljenec dotakne sapnika. Kakor po eksplozivni sili mora nepovabljenec ven. »Kdor dolgo kašlja, dolgo živi,« ta krilatica res ni čisto prazna: s kašljanjem izmečemo mnogotere škodljivce naših dihalnih organov.
Želodec je važen činitelj v človekovem telesu. Ker je skozi ustno duplino in požiralno cev v zvezi z zunanjim svetom, lahko dospe vanj marsikaj, kar lahko ovira njegovo nemoteno delovanje, pa tudi marsikaj, kar bi lahko bilo usodno za naše življenje. Želodec mora imeti zato še prav posebno močno obrambno vojsko. Omenimo le nekatere sovražnike, proti katerim so želodčevi brambovci navadno zmagoviti. — Neredko se pripeti, zlasti pri otrocih in šiviljah, da se znajde v želodcu igla ali kaka druga priostrena reč. Človek bi mislil, da se bo ta reč zapičila v želodčno steno in povzročila krvavitve. Pa ni tako. Čim se namreč ostri .del igle dotakne želodčne stene, se napravi na steni jamica in kri hipno izgine iz okolja ostrine. Medtem pa delovanje želodca in ostala vsebina v želodcu iglo premakne drugam. Na isti način se tudi priostrene reči v želodcu obrnejo, ako so padle v želodec z ostrino naprej, tako da dospejo v črevesni del z ostrino zadaj. Čim se namreč ostri del dotakne želodčne stene in za hip obtiči v trenutno nastali jamici, pritisne želodčna vsebina topi del predmeta navzdol Le tako lahko razumemo, da ostre reči mnogi brez drugih nesreč z blatom izločijo. — Če zaužijemo reč, ki želodcu ne prija, se pri mnogih tvarinah pripeti, da se jih želodec kar hitro iznebi, to je: izbruhamo jih. — Zoper mnoge bolezenske kali pošlje želodec v boj svojo kisiino. Ako je ta kislina nepokvarjena, potem je zmaga gotova. Tako n. pr. ubija zdrava želodčna kislina bakterije tifusa, kolere, vraničnega prisada in še nekatere težke škodljivce našega zdravja. Zato pa je silno važno, da ohranimo s prirodno prehrano in zmernostjo tega važnega brambovca stalno v borbenem stanju.
Poleg naštetih prebivajo v zdravem človeškem telesu še mnogoteri brambovci, kakor v izločkih različnih sluznic, v ustni slini, v ledvicah, v krvi itd. če pomislimo, da nas z vseh strani oblegajo mirijade sovražnih bakterij, bi bilo res usodno za človekovo življenje, če njegovo telo ne bi imelo močne in budne samoobrambe Pomislimo le na številne rane. Z rano dobijo bakterije neposredni dostop do krvi, s krvjo pa do vseh življenjsko važnih naprav v telesu. Toda v le malo primerih bomo opazili kake težje posledice. Čim z iglo, nožem ali katerim koli ostrim predmetom povzročimo rano, se pokaže — kri. Hm, nežni spol se mnogokrat onesvešča, ko vidi kri. In vendar je ona prvi in mnogokrat odločilni borec. Kri odplavi z rane nesnago in bakterije, ki so prišle v rano ob vrezu, piku ali udarcu. Zato zarežemo kačji pik, da kri odplavi strup. Nad rano se napravi trda skorja — krasta. Ona varuje rano pred nesnago in bakterijami. Ko se rana zaceli in jo prekrije koža, krasta sama odpade, ker je svojo brambovsko dolžnost storila. — Z vsako rano je prekinjenih tudi več ali manj silno majhnih krvnih kanalov (žilic). Te žilice so delci obsežne krvne kanalizacije. Kakor se vodovod v mestih od prvotnih širokih cevi razceplja v vedno manjše in v že čisto tankih ceveh donaša vodo malim hišicam na mestnem obodu, tako so tudi male žilice zadnji odtenki obsežnega krvotoka A kakšna razlika! Če pri vodovodu poči cev, je treba zapreti glavno cev in ves okoliš je več ur brez vode. Če pa prerežeš žilico, zabuhne vse okoli rane. Čemu? Zato ker so sosednje žilice takoj prevzele nalogo ranjenke in z na videz preveliko skrbnostjo prekrvljujejo ranjeni prostor.
Med važnimi brambovci omenjamo še dva. Prvi je koža, drugi bolečina. O koži navadno mislimo, da je dovolj, če je gladka, lepa, žametasto mehka... In vendar je ona mnogo več. Brez n jenega smotrnega dela bi človek pozimi zmrznil, a poleti bi mu >zavrela kri«! Vsa koža ima nešteto malih odprtin, ki so na svojevrstni način v zvezi z ostalim telesom. V mrazu bi skozi te odprtine z znojem in vodnim izhlapevanjem odšlo iz telesa preveč topline. Zato se ob mrazu odprtine v koži stisnejo in pravimo takemu pojavu »kurja polt«. S tem preneha znojenje in izhlapevanje. Nežne resice na vzvišinah »kurje polti« tvorijo neposredno na koži toplo odejico. Tudi ožilje na površini telesa se v mrazu stisne (zato bledica) in mnogo manj krvi^ se na ta način shladi. — V vročini pa je koža tista, ki ne dopušča, da bi se telesna toplina, zvišala preko mere. Skozi milijone majhnih luknjic propušča znoj in s tem znižuje telesno toplino na prirodno višino. Čim bi v primeru potrebe prenehalo zno-
Zaradi lažjega razumevanja hočemo najprvo našteti, katera olja razumemo pod mineralnimi olji in kako jih delimo. Pod mineralnimi olji razumemo surovo nafto, kamena olja in njihove destilacijske produkte (petrolejski eter, bencin, gazolin, ligroin, nafta, petrolej) in razna plinska, čistilna in mazilna olja. Poleg tega prištevamo k mineralnim oljem v širšem smislu tudi tekoče destilacijske proizvode premoga, kakor: solar-olje, bencol, ksilol, toluol itd.
Delimo jih v dva razreda. V prvi razred spadajo vsa ona olja, ki imajo plamenišče pod 21° C; v drugi razred pa vsa ona olja, ki imajo plamenišče nad 21° C.
Slika 1
V Hamburgu sem imel priliko prisostvovati veliki preizkušnji gašenja mineralnih olj prvega in drugega razreda z vodo, kemijsko peno in zračno peno. Z vodo so uspešno gasili samo mineralna olja dragega razreda, in sicer z razpršilnimi ročniki in pod pojačenim pritiskom motornih brizgaln (agregatov); olja prvega razreda pa z brizgalnami na zračno peno in s »Komet« aparati odnosno generatorji za kemijsko peno.
Gasilski strokovnjaki si tudi pri nas niso edini v pogledu gašenja mineralnih olj in le malo jih je, ki bi to vrsto gašenja požarov pravilno razumeli in si v težkih položajih znali sami po magati s pripravami in sredstvi, katere ima pri nas v Sloveniji že skoro vsaka četa. Za poskusne požare mineralnih olj pa nimamo sredstev na razpolago in se moramo zato učiti od inozemskih strokovnjakov, ki imajo s takimi požari tako rekoč dnevno opraviti. V Nemčiji prirejajo take poskuse velike tovarne ali družbe v sporazumu z gasilstvom iz vse države, ki povabi k preskušnji tudi inozemske zastopnike gasilstva.
Najprvo so napravili poskus gašenja mineralnega olja drugega razreda, ki potrebuje precej toplote (nad 21° C), da se vname. V ta namen so napolnili veliko posodo s petrolejem in ga zažgali ter pustili, da je gorel ca. dve minuti. Z dvema ročnikoma so ta požar pogasili v 20 sekundah in s tem dokazali, da je tudi razna olja mogoče uspešno gasiti z vodo. Gasili pa niso direktno v posodo, ampak tik nad posodo, v kateri je gorelo olje in to vzporedno z gladino, kot da bi hoteli ogenj presekati. Da se jim je to posrečilo, si moremo razlagati samo na ta način, da je pri gašenju igral glavno vlogo močan pritisk motornih brizgaln, ki je ogenj tako rekoč udušil, zlasti ker dostop zraka ni bilo mogoče preprečiti in tudi ohlajenje goreče površine z vodo po mojem mnenju ni moglo nastopiti v kratkem času 20 sekund.
Drugi in tretji poskus se je izvršil na ta način, da so zažgali olje v jami, ki je imela površino 25 m*, odnosno 300 m*. V jamo, ki je bila globoka 40 cm, so nalili 12.000 litrov mineralnega olja s plameniščem preko 150° C. To olje ni bilo lahko zažgati in so morali priliti en liter bencina. Ko je po 30 sekundah zagorela cela površina, so pustili, da je gorelo olje še dve minuti, nakar so na povelje začeli z gašenjem. Ta požar so pogasili z vodo v 38 sekundah z razpršilnimi ročniki in s pomočjo prenosnih agregatov, od katerih so imeli napeljanih 10 linij cevi. Kljub ogromni vročini so se požaru lahko približali in niso uporabili niti azbestnih oblek odnosno zaščitnih sten.
Ta poskus naj bi pojasnil tudi vprašanje, če je mogoče tako veliko površino pogasiti z zračno peno. Tudi to se jim je posrečilo z dvema »Komet« ročnikoma v 105 sekundah in so zato porabili
191 »Tutogena«. Po pogašenem požaru so eelo površino, ki je bila pokrita z zračno peno. ponovno zažgali. Vroče olje je to peno hitro razblinilo in vsa površina je ponovno zagorela. I* tega sledi, da se more vsak tak požar popolnoma pogasiti in se ne sme popustiti, da bi n. pr. ob straneh še kje gorelo, da se požar ponovno ne razširi.
Ko so to olje v tretjič zažgali, so napravili poskus s kemijsko peno. Ker so ta požar pogasili v 44 sekundah, je ugotovljeno, da je kemijska pena bolj odporna kot zračna pena.
Vsi ti poskusi naj bi razčistili vprašanje, če je mogoče in kako je mogoče pogasiti požar s pomočjo razpršilnih curkov z vodo, potem z zračno peno in končno s kemijsko peno
Zaradi tega so nalili v jamo, ki je merila 25 m2, 1000 litrov bencina. Najprvo so gasili z vodo iz 4 curkov, pa požara niso mogli pogasiti, ker je bila površna prevelika. Iz tega lahko sklepamo, da je gašenje bencina odnosno mineralnih olj prvega razreda z vodo nepravilno in brez uspeha. Za manjše površine, kakor jih imajo sodi in druge posode, pa nam bolje služijo ročni aparati ali celo navadno žaganje.
To površino bencina so potem še dvakrat zažgali. Prvič so ogenj pogasili z zračno peno in drugič s kemijsko peno. Gasili so s »Komet« ročniki in pločevinasto livno cevjo (korito), ki je za gašenje velikih površin prikladnejša.^ (Slika 1). Skozi livno cev priteka peno navpično, kar je slabše, ker pri prvem načinu (skozi livno cev> pena lepo zgoščena napolnjuje vso površino in tako odvzame ognju hrano (zrak — kisik) in ga uduši.
Za zadnji poskus so imeli pripravljeno 6 m* veliko železno posodo (sl. 2), ki je bila napolnjena z oljem (plamenišče ca. 165“ C) in je stala nad ca. pol metra visoko jamo. Tudi v jami so imeli olje pomešano z bencinom. To olje so potem zažgali in čakali, kdaj se bo olje v posodi toliko segrelo, da se bo vnelo. Dolgo smo čakali in šele po 21 minutah je začelo goreti. Ko je popolnoma zagorelo, so začeli z gašenjem. S štirimi razpršilnimi curki so po kratkem času pogasili olje v jami in prav tako v železni posodi.
Ta preizkušnja nam je pokazala najmodernejši način gašenja vseh vrst mineralnih olj in je brez dvoma korak naprej. Voda, s katero smo doslej gasili le navadne požare, se je zopet izkazala kot izborno sredstvo, zlasti pri gašenju mineralnih olj s plameniščem nad 100° C. Podoba 1 nam kaže gašenje olja z razpršilnim ročnikom, ki je popolnoma odprt. Ta način gašenja pa ni priporočljiv za vzporedno gašenje, kakor smo ga zgoraj opisali, ker je ta razpršilni ročnik napravljen bolj za obrambo proti vročini kot pa za pravo in res uspešno gašenje velike množine mineralnega olja drugega razreda. Pri pravem razpršilnem ročniku
Slika 2.
mora zavzeti curek enako dolžino, kot jo imajo navadni ročniki pri običajnem gašenju požarov. Take razpršilne ročnike naj bi si pri nas nabavile vse prostovoljne gasilske čete namesto navadnih, ker so te vrste ročniki prav tako uporabni tudi za navadno gašenje požarov.
Kar se tiče orodja in drugih priprav za kemijsko gašenje, naj omenim danes samo to, da se v novejšem času v veliki meri poslužujejo v vseh državah le kombiniranih brizgaln za vodo in zračno peno, za gašenje s kemijsko peno pa uporabljajo razne aparate in generatorje, ki jih je več vrst. Ker pa tvori opis teh aparatov poglavje zase, sem primoran to razlago prihraniti za drugič.
Pesem poda
(Nadaljevanje.)
12.
Pa se je zgodilo, da sta se tiste dni srečala Mirko in Tinetov brat Janez. Da njun razgovor ni bil baš ljubezniv, je pač prirodno. Saj je Janez na tihem ie ves čas snoval in snoval v svoji glavi, kako bi z Mirkotom obračunal. To pot se mu je nudila prilika. Mirko je skušal zlepa, a v Janezu je vrelo s tako silo, da je v trenutku togoten pograbil kolec na vozu in ga nameril na Mirkota. Narednik je sprožil revolver in prestrelil Janezu nogo, a fant ga je ulil po glavi, da je oni padel kakor snop. Vse to se je zgodilo v hipu. Janeza je noga strašno skelela, a vendar je bil še toliko pri moči, da je pripeljal drva domov. Skoro mu je prihajalo od bolečin slabo, ko je legel na klop k peči.
»O nesrečni sin,< je obupaval oče. »Ranjen si, obstreljen in, če je oni mrtev, te do smrti zapro, morda celo obesijo. O Bog, kaj moram prenesti na svoja stara leta.«
»In če me obesijo, naj me, da bi se le oni ne prebudil več. Ali zdi se mi, da sem udaril preslabo.«
Trmasto je gonil svojo, v dnu srca ga je pa vendar peklo: morilec si, morilec.
Ančka je jokala in obupavala, ko je bratu iz-irala in obvezovala ranjeno nogo. Rana ni bila uda, a kaj, če je brat res ubil narednika? Ančka ni smela pomisliti do konca.
»Moj Bog, moj Bog, zakaj nas tako tepeš?«
Sinovi so molčali, oče je hodil nemirno po hiši. žalostno in hudo je bilo pri Korenu, kakor bi sam Bog obrnil milostno oko proč od Korenovih. * * *
Mirko je mirno ležal vznak na belem snegu, Iz ust in nosa mu je kapljala kri in rdečila sneg. V desnici je še tiščal revolver. Dolgo je ležal na tleh nezavesten, a mrzli sneg in hladni zimski zrak sta ga spravila k zavesti. Začel je dihati, polagoma je odprl oči in zaklel skozi zobe. Poskusil je vstati, a glava ga je silovito zabolela, omahnil je vznak nazaj na okrvavljeni sneg. Roka se. mu je tresla, ko je segel v žep po robec in si brisal okrvavljeni obraz. Začel je premišljevati, kaj bi. Če Janeza naznani, bo obtožen uboja in bo morda sedel leta in leta. Ančka bi potem res umrla od žalosti. Hm, pa kazen bi Janez vendar zaslužil. Eh pa, saj če se prav spominja, je Janeza ustrelil nekam pod noge. Nemara je tudi Janez dobil zadosti. Ne bo naznanil, zaradi Ančke ne more in ne sme. Ležal je že nekako pol ure v zmrzlem snegu in je postal ves trd od mraza.
»Moram odtod, drugače še zmrznem.«
Dvignil se je in se s silnim naporom postavil na noge. Kolena so se mu šibila in temnilo se mu je pred očmi, po razboleli glavi pa mu je šumelo, kakor voda doli v grapi. Počasi se je napotil proti vasi. Vsakih deset korakov je postal in počival. Polagoma je vendar prilezel do orožniške postaje in šel ležat. Še poprej si je pa naredil na glavo mrzel obkladek. Ležal je in strmel v strop, po glavi mu je šumelo in kovalo. Pred oči mu je stopil oni strašni dogodek v Mačniku. Stresel se je. In potem Tine, zaprt do smrti! Pa Ančka, njeno bledo lice in njene tako neznansko žalostne oči! Toda ona ga sovraži in ves trud je zastonj. Vest ga peče in skeli, šel bi in sam izpovedal svoj zločin. Pa ne! Potem bi se Tine vrnil in Ančka bi bila njegova. Pri srcu ga je zabolelo. To ni mogoče, to ne sme biti! Ančka ne sme biti nikogar drugega, preveč jo ljubi. — Vso noč se je prevračal v dvomih in žalosti.
* * *
Pri Korenu so zvedeli, da Mirkotu ni sile. Kar oddahnili so se. Le Janez je togotno stisnil pesti in siknil:
»Premalo sem ga, nesnago!«
Vsak dan so pričakovali, kdaj pridejo orožniki po Janeza, a nobenega ni bilo blizu. Dozdevalo se jim je čudno, še bolj pa so se začudili, ko je čez teden dni dobil Janez pismo, v katerem mu Mirko piše, da ga on ne bo naznanil, naj torej tudi Janez lepo mimo potrpi. Upa, da rana ni prehuda, in Mirko je ustrelil v silobranu. Tudi njega boli glava, a vendar bo molčal, ker se mu smili uboga Ančka, ki je vsa bleda in medla od žalosti za bratom in za Tinetom.
»Hm, glej ga vraga, kako zna bili hinavski.«
»Res, nobena mačka ni bolj svetohlinska.«
»Najprej ni ubije sina, potem spravi Tineta v
ječo in zdaj piše, da se mu smilimo,« se je hudoval oče.
»Saj pravim, premalo sem ga,< se je jezil Janez.
Rana se mu je dokaj hitro celila in skoro je ozdravel. Ančka je pa le od dne do dne bolj bledela.
13.
Poglejmo že nekoliko k Tinetu v ječo.
Po oni strašni, zadnji porotni obravnavi, ko je bil Tine obsojen na smrt, je bil živčno popolnoma uničen Ko je še videl nezavestno Ančko, ga je bolečina zgrabila za srce, da skoro ni mogel dihati. Tako neizmerno je bil potrt, da bi se kamnu na cesti smilil. Potem pa je kar nekako otrpnil v pričakovanju izvršitve smrtne obsodbe. Pred očmi mu je vedno stal grozni prizor: Jutro bo, lepo mlado jutro. Na širokem dvorišču stoje vislice, pripravljene zanj. Glej, že ga tirajo na vislice. Krvnik v črni obleki, s snežno belimi rokavicami ga že pričakuje. Zdaj stopi Tine na stolček, krvnik mu zategne zanko okrog vratu. O groza! Tinetu se spači obraz in krvnik mu zagrne z belim robcem obraz. Nato si sleče rokavice ter jih vrže na tla. O Bog, ali je to mogoče? Prernnogokrat je zbegani Tine planil ponoči iz postelje, misleč, da so prišli ponj. Toda pred njim je bila le črna tema. Izmučen se je premetaval do jutra po trdi postelji.
Njegov zagovornik mu je rekel, da bosta naredila prošnjo za pomilostitev. Tine je pristal na predlog, dasi ni Imel upanja v ugodno rešitev prošnje.
Postavnega In brhkega Tineta so ječa in skrbi v kratkem času zdelale. Visoka, vitka postava se mu je upognila, lepe, svetlomodre oči so izgubile nekdanji živi blesk. Gladko, visoko čelo je dobilo nekaj gub, ustnice so mu posivele in rdeče lice je postalo mrtvaško bledo.
Moj Bog, česa so ga dolžili! On da je ubil najboljšega prijatelja Tončka, brata svoje zaročenke! Jezus usmiljeni, kako je mogoče, da je na svetu tako zloben človek, kakor ta Mirko! Ali Bog ve, kako bo zdaj z Ančko? Mirko jo bo zalezoval, to je gotovo. Saj je prav zaradi nje njega spravil v ječo in smrt. Pa ne, Ančka ga ne bo marala, on ve, da ne.
Tako zdvojen je že bil Tine, da se mu niti smrt ni zdela več strašna in je kar težko čakal, kdaj bo dobil sporočilo, da ga bodo obesili. Samo to ga je peklo in skelelo, ker je vedel, da ga vaščani obsojajo za morilca, ker zaradi njega postrani gledajo domače. Oh in morda ga celo domači sumijo, da je le res on morilec. In Ančka? Ali ne misli tudi ona slabo o njem? Ali ga ne sovraži kot morilca svojega brata? Pa to ni mogoče! Kako se je sirota prestrašila, ko je bila izrečena nad njim smrtna obsodba. In tedaj, ko so ga uklenili! Javno pred vsemi ljudmi je pokazala svojo ljubezen do njega, ni se ga sramovala — morilca. Morilca? O Bog, kako ie ta obtožba huda, ko je pa Tine nedolžen, nedolžen.
Prav ko je bil najbolj žalosten, je ves vesel pritekel k njemu njegov zagovornik z belo polo v roki.
»Pomiloščeni ste, Valentin, pomislite, pomilo-ščeni. Ne bodo vas obesili, dobili ste le dosmrtni zapor.«
Tinetu se je najprej lice razjasnilo, potem pa je mračno dejal :-
»Gospod, skoraj raje bi umrl, kakor pa da živim in trpim med temi vlažnimi stenami nedolžen.«
»Vem, Valentin! Ali prav to je dobro, ker obstoja možnost, da pride prej ali slej vaša nedolžnost na dan.«
Tine je otožno zmajal z glavo.
»Težko, da bi krivoprisežnik Mirko kdaj povedal resnico in obtožil sebe.«
»Vse je mogoče. Zaupajte, prijatelj mladi.«
Ali Tine ni imel mnogo upanja. Zahvalil se Je zagovorniku za trud in sedel na posteljo.
Do smrti zaprt! Oni strašni prizor na vešalih je torej vendar odrinjen. Malo se je oddahnil. A vendar, do smrti zaprt! Do smrti med temi sivimi, vlažnimi stenami! V cvetu let, saj jih ima komaj pet in dvajset, so ga uklenili sem notri, v to strašno grobnico; živega so ga pokopali, izročili ga na milost in nemilost trohnobi in gnilobi podzemlja. Do smrti, ker na to ni misliti, da bi hudobni Mirko priznal sam svoj zločin.
jenje, bi se dvignila telesna toplina previsoko in človeka bi zadela kap. Tudi pri vročičnih boleznih nam je zato znojenje vedno znamenje olajšanja ali celo zboljšanja.
Končno še o bolečini. A ko nam telo ne bi z bolečino povedalo, kje je kaj narobe, bi bilo zdravljenje silno težko, v največ primerih nemogoče. Kakor je tudi bolečina bridka, ima tedaj vendar v telesu svojo važno brambovsko nalogo.
Našteli smo le nekatere že precej znane brambovce našega zdravja Naj bi to razmišljanje pripomoglo, da bomo te brambovce z rednim življenjem in pametnim ravnanjem podpirali. Le če ohranjamo svoje telo zdravo, bodo brambovci vselej svojo nalogo lahko izvršili.	Ip.
Brzoparšlnihl
in
gisofnifrie črpalfre
znamke
„ÖANA“
so proizvodi izključno domače obrti, ie polovico cenejži in boljše kakovosti kot inozemski.
Izdeluje in	\ Li *
prodaja jih tvrdka	... ■
Ciril Podržat, 1 ^
splošno ftltntavniCorsfto,
Ig, p. Studenec pri LfuMtanl j
Pojasnila in ceniki brezplačno
Upozoeilo!
Cik Franc in šimuic Peter, oba iz Ljubljane, nista zastopnika Vzajemne zavarovalnice, oddelka Karitas.
Rešitve celoletni!) uganit
kar dežujejo Sami nismo pričakovali, da je toliko naših čitateljev shranjevalo »Našo moč« preko celega leta in jo tako vestno čitalo, da so mogli razrešiti to zavito zadevo. — Opozarjamo, da morajo biti rešitve v rokah uredništva najkasneje do 31. januarja 1937. Kar pride kasneje, gre seveda v koš.
„Sušilec“
je strokovni list slovenskih gasilcev. V letošnjem 41. letniku bo objavljal »Gasilec« zanimive članke, pisane od strokovnjakov-inženirjev, o stavbarstvu, posebno o našem stavbarstvu na deželi. Članke bodo pojasnjevale slike, črteži in načrti, ki bodo posebno slovenskim podeželskim stavbenim, zidarskim in drugim mojstrom ustregli. Poleg tega namerava »Gasilec« objavljati tudi druge važne razprave in slike, kako je mogoče zmanjšati požarno nevarnost na poslopjih, na polju in v gozdu ter navodila za gašenja lakih požarov. Banska uprava bo že v letošnjem »Gasilcu« začela objavljati navodila in pojasnila za delovanje krajevnih odborov za obrambo proti napadom iz zraka. — Po vsej svoji vsebini obeta »Gasilec« postati in biti ugleden naš strokovni časopis, ki ga priporočamo svojim zavarovancem. Naročnina za posameznike je 20 din, za društva in ustanove pa 30 din. — Naročilo je treba poslati na upravo lista, Maribor, Koroška 5.
Avtoriteta. Oče: »Povej mi, sinko, kako se imenuje vsemogočno bitje, ki vse vidi, vse čuje, vse ve in pred katerim sva midva pravi ničli?« Sinko: »Naša mama!«
Nikoli vež ne bo Tine gledal svetlega sonca in jasnega neba. Zvezde, luna in pesem na vasi so zanj umrli, nageljnovi cvetovi, ljubezen, vse je mrtvo, pokopano. Ptičje petje in vonj suhega sena, šum Save. Mačnik, divji lov, vse izgubljeno za vedno. Sam ostane Tine s svojo bolečino, sam, dokler ga ne reši — smrt. In Ančka! Ona se bo pač omožila, Tine, polmrtev v temni ječi ji ne bo več mar. Srce mu bo počilo, tako mu je hudo.
Dolgo je okleval, ali bi napisal Ančki pismo, ali ne. Saj je vse zastonj, vse izgubljeno, on mrtev za ves svet. Nazadnje se je vendar odločil. Ponižno je prosil ječarja, naj mu prinese pismo, pero in črnilo. Ječarju se je fant smilil, ustregel je njegovi prošnji, saj je izpremenil svoje mnenje o njem, kar je fanta natančneje spoznal. Slutil je, da je fant le žrtev nesrečnih okoliščin.
Tine je sedel za mizo in napisal Ančki kratko pisemce, ga zapečatil in prosil ječarja, naj ga odda na pošti. Poteni pa se je vrgel na revno posteljo in jokal, jokal.
Par dni potem, ko je napisal pismo, so Tineta prepeljali v kaznilnico. Tu se je začelo zanj življenje. tako strašno in polno duševnih muk, da ni Tine o tem niti sanjal. Kaznjenci so bili sami lopovi, zločinci, le eden med njimi, že osivel,
I. V.:
Kdc&l imi pqlniiiicmpl
Poslovno leto nudi trgovcem in obrtnikom nešteto prilik, da opozore z oglaševanjem kupujoče občinstvo na svojo trgovino in delavnico ter tako povečajo promet v svojih obratih.
Prva priložnost za priporočanje podjetja je ob njegovi otvoritvi. Nekaj dni pred otvoritvijo obrata že opozarjamo občinstvo, da bomo v tem kraju, tej ulici in tej hiši določenega dne otvorili svojo trgovino oziroma delavnico. Jasno in kratko povejmo, katere predmete bomo prodajali ali izdelovali, in priporočajmo se za nakup in nabavo naših izdelkov. S takimi oglasi bomo opozorili čim več občinstva na otvoritev našega podjetja in takoj, ko bomo pričeli z obratom, se bodo že oglašali prvi kupci in naročniki. Sedaj objavimo drugi oglas, v katerem povemo, da smo pričeli i obratom delavnice, oziroma, da smo otvorili trgovino s temi in onimi predmeti; zopet bomo privabili nekaj novih kupcev. Morda bodo ti prišli bolj iz radovednosti, toda z dobrim blagom, zmernimi cenami, vljudno in strokovno postrežbo si jih bomo pridobili za stalne odjemalce.
V otvoritvenih oglasih seveda nismo mogli navesti vseh predmetov, ki jih prodajamo ali izdelujemo. Zato v našo trgovino še marsikdo ni prišel, ker je mnenja, da blaga, ki ga rabi, v naši trgovini ne dobi. Objavili bomo zaradi tega vrsto oglasov, v katerih bomo kolikor mogoče izčrpno poročali o predmetih, ki jih izdelujemo ali prodajamo. S temi oglasi bomo opozarjali občinstvo, da dobi pri nas predmete, po katerih je drugod morda zaman povpraševalo ali z nakupom katerih drugod ni bilo povsem zadovoljno.
Medtem je minilo poletje. Spomnili smo se, da izdelujemo predmete, ki se baš v tem času mnogo rabijo. Opozarjali bomo na te predmete v primernih oglasih. Z njimi ne bomo samo dosegli, da bodo prihajali k nam kupci, ki so uporabe teh predmetov že vajeni, z njimi bomo vzbudili pri mnogih čitateljih šele potrebo po teh stvareh in krog naših odjemalcev se bo vedno večal.
Šolsko leto se je zopet pričelo. Tudi v našem podjetju imamo predmete, ki pridejo za šolo v
bolehen mož, je zatrjeval, da je nedolžen. Po krivem so ga obdolžili, da je ubil bogatega trgovca v bližnjem gozdu in ga oropal. Dobil je dosmrtni zapor in se že sedem in dvajset let pokori v teh zidovih. O, da bi le kmalu umrli Z njim se je Tine najraje razgovarjal. Vsi drugi so se mu smejali, ko jim je zatrjeval, da je nedolžen, rogali so se mu in ga imeli še za slabšega od sebe.
Podnevi je moral Tine bivati med temi izmečki človeške družbe in opravljati najrazličnejša opravila. Prav oddahnil se je zvečer, ko je bil sam v svoji celici, rešen malopridne tolpe. Tedaj je Tine vsak večer pokleknil in molil, mnogo molil. Laže mu je bilo. Saj je res, da Bog ne zapusti človeka, vlije mu tolažbe v srce, da laže prenaša svoj križ.
Zima je tekla Tinetu počasi, strašno počasi. Komaj nekaj mesecev je Tine v zaporu in vendar se mu zdi, da je že celo dolgo večnost. Kdaj, oh kdaj bodo pretekla leta, ali celo desetletja?, I Zameglilo se je Tinetu pred očmi ob misli na to, ob misli na Ančko in na dom pa je ponosni fant zajokal.
Pri tem pa so dnevi minevali in se izgubljali v večnost.
(Nadaljevanje sledi.)
poštev. Pravočasno jih bodemo oglaševali in v njih po potrebi predočili staršem korist njihove uporabe za dobrobit mladega zaroda.
Napočila je zima. Ljudje se več zadržujejo v svojih domovih kot doslej. Premišljujejo, s čim bi si opremili Svoja stanovanja, da bodo bolj prijetna, s čim bi nadomestovali razne dobrine, razvedrila in ugodnosti, ki jih je nudilo poletje. Pomagajmo jim! Svetujmo jim v naših oglasih, še hvaležni nam bodo — sebi pa bomo pridobili zopet nekaj zadovoljnih kupcev.
Že oznanja sv. Miklavž, prijatelj otrok pa tudi odraslih, svoj prihod. Menda ni med nami koga, ki si še ne bi nikoli belil glave z vprašanjem: kaj naj darujem? Nudi se nam edinstvena prilika, z oglasi opozarjati na naše izdelke. Živimo v dobi, ko so tudi najbolj prozaična darila dobrodošla. Zato oglašujmo izdatno za Miklavža in za božič!
Mimo naše trgovine drvi povorka avtomobilov, vsi so ovenčani — mlad par se pelje k poroki. Včeraj, v nedeljo, je bilo precej parov oklicanih. Da, da, predpust! Opreme za nove domove bo treba, poročna darila se dajejo — izkoristimo priliko in priporočajmo tudi naše, v poštev prihajajoče predmete!
Narava se probuja, vstaja v novo življenje. Velikonočni čas je tu Nove potrebe začutijo tudi ljudje. Opozarjajmo jih, da si lahko pri nas nabavijo to in ono, potrebno v tem letnem času.
Od otrok toliko zaželjene počitnice so končno le napočile. Zdaj pa na oddih. Tudi za to smo_ pripravljeni, veliko raznih izdelkov imamo, ki so rabijo na potovanju in letovanju, na morju in v hribih. Naštejmo jih občinstvu v novih oglasih!
Ob tem bežnem naštevanju raznih priložnosti za uspešno oglaševanje je minilo prvo poslovno leto. Seveda je med letom še mnogo več prilik za smotrno oglaševanje; odvisne pa so več ali manj od tega, s čim se podjetje bavi. Trgovcu, ki ves živi s svojim podjetjem, prav gotovo ne bo težko določiti primerni 'čas, ko se mu bodo oglasi, objavljeni v listu, ki ga čitajo vsi sloji v največjem številu, bogato obrestovali.
Anton Belec, Št. Vid nad Ljubljano:
SusUski spomini
'	(Nadaljevanje.)
Drugo delo je bilo posvečeno gasilskim domovom. Prihajale so prošnje za zidavo gasilskih shramb, načrti pa niso prav nič podobni shrambam, ampak vse bolj skaženim stanovanjskim hišam ali vilam z nepotrebnimi stanovanji, dragim ostrešjem, nadzidki itd., kar vse podraži zidavo in vzdrževanje. Veliko smo se mučili s temi načrti in vedno bolj smo čutili, da je treba v tem vprašanju jasne in odločne rešitve. Končno sem predlagal, naj bo gasilska shramba preprosto zidano poslopje, da se že na zunaj vidi, da to ni stanovanjska hiša, ampak shramba, gospodarsko poslopje. Shramba naj ima velik prostor z velikimi vhodnimi vrati, da se lahko postavi vanjo več voz, ki se morejo brez zadevanja potegniti na prosto, dalje mora biti prostor za brizgalne, lestve in drugo gasilsko orodje. Visoka naj bo 4 do 5 m ter brez stropa, strešni stol naj bo vezan na škarje, da se špirovci obijejo ter je na ta način dosežen strop brez dragih močnih gred. S tem se pridobi visok prostor, ki je potreben za razno dolgo orodje. Za zračenje shrambe zadostuje mala 15 X 25 cm velika zračna odprtina, ležeča, vanjo vzida zidar gosto žično mrežo. Taki odprtini naj bosta v vsaki steni po dve, ena pri tleh, druga pod stropom. Tako cirkulira skozi teh osem odprtin zrak. da se obvaruje obleka, usnje in cevi plesnobe, železo rje, les trohnobe. Tudi barva ostane trajnejša. — Stolp za sušenje cevi naj se postavi od zunaj shrambe, nikakor ne znotraj, ker postane vlažna cela shramba in to zelo škoduje orodju.
Tako shrambo smo zidali v Št. Vidu leta 1908. Veljala je skupno s stolpom 4.853 kron, v čemer je zaračunjena tudi vrednost tlake, kajti člani so navozili in nabrali mnogo kamenja in lesa.
V seji načelstva deželne gasilske zveze sem predlagal, naj se naprosi deželni stavbeni svet, da po osnutku, ki sem ga predložil in kjer sem upošteval vse gori navedene zahteve, napravijo načrti v treh velikostih. Kmalu so nam bili dostavljeni željeni trije načrti. Sporočili smo gasilskim društvom, da ako katero namerava zidati gasilski dom, more dobiti načrte pri nas. S tem smo si tudi Belo olajšali delo pri razdelitvi podpor. Res, da so nekatera društva vztrajala v svoji zahtevi, da hočejo imeti v shrambi tudi stanovanje za hišnika, naše rešitve po so se dosledno glasile tako, da lahko prizidajo stanovanje od zunaj, shramba pa naj ostane takšna, kakor je začrtana. Le gasilske shrambe z nepotrebnimi stanovanji, ostrešnimi nastavki in strešnimi okni smo odločno prepovedali. Podpore smo dovoljevali le za stavbe, grajene po naših načrtih. Kjer so pa dejanski hoteli graditi stanovanjsko hišo in so pridodali gasilsko shrambo le radi podpore, smo podporo odklonili. To ne radi kašnega ozkosrčnega gledanja na stvar, ampak iz prepričanja, ki je temeljilo na skušnjah, da je naša rešitev edina pravilna in v dobrobit gasilski organizaciji.
(Dalje sledi.)
Pri pravnem izpitu. Profesor:' »Povejte mi, kaj je to menica?« — Dijak: »Ne vem.« — Profesor: »0 srečni človek!«
Trdno jamstvo. — »Kako si mogla vzeti Zefi-rina za moža. On je vendar gluh, slep in še omejen povrhu.« — »Draga moja, tak mož je najboljše jamstvo za mirno in srečno zakonsko življenje.«
Paša in starka. V Bosni je bilo to. Neki turški paša je bi! strah in trepet ne le za kristjane, temveč nič manj za Turke. Vse ga je klelo in mu želelo skorajšnjo smrt. Le neka starka je govorila: »Prosimo Boga, da bi ta paša še dolgo živel!« Ljudje niso mogli razumeti ženske, celo sam paša, ki je vedel za svojo »priljubljenost«, se je čudil, ko je o tem zvedel. Ko je nekega dne prišel mimo starkine hiše, je vstopil in starko vprašal: »Stara, vem, da me vsi preklinjajo in Boga prosijo, da čim preje umrem. Le ti misliš drugače. Odkod to?« — »Premilostni paša, ker me vprašaš, bom po pravici odgovorila. Poznala sem tvojega deda, bil je strog možakar. Ljudje so ga mrzili in prosili Boga, da jih ga reši. Ko je
i on umrl, je postal tvoj oče paša. On je bil še I hujši trinog kot tvoj ded. Ljudstvo je spet prosilo Boga, da ga reši nasilnika. Tudi tvoj oče je umrl in prišel si ti za pašo. Ti si še hujši kot tvoj oče. In če ti umreš, Bog ve, kakšen bo tvoj sin. Zato prosimo Boga, da te nam ohrani, kakršen si, in nas tako obvaruje hujšega.« — Kako je bilo paši pri duši, tega zgodba ne pove.
Mrtve kopajo. Pri bosanskem polku med vojno je to bilo. Zboli Bosanec in pošljejo ga v bolnišnico. Tam mu pravi sestra: »Najprej Vas okopljemo, potem pa greste v posteljo in počakate zdravnika.« — Bosanec pa: »Kaj bi me kopali, saj še nisem mrtev.«
Odgovorni urednik: prof. Janko Mlakar	Tisk: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Ceč)
ia