744                                       Štefan Poljanec: V noči.
Dan je bil lep, nebo posejano z belimi, tenkimi oblački, ki so se svetili kot sneg. Solnce je še pilo jutranjo roso in vročine ni bilo. Pogrebci so se vili po cesti, bila je dolga vrsta črnih romarjev, in zvonovi so peli.
Jama še ni bila zasuta, a že se je Osojnici in Metki mudilo s pokopališča.   Nekaj ju je vleklo domov, kot bi jima skriven glas
v
šepetal, naj se hitro vrneta. Sli sta nemudoma in bili malo po osmi uri že na Jelarjevini. Stopili sta v hišo, in tu se jima je odprl ta-le prizor:
Jelar je ležal na mrtvaškem odru, s prtom zagrnjen do vratu, in križ je držal med prsti. Glava mu je slonela na visokem vzglavju. Ženski sta strmeli, strop se je zamajal nad njima, zagugala se je vsa hiša, tako sta se prestrašili.
„Zakaj pa ležiš tam?"
Vzdignil je glavo in zablodil z očmi naokrog.
„Jaz sem umrl. France je bil tukaj in me poklical. Pokropite me in krsto mi pomerite, da ne bo prekratka."
Kmet Jelar je znorel.
V noči.
Vstane v noči moje hrepenenje kakor plamen silen do neba, ko nikjer, nikjer miru ni sred samotnega srca.
Zagori v samotni, pozni uri
in kipi v neskončnost plamen vroč —
zagori in izgori se
v srcu in iz srca v noč.
Nihče zanj ne ve ... Le moja misel na mladost, ki se o polnoči k meni kakor senca vrača, gleda plaho mi v oči . . .
Štefan Poljanec.