Razmera med brezuspešnim zapeljanjem k umoru (§. 9. kaz. zak.) in pozneje vsled naročila započetim poskusom umora. §. 5. kaz. zak,
(Konec.)
Dr. Bloch je govoril mej drugim tudi to-le: „Ničnosti uzi'ok po §. 344. št. 5. kaz. pr. r. velja, ker bi se pri okoliščini, da poškodovani kazenske objave ni sam vložil, temveč da se je ta objava vsled instigacije tretje, osobe in sicer župnika, kateri je, kakor je sam pri sklepni obravnavi izjavil, z jednim izmed zatožencev v sovi"aštvu živel, po drugih osobah vložila, in pri okoliščini, da se je z dotičnimi pričami dokazati nameravalo, da jim je poškodovani povedal, da se je sam v prepad zvrnil, vsled predloga zagovorništva dotične priče bile morale zaslišati. Nasproti pa odpade ničnosti uzrok §. 344. št. 5. in 10. kaz. pr. r. zaradi zavrnitve predloga
— 69 —
zagovorništva, da naj se preiskovanje zaradi hudodelstva poskuše-nega zapeljanja k umoru vstavi, ker je porotno sodišče zatoženca le zaradi poskušenega najetega zavratnega umora in ne tudi zaradi hudodelstva poskušenega zapeljanja k umoru obsodilo." —
Generalni prokurator je najprej dokazal, da ničnosti pritožba M.—a ni v nobenem oziru opravičena, ter je potem prešel na pre-tresovanje ničnosti pritožbe državnega pravdnika.
„Mnenje sodišča, da poskušeni umor tik brezuspešnega zapeljanja k umoru obstati ne more, izvira iz zamenjave pojmov z dejanji. Ako kdo koga druzega zapeljati skuša, da naj natanko določeno osobe usmrti, in ako ta vsled zapeljanja v resnici zazna-menovano osobo usmrti ali usmrtiti poskusi, potem se sme res samo jeden delikt, namreč poskušeni ali pa dovršeni umor, činitelju in prouzročitelju prištevati. Zadnji se je namreč zakrivil, da je s svojim delovanjem zločinstvo prouzročil, da je v činitelji hudobno misel izbiidil. — (§. 5. in 134. kaz. zak.). — Vsa drugačna pa je stvar tedaj, če je kdo v določenem času kako osobo z denarjem k umoru natanko določenega človeka zapeljati skušal, in če je zapeljanje brezuspešno ostalo; in če se je zapeljivec pozneje zopet k svojemu ])rejšnjenui sklepu povrnil, tako da je po drugi osobi, katero je zopet z denarno obljubo k izvršitvi zapeljeval, umor onega človeka vsaj v stadiji poskusa izvršil. — V tem slučaji ne obstoji le samo jeden določen delikt, temveč pričujoča sta dva čina, kojih vsak ima subjektivne znake v kazenskem zakonu normiranega hudodelstva. Prvi čin je brezuspešno zapeljevanje k izvršitvi umora, kateri je v §.9. kaz. zak. kot posebno hudodelstvo zaznamenovano; drugi čin kaže s6 nam kot prouzročitev izvršenega ali poskušenega umora, katero §. 5. kaz. zak. kot sokrivdo pri dovršenem zločinstvu zaznamenuje. Ako se vse okoliščine današnjega slučaja v ozir vzemo, tedaj postane natanko razvidno, da so porotniki s potrditvijo vprašanj 1. in 5. oziroma zatoženca M.— a, in s potrditvijo vprašanj 8. in 9. glede sozatoženca Tomaža Ch. kot resnico izkazali, da je M. v marci 1877.1. na starem N.—u poskus umora, v prejšnjih dveh letih pa brezuspešno zapeljanje Antonija in Marka C- a in in Mihela Z.—a k umoru ravno istega N.—a, in da je Tomaž Ch. ravno ista hudodelstva — drugo ko sokrivec izvršil. S tem je dokazano, da je tako M., kakor tudi Tomaž Ch. kriv dveh v zakonu kot kaznjivih zaznamenovanih činov različnega
— 70 —
značaja, in da obstoji v tem slučaji realna konkurenca hudodelstev. Te dve hudodelstvi pa se toliko manj zjediniti ali v jedno združiti moreta, ker ni jedno morda pripravljajoči čin ali sredstvo druzega, temveč se obe natanko razločujeta po času, kraji in osobah. Brezuspešno zapeljanje k umoru zgodilo se je nekoliko poprej, na drugem kraji in nasproti drugim osobam; poskus umora izvi-šil se je pozneje, po drugem činitelji in na drugem kraji.
Porotno sodišče podpira svoje mnenje, ,,da se je prvo hudodelstvo z drugim v jedno zjedinilo", tudi še s sklicevanjem na §. 44. d. kaz. zak., v katerem se „zapeljanje" koga druzega k hudodelstvu kot posebno obteževajoča okoUščina navaja, ter sklepa iz tega, da zapeljanje k hudodelstvu, ako hoče biti posebno obteževajoča okoliščina, ne more biti ob jednem tudi posebno hudodelstvo. Ta argument pa nam zmoto, v kateri je bilo sodišče, popolnoma razkrije. V §. 44. d. kaz. zak. navedena „obteževajoča okoliščina" stavi izvršitev ali vsaj poskus hudodelstva, h kateremu je obdolženi koga zapeljal, tedaj uspeh, ki je nastal, za potreben pogoj, v tem ko ima v §. 9. kaz. zak. normirano hudodelstvo ravno brezuspešnost zapeljanja za potreben pogoj. —
- Zapeljanje kot tako samo se kaznuje v §. 9., in to za tega delj, da radi pomanjkanja uspeha činitelj, kateri je svoj hudobni namen že z zunanjim hudobnim činom razkril, nekaznovan ne ostane. Ako je pa brezuspešno zapeljanje h kakemu hudodelstvu že samo ob sebi dehkt, tedaj ne more biti obteževajoča okoliščina druzega delikta, ki se niti izršil ni". — Generalni prokurator prišel je potem do sklepa, da se mora ničnosti pritožba M—ova zavreči, da se pa mora ničnosti pritožba državnega pravdništva uslišati in da naj kasacijski dvor, ker je že vse istinito dognano, o stvari sami razsodi. —
Potem ko je dr. Bloch še nekaj malega zoper trditve generalnega prokuratorja opomnil, odšel je kasacijski dvor k posvetovanju ter razglasil, ko je zopet vstopil, razsodbo: Ničnosti pritožba M.—ova se zavrže, pač pa se pritrdi ničnosti pritožbi državnega pravdništva in razsodba c. kr. porotnega sodišča od 22. junija 1877, št. 113/2073, se v tem oziru premeni, da se M. razen hudodelstva poskušenega zavratnega umora po §§. 8, 134, 135, 1. 3. kaz. zak. tudi še glede na v vprašanji 5. precizirani čin hudodelstva po-
— 71 —
skušene zapeljave k umoru po §§. 9, 134, 135, 1. 3. kaz. zak. in T. Ch. razen hudodelstva sokrivde pri zločinstvu zavratnega umora po §§. 5, 8, 134, 135, 1. 3. kaz. zak. tudi še glede na v vprašanji 9. precizirani čin sokrivde pri hudodelstvu poskušene zapeljave k umoru po §§. 5, 9, 134, 135, 1. 3. kaz. zak. krivega spozna, da se ona dva zaradi tega in sicer M. po §§. 34, 202, 138, 2. odst. kaz. zak. k trinajstletni težki, z jednim postom dne 25. vsacega meseca poostreni ječi, Tomaž Ch. po §§. 138, 2. odst. kaz. zak. k dvanajstletni težki z jednim postom dne 25. vsacega meseca poostreni ječi obsodita. Sicer pa prvosodnijska razsodba ostane nespremenjena.
Razlogi:
„Uvaževaje, da je tudi c. kr. državno pravdništvo ničnosti pritožbo na podlagi §. 344. št 11. kaz. pr. r. radi tega vložilo, ker je porotno sodišče napačno sodilo, da se zatoženca M. in Tomaž Ch. vsled tega, ker sta se že hudodelstva poskušenega in najetega zavratnega umora za kriva spoznala, ne moreta tudi še hudodelstva poskušene zapeljave k zavratnemu umoru za kriva spoznati; uvaževaje, da se ničnosti pritožba c. kr. državnega pravdništva v tem oziru kot popolnoma opravičena kaže, ker je v §. 9. kaz. zak. zaznamenovani kaznjivi čin posebno hudodelstvo, kojega kaznji-vost dokazuje na jedni strani popačeno mišljenje onega, kateri koga druzega k hudodelstvu zapeljava, spodbuja ali zapeljati skuša, na drugi strani pa razloček mej samo poskušenim in res izvršenim zapeljanjem; glede na to, da se hudodelstvo, kojega se zatoženca obdolžujeta, namreč ono poskušene zapeljave k umoru v času, kraji in osobah istinito od hudodelstva poskušenega umora razločuje, kojega sta se zatoženca za kriva spoznala ter da tedaj ni uzroka, zakaj da bi kdo za poskušeno zapeljanje ne mogel odgovoren biti radi tega, ker se je za krivega spoznal hudodelstva poskušenega umora; pretresovaje, da so porotniki vprašanji 5. in 9. potrdili, da so v na M.—a ozirajočem se vprašanji 5. vsi na hudodelstvo poskušene zapeljave k najetemu umoru nanašajoči se momenti po §§. 5, 9, 134, 135. kaz. zak. in v na Tomaža Ch. ozirajočeip se vprašanji 9. vse potrebe hudodelstva sokrivde pri poskušeni zapeljavi k najetemu umoru v smislu §§. 5, 9, 134, 135, kaz. zak. obsežene; glede na to, da sta se zaznamenovana zato-
— 72 —
ženca zaznamenovanih hudodelstev za kriva spoznati in temu primemo kaznovati morala, — se je, kakor je zgoraj zapisano, razsodilo, in se ob jednem prošnja za presojo, katero sta zatoženca proti njima radi hudodelstva poskušenega umora naloženi kazni vložila, zavrgla, ker je bila ta kazen primerno odmerjena. —