l64oil

Ferry Gunn

UL CE

NAS LJA

Claude Ascain

NEVIDNI GOST

JUNIJ 1962 CENA 100 DIN

NOVELE

tovarišev N N

164311

Izhaja v posebnem zvezku kot redna mesečna priloga ilustrira¬
nega tednika »Tovariš«. — Cena 100 din.

Utice nasilja

OD JULIJA DO OKTOBRA 1959 SO V PREDMESTJIH NEW YORKA
ZABELEŽILI 22 UMOROV. MORILCI: MLADENIČI, ŠE NAPOL OTROCI,
KI SO POSTALI TEŽKI ZLOČINCI IZ VESELJA DO UBIJANJA. PO¬
LICIJA, VZGOJNI ZAVODI, SODNA OBLAST, CERKVENE ORGANIZA¬
CIJE IN VZGOJITELJI SO PRED TEM NOVIM NASILJEM, KI SE JE
NASELILO PO NEWYORŠKIH ULICAH, OSTALI BREZ MOČI. TA RO¬
MAN OPISUJE DOGODKE IZ TEH ULIC . ..

Sedeli smo v policijski stražnici
in napeto poslušali govor, ki ga je
imel po televiziji newyorški župan
VVagner za prebivalce New Yorka.

»22 umorov v slabih štirih mese¬
cih, dame in gospodje! Nova vrsta
nasilja divja po naših ulicah. Kaj
naj storimo?«

Nekateri izmed nas so skomig¬
nili z rameni. Nihče ni pogledal svo¬
jega soseda.

»Reci mu no, kaj naj stori, Ho-
rvard!« je rekel' moj sosed, detektiv-
poročnik Carson.

Prižgal sem si cigareto.

»Mislim, da nihče več ne ve, kaj
naj stori. Saj smo že z vsem po¬
skusili: mladini iz nekaterih okra¬
jev smo po osmi uri prepovedali
na ulice; poskusili smo že s. strož¬
jimi policijskimi ukrepi; s posebni¬

mi radijskimi in televizijskimi od¬
dajami; povezali smo se z upravami
najboljših mladinskih klubov in
krožkov ter s športnimi aktivi bel¬
cev, črncev in Portoričanov. Le kaj,
za hudiča, naj še napravimo?«

S televizijskega zaslona nas je
spremljal živi obraz župana Wagner-
ja. Opisoval je podrobnosti zadnjih
umorov. Žrtve: povečini istih let kot
njihovi morilci, petnajst, šestnajst,
sedemnajst let. Morilci: zanemarjeni
huligani z namazanimi lasmi, usnje,
nimi suknjiči, s kavbojskimi hla¬
čami in bodali. In motivi: veselje
do ubijanja — maščevanje nad člani
drugih tolp — lov za mamili. '

Strašne so bile besede, ki smo jih
poslušali v tej polurni oddaji.

Vedeli smo, da je imel pred tre¬
mi urami najvišji newyorški poli-

3

cijski uradnik, šcf-komisar Kennedy,
dolg razgovor z županom.

&

V tem trenutku je zazvonil telefon
v kotu. Prepričan sem, da je vsak¬
do vedel, kaj to pomeni. Prav go¬
tovo nas ni nihče poklical, da bi
nam voščil dober večer.

Carson je dvignil slušalko.

»Da? ... A tako! No, prav. Bomo
že prišli.«

Odložil je slušalko in se obrnil
k nam. V njegovih očeh je bilo opa¬
ziti čuden ogenj.

»Trikrat lahko ugibate!« je rekel,
ko smo ga vsi vprašujoče pogledali.
»Spet eden ...?«

Prikimal je.

»Doli v West Sideu — v River Side
Parku — tridesetletni črnec. Skoraj
kilometer daleč mu je sledila tolpa
huliganov, ga ujela, pobila in umo¬
rila. Potem so ga položili na klop
v parku. Zdaj sta pri njem dva
stražnika.«

Nekdo je zaprl televizor. Ta, za
sekundo dolg odmor, nam je do¬
bro del.

»Saj to je področje .Demonov 1 ?«
je nekdo vprašal.

Poročnik Carson je prikimal.
»Tako je,« je odgovoril. »Področje
.Demonov*. Najhujša področje v
vsem New Yorku.«

Proti River Side Parku smo se od¬
peljali s štirimi avtomobili, po Car-
sonovem naročilu takoj obkolili ce¬
ste, ki vodijo v park ter preiskali
River Side Park in Central Park, ki

leži bliEU njega. Več kot dve sto
uradnikov je bilo na delu.

Bil sem ves besen. Besen na te
morilce, ki ne znajo ceniti človeš¬
kega življenja. Na zločince, ki ustra¬
hujejo druge, ki se smejejo, kadar
stoje pred sodnikom, ko jih obsodi
na dosmrtno ječo; na mlade mo¬
rilce, ki se požvižgajo na svarila in
grožnje. Nekdo od njih je nekoč re¬
kel: »No in? Kar pošljite me na
električni stol! V devetnajstih letih
sem imel vse, kar mi življenje lahko
nudi. Vse se mi gabi! Recite moji
materi, naj pride gledat, ko me bo¬
do privezali na stol!«

Srh me je spreletel, ko sem gle¬
dal v mislih obraz tega fanta. Cisto
čeden obraz, toda v njem se je zr¬
calila brezmejna hudobija. Niso ga
kaznovali s smrtno kaznijo, temveč
so ga obsodili na tri sto petindvaj¬
set let ječe, kar pomeni, da nikdar
več ne bo prišel iz zapora, pa če¬
prav bi ga medtem dvajsetkrat
amnestirali. Tako bi v tri sto pet¬
indvajsetih letih prišel komaj do
polovice, kar bi bilo v tem primeru
petdeset let. Do takrat bi imel ta
mladi mož sedeminšestdeset let, pa
bi jih moral še vedno sto šestdeset
odsedeti... kar mu bo seveda smrt
prihranila.

Mestne luči so švigale mimo na¬
šega drvečega avtomobila. S poroč¬
nikom Carsonom sva sedela na zad¬
njih sedežih. Molče sva kadila ci¬
gareti.

»Demoni«, kot se je imenovala tol¬
pa iz West Sidea, so bili najhujši od
vseh mladih newyorških tolp. Imeli
so središče v zahodnem delu Cen-

4

tral Farlta, kjer hiše bogatašev meje
na revne koče in kjer se vzdolž
Hudsona začenjajo predmestja juž¬
nega Harlema, že dolgo je tega, kar
so razdelili New York na »High
Hazard Areas«, v cone, kjer je bilo
do sedaj največ napadov, pretepov
in umorov. Take cone so bile okrog
Chelsea pri postaji Perm na jugu
Manhattna; v East Harlemu, kjer
so gospodarili »Viceroys«; v Mott
Haven, Bronx so »Grešniki« in
»Zmaji« množično morili in napa¬
dali; Belmont je bil zatočišče »Ve¬
like bande«; Upper West Side pa
skrivališče »Egiptovskih zmajev« in
»Norcev«. Nekatere druge so bile
še v Long Iceland Cityju, Brooklynu
jn CJueensu.

To so bila področja, kjer si po
osmi uri zvečer nobena ženska in

nobeno dekle ni upalo več na ce¬
sto; kjer so si celo odrasli možje
upali ponoči ven le z revolverjem v
žepu. Iz dneva v dan so naraščale
prošnje za orožni list, ki bi dovo¬
ljeval nošnjo majhnega orožja.

Carson se je odkašljal.

»Veš kaj, Howard? Ko bi vsaj
našli tistega, ki te tolpe oskrbuje
z mamili. Se še spominjaš tistih
dveh, ki smo ju ujeli pred tremi
tedni? Oba sta imela komaj šest¬
najst let — in oba sta imela lakti
polne brazgotin od injekcij hero¬
ina. Tisti človek ali tisti ljudje, ki
dajejo mamila otrokom, so pravi
zločinci, ki so krivi vseh teh umo¬
rov. Saj potrebujejo mamilo tako
nujno kot vsakdanji krifh! In če
ga ne dobe, podivjajo kot zveri in
morijo, samo da bi prišli do njega.«

6

Samo prikimal sem. Kaj pa naj
bi bil še rekel? Saj sem vse to tudi
sam prav dobro vedel.

Pred mesecem sem zaprl fanta,
ki sem ga zalotil pri nakupovanju
mamila. Pripeljal sem ga na straž¬
nico, kjer smo ga zasliševali. Ne¬
nadoma je postal nervozen in potem
vedno bolj. Kar naprej je pogledo¬
val na uro, potem pa je podivjal.
Vrgel se je na tla, iz ust mu je pri¬
šla slina, kričal je in mahal z ro¬
kami, dokler ni obstal brez moči.
Vem, da ni simuliral. Ne, ne, bil je
zastrupljen z mamili in tedaj je bila
prav tista ura, ko je bil navajen do¬
bivati svojo dnevno injekcijo. In ta
fant je 1^1 pred nekaj meseci star
komaj petnajst let!

Res, poročnik Carson je imel
prav, ko je dejal, da so pravi zlo¬
činci prekupčevalci z mamili.

»žal pa ni samo eden, ki oskr¬
buje fante z mamili. Pol bataljona
jih tiči za tem. Dobro so" organizi¬
rani, fantastično založeni in kar je
najvažnejše: delajo v največji tajno¬
sti. Nihče ne ve, od kod prihaja
strup — in nihče ne ve, kam gre.
Pa preiščimo enkrat bivališča vseh
naših znanih fantov. Stavim, da bo¬
mo v vsakem našli brizgalko in niti
ene same ampule. Tihotapci na ve¬
liko dobro vedo, da mora priti
strup najprej na trg le v najmanj¬
ših količinah, če hočejo delati še
naprej. Danes ena ampula, jutri
morda nobene, dokler ne odšteje ti¬
sti, ki mamila uživa, brez obotavlja¬
nja trideset .ali štirideset dolarjev
za eno samo ampulo. Potem ga pu¬
ste spet dan ali dva v negotovosti.

In on plača spet brez vsakih po¬
mislekov petdeset dolarjev za eno
samo brizgalko. Odkod pa naj vza¬
me denar, če ni zaposlen? Zato je
prisiljen ropati, če hoče zadostiti
tem velikim izdatkom — mora vlam¬
ljati — ali koga pobiti, čisto eno¬
stavno, kaj?«

Preden je poročnik Carson uteg¬
nil odgovoriti, je avto zavil v River
Side Park in se gugajoče ustavil.
Prispeli smo do klopi, pred katero
sta stala dva stražnika, poleg njiju
pa nekaj uradnikov iz komisije za
ugotavljanje umorov.- Tudi kakšnih
dvajset fotoreporterjev z velikimi
kamerami je bilo tam in kadilo. Ti
so že poslikali, kar so hoteli.

Izstopil sem in poslušal poročila,
šlo je za nekega Roya Marksa, kot
se je dalo razbrati iz njegovega šo¬
ferskega dovoljenja. Njegov obraz
je bil ena sama rana. Pa tudi na
prsih in hrbtu je bilo opaziti ozke
reže. Reže. ki jih je napravilo bo¬
dalo.

»Ste pregledali vse žepe?« sem
vprašal.

»Da. Do zadnjega so ga izropali.
V njegovem notranjem žepu smo
našli samo šofersko dovoljenje. in
kemični svinčnik. Nobenega prsta¬
na, nobene denarnice. Najbrž so mo¬
rilci želeli, da bi bil umor videti
kot roparski napad. Toda jaz mi¬
slim, da to ni bil pravi vzrok. Da
bi morilci potrebovali črncev denar?
No, to bomo še videli! Vzeli mu bo¬
mo prstne odtise in jih poslali v
kartoteko. Potem pa bomo videli, če
ima kaj opraviti s tihotapljenjem
mamil ali ne.«

6

»Okay! Pošljite rezultat v mojo pi¬
sarno! Truplo bodo najbrž že jutri
zjutraj obducirali.«

»Seveda,« je odgovoril Carson, ki
je stal poleg mene.

Eden mojih ljudi, ki je imel služ¬
bo pri avtomobilu s telefonom, se
je približal.

»Sporočilo od inšpektorja Walker-
ja,« je dejal.

šel sem torej k avtomobilu in
dvignil slušalko, ki je ležala na šo¬
ferjevem sedežu.

»Prosim! Inšpektor Howard Mil¬
ler.«

»V severozahodnem delu Central¬
nega Parka smo prijeli tri sumljive
fante. Eden je imel revolver, dru¬
ga dva pa noža. Bi jih hoteli sami
zaslišati?«

»Takoj. Pripeljite jih v sedemnaj¬
sti okraj in jih zaprite. Takoj ko
bom končal tukaj, pridem k vam
in si pobaline pobliže ogledam. So
beli?«

»Dva sta belca, eden pa je Porto¬
ričan.«

»Okay, Walker. V pol ure sem
tam.«

Odložil sem slušalko na vilice in
šel nazaj h klopi v parku.

Trajalo je samo petindvajset mi¬
nut in opravili smo. Medtem ko so
odnesli truplo Roya Marksa, sva se
odpeljala s Carsonom nazaj v se¬
demnajsti okraj, kjer sva našla in¬
špektorja Walkerja. Ta je bil že
opravil pregled okolice, v kateri se
je bil zgodil umor.

»No, kje so fantje?«

»Zaprli smo jih v celico na zadnji
strani. Tu je orožje, ki smo jim ga
odvzeli.«

»Na lesenem stojalu je ležal re¬
volver in tri bodala; dolgo, ostro,
sijajno nabrušeno orožje.

»Imate še kaj?«

Inšpektor Walker se je obrnil k
pisalni mizi. ki je stala v drugem
kotu. Pogledal je narednika Ray-
monda, ki je sedel tam in urejal pa¬
pirje.

šel sem tja in pogledal, kaj je
pritegnilo Walkerjevo zanimanje.

To so bile tri sestavljene jeklene
cevčice, tipično orožje gangsterjev
v New Torku. če te tri cevčice raz¬
tegnemo, merijo meter in pol v
dolžino in so strašno jekleno orož¬
je, ki razmesari vse, česar se do¬
takne. Zgrozil sem se. Prevečkrat
sem že videl obraze mrličev, ki so
jih te jeklenke tako razmesarile, da
jih ni bilo spoznati.

»Ste dobili te cevi pri fantih?«

Walker je prikimal.

»Takoj jih je treba pregledati, če
bi našli na njih morebitne sledove
krvi. Morda so to reč že kdaj upo¬
rabili!«

Obrnil sem se. Nenadoma me je
streslo. Le kakšni ljudje so ti trije
fantje? Z revolverjem ... bodalci...
jeklenimi cevmi...!

Morda so sokrivi umora Roya
Marksa? Ali številnih napadov v
zadnjih mesecih?

»Pripeljite fante sem!«

Uniformirani stražnik je odšel.
Takoj nato je bilo skozi napol od¬
prta vrata slišati rožljanje ključev

7

in odpiranje težkega zapaha in po¬
tem smo zaslišali korake.

In že so stali pred menoj.

Skoraj sem se ustrašil. Ti trije so
bili zares še napol otroci. Opazil
sem, da se še niso začeli briti. Nih¬
če ni imel več kot petnajst ali naj¬
več šestnajst let. — Zločinci...!

Potisnil sem roke v plaščeve žepe,
da fantje ne bi videli, kako se mi
tresejo.

Vsi trije so predrzno zijali vame.
Vsi trije so nosili kavbojske hlače,
pisane srajce in usnjene jopiče in
vsem trem bi bil frizer že presneto
potreben.

»Našli smo Roya Marksa!« sem za¬
čel. »Najbrž veste, da so vas po¬
klicali na zagovor zaradi umora?«

Na pegavem obrazu najstarejšega
hi največjega se je pojavil porog¬
ljiv nasmešek.

»Kdo je Roy Marta?« je vprašal.
Njegov glas je zvenel hripavo.

»Enaintridesetletni črnec, ki so
ga umorili pred uro in pol v River
Side Parku. Vi ste ga pobili.«

»Prepričan sem,« je rekel ošabno,
»da imate za to dokaze.«

»Da!« sem odgovoril in pokazal na
orožje. »To nam zadostuje.«

»Okay, potem pa gremo lahko spet
spat, kaj?«

To sem si lahko mislil, še napol
otroci — pa tako neverjetno cinični,
da jim ne bomo prišli do živega z
običajnimi metodami.

Dolgo sem jih opazoval, ne da bi
karkoli rekel. Po petih minutah so
postali nemirni,

»Kaj pa tako zijate?« je največji
predrzno vprašal.

Nisem pustil, da bi me spravili s
tira. Z očmi sem jih ocenjeval. Po¬
tem sem se obrnil in pošepnil in¬
špektorju Walkerju: »So vam njiho¬
vi osebni podatki že znani?«

Odkimal je.

»Kako se Vi pišete?«

Poudaril sem »Vi«, kajti nisem ho¬
tel, da bi se še bolj zakrknil.

»Saj imate tako odlične nosove.
Zakaj pa ne vohljate tako dolgo,
dokler ne izveste, kako se imenu¬
jemo in kje stanujemo?«'

»čemu pa, če pa pridemo lahko
bolj preprosto do tega,« sem po¬
jasnil. »Ste kdaj že stradali tri dnt
skupaj? Mislim, zares stradali, brez
kruha, brez mesa ali česarkoli dru¬
gega. Celo brez vode?«

»S tem me že ne boste uklonili.
V svojem življenju sem že nešteto¬
krat stradal. Navajen sem tega.«

Potem je pljunil. Stražnik me je
pogledal. Videl sem, da bi najraje
mahnil pobalina po ustih. Sklonil
sem glavo.

»Poleg tega je to proti predpi¬
som!« je dodal. Zdaj je že čisto od¬
krito zabavljal, saj je moral on po¬
učevati inšpektorja o pravicah poli¬
cije.

»Seveda je to proti pravilom!« sem
se mu nasmehnil, čeprav je kar pre¬
kipevalo v meni. »Kaj pa moremo,
če se stražnik, ki vam nosi hrano,
spotakne prav pred vašo celico in
vse prevrne? Tudi to se včasih pri¬
peti. Vendar mislim, da vam to lah¬
ko prihranimo. V petnajstem okraju
smo našli fanta, ki je nosil revolver
in v njem štiri krogle. Ko smo ga
vprašali, čemu mu bo revolver, nam

S

je odgovoril, da ga bo rabil proti
nekomu izmed ,Demonov'. Opis, ki
nam ga je dal, je podoben vašemu.
Morda išče prav vas in je za vas
prihranil tiste štiri krogle.«

»Lažete!« je veliki omalovažujoče
rekel. Toda njegov predrzni in iro¬
nični nasmeh je izginil. Pomignil
sem stražniku in odpeljal je ostala
dva. Ko je bil fant sam, ga je samo¬
zavest zapustila. Njegove roke z
umazanimi nohti so nemirno brklja-
le po črnem usnjenem jopiču.

»Kako se pišeš?«

Malce se je sklonil, potem pa je
rekel: »Paul Hemandez!«

»Dobro, Paul! Koliko si pa star?«

»Decembra jih bom šestnajst.«

»In kje stanuješ?«

»Na 102. cesti, Broadway.«

»V kasarni?«

Prikimal je.

Opazil sem, da ga je bilo strah.
Edini od vseh treh, ki ga je bilo
strah in se še ni nalezel cinizma
oheh pajdašev.

»Ste vi trije umorili Roya Mar-
ksa?«

»Ne!« je hlastno odgovoril.

»Kaj pa ste potem delali v Cen¬
tral Parku?«

Odgovor mu kar ni šel z jezika.
Ponudil sem mu zavojček s cigare¬
tami.

»No, pridi že z besedo na dan,
Paul! Ali pa bi šel raje, tako kot
drugi, za trideset let v ječo?«

Zmajal je z glavo. Z zadovoljstvom
sem opazil, da ga ni bilo samo strah,
temveč da ga je bilo celo malce
sram. ~ - - v  - .

»Nič posebnega nismo namerava¬
li,« je končno izdavil, »hoteli smo
le na kak način priti do denarja.«

»Kako pa? Z delom?«

Molčal je. Toda ne iz trme, tem¬
več zato, ker ga je bilo sram.

»Nekoga ste hoteli napasti, kaj?«

Okleval je, potem pa je prikimal.

»Kdaj?«

Spet dolg premor. Pogledal sem
stran in videl, da je narednik Ray-
mcmd stenografiral ves najin pogo¬
vor.

»Kogarkoli — morda kakšno žen¬
sko ...«

»Ste že kdaj napadli žensko?«

»Da!« je pritrdil po krajšem okle¬
vanju.

»Kdo je bila?«

»Bolniška sestra. Pri sebi je imela
sedemnajst dolarjev«

»In te ste dekletu odvzeli?«

»Da!«

»S silo?«

Pogledal me je.

»Nismo je potolkli, čeprav vi naj¬
brž tako mislite. Jackde ji je nasta¬
vil vrait na nož, pa nam je dala de¬
nar.«

»Vas ni naznanila?«

»Tega ne vem. Imeli smo zakrin¬
kane obraze.«

»Misliš, da vas ni prepoznala?«

»Mislim, da ne.«

»Kateri je Jackie?«

»Tisti drugi — Jackie Buster.«

»Tisti veliki?«

Prikimal je in si obliznil ustnice.
»Toda ne povejte mu, prosim, da
sem vam to povedal, Mister! Sicer
me ubije.«

9

»Brez skrbi, Paul! Koliko pa je
star Jackie?«

»Sedemnajst,« je rekel. »Zdi se mi
pa, da ni nič starejši od nas. Rad
se dela starejšega.«

»Kaj vse ima že na vesti?«

Paula je nekaj stisnilo. Opazil
sem, da se bolj boji Jackieja Bu-
sterja kot policije.

»Ne poznam ga še dolgo,« je sled¬
njič rekel. »Nikdar nisem bil zra¬
ven, kadar je počel kaj hudega.
Včasih pravi, da je umoril že tri
ljudi. Vendar tega ne verjamem.
Prevelik bahač je.«

To sem si lahko mislil. Toda dvo¬
mil sem, da bi bila zadeva z umori
le bahanje. Jackie je bil prav tak,
kot so mladi morilci. Zanj nima
človeško življenje nobene vrednosti
več. Samo denar, to pač.

»Kje si se rodil, Paul? V New
Yorku?«

»Da.«

»Kaj je tvoj oče?«

»Dela v dokih v West Sideu.«

»Koliko zasluži na teden?«

»Oseminšestdeset dolarjev.«

»Ali pije?«

»Ne.«

»Imaš še brate in sestre?«

»Da, imam še brata in dve sestri.
Vsi so starejši od mene in zapo¬
sleni.«

»Nobeden se ne potepa, samo ti,
Paul? Cernu?«

Ni mi vedel odgovoriti. Pa tudi
če bi vedel, mi najbrž ne bi hotel
povedati.

»Tvoja mali še živi?«

»Še.«

»Zakaj pa se nisi zaposlil?«

»Cernu pa? Kot vajenec bi zaslužil
samo osem dolarjev na teden. S tem
se pa ne da živeti.«

»Sleci suknjič!«

Zmedeno me je pogledal.

»Ne sprašuj, temveč sleci suk¬
njič!«

Ubogal je. Stopil sem k njemu in
mu zavihal rokav.

Toda tega, kar sem iskal, nisem
našel. Niti najmanjšega vbodljaja
ni bilo na njegovem laktu. Torej še
ni bil zastrupljen. Zadovoljen sem
spet odvihal rokav.

»Lahko se spet oblečeš, Paul!«

»Hotel sem samo videti, če jem¬
lješ heroin. Videl sem, da tega ne
delaš. Kadiš marihuana cigarete?«

»Včasih. Vendar pa imam premalo
denarja, da bi jih redno kupoval.«

Strmel sem nad njegovo odkri¬
tostjo.

»In Jackie Buster?«

»Ta pa uporablja kar precej H«

Razumel sem, kaj pomeni ta H.
Heroin . ..

»Kje pa jemlje denar za to?«

Za trenutek me je pogledal, potem
pa je spet povesil oči. »Kjer je,« je
potem počasi rekel. Tudi to sem ra¬
zumel, kaj pomeni.

»Ni se ti treba več bati Jackieja
Busterja, Paul!« sem mirno rekel.
»Bomo že poskrbeli, da Jackie vsaj
trideset let ne bo več nikomur ne¬
varen «

»Tega ne vem, Misier!« je spet
spregovoril. »Jackieja poznam šele
en mesec. Razen tega, da je umoril
tri črnce, ni pripovedoval o nobe¬
nem drugem napadu.«

»Kako se drugi imenuje?«

10

»Harry Wilson.«

»Kje dobivaš cigarete marihua¬
na?«

»Tu in tam.«

»Povej ime!«

»To so mladi fantje, ki niso sta¬
rejši od mene.«

»Koliko plačaš za eno cigareto?«

»Dolar ali dva.«

»To je precej denarja, če ne za¬
služiš. In kje dobiš denar?«

»Dvakrat sem vlomil.«

»V starinarnico ali v draguljar¬
no?«

»V starinarnico.«

»Okay, Paul. Za nocoj ti bomo
dali posebno celico. Jutri pa boš
šel z obema v zapor za mladino. Ne¬
kaj mesecev zapora boš že dobil,
Paul. če me boš kdaj potreboval,
ti bom vedno na razpolago.«

Dal sem mu svojo vizitko in ga
poslal nazaj. Premestili smo ga v ce¬
lico čisto na koncu, tako da so bile
med njim in med ono, kjer sta bila
oba belca, štiri celice.

Preiskava trupla Roya Marksa je
pokazala, da je umrl zaradi osmih
vbodljajev v prsi in hrbet. Dva udar¬
ca sta ga zadela v vrat, trije pa v
obraz. Prstni odtisi, ki so jih vzeli
truplu, so pokazali, da je bil Roy
Marks že osemkrat kaznovan. Tri¬
krat zaradi kraje avtomobilov, en¬
krat zaradi tega, ker je nosil orožje
brez dovoljenja in štirikrat zaradi
tihotapljenja mamil.

Pregledal sem izsledke in poročila.
Skoraj sem si mislil kaj takega.
Roya Marksa je umorilo maščeva¬

nje podzemlja. Morda je bil morilec
odjemalec, ki ni več dobival hero¬
ina.

Morda pa je cela tolpa podila
črnca po cestah? Kakorkoli — Roy
Marks je bil mrtev in njegovi .mo¬
rilci so bili še na prostosti. Že res,
da je bil Roy Marks zlikovec, toda
naša dolžnost do njega in do vseh
meščanov New Yorka je, da najde¬
mo njegove morilce.

Poleg tega pa je bil Roy Marks
od julija že — triindvajseta žrtev.

Poročnik Carson je vstopil.

»Imam načrt, inšpektor,« je za¬
čel.

»No, potem pa ga razloži!«

»Potruditi se moramo, da bi spra¬
vili koga od naših čim bliže kra¬
ljestvu .Demonov'.«

»Kaj misliš s tem?«

»Najti moramo strokovnjaka —
ne iz komisije za ugotavljanje umo¬
rov, temveč z oddelka za mamila.
In ti že celih deset let delaš v tem
odde.ku, mar ne?«

»že res, ampak ...«

»Nobenega ampak!« je odrezal.
»Ukaz ne prihaja od mene, temveč
od Kennedyja.«

»In kaj nameravate?«

»Saj vendar veš — v Uper West
Sideu ne domujejo le .Demoni', mar¬
več po najnovejših vesteh tudi tol¬
pa .Morilcev' in .Grešnikov', kot se
sami imenujejo. Včasih so .Demoni'
na strani .Morilcev', drugič pa spet
na strani .Grešnikov'. In odtod iz¬
hajajo stalni ulični spopadi med
tolpami. Tisti, ki je močnejši, dobi
glavni delež od združenja. Včasih se
.Demoni' in .Grešniki' združijo.«

11

»No in?«

»Nekdo od nas se mora preleviti
v odjemalca mamil in poskusiti pri¬
ti v stik s temi tremi skupinami.«

»To je več kot tvegano. In zakaj
iso prav mene izbrali za to?«

»Zato, ker si bil že prej v oddel¬
ku, kjer so se ukvarjali z mladin¬
skimi problemi. Pa tudi o tihotap¬
ljenju mamil veš dovolj. Poleg tega
pa pravijo, da imaš glavo, ki ji no¬
ben udarec ne škoduje.«

»Hvala. Preveč poklonov naenkrat,
tipam, da boste to napisali na moj
nagrobni spomenik, ko bo vse mi¬
mo.«

»Saj se ti ne bo nihče drznil sto¬
riti kaj hudega.«

»Oh, ne bodi otročji! Ko se jim
bo ravno zazdelo, bodo vsi skupaj
padli po meni: ,Demoni', .Grešniki'
in .Morilci', če boste slučajno našli
v Hudsonu truplo, ki ga ne boste
spoznali in bo tehtalo devetdeset ki¬
logramov, ter bo imelo brazgotino
od operacije slepiča in rahlo ple¬
šo, tedaj ga pokopljite z vojaškimi
častmi! Kajti tisto truplo bom jaz.«

»Kar mirno kri, Howard!« se je
Carson smehljal.

»Le kako v takih okoliščinah?«

Toda vedel sem, da bom moral
prevzeti to delo. Počutil sem se vse
prej kot udobno.

»še nekaj,« je nadaljeval Carson.
»Pri tem ne smeš nositi revolverja
za pasom, žal mi je, vendar ti mo¬
ram v tvoje dobro svetovati, da je
bolje, da nimaš nobenega orožja pri
sebi, ko boš iskal stik s fanti.«

»še to! No, pa me še kdaj obiščl,
preden bo prepozno!«

Carsonu se je skremžil obraz.

»Jasno. Skoraj vsak dan bom pri
tebi. Saj so me dodelili tebi.«

Vsaj ta tolažba!

»In kdaj bova začela«?

»še noooj!«

»Potrebovali bi še kakega pobali¬
na, ki sodeluje z eno od teh tolp «

»Ga že imamo. Paula Hemandeza,
Pred eno uro sem govoril z njim in
obljubil je, da bo pomagal. Dobil
sem vtis, da se je pridružil tolpi
samo zato, ker se jih je bal. Ni slab
fant, saj tako ne kot drugi. Prepri¬
čan sem, da se bo dalo iz njega še
kaj napraviti.«

Naslonil sem se nazaj.

»Okay. In kdo bo medtem oprav¬
ljal moje delo?«

»Bodo že koga našli. Mislim, da
bi bil Haley kar dober.«

»No, prav! Potem pa začniva, kaj?
Spustiva se torej v ta boj — ampak
veš, lagal bi, če bi rekel, da sem
kaj posebno navdušen zanj.«

Lahko mi verjamete, da nisem niti
mevža niti zelenec, če delate osem¬
najst let pri newyorški policiji, se
že česa naučite. Imel sem opraviti
že z najrazličnejšimi ničvredneži
med Battery in Bronxom, med
Brooklynom in Weehawkenom, z
zvodniki, vlomilci, tihotapci in —
morilci. Skoraj ni bilo zločina, pri
katerem ne bi bil tako ali drugače
imel kaj zraven. Največkrat so bili
to povsem otipljivi primeri.

Ta pa je bil čisto nekaj drugega,
Hudodelci se navadno boje koga
umoriti. Vlomilci se dajo raje pri-

12

jeti, kot da bi se zoperstavljali z
revolverji. Le roparji na banke so
tu izjema. Tudi zvodniki so redko¬
kdaj oboroženi, tudi tihotapci ma¬
mil nosijo po pravilih s seboj le
denar in nobenega orožja.

Toda ti mladi fantje' če  jim pre¬
de trda, ne pomišljajo dosti, preden
pošljejo tudi stražnika na drugi svet.
Nešteto mojih tovarišev se je že
moralo sprijazniti s tem.

Aprila so zabodli narednika Kel-
logga. Junija je to zadelo tudi na¬
rednika Carmichela. Inšpektorja
Davvnsa so prinesli težko poškodo¬
vanega v bolnišnico. Cez dva tedna
je umrl.

Da, to je bilo vse kaj drugega. To
pač niso bili poklicni zločinci, kot
radi imenujejo gangsterje z Lower
Eeast Sidea. To so bili napol otroci,
ki so postali zločinci zato, ker so
jim bili zločini všeč. To so bili fant¬
je — in celo dekleta — ki so z naj¬
večjim zadovoljstvom napadali stare
može in jih oropali. Poklicni zločin¬
ci počenjajo sicer isto, vendar ne iz
veselja — to jim je posel, posel,
poln tveganja in nič drugega. Toda
ti mladi pobalini...

Prekleto slabo sem se počutil v
tej vlogi. Toda kaj mi še preosta¬
ja? In če povem po pravici, me je
ta nenavadna naloga začela zanima¬
ti. Uredil sem še nekatere zadeve v
pisarni, pokazal inšpektorju Hallejm,
kaj je treba najprej opraviti, potem
pa sem zlezel v svoj avto in se od¬
peljal skozi opoldanski New York
do Billa Carsona v Upper West
Sideu.

Najel sem sobo v precej zanikr¬
nem hotelu na 101. cesti med Broad-
wayem In Amsterdamsko avenijo,
medtem ko se je Bill Carson nasta¬
nil v Riverside Driveu. V recepciji
sem se vpisal kot Hovvard Miller,
ne da bi dodal kakršenkoli poklic.

-Kot svoje stalno bivališče sem na¬
pisal Chicago.

Odločili smo se, da bomo pripe¬
ljali Paula Hernandeza v moj hotel
šele zvečer, v privatnem avtomobilu
nekega stražnika.

Pregledal sem vse akte — tiste,
ki so obravnavali nasilja mladine V
tem okolju sem vzel celo s seboj.

In pri tem sem se spomnil dveh
stvari:

Prvič: »Morilci« so samo črnci in
Portoričani, »Grešniki« izključno
belci, »Demoni« pa so belci in Por¬
toričani. Tako bi lahko vključili
Paula Hernandeza le k »Demonom«
ali »Morilcem«, med »Grešnike« ni¬
ma vstopa. Skoraj vse mladinske
tolpe so častni .kodeks in rasne meje
strogo spoštovale.

In drugič: največ napadov je bilo
v River Side Parku in v severnem
delu Central Parka. Tu bi bilo treba
torej začeti.

Preletel sem časopis, da bi našel
no/a poročila o nasiljih. Pisalo pa
je le o umoru Roya Marksa, druge¬
ga nič. V nekem časopisu so sicer
poskušali napisati kaj o tolpi, ki je
umorila črnca, vendar ni bilo nič
konkretnega.

Proti osmi uri zvečer je prišel na¬
rednik Hoower s Paulom Hemande-
zom. Detektiv je spet hitro izginil,
da bi ga nihče ne opazil.

IS

»Te je kdo videl?«

Hernandez je odkimal.

»Torej si pripravljen sodelovati z
nami?«

Zdaj je prikimal.

»Mi lahko poveš, kje se oh veče¬
rih navadno shajajo ,Demoni'?«

»Lahko. V kavarnici na 106. Za¬
hodni cesti. Imenuje se .Jamaica' in
ima vedno veliko gostov. Zadaj je
soba, kjer igrajo za denar. Tam se
navadno shajamo.«

»Tudi nocoj?«

»Prepričan sem, da bo večina
tam.«

»Ali prihajajo tudi tihotapci z ma¬
mili?«

»Pridejo, dvakrat ali trikrat na te¬
den.«

»Koliko .Demonov' pa navadno
pride?«

»Kakih dvajset ali trideset. Vča¬
sih jih je tudi petdeset.«

»Belci in Portoričani?«

»Da.«

»Kdo pa je šef?«

»Čisto določenega šefa ni. Imamo
dva ali tri, ki nam posredujejo nje¬
gova povelja.«

»Kako se imenujejo?«

»Eden je Jackie Buster, drugi se
imenuje Stevvard Randolph in tretji
Emie Richards. Vsi so stari po se¬
demnajst let.«

»Iz kakšnih socialnih razmer pa
izhajajo?«

»Portoričani so največ sinovi in
hčere priseljencev in le redkokdaj
govore pravilno angleščino. Nekateri
sploh niso bili nikoli v šoli in ne
znajo niti brati niti pisati.

»So tudi dekleta tam?«

»Tudi, a jih ni dosti.«

»In čemu jih imate?«

Zardel je — in vedel sem dovolj.
Kar srh me je spreletel. Le kaj bo
iz teh otrok, ko bodo imeli dvajset
ali trideset let? Gangsterji, morilci,
tatovi, vlomilci, ljudje, ki so izven
zakona? Zapori bodo prepolni in
prav zanimalo bi me, koliko teh
otrok bo prišlo na električni stol.
Najbrž precej velik odstotek . ..

»Ali je kaka možnost, da bi jaz
nocoj tam prisluškoval?«

»Je, vendar se mi zdi, da bi bilo
precej nevarno,« je Paul zaskrblje¬
no dejal. »Okno je obrnjeno narav¬
nost na streho s teraso, če lahko
zlezete na streho, potem lahko sli¬
šite vse, kar se pogovarjajo. Naj¬
večkrat je okno odprto — ker tam
toliko kade. Skoraj nepretrgoma ka¬
de cigarete.«

»Marihuana?«

Prikimal je.

»Je okno veliko?«

»Ne. Je precej visoko v steni —
prečno okno, ki se odpira in zapira
iz sobe s posebnim kavljem.«

»Kako pa lahko pridem na stre¬
ho?«

»Z zunanje strani po požarni lest¬
vi. Je pa precej umazano.«

»Prav. Preskrbel si bom pajaca in
staro čepico. Da veš, midva se ne
poznava, če bi šlo kaj narobe.«

»Razumem, Sir. In kaj naj jaz
napravim?«

»Lepo boš prišel tja, kot da se ni
nič zgodilo. Seveda lahko rečeš, da
so te prijeli in da sta Jackie Buster
in Harry Wilson še vedno v zaporu.
To lahko mirno poveš. Morda si boš

14

s tem pridobil kaj avtoritete. Lahko
seveda tudi udrihaš čez policijo, saj
znaš, kaj?«

Zdaj se je na Paulovem obrazu
prvič pojavil bežen nasmešek.

»Saj me ne vlečete, kaj, - inšpek¬
tor?«

»Seveda ne,« sem se mu nasmeh¬
nil nazaj. »Toda zapomni si Paul,
gorje, če me boš izdal!«

»Ne bom, inšpektor, zares ne!«

»Potem okay, Paul! Zdaj pa pojdi
po stopnicah in zavij proti zadnjim
vratom. Bolje je, da nihče ne ve,
da si prišel iz tega hotela. Si ra¬
zumel?«

»Sem, Sir! Ali lahko pridem po¬
tem spet sem nazaj?«

»Seveda, Paul! In dobro opravi!«

Gledal sem za mladeničem, ki je
malce okleval, nato pa izginil. Prav
nič se nisem bal, da bi m t izdal.

Proti poldeseti sem zapustil ho¬
tel, potem ko sem si iz znane ga¬
raže sposodil pajaca in delavsko če¬
pico ter se o vsem pogovoril z Bil¬
lom Carsonom. Dobila sva se na
104. cesti. Tudi on je nosil pajaca.
Moral sem se nasmehniti, ko sem
ga zagledal v teh capah. Ampak naj¬
brž sam nisem bil nič manj smešen.

Pricapljala sva do 106. ceste. To¬
čilnica »Jamaica« je bila nabito pol¬
na, kot sva lahko ugotovila že pri
odprtih vratih. Obiskovalci so bili
ljudje za katere nisi nikoli vedel, ali
sodijo bolj v zapor ali v delavnico.

Iskala sva prehod na dvorišče, o
katerem je pripovedoval Paul Her-

nandez. Ko sva bila tam, sva sple¬
zala po požarni lestvi .na majhno,
s sajami in prahom pokrito strešno
teraso, na katero najbrž že nekaj
let ni stopila človeška noga, kajti
na tleh, ki jih je osvetljevala luč z
napol odprtega okna, ni bilo opa¬
ziti nikakih sledov.

Po kolenih in komolcih sva pri¬
lezla bliže k oknu in pogledala v
sobo. Morala sva se malo nagniti,
kajti okno je bilo točno pod streho.

Takoj sem spoznal Paula Hernan-
deza, ki je sedel še z dvema fanto¬
ma na mizi in kadil cigareto. Pred
njim je stala nekakšna brezbarvna
pijača.

V sobi sem opazil še kakih dvaj¬
set mladih fantov in tri dekleta.
Dekleta so me še posebej zanimala,
kajti bila so videti — čeprav ni
imela nobena več kot petnajst let
— čisto taka kot Marlene Dietrich
v eni svojih najbolj drznih vlog.
Imele so dolge črne hlače, sandale
z visokimi petami, kričeče rdeče
nogavice, tesno oprijete črne pulo¬
verje, ter bile močno naličene. Vse
tri so imele dolge črne lase, ki so
jim predrzno in izzivajoče padali
na levo lice. Bile so videti kot se¬
stre. Vse so bile rahlo okajene.

V enem kotu je stalo nekaj igral¬
nih avtomatov, s katerimi so se
ukvarjali fantje. Opazil sem, da so
bili to avtomati, ki jih je policija
že zdavnaj prepovedala.

Glasbeno skrinjo so fantje in de¬
kleta kar dobro uporabljali. Naj¬
več je bilo slišati grenko-sladkobne
popevke. Toda nihče ni plesal. Fan¬
tje so največ sedeli po mizah in kle-

15

pet&H. Nisem mogel razumeti, o
čem so govorili.

Potem pa se je dvignil fant, ki je
sedel pod oknom in se približal
Paulu Hemandezu. Paul se je zdrz¬
nil, ko je zagledal pred seboj veli¬
kega fanta, starega kakih osemnajst
let.

Ne vem, kaj mu je rekel, ker se
Je glas izgubil v kričanju glasbene
Skrinje. Najbrž ga tudi Paul ni ra¬
zumel, kajti sklonil se je bliže k
njemu. Potem pa je šel veliki h
glasbeni skrinji in potegnil vrvico
iz stikala. Glasba je hipoma pre¬
nehala.

»Slišal sem, da so kifeljci pohop-
feali Jackieja, Harryja in tebe,« je
rekel, potem ko se je spet vrnil k
Paulu Hernandezu.

»Tako je. Bratci so nas kar dobro
prijeli!« je odgovoril Paul. Niti z
najmanjšim gibom ni pokazal, da
ve, da sva midva komaj pet metrov
daleč od njega.

»In kaj je z Jackiejem in Harry-
jem?«

»Nimam pojma. Dve uri so nas
izpraševali, potem pa so me pustili,
da grem. Kaj je z onima dvema,
ne vem. Vse kaže, da sumijo, da
sta onadva napadla tistega črnca.«

»Taka packarija!« je spet rekel
veliki. Le kdo bi to bil? »Onadva
imata s tem opraviti prav toliko kot
ti ali jaz.«

»Pa ti veš, kdo je to napravil,
Emie?«

Aha — to je bil torej Emie Ri-
chards, šef »Demonov«.

»Jasno, da vem — pa tudi vem,
zakaj so umorili Roya Marksa.«

»So bili ,Morilci*?« '- -

»Ja, pa jasno! Roy jim je oblju¬
bil, da jim bo preskrbel pol kilo¬
grama heroina, že več kot tri tisoč
dolarjev jim je pobral. Zadnje cente
jim je pobral in to več kot petdese¬
tim. No, potem so svinjo pobili. Tu¬
di jaz bi ga!«

»Pol kilograma heroina! Kakšen
kup! In kje ga je dobil?«

Paul je igral svojo vlogo brez na¬
pake.

»Ja, kje? Od Cruza vendar!«

»A tako? Pa me res zanima, za¬
kaj se tega toliko časa ne lotijo?«

»Kako to misliš?«

»Lej, Emie!« je zrasel Paul Her-
nandez. »Do zdaj so še vsakega po¬
bili — ali skoraj vsakega — ki nam
je rihtal mari ali H. Zakaj pa Cru¬
za ne?«

»Za Cruzom stojimo mi!« je rekel
veliki s poudarkom. »Zdaj pa nekaj
drugega, Paul! Koliko denarja imaš
Se?«

»Tri dolarje. Zakaj?«

Veliki se je obrnil. Kot bi trenil
so vsi utihnili.

»Poslušajte me vsi! Dajte sem vse
do zadnjega centa!«

»čemu?« je hotel nekdo v kotu
vedeti.

»Zato ker že celih pet dni niste
dali niti prebite pare. Kje pa naj
vzamemo denar? Ob dveh pride
ladja in Cruz nas bo založil. Ali pa
bi raje ostali ves teden s tem, kar
imate?«

Za sekundo je bilo vse tiho. Po¬
tem pa so segli pobalini v žepe.
Zeleni dolarski bankovci so se po¬
javili na mizi, najprej posamezno,

16

potem pa jih je bilo vse več. Emle
Richards jih je štel.

»Tri sto osemindvajset dolarjev!
Sem še z ostalim denarjem! Ali naj
vas raje kar sam preiščem?«

Spet se je pojavilo nekaj novih
bankovcev na mizi.

»To je že bolje!« je rekel veliki
in štel dalje.

»Štiri sto enajst dolarjev!« je do¬
dal, ko je prišel do zadnjega papir¬
ja; potem jih je poravnal in stlačil
v žep. »To je že bolje. Paul, Roy,
in Ferry — vi trije greste še danes
v River Side Park. Do dveh potre¬
bujemo še šest sto dolarjev. Ti,
Kelly in vidva, Dale in Caddy, gre¬
ste na severozahodni vogal Central
Parka. Midva s Fredom in Joejem,
Clintom in Garyjem pa bova v Park
Avenue. Razumeli?«

Nekateri so prikimali.

»Dobimo se točno ob dveh na po¬
molu 97. Jasno?«

Spet jih je nekaj prikimalo.

»In da smo se razumeli: naj nihče
ne prihaja brez denarja. Pa tudi če
je treba poslati policaja na oni
svet!«

Kar mrzlo mi je šlo po hrbtu. To
res ni bila šala. Kje pa! To je bil
ukaz med gangsterji in prav nobe¬
den od teh mladih hudodelcev se
ne bo upal pojaviti ob dveh na po¬
molu 97 brez denarja.

»Kaj pa me?« je vprašala ena od
deklet, medtem ko ji je cigareta vi¬
sela iz ust.

»Ve ostanete tu, jasno? Proti če¬
trti se vrnemo. Jutri zjutraj greste
ve prodajat!«

. Dal sem znak Billu Carsonu. Brez
besede sva zlezla nazaj do požarne
lestve in splezala dol. To sva na¬
pravila tako hitro kot še nikdar v
življenju.

Pol ure kasneje je bilo že več
kot petdeset detektivov 28., 30., 34.
in 41. okrožja na poti proti omenje¬
nim mestom. Kajti bila je sijajna
priložnost, da bi dobili »Demone«
pri delu. Skoraj smejal sem se, ko
sem pomislil na te »Demone«: po¬
kvarjeni otroci, ki iščejo denar in
hočejo biti podobni pravim ganster-
jem. Saj bi bilo navsezadnje vse sku¬
paj res smešno, če ne bi pomislil
na številko »dvaindvajset«, na to, ko¬
liko ljudi je v kratkih štirih mese¬
cih izgubilo življenje v New Yorku.

To je bilo dvaindvajset brezumnih
umorov. Pravzaprav zdaj že triin¬
dvajset, če prištejemo še črnca.

Z Billom Carsonom sva se peljala
v mojem avtomobilu proti severo¬
zahodnemu vogalu Central Parka,
kjer so imeli sestanek Kelly, Dale
in Caddy. Stopila sva iz avtomobila
in šla počasi peš zadnjih 500 kora¬
kov prek temne ruše v park. Bill
Carson je vedel za vsak kotiček,
kjer so bili skriti detektivi. Vendar
nisem mogel nobenega opaziti. Skri¬
la sva se v gostem grmovju. Nisva
si smela prižgati cigaret, da naju ne
bi kdo opazil.

Čakala sva več kot eno uro, ne
da bi karkoli videla. Včasih, kadar
je speljal vlak z Grand Centrala ali
je podzemeljska železnica z velikim

17

ropotom peljala skozi predor, so se
stresla tla pod nami.

Nenadoma sva zaslišala žvižg.
Obrnila sva se in se spogledala.

»To pač ni bil policijski znak!« je
rekel Carson. Jaz pa nisem bil pre¬
pričan.

Takoj nato je bilo slišati drug
žvižg, potem je nekdo zaklical, koj
zatem pa je nekaj padlo.

Kaj je bilo to? Je šlo kaj narobe?
Iz teme in sence dreves pred nami
se je izluščilo nekaj postav. Možje
v temnih plaščih in širokih klobu¬
kih. Naši detektivi.

Stekli smo z njimi proti ogromne¬
mu parku, odkoder je bilo slišati
ropot. V soju svetilke, ki je metala
rumeno luč v modro temnino noči,
smo zagledali skupino ljudi. Prepo¬
znal sem detektive, ki so se skla¬
njali nad nekaj, kar je ležalo na
tleh.

S Carsonom sva stopila bliže.

Detektivi so stopili nazaj in str¬
meli v gmoto, ki je ležala na pesku.
Bil je človek — mlad človek z rde¬
čimi lasmi in belim obrazom, po¬
sejanim s pegami, in luknjo v prsih.

Niti zdravnik, niti duhovnik mu
nista mogla več pomagati. Bil je
mrtev.

»Kaj se je pripetilo?« sem vpra¬
šal bližnjega uradnika.

Pokazal je nazaj v grmovje. »Tam
leži še eden!« je odvrnil in nada¬
ljeval. »Zaslišali smo najprej šum,
potem pa stokanje. V naslednjem
trenutku je nekdo skočil iz grmovja.
Poklical sem ga. Ker ni odgovoril,
sem streljal. Zal sem strelja! mal¬
ce preveč točno in hitro. Ta fant je

pobil drugega fanta, ki leži tamle
v grmovju.«

Za sekundo sem zaprl oči. V me¬
ni je vrelo tako kot še nikoli.

Po prodnati potki sem šel proti
grmovju, ki so ga osvetljevale le
žepne svetilke. Upognil sem veje in
zagledal deset detektivov. Nekdo je
klečal pred mladim možem in si
dal opraviti z nemočnim telesom.

Pripognil sem se in pogledal.

Potem sem se vzravnal. Bil je
Paul Hemandez.

Tolpa je prišla do zaključka, da
je sodeloval z nami. Toda kako? Te¬
ga nisem vedel. Kdaj? Tudi na to
vprašanje nisem našel odgovora.

Kakorkoli že, ubili so ga. In ves
naš načrt je padel v vodo.

Racija, ki smo jo takoj nato za¬
čeli, je zaposlila več kot dve sto
detektivov, dosegla pa je kar dober
rezultat: zajela je devetindvajset

fantov. Skoraj vsi so bili že prej
kaznovani in skoraj vsi so bili obo¬
roženi.

Toda Ernieja Richardsa ni bilo
med njimi. Ernieja Richardsa, ki
je bil šef »Demonov« in je ukazal,
naj umore Paula Hernandeza.

Bilo je ob sedmih zjutraj, ko sem
imel razgovor s kapetanom Dor-
chesterjem z oddelka za mlade pre¬
stopnike. Končno me je povabil šef-
inšpektor Rovding. Ob devetih je
bilo že vse opravljeno. Dovolili so
mi, da se sam spopadem ž »Demo¬
ni«, »Morilci«, »Pirati«, »Grešniki« in
»Lordi«. Sam proti mladinskim tol¬
pam, ki so štele približno tisoč čla-

18

nov. Sam proti nasilju na newyor-
ških ulicah Kajti vsa druga sred¬
stva in načini do zdaj niso poma¬
gal).

Kapetan Dorchester in šef-inšpek-
tor Row]ing nista imela nič proti,
ko sem jima razložil svoj načrt.
Malce nejeverno sta me pogledova¬
la, potem pa je Dorchester skomig¬
nil z rameni.

»Napravite, kar hočete, Miller!
Saj nosite svojo kožo naprodaj, ne
naše. Naj vam dajo nekaj preduj¬
ma, potem pa kar začnite.«

Moj načrt je bil trden, predrzen
in neskončno smel. Pa se nisem do¬
sti oziral na to, kajti pred menoj
je bil obraz umorjenega Paula Her-
nandeza. Obraz fanta, ki bi bil lah¬
ko moj sin. Obraz otroka, ki se je
sicer izgubil, vendar je bil priprav¬
ljen popraviti svoje napake.

Vedel sem za majhen lokal v
West Sideu, tam, kjer se začenja
Harlem. Že ob drugem obisku v tej
beznici sem našel moža, ki sem ga
iskal.

Imenoval se je Burt Holliday. Bil
je star sedemdeset let, vedno ko¬
smat in malce okajen Bil pa je
najboljši obveščevalec o vsem, kar
se je dogajalo v West Sideu. Najprej
je bil sicer mornar, potem prista¬
niški delavec, nekaj časa pa celo
majhen gangster, šestkrat kaznovan.
Potem pa je šel v pokoj. Dobival
je majhno pokojnino, ki je šla sko¬
raj vsa za whisky. Kljub temu je
imel vedno denar, saj je svoje in¬
formacije drago prodajal.

Burt Holliday me je na prvi po¬
gled spoznal, kljub temu, da so bile

njegove oči že rdeče in kalne, nje¬
gova hoja pa rahlo negotova.

»Whisky, samo majčken whisky,
Howard!« je najprej rekel. Za svoje
stanje je še dokaj dobro govoril.

Naročil sem dva kozarca. Ko je
pil prvega, so mu oči od zadovolj¬
stva kar žarele. Potem pa sem mu
potisnil še drugega.

»Zakaj si me iskal, Howard?«

»Rad bi nekaj zvedel, Burt! Po¬
znaš morda človeka, ki prodaja ma¬
rihuano in heroin .Demonom 1 ?«

»Ne, ne poznam ga! Res ne!« je
poudaril, potem ko je videl, da mu
ne verjamem.

»Misliš, da bi ti trideset dolar¬
jev lahko kaj osvežilo spomin?«

»Ne vem, kaj misliš s tem, ampak
morda mi lahko pride na misel kaj
takega, kar bi ti lahko prišlo prav.«

Potegnil sem tri desetake iz de¬
narnice in mu jih potisnil v roko.

»Kaj veš?«

Počasi je zložil bankovce in jih
dal v žep.

»Vsako tretjo sredo pristane na
pomolu 90 ladja iz Francije. To ni
prekooceanska ladja kot ,Queen Eli¬
zabeth 1  ali .United States 1 , tem¬
več navadna tovorna ladja. Kak član
posadke prinese blago na kopno.
Kako to gre, ne vem.«

»Pa veš, kako se imenuje ladja?«

»,La Goulette 1  in prevaža običajni
tovor, to pomeni, da ne prevaža
kakih posebnih reči. Na seznamu to¬
vora so optične naprave, svila,
tekstil, bakrene žice, no, same obi¬
čajne trgovske stvari.«

»Kam pa prihajajo mornarji z J,a
Goulette 1 ?«

i9

»V različne lokale okrog Clinton
Parka, na zgornji Broadv?ay, na Ma-
dison Square Garden, sicer pa sam
veš, kam mornarji navadno zaha¬
jajo.«

»Pa tudi za sto dolarjev se ne bi
mogel spomniti, kako se imenuje
človek, ki prenaša blago z ladje?«

»Ne, tudi za milijon ne. čisto pre¬
prosto zato ne, ker ga zares ne po¬
znam.«

»Za katero bando pa je to bla¬
go?«

»Za katero bando? Vprašaj raje,
za katere bande! Mislim, da ga je
toliko, da ga je za vse bande do¬
volj«

»Kdo pa je posrednik med ,La
Gouiette' in bandami?«

Njegove kalne, rdeče oči so se že
zablisnile, kot da bi mi hotele od¬
govoriti. Potem pa so spet postale
žalostne in brezbrižne.

»Nimam pojma,« je zamrmral.

Spet sem naročil, to pot dva dvoj¬
na, Najprej je srknil, potem pa je
zvrnil kozarec vase, kot da bi bila
voda.

»Obrni se na Bennyja Markarta,
lastnika .Jamaice* na 106. cesti.«

»Kaj pa ima on pri tem?«

»Kar vprašaj ga!«

»Menda veš, da se .Demoni 1  sha¬
jajo v njegovem lokalu?«

»Seveda vem.«

»Poznaš Ernieja Richardsa?«

»Tistega velikega bahača, ki mu
še ne poganja brada? Seveda ga po¬
znam.«

»Kje pa je?« •

»Kaj pa vem? Mar misliš, da se
vedno oglasi pri meni, kadar kam
gre?«

»Na vesti ima nekega fanta, ki je
sodeloval z nami.«

Spet so poblisnile njegove oči in
me premerile.

»Okay,« je zamrmral čez čas. »Na¬
pel bom ušesa, ti pa me lahko naj¬
deš vsak dan tu.«

»Veš, da ti ne bom visel na vra¬
tu! Poskusil bom priti v stik s temi
barabami. Le glej, da mi ne boš
kdaj, ko boš nacejen, rekel inšpek¬
tor, si razumel?«

»Sem, inšpektor!« se je zarežal.
Njegovi polomljeni zobje so bili či¬
sto počrneli. »Pa tudi ti si zapomni,
Howard, da sva kramljala le o vre¬
menu.«

Plačal sem štiri whiskyje in odšel
iz'zakajene gostilne.

Vsako tretjo sredo, je rekel Burt
Holliday. In danes je bil torek. To¬
rej lahko telefoniram v pristaniško
pisarno in vprašam, če prispe jutri
»La Gouiette«.

Iz javne telefonske govorilnice
sem poklical tovorno postajo na za¬
hodnem pristanišču in zvedel, da bo
to pot izjemoma priplula že v torek
zvečer. »Tako je, na pomol 90, zve¬
čer ob pol osmih,« je potrdil moški
glas, potem ko sem ga še enkrat
vprašal, ker sem hotel biti uverjen.

Potem pa sem telefoniral poročni¬
ku Carsonu in mu sporočil, da bi
bil zelo vesel, če bi ga nocoj videl
na pomolu 90.

Postavil mi je nekaj čudnih vpra¬
šanj, toda odgovora ni dobil.

Nato sem poklical taksi in se od¬
peljal proti »Jamaici«.

Točilnica je bila precej prazna.
Nekaj oksidiranih blondink je stre¬
glo pri mizah. Sedel sem na neu¬
doben in vegast barski stolček in
naročil kavo.

»Rad bi govoril z Bennyjem Mar-
kartom,« sem rekel čez čas, potem
ko sem se že nekaj časa spogledo¬
val z najbujnejšo izmed štirih oksi¬
diranih blondink.

Pogledala me je s čisto drugačni¬
mi očmi.

»K Bennyju Markartu bi rad,
mali?«

Režal sem se ji naravnost v obraz.

»Tako je, k Bennyju Markartu.«

»To boš pa še dolgo čakal.«

»Zakaj?«

»Benny Markart ne govori kar z
vsakomer.«

»Vem!« sem omalovažujoče zrasel.
»Vendar bi bilo zdaj prvič, če Ben-
ny Markart ne bi hotel govoriti s
trgovcem.«

Besedo »trgovec« sem malce pou¬
daril in takoj z zadovoljstvom opa¬
zil, da jo je čisto prav razumela.

»Priden bodi in počakaj, potem
pa te bom peljala k njemu.«

še enkrat me je čudno predrzno
pogledala, potem pa izginila za rde¬
čo zaveso, ki je zastirala prehod v
ozadje. Kmalu se je vrnila.

»Okay, mali! Lahko greš k šefu.
Kar do tistih vrat, kjer piše .Pri¬
vatno 1 . Potem pa naprej po stopni¬
cah, dokler ne prideš do sivozele-

nih vrat, na katera vljudno potr¬
kaj!«

Plačal sem in izginil.

Malo tesno mi je bilo pri srcu,
ko sem šel po ozkem hodniku. Pre¬
hodil sem že stopnice, potem pa se
za trenutek ustavil pred sivozele-
nimi vrati. Iz sobe ni bilo slišati
glasu.

Potrkal sem.

V istem trenutku so se vrata od¬
prla in pred mano je stal velikan.
Bil je za celo glavo večji od mene,
čeprav jaz s svojimi 185 cm nisem
bil ravno majhen; bil je tudi širši
od mene, čeprav tehtam 90 kg.

»Pridi not!« mi je ukazal. Ni se
mu zdelo vredno potegniti svojih
šap iz žepov ali sneti klobuk.

Vstopil sem.

Bila je majhna, neurejena in za¬
nikrna pisarna. Toda gospod, ki je
sedel za pisalno mizo, je bil tak,
kot da bi ga pravkar vzeli iz mod¬
ne revije. Star je bil kakih petin¬
petdeset let. Po sencih je bil že
malce siv, pristrižena brada in obr¬
vi pa so bile čisto črne. Tajnica,
ki je sedela poleg njega s steno-'
grafsko beležnico na kolenih, tudi
ni sodila v to pisarno. Včasih nam
v Holiywoodu pokažejo tako taj¬
nico.

»Mister Markart?«

Gospod za mizo je prikimal, po¬
tem pa pomignil velikanu. Nenado¬
ma sem začutil njegove šape na bo¬
kih, na prsih in v hlačnih žepih.
Vedel sem, kaj to pomeni.

»S temle golijatom si samo kva¬
rite svoj pomen, Mister Markart,«
sem dejal. »Navadno ne obiskujem

21

svojih poslovnih prijateljev s kano¬
ni v žepu.«

»Ne spominjam se, da bi vas bil
že kje videl, Mister ...?«

»Miller, Hovvard Miller!« sem od¬
govoril. »Lahko bi vam rekel, da
sem pri policiji! Sicer to do neke
mere drži, kajti šest let sem res bil
pri policiji. Potem pa so me odslo¬
vili. Na srečo pa sem svoj znak ob¬
držal, za slučaj, če bi bil komu
sumljiv.«

»Bojim se, da vas sploh ne ra¬
zumem, Mister Miller!«

»Prepričan sem, da se na posel
razumete, Mister Markart!« sem se
mu nasmehnil. »Mislim, da veste,
kdo je to utegnil napraviti. Morate
vedeti, da sembilzRoyem Marksom
v tesnih poslovnih stikih. Pa ti pri¬
de nekaj fantov in ubije Roya Mar-
ksa! Le kdo bi to bil? Najprej bi
rad zvedel, katere stranske posle je
Roy še opravljal, če me je goljufal
ali kaj takega. Potem pa bi seveda
rad zvedel, zakaj so ga ubili.«

Opazil sem, kako so se mu zožile
oči.

»Roya osebno sicer nisem poznal,
o njem pa sem že marsikaj slišal.
Kot lastnik bara lahko marsikaj
zvem, to lahko verjamete. Toda za
vaše ime nisem še nikoli slišal,
Mister Miller.«

»Že mogoče. Roy je vodil vse mo¬
je posle. Samo dvakrat ali trikrat
na mesec mi je poročal o vsem.
Imel je precej proste roke.«

»Smem vprašati, za kaj je šlo pri
tem poslu?«

»Tega pa ne morem kar tako po¬
vedati, Mister Markart. Rečem vam

samo — pomol 90 — in ,La Goulet-
te‘. Morda vam to kaj pove?«

Spet so se njegove oči za trenu¬
tek zožile. Potem pa se je obrnil k
tajnici.

»Pusti naju - za trenutek sama,
Irena!«

»Kaj je to pomol 90 in ,La Goulet-
te‘? Se tako imenuje ladja, ki tam
pristaja?«

»Da. Prihaja iz Francije in pre¬
važa vse vrste blaga. Saj veste —
francosko svilo, konjak, tekstil in
drugo. S tem .drugim' se da v Nevv
Yorku čisto lepo trgovati, kar pa vi
najbrž že veste.«

Odkašljal se je in si prižgal ciga¬
reto. Napravil sem isto. Golijat za
menoj tudi.

»Bojim se, Mister Miller, da vas
nisem prav dobro razumel,« je spra¬
vil iz sebe. Lisjak!

»Res ne? Potem pa mi je zelo žal,
da sem vas nadlegoval. Mislil sem,
da bi mi mogli še naprej poma¬
gati?«

»Morda bi lahko kdaj ...«

Pogledal me je z velikimi temno-
rjavimi očmi.

»Kdaj kdaj?«

»Kdaj prispe ladja?«

»še nocoj.«

»Kolikokrat prihaja?«

»Vsak tretji teden.«

»Koliko je vredno vaše blago?«

»Kot vidim, se razumeva! Sicer ne
vem čisto natančno, koliko blaga
pride danes, vem le, da ga bo kar
precej.«

»čigavo je blago?«

»To pa lahko sami najbolje ve¬
ste, Mister Markart,« sem se izvil.

22

»Jaz ne vem nič — jaz imam od te¬
ga le dobiček.«

To je bila beseda na mestu. To
sem lahko opazil na njegovih stis¬
njenih ustnicah.

»že mogoče. Jaz se za te stvari
ne brigam, Mister Miller. Na svi¬
denje!«

Dvignil sem se.

»Lepa hvala, da ste me sploh ho¬
teli poslušati. Na svidenje!«

Obrnil sem se.

»še trenutek, Mister Miller!«

»Da, prosim!«

»Roy Marks je bil svinja, to ve¬
ste?«

»To vi veste?«

»Da!« je besno rekel. »Da, slučaj¬
no to vem. še nekoga je goljufal.
Ne samo vas!«

»Mar tudi vas?«

»Ne, toda mojega dobrega znanca.
Verjetno ga poznate.«

»Se morda imenuje Ernie Ri-
chards?«

Pričakoval sem, da bo presenečen,
da bo pa tako prebledel, tega nisem
vedel.«

»Ne!« je trudoma izdavil, »Ne ime¬
nuje se Ernie Richards, temveč
Jackie Buster.«

Počasi sem se vrnil k mizi in
spet sedel.

»še v,edno imam dosti prijateljev
pri policiji,« sem rekel. »Slišal sem,
da Jackie Buster sedi.«

»To je res!«

»Kaj pa sta imela Jackie in Roy
skupaj?«

»Nekakšen umazan posel na po¬
molu 90, ki,: si lahko mislite, Mi¬
ster Miller. Roy je ogoljufal Jackie-
ja in zato je moral umreti. Saj po¬
znate zakone podzemlja, ki jih vsi
spoštujejo?« je predrzno dostavil.

Igral sem z njim.

»Seveda!« sem rekel prijazno. »Vsi
jih poznamo in spoštujemo! To mi
zadostuje. Zdaj mi pa še nekaj po¬
vejte, Mister Markart: čemu ste ta¬
ko prebledeli, ko sem omenil Er-
nieja Richardsa?«

Spet so mu prsti in ustnice malce
zatrepetale, toda obvladal se je.

»Kaj sem res? Veste, včasih imam
rahle srčne napade, Mister Miller!«
se je smehljal. »To je pri poslovnih
ljudeh precej pogosto.«

»Vem!« sem mirno rekel. »Ali slu¬
čajno poznate mladega Paula Her-
nandeza? Snoči so ga umorili. Ce
ga Ernie ne bi bil ubil, potem bi
jaz sam to napravil.«

Težko mi je bilo pri srcu, ker
sem o tem mladeniču tako govoril.
Toda bil sem že globoko v igri.

»Paul? Ah da, časopisi so polni
tega. Seveda sem ga poznal. Cesto
je prihajal sem. Kar dober fant.«

Spet sem se dvignil.

»Torej na svidenje, Mister Mar¬
kart!«

Mimogrede sem opazil golijata, da
je moral stopiti korak nazaj. Po¬
tem sem odšel iz pisarne.

Namenoma sem počasi krevsal po
106. cesti, po Broadwayu do 99. za¬
hodne ceste, potem pa do River Si-
de Parka vzdolž Hudsona.

Prekoračil sem park in odkrevsal
proti Hudson Parkwayu. Nalašč se

23

nisem obrnil, čeprav bi prisegel,
da je poslal Mister Markart golijata
za mano.

Kupil sem si dve hrenovki na
stojnici ter ju mimo pojedel. Po¬
tem sem kupil časopis ter sedel ob
kozarcu groga v majhnem baru.

Sele zdaj sem lahko pogledal, kje
je golijat. Toda nikjer ga nisem opa¬
zil. Morda pa sem se tudi zmotil
in je bil Benny Markart prepame¬
ten, da bi mi obesil to senco.

Bilo je pol šestih zvečer. Kar ne¬
kako srečen sem bil. Vendar je bilo
to le nekaj drugega kot običajni
cestni obhod newyorškega policaja.
Sicer nisem imel revolverja pri se¬
bi in sem se malce negotovo poču¬
til, a kaj je bilo to proti občutku,
da sem na pravi poti.

Pohajkoval sem po River Side
Parku nazaj proti Broadwayu. In
prav ko sem prišel do srede parka,
se ml je zazdelo, da mi nekdo sledi.
Pripognil sem se in si začel zave¬
zovati čevelj. Pri tem sem pogle¬
dal nazaj.

To, kar sera zagledal, ni bil go¬
lijat iz pisarne Bennjrja Markarta.
Bila sta dva fanta.

Roko na srce, raje bi Videl, da bi
bil golijat...

Oj,

Počasi sem šel naprej, kot da se
ni nič pripetilo. Opazil sem, da se
tudi obema fantoma ni nikamor
mudilo.

Potem sem namenoma pospešil
korak. Pa tudi oba pobalina sta se
podvizala.

Tedaj sem spoznal, za kaj gre. Tu,
kjer smo zdaj šli, smo bili vidni z
vseh strani — z River Side Drivea
pa tudi s Hudson Parkwaya. Tu me
torej ne moreta napasti. Toda na¬
prej, kjer je grmovje drugo ob dru¬
gem, in kjer nudijo drevesa, ki za¬
krivajo z vejami luči, imata sijajno
priložnost za napad. Tam!

Zdaj mi je šlo res za nohte. Ka¬
morkoli sem pogledal, nikjer žive
duše. Možgani so krčevito kovali
načrt. Naj stečem prek polja do Ri¬
ver Side Drivea? Ne, to ne gre. Kot
bi trenil, me bosta ujela. S svojimi
štiridesetimi leti na grbi pač ne bi
bil kos dvema sedemnajstletnikoma.

Zakaj pa je ne bi ubral kar proti
njima?

Moral sem se nasmejati ob tej
misli. Sam, brez orožja proti dve¬
ma? Gotovo imata nože, jeklenke ali
revolverje.

Morda pa mi sploh nista stregla
po življenju, ampak sta hotela le
ugotoviti, kje stanujem?

Fanta sta mi prihajala vse bliže.
Nekajkrat sem poskusil žvižgati, po¬
tem pa sem spet prenehal, ko sem
videl, da sta fanta le še kakih tri¬
deset korakov za menoj.

Pospešil sem korak.

Pesek je šumel pod mojimi ko¬
raki. Fanta sta najbrž imela gumi¬
jaste podplate ali pa sta hodila po
travi, kajti njunih korakov nisem
slišal.

Hipoma pa sta se pojavili pred
menoj, kot da bi zrasli iz megle,
dve postavi. Sprva sem se zmedel.
Mislil sem, da sta to zaljubljenca.
Potem pa, ko sta prišla bliže, sem

24

opazil kavbojske hlače, usnjene jo¬
piče z zavihanimi ovratniki in če¬
pice. Fanta sta šla naravnost proti
meni.

Sta to tista dva, ki sta mi ves čas
sledila? Obrnil sem se — toda ne,
oba sta bila še tu in še bliže kot
prej.

šel sem s stisnjenimi pestmi na¬
prej. Pripravljal sem se na napeto
borbo. Moje roke so bile k sreči
dobro izvežbane. V takem primeru
pa resnično pride prav redni
boksarski trening dvakrat na teden.

Pesti sem še kar naprej tiščal v
žepih. Migal sem s prsti ter od¬
piral in zapiral pesti. Lahno sem od-
prl tudi usta, da bi jih mogel ir
pravem trenutku spet zapreti.

Deset korakov — osem korakov
— še štiri korake. Oba, ki sta se ne¬
nadoma pojavila pred menoj, sta
bila belca.

»Imate ogenj, Mister?« je eden
vprašal.

To sem že poznal.

Trikrat sem udaril — trikrat krat¬
ko in trdo, z vso težo, na levo, na
desno, za konec pa še z levico na¬
vzgor.

Potem sem se obrnil.

Zdaj sta bila oba fanta, ki sta
bila ves čas za menoj, končno pred
mano. Udaril sem enkrat v nadlaket,
enkrat v trebuh, potem pa sem ču¬
til, da mi je šlo nekaj vročega čez
komolec. Bil je sunek z nožem.
Dvignil sem desno nogo in zadel ne¬
kaj mehkega. V tistem trenutku se
je nekaj posvetilo pred mojimi očmi
in klobuk mi je zletel z glave. Vr¬
gel sem se naprej na mrzel, trd jo¬

pič in ga kljub bolečini zgrabil.
Dvignil sem desno roko ter udaril
prvič, drugič, tretjič.

Ležali so pred menoj, kakor da
bi bili prizor že prej pripravili. Ne¬
hote sem pomislil na Shakespearo¬
vega »Hamleta«. Kolikokrat smo se
smejali, ko smo videli na koncu kar
pol ducata trupel na tleh.

Pripognil sem se in si fante po-
bliže ogledal. Vsi so bili belci. Pre¬
iskal sem jim žepe ter jim vzel dva
noža, jeklenko in boksar. Poleg te¬
ga pa še dva zavitka cigaret, nekaj
drobiža in kakih petdeset dolarjev.
Te sem si po pravici zaslužil.

Hotel sem oditi. Ko sem se še
enkrat obrnil, sem videl enega, ki
je dal od sebe prvi znak življenja.
Toda raje je ostal pri miru, dokler
nisem izginil. Ne vem, kaj bi dal,
da bi videl njegov obraz, ko bo opa¬
zil, da je njegovi pajdaši niso nič
bolje odnesli kot on.

Prav sem računal. Bennjr Markart
je torej poleg drugega vodil tudi
mladinske tolpe. Drži pa, da ti štir¬
je, ki jih je bil poslal nadme, niso
bili člani »Demonov«; morda so bili
»Pirati«, »Grešniki« ali »Lordi«. »De¬
moni« nikakor. Kajti njihovih obra¬
zov nisem še nikoli videl. Takrat,
ko sva z Billom Carsonom čepela
na sajasti strehi »Jamaice«, sva si
namreč vse dodobra ogledala.

Gori na Broadwaju je bila policij¬
ska stražnica in tja sem se name¬
ril. Ker nisem imel pri sebi nobene
izkaznice, mi je službujoči ^nared¬
nik verjel šele potem, ko so ga po

25

telefonu prepričali. Iz svoje omari¬
ce za prvo pomoč mi je dal obvezo,
da sem si lahko zavezal svoj levi
nadlaket. Ko me je polil z jodom,
bi bil najraje zakričal. Imel sem
globoko, skoraj deset centimetrov
dolgo rano K sreči pa ni bila po¬
škodovana nobena mišica.

čez dvajset minut so se vrnili tri¬
je detektivi, ki sem jih bil poslal v
Park. Prišli so praznih rok, kajti o
štirih pobalinih ni bilo nobenega
sledu več.

Najprej sem si malo odpočil, po¬
tem pa, ko je bila ura že sedem,
sem se spet podal na pot. šel sem
s stražnice in pohitel spet proti par¬
ku, ga prekoračil in na Hudson
Parkwayu ustavil taksi, ki me je
peljal dve milji daleč, do pomo¬
la 90.

Promet je bil precej živahen in
trajalo je kar pol ure, preden me
je šofer pripeljal do cilja. Tekel
sem v pristaniško pisarno in vpra¬
šal, če je »La Goulette« že prispela.

Zaspani fant je povedal, da ima
»La Goulette« dvajset minut zamu¬
de. Kaj pravzaprav hočem? Sem
mar trgovec, ki čaka na tovor tako
kot drugi?

Povedal sem mu, da imam zdaj
prvič tovor na »La Goulette« in ne
vem, kam naj se obrnem.

»Dol v lopo dvanajst na osemnaj¬
stem nabrežju,« je brezbrižno od¬
govoril pobič.

Odšel sem okrog in iskal Billa
Carsona ali pa — golijata ali Benny-
ja Markarta. Toda nikogar nikem vi¬
del

Na osemnajstem nabrežju je stalo
približno trideset mož. Vsi so imeli
zavihane ovratnike pri plaščih in
aktovke v rokah, klobuke pa potis¬
njene globoko na čelo. Oster vlažen
veter je vlekel po nabrežju in skozi
skladišča, ki so bila okrog pomo¬
la 90.

Potem sem zagledal Billa, še ve¬
dno je bil v pajacu, spravil pa se
je na kup bombaža, ki je ležal v
nekem kotu.

Prižgal sem cigareto, da sem si
njegov obraz bolj -natančno ogledal.
Rahlo sem se priklonil in on se je
priklonil nazaj. Prepričan sem bil,
da takega majčkenega znaka ni nihče
opazil.

Potem se je slišal skozi meglo
signal in ljudje sq se zganili. Sli¬
šati je bilo tudi mrmranje. Pojavili
so se gosti oblaki pare.

»Plašč ste si raztrgali,« je nena¬
doma rekel nekdo za menoj.

Obrnil sem se in se moral precej
premagovati, da nisem pokazal, ka-
ko me je presenetil ta nepričako¬
vani nagovor.

»Vem!« sem brezbrižno odgovoril
naravnost v zavit obraz neznanega
moškega. »Tam zunaj sem se na¬
taknil na klin. Tako mi je strgal ro¬
kav, kot da bi ga prerezal z no¬
žem.«

»To bi bilo lahko' prekleto nevar¬
no!« je spet povzel možakar ter si
vrgel šal okrog brade. Lahko sem
videl le kljukasti nos, tesno skupaj
stisnjeni ustnici, štrleči ličnici in
temne oči.

»Prav imate!« sem se smehljal.
»Tudi vi čakate na ,Goulette 1 ?«

26

»Da! Nekaj se je poškodovala v
Lower Bayu! Mislim pa, da bo zdaj,
zdaj prišla.«

Spet je bilo slišati sireno skozi
meglo, to pot še bliže, in spet so se
možje vznemirili. Potem pa so se
skozi meglo pojavile drobne oči vla¬
čilca, ki je vlekel ladjo proti po¬
molu. Ladijska sirena je tulila ve¬
dno pogosteje, potem pa je dobila
odgovor s svetilnika.

»Ali morda veste, zakaj prihaja
,Goulette‘ že danes? Saj smo jo šele
za jutri pričakovali.«

Tujec me je čudno pogledal.

»Ne!« je odgovoril »Najbrž smo
vsi dobili telegrafska sporočila o
spremembi. Kaj pa je pripeljala
vam ,Goulette : ?«

»Le drobnarije!« sem rekel.
»Ukvarjam se le z drobno trgovino,
želel pa bi imeti take posle, kot
jih imajo tile tukaj.«

Tujec se je smehljal. Počasi se
je močni črni trup tovorne ladje
potisnil ob nabrežje. Zažvenketale
so verige, iz nevidnih ventilov se je
pokadila para in zavila pomol v
vlažen oblak. Hipoma je postalo
svetlo kot podnevi, kajti prižgali so
reflektorje. Mostiček je bil potisnjen
na kopno, roke so ga pritrjevale, pa¬
pirji so se izmenjali. Pomaknil sem
se bliže in vesel opazil, da je Bill
Carson storil isto.

Tujec se je prerinil naprej prav
do prvega oficirja, ki je držal v ro¬
kah tovorne liste. Odločil sem se,
da ga bom obdržal v očeh.

Med neštevilnimi glasovi so sč
razločevali posamezni glasnejši stav¬
ki: »Zakaj manjka tukaj tisoč fun¬

tov?« — »Moram govoriti s kapita¬
nom!« »Vse okay! Jutri zjutraj bo¬
ste odpotovali, kajne?«

Moža nisem spustil iz oči. Videl
sem, da se je predrenjal mimo prve¬
ga oficirja ter se pogovarjal z ne¬
kim mornarjem. Ta mu je nekaj¬
krat prikimal. Potem se je tujec
obrnil in izginil v temi nabrežja.

Potegnil sem se nazaj v globoke
sence nabrežnega zidu in stekel v
smeri, v kateri je bil izginil veliki
tujec.

Tod je postavalo nekaj črncev.

»Pravkar je šel tu mimo nekdo v
svetlosivem zimskem plašču. Obraz'
je imel zavit v šal. Ste ga morda
videli?«

Eden od njih je skomignil z ra¬
meni

»Mislim, Mister, da je šel tamle
dol!«

»Hvala!« Hitel sem naprej in se
moral boriti z vetrom, ki je vlekel
skozi napol odprte lope in hale.

Potem sem ga zagledal. Videl sem
ga v svetlobnem stožcu svetilke,
prav ko je stopil iz lope. Toda zdaj
ni bil več sam. Z njim je bil visok
fant v debelem usnjenem jopiču, s
krznom podloženo kapo, katere za-
ušnikj so bingljali sem ter tja.

Ni mi ga bilo treba dvakrat po¬
gledati. Prepoznal bi ga tudi pri ve¬
liko slabši luči.

Bil je Emie Richards.

Skril sem se v senco in oprezoval
za njima, ko sta prišla do nabrežja
ter izginila za naloženimi zaboji in
balami.

27

Neslišno sem jima sledil, potem
pa obstal za balami. Veter mi je pri¬
nesel na liho nekaj njunih besed.

»...  prav gotovo je bil on ... raz¬
rezan plašč ... pa tudi njegov obraz
je bil tak, kot ste ga opisali...«
je pripovedoval tujec. Nosil je tem¬
ne usnjene rokavice. Njegov levi žep
na suknjiču je bil napihnjen.

Je mar nosil revolver? Se mar ni
mogel več zanesti na bodala in je¬
klenke svojih pojdašev?

Z leve se je slišal trušč z osem¬
najstega nabrežja in s palube »La
Goulette«, katere obrisi so se ne¬
jasno in sivo kazali skozi meglo. Le
kaj sta počela ta dva na nabrežju v
prepihu?

Odgovor je prišel precej hitro.

»...  je že tu!« sem nenadoma za¬
slišal. Sklonil sem se naprej in po¬
gledal čez zamegleno vedno površi¬
no. Iz mlečne pare se je izluščila
temna senca — bil je čoln, ki se je
boril z valovi. Malo kasneje sem vi¬
del, da sedita v njem dva moška, ki
se krepko oprijemata jermenov. Po¬
tem pa ni trajalo več dolgo, ko se
je čoln s kavljem oprijel obale. Vi¬
del sem, kako je Emie prijel vrv,
ki so jo vrgli iz čolna, potem pa
prevzel dva zavitka, ki mu jih je
dal eden od obeh moških.

»Pri tem slabem vremenu gre vse
tako prekleto lahko!« sem slišal re¬
či enega od obeh mož.

»Vse okay, Frangois?« je vprašal
tisti, ki je imel šal ovit okrog ust
in brade.

»Vse okay!« je odgovoril mož v
čolnu.

Tujec je vzel iz svoje aktovke
majhen sveženj — najbrž denar —
in ga vrgel Frangoisu. Potem je snel
Emie vrv s kavlja, moža sta odri¬
nila Tn odveslala nazaj k ladji. Kma¬
lu ju je zakrila megla.

Prepričan sem bil, da je bilo to,
kar so tako preprosto prenesli z
ladje na kopno, mamilo. Carinska
kontrola, ki jih je pregledovala že
pri vhodu v Lower Bay, ni očitno
ničesar odkrila, sicer ne bi bili do¬
volili, da bi ladja zaplula v Hudson.

Stisnil sem se med zaboje in pri¬
držal sapo, ko sta šla oba mimo
mene nazaj. Morala sta iti tik ob
meni. Oba zavitka sta sicer izginila,
napihnili pa so se žepi tujca v sve-
tlosivem plašču.

Kakor hitro sta izginila, sem pla¬
nil iz skrivališča in pohitel proti
lopam.

V hipu je stal Bill Carson pred
menoj.

»Tule skozi sta šla,« je rekel in
pokazal na izhod.

»Kaj si tudi ti vse to videl?«

»Seveda. Stavim, da ju zunaj ča¬
ka avto. K sreči imam tudi jaz svo¬
jega zunaj.«

Ko sva odprla široka vrata in sto¬
pila na cesto pred upravnim po¬
slopjem, sva ravno še videla, kako
sta vstopila v svetlosiv avto in se
odpeljala. Skočila sva v Billov avto
in se peljala za njima. Ulice so bile
precej živahne, tako da nisva mogla
najbolje opazovati. Ravnala sva ta¬
ko, da so bili vmes vedno dva ali
trije avtomobili. Lahko sva dobro
videla svetlosivi avtomobil, kako je
brzel proti severu, tja, kjer je West

38

i-)te Side. Lahko sera si mislil, kam pe-
— lje.

nel V »Jamaico« spoštovanega gospo-
Iri- da Bennyja Markarta.

la " Na 106. cesti se je avto ustavil,

Ernie Richards je z zavojčki pod
to, pazduho izstopil, tujec v svetlosi-

z vem avtomobilu pa se je peljal na¬
ša prej.

»Vozi naprej za avtom — grem v
10  kavarno! Vsak trenutek me lahko

dobiš v mojem hotelu!«

Skočil sem iz avtomobila in za-
loputnil vrata. Prav ko sem šel čez
0  cesto, sem videl Ernieja, kako je

k vstopil s svojim dragocenim tovo-

l < rom skozi steklena vrata v rdeče

esvetljen lokal, od koder se je sli¬
šal osladni elas Elvisa Presleya.

; ' s

Stekel sem naprej skozi vežo na
dvorišče ter pazil, da me nihče ne
bi videl. Po požarni lestvi sem smuk¬
nil na ozko teraso na strehi in se
splazil k oknu »mladinske klubske
sobe«.

Toda tokrat je bilo okno zaprto.
Kljub temu pa sem lahko videl, da
so bila tista tri dekleta spet tam in
da so kadila cigarete. Razen njih
je bilo tam še kakih petnajst fan¬
tov. Povečini so bili oblečeni v us¬
njene jopiče, čepice s ščitniki pa so
imeli potisnjene na čelo. Nekateri
so pili, drugi kadili.

Potem so se odprla vrata in Er¬
nie Richards je vstopil. Tolpa je
oživela. Planili so na Ernieja, ga
potrepljali po ramenih in mu vzeli
zavitek. S tresočimi prsti so odve-

zali vrvico. Videl sem, da je omot
vseboval kakih petdeset zavojčkov
cigaret. Tudi dekleta so se prerivala,
da bi prišla do katere. V nekaj se¬
kundah so zavojčki izginili, zato pa
so se napihnili žepi.

V drugem paketu ni bilo cigaret,
temveč škatlice iz svetlega alumini-
ja. Nekdo je odprl škatlico. Razloč¬
no sem videl, da je bil notri bel
prah. Kokain ali heroin.

Tudi škatlice so tako hitro izgi¬
nile, kot da bi jih kdo odpihnil z
mize. Pet minut kasneje je bila so¬
ba prazna. Vedel sem, da se nocoj
ne bo treba nikomur več bati »De¬
monov«. Saj ne bodo imeli časa za
napade; vzeli bodo mamila in se
potopili v pisane sanje.

Toda gorje naslednji dan, ko se
bodo zbudili iz sanj in ne bodo
imeli več heroina! Tedaj bodo lačni,
žejni, iskali bodo nov ščepec, novo
cigareto — postali bodo najnevar¬
nejše zveri manhattanske džungle,
samo da bi prišli do svojega stru¬
pa. Niti pred umorom se ne bodo
ustavljali.

Previdno sem se splazil čez teraso
nazaj in stopil dol. Toda na polo¬
vici poti sem se ustavil. Prišel sem
prav do okna, kjer se je pravkar
prižgala luč.

Pritisnil sem se ob lestev ter ob¬
stal kot prikovan.

Potem sem zaslišal znani glas, ki
je spregovoril moje ime.

»Miller je bil na pomolu 90, tako
kot ste rekli, Mister Markart. Ryan
je prepričan, da ga je spoznal. Še
vedno je nosil prerezani plašč.«

29

To je bfi gias Ernieja Richardsa.
Glas, ki mu je odgovoril, pa je bil
nedvomno Bennyja Markarta.

»Le kako je to mogoče, da en sam
človek pretepe štiri fante, Ernie?
Kakšne idiote pa si poslal nadenj?«

»Sploh ne! Vsi štirje so moji naj¬
boljši fantje. Vendar če je bil Mil¬
ler prej kifeljc, kot je sam rekel,
potem se ne čudim. Frisežem, da
jih je pustil priti čisto do sebe, po¬
tem pa jih je z judom premagal.
Drugače si tega ne morem misliti.«

»Ti veš, kaj moraš storiti! Zdaj,
ko je Roy mrtev, hočem imeti mir.
Zdaj pa se je vmešal ta prekleti
vohljač, ki nas hoče prav tako go¬
ljufati, kot nas je Roy.«

Ugriznil sem se v ustnice. To, kar
sem pravkar slišal, mi je pokazalo
tri stvari. Prvič: Benny Markart je
pravkar potrdil, da je on poslal tiste
štiri fante meni na vrat. Drugič:
smrt črnca ima na vesti Ernie Ri-
chards. Najbrž je bil vodja tolpe, ki
je zasledovala Roya in ga ubila.. In
tretjič: Benny Markart se je izdal,
da mi. je verjel. Nasedel. je ' celo
zgodbici, da sem bil nekdaj pri po¬
liciji, kjer so me pognali.

Pa še četrta stvar je izhajala iz
tega: da sem bil prav tako na se¬
znamu za likvidacijo, kot je bil Roy
Marks.

. »Prepričan sem, da sta Paul in
Miller sodelovala. Dokazov nimam,
toda zadostuje mi to, da ni delal
več tega, kar smo od njega priča¬
kovali,« je nadaljeval Ernie Ri-
chards.

še to priznanje imam zdaj! Dalje
nisem čakal.

»Pridite dol, Mister Miller!«

Zdrznil sem se, kot da bi dobil
udarec v obraz. Glas je prišel od
spodaj. Pripognil sem se in zagledal
navzgor obrnjeni golijatov obraz.
Pa še nekaj sem videl. V svoji des¬
nici je držal revolver.

Počasi sem se spustil dol.

Bil sem le še meter nad zemljo, j
Vrgel sem se naprej, spulil težak
železen klin na lestvi in se vrgel na
tega vola. Zvalila sva se po tleh. i
Sreča pa je bila na moji strani in
znašel sem se zgoraj. Z železnim kli-:
nom sem ga dvakrat udaril po nad- j
lakti in revolver mu je padel iz
roke. Potem sem ga še enkrat mah- I
nil .s svojo nezmotljivo desnico, j
Hropenje mi je povedalo, da sem'
ga dobro zadel.

Pobral sem revolver in zbežal
skozi dolgo vežo na cesto.

čez četrt ure sem bil že v ho- j
telski postelji. Nadlaket me je pre- .
sneto bolela Odvezal sem si obve¬
zo in si umil rano z mlačno vodo.

Kmalu sem se pogreznil v glo- j
bok spanec. Danes je bilo pač raz- j
burjenja več kot dovolj.

Drugo jutro sem poklical Billa
Carsona in se prepričal, če so vsa
tako uredili, kot je bilo dogovorjeno
z Dorchestrom in Tov/lingom.

Njegovo poročilo je bilo zadovo¬
ljivo. Zvedeli so, da je bil tujec, ki
me je snoči ogovoril na pomolu 90,
Ryan Fowler in da ima sobo na
Park Avenue, Dvakrat je bil že kaz¬
novan; bil je- tudi dober prijatelj
Bennyja Markarta.

30

»Kaj pa na ,La Goulette-?«

»Takoj smo vse pregledali in pri-
prli oba moža To nam ni bilo težko,
ker sta oba ameriška državljana, Za
Francoze se je treba dolgo prego¬
varjati s konzulatom. Tako pa je šlo
hitro. Do zdaj sicer, še nista niče¬
sar priznala«

Povedal sem mu, kaj se mi je
snoči zgodilo, ter opisal vsebino
obeh zavitkov: heroin in marihuana
cigarete.«

»Za to noč se pripravite, Bill!«
sem naročil. »Fantje bodo danes
ves dan sanjali. Ko pa se bodo
zbudili, bo spet vse narobe. Pripra¬
vil sem načrt, ki pa ga moram še
dobro premisliti. Ko bo dokončno
pripravljen, ti bom povedal. Najprej
moram k zdravniku, da mi pregle¬
da rano, Leve roke skoraj ne mo¬
rem pregibati.«

»Kakšen načrt imaš, Howard?«

»Ti bom že povedal, ko bo čisto
pripravljen. Ampak nekaj drugega,
Bill: pojdi no danes opoldne z me¬
noj k Burtu HolIidayu! Saj ga po¬
znaš — še vedno čepi v tisti svoji
beznici.«

»Kaj pa imaš nenadoma s tem
Burtom Ho!lidayom?«

»Kar precej. On me je najprej
obvestil o Bennyju Markartu. Pa
tudi na ,La Goulette' me je on opo¬
zoril.«

»Okay, Pridem!«

»Ali Ryana Fovvlerja kdo nadzo¬
ruje?«

»Seveda. Vendar ga pa še ne bo¬
mo zaprli. Lahko nas še pripelje
do drugih prekupčevalcev z mamili.«

»Odlično! Pa še nekaj: ne izpu¬
stite Bennyjevega golijata iz oči!
Prav tako me je vzel na piko kot
Ernie Richards.«

»Bomo uredili, imaš revolver?«
»Imam tistega, ki sem ga vzel go-
lijatu. In brez skrbi, ne bom šel
več nikamor brez kanona. Preveč je
že ljudi, ki mi strežejo po življe¬
nju!«

Odložil sem slušalko in šel iskat
zdravnika. Ta je nekajkrat zmajal
z glavo. Potem pa mi je le dal injek¬
cijo proti tetanusu, mi očistil rano,
jo zašil in lepo obvezal.

Nato sem se odpravil k Bennyju
Markantu.

Oksidirana blondinka v »Jamaica«-
baru me je spet zaničljivo pogle¬
dala, ko sem naročil kavo. To pot
pa se mi ni bilo treba več najav¬
ljati.

»Je Benny gor?

»Da. Pred desetimi minutami je
prišel.«

»Je sam?«

»Mislim, da je Dave pri njem?«
»Je to tisti goli jat?«

Smejala se je. u.Golijat', ta je pa
dobra! Da. je.«

Vrgel sem dolar na mizo in od¬
šel gor. Potrkal sem in vstopil, še
preden je velikan odprl vrata.

Kakšno presenečenje na obeh
obrazih! Kaj takega nisem še ni¬
koli doživel. Mislil sem, da se bo
velikan sesedel. Pa tudi Benny Mar-
kart je za nekaj sekund dopustil,
da mu je brada od presenečenja iz¬
stopila.

31

»Vi, Mister Miller?«

»Da, jaz, Mister Markart! Mislim,
da so vam precej koristile infor¬
macije, ki ste jih včeraj dobili od
mene.«

»Kako to mislite?«

»Saj ste poslali vašega spoštova¬
nega gospoda Fowlerja na pomol
90 .«

Obstal sem pri vratih, tako da
sem imel Markarta in velikana pred
seboj. Obe roki sem držal v žepih.

»Ne poznam nobenega Fowlerja.«

»Seveda ne,« sem se smehljal. »Pa
tudi Ernieja Richardsa ne. Vam,
Dave, pa se moram še opravičiti.
Mislim, da snoči tam zadaj na dvo¬
rišču nisem bil ravno nežen z va¬
mi. Kaj pa naj bi bil napravil, ko
pa sem videl revolver pred seboj.
Sami ste hoteli imeti sitnosti!«

Gledala sta me, kot da bi bil pri-
smojenec, ki je ušel iz norišnice.

»Bojim se, da vas ne razumem
popolnoma, Mister Miller!« je začel
Benny Markart.

Zarežal sem se mu. »Ne razumete
me? Hotel sem vam samo reči, Mi¬
ster Markart, da je brez pomena,
če mi lažete. Vi mi ne boste uka¬
zovali, pa tudi Ernie Richards ne
in končno tudi ta vaš kužek golijat
ne! Dovolj nevarno je bilo moje živ¬
ljenje, najbrž še najbolj nevarno
takrat, ko sem bil pri policiji, in
navajen sem že, da mi povsod stre¬
žejo po življenju, že celih dvajset
let me iščejo ljudje, ki bi me radi
spravili s sveta. Do zdaj jim to očit¬
no še ni uspelo. Samo to sem vam
hotel povedati, Mister Markart! Ra¬

zen — če se ne boste odločili sode¬
lovati z menoj.«

Trajalo je nekaj sekund, preden
je lahko spregovoril.

»Kako sodeloval, Mister Miller?«

»Ste že kdaj slišali za .Grešnike'?«

»Sem. To je mladinska tolpa, kaj¬
ne?«

»Tako je. Kako bi bilo, če bi spra¬
vili .Demone' in .Grešnike' skupaj?«

»Mislite, da bi to šlo?«

»Mislim da! .Grešniki' so stood¬
stotno beli, .Demone' pa sestavljajo
belci in Portoričani, če bi povezali
.Demone’ in Grešnike', bi kmalu
lahko zagospodovali tudi drugim:
,Viceroyom', .Piratom', škorpijo¬
nom', .Morilcem' in ne vem, kako
se še imenujejo.. Prepričan sem, da
bomo potem lahko pridobili še dru¬
ge tolpe, na primer .Mlade lorde'.«

Opazil sem, da ga je ta predlog
zanimal. Premišljal je.

»Ste vi prijatelj .Grešnikov', Mi¬
ster Miller?«

»Lahko bi se tako reklo!« sem
prepričljivo rekel. Igra mi je uga¬
jala.

»Moram še malo premisliti. Kje
pa dobivate .material'?«

»Saj sem vam že povedal, da sva
delala skupaj z Royem Marksom —
tajno, seveda. Imam pa še nekaj
drugih virov, za katere boste že
kasneje izvedeli. Lahko vam oblju¬
bim, Mister Markart, da ne boste
imeli škode.«

»Čemu pa ste prišli naravnost k
meni?«

»Ker vem, da radi zaslužite na
lahek način — prav kakor jaz. Pri¬
pravljen sem vam vse odpustiti, ce-

32

lo smrt Roya Marksa. Gre vam za
to kot meni — da bi zaslužili čim
več denarja in razširili svojo moč
v West Sideu in Harlemu, kajne?
Lahko bi bila odlična partnerja.«

še vedno je premišljal. Grizel si
je ustnice z belimi zobmi, ki so bili
gotovo ponarejeni.

»Sprejeto. Kako bova začela?«
»Nocoj bom prišel k vam — ali še
bolje, pridite vi k meni. Telefoniral

vam bom, kje se bova sestala. To¬
da pridite sami — prav tako kot
bom jaz prišel sam.«

»Mi lahko zagotovite, da to ni no¬
bena umazana igra?«

»Ne! Mislim, da častna beseda
med nama podobnimi ne drži po¬
sebno dosti, kaj? Kljub temu pa
vam dam besedo, da ne bom od
uspešnega dogovora med .Demoni'
in .Grešniki' odnesel manj kot vi.«

33

»Okay, Mister Miller! Ampak gor¬
je vam, če nas mislite potegniti za
nos!«

»Gorje vam,  če bi vi nas  ho¬
teli potegnili za nos!« sem smehlja¬
je vrgel nazaj. Stisnila sva si roki
in vse je bilo videti, kot da sva
sklenila nekako kupčijo.

Cez pet minut sem že stal na ce¬
sti. S to igro sem vsaj to dosegel,
da bom imel nekaj časa mir pred
Bennyjem Markartom, Erniejem
Richardsom in velikanom ...

Kot je bilo dogovorjeno, sva se
opoldne sešla z Billom Carsonom v
beznici pri Burtu Hollidayu. S.tari
je sedel pri praznem kozarcu whi-
skyja in naju gledal z vodenimi
očmi.

»Vidim, da je šlo vse v redu!« je
zamrmral in pokazal na časopis, ki
je ležal poleg njega.

»Si že bral?«

Prikimal je.

Spet sem naročil dva dvojna ko¬
zarca njegove najljubše pijače in
ju porinil predenj.

»Danes pa bi rad zvedel tole: ka¬
ko važen je pri vsem tem Ryan
Fowler?«

»Mislim, da ga sploh ne poznam,«
je zamrmral.

»Zvrni najprej ta kozarca, pa se
ti bo morda kaj posvetilo!«

»Ne vem, kako to, ampak zadnje
čase reagira moj spomin bolj na
gotovino!«

Zasmejal sem se in mu porinil
dvajset dolarjev.

»Ryan Fowler je svinja!« je po¬
tem spregovoril. »Precej stvari gre
na njegov rovaš, česar pa policija
ne ve. On je šef ,Škorpijonov'.«

»Kaj takega!«

»Da, Fowler ima ,škorpijone 1  v
svojih rokah.«

»To je tista tolpa, ki terorizira
Central Park in East Side, kajne?«

»Točno!«

»Kaj pa ima Ryan Fowler z Ben-
nyjem Markartom?«

»Namerava ga ogoljufati!«

»Odlično, Burt! To je pa najbolj¬
ša stvar, ki si mi jih v zadnjih le¬
tih povedal. Pa drži to kot pribi¬
to?«

»Kot pribito, Hovvard! Počasi mu
bo izvlekel iz rok vse adute, dokler
ga končno ne bo prisilil, da se mu
ukloni. Prepričan sem, da bo Fow-
ler kmalu glavni na East in West
Sideu. Pol Manhattna bo Fovvlerje-
vega — in pol pritihotapljenih ma¬
mil.«

»Kaj pa .Škorpijoni*? črnci, belci
ali Portoričani?«

»To je edina tolpa, ki je mešana.
Celo dva Kitajca sta vmes. Na nji¬
hov račun gre tisti vlom v banko
na Hell’s Kitchenu pred tremi te¬
dni.«

»Si o tem prepričan?«

»Seveda sem! Misliš, da vas vle¬
čem za nos? Ali lahko dobim še en
požirek?«

34

»Pa še kako!« To pot sem kupil
celo steklenico, saj jo je Burt Hol-
liday v resnici zaslužil.

Ryana Fowlerja sem moral raz¬
krinkati. še pred tem pa sem mo¬
ral še nekaj napraviti. Z adutom, ki
mi ga je dal Burt Holliday v roke,
si lahko pridobim vso Markartovo
naklonjenost.

Ko sem se z Billom Carsonom
pogovoril še o nekaterih drobnari¬
jah, sem se od njega poslovil in se
odpeljal s taksijem na 106 . cesto.

Benny Markart se je precej začu¬
dil, ko sem namesto telefonskega
poziva prišel kar sam. To pot je
bil sam. Golijat je izginil. Vendar
sem iz sosednje sobe slišal tipka¬
nje. Kaj je tista rdečelasa Irena ta¬
ko spretna?

»Spet vi, Miller?«

»Da, spet. še bolj pa boste začu¬
deni, ko vam bom povedal, da vam
namerava Ryan Fowler polagoma
vse ukrasti!«

»Vam se blede, Miller! Fowler mi
pa res ni nevaren!«

»In kaj vam daje to stoodstotno
gotovost?«

»To, da je Fowler na moji strani
in sodeluje z menoj!«

»Najbrž pa ne veste, da ima Fow-
ler pod svojo oblastjo več kot tri
sto ,škorpijonov’. In da lahko ka¬
dar se mu zljubi, vtihotapi belce v
bele tolpe, črne v črnske in Porto¬
ričane v portoriške. Kdo ve, če ni¬

mate med .Demoni’ že kakega .Škor¬
pijona 1 !«

»Za to bo že Emie Richards po¬
skrbel! Ta ima poseben dar za od¬
krivanje špijonov!«

»Očitno ne posebnega, kajti sicer
bi že zdavnaj opazil dvojno igro
Ryana Fowlerja!«

V tem trenutku je potrkalo in
Irena je vstopila. Bennyju Markartu
je izročila list papirja in mu nekaj
zašepetala na uho.

»To je pa naravnost sijajno!« je
vzkliknil in me postrani pogledal.
»Naj vstopi!«

Spet je izginila. Takoj nato pa
so se odprla vrata in vstopil je —
Ryan Fowler.

Za trenutek me je mrzlo sprele¬
telo. Prvič sem ga videl brez šala
na obrazu. Njegov nos je bil še bolj
kljukast, kot sem se ga spominjal,
njegove ustnice še bolj stisnjene,
njegova brada še bolj šilasta. Bila
je najbolj štrleča brada, kar sem
jih kdaj videl. Poleg tega pa je
imel še močno čelo z gostimi tem¬
nimi obrvmi.

»Hallo, Mister Miller!« je pozdra¬
vil. Potem se je obrnim k Bennyju.
»S teboj moram govoriti, Benny!«

»Lahko poveš vse, kar hočeš,
Ryan! Pred Mistrom Millerjem ni¬
mam nobene skrivnosti.«

Za trenutek so me prebadale Rya-
nove oči, potem pa se je nagnil čez
pisalno mizo, za katero je sedel
Benny in rekel nekaj, kar mi je
naježilo lase.

35

»Tale dobiva svoje informacije od
Burta Hollidaya. Ti to zadostuje?«

Revolver se je tako hitro pojavil
v Bennyjevih rokah, da tega sprva
skoraj nisem opazil.

»Najbrž mislite, da sem popoln
idiot, kaj Mister Miller? Sem si že
mislil, da ne more biti tu nekaj v
‘redu. Preišči ga, Ryan!«

Ryan se mi je približeval. Njegov
živalski obraz je bil zares odvra¬
ten.

Toda jaz sem bil hitrejši. Z enim
sunkom sem zgrabil roko in mu jo
zvil nazaj tako, da sem ga imel pred
seboj kot ščit. V istem trenutku
sem imel v rokah golijatov revolver.

»če boste streljali, boste zadeli
Ryana in ne mene, Mister Markart!
Odložite revolver! Povedal sem vam
že, da že dvajset let poskušajo, da
bi me pihnili, pa se jim do zdaj še
ni posrečilo. Mir, Ryan! Povej vse,
sicer bo joj! Je res, da sodeluješ s
»škorpijoni? Je res, da nameravaš
spodnesti Bennyja Markarta?«

Pritisnil sem njegovo roko še više
k ramenu, da je kar zacvilil. Ob¬
enem sem mu porinil še revolver
med rebra.

Brbljal je nekaj kot jokajoč otrok.
Roko sem mu pritisnil še više. Mi¬
slil sem, da bo zdaj zdaj skočila iz
členka.

»Glasneje!« sem ukazal. »Povej
jasno, Ryan! Si šef ,škorpijonov' ali
ne?«

Spustil je nekaj glasov, potem pa
je izdavil: »Da, da, da! Nehajte!«

Samo malo sem popustil. Z veli¬
kim zadovoljstvom sem opazil, ka¬
ko se je na Bennyjevem obrazu za¬
črtala nebogljenost.

»Priznaš, da hočeš spodnesti Ben-
nyja?«

»Da, da!«

»Kdo od tvojih ljudi špijonira pri
, Demonih'?«

»Roger Cruz in Blackie Cordeira.«

šele zdaj sem popustil.

»No, kaj sem rekel, Mister Mar¬
kart? Napravite z njim, kar hočete!
Ampak poskusite še enkrat dvigniti
revolver nadme! Zdaj ste videli, ko¬
mu lahko zaupate.«

Ryan je drgetal med Bennyjem in
menoj. Drgnil si je izmučeno roko.

Počasi je prišel Markart izza mize.
Preden bi utegnil reči »Jack Robin¬
son«, sta prileteli na Ryanov obraz
dve taki klofuti, da se je Ryan opo¬
tekel.

»Prvič in zadnjič si me hotel ogo¬
ljufati, Fowler!« je siknil Markart.
»Sedi!« Porinil mu je stol v hrbet,
da je Ryan Fovvler moral sesti.

Benny Markart je odprl vrata in
zaklical nekaj svoji kirki, česar pa
nisem razumel. Potem se je spet
obrnil. »Te bom že naučil skakati
meni v hrbet!«

»Kaj nameravaš, Benn?« je zacvilil
Ryan.

»Boš že videl!«

Potem je Benny pogledal rnene.

36

»Pa tudi midva si še nisva bot,
Mister Miller! Drži tisto, kar je spo¬
ročil Ryan?«

»Tisto, da sem dobil to informa¬
cijo od Burta Hollidaya? Seveda dr¬
ži. To, kar sem vam povedal o Rya-
nu, imam od Burta. Imate kaj pro¬
ti?«

»Ne, zdaj ne več. Ampak pred leti
me je Burt Holliday pošteno navle¬
kel. On dela za kifeljce, če tega še

ne veste.«

»Seveda vem. Ampak to mi je vse¬
eno toliko časa, kolikor dela tudi
zame — pa še bolje in bolj točno
kot za kifeljce.«

V tem trenutku so se odprla vrata
in vstopil je — Enrie Richards.

»Kaj je, Mister Markart?«

Bennyjev kazalec je pokazal na
Ryana Fowlerja.

»Napravi z njim, kar hočeš! še
prej pa izvleci iz njega vse, kar
nam je do zdaj zamolčal!«

»Iz Fovvlerja?«

Skoraj sem se moral zasmejati.

»Iz Fovvlerja, da! In zdaj me več
ne sprašuj, temveč izgini z njim!«

Emie Richards me je čudno po¬
gledal, potem še Bennya in šele na¬
to se je obrnil k Ryanu.

»No, potem pa pojdi!« mu je uka¬
zal. »In gorje, če ga boš kaj lomil!
Midva sva se sicer vedno dobro ra¬
zumela, vendar če si res kaj zakri¬
vil, mi bo v veliko veselje, če ti
bom lahko spremenil osebni opis!«

»Saj vendar ne moreš — Benny,
saj ne moreš kar...!« je začel

Fovvler spet cviliti, ko so ga zgra¬
bile nervozne Ernijeve roke.

»Boš že videl, kaj lahko!« je re¬
kel Benny. »Pojdi, Ernie! Spravi mi
to smrdljivo žival z vratu!«

»Ogledal si bom to stvar!« sem
rekel. »Hočem se prepričati o
vsem!«

»Mi ne zaupate, Mister Miller?«

Zarežal sem se mu.

»Nič bolj kot vi meni, Mister Mar.
kart!« sem mu odgovoril in odšel z
Emiejem in Fovvlerjem iz pisarne.
Da bi bil videti bolj prepričljiv,
sem tudi jaz prijel za Fovvlerjevo
roko in mu pomagal iti po stopni¬
cah. Minuto kasneje smo sedli v
avtomobil. Ernie Richards je se-
del za volan, z Ryanom, čigar
obraz je postal bled kot stena, pa
sva sedla na zadnje sedeže.

Oi

ir

Ernie je peljal po 106. cesti proti
zahodu, dokler ni prišel do križi¬
šča s Hudson Parkwayem. Tu je
pognal in se obrnil proti severu.

Lahke sem si mislil, kam ga je
vodila pot. Proti Harlemu.

»Upam, da nam ne sledi kak po¬
licaj!*

Emie se je naivno zarežal.

»Nikoli nam še niso prišli na
sled!« je odgovoril.

»Pa tisti avto zadaj, ki je za na¬
mi že od začetka Parkwaya?«

»Tam ni nobenega kifeljca, tem¬
več neki delavec. V ogledalu razloč¬
no vidim njegovega pajaca.«

Skoraj bi se bil zasmejal. Tudi
jaz sem videl pajaca. Vedel sem

37

tudi, da je v tem pajacu Bill Car-

son.

šlo je kot po maslu.

Pripeljali smo mimo Columbijske
univerze. Bill za nami. Potem smo
zavili zadaj za River Side Parkom
na 125. Zahodno cesto in znašli
smo se v Harlemu.

Ryan Fovvler je že nekajkrat ho¬
tel spregovoriti, toda Emie mu je
vselej presekal besedo.

Potem je zavil v slabo razsvetlje¬
no ulico in se ustavil.

Ryan je pozelenel v obraz, ko mu
je Emie ukazal, naj izstopi. Pogle¬
dal sem nazaj, vendar o Billu ni
bilo niti sledu. Nekaj napol odras¬
lih fantov je pohajkovalo na cest¬
nem vogalu. Videti je bilo, kot da
nas treh nihče ni imel za mar.

Pustil sem oba, da sta šla spre¬
daj. Ko sta Ernie in Ryan že izgi¬
nila v temni dolgi veži, sem hitro
z gumijasto peto narisal velik X na
pločnik, potem sem šel za njima.

šli so dol najprej po enih stopni¬
cah, potem še po drugih.

Emie je odprl vrata in porinil
Ryana v temen prostor. Gola žarni¬
ca se je zasvetila. Lesenih tal sploh
ni bilo, najbrž so uporabljali ta
prostor za klet.

Emie Richards je zaprl vrata za
sabo.

»Postavi se tja k steni!« je ukazal
Ryanu, V naslednjem trenutku je
že držal revolver v roki.

Ryan se je opotekel k zidu in se
postavil zraven.

»Povej, kaj imaš na vesti Ryan!
Povej nam vse, kakor veš in znaš!
Pri prvi besedi, ki mi ne bo všeč, te

bom poslal na oni svet. Zaradi česa
si prišel v spor z Bennyjem?«

»Ogoljufal ga je,« sem rekel in
imel pri tem obe roki v žepih. »Ry-
an je šef .škorpijonov*, hotel je ogo-
ljufati Bennyja. Dva vaša človeka
pri .Demonih* sta pravzaprav ,škor.
pijona*.«

»Hočem, da mi to pove Ryan!« je
rekel Emie. Oči so se mu svetile od
besa. »Je to res, kar je rekel Mister
Miller?«

Ryan je prikimal.

»Katera dva si nam vtihotapil?«

»Cruza in Cordeiro,« je zamrmral
Ryan.

. »Aha! Jimu bomo že pokazali. Na¬
prej! Kaj nam boš še povedal?«

Ryan je še nekaj zamrmral, česar
pa nihče od nas ni razumel. Emie
se mu je približal. V tem trenutku
sem opazil, da se je kljuka na vra¬
tih zamajala in vrata so se rahlo
odprla.

To je mogel biti samo Bill Car-
son.

Sklenil sem, da bom nadaljeval
igro.

Z enim sunkom je Bill odprl vrata
in se postavil pred nas.

»Pazi, Ernie!« sem zaklical.

Toda še preden se je Ernie lahko
obrnil, mu je Bill zapičil revolver
v hrbet. »Spusti orožje iz rok!« je
rekel »Policija!«

Revolver je padel na mehka tla.

»Roke kvišku — tudi vi tam!«

Poslušno sem dvignil roke kot
Emie in Ryan Fowler.

»Obrni se!« je spet ukazal Bill.
Emie se je počasi obrnil. Besno je
opazoval Billa in njegovega pajaca.

38

Potem je pogledal vame. Ko bi ti
le verjel! je najbrž govoril ta po¬
gled.

Bill je pobral revolver in ga vtak¬
nil v žep.

»Naprej! Vsi trije gor! In gorje,
če bi hotel kdo pobegniti!«

Poslušno smo šli vsi pred Billovim
kanonom proti vratom in potem po
stopnicah navzgor, če sta Ernie in
Ryan mislila, da bosta zbežala ta¬
koj ko pridem gor, sta se pač zmo¬
tila. Kajti vsakega od nas sta pri¬
jela dva moža v uniformah. Natak¬
nili so nam lisice in nas odvedli v
policijski avto, ki je stal na vogalu.

Opazil sem, kako vesel je bil Ryan
ker so ga ujeli. Celo električni stol
se mu ni zdel nič proti temu, kar
je bil zlobni Ernie Richards sposo¬
ben napraviti z njim.

Vsak od nas je šel v samico, tako
da ne bi bilo sumljivo, ker sem šel
jaz takoj, ko so me »prijeli«, spet
ven. V stražnici sem srečal Billa
Carsona.

»Odlično je šlo, kaj!« se je režal,
medtem ko mi je prižigal cigareto.

»Da, skoraj preveč. Le zapestje
me še vedno boli, ker ste me ukle-
nili v tako tesne lisice. Preklemano
neudobno!«

»Upajmo, da časopisi ne bodo o
tem pisali,« se je Bill smehljal. »Za¬
prli so policijskega inšpektorja. To
bi bilo kot nalašč za naslovno stran
Tribune ali Timesa.«

»Tudi brez tega mi je dovolj.«
Potem sem mu povedal vse, o če¬
mer sem govoril z Bennyjem Mar-

kartoni. Ni bilo videti, da bi bil
.Bill kaj posebno presenečen.

»Mislim, da smo na pravi poti.
Pri Bennyju si vse brez napake iz¬
peljal. Ko se boš spet pojavil pred
njim, mu reci, da se ti je posrečilo
pobegniti.« »Dobro pazi na Emieja!«
sem še rekel. »Gorje, če vam bo
pobegnil in videl, da sem tudi jaz
prost. Potem bo prav gotovo vedel,
da sem ga potegnil za nos. Moje
življenje ne bo vredno niti počenega
groša več.«

»Brez skrbi! Ernie Richards nam
že ne bo ušel. Za to jamčim osebno.
Kaj pa zdaj nameravaš?«

»Nujno moram govoriti z Jackie-
jem Busterjem.«

»Zakaj pa to?«

»On je edini, ki mi lahko pove,
zakaj so morali .ubiti Roya Marksa.«

»Okay. V stranskem traktu je.
Lahko greš k njemu.«

»Je v samici?«

»Da.«

Z Billom sva šla po stopnicah gor
do ‘celice, kjer je bil Jackie Buster.
V teh dneh je postal bolj bled. črni
kodri so mu viseli na čelo. Presene¬
čeno me je pogledal, ko sem vsto¬
pil, potem pa se mi je približal.

»Poglejte no,« je predrzno rekel.
»Kdaj pridem na električni stol?«

»Za to je časa še nekaj tednov ali
mesecev,« sem mu odgovoril. »Pri¬
šel sem zaradi nečesa drugega. Mor¬
da veš, da je Ernie Richards ubil
tvojega prijatelja Paula Hernande-
za?«

»Kako neki? Paul je vendar za¬
prt.«

?9

Jasno — Jackie Buster ni mogel
vedeti, da smo ga spustili zato, da
bi z njim Emieja Richardsa in dru¬
ge zvabili v past.

»Ko smo ga hoteli prepeljati v
vzgojni zavod, se mu je posrečilo
pobegniti,« sem lagal. »Toda svobo¬
da je trajala le nekaj ur. še isto
noč ga je Emie Richards umoril.«

Videl sem, da ga je potrla ta no¬
vica. S Paulom Hemandezom sta se
poznala le nekaj mesecev, vendar
sta postala prijatelja. In za to no¬
vico Jackie še ni bil dovolj zakrk¬
njen in trd, da ga ne bi stisnilo pri
.srcu.

»Pa je bil to res Emie?« je tiho
vprašal.

»Da,« sem odgovoril. »Zaprli smo
Emieja Richardsa in Ryana Fow-
lerja, Pravkar sta priznala.«

Počasi je sedel na trdo posteljo
in se s komolci naslonil na kolena.

»Tako je, Jackie. Videti je, da ne
gre več. Nekega dne vas bomo vse
zajeli, pa vas vendar ne bomo ubili.
Še nikogar izmed vas nismo umo¬
rili — vi pa ste že precej naših!
No, Jackie, povej mi vse, kar veš!
Povej, kdo vas oskrbuje z mamili,
od kod prihajajo, koliko odjemal¬
cev imate in koliko denarja gre
vsak teden za mamila.«

Zagledal se je v luknjo v podu.

»No, prav!« je začel. »Benny Mar-
kart, lastnik bara ,Jamaica‘ na 106.
cesti je naš šef. Zadnjo sobo je dal
na razpolago nam. Tam se vedno
dobimo ter kujemo načrte. Ker Ben-
ny ne prihaja dostikrat na naše se¬
stanke, je postavil Emieja Richard¬
sa za svojega namestnika. Večina

od nas jemlje mamila in zato nam
je denar nujno potreben. Zato sto¬
rimo vse, kar ukaže Benny ah Er-
nie. Mamila prihajajo s francoski¬
mi ladjami. Na eni taki ladji je ka.
pitan Bennyjev svak. Vendar prida
ta ladja le trikrat na leto v New
York, Zato si je bilo treba omisliti
še čolne, ki prevažajo material z la¬
dij. Mislim, da je takih štiri ali pet,
natančno ne vem.«

»Pa morda poznaš imena teh la¬
dij?«

»Da. To so ,Boheme‘, La Goulette',
,Ile de France', .Clementine' in ,Pa-
ris', na kateri poveljuje Bennyjev
svak. Piše se Robert Caout.«

Zapisal sem si imena.

»Naprej, Jackie!«

»Mamilo — največ heroin, pa ko¬
kain in marihuana, včasih tudi opij
— pride naravnost v Bennyjeve ro¬
ke. Ta jih razdeli med nas in mi jih
moramo potem spraviti naprej. Ves
denar, ki ga zaslužimo, moramo do
zadnjega centa izročiti Bennyju.
Kakšen mesec mu prinese vsak iz¬
med nas. več kot tritisoč dolarjev.
Zato dobimo en do dva odstotka.
Seveda pa moramo mamila, ki jih
sami uporabljamo, posebej plačati.«

»Zakaj si ti, Jackie, sodeloval z
njim?«

Spet je pogledal v tla. Vest ga je
zapekla.

»Kaj pa naj bi bil storil? Nihče
me ni hotel zaposliti, ker sem pred
nekaj leti sunil nekaj reči in sem
bil zato zaprt.«

»Pa saj bi bil lahko doma!«

»Doma?« se je posmehljivo na¬
mrdnil. »Doma! Kakšna beseda!

40

Imamo dve sobi in majhno kuhi¬
njo — za osem ljudi. Si lahko to
predstavljate, inšpektor? Osem ljudi
v dveh sobah in kuhinji! Otroci, od¬
rasli in stari. Poleg tega sta oba
stara bolna. Ves čas ležita. Nimamo
vode v hiši, ob devetih nam izklo¬
pijo luč. Pa se še čudite, če ne ma¬
ramo ostati doma!«

Počasi sem prikimal. Ne, res se
ne morem čuditi. Ta bedna stano¬
vanja v predmestjih sem ob števil¬
nih neredih v teh predelih že sam
videl. Vedel sem, v kakšnih življenj¬
skih pogojih žive te družine, niti
tri milje oddaljene od blagostanja
in bogastva Manhattna.

»Prav dobro te razumem, Jackie!«
sem mu rekel. Ponudil sem mu ci¬
gareto in vžigalice. Prižgal si je eno
in se naslonil nazaj.

»še eno vprašanje, Jackie. čemu
so vse skupine tako strogo ločene
med seboj? Saj vsi delate za istega
šefa, kajne? čemu tako pogostni
spopadi med posameznimi skupina¬
mi, pri katerih je nemalokdaj tudi
nekaj mrtvih?«

»Zato, ker ima vsaka skupina svo¬
je področje, kjer kupuje in prodaja
mamila,« je odgovoril Jackie. »Gor¬
je, če pride ena skupina na področ¬
je druge! Ta pač ne odnese cele ko¬
že.«

»Poznaš šefe drugih skupin? .Pi¬
ratov 1 , .Grešnikov 1 , .Zmajev 1 , ali ka¬
ko se vse imenujejo?«

»Ne. Prepričan pa sem, da so prav
tako veliki gospodje kot je naš
Benny Markart.«

Evi gnil sem se.

To je bilo vse, kar gem hotel ve¬
deti. Do zdaj smo vsi mislili, da se¬
stavlja tolpe na Manhattnu, Bronxu»
Brooklynu, Williamsburgu, Yonker-
su in Hobokenu izključno mladina.

»Hvala, Jackie!« sem se mu zar
hvalil. »Vesel sem, ker si bil po¬
šten. Naj ti ne bo žal za to. Kadar
pa bo razprava, bom priča, ki bo
na tvoji strani!«

Zdaj se je prvič pojavil smehljaj
na Jackiejevem obrazu.

Billu Carsonu sem povedal vse, o
čemer sva govorila. Potem sem na¬
ročil taksi in se odpeljal nazaj na
106 . cesto.

Toda Bennyja Markarta ni bilo
tam.

Zato pa je bila tiziansko rdeča
Irena. Povabila me je, naj sedem,
ponudil sem ji cigareto, ki jo je
hvaležno vzela.

»Kje pa je Mister Markart?«

»Poklicali so ga po telefonu. Ima
konferenco.«

»Morda veste kje?«

»Ne. Mislim pa, da se bo kmalu
vrnil, ker je za nocoj ob osmih ne¬
koga naročil.«

»Aha, to bo najbrž Chandler!«
sem rekel. Računal sem, da je Ire¬
na precej nerodna.

»Chandler? — O, ne! Prišel bo
Robert Caout.«

»Aha, njegov svak!«

»Ga poznate?«

»Samo po imenu,« sem hinavsko
dodal, »če sem že tu: nimate mor¬
da seznama zadnjih dobav pri ro¬
ki?«

41

V njenih čudovitih svetlih očeh
sem za trenutek bral negotovost.
»Ne vem — če smem — Mister Mar?
kart bi se lahko zelo jezil...«

»O, kje pa. Saj mi boste poka¬
zali nekaj, kar sem imel že dopol¬
dne v rokah. Le zadnje strani nisem
utegnil pregledati, ker je prišla ti¬
sta stvar s Fovvlerjem vmes.«

Malce negotovo se je dvignila in
šla k omari ter potegnila nekaj ven.
Potem je tisto položila predme.

Zijal sem od začudenja.

Zakaj vpisano je bilo vse — vsak
kilogram heroina in cigaret — ki so
jih v zadnjih šestih mesecih ilegal¬
no pritihotapili na Manhattan.

»Kje pa so prejšnje knjige?«

»Teh pa nimamo več. Vsakih šest
mesecev jih, sežgemo. Mister Mar-
kart jih ne potrebuje več kot šest
mesecev.«

»Potem bo pa tudi to knjigo kma¬
lu sežgal?«

»Da, prihodnji teden! Mister Mar-
kart pravi, da ni dobro, če na dav¬
kariji vedo za vse, kar človek za¬
služi. Tako ali tako plača veliko
davka. V zadnjem četrtletju je pla¬
čal več kot dvaindvajsettisoč dolar¬
jev,« je ponosno rekla.

»Morda veste, kje bi bil Ernie
Eichards?« sem jo vprašal.

»Ne! Saj' se je vendar odpeljal z
vami in Fowlerjem!«

»Res je, vendar jaz nisem ostal
do konca. Skrbi me za Ernieja.«

»To vam pa res ni treba, Mister
Miller! Njemu se pa ne zgodi kar
tako kaj hudega!«

»Saj ne mislim nič hudega. Ven¬
dar se bojim, da ni bil samo Fow-

ler, ki je hotel goljufati Bennyja
Markarta, temveč da je še nekaj
drugih. Take so namreč moje infor.
macije,« sem ji zaupljivo rekel.

»Tudi drugi?« je prestrašeno vpra-
šala.

»Da — vsi, ki jih imate tu. žal
ne poznam njihovih imen, ampak
če bi jih poznal, bi jim že dal ve¬
tra. Lahko bi tudi svetoval Benny-
ju, koga naj se varuje, kajti stre¬
žejo mu celo po življenju!«

»Za božjo voljo! Njihova imena
imam sicer tukaj — ampak ne vem,
čemu vam bodo koristila.«

To je bilo več kot sem pričako¬
val.

V omari je iskala knjigo. Medtem
sem odprl zvezek, ki mi ga je dala
prej in potegnil iz njega nekaj li¬
stov. Na vsakem je bila parafa Ben.
nyja Markarta. To bo prav prišlo
pri zasliševanju.

Potem se je obrnila.

»Tukaj!« je rekla. »Trideset in še
več imen. Vsi so lastniki točilnic v
Loweru in Upper West Sideu. Z ne¬
katerimi od njih prihaja . Benny Mar-
kart večkrat navzkriž.«

»Dajte mi seznam! Vzel ga bom s
seboj in ga pokazal prijateljem, ki
jih imam pri policiji. Naj malo po¬
pazijo nanje. Saj vam je prav, Miss
Irena?«

»Seveda!« je prepričljivo rekla.
»Preprosto ne morem verjeti, da je
kje na svetu kdo, ki bi hotel Mi-
stru kaj zlega. Tako ljubezniv go¬
spod je!«

Tudi te liste sem zložil in jih dal
v žep. Potem sem se poslovil od
kirke, kj ja hila čisto bleda.

42

Čez pol ure je imel te papirje že
v rokah šef-komisar Keimedy.

To je bil lep uspeh, zato pa sem
moral biti zdaj dvakrat bolj previ¬
den. Če bo kirka Mistru Markartu
karkoli povedala, sem odžvižgal.
Vedel sem, da mi bo šlo za nohte.
Moje življenje je viselo v tej zaple¬
teni igri le še na tanki nitki. Samo
še en nepremišljen korak . ..

Bilo je že precej kasno, ko sem
se šel k policijskemu zdravniku pre¬
vezat. Ob tej priliki sem vzel iz pi¬
sarne službeni revolver in dvajset
nabojev. Inšpektor Haley me je za¬
čudeno gledal, ko sem brez besede
spet izginil. Pisarna mi je postala
v teh nekaj dnevih tako tuja, da
sem komaj verjel, da sem v teh pro¬
storih lahko preživel zadnjih osem
let.

Zdaj sem imel dva revolverja. Moj
službeni, pravi Smith &  Wesson ter
golijatov Colt. Najbrž bom kmalu
kar oba potreboval.

To noč sem zelo mirno spal. Kar
naprej se je' pred menoj pojavljal
golijatov izbuljeni obraz, ki se je
spreminjal zdaj v Bennyjevega, zdaj
v Erniejevega.

Vstal sem ob šestih. Roka me je
še bolj bolela kot poprej. In prav
ko sem se namenil, da bom šel
najprej k zdravniku, je zazvonil te¬
lefon.

Bil je Bill Carson.

»Vsa sreča, da si še doma, Ho-
ward!« je razburjeno rekel.

»Kaj se je pa zgodilo?«

»Saj ne boš verjel, Howard! Pa
je le res: Ernie Richards je pobeg¬
nil, medtem ko smo ga peljali v
mladinski zapor.«

Počutil sem se, kot da bi se me
dotaknila železna roka kakega duha.

»Saj ne misliš resno?«

»Pač! žal me ni bilo zraven. Po¬
srečilo se mu je vreči verigo med
lisicami na rokah stražniku čez gla¬
vo in ga zadaviti.«

»Je mož mrtev?«

»Da!«

Počasi sem prikimal, čeprav me
nihče ni mogel videti. Tako torej!
Torej moje življenje res ni bilo več
niti počenega groša vredno. Zdaj bo
Ernie Richards tvegal vse, samo
da bi ušel električnemu stolu. In
pri tem mu bo samo nekaj napoti:
jaz!

Za trenutek nisem bil sposoben,
da bi bil spravil iz sebe en sam
zlog. Ernie Richards je bil na svo¬
bodi! Niti minuto ne bo premišljal,
da bi spravil na oni svet nekoga, ki
se mu zdi nevaren.

»Halo! Howard?«

»Da, še sem tu, Bill!

»Počakaj v hotelu! Takoj pridem
k tebi!«

»Ste že zaprli tiste lastnike točil¬
nic, ki jih imate na seznamu?«

»Ne — najprej moramo imeti Ben-
nyja Markarta.«

»Kako to? Jo je mar tudi on po¬
brisal?«

»To ne! Vendar pa nam manjka
še nekaj podrobnosti, preden ga
lahko zapremo. On nas mora pripe-

43

Ijati do drugih virov dobavljanja
mamil, potem šele lahko izvedemo
veliko racijo.«

»To ni tako važno,« sem rekel.
»Važno je, da pridemo prej do Er-
nieja Richardsa, preden napravi ka¬
ko neumnost.«

»Imaš kakšen načrt?«

»Imam. Pridi na tisto cesto, kjer
si ujel Ryana Fovvlerja in Emieja
Richardsa. Prepričan sem, da je v
tisti hiši več kot si lahko zamišlja¬
mo. Mar ni bil Emie stoodstotno
prepričan, da ga tam ne bo nihče
motil, ko je pripeljal Ryana Fovv¬
lerja na zaslišanje?«

»Kaj boš pa ti, Howard?«

»Tudi jaz bom prišel tja, kakor
hitro bom opravil pri zdravniku.
Najbolje je, da se dobiva na drugi
strani ceste. Kolikor se lahko spo¬
minjam je tam neka restavracija.«

»Okay! Pa na svidenje!«

»Še trenutek! Ali je prišel sinoči
kapitan Caout k Bennyju Markar-
tu?«

»Ne. Ves čas smo nadzorovali hi¬
šo in nismo videli, da bi bil pri¬
šel.«

»No, potem pa bomo morda imeli
danes več sreče!«

»In kaj je s Cruzom in Cordeiro,
obema vohunoma .škorpijonov' v
tolpi .Demonov 1 ?«

»Za vsak slučaj smo ju priprli.
Toliko sta nam povedala o .škorpi¬
jonih*, da bi lahko tudi s to bando
opravili, Zlasti še, ker imamo tu
Ryana Fovvlerja v zaperu.«

»Okay, Bill! čez kake tri četrt ure
se vidiva v Harlemu! Na svidenje.«

Odložil sem slušalko. V tem tre
nutku je potrkalo. Zastal mi je dih,

Le kdo bi to lahko bil? Bennj
Markart? Golijat? Ali kar Emie
Richards? So našli moje skrivališče?
Vtaknil sem revolver v žep in šel
proti vratom.

»Kdo je?«

»Jaz sem, boy!«

A tako. Poznal sem glas mladega
hotelskega boya in odprl vrata,

»Pismo za vas, Mister Miller! Eks¬
presno!«

Vzel sem pismo in mu dal napit
nino. Potem sem zaprl vrata in raz¬
trgal ovojnico.

»Stalo ms je precej napora, pre¬
den smo mšli vaše bivališče, Mister
Miller. Nujno vas potrebujem. Pro¬
sim, pridite takoj m 125. zahodna
cesto  — še veste, kam. čim prej,
tem bolje! Marsikaj se je zgodilo in
ukrepati moramo takoj. To, da ste
od Irene pobrali sezname, ni naj¬
huje. Saj bi vam jih tako ali tako
danes dal, da bi najine posle lahko
bolje urejala. Vi ste prebrisan lis¬
jak, Mister Miller! Do poldneva bom
na 125. cesti.

Pridite zanesljivo!

Benny MarkarU

To je bila začinja stvar, ki sem sl
jo lahko želel. Bolj jasno mi ni mo¬
gel namigniti, da mi je prišel na
sled — in da sta z Erniejem Ri-
chardsom spet skupaj.

Nedvomno so me začeli nadzoro¬
vati. Najbrž me je Golijat že čakal
kje pred hotelom, da bom prišel
ven.

44

še enkrat sem poklical Billa, to¬
da odgovorili so mi, da ga ni več
v pisarni.

Tudi prav! Golijatovemu nosu se
bom že kako izognil. Ampak na 125.
cesto ne bom šel takoj! Najprej mo¬
ram še nekaj drugega opraviti.

Pokukal sem skozi okno na cesto,
toda golijata nisem nikjer opazil.
Najbrž je sedel v kakem avtomobilu,
ki so parkirali na oni strani ceste.

Napravil sem se in -odšel. Skozi
zadnja-vrata sem odšel na vrt, pa
tudi tam ga nisem opazil, šel sem
čez vrt ter smuknil skozi plot na
cesto. Nekaj mimoidočih me je čud¬
no pogledalo, najbrž se jim je zdelo,
da sem vlomilee in da bi bilo treba
poklicati policijo.

Izmuznil sem se do naslednjega
vogala, pomahal taksiju in se odpe¬
ljal na 106. cesto.

Oksidirana blondinka v »Jamaici«
se je že navadila name. Spet sem
naročil kavo in moram reči, da se
je od mojega prvega obiska precej
izboljšala. Ali pa sem se že navadil
na ta zvarek.

»Danes pa imam' čisto posebno že¬
ljo,« sem rekel blondinki.

»In kaj bi bilo to? če  bi me radi
nocoj kam povabili — sem z vese¬
ljem na razpolago.«

»Tudi to še pride na vrsto. V
,Waldorf Astoriji 1  imajo imenitne
žabje krake. Ali bi raje polže z ma¬
jonezo? Imajo tudi kaviar, rake,
zrezke iz morskega psa! Kaj imate
najraje?«

Bila je bolj prebrisana kot Irena
in je že prvi trenutek vedela, da jo
vlečem za nos.

»Kaj želite, Mister Miller?«

»Pokličite mi no rdečelaso Ireno
iz Markartove pisarne in jd recite,
da je zelo, zelo nujno!«

Nehala je spraševati. Samo bežno
me je pogledala, mi naročila kozarec
whiskyja, rekla »Na naš račun!« in
izginila. Popil sem kavo, potem pa
splaknil ta osladni okus z whisky-
jem. TaSoj nato sem zaslišal topo¬
tanje visokih pet na stopnicah in že
so se odprla vrata in vstopili sta
oksidirana blondinka in Irena.

»Vi, Mister Miller?«

»Da, jaz, Miss Irena! Boste popili
kozarček whiskyja z menoj?«

»Ne, za božjo voljo! To bi škodilo
moji polti! Samo kozarček sode,
prosim!«

»Mislila sem, da ste na 125. cesti.
Mister Markart vas tam čaka.«

»Ste mu povedali, da ste mi dali
seznam imen?«

»Seveda sem mu!«

»Ste videli Emieja Richardsa?«

»Ne, toda slišala sem, da je imel
nezgodo. Ne vem, kaj se mu je pri¬
petilo.«

Nezgodo — ta je bila dobra!

»Kdaj ste zadnjič govorili z  Mi-
strom Markartom?«

»Pred dvema ali tremi urami —
ja, kaki dve uri je tega.«

»Kje pa je velikan?«

»Ne vem. Slišala sem le, da mora
nadzorovati nekoga v hotelu na 101.
cesti.«

Kajpak! Torej sem prav vohal.
Golijat me je najbrž tam čakal. V
pravo zadovoljstvo mi je bilo, da
sem ga potegnil. Kar naj se kuha
tam! Bill ali kdo od njegovih ga bo

45

že pravočasno potegnil iz skritega
prostorčka.

»Nekaj bi rad od vas, Irena! Zato
pa bom rekel dobro besedo za vas
pri Mistru Markartu. Najbrž še ne
veste, da vas namerava pognati?«

Prestrašeno me je pogledala.

»Pognati — mene? Ampak zakaj?«

»Naveličal se vas je že. To mi je
večkrat rekel. Vendar, če* boste le¬
po ubogali, kar vam bom rekel,
bom to odpoved zanesljivo prepre¬
čil. Vam je prav?«

»Pa še kako! Prosim, Mister Mil¬
ler, recite kako dobro besedo! Sploh
si ne morem misliti, kaj sem naro¬
be napravila. Poskusila sem mu
v vsem ustreči.

»Res? Kako pa?«

»Celo cigarete sem mu kupovala.«

Šlo ji je na jok. Bila je najbolj
trapasto bitje, kar sem jih kdaj
srečal.

»No, no, Miss Irena! Zakaj bi jo¬
kali? Kaj nisem vaš prijatelj? Poj¬
diva gor v pisarno!«

Plačal sem. šla sva po stopni¬
cah in stopila v majhno pisarno
poleg Bennyjeve.

»Kaj želite, Mister Miller?« je
zahlipala Irena.

»Potrebujem mapo s časopisnimi
izrezki, ki jih je zbiral Mister
Markart.«

»Ah to. Teh ima kar tri predale.«

Skoraj sem zavriskal. Moj nos
me torej ni prevaral. Markarta
sem pravilno ocenil: njegovo neči¬
mrnost, skopuštvo in natančnost.

Potegnila je predale ven in mi
jih pokazala. Pogledal sem samo
enega in zadostovalo mi je. Vedel

sem, da bom tu našel vse, kar mi je
še manjkalo.

- Vodil je knjigo o vseh umorih,
ki so jih zagrešili mladostniki. Vse
časopisne izrezke je zložil po abe¬
cednem redu. O vsakem umom je
imel vse, kar so pisali časopisi. In
pri vsakem — bilo ji je petdeset —
so bili z drobno pisavo pripisani
morilčevi podatki: ime, naslov, sta¬
rost, ime staršev itd.

Bilo je najbolj rafinirano knji¬
govodstvo, kar sem jih kdaj videl.
S tem seznamom je imel Benny
Markart vse fante v rokah in z mo¬
rilci, ki jih policija še ni razkrin¬
kala, je lahko delal, kar je hotel.
Vsakega od njih je imel v železnem
prijemu, vsakega je lahko pritisnil,
vsakega je lahko zvil in prisilil, da
je napravil najbolj gnusno stvar,
ki mu jo je ukazal.

Da, Benny Markart je bil pretkan
lisjak! Toda ta pretkanost ga bo pri¬
peljala v zapor.

Pospravil sem vse papirje.

»Saj dovolite, da jih vzamem s se¬
boj, Irena? Potrebujem jih za dogo¬
vor z Mistrom Markartom.«

»Seveda, Mister Miller! Samo —
ne pozabite reči dobre besede zame
pri Mistru Markartu. Ne morete si
misliti, koliko časa je trajalo, pre¬
den sem dobila to mesto, če ga iz¬
gubim, moram začeti spet vse od
kraja.«

Spet so ji stopile solze v oči. Po¬
goltnil sem opazko »ampak bolj pa¬
metne« in se poslovil.

Gledala me je kot polit cucek. Te¬
kel sem po stopnicah dol in iz bara.
'J  bližnji trgovini sem kupil vrvico

46

in ovojni papir, zavil vse skupaj ter
odnesel do prve policijske postaje.
Oddal sem zavitek s pripombo, da
jih je treba takoj odnesti komisarju
Kennedyju. Stražnik je bil tako
zmeden pri tem naročilu, da je salu¬
tiral.

S taksijem sem se izvlekel iz hu¬
dega prometa na 106. cesti in se od¬
peljal na 125. zahodno cesto. Našel
sem restavracijo, kjer sva imela z
Billom dogovorjen sestanek.

Bill je že sedel tam. Naročil sem
si mrzel narezek in ga pojedel z
največjim tekom. Nato sem 'naročil
skodelico kave. Končno je bila to
prava pijača in ne pomije kot pri
»Jamaici«.

Če mi je bilo to všeč ali ne, bil
sem zelo živčen. Le kaj me čaka v
tisti stavbi tam, prav nasproti re¬
stavracije? Bo šlo vse tako, kot sem
si zamislil — ali bo šlo kaj narobe?
Bom morda zapustil to hišo z no¬
gami naprej?

»Čez pet minut grem tja gledat,
kaj hoče Benny Markart od mene.
Zanima me, če je Ernie Richards
pri njem.«

»Imaš revolver pri sebi?«

»Seveda, še dva. Stori mi še eno
uslugo, Bill! Pokliči policijsko straž¬
nico v 51. okraju in jim reci, naj
aretirajo golijata! Sedi v avtomobilu
pred mojim hotelom na 101. cesti in
pazi name. Bodo že našli razlog, da
ga bodo zaprli za oseminštirideset
ur. Do takrat bomo že — upam vsaj
— zbrali dokaze, da bomo lahko za¬
prli Bennyja, Ernieja in njega.«

»V redu! Drži se in vso srečo, Ho-
ward!«

»Hvala!« sem odgovoril.

Približal sem se mrki sivi hiši. Vi¬
soka ozka vrata so bila kot odprto
zmajevo žrelo.

Česa vsega se ne domisliš! Zma¬
jevo žrelo! Če že delaš take primer¬
jave, potem najdi vsaj kaj pamet¬
nega!

Tedaj pa sem bil že pred vrati. Po
treh stopnicah sem prišel do ozke
kratke veže. Ko sem prišel do stop¬
nišča, so stopnice zaškripale.

Stisnil sem se k zidu in prisluško¬
val. Od nekod sem zaslišal glasove.

Počasi sem šel dol. Bilo je mrzlo
kot v grobnici.

»Lepo, da ste že tu!« je nenadoma
nekdo spregovoril.

Obrnil sem se. V temi sem zagle-
dal postavo, ki je stala pred vrati
in posvetila name z žepno svetilko.
Zastri sem si oči.

Glasu nisem poznal.

Mož se mi je približal. V slabi luči
sem opazil, da je mož, ki je držal
svetilko v roki, star morda štiride¬
set let.

»Kdo ste?« sem vprašal.

»Moje ime je Caout — Bennyjev
svak. Vi pa ste Mister Miller, kaj¬
ne?«

Prikimal sem. To je bil torej tisti
kapitan, ki je prevažal mamila. Mo¬
ram reči, da je bil kar privlačen.

»Ali je Benny že tu? Zakaj ga ni
v pisarni?«

»Da, je že tu. Mislim, da gre nekaj
narobe. Nimam pojma, za kaj gre.
Poklical me je pred pol ure.«

47

Počasi sem šel naprej. Zdaj so že
trije, proti katerim se bom moral
boriti: Benny, Ernie in kapitan

Caout.

Glasovi so postajali glasnejši.
Caout je odprl neka vrata. Za tre¬
nutek sem zaprl oči, kajti pred me¬
noj je bila prostorna klet brez; oken
in tal, z umazanimi stenami. Ta klet
je bila polna mladih ljudi. Bilo jih
je najmanj petdeset in med njimi
Benny Markart in Emie Richards.

Ko sva vstopila, je mrzel, svež
zrak s hodnika razdelil cigaretni
dim na tanke modre pasove, med
katerimi sem zagledal v soju gole,
slabe žarnice petdeset parov oči, ki
so se zastrmeli v naju.

Benny je pristopil.

»Veseli me, Mister Miller, da
ste prišli. Vstopite!«

Mimogrede sem pogledal po Erni-
eju Richardsu, toda ta se je delal,
kot da me ne vidi.

Sem se morda zmotil? Morda
Emie sploh ne sumi, da sem bil jaz
tisti, ki sem ga potlačil v godljo?

Ne, ne verjamem. Na obeh sem
opazil nekakšno surovost, o tem sem
bil prepričan.

Bermy Markart je zamahnil z ro¬
ko. Glasovi so utihnili. Fantje so
prišli bliže. Zavohal sem osladni
vonj po marihuana cigaretah. Obra¬
zi fantov — nihče ni imel več kot
dvajset let — so kazali, kaj so vse
preživeli v zadnjih letih. Bili so «o
Upadli, skoraj izmučeni obrazi.

»V prihodnjih tednih se bomo
znašli v precej težkem položaju,«
je začel Benny Markart. Govoril je
gladko in namazano kot kak politič¬

ni govornik. »Vi vsi veste, da se je
začela policija posluževati novih me¬
tod, da bi prišla na kraj tihotaplje¬
nju in prodajanju mamil. Na vsak
način jo moramo prehiteti. Ladjo
,Pariš', ki je danes prispela v Lower
Bay, je policija tako temeljito pre¬
gledala, da je šlo več kot štiri kilo¬
grame heroina po gobe. Torej je šel
ves današnji obrok.«

Zaslišalo se je mrmranje. Benny
je zamahnil.

»Nima smisla, da zaradi tega go¬
drnjate. Sporočiti vam moram nam-
reč, da pride danes ob treh popol¬
dne na pomol 58 pošiljka za .Greš¬
nike'. Zaradi tega sem povabil sem
Mistra Millerja, kajti on je — koli¬
kor vem — v dobrih odnosih z
.Grešniki'«

Po hrbtu me je mrzlo spreletelo.

»Upam, Mister Miller,« — tedaj -se
je obrnil naravnost k meni — »da
vam je to prav. Vidva z Emiejem
Richardsom gresta popoldne tja. Vi
boste prevzeli, če treba tudi s silo,
pošiljko mamil, ki danes prispe. Ste
razumeli?«

»Od kdaj pa mi ukazujete?«

Presenečeno me je pogledal.

»Mister Miller! Imam vso pravico,
da vam ne zaupam. Tudi Emie
Richards vam ne zaupa, odkar je
opazil, da ste prav tako prosti kot
on, kj se je dokopal do tega le s
skrajno smelostjo. Nam to lahko
pojasnite?«

»Seveda lahko. Jaz sem ...«

»Nikar ne lažite, Miller!« me je
prekinil Emie in stopil k meni.
»Danes popoldne bomo videli, če ste
kiff ljc ali ne! Ce ste, potem ...« Z

48

roko si je potegnil čez vrat. »Ce ne,
potem je vse okay!«

Benny Markart je prikimal.
»Vidite Mister Miller — dajemo
vam še eno priložnost. Če bomo
imeli material do petih v rokah, po¬
tem je vse v redu. če pa ne...  no,
potem pa pripišite vse sami sebi!«

»Zmenjeno!« sem rekel preprič¬
ljivo. »še zijali boste! In kakšne so
podrobnosti?«

»Na pomol 58 boste prišli čisto sa¬
mi. Ernie in še dva vas bosta nad¬
zorovala. Tistim, ki bodo prišli pre¬
vzet mamila, jih boste odvzeli.. In
če bo potrebno, tudi s silo! Jasno?«
»Okay! Lahko dobim kanon?«
»Tu!« je rekel Benny in mi dal re¬
volver, ki ga je potegnil iz žepa svo¬
jega suknjiča. »V njem je sedem
krogel. To mora zadostovati, še ka¬
ko vprašanje?«

»Ne! Greva?« sem vprašal Er-
nieja.

Prikimal je.

Obrnil sem se k vratom in za-
kašljal. Bill Carson bi utegnil biti
kje v bližani s svojimi ljudmi. Od¬
prl sem vrata in stopil na hodnik.

»Kdaj pride ladja?« sem še enkrat
zaklical nazaj.

»Točno ob treh,« je' zaklical Ben-
ny. »Babette.«

»Točno ob treh na pomolu 58, kaj¬
ne?«

»Da!«

Govoril sem tako glasno, da je
Bill Carson moral slišati, če je le
čepel kje v kleti.

Potem sva odšla z Erniejem in še
z dvema Portoričanoma po stopni¬
cah iz kleti. Nisem se počutil še či-

s. endar pa veliko bo¬

lje -tot ialr poprej, ko sem stopal
po teh stopnicah navzdol.

»Na vogalu imam avto,« je rekel
Emie. »Poglejta, če je kje kak ki¬
feljc!«

Portoričana sta stekla ven in se
takoj vrnila.

»Vse čisto!«

šli smo do starega Erniejevega
avtomobila in vstopili. Emie je se¬
del za volan in odpeljali smo se.

Nisem se obrnil, ko smo se pe¬
ljali proti jugu, vendar sem vedel,
da nam je Bill za petami.

Dvajset minut čez dve smo bili
že na pomolu 58.

Mogočna pristaniška skladišča in
žerjavi so skrivnostno izstopali iz
goste megle, ko smo izstopili.

»Mimo pojdite v skladišče, Mil¬
ler!« je rekel Emie. »Vem, kako bo
to šlo. Na vrvi, s katero privežejo
ladjo na kopno, visi nekaj koncev
vrvi. Nekatere so dolge trideset do
petdeset centimetrov. Na teh vise
zavitki s heroinom. Vse, kar morajo
fantje napraviti, je, da gredo tja in
odvežejo te zavitke. Potem izgine¬
jo. Vaša naloga je, da jim te vrvi¬
ce vzamete. Za vsak slučaj bomo
pripravljeni, če bi vam šlo kaj na¬
robe.«

»Koliko ,Grešnikov' bo pa pri¬
šlo?«

»Nimam pojma. Morda eden,
morda pa tudi dvajset.«

»In mi smo samo štirje?«

»Se mar bojite? če vas bo to po¬
mirilo, vam povem, da bo prišlo še
kak ducat naših!«

»No, to bo pa res prijetno! če bo
šlo kaj narobe, bom stal med dve¬
ma sovražnima tolpama — prav na
sredi.«

Sele sedaj se mi je posvetilo, da
je bilo vse to, kar je govoril Benny
Markart, moja smrtna obsodba. S
te poti se ne bom nikoli več vrnil.
Če me »Grešniki« ne bodo uničili,
potem so še vedno tu »Demoni«, ki
me bodo po končani nalogi umorili.
Jaz naj bi jim šel samo po kostanj
v žerjavico.

Tako ali tako Benny Markart
in najbrž tudi Ernie Riehards, sta
me imela že za mrtvega. Prižgal sem
si cigareto.

Počasi sem šel skozi veliko skla¬
dišče, kjer je smrdelo po ribah,
usmrajeni vodi in bencinu.

»Kje bo pristala ,Babette*?« sem
vprašal nekega moža v svetlorjavem
površniku.

»Tam spredaj, na 11. nabrežju.«

»Hvala!«

Počasi sem šel skozi skladišče in
prišel na nabrežje. Megla se je va¬
lila čez žerjave in jambore, skoz¬
njo pa je svetil rumen reflektor.
Kar naprej so se za meglo oglašali
signali tovornih čolnov in vlačil¬
cev.

Pogledal sem okrog sebe.

Vsi možje, ki sem jih videl, so
bili stari trideset ali štirideset let
in vsi so imeli nekaj opraviti. No¬

benega mlajšega obraza ni bilo med
njimi.

V noge me je zeblo, pa tudi prsti
so mi otrdeli. Začel sem hitro ho¬
diti sem in tja. Nenadoma sem za¬
gledal nekaj mož, ki so prišli skozi
skladišče in se ustavili pred drsni¬
mi vrati.

»še deset minut,« je eden spre¬
govoril.

Videti je bilo, da so tudi oni ča¬
kali na »Babette«. Od zunaj se je
spet slišal signal za meglo. Je bila
to že »Babette«?

Da. Zagledal sem ogromno črno
gmoto, ki jo je vlekel vlačilec, nje¬
gova vrv je rezala belo, mlečno
meglo kot nož. Pristajanje se je
začelo: zaslišal se je udarec zarjave¬
lega jeklenega okovja ladje ob trd
les nabrežja, sirena je zapiskala, lo¬
patice na zadnjem delu ladje so ss
zavrtele in ladja je pristala. Sidro
je zdrknilo v globino, vrvi so zle¬
tele kakor kače na kopno.

Vrvi!

Prišel sem bliže. Nekaj mornar¬
jev in pristaniških delavcev je uje¬
lo vrvi in jih privezalo na obalo.

Vse bolj sem se bližal. Mornarji
— imeli so ^lo mlade obraze —
mi niso ugajali.

V tem trenutku sem zagledal
bingljajočo debelo vrv, ki je vodila
od obale do krova tovorne ladje.
Trije mornarji so se pognali k njej.
Jasno sem videl, kako so začeli
odvezovati z debele vrvi trdno za¬
vezane kratke vrvice.

In že sem bil pri njih. V istem
trenutku sem imel revolver v roki.

50

»Policija!« sem kriknil. »Dajte mi
sem  te vrvi!«

Bili so štirje in presneto spretni,
ge preden sem končal stavek, je
prvi planil name. Izbil mi je revol¬
ver iz roke, da je zletel v visokem
loku skozi zrak in pljusknil v. vodo.

Toda fantova levica, ki je merila
na moj trebuh, ni več zadela. Usta¬
vil sem ga z levico in mahnil z
desnico. Zahropel je in padel, to¬
da že so bili trije pri meni — z
vseh strani sem zagledal mlade po¬
stave — pet — deset — dvajset...
če ne še več.

S pestmi sem udarjal po obrazih,
ki so se mi približali. Nekaj me je
zadelo po levi roki. Mislim, da sem
zakričal od bolečine. Potem me je
nekaj zadelo po levem ušesu, toda
obrnil sem se in nekoga brcnil v
golen Pred seboj sem videl le še
spačene obraze in gibajoča telesa —
nenadoma pa se je zasvetilo še je¬
klo.

Bodalo!

Vrgel sem se naprej, zgrabil za
tisto svetleče in ga vrgel stran ter
nekomu zvil roko. Zaslišal sem krik
strahovite bolečine, nato pa sem
popustil.

V tem trenutku sem zagledal
obraz Ernieja Richardsa. Zgrabil je
tri vrvice, ki so visele visoko v
zraku.

Le kje, hudiča, je tičal Bill Car-
son s svojimi ljudmi? Spet me je
nekaj zgrabilo za usta in zadelo v
trebuh, da sem izgubil sapo. Segel
sem v žep in izvlekel revolver, ki

mi ga je bil dal Benny Markart.
Toda ustrelil sem le dvakrat, potem
mi je zletel iz rok. Za trenutek za¬
pestja sploh nisem čutil.

Potem sem zaslišal ostre piske,
od daleč pa še zavijanje policijske
sirene. Fantje so se ustrašili in pri¬
šel sem do zraka, še vedno pa sem
stal ter lovil sapo sredi kopice fan¬
tov. Toda kopica se je razredčila.

Pogledal sem okrog.

Skozi odprta skladiščna vrata so
tekli možje v uniformah in y ci¬
vilnih oblekah in pred vsemi Bill
Carson, Pristaniški delavci in mor¬
narji so se umikali. Obe mladin¬
ski tolpi — »Grešniki« in »Demoni«

— so se znašli iz oči v oči s poli¬
cijo

Jaz pa vmes ...

Počasi sem se umaknil do roba
nabrežja.

»Odvrzite orožje!« je zakričal Bill
Carson. Njegov glas je bilo slišati
čudno in kovinsko skozi meglo. »Ni¬
mate druge izbire! Odvrzite orožje!
Moji ljudje vas bodo pregledali in
gorje, če se jim bo kdo upiral. Vsi
imamo dovoljenje za streljanje! Za
ostro streljanje, toliko da veste!«

Fantje v krznenih čepicah, usnje¬
nih jopičih in ozkih hlačah so se
premaknili. Tu in tam je padel nož
na tla. Opazil sem tudi jeklenke.

Toda kje je Emie Richards?

še enkrat sem preletel vse fante

— bilo jih je najmanj trideset, če
ne več — ki so se nabrali z vseh
koncev nabrežja. Za njimi je bila
voda in z obeh strani je bila spet
voda. Zanje nj bilo več izhoda.

»1

Ne, Emieja Richardsa ni bilo med
njimi.

Počasi se je krog policistov zo¬
žil. Ob strani sem' se med mornarji
in pristaniškimi delavci pririnil do
skladišča.

Dva črnca sta stala pri vratih in
stegovala vratove, da bi jima ne
ušlo, kar se je dogajalo.

»Sta morda videla visokega fan¬
ta z vrvmi v rokah, ki je tekel tu
mimo?«

»Nak!« je eden odgovoril, ne da
bi me pogledal. »Da,« je rekel dru¬
gi. »Tekel je tu skozi in zunaj sko¬
čil v avto.«

Torej jo je Ernie pobrisal!

Vseeno sem stekel ven. Dva detek¬
tiva sta stala pri vratih.

»Sta videla Emieja Richardsa, ki
je tekel tod mimo?«

Oba sta me gledala kot prikazen.

»Jaz sem, Miller!« sem zavpil.
Lahko sem si mislil, da nisem bil
videti najbolj eleganten. Voda, kri
in umazanija so moj obraz najbrž
prav prikupno naličili.

»Oprostite, inšpektor — toda tu
ven ni nihče pritekel.«

Obrnil sem se okrog.

Tam dol — tisti avto — kaj pi to
tista škatla, s katero sva se z Ernie-
jem pred eno uro pripeljala?

Stekel sem tja. Da, bil je stari
Buick. Toda o Emieju niti sledu.

Spet sem šel nazaj do lope. Vsak
trenutek lahko pride. Ce je črnec
videl, da se je Emie odpeljal z av¬
tom, potem je moral vzeti kak
drug avto — ali pa je črnec lagal.
To pomeni, da se Emie ni premak¬

nil iz lope, ko je videl, da je ogrom¬
no skladišče obkoljeno.

Šel sem spet po dolgem skladišč¬
nem hodniku do črncev.

»Kje je tu drugi izhod?« sem se
obrnil k enemu. »Policija!«

»Izhod? Tu ni nobenega drugega
izhoda — samo stopnice tam zadaj
— te vodijo v motornico za žerja¬
ve.«

Spet sem tekel nazaj do jeklenih
polžastih stopnic v kotu, ki so bile
videti kot odčepnik, ker so gledale
iz luknje proti stropu skladišča.

Spustil sem se po teh stopnicah
navzdol. In šele tu sem začutil ka¬
ko se mi šibe kolena. Pred očmi mi
je migotalo in lobanja me je ščeme-
la. Ko sem vzel v roko revolver —
tistega, ki sem ga vzel golijatu —
se je tresel.

Z levico sem se moral prijeti za
ograjo, ko sem se spuščal. Potem
sem videl, da sem prišel v ogrom¬
no podzemeljsko dvorano, v kateri
je delalo le nekaj ljudi. V njej je
bilo polno motorjev, koles, in za¬
daj za mrežami gonilna jermena.
Neonske luči so osvetljevale vsak
kotiček.

Tla dvorane so bila najbrž v isti
višini kot morska gladina.

Eden od delavcev me je zagledal.
Skril sem revolver.

»Se vam je kaj pripetilo?«

»Policija!« sem odgovoril. »Ste
morda videli mladega, vitkega fanta
v usnjenem jopiču, ki je šel tu mi¬
mo?«

»Da, sem! Pred minuto je prite¬
kel po stopnicah in izginil v skla¬
dišču.«

52

Pokazal je na polodprta vrata, ki
so vodila v temen prostor.

»Prižgite luči tam!«

»Kakor želite!« je odgovoril mo¬
žak in skomignil z rameni. »Ga je
fant kaj polomil?«

Samo prikimal sem. Možak je pri¬
tisnil na gumbe in na stropu so se
prižgale neonske luči. Skozi ozko
razpoko v železnih vratih sem vi¬
del, da je bil to precej velik in dolg
prostor, kjer so bili zaboji, zavitki,
vreče v dolgih skladovnicah.

Potem sem odprl vrata malo bolj
na široko.

še enkrat sem se obrnil k mo¬
žaku.

»Je kak delavec notri?«

»Ne!«

»Ima ta prostor še kak drug iz¬
hod?«

»Tudi ne!«

Dobro! Vstopil sem in zaprl vra¬
ta za seboj. Zdaj, ko sem bil sam v
tem prostoru, kjer se je nekje
skrival Emie Richards, zdaj sem
bil miren. Kolena ml niso več kle¬
cala in roke se mi niso več tresle.
Tudi pred očmi mi ni več migljalo.
Namesto tega sem imel pred očmi
obraz Paula Hernandeza.

»Emie Richards! Pridi ven! Jaz
sem, Miller!«

Nič se ni zganilo.

Vendar sem bil prepričan, da je
bil tukaj, povsem prepričan. Vedel
sem, da čepi tu kje za kakim zabo¬
jem ali vrečo, in čaka, da se mu
bom pokazal.

»Emie Richards! Saj nima nobe¬
nega smisla več. Tu inšpektor Mil¬

ler. Ce se ne vdaš, boš zapustil ta
prostor mrtev!«

šel sem nekaj korakov naprej, po¬
tem pa po prstih spet nazaj k vra¬
tom. Tiho, kot se le da, sem sple¬
zal na zavoje na najnižji skladov¬
nici in še naprej na bale bombaža,
ki so stale pred menoj v vrsti. Tu
nekje je moral biti. Najbrž je nekje
čisto na koncu skladišča v kakem
kotu.

Previdno sem z revolverjem v ro¬
ki plezal naprej.

Potem ko sem preplezal takole že
pol dvorane, sem ga zagledal. Ko
sem klečal na vrhu zavojev, sem
pogledal postrani dol in ga videl,
kako sključen čepi tam.

Videl sem tudi, da ima revolver
v rokah.

Centimeter za centimetrom sem
se mu približal, dokler nisem bil le
pet metrov nad njim. Jasno sem vi¬
del njegov široki hrbet, razmršene
lase in stisnjene ustnice. Zagledal
sem tudi pet vrvi, ki jih je bil po¬
ložil poleg sebe.

Bil mi je sijajna tarča.

Počasi sem se odločil.

»Roke kvišku, Emie, in nobenih
neumnosti!«

Videl sem, kako se je zdrznil, ko
je zaslišal moj glas od zgoraj in
ne od tam, od koder ga je pričako¬
val. Za trenutek je ostal miren, to¬
da glavo je obrnil na levo in me
pogledal.

V istem trenutku je naperil revol¬
ver proti meni. Toda ustreliti ni
več utegnil. Prva krogla iz mojega
revolverja ga je zadela v roko, dru¬
ga pa v koleno. In še, ko je že le-

53

zel skupaj, se je njegova levica
stegnila po orožju. Hočeš — nočeš,
moral sem še enkrat ustreliti. To¬
krat je obstal.

Poleg njega pa vrvi in skoraj pra¬
zen revolver.

Počasi sem splezal dol.

Bil je mrtev.

Morda je bilo tako bolje. Smrt na
električnem stolu gotovo ni bolj¬
ša...

Dve mladinski tolpi smo torej po¬
polnoma uničili. Pa tudi drugi so
bili večinoma že v zaporih ali vsaj
njihovi šefi, ki so bili lastniki točil¬
nic ali pa trgovci, katerih imena
so bila na seznamu, ki mi ga je bi¬
la dala tiziansko rdeča Irena.

Zapori so bili premajhni. Na sre¬
čo je bila nova jetnišnica v Yon-
kersu že dograjena.

čez nekaj tednov so bile izrečene
sodbe: osem let prisilnega dela,

enajst let prisilnega dela, prisilno
delo, prisilno delo, poboljševalnica,
vzgojni zavod, poboljševalnica ...
deset let, dvajset let.

Benny Markart je dobil dosmrtni
zapor, Ryan Fowler peintrideset let,
golijat se je izvlekel z osemnajsti¬
mi leti ječe.

če ne bi bil Emie Richards ta¬
krat tretjič segel po revolverju, bi
ga kaznovali s smrtno kaznijo.

FERRY GUNN

ŽIVALI NAS GLEDAJO

Levi opaž jejo jezdece v težkih oklepih.

»Pah,« z gnusom spregovori eden izmed njih, »zmerom tisto meso
v konservah.«

Dva orla sta zašla že visoko v oblake, ko je letelo mimo njiju
reaktivno letalo, ki je pustilo za seboj obilo dima.

»Temu ptiču pa se zelo mudi,« reče prvi.

»Tudi tebi bi se,« pravi drugi, »če bi ti zažgali rep.«

Neki gospod pride v bife s konjem in naroči:

»Dva kozarca vina in igralne karte, prosim.«

»Kako? Mar zna vaš konj tudi kvartati?« začudeno vpraša natakar.

»Kje pa? Sploh ne zna igrati. Včeraj sem dobil dvanajst partij
zapored.«

54

Nevidni  g ost

i.

PRI BARONU TROSSBAUMU

BARON TROSSBAUM je prižgal
vžigalico in ponudil ogenj svojemu
obiskovalcu. Pisarno je napolnil
dišeč dim. Cigare so bile odlične.
Moža sta se prisrčno pogovorjala.

»Vaša zbirka slik je pravo ču¬
do!« je vzkliknil mladi mož, ki je
sedel nasproti debelemu petdeset¬
letniku.

»Laskate mi, dragi Lucas ...«

»Nikakor ne. Čestitam vam za¬
radi dobrega okusa. Posebno Wat-
teaujeve slike so prvovrstne.«

Spoznala sta se prejšnjo zimo
v Chamonhm, se znova videla v
Parizu, naposled je baron Tross-
baum — nemškega porekla — po¬
vabil Roberta Lucasa naj pride k
njemu. Seveda je tudi njemu kot
vsakemu novemu znancu razkazal
svoje umetniške zaklade.

Po ogledu hiše sta se vrnila v
veliko in razkošno delovno sobo.

»Upam, da boste ostali do ve¬
čerje,« je dejal Trossbaum.

»Ne vem, če ...«

»Seveda. Baronico bo veselilo.
In,« je dodal baron ter se veselo

nasmejal, »...  moral se vas bom
nekoliko varovati zaradi vaše za¬
peljivosti, saj mi velikokrat govori
o vas.«

Robert Lucas je zažvižgal. Z
mezincem je potrkal po cigari, da
je pepel padel v pepelnik, nato pa
je protestiral:

»Zagotavljam vam, da baronico
močno spoštujem. Bil sem presre¬
čen, da sem lahko plesal z njo.«

»In vselej ste mi naredili veli¬
ko uslugo. Bojim se tistih sumlji¬
vih gigolojev, ki strašijo v vseh
boljših lokalih. Jaz pa je ne uteg¬
nem spremljati.. .«

Lucas se je bežno nasmehnil.
Zakaj, če bi baron še raje hodil
na plese, bi to prav nič ne spre¬
menilo stališča njegove žene. Bil
je debel in težak. Ne, bilo je po¬
polnoma nemogoče, da bi plesal
rumbo ali tango.

Ko sta se moža vse bolj spri-
jateljila, je Lucas tudi vse večkrat
srečaval koketno štiridesetletnico.
Po pravici povedano, je bila prav
lepa. Večerne toalete so ji lepo
pristajale, razen tega pa je ohra¬
nila še precej mladostne svežine.

Današnje povabilo je bilo njeno
delo.

»Dragi Leon,« je dejala svojemu
možu, »spodobilo bi se sprejeti go¬
spoda Lucasa. Mož je svetovljan,
pa bi bil drugače morda užaljen.
Ni treba, da bi mislil, da ga ne
marava sprejeti doma ter da ga
imava za kavalirja le, kadar grem
ven.«

Tako je torej Jack Desly stopil
na samo prizorišče svojih bodočih
podvigov.

Kajti Robert Lucas je bil Jack
Desly. Slavni gentleman-vlomilec,
večni sovražnik inšpektorja Arthe-
ma Ladona.

Vendar se baron Trossbaum ni
motil, ko je dejal, da Robert Lu¬
cas ne sodi v vrsto tistih nama-
ziljenih mladeničev, na katere je
namigoval v razgovoru, vendar pa
se je znašel med Scilo in Karibdo.
Njegov novi prijatelj si je zastavil
nalogo, da mu bo to prav kmalu
dokazal.

V tem trenutku je lažni Lucas
govoril kot pravi salonski duhovi-
tež in imel ob vsaki priložnosti
pripravljen izviren odgovor, čas je
tekel. Baron je pogledal na uro ter
pritisnil na gumb.

Vrata so se tiho odprla in na
pragu se je pojavilo dekle.

»Vstopite, gospodična Evelyne,«
je dejal baron.

Jack Desly je uganil, da je bila
Evelyne baronova osebna tajnica.
Medtem ko ji je baron dajal na¬
vodila, jo je na skrivaj opazoval.

»Ljubka,« si je mislil.

V resnici je gospodična Evely-
ne zaslužila ta vzdevek: imela je

svetleče črne lase, njena polt je
bila nekoliko zamolkla, nos raven,
usta pa lepo oblikovana. Bila je
skrbno in elegantno oblečena, kar
je naredilo njeno, sicer nekoliko
športno postavo, nežno.

Odšla je prav tako tiho, kot je
bila prišla. Trossbaum je odvedel
svojega prijatelja v salon. Jack se
je spraševal, zakaj se mu je zdel
obraz tega dekleta nekam znan.

»Podobna je neki ameriški film¬
ski igralki,« je zaključil.

Njegov spomin pa je delal še na¬
prej, čeprav je že z baronom sedel
za mizo, nad katero je visel kra¬
sen lestenec. Pregnal si je tiste mi¬
sli z glave. Polastila se ga je ba¬
ronica.

Pogovarjali so se o načrtih za
prihodnje mesece. Obljubili so si,
da se bodo julija sestali v Deau-
villu in nato načrte še natančneje
obdelali. Razgovor je bil tak, ka¬
kršen je navadno pri bogatih lju¬
deh, ki ne vedo za pomanjkanje,
in za katere je zanimiv predmet
razgovora lepo narejena obleka ali
nova znamka avtomobila. Večer so
zaključili v kabaretu.

Ko se je vrnil domov, je Jack
Desly v mislih obnovil vse, kar si
je med obiskom vtisnil v možga¬
ne. Zlasti nekaj »orientacijskih
točk«.

»Okno, ki gleda na hodnik, bo
mogoče doseči z notranjega dvori¬
šča. Potreboval bom nekaj odtisov
ključavnic ... Pha! vse skupaj je
otroška igra ...«

56

Seveda, še pred koncem sezone
— kje pa! — takoj po tistem, ko
bosta baron in baronica odpotovala
na morje — bo lahko dela!, kolikor
bo hotel. Zadeva se je odlično za¬
čenjala ...

Nan-Dhuoc, njegov sobar, je pu¬
stil pižamo na postelji z jutranjo
haljo vred. Jack je našel copate
na običajnem mestu. Preden je le¬
gel, si je prižgal cigareto.

Misli so se mu povrnile k taj¬
nici.

»Kje, za vraga, sem že videl ti¬
sti obraz?«

Vendar se ni mogel spomniti.
Vedno je bilo tako: kadar se je
hotel spomniti česa nedoločnega,
ni prišel do konca.

»Prišlo bo takrat, ko si bom
najmanj mislil,« je dejal. »A pro-
pos, zvedeti moram za natančno
število služabnikov in za njihove
navade. Potem bom moral zvedeti,
če ima baronica dragulje spravlje¬
ne v safu baronove delovne sobe
ali pa v svoji sobi.«

Vedel je, da sta bila Trossbau-
mova zelo bogata. Baron je bil ve¬
lik bankir, denar se mu je stekal
z vseh strani. Pod njegovo navidez¬
no dobrohotnostjo se je skrivala
nenavadna odločnost, kadar je šlo
za denar.

V njem sta bila pravzaprav dva
človeka: prisrčen človekoljub in

predsednik upravnega odbora »Ban-
que Universelie«. Kadar je bil prvo
ali drugo, je bil Trossbaum ali ne¬
navadno prijazen ali neverjetno
puščoben mož.

Le tako si je nagrabil kupe mi¬
lijonov. Njegovi sovražniki — imel

jih je, kakor jih ima vsakdo — so
trdili, da bi bilo le treba natanč¬
no pregledati vse njegove kupčije,
pa bi odkrili marsikaj sumljivega.
Vendar, ali naj človek verjame ti¬
sto, kar govore nevoščljivci?

Kakorkoli že, to je bilo Jacku
Deslyju malo mar. Zanj • je bilo
najbolj važno, da se je zadeva mir¬
no odvijala.

Bil je previden kot zmerom. Ni
ukrepal prej, dokler ni bil prepri¬
čan, da ima adute v svojih rokah.
Skrivnost njegovih ponavljajočih
se uspehov je bila v tem, da je iz¬
ključil naključje ter vedno vse pre¬
računal, premislil in nato — izpe¬
ljal.

Vendar ni bil sovražnik avan¬
tur, kaj še. Avanturo je imel za del
programa, vendar je ni pustil, da
bi bila premočna.

Premišljeval je, kako bo izpeljal
vlorn. Njegova prva misel je bila:
■priti v hišo takoj, ko bo prazna.
Pa je takoj odkimal z glavo:

»Ne ... Bolje bo delati takrat,
ko bo baron še v Parizu.«

S tem bi se težave povečale,
obenem pa je bila tudi garancija
za zanesljiv uspehi

Jack je imel prav, ko si je de¬
jal: takrat, ko ljudje kam odpo¬
tujejo, še prav posebej pazijo, da
pustijo stvari doma čimbolj na
varnem. Tako bo tudi s Trossbau-
mom: morda bo, na primer, okre¬
pil nadzorstvo ter vse premoženje
skrbno zaklenil.

»Dragulje bo baronica vzela s
seboj na počitnice,« je pomislil
Jack,

57

Tako torej ni smel zgubljati ča¬
sa: 2e naslednjega dne je Jack za¬
čel hitreje ukrepati.

Okoli enajstih dopoldne je tele¬
foniral baronu.

»Halo!« je zaslišal glas na dru¬
gem koncu.

»Halo! Kdo je pri telefonu, pro¬
sim?«

»Baronova osebna tajnica, go¬
spod.«

»Ah, gospodična Evelyne, kaj¬
ne?«

Odgovorila je »Da, gospod«, ne
da bi pokazala, ali je presenečena
ali se zabava. Jack je ugotovil, da
je idealna tajnica.

»Na sebi ima nekaj elegantnega,
nekaj, česar ne morem ugotoviti.
Le kje jo je baron staknil?«

Če bi Nan-Dhuoc lahko uganil,
kakšne so bile misli njegovega go¬
spodarja, potem bi ugotovil, da je
baronova tajnica naredila na Jacka
Deslyja precejšen vtis. Pri tem pa
se ne bi niti preveč zmotil.

Prijetnega fanta vedno privlači
lepo dekle in Jack Besly ni bil iz¬
jema v pravilu. Tu je bil morda
tudi vzrok njegovega nemira, razen
tega pa je bil Jack gospodično Eve-
lyne že nekje videl. Njegov spomin
je bil odličen.

Torej je imel dvojen vzrok za
to, da bi se spomnil, kje jo je bil
videl.

&

Minilo je nekaj dni.

Spretno je pomnožil svoje obi¬
ske pri baronu. Baroniča ga je vse
teže pogrešala. Jack ji je storil

marsikatero drobno uslugo, ji go¬
voril o stvareh, ki so ji bile moč¬
no všeč. Razen tega pa se je hudo
prikupil tudi baronu, ko mu je sve¬
toval, na katere konje naj stavi pri
dirkah. Na dirke se je Jack zelo
dobro razumel.

Nekega lepega jutra ga je baron
skrivnostno povabil na zaseben po¬
govor. Potem, ko se je prepričal,
da sta v delovni sobi res sama, je
polglasno začel:

»Dragi prijatelj, v hudi zadregi
sem... Rad bi vas prosil za na¬
svet.«

»Razpolagajte z menoj ...«

»Zdi se mi, da me nekdo zasle¬
duje .. .«

Na srečo je bil Jack hladno¬
krven, sicer bi se izdal, tako se je
razburil-ob teh baronovih besedah.

Vprašal je:

»Nekdo vas zasleduje? Ne razu¬
mem, baron.«

»Da ... Prav neverjetno je, ven¬
dar sem o tem prepričan. Mar se
vam nikoli ne pripeti, da vas ob¬
hajajo zle slutnje, Lucas?«

K vragu s slutnjami! Jack se je
spraševal, zakaj mu je baron Tross-
baum govoril o tem. Prepričan je
bil, da doslej ni zagrešil nobene
napake.

»Seveda, take stvari se mi vča¬
sih pripetijo,« je odvrnil. »Toda,«
nasmehnil se je, »pri tem sem se
vedno ponorčeval iz samega sebe!
No, za kaj pa gre?«

»Nič natančnejšega ne bi mogel
povedati.. .«

Jack ga je pogledal in se veselo
namuznil.

58

»če je tako,« je dejal Lucas,

NENAVADNO POVABILO »zakaj niste obvestili policije?«

»Ste morda vražjeverni?« je na¬
posled spregovoril mladi mož.

»Zakaj me sprašujete take stva¬
ri?« je zavpil baron in se stresel.

»Zato, ker ste mi povedali, da
se bojite prikazni. Prav veselilo me
bo, če vas bom lahko pomiril.«

»Ne, Lucas, ne gre za prikazni,
gre za bitje iz mesa in kosti. Bo¬
jim se, da se mi ne bi kaj pripe¬
tilo ...«

Baron je vstal in stopil po sobi.
Vrnil se je k mizi, vzel v roke
škatlo s cigaretami in jih ponudil
Jacku.

59

»To sem že storil,« je dejal.

Tokrat je Jack poskočil od pre¬
senečenja. Res, pri tem je bil kaj
lahko presenečen.

»Tako daleč je že vse skupaj?
In . .. kaj so vam povedali?«

»Videl sem le nekega suroveža,.
ki mi je dejal, da policija lahko
ukrepa samo na podlagi utemelje¬
ne pritožbe.«

Po podrobnejšem opisu je Jack
spoznal »suroveža«... Slučaj je
pripeljal barona pred inšpektorja
Arthema Ladona, starega Jackove-
ga nasprotnika. To bi bilo res lah¬
ko čudno ali pa smešno, če bi ne
bilo vznemirljivo.

Jack se je za hip vprašal, če ni
bil morda razkrinkan, pa se je zdaj
šel baron Trossbaum mačko in
miš.

Ne, bilo je nemogoče. To bi bilo
tudi skrajnje naivno. Tak razgovor
bi gentlemana-vlomilca le pripravil
do tega, da bi se zavaroval.

Sprostil se je.

»Pri moji veri,« je zamrmral,
»mislim, da imajo na policiji prav,
pa tudi jaz vam lahko povem, da
bi, če bi bil policijski inšpektor —
odpodil... no ... obiskovalca.«

»Tudi tisti inšpektor je tako sto¬
ril... Tisti vohljač ... Oh, opro¬
stite,« je rekel baron, »s tem tudi
vas zmerjam z vohljačem...«

»To zdaj ni važno,« je odvrnil
Jack, »vem, kako se počutite. Sicer
pa ste prav povedali. Vendar sem
vam pripravljen pomagati, če misli¬
te, da bi vam sploh lahko kaj ko¬
ristil, dragi baron ...«

»Ah, to je res lepo od vas! Sve¬
tujte mi...«

Jack se je prijel za brado in po¬
mislil.

»Sumite koga?« je nenadoma
vprašal.

»Ne... Saj prav to je najbolj
neumno.«

»No, no, baron, v vsej hiši je
gotovo nekdo, o katerem bi bili
upravičeni misliti.. .«

»Ne, res ne .,. Zdi se mi le, da
me nekdo zasleduje, da hodi okoli
mene, da se mi bo pripetilo nekaj
neprijetnega, nesreča, kaj vem ...«

»Potem pa gre prav gotovo za
privid... Morali bi iti k zdrav¬
niku,« je odločno rekel Jack.

»Tudi to sem že storil. Držal
sem se zdravnikovih navodil. Ven¬
dar ni zaleglo. Stvar se nadaljuje,
ne morem vsč prenašati tega nepri¬
jetnega občutka negotovosti!«

Jack je široko odprl oči in ži¬
vahno vprašal:

»Torej se že dalj časa počutite
tako neugodno?«

»Da... že nekaj mesecev! Prav
zaradi tega, ker se vse skupaj vle¬
če, sem pomislil... sem si rekel
... sem se odločil.... da bom z
vami govoril o tem. Ne norčujte se,
dragi Lucas, včasih ne morem spati
nekaj noči zapored ...«

»Tako hudo je že?«

»Da... Zdi se mi, da hodi po
hiši neviden človek. Že nekajkrat
sem planil iz sobe z revolverjem
v roki, da bi našel tega neznanca.«

»No, stvar je naposled kar za¬
bavna!«

Jack je pomislil, kako močno
mu je koristila ta izpoved. Sam bo
moral narediti tej zadevi konec,
sicer bo njegov načrt propadel.

CO

»Le kakšen bi bil videti,« si je
rekel, »ko bi se srečal s tistim be¬
dakom sredi noči in sredi dela!«

Spet je zaslišal baronov glas.

»Gotovo se sprašujete,« je dejal
debeluh. Videti je bilo, da je bil
v hudi zadregi. »Gotovo se sprašu¬
jete, zakaj vam pripovedujem te
stvari. Namreč ... Veste, dragi Lu¬
cas,' zelo ste mi všeč, res ste mi
zelo všeč. Mislim, da ste zelo pa¬
metni in domiselni.«

Jack se je priklonil v zahvalo.

»Zatrjujem vam,« je dejal, »da
vam bom pomagal kolikor bo v
mojih močeh.«

»Zdaj si ne upam reči,« je za¬
mrmral Trossbaum.

»Kaj ste mi najprej hoteli po¬
vedati?« je vprašal Jack.

»Ne, ne. Bolj ko mislim na to,
bolj se zavedam, da bi bil preveč
zahteven. Ne govoriva več o tem.«

»Pač, nasprotno!« je ugovarjal
Jack. »Treba je iti do konca, dragi
prijatelj«

Tega ni rekel zato, ker bi mu
bil baron tako močno pri srcu.
Bilo mu je le do tega, da bi zve¬
del, kaj se mota v baronovi glavi.

Baron Trossbaum je spet sedel
za široko pisalno mizo. Uredil je
Papirje na mizi, samo da bi se
umiril. Nato je, ne da bi dvignil
Pogled, priznal:

»Ker še tako vztrajate, naj bo!
rad ... rad ... rad vas bi prosil...
& ... če ... bi heteli... težko je
Povedati!... če bi hoteli nadome¬
stiti policijo! Vem, da sem nesra¬
men ... ampak, saj se ne boste je¬

zili name? Neumen sem, vem.«

česa podobnega Jack ni priča¬
koval. V svojem življenju se je bil
že znašel v najbolj nenavadnih oko¬
liščinah, vendar v taki še nikoli.
To je bil pravi rekord.

On, gentleman-vlomilec, on naj
bi se spremenil v policaja?

Prvi hip, ko ga je že minilo pre¬
senečenje, je v mislih odgovoril:

»Zakaj pa ne?«

Prednosti je več. Vse težave je
mogoče namah odstraniti. Kamor¬
koli v hiši bi lahko stopil, vso stav¬
bo bi lahko natančno proučil. Se¬
veda, za opravljanje obeh del bi si
pustil dovolj časa, pa tudi za ča¬
sovni presledek med obema opra¬
viloma.

Zraven tega pa lahko računa na
popolno bankirjevo zaupanje. Dve
muhi na en mah!

Stopil je k mizi, se z obema ro¬
kama naslonil nanjo, se nagnil na¬
prej in rekel:

»Prav ste imeli, baron, da ste
pomislili name.«

»Kk ... aj? Sprejemate ponud¬
bo?«

»Zabavno bo! Ta igrica me bo
gotovo navdušila.«

»Sprejemate?« je ponovil baron.
»Oh, kakšna sreča! če bi vedeli,
kako sem premleval vso zadevo,
preden sem si drznil... prositi vas
za pomoč. Vam se bo gotovo po¬
srečilo, Lucas!«

»Skušal bom storiti, kar bom
mogel.«

Baron je stopil k Jacku ter mu
nenehno stiskal roko. Bil je ves
spremenjen. Bil je srečen, smejal
se je kot otrok.

61

Jack ga je spomnil na resničnost
stvari.

»No, v redu,« je rekel. »Toda
.. . kako naj bi se po vašem mne¬
nju lotil dela? Z drugimi beseda¬
mi: naj bi po vašem čuval hišo . ..
hm .. . ponoči, na primer?«

»Ne vem. Kaj pa vi mislite?«

»Začniva pri začetku,« je pred¬
lagal mladi mož. »Pokažite mi iz¬
hode, sobe, vse kotičke, kjer bi se
lahko kdo skril...«

»Da, da, pojdite z menoj.«

Jack je zadržal barona.

»Trenutek,« je rekel. »Mar niste
pomislili, da bi to služabnike moč¬
no presenetilo? Ce že ne bi bilo
drugega, tako presenečenje bi si
kaj lahko drugače razlagali, kot si
mislite.«

»Ne bojte se. Boste videli...«

Skupaj sta stopila v pisarno go¬
spodične Evelyne. Dekle je zlagalo
pisma in je takoj vstalo.

»Nadaljujte, gospodična,« je re¬
kel baron. »Gospodu Lucasu raz¬
kazujem hišo. Predlagal mi je, ka¬
ko naj bi jo preuredil.«

Priklonila se je in nadaljevala z
delom. Jack je občudoval njen beli
tilnik. Baron ga je odvlekel za
seboj.

»Ljubka je,« je dejal Jack.

»Nobena stvar vam ne uide,« se
je pošalil Trossbaum. »Da, res je
lepa. In neprekosljiva pri delu. —
Pred šestimi meseci sem jo spre¬
jel in ves čas .sem zadovoljen z njo.
Tiha je, odlično vzgojena, znala si
je pridobiti naklonjenost vseh. —
Upam, da bo še dolgo pri meni...«

»Zakaj pa ne?«

- »Hm! Kmalu bo imela dvain¬
dvajset let in nekega dne se bo po¬
ročila. Lepa kot je ... Sicer je res,
da nima dote, kar me pomirja.
Ne maram, da bi vzela kakšnega
nepomembnega uradnička. Sicer pa
je iz odlične rodbine. Nesreča ...
saj razumete. Nisem vztrajal, ven¬
dar mislim, da pri meni sploh
prvič dela . . .«

»Kaj nima spričeval?«

»Pha! Na spričevala nič ne dam.
Sam jih dajem samo tistim usluž¬
bencem in služabnikom, s kateri¬
mi nisem zadovoljen. No, dekle je
brez napak, vse opravi odlično, to
pa je zame dovolj.«

Ko sta obšla vso hišo, je imel
Jack v glavi ves njen tloris do
najmanjših podrobnosti. Odslej bi
lahko hodil po hiši tudi v trdi te¬
mi, ne da bi se izgubil.

»Zdaj,« je rekel, »morava najti
kakršenkoli izgovor, da bom lahko
prespal v vaši hiši. Sob za goste
imate dovolj, kot sem videl.«

»Pa saj nama ni treba izgovorov!
Ostanete, to je vse,« je dejal ba¬
ron.

»Napačno!« je dejal Jack. »Vse
mora biti še naprej kar najbolj
verjetno. Počakati bo treba naj¬
manj oseminštirideset ur ... Pri¬
šel bom na večerjo in zadržali
me boste. . . Oh! Nečesa sem se
domislil! Naredil se bom, kot da
se mi je nekaj pripetilo. Na pri¬
mer, da sem si izpahnil nogo ...
'Zaradi tega bom moral nekaj dni
ležati in baronica bo gotovo ho¬
tela skrbeti zame. še več: medtem
ko bodo vsi mislili, da sem prikle-

62

njen na posteljo, tom lahko brez
skrbi hodil po hiši.«

»Bes,« je zamrmral baron, '»ta¬
kih prijateljev, kot ste vi, je malo.
Le kako se vam bom oddolžil?«

Jacka je vse to zelo veselilo,
vendar tega ni pokazal.

Laže ne bi mogli spraviti volka
v ovčjo stajo. In kakšen naj bi bil
rezultat v resnici? Potem ko bo
Jack odšel, baron ne bo vedel do¬
sti več. Jacka se je lotil nov val
pesimizma.

»Ne, to je seveda preveč lepo,
prelahko. Tako lahko skriješ past.
Kdo ve, če ni v dogovoru z Arthe-
mom Ladonom da bi me ujela na
mestu zločina?«

Toda kako naj bi to zvedel? ...
Poskusiti je treba z veliko previd¬
nosti.

»Dragi baron, v zadnjem hipu
sem se nečesa domislil.«

»Kaj, odklanjate?«

Njegov glas je bil vznemirjen in
odkritosrčen. Jack je razložil:

»Sprašujem se, ali vam bom lah¬
ko res koristil. Recimo, da se bo¬
ste čez nekaj dni počutili mirnejši,
kaj pa potem?«

»Bravo! Pričakoval sem to vpra¬
šanje. Vedel sem, da me boste
vprašali. Tako sem prepričan, da
ste res človek, kakršnega potrebu¬
jem.« *

Trossbaum je zakašljal in do¬
dal:

»Odgovor je takle: popolnoma
prepričan sem, da je nekdo dva¬
krat ali trikrat stopil v mojo de-
!ovno sobo, vendar sploh ne vem,
kaj je tam iskal.«

»Nobenih sledov o vlomu?«

»Nobenih. To me je tudi in¬
špektor najprej vprašal. Tako ni¬
mam nobenega dokaza in ne mo¬
rem pritegniti policije na pomoč.
Nihče se ni dotaknil niti safa niti
predalov niti omar.«

»No kako pa sploh veste, da .. .«

»Neko noč sem slišal ropot pre¬
vrnjenega naslanjača ... Pritekel
sem ... Nikogar ... Nič ... Človek
bi verjel, da je bila res prikazen.«

III.

NEPRIČAKOVANI BEG

Ko je zapustil baronovo hišo,
je Jack sedel v svoj mali avtomo¬
bil. V trenutku, ko se je hotel od¬
peljati, je videl, da je prišla iz hi¬
še gospodična Evelyne. Na sebi je
imela popoldansko obleko. Jack je
opazil, da je bila zelo zaskrbljena.
Najbrž zaradi tega, ker je čakala
na robu pločnika in zaman klicala
taksije.

Nestrpno je s petami udarjala
ob tla. Jack se je nasmehnil in sto¬
pil iz avtomobila.

»Gospodična,« je začel.

Odskočila je, potem pa se je po¬
mirila. Spoznala je Jacka.

»Dovolite mi, da vas zapeljem
s svojim avtomobilom. Dve uri ni¬
mam kaj početi.. .«

Za hip se je obotavljala, potem
se je zahvalila. Njen parfum je na¬
polnil avtomobil.

»Kam bi radi?« je vprašal.

»Na vogal ulice Dunkerque in
bulvarja Denain,« je povedala. —
»Grem . .. Grem na obisk k pri¬
jateljici.«

Pognal je avtomobil in odpeljala
sta se. Spregovorila sta nekaj ba-

63

nalnih stavkov. Evelyne je odgovar¬
jala, vendar je pazila, kaj je rekla.
Jack je govoril prav tako slabo,
kot je slabo šofiral. Govoril je o
baronu, o Evelyninem delu ...

Med vožnjo je videl, da je Eve-
Iyne večkrat pogledala na uro ob
volanu. Kazalo je, da se ji je zelo
mudilo. Brez dvoma je imela zelo
malo prostega časa. Zato je Jack
pritisnil na plin.

Prispela sta. Hitro je izstopila,
vendar se mu je pri tem prijazno
nasmehnila. Jack je videl, kako je
izginila v vežo neke hiše, pa se je
pripravil, da bi peljal naprej.

Zaslišal je žvižg piščalke, hupa¬
nje avtomobilov. Moral bi bil dati
prednost pešcem. Nekaj se je po¬
kvarilo v motorju. Poskusil ga je
vžgati. Ni šlo. še enkrat je posku¬
sil. Naposled je motor zabrnel.
Jack je hotel zaviti pred Gare du
Nord.

Usoda včasih čudno zaplete do¬
godke. če bi se bil Jack odpeljal
brez neprijetnosti, če ne bi bil imel
sitnosti s policajem in z avtomo¬
bilom, ne bi izgubil desetih minut.

Teh deset minut je bilo dovolj,
da je Jack naslednje ure preživel
drugače, kot je mislil. Ko se je po¬
časi peljal mimo postajnega po¬
slopja, je zagledal Evelyne.

Kako je bilo mogoče, da je Eve-
Iyne, ki jo je še pred' kratkim videl
stopiti v tisto hišo, bila zdaj že
pred postajnim poslopjem? Videl
jo je, kako je šla proti blagajni¬
škemu okencu, nad katerim so bili
napisi železniških postaj pariške

okolice. Jack je skočil iz avtomo¬
bila, se prerinil skozi gnečo in pri¬
šel do okenca. Evelyne ga ni vide¬
la, ker je bil dovolj previden, pa
tudi, ker se ji je zelo mudilo. Ste¬
kla je na ploščad.

Jack je takoj vedel, kaj mora
storiti. Sklonil se je k okencu in
dejal:

»Povejte mi, gospod . . . Prosim
vas. Povejte mi, za katero postajo
je vzela vozni listek ženska, ki se
ji je tako mudilo ... Moja žena je.
Sprla .sva se ... Rad bi jo ujel.. .«

Uslužbenec se je zasmejal:

»Ah, mladost! Vendar sta oba
tako zabavna. Pomirite se, saj ni
šla daleč. Kupila je vozovnico za
prvi razred do Enghiena. Povrat¬
no. Ni odšla za zmeraj, če je vzela
povratno karto. Razen tega pa
imate srečo, saj bo prav gotovo
zamudila vlak . . .«

»Kdaj pa odpelje naslednji?«

»čez dobre pol ure. Tako se bo¬
sta lahko pomirila kar na peronu.
Vendar vam povem,« je dejal z
uradnim glasom, »da boste morali
iti k postajnemu načelniku, če bo¬
ste hoteli denar za vozovnico na¬
zaj.«

Jack je bil v hipu na peronu in
videl Evelyne, ki je vsa razočarana
gledala za odhajajočim vlakom.

»šla bo v čakalnico,« si je rekel
Jack.

Bil je čedalje bolj razburjen.
Zakaj mu ni rekla, naj jo pelje kar
na železniško postajo? Prav zaradi
tega je zamudila vlak.

»Zato,« si je dejal, »ker ji je
bilo do tega, da ne bi vedel za to
potovanje. Zakaj? Zato ker ve, da

64

sem baronov prijatelj. Česa pa naj
se boji? Kaj naj bi povedal baro¬
nu? Pa četudi bi?«

Torej je morala imeti drug
vzrok. Jack je še kar naprej raz¬
mišljal.

»če grem v Enghien me bo go¬
tovo kmalu odkrila ker jo bom
zasledoval. V tistem trenutku se
ji bom zdel sumljiv. Ne, to je ne¬
mogoče. Ne sme vedeti, da jo zale¬
zujem ...«

Bilo mu je mučno ob misli, da
bi ga Evelyne lahko zasovražila,
vendar je hotel vedeti za njeno
skrivnost. Zdelo se mu je, da bi
jo lahko potem laže dražil.

Kaj pa če ima ljubimca? Goto¬
vo, kaj drugega ne more biti. Za
hip si je Jack očital preveliko ra¬
dovednost.

»Ubogo dekle! če bi vedela, da
sem odkril njeno skrivno ljubezen,
bi bila resnično presenečena ...«

Toda nekaj mu ni dalo miru.
Ko je prišel spet do avtomobila,
se je že odločil.

»Dovolj imam časa, da se z av¬
tomobilom pripeljem pred železni¬
ško postajo v Enghienu, kjer .bo
izstopila. Ne bo me opazila, pazil
bom.«

V avtomobilu je imel nekaj
skrivnih predalov, kamor je sprav-
•jal razne pripomočke za maskira¬
nje. S seboj je imel tudi rezervno
obleko.

Ko je prišel do konca predmest¬
ja, se je ustavil na mirnem kraju.
Našminkal si je obraz ter si v hi-
Pu spremenil glavne poteze. Nadel
si je naočnike, si prilepil brke pod
nos — pa je bilo. Razen tega je

zamenjal tudi suknjič, predvsem pa
kravato, saj se je zavedal, da mla¬
da dekleta ta del moške garderobe
najprej opazijo.

Vse se je odvijalo tako, kot si
je bil zamislil. Ko je gospodična
Evelyne prišla na železniško posta¬
jo v Enghienu, sploh ni opazila
gospoda srednjih let, ki je imel
isto pot kot ona.

Jack je videl, kako je stopila v
restavracijo. Počakal je za trenu¬
tek, nato pa je stopil za njo. Oh
tisti uri v lokalu ni bilo dosti ljudi.
Natakarice so ga presenečeno ogle¬
dovale, tako da je zamrmral nekaj
besed v opravičilo, češ da se je
zmotil.

Ves v zadregi je stopil' čez ce¬
sto. Na drugi strani je videl na
hiši, kamor je šla Evelyne, napis
»Družinski hotel«. Nato je zagle¬
dal na oknu žensko in starca, ki
sta gledala ven. Bila je Evelyne,
starec ob njej pa je imel belo
brado.

To torej ni bil ljubimec. Jack
je bil nekam zadovoljen, saj mu
misel, da bi kakšen drug mladenič
poljubljal Evelynina usta, ni bila
všeč. če to ni bila ljubosumnost;,
je bilo vsaj podobno čustvo. Po¬
norčeval se je iz samega sebe.

»Nan-Dhuoc ima prav, ko trdi,
da se preveč zanimam za lepi spol.
Dovolj! Saj imam vendar pravico
do tega.«

Vrnil se je v Pariz ter med vož¬
njo poskrbel, da se je spet preoble¬
kel in si zrni! šminko z obraza.
Tudi na brke ni pozabil.

&

V sobi družinskega hotela se je
Evelvne pogovarjala s starcem. V
njenih očeh je bilo videti nežnost.

»Neprevidna si, Evelyne,« je de¬
jal neznanec.. »Rekel sem ti že, da
me ne obiskuj, razen če ni nujno
potrebno.«

»Tako sem si želela, da bi te
videla in te objela!«

»Da, razumem te ... Vendar ne
pozabi, da naju čaka v prihodnosti
še trdo delo.«

Zamislil se je, nato pa dvignil
glavo.

»Mar si prepričana, da te ni
nihče zasledoval?«

»Zakaj naj bi me?« je hitro
vprašala.

»Zato, ker se mora človek vedno
paziti... Najmanjši napačen korak
lahko vse pokvari.«

Zresnila se je. Njen glas je po¬
stal trčj;

»Ne, ne. Ne bova propadla,« je
zamrmrala, »Našla bom, kar iščem.
... Potrpi!«

»Si prepričana, draga Evelyne,
da ... da je tisto, kar iščeš, res v
"hiši?«

»Le zakaj naj bi ne bilo ...« Za¬
ničljivo se je nasmehnila, ko je
spregovorila te besede. Nato je na¬
daljevala:

»Baron ponoči še kar naprej
teka sem ter tja po hiši"... Kaže
da je precej vznemirjen ...«

»Kako veš?« je zavpil starec.

, »Oh, to res ni težko! .,. Vpra¬
šal me je, če nisem morda slišala
čudnih šumov. Kot da bi jih lahko
slišala, ko sem v sobi! Odgrv jrila
sem mu, da je nemogoče.«

»Zadnjič si mi povedala, da je
šel na policijo.«

»Najbrž ni šel ... Sprašujem
se . . . če .. .,« je zmedeno rekla,

»Kaj? Kaj če je?«

»Sprašujem se, ee ni morda
tisti gospod Lucas ... No, pa ven¬
dar ni videti tak ... Ampak ogle¬
dal si je vso hišo . . .«

»Govori jasneje, prosim!«

Povedala mu je, kar je vedela
o Robertu Lucasu. Pri tem je go¬
vorila tako, da je starec, ki jo je
nepremično gledal, opazil, da je
zardela. Vendar ni ničesar rekel,
temveč je samo zmajal z glavo.

»Sicer pa se nič ne spremeni,« je
dejal. »Ne bo mogel — če je re¬
cimo res policist — odkriti Ne¬
vidnega gosta. Evelyne, ti moraš
paziti nanj in skrbeti, da bo lahko
brezskrbno hodil okoli.«

»Lahko se zaneseš name,« je
hitro odgovorila.

Vstal je in jo potegnil k sebi.
Globoko je vzdihnil. Potem ko jo
je prisrčno poljubil, jo je spremil
do vrat ter ji tiho dejal:

»Mudi se mi, Evelyne . . . Mudi
se mi, saj mora biti zadeva čim-
prej končana!«

Se zadnji poljub in Evelyne je
odšla na železniško postajo. K ba¬
ronu Trossbaumu je prišla k ve¬
čerji.

Medtem je Jack Desly sedel v
svoji elegantni delovni sobi ter
gledal Nan-Dhuoca, ki je spoštljivo
stal pred rjim. Dejal je:

»Nekaj dni me ne bo . Baron
Trossbaum me je povabil, naj ne-

66

kaj časa stanujem pri njem. Pri¬
pravi mi kovček in ne pozabi na
pižama«

»Naj pripravim tudi delovno
obleko, gospodar?«

Služabnik je namigoval na črni
pajac, spleten iz kovinskih vlaken,
ki ga je gentleman-vlomilec oble¬
kel pod ostalo obleko. Jack je po¬
mislil in odkimal.

»Ne bo treba. Povedal sem ti že,
da bom lahko brezskrbno in za¬
konito hodil po hiši. človek ne
sme nikdar jemati s seboj stvari,
ki jih resnično ne potrebuje in ki
bi ga lahko spravile z zadrego, če
bi jih odkrili . . .«

Nato se je spet zamislil. Konč¬
no je dejal:

»Priložnost je velika, vendar se
je treba takoj lotiti dela. Že prvo
noč bom opravil droben opravek,
ki me močno .zanima. Nato bom
trdil, da sem slišal ropot in zah¬
teval, naj me naslednjo noč sprem¬
lja baron. Ko bo tako odkril, da
mu manjka nekaj draguljev ter
vrednostnih papirjev, bo padla
krivda na slavnega neznanca, na
prevračalca stolov.

IV.

SKRIVNOSTNO OPOZORILO

V baronovi hiši so vsi že spali.
Bilo je morda pol ure po polnoči.
Burka, ki si jo je bil izmislil Jack
Desly, se je čudovito končala, tako
da je zdaj ležal v postelji in čakal.
Nato je tiho vstal ter oblekel čez
pižamo jutranjo haljo.

»Najprej bom pogledal na hod-
nik,« je zamrmral.

Ko je hotel odpreti vrata, ga je
čakalo prvo presenečenje. Bila so
zaklenjena. Ni vedel, za kaj gre,
pa je spet pritisnil na kljuko. Vse
je bilo zaman, zakaj res je bil za¬
klenjen.

»Ta je pa dobra! Morda je ba¬
ron ...«

Spet so se ga polastili dvomi.
Sedel je na posteljo, razmišljal ne¬
kaj minut, nato pa skomignil z
rameni:

»Ne! Trossbaum ni mogel biti...!

Kdo pa? Ni mu preostalo druge¬
ga, kot da je spoznal, da si baron
ni izmišljeval, ko je govoril o ne¬
navadnih šumih, ki jih je slišal v
hiši. Jack se je ironično nasmehnil.

»Ni slabo, tole z vrati. Samo
zame to ni problem.«

Iz etuija iz jelenje kože je po¬
tegnil orodje, ki ga je potreboval,
in čez nekaj trenutkov so bila vra¬
ta odprta.

Na hodniku seveda ni bilo ni¬
kogar.

Oblekel se je od nog do glave.
Na sebi je imel popoldansko oble¬
ko, vendar je namesto čevljev obul
kožnate' mokasine, tako da je hodil
popolnoma tiho. Šel je v prvo nad¬
stropje (njegova soba je bila v
drugem), nato pa v pritličje, če¬
prav je ni rabil, je vendar imel v
žepu majhno baterijo, razen tega
je imel s seboj tudi revolver in
vrečico z orodjem.

Veliki salon. Za trenutek se je
ustavil in prisluhnil. Nič. Prehodna
soba, delovna soba. šel je proti
safu. Kot navadno ni s kombinacijo
imel težav. Prav hitro je ugotovil
geslo in odprl težka vrata.

67

Plen je bil obilen. Vse skupaj je
trajalo slabe četrt ure. Šel je nazaj
v svojo sobo ter vse, kar je pobral,
zavil v papir.

Nato je potihem odprl okno, ki
je gledalo na ulico in pogledal
skozenj. Ulica je bila mirna. Elek¬
trične svetilke so medlo razsvetlje¬
vale črni in bleščeči asfalt.

Mimo je šla policijska obhodnica
in kmalu so se koraki policajev
oddaljili. Nato nič več. Jack je
segel v žep in potegnil ven pest
kamenja, ki ga je prinesel s seboj,
ter počasi metal na cesto kamen¬
ček za kamenčkom. Slišati je bilo,
kako so odskakovali na asfaltu.

Zmetal je deset kamenčkov. Iz
grmovja na nasprotni strani ceste
se je izluščila senca, preskočila že¬
lezno ograjo parka ter prišla do
stebra ulične svetilke.

Jack je zadovoljno zamrmral: .

»Vrli Nan-Dhuoc ... Točen, ka¬
kor vedno.«

Služabnik je začel hitro in sun¬
kovito mahati z rokami, kar bi se
komurkoli zdelo povsem nerazum¬
ljivo. Ce bi ga videli policaji, bi ga
imeli za pijanca. •

Vendar sta bila tako dogovor¬
jena. Jack je povedal služabniku,
da se bosta pogovarjala z ročnimi
signali, ki jih poznajo v francoski
mornarici. V primeru nevarnosti
bi moral Nan-Dhuoc pokazati znak
»Pozor!«, pri čemer bi imel levico
ob telesu, medtem ko bi imel des¬
nico v vodoravni legi, z dlanjo ob
klobuku.

»Vendar je bilo vse v redu in
Jack je prebral najprej črko O
(poševno dvignjena desnica, levica

v vodoravni legi), potem pa črko
K (levica v nespremenjeni legi,
desnica pa navpično). To ja bilo
popolnoma razumljivo: O. K. Vse
v redu.

Jack je spustil zavoj po vrvici
in čez nekaj sekund je bil v slu¬
žabnikovih rokah. Nato je zaprl
okno. Zdaj je bilo treba prebuditi
barona Trossbauma ter mu pred¬
lagati, da gresta po hiši.

»Seveda, baron mora misliti, da
sem šele zdaj prišel iz sobe ...«

Prižgal je svetilko na nočni oma¬
rici, nato pa vzel cigareto, nekaj¬
krat globoko vdihnil dim ter se
obrnil k vratom. Tisto, kar je videl,
ga je skoraj spravilo ob sapo.

List papirja je počasi drsel pod
vrati v sobo!

List se seveda ni sam premikal.
Nekdo je moral biti na hodniku.
Jack je skočil kot tiger in potegnil
za kljuko. Senca je skočila stran,
nekaj ga je udarilo v noge. Jack
se je zamajal, padel in spet vstal,
vendar prepozno. Zasledovanje je
bilo brez koristi... Neznano bitje
je izginilo za vogalom hodnika. Jack
se je pognal za njim. Drvel je kot
olimpijski šampion. Kot neznanec,
je tudi on tekel neslišno. Jack je
videl, da je neznanec izginil v pri¬
tličju.

Okobal je skočil na stopniščno
ograjo in se spustil po njej. Prido¬
bil si je nekaj dragocenih trenut¬
kov. Neznanec je tekel skozi veliki
salon ter se skril v delovni sobi.
Jack je planil za njim. Vedel je,
da je imel ta prostor le dva izhoda:

€8

v salon in v pisarno gospodične
Evelyne. Ker je bila pisarna gospo¬
dične Evelyne ponoči zaklenjena, se
je moral neznanec znajti v pasti.
Jack je vstopil v baronovo delovno
sobo ter imel revolver pripravljen
na strel. Zagodrnjal je:

»Roke kvišku! Vem, da ste tukaj.
Predajte se, oborožen sem! Razu¬
mete?«

Odgovora ni bilo. Stikalo za sve¬
tilko pod stropom je bilo pri vra¬
tih. Jack je prižgal luč in pogledal
naokoli.

Nič. Morda za okenskimi zavesa¬
mi? Ne. Tudi tam nič. Pritisnil je
na kljuko sosednje sobe. Vrata so
bila zaklenjena. Neznano bitje ven¬
darle ni moglo izginiti v zrak. Jack
je bil prepričan, da ga je videl, saj
je svetil nanj s svojo baterijo. Po¬
gledal je pod pohištvo, vendar ni
nič našel. Ves namrščen se je po¬
stavil na sredo sobe ter poskušal
razumeti. Prvo, česar se je domislil,
je bilo, da se baron Trossbaum ni
motil. Nekdo je bil res v hiši.

Med zasledovanjem je Jack opa¬
zil, da je bil neznanec oblečen v
črn pajac, ki mu je zakrival tudi
glavo, tako da je bil podoben sred¬
njeveškemu rablju. Najprej mu je
prišlo na misel, če ni morda ta
neznanec njegov stanovski tovariš.
Vendar to ni bilo verjetno, saj bi
ta skrivnostna oseba lahko oropala
baronovo hišo že mnogo prej. Torej
je moral neznanec imeti Vžrok, da
se je tako vztrajno držal v poslopju.
Vendar, za vraga, kam je ušel? Ka¬
ko je prišel?

Jack se je nenadoma spomnil na
papir, ki mu ga je bil neznanec

potisnil pod vrati v sobo. šel je v
sobo in videl, da je listek še vedno
na tleh. Pobral ga je. Na njem je
bilo s tiskanimi črkami, ki jih je
nekdo v naglici načečkal z nalivnim
peresom, napisano:

»VIDEL SEM VAS VLOMITI V
SAFE. MOLČAL BOM, TODA IZGI¬
NITE! — NEVIDNI GOST.«

Jack se je znašel v zadregi. Torej
ga je neznanec videl, ko je odprl
safe. Stvar je bila popolnoma jasna
in Jack ne bi mogel tajiti, če bi
kraja prišla na dan. Vendar je bil
še najbolj prizadet njegov ponos.
On, ki se je vedno ponašal s tem,
da je mislil na sleherno podrobnost,
ne bi bil niti za hip pomislil, da
bi se mu moglo pripetiti kaj po¬
dobnega. Kakorkoli že, njegovo sa¬
moljubje je bilo res ranjeno. Sedel
je v naslanjač, da bi razmišljal.

»Jasno je, da neznancu ni všeč,
ker sem v hiši... Nadzoroval me
je in odkril, kakšne namene imam.
To razumem, ne morem pa razume¬
ti, zakaj me je obvestil?«

Odgovor bi bil lahko takle: ne¬
znanec je računal na to, da bo Jack
takoj po njegovem obvestilu zapu¬
stil baronovo hišo.

»Torej me je on zaklenil v sobo!«

To je dokazovalo, da je b.l »Ne¬
vidni gost« nenavadno na tekočem
o vsem, kar se je dogajalo v hiši.
Presenetljivo je bilo vedeti, da je
zvedel tudi za Jacka, še bolj pre¬
senetljivo pa je bilo, da je natančno
vedel, v kateri sobi je bil Jack.
Jack je besno pograbil list in ga še
enkrat prebral.

»Molčal bom,« je ponovil. »Ha,
ha, kot če bi lahko govoril!«

69

Po zdravi pameti je presodil, da
bi bilo tej prekleti osebi prav lahko
potisniti list papirja v baronovo
sobo. Če ne bi Nan-Druoc sodeloval
z njim, bi bil Jack v hudi kaši, saj
bi našli plen v njegovi sobi.

Prižgal je vžigalico ter jo pribli¬
žal papirju. Nato je zmečkal pepel
v roki. Rekel je:

»Grem po barona Trossbauma.
Moram imeti alibi.«

Baronova soba je bila v prvem
nadstropju. Ko je šel Jack Desly
dol, se je ogledoval, kot če bi pri¬
čakoval, da bo spet zagledal člove¬
ka v črnem. Ni se bal, bil je obu¬
pan, ko je spoznal, da ga zasleduje
nekdo, ki je prav tako močan kot
on in ki ima to prednost, da ga
skriva popolna tajnost.

Jack baronu Trossbaumu ni po¬
vedal, kaj se mu je pripetlio. Sku¬
paj sta se sprehodila po vsej hiši,
ter se naposled znašla ob steklenici
whiskyja v baronovi delovni sobi.
Debelo uro sta. tako sedela ter se
pogovarjala. Baron je bil zelo zme¬
den, saj je takrat, ko je prosil
Jacka Deslyja za pomoč, mislil, da
mu bo mladenič dokazal, da se mu
je vse skupaj le zdelo. Jack pa si
je  prizadeval, da bi na bankirjevem
obrazu razbral skrite misli.

»še vedno mislim, da je vse sku¬
paj zelo skrivnostno,« si je dejal
Jack.,

Naposled sta se odločila, da se
vrneta v sobi. Komaj sta prišla v
prvo nadstropje, je Jack razbur¬
jeno vzkliknil:

»Pozabila sva ugasniti luč v vaši
delovni sobi. Ali vidite, da je svetlo
tudi na hodniku?«

»Kako? ... Saj sem ugasnil luč!«
je dejal Trossbaum.

šla sta dol. Jack se ni motil.
Svetilka na stropu je gorela. Za¬
smejala sta se, vendar Trossbaumov
smeh ni prihajal iz srca. Bil je
popolnoma prepričan, da je ugasnil
luč. Jack je videl, kako je nena¬
doma prebledel. Petdesetletnik je
negotovo stopil nekaj korakov na¬
prej proti nasprotni steni, kjer je
bil z buciko pritrjen list papirja.

Baron je prebral in raztrgal list.
Jack se je delal, kakor da ne vidi
ničesar.

»Ste videli?« je s težavo sprego¬
voril baron.

»Kaj pa? Ali mislite tisti papir?
Ne . .. Kaj pa je?«

Baron si je oddahnil in se na¬
smehnil kot človek, ki se je za las
izognil nesreči.

»Ne gre za papir,« je rekel na
ves glas. »Hotel sem govoriti o
luči. Zdaj pa je res ugasnjena,
kajne?«

Jack je molčal. Nato sta si za¬
želela lahko noč. Vendar Jack ni
šel v posteljo, ampak je na skrivaj
vrata samo priprl in poslušal. Slišal
je, da so se zaprla tudi vrata ba¬
ronove sobe.

Jack je spet odšel v baronovo
delovno sobo ter skrbno zbral
koščke papirja, ki jih je našel na
dnu koša. Nato je vzel še velik bel
list papirja, ki ga je našel na
pisalni mizi, nekaj načečkal nanj,
ga raztrgal na približno toliko

70

koščkov, kolikor jih je bil našel v
košu, vse skupaj vrgel vanj in odšel.

»če bi 'se slučajno stari Tross-
baum vrnil, ne bo ničesar zasu¬
mil ...« je zamrmral.

V resnici je ob zori baron — ki
vso noč ni zatisnil očesa — naskri¬
vaj prišel v delovno sobo, pobral iz
koša koščke papirja ter jih naglo
sežgal.

V.

TROSSBAUM SPREMENI MNENJE

Jack je na mizi zložil koščke pa¬
pirja ter skušal sestaviti iz njih list,
kot je bil tisti na steni baronove
delovne sobe. Od nestrpnosti je
tleskal s prsti. Enega koščka ni
bilo. Vendar bi bilo preveč tvegano,
če bi ga šel iskat. Zato je Jack
lahko prebral samo tole:

»VSE BOŠ POPLAČAL. SPOMNI
SE CITE-FL ...«

Jack ni imel nobenih tfežav pri
ugotavljanju pisave. Ista roka je
napisala tudi sporočilo, ki ga je bil
on našel. Pisava je bila ista, prav
tako tudi nalivno pero.

»Le kaj naj pomenita ti dve črki
po besedi Cite?« se je spraševal.
»S čim se konča beseda, ki se začne
s Fl?«

Vendar se ni dolgo časa ubadal
s tem vprašanjem.

Jack je spet razmišljal o nena¬
vadni lagodnosti in predrznosti, s
katero se je »Nevidni gost« gibal
po hiši. Lista ni bilo na zidu, ko
je bil Jack v delovni sobi, tedaj,
ko mu je neznanec ušel.

»Mož se je moral vrniti, medtem
ko sem šel nazaj v sobo. kier sem
našel njegovo prijazno obvestilo ...

To mi pravi, da je moral biti še
vedno skrit v sobi , ..«

Odkimal je, kot da bi samemu
sebi odgovarjal.

»Edina možna razlaga je, da se
je medtem skril v pisarni gospo¬
dične Evelyne ...«

Skozi zid gotovo ni šel. Zato je
bilo treba nekaj najti. Vendar ta
rešitev ni bila edina, saj se je
Jack tako hitro pognal v sobo, da
ne bi nihče na svetu mogel med¬
tem vrat odkleniti, jih odpreti,
zapreti, in spet zakleniti, in bi bil
pri tem še povsem neslišen.

Zdaj pa še nekaj.

Vedenje barona Trossbauma, ko
je našel list na zidu in ga prebral,
je Jacku potrdilo, da gre za skriv¬
nost.

»Stari nekaj skriva!«

To je bila sicer njegova stvar,
saj Jack ni bil njegov zaupnik.

Ampak kljub temu. če ga je ba¬
ron že pregovoril, da mu je poma¬
gal, potem pravzaprav ne bi smel
imeti vzroka, da bi Jacku prikrival,
kaj 'je bilo napisano na listu.

»Grožnja mora biti gotovo zelo
nedvoumna, zlasti pa je jasno, da
ima Trossbaum nekaj na vesti.«

Da. Tako je moralo biti. Bankir
je imel opraviti s sovražnikom.
S sovražnikom, ki je nekaj vedel
o njegovi preteklosti.

»Gotovo ga je neznanec hotel iz¬
siljevati, kar mu ni uspelo,« si je
mislil Jack.

»Ne. Ko je o stvari premislil, je
videl, da ni tako. Zakai?

Ker bi izsiljevanje prav gotovo
uspelo, saj je videl, kako je bil
baron prestrašen. Ko je Jack še

71

naprej razmišljal, je prišel do ugo¬
tovitve, da se za vsem skriva želja
po maščevanju.

»Tokrat se mi zdi zadeva precej
resna ... Lahko bi poklical poli¬
cijo. Teh ljudi ne maram, zlasti še,
ker bi tako Artheme Ladon zvedel,
da sem tukaj — ali da sem bil tu
— in tokrat gotovo ne bi čakal.
Takoj bi me vključil v zadevo in
znašel bi se v težavah ...«

Jack se je namrščil.

»Lahko bi odkrili, da v safu
manjka nekaj dragocenosti, pa bi
bil takoj v grdi kaši...«

Prižgal je drugo cigareto.

»No... prav rad pomagam ba¬
ronu. Najprej bo to po svoje opra¬
vičilo za tisto, ker sem mu ukradel.
Plačal sem se vnaprej! Ge pomagam
baronu, bom tako še bolj utrdil
njegovo zaupanje vame.«

Vrgel je kovanec v zrak in ga
spretno ujel v roko.

»Ce bo ,cifra 1 , bom vse skupaj
pustil... Ce bo ,mož‘, pa se bom
zagnal v zadevo.«

Bil je ,mož ! . Stvar je bila odlo¬
čena.

»Prav vesel bom, če se bova z
neznancem spet srečala, ko se bom
ukvarjal s poklicnimi zadevami...«

Naslednje jutro je s palico v roki
prišepal k zajtrku. Služabnike je
bilo treba še vedno vleči za nos.
Sicer pa, kako pa je s služabniki?
Jack je računal, da bo dobil po¬
drobne podatke. Kdo ve, če ni »Ne¬
vidni gost« v resnici komornik, so¬
barica ali pa kuharica?

Baron je imel črne kolobarje
okoli oči. Bil je zelo bled.

»Slabo sem spal,« je rekel ter se
prisiljeno nasmehnil.

»Veste kaj,« je predlagal Jack,
»nocoj vas bom pustil pri miru.
Sam bom hodil po hiši...«

»Ne, ne, saj ni treba. Ravnokar
sem vas hotel prositi, naj... Naj
bi zadevo imeli za končano. Dobil
sem, dobil sem ...,« pokazal je na
kup odprtih pisem, »pismo ... da ...
Skratka, nameravam se odpraviti na
daljše potovanje.«

Jack je opazil, da je bil Tross-
baum zelo zmeden, vendar ni od¬
govoril. Kazalo je, da je grožnja
opravila svoje. Baron je hotel zbe¬
žati iz Pariza, ne da bi povedal,
zakaj.

Skupaj sta šla v delovno sobo.
Baron skoraj nikoli ni šel v banko,
Navadno je delal doma, pomagala
pa mu je gospodična Evelyne, Ta
ga je že čakala ter imela v roki
beležko in svinčnik. Bila je pri¬
pravljena, da ji bo narekoval pisma.

»Takoj bom,« je zamrmral Tross-
baum. Odšla je v svojo sobo, ne
da bi pokazala, da je opazila Jacka.
Ta je nehote pogledal proti košu.
Bil je prazen. Sicer so res vsak
dan prostore čistili, toda kdo ve,
če ni baron sam pobral koščkov
papirja.

»Kdaj mislite odpotovati?« je
vprašal Jack.

Baron se je zdrznil, kot bi se
prebudil iz trdnega spanja. »Kako,
kaj, aha ... Jaz ... No, brž ko bo
mogoče. Urediti bo treba še nekaj
nujnih zadev. Odpotoval bom v ...

72

v,,.  v New York. Morda tudi dlje.
Vse bo odvisno od...«

Požrl je slino in hitro nadalje¬
val ...

»Skratka, saj razumete, mi¬
slim ...«

Seveda Jack je dobro razumel.
Dosti bolje, kot si je baron mislil.

»Ubožec je res v zadregi,« je po¬
mislil. Nato pa se je prijazno na¬
smehnil in predlagal:

»Kaj vam res nisem več potreben,
baron?«

Trossbaum se je spet zdrznil. Bil
je popplnoma živčen. Pogledal je
Jacku v oči. Kazalo je, da bo po¬
vedal še kaj več, vendar je samo
na ves glas vzdihnil.

»Pri čem naj bi mi pomagali,
dragi prijatelj?«

Res, ni ga več maral. Jack je za¬
mrmral:

»Zdi se mi, da ste v zadregi...
Ali še vedno zaradi...!

Trossbaum je naglo odkimal. Na¬
to je dejal:

»Ne, ne, končano je. To je stara
zgodba. Prosil bi vas, da bi vse
pozabili. Velja, Lucas? Ne govoriva
več o tem. Nikdar več!«

»Seveda, se razume ... Torej...
Danes lahko grem?«

Baron je molčal. Jackova navzoč¬
nost ga je nekako pomirjala, hkrati
pa se mu je mudilo, da bi bilo
vsega konec. To ga je spravljalo
v še hujšo zadrego.

Jack mu je smehljaje dejal:

»če dovolite — da bi bila zgod¬
bica o izpahnjeni nogi vsaj ver¬
jetna — vam predlagam, da bi ostal
pri vas vsaj štiriindvajset ur? Nocoj

pa bi lahko še nekoliko pogledal
po hiši...«

»Saj vam pravim, da ni treba!«
je izbruhnil Trossbaum ter udaril
s pestjo po mizi. Takoj nato pa se
je zbral in znižal glas:

»Oprostite mi, dragi Lucas, ven¬
dar zdi se mi, da sem v vaših očeh
zelo smešen .. .«

»Nikakor ne,« je dejal Jack, nato
pa počasi dodal:

»Nasprotno, mislim, da se niste
zmotili. Tudi meni se je to noč
zdelo, da je v hiši nezaželen obi¬
skovalec!«

Obmolknila sta. Slišala sta, kako
je v sosednji sobi zazvonil telefon
in kako se je oglasila gospodična
Evelyne. Lahko bi ugotovila, da je
mogoče slišati iz sobe v sobo le
nekoliko močnejši glas.

Dekle je potrkalo in vstopilo.

»Bi prevzeli pogovor, gospod ba¬
ron? Za vas je.«

Baron je dvignil slušalko, gospo¬
dična Evelyne pa je šla v svojo
sobo in dala zvezo baronu.

»Halo?« je dejal baron.

«Baron Trosbaum? Je res on?
Sicer pa sem spoznal vaš glas.«

»Kdo ste, gospod?«

»To ni važno. Hotel sem vam sa¬
mo povedati, da se trenutek plačila
približuje ... Na svidenje, gospod!«

»Halo! Halo! Zveza je prekinje¬
na ...«

Jack ni mogel slišati besed, ki so
barona tako razburile. Vendar je
videl, da je bil Trossbaum ves
zmeden.

73

»Na koncu koncev ga bo zadela
še kap,« si je rekel,

Trossbaum se je naposled obvla¬
dal ter pritisnil na gumb, da bi po¬
klical gospodično Evelyne.

»Gospodična Evelyne ...« je dejal,
ter počasi zlogoval sleherno besedo,
»od danes naprej boste morali od¬
ločno zahtevati, da sleherni, ki mi
telefonira, pove tudi svoje ime. če
ne bodo hoteli, potem boste mora¬
li odložiti slušalko ...«

»Da, gospod... Kaj pa, če bo
hotel vas osebno?«

»Tudi takrat... Povedali boste
tudi, da takih telefonskih pozivov
ne sprejemam več. Kdorkoli mi ima
povedati kaj posebno važnega, se
bo že moral potruditi do sem ...«

Na pragu delovne sobe se je po¬
javil služabnik:

»Gospa baronica sprašuje, če bi
gospod Lucas lahko prišel v salon?«

»Z največjim veseljem,« je odvrnil
mladenič.

Prišepal je do bankirjeve žene ter
se galantno priklonil, da bi ji po¬
ljubil roko.

Pokazala mu je, naj sede na di¬
van, potem pa je še sama sedla
k njemu.

»Mar veste, da ste odličen igra¬
lec? človek bi prisegel, da ste si
res izpahnili nogo ...«

»To je samo zato, ker bi rad ostal
pri vas. Želja, da sem v vaši bli¬
žini, je močnejša od vsega dru¬
gega ...«

»Laskate mi,« je smeje odgovo¬
rila. Nato pa je skomignila z glavo
ter dejala:

»Vendar bi rada videla, da bi
čimprej ozdraveli, da bi me peljali
na ples ..«

»Gospa, v štiriindvajsetih urah
bom spet na nogah ... in vam na
razpolago.«

»Oh, kako prijazni ste!« je zaše¬
petala. »Letos boste gotovo preži¬
veli poletje v Deauvillu, če že ne
boste šli z nama.«

Spomnil se je tistega, kar mu
je bil rekel Trossbaum.

»Saj ne vem, če boste šli v Deau-

ville, draga prijateljica_ Baron

mi je govoril o nujnem in dolgem
potovanju...«

Začudeno ga je pogledala.

»Nobene želje nimam, da bi šla
z njim! Gotovo bo poslovno poto¬
vanje ... Ste prepričani, da bova
šla na pot?«

Pri teh besedah se je pojavil na
pragu baron.

»Morala boš iti z menoj, Horten-
se. Razložil ti bom ...«

Jack ju je pustil sama. šel je v
svojo sobo. Vse skupaj ga je že
spravljalo v bes, tako da si je želel
čimprej oditi.

»če Trossbaumu ni do tega, za¬
kaj naj bi vztrajal jaz?«

VI

RAZGIBANA NOČ

Pri kosilu so bili vsi zelo dolgo¬
časni, tako da je bil Jack vse bolj
pripravljen oditi. Odšel je iz salona
takoj, ko so spili kavo. šel je, da
bi si pripravil kovček.

Toda na podstavku poleg ogledala
je ležala bela kuverta. Jack je bil
prepričan, da je pred nekaj urami
ni bilo.

74

Pisma ni bilo treba odpirati. Bilo
je odprto. Občutek ga ni varal.
Pismo je poslal »Nevidni gost«.

»Ta je pa dobra! Mar se zdaj že
pri belem dnevu sprehaja po hiši?«

Prebral je tale stavek:

»NE VTIKAJTE SE V MOJE
ZADEVE. ODIDITE!«

Jack je zmečkal papir, nato pa ga
je spet zravnal. V nadnaravne stva¬
ri ni verjel. Pismo je moralo pri¬
nesti bitje iz mesa in kosti.

»Tokrat,« je pomislil, »je bil pre¬
več predrzen in nepreviden ...
Moral je biti eden izmed teh, ki
žive v tej hiši.«

To je bilo logično. Jack je šel
dol, da bi poiskal barona. Počakal
je, da je nehal narekovati gospodič¬
ni Evelyne.

»Bi šli za trenutek z menoj?« je
vprašal.

Stopila sta v kadilnico. Jack je
brez besed pokazal baronu pismo.
Baron ga je prebral, pogledal prija¬
telja, nato spet pismo, naposled
pa je omahnil v naslanjač. Bil je
popolnoma bled.

»Le kdo bi lahko položil to pismo
na mizo v moji sobi?« je zamišljeno
dejal Jack.

»To je nezaslišano! Nezaslišano!«
je ponovil baron.

»Pomirite se, prijatelj, čedalje
bolj sem prepričan, da gre za slu¬
žabnika ...«

»Ne, ne morejo hoditi po hiši, ne
da bi jih opazili, saj dobro veste.«

»Pa vendar ne moreva biti ne vi
ne jaz! Niti gospodična Evelyne,«
je dejal Jack ter se nasmehnil.

»Kaj boste storili, dragi Lucas?«

»Kaj bom storil? Ostal bom tu!
Samo nekako boste morali 'vsem
'sporočiti, da odhajam, tako da bom
lahko nocoj neopažen prišel v hi¬
šo .,.«

Baron je bil podoben ubogljive¬
mu otroku. Pritrdil je. Izgubil je
oblast nad seboj. Jack bi bil skoraj
rekel:

»No, govorite! Kaj pomeni sporo¬
čilo, ki vas je preteklo noč tako
prestrašilo, da ste ga raztrgali, ne
da bi mi povedali, kaj je pisalo?«

Toda zadržal se je. če je bilo
treba kaj odkriti, bo to storil sam.
Nevidnega gosta je hotel razkrinka¬
ti predvsem zaradi tega, ker je bilo
užaljeno njegovo samoljubje. Tele¬
foniral je v svoje stanovanje ter
naročil Nan-Dhuocu, naj pride po
prtljago. Vse je moralo kazati, da
se je Jack še ta večer izselil iz
baronove hiše.

Večerja je bila še bolj žalostna.
Nad vsemi je ležalo težko in muč¬
no vzdušje. Služabnik, ki jim je
stregel, je hodil sem ter tja, pri
tem pa se mu je zelo mudilo. Jack
se je spraševal, če ni bil ta tisti,
ki...

Ne. Služabnik je imel nekaj nad
štirideset let in se je že začel
rediti. »Nevidni gost« pa je bil ne¬
navadno mlad in gibčen. Lahko bi
rekli, da je bil kopija Jacka Beslyja.

Baron Trossbaum je pospremil
svojega gosta prav do vrat ter mu
kar se da prisrčno zaželel lahko
noč. Slišati je bilo korake po stop¬
nicah, nato so se zaprla vrata, nekaj
trenutkov kasneje pa je zabrnel av-

75

tomobilski motor. Za vse v hiši je
mladi mož odpotoval.

V resnici pa je bil Nan-Dhuoc
tisti, ki je odigral vso komedijo.
V ugodnem trenutku je skočil na
stopnice in odkorakal v avto. Jack
Desly pa je naravnal korake po
baronu Trossbaumu ter nato ne¬
slišno — ko je bil baron odšel v
svojo sobo — stopil v baronovo
delovno sobo in se skril za zaveso.

Čakanje se je začelo. Lahko bi
dolgo trajalo, vendar to ni bilo
pomembno, saj se to Jacku ni pr¬
vič primerilo. Kadar je bilo potreb¬
no, je bil nenavadno potrpežljiv.

Jack ne bi vedel povedati, koliko
časa je stal za zaveso, ko je zaslišal
praskanje, ki ga druga ušesa razen
njegovih ne bi mogla zaznati. Ne¬
skončno previdno, ne da bi stresel
zaveso, se je nagnil. Človek v črnem
pajacu je bil v sobi!

Jack ga je videl, kako je nepre¬
mično stal pri pisalni mizi z bate¬
rijo v roki. Pripravil se je, ’a plane
nanj.

Toda tudi njegov nasprotnik je
imel sluh nenavadno razvit, čeprav
se je Jack res zelo previdno pre¬
maknil, je vendar pri tem povzročil
rahel šum. Nevidni gost se je obr¬
nil, posvetil z baterijo nanj in bil,
kot bi trenil pri vratih. Izginil je
na stopnišču. Jack se je ves besen
znašel sam. Stisnil je zobe in se
zaklel, da se mu tokrat nasprotnik
ne bo izmuznil.

»V tretje nadstropje gre! V tem
nadstropju so sobe za služinčad!
Hura! Imam ga!«

Vendar se je uštel. Sicer je bilo
res, da je človek v črnem prišel

v tretje nadstropje in se pognal po
hodniku v istem trenutku, ko bi ga
bil Jack skoraj zgrabil. Toda ne¬
nadoma je Jack začutil, da se je
nekam zadel in zgrmel je po tleh.
Z glavo je trčil ob parket in mi¬
nilo je nekaj sekund, preden je bil
na nogah.

»Prebrisanec! Pričakal me je na
vseh štirih in jaz sem kot največji
cepec padel čezenj! Ta je pa -es
močna!«

Da, res je bila močna. Zakaj za
neznancem ni bilo nobenih sledov
več. Izginil je v temi.

»Tako hitro se ne dam!« je za¬
godrnjal Jack.

Začel je s pestmi tolči po vseh
štirih vratih sob, v katerih so pre¬
bivali služabniki, ženski — kuharica
in sobarica — sta imeli sobi v
drugem krilu hodnika.

Zaslišali so se vzkliki.

»Kaj je? Kaj se je zgodilo? Ali
gori?«

Jack je videl, kako so se na vra¬
tih pojavljale zmedene in skuštrane
glave. V kakšnem drugem trenutku
bi bilo to lahko smešno. Z zasoplim
glasom je spregovoril:

»V hiši je vlomilec! Zasledoval
sem ga, pa je izginil.«

V nekaj trenutkih so si vsi štirje
služabniki nataknili hlače in spet
prišli na hodnik. Jacku ni bilo mar,
kaj so mislili o njem, zanj je bilo
najpomembnejše, da bodo od vrha
do tal pregledali vso hišo. Sicer pa
bo že razložil svojo nepričakovano
vrnitev.

Jack je bil vse bolj zmeden. Imel
je doka*, da »Nevidni gost« ne more
biti ena izmed oseb, ki so ga sprem-

76

ljale. Do zadnje “minute je mislil,
da bi bil lahko .Nevidni gost 1  ba¬
roničin šofer, ki bi mu po zunanjo¬
sti ustrezal. Vendar je Jack videl,
da se šofer — če bi bil »Nevidni
gost« — ne bi mogel tako hitro
sleči in se ves zaspan pojaviti na
vratih.

Našli niso ničesar. Na hodniku
je bila tudi vzidana omara, vendar
v njej niso našli nikogar. Jack je
dejal služabnikom, naj se vrnejo
v sobe in sklenil, da bo šel v prvo
nadstropje zbudit barona Tross-
bauma. Sicer pa je bil presenečen,
da se baron še ni bil prebudil za¬
radi hrupa, ki so ga on in služab¬
niki delali na hodniku.

Potrkal je. Nato še močneje. No¬
benega odgovora. Poskusil je vsto¬
piti. Vrat ni bilo mogoče odpreti.

»Saj se vendar ne zaklepa!«

Nevidni gost je gotovo šel tod
mimo. Jack se je spomnil, kako je
bil že prej njega ukanil.

»Ah, naj bo karkoli!« je dejal,
»stvar je nujna.«

Izginil je v tistem delu hiše, kjer
so prebivale ženske, ter na ves glas
zavpil.

»Pozor! Vsi pokonci.«

Najprej se je na hodniku poja¬
vila baronica, nato pa je prišla iz
sobe na koncu hodnika gospodična
Evelyne. Čeprav je bil Jack ves raz¬
burjen, jo je vendar utegnil obču¬
dujoče pogledati.

»Oprostite mi, baronica,« je rekel,
ko se je obrnil k bankirjevi ženi,
»vendar v vaši hiši se je pripetilo

nekaj čudnega, tako da moram vi¬
deti vašega moža, ki pa se je za¬
klenil v svojo sobo ... Imate morda
rezervni ključ?«

»Seveda,« je zamrmrala baronica,
ki, se je tresla kot list v vetru.
»V delovni sobi imamo rezervne
ključe za vsa vrata.«

Ko so naposled odprli vrata, je
Jack kar poskočil od presenečenja.
Baron Trossbaum je v pižami ležal
na postelji. V sobi je močno smr¬
delo po kloroformu, tako da jo je
bilo treba prezračiti.

»Stvar je jasna,« je zamrmral
Jack. »Vašega moža so hoteli za¬
strupiti. če  bi me ne bilo tukaj,
bi se utegnilo pripetiti še vse kaj
hujšega. Preprečil sem zločin...«

Baronica je zakrilila z rokami in
se onesvetstila. Gospodična Evely-
ne, ki je bila tudi vsa bleda, jo je
prestregla v zadnjem trenutku.

»Soli, gospodična, soli!... Hitro!«

Jacka je presenetilo, kako hladno¬
krvna je bila bankirjeva tajnica.
Seveda je bila najprej prav tako
razburjena kot ostali, vendar se je
hitro znašla in pomirila. Kakor je
le mogla in znala, je skrbela za
Trossbaumovo ženo.

Sam pa se je ukvarjal z baronom.
Sklonil se je nad debeluhove prsi.

»Srce še utriplje... To je bi¬
stveno.«

Skušal ga je spraviti k zavesti.
To je bilo kaj težko, saj je bila
doza kloroforma, ki jo je bil dobil,
velika. Tako je Jack sklepal po sta¬
nju žrtve.

»Ce je bolan na srcu, je to lahko
usodno,« je zamrmral Jack.

Proti jutru se je Trossbaum ven¬
darle začel osveščati. Ko je odprl
oči, je pogledal okoli sebe in dejal:

»človek v črnem! On je! Napadel
me je ...«

»Tiho! Ne razburjajte se ... Po¬
čivati morate.«

»Lucas, ne puščajte me samega .. .
Vrnil se bo ... Ubil me bo ... Ne
morem se braniti... Kaj naj sto¬
rim?«

Jack si je prizadeval, da bi ba¬
rona pomiril. Vendar je bilo naj¬
važnejše, da je bil Jack čedalje
bolj odločen, da bo razkrinkal vse,
kar se je dogajalo. Razumel je, da
je prišel trenutek, ko bi bilo dejan¬
sko potrebno posredovanje policije.
Tega pa ni maral. Vedel je, zakaj.
Tako je torej preostalo njemu, Ja¬
cku Deslyju, da najde ključ za re¬
šitev uganke.

Kakorkoli je stvar obračal, je bila
rešitev le ena.

»Artheme Ladon, moj stari so¬
vražnik, se bo zanimal samo zame.
Tako se bom kmalu znašel v zadre¬
gi, saj opis .Nevidnega gosta' ustre¬
za tudi meni. Po Ladonovem mne¬
nju bi bil Jack Desly prav tako
lahko baronov prijatelj pa tudi »Ne¬
vidni gost«. Ladon bi mi naprtil,
da sem si izmislil vso zgodbo in
strašil barona!«

Vedel je že, kako bi policist
poizvedoval. Takoj ko bi naletel na
Jacka Deslyja, bi seveda svetoval
baronu, naj pregleda, če mu kaj
ne manjka.

»S takim startom bi se krasno
začelo ...«  si je dejal Jack. Bilo bi
po meni, pa čeprav bi naš^’ dokaze.
Sicer pa ...«

Ko je bil baron že toliko pri
močeh, da se je lahko pogovarjal,
ga je lažni Lucas potolažil:

»Zanesite se name, našel bom
tega .Nevidnega gosta' ... Toda ...«
Jack se je za hip ustavil, nato pa
nadaljeval: »Morda bi mi lahko

pomagali . .. ? Morda bi pobrskali
po spominih in našli kakšen dogo¬
dek, dejstvo ali kaj drugega, ki bi
me lahko spravilo na pravo sled?«

Trossbaumove goste trepalnice so
pričele trepetati, hlastno je spre¬
govoril:

»Nič ni...  Nič takega ni bilo ...«

VIII.

NEKAJ ODKRITIJ
JACKA DESLYJA

Za nekaj časa se je Jack vrnil
domov. Nan-Dhuoc je videl, da je
gospodar zaskrbljen. Dolgo časa ga
je opazoval in bil vse bolj v skrbeh.

Vlom pri baronu Trossbaumu je
uspel. Dragulji so šli že v promet,
saj je Nan-Dhuoc imel nekaj za¬
nesljivih in diskretnih posredoval¬
cev.

Zakaj torej Jack ni bil videti
zadovoljen?

Jack Desly je bil vedno zelo za¬
upljiv do svojega služabnika in so¬
delavca. Večkrat se je pripetilo, da
ga je vprašal za nasvet ali za
mnenje.

Tokrat pa si mu ni upal povedati,
da je naletel na močnejšega na¬
sprotnika, o katerem ni vedel ni¬
česar, niti kdo je, niti kakšne na¬
mene ima. Naposled se je le zate¬
kel k Nan-Dhuocu, vendar je šlo
čisto za določeno stvar.

78

»Barona Trossbauma,« je rekel,
»nekdo Izsiljuje. Mislim, da gre za
kakšnega starega baronovega sode¬
lavca ali za človeka, ki nekaj ve,
kar pa baronu ni všeč ...«

»To pomeni, da je ,Nevidni gost*
oseba, ki se je baron Trossbaum
zelo boji.«

Edino, kar je Jack imel doslej
v rokah, je bilo tisto, kar je bilo
napisano na listu papirja, ki ga je
bil baron našel na zidu svoje de¬
lovne sobe in ga je tako hitro raz¬
trgal na koščke. Jack je imel na
list nalepljene koščke še vedno v
svoji listnici. Pokazal ga je Nan-
Dhuocu.

»Ti to kaj pove?«

Služabnik je prebral:

»VSE. BOŠ POPLAČAL. SPOMNI
SE .CITČ-FL . ..«

»Manjka konec zadnje besede,« je
dejal.

Jack je skomignil z rameni ter
dejal:

»Ni mogoče! Kakšna sreča, da si
mi to povedal! Ne, fant moj, treba
bo najti kaj drugega. ...«

Nan-Dhuoc je skoraj zamižal. Mol¬
čal je, kakor da ne bi slišal gospo¬
darjevih besed. Jack je mrmral.

»Cite-Fl... Cite-Fl... Lahko bi
bilo Cite-Fleuva. To nič ne pomeni.«

Služabnik se je obrnil na petah,
odšel iz sobe ter se kmalu vrnil
z veliko knjigo v rdečih platnicah.
Položil jo je pred Jacka.

»Kaj pa si mi prinesel?«
»Leksikon, mojster . . . Poglejte ...
Larousse, IV. knjiga, od E do G,«

je ravnodušno spregovoril Nan-
Dhouc.

»Kaj naj počnem s tem?« je
zavpil Jack. »Odnesi to stvar, ne
nameravam listati po leksikonu . ..
Mar misliš, da bom reševal kri¬
žanke?«

Nan-Dhuoc ni niti trenil z oče¬
som. Toda namesto da bi ubogal,
je resno prijel knjigo, jo odprl na
določeni strani ter jo tako odprto
položil na gospodarjevo mizo.

Jack je kar tako pogledal na
knjigo, prebral besedo »Flacheron«
na vrhu strani in se zasmejal.

»Vidim, da nisi neumen ...«

»Pogledali boste vse besede, ki
se začenjajo s FL,« je dejal Nan-
Dhuoc.

Jack je položil prst na začetek
in šel z njim do konca strani. Nato
se je namrščil in dejal:

»To je vse lepo in prav, vendar:
ali veš, koliko časa bi iskal? Začne
se na strani 541 in konča na strani
555 ... Od besede Fla do Flys, vmes
pa je še ne vem koliko besed na
Fl! Ne, nikamor ne bova prišla s
tem, razen če bi imel še tretjo
črko!«

Obmolknil je in se zagledal v
prazno. Nan-Dhuoc je videl, da bo
Jacšc nekaj časa razmišljal. Nato je
Jack začel misliti na glas:

»Ta tretja črka je lahko samo
samoglasnik ... Sicer beseda ne bi
bila razumljiva. Izbiram pa lahko
samo med a-e-i-o-u in morda še
y ... Poskusiva. Videla bova, kam
naju bo pripeljalo.«

Napisal je na list papirja in pre¬
bral:

»FLA-FLE-FLI-FLO-FLU-FLY.«

79

Zaničljivo se je nasmehnil. To ni
bilo nič. Zaprl je slovar, pa ga spet
Odprl. Nekaj strani je zdrsnilo, nato
pa so se ustavile pri barvni sliki
»Fleurs« (cvetje).

Nan-Dhuoc je slovesno dvignil
roko:

»Usoda je spregovorila,« je dejal.

»Kaj? Kaj praviš?«

»Beseda je ,Fleur‘,« je zatrdil slu¬
žabnik.

»Nor si!« je zagodrnjal Jack.
»Kaj še!«

Jack se je zasmejal. Nato pa je
spet prijel svinčnik in kar sam
zase napisal: Cite-Fleur ...

»Oh, ta je pa dobra!... Foglej,
Nan-Dhuoc ... Pa oprosti mi!«

Fopravil je sestavljeno besedo in
dobil Cite-Fleurie (razcvetelo me¬
sto).

Moža sta se zadovoljno spogleda¬
la. Cite-Fleurie? Kdo ga v Parizu ni
poznal? To je skupina razkošnih
hiš v bližini Champs-Elysees, prava
oaza med drugimi hišami Pariza.

Jack pa je nenadoma podvomil:

»Kaj pa, če ni to?«

Služabnik je odgovoril, da lahko
še vedno poskusita, preden poiščeta
še druge izhode. Treba bi bilo po¬
iskati odnos med baronom Tross-
baumom in Cite-Fleurie.

Jack se je zleknil na divan in
razmišljal. V glavi so se mu zbirali
spomini. Planil je pokonci, prijel
telefonsko slušalko ter zahteval
»Soleil Couchant«, veliki tedenski
list.

»Halo ... Prosil bi vas za poda¬
tek ... Tukaj bralec... Rad bi
zvedel, če ima baron Trossbaum
delnice v Cite-Fleurie?«

Za trenutek je počakal, nato pa
je zaslišal urednikov glas:

»Ali mislite barona Trossbauma,
ki je predsednik upravnega odbora
pri ,Banque Universelle'?«

7:Da, prav tega.«

»Da, gospod, baron Trossbaum
je hkrati predsednik upravnega
odbora družbe Cite-Fleurie... On
je bil šef gradnje ...«

Jack je bil tega res zelo vesel.
Naposled je le nekaj vedel.

»No, zdaj pa imava vsaj del ti¬
stega, kar potrebujeva,« je dejal
Nan-Dhuocu. »Morava samo še iz¬
vedeti, kdo je jezen nanj...«

Spet je začel razmišljati. Napo¬
sled je dejal:

»Glej, glej, pred osemnajstimi
meseci je prišlo do škandala!«

»Spominjam se ... Afera zaradi
materialov, ena izmed hiš se je po¬
drla ... Odkrili so umazano slepa¬
rijo enega izmed arhitektov ... Na¬
redil je samomor, vendar je do sod¬
ne obravnave vseeno prišlo. Zdaj
pa že začenjam razumevati, zakaj
grozijo baronu. Nekdo ne more
oprostiti Trossbaumu, da je odkril
umazanijo .. . Nan-Dhuoc, hitro, daj
mi klobuk!«

Jack je odhitel z doma. šel je v
uredništvo »Soleil Chouchant«, da
bi pregledal stare časopise izpred
osemnajst mesecev.

Nato se je odpeljal k baronu.
Zavil je že na pravo ulico, ko ni
mogel zaradi taksija, ki se je usta¬
vil pred njim, naprej. Zavil je r*i-
mo, vendar je še utegnil videti

80

dekle, ki je skočilo v taksi in sedlo
poleg starca.

»Gospodična Evelyne... in sta¬
rec iz Enghiena ...«

Nekaj časa je vozil za taksijem,
vendar je videl, da je to brez haska.
Starec v taksiju je skozi zadnje
okence videl, da ju zasleduje Jackov
avtomobil. Ukazal je šoferju, naj
ustavi pri postaji podzemeljske že¬
leznice. Jack se ni mogel ustaviti,
ne da bi preveč naivno pokazal, da
je vohljal.

»Dobro me je potegnil,« je zago¬
drnjal. »Tudi jaz sem že nekoč
tako naredil.«

Spet je bil v zadregi. Sicer je
vedel, da je gospodična Evelyne
nekaj počela, česar baron ni vedel,
vendar tudi Jack ni vedel, kaj
počne in kam gre.

še nekaj. Jack je bil strokovnjak
za maskiranje in spreminjanje oseb¬
nosti. Tako je tudi lahko ugotovil,
če je bil kdo drug maskiran, na
primer starec v taksiju.

Seveda. Starec je bil le maskiran.
Gibčnost, s katero je odpeljal svojo
prijateljico po stopnicah podze¬
meljske železnice, ga je v izkušenih
očeh gentlemana-vlomilca razkrin¬
kala.

Ko se je peljal proti hiši barona
Trossbauma, je Jack vozil počasi;
bil je ves zamišljen. Zdaj bi moral
vedeti, ali sta navidezni starec in
Evelyne spoznala njegov avtomobil.

Gospodična Evelyne ga je že več¬
krat videla. Kaj če si je zapisala
registrsko številko njegovega avto¬
mobila?

Zdelo se mu je, da je Evelyne
vse bolj pomembna oseba, saj je

naposled hodila okoli, ne da bi se
kdo zmenil za to. Baron je rekel,
da je brezhibna. Mar ni bila na
koncu koncev že preveč brezhibna?
Mar ne bi mogla izkoristiti za¬
upljivosti ter bila orožje pri. ..

Skoraj bi povozil prometnika, da
se je spet vrnil v vsakdanjost. Na
vso moč se je opravičeval, tako da
Je srečno izvozil. Ko je pripeljal
do baronove hiše, je spet začel mi¬
sliti na »Nevidnega gosta« in na
nenavadno domnevo, ki se je od¬
vijala v njegovih možganih.

»Nevidni gost? Zakaj pa ne bi bil
ta mladi mož, ki se sprehaja okrog
z belo brado?« Misel je bila zape¬
ljiva. Nadaljeval je samogovor:

»Denimo, da imam prav. Torej
ga je tajnica naskrivaj privedla v
hišo. In potem? Ne, dragi Jack,
motiš se ... Še vedno je nerazlož¬
ljivo, kako je mogoče, da se je tako
hitro pojavil in spet izginil...«

Vendar je bilo treba računati na
celo vrsto neverjetnih stvari. Za hip
je pomislil, da je že našel rešitev
v neznancu, ki naj bi prebival v
sobi gospodične Evelyne in hodil
po hiši, vendar... Skomignil je z
rameni — kako pa naj bi prišel v
sobo od zunaj? In kako naj bi
prišel iz hiše?

Sicer pa se je človek v črnem
pajacu vedno zatekel in se skril v
tistem delu hodnika, kjer so prebi¬
vali moški služabniki...

Ko sta se sestala z baronom, mu
je predlagal:

• »Mar ne bi dali napeljati alarmni
sistem, ki bi takoj sprožil elek-

81

trične zvonce po vsej hiši, tako da
bi ujeli neznanca? Nevidni gost ne
bi mogel hoditi po hiši, ne da bi
sprožil alarmni sistem, pri čemer
bi ga dobili...«

Trossbaum je naveličano prikimal.

»To je sicer res, vendar odhajam
iz Pariza. Zdi se mi, da je to naj¬
bolje. Nihče me ne bo zasledoval,
nihče me ne bo mogel napasti, kot
me je že_V hotelu, daleč od do¬

movine, .Nevidni gost 1  ne bo imel
nobene priložnosti.«

»Bi lahko še nekoliko počakali?
Zdi se mi, da sem na sledi. Ne
sprašujte me. Pustite me, da mir¬
no delam in osvobodil vas bom
neljubega neznanca.«

Baron je prijel Jacka za roko in
dejal:

»Ah, če bi se vam posrečilo .. .«

»Kaj pa, če bi kupili psička?
Nihče ne bi mogel priti v vašo
sobo. To je pa tudi precej...«

»Zastrupili bi ga, ne verjamete?«

»Ne, prej bi našel rešitev.«

Na hodniku je bilo zaslišati tihe
korake, prihajala je gospodična
Evelyne kot vedno, tiha in resna.

»Ste nakupili, kar ste rabili?« je
vprašal baron.

»Sem, gospod ... Najlepša hva¬
la ...«

Jack je razumel, kako si je dekle
izgovorila dve prosti uri.

Baron je nameraval iz hiše, pa je
prosil Jacka, naj gre z njim. Ta se
je oprostil. Raje je ostal v hiši, da
bi razmišljal o načrtih. Potrkal je
na vrata pisarne gospodične Eve-
lyne.

»Vstopite!« je zaslišal srebrni glas.

VIII.

NEPRISTOPNA EVELYNE

Gospodična Evelyne je sedela ob
pisalni mizi ter ravno menjavala
trak na svojem pisalnem stroju.

Ko je zagledala na pragu Jacka
Deslyja, je zardela ter se opraviče¬
vala zaradi umazanih rok, češ da
se trak ne da drugače zamenjati.

Jack se ji je prijazno nasmehnil
in rekel:

»Prosim vas, ne opravičujte se.
Saj vas motim sredi dela ...«

Počasi se ji je približeval. Evely-
ne je vstala.

»Ne, ne!« je dejal. »Kar sedite.
Vas ... morda nadlegujem?«

Bila je videti presenečena. Ta
obisk je bil nekam nepričakovan,
saj niti slutila ni, kaj hoče Jack
Desly od nje. Jack je opazil, da se
je pripravila na obrambo.

»Moram si pridobiti njeno zaup¬
ljivost,« si je rekel. »Dekle me mora
imeti za prijatelja. Seveda to ne bo
lahko, ko gotovo ve, da sem jo
včeraj zalezoval.«

Naglas pa je dejal:

»Rad bi govoril z vami, gospo¬
dična Evelyne.«

»Poslušam vas, gospod . . .«

»Gre za barona Trossbauma ...
Gotovo ste opazili, da je vaš delo¬
dajalec zadnje čase precej vznemir¬
jen.«

Obmolknil je in jo gledal v obraz.
Mirno mu je odgovorila:

»Ne razumem vas preveč dobro,
gospod.«

Razumel je, kam meri, pa se ji je
nasmehnil:

»Res? Pa vendar sem si mislil ...
Mislil sem, da ste dobra opazoval-

32

ka ...  Pametni kot ste, gospodič¬
na ...«

»Gospod Trossbaum,« je rekla, »je
z menoj vedno enak.«

»Torej niste zapazili ničesar?«

Evelynin obraz ni pokazal vzne¬
mirjenja:

»Gospod,« je nadaljevala, »nimam
navade vohljati za ljudmi, pa . . .«

Prekinil jo je in tiho dejal:

»Oh! Oprostite, žal m ;  je, da tako
razumete moje vprašanje. Prosim
vas, oprostite mi. Hotel sem vam
samo povedati, da je baron zadnje
čase v hudih skrbeh, pa sem mislil,
da bi vaša navezanost nanj kaj pri¬
pomogla k . . .«

Gledala ga je naravnost v oči in
čakala konec stavka. Na njenem
obrazu se ni premaknila niti mi¬
šica, bila je popoln gospodar same
sebe.

Ker mu sploh ni odgovorila, je
nadaljeval na drugem koncu:

»Saj se vam mora zdeti zadeva o
kloroformu nenavadno čudna, kaj¬
ne?«

»O, seveda, vendar sem jaz samo
tajnica. Nimam pravice do svojega
mnenja. Vse moram videti, vse sli¬
šati, pa nič reči o tistem, kar
presega moje dolžnosti . . .«

»Prav ste povedali, gospodična,
vendar bi vas zdajle prosil, če bi
mi vseeno povedali svoje mnenje.
Barona že dolgo poznate, dlje kot
jaz, pa bi mi lahko razjasnili nekaj
stvari, ki...«

Nasmehnila se mu je, vendar ni
ta nasmeh ničesar povedal.

»Mar moj gospodar ve, da me
sprašujete?«

»Ne ... To ni važno. Zakaj?«

»Kaj bi radi zvedeli?«

Jack se je ugriznil v ustnico.
Evelyne je bila nenavadno preme¬
tena. Začutil je, da se mu bo veno¬
mer izvijala kot riba iz roke, zato
je sklenil, da bo ubral drugo pot:

»Dobro. Povedal vam bom . . .«

Povedal ji je vse, kar je vedel.
Pripovedoval ji je o obeh nočnih
doživljajih, da je srečal moškega v
črnem pajacu, povedal ji je tudi
tisto o pismih; skratka, seznanil jo
je z vsem.

Na obrazu gospodične Evelyne
je bilo opaziti rastoče presenečenje.
Ko je končal, je zamrmrala:

»Zdaj pa razumem ... ' Barona
Trossbauma moramo braniti. Ven¬
dar, zakaj ste prišli k meni po
pomoč? Saj sem le slabotno dekle.«

Razgovor je prišel do tiste točke,
ki jo je Jack nameraval doseči. Vse
skupaj je bil le uvod. Pripravljen
je imel odločilen argument.

»Baron,« je dejal, »bo gotovo vse
skupaj povedal policiji. Inšpektorji
pa bodo nedvomno najprej skušali
zvedeti, kaj dela sleherni posamez¬
nik v hiši. Hotel sem vas obvestiti,
da se pazite ...«

Obmolknil je. Videl je, kako je
v očeh baronove tajnice zagorel ne¬
navaden ogenj, vendar se je ob¬
vladala.

»česa, gospod?«

Obupano je zamahnil z rokami.

»To jc težko povedati. Kaj ne
vidite, gospodična, da gojim do
vas .. . prijateljska čustva? Seveda,
saj veste. Razmislite . .. Vsem se
bodo zdeli čudni vaši izleti... v
Enghien, na primer!«

Ironično se je nasmehnila.

83

»Vidim, da ni bilo treba čakati
policije, da bi me nadzorovala. Ven¬
dar, gospod, si ne morem ničesar
očitati... Obiskala sem nekega sta¬
rega družinskega prijatelja, ki živi
v Enghienu. Kaj je to mar baronu
In kaj je vam mar?«

Gospodična Evelyne je to pove¬
dala nekoliko glasneje. Vstala je,
kar je pomenilo, da se ne mara
več pogovarjati z Jackom.

Vendar se je Jack naredil, kot da
tega ni opazil. Potegnil je iz žepa
beležnico, polistal po njej in rekel:

»Gospodična Evelyne ... Ker ste
že tako prepričani, da me ne mo¬
rete videti, vam bom vendarle do¬
kazal, da je bolje držati z menoj,
kot da me podite.«

Trdo ga je pogledala.

»Povedal vam bom zgodbico,« je
začel Jack, »ki vas bo brez dvoma
hudo zanimala ...«

Pogledal je v beležnico in spre¬
govoril:

»Pred približno dvema letoma se
je baron Trossbaum odločil, da bo
ustanovil družbo za gradnjo raz¬
košnega mestnega predela v bližini
Champs-Elysees. Družba se je ime¬
novala Cite-Fleurie. Zbral je nekaj
arhitektov in zaupal vodstvo del
nekemu gospodu Camillu Rassotu.«

Pri tem je Jack naredil kratek
odmor in pogledal Eveljme v oči.
Ta se ni ganila, marveč je dejala:

»Poslušam vas, gospod, čeprav ne
morem ugotoviti, zakaj mi vse to
pripovedujete. Le kaj naj bi me
pri vsem tem zanimalo?«

»Videli boste ... videli boste ...
Torej, gospod Camille Rassot se
je lotil dela. Baron Trossbaum mu

je zaupal in mu izdal carte blanche
glede nakupov, manipulacij z denar¬
jem, potekov del itd.

Tedaj pa se je nekega lepega
dne pripetilo, da se je prva stavba
iz serije zrušila, še preden so jo
napol zgradili. Bilo je precej ra¬
njencev, med njimi nekaj hudih ...

Sledil je proces in družba, ki ji
je predsedoval baron Trossbaum,
je morala plačati visoko odškod¬
nino. Toda pozneje so ugotovili, da
je bila nesreča posledica hudih po¬
neverb glavnega arhitekta Rassota,
ki je namesto, da bi nabavil kva¬
litetni gradbeni material, uporabil
ogromne vsote tako ...«

Jack je za hip utihnil. Evelynine
oči so se čudno lesketale. Stiskala
je pesti, da ji je vsa kri izginita izza
nohtov. Do krvi se je ugriznila v
ustnico.

»Ste hoteli kaj reči?« je zamrmral.

Skomignila je z rameni. Nadalje¬
val jer

»Tako ...,  da so mu dobavljali
najslabši gradbeni material. Lahko
bi rekli, da je bila zgradba prav¬
zaprav narejena iz lepenke, tako da
sploh ni mogla stati. Kot je bilo
pričakovati, je bil Rassot hudo ka¬
znovan. Ko pa so ga prišli iskat
na dom, so videli, da si je sam
vzel življenje.

Dodal bi še, da je baron Tross¬
baum vseeno zahteval odškodnino
in je dal zapleniti vse samomoril¬
čevo premoženje. Vse je prišlo v
njegove roke. Camille Rassot je bil
vdovec, pustil je otroke ... Ne spo¬
minjam se več, koliko jih je bilo
— eden ali dva — vendar pa dobro

vem, da je imel hčer... Mlado
hčerko ...«

Skomignil je z glavo in se otožno
nasmehnil.

»In te hčerke mi je hudo žal...«

Jack je spregovoril ta stavek tako
odkritosrčno, kot je le mogel. To je
Evelyno zelo prizadelo. Solze so se
/  pojavile v njenih očeh in ji tekle po
licih.

Nekaj časa sta molčala, nato pa
je Jack počasi dejal:

»Ali moram nadaljevati? Ko sem
vas prvič videl, me je presenetila
vaša podobnost z nekom, ki sem ga
že videl. Spremenili ste si pričesko,
obrvi, priimek, vendar ...«

»Imam materin priimek,« je tiho
rekla.

»Drži... Po materi se pišete Sir-
miam in razumem ...,  da ste tako
hoteli zabrisati žalostne spomine.«

Zdrznila se je in na pol vstala,
nato pa spet sedla.

Jack ji je ponudil roko, pa jo je
spet umaknil. Evelyne je ni spre¬
jela. Trdo je spregovoril:

»Vi ste tako hoteli, gospodična!«

Trenutek pozneje je bil že zunaj.
Jack se je redkokdaj razjezil, tokrat
pa je bil ves iz sebe.

»Kako je le mogoče,« je godrnjal
sam zase. »Od A do ž sem ji do¬
kazal, da sem ji na sledi, ponudil
sem ji, da jo izvlečem iz zadeve, ne
da bi ji kakorkoli škodovalo, pa
vendar me je ošabno zavrnila! No,
bomo videli!«

Jezen pa je bil še zaradi druge
plati te zavrnitve. Spoznal je, da

se je zaljubil v Evelyne, ona pa ne
mara za njegovo ljubezen. Čutil je,
da se ga je lotevalo skoraj sovra¬
štvo ...

IX.

TAJNI LABIRINT

Jack Desly je bil v tretjem nad¬
stropju, v tistem krilu hodnika,
kjer so bile sobe služabnikov. Pre¬
iskal je vse stene, tolkel po njih,
zdaj pa je prišel do vzidane omare.

»Ker že ni nobenega skrivališča
in ker mož v črnem ni mogel uiti
skozi zid, se je lahko skril samo
tule in nikjer drugje,« je zaključil.

Notranjost omare ni bila pro¬
storna. Vanjo so spravljali reči, ki
jih niso več potrebovali. Človek bi
se sicer lahko skril vanjo, vendar
bi ga kmalu odkrili... Jack je po¬
zorno ogledoval...

Potolkel je s prstom po stenah,
nato pa še po spodnjem delu omare.

»Polno zveni,« je zagodrnjal.

Iskal je skrivni izhod. Po dolgo¬
trajnem razmišljanju je prišel do
zaključka, da se je »Nevidni gost«
izmuznil lahko samo skozi kakšen
skrivni izhod. Jack je svetil po
omari z baterijo: kovček, bronasti
kipec iz leta 1900, star raztrgan na¬
slanjač in povsod prah ...

Povsod? ... Ne. Kipec je bil vi¬
deti čist. Jack se je temu čudil.

»Ce ni prahu, ga je nekdo pred
kratkim očistil ali držal v roki,«
je mislil.

Ko se je sklonil h kipcu na dnu
omare, je videl, da je bila čista
samo glava, medtem ko je bil ostali
del kipca ves prašen.

85

Nekaj mu je reklo, naj prime
kipec za »lase«. Obračal je glavo
desno in levo, potegnil, potisnil...
Zgodilo se je prav tisto, kar je pri¬
čakoval.

Kipec je bil pritrjen na pod. Ko
je Jack potisnil glavo kipca naprej,
je slišal, kako je nekaj škrtnilo in
del zidu se je zasukal.

Prikazal se je vhod v skrivni hod¬
nik, ki ga je Jack tako iskal.

»Zdaj vidim, zakaj je tako polno
zvenel.« '

Zid je bil obložen z gosto snovjo,
tako da bi tisti, ki bi zbijal po
njem, ne odkril ničesar.

»Tu skozi je izginil moj nasprot¬
nik ...«

Jack se je obrnil in pogledal, če
ga je morda kdo videl. Tega ni
maral.

»Kako pa se ta premični zid za¬
pre?«

Jack ni vedel, kako deluje napra¬
va. Vendar se mu je mudilo. Naj¬
prej pa je hotel preiskati, kaj je
na drugi strani premičnega zidu.

»Najprej,« je dejal, »bom z no¬
tranje strani zaprl vrata omare.«

Tako je tudi storil, nato pa stopil
skozi skrivni izhod. V obraz mu je
zavel vonj po gnilobi in prahu.

»Kot kaže, primanjkuje dobrega
zraka Ni zračenja. Toda če je »Ne¬
vidni gost« lahko hodil po hodniku,
zakaj ne bi mogel tudi jaz?«

Za hip se je ustavil, pripravil
revolver, pogledal, če baterija dobro
sveti in ... naprej!

Komaj je naredil tri korake, je
zaslišal za seboj zamolkel ropot.
Premični del zidu "za niim se je

postavil na pravo mesto. Jack je
bil zaprt!

Jack je pogledal na uro. Bilo je
pet popoldne. Sklenil je počakati
»Nevidnega gosta« kar v tem skri¬
vališču. To pa je pomenilo, da bo
moral čakati do polnoči. Medtem
ga bodo gotovo iskali po vsej hiši,
vendar je moral nekaj tvegati. Pre¬
vidno je napredoval ter kmalu pri¬
šel do mesta, kjer se je hodnik
razcepil na levo in desno.

»Zdaj je že tako vseeno. Grem
na desno.«

Ko je prehodil dve sto metrov,
se je znašel na ozkih stopnicah, ki
so peljale gor in dol. Jacku je bilo
jasno, da se je znašel v pravem
labirintu.

Šel je gor, pa spet dol, nato se
je vse več hodnikov cepilo; prišel je
tja, kjer je že bil, hodil na levo in
desno, tako da je bil že ves zmešan.
Ko je že dobro uro tako begal, je
videl, da se je izgubil. Ni mogel
najti »svoje« poti...

Pogledal je na uro. Ustavila se
je. Tako niti ni vedel, koliko časa
že hodi po labirintu, ni vedel, ko¬
liko ur mora še čakati, da se bo
morda srečal z  »Nevidnim gostom«.

Nenadoma je ugotovil, da njego¬
va baterija ne sveti več tako močno.
Da, od nekod je prihajala svetloba,
šel je naprej po hodniku in kmalu
začutil, da mu piha nasproti svež
zrak. Dvignil je glavo: visoko zgoraj
je bila majhna kvadratna odprtina,
skozi katero je videl zvezde na noč¬
nem nebu.

86

»Dimnik .. . Skozenj prihaja zrak.
Kar tu bom počakal, bom vsaj di¬
hal boljši zrak.«

Vedel je, da je blizu podstrešja,
vendar bi ne znal priti v tretje nad¬
stropje. Preveč zmeden je bil. Osta¬
lo mu je samo eno upanje: »Nevidni
gost«. Ce ga ne bo, potem je morda
obsojen na smrt v tem labirintu.
Bolje je počakati in si prihraniti
nekaj moči, kot pa bloditi po teh
številnih hodnikih.

Sezul se je, da njegovih korakov
ne bi bilo slišati, in čakal. Napenjal
je uho, srce pa mu je tako divje
bilo, da je slišal le šumenje v lastni
glavi. Tedaj pa se je na koncu hod¬
nika pojavila svetloba. Jack se je
stisnil k steni in čakal. Čakal je
kot zver na žrtev.

Svetloba se je enakomerno pri¬
bliževala. Jack je ugotovil, da je
prihajala iz baterije. Spoznal je
obrise že dobro znane postave »Ne¬
vidnega gosta«, še nekaj sekund ...
Še hip ... Zdaj!

Pognal se je z rokami naprej,
zgrabil »Nevidnega gosta« in ga
vrgel po tleh. Nekaj trenutkov sta
se metala in borila. Nato je nasprot¬
nik odnehal. Slišati je bilo le sope¬
nje obeh.

Jack je hitro potegnil iz žepa ba¬
terijo, strgal »Nevidnemu gostu«
masko z obraza in posvetil vanj.

»Evelyne! To je Evelyne!«

Da. Bila je gospodična Evelyne.
Mižala je, vendar je Jack videl,
da so se ji prsi dvigale in padale.
Stresel jo je. Nič. Nato se je do¬
mislil: sklonil se je nadnjo in jo
poljubil na usta. To si je že prej
močno želel.

Dekle se je zdramilo. S strtim
glasom je zamrmrala:

»Razkrinkali ste me ... Zgubljena
sem ...«

Jack ni odgovoril. Pomagal ji je,
da je vstala. Nato je dejal:

»Vas boli? Sem vas preveč uda¬
ril? Prava surovina sem,« in se na¬
smehnil.

X.

NAPOSLED SE VSE RAZKRIJE

Zdaj sta bila v dekletovi sobi.
Evelyne ga je tako hitro pripeljala
iz labirinta, da se je Jack samo še
čudil. Izhod iz labirinta je bil ko¬
maj dva koraka od njenih vrat.
Zdaj, ko je imela na sebi jutranjo
haljo, je spregovorila:

»Da, .Nevidni gost‘ sem jaz .
Ne, bila sem jaz.«

»Zakaj govorite v preteklem času?«

»Zato, ker sem opravila svoje
delo...«

Jack se je spomnil, da ga je
Evelyne videla, kako je vlomil v
safe barona Trossbauma. Zajec¬
ljal je.

»Dobro veste, kaj sem delal v
delovni sobi barona Trossbauma ...
Videli ste me, ko sem ...«

Ni ji povedal, da je plen že na
varnem. Dejal ji je:

»Lahko bi obvestili barona in me
pogubili...«

Vrgla je glavo nazaj:

»Jaz? Ovajala pa ne bi! Nikoli!
Sicer tudi nisem bila jezna na vas,
saj ste mi nehote storili uslugo ...«

»Uslugo? Kakšno?«

»Pokazali ste mi, kako je mogoče
vlomiti v safe.«

»Povejte mi že, kakšni so pravza¬
prav vaši nameni?«

Dekle se je zamislilo, nato pa se
je nenadoma odločilo:

»Lahko me izdate, lahko pa me
tudi rešite. Čutim pa, da ste mi
prijatelj. Baron Trossbaum je zlo¬
činec ...«

Nato je utišala glas in nadaljevala:

»Moj oče ni naredil samomora ...
Ni bil takšne vrste človek... Pa
tudi razloga za samomor ni imel...«

»Hočete reči, da ... so ga ...«

»Da. Umorili so ga ... Uprizorili
so predstavo, da bi bilo videti, kot
da je on vsega kriv. Nato pa, da ne
bi spregovoril, so ga ...«

Skrila je obraz v dlani in zajoka¬
la. Jack jo je objel in tolažil, kot je
pač znal.

Obrisala si je solze in nadaljevala:

»Trossbaum je pravi krivec...
Z bratom sva dolgo iskala doka¬
ze...«

»Z bratom? Tisti starec v Enghie-
nu je bil vaš brat? Zato torej se mi
je zdelo, da starec le ni tako star,
kot je bil videti...«

Eveline je nadaljevala pripove¬
dovanje:

»Mojega brata so imeli Tross-
baumovi plačanci kmalu v rokah
in izginil bi bil, kot je izginil oče.
Zato se je naredil, kot da se je iz¬
selil iz Francije. Maskiral se je v
starca in se povezal z menoj...«

»Kako je mogoče, da Trossbaum
nikoli ni zaslutil, kdo ste?«

»Morda je vzrok za to prav ve¬
lika predrznost mojega načrta. Ni¬

koli ne bi bil verjel, da bi se hči
njegove žrtve upala sesti v volkovo
žrelo. Potem pa, saj ste tudi vi po¬
vedali, da me je bilo težko spoznati,
kar sem se precej spremenila,
kajne?«

Dekle se ni motilo.

»Ko sem se tako znašla v baro¬
novi službi, je bila moja poglavitna
naloga, najti obremenilne dokumen¬
te, ki dokazujejo, da je bil moj oče
le nedolžna žrtev ... Trossbaum je
te dokumente dobil pri mojem
očetu.«

Jack se je začudil:

»Saj bi jih bil Trossbaum moral
uničiti. Takih stvari človek ne
spravlja!«

»Ne, brat je bil prepričan, da
baron tega ni storil. Verjela sem
mu. Veste, v tistih dokumentih niso
samo obremenilni podatki o baro¬
nu, marveč tudi o nekaterih dru¬
gih ljudeh .. .«

»Aha, razumem. Trossbaum jih
je spravil za slučaj, če bi ga mor¬
da kateri izmed sodelavcev izdal...
Tako je imel vse v svojih rokah.«

»Drži. Ko sem brskala okoli, da
bi našla tiste dokumente, sem nale¬
tela na načrte hiše, v kateri sva
zdajle. Morda ne veste, da je bila
zgrajena leta 1820 , v tistem nemir¬
nem času, ko se je vse balo more¬
bitne Napoleonove vrnitve. No, Na¬
poleon je umrl leto pozneje, vendar
je bila hiša zgrajena tako, da je
bilo mogoče naskrivaj pobegniti iz
nje. V hiši je labirint.«

»Sem se že izgubil v njem ...«

»Vendar morda še ne veste, da je
izhod tudi v baronovo delovno sobo.

88

Zadostuje, da pritisnete roko na det
zidu ...« »

»Seveda, vse je videti preprosto,
če veste za to ...«

»V labirint sem prišla iz baronove
delovne sobe, potem pa ni bilo tež¬
ko, saj sem vse poti znala na pa¬
met ...«

Jack se je samo še čudil.

»Vedela sem, da ste prišli za me¬
noj v Enghien,« je rekla Evelyne
in se zvito nasmehnila.

»Kako?«

»Da. Videla sem vaš avtomobil
pred železniško postajo. Vendar ...«

»Vendar ste bili prepričani, da ne
bom tega povedal baronu?«

»Nasprotno. Mislila sem, da ste
iskren prijatelj barona Trossbauma.«

»Torej ste se nalašč pokazali na
oknu tiste hiše?«

Zdaj je Evelyne molčala. Jack je
dejal:

»Pripravljen sem vam pomagati,
Evelyne. Zdaj bo to lahko. .Nevid¬
nega gosta' ni več, jaz pa bom že
našel dokumente, ki jih iščete.«

Hvaležno ga je pogledala, vendar
je odkimala:

»Hvala ... Sem jih že našla. Na
varnem so ... Zadnjič, ko ste naju
zasledovali, sem jih dala bratu.«

»Zakaj pa ste se nocoj spet po¬
dali v labirint?«

Evelyne ga je pogledala in rekla:

»Mislila sem, da ste v svoji so¬
bi.. . Tam vas čaka list papirja ...«

Vstala je.

»Hotela sem se posloviti od vas.
Na listu piše: .Nevidni gost' vam

odstopa svoje mesto. Mislim, da to
ne bo ranilo vašega samoljubja.«

Potegnil jo je k sebi. Prepustila
se mu je. Jack je zamrmral:

»Morda je to ranilo moje samo¬
ljubje, moje ljubezni pa ne!«

Dva dni kasneje so prodajalci
časopisov ponujali na ulicah po¬
sebno izdajo lista »Soleil Couchant«.
V njem je bil senzacionalen članek:
Obnovitev stare afere.

Vsa prva stran je bila polna slik
in izvlečkov iz dokumentov, ki so
se nanašali na proces proti Camillu
Rassotu.

Javnost je bila razburjena. Na
procesu je prišlo da pravne pomote!
Obsodili so nedolžnega človeka, oma¬
deževali njegov spomin in potisnili
njegova otroka v nepravično pozabo.

Iz članka je bilo jasno, da je bil
glavni krivec baron Trossbaum. če
ga že ni bilo mogoče uradno obto¬
žiti umora, je bil Trossbaum vendar
resnični in neposredni povzročitelj
smrti svojega sodelavca.

Bankir se je obesil na okensko
kljuko. Policisti so ga našli mrtve¬
ga. Pravici je bilo zadoščeno.

Ostale krivce so zaprli in obso¬
dili. Ko sta se Evelyne Rassot in
njen brat pojavila ob procesu v
sodni dvorani, so jima prisotni na¬
vdušeno ploskali.

Inšpektor Artheme Ladon pa je
bil neverjetno presenečen, ko je
spoznal v moškem, ki je čakal bra¬
ta in sestro Rassot pred sodno

89

palačo, Jacka Deslyja. Ladon je go¬
drnjal:

»Sprašujem se, kako ju je mogel
spoznati. Zdi se mi, da nekaj pri¬
pravlja.«

Vendar je Ladon potem, ko je
zvedel, kakšno vlogo je igral Jack
v zadevi Camille Rassot, dejal:

»Sicer pa me to ne preseneča . ..
Saj je bil ta fant vedno nekam ne¬
uravnovešen . . .«

Nan-Dhuoc pa ni bil takega mne¬
nja, ko je pregledoval, koliko je
njegovemu gospodarju vrglo »delo«
s Trossbaumom.

Claude ASCAIN

Stara muha se sprehaja z vnukinjo po pleščevi lobanji.

»Draga vnukinja,« reče, »glej, kako se spreminjajo časi. Ko sem bila
tvojih let, je bil tu še gozd. Ko sem prišla pozneje s tvojo materjo, je bila
le oaza, danes pa je že puščava.«

# *

Deževnika se pogovarjata.

»A propos,« reče prvi, »kam boš šel letos poleti?«

»Se razume: na ribolov,« odvrne drugi.

#

Konj pride k psihiatru.

»Doktor,« reče ves v zadregi, »imam strašen občutek manjvrednosti.
Vši lezejo name.«

-M-

Direktor cirkusa dvigne telefonsko slušalko in prisluhne.

»Halo, imate morda delo zame? Znam zapeti prolog h .Glumačem’
in igram violino.«

»Ne zdi se m nič čtako nenavadnega, da bi prišli v poštev,« je zdolgo¬
časeno rekel direktor.

»Ampak, jaz sem žirafa,« se zasliši z drugega konca žice.

#

Strašno vroče je. Kmet je zaspal na vozu, zraven njega pa je dremal
pes. Nenadoma se je konj, ki je vlekel voz, obrnil h kmetu in dejal:
»šmenta, kakšna vročina!«

»O, hudiča,« je rekel presenečeni kmet, »prvič v življenju slišim
govoriti konja . . .«

»Jaz tudi,« pravi pes.

Moderni roman

la  svojo popularno knjižno zbirko MODERNI ROMAN je izbrala
Državna založba Slovenije troje znamenitih del, ki bodo izšla
v letu 1962. Vsa tri dela, med katerimi obsega eno tri knjige,
so napisana z velikim pisateljskim talentom in so po snovi
nenavadno zanimiva, saj govore o najbolj živih problemih
našega časa. To so:

%  Curzio Malaparte: KOŽA

• John Dos Passos: U. S. A. TRILOGIJA —

Prvi del: DVAINŠTIRIDESETI VZPOREDNIK
Drugi del: 1919

Tretji del: VELIKI DENAR

• Alfred Doblin: HAMLET ALI DOLGA NOČ GRE H KONCI)

Vse knjige bodo izšle do konca leta 1962. Vezane bodo v platno
in okusno opremljene.

Naročila sprejema:

DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE
Ljubljana, Mestni trg 25

91

...»

NEKAJ ZA DOBRO VOLJO

Iz govora britanskega poslanca: »S
cenzuro je tako kot s slepičem:
včasih je brezdelna in nekoristna,
včasih pa deluje in je nenavadno
nevarna.«

*

Mati, ki je rodila sedmega otroka,
je dobila od prijateljice tole brzo¬
javko: »čestitam in — če je mo¬
goče — stop.«

*

Sir Alevander Fleming, iznajdi¬
telj penicilina, je rekel: »Prehlad,
ki ga zdravi medicina, traja en
teden, brez medicinskega posega
pa sedem dni.«

*

Iz vojaškega priročnika: »Stra¬

tegija je to, če nadaljujemo s stre¬
ljanjem, da bi sovražnik mislil, da
imamo dovolj streliva.«

*

Iz šolske naloge: »Bolniki ne

smejo jesti ne spati iz istih krož¬
nikov kot drugi družinski člani.«

*

Iz. turističnega vodnika: »Na Ni¬
zozemskem pride ena krava na
štiri prebivalce.«

*

»Mami, ali grem lahko gledat
sončni mrk?« vpraša sinko.

»Pojdi, vendar ne hodi preblizu,«
odgovori raztresena mati.

*

Janezek se pelje v vlaku in po¬
čenja vse mogoče vragolije.

»če ne boš takoj miren, ti bom
prisolila klofuto,« mu reče mati.

»Kaj daj,« odgovori Janezek, »če
me boš udarila, bom šel k spre¬
vodniku ter mu povedal, koliko
sem v resnici star.«

OD TOD IN ONDOD

Bolniška sestra, ki se nagiba k
sentimentalnosti, gleda skozi okno
in naposled vzdihne:

»Zunaj je pomlad ...«

»Naj stopi noter,« odgovori zdrav¬
nik.

*

Zdravnik razlaga skrivnost svo-
’pga uspeha:

»Stvar je preprosta. Vsi bolniki,
ki prihajajo k meni, mi govore,
da je njihova bolezen zelo huda.
če umrejo, imajo prav, če ne, pa
delam čudeže.«

*

Norec je lovil ribe. Bilo je pre¬
cej vroče, pa je odložil klobuk v
travo. Tedaj je zapihal veter in
odnesel klobuk v reko.

»Hvala bogu,« zavpije norec, »da
nisem imel glave v klobuku!«

A

Norec je poklical gasilce. Ti so
pridrveli v nekaj minutah, videli,
da sploh ni dela zanje in vprašali:
»Kje gori?«

»Tako hitro ste prišli,« je rekel,
»da nisem utegnil zakuriti.«

A

Zaskrbljena ženska se je oglasila
pri znanem zdravniku:

»Doktor, v strašanskih skrbeh
sem zaradi moža. Mož misli, da

92

je konj; kar naprej galopira, je
seno in ne govori. Dovolj mi je
teg->. Dajte, pozdravite ga.«

»Storil bom vse, kar zmorem.
Vendar vam moram povedati, da
bo zdravljenje veliko stalo.«

»Nič ne de, zaradi denarja me
ne skrbi,« pravi žena. »Prejšnji
teden je moj mož zmagal na dveh
konjskih dirkah.«

LOVSKE ZGODBE

Grof se je vrnil z lova in začel
spraševati slugo:

»Battista, ali so se vrnili vsi

gostje?«

»Da gospod grof.«

»Pa ni nobeden ranjen?«

»Nq, gospod grof.«

»Hudiča,« vklikne grof, »potem
pa sem res streljal na zajca.«

A

Prijatelja se pogovarjata o skup¬
nem znancu.

»Kako je kaj z Antonom? Že
nekaj časa ga nisem videl,« zanima
prvega.

»Kaj ne veš? Nesrečnež je umrl
v Afriki. Šel je na lov in ustrelil
tri nosoroge, šestindvajset kroko¬
dilov, štiri slone, sedem levov in
skoraj šestdeset gazel...«

»Daj no! Od česa pa je umrl?«

»Komar ga je pičil.«

»Lovil sem v Skalnem gorovju,«
pripoveduje Joe. »Prvi dan sem
ustrelil enega medveda, drugi dan
dva, tretji dan pa ...«

»Tri...« reče Bill.

»Ne,« reče Joe. »Tisti dan sem
pozabil naboje doma. Obkolil me
je dober ducat medvedov. Vrgel
sem puško in zlezel na drevo. Mi¬
nili sta dve uri, medvedi pa so
čakali. Loteval se me je strah...«

»In kaj si storil?« z zanimanjem
vpraša Bill.

»Tedaj sem se prebudil,« reče
Joe.

*

Veliki lovec pripoveduje: »Ne¬

kega dne sem se znašel pred veli¬
kanskim levom. Pogledam naokoli:
vidim tigra, leoparda, udava in
še ogromno gorilo. Vendar nisem
izgubil živcev. Dostojanstveno sem
odkorakal iz prirodoslovnega mu¬
zeja ...«

MED NORCI

Direktor umobolnice zagleda ene¬
ga izmed svojih pacientov, ki na
vse kriplje drvi proti visokemu
drogu na dvorišču. Urno zleze nanj
in prav na vrhu pribije listič pa¬
pirja. Nato mirno zleze dol. Di¬
rektor prinese lestev in zleze do
vrha droga. Na listu je pisalo:

»Pozor! Tu je konec droga.«

Norcu se posreči pobegniti iz
umobolnice. Ukrade kolo in divja
z njim kakšne tri ure. Nato se ne¬
nadoma udari po čelu in reče:

»O hudiča, pozabil sem, da se ne
znam peljati s kolesom.«

*

Psihiater je obiskal umobolnico
in zagledal med pacienti svojega
nekdanjega tovariša iz vojaških dni.

»Ti tukaj?« je presenečeno za¬
vpil. »Kako pa si prišel sem?«

»Jaz že vem. Vzeli so me .. .«

»Zakaj? Saj ni vzroka za to!«

»Tudi meni se zdi, da ne. Poglej:
vprašali so me, če imam raje avto¬
mobil ali kolo. Rekel sem, da imam
rajši motorno kolo ...«

»In zato si v norišnici. Ni mo- .
goče.«

»Kot vidiš, je mogoče,« je za¬
mišljeno dejal drugi. »Poglej, zate
na primer vem, da imaš rad mo-
torino kolo. Ne vem pa, ali ti je
bolj pri srcu pečeno ali kuhano.«

93

KRIŽANKA

Vodoravno: 1. otok v Jadranskem
morju, 8. sokrvica, cepivo, 13. med¬
narodna policijska organizacija, 15.
prijeten vonj, 16. ime tenorista Lan-
ze, 17. nota iz solmizacije, 18. svilo-
prejkin zapredek, 19. ime pesnika
Župančiča, 20. alkoholna pijača, 22.
teža embalaže, 23. velika afriška
ptica, 24. neuniformiran, tajni poli¬
cist, 26. kemični znak za americij,
27. nasilna kraja, 28. pregovor, 29.
začetnici sodobnega slovenskega pi¬
satelja, 31. razlaga, 34. oseba iz

indijskega epa »Mahabharata«, 35.
spona, železna vez, 37. radijska po¬
staja v Zahodnem Berlinu, 38. kruti
rimski cesar, 39. nekdanja najnižja
kasta v Indiji, 41. začetnici slavne
italijanske sopranistke, 42. mesto
v Vojvodini, ob Tisi, 43. vršilec
dolžnosti generalnega sekretarja
OZN, 44. pisan metulj, 46. žensko
ime, 47. kaznivo dejanje.

Navpično: 1. južni sadež, 2. raz-
teleševalec, 3. aparat, priprava, 4.

\

94

alkaloid v čaju, 5. makedonsko ko¬
lo, 6. kratica za »Vojna pošta«, 7.
apneničast sprimek (ikrnik), 8. ri¬
biška mreža, 9. pesnik ljubezen¬
skih pesmi, 10. del obleke, 11 . naj¬
hujši zločin, 12. sladek izcedek ne¬
katerih tropskih dreves, 14. ame¬
riška filmska igralka CAbbel, 20.
merjasec, 21. ornament, 24. prebi¬
vališče, 25. katran, 27. letovišče ob
zahodni obali Istre, 29. ime Levsti¬
kovega junaka Krpana, 30. kanal
za odvajanje umazanije, 31. musli¬
mansko sveto pismo, 32. žarni ve¬
nec, glorija, 33. rimski zgodovinar
(»Germania«), 34. italijanski soci¬
alistični pisatelj (Pietro), 35. glas¬

beno delo, 36. rimski konzul, so¬
vražnik Kartagine, 38. živec, 40. oče,
42. del teniške igrej 45. avtomobil¬
ska oznaka sarajevskega okraja.

(F. P.)

Posetnica

fiLEC MIRNIK

Alec se je lotil zanimivega »po¬
sla«. Kaj je?

REŠITEV KRIŽANKE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE

Vodoravno: 1. Wallace, 8. slaven, 14. aviatik, 15. Lolita, 16. glava, 17. SA,
19. Stout, 20. Nina, 21. biga, 23. Olio, 24. Eda, 25. teletina, 27. Ra, 28. oer,
29. Ada, 30. p s., 32, Christie, 35. Mae. 36. smer, 38. Lear, 39. Mark,
40. teror, 42. lj, 43. Gorki, 44. Erevan, 46. Gardner, 48. pastir, 49. Alrna Ata.

Dva psa se z zanimanjem pogovarjata. Mimo pride zelo suho dekle.
»Glej, kakšna čudovita ženska,« pravi prvi pes, »krasne kosti ima.«

Kengurujki se srečata. Prva vpraša drugo, ki nosi v vreči mladiča:
»Nisem vedela, da imaš sinčka!«

»Saj ni moj sin. Podnajemnik je!«

#

Opica se pogovarja s sosedo v kletki živalskega vrta Pravi:

»Najhujše je v nedeljo Takrat se natepe okoli kletk cela vrsta ljudi, ki
se spakujejo pred menoj. Ne veš, koliko težav imam, da nreprečim
otrokom, da jih ne posnemajo.

95

»Tovarišev NN« izhaja kot redna mesečna samostojna priloga ilustriranega
tednika »Tovariš«. — Odgovorni urednik Sergej Epih. — »Tovarišev NN«
ureja uredniški odbor. — Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 3, II. nadstr.,
tel. 23-522, int. 55. — Uprava: Ljubljana, Tomšičeva 1, tel 23-522. — Prijave
za redne naročnike sprejemajo naročninski oddelek in raznašalci »Dela«.

tovarišev

PRVE TRI ŠTEVILKE »TOVARI¬
ŠEVEGA NN« LAHKO DOBITE ZA¬
STONJ!

Kako?

ČE PLAČATE NAROČNINO ZA
»TOVARIŠEV NN« OD ČETRTE ŠTE¬
VILKE DO KONCA LETA!

to

va

m

Tako boste imeli popolno zbirko
»TOVARIŠEVEGA NN«, ki je na
željo bralcev začel objavljati le
daljše zgodbe.

Razen napetih zgodb prinaša
»TOVARIŠEV NN« tudi križanko in
druge uganke, med njimi tudi
nagradne.

NE POZABITE:

VSAK MESEC IZIDE NOVA ŠTE¬
VILKA »TOVARIŠEVEGA NN«, VSAK
TEDEN PA ILUSTRIRANA REVIJA
»TOVARIŠ«!

»TOVARIŠ« prinaša na 68 stra
neh številne zanimive in aktual
ne reportaže ter fotografije o do
godkih doma in po svetu, skrbi
da so zadovoljni ljubitelji filma
mode, avtomobilizma in glasbe
pa tudi bralci romanov in novel
Ugankarji bodo veseli prilo¬
ge »KAJ VEŠ - KAJ ZNAŠ«, ki
prinaša križanke, rebuse, strip>
slikovne uganke - med njimi tudi
več nagradnih.