ROBNI ZAPISI
ROBNI ZAPISI
Aleš Debcljak: CHRONICLE OF MELANCHOLY, Poetry Miscellany Chapbooks, University of Tennesee at Chattanooga, Chattanooga 1989. V zbirki Yugoslav Poetry Series, ki jo ureja ameriški pesnik in eden vodilnih profesorjev kreativnega pisanja, poznavalec in ljubitelj slovenske in ostalih južnoslovanskih literatur, Richard Jackson, je izšlo petnajst sonetov Aleša Debeljaka, ki jih je prevedel Michael Biggins, sestavljalec posebne številke New England. Review/Br eadloaf Quatery, posvečene slovenski poeziji, ki pripravlja tudi antologijo slovenske poezije. Knjižica »vodilnega pesnika in kritika, ki piše v slovenščini«, Aleša Debeljaka, je ne le velik uspeh slovenske poezije, pač pa tudi reprezentativen »izvozni« izdelek, predvsem zaradi zelo dobrega prevoda in ameriškim bralcem primerne, a hkrati visoko kvalitetne poezije. (mb)
Khaled Mnttawa: TEA WITH HAROON AR-RASHEED, Gla-
vin Press, ZDA. Brošurica, ali bolje rečeno, plaketa s tem naslovom je izšla v okviru univerze v Chatanoogi, kjer je predavatelj kreativnega pisanja pesnik Richard Jackson. Mattawa, po rodu iz Libije, je eden nadarjenejših predstavnikov te šole, o čemer priča tudi natis njegovih šestih daljših pesmi.
Mattawa, kolikor je seveda to mogoče ocenjevati po omenjenem izboru, piše poezijo, ki je tipično ameriško pripovedna in enostavna, za Američane pa je verjetno zanimiva predvsem zaradi prepletanja diametralno nasprotnih kulturnih okolij. Čeprav ga fascinira zahodnjaški način življenja, se zaveda tudi posebnosti in privlačnosti vzhodnjaškega, ne manjka pa tudi kančka nostalgije.
Čeprav Mattawinim pesmim ne manjka očarljivosti in jezikovne uglajenosti (še posebno, če upoštevamo, da ni Američan), mu na nivoju metafor in same obdelave tem manjka inventivnosti, drznosti. Prav tukaj pa najbrž šola kreativnega pisanja ne more kaj dosti pomagati, (jp)
ALMANAH BEOGRADSKE MANUFAKTURE SNOVA II, uredila in izdala Vladimir Pištalo in 2ivko Nikolic, Beograd 1989. Izšel je drugi almanah skupine, ki je svoj Statut objavila v beograjskem Delu in knjižno. Delovanje BMS bi lahko najlažje opisali kot iskanje ključev, ki odklepajo duri k skrivnostim sveta, zakaj »cel svet je zaklenjen, ključi pa niso vidni«. Letošnji Almanah — ki je videti kot knjiga zaradi prepovedi privatnih časopisov — je posvečen otroštvu, lanski pa je obdeloval sanje. Ze tu vidimo temeljni postopek pri nastanku Almanaha, ki bi ga najlažje imenovali »dopisovanje«; gre za pisanje skupine ljudi na določeno temo.
In kaj prinaša drugi Almanah? Sanje dveh gostov, dela dveh šolarjev in predšolarja, ter prozne prispevke in risbe že uveljavljenih avtorjev, od katerih so v Sloveniji najbolj znani Zivko Nikolic in Vladimir Pištalo — začetnika BMS in urednika ter založnika Almanaha, slednji je tudi izbral letošnjo temo — pa Milovan Marčetič z zgodbo o striženju, Sreten Ugričič z incestoidnimi fragmenti, v katerih je ponovno dokazal, da je izvrsten prozni pisec, pa Nemanja Mitrovič in David Albahari, če se omejimo na že prevajane avtorje. Ze zaradi širine projekta in števila ter različnosti avtorjev, seveda pa tudi zaradi kvalitete proze in prisrčnosti risbic pišočih, je Almanah treba prebrati, kar pa zaradi samizdatskega značaja in neurejene distribucije ne bo lahko, (vv)
Zivko Nikolic: BUDEN JE U PREDVECERJE, Izdaja MIMO, Beograd 1989. MIMO je projekt Zivka Nikoliča in Zorana Vučiča, gre pa očitno za knjižno zbirko, ki stopa vzporedno z delovanjem Beo-gradske manufakture snova, katere zaščitni znak uporablja in ji je tudi posvečena. Letos so v tej zbirki izšle še knjige Vladimirja Ri-stiča, Zorana Cvjetičanina in Srba Krajiča.
Pisanje o knjigi, ki izide v tujem jeziku v nakladi 333 primerkov, je enako slasti pisanja o izmišljenih knjigah, ki jo je gojil Borges. ali pa o nedostopnih knjigah, ki jih navaja Eco. Ne le zaradi naklade, tudi zaradi distribucije zbirke MIMO, ki ne pokriva niti Beograda, je knjiga nedostopna, -fiktivna«, zgolj geslo v katalogih. Bolj kot ob njeni (nepreverljivi, morda izmišljeni) vsebini se je smiselno ustaviti ob pomenu MIMO založb izdanih knjig; ob mehčanju monopola velikih založb so ozkemu krogu ljubiteljev namenjene knjige tudi odgovor na vse večje malikovanje tržišča, ki naj bi imelo v bodoče glavno besedo pri selekciji literature. O trgu in trženju duhovnih dobrin bo mogoče govoriti šele takrat, ko bodo tržni principi veljali pri kruhu, pivu in mleku. Do takrat pa se borimo za subvencije in za kulturno usmerjene sponzorje, (vv)
SLOVENSKE LJUDSKE PESMI S POHORJA I, Širše tinjsko območje. Izbral, uredil, opombe in spremno besedo napisal Stanko Gradišnik, izdala in založila Samoupravna interesna kulturna skupnost občine Slovenska Bistrica, Slovenska Bistrica 1989. Zbirka ljudskih pesmi spod Pohorja ni etnološko ali kako drugače obdelana in nima namena biti »mrtvo gradivo v arhivih in znanstvenih zbirkah«; opraviti imamo s priročno pesmarico, iz katere bi peli nepotrvorjeni in kleni ljudje, ki jih še ni prevzel nov, drugačen način življenja. Tematsko prevladujejo ljubezen, smrt in tisto vmes — odhod k vojakom. Knjigo so dobili vsi udeleženci letošnjega »štatenberga« na Treh kraljih, po reakcijah nekaterih starejših in lokalnih piscev, ki so referentom očitali preveč teoretiziranja in »čudno« izbiro obravnavanih avtorjev, pa lahko sklepamo na namen razdeljevanja — z branjem naj bi mladi spoznali tisto pravo, iz zemlje zraslo slovstvo. Tudi sam sem za bolj sindikalistično podobo literarnih srečanj na Štajerskem: udeleženci naj pojejo tinjske pesmi, špilajo rihtarja bit in kozo klamf ter delajo v sodih prostor prihajajočemu novemu vinu; tisti zateženi, ki mislijo, da je literatura način mišljenja in ne zgolj žur ali veja politike, pa naj ostanejo v Ljubljani, (mb)
Marjan Dolgan: SLOVENSKA MUZA PRED PRESTOLOM: antologija slovenske slavilnc državniške literature. Knjižnica revolucionarne teorije 57, Ljubljana 1989. Dolgan, ki je pesmi izbral, napisal bibliografijo, imenski seznam in spremno študijo, se je lotil »temne •strani mesca« v vesolju slovenske poezije, nekritičnega poveličevanja oblastnikov. Antologija je pomemben dokument in natančno znanstveno delo — niti Jolka Milič ni našla več kot ene napake — hkrati pa je nadvse zabavno; kaj je bolj smešnega kot povzdigovati v višine umrlji-ve in zmotne državnike, ko pa jih je tako lahko od tam zbiti na tla. Veselje je videti po Platonu edino možno pesnjenje, »himne na bogove in hvalnice plemenitim ljudem«, kako zanosno uporabljajo slavilne Pridevke, s kakšnim zamaknjenjem ubesedujejo luč, ki jo oddajajo velikani in spreminjevalci zgodovine, pa kako grenka je kaplja, ki se Pocedi iz očesa in nosu na njihovem grobu. Spremna beseda je izčrpna in zabavna. Slavilno brezmejno pretiravanje bi bilo zabavno brati tudi v prozi, kjer avtorji ob odločnem pritrjevanju ne potrebujejo veščine vezanja besed, (sž)
Janez Strehovec: BESEDILA Z NAPAKAMI, Založba Obzorja, Maribor 1988. Janez Strehovec, filozof, ljubitelj in poznavalec lepe literature in nasploh »produkcije v kulturi«, je svoja »besedila z napakami« uredil in zbral v knjigo z istoimenskim naslovom. Strehov-čeva nova knjiga — nekakšni »izbrani spisi«, napisani večinoma v
letih 1983—1985 — ne pomeni zgolj »ontološkega dokaza- za bivanje Janeza Strehovca v teh letih, ampak je tudi eno redkih resneje zastavljenih razmišljanj o literaturi, ki se poleg tega vseskozi zaveda svojih meja, negotovega statusa in ki zato ne producira, če parafra-ziramo Althusserja, nekakšne »spontane filozofije literarnih znanstvenikov«, ki jemlje literaturo kot prosojen in literarnemu umu povsem dostopen »predmet«. Strehovčevo miselno obzorje se je, kot kaže, formiralo predvsem ob branju teoretikov »kritične teorije družbe« (zlasti Marcuseja, Benjamina in Adorna), marsikaj pa dolguje tudi mojstru Heglu. Iztek frankfurtske družbe, zlom projekta levice in nastop post-marksizma (ki ga je razumeti v obeh pomenih izraza) pa je gotovo sodoločal tudi Strehovčev teoretski horizont. Morda je tudi to razlog, da Strehovec dosti raje, kot da bi dajal dokončne odgovore o »vprašljivi usodi umetnosti«, zastavlja vprašanja, ki se zdijo kar pravšnja in s tem zavezujoča. Ravno v tem »vpraševanju« je tudi prednost, za koga drugega pa tudi slabost te knjige, (mk)
Dimitrij Rupel: SLOVENSKI INTELEKTUALCI, Od vojaške do civilne družbe, Zbirka Nova slovenska knjiga, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989. Rupel se loteva razvoja slovenskega intelektualnega življenja predvsem na primeru polemik med kulturniki oziroma kulturniki in politiki, pri tem pa obdela Vidmarja, Ziherla, Pirjevca, Kermauner-ja, Kardelja ter novorevijaše, z objavo Kocbekovega dnevnika 1975—76 — za katerega ni jasno, zakaj je objavljen prav v Ruplovi knjigi — pa tudi Kocbeka. Rupel po ameriških sociologih povzame klasifikacije o različnih tipih intelektualcev, potem pa jih manihejsko prenese na slovenske, ki so ali dobri (alternativci) ali pa butasti in zli (bolj-ševiški in »kvazi alternativa«, torej Ruplovi nasledniki). Ta črno-bela predstavitev in razvrstitev in ideološko podrejanje ter interpretiranje rezultatov razkrivajo boljševiško logiko: kdor ni z nami je proti nam, to je ob površnosti in ponavljanju že znanih ugotovitev tudi ena slabih plati knjige. Ruplu še veliko manjka do »intelektualca tretjega tipa«, kakršni edino lahko neobremenjeno in manj pragmatično pišejo in razsojajo o zgodovini in vlogi posameznikov v njej. (mb)
Ivo Zorman: LECTOVO SRCE, Zbirka Sledi, Mladinska knjiga. Ljubljana 1989. Kaj iščeš čase izgubljene,/ kaj kliče S ure zamujene?/ Ne vrne se, kar enkrat mine,I kar ti pusti samo spomine.// Zormana poznamo kot pisca uspešnic za otroke in odraščajočo mladino. Tudi Lectovo srce sodi med takšna dela. Kratke zgodbe, dolge le nekaj strani, opisujejo po en sam dogodek iz pisateljevega otroštva, to pa od prvih spominov do prehitre in nasilne odraslosti po začetku vojne. Spomini na Kamnik so pisani v preciznem in jasnem jeziku, razum-
Ijivi tudi odraščajočim bralcem, hkrati pa osvobojeni moraliziranja in razrednega pogleda na predrevolucijski čas.
Knjiga je opremljena s fotografijami starega Kamnika, ki lahko zanimajo le Kamničane, in s simpatičnim spremnim besedilom Jožeta Snoja, namenjenim predvsem odraščajočim bralcem. Poteza založbe, ki Lectovo srce priporoča in ponuja tako mladini kot odraslim (Kam-ničanom), je hvalevreden poskus izdajanja za več vrst bralcev. Res pa je, da trik. ki je pri Zormanovi knjigi uspel, lahko predstavlja tudi veliko pomanjkljivost; knjige v stilu »za vsakogar nekaj« lahko izgubijo prav vse možne naslovnike, (md)
Peter Handkc: PISATELJEV POPOLDAN, Drava, Celovec 1989. Prevedel Borut Trekman. Handke? Eden najbolj izoblikovanih avtorskih piscev konca tisočletja, brez dvoma, s slovenskimi predniki ali brez njih. V tem — zdi se, da avtobiografskem — dnevniškem spevu se potrjuje: tako malo besed, da nobena ni odveč, za vsako pa še veliko. A hkrati ta pisateljska samorefleksija vendarle prinaša obča mesta, sicer napisana v vrhunskem slogu, a ta prinaša le občost, ki se utegne spremeniti v normativ, in kaj je piscu bolj mrzko od normativov? Zato začaranja ni (več). Da. tu je kleč: ali naj pisca obtožujemo mani-re, če pa gre — priznajmo — za odlično maniro? Peter Handke z začetka svoje kariere bi nemara pritrdil, (ab)
Use Pollack: FERNANDO PESSOA OD A DO Z. Pomurska založba, 1989. Za tiste, ki tega ne vedo — in taki pri nas predstavljajo večino — Fernando Pessoa velja za največjega portugalskega pesnika in vsekakor tudi enega najboljših evropskih pesnikov 20. stoletja. Čeprav ni napisal veliko, je z liriko, ki je bila sila raznovrstna in jo je objavljal pod celo vrsto heteronimov, odločilno vplival na razvoj ne samo portugalske poezije.
Prav tukaj pa smo Slovenci spet v velikem zaostanku, zato se zdi, da knjiga Use Pollack, ki je sicer sestavljena v sodobnem, tržno usmerjenem založniškem smislu, ne da bi ji manjkalo duhovnosti, in-formativnosti in atraktivnosti (velik format, lepa oprema, pregled-nost), pade v prazen prostor. S tem mislim, da gre za projekt, ki je namenjen predvsem tistim, ki Pessoo kot pesnika že poznajo, čeprav zaradi svojega neobičajnega življenjepisa lahko pritegne tudi nepozna-valca.
Zanimivo je, da je knjigo izdala naša najbolj »komercialna« založba, ki ji to vsekakor lahko štejemo samo v dobro, čeprav se pri nakladi 300 izvodov vednost o Pessoinih pesniških kvalitetah ne bo kaj
prida povečala, (gp)
Jacqueline Susan: ENKRAT NI ZADOSTI, Zbirka Oddih, Mladinska knjiga, Ljubljana 1989. Glede na naslov, sliko na ovitku in odlomek iz teksta na zadnji strani ovitka bi zaupljiva bralka (ali bralec) lahko sklepala, da gre v romanu »sodobne ameriške pisateljice« predvsem za vprašanje seksualnosti; torej, da bi vso vsebino zvedli »na nekaj, kar se tiče fukanja« (Lacan). Toda Jacqueline Susan hoče več — zanima jo, kaj se skriva za bleščečim nasmehom Hollywooda in njegovih ekspozitur. Svet, ki ga obvladuje »logika kapitala« in po katerem se gibljejo producenti, režiserji, uspeli in manj uspeli igralci, cvetoče in od-cvetele igralke in vsa ostala druščina, se razkrije za bolj žalostno, če ne celo tragično zadevo. Nič pa ni bolj tragičnega od usode glavne junakinje, rahločutne January Wayne (njen oče ni John, ampak Mike W.). Moški njenega življenja je namreč kar njen oče: njeno pretirano nagnjene do njega bi se, če bi se ulegla na kavč dunajskega eksperta, razkrilo kot t. i. Elektrin kompleks. Uboga January je tako lepa, bogata in dobrega srca, da bi si vsekakor zaslužila tudi primernega mladeniča, ne pa da jo še po očetovi smrti — tako kot Hamleta — nadleguje njegov duh. Kako se razplete usoda trpeče ženske duše in njenega lepega telesa, pa bo vztrajna bralka (ali bralec) ugotovila na zadnji strani, tj. 471. strani. Roman Enkrat ni zadosti je prevedel Gregor Moder. Enkrat je zadosti! (mk)
INTERTEKSTUALNOST & INTERMEDIALNOST, izdal Zavod za znanost o književnosti Filozofskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb 1988. Uredili Zvonko Markovič, Magdalena Medarič, Dubravka Oraič, Pavao Pavličič. Zbornik, sestavljen iz prispevkov enajstih avtorjev in selektivne bibliografije znanstvenih del o intertekstualnosti, je nepogrešljiv bedeker za vsakogar, ki se odpravlja na izlete ali potovanja po sodobni literaturi. Medsebojnosti se loteva literarnozgodo-vinsko (pogostost postopkov v nekaterih obdobjih) in teoretsko (tipologija, citat, primerjave različnih medijev).
Večina piscev zbornika se je opredelila za pojave v prvi polovici stoletja — gre pač za avtorje, ki smo jih brali v Pojmovnik/ih ruske avantgarde in pri katerih je intertekstualnost drugačna, zato je glavna kvaliteta zbornika, da je prikazal različne metodologije in dal veliko dragocenih informacij, na podlagi katerih bo mogoče zložiti zbornik o preplavljenosti literature z intertekstualnostjo, katere priče smo zadnjih nekaj let. (vv)