5 PROBLEMI BtVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA BERTOLT BRKCHT - l'Ai I. UKSSAl: SOJENJK Lt'KL'IXA. MATJAŽ KMECL: AVTOMOBILL SV EILANA MAKAROVIt: PESML BOJAN PISK: PESMI. JOZE SNOJ: MOJSTER ZA SMRT, JANLSA BIZANT- BABIČ: LCENCI V OBRTI OCENJUJEJO SVOJE MOJSTRE. NIKO GRAEENACER: KRITIKA IN NJEN PREDMET. BOGDAN KAVCiC: NEK.4TERI FAKTORJI. KI VPLIV.AJO NA LDELEŽBO IN .MNENJE MLADINE O SESTANKIH, VLADIMIR KAVCiC: NEIZKORIŠČENE MOŽNOSTI, BORIS PATERN L: MONOPOLIZE.M POGII.MA, JANEZ PIRN.AT: LIKOVNA l.METNOST IN KRITIKA. KREDA POGORELEC: VPRAŠANJE SISTE.MATICNE KRITIKE JEZIKA. FRANCI PRAJS: FIL.MSKA KRITIKA PRI NAS. DR. .MIROSLAV SiCEL: NEK.'VTERI PROBLE.MI SODOBNE HRVATSKE K.\JI2EVN0STI. BRANKO SO- MEN: NA ROB FIL.MSKEGA OBVESCANJ.A, FRANC ZAÜRAVEC: SE ENKRAT O METODI KRITIKE — OCENE IN POROČILA — BRI SENO OCiLEDALO — LIKOVNA PRILOGA ALBINA LLGARICA 1%3 Vsebina Matjaž Kmecl: Avtomobili .... 385 Bojan Pisk: Pesmi........399 Svetlana Makarovič: Pesmi .... 401 Jože Snoj: Mojster za smrt .... 403 Vladimir Kavčič: Neizkoriščene mož- nosti ............414 Vloga kritike v kulturnem življenju 420 Niko Grafenauer: Kritika in njen predmet...........420 Branko Somen: Na rob filmskega obveščanja.........422 Breda Pogorelec: Vprašanje sistema- tične kritike jezika......424 Franci Prajs: Filmska kritika pri nas 425 Janez Pirnat: Likovna umetnost in kritika...........427 Zaključna beseda........432 Paul Dessau Bertolt Brecht: Sojenje Lukulla...........435 Dr. Miroslav Sicel: Nekateri problemi sodobne hrvatske književnosti . . 449 Bogdan Kavčič: Nekateri faktorji, ki vplivajo na udeležbo in mnenje mladine o sestankih......455 Januša Bizant-Babič: Učenci v obrti ocenjujejo svoje mojstre .... 466 Boris Paternu: Monopolizem poguma 474 Franc Zadravec: Se enkrat o metodi kritike...........477 OCENE IN POROČILA Jubilejni zbornik slovenskih študen- tov na Dunaju........478 Razstava del Marka Šuštaršiča v Mali galeriji.........479 BRUŠENO OGLEDALO.....480 LIKOVNA PRILOGA Alhin Lugarič: Odmev časov 1962, Svitanje 1962, Jambori 1962, Polja 1962 problemi PROBLEMI — revija za kulturo in družbena vprašanja. Ureja uredniški odbor: Adolf Bibič, Božidar Debe- njak, Janez Dokler, Vladimir Kavčič, Matjaž Kmecl, Viktor Konjar, Miro- slav Košuta, dr. Boris Paternu, Janez Pirnat (odgovorni urednik), Andrej Rijavec, Ivan Rudolf, France Zupan. — Tehnični urednik: Ivan Planinšec. — Lektor in korektor: Janez Juvan. Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12, telefon 20-487. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Cena posameznega iz- voda za naročnike 50 din, v kioskih in knjigarnah 100 din. Naročila poši- ljajte na CK LMS Ljubljana, Dalma- tinova 4, telefon 32-033, tekoči račun: 600-14-608-28 z oznako: za Probleme. Izdajata CK LMS in UO ZSJ v Ljubljani. Tisk, izdelava klišejev in vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. — Naslovno stran je opre- mil Janez Pirnat Avtomobili Matjaž Kmecl Prometna satira, ki je sestavljena iz: 1. Preglednega pamfleta 2. Prvega dejanja 3. Epiloga in 4. Pripombe Prizorišče ves čas enako dolgočasno in zato nikogar ne bode v oči. Obenem je seveda poceni. Osebe po zgodovinskih potrebah (jih je pa precej, ker gre tudi za javno mnenje, ki je — kakor je znano — zmeraj množičen pojav). Kratka vsebina za vse tiste, ki se jim ne ljubi vsega prebrati, a želijo o stvari vseeno diskutirati. Uvodni Pregledni pamflet: Večji in manjši filozofi se zberejo v mestni kavarni in naglas ter deloma v verzih razmišljajo o zelo pomembnih stvareh. Vmes jih ves čas neodgovorno moti natakar. — Nastopijo šentfenške učiteljice, ki z vozičkom hitijo na XVII. kongres vrhunske pedagogike. Zaradi različnih nazorov o umetniškem poslanstvu pride med filozofi in učiteljicami do resnega idejnega in fizičnega spopada, v katerem zmagajo učiteljice, ki pobegnejo. Toda življenje v mestu je živahno: medtem ko učiteljice pobegnejo, se prikaže najvišje znanstveno društvo z novo metodološko skrinjico in s kandidatom za priznanega znanstvenika. Kandidat vrti v službi znanosti kljuko na skrinjici s tako močjo, da se skrinjica v najbolj napetem trenutku vname. Toda znanstveniki ne izgubijo prisotnosti duha in pogasijo požar s sifonom ter tako rešijo položaj. — Tu je še nogometni sejem in penzionisti, da je slika v resnici popolna. Ko so vsi zbrani, gre mimo parada vrhunske pedagogike, na kateri dožive šentfenške učiteljice nesluten uspeh. To jih navda z veliko volje do nadaljnjega dela. V trenutku najvišje in demokratične ekstaze in delovne vneme, nastopijo mizar, kovač, trgovec in gostinski delavec v socialističnem zakupu Sod ter začno še oni razmišljati. Ker so se pripeljali z avtomobili, razmišljajo seveda o tem, ali ima avtomobil dušo, kar se jim po krajši debati posreči dokazati. Mesto je bogatejše za eno filo- zofijo več. Dramatsko vprašanje preglednega pamfleta: Kako se bo vsa stvar razvila vnaprej? 25 385 PREGLEDNI PAMFLET (Blazno írohljenje avtomobilov.) (Pred zaveso pripeljejo policaji v kletki Tinčeta Pešca, ki je grobno resen in se obeša na mrežo kakor opica. Ko hrup potihne, se Tinče Pešec razgovori. Govori tako in toliko, da celo policaji za hip odpro usta. Medtem si brišejo potna čela.) TINČE PESEC: Ljudje božji, in kakšno mirno, tiho mestece je to bilo! Nekje daleč bogu za zadnjo platjo. Z njivicami na robu in paradižniki v parku. Z meščani, ki so se vdano in brez pretiravanj potiho pehali po tej kratki poti od rojstva do smrti, se ukvarjali s kurjimi očesi in sadnimi kremami, z lovljenjem miši in ustvarjanjem otrok, s pogovori o vremenu in s pride- lovanjem redkvice. Vse je teklo lepo in v redu, kakor je treba in v splošno zadovoljstvo. •— Dali so domovini, kar so mislili, da morajo dati; ustanovili so Najvišje znanstveno društvo, skupino modernih bradatih filozofov, ukvarjali so se s problemi sodobnega šolstva, izdajali svoj lastni časopis Naš glas, prirejali predavanja večerne univerze, — vse kakor je treba. Razmišljali so o vsem mogočem in nemogočem, dokler... eh ... dokler ni bilo vsega tega... (Tinče Pešec globoko vzdihne in zmaje z glavo. Policaji se spet premaknejo.) — In kakšno lepo, tiho mesto je to včasih bilo! (Med- tem ko kar naprej maje z glavo, ga policaji odpeljejo dalje.) (Zavesa se odpre. Trg. Na robu kavarniški vrt s pisanimi sončniki in mizami. Napis: Kavarna pri veselem mačku. Pri eni izmed miz sede Večji filozof in Manjši filozofi. Vsi imajo brade in očala in vsi manjši so podobni večjemu filo~ zofu, le da so manjši.) VECJI FILOZOF: Dokler bomo podložni pomanjkanju, tako dolgo bo objektivna struktura družbe ustrezala polaščevavskim težnjam posameznikov in plasti,' tako dolgo bo sama uzakonjala ... natakar!... bo uzakonjala neko določeno (ob)lastniško hierarhijo. Osnovno dejstvo zgodovine je namreč pomanj- kanje. Ljudje niso zmožni zadovoljiti svojih zadružniških oziroma zaseb- niških potreb, ker manjka potrebovanih surovin. NATAKAR: Izvolite, gospodje filozofi? 1. MANJSI FILOZOF: Tako je. (Natakarju.) Kje pa se tako dolgo izživljate? Perspektive in antiperspektive samoupravljanja niso v nobenem primeru garancija za takšno ali drugačno polaščanje. Najmanj pa še v tako golem zasebniškem smislu. NATAKAR: Prosim? 2. MANJSI FILOZOF: Po žganju smrdite. Mi ugotavljamo, da ustvarja po- manjkanje zgodovino, vas pa od nikoder. Pet turških. 3. MANJSI FILOZOF (ki je tudi pesnik): Nič se ni zgodilo, kar bi se lahko zgodilo, in zgodilo se je vse, in zdaj spomin ni to, kar je bilo, kar ni bilo, kar je bilo, spomin je vse, kar ni bilo, a je, kar sanjamo, da bo ... NATAKAR: Prosim? — Se kaj? 2. MANJSI FILOZOF: Ali razumeš poezijo? NATAKAR: Ce dovolite... 386 1. MANJSI FILOZOF: S temi verzi ti je hotel poet brez kakršnih koli polašče- vavskih, zasebniških, zadružniških, tehnokratskih, (ob)lastniških defor- macij izpovedati svojo preprosto človeško resnico, ki je popolnoma desen- timentalizirana in izvira iz globoke otroške travme, ki se je začela v tem hipu celiti in kompenzirati... Prinesi hitro! NATAKAR (nekoliko zmeden od tolike filozofije): Izvolite... (hitro gre). VECJI FILOZOF: Totaliteta predmetnega sveta se aktualizira v serijskem nizu in dobi obliko verižne reakcije. Posameznik postane v popredmeteni družbi imoralist, saj pade v nujno protislovje. Ko so je treba odločati, se ne znajde več v seriji, ki je konkretizacija absolutne splošnosti. Ta moralna razvezanost, pogojena z verižno aktivnostjo, je najbolj plastična manife- stacija absurdnosti in dekadence popredmetene družbe. Ne da bi... NATAKAR (priteče s turškimi): Izvohte, so že tukaj! VSI MANJSi FILOZOFI (v en glas): Psssst! NATAKAR fspei preplašen). VECJI FILOZOF (nekaj časa zre topo predse, potem obupano zastoka): Pre- pozno ! 1. MANJSI FILOZOF (ogorčeno natakarju): Nenehno brezobzirno ubijate mož- nosti bivanja in ui'esničcvanja in s tem negirate nujnost odločitve in aktiv- nosti v neprestano spreminjajoči se danosti... Sram vas bodi! 2. MANJSI FILOZOF: ... možnost lastnega obžarjanja in presevanja te da- nosti! S tem se nevarno približujete najaktivnejšim polaščevavcem z (ob)- lastniškimi težnjami, ki izvirajo iz liberalistično zasebniških dispozicij. — Kaj pa je to? (Po trgu pripeljejo tri šentfenške učiteljice velik zaboj, ki ima spredaj luknjice. Filozofi umolknejo in jih radovedno gledajo. Ustavijo se'in si brišejo pot.) 1. UČITELJICA (pogleda na uro): Cez pet minut se kongres vrhunske peda- gogike začne. 2. UČITELJICA: To bo epohalno! Senzacija! Preobrat v vrhunski pedagogiki: šentfenške učiteljice na sledi revolucionarnemu odkritju! 2. MANJSI FILOZOF: Tipično duhovno polaščanje. 3. UČITELJICA: Daj, poglej skozi luknjico rioter, če se še kaj dobro drži. 1. UČITELJICA (gleda dolgo skozi luknjico v zaboj, potem zavrešči). OBE OSTALI: Kaj je? 1. UČITELJICA (kar naprej histerično vrešči). ONI DVE (že gledata vsaka skoz svojo luknjico, potem se vse prepadene obrnejo in vreščijo). 2. UČITELJICA: Nekaj se je zgodilo? 3. UČITELJICA: Umrl je. 1. UČITELJICA Cspei zavrešči). FILOZOFI (vstanejo, zmeraj so pripravljeni pomagati). 2. UČITELJICA: Ne, ni. Samo mirno kri! To se mu večkrat zgodi. Zraka mu je zmanjkalo. Tudi jesti mu danes nismo še nič dale, ker smo se bale, da bo ponesnažil zaboj. Hitro zlezimo gor in odprimo pokrov. (Vse tri zlezejo gor in odprejo pokrov. Napeto gledajo noter.) 1. MANJSI FILOZOF: Človeka imajo notri. Interesantno. 1. UČITELJICA (olajšano): Diha! (Zleze dol.) Samo da diha. — Ali si lahko predstavljate, kakšna senzacija bo to na kongresu? Sentfenška šola, pre- prosta šentfenška šola — in takšna pedagoška revolucija! (V pozi govor- nika.) Spoštovane tovarišice in tovariši! Kako naj otroka v osnovni šoli 25* 387 čim bolj približamo literaturi? Zemljo mu lahko pokažemo z globusom, z zemljevidi, z reliefi, zgodovino z muzeji, fiziko mu približamo z aparati, kemijo z eksperimenti. АИ ni nujna pedagoška rešitev v pouku književnosti ta, da mu pokažemo pesnika? In glejte, naša skromna podeželska šola je s svojimi skromnimi sredstvi nakupila pesnika ... 2. MANJSI FILOZOF (zakriči): Najbolj grobo polaščanje! DRUGI FILOZOFI (ga uviirijo). I. UČITELJICA:... ga spravila v zaboj in z njim revolucionarno reformirala in modernizirala pouk. V zadnjih testih smo ugotovili, da je 100 odstotkov učencev pravilno odgovorilo na vprašanje: Kaj je pesnik, medtem ko prej ni nobeden ... VEČJI FILOZOF: In kakšen je pravilen odgovor? 1. UČITELJICA: Pesnik je človek... (se zave). Kdo pa ste? — Ali... o, ali ste mogoče .. - (vzhičeno)... mogoče ste Karlo Običaj, veliki, še živeči literat? Rekli so nam, da ima brado in očala ... VEČJI FILOZOF: Dajte no, žal, napačna informacija. Karlo Običaj je bolj sodoben, ima plešo, hehe. Toda odgovor! Nas zanima odgovor! 1. UČITELJICA: Skoda. — Kaj vas pa odgovor briga. Vsi so pravilno odgo- vorili in to pove vse. 2. MANJŠI FILOZOF: Zasebništvo, (ob)lastništvo! 4. MANJSI FILOZOF: Mi krvavo potrebujemo pesnike, vi pa jih zapirate v zaboj ! 1. MANJSI FILOZOF: Samo dva smo imeli: enega so spremenili v učilo in ga v zaboju razkazujejo naokrog, drugi (potreplja 3. manjšega filozofa po ramenu) pa ima pri nas vse možnosti samouresničevanja. Poglejte v zaboj: poosebljeni sentimentavni humanizem! 2. UČITELJICA: Naša družba ne bo trpela umetnosti zaradi umetnosti! Če tako mislite, se bridko motite. Da bi pesnik zlagal pesmi za samega sebe! Za druge jih mora! Recimo, za učence v osnovnih šolah. (Pokaže na zaboj.) Tega pesnika smo iztrgali škodljivemu, vase zagledanemu larpurlartizmu in sedaj služi izobraževanju širokih ljudskih mas. 3. UČITELJICA: Prav danes ga peljemo na kongres vrhunske pedagogike. Kot revolucionarno reformirano učilo. Zdaj po eni strani služi za poučevanje, kot učilo pa ima tudi časa na pretek, da sestavlja pesmi in da sanja, saj sanje živijo kar naprej in tudi drugače mu ne zmanjka ... PESNIK (vstane v zaboju in pogleda ven; razmršen, zaspan in bled, črna očala, mrmra): Žejen ... žejen ... VSI, VEČJI IN MANJSI FILOZOFI (začudeno ostrmijo): O, hudiča, ti si to! 2. MANJSI FILOZOF: Takole si se prodal! PESNIK: Žejen... 1. UČITELJICA: Edina težava, ki jo imamo z njim, je njegova žeja. VEČJI FILOZOF: Dajte mu piti, zaboga! 1. UČITELJICA: Bodite pametni! To je vendar učilo in učilo ne sme piti, ker lahko negativno vpliva na osnovnošolske otroke, ki jim je v prvi vrsti namenjeno. 2. MANJSI FILOZOF: Kako si se mogel tako prodati, fant! PESNIK (se zave in filozofe za spoznanje prepozna. Postane ga sram, zato zleze nazaj v zaboj.) 1. UČITELJICA (zavrešči): Spet! Slabo mu je! Takoj ko je pogledal ven, mu je postalo slabo. 4. MANJSI FILOZOF: Natakar! Natakar! 288........... , . ..........._________.__........ ..L... NATAKAR (priteče): Želite, prosim? 4. MANJSI FILOZOF: Steklenico ruma! NATAKAR: S kozarci? VSI FILOZOFI? Brez! Hitro! Ruma! NATAKAR: Brez? VSI FILOZOFI (nestrpno): Razumeš ali ne razumeš? 1. MANJSI FILOZOF: Ta natakar je do kraja neosveščen tip. Se do danes se ni dokopal do osnovnega spoznanja, da je pomanjkanje osnovno dejstvo zgodovine. NATAKAR (teče s steklenico ruma): Prosim! Prosim! VSI FILOZOFI (stopijo k zaboju). VECJI FILOZOF (2. manjšemu filozofu): Žlezi gor in poglej, kaj je z njim! 2. MANJSI FILOZOF (poslušno zleze na zaboj). UČITELJICE (sein in tja prestrašeno zavrešči jo). 2. MANJSI FILOZOF (opazuje. Potem spodaj zbranim): Živ je. (V zaboj): Poslušaj, pridi ven. Pomagali ti bomo. Imamo steklenico ruma zate. PESNIK (iz zaboja): Pustite me. Hočem mir. Spal bi rad. UČITELJICE (v valu mrzličnega navdušenja): Hvala bogu! Spal bi rad. To po- meni, da bo skladal pesmice! 2. UČITELJICA: Kadar reče, da bo spal, začne zmeraj skladati pesmice. OSTALI DVE: Hitro! Hitro! 1. UČITELJICA: Žlezi dol! 2. UČITELJICA: Kadar spi, je za učence najbolj poučen. Kongres reformirane pedagogike se zdaj zdaj začne. Žlezi hitro dol! Ne smemo zamuditi tega veličastnega trenutka! 3. UČITELJICA (prime za ročaj vozička in ga začne vleči): Hitro! Gremo! Spal bo! Pesmi sklada! To morajo videti vsi delegati! 2. FILOZOF: Žlezi ven, ti, sentimentavni humanist! Zdaj je zadnji čas! Ali boš zgnil kot učilo ali pa se lahko samouresničuješ. Ce si človek, žlezi ven! Si žejen, fant? UČITELJICE (neusmiljeno porivajo voz naprej in vpijejo): Hitro dol! Mudi se nam na kongres vrhunske pedagogike! Žlezi dol! 2. FILOZOF: Rum! Mogoče ga prepričamo! OSTALI FILOZOFI (mu podajo rum). 2. FILOZOF (ga kaže v zaboj): Si žejen ... UČITELJICE (ga začno vleči dol in tepsti). VSI FILOZOFI (vpijejo): To je nasilje (ob)lastniškega polaščanja, vulgarizacija romantizma, sentimentavno pobarvana liberalistična brutalnost! Razčlove- čenje! Dehumanizacija! Drobnolastništvo! 2. FILOZOF: Pustite me! Človeka rešujemo! PESNIK (ponovno pogleda iz zaboja in si topo ogleduje dogajanje spodaj). UČITELJICE (pohitijo, se osvobodijo filozofov in naglo odpeljejo voziček z odra; vmes igra nekje zadaj že godba na pihala in) 1. UČITELJICA (kliče): Živel XVII. kongres vrhunske pedagogike! VSE TRI: Živel! FILOZOFI (se poklapano vračajo k svojim mizam). VECJI ^FILOZOF (razburjeno zamišljeno): Podoba umetniške dejavnosti naše inteligence v zadnjih letih je jasna. Birokratizem je ni pretirano nasiljeval, ker je sama avtonomno, iz lastne tradicije počela tisto, kar je od nje dejansko želel. In še danes to počne, videli ste. Zato tudi to ni umetnost, ampak se je spremenila v nerevolucionarno, liberalistične in religiozne 389 iluzije ohianjujočo, napačno zavest podpirajočo, dnevnim zahtevam služečo družbeno dejavnost. V soglasju z interesi birokratske deformacije je po- novno začela ohranjati svoj družbeno materialni... NATAKAR: Oprostite, kaj naj zdaj storim z rumom? MANJSI FILOZOFI (ogorčeno): Pssst! Psssst! VECJI filozof (se iopo zastrmi predse, grenko): Prepozno! NATAKAR (jo pravočasno odkuri). 2. MANJSI FILOZOF: Spet, o spet! 4. MANJSI FILOZOF: Samozaverovana, malomeščanska pridobitniška svojat, ki noče niti slišati o tem, da bi osvobajala človeka! 3. MANJSI FILOZOF (ki je tudi pesnik): Z vero v slap prebujale so se besede, zbirale in rasle v jezero za trepetavim jezom ustnic. Nerojene pljusnile so čezenj v slapu molka. VECJI FILOZOF: Zakaj, le zakaj se mora zgoditi zmeraj, ko sem že čisto na robu božjega vrelca! — To je usoda generacije! NATAKAR (spet priteče in krili z rokami): Prihajajo! Prihajajo 1. MANJŠI FILOZOF: Kdo? NATAKAR: Najvišje znanstveno društvo! 2. MANJŠI FILOZOF: Kdo? NATAKAR: Najvišje znanstveno društvo! Častni meščani, znanstveni delavci in kandidati za priznane znanstvenike. 4. MANJSI FILOZOF (ki ljubi parole): Dol s klerikavci! (Zasliši se čudno brbranje in šumenje.) NATAKAR: Pssst! (Očitajoče.) Gospodje! 4. MANJSI FILOZOF: Dol s klerikavci! Jaz ne bom sedel tukaj! VECJI FILOZOF: Sedi in glej! In tiho bodi. Ti znanstveniki utegnejo kdaj na- pisati še knjigo o naši mestni filozofiji in takrat ne bo dobro, če te bodo imeli v slabem spominu. 4. MANJŠI FILOZOF: Takšna sterilna svojat! Požvižgam se nanjo! NATAKAR: Pssst! 1. MANJSI FILOZOF: Sedi, če ti je rekel! (Pride najvišje znanstveno društvo. Zelo star spredaj vozeči gospod in starejša temperamentna gospa. Peljeta pripravo, ki je navidez — seveda samo navidez — podobna lajni. Gospa suče kljuko, strmi bistrovidno in osredotočeno v zrak in očitno razmišlja. Okrog njiju skače kandidat, mlajši mož pri petdesetih. Ima metuljčka in za spoznanje pogrkuje. Na vse kriplje si prizadeva, da bi mu gospa dala malo vrteti kljuko, ali da bi smel peljati voziček. Godba na pihala je močnejša.) KANDIDAT (se priklanja): Vse življenje, od svoje mladosti sem, že občudujem vašo nenavadno znanstveno pronicljivost, vašo upornost in delavnost, vaše globoke in napredne misli... GOSPA ZNANSTVENICA (za trenutek odoli, vzhičeno): Res? KANDIDAT: 2e kot deček, ko sem pasel konje, sem bral vaše znanstvene knjige z nepopisnim navdušenjem; nadomeščale so mi tako rekoč očeta, ki ga nisem imel... (za trenutek žalostno postrmi v zrak) — in mater... (bridko pogleda v zemljo in škili v gospo znanstvenico). 390 GOSPA ZNANSTVENICA (sočutno): Nàte, primite za kljuko in počasi vrtite; ne prehitro, za začetek ni dobro prehitro; pa tudi ne prepočasi. — To na- pravo sem si izmislila jaz. Imenovala sem jo metodološka skrinjica. KANDIDAT (poskoči): Prosim! Prosirri! (Prizadevno in spoštljivo vrti kljuko.) Čudovito! Kako pravite, metodološka skrinja? Kakšen prekrasen in na- preden naziv! Ali ste si ga sami izmislili? Popolnoma sami? GOSPA ZNANSTVENICA (rahlo užaljena): S tem izumom sem rešila našo znanost hude, skoraj brezizhodne krize. KANDIDAT: Neverjetno! GOSPA ZNANSTVENICA: Naše najvišje znanstveno društvo je leta in leta zbiralo znanstvene podatke, jih zapisovalo na listke in spravljalo v posebne škatle. Škatel je bilo zmeraj več in listke so pisali zmeraj bolj pridno, na koncu pa so vsi pozabili, zakaj jim bodo rabili. Stali smo pred brezizhod- nim problemom. FILOZOFI (se nesramno režijo). 4. MANJSI FILOZOF: Mi imamo to precej bolje urejeno. Mi pa najprej na- pišemo znanstveno razpravo in šele potem zbiramo listke. 1. MANJSI FILOZOF: Ce jih sploh zbiramo! VECJI FILOZOF: Pssst. KANDIDAT: Ni mogoče! (Tako je začuden, da pozabi vrteti kljuko.) GOSPA ZNANSTVENICA (zelo staremu spredaj vozečemu gospodu): Gospod kolega! Spoštovani gospod kolega! ZELO STARI SPREDAJ VOZECI GOSPOD (je žal nekoliko gluh): Aaaa? GCSPA ZNANSTVENICA: Spoštovani gospod kolega, bi se hoteU ... ZELO STARI SPREDAJ VOZECI GOSPOD: Aaaa? GOSPA ZNANSTVENICA: Ustavih če bi se! Ustavili! ZELO STARI SPREDAJ VOZECI GOSPOD: A, ustavil! Zakaj pa? Ali se je kaj pokvarilo? GOSPA ZNANSTVENICA (mu vpije na uho, da bi bolje slišal): Našemu mla- demu kandidatu za priznanega znanstvenika moramo razkazati našo novo znanstveno napravo. Bodite toliko ljubeznivi. ZELO STARI SPREDAJ VOZECI GOSPOD (kima): A, dobro, dobro, koristno. KANDIDAT: Prekrasno, spoštovana gospa! Ali ta spoštovana glasbena skri- njica ... GCSPA ZNANSTVENICA: Ne norčujte se, gospod kandidat! Metodološka skri- nja! — Lahko takoj prenehava! KANDIDAT (ki mu je na smrt nerodno): Z obžalovanj-m, spoštovana gospa znanstvenica, oprostite, z globokim obžalovanjem, res. Pomota. Maloprej sem bil na obisku pri svojem spoštovanem prijatelju, naddirektorju glas- bene višje šole, pa mi je ostalo v ušesu. Tam imajo nekaj podobnega. — Zelo sposoben, spoštovan gospod, — res, oprostite, spoštovana gospa. Res nisem hotel. GOSPA ZNANSTVENICA: Ce bi ne vedela, kako priznano dobro ste vzgo- jeni, bi takoj prenehala, tako pa k stvari. — Nova znanstvena naprava je v svojem bistvu zelo preprosta, — kakor vse velike iznajdbe. Dobro glejte! Vzamemo škatlo listkov (vzame iz posebnega predala škatlo listkov), jo porinemo skozi tole odprtino in začnemo vrteti kljuko. Naprava sama jemlje listke in jih naglas bere. Ce njeno izvajanje natančno poslušamo, so lahko marsičesa naučimo. No, zavrtite! KANDIDAT (vrti kljuko, skrinja brbra in šumi): Čudovito! 391 6 GOSPA ZNANSTVENICA: Slišite? To so listki na temo Vloga bronhialnih katarjev pri razmnoževanju posebne vrste sesalcev z imenom... čakajte, — z imenom ... no, saj je vseeno. Vi se s tem tako me ukvarjate. Takšni majhni močeradki so; saj jih ni veliko, toda prav zato predstavljajo znan- stveni problem. — Lahko pa damo seveda tudi kakšne drugačne listke noter. Tako smo na primer sestavili tudi najnovejši in najobsežnejši slovar mestnega žargona, ki ga lahko zdaj kupite za pet metuljčkov v vsaki trgo- vini s špecerijo in mešanim blagom. — Glavna prednost nove zinanstvene naprave pa je seveda ta, da potreba po pisanju znanstvenih razprav poslej docela odpade. Ce vrtite to kljuko hitreje, gre znanstveno delo hitreje od rok, če počasneje, pač bolj počasi, solidno pa je v vsakem pogledu. KANDIDAT (kar naprej vneto vrti kljuko): Čudovito! Ali se vam ne zdi, da znanstveno že kar dobro delam, da sem ... GOSPA ZNANSTVENICA (ga potreplja): Bomo videh, mladi mož, bomo videli. VECJI FILOZOF (bolj potiho): Ceh. MANJSI FILOZOFI (v en glas): Tako je, ceh! VECJI FILOZOF: Iz vsega so napravili mit. Cehovski mit. MANJSI FILOZOFI: Tako je, cehovski mit. 1. MANJŠI FILOZOF: Polaščevavska tolpa z libcralističnimi in religioznimi sentimentavno objektivističnimi skominami! MANJSI FILOZOFI: Tako je. GOSPA ZNANSTVENICA: Toda tu je še en pogoj, mladi kandidat. Odločno se boste morali odpovedati mentaliteti in interesom vaše generacije. KANDIDAT: Jaz ne pripadam nobeni generaciji, oziroma zmeraj samo naj- naprednejši. GOSPA ZNANSTVENICA: Mi, se pravi, naša generacija, smo humanistična generacija. 4. FILOZOF (nesramno glasno): Hohoho! GOSPA ZNANSTVENICA: Vi, mladi, pa ste čisto nekaj drugega. — Nekoč je moj sošolec stopil na deževnika in je bil potem sposoben uro dolgo o tem žalostno premišljati. Vi, mladi, pa greste brezobzirno preko vsega. Po denarju gazite ko po krvi. — Ali obljubite? KANDIDAT (nestrpno in večkrat vzdiguje roke): Prisegam! Obljubljam! Saj me boste sprejeli, kajne? GOSPA ZNANSTVENICA (ga ponovno potreplja): To bomo še videli, mladi mož! MENAZER (debel možakar s potovalno torbo, črnimi očali, jilozojom): Hej, fantje, kaj veste, se je nogometni sejem že začel? VSI FILOZOFI: Nič ne vemo. 1. FILOZOF: Kaj pa ta misli, da smo sejmarji, ali kaj? NATAKAR: Vsak hip bo. (Pogleda na uro.) Zdaj zdaj jih bodo prignali. Sedite, prosim, gospod menažer. Kaj prinesem? MENAZER: Kaj močnega. Dvakrat kuhano. Pa ne iz žaganja. — Kdo pa so tile bradači? NATAKAR: Domači filozofi. (Potihem.) Nikar prenaglas, ostre jezike imajo. Kaj hitro vas lahko grdo ozmerjajo. MENAZER: Veseh fantje, ne. (Si jih ponovno ogleduje.) Kako je, ljubčki, se bo svet kaj kmalu podrl? Kako kaže? 2. MANJŠI FILOZOF: Neosveščenec. MENAZER: Aaaa? Kaj klobasaš? 392 4. MANJSI FILOZOF: Vi ste docela jasen simptom tega, da se je revolucio-l narna akcija v svoji osnovi in preko svojih posledic oziroma nosivcev : razmeglenila v zbirokratizirano gmoto, ki so jo liberalistične kulturne inj politične korifeje pritegnile v svoje (ob)lastniško polaščevavsko območje ... ■ MENAŽER: Ti malo manj filozofiraj, bratec, pa boš dlje živel. Ce ne ti bo kdo j še zobe razbil. (Postaja za spoznanje nejevoljen.) Ves dan posedate, bogu ; čas kradete in pijete. »Filozofi«, he! ■ NATAKAR (prinese steklenico, servira): 2e gredo. MENAŽER: Ali je to pot kaj pametnega? -i NATAKAR: Bo, nekaj bo tudi za vas, se mi zdi, gospod Menažer. i 2. MENAŽER (pride, za njim gre majhna tropa nogometnikov, ki so naprodaj. ; Ze od daleč vpije): Dober dan, dober dan! Kje pa hodiš? Fantje, danes pa poskočno! Nekaj vas bo gotovo šlo v denar! Tjale se postavite, ljubčki. i Midva bova tačas še vrček piva, hudičeva vročina je. 1. MENAŽER (ocenjujoče): Lepo zbirko krepavnikov si nabral. : 2. MENAŽER: Sama fina roba. Boš videl. No, kako je kaj? Boš pivo? ~ 1. MENAŽER: Tištale zadnja dva, ki se tako sramežljivo skrivata, imata pa: platfus? Ti imaš talent, da zmeraj zbereš skupaj same kruljavce in tepce, i 2. MENAŽER: Naj me pri priči strela, če imata le za noht platfusa! | 1. MENAŽER: Ne tvezi ti bratu. ] 2. MENAŽER (zakliče onima dvema): Tomy in Jimy! Sezujta kopačke! ] 1. MENAŽER: Po čem jih pa prodajaš? ! 2. MENAŽER: Razhčno. To bi se že zmenila, ni vrag. ; 1. MENAŽER: Do sem jim iz ust smrdi. Gnili zobje. : MOŽ OD MESTNE UPRAVE (se odkrije in pozdravi): Dober dan želim. Za: današnji nogometni sejem sem prišel pobirat stojnino. Kdo prodaja? ; 2. MENAŽER (mu že moli šop denarja). ' MOŽ OD MESTNE UPRAVE (spravi denar pod kapo in da potrdilo): Lep po-; klon! In naj gospod veliko_prodajo! Nasvidenje. j MENAŽERJA (gresta k Jimyju in Тотуји in ju dvakrat kritično obkrožita,\ potem ju otipujeta.) j 2. MENAŽER: Boljšega ne dobiš ne tu ne drugje. Sama prvovrstna roba. Izvoz. 1. MENAŽER: Vzdigni nogo! Še drugo! — Si videl? 2. MENAŽER: K j e ! Kaj neki! 1. MENAŽER: Menda nisem slep. Eksemplaričen, notoričen platfus. Odprita usta ! • TOMY, JIMY (odpreta usta): Aaaa... ; 1. MENAŽER: Tako gnilih zob še svoj živ dan nisem videl, pa že kar dolgo; živim. 2. MENAŽER: Saj ne bosta igrala z zobmi! Potem jima glej z daljnogledom še v ušesa in v zadnjo plat! Bedasto. 1. MENAŽER: Zdrav duh v zdravem telesu. Pa tole povohaj! (Se vrne ki mizam.) i 2. MENAŽER: Dobro veš, da slabega blaga ne prodajam. Ga tudi še nikoli i prodajal nisem. '■ 1. MENAŽER: Imaš kakšnega vratarja? (Izvleče cigare, jih ponudi.) ' 2. MENAŽER: Vratarjev kohkor hočeš! Tigri! Rožice! In kakšnega centerforja! Zlepa že nisi videl takšnega! Z levo in desno kot bi rožice sadil. Mlad, zdrav fant, poskočen, čvrst! Specialno zate sem ga hranil. Pajčevino po- snema iz kotov! i 1. MENAŽER: Vratar?! : 393 i 2. MENAZER: Johny, pokaži se gospodu! ' JOHN Y (stopi korak naprej). 1. MENAZER (mu iznenada vrže kozarec in zakriči): Hop! JOHNY (se zmede, kozarec se ubije). \ 1. MENAZER: Dober golman? î (Godba na pihala se hitro približuje.) ] NATAKAR: Gospoda, to je parada vrhunskih pedagogov! Danes imajo kongres.; (Vsi vstanejo in gledajo parado. Nekateri se pomaknejo tudi bolj v ozadje, I da bi bolje videli.) i (V ospredje pridejo učitelj Učnik s tremi sinovi. Na sprehodu je. Z drugel strani prihaja predsednik Društva ljubiteljev živali.) i UCiTELJ UČNIK (očitno uživa): Lep dan, hja, hja, otroci moji. Lep dan! | PREDSEDNIK LJUBITELJEV ZlVALI: Dober dan želim, gospod učitelj. Kak-; šen dan, kaj! Kakšen dan! Na sprehod, kaj, na sprehod? Malo na sveži| zrak, kaj? ¡ UČITEJ UČNIK: Ves teden sedim; saj ne rečem, da trpim, — ušesa si je' pa le treba odpočili. Zato grem s svojo vojsko malo na sprehod (fantje jo tačas pobrišejo gledat parado). No, saj veste, vsako nedeljo, saj se vidimo. PREDSEDNIK LJUBITELJEV ZlVALI: Stik z naravo je vedno najdragoce-! nejše, kar lahko ima moderni človek. Nenehni stik z naravo in nenehno* sveži zrak. To krepi pljuča in da človeku zdravje. A tako, — kaj, — se mi ' zdi, da nekaj pogrešam, kaj ... UČITELJ UČNIK: Sveži zrak in narava. Božanska narava. Tisoč prelesti in' vir zdravja. Poglejte to sonce: milijone let že sije na to našo zemljo in še: zmeraj je enako toplo in lepo ... Manjka, kajneda manjka? ; PREDSEDNIK LJUBITELJEV ZlVALI (se ozira naokrog): O! ' UČITELJ UČNIK (pogleda na uro): Točna ko ura. : (Prihaja gospa Marina s psičkom Mifijem. Je že zelo stara in ima palico. Suha, i sključena.) UČITELJ UČNIK: Gospa Marina, vam bo moral mestni svet podeliti odliko-I vanje — haha— za točnost! ; PREDSEDNIK LJUBITELJEV ZlVALI: Pa Mifi? Zdrav? Vesel? Je še zmeraj! prehlajen? MIFI (otožno zalaja). GOSPA MARINA: Zvečer sem mu dala kamilice in zdaj je že precej boljši, i Kamilice pomagajo za vse; prej pa sploh ni jedel. Razen žličke jetrne pa-i štete zjutraj. To je imel zmeraj strašno rad. (Ga ljubkujoče potaplja.) Mifi,, ljubček, je hudo? Hudo, ubožček? ■ MIFI (ponovno otožno zalaja). i PREDSEDNIK LJUBITELJEV ZlVALI: Nič hudega. To hitro mine. ' GOSPA MARINA: Sem rekla, takšno krasno jutro, moram ga peljati na spre-, hod, ubožčka. Saj mu ne bo škodil hlad, gospod predsednik. ( UČITELJ UČNIK: Kaj mu naj neki škodi! Sonce je vir zdravja, gospa Marina. . Vir zdravja. GOSPA MARINA: Takšen nežen, mil kužek je. — Gospod predsednik, vi štej predsednik Društva ljubiteljev živali; zakaj vaše društvo ne priredi pre-j davanja o bronhialnih in vseh mogočih drugih prehladih pri takšnih majh- ; nih kužkih? Tako pa samo zaradi naše nevednosti trpijo več, kot bi bilo ; treba. Ubožčki. ' \ i 394 ] PREDSEDNIK LJUBITELJEV ŽIVALI (važno): Počasi počasi, gospa Marina. Vse pride na vrsto. Ta mesec imamo na sporedu ciklus predavanj o škod- ljivih posledicah oslovskega kašlja pri harških kanarčkih. Potem smo si že zagotovili sodelovanje svetovno priznanega strokovnjaka za otroške bolezni pri majhnih opicah; potem bomo govorili o posluhu in smislu za glasbo, ki ju opažamo pri morskih prašičkih in končno vam obljubljam ... GOSPA MARINA: O prehladih? PREDSEDNIK LJUBITELJEV ŽIVALI: Tako je! Obljubljam vam, da bo po- tem prišlo na vrsto predavanje, ali kar cel niz predavanj s skioptičnimi slikami v barvah o prehladih majhnih kužkov. GOSPA MARINA (zaploska): Bravo, gospod predsednik! Bravo! To je pravi posluh za čas! PREDSEDNIK LJUBITELJEV ŽIVALI (se skromno hrani): Ni za kaj, res ne, gospa. Dolžnost. Veličastna parada, kaj! Kakšen nesluten razmah je doži- vela pedagogika! Ampak, gospod učitelj, kako da vas ni zraven? To je vendar parada vrhunske pedagogike in vi spadate zraven! UCiTELJ UCNIK: Prestar sem za paradiranje. To prepuščam mladim. (Medtem je parada že mimo. Bradati filozofi se vrnejo na svoje sedeže. Govore vse skupine hkrati.) 1. skupina VECJI FILOZOF: Birokratsko deformirana inteligenca na paradi upropaščenih možnosti, ki z ontološkega aspekta ne pomenijo ničesar očlovečevavskega in s tem tudi ničesar pridonašajočega. Ce si stvar ogledamo še iz drugih stališč, moramo v takšnih manifestacijah zunanjega polaščanja odkriti avtomatizacijo, nivelizacijo, oziroma degradacijo osnovne človeške biti, ki se skuša podrejati ali polastiti v splošnem pomanjkanju še splošnejših vrednot oziroma potrošnih dobrin. 4. MANJSI FILOZOF: Cehovstvo na najvišjem, organiziranem polaščevavskem rangu, v skrajni bližini ontološke deformacije, ki stremi pod zasebno — zadružniškimi parolami ubiti človeka in ga izenačiti s predmetnim svetom. 1. MANJSI FILOZOF: V prvi vrsti že zato, ker je človečnost človekova apri- orna vrednota — v tej zvezi se vsekakor sklicujejo na človekov zgodovinski razvoj in družbenost njegovega bitja — istočasno pa v nasprotju s svojim izhodiščem humanizem zapira v osebni svet in izključuje edina možna pota humanosti — človekovo resničnost v družbi... 2. skupina GOSPA ZNANSTVENICA: Ce kljuko vrtite vse bolj hitro, se posamezni listki in znanstveni izsledki oziroma zapiski na določeni stopnji spojijo v združek, sprimek ali sintezo, ki vam lahko prinese svetovno slavo. Poskusite. KANDIDAT (vrti v potu svojega obraza kljuko vse hitreje, nenadoma v skrinji nekaj poči, vsi trije prestrašeni poskočijo. Kljuka odleti.) GOSPA ZNANSTVENICA: Kaj ste storili! Prehitro! Prevneto! Preveč ste znanstveno hiteli! Zdaj se je metoda razletela! Zdrži samo določeno hitrost! Uničili ste naše najvišje znanstveno društvo! KANDIDAT: Jaz nisem kriv! Nisem kriv! Hotel sem pokazati samo svoje znanje in vnemo, svojo znanstveno disciplino, gospa. 395 ZELO STARI SPREDAJ VOZECi GOSPOD: Aaaa, ali se je kaj pokvarilo? (Iz] skrinje se kadi.) \ GOSPA ZNANSTVENICA: Na pomoč! Hitro vodo! Vodo, dokler metoda ne ¡ zgori do kraja! : KANDIDAT (teče po sifon in z njim pogasi požar). GOSPA ZNANSTVENICA: Hvalabogu! Vendarle ste mož na mestu, gospod ; kandidat! Naprava je ostala skoraj cela. Sprejeli vas bomo, seveda vas; bomo sprejeli. 3. skupina * 1. MENAZER: To sploh niso nogometaši, to je nogometni kič. Kriminal! Da si le upaš to pripeljati predme! Krive noge, gnili zobje — odprite usta! VSI NOGOMETAŠI (v en mah odpro usta): Aaaaa ... (kopačke in dokolenke \ držijo že od prej v rokah). : 1. MENAŽER: Zaprite hitro, da ne zasmradite vsega teatra! Sejmi v našemi mestu propadajo. Niti ficka ne dam. Niti eden ni vreden počenega groša. i 2. MENAŽER: Kakor hočeš. Se žal ti bo. Vsi so igrah v najboljših ligah. Vsi' so zvezde, od prvega do zadnjega. Johny je igral celo pri filmu: Johny ^ snema, pazi se! Človek božji, star si že, saj ne veš več, kaj so to dobri nogo- 1 metaši! Zapij se, ubogi stari lintvern in h krepavnikom se zapiši. , 1. MENAŽER: Natakar! Prinesi vsem tem sirotam po kozarec malinovca. i Hitro! Ce ne bodo popadali na tla. Pohiti! ; 2. MENAŽER: Ne žali jih! Prav tako so ljudje, kakor ti. 4. skupina ; PREDSEDNIK LJUBITELJEV ŽIVALI: Vreme pa ja, vreme. Vreme! ' GOSPA MARINA: Moj Mifi, moj kužek! Joj, moj Mifi! Kako pravite? Vreme?' Vreme, prekrasno vreme. Vreme pa, ja. • UCITELJ UCNIK: Vreme, seveda. Tisoč prelesti in svež zrak. Zdravje. Jasno,, vir zdravja. Seveda, vreme. Jasno. - (To ponavljajo. Konec vzporednosti. S svojim vozičkom kriče pritečejo šent-i fenške učiteljice.) i VSE TRI: Senzacija! Uspeh! Prodrle! Uspeh! Živel XVII. kongres vrhunske pedagogike! \ 1. UČITELJICA: Nenadejan uspeh! Ves kongres je strmel! Pesnik je bil v; transu... s 2. UČITELJICA: Sreča! Í 3. UČITELJICA: Vrhunska sreča! Zlagal je pesmi. Kongres je zijal! Kaj po-; dobnega se jim še sanjalo ni! Natakar! ; ] 1. UČITELJICA: Natakar! Kozarček ruma! Naj pije! Zdaj naj pije! Samo j da smo jim na kratko razložile in da se je kongres zvrstil ob luknjicah i in že je zavladalo nepopisno navdušenje! Reformacija! Vrhunska refornia-j cija! Senzacija! Uspeh! Živel Sent Fenk! ; (Nenadoma se oglasijo avtomobili. Trobijo. Brezupno trobijo. Vse potihne in se> ozre. Zdaj se hrupno ustavi prvi avtomobil.) ■ NATAKAR (s str aho spoštovan j em): Kovač, prvi avtomobil v mestu. j (Pojavi se drugi avtomobil.) vi NATAKAR: Mizar, drugi avtomobil. \ 396 ■ (Tretji avtomobil. Vrata loputajo.) NATAKAR: S tem je prišel trgovec, se pravi, gospod direktor trgovskega pod- jetja, ker pri nas, kakor je znano, že dolgo nimamo več privatne trgovine. (Četrti avtomobil.) NATAKAR: Gostilničar, se pravi gostinski delavec Sod. Prvi štirje avtomobili v mestu. (Vsi štirje pridejo drug za drugim v kavarno. Oblastno. Vse molči.) MIZAR: To je danes vprašanje! Ha! Ali ima avtomobil dušo! Ste videli mojega fanta! Se najboljši šofer bo, kolikor jih je rodilo mesto, videli boste. — Natakar! Stefan! TRGOVEC: Pa kako kaj tvoja »limuzina«. MIZAR: Se zmeraj bolje od tvoje korete. TRGOVEC: Zdaj bo seveda že hitro vsak kurnik dobil ime avto. Vsaka uma- zana konzerva in ličnica. MIZAR: Porivati mi ga vsaj ni treba, če crkne. (Nenadoma udari po mizi.) Ti in tvoj avstroogrski krepavnik! Ti me ne boš žalil! TRGOVEC: Kaj, zmerjal me boš! KOVAČ, GOSTINSKI DELAVEC SOD: Mir, mir, fanta . .. MIZAR: Ta štacunar je reakcija! Kot šolmoštri! Ko je moj pob vprašal šol- moštra, če ima avto dušo, mu je ta osel rekel, da je to bedarija. Ta štacunar bi isto ... TRGOVEC (vpije): Žalitev časti! Moje poštenje je zmeraj... GOSTINSKI DELAVEC SOD: Ampak, nehajta, fanta! MIZAR: Ne bo me zmerjal, pa če gremo na pravdo! TRGOVEC: Koga drugega si naj dobi, da mu bo z ušesi strigel! KOVAC: v redu, fanta, v redu... lepo in prav. Zdaj pa pijmo. No, pijmo, na zdravje! (Trčijo in pijejo, potem cmokajo.) GOSTINSKI DELAVEC SOD: Ampak... nekaj bo pa le na tem, ni vrag, kar praviš, mizar. Ce človek odpre tisti pokrov na avtomobilu, hudika, koliko cevi in cevčic, križemkražem mehurjev, škatlic, zavojčkov, rdečih, rumenih, črnih, — mehov in vijakov, pa vijačkov, pa zanjčic, žičk, vrvic... nekaj je na tem, kar pravi tvoj pob. — Ce doma koljemo, da tako postavim, kadar Spela, recimo, rabi na hitro kaj klobas, vidim, da ima na primer pra- šiček, da tako postavim, pol manj tega tam notri. VSI (kimajo): Tako je. GOSTINSKI DELAVEC SOD: Malo črevc, ki so malce zmešana, da bi bila bolj komplicirana, jetrčka, mehurček, srček, pljučka, ledvičke, pa konec. Vse drugo je špeh. — V avtomobilčku pa vse to. (Razsvetljen.) No, zdaj pa poglejte: Prašiček je žival, da tako postavim. Opica je tudi žival. Jasno, tako je. VSI: Tako je. GOSTINSKI DELAVEC SOD: Torej sta oba živah in sta si na neko roko so- rodni. — Tako vsaj smo se učili v osnovni šoli. Zdaj pa poslušajte (nada- ljuje v filozofskem transu): ker pa se je človek razvil iz opice, vsaj tako je zadnjič na večerni univerzi razlagal tisti bradati škric, — pomeni to, da bi se prav lahko razvil tudi iz prašička. — Ker pa ima človek, no ja, jaz ne vem, pravijo, — dušo ... MIZAR: Drži, drži, ima jo! 397 . GOSTINSKI DELAVEC SOD: ...je več ko jasno, da mora dušo imeti tudi opica, ker se je iz nje razvil, ker je drugače danes ne bi imel. — Ce pa ima opica, da tako postavim, dušo... no ja, ali pa kaj podobnega, potem tudi prašiček ... KOVAC: In poleg tega ni nikjer rečeno, da se je človek razvil prav iz opice! Cisto mogoče je, da se je na primer direktno iz prašička, kakor ti praviš, Sod! GOSTINSKI DELAVEC SOD: Točno tako. Potem je stvar še lažja. Avto ima dušo! MIZAR: Sod, ti si Sod in pol! Na, pij! GOSTINSKI DELAVEC SOD: Možje, nekaj bo na tem. Vam rečem. Dobro bi bilo, da bi o tem začeli razmišljati na naših šoferskih tečajih. TRGOVEC: Tako je. Posebno še, ker o tem ne razmišljajo niti mestni filozofi, ki so s tem pokazali, koliko imajo resničnega posluha za zahteve časa. MIZAR: Jaz bi jih nekam ... TRGOVEC: Niti naše Najvišje znanstveno društvo niti veliki literat Karlo Običaj, pa če je še tako sodoben in še tako velik literat, — niti učitelji... MIZAR: Ce vam rečem, da šolmoštri še norce brijejo iz naših otrok! TRGOVEC: Ce niso šli s časom naprej in če niso pokazali smisla za eksaktno filozofijo oziroma za eksaktno metafiziko, ali kako se že temu reče, potem moramo stvar vzeti mi v roke. KOVAC: Tako je, zadnji čas je. — Mizar, tvoj mulec je tepec, ampak to — se mi zdi — si je pa dobro izmislil. MIZAR (nezadovoljno): Dobro, dobro ... genialno reci. (Vstane. Udari po mizi.) Možje, avto ima dušo! Ima jo, pa če se vse mesto na glavo postavi! Ima jo, pa amen! GOSTINSKI DELAVEC SOD: Ljudje božji, saj imam to svojo škatlico tako rad ko samega sebe. Ali pa še bolj. Takole malo pritisneš na plin, pa zahrza ko konjiček, da se ti srce topi. Ali pa zlezeš podenj in ga otipuješ spodaj, kot bi, da tako postavim, kakšno ženskico, hehe ... TRGOVEC: Resno, resno, možje! Stvar moramo rešiti, dokler je še čas. Mesto se mora opredeliti. Modernizirati je treba šolo. Najvišje znanstveno dru- štvo, filozofe, vse naše življenje. Umetnost mora govoriti ljudem o sodobnih vprašanjih, o eksaktnem življenju. Od filozofije, umetnosti in podobnega lari-fari še živ človek ni živel. Življenje mora ujeti tisti progresivni, na- predni tok, ki ga vodimo mi, neposredni vzdrževalci človeštva. Storimo to, dokler je še čas! (Vsi vstanejo in dvignejo čaše.) Pod geslom novega veli- kega odkritja: Avto ima dušo! (Avtomobili besno trobijo.) TINCE PESEC (iz kota): Pa se je začelo! Zavesa (Konec preglednega pamfleta.) (Nadaljevanje prihodnjič) 398 BOJAN PISK: PESMI Vsak tvoj pogled, ki me prosi in noče ničesar, in topel nemir tvojih rok, ki bi rade objele me, pa se ne zganejo, moram prezreti. Samo prezreti. Vsak moj korak, ki te išče, vsak moj razgrizeni krik tihih ust, moraš prezreti, samo prezreti. Saj bi jokala za mano brez joka. Saj bi pozabil na vse brez spomina. Tvoje nemirne roke me ne bodo objele nikoli. In moj korak, ki te išče, je davno zgubljen. Z mehko tesnobo razgaljenih prs vznemiri upadlo gladino moje krvi. Kmalu morda bo tvoja tesnoba siva tesnoba ugaslih prs. Kmalu, prekmalu bo moja gladina upadla do kraja. 399 Sklonjena, sama hodi med hišami noč in kliče s pozabljenim glasom sence ljudi in dreves. Dolgo, brezupno hodi in kliče med hiše. In ko odhaja, vsa bela kot starka, ji skozi samotne oči padajo drobne ledene solze. Vem, da me kličeš. Vsa moja mehka in trpka jesen pritajeno zveni od tvojega klica. Kje naj te iščem? Kje naj te najdem, da ti s poljubom suho grlo umirim? Vsa moja mehka in trpka jesen zveni od tvojega klica. Kje naj te iščem? Sel bom za glasom tvoje krvi in samote in vem, da te zame na koncu poti ne bo. Ti pa me kličeš. 400 PESMI SVETLANE MAKAROViC Noč Nocoj sem vesela smetiščna mačka. Sama se podim po žlebovih in lovim svojo senco. Nocoj ne čutim neslišnosti teme, luna pozvanja k lovu. Zjutraj, prepojena z mrzlo mesečino, z ranjenimi Sapami pridivjam v nek topel objem. Samota Samota mojega večera je prostrana in lepa. Lahno valovi gladina tihote, ko kapljajo spomini nanjo. Spomini, solze svetlobe, trepetajoče pred mrakom. Tiho, utrujeno strmi vanje žalost. Prijatelj Prijatelj, ne glej pregloboko v te oči. Videl boš zapuščeno planjavo s krvavimi sledovi trenutkov, ki so jo razorali. Videl boš sence bele groze, ki legajo v čaše mojih želja. Ne razklepaj mojih dlani, ker so prazne. Prazne kot jutro lačnih ptic. Zemlja mojih ustnic je nerodovitna, cvet, ki ga poseješ, dehti en sam dan. Prijatelj, v meni je opustošeno gnezdo, v velikem loku se mu ogibajo lastovke sanj. 26 401i Včasih zanese tuj veter čudno pesem vame, mrtvi cvetovi se zganejo, kot bi hoteli vzcveteti znova, A veter odveje dalje z vonji poletja in sna, daleč proti negibnim sinjim goram spomina. Tema Kako grmi tema to noč, kako skovika groza! Nocoj ni miru pod perutjo otroških sanj, ni tolažbe. Velika zelena kača že gnezdi v meni, čutim, kako spi. O vrni se, mehka dlan preteklosti, prezgodaj odhajaš. O zaščiti me vsaj še nocoj, ko pada name težko kamenje teme. Živeti strahota vsakodnevnega prebujanja. Nihče ne opazi izmučenega obraza za zlatim vejevjem mojega smeha. Vsako jutro je dan težka sovražna gmota, ki leno čaka, da se prevali čezme. Umreti hočem, je moj neslišni odmev. Nehati. Prekiniti. Storiti nekaj z rokami, ki so iz zraka. Ničesar ne moreš s takimi rokami. Ničesar prijeti, ničesar obdržati, ničesar dati. Blazni kriki zaw.rejo pod debelo površino vljudnega molka. 402 Mojster za smrt Jože Snoj Tistega dne se je Starka navsezgodaj dvignila v postelji. Sopé in na hitrico premlevajoč s čeljustmi je s težavo spustila v črne debele nogavice oblečene noge na tla. Kolikor je mogla naglo, se je odvlekla do police. Nekajkrat je s skrčeno roko skušala doseči počrnelo stekleničko na njej. Vsakič jo je zvilo v trebuhu in si je morala za hip opomoči. Slednjič se ji je posrečilo. Odvila je pokrov in curnila iz korca nekaj kapljic vode na črno usedlino. Tako je storila vsako leto, kadar je na en sam naslov vsem otrokom v mestu napisala dopisnico. Tudi tokrat sta bila pero in dopisnica že na mizi. Prejšnji dan ju je pripravila Devica, nato pa se do tega hipa ni več ganila iz hiše. Bala se je, da ne bi mati napisala njene sramote. Starka je vse prejšnje popoldne preležala na strani, z glavo globoko v blazini. Z desnim očesom je pogledovala zdaj na mizo zdaj Devico. Kako naj napišem to sramoto, je premišljevala. Otroka je ubila in rok skorajda ne morem več ganiti. Umrla bi od sramote, če zvedo v mestu, kaj je počel tisti zdravnik z menoj. Pod izsušeno kožo jo je ščipalo, da je stiskala gole čeljusti. Odkar se je vrnila s pregleda, v ustih ni imela več umetnega zobovja. Samo pila je še in kdaj pa kdaj bruhala. Devica ni hotela vsaj za hip čez prag. Ne matere na postelji ne dopisnice na mizi ni spustila izpred oči. Zvedelo se bo, zdaj je bila prepričana. Materi bodo verjeli, ne njej. In samo to, samo poštena je hotela ostati vse življenje. Ženska leže v posteljo z moškim in je umazana. Mati leži na postelji in se ne more preobleči, ker je ona v izbi. Na skrivaj se preoblači, komaj ona pete odnese. Vate in cunjic ne more vedno pravočasno zriniti v štedilnik. O, dobro ve, kakšna sramota je doletela mater. Ženska leže v posteljo z moškim in je uma- zana. Tudi potem je umazana, ko je že staila. Kakšna sramota se je morala dogoditi pri zdravniku?! A ne bi povedala komurkoli. Za nič na svetu ne. Z materjo sta tako lepo živeli, odkar je bil oče na postelji. Dajala mu je žganja z vodo in sladkorjem. Dokler je sam hodil v gostilno, bi ji to brozgo vrgel v glavo. Potem pa je pil — skozi vse leto. In je zaspal sladek okrog ust. Koliko let je morala ponoči poslušati, kako pijan nagovarja mater. Vse do predlanskim. Sest otrok; in samo ona je morala poslušati in vleči na uho te besede. Morala. Sest otrok; samo ona je ostala čista, nedotaknjena. Mati stoka na postelji. Tudi iz grla ji že uhaja gnoj. Naj enkrat pove, naj se izda, da se mora uro za uro čistiti. Devica je do mraku sedela na stolu in pesto- vala roki v naročju. Starka je potihoma stokala in sem in tja zakinkala. Devica ni naredila luči. Razpravila se je in legla v posteljo, na kateri je lani umrl oče, sladak okrog ust. Od Starkine postelje je rahlo zaudarjalo. 6é» 4031 Od svita naprej je Starka čakala, da bo Devica odšla po opravkih. Zdaj je morala pohiteti. Sedla je za mizo in napisala z vodenimi, krivenčastimi črkami: Predragi! Slaba sem. Dekle mi je naredilo sramoto. Pošljite pome, me pozdra- vite. Jajčka bom prinesla s seboj. In skoro bi bilo prepozno. Vaša mama. Ko se je Devica vrnila, ji je Starka zabičala: -►Nesi na pošto in ne brkljaj po črkah.« Se časopisne naslove je Devica komaj črkovala. Dopisnico je porinila v nabiralnik kot svojo lastno obsodbo. Dan za tem je že prišla prvič pome. Mnogo prekmalu, zakaj Starka še vedno ni pomislila na smrt. Ukazala pa je Devici, naj odpelje ubit psa. In še se je zgodilo po njeni volji. Pred Starkino hišo je zahrumel motor ter utihnil. Starka se je privlekla do okna in previdno pogledala skozi razjedeni zastor. Pred avtomobilom je stal belo oblečen šofer in ob njem Devica. Cipa, je zamrmrala Starka in se spomnila svoje sramote. Ob mršavem stegnu je začutila izcedek. Vedno je moral prelizati vse cunje in cunjice. da ga je zaznala. Devica je stala pred šoferjem spuščenih, trdo od telesa stegnjenih rok in obračala glavo naokoli. Tako je vedno izmikala oči, če jo je nagovoril tuj moški. Pri tem ji je telo skrepenelo kot mehak lipov les. Šofer si očitno ni mogel kaj prida pomagati z njo. Kazal ji je listek z naslo- vom, toda Devica še svoje obsodbe ni znala prebrati. Jecljajoče je odkimavala z glavo. Zato pa je Starka brž vedela, po kaj je prišel šofer in da je prav ustavil. Zaščemelo jo je v očeh od jeze in razburjenja. Da bi jo odpeljal rumeni avtomobil z rdečim križem ob strani? Kaj bi rekli ljudje? 2e s tem, da stoji ta avto pred vrati, so na pol poti do njene sramote. Z zadnjo ihtavo močjo se je oprla ob zapah, da je zgrmel v svoje ležišče. Zdaj je tudi šofer zunaj ugotovil, da je prišel prav. Stopil je mimo Device in pritisnil na kljuko. Vrata se niso vdala. Za vrati je ležala Starka. Težak zapah je zlomil žival v njej. Rak je začel hoditi svojo rakovo pot. Ni imel več kaj gristi, začel je zreti samega sebe. Dokler ima še kaj ugrizniti, človeka ščiplje in razjeda. Ko pa se zazre sam vase, ga izvotli. Tako menim o raku jaz, ki mislim na smrt kot na žetev. Rak daje gnilo žetev, metuljavo. Ogoljufa zemljo in ji že na zraku poje zalogaj. Ne pušča moči za zadnjo nalogo. Človek zre onkraj svojega razpadlega telesa z živimi očmi. S kleščami drži dušo in ji ne da iz objema. Duša ga mora ubiti, da se razklenejo, in kot morilec se zvija. Starka ne bi odpahnila vrat nikomur. Ni hotela, pa tudi mogla ne bi. Medtem ko je šofer razbijal po durih in je Devica odhitela pome, je ležala v zibki. Natanko vem, zato me to trapi in muči. Preveč je res, da bi utegnil kje slišati. Preveč Starkino, da bi lahko bilo moje. Enakomerno razbijanje po vratih jo ziblje. Na blazini, po škrobu in skrinjah dišeči, ležijo poleg dudke umetni zobje. Natanko ve, da se je pravkar rodila, premožnim staršem. Vse je novo na njej in pod njo. Le zakaj ima svojo staro spalno čepico na glavi, tega si ne more razložiti. Sram jo je. ko se sklanjajo nad njo sami stari, ljubi obrazi in jo ljub- kujejo. Ce sta s starim zavozila življenje, to prav nič ne spremeni resnice, da je lep dojenček. Ko bi le umetno zobovje še utegnila vtakniti v usta. Kum ji prešerno razposajen ponuja ogromen kos prate na vilicah, kar čez mizo. Ob njej sedi ženin in jo vetrnjaško spodbuja: ugrizni, drži... Strašno ji je nerodno zaradi njega, zabava vse dolgo, v podkev zakrivljeno omizje, pa je samo njen. Brž zobovje v usta. Počakaj kum, roke ne ubogajo. Prepozno. Kos ji pade v krilo in pod mizo. V belem naročju ostane masten madež. Svatje vpijejo: me- sena bo v popasju, toda meso se valja pod mizo. Ženin pobledi in zlije vase nov kozarec. Svatje zibljejo zibko, vsi po vrsti, vrti se ji v glavi od tega zibanja. 404 Pride tudi dekla, tista, ki jo je našla z možem, ko je bila v svojem osmem mesecu, s prvim. Zakriči od gnusa. Dekla ji vtakne umetne zobe z narobne strani v usta. Ne more več kričati, duši se. Ženin se slači in leze k njej v zibko vpričo gostov. Nekje daleč v dvorani nekdo zajoka; morda so oni, mati? Tolče in praska ga. Z dlanjo ji zapira usta; dekla ju divje ziblje. Prijetno ji postaja. Predaja se zibanju. Začuti masten madež v krilu. Bruha po poročnih rjuhah in joka. Tolaži jo, rad jo ima. Vesel je, kaj more za to. Pred svati brije norce v samih spodnjicah. Nemara ga takega, hoče ga samo zase. Ne, ne bo ga dojila. Vse ji je požrl, naj crkne od lakote. Devica, ne dajaj mu piti. Ne hodi k staremu, naj leži sam. Kaj leži v zibki? Ne, leži na postelji. Umrl bo. Ja, umrl je sladek okrog ust in star, tako star. Pravkar se je rodila. Cuti tesnoben dotik okrog glave. On je umrl, predlanskim. Kje sem bila ves ta čas? Počakaj, glej, kako hitim. Poljubi me, samo enkrat trezen, utrujen od dela, da boš moj ... počakaj. Z Devico sva ji zaman prigovarjala tostran vrat. Šofer si je že zdavnaj zapisal uro odhoda in godrnjaje pognal motor. Ljudje so se zbirali. Starka jih je morala čutiti kot tisočero izbuljeno sramoto. Rekel sem Devici: »Ne zbijaj več po vratih. Ziblješ jo, ali ne čutiš? Naj pade iz zibke!« Devica je pomodrela: »Nikogar ni v zibki. Nimamo zibke pri nas.« Kakor bi se nečesa domislila, pa mi je že hip nato šepnila: »Kako veš?« Nato se je zasme- jala, da so se začeli ljudje v zadregi prestopati okrog naju. Skozi smeh je vpra- šala: »Misliš, da bodo umrli?« »Bodo,« sem rekel. »Potem bom kot brez glave. Same roke, same roke,« je zatarnala. »Sem rdeča v glavo, kaj?« »Si,« sem rekel. Bila je pomodrela. »Pa tole kri samo na ta način ustaviš, kaj?« je rekla in potegnila s prsti čez vrat. Spet se je zasmejala. In tedaj, kakor da se je zbala sramote, se je izza vrat oglasila Starka. Klicala je Devico po imenu. »Mama, odprite, avtomobil je odpeljal, ni vas vzel s seboj in vas nikoli ne bo, bog mi je priča,« se je oglašala tostran Devica in solze so ji curkoma tekle po licih. Starka je nekaj trudoma Prebijala po deskah in končno odrinila zapah. Ta večer sem se odpravil v goro; prespal sem pod Starkino streho. Devica se je še razpravljala, ko jo je Starka poklicala s postelje: žlezi k meni. Oklenila se je njenega zdravega telesa. Sredi noči je sanjala, da rodi. Povila je dvojčici. — dve kot izrezano podobni deklici. Prva ji je rekla: jaz sem za živ- ljenje. In druga: jaz sem za smrt. Starka je z grozo ugotovila, da sta v pasu zraščeni. Umrla bom, je spoznala in se zbudila. Devica jo je poljubljala po licu in ji gladila srebrne, kot mišje repke tanke kite. Na spodnjico se ji je prilizal lepljiv madež. Tako je, ležeš s človekom v posteljo, pa nikoli nisi več čist. Na Emilijin naslov je prišel iz mesta težak paket. Poštar ga je prinesel in posedel v izbi. Poznal je Starko in vedel, da ima ob takih priložnostih prave gosposke navade. Starka na postelji je miela s čeljustmi ter ostro in na skrivaj namigovala Devici. Ta je končno morala, neprikrito godrnjaje, poseči pod zim- nico itì privleči na dan celih sto dinarjev. Hotela jih je ponesti Starki, da jih ona da poštarju. Toda ta je zapazil njeno namero in jo prehitel na sredi poti. 405 »Saj je zame, kajne?« se je obrnil k Starki. Device niti pogledal ni, ko ji je skoraj izpulil bankovec iz rok. Ni hotel, da bi ga pred njim prijela Starka. Zvrnil je šilce, saj žganje vse slabo uniči, in se poslovil. Zunaj je globoko vzdihnil zrak. Devica je zlagala dobrote iz paketa na polico. Ze so dišale raz nje sončno zardele pomaranče, nekaj banan, pa zavitek dateljnov, kave in podobne stvari. Rdela je od zadovoljstva in kdaj pa kdaj pogoltnila slino. Dobrot je bila venomer lačna in je živela večidel od mleka. Starka je medtem na postelji razmišljala, kaj od tega ji vzbuja največji tek. Nič določenega ni mogla iztuhtati, vendar ji je paket prinesel praznično zado- voljstvo. Ne samo njej, temveč med njiju. Devica je še vedno urejala stvari in strahoma pričakovala, kdaj jo bo Starka poslala ven po kakšno reč. Samo poslati me ne nikamor, samo poslati ne. In če ni hotela zlepa, so jo na cesto vedno s silo spehali. Bila je običajno zima. Nazaj ni smela. Morala je torej k sosedu. Medtem ji je mraz lajal čez gola stegna in ji lizal vrat. Po kaj k sosedu? Kruha prosit vendar — zbrali so se doma okrog nje, vseh pet. Eden od bratov je vsem že prej na glas razložil: ima bebast obraz, pa iti ne zna, če ji kdo nič ne odgovori. Ravno pravšnja bo. Potem je pokazal nanjo in rekel z nepreklicno odločnostjo: ta bo torej šla k sosedu ... Tekla je po snegu, da bi je mraz ne dohitel. Najbolj se je bala, da ji bo začel lizati vrat. Tako hrapav jezik je imel, da jo je začelo sladko stiskati po vsem telesu; vmes jo je dušilo od bezanja. Najraje bi legla v sneg in čakala nanj. Kakšen greh, je stokala. Pa je res greh, če te s silo poženo čez prag, kruha prosit. Pa če ima mraz tak hrapav jezik, ki ga za nič na svetu ne zadrže nobene cape. In vsi mislijo, da jaz sploh samo take stvari prosim. Prosim, ne glejte me, mene je sram in nerodno mi je. Sploh se ne ozirajte name — bom že kako, bom že sama. Samo prosim, nikar kaj z mano, nikar ... Z dna škatle je privlekla očipkano belo srajco: »Glejte, mama, kako lepa srajca!« To ji bo dovolila nositi. Prav gotovo. Ze leta se ni dotaknila belega perila. Ona pa je ljubila belo. Belo je bolj sveže; hladno se oprime telesa in ne burka krvi. »To mi boš dala pod ta črno obleko, z vratnikom ven,« je nenadoma naglo sklenila Starka. Od začudenja so se Devici zašibila kolena: »Za kam se boste pa oblekli tako, mati?« je vprašala. »Za na pare me boš napravila tako,« se je Starka mirno razjasnila. Devica je zakrilila z rokami in udarila z njimi ob polico. Hkrati s pomarančami, katere je zbila, se je znašla na tleh tudi sama. Ni vedela, ali zato, da bi jih hitro spet pobrala in obrisala, ali zato, da ublaži krč, ki ji je zgnetel hrbet. »Odločili so se, o zdaj bodo zagotovo,« je hlipala. Ni se mogla premagati in je dišeči sadež, tisti, ki se je zakotalil najdlje v kot, hitro stlačila v žep. Pomaranče so spet rumeno buljile s police, vse razen ene, ki je Devico prijetno pritiskala nizko v trebuh, ko je Starka ukazala: »Pojdi po liter črnega, zdi se mi, da v paketu ni nič pravšnjega zame.« Starka mimo nekaj požirkov mleka na dan že teden dni ni ničesar več spravila vase. In bruhala je s sluzjo pomešan droben sir. Devica je s steklenico pod pazduho stopala čez trg in spotoma kradoma luščila pomarančo. .406_„................................____________......-.................... Samo jé in jé, si je govorila Starka in si z dlanjo zatiskala usta, da ne bi povra- ćala ob misli na jed. Pri tem je že v tretjič štela pomaranče na polici. Devica je že nekaj tednov žvečila samo še na cesti in kar je zmaknila. Starka je pobe- snela, če jo je zalotila pri jedi. Vse je moralo biti zloženo na polici in s postelje je ljubosumno čuvala svojo neuteSljivo lakoto. Devica je še bolj pomodrela v obraz, kot da se ji je kri sesirila v glavi, toda krilo ji je čedalje bolj plesalo v pasu. Opazneje raje je zdaj ostajala zdoma. Starka je čakala, četrtič preštela pomaranče in v onemoglem obupu krčila prste. Ne, tega gospodu ne bi mogla povedati. Ta sramota, največja, ki lahko udari pošteno žensko, da gnije kot kaka lajdra. Tega je kriva Devica. Le kdaj se je utegnila spečati. In ko spomladi ne bi bila odšla v mesto na prpgled, se ji tudi otroka ne bi posrečilo ubiti. In roke bi mi služile. Se zdaleč ne postajam hudobna. Toda svet me je zapustil. Pomaranče so se kot mala sonca vrtele na polici. Tudi dišale so. Svet je postal hudoben. Preklinja. Jaz samo usta odpiram. Ko molim, prekli- njam Devico. Le kako me je mogla vse življenje vleči za nos in kdaj se je utegnila spečati? Hudobnejših pomaranč svoj živ dan nisem videla. Vrte se na polici kot mala nesramna sonca. Ceščena Marija... le kako si mi mogla vse življenje prikrivati, da nisi Devica. Ta sramota m.e je doletela samo zaradi tebe, da veš, samo zaradi tebe. Rodiš in dopustiš, da ga bodo ubili in moje roke po petinosemdesetih letih so mrtve, in kot pribite. Zakaj roditi? Zakaj ne raz- glasiš vsemu svetu: spečala sem se, zdavnaj, večnost od tega, vi glejte?! In jaz bi se v materi obrnila, da veš. Tudi nograd me je izdal. Po kislico moram pošiljati v gostilno. Neobdelan. Sedemdeset let skrbim zanj. On: leto ni mogel zame. Zoper nas je svet, kot skala nasproti nam. Dvoje smo, dvoje kot zraslo. Ena je rekla: jaz sem za življenje; in druga: jaz sem za smrt... Natanko tako sta rekli in bili sta si podobni kot dinar dinarju. Morda je bila prva za spo- znanje prosojnejša, češčena Marija... da se nisi spečala takrat, ne bi imeli zraščenih teleščk. Bolezen in še sramota povrhu. Ne gospoda, o gospodu ni govora... Starka se je skušala preobleči. Lepljive cunjice so ji padle z rok. Vonj po- maranč se je talil v rahlem zadahu. Muhe so veseleje zakrožile. Druga za drugo so se spuščale k tlom in se spet jadrno dvigale, kot da skušajo prikriti, kako so nagnusne. Starka je zadremala in sanjala o samih skalah. Izmed njih je rasla ena sama trta. Spomnila se je izvotljene buče na hoji in se pomirila. Na mizi je stala komaj odpita steklenica črnine. Na tleh ob postelji je ležal razbit kozarec in zvijal od sebe tenak kiselkast vonj. Devica se je še vsa zasopla in pomodrela od dolge hoje do moje kolibe in nazaj sesedla na stol. Jaz sem stal ob postelji. Rok nisem vedel kam položiti. Na njej se je kot po dolgem prerezan črv zvijala Starka — samo v eno stran in venomer. Zavest je ni znala zapustiti. Vse drugo je raje počela. Tudi tedaj, ko ji je bila Devica prinesla kozarec do ust, je menda prežeče posmehljivo čakala. Požirek je stekel skozi ognojenin zasigan Starkin požiralnik. Moral je biti kot živ plamen na izjedene, odprte, solzeče se stene izvotljenega telesa, zakaj Starka je divje zarjula in izbila Devici kozarec iz rok. Potem se je začela zvijati kot po dolgem prerezan črv, samo v eno stran in venomer. Vse dotlej, da sva z Devico prihitela, in še potem. 407; Naj položim i-oke nanjo? V votlem stoje vsevprek šiljasti zobje bolečine in samo čakajo, da se pergamentna koža vda in napiči nanje. Naj jo kličem? Bila je zbujena. Naj ji rečem moraš, ko je to že sama vedela in s podplutimi dlesni šepetala neprestano: »Daleč, še tako daleč...« In niti enkrat samkrat: Po- magajte. Videl sem: krog sveta se oži; ona je v središču. Samo počasi, tako počasi, da je skoraj negiben. Bolečina popusti in tedaj njegove daljne robove oblije sonce. Zasvetijo tako lepo in vabeče, da se Starka upre z vso silo. Šibka, izvotlena Starka upre z vso silo svoje stene ob svetel, zaokrožen rob in mu za hip ne dopusti, da bi se krčil. Strašen pritisk jo bo zdaj zdaj zmrvil. Toda ne — vse prisiljene igličaste bolečine pod kožo se mu upro. Lepota sede nanje, pa se ne vdajo. Morda bo vzdržala. Toda med iglicami bolečine in lepoto sveta je kot na boben razpeta trpinčena Starkina koža. Bolečina je tako močna, da si Starka znova zaželi... Svetel rob sveta potemni in vse se začne znova. In spet zatarna: »Tako daleč, še tako daleč ...« V središču je, sama. Po vsej človeški pameti je sama — nihče ne more biti med njo in svetom. In če bi bili okrog nje zbrani vsi njeni otroci. Pa je le Devica, ki jo kliče kot skozi vihar in grom. Svet mora strašno pokati in se lomiti v Starkinih ušesih, ko se tako krči. Morda se celo bliska. Ampak zago- tovo: med njo in njim ni nikogar. Je središče bolečine. Točka vsega zase. Ko se bo zgruznil okrog nje, bo spet on sam. Ničesar več ne bo obdajal. Ničesar več ne bo imel obdajati. Prst — kot on sam; voda — kot on sam; kamen — kot on sam. Le kaj se mu v tej sluzasti, nagniti grudi tako krčevito zoper- stavlja? Starka je s cvilečim, mišjim glasom še kar naprej ponavljala: »Daleč, še tako daleč ...« In rila je nohte v črvive stranice postelje. Bojuje se, me tedaj prešine. Ko se ne bi tako bojevala in upirala, bi imel svet lahko delo z njo. Sebična je morala biti, središče vsega v tem svojem živ- ljenju. Vse ničevo človeško požira šele v teh zadnjih trenutkih. Pa saj ne umirajo vsi ljudje tako. Oni, ki se žrtvujejo, oni, ki se razdajajo vse življenje, so mehki in voljni in vdani. Nad takimi smrtmi smo v hosti jokali od navdu- šenja. Nad to Starko kolnem. Zdajle, ko se še upira, sedim v kolibi in jo kolnem. Pišem in tesno mi je. Človek mora vse življenje odplačevati svetu, sicer se mu na koncu nakopiči dolgov do vrha in je njegov davek tako strašen kot na priliko Starkin. Kdor vse življenje nekaj mora, ve, da mora tudi to zadnje — in zmore. Samo rečeš mu: moraš, naloga je, zapisano je... Spomni se in zmore. Take, ki so umirajočim želeli življenje, smo tam zgoraj pošiljali na stražo ali v patruljo — samo da nekam daleč, da umirajoči ni zaslutil njihove želje. Sicer ne bi mogel ne živeti ne umreti. Tudi jaz sem takrat rekel Devici: »Pojdi iz hiše. In misli nase, samo nase.« »Ne morem,« je zarulila, »nilioli ne bom zmogla — same roke, same roke mi ostajajo.« Izpehal sem jo iz izbe. Starka se je še vedno v presledkih krčila. Žilava je, sem si dejal in v sebi močno želel, da bi to svojo žilavost uporabila za tisti »moram, zapisano je«. Toda Starka se je v vsej svoji revi očitno še vedno nekaj obotavljala. Za nekaj se je še vedno odločevala. Premikala je čeljusti, toda z očmi ni več divje in nemočno vrtela. Zastrmela se je pod strop. V svoji bolečini je bila kot z roso posuto brinje — sivosrebrna in znojna. Počasi se je umirjala. V kratkih trzajih. In nato je že spokojneje obrnila glavo proti meni. Spet dolga, neboleča tišina. Obzorje sveta ni ne mračno ne svetlo, komaj za- 408 znavno, pričakujoče. Morala je vse skupaj zamenjati za nekaj povsem drugega, se mi je zazdelo, in molče sem ji vlekel besedo iz te omrtvelosti. »Se bo kmalu ...?« je končno izhropla. »Kaj, teta, naj bi se kmalu ...?« jo vprašam. »Rodila,« dahne, »duša?!« Stisnila je veke in ni čakala mojega odgovora. Bila je očitno veliko bolj umirjena, kot je kazala. Ej, svet, mi je tedaj presunljivo zapelo v prsih. Trdo delo imaš. Ne tiščiš je samo ti v nosnice. Tudi ona tišči vate, kot osa v jabolko. Zato se tako počasi in trudoma zgrinjaš in krčiš okoli nje. Ko jo boš zgruznil, bo zasekala vate. In spet boš za enega človeka bolj črviv. Ti svet, ti lepi, mogočni svet. Ti kamen, ti voda, ti zrak, kako si od vekomaj črviv. Ti Človek, ti veliki, ničevi človek. Ti črv. Starka je zvedela za svojo nalogo, spoznala je svoj zadnji moram. Spoznala bi ga že prej, da je bila sama v vsej tej prostorni dolini. Nikogar ni več potrebovala. Vsak ima svojo zadnjo priložnost, neogibno. Tudi oni, ki sem jim veleval: moraš, zapisano je, so to spoznali brez mene. Dobro je, da človek kdaj pa kdaj pomisli nanjo, dobro je. In dvakrat dobro meni, ki sem jo za- pisal. In odhajam iz te doline. To mi je bilo zapovedano tisti trenutek. Iz vsega neponovljivega. Kam? V drugo neponovljivo, in v tretje in tako naprej do zadnjega. Dobro je. Stopil sem na cesto. Na pragu je čemela Devica, s koleni pod brado. »Umrla bo,« sem rekel. »Bodi brez skrbi. Prav kmalu. K njej pojdi.« Planila je na noge in iz naročja se ji je zakotalil svitek vrvi. Tudi obraz je imela sprepleten v en sam klopčič odločne zmedenosti. Vem, da je pobožna, pa sem jo hotel posvariti z njenimi besedami: »Boj se Boga.« In sem pokazal na svitek. »Na-a,« je trmasto odkimala, nikoli več. Mati so pravili: Bog je in enkrat naju bo k sebi vzel. Tako lepo so molili zmeraj in jaz za njimi. Pa jo je vzel lepo k sebi? Figo jo je vzel. Saj ga ni. In nikogar ne vzame. Mati so dejali, da sem ga jaz ubila, majhnega otročička, jaz nečistnica. Mati vedo, mati so svetnica. Kje pa je Bog, da bi me vzel k sebi in mi ga vsaj pokazal? Da bi ga vzela v roke, če sem res ... Same roke, same roke ... ga bom pa sama vzela k sebi, otročička nedolžnega. In mati mi bodo pomagali. Mati so svetnica.« »No, sedaj pa pojdi,« sem jo pretrgal, »pojdi v izbo k materi.« »K materi?« se mi je prestrašeno uprla. »Nikoli več, za noben denar. Mati so strašni. Raje se bom k sebi vzela in jih počakala.« »Rodili bodo,« se izvijam. »Kaj? Koga?« se vsa zaprepasti. »Dušo,« rečem. »So se zato--tako zvijali po postelji?« Ljubeč materinski smehljaj se ji je razlil čez zaripla lica. »Morda zato,« pritrdim, »prav gotovo zato.« »Grem,« se odloči, »in ji pomagam.« »In ne kliči me več,« ji naročim. Preprosta je in zvesta in luči razsodnosti je malo v njej. 4ÜÜ Vso noč je Starka čakala popadke. Vmes so se ji zapirale veke. Toda spala ni več. V prsih ji je plahutala neutešljiva želja in jo dušila. Vsakokrat je že malo prej čutila, kako prihaja. Najprej je vstajala tema še daleč zadaj za griči. Starka se je skušala spomniti katerega svojih v mestu, pa se ji ni po- srečilo. Mesto je bilo že daleč zadaj za mrakovi. Prihajali so vse bliže in šlo ji je kot na bruhanje. S stokanjem je vsakič prebudila Devico, ki je dremala na stolu ob postelji. Bebasto je pogledala okoli sebe in zajokala. Jokala je ob popadkih kot velikansko, nedonošeno in nerazvito dete. Starko je njen jok vznemirjal sam po sebi. Bolečine so popuščale in krog teme je bil še velik. Ravno pravšen za nikakršno razmišljanje. Toda ni ji rekla, naj leže spat. Vse življenje jo je imela pri roki in tudi zdaj se ji je za trenutek hudobno zazdelo, da bi jo poslala iskat tisto veliko prihajajoče. Sladek pot jo je oblil ob občutku, da ne bi odšla sama, in spet je vsa v sramoti zavrnila misel na gospoda. Dobro je, si je dejala, da je tema. Svet podnevi tako blešči. Mrakovi so se plazili že proti njenemu vinogradu. Hvala bogu, vinograd je še daleč. Dobro uro je imela stopiti do njega. In še celo v hrib. Ampak po hribu navzdol se bodo mrakovi kar zlili, veliko hitreje kot doslej, ko so morali čez gore in doline. »Slišiš,-« je nestrpno zašepetala Devici. »Nograda ne dajaj iz rok. Ce ga ne boš mogla obdelovati, naj podivja. Oče so mi ga prepisali. In ko sva s starim prišla na kant, je ostal. Pa tudi njiva. Ta je bila od starega. Razdeli jo. Boš že živela. Saj imaš toliko bratov in sester.« Devica je zahlipala. Starka je odhajala brez skrbi zanjo. Nograd zdajle spi, je tuhtala naprej Starka. Ena sama visoka, razrasla trta sredi skal in ilovice. Naj podivja in se razraste ali obnemore, samo da ostane nograd. Pa čeprav bo rodil same gnidave češuljke za ptiče. Trta je roka med rastlinami. Zato jo je treba nakotiti. Se steblo ima zveriženo in žilasto kot moje lakti. In grozd je glava med plodovi. Glavo zmami in srce zmehča. Naj- lepša roža, ki cvete šele s sadežem. Čebele so pametne živalice. Kako dobro to vedo. Prilete šele na jagode. Tiste, ki pokajo od sladkorja in sokov. Ampak to morajo biti gozdne čebele. Sivožametaste, majhne in gibčne, z drobnim glasom. Obesile so se buči na hoji, ko so rojile, kot očaka Noeta brada. Ne bi jih ogrebla. Za nič na svetu. Somrak razganjajo v hosti. »Čebele umro, kajne?« je vprašala Devico. »Umro, mati, umro. Nikoli ne poginejo.« Jaz bom poginila, si je mislila Starka. Nočem gospoda. Sram me je, preveč čudnih misli imam in sramoto v hiši. Zakaj sem morala ravno jaz zgniti prav tam, kjer se me ni dotaknil noben tuj moški? Ni pravičnosti, ali pa je taka, da me je groza. Zunaj postelje mu nisem znala izkazati ljubezni in sovražim ga, ker mi tega ni dopustil. Stari, me kličeš? Počakaj, umazana sem in stara. Pst, potihoma, da ne zbudiva trt... Ena sama velika, razrasla trta sredi skal in ilovice. Zjutraj je Starka zbudila Devico. »Obleci ta črno, ta zakmašno,« ji je velela. »Pa črne nogavice natakni in črno ruto si ogrni. Ni šlo mimo mene,« je še šepetala, »noč je mimo in svetel dan je potemnel.« . . V izbi je bilo svetlo od dneva, ki je ležal za okni črn in brezglasen. Devica se je neslišno preoblačila: »Saj to je greh, mati, smrtni greh. Saj niste še mrtvi.« »Prihaja,« je hropla Starka, »pohiti.« 410 »In zdaj pospravi po izbi, da ne bo nereda, ko pridejo ljudje.« »Saj ne bo nikogar, mati, kako dolgo že ni bilo nikogar.« »Pridejo, dekle, kmalu pridejo ... Kropit. Brinovo vejico hočem v žegnančku. Iz negrada, tam od hoje.« »Jezus Marija,« je pivkala Devica venomer kot rega pred dežjem in hitela pospravljat. Izba je bila čedalje temnejša s črno premikajočo se Devico po sredi kot belim tavajočim madežem. Starka v spalni srajci se je dvignila iznad postelje in nadzorovala vsak njen gib. Bleščala se je in hropla. »Pridi, drži posteljo; plava, vse plava,« je nenadoma izdavila. Izba je bila temna in tudi Device ni več videla. Ležala ji je v naročju. Roke so ji z novo, vse prešinjajočo močjo trgale platneno srajco na prsih. »Ne jokaj, pomagaj, pomagaj mi vendar čez, za božjo voljo, pomagaj,« ji je še utegnila izdaviti, ko jo je prihitela ujet v roke. Vse drugo je morala zamolčati. Devica je odrešujoče zaihtela. Potem se je skrbno in mirno lotila dela. Pod- kurila je v štedilniku in pristavila vedro vode. Medtem ko je čakala, da se segreje, je Starki pazljivo postrigla nohte. Starka si jih mesece ni pustila negovati, ker ji je vsak dotik povzročal velike bolečine. Zato so bili dolgi in prosojno neizrabljeni. Odstriženi kosci so padali po rjuhi, toda Devica je vsakega pobrala in ga skrbno položila na velik bel robec. Zraven je dala Starkino umetno zobovje. Prvič v življenju ga je prijela v roke. Starka se je bila umetnih zob sramovala in jih je skrivala pred Devico, kadar jih je vzela iz ust. Devica jo je kradoma pogledovala, preden se jih je s pobožnim strahom upala dotakniti. Toda Starka je imela zaprte oči in povešeno čeljust ter je strmela v strop. Nos pa ji je čudežno mlad in nežen že začel izstopati iz strpinčenega obličja. Lepa je, je prepevalo v Devici. Vzela je škarje in ji odstrigla konček mišje tanke kite. Tudi le-tega je položila na robec. Nato jo je počesala. To je oprav- ljala tako dolgo, da je voda v vedru že začela vreti. Starka že dolgo ni bila dobro počesana, zato so se glavniku ustavljali srebrno sivi vozli las. Devica je vsakega posebej nežno razvozlala s prsti. Nato je poravnane štrene, ki so že izgubljale živ lesk, spletla znova v kito. Starka jo je poprej vedno zavozlala z lasmi, ki so ostali na glavniku. Devica pa jih je posmukala v roko in polo- žila na robec. Iz predala v skrinji je izbrskala trak, tisti modri, na katerem je visela svetinjica Marijine družbe. Odstrigla jo je in spustila nazaj. S trakom pa je naredila pentljo na kiti. Nato je robec skrbno zavezala v culo. Zagrnila je okno in razhladila vrelo vodo. Pri tem je polglasno prepevala. Belo rutico je ožemala nad tistimi deli spalne srajce, ki so se s posušenimi krastami pri- lepili na ranjeno Starkino kožo. To je delala toliko časa, da so se razmehčale in popustile. Potem jo je slekla in umila. Ko jo je nato oblačila v črnino, je pazila, da bi ji ovratnik tiste bele srajce iz paketa čim lepše spodvila pod vratom. Rok ji ni sklenila in na mizo pred posteljo ni postavila žegnančka. Iz pečice je jemala razgrete kose opeke in z njimi oblagala trdeče Starkine noge. Vse dotlej, dokler jih ni zmanjkalo. Potem je pograbila culo in sunkoma odprla vrata nastežaj. Mimo odmikajočih se ljudi se je sključena, črna, zaripla v obraz in z belo culo v roki namenila proti hribu. V nograd, po brinovo vejico. 411 Globok spanec mi spodnaša noge. Iz miru in tišine se dviga kot megla. Noge mi drevenijo, pa so tople, in otrpele roke so vse voljne. Spal bom podolgem in počez te noči, ki se obetajo. Potreben sem spanja. Takega, ki utrujeno omamlja, da je telo kot v neprodušni stekleni kletki ugodja, da se nozdrvi življenja z volhkim dihom lepijo na steklo; obvohavajo te, naprej ne morejo. Brezskrbnega spanca, zavedajočega se, obdanega z bijočimi živci noči. Samo v takega se lahko ljudje, ki smo spremljali toliko smrti, podajamo brez strahu in z zaupanjem. Kajti šele jutra se v polspanju zares odkritosrčno razveselimo. V vsakem drugem spancu stokamo, skačemo pokonci in si lomimo prste. Vsak drug sen je kot past ali zaseda. Naj )зо pokoj nad nami. Starko smo danes popoldne pokopali. Prišli so ljudje od blizu in daleč. Stara je bila in poznali so jo. Prišli so tudi njeni sinovi in hčere iz mesta. Odtrgalo jih je od dela in pomembnih opravil. Nestrpno so čakali začetka. Imeli so zariple oči, hčeri sta v izbi na glas jokali. Devica se jih je izogibala. Dva sta se pripeljala z avtomobilom. Nazaj ne bo treba nobenemu z vlakom. Pač, prišel je tudi človek, ki se je ves čas držal ob strani. Tod ga ne poznajo. Moral se je spremeniti od otroka sem. Najbrž se bo odpeljal z vlakom. Sredi dopoldneva je potegnil severovzhodnik, ki je nad to dolino vedno do čista pometel nebo. Že na parah ji je sipalo sonce skozi okno. Veter nas je zametel s prahom, že ko smo stali pred hišo. Bili smo kot posuti s srebrom in, ne vem zakaj, slovesni. Tisti človek je malo pred poltretjo prišel iz izbe in se naslonil na zid. Starko je gotovo premalo' poznal, da bi mogel občutiti zmagoslavje tega trenutka. Zmagala je, čeprav ji ni kazalo nič drugega. Toda odtlej, ko je spoznala, za kaj gre, je vzela vso stvar odločno v svoje roke. Skoraj samo v svoje roke. V tej dolini cenijo kaj takega čez vse. Potem pridejo, čeprav večidel samo molčijo in prestopajo z noge na nogo. Tudi pohite, če sonce pali. Človek ob zidu je bil na pogled veliko prežalosten za to starko. Mnogo premalo uvideven do njenega bojevanja. Preveč zaverovan. Potem smo se zvrstili za krsto in sorodniki. Nekdanji Starkin dom ima čudo- vito lego za pogrebe. Kakor da hoče cesta pokojnega še enkrat pokazati vsemu, v čemer je dihal in živel. Kar zapoje, ko se obrne med hribe, in nato še dolgo zveni ob potoku, pa se trudoma sprevije po sredi vse dolinice in na koncu utiša proti britofu. Mislim, da ji je žal, cesti, za umrlega in ga nosi čimdalj naokoli, da ji ga ne bi bilo treba prekmalu zapustiti. Tudi Starki je moralo biti lepo. Najprej, kot da se je namenila v nograd. Že je skoraj dosegla hlad prvih krošenj hoste ob vznožju hriba. Toda bližnjica je preozka, naokrog pa predaleč. Pa preveč ljudi se gnete za njo. In zidanice ni več, tudi trgatev je bila to jesen pičla, nograd slabo obdelan. In ena sama izvotlena buča na žeblju v deblu hoje. Zbogom za danes, nograd. Tudi na njivo je treba kdaj skočiti. Pa toliko ljudi je za mano. Take množice ti ne bi mogel nahraniti. Ti hočeš, da je človek sam s teboj. Kaj bi storil g toliko kopico. Sam ali kvečjem^u dva. Tudi dva sva hodila nekaj časa, se spomniš? Sla sem naprej in pošto sem mu poslala: Sem v zidanici. Pridi! Kolikokrat sva ugibala, zakaj je galica ravno modrozelene barve. Zaradi neba, je -'dejal, ki je prav tako in mora biti čisto nad nogradom. Čimbolj čisto in prazno, s soncem. Pa na njivo, če je tako. Obrnite možje. ' i. , Po sredi doline? Naj bo, po sredi. In v zakmašnem gvantu o delavniku? V zakmašnem, kaj bi. In z belim ovratnikom? Z belim, danes je sloVèseh dan. Tudi v cerkev? Pa še v cerkev! Saj je gvant zakmašen. 412 Ljudje so se drenjali za njo v cerkev. Tudi štirje sorodniki. Onega, samotnega človeka, dotlej ni bilo niti opaziti. Pogrebci so ga spustili šele nekam v sredo dolge črne kače. Proti cerkvi navzdol pa je nenadoma zavrl, da se je zmedla vsa dolga polovica za njim. Potem so stopali mimo njega. Redkokdo se je ozrl in mu pogledal v lice. Ljudje so resni ob taki priložnosti in praznični. Potem je tolkel s pestmi po okruSenem cerkvenem zidu. In nekajkrat po zaprtih stranskih vratih, da je zabobnelo. Veliko si nas je med čakanjem pred cerkvijo prižgalo cigarete. Mrmraje smo jih pritikali drug drugemu. Potem krsti ni pustil iz cerkve. In z vrha stopnic je hotel govoriti. Prav klopčič se je zmešal med vrati okrog trüge. Ko ne bi bilo pokojne, bi bilo krohota in morda tudi pestem ne bi bil ušel. Taka je pri nas vedno, kadar se zbero ljudje od vseh strani. Pa na njive, če je tako. Starka ni bila nič bolj slovesna, ko so jo prinesli iz cerkve. Na njivah bo za vse dovolj prostora, ljudje. Kar za menoj. Posprav- ljeno je že skoraj po polju, le na ozimno pazite. Z njo se zemlja pokrije, ko se nebo k njej spusti. Kdo je že pravil tako? Ja, stari je tramljal o tem. Pil je in je vsako stvar malo drugače videl. Večidel vse, toda delal ni nikoli. Kot ta potok. Tekel je in ni tekel. Ko bi kdo kolo pomočil vanj. pa bi obračal. Toda sam se ni ganil. Svojo strugo je imel. In svojo moč. Človek skoraj glave ni odmaknil od gladine. Zdaj sem ga z nezmagljivo silo moral opazovati. Mežikal je v zadnje sončne odseve. Postajal je in se sklanjal ter si z dlanmi zakrival oči. Naprej in nazaj je imel naenkrat dovolj prostora. Tam, kjer se cesta loči od potoka, se je obrnil. Ritenski je naredil dva, tri korake in padel. Ljudje so ga prestopali. Poznajo take, še od konca vojske sem. Pobral se bo in odšel po svoji poti. Take poti so samotne. Množica jih zmede. Spotikajo se in omahujejo na njih. Po mehkem, čez polje, človek. Tam se ne moreš udariti. Ruša in gruda — vse mehko. Čakam te, ker mi globok spanec spodnaša noge, in truden sem. Starka je bila medtem že za zidom. Ljudje, zdaj vem, zakaj mi je stari ves čas prihajal na misel. K njemu ste me prinesli. Naj vam bo hvala in pokoj. Ob njem sem in grude padajo. Vmes drobno kamenje. Ni prijetno in vljudno, bobni. Stari, kajne, naj se razidejo?! Dva sta srečna, če sta sama in med sosedi. Prišel bo grobarjev sin. V jutrih se igra na svežih mehkih kupih ilovice. S prstom bo potegnil cesto, prav do vrha. Zgoraj bo nograd in spodaj v pod- nožju zeleno polje. Tod ni z drobnim belim peskom posutih steza med grobovi in za zelenje ni težko. In ob dežju bo po cesti z vrha tekel potok. Vse hkrati in zaporedoma. Tako naj bo, ker mora biti. * * * Ko so se sorodniki odpeljali z avtomobilom, je šla Devica še enkrat na britof. V sredo gomile je zataknila svečo in jo prižgala. Padala je tema in utišala veter. Dvigale so se megle. To bo svetilnik grobar j ovemu ta malemu, se je smehljala Starka. Naj sveti, dokler sveti. * * * Človek je vstal izza mize in se dotipal do pograda. Od rdečkaste svetlobe, ki je še vedno, pa zaradi nastopajočega jutra vse medleje lila skozi vrata v škarpo, se mu je zeleno kresničilo pred očmi. Samotar je spal, obrnjen proti steni. Le tako je v svojih nočeh uhajal rdečkasti svetlobi. Človek ga je potresel za ramo. Trudoma se je obrnil in odprl oči. Se vedno je sopel od globokega spanca. "Odhajam, mojster,« mu je rekel, »da poiščem Devico.« ... ._____________.............______.__________^ Ш Neizkoriščene možnosti Vladimir Kavčič Razprave o problemih slovenske kulture, ki jih beremo zadnje čase, odpirajo številna vprašanja, ki jih ni moč omejiti samo na našo inteligenco, saj presto- pajo bregove kulturniških debat, kakršnih smo bili vajeni v prejšnjih letih, ter se od bolj oddaljenih vprašanj polagoma bližajo osrednjim vprašanjem, k samemu jedru številnih značilnosti naše sedanjo eksistence. Vprašanja in odgovori nanja dobivajo širši, tako rekoč nacionalni okvir in pomen. S tem seveda ne moremo trditi, da je narod zadnji okvir, v katerem se naša proble- matika spočenja in razrešuje. Naša zavest pozna še vse druge razsežnosti. V tem pogledu se lahko strinjamo s stališči, pojasnjenimi v zapisu o »Resnici neres- ničnosti«.* Kljub temu pa se nagibljem k prepričanju, da ne bomo mogli po- jasniti marsikaterega pojava naše kulturne in siceršnje situacije s tako od- daljenih izhodišč, kot so Stalinov aranžma fifty-fifty, kominform in Jugoslavija, usoda grških partizanov in Markosa, dogodki na Poljskem, upor na Madžar- skem itd. itd. Nedvomno so tudi vsa ta vprašanja vplivala na našo družbeno in individualno zavest. V tej zavesti se prepletajo elementi različnih moralnih kakovosti. Ne mečejo samo sence na svetlo pot revolucionarnih gibanj Evrope, temveč nas tudi obvezujejo k najbolj vsestranski kritični obravnavi naše lastne preteklosti in sedanjosti. Izhodišča za prihodnost naj bi izključevala čim več zmot, ki so nas zasužnjevale v preteklosti in jih negiramo s sedanjostjo, predvsem pa s perspektivo. Toda ali ne bi kljub temu kazalo vsesplošno dialektično povezanost pojavov iz povsem praktičnih razlogov tu in tam nekoliko presekati in se bolj kot oddaljenim vzrokom posvetiti proučevanju bližjih dejstev, tistih, ki nas neposredno najbolj vznemirjajo. Vzroki za marsikatero tako dejstvo so pogosto kaj dosegljivi. De- setine, v bistvu morda drobnih, praktičnih in prakticističnih birokratskih in drugih avtoritativnih odločitev so na pasivizacijo slovenskega intelektualca, pa ne samo intelektualca, prepričan sem, vplivale vsaj toliko kot dogodki na Poljskem, pokol na Madžarskem in kitajsko-sovjetski odnosi. (V tej zvezi je treba zapisati, da danes velja za birokratsko marsikatera utemeljena in našemu razvoju nujno pripadajoča odločitev in so »antibirokratska« stališča kritikov često le pretveza, za katero se skrivajo različne druge pobude.) Zgodovinski dogodki nedvomno zapuščajo svojo sled, toda v vsaki konkretni, vsakdanji odločitvi se najbrž ne očitujejo. Kljub vsem relativizacijam revolucionarnih gibanj, ki so nas zaprepaščale v zadnjih letih, naša osnovna odločitev, odločitev za socializem, ni omajana. Oma- * Dušan Pirjevec, Naša sodobnost, leto X, št. 12. i 414 Jana ne more biti vse dotlej, dokler bo to gibanje objektivno pogojeno in objek- tivno nujno. Kljub temu pa smo v istem času izgubili zaupanje v marsikaterega predstavnika socialističnega gibanja in v marsikatero ustanovo, ki se je kitila z atributi naprednosti, revolucionarnosti. Marsikdo je v tem desetletju omagal, izgubil perspektivo in se umaknil z družbenega ospredja. Kljub vsem zablodam, stranpotem in pomanjkljivostim pa je socialistično gibanje pokazalo svojo vitalnost in svojo upravičenost, tako pri nas doma kot v svetu. Ali ni že sam obstoj socialističnih držav v znatni meri vplival, da so se številni narodi otresli kolonialnega suženjstva in krenili na pot samostojnega razvoja? Ali ni sociali- stično gibanje končno vplivalo tudi na razvoj kapitalizma, pospeševalo proces, ki pomeni negacijo-njegovih prejšnjih stališč? Ce si skušamo predočiti samo družbeni razvoj v različnih delih sveta zadnjih deset, petnajst let in zlasti če upoštevamo še bolj ali manj latentne tendence tega gibanja, moramo razvojni smeri vendarle pritrditi. Sicer pa ni treba, da iščemo napredek na drugih kon- tinentih, zadostuje, da se ozremo okoli sebe. Ta najsplošnejša ugotovitev pa seveda ne more zamegliti našega kritičnega pogleda. Vsak hip se sprašujemo, ali je bilo vse, kar je bilo storjeno, storjeno na najboljši način, ali ni bilo mogoče storiti več? So bile vse žrtve upravičene, vse stranpoti in deformacije nujne? In ne nazadnje, kaj smo storili, da bi bilo v prihodnje stranpoti, deformacij in žrtev manj? Ali smo storili vse, kar smo mogli, in zakaj nismo? Bomo poskušali vsaj v prihodnje? Povsem nemogoče si je zamisliti družbeno gibanje, ki bi se razvijalo po idealnih shemah in bi dajalo optimalne rezultate. Zato imajo tudi zgoraj zastavljena vprašanja le relativen pomen. Idealnih shem nimamo in o vrednosti posameznih rezultatov odloča šele daljša družbena praksa. Celo zelo ugledna in na široko priznana načela niso vselej dala rezultatov, ki smo jih pričakovali. Med blestečo zamislijo in stvarno realizacijo pogosto zijajo prepadi, ki nas silijo k ponov- nemu obravnavanju tako realizacije kot same zamisli. Pogled nazaj nam kaže dve plati istega gibanja: progresivno in tisto drugo, ki prvo zavira, ji naspro- tuje, jo negira in diskreditira. Katera komponenta je prevladujoča, glavna, perspektivna — v tem se naša mnenja tudi kdaj razlikujejo. (Čeprav imam v mislih različne komponente istega gibanja, lahko nekatere od njih po svojem pomenu enačimo s tistimi, ki gibanju že a priori nasprotujejo.) Poenostavljeno se to vprašanje znova glasi: Ali so v razvojnem procesu naše družbe prevla- dovale komponente, ki so socializem afirmirale, ali pa morda one druge, ki so ga kompromitirale? Nedvomno so prevladovale prve, toda tudi znotraj tega gibanja so se oblikovale sile, ki so ga in ga še zavirajo. Spričo takšnih pojavov je marsikdo postal malodušen: gibanje samo je začel enačiti z nosilci zaviralnih procesov. Vedno znova se tudi vprašujemo, s čim so bile subjektivne slabosti pogojene in zakaj jih ni bilo mogoče odstraniti, preden so povzročile negativne rezultate. Ali v organizacijski shemi naše družbe primanjkuje mehanizmov, ki bi omo- gočali demokratično reševanje vseh problemov? Nasprotno. Ti mehanizmi ob- stajajo, ostali pa so neizkoriščeni ali vsaj premalo izkoriščeni. Državljani še ■ vedno ne poznajo dovolj svojih pravic in dolžnosti. Tudi za inteligenco ne moremo trditi, da pozna in tvorno uporablja vse demokratične mehanizme sedanjega državnega in družbenega sistema. Ponekod se zavzemajo za nove oblike družbenega upravljanja in samoupravljanja, misleč, da bi z njimi že mogli premagovati sedanje pomanjkljivosti. Ta prizadevanja so večkrat eno- stranska. Noben sistem samoupravljanja ne more avtomatično zagotoviti demo- kratičnega razreševanja življenjskih vprašanj. Razen tega absolutizirajo bodočo 415 pripravljenost državljanov za sodelovanje v družbenih mehanizmih, ne anali- zirajo pa sedanje nezadovoljive udeležbe. (Je dejansko res nezadovoljiva?) Da se družbeno upravljanje in samoupravljanje ni bolj razmahnilo že doslej, so običajno krivi člani teh organov. Njihove subjektivne lastnosti so objektivna ovira za živahnejše in vzpodbudnejše delovanje. Ob takšnih in podobnih raz- mišljanjih se seveda zastavlja vprašanje, ali nezadovojni s sedanjimi razmerami pričakujejo samo več in bolje, ali pa morda tudi drugače. Ti dve zahtevi lahko pokrivata druga drugo, sta tako rekoč identični, lahko pa sta to dve povsem ločeni stvari. Poleg omenjenih so pa še drugi činitelji, ki vplivajo na družbeni angažma posameznika. Ce se zadržimo samo na področju kulture in znanosti, moramo večkrat ugotoviti, da razpoložljivi obseg finančnih sredstev nujno terja dolo- čene rešitve. Dogaja se celo. da je možnih več rešitev, ki se po rezultatih bistveno ne razlikujejo. Določene divergence med čisto praktičnimi in širšimi družbenimi aspekti so stalne. Interesi ustanov in skupnosti niso vselej vskla- jeni. Takšna je pač narava stvari. Rešitve nastajajo v procesih, v premagovanju prejšnjih nasprotij in v ustvarjanju novih. Niti najbolj razvit demokratični družbeni mehanizem ne more odpraviti vseh nasprotij, ne more zagotoviti ne- kakšne brezkonfliktne družbene idile. Cesto si nasprotujeta že samo princip demokratičnosti in princip strokovnosti. Določeni znanstveni dosežki bodo vse bolj in bolj posegali v interese ljudi. Ali se s tem v praksi ne zmanjšuje obseg njihovega odločanja? Tu se mi kot logični vsiljujeta dve načelni trditvi. Prvič: Sedanji družbeni organizaciji ni mogoče postaviti nasproti neke druge, diametralno nasprotne. Ne vidim nobene alternative, ki bi bila družbeno upravičena. Noben demo- kratičen mehanizem sedanjosti ni večen in dokončen. Neustrezni bodo odpadali, se preoblikovali, nastajali bodo novi, adekvatni novim življenjskim situacijam. Toda ne zamenjujmo jih prej, preden smo jih skušali uveljaviti. In drugič: Nikakršna delitev duhov nam ni potrebna. O delitvi duhov na Slovenskem nekateri pišejo že kot o dejstvu. Osnovna orientacija naše družbe je znana in je ni treba posebej utemeljevati. Socializem kaže svojo zgodovinsko upravičenost tudi s tem, da se mu pribli- žujejo tako z eksistencialističnih izhodišč kot s stališč Tomaža Akvinskega. (Paradoksalnost trditve izhaja iz paradoksalnosti samih pojavov.) Tam, kjer nekateri vidijo nedvoumno ločitev duhov, se mi odpira vsebinska in zelo jasna enotnost, enotnost, ki je stvarnejša, trdnejša in perspektivnejša od prejšnje, povojne, a je zrasla na njeni osnovi. Le kdo se je v naših dneh od koga ločil? Našemu družbenemu cilju ni bila postavljena nobena alternativa. Vsi sodobni oraklji mu pritrjujejo. Samo ločitev na tem osnovnem vprašanju pa bi v seda- njosti bila takšna, da bi jo lahko imenovali — ločitev. Ker v pogledu družbe- nega cilja ne opažam nobene dvojnosti, se mi vse ostalo kaže le kot prizade- vanje, ki služi istemu namenu, kot izmenjava mnenj o poteh in načinih za dosego skupnega smotra^ Samega dejstva, da na Slovenskem obstaja nekaj različnih revij in morda celo nekaj nezaključenih skupin, katerih filozofska izhodišča, estetska in kritična usmerjenost niso identične, še ni mogoče smatrati za ločitev duhov. V diskusiji o naših skupnih problemih so se pač nekatera vprašanja zastavila z različnih aspektov, celo z različno terminologijo. Toda cilj je še vedno skupen. A kaj bi mogla biti bolj jasna konsekvenca ločitve duhov, če ne ravno cilj? (Seveda pa te trditve nimajo namena anticipirati stanj v prihodnosti.) 416 Tudi delitvi na kritizirano in kritično generacijo je treba oporekati. Predvsem nobena od obeh strani ne nastopa strnjeno kot generacija. Nasprotja obstajajo tako med pripadniki enakih kot med pripadniki različnih starostnih stopenj. Ta nasprotja nastajajo tudi na osnovi divergentnih stališč o vrednosti posa- meznih pojavov v naši stvarnosti. Razlike v oceni te stvarnosti so seveda nujne in upravičene. Sedanjost je dialektična negacija preteklosti in prihodnost dia- lektična negacija sedanjosti. Sedanjost je enim izhodišče za gledanje nazaj, drugim — naprej. Ne samo od starosti, tudi od drugih komponent je odvisno, do kod sega pogled posameznika ali skupine. V povprečju bo najbrž veljalo, da je pogled starejših uprt nazaj, v leta njihovega največjega ustvarjalnega vzpona, pogled mlajših pa v prihodnost, v čas, ki bo ovrednotil njihova priza- devanja. Na eni kot na drugi strani pa imamo ljudi, ki s svojo dejavnostjo odločno negirajo takšno in še marsikatero drugo delitev. Za našo kulturno stvarnost je značilno, da mlajši bolj živo spremljajo sodobne tokove človeške misli po vsem svetu, da imajo za to tudi objektivno večje možnosti, kot so bile med vojno in takoj po njej, starejši pa ne gredo vselej v korak s temi prizadevanji. Starejši zaostajajo v kritičnem proučevanju seda- njosti in tistih njenih komponent, ki nujno vodijo v prihodnost, mlajši pa se često ignorantsko obnašajo do preteklosti, iz katere je nastala prav njihova sedanjost. Nerazumevanje je obojestransko, konsekvence pogosto pretirane in neprincipialne. V bistvu vsi poznejši rodovi dialektično negirajo prizadevanja prejšnjih. Duhovno odtujen in že odsoten je samo tisti, ki na tej negaciji ne more več intimno participirati. Razborita mladina skuša preseči svoje roditelje. Eni kot drugi absolutizirajo svoja stališča, namesto da bi jih vsklajevali. Kritizirana kulturniška »generacija« se res zavija v molk. Zdi se, da razen izjem, ne čuti potrebe po javni debati. Razlogov za takšno stanje je najbrž več. Vse obtožbe se ji ne zdijo resne, tudi partner ni vselej tak, da bi se bili pri- pravljeni z njim prerekati. Miselni aparat, s katerim nastopajo mlajši, je obi- čajno posledica večletnega študija, ki se mu starejši niso »utegnili« posvetiti. Tudi stvarni položaj enih in drugih je različen. Medtem ko imajo prvi možnost neposrednega vpliva na kreiranje kulturne politike, ali pa so sami njeni nosilci, drugi takšen vpliv šele ustvarjajo. Razlik je gotovo še nešteto. Tole kratko nepolemično razmišljanje jih ne namerava izčrpati. Tudi skupina, ki se predstavlja kot »kritična« generacija, dejansko ni gene- racija, niti njen predstavnik, kvečjemu njen del. Izraz »kritična« pa je upra- vičen že zaradi položaja, v katerem se nahaja. Kritično je namreč vprašanje smeri v njeni nadaljnji dejavnosti. Zdi se, da je »kritizirajočo« vlogo že do- igrala. Na zastavljeno vprašanje pa bo seveda najbolje odgovorila sama. Toda z omenjenimi skupinami nismo pojma slovenska inteligenca izčrpali niti kvantitativno niti kvalitativno. Ce pod inteligenco razumemo vse tiste, ki so dosegli določeno izobrazbo ali opravljajo določeno umsko delo, tedaj bi trdil, da je ta »inteligenca«, vzeto počez, v našem družbenem življenju ustvarjalna in aktivna. Morda od nje preveč pričakujemo. Dobršen del te inteligence se izčrpava v poklicnem delu in v familiarnem življenju. En del se je že toliko specializiral, da ustvarjalno komunicira le še na svojem ozkem strokovnem področju, vse ostale življenjske manifestacije smatra za domeno drugih »stro- kovnjakov«, ali pa jih jemlje kot dane. Nanje ne poskuša vplivati. Tudi ni majhen del tiste inteligence, ki mora leta in leta polrutinersko ali povsem rutinersko opravljati neko delo, kar jo hromi pri njenih razgledih po širših družbenih področjih. Gonja za osebnim standardom je poseben aspekt duhov- 27 417 , nega siromašenja inteligence, ali vsaj njenega dela. Ta aspekt bi zaslužil po- sebno obravnavo. Tudi o tem, kaj je v našem družbenem procesu nujno in kaj ne, bi se dalo razpravljati. Sicer pa je znano, da inteligenca kot sloj v zgodovini ni nikoli nastopila s svojimi lastnimi interesi. Vselej je zvesto služila enemu od razredov, običajno tistemu, ki je bil na oblasti. Slovenska inteligenca — če vzamemo v obzir le zadnja desetletja — se lahko ponaša z vzorno službo stvari delav- skega razreda. Ta razred pa se je že toliko emancipiral, da ukinja samega sebe. Vsi delovni ljudje postajajo enako odgovorni za svojo skupno usodo. Avant- gardistična vloga inteligence (v starem smislu) slabi, njene naloge postajajo vse bolj komplicirane in zlasti — strokovne. Morda pa se je slovenska inteligenca kot družbeni faktor degradirala tudi sama? Kdaj in zakaj? Prepričan sem, da je sedanji položaj slovenske inteligence v skladu z njenimi zahtevami. Kajti možnosti se ustvarjajo tudi z delovanjem, s formiranjem stališč od spodaj navzgor in le redkeje z blagohotnimi ukrepi od vrha navzdol. Vsak čas na svoj način determinira svoje sodobnike. Rela- tivno zelo lahko in neodgovorno je spraševati za nazaj, zakaj ni bilo storjeno več, bolje. Izkaže se, da krivde za neko stanje ni mogoče pripisati samo nje- govim akterjem, temveč tudi pasivnim opazovalcem. Ce danes ugotavljamo, da se del slovenske inteligence tako ali drugače omejuje od družbenga dogajanja, moramo tudi ugotoviti, da je s tem dosegel bore malo ali nič. Odpovedal se je vplivu na dogajanje in pristaja na odločitve drugih, tistih, ki vedo, kaj hočejo. Teh pa bo vedno dovolj, ne glede na rezultate njihovih odločitev. Vse, kar delamo, delamo v naših okvirih, v okvirih objektivnih in .subjektivnih možnosti. Vse drugo so sanjarije, planske ali slučajne. Stvarnost jih surovo razbija. Tudi v razpravljanjih o demokratizaciji in debirokratizaciji pogosto slišimo prav ganljive tirade na račun preteklosti. Celo od ljudi, ki so bili aktivni obli- kovalci te preteklosti. Vsiljuje se prav določen vtis: Nekateri hočejo razodeti, da sta že tedaj obstajali dve zavesti. Ena mračna, nečloveška, birokratska, druga humanistična, z jasno perspektivo in seveda v ostrem nasprotju s prvo. Nekakšno nasprotje med dobrim in zlim. V tej pravljični mentaliteti z lahkoto pozabljajo na vse okoliščine, ki so oblikovale polpreteklo stanje. Danes pogosto absolutiziramo eno plat svojega spoznanja v dobrem namenu, da bi hitreje nadaljevali začeto pot. Toda s tem tudi varamo samega sebe. Vsi skupaj smo bili nosilci tudi polpreteklega stanja. Tudi danes kamen modrosti še ni odkrit. Skrivnostni vseobsegajoči recept, po katerem bi bilo mogoče neboleče in na edino pravilen način urejati vsa družbena vprašanja, še ni zapisan. Najbrž tudi nikoli ne bo. V naši lastni praksi se spreminja tudi naša zavest. Ne samo o pre- teklosti, tudi o sedanjosti in prihodnosti. Posameznik pa seveda lahko vidi dalje kot drugi. Njegova dolžnost je, da svoje spoznanje sporoči občestvu in napravi vse, kar more, da bi mu dal življenjske oblike. Tudi naša družbena misel se izpopolnjuje. Teorija, ki je vodila revolucionarno, družbeno akcijo, je bila v skladu s tedanjimi nalogami. Ko se je nekaj let po vojni začela odpirati vse širša in širša problematika, ki je terjala tudi teore- tičnih odgovorov, se je marsikomu, ki marksizma ni dovolj poznal, zdelo, da ni sposoben odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja. Nastopil je čas, ko so odgo- vore začeli iskati drugje. Danes je menda tudi pri nas jasno, da marksizem ni zbir večnih resnic, ki jih je treba samo osvojiti in že najdemo v njih ključ do sleherne skrivnosti, ki se je človeštvu že zastavila, alL pa se mu bo zastavila 418 v prihodnosti. V kolikor so starejše generacije kulturnih delavcev predvsem v praksi uveljavljale tako razumljeni marksizem, v toliko so tudi soodgovorne, če so se pripadniki mlajših generacij odvračali od takega marksizma, sploh od marksizma. Upajmo, da je čas spontanih, apriornih reakcij mimo. Neprestano in dosledno ■proučevanje stvarnosti z materialističnih izhodišč in z dialektično metodo nam odpira komaj slutene ustvarjalne možnosti. Družbena misel, ki je v najtesnejši zvezi z znanostjo in je tudi sama znanost, je sposobna odgovarjati na najbolj subtilna vprašanja. Cas resnične aplikacije marksizma na marsikaterem pod- ročju šele prihaja. Možnosti so številne, tako rekoč neizčrpne: od gospodarstva do politike, znanosti in kulture. Na samem področju kulture se odpirajo šte- vilne naloge: vloga in mesto kulture v našem družbenem življenju v načelu še nista dovolj jasna. Zato smo tudi ob presojanju konkretnih kulturnih ma- nifestacij vse preveč vezani na subjektivna, ad hoc oblikovana merila. Argu- menti, s katerimi sprejemamo ali odklanjamo posamezne stvaritve, so pogosto protislovni. Ce ne tudi vsi drugi, bi se morali vsaj kulturni delavci prizadevati, da bi izoblikovali neka stališča o tem, kakšna kultura je »potrebna« sloven- skemu narodu. Ce mu je sploh potrebna? In v kolikšnem obsegu? Kakšne konsekvence sledijo iz sedanjega stanja? Pri tem se seveda zavedamo, da se kulturna zavest nekega naroda ne oblikuje samo ob književnosti, glasbi in likovni umetnosti, temveč da so važni vplivni faktorji tudi vsa sredstva in izvori javnih informacij, kot so: tisk, radio, televizija, film itd. Zlasti pa je važno vprašanje šolstva, položaj družbenih ved, uveljavljanje demokratičnih mehanizmov in strokovnosti. Javno delovanje nalaga odgovornosti. Kdor jih iz kakršnihkoli razlogov ne more sprejemati, bo pač ravnal v skladu s svojimi možnostmi. S tem še ni rečeno, da je za družbo povsem mrtev. Računajmo z realnim stanjem in z realnimi ljudmi. S tega stališča, ki vidi pred seboj predvsem prihodnost, in sprejema preteklost takšno, kot je bila, v prepletenosti raznoimenskih faktorjev z različnimi predznaki, a vendar z jasno perspektivo, se sedanjosti kaže kot stanje neizkoriščenih možnosti, neizkoriščenih možnosti v obstoječih demokra- tičnih mehanizmih in ne kot kriza samih teh mehanizmov. Kaže se kot uspel start v prihodnost in ne kot pokop preteklosti. Dvomim, da ima menjava gene- racij odločilnejši pomen, prepričan pa sem, da bomo doživeli še marsikatero pregrupacijo sil, subjektivnih sil. Te bodo v svojem času in v pogojih, ki bodo pold tudi njihovih prizadevanj in ne enostavna dediščina preteklosti, napravile, kar bodo mogle. S tem bodo delovale v istem smislu kot subjektivne sile pre- teklosti. Nadaljevale bodo njihovo delo. Se enkrat: Ce bi se v slovenskem kulturnem življenju lahko pojavila kakšna dilema, bi bila lahko samo v nasprotju s sedanjim ciljem. Takšno dilemo pa bi bilo treba kar najbolj kategorično zavrniti. Vsa druga nasprotja pa so ustvarjalna, nujen pogoj za izmenjavo mnenj in za iskanje boljših rešitev. 27» 419 Vloga kritike v kulturnem življenju Kritika in njen predmet Niko Grafenauer Zadnji čas se v naši književnosti čedalje močneje uveljavljajo najrazličnejše kritične metode, od izrazito deskriptivne, ki se zvečine zadovoljuje z motrenjem in opisovanjem kritičnega objekta in temelji predvsem na kritikovem emo- cionalnem odzivanju nanj, analitično pa se v snov ne poglablja, kar je v bistvu pristajanje na esteticizem impresionistične kritike, do racionalistično ukrojene filozofske kritike, ki nastopa z izdelanim idejnim konceptom in zategadelj ob- ravnava predvsem idejno strukturo umetniškega dela, zanemarja pa njegovo oblikovno realizacijo. Ta tip kritike je zategadelj pogosto dogmatski, saj zvečine sprejema le tisto, kar se pokriva z njenimi idejnimi razmerji, odklanja pa a priori vse, kar je njenemu miselnemu konceptu tuje ali mu eventualno na- sprotuje. Tako poenostavljanje kritičnega akta brez dvoma zožuje obseg kri- tičnih vidikov in močno okrni vsebino kritičnih spoznanj. Med obema skrajnostima pa eksistira še cela vrsta manj ekstremnih kritičnih sistemov, ki vsak po svojem, z večjim ali manjšim uspehom, skušajo spoznati in občutiti kritični predmet. Vendar je pri večini od njih pogosto čutiti idejni oziroma estetski eklekticizem, ki najčešče vodi v fragmentarnost kritičnega spoznanja, zategadelj je taka kritika zvečine nenačelna in nezmožna kritični predmet duhovno prepričljivo determinirati. S tem pa se močno zmanjšajo njene kvalifikacije, od katerih je kajpa odvisna tudi njena učinkovitost. Kritika je književna zvrst, ki mora svoj predmet proučevati in ga, ko ga spozna, tvorno interpretirati. Pri tem se njena osnovna razmerja do književnega dela izobli- kujejo v kritični sistem, ki se izraža v načelnem upoštevanju obeh bistvenih komponent umetniškega dela, ideje in njene formalne realizacije, v kateri so udeleženi izraziti čustveni elementi. Takšen odnos določa kritiki smer in obseg. Temeljna komponenta take kritike je projekcija umetniškega dela v časovno resničnost. Sele v danost postavljeno delo (ob upoštevanju vseh njegovih raz- merij do resničnosti) lahko tvorno interpretiramo. Razumljivo je, da pri tem ne gre zgolj za idejno interpretacijo, temveč za poglobitev v delo kot celoto — organizem s specifičnimi vsebinskimi in oblikovnimi komponentami. Vsekakor je taka kritika zelo zahtevna, saj se nikoli ne more sprevreči v poenostavljanje, v obrazec, čeprav je vseskozi lahko zelo načelna. Zakaj v sleherni umetnini je dosti elementov, ki jih z golim razumom ne moremo obseči, temveč jih lahko samo občutimo, emocionalno resoniramo in prav te prvine so bistveno udeležene v formalni strukturi kot idejni nadstavbi slehernega umetniškega dela. 420 Kritika, ki v enaki meri in enako dokumentirano upošteva spoznanje pred- meta kot organične, kompleksne prepletenosti ideje in oblike, je integralna, tvorno razkrivajoča kritika. Dandanes avtor literarnega dela zvečine pogreša takega ustvarjalnega kritičnega akta. Večina kritičnih sodb je močno hetero- genih in ne dopušča osnovne sinteze. Ta bi kritiki kot spoznavnemu dejanju tudi na zunaj dajala videz večje enotnosti. Zategadelj večina sodobne kritične misli zapada najrazličnejšim anomalijam. Njene težnje po generaliziranju neka- terih književnih pojavov zvečine kažejo na šibkost njenega spoznanja. Spričo tega je razumljivo, da je pogosto v zadregi pred ustvarjalčevim občutjem sveta in mehanizmi njegovih odnosov do njega; celo v trenutkih, ko skuša nekatere njegove elemente sprejeti v sistem svojih kritičnih meril, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu, celo tedaj je čutiti njeno nelagodnost, ki se ji pogostno pridružuje površna analiza predmeta, zamolčevanje pred samo seboj ali, kar je tudi zelo pogosto, omejenost lastnega vidika, lastnega razmerja do resnič- nosti. Tod je iskati vzrok za to, da često ne more v celoti obseči in akceptirati resnice kritičnega objekta, temveč se zadovoljuje samo z ugotavljanjem njenih posameznih elementov, detajlov, ki jih sprejema, če so v skladu z njenimi od- nosi do resničnosti in zavrača, če se v tej relaciji med seboj razhajata. Zato je večidel književne kritične akcije pri nas premalo učinkovit in s svojimi interpretacijami, najsi bodo ugodne ali odklonilne, večinoma ne more v polni meri zadostiti ustvarjalcu, ki si želi, da kritika analitično prikaže njegovo delo in posreduje javnosti njegove objekitvne vrednote. V tem primeru bi kritika opravljala svojo družbeno-praktično funkcijo in bi bila tudi ustvarjalcu drago- ceno vodilo. Ker pa zvečine ne spozna teh vrednot kritičnega objekta ali pa jih zelo pomanjkljivo izrazi, je nepopolna in enostranska, zatorej zvečine ne more pomembneje učinkovati na ustvarjalčevo nadaljnje delo. V tem oziru je najslabotnejša deskriptivna kritika, ki prinaša ustvarjalcu zelo malo podatkov o njegovem delu in 'se zadržuje predvsem ob opisu njenega lastnega občutenja stvaritve. S tem da prenese svojo interpretacijo kritičnega objekta na izrazito emocionalno področje in tako zapostavlja njegovo idejno strukturo, nedvomno močno zmanjšuje svoje spoznavne dimenzije. Taka kritika je pogosto intuitivna. Podoben nesporazum spremlja tudi strogo idejno kritiko, samo da je tu proces obraten, zapostavljena je čustvena vsebina predmeta. Vendar je ta kritika bolj urejena in v svojih sodbah stabilnejša, saj se v svojem vrednotenju opira na več ali manj jasno filozofsko pozicijo. Vendar nobena od obeh metod zaradi svoje prevelike enostranosti ne more dati o predmetu integralne sodbe, namreč sodbe, ki bi vsebovala obe bistveni kritični komponenti. Na podlagi danega materiala si mora tako sodbo najčešče ustvariti bralec oziroma ustvarjalec sam, a je zelo verjetno močno pomanjkljiva in zraven tega izrazito subjektivno obarvana. Kritika se do predmeta opredeljuje. Velik del sodobne slovenske kritike, z redkimi izjemami, pa se pogosto zateka h kompromisu in tako daje potuho prav nič zavidnim književnim težnjam in hkrati v marsičem kaže na svojo fami- liarnost, ki jo dandanes lahko srečamo tudi na drugih umetniških področjih. To vsekakor kvari zdrave kritične odnose in upravičeno vzbuja sum v iskrenost njenega kritičnega prizadevanja. Tako njeno stanje je tipičen izraz stanja tistega dela naše književnosti, ki ji ta kritika, glede na kritična merila, pripada in na pozicijah katere je tudi izoblikovala svoj kritični sistem. Ker je ta del naše književnosti danes zvečine inerten in umetniško neučinkovit, ji je ušla kritična pobuda iz rok in so jo prevzele ustvarjalnejše kritične sile, ki se s to kritiko 421. bistveno razhajajo. Tako razlaščena kritična misel že zaradi svoje narave ne! more ujeti pravilnega kontakta s predmetom, ki ga ima v lasti mlajša kritična' garda in na podlagi katerega si je ustvarila svoja lastna kritična merila, zatorej ; skuša delovati mimo nje in, ker je v svojem najbližjem okolju ne najde, iščej opore v književni situaciji, ki danes ni tipična. Brez dvoma je svobodna izbira i kritičnega objekta pravica sleherne kritike, toda kadar se izogiba celega kom- i pleksa umetniško pomembnih književnih fenomenov, to v jedru vendarle kaže j na njeno nemoč. Po drugi strani nas pa v tem prepričanju potrjuje tudi njenoj precenjevanje nekaterih književnih pojavov, rastočih iz njenega duhovnega [ območja, ki so ji že s svojimi posameznimi nastopi dali priložnost, da zagladi : svoje lastne slabosti. Takšen pesek v oči brez dvoma ne pripomore dosti k raz- ; čiščevanju sodobnih književnih odnošajev pri nas. Pri tem gre predvsem za^ premajhno sposobnost modifikacije časovni resničnosti, kajti njene komunika-J cije z njo so zvečine preozke, da bi na njihovi osnovi lahko spoznala vsa raz- ; mer j a objekta do te resničnosti in jih kritično tvorno opredelila. Le tako bi bila j kritika lahko razkrivajoča in bi ustvarjalcu, ob upoštevanju tistih značilnih '■ elementov, ki delo opredeljujejo, posredovala strnjen kritični prikaz, v katerega' bi bili vključeni vsi omenjeni kritični vidiki. Tako bi bila kritika uspešnejša ; kot posrednik med javnostjo in delom, hkrati pa bi lahko temeljiteje odgo- j vorila na velik del vprašanj, ki se ob delu zastavljajo in so za sodobni slovenski; kulturni ambient brez dvoma tipična. S tem da se delu približa z aspekta osnovnega ontološkega razmerja in ga, ; rastoč iz te podstati, skuša tudi po esteski "plati obseči, brez dvoma opravlja' pomembno družbeno funkcijo, ki je v resnici zelo zahtevna in daje kritiki tisto,i mesto, ki ji v sleherni družbi in, ožje pojmovano, v umetnosti gre. Ce je ta; kritika neadekvatna, ni krivda za to v umetnosti, ki jo obravnava, temveč vi njeni lastni nedoraslosti času in resničnosti, nad katero v svoji duhovni omeje-i nosti nima pravega pregleda. Sleherno veliko kritiko je navdihovalo spoznanje J lastne resnice, ki se zmerom poraja le na relaciji med svetom in individualno i resnico, izoblikovano sredi medsebojnih odnosov osebka in resničnosti kot odziv i nanjo, in je reahzirana v umetniškem delu. Resnica kritike je zategadelj lahko ; pričujoča in duhovno pomembna v vsakem primeru, pa če imamo opraviti z | veliko ali majhno umetnostjo in literaturo. Nedvomno je temelj sleherne] iskrene in ustvarjalne kritike prav to, za kar gre — resnica, ki jo razodeva, j Na rob filmskemu obveščanju Branko Somen Z igranim, umetniškim in neumetniškim slovenskim filmom se srečujemo že celih štirinajst let. Ta relativno kratek čas je bil dovolj, da si je domači film ustvaril razgibano zgodovino. Zasluge za pozitivnejši del filmske preteklosti gredo predvsem posameznim polkvalificiranim režiserjem, ki so prišli k filmu brez izkušenj, in tistim redkim filmskim zanesenjakom, ki so se s filmsko abe- cedo seznanili na zasebnem ozkem traku, kjer zaradi lastnega finansiranja ni bilo prostora za nenačrtno eksperimentiranje, a tudi za administrativno vme- šavanje in komercializem ne. Na drugem, preostalem in obsežnejšem delu domače filmske produkcije najdemo in prepoznavamo svež, za posebne primere 422 i še vedno priročen, uporabljiv in veljaven pečat, last administrativnih, v stihiji povojnega primitivizma vzgojenih in doraslih ozkosrčnežev ter lastninsko pra- vico in izraz birokratične ali zbirokratizirane sile nekaterih kulturnih in film- skih delavcev, ki so, najbrž z ambicijami po kreativnem ustvarjanju na celu- ■loidnem traku, prispeli za položajne in s papirji in akti obložene mize in (morda) postali nekakšni umetniški voditelji producentskih hiš, kar jim daje pravico predpisovati in podpisovati ukrepe o filmski produkciji. Uradna, stanovska, priložnostna in druga filmska kritika ter filmska publika, ki je še vedno večji del brez načrtne filmske vzgoje in kritično opazovalnega odnosa do filma, nimata pri preteklosti, oblikovanju in rasti slovenske kinema- tografije prav nobenih zaslug. Medtem ko je domači film vendarle po dolgih prizadevanjih osvojil gledalce in jih v določenih trenutkih v tolikšni meri zaposlil, da so se ob nekaterih filmskih premierah divje, neorganizirano razpisali — take filmske kritike in sestavke lahko prebiramo v dnevniku »Delo« v rubriki »Pisma bralcev«, torej med pri- tožbami nad cenami na živilskem trgu in gneči na trolejbusih — namesto da bi skušali postati sooblikovalci domačega filmskega repertoarja in proizvodnje; pa na drugi strani slovenski film še ni našel v filmski kritiki niti moralnega ocenjevalca, podpornika in stimulanta niti prijatelja in vodnika skozi labirint zamotanega filmskega in družbeno samoupravljalnega produkcijskega procesa. V splošnem, v vertikalni izmeri sedanje slovenske produkcije, je za celo vrsto filmskih del značilno, da so njihovi avtorji segali po neproblematični snovi ali pa brez večjih kompromisov tretirali filme s psevdoproblemsko vsebino. v tej, vsekakor dovolj prozorni, lažnoidejni, komercialni, nenačelni in dirigirani filmski politiki, je slovenski film zaznamoval nečeden uspeh: skoraj popolnoma se je — hote ali nehote — diskvalificiral kot eno najmodernejših, najbolj komunikativnih in množičnih, fotografsko stvarnih, dokumentarno resničnih izraznih sredstev za objektivno prikazovanje resnice o nas samih med trpko in često nepokončno hojo v — komunizem. Na površju takih in podobnih voda plava naša oficialna filmska kritika: slu- zava in dolgoprstna, nerazvita in nestrokovna. Zato ni nič čudnega, če je tre- nutno stanje slovenske filmske kritike šele na tisti prvi, najnižji in skoraj omembe nevredni stopnji: na stopnji vsakdanjega, lenega in nebogljenega obveščanja, pa še taka je bolj senzacionalistična, drobnjakarsko-razmetana po časopisih kot mašilo in strašilo na neobdelanem, ledinskem filmskem področju. Obveščanje o dogodkih iz filmskega sveta in ateljejev, o pripravah na reali- zacijo posameznih del, pisanje o delu in prostem času režiserjev, igralk in igralcev ter njihovih muhah in izjavicah, pisanje filmskih ocen na »pol stra- ničke« itd. itd., ne zahteva od pisca, poročevalca ali novinarja iz kulturne redakcije (samo da bi bil vedno le iz kulturne redakcije!), posebne filmske razgledanosti in strokovnosti. Dovolj je (ali res?), kakor je ob neki priložnosti izjavila neka novinarka, »če človek prebere Sadoula, pa mu bo vse jasno.« Za zdaj je res le to, da si domača filmska kritika še ni izoblikovala lastne vloge in pomembnosti, odnosa do filmske umetnosti in odgovornosti pred samo seboj, filmskimi ljudmi in javnostjo. Sele takrat, ko bo filmska kritika imela v sebi te in še druge, prav tako kva- litetne elemente, bomo lahko spregovorili o vsebini, tehtnosti, kritikovi indi- vidualni zavzetosti, strokovnosti, entuziazmu in pošteni filmski kritiki sploh. Do takrat pa je Vsaka beseda o slovenski filmski kritiki odveč in za lase pri- vlečena. 423 . Vprašanje sistematične kritike jezika Breda Pogorelec Knjiga je napisana v dobrem jeziku--Pisatelju se pozna izredna skrb za izraz — — Plastičen, sočen izraz kaže, da se avtor zaveda funkcije jezika v literarnem delu — — Delo je napisano v slabem jeziku, izraz je voden in bled-- Te besede so napisane po spominu, najdemo jih zapisane na rob različnim ocenam literarnih del, znanstvenih razprav, prevodov in podobno. Najdemo jih nekje med oceno vsebine in opreme knjižne izdaje v recenzijah dnevnega ali revialnega tiska in pomenijo pohvalo ali obsodbo avtorjeve skrbi za jezikovni izraz. Redka pa so tista jezikovna kritična opozorila, ki dopolnjujejo in potrjujejo druge trditve v oceni. Tak primer je v poročilu — oceni, objavljeni v NR, št. 262, str. 458: »Na splošno z izrazno stranjo monografije nekaj ni v redu. Jezik in slog sta hoteno arhaizirana ter ponekod delujeta prisiljeno. Takole se na primer potuje v Raščico: »Popotnik, prišedši od severne strani, jo po novi cesti lahko obide, lahko pa se spusti po stari poti, ki drži skozi vas in ki so se ob njej razvrstile maloštevilne hišice, tu in tam še s slamo krite« (str. 9). Stavek s svojo slovnično zgradbo vendarle izzveni preveč staromodno. Deskriptivni pozi- tivizem si je poiskal tudi ustrezni slog deskriptivnega realizma. (Podčrt. B. P.). Zato je stilna faktura Ruplove knjige za današnji jezikovni občutek hudo starinska in lahko deluje naivno--« Toda čeprav gre v navedenem primeru za dopolnilo drugih trditev v oceni in ne samo za prilepek k- oceni vsebine ali idejno esteski oznaki, je to še vedno samo impresija, splošen vtis o jeziku, ki se opira v glavnem na tako imenovani jezikovni občutek sodobnega izraza. Se daleč pa to ni tiste vrste jezikovna analiza in kritika, ki bi ob literarni umetnini odgovorila na nekatera vprašanja o pisateljevem prispevku v razvoju slovenskega literarnega izraza nasploh. Seveda pa danes ta kritika ne more biti omejena samo na literarno umetnino, ampak mora biti namenjena slehernemu književnemu delu, ki s svojo izrazno fakturo bogati ali ne bogati izrazno zakladnico kulturnega jezika. Za kaj torej gre? Za nujnost, ki v slovenski kritični praksi doslej na žalost ni našla ne svoje vloge ne prave podobe. Za potrebo, da bi književna dela ocenjevali glede na to, v kakšnem razmerju je jezikovni izraz s fabulo in idejo, iz katere jezikovne plasti je avtor zajemal svoj izraz in zakaj, da bi ugotovili, ali se v teh elementih, to je v izbiri izraza in konstrukcije, izpričuje posebno avtorjevo hotenje po izpovedi, ki ga iz zgolj vsebinske analize dela ni mogočo razbrati. To se pravi: ugotoviti bi morali razmerje med avtorjevim individual- nim jezikom in med splošnim kulturnim izrazom, zlasti pa avtorjev prispevek v skupni zaklad kulturnega jezika. Zadnja zahteva velja predvsem za sleher- nega umetnika oziroma za sleherno literarno umetnino. Umetnik, ki s svojimi izraznimi sredstvi ne more ali ne zna obogatiti našega skupnega zaklada, ni in ne more biti umetnik. Pri nas na to radi pozabljamo in — če izvzamem nekatere Prešernove metafore ali obrate pri drugih, najbolj znanih pesnikih pretekle dobe — se nadaljuje in raste umetniški izraz predvsem iz prejšnjega umetniškega izraza in ob svoji snovi za druge umetnine v prihodnosti. Pri drugih narodih in kulturah se mnogo močneje preliva izrazno bogastvo iz umet- 424 nine tudi v občevalni izraz vsaj nekateriii plasti prebivalstva. Morda je prav to tudi razlog, da pri literarni kritiki pozabljamo na potrebo in nujnost ocenje- vanja funkcije izraza v literarni umetnini. Razlog za opuščanje jezikovne kritike pa je verjetno še v tem, da se premalo zavedamo funkcije jezika v literarni umetnini in da je naša kritika s strokovne plati premalo oborožena, da bi lahko z vsem strokovnim aparatom dokazala svoje trditve in s tem opravila svojo konstruktivno nalogo vzbuditi tako v avtorjih kakor v javnosti zavest, da je treba ustvarjati literarni izraz z zavestjo in z znanjem in ne samo z »jezikovnim občutkom«. Najboljše potrdilo za to imamo v naši literarni tradiciji: Prešeren se je vseh teh nujnosti zavedal in njegov popolni izraz je prav gotovo rezultat tudi te zavesti. Nekoliko drugače je pri drugih književnih delih. Se vedno je odprto vprašanje razmerja med vsebino in obliko, to je med izraznim fondom in konstrukcijami. Pri tem je skoraj nujno, da bo na primer znanstveno delo, ki odpira nove poti in prinaša nova spoznanja, prineslo tudi nove pojme ali dodalo vsebini starih pojmov nekaj novega. Jezikovna kritika bi morala tudi to upoštevati. Upošte- vati pa bi morala tudi negativne pojave na nekaterih področjih, kjer jezikovni izraz najlaže otrpne, pravimo, da se standardizira, to je zlasti izraz dnevnih množičnih komunikacij, kakor tiska in radia. Kritika, ki bi jo tako želeli, je seveda zaradi nekaterih naštetih zahtev mnogo globlja od običajnih ugotavljanj jezikovne pravilnosti. Filmska kritika pri nas i Franci Prajs \ Kulturna stran katerega koli našega dnevnika prinaša od časa do časa recenzijo ] gledališke uprizoritve. Ta zavzema dober del njene površine in je vselej napi- j sana s pretenzijo tehtnosti, večinoma podpisana od kakšnega vidnega publicista-j kulturnika. Poleg tega — sicer bolj pogosto, kot so tudi bolj pogoste premiere: filmov od gledaliških — bomo zasledili nekaj filmskih recenzij. Običajno i drobnih, saj tri ali štiri skupaj ne zavzemajo toliko prostora kot ena gledališka, j Tudi jih ne pišejo vidnejši publicisti, ampak člani redakcij, ki so danes v večini, primerov že delno specializirani filmski poznavalci. Njihove recenzije so vsaj po| obsegu in po pomenu, ki jim ga pripisujejo redakcije, drobni paberki v primeru' z gledališkimi. In vendar ni samo število filmskih premier neprimerno višje od gledaliških;; tudi vplivnost, »množična potrošnja« je pri filmu neprimerno večja kot pri • gledališču. 1960. leta je bilo v Jugoslaviji 48 gledališč, kinematografov pa 1544!; In vendar se zdi, da naši listi menijo, da je njih kulturno poslanstvo v tem, da ; je treba o kulturi informirati predvsem intelektualno elito, ki obiskuje teh 48 ; jugoslovanskih gledališč; mnogo manj pa da so potrebne kulturne vzgoje (ali vsaj temeljite kulturne vzgoje) široke množice, ki obiskujejo naših 1544 kino- > dvoran. Enostranost tega kriterija je na dlani. | 'Vendar bi morda morali nekoliko omiliti to ugotovitev s priznanjem: Mnoge i gledališke uprizoritve le v skromni meri zaslužijo naziv umetnost — v glavnem : pa imajo vendar pretenzije v to smer. Od filmov, ki jih vidimo, pa morda nitij polovica nima takšnih pretenzij. Velik del je takšnih, ki ustrezajo le povpraše- ' 425^ vanju potrošnikov po umetnih sanjah, ki so duševna potreba človeka v nate- i zalnici sodobne mestne (ali tehnične) civilizacije, bodisi kapitalističnih bodisi birokratskih — ali kombiniranih — značilnosti. In lahko smo že zadovoljni, če: programska politika naših filmskih proizvajalcev in uvoznikov vsaj po idejno- vsebinski plati ne strelja prehudih kozlov. Ali ne bi bilo potrebno, da bi mnogo pogosteje in resneje komentirali tiste' filme, ki nimajo umetniških pretenzij? Potrebno bi bilo, da bi odklanjali nega-j tivne vplive, ki jih imajo tako filmi na množično publiko? Kaj pa vzgoja okusa, ; ki naj bi vplivala, da bi gledalci (potrošniki!) začeli čim bolj odklanjati kič inj zahtevati čim višjo umetniško raven pri filmih? Mar ni tudi za to vzgojo po-'; trebna tehtna recenzija? j Problem je seveda kompleksnejši: vprašanje je, v kolikšni meri bi publika i neumetniških filmov hotela brati daljše in tehtne recenzije. Vendar je pre- ' cejšnja verjetnost, da bo brala recenzije ravno teh filmov, ki jo zanimajo. To pa ] zavisi seveda tudi od sposobnosti kritikov, da pišejo obenem tudi dovolj po- : ljudno in zanimivo. Seveda ne moremo zanikati, da so recenzije tudi doslej nudile marsikaj pozi- tivnega: predvsem informativnost. Stalni bralci recenzij naših kulturnih rubrik' so si lahko vsaj delno ustvarili nekaj znanja iz zgodovine filma, predvsem o; enem ali drugem filmskem delavcu mednarodnega slovesa. Cenč iz repertoarja ^ zvezdniškega kulta je pri nas relativno malo, posebno pa lahko rečemo o naših"; običajnih recenzijah, da vsaj glede tega ni nevarnejših okužb. Sicer pa — ocene i temelje v glavnem na individualnih kriterijih recenzentov. Ti niso vedno naj-^ slabši, saj imajo avtorji precejšnje možnosti za razgledanost — in so se otresli; mnogih predsodkov, ki še strašijo zapadno ali vzhodno od nas. Skratka — ugo--^ tavljati moramo tudi nekaj pozitivnih činiteljev naše stvarnosti. Teh vplivov [ je pri nekaterih več, pri nekaterih manj — saj je tudi negativnih vplivov, j predvsem usedlin preteklosti, še dovolj. i Pri naših recenzijah ugotovimo tri glavne tipe: 1. Recenzije, ki jim omejuje raven predvsem količinski okvir. To so običajno j dokaj razumni povzetki ali ugotovitve nečesa, kar bi v daljšem obsegu bilo lahko več ali manj kvalitetno utemeljeno. Marsikdaj pa so trditve sploh brez utemeljitev. j 2. Recenzije, ki enostransko težijo k precenjevanju formalne plati ali k pre- j cenjevanju vsebinskih vrednot. Prvim često ne manjka le razgledanost v do-j mači ali svetovni stvarnosti, ampak tudi ideološki kriteriji sploh. Drugim manjka večinoma strokovno poznavanje filmskega jezika, specifičnosti filmske proizvodnje ali filmske estetike; včasih pa so tudi anahronističen ostanek stare j politično aktivistične prakse. Zaključek leži že v omenjenih ugotovitvah: filmska recenzija je važna, ker zadeva pomembno, vplivnostno morda najbolj pomembno umetniško zvrst, ki je | obenem sredstvo javnega obveščanja. Filmska recenzija se nikakor ne bi smela , omejiti na ugotovitve brez utemeljitev. Ker gre za umetniško zvrst, zato je ; važna tako formalna kot vsebinska plat ocene. In končno — če že priznamo : filmski kritiki status umetniške kritike, potem ji je potreben tehten estetski ■ koncept in pa doslednost takšnemu konceptu. Recenzije, katerim ta manjka, pa ¡ tvorijo žal najbolj razširjen tip filmskih kritik pri nas. I Morda smo naredili krivico tisku, če smo govorili samo o njegovih filmskih ■ recenzijah. Saj vse omenjne pomanjkljivosti lahko opažamo tudi pri radijskih \ recenzijah. ' 426 Le v skromno tolažbo nam je lahko, da v večjem delu sveta s filmsko kritiko ni kaj prida bolje. Vendar imamo marsikje vsaj nekaj resnih teženj po dosled- nem estetskem konceptu. Tako so npr. že Arnheim in Rötha, zlasti pa Raghianti poudarjali figurativni značaj filma. Montale celo ugotavlja, da lahko najdemo figurativne elemente tudi v nevizualnih umetnostih. Pri filmu lahko najdemo figurativni element že v samem sujetu, scenaf-iju (ki je v nekem smislu prav- zaprav literarna zvrst). Večina teoretikov sicer ne more mimo dejstva, da se je film rodil kot vizualen prikaz in da ta element v njem še prevladuje, vendar npr. Guido Aristarco — tudi pri tem odločno svari pred posploševanjem. Pri resnih umetniških stremljenjih posredujejo formalna sredstva vsebinski kon- cept. Danes imamo filme, pri katerih je zvok (glasba, dialogi, šumi) poudarjen in ne več pomožni element celote. V vsebinskem pogledu je npr. zanimiva so- rodnost Sartrove misli z nazori pomembnega teoretika neorealizma Chiarinija: le-ta deli film v dve vrsti — »film — spettacolo^<, ki mu je sinonim za eska- pistični tip filma, ki zadošča duševnim potrebam po pozabljanju neprijetne se- danje resničnosti in »/iim puro« torej >^čisti film«, ki mora človeku pokazati resnične življenjske probleme z vsemi neprijetnostmi in ga navajati k razmiš- ljanju o njih. V tem vidi Chiarini ravno osrednjo značilnost umetniške kvalitete pri filmu. Danes si ne moremo več zamisliti filmske estetike in torej tudi kritike brez splošne ideološke podlage. Toliko pomembnejši je zato vzgojni element filmske kritike — tiste kritike, ki bi naj pri nas postopoma dvigala okus potrošnikov na raven umetniške zahtevnosti. Likovna umeînost in kritiica 1 | Janez Pirnat Nisem prijatelj kritike, ker ne verujem v njeno blagodejstvo in njeno potrebo, torej tudi ne v njeno upravičenost. Kritika namreč ne more vliti občinstvu ljubezni do umetnosti, na kateri podlagi šele je mogoča njegova umetniška izobrazba; edini njen uspeh je kvečjemu le-ta, da uniči marsikomu naivno veselje do uživanja umetnosti. Za umetnika pa je kritika sploh brez pomena, mora biti brez pomena, ker ravno umetnik mora sam iz sebe vedeti, kaj hoče, in on sam je poklican, da to, kar hoče, tudi razodene. Minilo je petdeset let, odkar je bilo zapisano to mnenje, pa še vedno ne moremo biti prijatelji kritike. Ce je kritika vsak sestavek, ki razlaga in vrednoti sliko, kip ali grafiko, potem so razlogi, da smo naši kritiki sovražni. Točneje; vzroki in razlogi za neprijateljsko razmerje do kritike jasno izstopajo na točki, v kateri je danes kritika (relativno) najbolj učinkovita. Kritična prizadevanja zadnjega časa so se v pretežni meri zgostila okoli propagandne, reklamne ali tako ime- novane menažorske službe. Njene namene in naloge je orisal Zoran Kržišnik takole: v>Predvsem se je v tujini razvilo načelo tako imenovanega menedžerstva, ki je v likovnem življenju posebej dobilo obliko privatnih galerij in salonov. Take galerije so navadno strogo specializirane: po tehniki, tematiki, stilu, šoli. A važnejše kot to je, da se v njih avtorji nekako klasificirajo, da se ustvarja prava rang-lista umetnikov, pri kateri pa je vidik nesporno kvaliteta. V pri- 427. vatnih galerijah danes strokovnjaki in poznavalca umetnike odkrivajo in jih razvrščajo. ,Saloni' so po svetu nekak preizkusni kamen moči in prepričeval- nosti vsakega avtorja. Ce želimo našim umetnikom resnično zagotoviti mesto v mednarodni areni, moramo torej z njihovimi deli prodreti v privatne galerije ... Plemenita tekma bi dovoljevala medsebojno vzporejanje .. Omejimo se na tujino. Odkod izvira potreba po strokovnjakih in poznavalcih, ki znajo umetnike odkrivati in razvrščati ter kvalificirati v prave rang-liste? To je namreč zanimiva potreba. Zanimiva, če upoštevamo ostale umetnostne strokovnjake in teoretike, ki so nas z izčrpnimi analizami umetnostne prete- klosti in sedanjosti uspeli prepričati, da umetnost ne pozna prave rang-liste (na primer take, ki določa nacionalnega ali svetovnega prvaka, na desetinko sekunde točno). Po njihovih ugotovitvah so umetnostne vrednote relativne — glede na čas in okolje, v katerem so nastale in v katerem so učinkovale ter še učinkujejo, in je zato nemogoče določiti mesto (pozicijo), s katerega bi lahko po vrednosti razvrščali ali klasificirali določena umetnostna obdobja in posamezne osebnosti v prave rang-liste. (Relativizem v določanju odnosov do umetnostnih pojavov je bolj ali manj skupna poteza najbolj uglednih imen tega področja: E. Faure, A. Malraux, H. Read, A. Hauser.) Potreba po strokovnjakih in poznavalcih, ki znajo umetnike odkrivati in razvr- ščati ter klasificirati v prave rang-liste, je zanimiva, ker obstaja mimo sodobne umetnostne teorije in v očitnem nasprotju z njo. Zanimiva pa je tudi zato, ker je v svoji osnovni težnji (razvrstiti umetnike ter umetnost v pravo rang-listo) sorodna načelom zgodnje meščanske estetike 19. stoletja. Ta je ustvarila po- dobno rang-listo umetnosti, v kateri je bila postavljena na prvo mesto grška umetnost V. stoletja (Winckelmann). Potreba po točni klasifikaciji ima tedaj zgodovinsko zaledje, danes pa je v njeni službi nepregledna vrsta institucij po vsem svetu. (Omenjene institucije združujejo obširen aparat strokovnjakov in poznavalcev, ki z »internacionalnimi in nacionalnimi kriteriji kvalitete« raz- vrščajo umetnike. Prava rang-lista je izražena v obliki internacionalnih ali nacionalnih grand prixjev, prvih, drugih in tretjih nagrad, zlatih ter srebrnih plaket. Na ta način je ustvarjena mednarodna arena umetnosti, kjer plemenita tekma dovoljuje medsebojno vzporejanje ...) Možno je tedaj ugotoviti, da je potreba po pravi rang-listi umetnosti močno napredovala od Winckelmannovega časa. Se več, načelo klasične, grške tekme (agon-a), je prestopilo meje mestne republike in se uveljavilo v mednarodni areni — v svetovnem merilu. Po vsem tem bi lahko verjeli, da smo vsaj na poti do ideala »svetovne enovitosti« likovne umetnosti, če že ne na njenem pragu. To vero pa omejujejo na žalost tudi sami strokovnjaki in poznavalci. Pri svojem odkrivanju in razvrščanju namreč ne izhajajo iz »enovitosti« grške umetnosti V. stoletja (ki je razvila načelo pleme- nite tekme) niti iz načel meščanske estetike 19. stoletja. Nasprotno. V ta načela ne verjamejo in so jim celo nasprotni. V tem smislu je dovolj zgovorno mnenje Zorana Kržišnika: »Bilo bi idealno, ko bi bila naša kultura tako enovita, kakor je bila baje enovita kultura starih Grkov. • Ta prispevek obravnava utemeljitve Zorana Kržišnika v članku: »Utrinka v našem ; likovnem svetu« (NR 1958, str. 437). Članek ima dva podnaslova: »Postoj, kdor mimo i greš« in »Ob preusmeritvi dejavnosti Male galerije«. V prvem delu avtor utemeljuje ! vlogo strokovnjakov kot posrednikov med investitorji in umetniki. V drugem delu i članka pa seznanja javnost z vlogo in nameni menažerstva. j 428 Ko bi umetniki, ti najbolj občutljivi in z izrazno močjo obdarjeni udje našega naroda, zadeli zmerom na odobravajoče zanimanje, kakršnega razbiramo iz poročil bolj enovitih in v sebi zaključenih kultur ... Razen tega dvomimo v popolno zgodovinsko vernost »enovitih kultur« ...- Hkrati z dvomom v zgodo- vinsko vernost »enovitih« kultur nas seznanjajo strokovnjaki in poznavalci tudi z neenovitostjo sodobne umetnosti, ki je posledica našega časa, njegovega pospe- šenega življenjskega utripa, njegovih številnih notranjih protislovij. Po vseh teh jasno izraženih dvomih in spoznanjih je tedaj zanimiva njihova vera v možnost razvrščanja umetnikov v prave rang-liste. Ta vera se namreč prav malo ujema s spoznanjem neenovitosti oblik sodobne likovne umetnosti in je zanjo možno ugotoviti, da ne izhaja iz spoznanj. Iz česa potem izhaja, če ne iz stvar- nih, spoznavnih oblik sodobne umetnosti, če ne iz umetnine kot likovnega organizma? Sprašujemo se, kako' rešujejo sodobni strokovnjaki in poznavalci osnovno vpra- šanje razlage umetnine (njene estetske interpretacije), iz katere izhaja sodba (vrednotenje). Zoran Kržišnik nam pojasnjuje, da »je presoja stvar strokov- njakov, ki jim je dala narava posebno nagnjenje za doumevanje umetnostnih vprašanj in jim je družba omogočila, da s primernim študijem svoje spoznanje poglobe in razširjajo in svoje razumevanje iztanjšajo«'. Ce navežemo na za- četno poglavje »Uvoda v likovno umetnost« Izidorja Cankarja, lahko ponovno ugotovimo, da je strokovnjakova »estetska interpretacija umetnine izraz nje- govih subjektivnih estetskih nazorov in kot taka nima objektivne veljave.«* Ker pa so prave rang-liste, ki so jih ustvarili strokovnjaki, razširjene po vsem svetu in uveljavljene kot »internacionalni kriterij kvalitete«, lahko domnevamo, da vendarle obstaja vidik, ki daje rang-listam tudi objektivno veljavo. Vse kaže, da je to izvenumetnostni vidik, za katerega je po Izidorju Cankarju »umetnost tržen predmet« in po katerem se »vrednost umetnine ravna po istih zakonih, po katerih se urejajo cene vsega tržnega blaga, po zakonih povpraševanja in ponudbe.«^ Umetnost se na tržišču ne pojavlja kot blago, ki bi zadovoljevalo osnovne živ- ljenjske potrebe človeka. Ce smo jo prisiljeni opredeljevati kot blago, potem sodi med tiste predmete, s katerimi dokazuje sodobni človek svoje blagostanje in svoj dobri okus. Umetnost je v tem smislu luksuzen predmet. Mnogi in razno- vrstni činitelji vplivajo na menjavanje cen luksuznih predmetov. Značilno pa je, da so cene teh predmetov bolj odvisne od ponudbe, točneje, od načina po- nudbe. Industrija je v teku let razvila cel štab specializiranih strokovnjakov in poznavalcev, ki sistematično raziskujejo tržišče, eksperimentirajo ter odkrivajo nove »preobleke« za isto blago, ustvarjajo zanj primerno reklamo in propa- gando. Amerikanski sociologi trdijo, da živi danes v njihovi deželi več mili- jonski družbeni sloj, ki živi izključno od opisanega posredništva. Tisti, ki jim umetnost predstavlja predvsem duhovno vrednoto, utegnejo ugovarjati, češ da resnična umetnost ne more nikoli postati predmet golega, grobega tržišča. In vendar je res, da Se pokoravajo zakonom sodobnega tržišča brez izjeme vse umetnine preteklosti in sedanjosti. Razlika med preteklimi in sodobnimi umet- ninami obstaja le v tem, da je rang-lista umetnikov preteklih dob bolj ali manj utrjena, zato so cene njihovih storitev stabilne, rang-listo sodobnih umetnikov - Prav tam. Prav tam. * Izidor Cankar »Uvod v likovno umetnost«, II. izdaja, 1950, str. 40. = Prav tam, str. 14. 429 pa sproti ustvarjajo strokovnjaki, poznavalci ali tako imenovani menažerji, ki umetnike razvrščajo in po potrebi odkrivajo nove. Temu osnovnemu namenu služijo pretežno vse že omenjene institucije z obsežnim organizacijskim apa- ratom. Svetovna razširjenost ustanov dovoljuje umetnikom plemenito tekmo v mednarodni areni, ki se navzven prikazuje kot »medsebojno spoznavanje med narodi«. Formalno je to res spoznavanje, v bistvu pa zadovoljevanje potrebe, ki nas že ves čas zanima. To je vsekakor svetovna potreba, v kolikor je tržišče današnjega kapitalizma svetovno ter internacionalno — to je le ena izmed potreb tega tržišča. Potrebo, o kateri govorimo, je mogoče s socialnega vidika precej jasno opre- deliti. Tisti družbeni sloj, ki je njen pobudnik, je hkrati tudi potrošnik umet- niške proizvodnje, ki se razvija na njeni podlagi. Ce smo na eni strani priznali potrebi njeno svetovno razširjenost, se moramo zavedati tudi njene socialne omejenosti na vodilni družbeni sloj. Kljub temu, da potreba vključuje tudi inteligenco in umetnike, je to s širšega družbenega vidika še vedno omejena potreba. Praktičnim oblikam dela in načelom menažerstva se ne moremo preprosto pri- lagoditi v smislu pogojne zahteve Zorana Kržišnika: »Ce želimo našim umet- nikom resnično zagotoviti mesto v mednarodni areni, moramo torej z njihovimi deli prodreti v privatne galerije.« Ta zahteva je omejena na ozko plast naše družbe in ima, s stališča perspektiv našega družbenega razvoja, tudi obroben značaj. Zoran Kržišnik je zato še posebej opredelil funkcijo, ki jo imajo umet- nostni izvedenci v naši družbi. Namenil jim je vlogo posrednikov med državnim investitorjem, ki je naročnik in umetnikom, kateremu posredujejo izvedenci družbeno naročilo: »Zato je, kot rečeno, investitor, naročnik, nekje samo po- oblaščenec širokih množic našega ljudstva; zaradi njegove funkcije mu zaupajo izvajanje svoje volje. In ker je tako, je kajpak naročnikova dolžnost, da skrbno presodi, komu bo zaupal izpolnitev postavljene naloge. Tu pa mu pride na pomoč mnenje strokovnjakov, v našem konkretnem primeru mnenje umet- nostnih izvedencev, zgodovinarjev in kritikov.« Volja širokih množic našega ljudstva se tako preceja skozi dvojno sito, preden pride do umetnika. Najprej je posredi pooblaščeni investitor, nato pa še mnenje strokovnjakov. Potemtakem je razumljivo, če občuti umetnik ljudsko voljo kot nekaj razredčenega in se ji temu primerno tudi odziva. Kakšna je v resnici ljudska volja v razmerju do umetnosti? Zdi se, da so možne različne razlage in različni odgovori na to vprašanje, nemogoče pa je postavljati dokončne zaključke. Doba, v kateri živimo, je res prehodna, zemeljska krogla tako majhna kot nikoli, človeštvo živi hitro in res obstajajo družbeni sistemi s skrajno nasprotnimi temeljnimi nazori. »Ni tedaj čudno — ugotavlja Zoran Kržišnik — če odseva ta labilni čas tudi umetnost, če izpreminja forme svojega izraza tako hitro, da se jim konservativnejši in za duhovna nihanja časa manj občutljivi gledalec ne more zmerom sproti prilagajati...« Vzemimo, da je zaključek točen in da se pogaja ljudska volja, kar zadeva potrebe po umetnosti, iz konservativizma ter majhne občutljivosti gledalca, ki je integralni del širokih množic našega ljudstva. Kot je opravičljivo izpreminjanje form umetnosti z labilnim časom, podobno sta opravičljiva tudi konservatizem in majhna občut- ljivost gledalca. Družba, v kateri živimo, še ni razvila proizvajalnih sredstev do zadovoljive stopnje in splošna, posebej pa humanistična vzgoja, še daleč ne ustreza željenemu stanju. Ce pa že hočemo razmišljati o svetovnih razmerah, potem ne smemo mimo dejstva, da je dobršna polovica človeštva podhranjena 430 in da živi v skrajno pomanjkljivih okoliščinah. Vzrokov za majhno občutljivost in konservativizem ljudi je še preveč. Premalo poznavalcev in strokovnjakov pa se zaveda, da soustvarja družbena sredstva prav konservativni in manj ob- čutljivi človek. To so tista sredstva, s katerimi razpolagajo pooblaščeni investi- torji in s katerimi so se izšolali strokovnjaki. Ce je tako in če že vztrajamo na prilagajanju ter pričakujemo od neukega gledalca, da se prilagaja umetnosti, potem pričakujemo, da se bo tudi umetnost prilagajala gledalcem. Pomanj- kljivo prilagajanje gledalca je- enako, če ne manj pomanjkljivo, od prilagajanja umetnosti gledalcem. Dvomimo pa, da je prilagajanje dovolj trdna podlaga za premagovanje nesporazumov med gledalci in umetnostjo. Majhna občutljivost in konservativizem ljudi ter labilni čas sta v razmerju med družbo in umet- nostjo enako važni postavki. Priznati je treba zvezo med njima, če že nočemo videti odvisnosti, ki ju pogaja. Strokovnjaki, o katerih je pisal Z. Kržišnik, prodirajo v privatne galerije z deli naših umetnikov, posredujejo med družbenim naročnikom in umetnikom, raz- lagajo sodobno umetnost, hkrati pa enostransko računajo na prilagajanje kon- servativnega občinstva. Kot poseben stalež so vrinjeni med občinstvo in umet- nost, med umetnike in naročnike. Ce organizirajo razstave naše umetnosti v tujini, se podrejajo okusu privatnih galerij in pozabljajo na ljudsko voljo. Ce dokazujejo upravičenost lastnega obstoja investitorjem, naročnikom, jih ne po- zabijo opozoriti, da so samo pooblaščenci širokih množic našega ljudstva in da je njihova dolžnost, da skrbno presodijo, komu bodo zaupali naročilo. Ce raz- lagajo, zakaj umetnost tako hitro izpreminja forme svojega izraza, utemeljujejo to z labilnim časom, s prehodno dobo, s hitrim življenjskim utripom, z družbe- nimi protislovji itd. Kljub takim utemeljitvam pa verjamejo v prave rang-liste, v možnost klasificiranja in razvrščanja umetnikov. Na ta način relativiziraj o vse objektivne, izven njih obstoječe činitelje, sami pa ostajajo edini, kolikor toliko objektivni činitelji. Tako je vnaprej utemeljena obča veljavnost druž- benega položaja umetnostnih izvedencev. V praksi pa naj bi jo potrjeval razvoj strokovne specializacije. Dejansko pa današnji razvoj specializacije ne dopušča absolutizacije posa- meznih strok. Napredek določene stroke je praktično onemogočen brez upošte- vanja dosežkov sosednjih strok. Avtonomnost posamezne stroke ni absolutna, določa jo »širina« predmeta, s katerim se ukvarja stroka. Ce je predmet umet- nostnih strokovnjakov umetnost, če se umetnine obračajo na vsakogar, če vsa- kogar izzivajo k priznanju ali odreki priznanja, potem je povezana umetnostna stroka z dobršnim delom družbenih ved. Umetnina sama, ki je predmet stroke, posreduje te zveze. Vztrajanje na stališčih, ki jih je razvil Z. Kržišnik, je zato enostransko in nima širših perspektiv. Delovanje umetnostnih izvedencev, ki smo ga podrobno obravnavali, vriva izvedence med umetnost in družbo. Na ta način izvedenci le utrjujejo obstoječe pregrade med družbo in umetnostjo, namesto da bi jih pomagali odstranjevati. Domnevamo, da je »naravni izbor« umetniških del boljši od začasnega, zasil- nega izbora v obliki pravih rang-list, čeprav vemo, da je tudi ta mnogokrat »krivičen«. Vprašanje »krivičnosti« naravnega izbora, ki se odvija v razmerju umetnost — družba, se postavlja kot zelo važno, če ne poglavitno vprašanje ustvarjalne kritike. Vidne in otipljive oblike, ki so domena likovne umetnosti, imajo svoje materialne meje. Razlaga in preverjanje pomenov oblik je naloga kritike. To je delovna naloga, ki terja ustvarjalnosti kot vsako drugo delo. 431 . Pri tej nalogi je vredno vztrajati. Potrebno pa je tudi vztrajno zavračati vsako pisanje o umetnosti, ki se tega dela izogiba. Kritika, ki služi izvenumetnostnim namenom, ne odstranjuje ovir med občinstvom in umetnostjo, v nasprotju je z znano Prešernovo mislijo, »da je treba vse, kar je vzklilo, pustiti, da mirno raste do dneva žetve«. Uvodoma zapisano besedilo R. Jakopiča je v spremenjenih okoliščinah znova aktualno: v blagodejnost, potrebnost in upravičenost take kritike ne verja- memo.'^ Zaključna beseda Namesto zaključne uredniške besede, ki bi si prisvajala končno sodbo o zbra- nem gradivu ali hotela javnosti vsiliti samovoljno interpretacijo objavljenih prispevkov o naši kritiki, objavljamo samo kratek izbor vidnejših misli. Kritika v našem kulturnem življenju ne igra nobene vloge, ali skoraj nobene. Dogaja se, da kritika enoglasno obsodi domače literarno delo — morda je res vpijoče nedognano ali pa tudi ne — in vendar ne mine leto dni, pa udari isti avtor javnost po glavi z novo, po možnosti še obsežnejšo in še manj kvalitetno knjigo; in javnost jo sprejme z isto naivno, spoštljivo apatijo, s kakršno je bil avtor sprejel kritiko. Tako dobi človek vtis, da kliče ustvarjalec z gore, kritik pa na goro, in ni tako nobene nevarnosti, da bi se mogla kje srečati ali da bi se celo sešla. Močvara — kako pa naj takšno stanje imenujem? —, v kateri brodi toliko naše kritične produkcije, je razvidna iz dovolj jasnega dejstva: da si namreč bralec naših literarnih revij, ki je seveda kolikor toliko uveden v zemljepis resentimentov, ki so porazdelili našo kulturo v nekaj zaprtih prijemalščin, lahko že vnaprej, ob sami platnici neke publikacije, anticipira sodbo, ki jo bo ta publikacija o obravnavanem avtorju izrekla. Očitno je torej, da se pred vsemi drugimi vprašanji postavlja vprašanje inte- lektualne poštenosti človeka, ki si pripisuje poklic, da piše literarne kritike. Ce poudarjamo zahtevo po objektivnosti glasbene kritike, nikakor ne zahte- vamo neke absolutne objektivnosti, ki je nedosegljiva tako v glasbeni kot tudi v drugih umetnostnih kritikah. Gre za relativno objektivnost, se pravi, v okviru človekovih možnosti doseči najvišjo možno stopnjo stvarnega odnosa do umetnine, ali z drugimi besedami: odkriti mejo med osebnim in objektiv- nim gledanjem. To pa ni dosegljivo vsakomur. Nujna ni samo visoka stopnja strokovne izobrazbe, ampak tudi etičnih sposobnosti. Slovenski kritiki le izjemoma vlagajo v svoje delo večji napor. Pišejo hitro in z levo roko, medtem ko z desno opravljajo svoj pravi poklic. Večina ni razvila svojih lastnih kritičnih stališč ali lastne raziskovalne metode, kadar pa jo je, je dokaj enostranska in ji je mogoče zlahka oporekati. Kritika še ni postala znanost in kritiki redko napišejo kaj več kot svoje vtise o nekem delu, samo- voljno razlagajo celo vsebino, tisto eksplicite podano fabulo, in delo vrednotijo " »Jakopič v besedi«, str. 42. 432 z oznakami, ki jim še niso določili vsebine. Nikoli pa se ne zgodi, da bi svoje ocene utemeljevali, da bi dokazovali svoje trditve. Ob današnjem stanju slovenske literarne kritike je »ustvarjalcem« večinoma lahko samo nerodno, če so pohvaljeni. Ce nikoli poprej, morajo tedaj začeti razmišljati, kaj v njihovem delu ni prav. Kajti idejno-nazorski, estetski in izobrazbeni profil kritika le redko vzbuja zaupanje. Neglede na to, kako sodimo o današnji slovenski literaturi, ji sodobna slovenska literarna kritika ni enako- vreden partner. Izogiblje se poglobljene studioznosti, zato pa so tudi njene zahteve medle. Ne gre torej za to, da v imenu »objektivnosti« iz kritike odganjamo globino osebne udeležbe in idejno aktiviteto, saj je oboje predpogoj njene tvornosti. Gre le za to, da se pri tem stremljenju ne krši avtentičnost objekta, ne izkriv- lja v im.enu česar koli resnični organizem leposlovnega dela. In njegova avten- tičnost je načeta, če kritik ne upošteva celovite strukture teksta, kakršen je, temveč izbira v njem predvsem oporišča za potrdilo lastnih teoremov ali celo zasebne volje. Tako početje je v svojem bistvu nasilno polaščanje tujega dela, polaščanje, ki je v kulturi in še posebej kritiki lahko mnogo bolj vztrajno, nenadzirano in rafinirano kot kje drugje. Kritik mora v uporabljanju metode slediti predvsem »odprtosti« svojih regi- strov. Ce bo pošten, se bo približal umetnini s tiste strani, ki jo najbolje in najjasneje vidi; zakaj bi igral na registre, ki so razglašeni; ali pa se celo delal, ko da igra na registre, ki jih sploh nima? Ce literarna kritika izloči iz svojega obzorja pravilno vizijo življenja, huma- nistični ideal človeka in se omeji samo na vprašanje estetskega — potem nam očitno ni potrebna. Zakaj estetskega najde bralec sam več v umetnini, kakor pa mu ga lahko posreduje kritik. Razen tega delajo estetske revolucije v umet- nosti umetniki, k njenemu idejnemu profilu pa lahko prispevajo tudi kritiki. Dobra literarna kritika je doslej vselej poskušala združevati oboje: umetniško idejo, zamisel, načrt življenja in estetsko uresničitev te zamisli. Resnična pot k bistvu umetnine se ponuja skozi njeno celotno estetsko ter vsebinsko idejno strukturo. Kritika, ki je takega približanja in prodora v umetniški organizem zmožna, je kompleksna, torej tudi in edino objektivno idejna. Kritika, ki v enaki meri in enako dokumetirano upošteva spoznanje predmeta, kot organične, kompleksne prepletenosti ideje in oblike, je integralna, tvorno razkrivajoča kritika. Dandanes avtor literarnega dela zvečine pogreša takega ustvarjalnega kritičnega akta. Večina kritičnih sodb je močno heterogenih in ne dopušča osnovne sinteze. Ta bi kritiki kot spoznavnemu dejanju tudi na zunaj dajala videz večje enotnosti. Zategadelj večina sodobne kritične misli zapada najrazličnejšim anomalijam. Njene težnje po generaliziranju nekaterih književnih pojavov zvečine kažejo na šibkost njenega spoznanja. Spričo tega je razumljivo, da je pogosto v zadregi pred ustvarjalčevim občutjem sveta in mehanizmi njegovih odnosov do njega; celo v trenutkih, ko skuša nekatere njegove elemente sprejeti v sistem svojih kritičnih meril, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu, celo tedaj je čutiti njeno nelagodnost, ki se ji pogostno pridružuje površna analiza predmeta, zamolčevanje pred samo seboj ali, kar je tudi zelo pogosto, omejenost lastnega vidika, lastnega razmerja do resnič- nosti. Tod je iskati vzrok za to, da često ne more v celoti obseči in akceptirati 28 4 33 resnice kritičnega objekta, temveč se zadovoljuje samo z ugotavljanjem njenih posameznih elementov, detajlov, ki jih sprejema, če so v skladu z njenimi od- nosi do resničnosti, in zavrača, če se v tej relaciji med seboj razhajata. Zato je večidel književne kritične akcije pri nas premalo učinkovit in s svojimi interpretacijami, najsi bodo ugodne ali odklonilne, večinoma ne more v polni meri zadostiti ustvarjalcu, ki si želi, da kritika analitično prikaže njegovo delo in posreduje javnosti njegove objektivne vrednote. V tem primeru bi kritika opravljala svojo družbeno-praktično funkcijo in bi bila tudi ustvarjalcu dra- goceno vodilo. Razlog za opuščanje jezikovne kritike pa je verjetno še v tem, da se premalo zavedamo funkcije jezika v literarni umetnini in da je naša kritika s strokovne plati premalo oborožena, da bi lahko z vsem strokovnim aparatom dokazala svoje trditve in s tem opravila svojo konstruktivno nalogo vzbuditi v avtorjih kakor v javnosti zavest, da je treba ustvarjati literarni izraz z zavestjo in z znanjem in ne samo z »jezikovnim občutkom«. Najboljše potrdilo za to imamo v naši literarni tradiciji: Prešeren se je vseh teh nujnosti zavedal in njegov popolni izraz je prav gotovo rezultat tudi te zavesti. Na površju takih in podobnih voda plava naša oficialna filmska kritika: sluzava in dolgoprstna, nerazvita in nestrokovna. Zato ni nič čudnega, če je trenutno stanje slovenske filmske kritike šele na tisti prvi, najnižji in skoraj omembe nevredni stopnji: na stopnji vsakdanjega, lenega in nepoglobljenega obve- ščanja, pa še taka je bolj senzacionalistična, drobnjakarsko-razmetana po časo- pisih kot mašilo in strašilo na neobdelanem, ledinskem filmskem področju. Za zdaj je res le to, da si domača filmska kritika še ni izoblikovala lastne vloge in pomembnosti, odnosa do filmske umetnosti in odgovornosti pred samo seboj, filmskimi ljudmi in javnostjo. Šele takrat, ko bo filmska kritika imela v sebi te in še druge, prav tako kva- litetne elemente, bomo lahko spregovorili o vsebini, tehtnosti, kritikovi indi- vidualni zavzetosti, strokovnosti, entuziazmu in pošteni filmski kritiki sploh. Domnevamo, da je »naravni izbor« umetniških del boljši od začasnega, zasil- nega izbora v obliki pravih rang-list, čeprav vemo, da je tudi ta mnogokrat »krivičen«. Vprašanje »krivičnosti« naravnega izbora, ki se odvija v razmerju umetnost - družba, se postavlja kot zelo važno, če ne poglavitno vprašanje ustvarjalne kritike. Vidne in otipljive oblike, ki so domena likovne umetnosti, imajo svoje materialne meje. Pomen oblike presega te meje. Razlaga in pre- verjanje pomenov oblik je naloga kritike. To je delovna naloga, ki terja ustvar- jalnosti kot vsako drugo delo. Pri tej nalogi je vredno vztrajati. Potrebno pa je tudi vztrajno zavračati vsako pisanje o umetnosti, ki se tega dela izogiba. Kritika, ki služi izvenumetnostnim namenom, ne odstranjuje ovir med občin- stvom in umetnostjo, v nasprotju je z znano Prešernovo mislijo »da je treba vse, kar je vzklilo, pustiti, da mirno raste do dneva žetve«. \ 434 ALBIN LUGARIC: Odmev časov — lesorez 1961 Sintanje — lesorez 1961 Jambori — olje 1962 Polja — risba s čopičem 1962 Sojenje Lukulla Paul Dessau Bertolt Brecht (Opera) Osebe Lukullus, rimski vojskovodja Kralj Kraljica Dva otroka Dva legionaria Lasus, Lukullov kuhar Nosilec češnjevega drevesa podobe s friza Ribja branjevka Kurtizana Učitelj Pek Kmet porotniki sodišča mrtvih Tertullia, stara žena Tri Rimljanke Glasovi treh klicark Sodnik mrtvih Glas Trije klicarji Dve mladi deklici Dva trgovca Dve ženi Dva plebejca Voznik Zbor množice; oficirji, vojaki, sužnji, sence, otroci I 2ALNISPREVOD Prvi klicar Poslušajte, veliki Lukullus je mrtev! Vojskovodja, ki je osvojil vzhod ki je strmoglavil sedem kraljev ki je napolnil naše mesto Rim z bogastvom. Drugi klicar Pred njegovim katafalkom ki ga nosijo vojaki stopajo najuglednejši možje mogočnega Rima s pokritimi obrazi, poleg njega stopajo njegov filozof in njegov advokat in njegov najljubši konj. 435 Spev vojakov (ki nosijo katafalk) Držite ga trdno, držite ga visoko da ne bo omalioval pred tisočerimi očmi. Sedaj ko se gospodar vzhodne zemlje podaja med sence, pazite, vi, in se ne spotikajte. Kar tu nosite iz mesa in kovine, to ie obvladovalo svet. Tretji klicar Za njim nosijo ogromen friz, ki naj bi na njegovem grobu pričal o njegovih dejanjih. Se enkrat vse ljudstvo občuduje njegovo čudovito življenje zmag in zavojevanj in se spominia nieeovega nekdaniega triumfa. Spev treh Rimljank Spominjajte se nepremagljivega, spominjajte se mogočnega spominajte se strahu obeh Azij in ljubljenca Rome in bogov ko se je na zlatem vozu peljal skozi mesto, prinašajoč vam tuje kralje in tuje živali! Spominjajte se kovancev za otroke in vina in klobas! Ko se je na zlatem vozu peljal skozi mesto on, nepremagljivi, on mogočni on, strah obeh Azij liublienec Rome in bogov! Pesem suzniev (ki nosijo iriz) Previdno, vi, ne spotikajte se vi, ki nosite friz s podobo triumfa tudi če vam morda teče pot v oči ne odmaknite roke od kamna. Samo pomislite, če vam zdrsne iz rok lahko rnznade v nrah. Mlada deklica Poglej tistega z rdečo čelado. Ne, velikega. Druga deklica Prvi trgovec Vsi senatori i.i Drugi trgovec In tudi vsi krojači. Prvi trgovec Ne, mož je prodrl vse do Indije. Drugi trgovce Je pa ze zdavnaj odigral. Po mojem mnenju, na žalost. Prvi trgovec Večji kot Pompeius. Rim je bil brez njega zgubljen. Kolosalne zmage. ч Drugi trgovec Večinoma sreča. Prva žena Mojega Reusa ki je obležal v Aziji, kljub vsemu temu cirkusu ne bom dobila nazai. Prvi trgovec Tale mož je marsikomu pripomogel do imetja. Druga žena Mojemu bratu ga tudi ni bilo več domov. Prvi trgovec Vsakdo ve, koliko je Rim imel od njega. 2e samo slave. Prva žena Ce bi tako ne lagali bi jim nobeden ne nasedel. Prvi trgovec Junaštvo na žalost izumira. Prvi plebejec Kdaj nam bodo prizanesli s tem čvekanjem o slavi? Drugi plebejec V Kapadociji tri legije pokošene od prvega do zadnjega. 436 Voznik Lahko tu pridem skoz? Druga žena Ne, cesta je tu zaprta. Prvi plebejec Ko se naše vojskovodje zagreba mora tudi volovska vprega malo počakati. Druga žena Mojega Pulhra so spravili pred sodišče. Zaradi davkov. Prvi trgovec Lahko rečemo da bi brez njega danes Azije ne imeli. Prva žena A je šla tunina spet gor? Druga žena Sir tudi. Prvi klicar Zdaj se vije sprevod skozi slavolok ki ga je postavilo mesto svojemu velikemu sinu. Ženske dvigujejo otroke. Straža na konjih potiska vrste gledalcev vstran. Cesta za sprevodom ostaja zapuščena. Poslednjič. je šel preko nje veliki Lukullus. Drugi klicar Svečanost je minila. Sedaj se cesta spet polni. Iz prenapolnjenih uličic ženejo vozniki svoje vprege. Množica klepeta in se razhaja po opravkih. Poslovni Rim gre nazaj na delo. II POGREB Glas Zunaj, ob Apijski cesti stoji majhna zgradba, sezidana pred desetimi leti določena velikemu možu kot zavetje v smrti. Pred njim zavije vanjo kopica sužnjev ki nosijo friz triumfa. Potem sprejme tudi njega mala rotunda z grmičjem pušpana. (Vojaki in sužnji prinesejo katafalk in friz. Ko je katafalk položen v grobnico, postavijo ogromni friz pred grob. Na povelje »Voljno« vojaki odidejo.) iii SLOVO ZIVIH Pet oficirjev Servus, Lakalles zdaj smo bot, stari osel. Ven iz tega groba. Da enega zvrnemo. Slava ni vse tudi živeti je treba. Kdo gre še. Dol pri pomolu je pivnica. Ti tudi nisi držal koraka. Jaz grem tudi. Zanesi se na to. In kdo plača? Saj zapišejo. 437 Kako žari. Jaz grem dol na kravji trg. K tisti, mali, črni? Ti, s teboj gremo! Ne, v troje ne. Jo je že enkrat razjezilo. Potem. gremo pa na pasje dirke. Človek tam je vstopnina. Ce te poznajo, ne. Jaz grem tudi. Torej gremO'. Ne v korak. ' Marš. IV V ŠOLSKIH ČITANKAH Glas Šolarji Poslej so učitelji otrokom kazali grob velikega zavojevalca. V čitankah so zapisana imena velikih zavojevalcev. Uči se njihove bitke na pamet študiraj njihovo čudovito življenje kdor hoče biti kot oni. Biti kot oni dvigniti se iz množice nam je naloženo. Naše mesto si želi da bi nekoč tudi naša imena lahko zapisalo na plošče nesmrtnih. Učitelj Sextus zavojuje Pontus. In ti, Flaccus, tri Galije. Ti pa, Quintillian prekoračiš Alpe. V SPREJEM Glas Odkar je vstopil novi stoji poleg vrat, nepremično, s čelado pod roko svoj lastni kip. Drugi mrtvi, ki so na novo prišli čepijo na klopi in čakajo kot so nekoč čakali mnogokrat na srečo in na smrt, v krčmi, dokler niso dobili vina in pri vodnjaku, da je prišla ljubica in v grmovju, v bitki, da je je bil dan ukaz. Toda novi kot se zdi, se ni naučil čakati. Lukullus Le kaj, pri Jupitru naj to pomeni? Tu stojim in čakam. Se odmeva Rim, največje mesto zemeljske oble od žalovanja za menoj, in tu ni nikogar, ki bi me sprejel. Pred mojim šotorom je sedem kraljev čakalo name. Kaj tu ni reda? Kje neki tiči vsaj moj kuhar Lasus? 438 Mož, ki iz nič In zopet nič še vedno zna pripraviti majhno jed! Ce bi mi, na primer, poslaU njega naproti, saj je tudi on tu spodaj bi se počutil bolj domačega. — O Lasus! Tvoja jagnjetina z lovorjem in koprom! Divjačina iz Kapadocije! Vi jastogi s Ponte! In vi frigijski kolački z grenkimi jagodami in neskončno raznolike tvoje začimbe: žajbelj in olive timijan, muškat in tolčen cimet kakšne omake, kakšne solate. O Lasus! (Tišina.) Ukazujem, da me kdo povede od tod. (Tišino.) Mar naj stojim tu pri teh ljudeh? (Tišina.) Protestiram. Dve sto ladij z železom okovanih, pet legij je napadlo, če sem le pomignil s prstom. Protestiram. (Tišina.) Tertullia Vsedi se, novi. Od vse te kovine, ki jo imaš na sebi, težke čelade in oklepa na prsih moraš biti truden. Zato se vsedi. (Lukullus molči.) Ne bodi trmast. Tako dolgo, kot boš tu še čakal ne moreš stati. Jaz sem še pred teboj. Koliko časa zaslišujejo enega se ne da reči. Saj je tudi razumljivo, da natančno^ opravijo preiskavo za vsakega posebej, ali bo obsojen da vstopi v mračni Hades ali na poljane blaženih. Včasih je preiskava čisto kratka, sodnikom zadošča pogled. Tale tu, pravijo, je živel nedolžno življenje in uspelo mu je koristiti soljudem, kajti korist človeka jim je najvažnejše. Prosim, mu pravijo pojdi se spočit. Seveda, pri drugih traja zasliševanje po cele dneve, posebno pri tistih ki so sem dol v kraljestvo senc poslali koga, preden je potekel čas, odmerjen njegovemu življenju. Ta, ki je ravno notri bo komaj kaj dalj. Majhen pek, nič posebnega. Kar se mene tiče me malce skrbi, ampak zanašam se na to, da so baje tu notri med porotniki mali ljudje, ki prav dobro vejo kako je za nas enega težko življenje v vojnih časih. Svetujem ti, novi... Tri klicarke (iz daljave) Tertullia! Tertullia Kličejo me. Pobrigaj se, kako boš prišel skoz novi! — Vsedi se! 439 Glas Zakrknjeno je novi stal pri vratih vendar so ga teža njegovih odlikovanj njegovo lastno tuljenje in prijazne besede starke spremenili. Ozira se, ali je res sam. Sedaj gre končno h klopi. Toda še preden se bo lahko vsedel bo poklican. Pri starki je sodnikom zadostoval en sam pogled. Tri klicarke Lakalles! Lukullus Ime mi je Lukullus. Kaj tu ne veste mojega imena? Sem iz znamenite rodovine državnikov in vojskovodij. Samo v predmestjih dokih in vojaških krčmah, v neumitih gobcih neizobraženih in izvržka je moje ime Lakalles. Tri klicarke Lakalles! Glas In tako, večkrat poklican v zaničevanem jeziku predmestij se javi Lukullus, vojskovodja ki je osvojil vzhod strmoglavil sedem kraljev napolnil mesto Rim z bogastvom ob večernem času, ko Rim nad grobovi sede k jedi, pred vrhovno sodišče carstva senc. VI IZBIRA ZAGOVORNIKA! Glas Pred vrhovnim sodiščem carstva senc se pojavi vojskovodja Lakalles, ki se imenuje Lukullus. Pod predsedstvom sodnika mrtvih vodi preiskavo pet porotnikov. Eden nekdaj kmet, eden nekdaj suženj, ki je bil učitelj ena nekdaj ribja branjevka eden nekdaj pek ena nekdaj kurtizana. Sedijo v visoki klopi brez rok, ki bi jemale, in brez ust, ki bi jedla neobčutljive za sijaj že davno ugasle oči Nepodkupljivi, oni, predniki prihodnjih rodov. Sodnik mrtvih, prični z zasliševanjem. Sodnik Senca, zaslišan boš. Račun boš moral dati o svojem življenju med ljudmi. Ali si jim bil v prid ali v škodo. Ali je tvoj obraz zaželen na poljanah blaženih. Zagovornika potrebuješ. Ali imaš zagovornika na poljanah blaženih? Lukullus Zahtevam, da se pokliče velikega Aleksandra iz Makedemona. 440 Da govori z vami kot izvedenec o dejanjih kot so moja. Tri klicarke Aleksander iz IMakedemona! (Tišina.; Glas Poklicani se ne javi. Sodnik Senca, tvoj izvedenec je nepoznan na poljanah blaženih. Lukullus Kaj? On, ki je osvojil vso Azijo do Inda nepozabni ki je v zemljo vteptal neizbrisno sled mogočni Aleksander ... Sodnik Tu ni poznan. Imena velikih ne vzbujajo več strahu tu spodaj. Tu ne morejo več groziti. Njihovi izreki so za nas laži. Njihovih dejanj tu ne beležimo. In njihova slava nam je toliko kot dim, ki priča da je divjal ogenj. Senca, tvoja drža izpričuje da so nemajhni podvigi povezani s tvojim imenom. Ti podvigi tu niso znani. Lukullus Potem zahtevam da se prinese friz z mojega nagrobnika, na katerem je vklesan moj triumfalni sprevod. A kako naj ga spravimo sem? Sužnji ga nosijo. Gotovo je živim sem prepovedan dostop. Sodnik' Sužnjem ne. Tako malo jih loči od mrtvih. Lahko bi zanje rekli da le komaj živijo. Korak iz gornjega sveta sem dol v deželo senc je zanje le majhen. Friz naj se prinese. Tri klicarke Friz naj se prinese! VII FRIZ PRINESEJO Sužnji s frizom Iz življenja v smrt nosimo breme brez upiranja. Naš čas že dolgo ni bil naš naše poti cilj nam neznan. Torej sledimo novemu glasu tako kot staremu. Cemu bi vpraševali? Ničesar ne zapuščamo, ničesar ne pričakujemo. Lukullus Vi porotniki, oglejte si moj friz. Ujetega kralja Tigranesa Pontskega, njegovo kraljico s tujimi očmi. Poglejte lepa bedra. Moža s češnjevim drevescem ravno jó češnjo dve deklici s ploščo, na njej imena triinpctdesetih mest umirajočega legionaria, ki pozdravlja svojega vojskovodjo- mojega kuharja z ribo! 441 Učitelj Senca, porotniki jemljejo friz tvojega triumfa na znanje. Radi bi zvedeli kaj več o tvojih triumfih, kot pa pripoveduje tvoj iriz. Predlagajo, da se pokličejo tisti, ki si jih upodobil na svojem frizu. Sodnik Naj se pokličejo. Vedno je , pisal zmagovalec zgodbo premaganega. Ubitemu popači ubijalec poteze. Iz sveta gre šibkejši. In laž ostane. Nam tu spodaj tvoji kamni niso potrebni. Saj je vendar toliko tistih, ki so te srečali, vojskovodja tu spodaj. — Pozivamo namesto upodobitve upodobljene. Pred kamni dajemo sencam prednost. Lukullus Protestiram. Nočem jih videti. Tri klicarke Žrtve vojskovodje Lakallesa iz azijskih bojnih pohodov! (Iz ozadja stopijo sence, ki so upodobljene na frizu triumfa, in se postavijo frizu nasproti.) VIII ZASLIŠEVANJE, Sodnik Senca, prikloni se. To so tvoje priče. Lukullus Protestiram. Sodnik To so tvoje priče. Lukullus To so vendar sovražniki! Tu vidite nekoga, ki sem ga premagal. V tistih nekaj dneh med mlajem in polno luno sem premagal njegovo vojsko z vsemi njenimi bojnimi vozovi in težko konjenico. V teh nekaj dneh je razpadlo njegovo kraljestvo kot koča, v katero udari strela. Ko sem se pojavil na njegovi meji je začel bežati. In tistih nekaj dni nama je komaj zadoščalo da sva prišla do druge meje njegovega kraljestva. Tako kratka je bila vojna, da gnjat ki jo je moj kuhar obesil v dimnik še ni bila prekajena, ko sem se vrnil in od sedmih, ki sem jih premagal, je bil to le eden. Sodnik Ali je to res, kralj? Kralj Res je. Sodnik Sprašujte porotniki. Pozor, senca suženj, ki je bil nekoč učitelj, bi nekaj vprašal: Učitelj In kako se je to zgodilo? Kralj Kot pravi. Napadli so nas. Kmet, ki je natovarjal seno je še stal z dvignjenimi vilami, in že mu odpeljejo voz, komaj naloženi. In pek še hleba ni vzel iz peči že so po njem grabile tuje roke. Vse, kar vam ve povedati o streli, ki je udarila v kočo, je res. Koča 442 je razdejana. Tu stoji strela. Učitelj In od sedmih si bil ti... Kralj Le eden. Sodnik Porotniki, premislite o pričevanju kralja! (Tišina.) In senca, ki je bila nekdaj kurtizana bi nekaj vprašala: Kurtizana Ti tam, kraljica, kako si ti prišla sem? Kraljica Ko sem nekoč v Taurionu šla rano zjutraj na kopanje je po oljčnem ^aju prišlo petdeset tujih mož. So me premagali. Kurtizana In zakaj greš tu v sprevodu? Kraljica Da pričam o zmagi. Kurtizana O kateri zmagi? Tisti nad tabo? Kraljica In nad lepim Taurionom. Kurtizana In kaj je on imenoval triurni? Kraljica Da ni kralj, moj soprog s celo svojo vojsko mogel zaščititi svojega pred ogromnim Rimom. Kurtizana Ko sem bila na trgu ljubezni in to sem bila pri šestnajstih letih sem se vsak dan sibila pod psovkami in udarci pesti pa za malo olja in slabe pašte. Zato poznam tvoje trpljenje tistega enega groznega dne in čutim s teboj, o žena. Sodnik Porotniki, premislite o pričevanju kraljice! (Tišino.) Senca, želiš, da nadaljujemo? Lukullus Da, vidim sicer, da imajo premagani sladek glas, nekoč pa je zvenel drugače. Ta kralj tu ki se peha za vašim sočutjem, tam zgoraj tudi ni bil kar tako. Obresti in davkov ni jemal manj kot jaz. Srebro, ki ga je dal kopati, ni prišlo do ljudi. Učitelj Zakaj pa si tu med nami, kralj? Kralj Ker sem zidal mesta. Ker sem jih branil, ko ste jih od nas zahtevali Rimljani. Učitelj Ne mi. On! Kralj Ker sem pozval k obrambi dežele: Može, otroke in žene v grmovju in ob vodah z motiko, sekiro in lemežem podnevi, ponoči z besedo, z molkom svobodne ali ujete iz oči v oči s sovražnikom iz oči v oči s smrtjo. Učitelj Predlagam, da vstanemo pred to pričo in na čast vseh ki branijo svoja mesta. (Porotniki se dvignejo.) Lukullus Kakšni Rimljani pa ste? Svojega sovražnika hvalite! Nisem šel zase 443 šel sem na povelje. Mene je poslal Rim. Učitelj Rim! Rim! Rim! Kdo je Rim? So te poslali zidarji, l