Zavarovalnica zoper nezgode delavcev pa naš kinet. (Spisal P o h o r s k i.) Kdor opazuje delovanje v državnem in deželnih zborih, kjer vladajo liberalci zadnja desetletja, prepriča se lahko, da je ondi za kmeta malo pravice. Delajo se na nos na vrat vedno nove postave, katerih roke so vsaj na videz delavne za blagor človeštva, oziroma državljanov, noge njih pa žalibog stojč večinoma na tilniku itak slabega kmeta. Snujejo se postave v varstvo divjačine na račun kmetovih pridelkov; delajo se nove ceste in vzdržujejo stare iz okrajnih priklad, kjer je tudi kmet »ravnopraven« v plačilih, ali prepoveduje se mu po njih prosto po stari navadi voziti; osnovala se je tudi zavarovalnica zoper nezgode deiavcev, kjer žopet Iov6 kmeta za plačnika, ko se vendar niti misliti ne da sličnost v delu njegovem z delom v tovarnah, rudokopih itd. Na kmetih največja enostavnost in priprostost, tukaj pa strašni kotli, ogromni stroji, nevarni plini pod zemljo itd ; pa vse eno so v vrsto teh delavoev porinili našega žagarja in hočejo še druge. Ugovarjali smo, da v enostavnih naših žagah delo, kakor"skušnja uči, nikakor ni nevarno, da zahteva od delavca le malo previdnosti itd. Vendar so vse eno upisali ga v X. razred pod št. 59. z letnim doneskom od 100 gld. plače 3 gld. 12 kr. Toda od tega ne plača delavec več nego eno desetinko, drugo pade na kmeta. Ali to še ni vse. Sedaj hočejo še upisati vse delavce v hostah in celo pri vožnji in spravljanju plohov. Tukaj pa so naleteli na kmeta samega, kateri navadno do pozne starosti s svojimi sinovi in hlapci dela in se trudi, da ohrani svoje posestvo sebi in otrokom. Kakor vsak hlapec ali dninar, izpostavljen je tudi on vsaki mogoči nesreči; ali čudno! edinonjega ne marajo zavarovati. Pač pa ga hočejo siliti plačevati zavarovalnino za vsakega pod njegovo streho, kakor da bi — britko bodi potoženo, — njemu res denarji leteli kupoma v žep! Da to žalibog ni res, pričajo žtevilke po knjigah raznih posojilnic, hranilnic in zasebnih upnikov. Še bolj glasno pa zaupije tu in tam »boben«, glasno kričeč svelu britko resnico: Kmet ubožava, on čedalje bolj gine! In uzrokov za to njegovo sušico je zadosli. Med temi eden je, ki se glasi: Vedno pomnoženje in povišanje davkov. Fremislimo nekoliko, koliko vrst davkov ima naš kmet na ramenih, potem še le sodimo: 1. Prvi mu je zemljiški davek, kateri, ako ga še dobro osolijo z obilnimi okrajnimi in obeinskimi prikladami (kar se žal večinoma rado zgodi), znese srednjemu kmetu vsako leto toliko, kakn je vredna dobro rejena kravica v hlevu. Ali pa pride m njo druga v hlev, oziroma se vsako leto priredi kaka glava živine na novo, to pa je odvisno od mnogih slučajev. 2. Je zavarovalnina poslopij. Ta je tudi visok, ali skušnja uči, da previdnost ne škoduje. Vzame tudi lepo tele iz hleva, pa kaj se hoče? Če nezavarovan kmet pogori, to je toliko, kakor pravi pregovor o nosačih stekla in piskrov: Glažar pade (in stare blago), pa piskrar ustane. Piskrar pade, pa ustane — berač! 3. Tretji davek je v nekaterih krajih odkup, bire za gospoda župnika in eerkovnika. Dosti prime tudi ta kmeta, veliko bolj nego prej, ko je trebalo oddati določeno mero pridelkov. Pa poudarjamo, da je tudi ta odkup, kakor marsikaj druzega, delo liberalne gospode; kot pridni kristjani bi ga radi odrajtavali, pa kaj, da dandanes čast. duhovščini ni v korist! • 1-4. Četrti zadene bdij Tiiiadega kmela, če ni potrjen bil k vojakom, in se zove vojaška taksa. Najmanj očitam še temu, če je le pravično razdeljen, ker rajši ga plačam, nego skočim v vojaško suknjo. 5. Še nismo pri kraju. Ako ima kmet količkaj ugodno stanovanje in vzame k sebi koga za najemščino, hitro pride za njim eksekutor s hišno-razrednim davkom, kateremu za piko je ogromna priklada. Stika se včasih še za takimi stanovniki, ki najemščine ne plačujejo, nego z delom odslužijo. To pa se pravi izpred ust obema — kmetu in stanovniku — kruh jemati, kar britko potožim gg. poslancem. 6. Ima marsikateri kmet pri sosedih ob vodah kakšno korist, od katere servitute ima dostikrat ogromno najemščino. Torej vse le za gotov denar, kje pa se naj jemlje? 7. Še le sedmič smo prišli do prej imenovanega davka o zavarovanju delavcev. Od žagarjev že tako plačujemo, sedaj nam še hočejo naložiti hlapce, dninarje, — le kmeta ne. 0, ko bi se našla tako potrebna zavarovalnica, ki bi zavarovala kmeta pred dolgovi (in tudi pred vedno večjimi davki)! On plačuje in redi večinoma vse druge stanove, kakor razne gosposke, tako razne reveže in siromake. Da pa mora za eden in tisti predmet plačevati dvakrat, to pa je vendar preveč! Le poglejmo! Ako mu zboli hlapec ali kdo drugi od družine, dolžen ga je vsled družinske postave hraniti in zdraviti cele štiri tedne, še le potem gre družinče v bolnišnico, seveda na občinske stroške, katerib je tudi kmet plačnik. Ako pa zboli delavec v tovarni, rudokopu, kamnolomu itd. tedaj ga že prvi dan odslovijo, rekoč: hajd k zavarovalnici ali bolniški blagajnici! V tem slučaju sta te dve potrcbni, .pa kmetih pa ne, kjer zadostuje imenovana družinska postava. Očividno je iz vsega torej to, da hočejo privezati k zavarovalnici kmetske posle in dninarje z namenom, da oni z doneski pomagajo zavarovalnici na korist raz- nim^tovarniškim delavcem. Čemu pa nam je torej še družinska postava? Proč ž njo, in videli boste, kakšna nezadovoljnost bode vladala med ljudmi, katere hočete privezati k zavarovalnici! Da se zavarovalnica na kmetih ne more udomačiti, krivo je tudi to, ker se ponesrečenea ondi tako počasi spominjajo. Pobil se je lani pri nas neki delavec v kamnolomu. Visel je tako med življenjem in smrtjo cele štiri mesece, toda od zavarovalnice ni dobil nobene pomoči, da-si se je nesreča takoj naznanila. Došla je poraoč še ie, ko je on med teni že — srečno urarl! Kolika revščina ga je mučila v dolgej bolezni, zlasti ko se za gotovo še ni odločilo, dobi kaj od zavarovalnice ali ne, tako, da na nobeno upanje se mu ni dalo kaj dobiti! Gotovo je slavna zavarovalnica že davno pozabila izrek: Kdor hitro pomaga, dvakrat pomaga. Razvidno je torej iz tega, da ne ugaja ta zavod razmeram kmetskega ljudstva, kjer je v navadi celo drugačno življenje, nego v mestih in tovarnah. Glavno pa je to in tudi namen tega spisa, da ne bi zavarovalnice zoper nezgode delavcev preveč tiščali na kmeta, kot plaenika, oziraje se na njegovo slabo stanje, katero, če se v naši^državi enkrat uniči, nese s seboj ves družbinski red z vsemi stanovi!