fTiT_n_n o 1 foia fi 3) 1 -t OBČINA ORMOŽ Ormož skozi stoletja V Ormož 2005 Ormož skozi stoletja V © Občina Ormož, zanjo župan, Vili Trofenik Založnik in izdajatelj: Občina Ormož Glavna urednica: Marija Hernja Masten Sourednici: Nevenka Korpič, Zdenka Kresnik Uredniški odbor: Vili Trofenik, župan občine Ormož Aleš Arih Robert Belec Marija Hernja Masten Nevenka Korpič Zdenka Kresnik Anton Luskovič Dr. Anton Ožinger Mag. Slavica Tovšak Cirila Vuk Gabron Lektoriranje: Mira Medved, prof. Prevodi v nemški jezik: Mihael Toš Lektoriranje nemških prevodov: Dr. Gerhard Pferschy Prevodi v angleški jezik: Ksenija Vidic Lektoriranje angleških prevodov: Chris Wherry Grafična priprava in prelom: Grafični studio OK Tisk: Ptujska tiskarna d.o.o. Naklada: 800 izvodov Leto: 2005 °a 'p domoznanski 2 ODDELEK > V) S ^.^■looET Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Članki so bili odkupljeni in se lahko uporabljajo za reproduciranje le z dovoljenjem založnika. CIP- Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4 Ormož) (082) ORMOŽ skozi stoletja V / (glavna urednica Marija Hernja Masten ; prevodi v nemški jezik Mihael Toš, prevodi v angleški jezik Ksenija Vidicf - Ormož : Občina, 2005 ISBN 961-90048-2-5 1. Hernja-Masten, Marija 220849920 Ormož skozi stoletja V Druga knjiga KAZALO 2. KNJIGA: ORMOŽ SKOZI STOLETJA V/2 ZGODOVINA Emica Ogrizek Gradivo za zgodovino zadružništva v Ormožu in okolici, ki ga hrani sodni register Okrožnega sodišča v Mariboru .............380 Irena Mavrič Žižek Krajevna skupnost Središče ob Dravi v času nacistične okupacije in osvobodilnega boja 1941-1945 ..................................... 398 Bojan Burgar Slovenska šola na Hardeku in v Ormožu od 1901-2001 .................. 424 Zdenka Kresnik Gradnja in obnova šolskih objektov občine Ormož v drugi polovici 20. in na začetku 21. stoletja......................444 Jože Bešvir Razvoj veterinarske službe v Ormožu .................................474 Franc Krnjak Ustanova Jakoba Klemenčiča - kmetijska in gospodinjska šola v Središču ob Dravi...................................................492 Tone Luskovič Analiza gospodarskega položaja občine Ormož konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja.....................506 Branko Oblak Nastanek in razvoj Kmetijskega kombinata Jeruzalem Ormož do združitve s Slovinom .............................................522 UMETNOSTNA ZGODOVINA Jože Curk Ormoško gradbeništvo med barokom in secesijo ....................538 BrankoVnuk Pregled zgodovinskih podatkov pomembnih za poznavanje umetnostne podobe ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba ...........554 BrankoVnuk Stavbnozgodovinski razvoj ormoške župnijske cerkve ..............592 Polona Vidmar Sedeča Madona z detetom v ormoški cerkvi sv. Jakoba .............618 Stanka Gačnik Grajska likovna kolonija Ormož / Izgubljen kamenček v mozaiku likovnih kolonij na Slovenskem ...... ETNOLOGIJA Jelka Skalicky Propadanje stavbne dediščine na območju ormoške občine ...644 Monika Simonič Roškar Duhovna kultura na območju Huma pri Ormožu................662 DRUŽBENE DEJAVNOSTI Milica Savora Delovanje ormoške knjižnice v obdobju 1985-2003...........698 Robert Belec Božidar Raič .............................................716 Ogrizek, Emica, arhivska svetovalka Pokrajinski arhiv Maribor SI-2000 Maribor, Glavni trg 7 UDK 334.73(497.4 Ormož)"1898/1941" Gradivo za zgodovino zadružništva v Ormožu in okolici, ki ga hrani sodni register Okrožnega sodišča v Mariboru Ormož skozi stoletja V, Ormož, 2005, str. 380-397 Prispevek obravnava zadružništvo Ormoža in okolice v obdobju med letoma 1898 in 1941. Temelji na zapisih v zadružnem registru Okrožnega sodišča v Mariboru. V uvodu predstavi pravno podlago in pogoje za delovanje zadrug v avstrijskem in jugoslovanskem obdobju, nato predstavi zadruge na področju tedanjega ormoškega sodnega okraja z osnovnimi podatki o njih. Ključne besede: sodni register, zadruga, zadružna zveza, revizijska zveza, zadružna pravila, zadružni delež, zadružno jamstvo, Schulze - Delitsch Franz Herman (1808-1883), Raiffeisen Friedrich Wilhelm (1818-1888), Vošnjak Mihael (1837-1920), Krek Janez Evangelist (1865-1917). Ogrizek, Emica, Special Consultant to the Archives Maribor Regional Archive SI-2000 Maribor, Glavni trg 7 UDK 334.73(497.4 Ormož)'T898/1941" Historical material on thè System of cooperative societies in Ormož and its surround-ings kept by thè court register of Maribor District Court Ormož throughout thè centuries V, Ormož, 2005, P. 380-397 The article discusses thè cooperative society System in Ormož and its surroundings from 1898 to 1941, based on entries in the cooperative register of Maribor District Court. Beginning with the legai basis and conditions for the operation of cooperatives in the Austrian and la ter Yugoslavian period, the article continues by presenting cooperatives in the area of the then Ormož court district including some basic Information about them. Key words: Court register. Cooperative society. Cooperative association. Revisionai asso-ciation. Cooperative regulation. Cooperative share. Cooperative guarantee, Schulze -Delitsch Franz Herman (1808-1883), Raiffeisen Friedrich Wilhelm (1818-1888), Vošnjak Mihael (1837-1920), Krek Janez Evangelist (1865-1917). Emica Ogrizek Gradivo za zgodovino zadružništva v Ormožu in okolici, ki ga hrani sodni register Okrožnega sodišča v Mariboru 1. Uvod Prispevek zajema obdobje med letoma 1898 in 1941, čas od ustanovitve Okrožnega sodišča v Mariboru do nemške okupacije. Sodni register vsebuje predvsem podatke za gospodarsko zgodovino, saj se je vanj vpisoval del gospodarskih subjektov. Kot javna evidenca naj bi sodni register zagotavljal pravno varnost v poslovanju. Delil se je na trgovski in zadružni register. Podatki v obeh registrih so dragoceni, ker je veliko drugega gradiva propadlo, deloma zaradi okupacije, saj so Nemci zaplenili premoženje slovenskih gospodarskih ustanov, nato pa je na različne načine prešlo pod splošno ljudsko premoženje. V sodnem registru se je ohranilo gradivo vseh subjektov, ki so se bili dolžni vpisovati vanj, skoraj za vse je ohranjeno tudi spisovno gradivo, to so listine, ki so rabile kot podlaga za vpis v sodni register. Ker je bila glavna naloga sodnega registra zagotavljanje pravne varnosti, so morali biti vpisani podatki verodostojni. Kljub temu pa gradivo zadružnega in trgovskega registra ne more dajati popolne gospodarske podobe nekega okolja. Prvi razlog je ta, da v trgovskem registru ne bomo našli vseh, ki se ukvarjajo s trgovino. Ta register šteje za trgovce vse, ki se ravnajo po veljavnem trgovskem zakoniku. Poleg trgovcev v pravem pomenu besede zajema tudi industrijo, bančništvo, rudarstvo, skratka kapitalistične oblike gospodarstva. Ne zajema pa obrti, gostinstva in male trgovine, ki so se ravnali po obrtnem zakonu. Evidenco o njih so vodili upravni organi. V trgovski register vpisani trgovec ali protokoli-rani trgovec ni nujno edini trgovec nekega kraja. Za vpis v trgovski register sodišča je bila pomembna tudi višina plačanega davka, deloma pa je šlo za odločitev trgovca samega. V zadružni register so se bile dolžne vpisati vse zadruge, ki so poslovale v skladu z zadružnim zakonom. Šele z jugoslovanskim zadružnim zakonom iz leta 1937 so prepovedali uporabljati naziv zadruga vsem organizacijam, ki se ne ravnajo po zadružnem zakonu. Prej pa je uporabljalo ime zadruga tudi nekaj organizacij, ki to v resnici niso bile. Drugi razlog, da v sodnem registru raziskovalec ne bo našel vseh podatkov, ki bi jih potreboval, je v tem, da so se v register vpisovala tista dejstva, ki jih je sodišče zahtevalo oziroma potrebovalo. Tako bomo našli popolne podatke o odgovornih osebah, podpisnikih, pravilih, družbenih pogodbah..., ne pa toliko o samem poslovanju, dobičkih, gospodarskih povezavah in premoženju. Po drugi strani pa lahko s pomočjo zadružnega registra sledimo tudi krepitvi obrambe štajerskih Slovencev pred germanizacijo, saj so slovenske zadruge za vpis uporabljale slovenski jezik, nemške ali štajercijanske pa nemškega. Politična razdelitev Slovencev na klerikalni in liberalni tabor je vidna tudi v dveh tipih zadrug, ki so nastale na Slovenskem, s tem pa tudi v zadružnem registru. Fond Okrožnega sodišča v Mariboru do leta 1941 hrani Pokrajinski arhiv Maribor. 2. Pravna podlaga za nastanek in organiziranje zadružništva 2.1. Zadruge V času, ki ga obravnava ta zapis, so se zadruge ravnale po dveh zakonih. Po avstrijskem iz leta 1873' in jugoslovanskem iz leta 19371 2. Če so se ukvarjale s trgovsko dejavnostjo, so zanje veljala tudi določila trgovskega zakonika. Avstrijski »Zakon o pridobitnih in gospodarskih društvih ali tovarištvih«, ki je zadruge izvzel iz splošnega avstrijskega zakona o društvih3, je dopustil možnosti zadružnega organiziranja za hranilnice, posojilnice, surovinske ali »magacinske«, produktivne, potrošne in stanovske zadruge. Določal je pogoje za ustanovitev ki so predvsem sprejem naziva ali »firme«, pravil ali družabne pogodbe in vpis v zadružni register. V pravilih zadruge mora biti navedeno ime in sedež zadruge, predmet ali dejavnost, vrsta jamstva, čas obstoja, pogoji za pristop članov, določila o morebitnem izstopu članov, velikost in število opravilnih deležev članov, način izdelave bilance, računanje dobička in njegova delitev, sestava in način postavljanja organov zadruge, glasovalna pravica članov, opredeljene morajo biti zadeve, za katere se pri glasovanju zahteva kvalificirana večina. Pravila vsebujejo tudi imena prvega načelstva oziroma tistih, ki so dolžni izpeljati vpis v zadružni register. Organi zadruge so načelstvo ali upravni odbor, nadzorstvo in skupščina ali veliki zbor. Upravne in nadzorne organe volijo člani zadruge na občnem zboru, pod določenimi pogoji je mogoče sklicati tudi izredni občni zbor. Vse zbore je bilo potrebno vpisati v knjigo zapisnikov, en izvod zapisnika ali izvlečke iz njega so morali dostaviti še registrskemu sodišču. Pravila so lahko določila glasovalno pravico po načelu 1 član - 1 glas, lahko pa tudi po številu vplačanih deležev. Za sklepčnost je zadostovala desetina navzočih članov, če sklepčnost ni bila zagotovljena, pa se je lahko sklical drugi zbor, ki je lahko odločal ne glede na sklepčnost. Običajna praksa je bila, da so se občni zbori zato začeli uro po prvotno določenem času. Načelstvo ali upravni odbor je vodil(o) zadrugo v skladu s pravili in na podlagi pooblastil, ki jih je dobil(o) od skupščine. Člani vodstvenih organov so lahko dobili nagrado, bili pa so tudi odškodninsko odgovorni. Prav glede nagrad za člane načelstva in nadzorstva so se zadruge zelo razlikovale med seboj in tudi zakonodaja nagradam ni bila enako naklonjena v različnih časovnih obdobjih. Zadruge je bilo možno razdružiti in likvidirati. Razdružila se je, če ji je potekel rok, kar velja za zadruge, ki so bile ustanovljene za določen čas, če se je za to odločila zadruga sama oziroma njeni člani niso več videli smisla v njenem obstoju, 1 Državni zakonik XXXV/1873. 2 Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 81/1937. 1 Reich-Gesetz-Blatt ftir das Kaiserthum Oesterreich 253/1868. / če je prešla v stečaj (konkurz), če je pristojni upravni organ izdal odločbo o razpustitvi, kar se je zgodilo, če je zadruga prekoračila pooblastila ali predmet svojega poslovanja. Jugoslovanski zakon o gospodarskih zadrugah iz leta 1937 se je moral ozirati tudi na to, kaj se je z zadrugami dogajalo v času velike gospodarske krize. Večina zadrug je bila povezana s kmečkim prebivalstvom, prav to pa je zašlo v krizo, ker se je skoraj ustavil izvoz kmetijskih pridelkov. Kmečka kriza je državo prisilila v zaščito kmečkih dolžnikov z moratorijem na kmečke dolgove, to pa je prizadelo številne podeželske kreditne zadruge, ki niso mogle izterjati kmečkih dolžnikov, zato pa niso mogle izplačevati hranilnih vlog. Tako je morala država s posebno uredbo o zaščiti kmetijskih zadrug4 poskrbeti tudi za njih, s tem da jim je omogočila odlog plačil, nato pa še prenos starih dolgov na Privilegirano agrarno banko od leta 1937 dalje, ko so bili sprejeti ukrepi o končni likvidaciji kmečkih dolgov. Ob olajšavah so morale zadruge izpolniti več pogojev države. Jugoslovanski zakon je prepisoval limit za višino obrestovanja hranilnih vlog in deležev, prepovedal je izplačevanje nagrad članom upravnega in nadzornega odbora, delitev rezervnega sklada med zadružnike, omejil poslovanje zadrug z nečlani. Članstvo v zadružni zvezi je postalo obvezno. Za zadružne ali revizijske zveze je bilo tudi določeno najmanjše število članic. Tako je morala imeti zveza kreditnih zadrug najmanj 300 članic. Vse zveze so se morale včlaniti še v jugoslovansko Glavno zadružno zvezo. Zadruge so se združevale že prej prostovoljno, avstrijska zakonodaja pa je predpisovala od leta 1903 obvezne in redne revizije zadrug po revizijski zvezi, s tem pa je spodbujala vključevanje zadrug v zadružne zveze. Tako je zadružništvo prišlo pod večji državni nadzor, po drugi strani pa je država zadružništvo podpirala, za podporo je predvidela del dobička od državne loterije. Poštne banke in Državne hipotekarne banke. 2.1.1. Vodenje zadružnega registra Šele z vpisom v zadružni register postane zadruga pravna oseba, vse spremembe pravil in vodstva dobijo pravno veljavo prav tako šele z vpisom. Register vodi tisto trgovsko sodišče, ki je krajevno pristojno za kraj, kjer je sedež zadruge. Vpisati je bilo potrebno tudi podružnice. Pri nas ni bilo specializiranih trgovskih sodišč (imeli so jih Dunaj, Praga in Trst), zato ga je vodilo okrožno sodišče kot trgovsko sodišče. Po sprejetju avstrijskega zakona o zadrugah je izšel predpis o vodenju registra ali vpisnika za »gospodarska društva«5. Z njim so se določile nove obveznosti zadruge do registrskega sodišča, dokumentacija ob priglasitvi, obveznosti drugih organov (konkurznih ali stečajnih sodišč, notarjev) v zvezi z zadružnim registrom. Predpisan je bil obrazec za vodenje registra z rubrikami. Največ podatkov o zadrugi dobimo v rubriki pravna razmerja zadruge. Tu so bile vpisane glavne 4 Službeni list Kraljeve banske uprave Dravske banovine 100/1934. Ukaz ministrstev za notranje zadeve in trgovine po dogovoru s finančnim ministrstvom. Državni zakonik XXV/1873. lastnosti zadruge, kot so jih določala njena pravila, datum ustanovitve in sprejema pravil, čas, za katerega je bila zadruga ustanovljena (neomejen ali določen), poznejše spremembe pravil, dejavnost zadruge, vrsta jamstva ali zaveze (omejena ali neomejena), velikost opravilnega deleža članov, podatki o vodstvu zadruge ob ustanovitvi in vse poznejše spremembe, način razglašanja uradnih naznanil. Ker se je z občnimi zbori zadrug vedno menjal vsaj del vodstva, so se redno vpisovale spremembe tudi v zadružni register. Zadruge so bile dolžne predložiti sodišču tudi zapisnike občnih zborov. Vendar registrsko sodišče ni zahtevalo zapisnikov v celoti, ampak samo prepis le tistih točk, ki so pomembne za zadružni register, to so novi člani vodstva in spremembe pravil. Večina zadrug je uporabila to možnost, da jim ni bilo potrebno preveč prepisovati, zato pa sodišču predloženi zapisniki ne vsebujejo poročil in zaključnih računov, ki bi lahko največ povedali o uspešnosti zadrug. V register so vpisali tudi morebitni stečaj zadruge. Če je zadruga prešla v likvidacijo, so vpisali imena likvidatorji, k nazivu zadruge pa so pripisali tudi »v likvidaciji«. Izbris iz registra se je izvedel šele po končani likvidaciji in zaključnem poročilu likvidatorjev. Revizijske zveze so sodišča obveščale, kdaj so izvedle revizijo določene zadruge. V času velike gospodarske krize po letu 1929 so vpisali v zadružni register tudi, če je (kreditna) zadruga zaprosila za odlog plačil in če ji je bilo to odobreno. Do tega je prišlo zaradi moratorija na kmečke dolgove. Po sprejetju novega jugoslovanskega zadružnega zakona je registrsko sodišče vpisalo tudi prilagoditev zadružnih pravil določilom novega zakona. Če zadruga tega ni storila v zahtevanem roku, je sodišče lahko izdalo sklep, da zadruga ne obstaja več. Nekaj takšnih sklepov je res bilo sprejetih v letu 1940, vendar zaradi vojne ni bilo več možno izvesti vseh postopkov, ki bi takšnemu sklepu morali slediti. Register kot javna knjiga je omogočal pravico do vpogleda, uradnih prepisov in potrdil. Poleg zadružnega registra ali vpisnika (knjige) je registrsko sodišče hranilo tudi vso dokumentacijo, ki je rabila kot podlaga za vpise. Danes se imenuje zbirka listin sodnega registra. Listine so združevali za vsako vpisano zadrugo. Tako se je oblikoval spis, ki je nosil enako številko kot vpis v registru. Za zadruge, ki so preživele dolgotrajno obdobje, se je zbrala kar zajetna količina dokumentov. Registrskim listinam so bila priložena tudi pravila zadrug. 3. Tipi in vrste zadrug na ormoškem območju 3.1. Tipi zadrug Kot v drugih deželah habsburške monarhije sta se tudi na Slovenskem oblikovala najprej dva tipa zadrug, razlike med njima pa so najbolj razvidne v delovanju kreditnih zadrug. Prvi se po svojem utemeljitelju označuje kot Schulze- Delitschev tip, drugi je Raiffeisenov tip zadrug6. Z razvojem delavskega gibanja se tudi na Slovenskem pojavi še rochdalski tip zadrug7, ki mu ustrezajo delavske konzumne zadruge, namenjene oskrbi, a jih v primeru Ormoža lahko zanemarimo. Zadrugam Schulze-Delitschevega tipa je na Slovenskem, zlasti še na Štajerskem, utiral pot Mihael Vošnjak8. »Rajfejznovke« so zadruge, ki jih je propagiral Janez Evangelist Krek in so na slovenskem podeželju doživele velik razmah. Vse zadruge so si zastavile za cilj hitrejši razvoj gospodarstva z združenimi močmi, spodbujanje varčnosti prebivalstva, solidarnosti. Vošnjakov tip zadrug naj bi ustrezal predvsem premožnim slojem. Te zadruge so predpisovale višje deleže, omogočale posameznikom vpisovanje več deležev in s tem njihov večji vpliv, poslovale so tudi z menicami, širile poslovanje z nečlani, nagrajevale člane vodstvenih organov, jamstvo članov je bilo po navadi omejeno. V slovenskem političnem prostoru so se uvrščale v liberalni tabor. Krekove zadruge so povezale majhne kmečke posestnike, obrtnike, ki praviloma vplačajo en delež. Meničnega poslovanja njihova pravila ne dopuščajo, posojila izplačujejo na podlagi dolžnih pisem, ki jih mora poleg posestnika podpisati tudi žena, če je vknjižena kot solastnica. Neomejeno jamstvo zadružnikov naj bi povečalo skrb za odgovorno poslovanje njihove zadruge. Omejujejo se po navadi na eno občino ali župnijo, zato so majhne. Veliko število teh zadrug pa je okrepilo katoliški tabor, množičnost sicer majhnih deležev in hranilnih vlog pa je vseeno omogočala rast kapitala. Na zadruge so vplivale poleg zamisli utemeljiteljev zadružništva tudi potrebe in interesi okolja, v katerem so delovale. Za določitev pripadnosti zadruge je gotovo zelo pomemben podatek, kateri zadružni zvezi pripada zadruga. Vendar pripadnost »liberalni« zvezi še ni pomenilo, da zadruga popolnoma sledi Schulze-Delitschevim načelom, Krekove zadruge pa so vse sledile Raiffeisenovim načelom. Po prizadevanjih Mihaela Vošnjaka je nastala leta 1883 prva slovenska zadružna zveza v Celju, ki je delovala do leta 1929. Poleg nje je povezovala »liberalne« zadruge Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani. Janez Evangelist Krek je svoje zadruge povezoval v Zadružno zvezo v Ljubljani, ki jo je tudi vodil. Po številu včlanjenih zadrug je daleč prekašala konkurenčno zvezo, po vrednosti kapitala pa jo je postopoma dohajala.1' Nemške zadruge so se včlanjevale v zveze s sedežem v Gradcu, po prevratu pa so morale izbrati novo zadružno zvezo. 3.2. Vrste zadrug po dejavnosti Kot povsod na Slovenskem je bilo tudi na ormoškem območju največ kreditnih zadrug, poleg njih so bile še nabavno-prodajne zadruge, zadruge za pospeševanje Žarko Lazarevič, Zadružništvo v Sloveniji v času kapitalizma. Arhivi XVII, 1994. Jurij Perovšek, Prilagoditev Schulze- Delitschevih zadružno gospodarskih zamisli na Slovenskem v letih 1872-1895), Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 1998. Ime so dobile po prvi znani konzumni delavski zadrugi v angleškem Rochdalu leta 1844. Zadružni zbornik, izdan ob 100-letnici rojstva Mihe Vošnjaka, očeta slovenskega zadružništva, Ljubljana 1937. O zadružnih zvezah: Vladimir Murko, Denarni zavodi in zadrugarstvo. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1947, Vlado Valenčič, Pregled našega zadružnega gibanja in stanja, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939. neke določene veje gospodarstva. V Ormožu in okolici so te dejavnosti vinogradništvo, trsničarstvo in živinoreja. Med obema vojnama so odpirali zadružne elektrarne, ki so bile slovenska posebnost in so skrbele za elektrifikacijo krajev, v katerih so nastale. Ni se pa razvilo delavsko zadružništvo, ki je razvilo v bolj industrijskih krajih delavske konzume, delavske pekarne in podobne oblike za cenejšo oskrbo. Ustanovljena je bila le ena agrarna zadruga ali t. i. agrarna zajed-nica, ki je povezala agrarne interesente, da bi dobili veleposestniško zemljo na podlagi agrarne reforme v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Značilnost ormoškega področja je tudi viničarska zadruga. V celotnem zadružnem registru Okrožnega sodišča v Mariboru sta le dve taki zadrugi, druga je še v ljutomerskem sodnem okraju. Z ustanovitvijo zadruge se je zgradil tudi en Sokolski dom. 3.3. Pregled zadrug ormoškega sodnega okraja10 Agrarna zajednica v Cvetkovcih (Zadr IV 53) Ustanovljena je bila 5. 5.1929: Zadruga z neomejeno zavezo. Prvi načelnik je bil Alojz Senica, posestnik, Cvetkovci. Namen zadruge je bil izvedba nalog agrarne reforme, likvidacija odnosov in obveznosti, nastalih med državo in člani zadruge zaradi agrarne reforme11. Leta 1940 je bila zadrugi odobrena izvenkonkurzna likvidacija na podlagi uredbe o zaščiti kmetijskih kreditni h zadrug iz leta 1934. Vinarska zadruga »Jeruzalem« v Ivanjkovcih (Zadr. II42) Ustanovljena je bila 3. 9. 1925: Zadruga z omejeno zavezo. Prvi načelnik je bil Lovro Petovar, veleposestnik, Ivanjkovci. Namen zadruge je bil posredovanje pri prodaji vina in drugih pridelkov na debelo, izobraževanje članov, prirejanje razstav, licitacij. Zadružna elektrarna v Ivanjkovcih (Zadr. I 27) Ustanovljena je bila 10. 5. 1926: Zadruga z omejeno zavezo. Prvi načelnik je bil Lovro Petovar, veleposestnik, Ivanjkovci. Namen zadruge je bil dobava električnega toka, izvajanje potrebnih instalacij, nabava svetilk in drugega materiala. Strojna zadruga na Lešnici (Zadr. II 36) Ustanovljena je bila 5. 7. 1934: Zadruga z omejeno zavezo. Prvi načelnik je bil Matija Podgorelec, mizar in posestnik, Lešnica. Namen zadruge je bil nabava kmetijskih strojev in njihovo posojanje članom. 10 Zadruge so v pregledu razvrščene po krajih, ki so navedeni v njihovih imenih. V oklepaju je oznaka s številko vpisa v register. Ker so imele kreditne zadruge enake ali zelo podobne naloge, se ne navaja pri vseh namen, za katerega so bile ustanovljene. Konec delovanja zadruge se navaja pri onih, ki so prenehale obstajati pred letom 1941. " Vse agrarne zajednice so imele enaka pravila. Ljudska hranilnica in posojilnica v Ormožu (Zadr. I 72) Ob ustanovitvi 2. 1. 1876 se je imenovala Friedauer Spar- und Vorschuss-verein12 oziroma Ormoška posojilnica; ta naziv je imela do leta 1925. Prvi načelnik je bil Ivan Ceršak, notar v Ormožu. Člani so vplačali razmeroma visoke deleže -25 goldinarjev, dopustna so bila posojila na menico. Okrajna posojilnica v Ormožu (Zadr. II44) Zadruga z neomejeno zavezo je bila ustanovljena 28. 5. 1899, prvi načelnik je bil dr. Ivan Omulec, odvetnik v Ormožu. Dajala je posojila tudi na menico kar jo uvršča v zadruge Schulze-Delitschevega tipa. Slika 1: Zadružna pravila, sprejeta ob ustanovitvi Ormoške posojilnice 1876, so najstarejša pravila iz ormoškega območja v registru Okrožnega sodišča Maribor 'j . /O i/rr jrf/ /U.f /y Aéfit’/lVtr j/j/ZutAf /r 1*/ ft iAlf/ t / /i' /jrm Sfj/zi /?/+//>* 4^~ ■' />' ' *'> ( */ ■> //m r '.jr. tv * •*4'it.-, . f/r , ',//» . „ { f tf f >nr.l/~ > C /' WffyffZT f ■ f* ÙfC'jl'j/t s . v ....' ,47* /t, i ,fh i/Si»it Jiyy*> M ///. ■ fu /f/ f S/,,, 12 Nemško ime zadruge ne pomeni, da je šlo za zadrugo spodnještajerskih Nemcev, saj je zadruga vodila zapisnike občnih zborov v slovenskem jeziku od leta 1886, od leta 1892 pa je pošiljala tudi registrskemu sodišču vloge v slovensščini. Dokumenti te zadruge v sodnem registru so zgovorno pričevanje o težavnem prebijanju slovenščine v urade na Spodnjem Štajerskem. Prenarejena Zadružna pogodba (pravila) ormoške jiosojilniee registro vane zadrege z neomejeno zavezo. s i. Zadruga« imenuje : ..Ormoška posojilnica, repstrovana zadruga z iicomrjrno zavezo.’1 ler ima svoj sedež v Ormoži. Ta iirma se ima |» postavi od ». aprila 1873 štev. 70 drž. zal. pri e. kr. okrožni sodniji v fielji rcgislrovali in tako podpisovali, da se besede: ..Ormoška posojilnica, regislrovana zadruga z neomejeno zavezo11 s pedalom natisnejo ali od koga goder zapišejo, pod nje pa se lastno-roOno noditiseto društveni predstojnik ali njegov namestnik, m Idagmnjk Namen druMva je, da j*e v obrtniji in «osivnlurslvu |>olrebni denarji po vzajemnem /aupu (kreditu) dobijo in zadružnikom proti obrestov.anju izjKMkojiyejo, pa tudi, da se zadružniki vzbujajo k varčnosti. Doba zadružnega obstanka ni določena. 8 3. Zadružna zaloga «e nareja |*o vplačilih zadružnikov in iz delov čistega dobička, ter se deli: a) v zadružno premoženje, ki je last ina cele zadruge in njena pričuvana pomoč; b) v premoženje zadružnikov, v opravilne deleže pojedimh v blagajnici. Hazun tega se Sc društvena zaloga vrti tako: e) da se spnyenuyo vloge na obresti, katere tudi nezadružniki lahko vlagajo; d) da si zadruga proti obrestim denarja izposodi ; e) da dobiva obresti od izplačanih f*osojil ; f) da se maqjice reeskomtir^jo : (j) da se drugi dohodki na to obrnejo. 8 Zadružnik jiostnne lahko vsaka ose Im. ki je po državljanskem zakoniku svojepravna; pa tudi krajne ali žolske občine, okraini Slika 2: Tiskana pravila Ormoške posojilnice v slovenskem jeziku so iz leta 1883 Kmetska hranilnica in posojilnica v Ormožu (Zadr. 117) Zadruga z neomejeno zavezo se je ustanovila 25.10.1925. Med svojimi nalogami je imela tudi izvrševanje konverzije hipotekarnih dolgov ter oskrbo članov z raznimi potrebščinami. Agrarna kreditna zadruga v Ormožu. (Zadr. I 77) Kot zadruga z omejeno zavezo je bila ustanovljena 21. 6.1939. Prvi predsednik upravnega odbora je bil Martin Skoliber iz Pušencev. Namen je bil spodbujanje varčevanja, dajanje posojil, posredovanje v zavarovalnih opravilih. Gospodarska zadruga za ormoški okraj (Gen. H 59) Ustanovljena je bila 20. 9. 1919: Zadruga z omejeno zavezo. Prvi načelnik je bil Ivan Petek, veleposestnik, Hardek. Namen zadruge je bil prodaja in predelava kmetijskih pridelkov in oskrbovanje s potrebščinami za gospodarstvo. Leta 1933 se je občni zbor zadruge odločil za likvidacijo zaradi gospodarske krize. Sliki 3 in 3a: Pravila Zadružne elektrarne v Ormožu iz leta 1940, usklajena z jugoslovanskim zadružnim zakonom in predložena registrskemu sodišču 1940 i-f it/tO PRAVILA Eiektrarnižkc «odrttge K^.-o- - t-v. /. omrjonim jamstvom , (C'SUtUXt.i*, ,.......... I. Ime, sedež in čas trajanja. H' Im. s, «lasi: ^. zadruga z omejenim fi ''.ìsUt&Xdc...... &/tUC0JUt.___ jamstvom v Si «l<-/. zadrugi' je v Okoliš zadruge obsega <5 U. / /1 ( L“o trnovskih |>rnvilih tako le, da bo iz nj*.'tca razvidi dobičok in ztenba. I^otni nu-un ima «ostaviti zadružni Magajnik; on ga potem predloži pred«tojništvu. da ga pregleda in prandi in za tem oblitemu zboru, ki ga odobri. Dobiček pripada rezervnemu zakladu Zguba ne poplača iz pretnofteuja rezervnega zaklada in ako ta ne zadostuj> , morajo te plačati zadružniki |mj razmerju njihovega porottv u. Prepiri. $ 20. Prepiri, ki naetanojo o razlaganju pomimeznih pravilnih točkah ali med zadružniki v zadružnih zadevah, pomiruje nusodniju ktero izvoli obdal zbor. Proti odloki raznodnije ni dopotcena kaka piada. Ta razrodnija je sostavlji na iz treh udov tn dudi namestnikov, ktero vsako teto na novo izvoli občni zbor. Na mento propini jiH-ega uda slopi v razsodnijo nameolnik. ttasglaal. 5 21 ^ Dazglasi zadruge *e pribij«jo na razglasno talilo v . . dalje ako bi pred BtojnUtvo za to s|M>znalo. s« razpošljejo še z okrožnicami na ude ali *e pa tudi ruzzanijo na drugi način, kakov je v kraju v navadi. Hu/puirt zadrugi'. 5 2 -.» Zadruga m« razpusti: I. |ki sklepu olHim-ga zbora, a. po nugl.tsu konkuna čez zadrugo 8. ako to znukaza politična oldast v smislu ji 37, postave z dne « aprila 1873 o obrtnljtkih in go»|KKlarskin zadrugah § 28. Zadruga s« Z.amorv razpuztiti le tedaj, ako so to sklenile dve tretjine vseh zadružnikov v občnem zboru, ktori Je bil zah-tov un od več kakor polovico vseh zadružnikov, v ta namen da bi se zadruga razpustila, in ako Je bil omenjeni namen postavljen na dnevni red. Vso zadružno premoženje, ako bi tako po poplm-anju plačil in kakih dolgov še »sialo, se da na zanesljive otiresu m v oskrbo vanje občinskemu nastopu do časa. ko bi se zofi«.! osumovila v «bi iui kak» zadruga z inm«-nom |H>vz«ligniti gvvndorvjo. Taki le zadrugi s.- -me potem pivfiustiti omenjeno precnozi nje z obresti in obr«'sii or) obrvsiih. Ak«i se pa ne ustanovi taka zadruga v 10 letih po razpustu zadruge lak» pupada vso premoženje z »bresti m »bresti od obrestih otumi. ktori jv potem prepuščeno prostovoljno porabiti v s» imetje za povz•{ tifmiin I. Vnlfinixo I*nd*rb«it«r b. Kltsrn Mm rrana lAadwirt ; “""St* V1 Jir.diK Krnitschsur 8(l)tP00/0l ne prevzema nobenih finančnih obveznosti v zvezi z morebitnimi investicijami oziroma adaptacijami glede Gimnazije Ormož v ustanavljanju. Osnovna ioia Ormož ne more zahteval! od ministrstva najemnine za "oddajo” osnovnoiolskih prostorov za potrebe gimnazije ()bčina Ormož Ministrstvo za Šolstvo in Sport dr. Slavko GABER MINISTER 4. Ministrstvo /a iolstvo in Sport ter Občina Ormož se zavezujeta, da bosta v Slika 12: Dogovor o ustanovitvi Gimnazije Ormož. Hrani: Urad župana Občine Ormož S S podpisom se je Občina Ormož zavezala, da bo: - zagotovila ustrezno kadrovsko strukturo učiteljev in laborantov v skladu s kadrovskimi potrebami za posamezne predmete gimnazijskega programa, - zagotovila materialne pogoje (specialne učilnice za pouk biologije, fizike, kemije, računalništva in informatike), - zagotavljala v letih 1998,1999 in 2000 zagonska sredstva za začetek delovanja gimnazije. Ministrstvo za šolstvo in šport pa se je zavezalo, da bo ormoški gimnaziji v ustanavljanju zagotovilo (v primeru, da bo 20. marca 1998 za vpis v splošni gimnazijski program prijavljenih vsaj 50 učencev): - sredstva za plače s prispevki in davki ter druge osebne prejemke na podlagi sistemizacije delovnih mest v skladu z zakonom, normativi in s standardi ter s kolektivno pogodbo, - sredstva za materialne stroške. Ministrstvo za šolstvo in šport ni prevzelo nobenih finančnih obveznosti v zvezi z morebitnimi investicijami glede Gimnazije Ormož v ustanavljanju. Sta se pa tako Ministrstvo kot Občina Ormož zavezala, da bosta v naslednjih dveh letih pripravila vse potrebno za začetek investicije srednje šole v Ormožu. Pogodbo o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Gimnazija Ormož je sprejela Vlada Republike Slovenije 9. julija 1998. Za vršilko dolžnosti ravnatelja je bila imenovana Marjana Surič, profesorica nemškega jezika.56 1. septembra 1998 se je začel pouk v ormoški gimnaziji za 64 dijakov, ki so bili razvrščeni v dva oddelka po 32 dijakov, in sicer 1. a in 1. b. Večina dijakov je prihajala iz občine Ormož (58), nekaj jih je bilo tudi iz občine Gorišnica (5) in Markovci (1). Na gimnaziji je bilo zaposlenih 12 ustrezno izobraženih profesorjev, ki so svoje znanje posredovali dijakom v pritličju starega dela osnovne šole na Hardeku. Tam je namreč ormoška gimnazija našla svoj začasni učni prostor v dveh učilnicah. Seveda je Gimnazija Ormož samo začasno gostovala v prostorih ormoške osnovne šole na Hardeku. Vse od njene ustanovitve dalje so se namreč pripravljali idejni projekti njene izgradnje. Potekale so tudi intenzivne priprave, usklajevanja, urejanja projektnih, organizacijskih in finančnih izhodišč za gradnjo nove stavbe. Marca 2000 je bil na podlagi javnega razpisa za opravljanje storitev svetovalnega inženiringa pri izvedbi novogradnje Gimnazije Ormož izbran 'Troplus d.o.o." iz Maribora. Za izdelavo projektne dokumentacije pa je bil izbran “Inženiring IBT d. d." iz Ljubljane.57 20. oktobra 2000 je bil položen temeljni kamen za gradnjo novih gimnazijskih prostorov. Svečanosti se je udeležil tudi državni sekretar za investicije v šolstvu in predstavnik Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Matevž Vrčko.58 * * Gradnja Gimnazije Ormož je potekala v dveh fazah, in sicer: -1. faza: gradnja šolskega dela, ki je zajemal 2.100 m2 neto površine ali 63,9% celotne površine (ta del gradnje je zajemal gradnjo 6 splošnih učilnic, računalniške učilnice, 2 specialnih učilnic, laboratorija, knjižnice, likovne učilnice v stolpu, 8 kabinetov, delilne kuhinje z jedilnico, zbornice in ostalih upravnih prostorov ter kotlovnice), - II. faza: gradnja prizidka z bazenom in telovadnico v skupni neto površini 1.189 m2 (od tega je zajemal bazen v velikosti 16,67 m x 6,67 m s spremljajočimi prostori 570 m2 površine, telovadnica v velikosti 17,9 m x 21,7 m s spremljajočimi prostori pa 619 m2). Gradnja šolskega dela gimnazijske stavbe je trajala dobro leto. Tehnični pregled novih šolskih prostorov Gimnazije Ormož je potekal 13. septembra 2001. Novi prostori so bili prevzeti v uporabo 12. novembra 2001. Pouk dijakov, razporejenih v 8 oddelkov, se je pričel takoj po prevzetju učnih prostorov in kabinetov. Športna vzgoja se je še naprej izvajala v športni dvorani osnovne šole, od koder so dijaki dobivali tudi malico in kosila. Šolska oprema ob prevzemu stavbe še ni bila popolna, vendar so jo postopoma pridobili/10 Uporabno dovoljenje za I. fazo izgradnje je bilo izdano 22. novembra 2001. Ostala je še II. faza gradnje (bazen in telovadnica), za katero je rok dokončanja 56 Gimnazija Ormož: Šolska kronika Gimnazije Ormož od 31. avgusta 1998. 7 Ibidem. 8 Aktualno v letu 2000, Tednik, 28. december 2000, str. 9. Arhiv Občine Ormož: Končno poročilo o gradnji objekta Gimnazija Ormož, februar 2003. Gimnazija Ormož: Šolska kronika Gimnazije Ormož od 31. avgusta 1998. Slika 13: Stavba Gimnazije Ormož, dokončno zgrajena leta 2002. Fotografija iz leta 2004. Hrani: Gimnazija Ormož potekel 29. marca 2002. Kljub določenim problemom, ki so se pojavili, je tehnični pregled objekta potekal 9. maja 2002. Svečano odprtje je bilo 14. junija 2002. Uporabno dovoljenje za II. fazo objekta je bilo izdano 9. oktobra 2002, primopredaja in končni obračun pa 25. oktobra 2002, ko je bila telovadnica dokončno predana Gimnaziji Ormož, bazen pa Občini Ormož.61 Skupaj je bilo tako zgrajene 3.289 m2 površine. Od teh je obsegala gradnja gimnazije s telovadnico 2.719 m2, stroški njene gradnje pa so znašali 575.266.098 SIT v tekočih cenah in jih je v celoti pokrila država (Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport). Gradnja bazena pri gimnaziji je obsegala 570 m2, stroški gradnje so znašali 183.562.843 SIT v tekočih cenah. Gradnjo bazena je v celoti financirala Občina Ormož.62 Gimnazija Ormož je uspešno zaživela v novih prostorih še pred opravljanjem mature prve generacije vpisanih dijakov. Nova zgradba je dajala dijakom in kolektivu dodatno motivacijo za delo. Mesto in občina Ormož pa sta dobila prvo srednjo šolo, v kateri so znanje pridobivali domači dijaki, ki se bodo po opravljenem študiju na fakultetah morda z veseljem vračali v domači kraj - seveda, če bodo tukaj dobili želeno zaposlitev. 61 Arhiv Občine Ormož: Končno poročilo o gradnji objekta Gimnazija Ormož, februar 2003. Podatke posredovala Občina Ormož. Prizidek in adaptacija Osnovne šole Podgorci Prvi zametki izobraževanja v Podgorcih segajo v leto 1810. Leta 1819 so zgradili prvo šolo v prostorih starega farovža, sedanje šolsko poslopje pa je bilo zgrajeno leta 1912. Za njegovo postavitev je imel največ zaslug dolgoletni predsednik šolskega odbora, Janez Horvat. Leta 1962 je postala šola v Podgorcih na podlagi reorganizacije šol v občini najprej podružnična šola Osnovne šole Ormož, leta 1963 pa podružnica Osnovne šole Velika Nedelja. Ta status je ohranila do danes. Leta 1984 je postala šola v Podgorcih štirirazrednica, kar je še danes. Imenuje se Osnovna šola Velika Nedelja, podružnica Podgorci. Ravnatelj je Boris Skok, pedagoški vodja pa Marija Kolenko Trop.63 V omenjeni šoli delovni pogoji že dolgo niso bili ustrezni. Zato se je leta 2002 tudi tukaj začela obnova šole in gradnja dolgo pričakovane telovadnice, na katero so v Podgorcih čakali 20 let. Gradnja prizidka k že obstoječi šolski zgradbi v Podgorcih in obnova šolske zgradbe je predstavljala končni korak v več kot 20-letni organizirani gradnji in obnovi šolskih prostorov v občini Ormož. Temeljni kamen za gradnjo telovadnice je bil postavljen 23. septembra 2002, dela pa so bila končana do 1. septembra 2003. V septembru in oktobru 2003 se je nato začela še adaptacija obstoječe šolske zgradbe. Med adaptacijo je pouk Slika 14: Osnovna šola Velika Nedelja, podružnica Podgorci, katere prizidek in adaptacija sta bila končana leta 2003. Hrani: Osnovna šola Velika Nedelja Podatke posredovala Marija Kolenko Trop, pedagoški vodja Osnovne šole Velika Nedelja, podružnica Podgorci. potekal v novozgrajeni telovadnici, v kateri so uredili začasne šolske prostore. 20. oktobra 2003 so bila dela zaključena in učenci so se preselili v adaptirano šolsko zgradbo zadnji teden v oktobru 2003. Odprtje prizidka in obnovljene šolske zgradbe v Podgorcih je potekalo v petek, 19. decembra 2003. Na slovesnosti je bil prisoten tudi državni sekretar za investicije, Herman Tomažič. Trak ob odprtju šolskih prostorov pa je prerezal najmlajši učenec šole v Podgorcih, Benjamin.M Gradnja prizidka k osnovni šoli v Podgorcih je obsegala skupno 894 m2 površin za telovadnico s spremljajočimi prostori, jedilnico in razdelilno kuhinjo. Stroški izgradnje prizidka so znašali 187.620.795 SIT v tekočih cenah. Od teh je Občina Ormož zagotovila 102.900.795 SIT oziroma 54,8%, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport pa 84.720.000 SIT oziroma 45,2%.64 65 Adaptacija obstoječe šolske zgradbe v skupni površini 494 m2 je stala 113.318.859 SIT. Od te vrednosti je Občina Ormož zagotovila 75.318.859 SIT oziroma 66,5%, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport pa 38.000.000 SIT oziroma 33,5%.66 67 Z adaptacijo in gradnjo prizidka v Podgorcih je tako dobila še zadnja šola v občini Ormož ustrezne možnosti za učni proces in športno vzgojo svojih otrok in mladine. Učenci in učitelji pa so tako dobili dodatne možnosti za pridobivanje in posredovanje informacij. Sklepne misli V več kot 20-letnih organiziranih vlaganj v obnovo in izgradnjo šolskih prostorov je bilo v občini Ormož zgrajenih 15.826 m2 površin in 4.577 m2 obnovljenih šolskih površin. V tem času so bile tako zgrajene nove šolske zgradbe pri Veliki Nedelji, v Ormožu in Ivanjkovcih, zgrajeni sta bili športni dvorani pri Veliki Nedelji in v Ormožu ter telovadnice v Središču ob Dravi, Miklavžu pri Ormožu, Ivanjkovcih, pri Svetem Tomažu in v Podgorcih. Zgrajena sta bila še gimnazija s telovadnico in pokriti zimski bazen v Ormožu. Ob tem so bile obnovljene še šolske zgradbe pri Veliki Nedelji, v Ormožu, pri Svetem Tomažu in v Podgorcih. Skupno je bilo investiranih v šolske prostore 4.342.036.426 SIT po trenutnih cenah." Osnovnošolske prostorske razmere so tako postale v naši občini ustrezne in primerno kvalitetne. Dobili smo tudi prvo srednješolsko ustanovo v občini in z njo motivirane generacije dijakov, ki bodo pridobljeno znanje na ormoški gimnaziji prenašali na študijska leta in na svoje življenjske izkušnje. 64 Viki Klemenčič Ivanuša: Šola renovirana, telovadnica nova, v: Tednik, 23. december 2003, str. 7. 65 Podatke posredovala Občina Ormož. Ibidem. 67 Ibidem. Viri Arhiv Občine Ormož: Poročilo o realizaciji programa 1. občinskega samoprispevka za obdobje 1981-1982, februar 1983. Arhiv Občine Ormož: Poročilo o izvajanju 1. občinskega samoprispevka v letu 1983, februar 1984. Arhiv Občine Ormož: Poročilo o realizaciji programa občinskega samoprispevka v letu 1984, februar 1985. Arhiv Občine Ormož: Poročilo o izvajanju programa občinskega samoprispevka v letu 1985/86, maj 1986. Arhiv Občine Ormož: Poročilo o izgradnji osnovnošolskih prostorov v obdobju 1986-1990. Arhiv Občine Ormož: Predlog programa za uvedbo 2. občinskega samoprispevka za vlaganje v osnovnošolski prostor po izvedeni javni razpravi. Arhiv Občine Ormož: Poročilo o izgradnji osnovnošolskih prostorov v obdobju 1986-1990. Arhiv Občina Ormož: OŠ Tomaž pri Ormožu - II. faza (adaptacija obstoječe stavbe), junij 1999. Arhiv Občine Ormož: Obvestilo za javnost, 19. december 2003. Arhiv Občine Ormož: Končno poročilo o gradnji objekta Gimnazija Ormož, februar 2003. Občina Ormož: Finančni podatki. Tednik, 21. september 1989, 27. junij 1991, 20. oktober 1994, 5. september 1996, 29. avgust 1996, 23. december 1999, 28. december 2000, 23. december 2003 Kronika Osnovne šole Velika Nedelja, šolsko leto 1984/85. Kronika Osnovne šole Ivanjkovci od šolskega leta 1977/78 do 1993/94 in od šolskega leta 1993/94 dalje Kronika Osnovne šole Jožeta Kerenčiča Miklavž pri Ormožu od 1. septembra 1984 dalje. Kronika Osnovne šole Tomaž pri Ormožu. Šolska kronika Gimnazije Ormož od 31. avgusta 1998. Kronika Osnovne šole Velika Nedelja, podružnica Podgorci. Literatura Koraki v lepše dni. Ob otvoritvi nove šole v Veliki Nedelji, Velika Nedelja, 29. november 1984. Naših sto let: 1901-2001, Ob stoletnici šolstva na Hardeku in v Ormožu, Ormož, 2001. Stoji učilna zidana, 120 let šole Svetinje-Ivanjkovci, Ivanjkovci, 2003. Bau linci Emeuerung von Schulobjekten der Gemeinde von Ormož in der 2. Hdlfte des 20. und am Anfang des 21. Jahrhunderts ZUSAMMENFASSUNG In der 2. Hdlfte des 20. Jahrhunderts herrschten ini Schulgebdude der Gemeinde von Ormož ungeeignete Verhdltnisse. Desivegen begann man Ende der 70-er Jahre mit den Vorbereitungen fiir deren Verbesserung, die im Jahre 1981 zur Einfiihrung des 1. gemeindlichen Volksselbstbeitrages fiihrten, mit dem intensive Investitionen in den Schulplatz der Gemeinde von Ormož begannen. Das Programm des gemeindlichen Volksselbstbeitrages fiir den Bau von Grundschulrdumen, Sporthallen und anderer Mehrzweckrdume wurde bei einem Referendum verabschiedet, das am 22. Mdrz 1981 stattfand. Auf dessen Grundlage hat die Gemeindeversammlung von Ormož den Beschluss iiber die Einfiihrung des gemeindlichen Volksselbstbeitrages fiir den Bau von Grundschulrdumen, Sporthallen und anderen Mehrzweckràumen verabschiedet. Trotz eines dufierst optimistisch ausgerichteten Programmes des 1. gemeindlichen Volksselbstbeitrages wurden lediglich folgende Objekte realisiert: es wurde der Zubau gebaut und die Adaptierung des alten Schulgebdudes bei Velika Nedelja ausgefiihrt (die Eróffnung fand am 29. November 1984 statt), es ivurde auch die Sporthalle bei Velika Nedelja erbaut, die anfangs ini Investitionsprogramm nicht vorgesehen war (der Bau wurde Ende des Jahres 1986 beendet) und es wurde die Turnhalle in Središče ob Dravi erbaut (eròffnet wurde sie im Aprii 1987). Da zahlreiche Schulobjekte aus dem Programm des 1. gemeindlichen Volksselbstbeitrages unrealisiert blieben, begannen im Jahre 1986 Aktivitdten fiir die Einfiihrung des 2. gemeindlichen Volksselbstbeitrages. Dieser wurde fiir die Zeit vom 1. funi 1986 bis 31. Mai 1991 eingefiihrt, mit dem Beschlufi iiber die Einfiihrung des Volksselbstbeitrages fiir die Errichtung von Grundschulgebduden auf dem Gebiet der Gemeinde von Ormož. Das Programm des 2. gemeindlichen Volksselbstbeitrages wurde vollstdndig realisiert. Bei der Grundschule Ormož aufHardek wurde ndmlich der Anbau erbaut und das alte Schulgebdude adaptiert (die Eróffnung fand am 16. September 1989 statt), es wurde die 1. Phase der neuen Schule in Ivanjkovci gebaut (die Eróffnung fand am 1. September 1990 statt) und es wurde die Turnhalle bei der Grundschule in Miklavž gebaut (sie wurde am 22. Juni 1991 eròffnet). Da im Jahre 1991 das Referendum fiir die Einfiihrung des 3. gemeindlichen Volksselbstbeitrages nicht positiv verlief, vor alleni wegen verdnderter politischer, wirtschaftlicher und sozialer Verhdltnisse, blieb die bis dato bedeutendste Finanzierungsquelle des Schulsektors aus und sie musste irgendwie ergdnzt werden. Aber auch dies verlief positiv, da die Investitionen fiir den Schulsektor weiterliefen. So fand am 16. Oktober 1994 die feierliche Eróffnung der neuen Sporthalle bei der Grundschule Ormož statt, am 31. August 1996 wurde der Anbau bei der Grundschule Ivanjkovci eingeweiht. Am 24. Aprii 1998 folgte die Eroffnung der Turnhalle. Damit wurde die 3. Ausbauphase der Grundschule Ivanjkovci beendet. Am 18. Dezember fand die Eroffnung der Turnhalle bei der Grrundschule Tomaž pri Ormožu stati, der im ndchsten Jahr, am 20. Oktober 2000, die Eroffnung der neuen Kindergartenrdume und des adaptierten Schulgebdudes folgte. Wir miissen betonen, dass man ini erwdhnten Zeitraum neben den Investitionen auf dem Grundschulgebiet auch in Richtung der Griindung der ersten Mittelschule in Ormož gewirkt hat. Diese Bemiihungen realisierten sich am 24. Aprii 1998, als die Republik Slowenien - Ministerium fiir Schulwesen und Sport - und die Gemeinde von Ormož die Vereinbarung iiber die Griindung des Gymnasiums von Ormož unterzeichneten. Jenes begann mit dem Unterricht am 1. September 1998 im Erdgeschoss des alten Teils der Grundschule Ormož auf Hardek. Am 12. November 2001 wurden die neuerbauten Schulrdume des Gymnasiums von Ormož zur Benutzung freigegeben, denen im Jahre 2002 nodi der Bau des Anbaus mit Schwimmbecken und Sporthalle folgte. Den Schlussschritt in der mehr als 20-jdhrigen Geschichte des organisierten Baues von Schulrdumen in der Gemeinde von Ormož war die Errichtung des Anbaues und die Adaptierung des bestehenden Schulgebdudes in Podgorci. Die feierliche Eroffnung fand am 19. Dezember 2003 stati. In der 20-jdhrigen Zeit von Investitionen auf dem Schulsektor wurden in der Gemeinde von Ormož 15.826 nr Fldchen gebaut und 4.577 m2 erneuert. In dieser Zeit wurden so neue Schulgebdude bei Velika Nedelja, in Ormož in Ivanjkovci gebaut, es wurden auch Sporthallen bei Velika Nedelja und in Ormož und Turnhallen in Središču ob Dravi, Miklavž pri Ormožu, Ivanjkovci, bei Sveti Tomaž und in Podgorci errichtet. Weiters wurden noch das Gymnasium und das Hallenbad in Ormož gebaut. Daneben wurden auch Schulgebdude bei Velika Nedelja, in Ormož, bei Sveti Tomaž und in Podgorci erbaut. Bešvir, dr. sci. Jože, dr. vet. med. v pokoju SI-2270 Ormož, Kneza Koclja 5 UDK 619(497.4 Ormož):636 34:619(497.4) 614.3 Razvoj veterinarske službe v Ormožu Ormož skozi stoletja V, Ormož, 2005, str. 474-491 Članek opisuje razvoj veterinarske službe v občini Ormož. Službo povezujejo tudi z razvojem veterinarskega šolstva in splošnih gospodarskih pogojev, ki so vplivali na živinorejo in s tem tudi na veterinarsko službo. Prikazuje tudi družbenopolitične razmere, ki so vplivale na službe. Ključne besede: veterinarska služba, zakonodaja, ureditev služb, gospodarske razmere, dolžnost službe, bolezni živali, nadzor živil Bešvir, Jože, DSc, DVM, retired SI-2270 Ormož, Kneza Koclja 5 UDK 619(497.4 Ormož):636 34:619(497.4) 614.3 The development of thè veterinary Service in Ormož Ormož throughout the centuries V, Ormož, 2005, P. 474-491 The article describes the development of thè veterinary Service in Ormož municipality. The veterinary Service vvas also connected vvith the development of veterinary education and the general economie terms affecting stockbreeding and thè formation of subsequent veterinary Services. Following this, the article illustrates hovv socio-political relations had sig-nificant impact on these Services. Key words: veterinary Service, legislation, Service organisation, economie relations, Service duty, animai diseases, food control. Jože Bešvir Razvoj veterinarske službe v Ormožu Uvod Veterinarska služba se je tudi na območju današnje občine Ormož začela razvijati razmeroma pozno. Če vzamemo kot začetek službe nastavitev prvega uradnega veterinarja, se je to zgodilo šele leta 1835, ko je magistrat nastavil živino-zdravnika Jožefa Donnerja kot okrajnega živinozdravnika za Ormož in Veliko Nedeljo.1 Delal je do leta 1847. Pred tem so morali živinorejci v glavnem kar sami skrbeti za zdravje svojih živali. Pri tem so uporabljali razna domača zdravila - doma pripravljene čaje, mazila, razne pripomočke, predvsem molitev k raznim svetnikom, »odgovornim« za vse živali ali za posamezne vrste. Vzporedno z molitvami ali mogoče celo pogosteje so verovali v mnoge vraže in čarovnije in izvajali razne postopke za odvračanje urokov ter drugih škodljivih coprnij, za katere so verjeli, da povzročajo bolezni pri živini. V začetku se obe veji medicine, kot ju razumemo danes, nista toliko razlikovali, ampak so zdravniki opravljali tudi del živinozdravniške službe, posebej kar zadeva zatiranje kužnih bolezni in nadzor prometa živali in živil, potem ko je bilo to sploh uzakonjeno. Arhivsko gradivo o veterinarski službi iz tega časa je zelo skromno. Največ ga hrani Zgodovinski arhiv Ptuj, saj je Ormož spadal v širše območje ptujskega okrožja in so veterinarji iz Ptuja občasno opravljali najnujnejšo veterinarsko dejavnost tudi v Ormožu, ko ta ni imel lastnih veterinarjev. Nekaj gradiva se najde tudi v arhivu Republike Slovenije v Ljubljani in v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Za poznavanje veterine v Ormožu pa sta pomembna tudi arhiv Veterinarske postaje Ormož in arhiv Kmetijsko gozdarskega zavoda Ptuj. Živinoreja in veterina v občini Ormož do konca druge svetovne vojne V glavnem so naši kmetje redili živino pred prvo svetovno vojno le za svoje potrebe, kar pa ni bilo ravno pretirano veliko (zelo skromna prehrana ljudi, revščina, nepoznavanje resničnih potreb organizma po posameznih hranilih in podobno). Potrošnja mesa, mleka in jajc na prebivalca je bila izredno skromna, trg za prodajo zunaj območja občine pa je bil zanemarljivo majhen. Gospodarske ' Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje: ZAP), arhiv mesta Ormoža, šk. 29, Zdravstvene zadeve - živino-zdravstvo. razmere so bile zelo hude, kmečko prebivalstvo pa je v glavnem živelo v revščini. Na večjih kmetijah so sicer gojili precej konj, govedi in svinj, vendar so bile živali zelo slabo hranjene, saj so boljšo hrano porabili za konje, ki niso bili le delovne živali, ampak tudi simbol statusa gospodarja. Manjši lastniki so za delo uporabljali vole, še manjši pa krave. Ker ni bilo sodobnih analiz kvalitete krme, ljudje niso vedeli za vzrok bolezni, povzročenih s pokvarjeno hrano. Izredno veliko škodo so povzročili tudi razni zajedavci, ki so se pri pašnih živalih na pogosto poplavljenih in z živalmi preobremenjenih pašnikih in ob nehigienskih hlevih lahko neovirano razvijali. To je samo še poslabševalo težko stanje v živinoreji. Delo na polju s konji, ki so ga opravljali lastniki vprežne živine, so morali krepko odslužiti. Ostali posestniki so za delo pogosto uporabljali krave, ki so zaradi tega imele manj mleka. Če je manjšemu posestniku poginila kaka žival, si pogosto ni opomogel kar nekaj let ali pa nikoli in je moral še tisto malo zemlje prodati. Posebno poglavje in občasno izredno velike gospodarske škode so v živinoreji predstavljale in povzročale kužne bolezni. Živalske kužne bolezni Najbolj razširjene živalske kužne bolezni v 17., 18. in 19. stoletju so bile goveja kuga, slinavka in parkljevka, vranični prisad, svinjska kuga (pojavljala se je občasno), atipična kokošja kuga (zelo pogosta), konjska influenca ali kužni kašelj (pojavila se je pogosteje po drugi svetovni vojni), miksomatoza kuncev (pojav 1986), rdečica prašičev (zelo razširjena do nekajletnega zaporednega cepljenja svinj), huda gniloba čebelje zalege. Pojavljale so se tudi parazitarne bolezni čebel, in sicer varooza, pršičavost in nosemoza. Že kratek prikaz stanja v živinoreji popolnoma osvetli potrebo po uvedbi veterinarske službe, ki bi naj zmanjšala gospodarsko škodo in prenos bolezni na ljudi. Zakonodaja o veterini, preprečevanju in zatiranju kužnih bolezni in živinoreji Prvo obdobje razvoja veterinarstva Do konca prve svetovne vojne je za naše območje veljala avstro-ogrska zakonodaja, saj je bila Slovenija del te države. Začetek zakonodaje sega v leto 17312 3. Takrat je bila izdana cesarska uredba o preprečevanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni »Viehseuchenordnung«, ki je osnova za začetek zatiranja kužnih bolezni po zakonu. Leta 1753 (v času Marije Terezije) je bil izdan dvorni dekret o splošnih in temeljnih načelih zatiranja živalskih kužnih bolezni. V uredbi je podana tudi osnova za organiziranje konjačijskih okolišev in konjačijske službe.1 2 Marija Hernja - Masten, 50 let živinorejsko veterinarske službe v Podravju , Zbornik KGZ Ptuj 2003, str. 32. 3 Prav tam, str. 24. Leta 1762 je bil izdan dvorni dekret, ki je vseboval postopek pri izbruhu posameznih kužnih bolezni. Za nadzor in izvajanje teh postopkov so bili zadolženi okrožni uradi, od leta 1753 pa zdravstvene in sanitarne službe s svojimi zdravniki - medikusi in ranocelniki - mediokirurgi. Leta 1754 je bil izdan patent o živini »Vieh Ordnung«, ki je podrobneje opredelil ravnanje z živalmi, zdravljenje najpogostejših bolezni in sanitarne ukrepe v okuženih hlevih, zdravila, naloge mesooglednikov in drugo.4 Izdano je bilo še mnogo raznih predpisov, ki pa terjajo posebno obravnavo. Zelo pomemben je bil 29. 2. 1880 izdan zakon5, ki je opredelil nalezljive živalske bolezni, uzakonil živinski potni list s predpisanim obrazcem ter vodenjem evidence, obvezen pregled živali v prometu, splošen pregled klavnih živali in mesa v klavnicah. Za izvajanje zakona so bila pristojna okrajna glavarstva s svojim veterinarjem. Ta zakon je postal osnova za vso kasnejšo veterinarsko zakonodajo, čeprav so ga z razvojem novih strokovnih dognanj in razvijajočih potreb živinoreje in potrošnje kot tudi pojavljanja novih bolezni stalno dopolnjevali. Vse večji pomen je dobivala zakonodaja s področja varovanja zdravja potrošnikov, mesa in živil živalskega izvora. Posebej so bili urejeni tudi položaj, pristojnosti in dolžnosti veterine. Leta 1767 je ustanovila Marija Terezija na Dunaju prvo veterinarsko šolo, ki je bila do leta 1908 v okviru vojnega ministrstva. V njej so izobraževali »Kuršmide«. Ta šola pa je v glavnem le dodatno izobraževala podkovače, ki zaradi tega niso imeli dovolj znanja za ostale potrebe. Zato je bil 1781 pri dunajskem veterinarskem inštitutu uveden poseben tečaj za zdravnike. Tudi v Ljubljani so v veterinarski stolici na medikokirurškem zavodu začeli z enakimi predavanji leta 1795.6 Leta 1870 je izšel Zakon o organizaciji javne sanitarne službe, po katerem je bila v sanitarno službo vključena tudi veterina. V njeno pristojnost je prišel nadzor živalskih epidemij, odredba kontumaca, sanitarno policijska kontrola prometa z živino, dogoni in odgoni živine, ureditev pašnih mest ter hlevov, nadzor nad živinskimi sejmi in podobno. Zakon je predpisal tudi, da se odprejo na vseh okrajnih glavarstvih delovna mesta okrajnih živinozdravnikov (Bezirkstierartz). Ti so kot državni organi vodili veterinarsko službo na območju celega okraja. Pri nas sta bila v ptujski okraj vključena tudi sodni okraj Ormož in Rogatec. Uradni veterinarji so smeli opravljati tudi zasebno veterinarsko prakso. Štajerski deželni zbor je leta 1873 razpisal prvih deset mest deželnih okrajnih veterinarjev.7 * V letnem veterinarskem poročilu za leto 1890 za deželo Štajersko je med drugim navedeno, da je bil od sedemnajstih živinozdravnikov iz okraja Ptuj eden nastavljen v Ormožu." Leta 1880 je bil na Ptuju državni okrajni živinozdravnik Johann Muellender.9 4 Prav tam. A. Štefančič, Začetek in razvoj veterinarstva na Slovenskem do prve svetovne vojne, Ljubljana 1966, str. 80,100-103. 6 Ptav tam, str.70. Velimir Zavrnik, Sto let organizirane veterinarske službe v severovzhodni Sloveniji (1873 do 1973), Maribor 1973, str. 13. Marija Hernja - Masten, 50 let živinorejsko veterinarske službe v Podravju , Zbornik KGZ Ptuj 2003, str. 26. Prav tam, str. 26. V letnem poročilu Štajerske za leto 189010 11 so navedeni za okraj Ptuj (brez mesta Ptuj) naslednji podatki mesoogledne službe o zaklani živini: voli biki krave teleta ovce-koze svinje skupaj prisilni zakol 413 52 560 1420 111 2217 4773 160 V ptujskem okraju brez mesta Ptuj je bilo v sedemnajstih okrajih 58 živinskih sejmov, kamor so leta 1889 prignali 480 konj, 25250 govedi, 18000 svinj ali skupno 43730 živali. Za občino Ormož število živali ni posebej navedeno, ampak le skupno za okraj. Veterinarska služba se je v tem času zelo hitro razvijala. Razvoju so sledili tudi novi predpisi. Že leta 1893 so dobili živinozdravniki obširna navodila za cepljenje svinj proti rdečici11. Živinozdravnik Jožef Kurzidim, ki ga je mestna občina Ptuj nastavila leta 1902, je začel leta 1904 na podeželju cepiti svinje proti rdečici.12 V kroniki Ptuja najdemo podatek, da je bil zaradi kužnih bolezni uveden kordon proti Hrvaški zaradi kužnih bolezni (kuga), ki je trajal tri in pol leta. Razpuščen je bil leta 1876.13 To je le vzorčen primer ukrepov. Leta 1908 je deželni svet odredil, da so imeli na vseh ljudskih in meščanskih šolah poseben dan, posvečen zaščiti živali.14 Drugo obdobje razvoja veterinarstva Po prvi svetovni vojni je prenehala veljati avstro-ogrska zakonodaja. Stanje živinoreje se je med vojno močno poslabšalo zaradi obvezne oddaje in kužnih bolezni. Veterinarsko službo je morala nova država urediti na novo. Pri Narodni vladi SHS v Ljubljani je bil pri oddelku za kmetijstvo ustanovljen veterinarski odsek. Ta je izdajal odredbe in druge predpise tudi za veterino. Izvajati so jih morala okrajna glavarstva in mestni magistrati. Z njimi so postopoma urejali vse postopke veterinarjev.15 Kraljevino SHS so po vojni v glavnem zapustili skoraj vsi živinozdravniki tujega rodu, slovenskih pa je bilo v tem času zelo malo. Slovenskim veterinarjem je bil prepovedan študij na visoki veterinarski šoli na Dunaju, zato so morali šolanje končati v Pragi, Lvovu in drugod. Leta 1919 je bila ustanovljena Visoka veterinarska šola v Zagrebu. Okrajni deželni veterinarji so bili v tem času uslužbenci deželne vlade za Slovenijo, od leta 1921 pa pokrajinske vlade za Slovenijo. V letih 1924 do 1929 so postali uslužbenci okrajev in mariborske oblasti. V tem času so bili uvedeni tudi eksponirani okrajni veterinarji. Tak status je pripadal tudi veterinarjem v Ormožu. Leta 1929 je bila v SHS izvedena teritorialna politična in upravna reforma, ki je vplivala tudi na organizacijo veterine. Namesto dotedanjih oblasti so bile uvedene banovine. Slovenija je spadala v Dravsko banovino s sedežem v Ljubljani. Zaradi tega je bil ukinjen tudi veterinarski oddelek v Mariboru. 10 Prav tam, str. 27. 11 Prav tam, str. 28. 12 Prav tam, str. 28 13 Prav tam, str. 28 14 Prav tam, str. 29. 15 Prav tam, str. 29 in 30. Velimir Zavrnik navaja v svoji knjigi Kratka zgodovina veterinarstva na Slovenskem med obema svetovnima vojnama 1918-194116, da so v tem času v Ormožu delovali naslednji veterinarji: - eksponirani okraja Ptuj Josip Šerbec (od 30. 10. 1918 do 21. 7. 1927 s krajšimi prekinitvami) - občinski Aleš Lešnik (od 1927 do 31. 3.1930) - banovinski Josip Nardin (od 1. 7. 1935 do leta 1936 kot subvencionirani in od tedaj do aprila 1941 kot banovinski veterinar) Veterinarji so se poleg svojega strokovnega dela vključevali tudi sicer v življenje občanov. Prirejali so razna predavanja, sodelovali v raznih odborih in komisijah pri društvih, pa tudi v političnem delu. Tako je bil od 2. 8. 1920 do 19. 12. 1920 živinozdravnik dr. Jožef Šerbec župan mestne občine Ormož. Veterinarji so morali tudi v tem času posvečati mnogo dela in skrbi zatiranju živalskih kužnih bolezni. Pojavile so se mnoge vakcine, s katerimi so morali veterinarji cepiti ogrožene živali. V tem obdobju so se v Sloveniji pojavile slinavka in parkljevka (v dveh valovih), vranični prisad, steklina, garje kopitarjev in druge bolezni. Zdenka Plejnšek navaja v svojem članku Politično dogajanje v Ormožu in okolici med letoma 1918 in 1941 - Zgodovinsko društvo Ormož - Zgodovinski zapisi letnik I (2004) št. 1 med ostalim na strani 16: »Na drugem mestu je bila skrb za kmetijstvo. Občinski odbor je skrbel za plemensko živino, podpiral živinorejske razstave z denarnimi sredstvi...« Iz tega vidimo, da so tudi v Ormožu skrbeli za napredek živinoreje, kar se je poznalo na kvaliteti živine. Živinorejske razstave so imele poleg tekmovanja med živinorejci za posledico nabavo boljše živine, ki je obogatila kvaliteto domače črede. Nastajala so tudi razna živinorejska združenja, ki so močno vplivala na razvoj živinoreje v pozitivnem smislu. V negativnem smislu pa je vplivala v tem času na razvoj živinoreje splošna gospodarska kriza v Evropi in v svetu. Svet je vse bolj drvel k drugi svetovni vojni. Ljudje so imeli sredstva komaj za skromno preživljanje, potrošnja mesa in živil živalskega izvora se je močno zmanjšala. Prodaja živine se je zaradi tega tudi zmanjšala, cene pa so močno padale. Na začetku leta 1941 je delovalo na območju Štajerske sedemnajst okrajnih, šest mestnih, dvanajst banovinskih, en obmejni in en zasebni veterinar. Od leta 1940 je v Ormožu opravljal privatno prakso Ehrenfried Mahalka17, ki je deloval tudi v ormoški občini. Ta je delal tudi med vojno. Veterinarjev še vedno ni bilo dovolj, zato so delovali razni zdravilci, kuršmidi in drugi. Tretje obdobje razvoja veterinarstva Obsega obdobje druge svetovne vojne. Temu času bi komaj lahko rekli »razvoj«, ampak prej nazadovanje. Okupacijska oblast je namreč skoraj vse slovenske veterinarje izselila, za nujno veterinarsko službo pa nastavila svoje. Velimir Zavrnik, Kratka zgodovina veterinarstva na Slovenskem med obema vojnama 1918-1941, str. 73. Velimir Zavrnik, Sto let organizirane veterinarske službe v severovzhodni Sloveniji (1873-1973), Maribor 1973, str. 59. Vodja veterinarske službe za spodnjo Štajersko je postal dr. Johann Friedel. Nemci so uvedli tudi okupacijsko oblast. Za veterino na Ptuju je bila v kmetijsko pospeševalnem oddelku veterinarska uprava »Wirtschaftsfoerderung Veteri-naeramt«.18 V Ormožu je bil veterinar Strasser, ki je v glavnem opravljal uradne veterinarske zadeve. Na Ptuju je službo opravljal veterinar dr. Karl Schreiber, ki je ostal do konca okupacije.19 Veterinarska uprava je med drugim uredila konjedersko službo, organizirala šolanje živilskih oglednikov po terenu in pobiralcev taks v klavnicah. Skrbela je tudi za zatiranje živalskih kužnih bolezni - skratka, veterinarji so opravljali predvsem uradne veterinarske postopke. Koliko so se ukvarjali tudi z zdravljenjem živali, pa žal nisem mogel ugotoviti. Okupacija je razen sprememb v veterini povzročila mnogo gospodarske škode v živinoreji, saj so morali kmetje živino obvezno dajati v zakol. Moteno je bilo tudi trgovanje, posebej še s sosednjo Hrvaško. Pojavljale so se nekatere kužne bolezni, ki po navadi spremljajo vojno. Izredno nevarna je bila ohromelost svinj. Vendar so Nemci skrbeli tudi za razvoj živinoreje, kolikor je bilo to v vojnem času mogoče. Četrto obdobje razvoja veterinarstva Nastopilo je po drugi svetovni vojni. Spet je prenehala veljati okupacijska zakonodaja. Da ne bi prišlo do popolne zmede, je Ministrstvo za kmetijstvo Narodne vlade Slovenije preko svojega veterinarskega oddelka že 15. maja 1945 izdalo posebno navodilo za delo veterinarjev v prvem času prevzema oblasti, ki ga je podpisal major dr. Milan Dolenc. Dobili so ga vsi referenti pri pokrajinskih, okrožnih in okrajnih odborih.2" V tem dopisu je oblast zahtevala, da je potrebno imenovati veterinarske referente pri pokrajinskih, okrožnih in okrajnih odborih OF, vendar sporazumno z veterinarskim oddelkom kmetijskega ministrstva. Določene so bile tudi obveznosti veterinarske službe. Vojaške oblasti četrte armade so s svoje strani določile, da smejo vojaški veterinarji opravljati službo v nujnih primerih pri civilistih in pri tem uporabljati vojaška zdravila21. To navodilo je podpisal veterinar major dr. Stane Valentinčič. Predpisano je bilo tudi, da morajo odbori OF organizirati okrožne in okrajne ambulante in vpeljati ambulantno zdravljenje živali (siromašnim brezplačno). Vse spremembe v veterini so bile temeljito planirane in usmerjene. Vsi veterinarji, ki niso upoštevali teh navodil, so bili strogo kaznovani. Pri specifičnih delih so smiselno uporabljali staro jugoslovansko zakonodajo, ki pa so jo oblasti pospešeno obnavljale in posodabljale po novih dognanjih v znanosti. Družbenopolitične spremembe v državi so povzročale tudi organiziranost veterinarske službe. Veterinarji so pridobljeno znanje prenašali tudi na živinorejce, saj so je v živinoreji uporabljali vedno več nevarnih snovi. Močan vpliv na živinorejo je 18 Marija Hernja - Masten, 50 let živinorejsko veterinarske službe v Podravju , Zbornik KGZ Ptuj 2003, str. 31. 1 ’ Prav tam, str. 32. 20 ZAP, OLO Ptuj 1945, šk. 11. 21 Prav tam. imela vse številnejša mehanizacija. Vprežno živino (konje, vole, krave) so relativno hitro zamenjali stroji, kar je močno spremenilo uporabo živali. Te so postale zaradi uvajanja novih pasem in boljše krme vse produktivnejše, vendar tudi zahtevnejše. Tudi veterinarska služba je doživela in preživela delavsko samoupravljanje, socializacijo službe, privatizacijo in kapitalizacijo. Znanost je tudi v veterini hitro napredovala, zaradi česar smo morali nenehno slediti spremembam. Posebej zahtevna je bila gradnja nove zgradbe VP Ormož, ki smo jo ustvarili tako rekoč iz nič, z opravljanjem dodatnega neplačanega dela in manjšega osebnega dohodka. Stanje veterine v ormoški občini po drugi svetovni vojni Prvi veterinar po vojni v Ormožu je bil Franc Irgl, dr. vet. med., ki se je vrnil z obveznega dela v Avstriji. Takoj po vrnitvi je najprej nastopil službo okrajnega veterinarskega referenta na Ptuju, vendar je že 25. maja 1945 nastopil službo eksponiranega okrajnega veterinarja v Ormožu. Na Ptuju ga je 20. maja 1945 nasledil dr. Vilko Jedlička, junija 1945 pa je nastopil službo še Aleš Lešnik, dr. vet. med. Občina Ormož je spadala v okraj Ptuj. Omenjeni trije veterinarji so se zamenjevali v odsotnosti enega ali drugega. Skupno so načrtovali in organizirali delo v ptujskem okraju. Organizacijsko so bili veterinarji vključeni v kmetijski odsek Okrajnega ljudskega odbora. Okraj Ptuj je spadal v Okrožje Maribor. Vsi veterinarji okrožja so se redno sestajali na poziv višjih strokovnih ali upravnih organov. Na sestanku 26. julija 1945, ki ga je sklical dr. vet. med. Ante Stefančič, so med ostalim razpravljali o novi zelo nevarni kužni bolezni prašičev, svinjski ohromelosti. Ta se je pojavila med okupacijo leta 1941. Prenehala je šele po nekajletnem cepljenju z vakcino, izdelano v Rakičanu22. Dne 2. septembra 1945 so na sestanku v Mariboru med ostalim obravnavali organizacijo veterinarske službe v Sloveniji. Dr. Dolenc je opisal delovanje in organizacijo veterinarske službe med NOB. Že takrat so pripravljali zakon, ki naj bi zajel celotno ureditev veterinarske službe v duhu takratnega časa. V predlaganem zakonu je bila predvidena osnovna ustanova veterinarska ambulanta in druge veterinarske inštitucije vse do okrožnih veterinarskih bolnic. Ti predlogi so bili osnova za kasnejšo socializacijo veterinarske službe. Predložili so tudi način financiranja ustanov preko kmetijskih zadrug in večjih živinorejskih posestev. Kot edini veterinar v Ormožu je imel Franc Irgl veliko dela, saj je moral opravljati delo uradnega veterinarja (mesoogledno službo, kontrolo prometa, izobraževanje živinorejcev), po opravljenem uradnem delu pa še zasebno prakso -predvsem kurativo, cepljenja, porodništvo ipd. Po njegovem pripovedovanju je povzročala v tem času največ škode v svinjereji rdečica, saj se ljudje dolgo niso navadili na preventivno cepljenje. Tudi ehinokokoza pri prašičih je bila zelo razširjena. V govedoreji pa so pomembno škodo povzročali zajedalci, predvsem metljavost, saj so reke in potoki pogosto poplavljali. Tako je moral pri mesoogledih zapleniti velik odstotek 2' ZAP, OLO Ptuj, Veterinarski odsek, šk. 11. notranjih organov pri prašičih in govedu. Pozneje sva nekoč izračunala, da je škoda zaradi zaplenjenih organov zaradi zajedalcev presegala višino davkov, ki so jih kmetje morali plačati državi in občini. To ga je vzpodbudilo, da se je podrobneje ukvarjal s temi problemi in usmeril izobraževanje kmetov v veliki meri v zatiranje zajedalskih bolezni. Za pomoč pri tehničnih opravilih je dobil 14. 3. 1950 pomočnika, veterinarskega bolničarja Franca Poša, ki mu je pomagal pri delu in ga vsaj pri teh delih močno razbremenil. Poš se je usposobil še za osemenjevalca z izpitom pred komisijo Veterinarskega zdravstvenega zavoda v Ljubljani 1958. Kolega Irgl je namreč pri svojem delu ugotovil, da povzročajo govedoreji izredne izgube tudi kužne spolne bolezni, zato je med prvimi veterinarji v Sloveniji začel z umetnim osemenjevanjem. V začetku je dobival seme iz Ljubljane, ko pa je začel delovati osemenjevalni center, pa iz Ptuja. Gospod Irgl je opravljal službo največ na terenu, administrativne zadeve pa v svojem stanovanju, ker ni bilo službenih prostorov. Zaradi tega je s pomočjo kmetijske zadruge in občine uredil prostor za preglede živali in skromno pisarno v opuščenem hlevu, ki je bil pred nacionalizacijo last družine Skoršič, po nacionalizaciji pa last zadruge oziroma pozneje kmetijskega kombinata. V tej ambulanti je opravljal tedensko preglede govedi na jalovost, leta 1951 pa je izvedel tudi prvo umetno osemenitev. V letu 1961 smo zgradbo še naprej adaptirali z ureditvijo še enega prostora za pisarno, tako smo jo usposobili tudi za redno delo s strankami in živalmi. Približno tako je bila urejena veterinarska služba v Ormožu, ko sva prišla 1. 4.1959 v službo Ciril Rajšp, dr. vet. med., ki je bil takrat uslužbenec ZVZ Ptuj* *, in Jože Bešvir, dr. vet. med., uradno nameščen v Kmetijski zadrugi Ormož, ker veterinarska postaja takrat še ni bila ustanovljena. Ciril Rajšp je bil premeščen iz ŽVZ Ptuj v službo v Ormož po sklepu UO - VP** Ormož z dne 26. 4. 1962. Zaradi vse večjih političnih pritiskov, organov kmetijstva in zaradi javnih služb smo morali intenzivneje pripravljati pravo socialistično veterinarsko službo, ki bi bila dostojen partner vse močnejšim kmetijskim kombinatom. Prvotno je bila VP Ormož organizirana pri KZ Ormož kot posebna proračunska enota. Kmalu pa je postalo jasno, da zadruga, ki ima lastno živinorejsko proizvodnjo, predvsem pa mnogo prometa z živino, ne more sama sebe kontrolirati pri tem prometu, ampak je za to potreben neodvisen zavod. Začela je nastajati VP Ormož kot samostojen finančni zavod. Samostojna veterinarska postaja Ormož Odločbo o ustanovitvi finančno samostojnega zavoda Veterinarska postaja Ormož je občinski ljudski odbor Ormož izdal dne 15. 9.1959.31 Dne 14. 11. 1959 je načelnik oddelka za družbene službe in občo upravo pri ObLO Ormož izdal odločbo o vpisu VP Ormož v register finančno samostojnih zavodov. Za podpisnike so bili določeni: upravnik Franc Irgl, imenovan z odločbo z dne 31. 10.1959, Jože Bešvir, veterinar, in Angelca Klobasa, računovodkinja. J Arhiv Veterinarske postaje Ormož (dalje: AVPO), odločba OLO Ormož. * ŽVZ Ptuj - Živinorejsko - veterinarski zavod »* VP - Veterinarska postaja Iz zapisnika 1. seje upravnega odbora VP Ormož z dne 10. 10. 1959 je razvidno, da so prvi upravni odbor VP Ormož sestavljali: Milan Šonaja, Franc Irgl, Franc Novak, Jakob Dogša, Stanko Čurin, Ciril Kovačič, Avgust Janežič.24 25 Pripomniti moram, da je bil upravni odbor VP Ormož eden prvih socialističnih upravnih odborov v Sloveniji. Za prvega predsednika upravnega odbora je bil izvoljen Milan Šonaja kot predstavnik politike. Preveč samostojno organizirana veterinarska služba v Ormožu pa ni dolgo vzdržala, saj so nekateri takratni funkcionarji verjetno pod vplivom vodstva Kmetijskega kombinata Ormož in kmetijske zadruge želeli imeti večji vpliv na to službo, predvsem pri prometu živali. Dejstvo je, da je občinski ljudski odbor Ormož krepko pritisnil na upravni odbor VP Ormož, ki je na njihovo zahtevo sklical izredno sejo za dne 26. 4. 1962.23 Na to sejo sta prišla tudi predsednik občinskega ljudskega odbora Ormož in načelnik Oddelka za gospodarstvo in finance. Iz zapisnika seje in obrazložitve predsednika Občinskega ljudskega odbora je razvidno, da taka politika ni veljala samo v Ormožu, ampak po vsej Sloveniji, če ne celo Jugoslaviji. Razlaga za to zahtevo je bila, da se mora veterinarska služba vključiti direktno v proizvajalne organizacije in s tem čim bolj približati dejanski proizvodnji. Pri tem naj bi prevzel veterinarsko inšpekcijo občinski ljudski odbor, operativno veterino pa kmetijski kombinat. Rezultat razprav na seji je bil, da je upravni odbor VP Ormož kolektivno odstopil in s tem omogočil ukinitev Veterinarske postaje kot samostojnega zavoda in priključitev h Kmetijskemu kombinatu Ormož, čeprav je g. Irgl predlagal, da bi naj s tem počakali vsaj do 1. julija 1962, ko naj bi bil Ciril Rajšp skupaj z osemenjevanjem na območju občine Ormož prestavljen iz ZVZ Ptuj v Ormož. Tako je VP Ormož spet menjala sedež in upravo, čeprav so vsi delavci ostali na istih delovnih mestih. Odločbo o prenosu službe na KK Jeruzalem je občinski ljudski odbor Ormož izdal 29. 4. 1962.26 Kmalu pa se je pokazalo, da je prenos službe na kmetijski kombinat prehitel predvideno zakonodajo, ki ni sledila tem usmeritvam. Zaradi zahtev zakonodaje je Občinski ljudski odbor Ormož 30. 3.1963 odpravil prejšnjo odločbo Občinskega ljudskega odbora Ormož (torej svojo lastno) z dne 28. 4. 1962 o odpravi finančno samostojnega zavoda Veterinarska postaja Ormož in vzpostavitvi prejšnjega stanja.27 Odredil je tudi, da se vsa osnovna in obratna sredstva, ki so bila z odpravljeno odločbo dodeljena Kmetijskemu kombinatu Jeruzalem Ormož, vrnejo VP Ormož v takem obsegu, kot so bila odvzeta z dne 30 .4. 1962. Nameravana prevedba Cirila Rajšpa in prenos osemenjevanja iz ZVZ Ptuj v Ormož pa sta se opravila po prvotnem dogovoru, s čimer se je veterinarska dejavnost v Ormožu razširila tudi na umetno osemenjevanje in se kadrovsko okrepila. VP Ormož je v tem času še vedno vodil Franc Irgl, ki je bil z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ormož z dne 31. 10. 1959 iz vršilca dolžnosti upravnika imenovan v upravnika, čeprav je že delal kot veterinarski inšpektor na občinskem ljudskem odboru Ormož. Po sklepu delovne skupnosti VP Ormož je 24 AVPO, zapisnik seje UO z dne 10.10.1959. 25 AVPO, zapisnik seje UO z dne 26. 4.1962. 26 AVPO, odločba ObLO z dne 29. 4.1962. 27 AVPO, odločba ObLO z dne 28. 4.1962. 17. 12. 1965 prevzel vodenje VP Ormož Ciril Rajšp kot direktor.28 Franc Irgl pa je začel delati na občinskem ljudskem odboru Ormož kot veterinarski inšpektor s polnim delovnim časom. Iz odločbe z dne 1. 5. 1965 je razvidno, da je takrat nastopil službo Franc Šestan29, ki je 1963 začel službo na Kmetijskem kombinatu Jeruzalem Ormož. S tem je bila formirana ekipa, ki je čez nekaj časa kljub pomanjkanju finančnih sredstev začela in tudi dokončala gradnjo nove VP Ormož. Gradnja veterinarske postaje S pripravami na gradnjo smo začeli leta 1972.30 Nakup zemljišča in pridobivanje gradbene dokumentacije sta trajala še leta 1973, ko smo izvedli gradbeno licitacijo, in 1974, ko smo 1. 3.1974 dobili odločbo za lokacijo gradnje.31 Vpis gradbene parcele v zemljiško knjigo je odobrilo Občinsko sodišče v Ormožu s potrdilom o pravici vpisa novega lastnika z dne 29.1. 1974.32 Poročilo o dovršitvi investicijskih del smo poslali na Službo družbenega knjigovodstva dne 14. 10. 1976, s čimer je bila gradnja dejansko dokončana. ' Mogoče bo zanimiva primerjava med takratnimi in sedanjimi cenami, tudi cena izvršene investicije. V poročilu je navedeno, da je bilo za gradbena dela plačano 1.799.799,65 din, za opremo 47.840,25 din ali skupaj 1.847.639,90 din. Tehnični prevzem je bil opravljen 26. 2.1976, s čimer je bila omogočena vselitev v nove prostore. In še poročilo o najetih kreditih. Omenjeno je že, da smo začeli graditi dejansko brez finančnih sredstev, zato smo morali najeti kredite v naslednjih zneskih: 600.000 + 250.000 + 100.000 ali skupno 950.000 din ali več kot polovico potrebnih sredstev. Vse te kredite smo morali vračati in zagotoviti še manjkajoča sredstva do skupno porabljenega zneska. Iz tega je razvidno, da smo morali res krepko delati in se marsičemu odreči. Med ostalim tudi tako, da nismo izkoristili letnih dopustov v celoti in, da nismo izkoristili prostih dni po opravljenih dežurstvih, čeprav bi nam to po zakonu pripadalo. Kakor koli že, nova postaja je bila zgrajena in s tem postavljena osnova za boljše in obsežnejše delo, ki je stalno naraščalo. Naraščanju je sledilo tudi večanje števila delavcev. Tako so se nam pridružili še Gorazd Tribnik, dr. vet. med., Kristina Pintarič, vet. teh. (prerazporejena iz Ptuja), Branka Luci, vet. teh. Na kmetijskem kombinatu so bili zaposleni: mag. Stano Košmerl, dr. vet. med. leta 1968, Miran Krajnc, dr. vet. med., leta 1972, Bogdan Lah, dr. vet. med., ki so dejansko delali v veterinarski postaji, vendar za potrebe kmetijskega kombinata. Poleg strokovnega dela je bilo potrebno opravljati tudi administrativna in računovodska dela. Večinoma so oboje opravljale iste delavke. Kot amdinistra-torke in računovodkinje so se zvrstile v VP: Angelca Klobasa, Nežika Antolič, Gabriela Kuhar, Fanika Plaveč, Julka Dobravec, Slavica Kirič in Marija Horvat. * 30 31 32 33 “s AVPO, zapisnik delovne skupnosti Veterinarske postaje Ormož z dne 17. 12. 1965. AVPO, odločba o nastavitvi Franca Šestana, dr. vet. med. 30 AVPO, zapisnik seje. 31 AVPO, lokacijska odločba. 32 AVPO, potrdilo o pravici vpisa novega lastnika. 33 AVPO, poročilo službi družbenega knjigovodstva dne 14.10.1976. Slika 2: Lekarna Veterinarske postaje Ormož. Foto: dr. sci. Borut Zemljič, dr. vet. med. Preglednica 1: V času združitve v OZVŽ Ptuj so v PE Ormož delali naslednji: zap št. priimek in ime delovno mesto delovno razmerje začetek prenehanje 1. Ciril RAJŠP dr. vet. med 01. 01. 1963 06. 06. 1987 2. Jože BEŠVIR dr. sci. dr. vet. med. 01. 01. 1963 31. 12. 1992 3. Franc POŠ vet. teh. 01. 01. 1963 07. 06. 1995 4. Franc ŠEST AN dr. vet. med. 01. 05. 1965 03. 03. 1981 5. Marija HORVAT čistilka 01. 07. 1076 03. 03. 1989 6. Martin KUKOVEC dr. vet. med. 01. 12. 1976 28. 02. 1978 7. Andrija PLEŠNAR dr. vet. med. 16. 01. 1977 05. 07. 1992 8. Borut ZEMLJIČ dr. sci., dr. vet. med. 20. 03. 1978 31. 05. 1998 9. Alojzija LUKNJAR ekon. teh. 08. 05. 1978 29. 12. 1997 10. Ivica CEROVEČKI dr. vet. med. 12. 02. 1979 30. 06. 1979 11. Norbert USAR dr. vet. med. 13. 05. 1981 09. 04. 1992 12. Samo MAJDIČ dr. vet. med. 04. 05. 1982 31. 05. 1998 13. Kristina ZEMLJIČ vet. teh. 02. 08. 1982 31. 05. 1998 14. Samo MAJDIČ dr. vet. med. 26. 09. 1983 31. 05. 1998 15. Stanko VIHER vet. higienik 01. 06. 1984 31. 10. 1986 16. * Stanko HERNJA mr. sci., dr. vet. med 03. 05. 1985 26. 01. 1997 17. Jože RAJH vet. higienik 01. 12. 1986 31. 05. 1998 18. * Črtomir ŠESTAN vet. teh. 01. 09. 1987 31. 03. 1996 19. * Irena TROFENIK čistilka 21. 08. 1989 12. 04. 1996 20. Samo RAJŠP dr. vet. med. 01. 09. 1989 31. 05. 1998 21. Karolina KOLARIČ vet. teh. 01. 10. 1991 31. 03. 1992 22. * Jože KOLARIČ vet. teh. 28. 10. 1991 31. 12. 1997 23. Andreja RAJH vet. teh. 01. 02. 1992 31. 07.1992 24. Mirko ŠUMAK dr. vet. med. 01. 09. 1992 31. 05. 1998 25. * Daniela KIRIČ čistilka 01. 12. 1992 31. 05. 1998 26. Branko HREN dr. vet. med. 22. 11. 1993 21. 11. 1994 27. Zlatko PLEŠNAR dr. vet. med. 15. 02. 1994 15. 02. 1995 28. Tomi RUMPF dr. vet. med. 11. 03. 1996 31. 05. 1998 29. Robert HORVAT vet. teh. 15. 10. 1996 14. 04. 1997 30. Marija POPLATNIK ekon. teh. 01. 02. 1998 31. 05. 1998 * s prekinitvami Seznam je pripravil Rudi Bunderla, sekretar OZVŽ Ptuj za zbornik ob 50-letnici. Združitev v enotno organizacijo Enako, kot se je razvijala in modernizirala veterinarska služba, pa so se razvijali in spreminjali družbeno-politični in ekonomski odnosi v državi. Oblast je še naprej želela imeti čim večji nadzor nad dogajanjem v podjetjih in ustanovah, zato je zahtevala ustanavljanje stalno večjih delovnih organizacij, urejenih po samoupravnem sistemu. Tudi veterinarska služba ni bila nobena izjema. Na združevanje smo se temeljito pripravljali. Za združitev veterinarske službe na mariborskem območju (in verjetno tudi drugod) sta bila dva predloga: prvi je predvideval združitev po specialističnih dejavnostih tako, da bi posamezni specialisti, npr. kirurgi, internisti, epizootiologi, ginekologi delovali s svojega sedeža na vsem območju mariborske regije. Takrat smo zaradi predvidenih visokih stroškov in velike izgube časa za posamezne specialiste za vsak obisk po terenu temu močno nasprotovali - zato je bil izdelan Elaborat o družbeno-ekonomski upravičenosti združitve VP Ormož z VP Slovenska Bistrica in Obdravskim zavodom za veterinarstvo in živinorejo Ptuj. V tej novi delovni organizaciji naj bi bile VP Ormož, VP Slovenska Bistrica in bivša VP Ptuj organizirane v temeljni organizaciji združenega dela (TOZD) Veterinarstvo. Tak elaborat so delavci VP Ormož sprejeli na zboru delavcev, potrditi pa so ga morali še na referendumu. Enako je potekalo v vseh enotah, predvidenih za združitev. Združitev naj bi opravili s 1. 1. 1978 po stanju na dan 31. 12. 1977. Za začasnega poslovodnega organa delovne organizacije do konstituiranja je bil imenovan Vladimir Vrečko, dipl. vet. Za izbris iz registra delovne organizacije VP Ormož pa je bil pooblaščen Ciril Rajšp, dipl. vet. Za združitev po tem elaboratu je po sklepu komisije za integracijo veterinarskih zavodov v obdravski regiji z dne 9. 1. 1976 moralo dati soglasje tudi občinsko in politično vodstvo občine Ormož. Podatke o izvedbi referendumov v posameznih enotah hranita OZVZ (Obdravski zavod za veterinarstvo in živinorejo) Ptuj oziroma KGZ (Kmetijsko gozdarski zavod) Ptuj. Navedeni dokumenti o pripravi združitve so le majhen del priprav. Razen teh glavnih dogodkov smo vodili neštete sestanke in razprave raznih komisij in na raznih ravneh. Eden izredno obsežnih dokumentov je bila npr. sistemizacija delovnih mest, v kateri so bila dela podrobno opisana in ovrednotena, kar je pač bilo predpisano v eri samoupravljanja - natančni opisi dela so bili naravnost smešni. Čeprav nismo bili popolnoma prepričani v korist združitve, smo se nanjo resno pripravljali, saj smo želeli v novo delovno organizacijo vstopiti enakopravno. Zavedali smo se, da bomo le tako zadovoljni z bodočo organiziranostjo in delom v novi sestavi. K našemu dobremu počutju in potrebni samozavesti je veliko pripomoglo dejstvo, da smo pred tem zgradili novo zgradbo VP Ormož. Tudi po združitvi smo se aktivno vključevali v upravljanje. Da ne bi strokovno zaostajali za kolegi iz Ptuja in Slovenske Bistrica, smo izrabili vsako priložnost za strokovno izpopolnjevanje. Ves čas smo bili člani ali tudi predsedniki DS, člani in predsedniki raznih odborov, dr. Jože Bešvir pa je bil od 1. 4. 1992 do upokojitve 1995 direktor OZVŽ Ptuj. V PE Ormož so dosegli akademske nazive naslednji: Dr. sci. Jože Bešvir, dr. vet. med., je končal podiplomski študij z magisterijem s področja preučevanja paramphistomoze. Leta 1988 pa je uspešno zagovarjal doktorsko nalogo na temo Preučevanje endohelmintov iz prebavil govedi v Sloveniji. Pri tem je sodeloval z veterinarskimi fakultetami v Ljubljani, Zagrebu in Parizu. Obe diplomi mu je podelila Veterinarska fakulteta v Ljubljani. Dr. sci. Borut Zemljič, dr. vet. med., je delal v PE Ormož od leta 1978 do 1998, pozneje pa v zasebni VP Ormož. Opravil je podiplomski študij in dosegel z magistrsko nalogo Skrita obolenja in deformacije parkljev pri kravah molznicah v kmečki reji na področju občine Ormož leta 1985 na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, TOZD za veterinarstvo akademski naziv magister znanosti. Leta 1990 je dosegel z doktorsko disertacijo Zdravljenje in preventiva bolezni parkljev krav molznic v intenzivni mlečni proizvodnji na Veterinarski fakulteti Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani naziv doktor znanosti. Na Veterinarski fakulteti v Ljubljani je bil med letoma 1996 in 2001 habilitiran za docenta. Svoje delo je posvetil kirurgiji, posebej še bolezni parkljev. Slika 3: Oboleli parkelj. Foto: dr. sci. Borut Zemljič, dr. vet. med. Mag. sci. Stanko Hernja, dr. vet. med. je delal v PE Ormož od 1987 do 1997, pozneje pa v zasebni veterinarski postaji v Majšperku. Magistriral je leta 1996 s področja plodnostnih motenj pri govedu na fakulteti v Ljubljani z magistrsko nalogo Krajšanje poporodnega premora pri kravah molznicah v domači reji. Intenzivno smo izvajali tudi strokovna usposabljanja za naše stranke in za ostale prebivalce občin, predvsem v smislu preprečevanja zoonoz. Za vse to smo vedno imeli premalo strokovnih delavcev, tako da nikakor nismo mogli upoštevati vseh določil Zakona o delovnih razmerjih in v povezavi s tem tudi izkoriščanja prostega časa. Družbeno politično in društveno delo veterinarjev Omenili smo že županstvo dr. Šerbca, bogato delo Franca Irgla v živinorejskih društvih in pri prosvetljevanju živinorejcev, delal pa je tudi v prosveti v Ormožu, v turizmu, predvsem pa v raznih veterinarskih organizacijah. Tudi ostali veterinarji so se družbeno in politično udejstvovali. Dr. Jože Bešvir je bil v času osamosvajanja Slovenije predsednik skupščine občine Ormož, pred tem pa član delegacije občine Ormož in Ptuj v Skupščini Republike Slovenije, odbornik Skupščine občine Ormož, član mnogih upravnih odborov v prosvetnih in strokovnih društvih, nekajkrat predsednik teh odborov in podobno. Dr. Borut Zemljič je bil zelo dejaven v veterinarskih društvih v Mariboru in Ljubljani. Predvsem si je prizadeval za ustanovitev veterinarske zbornice, uveljavljanje zasebne veterinarske dejavnosti, bil je član uredništva Veterinarskih novic, sodeloval v mnogih tujih veterinarskih združenjih in še mnogo več. Veterinarji so se udejstvovali tudi v kulturno prosvetnih, športnih in ostalih družbenih dejavnostih. OTNT. Ptuj je v času svojega obstoja doživljal velike spremembe, večinoma povzročene s spreminjanjem zakonodaje in političnih razmer. Te spremembe so vplivale tudi na VP Ormož, dokler je bila v sestavi OZVZ Ptuj. O preobrazbi OZVŽ navaja direktor zavoda Slavko Janžekovič, dr. vet. med., naslednje: "Leta 1999 je bil sprejet zakon o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, ki je na novo uredil pravni status kmetijskih zavodov. Z dnem uveljavitve zakona o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije postane republika Slovenija lastnik premoženja, sredstev in obveznosti kmetijskih zavodov, ki so navedeni v 45. členu zakona. OZVZ Ptuj po uveljavitvi Zakona o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije nadaljuje z delom po veljavni registraciji kot samostojni gospodarski subjekt in posluje po načelih gospodarskih družb vse do sprejetja sklepa Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije o ustanovitvi Kmetijsko gozdarskega zavoda Ptuj kot javnega zavoda. Sklep je bil sprejet 15. 12. 2000. Po sprejetju sklepa o ustanovitvi KGZS Zavoda Ptuj se začnejo aktivnosti za ureditev pravnega statusa OZVZ Ptuj. Preoblikovanje je bilo končano 21. 3. 2001 in vpisano v sodni register sodišča na Ptuju." Veterinarska postaja Ormož se je dokončno osamosvojila z Aktom o lastninskem preoblikovanju Obdravskega zavoda za veterinarstvo in živinorejo Ptuj in družbeno pogodbo družbe Veterinarska postaja Ormož d. o. o. na seji dne 26. 6. 1996. Tako je bila končana doba sodelovanja VP Ormož z OZVŽ Ptuj, ustanovljena pa je bila zasebna Veterinarska postaja Ormož, ki obstaja in deluje še danes. Zasebne veterinarske postaje so dobile od države koncesije za opravljanje ti. primarne veterinarske dejavnosti. To je: kurative, preventive, osemenjevanja, terenske diagnostike, izdajo živinskih potnih listov in podobno. Vse uradne zadeve, ti. sekundarna veterinarska dejavnost, kot so: veterinarsko sanitarni nadzor, nadzor meje, nadzor nad živalskimi kužnimi boleznimi, laboratorijsko diagnostiko in podobno pa izvaja Državni veterinarski zavod Slovenije preko svojih izpostav. Viri Arhiv Veterinarske postaje Ormož, odločba OLO Ormož. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Zapisnik seje UO z dne 10.10.1959. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Zapisnik seje z dne 26. 4. 1962. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Odločba ObLO z dne 29.4.1962. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Odločba ObLO z dne 28.4.1962. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Zapisnik delovne skupnosti Veterinarske postaje Ormož z dne 17.12.1965. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Odločba o nastavitvi Franca Sestana, dr. vet. med. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Zapisnik seje. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Lokacijska odločba. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Potrdilo o pravici vpisa novega lastnika. Arhiv Veterinarske postaje Ormož, Poročilo službi družbenega knjigovodstva dne 14.10.1976. Akt o lastninskem preoblikovanju Obdravskega zavoda za veterinarstvo in živinorejo Ptuj in družbena pogodba družbe Veterinarske postaje Ormož d. o. o., sprejeta 26. 09.1997. Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), Arhiv mesta Ormoža, šk. 29, Zdravstvene razmere - živi-nozdravstvo. ZAP, OLO Ptuj 1945, šk. 11. ZAP, OLO Ptuj, Veterinarski odsek, šk. 11. Literatura 50 let živinorejsko veterinarske službe v Podravju , 2003: Zbornik KGZ Ptuj. Štefančič, Ante, 1966: Začetek in razvoj veterinarstva na Slovenskem do prve svetovne vojne. Ljubljana. Zavrnik, Velimir, 1973: Sto let organizirane veterinarske službe v severovzhodni Sloveniji (1873 do 1973). Maribor. Die Entwickhing des Veterinardienstes in Ormož ZUSAMMENFASSUNG In der Einleitung ivird eine kurze Darstellung der Verhdltnisse in der Viehzucht und der Anstellung eines Tierarztes in der Gemeinde Ormož gegeben. Die Lente hatten iiber die Tierkrankheiten sehr geringe Kenntnisse, deswegen behandelte man sie mit Aberglauben und Gebet, anderseits beniitzten die Bauern fiir verschiedene Tierkrankheiten hausgemachte Arzneien. Diese Situation dnderte sich auch spàter nicht viel, obwohl ein offizieller Tierarzt in der Gemeinde angestellt wurde. Die Quellenfur die Erforschung der Veterindrmedizin sind sehr spdrlich erhalten. Der Artikel ist in mehrere Abschnitte geteilt, und stellt verschiedene historische und sozialpolitische Verhdltnisse dar, welche einen Einflufi auf die Entwicklung des Veterindrwesens hatten. Weiters ist der Neubau der Veterindrstation in Ormož dargestellt, das angestellte Personal der Veterindrstation, der Kmetijska zadruga und bei dem Kmetijski kombinat Ormož. Mit besonderen Gewicht ist auch die Zusammenarbeit der Veterindrstation Ormož und OZVŽ Ptuj (Regionale Institution fiir Veterindrmedizin und Viehzucht), und, nach deren Aufhebung, die Privatisierung des Veterinar dienstes in der Gemeinde Ormož dargestellt. Beschrieben ist auch die Tdtigkeit der Tierdrzte auf dem Gebiete der Ausbildung der Viehzuchter im Sinne der Verminderung der Schdden in der Viehzucht und der ókologischen Bestandserhaltung und Schutzmaflnahmen nach gesundheitlichen Gesichtspunkten. Kmjak, Franc, sam. raziskovalec SI-2270 Ormož, Skolibrova ulica 4 UDK 377.4:63(497.4 Središče ob Dravi) 929 Klemenčič J. Ustanova Jakoba Klemenčiča - kmetijska in gospodinjska šola v Središču ob Dravi Ormož skozi stoletja V, Ormož, 2005, str. 492-504 V svojem sestavku sem se lotil zanimive teme o nastanku Ustanove, ki je imela nalogo ustanoviti kmetijsko in gospodinjsko šolo v Središču ob Dravi. Dogodek se nanaša samo na določen kraj, ki bi pozneje, žal je načrte pokvarila vojna in nato drugačen družbeni sistem, prav gotovo prerasel lokalne okvire. Ključne besede: Jakob Klemenčič, 1926, Ustanova Jakoba Klemenčiča, kmetijska in gospodinjska šola, Središče ob Dravi Krnjak, Franc, Independent Researcher SI-2270 Ormož, Skolibrova ulica 4 UDK 377.4:63(497.4 Središče ob Dravi) 929 Klemenčič J. The Jakob Klemenčič Institution - a school of agricolture and domestic Science in Središče ob Dravi Ormož throughout thè centuries V, Ormož, 2005, P. 492-504 In bis article, the author takes up an interesting topič about the foundation of an institution, vvhose purpose it was to establish a school of agriculture and domestic Science in Središče ob Dravi. The event was only related to this particular place and if it wasn't for thè war and the resultant very different social System, the institution would certainly bave outgrown the locai framework. Key words: Jakob Klemenčič, 1926, Jakob Klemenčič Institution, school of agriculture and domestic Science, Središče ob Dravi. Franc Krnjak Ustanova Jakoba Klemenčiča - kmetijska in gospodinjska šola v Središču ob Dravi Uvod Kdo je bil Jakob Klemenčič? Kmečki sin, rojen 24. 7. 1862 v Središču ob Dravi. Oče, Blaž (Blasius) Klemenčič, se je rodil na Vitanu h. št. 5. Ta je nekaj let po smrti svojega očeta Andreja podedoval (1855) lepo posestvo. V preužitek mu je ostala mati Katarina, rojena Pevec, ki je leta 1887 v starosti 77 let umrla. V letu 1862 se je Blaž poročil s premožno trško hčerjo Matjaža Kočevarja in Ane Polanec, Marijo Kočevar, prav tako iz premožne trške družine. Kočevarjevi in Polančevi družini sta si bili v sosedstvu na Bregu. Prva je bila lastnica posestva, ki ga je pozneje podedoval ustanovitelj Ustanove Jakob Klemenčič. Kmalu po poroki (1862) je mladi gospodar Blaž prepisal vitansko posestvo do polovice svoji ženi Mariji, leta 1869 pa sta mlada zakonca prevzela kmetijo v Središču. Ker sta se jima oba otroka, Jakob in Jožefa, rodila v Središču, je možno sklepati, da se je Blaž v Središče priženil in s tem pridobil tudi trške pravice1. Leta 1892 sta izročila središko posestvo sinu Jakobu in se preselila na Vitan k hčerki Jožefi, ki je živela kot gospodinja (Wirtschaftlerin) že sedem let v Vitanu 5, rojena po krstni knjigi središkega župnijskega urada 3. marca 18662. Leto pozneje (1893) se je Jožefa poročila s Francem Šoštaričem3 iz Hrastja (Hrastje-Mota), župnija Križevci pri Ljutomeru. Čez dve leti je Blaž Klemenčič umrl (1895), pokopali so ga pri sv. Bolfenku na Kogu, prav tako je bila na Kogu petindvajset let pozneje pokopana njegova žena Marija. Po smrti Jožefinega moža Franca Šoštariča se je Jožefa zaradi družinskih nesoglasij na Vitanu preselila v Središče k bratu Jakobu, ta pa jo je v svoji oporoki določil za dosmrtno hasnovalko posestva. Jakob Klemenčič se zaradi neozdravljive bolezni ni poročil4 in je kljub temu uspešno gospodaril na skoraj 19-hektarskem posestvu. Proti koncu svojega življenja je z oporoko zapustil vse svoje imetje, premičnine in nepremičnine kot tudi prihranke, imenovanemu kuratoriju (skrbniškemu odboru), da ustanovi "kmetijsko in gospodinjsko šolo", imenovano "Ustanova Jakoba Klemenčiča kmetijska in gospodinjska šola v Središču ob Dravi". Za lastnika Ustanove je določil svojega daljnega sorodnika Antona Tkalca, posestnika in umnega gospodarja iz Obreža, s tem da ima darovalčeva edina sestra Jožefa, poročena Šoštarič z Vitana, | Fr. Kovačič, Trg Središče, Maribor, 1910, str. 372 in 374. ŠAM, Rojstna matična knjiga župnije sv. Duha Središče, leto 1866. Franc Šoštarič je bil kočijaž pri knezoškofu dr. Jakobu Missii, poznejšem vatikanskem kardinalu. Ustni vir, ki ga je nekje dobil Ivan Ploh iz Središča in ga tudi zapisal v svojem zapisku, vendar ga ni bilo mogoče preveriti. pravico do brezplačnega hasnovanja in uživanja posestva do smrti. V tem času mora vzdrževati posestvo in plačevati davke. Kmalu po podpisani oporoki je 3. aprila 1926. leta Jakob Klemenčič umrl. Jakob Klemenčič je tvorno sodeloval pri družbenogospodarskih zadevah trga Središče. Sodeloval je v Ormoškem okrajnem zastopu do konca leta 1909 kot tudi v občinskem odboru Središče, kjer je opravljal funkcijo županovega svetovalca. Nadalje je bil v letih 1900-1903 ter 1903-1909 član Krajevnega šolskega sveta Središče’. V začetku januarja 1900 sklene občinski odbor Središče ustanoviti mlekarsko in sirarsko zadrugo. S pomočjo države zgradijo na parceli J. Klemenčiča stavbo, ki so jo pozneje uporabljali za mlekarno, njega pa pošlje središka občina na svoje stroške na mlekarski tečaj na Tirolsko* 6 *. Središčani so ustanovitvi zadruge močno nasprotovali, zato je začela poslovati komaj čez tri in pol leta. Pozneje se je mlekarska dejavnost dobro ustalila in je delovala še v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Iz navedenega lahko sklepamo, da je veleposestnik Klemenčič že takrat v sebi snoval, kar je četrt stoletja pozneje uresničil. S poslednjo voljo je hotel zapustiti Središčanom močan pečat na ruralnem in gospodarskem napredku kraja, ki pa je zaradi poznejših gospodarskih in političnih dogodkov v svetu izgubil smisel in odlično idejo. Da Ustanova ni zaživela v polnem razmahu, je nevede pripomogel tudi sam darovalec Jakob Klemenčič. S klavzulo v oporoki o dosmrtnem hasnovanju posestva sestre Jožefe Šoštarič je dejansko zavezal roke Ustanovinemu kuratoriju. Vojni in povojni čas pa Klemenčičevi ideji ni bil naklonjen, saj sta njegovo posestvo - last Ustanove, tako nacistična kot jugoslovanska komunistična oblast nacionalizirali'. Oporoka8 Podpisani Jakob Klemenčič določam svojo poslednjo voljo kakor sledi: A./ Središko posestvo in godeninski travnik z vsem inventarjem določam za ustanovo pod imenom Jakoba Klemenčiča kmetska in gospodinjska šola. V tej šoli naj se vzgajajo v primernih tečajih dobre kmetske gospodinje, če bi zahtevale razmere pa tudi dobri, praktični kmetski gospodarji. Predvsem pridejo v poštev Središčanke oz. Središčani, zatem dekleta oz. fantje središke župnije in še le za tem iz daljne okolice. Pouk na ustanovi bodi brezplačen, gojenke oz. gojence naj oskrbijo lastni stariši oz. sorodniki. Lastnik ustanove je Anton Tkalec, posestniški sin v Obrežu, po njegovi smrti njegovi pravni nasledniki. 6 Fr. Kovačič, Trg Središče, Maribor, 1910, str. 221. 6 Fr. Kovačič, Trg Središče, Maribor, 1910, str. 27. Lastništvo Ustanove prenese 10. septembra 1944 nacistična oblast na občino Središče (Gemeinde Polstrau). Od 1946. do 1948. leta postane premoženje Ustanove last SLP, zemlja pa je razdeljena agrarnim interesentom. Po odločbi št. 465-280/65 se 17. januarja 1966 lastnina, kolikor je ostalo, prenese v upravljanje KZ Kombinatu Jeruzalem Ormož. Kombinat nato stanovanjsko hišo odproda svojima delavcema, ki sta že prej stanovala v njej. Na delu ohišnice (dvorišča) nastane zasebna kurja farma, ki se pozneje z adaptacijo spremeni v stanovanjsko hišo. Mlekarno prav tako kupi kombinatov delavec in si na tem mestu zgradi stanovanjsko hišo, na delu parcele pa zgradijo še otroški vrtec. 6 Prepis oporoke. Original je bil shranjen na okrajnem sodišču v Ormožu. Do svoje smrti hasnuje posestvo ustanove moja sestra Jožefa Šoštarič, ki pa je obvezna plačevati davke ter vzdrževati poslopja in inventar v porabnem stanju. V tem pogledu jo nadzira kuratorij. Kuratorij obstoječ iz 5. /pet/ mož, ki morajo biti središke župnije, napredni gospodarji, po možnosti absolventi kmetijskih šol in pristaši vsakokratnega kmetskega pokreta, upravlja z ustanovo. Stalni člani kuratorija so: vsakokratni lastnik posestva ustanove in vsakokratni župan središki, razen tega vsakokratni upravitelj ustanove, ta pa samo kot posvetovalni organ. Kot ostale prve člane kuratorija imenujem gg: Dogša Jakoba, posestnika na Grabah, Žnidarič Jakoba, posestnika v Središču in Antona Kolariča, posestnika v Središču. Pozneje voli naslednike za umrle ali odstopivše člane kuratorij sam po gornjih določilih. Ta mesta so brezplačna. Voditelj šole in upravitelj ustanove, katere funkcije so lahko združene v eni osebi in katere imenuje kuratorij, mora imeti teoretično in praktično izobrazbo, kakor jo zahteva država oz. oblast za nameščanje na svojih sličnih ustanovah. Plačajo se ti nameščenci iz dohodkov posestva ustanove. Voditelj in upravitelj sta odgovorna kuratoriju v gmotnem in moralnem oziru, učne uspehe nadzira država oz. oblast po svojih strokovnih organih. Kuratorij sme po lastnem preudarku posamezna zemljišča ustanove zamenjati z drugimi, jih tudi deloma odprodati, ako bi to zahtevale razmere, vendar tako, da pri tem ne trpi ne gospodarski obrat, ne pouk v šoli. Istotako naj kuratorij po potrebi izpopolni ta pravilnik v smislu mojih intencij. Poučni tečaji se otvorijo po smrti moje sestre. B/. Kot nadaljnje legate prepuščam: 1. Mojemu kumiču dr. Jakobu Tkalcu volim zlato uro in zlato verižico. 2. Mojemu kumiču Antonu Tkalec volim gorice v Brezovčaku s šumo in rudo9 v Lačavesi z vsem inventarjem, razen dveh krav, ki so pri goricah. 3. Viničarka Marija Pintarič dobi za skrb, ki je imela z menoj dve kravi pri goricah v Brezovčaku in vložno knjižico na ime Marija Veselič. 4. Mojemu kumiču Francu Rizman, posestniku v Lačavesi volim 15.000 din. 5. Moji kumici Slavki, t.j. hčeri moje nečakinje Roze Zadravec volim vinograd v Vodranskem vrhu, kakor stoji in leži. 6. Gasilnemu društvu v Središču volim 20.000 din. 7. Sokolski godbi v Središču volim 5.000 din. 8. Ubožni blagajni občine Središče volim 5.000 din. 9. Za spomenik, ki ga naj oskrbi Jurij Polanec iz mase, naj se kupi 2 m visok masiven črni švedski granit. Vsa preostala imovina naj se naloži v posojilnico za svoječasno /to je po smrti moje sestre/ aktiviranje poučnih tečajev na ustanovi pod A./ V slučaju, da lastnik ali naslednik ustanove odkloni lastninsko pravico, izbere kuratorij drugega lastnika, ki zadovolji zakonu. Središče ob Dravi, dne 14. marca 1926. To oporoko sem sam narekoval, prebral in lastnoročno podpisal. Jakob Klemenčič s.r. Jakob Žnidarič, Andraž Horvat, Franc Lukačič, s.r., kot priče oporoke, tukaj so kopali kamen-apnenec za izdelavo apna. Op. avtorja Kaj se je dogajalo z Ustanovo do smrti darovalčeve sestre Jožefe Šoštarič, ki je imela pravico do hasnovanja posestva, obstaja zelo malo pisnih virov. V začetku tridesetih let pa je že prihajalo do nesoglasij med Klemenčičevo sestro Jožefo Šoštarič in kuratorijem Ustanove in zadeva je prišla na sodišče. 28. decembra 193810. leta je bila sklenjena na okrajnem sodišču v Ormožu sodna poravnava med njo-hasnovalko-in Antonom Tkalcem, predstavnikom (prejšnjim lastnikom) kuratorija Ustanove. Opis poravnave bom obravnaval pri Sprejemni listini. Ustanovno pismo ali listino je sestavil kuratorij ustanove 30. novembra 1939. leta. Pismo z dvanajstimi točkami je nato overilo okrajno sodišče v Ormožu 15. januarja 1940. leta, obenem so sestavili istega dne Sprejemno listino. Nato so vse skupaj poslali v potrditev kraljevski banski upravi Dravske banovine v Ljubljani11. Na podlagi Sprejemne listine se navedena oporoka z dopisom Velikega župana mariborske oblasti, z dne 22. julija 1927, pod št. 3926/4, zakonito dovoli in uresniči v ustanovo, ki je delno krita z gotovino na hranilni vlogi in delno z nepremičninami. Zato sprejema podpisani kuratorij vse s to ustanovo naložene jim dolžnosti in pravice in predpisujejo v izvršitev te ustanove sledeče: Ustanovno pismo12 * 14 V njem je v prvem členu ime Ustanove, v nadaljevanju pa se imenuje Ustanovna uprava ali kuratorij po zapustnikovi oporoki in odredbi: Dogša Jakob, posestnik na Grabah Jurjaševič Anton, posestnik v Središču11 Kolarič Anton, posestnik v Središču Kolarič Anton, kot tokratni župan11 in Tkalec Anton, posestnik v Obrežu, kot lastnik Ustanove. Drugi člen opredeljuje pravice in naloge kuratorija, imenovanje novih in nadomestnih članov kuratorija. Nalaga kuratoriju pravico avtentičnega tolmačenja zapustnikove poslednje volje, vendar v skladu z določili zakona o ustanovah in po predhodni odobritvi bana Dravske banovine kot ustanovne oblasti. S soglasjem ostalih članov kuratorija je lahko v eni osebi član kuratorija, vodja šole in upravitelj Ustanove, če seveda kdo izmed članov kuratorija izpolnjuje v oporoki navedene predpogoje. Ob izvolitvi novega člana, v primeru smrti. 111 Ta datum je morda napačen, saj je hasnovalka že umrla pred slabimi osmimi meseci (1. 5. 1938) pri hčerki Ani, poročeni Dečko, v Središču ob Dravi. Morebiti pa se je takrat zaključila pravda. 11 Kraljevska banska uprava Dravske banovine potrdi Ustanovno listino z dne 14. 12. 1939. Listina je bila izdana v treh izvodih-izvirnikih. Točen prepis listine je dobilo državno pravobranilstvo v Ljubljani. 12 Sprejemna listina prehaja v Ustanovno pismo, ki govori o pravilih igre - statutu, s katerim je UK (Ustanova Klemenčič) dejansko zaživela. 11 Ker je Jakob Žnidarič, imenovan od zapustnika, odstopil s funkcije člana kuratorija, je bil na njegovo mesto izvoljen leta 1932 Anton Jurjaševič. Ta je pri polni zavesti dočakal 101 leto življenja (umrl 16. 1. 2004). 14 Tukaj se ime Antona Kolariča pojavlja dvakrat. Enkrat po zapustnikovi volji in drugič v vlogi župana, kljub temu da 2. čl. Ustanovnega pisma izrecno govori, da mora v času županovanja kuratorij imenovati njegovega namestnika s polno pravico. odstopa ali nesprejetja funkcije člana kuratorija izvolijo člani kuratorija novega člana po večinskem principu, po tem, ko je njegovo izvolitev odobril ban Dravske banovine. Ustanovo tvorijo navedene nepremičnine, gotovina na hranilni knjižici in donosi nepremičnin in gotovine. Nepremičnine sestojijo iz stavbišča in gozda, njiv, travnikov ter vrta v skupni izmeri 16 ha 95 arov in 51 m2, v vložni štev. 66 katastrske občine Središče, vložna štev. 67 in 632 katastrska občina Središče in vložna štev. 4, katastrska občina Godeninci15. Gotovina v znesku 75.345,58 din je naložena v Hranilnici in posojilnici v Središču ob Dravi, ostalih 10.559,20 din, skupno z izkupičkom za ladijski mlin na Dravi, pa je naložen na poštni hranilnici v Beogradu na ime: Ustanova Jakoba Klemenčiča - kmetijska in gospodinjska šola v Središču ob Dravi. Tako je znašala gotovina z dne 1. decembra 1939 ob sestavitvi Sprejemne listine in Ustanovnega pisma 85.904,78 din. Vlogi sta vinkulirani in ju lahko dvigne samo pooblaščeni član kuratorija le za nujno potrebne tekoče zadeve v višini 3.000 din. Za večje dvige mora kuratorij pridobiti odobritev bana Dravske banovine kot ustanovne oblasti. Dokler se šola ne ustanovi, mora kuratorij skrbeti za strokovne gospodinjske in kmetijske gospodarske tečaje. Gotovino, naloženo v hranilnici v Središču in Beogradu, uporabi kuratorij za postavitev in ureditev poslopij, ki so potrebna za izvajanje pouka. Iz dohodkov posestva Ustanove pa se krijejo stroški vzdrževanja šole. V pismu, ki izhaja iz oporoke, se nadalje opredeljujejo funkcije v organiziranju šole. Šola ima svojega vodjo, ki mora biti izobražen v teoretičnem in praktičnem znanju, kakor to zahteva država. Ustanova ima tudi upravitelja, ki skrbi za poslovanje in opravlja funkcijo ekonoma Ustanove. Upravitelj je član kuratorija in ima pravico posvetovalnega glasu. Funkciji upravitelja in vodje šole sta lahko skupni. Nadzorstvo nad poukom ima država s svojimi institucijami. V šolo in gospodinjske tečaje se sprejemajo slabo situirani učenci kmečkega stanu iz Središča, nato učenci ostalih vasi domače župnije in šele za temi, če je kakšno učno mesto prosto, učenci ali slušatelji zunaj središke župnije. Šolanje je brezplačno, vsi učenci pa morajo imeti kot glavno dejavnost kmetijstvo in ne smejo biti starejši od 30 let. Ob pomanjkanju učencev se vse te omejitve razveljavijo. Dokler se šola ne ustanovi, mora kuratorij skrbeti za uresničevanje dela Ustanove. Vsako leto skrbi za prirejanje gospodinjskih in gospodarskih tečajev v poletnem, jesenskem in zimskem času. Skrbi za strokovna izobraževalna predavanja, po potrebi daje svoja zemljišča na voljo za razne kmetijske poskuse, na voljo daje svoje prostore za razna strokovna predavanja, razstave in kmetijsko čitalnico in za zadružno poslovanje. Poseben poudarek mora sloneti na naslednjih predmetih in panogah kmetijstva: mlekarstvo, živinoreja, vrtnarstvo, sadjarstvo, poljedelstvo, vinarstvo, kletarstvo, perutninarstvo, konzerviranje sadja in vrtnin, ' Pravzaprav je bila takrat k.o. Vodranci tako kot danes. Iz zemljiške knjige je razvidno, da so Nemci med 2. svetovno vojno vse parcele, ki spadajo pod Godenince (župnijo Središče), v knjigi posebej označili. Vsekakor jim je bil podlaga Odlok sreskega načelstva Ptuj, z dne 18. 12. 1937, "o določitvi nove meje med obema upravnima občinama Kog in Središče ob Dravi - Sl. List št. 531,1937. domača obrt, kmetijsko-gospodinjsko knjigovodstvo in higiena. Ustanovno pismo nalaga kuratoriju, da naj pristopi h gradnji šolskih prostorov, ki naj imajo učilnico, kuhinjo s shrambo in umivalnico, pisarno, stanovanje s sobo, kuhinjo in shrambo za hišnika, nekaj sob za učne moči ali upravitelja šole, v kletnih prostorih pa naj se uredita poleg kleti še pralnica in kopališče (verjetno kopalnica). Za to naj se uporabi vsa naložena gotovina, po potrebi pa naj se odproda še 13 parcel posestva v skupni izmeri 5 ha 31 a in 31 m2. Lastnik Ustanove16 17 se je zavedal močne gospodarske krize in velike inflacije, zato je Ustanova kmalu po smrti has-novalke, 1938. leta, naročila pri mestnem stavbeniku in sodnem izvedencu Franju Špesu iz Maribora seznam izračuna stroškov del in gradbenega materiala za gradnjo šole. Iz navedenega, kakor tudi iz skromne blagajniške dokumentacije, sledi, da je Ustanova dejansko zaživela po smrti hasnovalke. V Službenem listu Kraljevske banske uprave Dravske banovine v Ljubljani, z dne 11. julija 1930, št. 155/LVIII/338, je izšel Zakon o ustanovah ali zadužbinah, kjer v 13. členu pravi, da je ustanova pravna oseba. S tem aktom se izbriše fizična lastnina, ki po tem zakonu spada pod ustanovno oblast banske uprave. Tam se tudi vodi poseben ustanovni register o vseh ustanovah. Vse ustanove, ki že obstajajo, obdržijo na podlagi tega zakona svoje dosedanje uprave (kuratorij), vendar morajo svoje poslovne akte uskladiti s tem zakonom in se v šestih mesecih prijaviti pristojni ustanovni oblasti zaradi vpisa v register. V nasprotnem primeru sledijo ukrepi. Zakon med drugim tudi določa, kdo ne more biti član uprave ustanove (prej kuratorija), o zadolževanju, odtujevanju in oddajanju nepremičnin, o finančnem poslovanju s kontrolo tega poslovanja, izkazovanje oz. izdelovanje letnih poročil-bilance ter disciplinsko in materialno odgovornost članov odbora ustanove. Minister za prosveto predpiše poseben pravilnik o izvajanju nadzora nad ustanovami. Ker so z ustanovitvijo banovin prenehale obstajati oblasti, je v oporoki, kjer je omenjena oblast, tako postala pravna naslednica banovina. Tako so Anton Tkalec oziroma njegovi pravni nasledniki izgubili lastninske pravice v Ustanovi Jakoba Klemenčiča. Sprejemna listina, ki se nadaljuje v Ustanovno pismo, med ostalimi navedbami, ki so podrobno opisane v Ustanovnem pismu, navaja med drugim tudi sodno poravnavo med sestro pokojnega Jakoba Klemenčiča Jožefo Šoštarič in predstavnikom kuratorija Ustanove Antonom Tkalcem. Poravnava je bila sklenjena pri Okrajnem sodišču v Ormožu 28. decembra 1938. leta1'. Pri poravnavi se Jožefa Šoštarič odpoveduje pravici dosmrtnega hasnovanja Ustanovi pripadlega posestva, ki je navedeno v oporoki. Zaveže se, da bo takoj izpraznila hišo št. 38, če se ji izplača enkratna odpravnina v znesku 25.000 din. Iz poravnave je možno sklepati, da je darovalčeva sestra gospodarstvo zanemarjala, saj je pri poravnavi zahtevala, naj kuratorij ne zahteva nikakršne odškodnine za prodano živino in povzročeno škodo zaradi opuščenih popravil poslopij. Anton Tkalec je sodnijsko odobril zahtevo Jožefe Šoštarič, obenem pa prosi, da se k tej poravnavi ne pritegne državno pravobranilstvo, ker bi s tem povzročili ustanovi stroške, ampak naj 16 Kljub novi zakonodaji, ki pravi, da ne more biti lastnik Ustanove fizična oseba, se še pojavlja takšen naziv. 17 Prav tam kot pri nr. 9. se ta izjava (poravnava) pošlje skupaj z zapuščinskim spisom v odobritev državnemu pravobranilstvu v Ljubljani. Ustanovna oblast je poravnavo odobrila že 9. januarja 1932, opr. št. IV.- št. 522/1. Ali je bila poravnava dejansko izvedena, nam viri ne poročajo, ker pride tri leta pozneje do ponovne poravnave na Okrožnem sodišču v Mariboru med tožiteljico Jožefo Šoštarič in toženo stranko "Ustanovo Jakoba Klemenčiča, kmetijska in gospodinjska šola v Središču ob Dravi". Jožefa Šoštarič je vložila pri okrožnem sodišču v Mariboru tožbo na plačilo zneska 25.000,- din, ki se po vsej verjetnosti nanaša na prvo poravnavo iz leta 193818, ki je Ustanova ni spoštovala. Poravnava je bila sklenjena 16. maja 1935, opr. št. I Po 333/34 in se glasi: 'Tožena stranka "Ustanova Jakoba Klemenčiča, kmetijska in gospodinjska šola v Središču ob Dravi" se zaveže izplačati Šoštarič Jožefi, prevžitkarici v Središču ob Dravi v poravnavo vseh njenih zahtevkov iz predmetne zadeve znesek po din 25.000,- in sicer delni znesek po 18.000 - v hranilni knjižici Hranilnice in posojilnice v Središču ob Dravi, najpozneje v 14 dneh; ostanek po 7.000.- v gotovini pa najpozneje v 3 mesecih - oboje računano od dneva odobritve predležeče poravnave po ministrstvu prosvete. Vsaka stranka nosi stroške svojega zastopnika, obe stranki do polovice sodne stroške. Ta poravnava je obvezna za tožiteljico takoj, za toženo stranko pa po odobritvi ustanovne oblasti in se zaveže tožena stranka poravnavo predložiti v odobritev ustanovni oblasti in po odobritvi obvestiti sodišče in tožečo stranko. Tožena stranka izjavlja, da iz predmetne zadeve nima nobenega zahtevka." Tokrat je poravnavo odobril minister prosvete, 24. julija 1935, Z. br. 3428, s katero sta bila obveščena sodišče in tožiteljica. Po vsem sodeč, je Ustanova tudi s to poravnavo pozneje zavlačevala. Iz vsega navedenega sledi, da se je pravda med Jožefo Šoštarič in Ustanovo vlekla še po smrti hasnovalke in se končala 28. decembra 1938. leta. V kakšni obliki je odškodnino Ustanova izplačala in ali je do tega sploh prišlo, nam dostopni viri ne poročajo. Druga polovica leta 1938 je torej zelo pomembna za Ustanovo. Z oporoko ugasnejo vse pravice, ki se nanašajo na Jožefo Šoštarič. Kuratorij, še posebej pa njegov predstavnik Anton Tkalec, se zelo trudi za uresničitev darovalčeve poslednje volje. Inflacija neusmiljeno posega v finančno substanco Ustanove. Najprej vse premoženje označijo. S posebnimi mejniki, monogramom Ustanova Klemenčič -UK, označijo vse kmetijske in gozdne parcele. Kuratorij naroči pri mariborskem gradbeniku Franju Špesu načrt in proračun stroškov za gradnjo šole. Gradbenik povzame trenutno stanje v naravi, ki obsega stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje. Stavba naj bi stala na mestu stare, vendar o njeni rušitvi ali kakšnih dokumentov, ki bi pričali, da bi stala kje drugje, ni. Ta obsega v skupni dolžini 35,65 m, širina stanovanjske hiše pa je bila 9,20 m, hlev oz. gospodarsko poslopje 7,72 m (hiša z gospodarskim poslopjem je v ravni liniji). Proračun z načrtom je bil dostavljen kuratoriju 6. avgusta 1938. leta v skupnem znesku 223.709,50 din. Obenem so stekla dela pri nabavi materiala (predračuni materialov). Za lažjo predstavitev navajam celotno rekapitulacijo posameznih obrtnih in drugih del: 18 Očitno pomota. Pravilno bi bilo leta 1931, saj je bila odobritev bana 9. januarja 1932. leta. Slika 1: S takšnimi mejniki je Ustanova Klemenčič zaznamovala vse Klemenčičeve parcele. Ti mejniki še danes stojijo. Foto: Franc Krnjak, 2004 Zidarsko, težaško in železobetonsko delo........................ 132.299,50 din Tesarsko delo ....................................................20.714,00 din Kleparsko delo ................................................... 7.152,00 din Mizarsko delo ....................................................22.348,00 din Ključavničarsko delo...................................................3.934,00 din Steklarsko delo........................................................4.038,00 din Slikarsko in pleskarsko delo ......................................5.444,00 din Pečarsko delo .....................................................9.500,00 din Elektroinstalacija.....................................................3.100,00 din Vodovodna instalacija ........................................... 10.480,00 din Tapetarsko delo .................................................. 1.700,00 din Skupaj za obrtna dela .......................................... 223.709,50 din Velikost zgradbe v zunanjih merah obsega 16,14m x 14,50 z manjšim zamikom na severni - dvoriščni strani. Stavba je v projektu podkletena enonadstropna hiša s funkcionalnim podstrešjem. Medtem so tekli na Ustanovi gospodarski posli. Ustanova prodaja iz svojih gozdov hlodovino, drva in šibje. S prodajo manj kvalitetne (starost) živine ^f! ÌSX C C ST MO l-jicr; fff «lililllfll ' i y?i U11 i i i i * ì i * H fH' ' ......... [lili lijjliilijj lj.il. ij.iul % —T .41 illlliiliiilliliiiiilliiililliiJl- m ■j S///crt 2: Cestno lice ali južna vhodna stran kmetijske in gospodarske šole - načrt Marka Štuheca, zidarskega mojstra. Hrani: Hilda Habjanič, Obrež zmanjša čredo. Prodaja tudi plemensko živino, ki jo pokupijo središki kmetje. Skratka, vse kmetijske pridelke, ki jih ne porabi pri lastnem gospodarstvu, odproda po dnevnih cenah. V Ustanovi tako najdejo zaslužek dninarji in ostali prebivalci širše okolice, ki se udeležujejo sezonskega dela. Zenske delajo večinoma na polju, moški pa opravljajo težja fizična dela, kot so košnja travnikov, spravilo žitaric in v zimskem času dela v gozdu, spravilo lesa in ostankov dreves, ter celoletne prevoze s svojo vprežno živino. Kaj se je pozneje dogajalo z Ustanovo - vse 1939. leto - ni znano, le za sodnij-ske posle dedovanje pokojne J. Šoštarič in za utrditev Ustanove na pravni podlagi imamo zapise. Vpliv težke ekonomske situacije v državi in preteča vojna nevarnost sta zavrla smele načrte kuratorija. Prvotno ponudbo gradbenika Špesa so, verjetno iz finančnih razlogov, zavrgli in čez leto in pol naročili pri gradbenem podjetju Marka Štuheca iz Maribora novi Proračun z načrtom. Načrt se je v glavnem ujemal s prejšnjim, ki ga je naredil gradbenik Špes, le nekaj razlik je nastalo pri merah tlorisa v korist povečanja. Seveda se je v letu in pol korenito spremenila finančna konstrukcija obrtnih del in posledično tudi gradbenega materiala. Ta je bila višja za dobrih 85.000 din19 in tudi nekaj postavk gradbenih del je izpuščenih, tako da je inflacija krepko posegla v finančno stanje. Medtem so stekla dela v gozdu pri podiranju stavbnega lesa. V decembru 1940 je bil tako gradbeni les v neto količini skoraj 55 kubičnih metrov razrezan in pripravljen za 1 ’ Za lažjo predstavitev, koliko je bil vreden takrat dinar, bi za ta znesek lahko dobil 40 krav mlekaric ali 34 t pšenice, ki je imela takrat ceno 2.50 din za kilogram. gradnjo. Na železniško postajo Središče je 16. decembra istega leta pripeljal vagon s 7.870 kosi strešne kritine iz Velike Kikinde v znesku 9.829,00 din. Pred vrati je bila druga svetovna vojna. V času nemške okupacije ni podatkov o gospodarjenju s Klemenčičevo kmetijo, po ustnih poročilih je bila kmetija obdelana, v hlevih pa so vzrejali plemenske bike. Nekatere člane kuratorija so nacisti odselili, pregnali in odgnali na prisilno delo, bivšega župana in člana kuratorija Antona Kolariča pa je nemška oblast nastavila za komisarja (upravnika) zaplenjenih posestev v domači in sosednji kogovski občini. Nabavljeni material, les in strešno kritino, za izgradnjo šole je nacistična oblast uporabila za gradnjo velikega skladišča ali strojne lope med starim gasilskim domom in potokom Trnavo20. Kmalu po vojni je nova oblast organizirala Nabavno in prodajno zadrugo z.o.j Središče (1947), ki pa se je že čez eno leto decentralizirala, in tako so nastale kmetijske zadruge z omejeno odgovornostjo. Posestvo so, ki je bilo do leta 1948 kot splošno ljudsko premoženje (nacionalizirano), priključili novi (1948) kmetij-sko-obdelovalni zadrugi ali KOZ21. Na posestvu sta bila tudi sedež in uprava KOZ-e ter poznejšega kmetijskega gospodarstva. Njen prvi upravnik je bil zopet Anton Kolarič, bivši središki župan in član kuratorija, ki je med prvimi dal svoje posestvo v kolhoz. Na prste bi lahko prešteli nekaj "vročih, komunizma lačnih" Slika 3: Agrarni interesenti pri razdeljevanju veleposestniške zemlje. Hrani: Franc Krnjak, Ormož 11 11 To skladišče sta še dolgo pozneje uporabljali KZ in KK Jeruzalem Ormož. V drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa je to skladišče prestavil Kombinat na dvorišče svoje poslovalnice, ki še danes rabi svojemu namenu. ■' Tone Luskovič, v: Zgodovinski zapisi, Ormož, 2004, str. 19-30. Ustni vir: Anton Jurjaševič st. srediških kmetov, ki so sledili duhu kolektivizacije ter tako postavili temelje KOZ-i, ki pa se je čez nekaj časa sama od sebe sesula. Najpogosteje so bili to slabi gospodarji. Duh Klemenčičeve kmetije pa je kljub vsem pretresom v družbi ostal. Na posestvu so začeli v velikih hlevih v zadružnem smislu gojiti govejo živino za prirejo mleka in pozneje si zadaj za hlevi omislili vrtnarijo. Zadruga je zaposlila pastirja iz Haloz, ki je pasel čredo na prostranih, prej občinskih pašnikih. Zaradi spremenjene politike do kmetijskega zadružništva je prišlo posestvo leta 1953 pod novoustanovljeno Kmetijsko gospodarstvo Središče. Ta zadruga je životarila do konca leta 1958. Z novim letom 1959 je zaživelo novo kmetijsko gospodarstvo, ki je združevalo takratno Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem, Zadružno kmetij-sko gospodarstvo Ivanjkovci, Kmetijsko gospodarstvo Ormož, Kmetijsko gospodarstvo Središče, Zadružno vinogradniško gospodarstvo "Jože Kerenčič" Miklavž pri Ormožu in Zadružno vinogradniško gospodarstvo Litmerk. Novo podjetje je poslovalo pod imenom Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem. S priključitvijo še več obratov v letih 1960, 1961 in 1962 je nastal v Ormožu Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož, z uradnim imenom Kmetijska zadruga "Kombinat Jeruzalem Ormož"22, dolgoletni paradni konj ormoškega gospodarstva. Tako se je nesrečno končala poslednja volja Jakoba Klemenčiča in poskus, da bi v takratnem narodno zavednem trgu Središče nastala strokovna institucija, ki bi gotovo spremenila podobo današnjega kraja. Viri in literatura: Arhiv Ustanove kuratorija (UK). Arhiv hrani hčerka nekdanjega lastnika Ustanove Hilda Tkalec, poročena Habjanič iz Obreža. Škofijski arhiv Maribor (ŠAM): Rojstni matični knjigi župnije sv. Duha Središče in sv. Bolfenka na Kogu. Okrajno sodišče Ormož, Zemljiška knjiga Ormož. Informator: Anton Jurjaševič st. Kovačič, Fran, 1910: Trg Središče. Maribor. Luskovič, Tone, 2004: Zadružna in kmetijska podjetja v občini Ormož 1898-2000. V: Zgodovinski zapisi, Ormož. 22 Prav tam, str. 19-30. Die Institution Jakob Klemenčič Landwirtschafts- nnd Hansivirtschaftsschule in Središče ob Dravi ZUSAMMENFASSUNG Der Groflgrundbesitzer Jakob Klemenčič hinterlieft in seinem Testament einige Wochen vor seinem Tod sein gesamtes Eigentum samt zzvei Sparanlagen seinem entfern-ten Verwandten Anton Tkalec aus Obrež und ernannte einen Kuratorium-Vormundsausschuss, damit er nach seinem Tod und dem Tod seiner Schwester Jožefa Šoštarič, der er die Gebrauchsrechte hinterliefi, eine Landwirtschafts- und Hauswirtschaftsschule grunden wiirde. Aus diesem Grund hat er in seinem Testament eine Institution ausgeformt, die seinen Nachlass verwalten solite. Im Testament hat er genau den Eigentiimer und die Mitglieder des Vormundsausschusses bestimmt, den Zweck der Institution und alle Erben, die er namentlich angibt und mit letztem Willen beschenkt. Nach dem Tod des Erblassers iibernahm seine Schwester Jožefa Šoštarič den Bauernhof, geriet aber wegen mangelhaften Wirtschaftens in Konflikt mit dem Eigentiimer der Institution und dessen Kuratorium. Der Konflikt kam vor das Gericht und zog sich bis zu ihrem Tod hin. In der Zwischenzeit herrschte im Staat eine ernsthafte Wirtschaftskrise als eine Tolge der Weltrezession, wor dem Tor stand auch noch die Gefahr der Naziexpansion. Trotz allem hat sich das Kuratorium nach dem Tod der Altenteilerin Jožefa Šoštarič mutig mit dem letzten Willen von Jakob Klemenčičauseinan-dergesetzt. Der einstige Eigentiimer der Institution, dem das Rechi des neuen Gesetzes wegen entzogen wurde, begann intensiv den Bau der Landwirtschafts- und Haushaltsschule vorzubereiten. Aus diesem Anlass hat er entsprechende Piane und Baumaterialien vorbereitet, aber der zweite Weltkrieg batte ihn iiberrollt. Wdhrend des Krieges sowohl wie auch danach wurde das Gut der Institution von den Machthabern nationalisiert. Die bereits angeschafften Baumaterialien wurden von der nazistischen Macht fiir den Bau eines Maschinenschuppens verwendet. Nach dem Krieg zdhlte das Gut zum allgemeinen Volksvermógen, das Land wurde unter die Agrarinteressenten verteilt. Aufdem Besitz begann man mit der Rindviehzucht, die nach dem Bau der Farm auf einen neuen Standort iibersiedelte. Der Wirtschaftsteil wurde spdter niedergerissai, die Molkerei und der Wolmteil des Hauses wurden vom damaligen Besitzer an die Arbeiter verkauft. Heute haben hier ihren Wohnsitz einige Familien, hinten im Obstgarten steht ein Kindergarten. Der Musterbauernhof von Klemenčič ist spurlos ver-schwunden. Branko Gajšt, Krajina (olje) Foto: B. Prelog Luskovič, Tone, univ. dipl. pravnik SI-2276 Kog, Jastrebci 25 UDK 338.1(497.4 Ormož)"19" Ormož skozi stoletja V, Ormož, 2005, str. 506-520 Analiza gospodarskega položaja občine Ormož konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja Prispevek prikazuje položaj ormoškega gospodarstva v primerjavi z nekaterimi drugimi občinami v Podravju, analizira stanje v času, ko je občina začela pospešeno preobrazbo iz pretežno agrarnega gospodarstva v postopni razvoj industrijske proizvodnje. Ključne besede: občina Ormož, petdeseta in šestdeseta leta 20. stoletja, gospodarstvo Luskovič, Tone, Lawyer SI-2276 Kog, Jastrebci 25 UDK 338.1(497.4 Ormož)"19" Analysis of the Ormož municipality economie situation at thè end of 1950's and the beginning of the 1960's Ormož throughout thè centuries V, Ormož, 2005, P. 506-520 The article presents thè state of thè economy of Ormož, compares it with some other municipalities in the Podravje region, and analyses the situation at a time, vvhen the municipality began an advanced transformation from a predominantly agrarian economy into a graduai development of industriai production. Key vvords: Ormož municipality, 1950's and 1060's, economy. Tone Luskovič Analiza gospodarskega položaja občine Ormož konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja Uvod Občina Ormož se je konec petdesetih let prejšnjega stoletja znašla pred veliko razvojno dilemo. Glavna gospodarska dejavnost je bila kmetijstvo, ki s svojo nizko akumulativnostjo in slabo storilnostjo ni ponujala velikih razvojnih možnosti. Večina kmetijskih pridelkov (vino, sadje, sladkorna pesa...), prav tako tudi živina, je šla na tržišče brez dodane vrednosti, kot surovina. Predelovalnih obratov dejansko ni bilo. Slab gospodarski položaj občine v tem obdobju je še posebej očiten, če primerjamo gospodarske potenciale občine z nekaterimi drugimi občinami v Podravju. I. Narodni dohodek in stanje leta 1960 Preglednica 1: Struktura gibanja narodnega dohodka po občinah (v mio din) v letu 1960 Občina ND % ND v celotnem gospodarstvu % ND v družbenem sektorju Dravograd 1,201 1,3 1,2 Lenart 1,293 1,4 0,3 Maribor Center 26,045 28,2 29,9 Maribor Tabor 15,609 16,9 18,6 Maribor Tezno 15,147 16,4 17,1 Ormož 1,293 1,4 0,5 Ptuj 11,083 12,0 10,2 Radlje 1,863 3,1 2,5 Ravne na Koroškem 9,513 10,3 11,3 Slovenska Bistrica 5,357 5,8 5,5 Slovenj Gradec 2,955 3,2 2,9 Okraj skupaj 92,359 100,0 100,0 Občina Znesek Odstopanje od okrajnega povprečja Maribor Center 389.000 + 119.000 Ravne na Koroškem 435.000 + 165.000 Maribor Tabor 374.000 + 104.000 Maribor Tezno 359.000 + 89.000 Slovenj Gradec 188.000 - 82.000 Slovenska Bistrica 180.000 - 90.000 Ptuj 176.000 - 97.000 Dravograd 173.000 - 97.000 Radlje 163.000 -191.000 Lenart 79.000 -191.000 Ormož 69.000 - 201.000 Okraj skupaj 270.000 - 201.000 Podatki nazorno kažejo, da gre za precejšnje negativno odstopanje od povprečja tedanjega okraja. Preglednica 3: Del narodnega dohodka, ki je ostal podjetjem (skladi in plače) Občina Znesek v mio. din % ND Dravograd 351 35,5 Lenart 131 50,7 Maribor Center 8.357 34,3 Maribor Tabor 5.252 34,8 Maribor Tezno 4.320 31,0 Ormož 237 53,1 Ptuj 2.645 31,9 Radlje 869 41,8 Ravne na Koroškem 2.857 31,0 Slovenj Gradec 901 37,7 Slovenska Bistrica 1.595 35,7 Okraj skupaj 27.518 33,8 Nekoliko ugodnejši odstotni delež, ki ostaja podjetjem, je varljiv, saj je absolutni znesek nižji le v občini Lenart, tako da tudi ta podatek kaže na slabši položaj občine v primerjavi z industrijsko bolj razvitimi občinami. Občina Struktura v % Znesek na enega prebivalca Maribor Center 29,7 27.800 Maribor Tabor 13,5 20.300 Ravne na Koroškem 6,6 18.800 Maribor Tezno 11,3 16.900 Slovenj Gradec 4,3 17.000 Radlje 4,7 17.000 Dravograd l—* bo 16.500 Slovenska Bistrica 6,6 13.900 Ptuj 14,5 14.400 Ormož 3,8 12.600 Lenart 3,2 11.700 Okraj skupaj 100,0 18.300 V ta sredstva so zajeti proračunski dohodki, sklad za zidanje stanovanjskih hiš in občinski investicijski sklad, ki prav tako izrazito kažejo na gospodarsko nerazvitost občine, kljub temu da so se te razlike delno popravile z večjo udeležbo pri proračunskih dohodkih. II. Demografska gibanja, zaposlenost, plače Po popisu prebivalstva v letu 1960 je v občini Ormož živelo 19.413 prebivalcev. Slabih deset let prej, v letu 1953, je v občini živelo 20.284 prebivalcev, kar kaže na to, da se proces odhajanja prebivalstva v industrijske centre še ni začel. Poseben problem je predstavljala sezonska delovna sila v kmetijstvu, ki po spravilu pridelkov ni imela nobene možnosti za dodatno zaposlitev. Stanje zaposlenosti v občini v obravnavanem obdobju kaže naslednja razpredelnica: Preglednica 5: Stanje zaposlenosti v občini v obravnavanem obdobju v 000 din Dejavnost Število zaposlenih Indeks 1959 1960 1961 60/59 61/60 61/59 Industrija 79 166 226 210 136 286 Trgovina 78 92 90 118 97 115 Kmetijstvo 567 613 772 108 125 136 Obrt 204 204 207 100 101 101 Gostinstvo 23 25 24 109 96 104 Zadružništvo 88 145 155 164 106 176 Ostalo 441 453 560 102 123 126 Skupaj 1.480 1.698 2.034 114 119 138 V občini je bilo zaposlenih 2.034 prebivalcev ali 63,5%. Zunaj območja občine je našlo zaposlitev še 1.192 prebivalcev ali 36,5%. Od skupnega aktivnega prebivalstva odpade na privatni sektor kmetijstva in obrti 8.112 prebivalcev ali 71%, medtem ko je bilo v družbenem sektorju gospodarstva zaposlenih le 3.226 delavcev ali 29% aktivnega prebivalstva. Ta podatek opravičuje izredno nizko vrednost ustvarjenega narodnega dohodka po prebivalcu, saj se je ta dohodek v največji meri ustvaril v kmetijstvu kot izredno nizko akumulativni panogi. Največji vpliv na višino narodnega dohodka na prebivalca pa je imelo dejstvo, da je bila velika večina aktivnega prebivalstva zaposlena v privatnem sektorju kmetijstva, kjer je bila storilnost izredno nizka. Plače zaposlenih v gospodarstvu so bile pod okrajnim in republiških povprečjem, saj so znašale mesečno 15.248.- din na delavca. To povprečje so zniževali predvsem nizki osebni prejemki kmetijskih delavcev, ki so znašali neto 13.043.- din na enega zaposlenega. Plače zaposlenih zunaj kmetijstva so znašale 23.872,- din neto na zaposlenega. III. Razvoj gospodarstva v letih 1959/1961 Po rasti narodnega dohodka v gospodarstvu je možno sklepati, da se je stanje v občini gibalo v okviru splošnih postavk in nalog v razvoju celotnega gospodarstva regije, razen v privatnem sektorju kmetijstva in obrti. Po panogah in obdobjih je bilo stanje naslednje: Preglednica 6: Razvoj gospodarstva po panogah v letih 1959/1961 Panoga Realizacija 1959 Realizacija 1960 Plan 1961 Indeks 60/59 61/59 61/60 Industrija 34 60 79 176 233,9 132,74 Kmetijstvo - družb. 120 272 317 227,8 264,9 116,59 Kmetijstvo - privat 905 1.080 1.170 119,3 129,2 108,23 Kmetijstvo skupaj 1.025 1.352 1.487 131,9 145,1 110,00 Preglednica 7: Razvoj gospodarstva po panogah v letih 1959/1961 Panoga Realizacija Realizacija Plan Indeks 1959 1960 1961 60/59 61/59 61/60 Zadružništvo 51 115 135 227,3 265,9 116,96 Trgovina 47 102 119 215,3 251,5 116,86 Gostinstvo - družbeno 8 14 17 165,0 200,9 121,78 Gostinstvo - privatno 4 10 11 237,0 249,5 105,23 Gostinstvo skupaj 12 24 28 188,9 217,1 114,89 Obrt - družbena 41 49 52 120,6 128,7 106,69 Obrt - privatna 44 45 46 102,7 105,5 102,70 Obrt - skupaj 85 94 98 111,3 116,6 104,77 Gospodarstvo skupaj 1.254 1.747 1.946 139,3 155,2 111,41 Zaostala območja in gospodarske dejavnosti občine Glede na splošno industrijsko nerazvitost in približno enake pogoje kmetijske proizvodnje v občini ni bilo bistvenih razlik v razvitosti posameznih območij. Nekoliko bolj razvita sta bila le mesto Ormož, kjer je bil sedež občine, in trg Središče. Edino industrijsko podjetje v Ormožu je bila opekarna, v Središču pa je delovala oljarna. Močneje razvite obrti ni bilo. Zaradi različne strukture, predvsem pa konfiguracije zemljišč, so ravninske površine ob Dravi rodovitnejše in se lažje obdelujejo, kar je usmerjalo tudi kmetijsko proizvodnjo, ki je bila na tem območju, predvsem na področju poljedelstva in živinoreje, dokaj intenzivna. Na območjih večje razgibanosti terena se je pospešeno razvijalo sodobno vinogradništvo in sadjarstvo. Ti dve panogi sta z dopolnjevanjem živinorejske proizvodnje spreminjali dotedanji način življenja in dela ljudi. Nove proizvodne metode, ki so se uporabljale v vinogradniški proizvodnji takratnega družbenega kmetijskega posestva - Vinogradniškega gospodarstva Jeruzalem, so občutno vplivale tudi na privatno proizvodnjo. Na območjih, kjer vpliva družbenega kmetijskega posestva ni bilo čutiti, je kmetijska proizvodnja privatnega sektorja le počasi napredovala in ta območja so v gospodarskem razvoju močno zaostajala. Zelo izrazit vpliv takih odnosov se opaža na območju delovanja Kmetijske zadruge Tomaž in katastrskih občin Žvab, Runeč ter Žerovinci. V teh krajih je dohodek na prebivalca najmanjši že zaradi goste naseljenosti, manj kvalitetnih zemljišč kakor tudi premajhnega vlaganja v gospodarstvo -predvsem v kmetijstvo. Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem na teh območjih ni imelo svojih obratov, zato tudi vpliva moderne proizvodnje ni bilo čutiti. Kmetijska zadruga Tomaž, ki je prevzela odkupljena zemljišča, ni bila niti finančno niti kadrovsko sposobna, da bi jih racionalno in intenzivno izkoriščala. Po dolinah so bila neurejena in neočiščena korita potokov, ki so ob večjem deževju poplavljala veliko površin in jih tako zamočvirjala. Zaostalost tega območja je mogoče opravičevati tudi z dejstvom, da je bilo več ali manj odrezano od prometnih povezav, da v bližini ni bilo večjih potrošnih in kulturnih centrov, kar je, predvsem mlade ljudi, odvračalo od dela v kmetijstvu in ostajanju doma. Sposobnejša mladina je odhajala v industrijska središča, oni, ki teh možnosti niso imeli, pa so ostajali z ostarelimi in s konzervativnostjo obremenjenimi starši na posestvih, kjer niso ustvarjali skoraj nobenih tržnih viškov. Zaostalost tega predela je mogoče pripisati tudi subjektivnim faktorjem - kmetovalcem samim. Kmetijske zadruge, ki so na tem območju delovale že od konca druge svetovne vojne, zaradi pomanjkljivega dela raznih pospeševalnih služb, interesa proizvajalcev za sodobno kmetijsko proizvodnje niso mogle razviti. Res je tudi, da je kronično primanjkovalo strokovnega kmetijskega kadra. Industrija Delež industrije v ustvarjanju narodnega dohodka je bil izredno nizek. Razen že omenjenih dveh podjetij, opekarne v Ormožu in oljarne v Središču, v občini ni delovalo nobeno drugo podjetje. V letu 1960 je bil ustanovljen zavod »Jože Kerenčič«, kjer so izdelovali pohištveno in gradbeno okovje ter uvajali proizvodnjo izdelkov iz plastičnih mas. Opekarna Za opekarno je bilo na začetku šestdesetih let značilno, da je imela izredno kvalitetno surovino - glino za izkoriščanje. Delna rekonstrukcija tega obrata je dvignila proizvodnjo za 100%, nadaljnji razvoj pa je bil usmerjen predvsem v gradnjo sušilnic z večjo kapaciteto in nadaljnjo mehanizacijo proizvodnje, ki bo pocenila proizvodne stroške. Oljarna Središče ob Dravi Središka oljarna je bila edini obrat živilske predelovalne industrije, ki ni imela velikih kapacitet, vendar je izdelovala kvalitetno bučno olje. Posebnega razvoja tega podjetja niso načrtovali, saj ni imelo dovolj surovin, zato je bila predelava odvisna od uvoza bučnih semen iz južnih predelov države. Zavod »Jože Kerenčič« Nova dejavnost kovinske stroke se je hitro razvijala, saj je ob koncu leta 1961 zaposlovala že 120 delavcev, predvsem invalidov in ženske delovne sile. Osnovna sredstva so bila sicer zastarela in iztrošena, vendar je kolektiv uspešno gospodaril. Podjetje je v tem času izdelalo širok program osvajanja proizvodnje izdelkov iz plastičnih mas, vendar mu je primanjkovalo tako investicijskih kot obratnih sredstev. Uspešno so osvajali tudi proizvodnjo raznih izdelkov v kooperaciji z večjimi industrijskimi podjetji. Kmetijstvo Kljub svoji zaostalosti je kmetijstvo v občini ustvarjalo največji del narodnega dohodka, kar daje tudi karakteristiko razvitosti gospodarstva v občini Ormož. Večina kmetijskih površin je bila v privatnem sektorju lastništva do 2 ha 1.030 gospodarstev ali 28,3 % od 2 do 5 ha 1.051 gospodarstev ali 28,9 % nad 5 ha 1.559 gospodarstev ali 42,8 % Preglednica 8: Struktura površin po sektorjih lastništva Kultura Skupna površina Družbeni sektor Privatni sektor njive in vrtovi 7.543 383 7.160 sadovnjaki 1.080 294 786 vinogradi 1.190 469 721 travniki 2.783 200 2.583 pašniki 1.306 39 1.267 gozdovi 6.048 2.064 3.984 neplodno 1.234 932 302 ribniki in močvirja 24 18 6 Skupne površine 21.208 4.399 16.809 Od skupnih površin je pripadalo SLP 20,7%, skupnih obdelovalnih površin 10%, skupnih gozdnih površin 34%, skupnih neplodnih površin pa je bilo v strukturi SLP 75,5%. Ti podatki kažejo, da je bila večina, predvsem obdelovalnih površin, v privatnem sektorju, kjer je prevladovala maloposestniška lastniška razdrobljenost. Največji del neplodnih površin je bilo ob reki Dravi. Ker je bila proizvodnja, tako v družbenem kot privatnem sektorju, usmerjena predvsem na pridelovanje živinske krme in so se prodajni viški prikazovali skoraj izključno preko prodaje živine, je zgovoren podatek tudi naraščanje številčnega stanja govedi, konj, prašičev in perutnine. Preglednica 9: Gibanje staleža goveje živine po letih in sektorjih lastništva Leto Skupaj komadov v občini Od tega odpade na družbeni sektor privatni sektor 1958 9.843 1959 10.257 1960 10.700 741 9.959 1961 plan 11.870 1.330 10.540 Preglednica 10: Gibanje staleža prašičev po letih in sektorjih lastništva Leto Skupaj komadov v občini Od tega odpade na družbeni sektor privatni sektor 1958 17.250 28 17.222 1959 17.050 29 17.021 1960 19.096 30 19.074 1961 plan 19.370 45 19.325 Preglednica 11: Gibanje konj po letih in sektorjih lastništva Leto Skupaj komadov v občini Od tega odpade na družbeni sektor privatni sektor 1958 1.392 25 1.367 1959 1.284 22 1.262 1960 1.266 22 1.244 1961 plan 1.200 22 1.278 Na 1 ha kmetijskega zemljišča v občini je bilo naslednje število govedi: - v družbenem sektorju 0.65 glav - v privatnem sektorju 0.70 glav To razmerje se je z gradnjo novih hlevskih kapacitet zelo hitro spreminjalo v korist družbenega sektorja. Število konj se je močno zmanjšalo, ker ga je intenzivno zamenjevala kmetijska mehanizacija. Kmetijsko obeležje občine potrjuje tudi realizacija odkupa tržnih viškov, ki se je vsako leto povečala, kar za leto 1959 in 1960 kaže razpredelnica na naslednji strani: Proizvajalna panoga Leto 1959 Skupaj ton v občini Od tega odpade na družbeni sektor privatni sektor žita 282,5 89 193,5 živina v živi teži 1.430 37 1.393 jajca v 000 kom 2.922 2.922 mleko v hi 2.898 534 2.364 vrtnine 1.612 98 1.514 sadje 262 15 247 vino v hi 15.439 11.047 4.392 ind. rastline 1.481 250 1.231 Leto 1960 žita 628 360 268 živina v živi teži 1.659 80 1.579 jajca v 000 kom 2.406 2.406 vrtnine 2.707 20 2.687 sadje 3.635 409 3.226 vina v hi 16.338 12.003 4.335 mleko v hi 5.582 12.003 4.335 ind. Rastline 1.488 485 1.003 Posebno hiter razvoj beleži družbeni sektor, kar potrjujejo naslednji pokazatelji: V letu 1960 je znašal družbeni bruto proizvod v kmetijstvu 2.530.000 din Na 1 ha kmetijska zemljišča je odpadlo 182.000 din V družbenem sektorju je odpadlo na 1 ha 425.000 din V zasebnem sektorju je odpadlo na 1 ha 142.000 din Ta občutna razlika je rezultat mnogo intenzivnejšega izkoriščanja kmetijskih zemljišč v družbenem sektorju. Zato so se te površine vedno bolj širile ali z odkupom ponujenih parcel privatnikov ali z osvajanjem zemljišč na relativnih gozdnih tleh. V zasebnem sektorju lastništva so vlogo pospeševalca hitrejšega uvajanja novih agrotehničnih ukrepov poskušale odigrati kmetijske zadruge, vendar so bile v veliki meri neuspešne. Občinski ljudski odbor je sprejel, z namenom hitrejšega razvoja kmetijstva v privatnem sektorju lastništva. Odlok o agrotehničnem minimumu pri proizvodnji pšenice, koruze in krme. Na področju kmetijstva so leta 1960 delovale štiri gospodarske organizacije, in sicer: Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem - Ormož Kmetijska zadruga Ormož Kmetijska zadruga Središče in Kmetijska zadruga Tomaž Razen Kmetijske zadruge Ormož in KZ Tomaž, ki sta imeli manjše ekonomije, je večino kmetijskih površin uporabljalo družbeno posestvo. Gospodarsko moč teh organizacij lahko primerjamo z vrednostjo osnovnih sredstev, ki je bila v letu 1960 naslednja: Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem Ormož 1.132.000 v 000 din Kmetijska zadruga Ormož 89.327 Kmetijska zadruga Središče 39.585 Kmetijska zadruga Tomaž 14.664 Družbeni sektor skupaj 1.275.576 Pri kmetijskem gospodarstvu predstavljajo poleg kmetijske mehanizacije v skupni postavki vrednosti osnovnih sredstev precejšen delež dolgoletni nasadi (vinogradi, sadovnjaki) in gradbeni objekti (hlevi, gospodarska poslopja). V KZ predstavlja to vrednost skoraj izključno mehanizacija. V letu 1961 se je z nabavo novih strojev močno povečala vrednost. Obrt Stanje obrti v občini ni bilo zadovoljivo, nekatere dejavnosti so se močno zmanjšale. Primanjkovala je predvsem mehanična stroka Večjega razvoja na področju te gospodarske dejavnosti občina ni dosegla, kljub temu da bi lahko v obrti našlo zaposlitev precejšnje število ljudi. Takšno stanje ima globlje korenine saj v občini Ormož že pred osvoboditvijo ni bilo večjih in opremljenih obrtnih delavnic, zato ni bilo osnove za ustanavljanje družbenih obrtnih podjetij. Tudi razvijajoča se industrija je začela nekatere obrti na tržišču izpodrivati (konfekcija, obutev itd.). Preglednica 13: Struktura in gibanje obrtnih obratov v času 1959/60 Sektor 1959 1960 1961 Indeks 61/59 Družbeni 8 8 4 50 Privatni 112 104 132 117,9 Skupaj 120 112 136 113,3 Iz primerjave je razvidno, da je v družbenem sektorju število obratov padlo, vendar to ne drži, ker so se trije, prej samostojni obrati, priključili k večjim gospodarskim organizacijam, le obrat »Mizarstvo« Miklavž se je ukinil, ker ni imel noben perspektive. V letu 1961 je močno naraslo število obratov v privatnem sektorju, kar je rezultat politike in akcije organov ljudskega odbora. Z ostro kaznovalno politiko proti šušmarjem je uspelo pridobiti 24 obrtnikov, ki so obrt ponovno registrirali. Preglednica 14: Zaposleni v obrti Sektor 1959 1960 1961 Indeks 61/59 Družbeni 204 204 207 101,5 Privatni 112 104 145 129,5 Skupaj 316 308 352 111,4 Dejavnost Obrtnikov Zaposlenih A. KOVINARSKO PREDELOVALNA DEJAVNOST 1. Kovaštvo 11 11 2. Mehaništvo 1 1 3. Ključavničarstvo 2 3 4. Urarstvo 1 1 5. Kleparstvo 1 1 Skupaj 16 17 B.PREDELOV ANJE ZEMLJE, KAMNA IN STEKLA L Lončarji 2 2 2. Kamnoseki 1 1 Skupaj 3 3 C. GRADBENA DEJAVNOST 1. Zidarji 3 3 2. Tesarji 9 9 3. Soboslikarji 4 5 Skupaj 16 17 D. PREDELOVANJE LESA 1. Kolarji 7 7 2. Sodarji 4 4 3. Mizarji 8 10 Skupaj 19 21 E. TEKSTILNA DEJAVNOST 1. Krojači 13 13 2. Šivilje 7 7 3. Klobučarji 1 1 Skupaj 21 21 F. PREDELOVANJE USNJA L Čevljarji 9 9 2. Sedlarji 1 1 Skupaj 11 11 rG. PREHRAMBENA DEJAVNOST 1. Meda rji 2 2 2. Peki 5 6 3. Slaščičarji 1 2 4. Mlinarji 17 17 Skupaj 25 27 Dejavnost Obrtnikov Zaposlenih rH. OSTALE DEJAVNOSTI 1. Mlatilničarji 4 4 2. Fotografi 2 3 3. Frizerji 3 3 4. Dimnikarji 2 3 5. Avtoprevozniki 2 2 6. Ščetkarji 4 4 7. Vrtnarji 1 1 8. Žagarji 1 1 9. Izdelovanje predmetov iz plastičnih mas 2 5 Skupaj 21 28 Za občino je bila v razvojnih dokumentih za leto 1962 najpomembnejša naloga gradnja mehaničnega obrata za vzdrževanje in popravilo vozil. Trgovina in gostinstvo Glede na splošno nerazvitost občine se tudi ti panogi nista zadovoljivo razvili. V trgovini, razen nujnega urejevanja poslovnih lokalov, ni bila načrtovana širitev trgovske mreže. V gostinstvu je bilo na področju investicij še bolj kritično. Ta gospodarska panoga je bila v občini močno okrnjena z odvzemom in preureditvijo bivšega hotela za potrebe okrajnega sodišča. Hotel, ki je bil v solidni novejši stavbi z lepimi gostinskimi prostori, je imel 32 prenočišč, v začetku šestdesetih let pa je občina dejansko ostala brez primernih gostinskih prostorov in brez prenočišč. Investicije K bivši mestni občini Ormož sta se spomladi leta 1959 priključila še bivša občina Središče in del občine Gorišnica. Niti bivša ormoška občina niti priključene občine niso imele vpliva na akumulirana sredstva s tega območja, ki so se ustvarjala na sedežu bivšega okraja v Ptuju. Tako občina Ormož ob združitvi niti kadrovsko niti materialno ni mogla bistveno vplivati na razvoj gospodarstva na svojem območju. Ustvarjena sredstva so komaj pokrivala tekoče potrebe državne uprave, šolstva in zdravstva, tako da za intervencije v pospeševanje gospodarstva ni preostalo dejansko ničesar. Razdrobljenost in materialna šibkost gospodarskih organizacij, predvsem na področju kmetijstva, je obstoječe možnosti še bolj zavirala. Šele ob reorganizaciji kmetijskih zadrug, predvsem pa ob združitvi 6 kmetijskih posestev v kmetijsko gospodarsko organizacijo Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož, se je stanje v gospodarstvu bistveno spremenilo. Vedno močnejši gospodarski razvoj je odpiral vedno večje potrebe po investicijskih sredstvih. Decentralizacija v gospodarstvu in v komunalnem sistemu pa je omogočala vedno večje formiranje sredstev za razširjeno reprodukcijo pri podjetjih v občini. Tudi družbeni skladi občine so se iz leta v leto večali. Za razvoj gospodarstva v občini so bili najvažnejši družbeni in investicijski sklad, sklad za stanovanjsko izgradnjo, komunalni sklad in formiranje proračunskih dohodkov. Preglednica 16: Dinamika formiranja skladov in proračunskih dohodkov v 000 din Naziv 1959 1960 1961 Skupaj Investicijski sklad 8.733 27.962 40.434 77.129 Stanovanjski sklad 21.893 32.825 53.200 107.918 Komunalni sklad 3.586 4.557 6.423 14.566 Občinski proračun 143.841 166.306 213.229 523.376 Pri številkah za leto 1961 niso upoštevani ukrepi o formiranju 10% obvezne rezerve, zato se zneski za ustrezno vsoto zmanjšajo. Za izdatnejše posege pri odpravljanju nerazvitosti občine pa tudi ta sredstva niso zadoščala. Pred letom 1959 občinska podjetja kot tudi Občinski ljudski odbor niso najemali izdatnejših posojil preko natečajev, močno pa se je ta interes dvignil v letih 1959/61, kar nam kažejo vložene investicije po panogah in virih financiranja. Preglednica 17: Vložene investicije po panogah in virih financiranja v 000 din Leto Zvezni IS1 Repub. IS Okrajni IS Obč. IS Sredstva gospodar. Skupaj Industrija 1959 - - - 1.604 7.418 9.022 1960 - 10.000 31.062 5.400 9.651 56.113 1061 - - 7.612 11.800 10.190 29.602 Vsega - 10.000 38.674 18.804 27.259 84.737 Kmetijstvo 1959 55.265 - 10.048 428 64.118 129.859 1960 69.073 - 39.791 10.000 66.932 185.796 1961 I. polletje 38.109 - 5.604 7.000 67.453 118.166 Vsega 162.447 - 55.443 21.428 198.503 Obrt 1959 - - - 100 1.103 1.203 1960 - - - - 1.400 1.400 1961 - - - 7.000 4.059 11.059 Vsega - - - 7.100 6.562 13.652 Trgovina 1959 - - - - 3.434 3.434 1960 - - 379 3.820 15.334 19.533 1961 - - - 3-700 2.646 6.346 Vsega - - 379 7.520 21.414 29.313 1 Investicijski sklad Leto Zvezni IS Repub. IS Okrajni IS Obč. IS Sredstva gospodar. Skupaj 1959 - - - 953 789 1.742 1960 - - - 500 1.157 1.657 1061 - - - 1.300 700 2.000 Vsega - - - 2.753 2.646 5.399 Preglednica 19: Rekapitulacija v 000 din Industrija - 10.000 38.674 18.804 27.259 84.737 Kmetijstvo 162.447 - 55.443 21.428 198.503 433.821 'Obrt - - - 7.100 6.562 13.652 Trgovina - - 379 7.520 21.414 29.313 Gostinstvo - - - 2.753 2.646 5.399 Vsega 162.447 10.000 94.496 57.605 256.384 566.922 Vloženo v gospodarske investicije 566.922 ali 86,6 % Vloženo v negospodarske investicije 76.090 ali 13,4 % Gornja dinamika investicijskega vlaganja potrjuje, da so večino sredstev vlagali v kmetijstvo kot osnovno gospodarsko panogo. Če upoštevamo, da se pred letom 1959 v gospodarstvo občine ni vlagalo nič, je predstavljal skupni znesek 566 milijonov mnogo premalo za odpravljanje nerazvitosti in zaostalosti tega področja. Tudi občinski družbeni sklad in skladi gospodarskih organizacij so bili prešibki, da bi uspešneje intervenirali za hitrejši razvoj občinskega gospodarstva. Takšno gospodarsko stanje je postavljalo nerazvito občino Ormož v neenakopraven položaj z razvitejšimi, ki so imele v novem gospodarskem sistemu ob vedno večji decentralizaciji in uveljavljanju komunalnega mehanizma mnogo ugodnejšo startno osnovo za nadaljnji razvoj vseh gospodarskih in negospodarskih področij dejavnosti. Sklepne misli Kratka in nepopolna analiza gospodarskega stanja občine Ormož konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kaže na resne razvojne probleme, s katerimi so se srečevale predvsem občine s pretežnim deležem kmetijstva v narodnem dohodku. Razvojni razkorak med razvitimi in nerazvitimi območji v Sloveniji se je začel v tem obdobju še povečevati. Za hitrejši razvoj občine so bili izjemno pomembni strokovno usposobljeni kadri v vseh gospodarskih dejavnostih, ki pa so takoj po koncu šolanja odhajali v gospodarsko razvitejša območja. V poznejših obdobjih so v Sloveniji sicer poskušali z ukrepi skladnejšega regionalnega razvoja, vendar zaostajanja, ki se je najbolj izrazito začelo v šestdesetih letih, vse do danes ni uspelo odpraviti. Viri Arhiv Jeruzalem Ormož, družbeni plan občine Ormož 1960-1965. Občinski ljudski odbor Ormož: Analiza gospodarskega položaja občine Ormož v letih 1959,1960 in 1961. Arhiv Jeruzalem Ormož, poslovna poročila k zaključnim računom kmetijskih podjetij in zadrug za leta 1959,1960 in 1961. Zasebni arhiv avtorja. Die Analyse der ivirtschaftlichen Lage der Gemeinde von Ormož Ende der 50er und Anfang der 60er Jahre des vergangenen Jahrhunderts ZUSAMMENFASSUNG E ine kurze und unvollstdndige Analyse der ivirtschaftlichen Lage der Gemeinde von Ormož Ende der 50er und anfangs der 60er Jahre des vergangenen Jahrhunderts zveist auf die ernsthaften Entivicklungsprobleme hin, denen sich vor alleni die Gemeinden mit vor-wiegendem Anteil an Eandivirtschaft im Nationaleinkommen gegeniiber sahen. Der Abstand zwischen den entivickelten und unentivickelten Gebieten in Sloivenien begann sich in dieser Zeit nur nodi zu vergrofiern, filr die schnellere Entioicklung der Gemeinde waren fachausgebildete Kader in allen ivirtschaftlichen Tdtigkeitsbereichen notivendig, die aber sofort nach dem Schulende in ivirtschaftlich besser entivickelte Gebiete umgezo-gen sind. In den spdteren Perioden versuchte man in Sloivenien die Lage mit Mafinahmen der abgeivogenen Regionalentivicklung zu verbessern, aber der Ruckstand, der sich am intensivsten in den 60er Jahren zu entivickeln begann, konnte bis beute nicht aufgeholt iver den. Bogdan Čohal, Krajina (akril) Foto: B. Prelog Oblak, Branko, višji arhivski strokovni sodelavec Zgodovinski arhiv Ptuj SI-2250 Ptuj, Muzejski trg 1 UDK 631.115.8(497.4 Ormož):65.011.44 631.145(497.4 Ormož):330.13 Nastanek in razvoj Kmetijskega kombinata Jeruzalem Ormož do združitve s Slovinom Ormož skozi stoletja V, Ormož, 2005, str. 522-537 Prispevek obravnava nastanek in delovanje Kmetijskega kombinata Ormož od njegovega nastanka v začetku leta 1959 pa do združitve z izvoznim podjetjem Slovenija vino iz Ljubljane v letul968. Obdelano je tudi nekaj zadrug in kmetijskih gospodarstev, ki so bili predhodniki kombinata. Ti so delovali od leta 1945 pa vse do združitve v kombinat. Opisan je tudi razvoj in uspehi kombinata, ki so jih dosegli v tem obdobju. V tem času je kombinat večkrat spremenil svoj pravni položaj in zamenjal tudi ime firme. Ključne besede: Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož, 1959-1968, zadruga, kmetijsko gospodarstvo Oblak, Branko, Senior Special Contributor to the Archives Ptuj Historical Archives SI-2250 Ptuj, Muzejski trg 1 UDK 631.115.8(497.4 Ormož):65.011.44 631.145(497.4 Ormož):330.13 Formation and development of Jeruzalem Ormož Agricultural Combine up to its integration with Slovenija Vino Ormož throughout thè centuries V, Ormož, 2005, P. 522-537 The article discusses the formation and operation of the Ormož Agricultural Combine from its establishment at the beginning of 1959 up to its integration with the Ljubljana export company Slovenija Vino in 1968. Some cooperatives and agricultural administra-tions that were thè combine's forerunners from 1945 up to their integration into thè combine are also reviewed. Further presented is thè combine's development and success achieved during this period, in which thè combine changed its legal status and company name several times. Key words: Jeruzalem Ormož Agricultural Combine, 1959-1968, cooperative society, rural economy. Branko Oblak Nastanek in razvoj Kmetijskega kombinata Jeruzalem Ormož do združitve s Slo vinom 1. Predhodniki Kombinata Po letu 1945 so bile na območju občine Ormož ustanovljene naslednje kmetijske organizacije: Državno posestvo Jeruzalem, Zadružno vinogradniško gospodarstvo Jože Kerenčič Kog, Vinogradniško gospodarstvo Ivanjkovci, Vinogradniško gospodarstvo Litmerk, Kmetijska delovna zadruga Kog, Kmetijska delovna zadruga Miklavž, Kmetijska delovna zadruga Krčevina, Kmetijska delovna zadruga Ivanjkovci, Kmetijsko gospodarstvo Središče, Kmetijsko gospodarstvo Ormož in še Kmetijske zadruge Kog, Miklavž, Ivanjkovci, Tomaž, Podgorci, Sejanci, Velika Nedelja, Ormož in Središče. Nekatere od teh kmetijskih gospodarskih organizacij so se med seboj združile, kmetijske delovne zadruge ukinile, tako da so leta 1958 delovale naslednje organizacije, ki so gospodarile z zemljo splošnega ljudskega premoženja: Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem, Vinogradniško gospodarstvo Ivanjkovci, Zadružno vinogradniško gospodarstvo Jože Kerenčič Miklavž in Vinogradniško gospodarstvo Litmerk. Poleg teh sta obstajala še Kmetijski gospodarstvi Ormož in Središče.Vse te zadruge so se leta 1959 združile v Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem Ormož.1 Na drugi strani je potekala združitev kmetijskih zadrug tako, da so v letu 1961 obstajale samo tri kmetijske zadruge, in sicer Ormož, Središče in Tomaž. Leta 1962 so se te zadruge združile v eno, zadrugi pa se je pridružilo še Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem Ormož. Tako je nastal Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož. H kmetijski dejavnosti so spadale v kombinat še žaga v Ormožu, Klavnica in mesnica v Ormožu ter oljarna v Središču. Do avgusta 1963 je spadalo sem tudi vse ormoško gozdarstvo, ki je bilo tega leta predano Gozdnemu gospodarstvu Maribor. Leta 1962 je zadruga upravljala z 2007 ha zemljišč in je imela zaposlenih 756 delavcev. Kmetijska zadruga Kog Zadruga je bila ustanovljena 1. marca 1948. Prvi predsednik upravnega odbora je bil Joško Tomažič iz Vitanc. Delokrog zadruge je bil razdeljen na trgovski odsek, odsek za odkup kmetijskih pridelkov, živinorejski, sadjarski in kreditni odsek. Leta 1956 so bili v zadrugo včlanjeni 103 zadružniki, od teh je bilo 100 Prispevek je nastal na podlagi arhivskega gradiva v fondu Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož 1952-1985. Uporabljeni so bili spisi podjetja, registracije, statuti kombinata, samoupravni sporazumi, zapisniki delavskega sveta in upravnega odbora, statistična poročila, proizvodno finančni plani, investicijski elaborati in zaključni računi. gospodinjstev. Glavni deleži so znašali 500 dinarjev, jamstvo je bilo 20-kratno. Predsednik upravnega odbora je bil Jože Borko, podpredsednik Anton Topolovec, tajnik Alojz Pevec, blagajnik Peter Orešnik, člani pa Vinko Zadravec, Franc Lukman in Jože Fllebec. Zadruga je odkupila leta 1956 16 vagonov sadja, kar je bilo veliko za zadružni okoliš. Problem zadruge sta bili velika prometna oddaljenost od kupcev in slaba prometna povezava. Kmetijsko gospodarstvo Ormož Gospodarstvo je bilo ustanovljeno 1. 1. 1953 in je takrat prevzelo zemljišča ekonomije kmetijske zadruge Ormož in farmo zdravilnih zelišč podjetja Gosad. Pozneje je gospodarstvo prevzelo še zemljišča, ki so postala last Splošnega ljudskega premoženja. Do leta 1956 je imelo gospodarstvo status poskusnega obrata. Prvi upravnik je bil Alojz Keček. Farma se je leta 1953 ukvarjala predvsem z odkupom, s predelavo in prodajo kmetijskih pridelkov, predvsem pa s sušenjem in prodajo raznih zelišč (kumina, koriander, meta, melisa, majaron, timijan, suhi bezeg, janež, korenček, peteršilj, čebula, gorčica, suhe gobe in prekuhani jurčki v slanici). Pridelke so prodajali Trgovskemu podjetju GOSAD v Ljubljani. Posestvo je obdelovalo 78 ha njivskih površin in se je ukvarjalo tudi z vinogradništvom, sadjarstvom, poljedelstvom in živinorejo. Leta 1954 so posejali 20 ha pšenice, 15 ha ječmena, 15 ha ovsa in 5 ha rži. Gospodarstvo je imelo velike probleme s krajo grozdja in sadja, zato so organizirali po nasadih straže. Grozdje in sadje so stiskali na terenu, za delo so plačevali 30 dinarjev na uro, delavec je dobil tudi kruh, klobaso in 2 litra jabolčnika na eno noč.2 Mošt so odvažali v Ormož. Pridelali so tudi večjo količino šmarnice in jabolčnika, ki so jo porabili za svoje delavce. Leta 1955 so pridelali 50 ton pšenice, ki so jo prodali gostinskim podjetjem in svojim delavcem. Vsak stalno zaposleni je dobil 200 kg pšenice po 23 dinarjev za kilogram, sezonski pa do 100 kg po 27 din za kilogram. Semenarni so prodali 15 ton, za seme so ostale 3 tone, ostalo žito je bilo zamenjano za moko. Rži so pridelali 8 ton. Za seme so pustili 800 kg, ostalo so prodali svojim delavcem namesto pšenice. Leta 1957 je imelo gospodarstvo 328 ha zemljišč, od teh 88 ha gozdov, 137 ha njiv, 3 ha vrtov, 8 ha sadovnjakov, 14 ha vinogradov, 59 ha travnikov, 15 ha pašnikov. Posestvo je imelo 2 traktorja, 7 konjev, 68 glav govedi. Podjetje je končalo to leto z izgubo, predvsem zaradi velikih poplav. Leta 1958 je posestvo pridobilo 70 ha zemljišč v katastrski občini Sejanci. Zemljišča so bila zelo razparcelirana, kar je onemogočalo intenzivno obdelavo. Leta 1954 je imelo posestvo 470 parcel, z arondacijo je bilo leta 1959 na delovišču Ormož 8 kmetijskih parcel in na delovišču Velika Nedelja-Sejanci 8 kmetijskih parcel v površini 5 do 15 ha . V letu 1958 so zmanjšali število zaposlenih, kar je pripisati večjemu številu kmetijskih strojev in specializaciji proizvodnje, saj se je število kultur iz leta v leto zmanjševalo. Na gospodarjenje je močno vplivalo tudi to, da gospodarstvo v Ormožu ni imelo svojega dvorišča, kmetijske stroje in živinske hleve so imeli v najetih prostorih. Do avgusta 1958 je na posestvu delal le en kmetijski tehnik, ki je bil tudi direktor. 2 Kmetijski kombinat Jeruzalem, škatla št. 26, ovoj 114, Zapisniki upravnega odbora 1954-1958. Kmetijsko gospodarstvo Središče Gospodarstvo je bilo ustanovljeno 9. 6.1953. Leta 1958 je imelo 255 ha površin, od teh 75 ha njiv, 33 ha travnikov, 25 ha pašnikov, 119 ha gozdov in 3 ha neplodne zemlje. V letu 1958 je zaposlovalo 24 stalnih in 7 sezonskih delavcev. Gospodarstvo je poslovalo v letu 1956 in 1957 z izgubo. Oljarna Središče ob Dravi Podjetje je ustanovil z odločbo številka 02-11042/1-57 Občinski ljudski odbor (ObLO) Središče ob Dravi z združitvijo obrata oljarna in obrata mlin, ki ga je ObLO Središče prevzelo od Mlinskega podjetja Ptuj z imenom Mlin-oljarna Središče. Leta 1958 je obrat mlin prevzel ObLO Ormož, podjetje pa se je preimenovalo 26. 6. 1959 v Oljarna Središče ob Dravi. Oljarna je imela istega leta zaposlenih 14 delavcev in 5 uslužbencev, po ustavitvi obratovanja mlina so odpustili 5 delavcev in enega uslužbenca. Pri nakupu bučnic so imeli veliko konkurenco v oljarnah Fram in Slovenska Bistrica, ki sta kupovali večje količine in ponujali višjo ceno, kajti njuno olje je šlo v izvoz. V letu 1959 so predelali 414.000 kg bučnic in še zasebnikom 14.000 kg. Iz bučnic so dobili 115.000 kg bučnega olja in 160.000 kg bučnih pogač, ostalo je še 54.000 kg bučnih luščin. Olje so prodajali po 270 do 285 dinarjev za liter. Oljne pogače so prodali kmetijskim zadrugam za prehrano živine in tovarni močnih krmil iz Ljubljane. Leta 1961 je oljarna dokupila prostore mlina in skladišč bivšega lastnika, ki mu je bila oljarna denacionalizirana. Zadružno vinogradniško gospodarstvo Litmerk je bilo ustanovljeno na občnem zboru 29. 4. 1954 Okrajne Zadružne zveze Ptuj. Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem Sedež gospodarstva je bil v Ivanjkovcih. Gospodarstvo je bilo ustanovljeno z odločbo OLO Ljutomer številka 57/52 z dne 13. 2.1952 in je bilo okrajnega pomena. Obrat je nastal po letu 1945 na podlagi nacionaliziranih posestev, ki so prešla v splošno ljudsko premoženje. Spadal je v pristojnost republiške Direkcije kmetijskih gospodarstev LRS v Ljubljani. Poslovni predmet je bila kmetijska proizvodnja z glavnima panogama vinogradništvo in sadjarstvo ter postranskima panogama živinoreja in poljedelstvo. Gospodarstvo je imelo tudi svojo trsnico in drevesnico, saj so bile potrebe za obnovo vinogradov in sadovnjakov z dobrimi selekcioniranimi matičnimi nasadi velike. Direktor je bil Franc Novak, računovodja Slavka Senčar, tajnik pa Alojz Klemenčič. Leta 1956 je podjetje razpolagalo s 460 hektarji zemljišč, od teh je bilo 68 ha njiv in vrtov, 95 ha sadovnjakov, 127 ha vinogradov, 49 ha travnikov, 114 gozdov in 7 ha nerodovitnih površin. Ker niso bile rešene še vse pritožbe bivših lastnikov zemljišč, ki so jim bila odvzeta na podlagi zakona o zemljiškem maksimumu in zakona o odpravi viničarskih odnosov, se je delež površin med letom večkrat spreminjal. Del njiv in vrtov so uporabljali tudi delavci gospodarstva kot deputat. Podjetje je organiziralo proizvodnjo v 4 deloviščih, ki so obsegala od 80 do 120 hektarjev površin, v glavnem vinogradov in sadovnjakov. To so bila: Cerovec-Veličane, Jeruzalem-Brebrovnik, Miklavž- Ilovec in Plešivec. Gospodarstvo je imelo tudi lastno klet s kapaciteto 35 vagonov in je zadostovala za lastno proizvodnjo in kolarnico za popravila voznega parka. Delovišča so vodili kmetijski tehniki, ki so bili odgovorni upravi podjetja. Za koordinacijo dela in strokovni nadzor tekoče proizvodnje je bil zadolžen tehnični vodja, ki je obenem vodil tudi trsničarski obrat. Osnovna celica organizacije dela je bila skupina na čelu s skupinovodjem, ki je štela od 12 do 23 delavcev. V podjetju je bilo 10 skupin. Podjetje je upravljal delavski svet, ki je štel 19 članov, od teh je bilo 17 delavcev. Člani so bili voljeni po posameznih deloviščih. V letu 1956 je podjetje pridelalo 233.000 litrov vinskega mošta, 362.000 cepičev, 41.000 cepljenk, 36.000 korenjakov, 2.250 litrov žganja, 62.000 kg namiznega sadja, 145.000 litrov sadjevca, 7.100 kg sliv, 1000 kg orehov, 1.700 kg breskev, 14.000 kg ječmena in ovsa, 13.000 kg slame, 22.700 kg pese, 24.000 kg silaže, 129.000 kg sena, 26.000 litrov mleka, 1.400 kg mesa in 1.100 kubičnih metrov gnoja. 2. Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem-Ormož Podjetje je bilo ustanovljeno na podlagi sklepov delavskih svetov bivših gospodarstev: Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem, Zadružno kmetijsko gospodarstvo Ivanjkovci, Vinogradniško gospodarstvo Jože Kerenčič Miklavž pri Ormožu in Hermanci, Vinogradniško gospodarstvo Litmerk, Kmetijsko gospodarstvo Ormož in Kmetijsko gospodarstvo Središče ob Dravi, ki so na svojih zasedanjih sklenili, da se združijo v skupno gospodarstvo Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem Ormož. Občinski ljudski odbor Ormož je na svojem zasedanju dne 26. decembra 1958 na Občinskem zboru in Zboru proizvajalcev potrdil sklepe bivših delavskih svetov in izdal odločbo o konstituiranju posestva št. 04/1-428/1 z dne 3. 2. 1959. Na podlagi te odločbe so bivša gospodarstva prenehala poslovati z 31. decembrom 1958, novo Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem Ormož pa je začelo poslovati s 1. januarjem 1959. Na podlagi odločbe ObLO Ormož je podjetje priglasilo registracijo Okrožnemu gospodarskemu sodišču v Mariboru, ki je podjetje registriralo in vpisalo v register gospodarskih organizacij in obratov pod številko 171/IV-l z dne 28. januarja 1959 z naslednjim predmetom poslovanja: »Kmetijska proizvodnja z glavnimi panogami: vinogradništvo, sadjarstvo, poljedelstvo, živinoreja, prodaja proizvodov v surovem in predelanem stanju, služnostni prevozi z motornimi vozili in vpregami.« V letu 1960 se je predmet poslovanja razširil še na odkup grozdja za predelavo v vino, vinski mošt in vino. V letu 1960 je sprejel delavski svet Vinarske zadruge Ormož sklep, da se pripoji k Vinogradniškem gospodarstvu Jeruzalem. Vinarska zadruga je prenehala poslovati 4. marca 1960 ter se istega dne pripojila k novemu podjetju. Leta 1961 se je pripojila k gospodarstvu podjetje Oljarna Središče ob Dravi. V gospodarstvu je bilo v začetku poslovanja zaposlenih 570 delavcev.3 1 Kmetijski kombinat Jeruzalem, škatla št. 19, ovoj 95. Prva pravila podjetja je sprejel delavski svet podjetja 31. 7. 1959. Pravila je potrdil Svet za gospodarstvo in blagovni promet pri ObLO Ormož. Prvi predsednik delavskega sveta je bil Ciril Kolarič. Delavski svet je štel 61 članov4. Prvi direktor gospodarstva je bil Matija Ra te k, na delovno mesto računovodja je bil v letu 1960 imenovan Janko Topličar. Gospodarstvo je bilo razdeljeno na obrate. Vsak obrat je vodil obratovodja, ki je bil odgovoren za organizacijo in strokovno vodenje posameznega obrata. Kmetijska proizvodnja je bila razdeljena na 13 obratov, delovali so še obrat gozdarstva, obrat kletarstva in strojni park. Vsak obrat je imel svoj obratni delavski svet, ki je bil odgovoren centralnemu delavskemu svetu. V knjigovodstvu se je vsak obrat vodil kot samostojna obračunska enota. Uspehi posameznega obrata so se merili po načelu nagrajevanja po enoti proizvoda. V letu 1960 so bile formirane naslednje samostojne enote oziroma obrati: Kog, Temnar, Kajžar, Vinski vrh, Jeruzalem, Svetinje, Cerovec, Lahonci, Strezetina, Litmerk, Ormož, Središče, Velika Nedelja, Gozdarstvo, Kletarstvo s točilnico v Mariboru in sodarsko delavnico. Strojni park z mehanično in kovaško delavnico. Obrati so bili organizirani po zaokroženih zemljiško-proizvodnih enotah, ne glede na strukturo proizvodnje. Prvih deset obratov so bili vinogradniško sadjarski obrati, obrati Ormož, Središče in Velika Nedelja pa živinorejsko poljedelski. Manjši obrat je bil kletarstvo, ki se je ukvarjal s spravilom vinskega pridelka in sadjevca, z negovanjem vina ter prodajo vina. Obrat gozdarstvo je skrbel za nego in izkoriščanje gozdne mase. Gospodarstvo je imelo zaposleno stalno in sezonsko delovno silo, občasno tudi priložnostno delovno silo. Delovna sila se je prilagajala potrebam proizvodnje, različno glede na letni čas. Najmanj zaposlenih je bilo v zimskih mesecih (477 -638), na višku v mesecu juniju pa 879 in še 162 priložnostno zaposlenih. Največ priložnostno zaposlenih je bilo meseca oktobra, in sicer 242. Podjetje je končalo proizvodno leto 1959 z izgubo v višini 10,448 510 din, razlogov za izgubo je bilo več. Med njimi združitev manjših gospodarstev v novo, slaba letina v kmetijstvu. Krivili so tudi administrativne cene v živinoreji. Klub temu je gospodarstvo uspelo financirati iz lastnih sredstev okrog 50 milijonov dinarjev predvsem v nakup goveje živine in gradnjo govejih hlevov, obnovo vinogradov in sadovnjakov ter v gradnjo vinske kleti. Kmetijske in vinogradniške površine so bile razbite na 360 parcel, gospodarstvo je uspelo arondirati zemljišče na nekaj velikih kompleksov. V prvi polovici leta 1960 so kupili 33 hektarjev kmetijskih zemljišč od KG Ptujsko polje. V proizvodnem planu za leto 1960 je kmetijsko gospodarstvo planiralo obdelati 416 ha vinogradov in pridelati 12.000 hi vina, v trsnici 102.000 kosov trsnih cepljenk, 48.000 kg koruze, 214.000 kg pšenice, 22.000 kg ječmena, 8.000 kg oljne repice, 6.500 kg hmelja, opraviti 22.400 ur vprege, vzrediti 225 krav in 242 telet ter 518 ostale živine, v vinski kleti pridelati 29.454 hektolitrov vina, strojni park, ki je obsegal 13 traktorjev, z njimi bi opravili 21.000 ur dela. Leta 1960 se je največ investiralo v obnovo vinogradov, gradili so se goveji hlevi, sušilnica hmelja, pričelo se je tudi z gradnjo vinske kleti, nakupovala se je 4~~ Kmetijski kombinat Jeruzalem, škatla št. 15, ovoj 71. plemenska goveja živina, za kar so bili odobreni investicijski krediti v višini 301 milijon dinarjev. Največja vlaganja so bila v vinogradništvo in sadjarstvo, ki sta bili tudi najdonosnejši panogi podjetja, še posebej vinogradništvo, ki se je ponašalo s odličnimi sortami in kakovostjo vina. Z gradnjo nove vinske kleti bo podjetje pričelo z moderno pridelavo vina. V sušilnici hmelja bodo sušili tudi pšenico in koruzo. Podjetje je imelo v lasti v letu 1960 347 ha njiv, 282 ha sadovnjakov, 557 ha vinogradov, 188 ha travnikov, 78 ha pašnikov, 824 ha gozdov in 27 ha ostalih zemljišč, skupaj torej 2.303 ha zemljišč. V osnovni čredi so imeli 259 krav, 90 plemenskih telic in 30 konjev. Podjetje je v letu 1960 pridelalo 1,135.154 litrov vina (hektarski donos 29,87 centov), 792.000 litrov sadja, 305.000 trsnih cepljenk, 207 ton pšenice (hektarski donos 35 centov), 35 t ovsa, 30 t ječmena, 9 t oljne repice, 5,7 t hmelja, 189 t koruze, 509 t sladkorne pese, 342.000 litrov mleka, 50 t mesa mladega goveda, 1,9 t komposta, 1.800 kom cepljenih dreves; traktorji so opravili 21.241 ur dela, kletarstvo je predelalo 1,183.735 litrov vina. Največji dobiček je prispevalo vinogradništvo, medtem ko je bila največja izguba pri živinoreji. 3. Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož Na 8. seji delavskega sveta VG Jeruzalem Ormož dne 29. 12. 1961, ki mu je predsedoval Anton Zafošnik, sprejme delavski svet tudi sklep, da spremeni VG Jeruzalem Ormož svojo firmo tako, da se po novem imenuje Kmetijski kombinat Jeruzalem-Ormož. K podjetju se dovoli pripojitev KZ Središče, KZ Ormož, KZ Tomaž in Oljarne Središče. Vzrok za združitev so racionalizacija izrabe kmetijskih zemljišč SLP, s katerimi so upravljale zadruge, racionalnejša izraba kmetijskih strojev in preglednejša služba za kooperacijo z zasebnimi kmetovalci. Kombinatu se priključi 1.10.1961 tudi Žaga Ormož, konec leta prevzame podjetje od Gostinskega podjetja Ormož gostinski obrat in se ustanovi nova ekonomska enota Družbena prehrana Abonent. Zaradi raznovrstne in povečane dejavnosti Vinogradniškega gospodarstva Jeruzalem-Ormož je registriralo Okrožno gospodarsko sodišče iz Maribora s sklepom z dne 8. 1. 1962 novo podjetje Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož. Vsi obrati se preimenujejo v ekonomske enote. S 1. 5.1962 prevzame kombinat ormoško veterinarsko postajo, ki postane nova ekonomska enota kombinata. Postaja je imela zaposlene tri uslužbence. Z združitvijo treh zadrug in oljarne so se združila precejšnja poslovna sredstva. V okviru podjetja so se ustanovila glavno knjigovodstvo za dejavnost kmetijske proizvodnje in kooperacije ter samostojna knjigovodstva za samostojne obrate gozdarstvo, žaga, oljarna, klavnica in družbena prehrana. Vinogradniška sezona se je začela leta 1961 z močnim rezanjem šparonov, gnojenjem z umetnim gnojilom in kopanjem, tako ročnim kakor tudi strojnim. Pridelek je močno načela toča, ki je 15. julija poškodovala 184 ha vinogradov. 40 ha je bilo popolnoma uničenih, na 30 ha je bil uničen pridelek grozdja, ostalo so prizadele manjše poškodbe. Najbolj je bila prizadeta Ekonomska enota Cerovec. Zavarovalnica je priznala škodo za 41 vagonov grozdja oziroma za 53 milijonov dinarjev. Toča je prizadela tudi matičnjake, škode je bilo za pol milijona dinarjev. Trsnih cepljenk je bilo v trsnici za obnovo vinogradov dovolj. Vinogradniška proizvodnja je potekala na 333 hektarjih rodnih vinogradov, pridelali so 21.500 hi mošta. Hektarski donos je znašal v povprečju 64,63 hl/ha, kar znaša v primerjavi s prejšnjimi letom 187%, vendar so bili v to všteti tudi stari vinogradi. Povprečje v obnovljenih nasadih se je gibalo okrog 90 hl/ha. Rekordno je bilo v Cerovcu, kjer so na parceli Kaučič pridelali 197 hi šipona na hektar, na Kogu na parceli Škripec 155 hi sauvignona na hektar, na Svetinjah na parceli Silnica 117 hi burgundca na hektar. Dobri donosi so posledica agrotehničnih ukrepov, saj so gnojili s 2.500 do 3.200 kg umetnih gnojil na hektar, poleg tega so še 3 do 5 krat kosili. Trse so rezali zelo na dolgo, pletev trsov so zato opustili. Vedno več je bilo strojnega škropljenja, škropili so 5 do 8 krat. Trgatev so opravili pravočasno s pomočjo vseh članov kolektiva in njihovih družinskih članov, s pomočjo šolskih otrok iz šol Svetinje, Miklavž, Kog in Ormož. Na pomoč so priskočili tudi sindikalne organizacije Sodišča Ormož, ObLO Ormož in uprave podjetja. Boljši učinek trganja je bil pri visoki vzgoji, pri čemer je delo lažje, hitrejše in se ga trgač ne naveliča. Stroški so bili zato precej nižji, saj predstavlja trgatev stroškovno največjo postavko od vseh del. Pri nošnji brent je dosegel rekord Janko Perko iz Jeruzalema, ki je odnesel 1968 brent ali povprečno dnevno čez 80 brent. V letu 1961 so zasadili 15 ha vinogradov, 30 ha je bilo pripravljenih na sajenje spomladi 1962. V sadjarstvu je bilo v proizvodnji okrog 200 ha sadovnjakov, ki pa so bili po večini stari, v katere se ni izplačalo vlagati denarja. Podjetje je zato začelo uvajati nove plantažne sadovnjake, posebej breskve, ki so na primer v Ivanjkovcih dali v tretjem letu že 1,5 vagona breskev. Sadovnjake sta precej uničili spomladanska pozeba in julijska toča. Škoda je bila velika posebno v Hujbaru, kjer je bil uničen 10-hektarski plantažni nasad. Toča je napravila ogromno škode tudi v poljedelstvu, posebej na pšenici in hmelju, kjer so morali nekatere njive preorati in posaditi listnati ohrovt. 29. 6.1962 je delavski svet podjetja sprejel svoja pravila. Poslovni predmet podjetja je bil kmetijska proizvodnja na zemljišču družbene lastnine ali zemljišču, vzetem v zakup, kmetijska proizvodnja na zemljišču zasebnih kmetijskih proizvajalcev v različnih oblikah proizvodnega sodelovanja, opravljanje strojnih storitev, gozdarstvo predelava in prodaja kmetijskih pridelkov. Organi podjetja so bili: delavski svet, ki je štel 61 članov, upravni odbor je štel vključno z direktorjem 11 članov in direktor podjetja. Ekonomske enote so imele svete ekonomskih enot s svojim vodjem enote. Strokovne probleme je reševal strokovni kolegij podjetja. V kombinatu so bili v letu 1961 povprečno zaposleni 803 delavci v rednem delovnem razmerju in 113 priložnostno zaposlenih. V času največjih del spomladi in v jeseni je bilo zaposlenih skupaj tudi 1350 delavcev. Po stanju 31. 12. 1961 je bilo v rednem delovnem razmerju 777 delavcev, od teh 659 moških in 118 žensk. Po kvalifikacijski strukturi je bilo 298 nekvalificiranih moških in 97 nekvalificiranih žensk, 118 pol kvalificiranih moških in 12 žensk, 214 kvalificiranih moških in 8 žensk, 5 visoko kvalificiranih moških, 20 moških in 1 ženska s srednjo izobrazbo in 3 moški ter 1 ženska z visoko izobrazbo. Ob reorganizaciji bivšega Gozdnega gospodarstva Dravinja Ptuj je bilo s 1. januarjem 1961 priključeno k obratu Gozdarstvo k že obstoječim 700 ha gozdov še nadaljnjih 900 ha. Istočasno je podjetje pridobilo tudi 5 ha topolove drevesnice na Otoku pri Veliki Nedelji. Plan sečnje za leto 1961 je znašal 13.200 m3, od teh je bilo redne sečnje 5.200 m’ in 7.800 m' krčitev. Plan je bil v celoti izvršen. To delo je opravilo 55 gozdnih delavcev. Plan urejanja gozdov je bil popolnoma izpolnjen, izmerili so drevesa ter ugotovili letni prirastek. Pripravljeno je bilo tudi zemljišče za topolove nasade, vzgojili so tudi 60.000 kosov topolovih sadik na topolovi drevesnici na Otoku. V poljedelstvu je pridelalo podjetje v letu 1961 139 ton pšenice, 18 ton ječmena, 110 ton ovsa, 204 tone koruze, 2,7 tone sončnic, 417 ton sladkorne pese, 1 tono hmelja. V živinoreji beleži podjetje v tem letu slabe rezultate. V sadjarstvu so bili v letu 1961 doseženi dobri rezultati. Gospodarstvo je imelo 220 ha sadovnjakov, kjer so pridelali 39 vagonov sadjevca in 9 vagonov trganega sadja. Sliv je bilo 5 vagonov, breskev pa 1 vagon. Orehov je bilo 2263 kg, hrušk pa 1 tono. Rekorden pridelek po drevesu je znašal 300 kg. Leto 1961 je bilo glede investicij v osnovna sredstva zelo uspešno, saj je znašala skupna vrednost investicij kar 239 milijonov dinarjev. Največ denarja so porabili za nakup kmetijske mehanizacije, saj so med drugim nabavili 6 traktorskih plugov, kombajn za siliranje, 2 motorni kosilnici, petbrazdni plug, nakladalec za sladkorno peso, kombajn za sladkorno peso, sejalnico, vinske črpalke in filtre, 12 traktorskih prikolic, 3 tovorne avtomobile Deutz, 1 kombi avto, 11 traktorjev, 1 buldožer, 2 goseničarja, 4 živinske tehtnice. Za to mehanizacijo so dobili ugoden državni kredit z 10% lastno udeležbo. Veliko investicijo so predstavljali obnovljeni vinogradniški nasadi, kar predstavlja najdonosnejšo naložbo, ki se hitro vrača. Večja investicija je bila tudi vinska klet, ki so je začeli graditi že leta 1960, vendar je zaradi projektantskih napak nastal večji zastoj. Naslednja večja investicija je bila gradnja vinogradniške ceste Krčevina-Jeruzalem, ki pelje v največje vinogradniške komplekse podjetja. V gozdarstvu so bile večje investicije usmerjene v plantaže topolov in iglavcev, za kar so se izrabila investicijska posojila. Na Hardeku so bili zgrajeni živinski hlevi, zgradila se je sodarska in mizarska delavnica. S 1. januarjem 1962 se je tako podjetje razširilo s pripojitvijo Oljarne Središče ter povečalo dejavnost s kooperacijo z individualnimi kmetovalci. Investiranje se je v letu 1962 nanašalo na obnovo 35 ha vinogradov in na vzdrževanje že obnovljenih nasadov v znesku 50 milijonov dinarjev. Polovico od te vsote je prispevala država na zveznem nivoju, polovica pa je bila krita iz lastnega vira in občinskega investicijskega sklada. Investicije v vinogradništvo in sadjarstvo so bile visoko rentabilne, saj je bilo mogoče uvajati sodobno mehanizacijo. Precej so znižale stroške proizvodnje tudi investicije v rekonstrukcije vinogradniških cest Krčevina-Jeruzalem in Ormož-Litmerk. Ogromno sredstev je vložilo podjetje v nabavo kmetijske mehanizacije, in sicer 82 milijonov dinarjev ob 20% lastni udeležbi. Nabavili so 5 traktorjev z vsemi priključki (trije goseničarji in dva Fergusona), 3 žitni kombajni, 1 kombajn za siliranje, 6 škropilnih agregatov, 3 težki kamioni, 2 motorni kosilnici in vrsto drugih priključkov. Velik problem so bili rezervni deli, ki jih ni bilo možno dobiti, zato so stroji večkrat stali. Za opremo nove vinske kleti je bilo namenjenih 20 milijonov dinarjev. Dokončani so bili tudi skladiščni prostori v Tomažu in sušilnica hmelja v Ormožu. V gozdarstvo je bil vložen denar v plantaže topolov in izgradnjo logarnice na Otoku. 4. Kmetijska zadruga kombinat Jeruzalem Ormož Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem-Ormož se je z odločbo ObLO Ormož št. 03/2-023-6/62 z dne 30. 8.1962 reorganiziralo v Kmetijsko zadrugo Jeruzalem Ormož, kajti Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož se je združil s Kmetijsko zadrugo Ormož. Sedež zadruge je bil na Ptujski cesti 12. Poslovanje so razširili še na sodelovanje z zasebnimi kmetovalci kot člani zadruge, na gospodarjenje z gozdovi, uvedli so veterinarsko službo in hranilno kreditno službo, ki je bila ustanovljena leta 1963. Služba je bila namenjena vlagateljem za varčevanje in dajanje gotovinskih posojil. Poslovalnice službe so bile v Središču, Vitanu, Ivanjkovcih, Tomažu, Podgorcih in glavni blagajni v Ormožu. Delokrog zadruge se je v letu 1964 zelo razširil. Ustanovili so samostojni obrat Prevozništvo in gostilno Jeruzalemčan v Ivanjkovcih. V Rijeki so odprli lastno skladišče, kjer so prodajali svoje kmetijske proizvode, v Tuzli pa trgovsko predstavništvo. Zadruga je bila v letu 1964 organizirana na ekonomske enote in dva samostojna obrata: 1. Samostojni obrat Mlin in oljarna Središče 2. Samostojni obrat prevozništvo 3. Ekonomska enota Kog (vinogradniško-sadjarska) 4. Ekonomska enota Vinski vrh (vinogradniško-sadjarska) 5. Ekonomska enota Jeruzalem (vinogradniško-sadjarska) 6. Ekonomska enota Tamar (vinogradniško-sadjarska) 7. Ekonomska enota Ivanjkovci (vinogradniško-sadjarska-poljedelstvo, živinoreja in kooperacija) 8. Ekonomska enota Tomaž (poljedelska, kooperacija) 9. Ekonomska enota Velika Nedelja (poljedelstvo, živinoreja in kooperacija) 10. Ekonomska enota Ormož (poljedelstvo, živinoreja, vrtnarstvo in kooperacija) 11. Ekonomska enota Središče (poljedelstvo, živinoreja in kooperacija) 12. Ekonomska enota Klavnica Ormož 13. Ekonomska enota Mehanična delavnica 14. Ekonomska enota Kletarstvo 15. Ekonomska enota Blagovni promet 16. Ekonomska enota uprava Število stalno zaposlenih se je konec leta 1964 zmanjšalo od 753 na 710, od teh je bilo 158 žensk in 552 moških. V kmetijstvu je bilo zaposlenih 529 delavcev, v oljarni 13, v blagovnem prometu 65, v strojnem parku 19, v prevozništvu 15, v gostišču Ivanjkovci 2 in v upravi 67. Od teh je bilo največ nekvalificiranih (247) in pol kvalificiranih (90), kvalificiranih in visoko kvalificiranih je bilo 260, s srednjo izobrazbo 50, z višjo in visoko izobrazbo pa 10 delavcev. Kmetijska proizvodnja je zavzemala iz leta v leto večji delež, s tem da so se vključevale nove površine, povečal se je delež strojne mehanizacije, intenzivno so se obnavljali vinogradi in sadovnjaki, vedno več je bilo plantažnih terasnih nasadov, uvajala se je boljša zaščita pridelkov in boljši tehnološki postopek. V letih 1963 in 1964 je kombinat povečal zemljiške površine za 200 hektarjev. V kmetijski proizvodnji je prevladovala živinoreja, v poljedelstvu je prevladovala pridelava sena, silaže, koruze in ječmena, za kar se je izkoriščala vse obsežnejša mehanizacija. En traktor je obdelal nad 70 ha lastnih in kooperacijskih površin. Mehanizacija je bila preobremenjena, zato je prihajalo do okvar, še posebej leta 1964, ko je bilo izredno veliko padavin. Vremenske razmere za kmetijstvo so bile zelo slabe, kmetijske pridelke so zaradi dežja uničile rastlinske bolezni. Velik problem pri rastlinski proizvodnji je bilo pomanjkanje skladišč za koruzo, žito, seno in slamo, kar je zelo vplivalo na kvaliteto proizvodov. Živinoreja je dobivala vse večjo veljavo, saj so se močno povečale poljedelske površine. Vso krmo so pridelali doma, tudi močna krmila, beljakovinska krmila so nabavljali v tujini. Povprečen stalež med letom 1964 je bil 139 krav molznic, mlečnost se je dvignila na 2885 litrov po kravi. Proizvodnja mleka ni bila rentabilna zaradi vmesnih posrednikov pri prodaji mleka. Krave so redili v ekonomski enoti Središče in Ivanjkovci. Hlevsko povprečje v Središču je znašalo 3241 litrov mleka, v Ivanjkovcih le 2287 litrov, kljub temu je bila končna lastna cena mleka ugodnejša v Ivanjkovcih. Količine mleka so bile različne zaradi različne prehrane krav, kajti čreda v Ivanjkovcih je bila celo leto na paši. V reji so imeli 1197 pitancev, pri čemer so dosegli 293.726 kg prirastka. Zaradi premajhnih hlevskih kapacitet so začeli graditi nove hleve v Središču. Krmni obrok je bil z izjemo nekaj paše enak - seno, silaža in dodatek močne krme. Na 244 ha vinogradov je pridelal kombinat leta 1964 19.672 hi vinskega mošta s polno lastno ceno 167 dinarjev po litru. Skupaj s priznano količino, ki jo je uničila toča in priznala Zavarovalnica Maribor, je znašal skupen donos 21.342 hi ali 87 hi na hektar vinograda. Od vseh vinogradov je bilo okrog 80 ha starih in izčrpanih vinogradov in 40 ha mladih vinogradov, ki še niso bili v polni rodnosti. Sadjarska proizvodnja se je leta 1964 izvajala na površini 265,5 ha, od teh 214 ha oziroma 17.173 kosov dreves v ekstenzivnih nasadih in 48,5 ha oziroma 10.593 kosov dreves v intenzivnih nasadih. Število sadnih dreves se je manjšalo iz leta v leto, tako je bilo leta 1961 še 24.500 dreves, leta 1962 22.600 dreves in leta 1963 20.000 dreves. Največ sadovnjakov je bilo v ekonomski enoti Ivanjkovci - 78 ha, najmanj pa v Jeruzalemu. Skupaj so pridelali 310.104 kg jabolk z lastno ceno 75,29 dinarjev za kilogram. Pridelek je bil slab zaradi zelo slabega vremena. Stroški pridelave v teh nasadih so bili zelo visoki, predvsem zaradi majhnih površin, slabih dovoznih cest, izmenične rodnosti in izrabljene mehanizacije. V intenzivnih sadovnjakih so pridelali 85.923 kg jabolk z lastno ceno 128,84 dinarjev za kilogram, 40.665 kg hrušk in 17.923 kg breskev. Zaradi toče in zimske pozebe ni bilo pridelka na 26,5 ha. Povprečni pridelek jablan je bil v intenzivnih nasadih 13,2 kg na drevo, hrušk 16,4 kg in breskev 15,9 kg. V tem letu so zasadili 26 ha jablan in 3 ha breskev. Kooperacija je potekala z zasebnimi kmetovalci v obliki dajanja kreditov za setve, pitanje živine, premije za mleko, za prašiče, za kar so vložili 45,5 milijonov dinarjev in dobili tržne viške v višini 480 milijonov dinarjev. Kooperantom so dajali tudi strojne in traktorske usluge. Poseben odsek kooperacije je bila hranilno kreditna služba, kjer so kooperanti črpali sredstva za obnovo gospodarskih poslopij in razne adaptacije. Hranilno kreditni odsek je imel leta 1964 2810 članov vlagateljev, stanje hranilnih vlog je znašalo okrog 50 milijonov dinarjev. Izdali so 223 posojil v višini 18,1 milijona dinarjev. Kombinat se je ukvarjal tudi s prometom z živino, kmetijskimi pridelki, vinom in reprodukcijskim materialom. Promet z živino je znašal leta 1964 671 milijonov dinarjev. Od kmetijskih pridelkov so odkupili 1000 ton krompirja, 990 ton pšenice, 66 ton oljaric, 566 ton sladkorne pese, 103 tone zelja, 30 ton zelene, 85 ton čebule, 9 ton svežih gob, 62 ton fižola, 573 ton jabolk, 1,500.000 jajc. Odkupna cena za vino je znašala povprečno 137 dinarjev. Glavni kupec vinskega pridelka je bil g. Richard Teltcher iz Londona, s katerim je imel kombinat dolgoletno pogodbo za odkup vina. Prodajna cena vina je znašala 220 dinarjev, kot posrednik pri tem poslu je nastopalo podjetje Slovenija vino iz Ljubljane. Od skupne zaloge 286 vagonov so izvozili 200 vagonov, ostalo količino so prodali preko lastne prodajne mreže (točilnice in gostinski obrati). Prodajali in kupovali so tudi reprodukcijski material, in sicer umetna gnojila, cement, premog, krmila, semena, zaščitna sredstva in pogonska goriva. Promet je potekal v glavnem preko podjetja Agrotehnika Ljubljana. Pri investicijah je šlo največ denarja v gradnjo vinske kleti v Ormožu. Izvajalec del je z deli zamujal, zato so sredstva v višini 643 milijonov dinarjev prenesli v leto 1965. Gotova bi morala biti tudi zgradnja živinorejske farme v Središču, vendar ni bila, za kar je izvajalec del krivil deževno vreme. Za odkup zemljišč je dobil kombinat posojilo v višini 50 milijonov dinarjev, za ta sredstva so odkupili 243 ha zemljišč. Za nakup kmetijske opreme so porabili 91, 3 milijona dinarjev. Leta 1966 se je zaradi vpliva gospodarske reforme in spremenjenega načina proizvodnje in uvajanjem mehanizacije število zaposlenih zmanjšalo za 100 zaposlenih. Ob koncu leta 1966 je bilo zaposlenih 573 delavcev. V vinogradništvu je delalo 284 delavcev, v živinoreji 150, v kooperaciji 90 in v upravi 49 delavcev. Proizvodnja se je klub temu zelo povečala, poudarek je bil na intenziviranju proizvodnje in urejevanju zemljiškega prostora (arondacije, agromelioracije). Nakup zemlje se je popolnoma ustavil. Leta 1966 je KZ Kombinat Jeruzalem Ormož sprejel nov pravilnik o notranji organizaciji in poslovanju zadruge. Zadrugo so sestavljale naslednje organizacijske enote: obrati, delovne enote in enota skupnih služb. V zadrugi so bili ustanovljeni naslednji obrati: Obrat Vinogradništvo, Obrat Živinoreja in Obrat Kooperacija, vsi s sedežem v Ormožu. Obrat Vinogradništvo se je ukvarjal z vinogradništvom, sadjarstvom in kletarstvom. V obratu so bile formirane naslednje delovne enote: L Ivanjkovci z delovišči Cerovec, Litmerk, Strezetina in Svetinje 2. Jeruzalem 3. Kog z deloviščema Gomila in Kog 4. Temnar z deloviščema Kajžar in Temnar 5. Vinski vrh z deloviščema Brebrovnik in Vinski vrh 6. Sadjarstvo z deloviščema Ivanjkovci in kihanja 7. Kletarstvo vključno s točilnicami Obrat Živinoreja je zajemal naslednje proizvodne dejavnosti: živinoreja, poljedelstvo, predelava oljaric in žitaric ter popravila kmetijskih strojev. Obrat je imel naslednje delovne enote: 1. Abonent z obračunskima enotama Ormož in Ivanjkovci 2. Klavnica z obračunskimi enotami Mesnica I in Mesnica II v Ormožu 3. Centralno skladišče Ormož 4. Prevozništvo Ormož 5. Poslovalnice z obračunskimi enotami v Ormožu, Središču, Vitanu, Miklavžu, Ivanjkovcih, Tomažu, Sejancih, Podgorcih, Veliki Nedelji, Trgovina Zelenjava Ormož in Skladišče Reka. Skupne službe so bile razdeljene na sektorje: direktor, komercialni sektor, gospodarsko računski sektor in splošni sektor. V letu 1967 je bil kombinat organiziran na Obrat živinoreja, kamor sta spadali tudi oljarna in mehanična delavnica, Obrat vinogradništvo, kamor so spadale še točilnice. Obrat kooperacija s centralnim skladiščem v Ormožu, avtoprevoz-ništvom, trgovinami s sadjem in zelenjavo, klavnico z mesnicami v Ormožu in Središču, s poslovalnicami v večjih krajih ter v Tuzli in na Rijeki. Pri živinorejski proizvodnji je kombinat v letu 1967 zmanjšal stalež pitancev za polovico, saj so prinašali veliko izgubo, zato so se rajši odločili za rejo brojlerjev. V poljedelstvu so zmanjšali število delovne sile, več je bilo poudarka na analizi zemlje in večjemu izkoristku mehanizacije. Poljedelstvo se je specializiralo na proizvodnjo pšenice, koruze za zrnje in sena. Vinogradništvo je pridelalo 9334 hi vina. Povprečni pridelek je znašal 33 hi na hektar, devetletno povprečje je znašalo 31,5 hi na hektar. Zasadili so 60 ha novih vinogradov in opravili pripravljalna dela za novih 60 ha. Predelava vina se je začela v dokončani sodobni vinski kleti v Ormožu, proizvodnja je potekala do stekleničenja vina. Sadjarstvo je pridelalo skupaj 771 ton sadja. Dobili so tudi finančna sredstva za obnovo 214 ha sadovnjakov, ki jih bodo obnovili do leta 1970. Pojavljali so se veliki problemi v prodaji in nabavi vseh pridelkov, ki so jih povzročala velika nihanja cen. Zaprlo se je italijansko tržišče z mesom, kar je povzročilo v živinoreji velike izgube. Vina so pridelali pod 100 vagonov, cena je bila nizka, zlasti zaradi uvoza cenenih vin iz ostale Jugoslavije. Zaradi razvrednotenja angleškega funta je močno padel tudi izvoz vina v Anglijo. 30. 3. 1967 je bil ponovno pod istim imenom ustanovljen Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož, ki je po sklepu delavskega sveta prevzel vso aktivo in pasivo bivše Kmetijske zadruge Kombinat Jeruzalem Ormož. Sedež kombinata je ostal na Ptujski cesti 12. Direktor podjetja je bil Matija Ratek. Vsi organi bivše zadruge ostanejo v isti sestavi tudi v kombinatu. 5. Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož v sklopu Slovina 30. 5. 1968 se je Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož s sklepom centralnega delavskega sveta pripojil k Izvoznemu podjetju Slovenija vino Ljubljana in se je preimenoval v Slovenija vino Ljubljana, samostojni obrat Jeruzalem Ormož. Na referendumu se je kolektiv odločil s 532 glasovi proti 27 glasovi za pripojitev. Pripojitev se je izvedla po stanju 30. 6. 1968. Obrat je bil vpisan v register gospodarskih organizacij pri Okrožnem gospodarskem sodišču Maribor pod Rg. št. 230/IV-2 z dne 7. 10. 1968. Notranja organizacija podjetja je ostala enaka, ukinili so le trgovino na Rijeki in točilnico v Radencih. Tudi v zaposlenosti se je nadaljeval trend zmanjševanja števila delavcev. Na koncu leta 1968 je bilo zaposlenih 523 delavcev. S 1. 3. 1968 je podjetje prešlo na manjši 42-urni delavnik. Vse sobote so bile proste, razen prve v mesecu. V poljedelstvu je delo večinoma opravilo 20 traktorjev s priključki, kar je dalo ugoden finančni rezultat. Pridelali so 125 vagonov pšenice, 163 vagonov koruze. V pitanju govedi je bilo 204.000 kg prirastka, proizvodnjo mleka so sredi leta ukinili. Mlečnost je dosegala 3.500 litrov mleka po kravi. Brojlerska proizvodnja je prispevala 520.000 kg mesa. Oljarna in mešalnica je proizvedla 103 tone kvalitetnega bučnega olja. Od vinogradov je imel kombinat 92 ha visoke vzgoje, 107 ha nizke vzgoje na koleh in žici, teras je bilo 181 ha. Zaradi posledic toče je bil pridelek grozdja skoraj za polovico manjši kot v letu 1967. Kapacitete nove vinske kleti so bile slabo izkoriščene. V kleti so bile še zaloge vina prejšnjega letnika, ki je bil zaradi toče slabše kakovosti. Zaloge so znašale v začetku leta 1968 156 vagonov vina, ki jih niso mogli prodati. Največ vina, in to odprtega, je kupilo podjetje Slovenija vino Ljubljana, s katerim se je kombinat tudi združil. Nameravali so proizvajati peneča vina,vendar iz tujine niso dobili naročene tehnološke opreme. To je povzročilo velik izpad proizvodnje in prerazporeditev delavcev. Kombinat je imel tudi velike zaloge sadjevca v količini 60 vagonov, ki so ga morali razprodati pod ceno. Za naslednje leto 1969 so planirali stekleničenje visokokvalitetnih štajerskih vin v embalaži 0,7 litra in to v količini 22 vagonov, proizvodnjo 5 vagonov penečega vina in 30 vagonov polpenečega vina. Vinagu iz Mariboru so ponudili pripravo 40 vagonov vina znamke Jeruzalemčan, ki bi ga polnil sam Vinag. V ekstenzivni nasadih (6.400 dreves, oz. 80 ha) so pridelali 15 vagonov sadja, ki so ga prodali za nadaljnjo predelavo po 0,20 din/kg kar v sadovnjakih, kajti stroški pospravila in transporta so bili višji, kot je znašala prodajna cena. Vsi ti nasadi so bili predvideni za krčenje. V intenzivnih nasadih so pridelali 28 vagonov jabolk, 11,6 vagonov hrušk in 3,7 vagonov breskev, vse skupaj 43 vagonov sadja na 61 ha sadovnjakov. Od jablan so bile zastopane sorte jonatan, rdeči delišes, zlati delišes, oranžna reneta, od hrušk sorte kleržo, viljamovka, pas-torjevka, postrvka in od breskev juli olberto in pozne sorte. Vsa dela v sadovnjakih so bila mehanizirana razen rezi in obiranja sadja. V letu 1968 je bilo zasajenih 25 ha jablan na območju Miklavža, Ivanjkovec in Tomaža. V letu 1968 je reorganiziral kombinat na področju kooperacije delo v strokovnih službah, v trgovini in traktorskem parku. Delo se je specializiralo na koopeacijo brojlerjev, na rejo živine v kooperaciji in na vinogradniško ter sad- jarsko dejavnost. Strokovni kadri so zadržali tudi svojo teritorialno pristojnost. Strojni park je imel velike izgube, saj je bilo na področju delovanja kombinata že 70 privatnih traktorjev, zato so strojni park ukinili in zadržali le en traktor za nujne prevoze. Strojne usluge bodo delali privatni traktorji. Odkup živine je obsegal 693 goved, 185 telet, 340 prašičev in 228 brojlerjev, kar je bil velik izpad, predvsem zaradi nizkih odkupnih cen živine. Od kmetijskih pridelkov so odkupili 6.400 hektolitrov vinskega mošta, 925 ton krompirja, 385 ton sadja, 169 ton pšenice, 456.000 litrov mleka, 18 ton zelja, 90 živalskih kož, 7 ton čebule, 590.000 jajc. Podjetje je zadnji dve leti poslovalo z izgubo. Zaradi tega, velikih investicij v vinsko klet, neizkoriščenosti vinske kleti, nadaljnjega poslovnega sodelovanja pri proizvodnji in prodaji vina je se je kombinat integriral z izvoznim podjetjem Slovenija vino Ljubljana, kjer je videl svojo prihodnost. Domen Slana, Krajina (olje) Foto: B. Prelog Die Entstehung und Entivicklung des Landivirtschaftskombinats Jeruzalem Ormož bis zur Vereinigung mit Slovin ZUSAMMENFASSUNG Der Artikel bearbeitet die Entstehung und Entwicklung des Landwirtschaftskombinats Ormož ( Kmetijski kombinat Ormož) das in der Region Ormož, die vor alleni land-wirtschaftlich orientiert war, eine bedeutende wirtschaftliche Ralle spielte. Die Ansdtze des Kombinats reichen bis zu den landwirtschaftlichen Arbeitsgenossenschaften und staatlichen Unternehmen zuriick, die nach dem Jahr 1945 auf der Grundlage nationali-sierter Grundstiicke und auf der Basis des Grundmaximums entstanden sind. Fast jedes grófìere Dorf besafl seine eigene Genossenschaft, die sich allmdhlich zu grójìeren Komplexen vereinigten. Mit der Auflbsung der landwirtschaftlichen Arbeitsgenossenschaften im Jahre 1958 entstanden auf dem Gebiet der Gemeinde von Ormož „Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem", ..Vinogradniško gospodarstvo Ivanjkovci", ..Zadružno vinogradniško gospodarstvo Jože Kerenčič Miklavž", ..Vinogradniško gospodarstvo Litmerk" und die landwirtschaftlichen Betriebe Ormož und Središče. Alle diese Genossenschaften vereinigten sich im Jahre 1959 zur„Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem Ormož". Das Unternehmen umfasste alle landwirtschaftlichen Branchen, im Vordergrund stand aber der Weinbau. Im Jahre 1960 traten dem Unternehmen die ..Vinarska zadruga Ormož", im Jahre 1961 noch die ..Oljarna Središče" bei. Das Unternehmen war in drei Betriebe aufgeteilt, die nach teritorialem und Produktionsprinzip tdtig waren. Am Beginn des Jahres 1962 benannte sich das Unternehmen in ..Kmetijski Kombinat Jeruzalem Ormož" um und verbreitete die Geschdftstdtigkeit auf alle landwirtschaftlichen Branchen samt Forstwirtschaft und der Kooperation mit selbststdndigen Landioirten. Spdter traten auch die Veterindrsstation von Ormož, die Sage, der Schlachthof und die ..Družbena prehrana" bei. Die Betriebe benannten sich in bkonomische Einheiten um. Im August 1962 hat sich das Kombinat mit der ..Kmetijska zadruga Omrož vereinigt" und sich in ..Podjetje Kmetijska zadruga Kombinat Jeruzalem Ormož" umbenannt. Im Jahre 1964 hat sich das Arbeitsfeld stark verbreitet, man hat die neue bkonomische Einheit ..Prevozništvo" gegriindet, ein Gasthaus in Ivanjkovci, in Rijeka ein eigenes Lager und in Tuzla eine Vertretung. Im Jahre 1967 benannte sich der Betrieb in ..Kmetijski Kombinat Jeruzalem Ormož" um. Der Sitz des Kombinats war auf der Ptujska cesta 12 in Ormož. Am 30.5. 1968 hat sich das ..Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož" mit dem Beschlufi des zentralen Arbeitsausschusses in den Exportbetrieb ..Slovenija vino Ljubljana" eingegliedert und sich zu ..Slovenija vino Ljubljana, samostojni obrat Jeruzalem Ormož" umbenannt. Curk, Jože, umetnostni zgod. v pokoju SI-1000 Ljubljana, Cimpermanova 5 UDK 72(497.4 Ormož)(091) 72.014(497.4 Ormož) 73/75(497.4 Ormož)(091) 69(497.4 Ormož)(091) Ormoško gradbeništvo med barokom in secesijo Ormož skozi stoletja V, Ormož, 2005, str. 538-552 Avtor v članku na osnovi pregleda župnijskih matrik v Škofijskem arhivu v Mariboru, arhivalij v Zgodovinskem arhivu v Ptuju in ustrezne literature, zbrane predvsem v ormoških zbornikih iz let 1973,1983,1988 in 1993, prikaže dvestoleten razvoj gradbeništva v Ormožu, obenem pa tudi predstavi podatke o likovnih umetnikih, ki so v relativno velikem številu naseljevali mesto v 2. pol. 18. stoletja, a po 1820 ostali brez nasledstva. Curk, Jože, BA, Art Historian, retired SI-1000 Ljubljana, Cimpermanova 5 UDK 72(497.4 Ormož)(091) 72.014(497.4 Ormož) 73/75(497.4 Ormož)(091) 69(497.4 Ormož)(091) Architecture in Ormož during thè baroque period and secession Ormož throughout thè centuries V, Ormož, 2005, P. 538-552 The article discusses thè development of thè building industry in Ormož through two centuries based on thè author's review of parochial registers in the Diocesan Archive in Maribor, the records of the Historical Archive in Ptuj and the corresponding literature mainly collected from Ormož anthologies from thè years 1973,1983,1988, and 1993. It also presents Information about some fine artists, who inhabited thè town in relatively large numbers in thè 2'"1 half of thè 18,h century, but were left without successors after 1820. Jože Curk Ormoško gradbeništvo med barokom in secesijo Gradbeni razvoj Ormoža Ormož, ki se leta 1273 omenja še kot vas, okoli leta 1300 kot trg in leta 1331 kot mesto, je bilo najmanjše med sedmimi slovenještajerskimi mestnimi naselbinami, saj je leta 1482 štelo okoli 30 meščanskih hiš, leta 1542 32, leta 1707 37, leta 1749 43, leta 1780 49, leta 1825 51, leta 1869 53, leta 1891 59 in leta 1911 66' (vendar ves čas brez upoštevanja nemeščanskih hiš). Temu počasnemu razvoju primerno je med koncem 15. in začetkom 20. stoletja raslo tudi število njegovega prebivalstva, ki se je v dobrih 400 letih komaj poldrugikrat povečalo, saj je naraslo z okoli 200 na okoli 500 duš1 2. Razen gradu, frančiškanskega samostana, župne cerkve z župniščem in mežnarijo, mestne hiše in obzidja, opremljenega z nekaj stolpi in tremi stolpastimi mestnimi vrati, je bil mestni fond pred požarom leta 1647 oziroma opustošenjem s strani Krucev leta 1704 v večji meri butan ali lesen3. Prevladujoče zidan je postal šele v 18. stoletju, saj jožefinski vojaški elaborat iz okoli leta 1785 ugotavlja, da je večina hiš v mestu kamnite gradnje, torej zidana4. To potrjuje že bežen obisk mestnega jedra in njegovega ohranjenega hišnega fonda. Ta nam dokazuje, da je mestna urbana koncepcija srednjeveško zasnovana, njena gradbena sestava baročno oblikovana, njena podoba pa klasicistično in historistično uglašena. Ugotavlja pa tudi, da se ta zgodovinsko utemeljena mestna vsebina vedno hitreje umika sodobnim, večinoma dobro prilagojenim urbanim in arhitekturnim rešitvam, za kar gre zasluga predvsem njihovemu snovalcu prof. ing. arh. Dušanu Moškonu. Če vstopamo v mestno jedro z zahoda, torej skozi nekdanja Ptujska vrata naletimo, med prvimi omembe vrednimi starejšimi stavbami na nekdanjo mestno hišo z zasnovo iz okoli leta 1570 na Ptujski cesti 3 in na neobaročno stavbo nekdanje mestne šole iz leta 1901 na Ptujski cesti 6, ki jo sedaj uporablja občinska uprava. Sledi skupina imenitnih nadstropnih hiš, stoječih okoli nekdanjega Mestnega, sedaj Kerenčičevega trga, ki je vedno predstavljal poslovno središče mesta. Gre za klasicistično 7x4 osno trgovsko hišo s tremi portali iz leta 1833 na številki 1, za nekdanjo petosno domovanje slikarja Klanjčnika in kiparja Galla iz 2. polovice 18. stoletja na številki 2, za sedemosno stavbo, ki jo je med letoma 1904 1 Jože Curk, Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem, Maribor 1991, str. 107-108. 2 Anton Klasinc, Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov. Zbornik Ormož skozi stoletja I. Ormož 1973, str. 74-77. Jože Curk, Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož. Zbornik Ormož skozi stoletja II. 1983, str. 61-80. 4 Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Ljubljana 2000, str. 218. in 1916 zasedala Okrajna posojilnica in ji je leta 1904 tudi obnovila fasado na številki 3, za klasicistično oblikovano 5x3 osno hišo iz okoli leta 1840 na številki 4, za sodobni nadomestni stavbi na kraju nekdanje "solniške" hiše in hiše "ranocelnikov" na številkah 5 in 6, nato za desetosni Tanzhoferjev "dvorec" iz leta 1803 na številkah 7 in 8, za 5 x 3 osno baročno, od leta 1927 gostinstvu namenjeno hišo iz 18. stoletja na številki 9 ter za še nekaj manj opaznih na številkah 11 in 12. V Vrazovi ulici, ki vodi s Kerenčičevega trga k sodobnima hotelu in avtobusni postaji, je na številki 6 do leta 1930 stal spital z nadstropno stavbo iz okoli leta 1760. Ob Poštni ulici, ki povezuje Vrazovo in Skolibrovo ulico, stoji na številki 1 poznobaročna hiša iz 2. polovice 18. stoletja. Skolibrova ulica kot naslednica stare obzidne poti, ki po obodu mestnega jedra spaja Ptujsko in Ljutomersko cesto, hrani na številki 15 5 x 6 osno nadstropno župnišče iz leta 1741, vendar z jedrom iz začetka 16. stoletja, na številki 19 pa Trautwetterjevo secesijsko vilo z nekdanjo lekarno v pritličju iz leta 1923. Kolodvorska cesta, ki s povezavo Varaždinske in Ljutomerske ceste rabi kot mestna vzhodna obvoznica, hrani na številki 6 nekdanjo trgovsko hišo, ki velja za najlepšo secesijsko zgradbo iz začetka 20. stoletja v mestu. Kot iz ogleda mestnega jedra spoznamo, je starejša stavbna dediščina v Ormožu relativno skromna, vendar hrani v sebi pomembno sporočilnost o gradbeni usodi mesta v 18. in zlasti 19. ter deloma tudi začetem 20. stoletju. Koliko je v tej ohranjeni arhitekturi prisotno znanje domačih gradbenikov, ni mogoče ugotoviti, gotovo pa je, da njihova ustvarjalna prisotnost ni ostala brez sledu v gradbeni podobi mesta". O tem posredno govori sestavek o hišah in hišnih posestnikih v Ormožu, ki sta ga sestavila Gernot Fournier in Marija Hernja Masten ter je bil objavljen v zborniku Ormož skozi stoletja III. leta 1988*’. V tem sestavku so hiše mestnega jedra razvrščene po konskripcijskih številkah iz okoli leta 1780, ko je mesto štelo 49 hišnih številk. Med njimi so bile neimenovane: na številki 1 grad, na številki 11 rotovž, na številki 15 poslopje leta 1786 ukinjenega frančiškanskega samostana v lasti dežele, na številki 21 mežnarija v lasti križniškega gospostva Muretinci, na številki 39 špital v lasti gospostva Ormož in na številki 48 župnišče v lasti gospostva Muretinci, 43 hišnih številk pa je pripadalo meščanom. Takratnemu načinu štetja je pripisati, da je na primer hiša, stoječa na vogalu Kerenčičevega trga 5 in Vrazove ulice, ki je bila med letoma 1774 in 1814 v posesti Solnega urada, nosila številko 35, ona za njo, stoječa dejansko že v nekdanji Grajski ulici, pa številko 3. Brez številke pa sta bili slej ko prej še dve mestni poslopji: šola pri župni cerkvi iz leta 1801 in mitnica pred mestom na cepišču Ptujske ceste in one proti Tomažu, posredno znana že leta 1542, ko se omenja mitničar Martin. V naslednjih sto letih se je 49 hišnim številkam iz leta 1780 pridružilo še deset novih, vendar je bilo leta 1891 od 59 hišnih številk naseljenih le 48, od ostalih 11 pa jih je bilo 6 razrušenih ali opustelih, 5 pa so ves čas zasedali grad, župnišče, špital, mežnarija in rotovž. Iz stavbnega fonda sta med tem izpadli: ostalina frančiškanskega samostana, v kateri je okoli leta 1800 še obratovala Messmerjeva Jože Curk, Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož. Ormož 1998, str. 3-30. Gernot Fournier - Marija Hernja Masten, Hiše in hišni posestniki v mestu Ormožu. Zbornik Ormož skozi stoletja III 1988, str. 79-136. pivovarna, leta 1832 in mitnica, katere stavbo je po letu 1860 zamenjala neo-baročna kapela sv. Ane. Franciscejski kataster iz leta 1825 je naštel v mestnem jedru 51 meščanskih družin, od teh 33 obrtniških in 18 ostalih, ki so živele na 51 hišnih številkah (dejansko pa v 45 hišah), popis prebivalstva iz januarja 1891 je zajemal 58 meščanskih družin, ki so živele na 59 hišnih številkah (dejansko pa v 48 hišah). Ormoški gradbeni mojstri Iz predstavljenih podatkov je razvidna majhnost kraja, kar je imelo za posledico, da v Ormožu ni bilo nikoli toliko gradbenikov, da bi lahko osnovali svoj lasten ceh. Zato so bili vključeni v ptujskega, o katerem sem pisal pred desetimi leti v ČZN NV 30/1994 . O potujočih srednjeveških zidarjih, ki so zgradili grad, cerkev, obzidje in samostan, ne vemo ničesar, pač pa se v registru vinske desetine ormoških meščanov iz leta 1482 omenja zidar Ulrik, v davčnem registru iz leta 1542 pa tesarja Vid in Ivan. Vendar so to le posamična imena, ki o stanju teh strok v Ormožu ne povedo ničesar. Šele z 18. stoletjem se podatki zgoste, za kar gre zasluga tako matičnim knjigam, od katerih so ohranjene rojstne od leta 1707, poročne in mrliške pa šele od leta 1784 dalje, kot tudi nekaterim uradnim popisom prebivalstva, opravljenih iz vojaško-nabornih in katastrsko-davčnih potreb. Katastrski popis iz leta 1749, ko je bilo v mestu 43, v obeh predmestjih in neposredni okolici pa 28 hiš, nam sporoča, da so v njih med 45 cehovsko organiziranimi mojstri živeli tudi tesar Janez Kos, zidar Maks Neydacher in zunaj mesta tesar Janže Valuh; fasijski popis iz leta 1754 pa nam med 64 meščani mesta omenja zidarja Maksa Neydacherja, tesarja Janeza Valuha, slikarja Janeza Girtnika in kiparja Martina Mittermayerja8. Največ nam o ormoških gradbenikih in likovnikih seveda povedo matične knjige* 9. Tesarji Med bolje poznanimi tesarji gre prvo mesto tesarskemu mojstru (t.m.) Gabrielu Verneku (tudi Perneku, Bemeku in celo Derneku), ki se je rodil leta 1738 neznano kje ter umrl 5. 10.1798 v Ormožu. Ve se, da je 24.1.1773 postal območni mojster, za kar je ptujskemu cehu takoj plačal 4 fl., ostalih 8 pa do 16. 8. 1774. Živel je najprej v mestu na raznih številkah, pozneje pa v Gornjem predmestju. Poročen je bil z Elizabeto, ki mu je 15. 12. 1776 rodila dvojčka Jožefa in Terezo ter 21. 1. 1779 Marjano. Sin Jožef je bil med letoma 1791 in 1794 v uku pri očetu, o njegovi nadaljnji usodi pa ni podatkov. Mojster je kot boter nastopil 12. 7. 1776 in 14. 12. 1779, skupaj z ženo pa 3. 1. 1779 in 21. 11. 1786 otrokom kiparja Jožefa Boehma. Istočasno se omenjata tesarja Martin Smuk, kateremu je žena Helena 7. 9.1778 Jože Curk, Ptujski gradbeniki med renesanso in historicizmom. ČZN NV 30/1994, str. 232-265. Jože Curk, Oris Ormoža in Središča v fasijskem popisu iz leta 1754. Zbornik Ormož skozi stoletja III. ^ 1988, str. 73-78. 9 Matične knjige župnije sv. Jakoba v Ormožu: rojstne 1707-33, 1734-82, 1784-99 (dejansko 96), 1799- 1811.1809- 20,1821-33,1833-50,1851-66; poročne 1784-1810,1810-34,1835-58; mrliške 1784-99,1800- 10.1809- 31,1832-61. rodila hčer Uršulo, in Štefan Grivec, kateremu je žena Marija 4. 10. 1779 rodila sina Franca; nekaj let pozneje pa t.m. Janez Hefer, živeč v Gornjem predmestju 26, ki mu je 20. 11.1800 umrl sedemletni sin Franc, t. pomočnik Matija Mlakar, ki mu je 20.10.1822 v Gornjem predmestju 22 žena Polona Šešerko rodila hčer Nežo in t. polir Jožef Flabjanič, ki je leta 1818 omenjen kot prebivalec Gornjega predmestja. V prvi tretjini 19. stoletja so sočasno delovali t. mojstri Jožef Roderich, Janez Indres in Matija Zemlič. Prvi med njimi, Jožef Roderich, je opravil leta 1806 mojstrski izpit v Gradcu, od koder se je leta 1818 preselil v Ormož kot konce-sionirani t.m. Dne 5. 6.1820 je zaprosil ptujski ceh, da ga sprejme v svoje vrste, saj se je pred tem odpovedal svoji obrtni pravici v Gradcu. Ceh ga je 18. 6.1820 sprejel kot t.m. v Ormožu. Roderichu je žena Ana, r. Flerzl, 15. 2. 1818 v Ptuju, v hiši št. 198, rodila mrtvorojenca. Kmalu potem ko je postal mojster, je 31. 3.1821 umrl v hiši št. 29 (sedaj Poštna 6) v Ormožu, star 46 let (r. 1775). Drugi je bil Janez Indres, ki se prvič omenja 17. 3. 1820 kot t. polir v Ormožu. Njegova s strani ceha nepriznana dejavnost je sprožila spor med ptujskima t. mojstroma Janezom Streblom in Leopoldom Schicklgruberjem. Šele 20. 6.1824 ga je ceh sprejel kot t.m. v Ormožu, za kar je plačal 12 fl pristojbine. Dne 25. 6. 1833 ga je ceh pozval, da plača zaostalo članarino, nakar jo je plačal tudi za naslednje leto. Pogosto je z ženo Katarino nastopal kot boter, tako 17. 3. 1820, 25. 10. in 4. 11. 1825, 23. 4. 1826, 27. 3. 1827, 11. 3. 1828, 31. 3. in 24. 4. 1830, 19. 10. in 16. 11. 1834 ter kot poročna priča 11. in 13. 2. 1822 ter 3. 2. 1823. Umrl je 14. 1. 1837 v Spodnjem predmestju na št. 1, star 48 let (r. 1789). Svojo delavnico in skladišče je imel najprej v Gornjem predmestju in nato Na Lentu. Tretji je bil Matija Zemlič, ki mu je žena Marija Sunčič 12. 5. 1822 v Gornjem predmestju 22 rodila Janeza, 27. 2. 1830 pa mu je v mestu na št. 20 umrl dvein-polleten sin Franc. Petdesetletni Zemlič je umrl 11.12.1835 kot t.m., živeč v mestu na št. 20 (sedaj v Skolibrovi ulici), ki jo je kupil 8. 4.1823. Za njim jo je podedovala vdova Marija, ki jo je leta 1840 predala bratu Matiji Sunčiču, temu pa je po njegovi smrti leta 1857 sledila vdova Doroteja Rozalija r. Podgorelec, ki se je leta 1859 ponovno poročila z z.m. Jurijem Mastenom. Ob njih se pojavlja še t.m. Franc Hriber, ki je 26. 2.1830 nastopil skupaj z ženo Julijano kot boter, a skoraj gotovo ni bil iz Ormoža. Dejavnost naslednje generacije tesarjev spada v drugo tretjino 19. stoletja. Pomembnejši med njimi so bili: Jakob Well, Jožef Skoliber, Janez Jakob Fritz, Anton Martin Rižner, Blaž Karba in Janez Jauševec. Jakob Well iz Gornjega predmestja 29 in pozneje 18 je bil t. polir, ki pa je večkrat omenjen tudi kot mojster. Umrl je 11. 4. 1858, star 60 let. Dne 24. 10. 1835 mu je žena Katarina r. Hergo rodila Franca, 12. 5. 1839 Janeza in 9. 10. 1843 Katarino. Dne 17. 2. 1851 je nastopil kot poročna priča. Jožef Skoliber iz Gornjega predmestja 9, pozneje 13, je bil t. polir, ki je umrl 6. 11. 1859, star 52 let. Poročen je bil s Katarino Štebih, ki mu je rodila 21. 1. 1837 Jožefa, 13. 3. 1839 Janeza ... 17. 4. 1850 Antonijo, dne 9. 2. 1849 pa mu je umrla triletna hči Katarina. Janez Jakob Fritz, po rodu iz Kamenščaka pri Ljutomeru, je 13. 6. 1847 postal t.m. za mesto in okraj Ormož, za kar je plačal 12 fl pristojbine. Najprej je živel v mestu na št. 26 (sedaj Ptujski 6), že od leta 1843 pa v Gornjem predmestju na št. 27, kjer mu je žena Kristina Hoffer 2.1.1844 rodila sina Jurija Jožefa. Kot poročna priča je nastopil 26. 1. 1846, 2. 9. 1849, 5. 10. 1851, 18. 1. in 15. 10. 1852, kot boter pa skupaj z ženo 23. 2. in 25. 3.1847,4.10.1851,11.6.1855, ona pa tudi 10. 7.1848. V ptujskem cehovskem seznamu plačanih članarin se pojavlja do leta 1855, v seznamu vajencev pa do leta 1856. Anton Martin Rižner t.m., po rodu iz Krčevine pri Ptuju, se je v tamkajšnjem cehovskem seznamu pojavil leta 1842. Poročen je bil z Ano Breznik iz znane tesarske družine iz Kaniže pri Ptuju. Dne 26. 6. 1859 je postal t.m. v Ormožu, za kar je plačal 13 fl pristojbine. Omenja se 3.12.1864 in 8. 6.1866, ko je bil skupaj z ženo Ano boter otrokom tesarja Mihaela Stiberca in njegove žene Helene Skoliber. Živel je v Gornjem predmestju 10, kjer se mu je 16. 5. 1866 rodila hči Marija. Blaž Karba t. polir, živeč v Gornjem predmestju 28, je bil poročen z Marijo Kristanič. Dne 10. 2.1851 mu je umrl poldrugoletni sin Janez in 24. 3.1854 polletni sin Franc, 25. 4. 1862 pa se mu je rodil sin Jakob. Janez Jauševec vulgo Lesjak, t. polir, živeč v Gornjem predmestju 14, je bil poročen z Alojzijo Dovečer, ki mu je 14. 10. 1849 rodila Janeza, 16. 12. 1850 Antona, 20. 4. 1853 Alojzijo, 6. 8. 1854 Lovrenca. 23. 6. 1850 pa mu je umrla štiriletna Ivana. Vsem otrokom sta šla za botra zdravnik dr. Anton Magdič in njegova žena Jožefa. Matija Sunčič t. polir, je 16. 1. 1853 umrl v mestu na št. 20, star 52 let (r. 1801). Bil je brat Marije, poročene s t.m. Matijo Zemličem. Od leta 1840 je bil lastnik hiše št. 20 (v Skolibrovi ulici), ki jo je po njegovi smrti prevzela vdova Doroteja Rozalija r. Podgorelec, od leta 1859 poročena z z.m. Jurijem Mastenom. V zvezi z gradnjo Vzhodne železnice se v Ormožu omenjata t. polir Jožef Kuchling, poročen z Marijo Kleber, ki mu je 20. 9. 1859 umrl dojenček Franc, in Vid Sadar, ki je 15. 12. 1859 umrl v Gornjem predmestju 15, star 47 let. Razen njiju so omembe vredni še: Janez Sikošek, pomočnik pri t.m. Jakobu Fritzu, bivajoč v Gornjem predmestju 26, ki se je 2. 9.1849, star 48 let, poročil z 49-letno Marijo Pihler (za pričo mu je bil t.m. Jakob Fritz), a je že 26. 10. 1861 umrl, Andrej Novak, pomočnik, ki mu je v Gornjem predmestju 10 žena Marija Keček 3. 8. 1856 rodila sina Janeza in 31. 10. 1858 Andreja, ter Matija Balažič, pomočnik, ki je umrl 3. 7. 1861 star 28 let. Zidarji Prvi ormoški zidar, o katerem vemo nekaj več kot le za ime, je bil z.m. Udalrik Pušnik, ki se omenja kot boter 25. 1. in 11. 2. 1708, njegova prva žena Uršula r. Kerezin kot botra 4. in 17. 6. 1709, druga žena Barbara pa 9. 7. 1711. V katastrskem spisu iz leta 1749 in fasijskem popisu iz leta 1754 je med meščani omenjen z.m. Maks Neydacher (tudi Neydinger), ki je bil od leta 1742 lastnik hiše št. 3 (v nekdanji Grajski ulici za hišo na Kerenčičevem trgu 5), kjer je umrl leta 1755. Dve leti pred smrtjo, dne 5. 7.1753, mu je žena Marija rodila sina Lovrenca, ki sta mu šla za botra velikonedeljski župnik Karel Jožef Perne in Marija Ruprecht. Ker za čas njegovega rojstva ne vemo, ti podatki govorijo za domnevo, da je moral umreti v polni moški dobi, torej star okoli 50 let. Še 18. stoletju so pripadali tudi zidarji: Andrej Ness, ki je stanoval v mestu na št. 39 (v nekdanji špitalski stavbi, na Vrazovi 6) in katerega žena Marija je 20. 12. 1771 rodila Ano Marijo, 15. 1. 1773 pa Marijo Ano; Peter Baldauf, katerega 37-letni sin Jernej se je 29. 6. 1790 poročil z 29-letno Barbaro Prost (priči Jožef Zaglachner z.m. in Martin Kekec, meščan), a že čez dve leti 1. 9. 1792 umrl, star 39 let. Posthumno se mu je 18.1.1793 rodil sin Sebastijan, ki pa je, star dve leti in pol, 21. 6. 1795 umrl; Ulrik Nefz, katerega 23-letna hči Helena se je 25. 9. 1797 poročila s 25-letnim Francem Hajerjem, klobučarjem iz Štrigove; Peter Nemec, ki mu je žena Barbara Fras 13. 9.1790 rodila sina Franca; Andrej Šerc, ki je umrl 2. 2. 1790 kot gospoščinski zidar v mestu na št. 1 (v gradu), star 50 let, in Janez Raich, ki je 10.10.1803 umrl v mestu na št. 44 (v hiši, ki je stala na mestu sedanje zelenice pred avtobusno postajo) kot 24-letni z. pomočnik pri z.m. Jakobu Potočniku. Zadnji četrtini 18. stoletja in prvi 19. stoletja je pripadalo pet z. mojstrov. Prvi je bil Jožef Zaglachner, ki je živel v Gornjem predmestju 21 v hiši, last gospostva Muretinci. Bil je dvakrat poročen. Prva žena Barbara mu je umrla 20.4.1787, stara 43 let, druga žena Marija, hči Jožefa Šašlerja, t.m. iz Lenarta v Slovenskih goricah 36, s katero se je poročil 19.11. 1787 (priča je bil z. polir Jožef Schecher), pa 13.12. 1799, stara 44 let. Ta mu je 8. 3. 1789 rodila hčer Marijo. Mojster sam, ki je bil 29. 6. 1790 poročna priča Jerneju Baldaufu, je umrl 15. 2. 1797, star 50 let (r. 1747). Drugi je bil Jernej Abel (tudi Appel), ki je kot z.m. že leta 1794 zaposloval 6 pomočnikov, dne 2. 7. 1797 pa tudi formalno postal deželski mojster v Ormožu. Njegov oče Matija, ki se kot z. polir omenja med letoma 1759 in 1769, je umrl pred 1. 8. 1773, ko se je njegova vdova Uršula ponovno omožila. Jernej se je 9. 2. 1784 oženil s kmečko hčerko Uršulo Muršek iz župnije sv. Ruperta (priči sta bila z.m. Franc Pliemich in zidar Pavel Radler), s katero je imel otroke v letih 1785, 1786, 1789, 1791... Umrl je 15. 1. 1800 kot najemnik v mestu na št. 20 (ob obzidju, v sedanji Skolibrovi ulici), star 45 let (r. 1755). Njegov brat Matija je 8. 1. 1789 nastopil kot boter, sestra Jožefa se je 29. 1. 1781 omožila z z. polirjem Janezom Šumijem (priči Gotlieb Petzold in Mihael Klemenčič), po smrti tega pa 7. 1. 1787, stara 26 let, z Jurijem Weissom, z. pomočnikom iz Bavarske, starim 22 let (priča Jernej Appel), s katerim je imela 27. 9.1787 hčer Terezo. Druga sestra Katarina pa se je omožila z z. pomočnikom Janezom Jurijem Klemenčičem, s katerim je imela otroke 1785,1787, 1789... Tretji je bil Martin Toepfer, ki je 23. 9. 1810 opravil mojstrski izpit, plačal 12 fl pristojbine ter zasedel mesto deželskega mojstra v Ormožu. Rojen leta 1781 se je 13.9.1807 v Ptuju poročil s 33-letno Magdaleno Šoplak (priča m.z.m. Blaž Roban). Dne 12. 7. 1813 se mu je v Ormožu na št. 18 (sedaj Skolibrova 1) rodil sin Jakob. Vendar se je mojster kmalu vrnil v Ptuj, kjer je leta 1816 postal meščan. Imel je mnogo učencev, med njimi med letoma 1818 in 1820 tudi svojega sina Martina. Četrti je bil Gašper Tauber, ki je 18. 6. 1820 postal deželski z.m. v Ormožu in se kot tak omenja v ptujski cehovski knjigi še leta 1823, a vse kaže, da v Ormožu ni pognal korenin. Peti je bil Jakob Potočnik, ki je z ženo Marijo 5. 4.1803 kupil od lectarja Jožefa VVitzenspergerja hišo št. 49, ki je stala na kraju sedanje zelenice pred avtobusno postajo, a jo je že 22. 2. 1810 prodal dalje strugarju Emeriku Bračku. Več je znanega o z. polirjih in mojstrih naslednje generacije: Lovrencu Tomanu, Janezu Stoperju, Gašperju Garberju in Francu Hitzgottu. Lovrenc Toman je vsaj od leta 1799 prebival v hiši s št. 10, zdaj na Žigrovi 12, ki jo je 28. 8.1805 tudi kupil. Najprej je bil poročen z Marijo Husk, od leta 1817 pa z Marijo Plaveč. S prvo ženo je imel otroke: leta 1796 Marijo (u. 25. 6. 1799), 1798 Franca (u. 1. 5. 1838), 19.12. 1799 Viktorijo (u. 24. 8.1803), 19.10.1801 Uršulo, 11. 1. 1803 Marijo (u. 30. 4. 1808) in 5. 3. 1805 Jožefa, nakar mu je 31. 1. 1806 umrla, stara 36 let. Z drugo ženo, 30-letno kmečko hčerko, s katero se je poročil kot 41-leten vdovec 17. 8. 1817, pa je imel 12. 7. 1818 Jakoba (u. 20. 10. 1819), 14. 4. 1821 Marijo in 15. 8. 1822 Martina. Mojster je umrl 3. 10. 1822, star 46 let (r. 1776), njegova vdova Marija 6.12.1843, stara 56 let (r. 1787), sin iz prvega zakona in zidarski naslednik Franc 1. 5. 1838, star 40 let, mojstrova mati Jedert pa 29. 10. 1816, stara 70 let (r. 1746). Po Lovrencovi smrti je hiša 4. 8. 1823 preko dražbe prešla v last Vida in Marije Masten. Za mojstrovega očeta - gospoščinskega zidarja vemo le posredno, saj se 9. 2. 1794 omenja kot poročna priča. Janez Stoper, ki je stalno živel v Gornjem predmestju 27, je bil trikrat poročen. Iz prvega zakona je imel hčer Ano, ki je stara 7 let umrla 23. 2.1825. Po smrti prve žene se je kot 36-leten (r. 1786) z. polir, zaposlen pri z.m. Gašperju Garberju, dne 13. 2. 1822 poročil s 25-letno Ano, hčerko z. polirja Janeza Golobiča in Ane iz Maribora št. 126 (sedaj Slovenske 23). Za priči sta mu bila z.m. Gašper Garber in t.m. Janez Indres. In končno se je leta 1828 poročil z Jožefo Tongasser. V teh zakonih se je rodilo več otrok: 9. 2. 1823 Jožefa (botra sta bila z. polir Matija Zemlič in njegova žena Marija), 14. 7. 1824 Ana, leta 1825 Franc (u. 12. 3. 1828), leta 1827 Janez (u. 23. 8. 1841), 1. 5. 1829 Ivana Marija in 2. 9. 1831 Elizabeta. Z ženo Ano je nastopil kot boter 7. 6.1827, z ženo Jožefo pa 11. 9.1828 in 30. 9.1829. Prva žena neznanega imena je umrla že leta 1821 ali 1822, druga Ana Golobič 3. 9.1827, stara 28 let, tretja Jožefa 30.12.1831, stara 37 let (r. 1794), on sam 3.4.1832, star 50 let (r. 1782), njegov sin Janez, rojen leta 1827 pa 23. 6. 1841 v Gornjem predmestju 11 kot krojaški vajenec, star 14 let. Gašper Gardner, z.m., živeč v Gornjem predmestju 5 in poročen z Elizabeto Golob, je bil 13. 2. 1822 poročna priča Janezu Stoperju in Ani Golobič, 4. 3. 1825 mu je umrl polleten sin Janez, 13. 6. 1829 pa je nastopil kot boter, vendar se je pozneje preselil v Maribor, kjer je živel v hiši št. 220. V njegovem bivališču v Gornjem predmestju 5 se je njegova hči Marija 4. 7. 1836 poročila z 28-letnim Janezom Liebichom iz Tratenaua na Češkem. Franc Hitzgott, z. polir, poročen s Terezo Kukovec, je živel v Spodnjem predmestju 9. Leta 1834 se mu je rodila hči Marija, dne 20. 9. 1838 mrtvorojenec, 14. 3.1840 dvojčka Edvard (u. 23.12. 1845) in Jožef, 19.10.1843 Tereza. Dne 14. 8. 1849 mu je umrla 15-letna hči Marija, 31. 3. 1850 žena Tereza, stara 52 let, in 4. 7. 1853 sam Franc, star 53 let (r. 1800). V zvezi z gradnjo Vzhodne železnice se je v Ormožu leta 1859 občasno naselilo nekaj železniških zidarjev; tako je 25. 8. 1859 v Spodnjem predmestju 13 umrla zidarjeva žena Eleonora Chiesa, stara 39 let, 22. 7. 1859 je nastopil Joanes Krinis kot boter, enako 30. 9. 1859 Jakob Svizinski z ženo Katarino, 6. 4. 1859 je umrl v Gornjem predmestju 32, 33-leten Janez Barišic iz Bribira pri Crikvenici, eden od njih, Dominik Monte pa se je udomil v Dobravi, kjer je imel z ženo Marijo Capuder 19. 2. 1861 Jožefo in 22. 3. 1863 Marijo. Ob naštetih je v prvih dveh tretjinah 19. stoletja v Ormožu in okolici živelo in delovalo še nekaj zidarjev: Jurij Wolfgruber, ki je 24. 10. 1831 umrl v Gornjem predmestju 27, star 54 let, Blaž Lorbek, ki je 3. 5. 1829 nastopil kot boter, Ignacij Badstieber iz Stettenhofa, katerega 29-leten sin Klement se je 12. 8. 1844 poročil s 24-letno jermenarjevo hčerjo Ano Fehrer, Matija Sleinz s Huma, ki je 12. 2. 1849 nastopil kot poročna priča, enako Tomaž Kasnec 2. 7. 1854 in z.m. Jurij Masten 18. 9. 1858, njegova hči Ana pa 6. 11.1865 kot botra. Jožef Pobožnik s Huma 86 je imel z ženo Ano Muhič 3.11.1820 sina Antona, Janez Praprotnik s Frankovcev 29 z ženo Uršo Škorjanc 21.11,1851 Janezg.,.29.1.1855 Marijo in 3.11.1859 Elizabeto, Filip Stajnko s Huma z ženo Marijo Feguš 26. 9. 1821 hčer Uršulo, Martin Kocjan iz Gornjega predmestja 26 z ženo Heleno Kolarič 6.8.1831 hčer Rozalijo in Tomaž Kos iz Gornjega predmestja 4 z ženo Ano Kirič 24. 3.1847 Marijo, 22. 9.1849 Ano, 4. 5. 1852 Alojzijo, 22. 5. 1854 Janeza in 20. 4. 1858 Franca, 28. 11. 1861 pa je skupaj z ženo nastopil kot boter. Omembe vredno je tudi, da je ptujski zidarski mojster Peter Wagner (1764-1831) 2. 8. 1800 sklenil pogodbo za postavitev nove mestne šole blizu župne cerkve za ceno 1550 gld., da se je 30-leten Mihael, sin ptujskega kamnoseka Gašperja Mohriza 21. 2.1804 poročil v Ormožu s 26-letno Ano Coki (poročni priči sta bila meščana Matija Gallo in Jožef Sonegger) ter da se je v Ormožu naselil pripadnik vojniško-celjske družine Greinov opekarnar Alojz, katerega žena Tereza Hanželič je v Gornjem predmestju 19 rodila 17. 10. 1858 Gotfrida (u. 12. 5. 1860), 15. 4. 1861 Alojza in 14. 8. 1864 Janeza10. Za zadnjo tretjino 19. stoletja je najzgovornejši članek Petra Pavla Klasinca o ormoški gradbeni dejavnosti med letoma 1869 in 1900, objavljen v zborniku Ormož skozi stoletja IV leta 1993, ki arhivsko dokumentira okoli 110 večjih in predvsem manjših gradbenih dejanj11. Med večje je gotovo spadala prezidava nadstropne hiše z gostilno in kavarno v Vrazovi ulici 1 med letoma 1874 in 1879, ki je pozneje (leta 1907) postala last Mestne hranilnice, nato zgraditev nove mežnarije leta 1887, prezidave v hiši na Kerenčičevem trgu 6 v letih 1889-1890, prezidava hiše v trgovino in vinsko klet v nekdanji Grajski ulici leta 1892, prezidave v hiši z gostilno na Kerenčičevem trgu 4 v letih 1893 - 1897 ter prezidava v hiši na Kerenčičevem trgu 3 leta 1897. Pri teh in drugih delih so sodelovali tako mojstri od drugod kot tudi domači zidarski in tesarski mojstri: Franc Breznik (tudi Vresnik) trn., Martin Kysela, z.m., Franc Celotti, z.m., Viljem Deng, z.m. in Richard Tolazzi, z.m., vsi iz Ptuja; Anton Štrucl, z.m. iz Miklavža, Josip Erhartič, t.m. iz Sodincev, Anton Trstenjak, z.m. in Jurij Jandl, z.m. iz Ljutomera, Jakob Muehr, z.m. iz Radencev ter Jakob Šinko, t.m. in Franc Krajnc, z.m. iz Ormoža. Tudi med obema svetovnima vojnama se je v Ormožu, kot ugotavlja isti avtor v članku Gradbena dejavnost v Ormožu med obema vojnama, ki je izšel v zborniku Ormož skozi stoletja lil12, na gradbenem področju marsikaj dogajalo, vendar je bilo med deli, opravljenimi v starem mestnem jedru, le majhno število 10 Jože Curk, Ormoško gradbeništvo med renesanso in historicizmom. ČZN NV 37/2001, str. 287-296. 11 Peter Pavel Klasinc, Gradbena dejavnost v Ormožu v času od leta 1869 do 1900. Zbornik Ormož skozi stoletja IV. Ormož 1993, str. 158-174. Peter Pavel Klasinc, Gradbena dejavnost v Ormožu med obema vojnama. Zbornik Ormož skozi stoletja III. Ormož 1988, str. 137-164. pomembnejših. Med nje gotovo spadajo: zgraditev Trautwetterjeve lekarniške hiše v Skolibrovi ulici 19 iz leta 1923, nadzidava hiše Mestne hranilnice v Vrazovi ulici 1 leta 1929, obnova rotovža na Ptujski cesti 3 leta 1934, zamenjava špitalske hiše z novo Kuharičevo v Vrazovi ulici 6 leta 1930 in postavitev kulturnega doma v Skolibrovi ulici 17 leta 1940. Pri teh delih so, drugače kot v 19. stoletju, večinoma sodelovali domači mojstri: Franc Vaupotič, t.m, Kaučič, z.m., Daniel Tolazzi, z.m., Karl Rojs, z.m. in zlasti Marko Štuhec, z.m., od tujih pa Viljem Deng, z.m. iz Ptuja. DOMOZNANSKI ODDELEK Likovniki in umetniki Likovniki sicer ne štejejo med gradbenike, vendar jih je vredno omeniti, saj so spadali med tiste prebivalce Ormoža, ki so mu s svojim delom dajali določeno kulturno veljavo, in ta ni nepomembna za umetnostno zgodovino našega Podravja. Gre za kiparje in slikarje, ki jih srečujemo med koncem 17. in začetkom 19. stoletja. Med kiparji je omeniti Martina Mittermayerja, Matijo Galla, Jožefa Boehma in Antona Reiterja, med slikarji Antona Dovečerja, Mihaela Klajnčnika in Janeza Girtnika. Osrednja nosilka kiparske dejavnosti v Ormožu je bila družina Mittermayerjev (tudi Mittermarov). Leta 1693 se omenja v kroniki ptujskega minoritskega samostana ormoški klesar in kipar Janez Krstnik Mittermayer, ki je skupaj s ptujskim kamnosekom Adamom Pilassom tlakoval letni refektorij s 636 črnimi in 106 belimi marmornimi ploščami. Njegov potomec (verjetno vnuk) je bil Martin Mittermayer, o katerega življenju, ne pa delu, je ohranjenih nekaj več podatkov. Vse kaže, da je najprej živel v Rogaški Slatini, kjer je z ženo Marijo Regino Lorger dal 28. 4. 1741 in 9. 7. 1743 krstiti hčeri Marijo Katarino in Ano Marijo. Botroval jima je tamkajšnji župnik Glavinič, kar govori za določen ugled družine. Pozneje, a ne pred letom 1750, se je preselil v Ormož, kjer je v fasijskem popisu iz leta 1754 že naveden med meščani. Prva žena, Marija Regina Lorger, je morala umreti leta 1764 ali 1765, nakar se je Martin ponovno poročil z Ano Marijo Lopatnik, s katero je imel 12. 9. 1766 sina Antona Jožefa (botra sta bila ormoški župnik Anton Paukovič in Anamarija Barbara Doličko). Družina je morala biti zelo priljubljena, saj so bili tako on, kot obe ženi in tudi hčerka Katarina pogosto botri: 29.12.1757, 27. L, 29. 3. in 4. 4.1758, 2. 2. in 29. 12.1760, 3.10. 1761, 7. 12.1762,15. L 1764,10.1., 2. 2., 17. 3. in 9. 12. 1767, 5. 6., 29. 9. in 7.11.1768,12. 7. in 12.12.1769,18. 2., 29. 9. in 7.10.1770,15.4., 10. 6. in 13.10. 1771, 9. 8. 1772, 24. 3. in 18. 11. 1773, 22. L 1774, 23. 8. in 25. 12. 1775, 28. in 29. 3. 1776, 31. 3., 21. 10. in 5. 12. 1777, 8. 2. in 10. 10. 1778, 22. 1. 1781. Kot vse kaže, je umetnik na stara leta zašel v premoženjske težave (njegova hiša št. 45. je 28. 5.1779 označena kot pogorišče), saj je mestni svet 9.10.1813 potrdil, da je mojster leta 1781 in 1782 dve leti preživel v stavbi mestnega špitala na št. 39, magistrat pa je njegovo premoženje (pogorelo hišo, ki je stala na sedanji zelenici za avtobusno postajo) na dražbi prodal tkalcu Janezu Kollerju. Matija Gallo je bil drugi sin vodilnega celjskega kiparja Ferdinanda Galla. Rodil se je leta 1762 v Celju, se najprej učil doma, nato pa se je zaposlil kot pomočnik pri ptujskem kiparju Janezu Juriju Potočniku, s katerega vdovo se je 27. 7. 1788 poročil in prevzel pokojnikovo delavnico v hiši št. 55 na Ptuju. Matija je bil takrat star 26, Tereza pa 39 let. Že 31. 3. 1789 je žena umrla za jetiko, nakar se je Matija 21. 6. 1789 poročil z 22-letno Jožefo Celigo, hčerko lončarskega mojstra iz Slovenske Bistrice. Leta 1790 je bil sprejet med ptujske meščane, a se spomladi 1793 preselil v Ormož, kjer je 1. 4. 1793 kupil od slikarja Mihaela Klajnčnika in Krescencije hišo z dvojno številko 31/32 na sedanjem Kerenčičevem trgu 2. Imel je več otrok. V Ptuju sta se mu leta 1790 in 1792 rodili hčeri Ana in Marija (u. 18. 1. 1798), v Ormožu pa 14. 5. 1794 Alojzija in 2. 8. 1796 Jožefa (u. naslednji dan). Dne 8. 2. 1818 je v mestu na št. 31 umrla žena Jožefa, stara 51 let (r. 1767), nakar se je Matija, tokrat star 56 let, dne 3. 11. 1818 v mestu na št. 32 ponovno poročil s 26-letno Marijo Stopar s Huma. Kot priči sta nastopila mestni sodnik Andrej Žmauc in mestnik sindik Jožef Križner. Od otrok se je 24-letna hči Ana dne 24. 3. 1814 v domači hiši na št. 31 poročila s 27-letnim Jurijem Ludvikom Fuchsom, mlajša Alojzija pa nekaj let pozneje z gostilničarjem Janezom Koderičem ter mu v drugem delu domače hiše na št. 32 dne 11. 3. 1828 rodila Jožefa (botra t.m. Janez Indres in žena Katarina) in 31. 3. 1830 Antona ter 22. 7. 1828 nastopila kot botra. Po dedni pogodbi z dne 27. 8.1818 sta namreč celotno hišo leta 1822 nasledila hči Alojzija in njen mož Janez Koderič. Leta 1821 sta hišo ocenila meščana Franc Laurin in Tomaž Semič na 2800 gld. Od Koderičev sta hišo 23. 12. 1831 kupila trgovca Janez in Ana Kautzhammer, a jo že 26. 10. 1833 prodala naprej. Razen kiparja Matija Galla, katerega smrt v ormoških matrikah ni zabeležena, se 21. L 1801 omenja še Janez Gallo, čevljarski mojster iz Preloga, živeč v Dobravi na št. 14, ter 10. 6. 1813 Janez Gallo, krojaški mojster iz mesta 16, ki pa verjetno nista bila v sorodu z Matijo. Jožef Boehm je živel v mestu na raznih številkah. Bil je trikrat poročen in imel devet otrok. S prvo ženo Marijo je imel 3.1.1779 dvojčici Marjano in Barbaro (botra sta bila t.m. Gabriel Vernek in žena Marija Elizabeta). Kot vdovec se je 3. 7. 1785 ponovno poročil z 29-letno Marijo Miško ter deset dni nato 13. 7.1785 kupil hišo št. 14 na sedanji Ptujski 7. Marija mu je rodila več otrok: 21. 11. 1786 Marijo Katarino (botra t.m. Gabriel Vernek in M. Elizabeta iz Gornjega predmestja), 1. 2. 1788 Matijo, 25. 2. 1790 mrtvorojenca, 30. 7. 1791 Lovrenca (u. 25. 4. 1792) in 6. 4. 1794 Jurija, a je pred letom 1798 umrla. Nato se je mojster tretjič poročil z neko Uršulo, ki mu je 6. 11. 1799 rodila Franca in 28. 2. 1801 Marijo. Mojster je sam ali s svojimi ženami večkrat nastopil kot boter, tako 17.8.1784,5.10.1796,25.2.1800,12.5.1801, 9. 1. 1802, 19. 8. 1803, 22. 2. in 23. 8. 1804, 9. 2. in 22. 4. 1806 in 15. 3. 1807 ter kot poročna priča 23. 6. 1800, 25. L, 1. 2. in 10. 2. 1805, 21. 7. 1806, 9. 2. 1808. Mojster je umrl v mestu na št. 18 (zdaj Skolibrova 1), dne 10. 7. 1809, star 59 let (r. 1750). Omembe vredno je, da je hišo št. 14 (na Ptujski 7) dne 16. 2. 1792 prodal Lešniku Francu in Ivani, da je že vsaj leta 1791 prevzel tobačni zakup, da je 31. 8.1791 kupil hišo št. 26 (na Ptujski 6) ter da je ta hiša po njegovi smrti preko dražbe dne 14. 7. 1809 prešla v posest Alojza Pergerja. Dne 7. 1. 1794 je umrla neka 34-letna Marija Boehm, dne 4. 12. 1798 pa 60-letna Maksimilijana Boehm, za kateri ne vemo, v kakem - če sploh - sorodstvenem razmerju sta bili do Jožefa, rojenega 1750. Anton Reiter je bil podobar, ki je 26. 10. 1833 kupil hišo št 31/32, zdaj na Kerenčičevem trgu 2, od trgovcev Kautzhammerjev (Janez in Ane). Ti so hišo, kot že vemo, 23.12.1831 kupili od Janeza in Alojzije Koderič. r. Gallo, ki jo je leta 1822 podedovala po svojih starših Matiji in Jožefi Gallo, ta pa sta jo dne 1.4.1793 kupila od slikarja Mihaela Klajnčnika in njegove žene Konstancije. Od slikarjev je treba kot prvega omeniti Antona Dovečer, ki je leta 1777 poslikal antependij bratovščinskega oltarja Rešnjega telesa v župni cerkvi. Od naslednjega leta je bil lastnik hiše št 26., na sedanji Ptujski 6, ki jo je njegova vdova Barbara 17. 1. 1784 prodala slikarju Mihaelu Klajnčniku, ta leta 1788 Kazimirju Lasacherju von Weierspergu, ta pa 31. 8. 1791 založniku tobaka Jožefu Boehmu, ki je bil po svoji stroki kipar oziroma bolje povedano podobar. Mihael Klajnčnik je bil, kot že vemo, med letoma 1784 in 1788 lastnik hiše št. 26, na Ptujski 6, nato pa hiše z dvojno številko 31/32, na Kerenčičevem trgu 2, ki jo je leta 1. 4. 1793 prodal kiparju Matiji Gallu. Poročen je bil najprej z neko Elizabeto, s katero je imel 14. 8. 1785 Marijo, nato z Lucijo Motilnik, s katero je imel 27. 9. 1787 Terezo in 2. 7. 1789 Mihaela, ter končno s Konstancijo, s katero je imel 20. 8. 1791 Jožefa (u. 21. 11. 1791) in 3. 10. 1792 Katarino (u. 7. 5. 1793). Kot botra ga srečujemo 17. 12. 1784, 2. 1. 1787, 20. 12. 1787 (žena Lucija) in 7. 4. 1789, kot poročno pričo pa 8. 9. 1789. Janez Girtnik je bil kot slikar tudi ugleden meščan in senator, v letih 1764 in 1765 pa mestni sodnik. Bil je sin istoimenega očeta, ki je bil leta 1728 lastnik hiše št. 6 na Kerenčičevem trgu 10, a se je okrog 1735 naselil v Kaniži pri Ptuju. Tu se je 22.1.1744 poročil z Marijo Ano Haberc iz Konjic, ki se je priselila k njemu (priči sta bila ptujska meščana slikar Franc Anton Pachmayer in Jožef Reitter), mu rodila otroke v letih 1744,1746 in 1747 ter domnevno še v Ptuju umrla. Okoli leta 1750 se je mojster preselil v Ormož, kjer je kupil hišo št. 23, stoječo na kraju sedanjih blokov v Skolibrovi ulici. Tu mu je nova žena Ana Marija Koch rodila več otrok: 30. 8. 1751 Marijo Terezijo, 14. 7. 1756 Jakoba, 29. L 1758 Marijo in 8. 2. 1760 Valentina Matijo Jožefa. Zelo pogosto sta bila z ženo Ano Marijo ali posamično botra, kar govori za njuno veliko priljubljenost: 4. 8.1756,28. 5. in 19.11.1757,27. 12. 1759, 6. 3. in 8. 9. 1760, 6. 7.1761, 23. 2. in 1. 3. 1762, 20. L, 28. 3. in 10. 4. 1763, 21. L, 27.1., 13. 3. ter 3. in 10. 10. 1764, 21. 1. 1765, 3. 2. in 1. 8. 1766,10. 2., 4. 3. in 13. 12. 1767, 26. 11.1768, 4. L, 12. in 16. 3., 5. 6. in 14. 11. 1770,16. 5. in 22. 5. 1777 ter 27. 9.1779. Mojster je moral umreti pred letom 1780, saj je njegova vdova Ana Marija dne 1. 2. 1781 prodala njuno hišo krznarju Janezu Witmayerju. Med ostalimi podatki so vredni omembe še nekateri: - Dne 14. L 1796 se je v tukajšnji cerkvi poročil 29-letni Jožef, sin pokojnega mariborskega izdelovalca orgel Jožefa Odoniča, s 24-letno Elizabeto, hčerko pokojnega Marka Zimmermanna. Ta je nato 28. 4. 1797 kupila hišo št. 36, stoječo na sedanji Vrazovi 1. - Dne 19. 4. 1847 se je v mestu na št. 33 (Kerenčičev trg 3) rodila Ana, hči graškega igralca Janeza Martinella in Ane Draškovic, ki sta občasno živela v Ormožu. Za botra sta jima šla trgovca Janez in Ana Kautzhammer. - Dne 1.1. 1862 sta kot botra nastopila graški zvonolivar Karel Feltl in njegova žena Ana, enako. - dne 1. 5. 1866 graški zvonolivar Jožef Koffler in njegova žena Jožefa. Viri in literatura Matične knjige župnije sv. Jakoba v Ormožu: rojstne 1707-33, 1734-82, 1784-99 (dejansko 96), 1799-1811, 1809-20, 1821-33, 1833-50, 1851-66; poročne 1784-1810, 1810-34, 1835-58; mrliške 1784-99,1800-10,1809-31,1832-61. Curk, Jože, 1983: Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož. V: Ormož skozi stoletja II., Ormož, str. 61-80. Curk, Jože, 1988: Oris Ormoža in Središča v fasijskem popisu iz leta 1754. V: Ormož skozi stoletja HI., Ormož, str. 73-78. Curk, Jože, 1991: Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem. Maribor. Curk, Jože, 1994: Ptujski gradbeniki med renesanso in historicizmom. ČZN NV 30/1994, str. 232-265. Curk, Jože, 1998: Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož. Ormož. Curk, Jože, 2001: Ormoško gradbeništvo med renesanso in historicizmom. ČZN NV 37/2001, str. 287-296. Gernot Fournier, Marija Hernja Masten, 1988: Hiše in hišni posestniki v mestu Ormožu. V: Ormož skozi stoletja III, Ormož, str. 79-136. Klasinc, Antom, 1973: Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov. V: Ormož skozi stoletja I., Ormož, str. 74-77. Klasinc, Peter Pavel, 1988: Gradbena dejavnost v Ormožu med obema vojnama. V: Ormož skozi stoletja IIP, Ormož, str. 137-164. Klasinc, Peter Pavel, 1993: Gradbena dejavnost v Ormožu v času od leta 1869 do 1900. V: Ormož skozi stoletja IV., Ormož, str. 158-174. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Ljubljana 2000. Die Bantàtigkeit von Friedau/Ormož zwischen Barock und Sezession ZUSAMMENFASSUNG Ormož, erstmals im Jahre 1331 als Stadi erwdhnt, umfasste ini jahre 1482 ca. 30 Burgerhauser mit ca. 200 Einivohnern, im Jahr 1911 aber in seinem historischen Kern 66 Hauser mit ca. 500 Einwohnern, zvas zeigt, dass die Stadi in ca. 400 Jahren nur um das Eineinhalbfache gewachsen ist. Wegen soleh langsamer Entwicklung blieb sie, obivohl sie als eine strategisch ivichtige Grenzstadt gali, doch zu klein, um ihre Bautdtigkeit in einem solchen Ausmafie zu entwickeln, dass ihre Maurer- und Zimmermeister eine eigene Zunft zu griinden genótigt gewesen wdren. Darum blieben sie in die Zunft von Pettau/Ptuj eingegliedert. Da das Stadtbild bis zum Anfang des 18. Jahrhunderts von hólzerner Architektur beherrscht zvar, besitzt die Stadi keine biirgerlichen Bauten, welche vor 1700 entstanden sind. Deswegen ist die Geschichte der Bautdtigkeit der Stadi mit Bestimmtheit ersi fiir das 18. und 19. Jahrhundert fassbar. Fiir altere Perioden sind aber leider so gut wie keine topographischen oder archivarischen Nachweise vorhanden. Dadurch werden zvir bei der Darstellung von dlteren Bauperioden behindert. Wir diirfen aber annehmen, dass uns damalige Matrikangaben keine wesentlichen Erweiterungen des Wissens brin-gen wiirden. Die Reihe der aus den erhaltenen schriftlichen Quellen ndher bekannten Zimmermeister fdngt ersi (die Namen werden transkribiert angegeben, da die im Originai sehr verschiedene Schreibweise fiir unseren Gegenstand belanglos erscheint) mit Gabriel Vernek (1738-98) an, welchem dami in Generationsabstdnden folgten: Jožef Roderich (1775-1821), Janez Ingres (1786-1837) und Matija Zemlič (1785-1835), diesen dann in der nachfolgenden Grappe die Meister und Poliere: Jakob Well (1798-1858), Jožef Skoliber (1807-1859), Jakob Fritz Janez (gest. nach 1856), Janez Jauševec (gest. nach 1854), Franc Hitzgott (1800-1853), Matija Simčič (1801-1853), Blaž Karba (gest. nach 1862), Anton Martin Rižner (gest. nach 1866), Jakob Inko und Franc Vaupotič. Die Reihe der Maurermeister beginnt mit Max Neydacher (gest. 1755), Peter Baldauf und seinem Sohn Jernej (1753-1792). Ihnen folgten im doppelten Generationsivechsel: Jožef Zaglachner (1747-1797), Jernej Abel (1755-1800), Lovrenc Toman (1776-1822), Janez Stoper (1782-1832), Jakob Potočnik (erwdhnt 1803-1810) und drei Auswanderer: Martin Topfer (der um 1815 nach Ptuj ubersiedelt ivar), Gašper Tauber (welcher ihm nach 1823 folgte) und Gašper Gardner (der um 1830 nach Marburg gegangen ist). Weil sich der Bau der Orienteisenbahn nicht stdrker aufdas Stadtbauwesen ausgewirkt hat, hat doch die Eisenbahn ihre eigenen Bauleute verwendet, haben die Bautdtigkeit in der Stadi weiter die heimischen Meister ausgeubt, unter ihnen Jurij Masten, Tomaž Kos, Franc Krajnc, Danijel Tolazzi, Karl Rojs und Marko Štuhec. Die bildenden Kunstler gehòren nicht zu den Bauleuten, dodi sind sie durch ihre Arbeit fiir die kulturelle Geltung der Stadi wichtig. Es handelt sich um Kunstler, uber deren Qualitdt wir nichts wissen, weil keines ihrer Werkc erhalten beziehungsweise bekannt ist, trotzdem miissen sie in diesem Aufsatz erwahnt werden. Es handelt sich um die Bildhauer Martin Mittermayer (gest. um 1782), Matija Gallo (1762-1822 oder 1823), Jožef Bohm (1750-1809), Anton Reiter (erwahnt 1834) und die Maler Anton Dovečer (gest. um 1782), Mihael Klajnčnik (gest. nach 1793) und Janez Girtnik (gest. um 1775). Ihre relativ grafie Zahl in einer so kleinen Stadt, wie Ormož es zvar, bezveist, dass im letzten Drittel des 18, und im ersten Viertel des 19. Jahrhunderts das Kunstwollen des Spdtbarocks noch in solchem Ausmafie lebendig war, dass den aufgezdhlten Kiinstlern genug Auftrdge gesichert zvaren, obzoohl sich zum Beispiel der Bildhauer Bdhm zusdtzlich noch mit dem Tabakverlagfinanziell geholfen hat. Hiša št. 31/32 na Kerenčičevem trgu 2 je bila nekoč last slikarja Mihaela Klajnčnika za njim pa kiparja Matije Galla. Foto: B. Prelog Lučka Falk, Krajina (olje) Foto: B. Prelog Vnuk, Branko, univ. dipl. um. zgodovinar, kustos SI-2250 Ptuj, Miklošičeva ulica 6 UDK 93/99"12/19":726.5 Pregled zgodovinskih podatkov pomembnih za poznavanje umetnostne podobe ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba Ormož skozi stoletja V, Ormož, 2005, str. 554-590 V prispevku avtor podaja zgodovinske podatke za obdobje od 13. do 20. stoletja, ki so pomembni za poznavanje umetnostne podobe ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba st. Ključne besede: Župnijska cerkev sv. Jakoba, Ormož, 13. do 20. stol., umetnostna podoba, gradbena zgodovina, tloris cerkve Vnuk, Branko, BA, Art Historian, Curator SI-2250 Ptuj, Miklošičeva ulica 6 UDK 93/99"12/19":726.5 A revievv of historical Information significant to thè knowledge of artistic images of the parish church of St. James in Ormož Ormož throughout thè centuries V, Ormož, 2005, P. 554-590 In his article the author presents historical Information for the period from the 13'h to the 20“' centuries that is significant to thè knowledge of artistic images of the parish church of St. James sen. in Ormož. Key words: parish church of St. James, Ormož 13,h to 20'h century, artistic image, architec-tural history, church ground plan. Branko Vnuk Pregled zgodovinskih podatkov, pomembnih za poznavanje umetnostne podobe ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba Pri izbiri teme za ta zbornik sem nihal med obravnavo velikonedeljske in ormoške župnijske cerkve. Prevladala je odločitev za obravnavo stavbnozgo-dovinskega razvoja ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba, saj je bilo o velikonedeljski cerkvi že veliko povedano, ormoške cerkve pa se razen Jožeta Curka s stavbnozgodovinskega vidika pravzaprav ni lotil še nihče. Stavba sama pa v svoji substanci skriva toliko odgovorov, še več pa vprašanj, ki bodo ostala odprta še nadalje. Umetnostnega zgodovinarja po navadi čaka, preden se loti obravnave kakršnega koli objekta, mukotrpno in dolgotrajno zbiranje gradiva. V mislih imam predvsem zgodovinske vire, za katere navadno ugotovimo, da jih preprosto ni, ali pa so tako razpršeni in so na tako nenavadnih mestih, da je prava sreča, če ti jih uspe zbrati. K sreči prevladuje pri ormoški cerkvi slednja ugotovitev. Prepričan sem, da bi bilo škoda zbrano gradivo pustiti ležati v predalu, saj ponuja obilico zanimivih podatkov, tako laičnemu bralcu kot tudi in predvsem zainteresiranemu strokovnjaku, ki se bo kdaj lotil kakšne teme, ki se nanaša na ormoško župnijsko cerkev. Pri določitvi izbora podatkov za objavo sem se odločil, da bom navajal le tiste, ki so po mojem mnenju pomembni za poznavanje umetnostne in kulturnozgodovinske podobe cerkve, vprašanja, kdaj je cerkev postala župnijska in podobna, pa prepuščam za to usposobljenim strokovnjakom. Naj se na tem mestu zahvalim za pomoč pri zbiranju gradiva patrom križniškega reda, gospodom Antonu Košarju, Janku Štamparju in sedanjem ormoškemu župniku Albinu Žnidariču, ki so z zanimanjem spremljali nastajanje pričujočega prispevka k poznavanju zgodovine ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba. O nastanku cerkve in župnije sv. Jakoba v Ormožu Nastanek ormoške cerkve je tesno povezan s Ptujskimi gospodi in naselitvijo nemškega viteškega reda v teh krajih. Že leta 1132 so Ptujski gospodje prejeli od salzburškega nadškofa v upravo ptujski grad z nalogo, da varujejo salzburško naselbino in njeno okolico pred nenehnimi ogrskimi napadi. V bojih proti Madžarom so Frideriku III. Ptujskemu priskočili na pomoč člani križniškega reda. Z njihovo pomočjo mu je uspelo okrog leta 1200 iztrgati iz madžarskih rok velikonedeljsko, ormoško in središko okolico in tako premakniti meje nemške države precej proti vzhodu. Za to pomoč se je križnikom oddolžil Friderik III. Ptujski s podelitvijo sveta okoli Velike Nedelje in s polovico tamkajšne desetine, obenem pa jih je zadolžil, da tamkajšnjo neobljudeno zemljo ponovno poselijo in jo branijo pred ogrskimi vpadi.1 Friderik III. Ptujski je po vsej verjetnosti iztrgal ozemlje okrog Ormoža Ogrom že leta 1199.2 To bi se naj zgodilo na Veliki petek, ko je sprejel Friderik III. Ptujski v oklep odete nemške viteze, ki so se na Ptuju najprej poklonili božjemu grobu, že naslednjega dne pa so se mu pridružili na pohodu zoper vojsko ogrskega kralja Emerika, ki so jo na Veliko nedeljo do kraja potolkli. Na kraju bitke naj bi Friderik nato zasadil v tla zastavo križniškega reda in rekel: "Na Veliko nedeljo je bil ta kraj zavzet in Velika Nedelja naj se imenuje, nemški vitezi pa naj ga v prihodnje varujejo in branijo." Vojvoda Leopold Slavni je nato osvojeni del pokrajine pripojil Štajerski in ga podaril zmagovalcu Frideriku III. Ptujskemu, ta pa ga je nato izročil nemškemu viteškemu redu.3 Šele s tem vojaškim dejanjem, ki je proslavilo ime Friderika III. Ptujskega, je bil ormoški okraj pripojen cesarstvu.4 Volilo svojega pokojnega "slavnega" očeta Friderika III. Ptujskega je leta 1222 potrdil skupaj s polovico desetine njegov sin Friderik IV.,5 ki pa redu takrat ni priznal patronata nad župnijo oziroma cerkvijo pri Veliki Nedelji.6 Patronatstvo nad cerkvijo v Veliki Nedelji je povrnil križnikom Friderik IV. Ptujski skupaj s svojo ženo Flerad Planinsko šele leta 1235, obenem pa obljubil, da bo tudi v Salzburgu poskrbel, da ta patronat salzburški nadškof kot ordinarij prizna.7 Leta 1236 je salzburški nadškof Eberhard II. na Ptuju potrdil darovnico Friderika Ptujskega nemškemu viteškemu redu, saj bi naj brata Friderik in Hartnid Ptujski uvidela, da je njun oče nemškemu viteškemu redu proti vsem pravilom odvzel cerkev pri Veliki Nedelji, ki jim jo je podaril njun stari oče, zato se strinja s ponovno podelitvijo.8 Sedež župnije je obstajal pri Veliki Nedelji nedvomno že leta 1236, saj si je salzburški nadškof kot krajevni ordinarij pridržal pravico investiture kandidata za upravljanje dušnopastirske postojanke, svojemu arhidiakonu pa je pridržal pravico vizitacije župnije.9 S tem aktom pa je dobil križniški red v upravljanje široko območje velikonedeljskega, ormoškega, središkega in miklavškega okraja ter opravljal dušnopastirsko delo sam in s pomočjo svetne duhovščine.10 Ormož je bil gotovo prvi vikariat Velike Nedelje, kar sklepamo iz dejstva, da je bilo Središče dolgo odvisno od Ormoža, vendar ni znano, kdaj je nastal ormoški vikariat in kakšne meje je imel. Najverjetneje je segala meja ormoške župnije od 1 O tem cf. J. Mlinarič: 1983b, p. 81; glej tudi M. Ljubša: 1924, p. 50; M. Ljubša: 1925a, p. 4; A. Klasinc: 1973a, p. 59. 2 H. Pirchegger:1962, p. 81; L Stopar: 1991, p. 97. 3 J. Janisch: 1885, p. 928; F. Kos: IV., št. 914 in op. 1; L Stopar: 1991, p. 146s. 4 H. Pirchegger 1951, p. 10. 5 Cf. J. Mlinarič: 1983b, p. 82; glej tudi J. Zahn: 1879, št. 203, p. 292s; M. Ljubša: 1925a, p. 4; F. Kos V, št. 370; p. 4; H. Pirchegger:1951, pp. 9-11; A. Klasinc: 1973a, p. 59; L Stopar: 1991, p.147. 6 J. Curk:1983, p. 63. J. Zahn: 1879, št. 324; M. Ljubša: 1925a, p. 4; H. Pirchegger:1951, p. 11; J. Mlinarič: 1983b, 82. 8 J. Zahn: 1879, št. 324, 337; H. Pirchegger: 1951, p. 11 in op. 41, J. Mlinarič:1983b, p. 82. 9 J. Zahn: 1879, št. 337; J. Mlinarič: 1983b, p. 82. 10 ]. Mlinarič: 1983b, p. 82. severnega dela Litmerka proti vzhodu, kjer je dosegla vzhodno mejo med Vodranci in Jastrebci.11 Obseg ormoškega vikariata v srednjem veku lahko rekonstruiramo s pomočjo seznama župnij iz leta 1782, ki ga je objavil Matija Ljubša.12 Tedaj je obsegala ormoška župnija kraje Ormož, Hardek, Dobrava, Lešnički vrh, Litmerk, Pavlovci, Pušenci, Hum, Loperšice in Frankovci, središka pa Zgornje Središče, trg Središče, Vodrance, Godenince, Šalovce, Obrež in Grabe.1’ Najpomembnejši kraj v župniji, Ormož, se omenja že leta 1273,14 okrog leta 1278 si tukaj Ptujski gospodje sezidajo hišo (stolp),15 samo naselje pa tudi kmalu preraste v tržno središče, saj se leta 1293 Ormož že omenja kot trg,16 17 18 ki počasi preraste v pravo mestno naselbino obrtnikov in trgovcev, ko podelita Herdegen I. Ptujski in njegov brat Friderik VIL Ptujski Ormožu dne 9. maja leta 1331 mestne pravice.1' Drugi pomembni kraj Središče se omenja že prej, leta 1255, ko izda ogrski kralj Bela IV. med drugim Frideriku Ptujskemu fevdno pismo tudi za grad Središče,16 kot trg pa se omenja okrog leta 1430.19 Cerkev v Središču bi se naj prvič omenjala že leta 1316. Bila bi naj najprej podružnica Velike Nedelje in nato Ormoža, v 2. polovici 15. stoletja je postala sedež vikariata, leta 1528 pa vikariatne župnije, inkorporirane križniškemu redu.20 Da je bilo območje središke župnije v 1. polovici 15. stoletja sestavni del ormoškega vikariata, nas prepričuje podatek iz leta 1433, ki navaja, da ležijo naslednje vasi na območju ormoške župnije: (Newsidel, Gorianczen, Gedeninczen) al les gelegen in Fridaiver pfarr.2' V to nas še dodatno prepričuje toponim Gedeninczen, pri katerem gre očitno za vas Godeninci,22 * ki se v virih prvič omenja že leta 1293.21 Tudi ostali kraji ormoške župnije se v virih zgodaj omenjajo. Tako leta 1293 Obrež, Pušenci, Koračica blizu Grab, Frankovci in Pdlsdorf (morda poznejši Pavlovci).24 Leta 1320 se omenjajo še Hum, Libanja, Lešnica, Dobrava pri Ormožu in Vodranci25 ter Šalovci,26 27 * 29 leta 1429 pa Hardek2 in Loperšice25 ter leta 1482 Litmerk.2 ’ " M. Ljubša: 1925a, p. 5. 12 M. Ljubša: 1924, p. 59. 13 M. Ljubša: 1925b, p. 38. 14 M. Kos: 1939, p. 87; H. Appelt - G. Pgerschy, št. 482, p. 291; A. Klasinc: 1973a, p. 61; A. Klasinc: 1973b, p. 103s; J. Mlinarič: 1983b, p. 83; P. Blaznik: 1988, p. 33. 15 A. Klasinc: 1973a, p. 61s; L Stopar: 1991, p. 97. 16 A. Klasinc: 1973a, p. 62. 17 A. Klasinc: 1973a, p. 61s; A. Klasinc: 1973b, p. 104; J. Mlinarič: 1983b, p. 83. 18 J. Zahn: 1903, št. 189, p. 273; A. Klasinc: 1973b, p. 103, P. Blaznik: 1986, p. 324; I. Stopar: 1991, p. 127. 19 P. Blaznik: 1986, p. 324. 20 J. Curk: 1983, p. 66; J. Curk: 1991, p. 130s. 21 P. Blaznik: 1988, p. 34; citira Lg., št. 457, p. 401 (A. Lang, Die Salzburger Lehen in Steiermark bis ^ 1520,1 -3,1937- 1947). 22 Cf. P. Blaznik: 1986, p. 213; citira Lg. št. 457, p. 401 (A. Lang, Die Salzburger Lehen in Steiermark bis ^ 1520,1 - 3,1937 - 1947). 21 A. Klasinc: 1973a, p. 53. 4 A. Klasinc: 1973a, p. 53. " A. Klasinc: 1973a, p. 54. 26 M. Kos 1939, pp. 88, 97; P. Blaznik: 1988, p. 385. 27 P. Blaznik: 1986, p. 270. ^ P. Blaznik: 1986, p. 453. 29 P. Klasinc: 1983, p. 121. Na osnovi navedenega smemo upravičeno sklepati, da je morala stati cerkev v Ormožu že zgodaj, najverjetneje že sredi, prav gotovo pa v 2. polovici 13. stoletja. Viri, ki jih navaja Matija Ljubša Najstarejši seznam župnij za salzburško nadškofijo imamo najbrž v knjižici "Libellus decimacionis de anno 1285", v kateri so navedene župnije z vsotami, ki so jih morale plačevati salzburški cerkvi, v kateri pa je velikonedeljska župnija izpuščena kot last nemškega viteškega reda.30 Najvažnejši srednjeveški imenik za naše župnije pa je v rokopisu (stara numeracija 1314) iz Štajerskega deželnega arhiva. Prepis sestoji iz dveh starih rokopisov iz leta 1445.31 V drugem delu najdemo tudi zavedeno: Teutsches Haws zum Suntag mit Zuckhirchen.32 V zapisniku, spisanem v času nadškofa Bernarda (1468-1487), zagotovo sestavljenem na podlagi starejših zapiskov, nekako iz 1. polovice 15. stoletja,33 je zavedeno: Item Ecclesia in Fridaiv. Incorporata domui ordinis fratrum theutunicorum et reguntur per fratres, sed a quo curam animarum recipiant, nescitur. '4 Zanimiv je vizitacijski zapisnik iz 1. 1528, ko se je po vladnem nalogu prvič preiskovalo versko stanje na Štajerskem. Tukaj izvemo, da je komisija v soboto 4. julija v Radgoni preiskovala Ormož s podružnicami: Velika Nedelja (podružnica Ormoža !), Sv. Duh (v Središču, isto !), sv. Miklavž (isto !) / .../35 V pregledu imenjskih cenitev iz let 1542 do 1544 najdemo tudi župnijo Ormož.36 37 38 Leta 1607 je 12. julija obiskal sekovski škof Ormož,3' kjer imenuje Malo Nedeljo kot vikariat Ormoža; bržčas pa je treba tu misliti na Sv. Miklavža.3' V letih 1617 do 1619, ko je sekovski škof Jakob Eberlein obiskal celo svojo škofijo,39 cerkve velikonedeljske pražupnije niso bile obiskane, ker se je nemški viteški red kot patron velikonedeljske nadžupnije skliceval na posebne pravice izjemnosti.40 Župnijski seznam salzburške nadškofije, tiskan 1. 1772,41 navaja za nemški viteški red: Velika Nedelja, vikariat Sv. Tomaž, Ormož, Sv. Miklavž (izpuščena je župnija Središče).42 Z jožefinskimi reformami so bile iz ormoške župnije izločene občine Hum, Loperšice in Frankovci ter dodeljene k novi župniji Hum, kjer je bila za Hum 1. 1785 določena lokalija pri cerkvi sv. Janža na Humu, ki jo je 1.1611 sezidal posestnik ormoškega gradu Ladislav Pethe de Hethes. Lokalija je imela samo enega 30 M. Ljubša: 1924, p. 54. 31 M. Ljubša: 1924, p. 54. 32 M. Ljubša: 1924, p. 55. 33 M. Ljubša: 1924, p. 55. 34 M. Ljubša: 1924, p. 56. 35 M. Ljubša: 1924, p. 56. 36 M. Ljubša: 1924, p. 57. 37 M. Ljubša: 1924, p. 57. 38 M. Ljubša: 1924, p. 57 op. 23. 39 M. Ljubša: 1924, p. 57. 40 M. Ljubša: 1924, p. 58. 41 M. Ljubša: 1924, p. 59. 4~ M. Ljubša: 1924, p. 60. kurata, ki je nastopil 1.1788, čez pet let (1793) pa je bil prestavljen na drugo mesto in lokalija se je ukinila, kraji pa bili ponovno priključeni ormoški župniji.43 Zgodovinski podatki o ormoški cerkvi in njeni opremi Za srednjeveško obdobje Za obdobje srednjega veka so podatki o opremi in ustanovah v ormoški župnijski cerkvi zelo skromni. Tako se je uveljavilo mnenje, da se ormoška cerkev prvič omenja že leta 127144 oziroma da je bila sezidana v 13. stoletju, ko bi naj prvotno cerkev predstavljala sedanja stranska kapela,45 a je bila leta 1271 povečana približno do sedanje velikosti.46 Letnico 1271 se je dalo posredno prebrati z napisa, ki je bil na pevski empori in ga navajata tako Simon Povoden47 kot Peter Dajnko48: TeVtonICIs. qVIngentls. annls. hxC. ImL/bata. DoMVs. Drugi napis, ki so ga povezovali z visoko starostjo cerkve, pa se je glasil: HxC. antlqVUVs. eXIstens. eCCLesla. In./ honoreM. sanCtl. laCobl. saCrata. sVb./teotonICo antistite. /renoVata.49 50 Oba napisa sta bila, kot navaja P. Dajnko/0 prebeljena: prvi leta 1791, drugi pa leta 1833. ^ M. Ljubša: 1925c, p. 134. 44 F. Kovačič: 1910, p. 103; SG 1930, p. 11; J. Curk: 1973, pp. 6, 8; KLS 1980, p. 347; J. Curk: 1983, p. 73; Ormož 1990, p. 26 (besedilo M. Ciglenečki); ES 8, p. 162 (besedilo S. Vrišer). 45 F. Raisp: 1860, p. 50: "/.../ dalš dieser Orden /.../ daselbst eine Kirche erbaute, was in der 2. Halite des 13. Jahrhunderts erfolgt sein diirfte, welche Kirche das Seitenschiff der heutigen Stadtpfarrkirche bildet /.../"; J. Janisch: 1878, p. 236: "Die Kirche wurde von den deutschen Herren im 13. Jahrh. erbaut und zwar soli die Seitenkapelle der dermaligen Stadtpfarrkirche der Sage nach die urspriingliche Pfarrkirche gewesen sein /.../"; KLDB 1937, p. 506. ’ J. Janisch: 1878, p. 236: "/.../ war auch die jetzige daran gebaute Stadtpfarrkirche zu St. Jakob laut zwei gleichlautender Inschriften im Jahre 1271 bereits aufgebaut /.../"; J. Felsner 1895, p. 116: "Die Pfarrkirche wurde von den Deutschen Ordensherren bereits im 13. Jahrhunderte erbaut, wie zwei Inschriften aus dem Jahre 1271 erweisen."; KLDB 1937, p. 506. 4 ZAP, R-42 S. Povoden: 1833, p. 233: " Dafi die Stadtkirche St. Jacob in Friedau unter die altem der Steyermark zu zàhlen sey, erweiset theils ihre altgothische Bauart von Aussen, und Innen, theils auch diese Aufschrift des westlichen Musikchors:TeVtonICIs qVIngentls annls haC InaLbata/DoMVs. Wie hierin bemerket wird, mufi man vom Jahre 1771 fiinf Jahrhunderte aufwarts rechnen, und so ergiebt sich das Jahr 1271 in welchem die Stadt Friedau sammt ihrer Kirche schon dem Deutschen Orden angehoret hatte." P. Dajnko 1840, p. 10: " In unsrer Stadtpfarrkirche war in friiheren Jahren auch ein Chronographicum mit folgeneden Worten sichbar:THEVTONICIS. QVINGENTIS. ANNIS. H/EC. INAL-/BATA. DOMVUS. Daraus geht hervor, dafi dieses Haus Gottes anno 1771 geweifiet wurde, in welcher Zeit selbes dem Deutschen Ritter Orden schon uber 500 Jahre einverleibet war. Einige verstehen also diese Worte dahin, dafi der Deutsche Ritter Orden allhier schon um das Jahr 1271 eine Kirche hatte; andere aber meinen, der Sinn dieses Chronodistichons deute nur auf das Alter des Deutschen Ritter-Ordens ùber unsere Stadtpfarre." 44 ZAP, R-42 S. Povoden: 1833, p. 233: " Ihr hohes Alter bezeuget /.../ endlich das Wort antiquitus in folgender Aufschrift: HaeC antlqVItVs eXIstens ECClesIa In honoreM/sanCtl laCobl saCrata sVb teVtonICo antistite 1790/renoVata.; P. Dajnko 1840, p. 10: " Ein spateres Renovirungs Chronographicum aber lautet folgends: H/EC. ANTIQVITVS. EXISTENS. ECCLESIA. IN./ HONOREM. SANCII. IACOBI. SACRATA. SVB./ TEOTONICO. ANTISTITE. RENOVATA." 50 P. Dajnko 1840, p. 10: " Das erstere Renovirungs Jahr wurde 1791, das letztere aber 1833 verweisset und dafiir kein jiingeres Renovations Jahr angebracht." Za leto 1354 se je uveljavilo mnenje, da tedaj postane cerkev župna’1 oziroma da pred tem letom Ormož postane sedež velikonedeljskega vikariata.’2 Dejansko pa se ta letnica nanaša na ustanovitev vsakodnevne rane maše v Ormožu, ki jo je ustanovila Klara, grofica Goriška, vdova Herdegena I. Ptujskega, v listini pa se tudi omenja prvič po imenu znani ormoški župnik Jernej.’1 Leta 1376 se omenja oltar sv. Katarine v župnijski cerkvi v Ormožu.54 Leta 1420 se omenja po krstnem imenu znani župnik Janez.” Po smrti zadnjega Ptujskega gospoda, Friderika IX., leta 1438, pride do običajnih prepirov o zapuščini. Glavni dedinji, Friderikovi sestri, Ana, grofica Schaunberška, in Neža Stubenberška, sta morali najprej odpraviti vse agnate, šele nato sta si lahko leta 1447 razdelili premoženje. Tedaj so Schaunbergi dobili utrdbo in mesto Ormož z deželnim sodstvom, spodnji in zgornji urad, odvetništvo nad Veliko Nedeljo in cerkvijo v Ormožu.’6 Leta 1486 so Schaunbergi po dolgem obotavljanju končno le izročili za doto svojemu svaku grofu Dujmu Frankopanu in njegovi soprogi Barbari, hčerki Ane Ptujske in Janeza Schaunberga, mesto in grad Ormož ter nekatera zemljišča v okolici.* 52 53 * * * 57 * 59 Že naslednjega leta 1487 so prihrumele najemniške čete cesarja Friderika pod poveljstvom Jerneja Perneškega, lastnika Negove, pred Ormož, ki so se ga dne 19. julija polastile in ob odhodu mesto tudi požgale.”5 Tedaj je odpeljala vojska s seboj mladega Mihaela Frankopana, Barbarinega sina. Zato je obupana mati prosila ogrskega kralja Matija Korvina, naj ji reši in odkupi sina, v zameno pa mu je ponudila mesto in grad Ormož.56 Ko je kralj izpolnil njeno prošnjo, mu je oboje tudi izročila. Tako sta izročila leta 1488 grof Dujmo Frankopan in njegova žena Barbara, roj. Schaunberg, proti plačilu 4000 goldinarjev in za osvoboditev sina Mihaela grad Ormož s celotno zemljiško posestjo, kakor sta jo bila prevzela od Schaunbergov.60 Grad in mesto Ormož z vso posestjo, kakor ga je bil prejel od grofa Dujma Frankopana in njegove žene Barbare po osvoboditvi sina Mihaela, pa je kralj Matija podelil leta 1489 ogrskemu stotniku Jakobu Szekelyu de Kheventu, sposobnemu in vplivnemu poveljniku in svetovalcu, tedaj tudi poveljniku Ptuja in Radgone, ki sta bila tedaj v ogrskih rokah.61 1 ). Curk: 1973, p. 8; ES 8, p. 162. 52 KLS 1980, p. 347; J. Curk: 1983, p. 73; Ormož: 1990, p. 25. 53 Objavljeno v M. Slekovec: 1902, p. 59 - 61: 24. junij,1354 "Ich Clara Herrn Herdegens wittbe von pet-taw /.../ zue fridaw ein Ewig fruemess taglich gestift haben. /.../ Prueder bartholomeus zue den Zeyten, pfarrer zve fridaw, vnd alien seinen nachkhomen, vnd Irn Orden Ewiglich zu peleyben, vnd dem haws zum Suntag /.../"; F. Kovačič: 1911, p. 108: "Prvi po krstnem imenu znani ormoški župnik se omenja 1.1354 / .../ ’4 P. Blaznik: 1988, p. 34; 25. 3.1376: "an sand Kathrein alter in der pharr chirichen ze Fridau ... Fridaw pey der pharr" (kop. LA). ” F. Kovačič: 1911, p. 108 in op. 2: Slekovčev zapisek v arh. Zg. dr. H. Pirchegger: 1951, p. 30; H. Pirchegger: 1962, p. 81 s. M. Slekovec: 1893, p. 9; 30. september 1486, Eferding; H. Pirchegger: 1962, p. 82; A. Klasinc: 1973a, p. 65. ’ M. Slekovec: 1893, p. 10; H. Pirchegger: 1962, p. 82 A. Klasinc: 1973a, p. 65. 59 H. Pirchegger: 1962, p. 82: A. Klasinc: 1973a, p. 65. H. Pirchegger: 1962, p. 82; A. Klasinc: 1973b, p. 105; 1. december 1488, Ormož. 61 H. Pirchegger: 1962, p. 82; A. Klasinc: 1973a, p. 65; A. Klasinc: 1973b, p. 105; 16. januar 1489, Dunaj. V letih 1443 do 1469 se večkrat omenja v virih tudi ormoško župnišče.62 Obdobje srednjega veka zaključujemo z umetnostnim spomenikom iz župnijske cerkve sv. Jakoba v Ormožu. Na zunanjščini je vzidan v severno steno kapele heraldični nagrobnik iz rdečega salzburškega marmorja.63 * Spodnji del nagrobnika zavzema grb družine Szkeley, v zgornjo polovico pa je vklesan danes slabše razpoznaven napis: Hie liegt begraben der Edel Wolgeborne Herr/ Herr Jacob Zdckhel von Kevent Herr zv Fri-/ dav vnd Margareth von Oberlimbach im/ Jahr M.C.C.C.C.C.L.X.X.X.X.V. ist gestorben Jong-/frav Catharina am Montag nach In-/ ventio Crvci Jongfrav Barbara ist/ gestorben den Freytag nach Vnser Lieben/ Fravntag der Scheidvng M.C.C.C.C.L.X.X.X.X.V .1.1./ In den Jahr ist gestorben Herr Franz am/ H. Krevz Erhbhvng. Gestorben ist Jong-/frav Catharina am Montag St. Georgi/ Anno Dm M.D.L denen Gott Gnad.M Nagrobnik je bil prvotno postavljen na sredino tal v stranski kapeli ormoške župnijske cerkve.65 Pod ploščo so bili pokopani otroci Jakoba Szekelyja in Margarete Szeci: leta 1495 Katarina, leta 1497 Barbara in Franc; 1501 umrla Katarina pa je bila hčerka 1497 umrlega Franca, ki je bil po očetovi smrti gospodar Ormoža.66 Novi vek Za obdobje novega veka so podatki vedno bogatejši, predvsem za 18. in 19. stoletje. Centralni arhiv nemškega reda na Dunaju hrani obsežno gradivo, med njim tudi za župnijo sv. Jakoba v Ormožu. Pregled tega gradiva je objavil A. Klasinc, a še ni bilo, kolikor mi je trenutno znano, ovrednoteno z umetnostnozgodovinskega stališča. Na tem mestu bi samo opozoril na inventarje župnijske cerkve sv. Jakoba v Ormožu za obdobje 1513-1681 in poročila o stanju župnij za 62 P. Blaznik: 1988, p. 35; 1443 - 1452: "2 hòfen gelegen zu Fridaw...2 hòfen daselbs zwischen Mathesen Hendl und dem pharrhof... "(Starzer 240); 8.1.1444: "item zween hoff gelegen zwischen des Malhe Ludi vnd dem pfarrhoff... " (kop. LA); 1465 - 1469: "2 hote daselbst zwischen Mathesen Henndl und dem pharrhof..." (Starzer 241). 63 J. Curk:1983, p. 75; Ormož 1990, p. 28. W Napis navajam po P. Dajnko 1840, p. 26; nekoliko drugače ZAP, R-42 S. Povoden 1833, p 236: Hie ligt begraben der Edi, wohl geborne Herr Herr/ Jacob Zackel von Kevent, Herr zu Friedau, und/ Frau Margareth von Oberliembach: in Jar 1495 ist/ gestorben Jungfrau Catharina am Mondtag nach/ inventio Crucis: Jungfrau Barbara ist gestorben/ den Freytag nach unser lieben Frauentag der/ Scheidung 1497, in dem Jar ist gestorben H./ Franziskus am h. Kreutz der Erhhung: ge-/ stor-ben ist Jungfrau Catharin am Mondtag/ St. Georgi anno Dni 1501. Denen Gott/ gnadig. ; M. Slekovec 1893, p. 28: Hie liegt begraben der Edel Wohlgeborne/ herr herr Jacob Zàkhel von Kevent, herr zu Frie-/ dav und Margareth von Oberlimbach. Im Jahr/ M.CCCCL.XXXX.V ist gestorben Jungfrau Catha-/ rina am Montag nach Inventio Crucis, Jungfrau/ Barbara ist gestorben den Freytag nach unser Lie-/ ben Frauentag der Scheidung M.CCCC.L.XXXX.VII/ In den Jahr ist gestorben herr Franz am h. Kreuz/ Erhòhung. Gestorben ist Jungfrau Evstachia am/ Montag St. Georgi anno Dni M.D.I. Denen Gott/ gnadd.; napis objavlja tudi M. Hernja-Masten 1993, p. 85, obenem pa tudi risbo Szekelyjevega grba in napisa na nagrobniku, vzidanem v cerkvi sv. Jakoba, glej p. 84, na katerem se napis spet nekoliko razlikuje, pa tudi grbovno in napisno polje sta zamenjani (posnetek je po risbi iz L. Stadi: Ehrenspiegel des Herzogthums Steyer 1732, rokopis 9 knjig ( (ZAP, FKS, film št. 3849, original v ŠDA). P. Dajnko 1840, p. 25; M. Slekovec 1893, p. 27s; se pravi, da je bil nagrobnik verjetno odstranjen iz kapele ok. 1895 ali pa 1930. * P. Dajnko 1840, p. 27. obdobje 1724-1747 (karton 201), inventarje iz let 1655,1715,1722,1731 in 1743 ter cerkvene račune za leta 1680,1687,1689 in 1690 (karton 206)67, cerkvene inventarje in spise v zvezi z župnijsko cerkvijo v Ormožu za obdobje od 1657 do 19. stoletja (karton 246).68 16. stoletje Nedvomno je bil leta 1528 pri velikonedeljski podružnici sv. Jakoba v Ormožu že stalni dušni oskrbnik. Ker se je vpliv protestantizma poznal tudi na Slovenskem Štajerskem, se je na vizitacijo odpravila mešana državno-cerkvena komisija, ki bi naj ugotovila versko stanje med prebivalstvom in duhovščino. Tako so bili 4. julija poklicani v Radgono tudi zastopniki vseh štirih križniških far, vendar so bili takrat v veri vsi edini in brez zmot.69 Zaslišani so bili ormoški župnik Peter Wernhart, sodnik Urban in mesar Pavel.70 Leta 1532 bi naj trpela mesto in grad Ormož zaradi turških napadov, a so ju obnovili in posebno leta 1540 močno utrdili.71 Leta 1545 se je cerkev po zaslugi Szekelyev osamosvojila, saj je patronat prešel na ormoško gospostvo, čeprav je župnija ostala inkorporirana Nemškemu viteškemu redu.72 Med 1585 in 1601 je bil župnik v Ormožu Anton Potočnik (Anthonius Potuetschnikh Marpurgensis, parrochus in Fridau).73 Po letu 1585 se omenja v seznamu cerkvenih beneficijev na Štajerskem v salzburški nadškofiji in v sekovski škofiji tudi večna maša (pri oltarju) Blažene device Marije, ki jo je daroval gospod Szekely in prinaša 5 flor. dohodkov.74 * Pri tem naj opozorimo, da se Marijin oltar omenja tako leta 1760 kot 1773, zanj pa P. Dajnko leta 1840 pravi, da je leseni oltar Marije sedmih žalosti prislonjen v kapeli ob severno steno, da je brez letnice nastanka ali kakšnega drugega napisa in da je, pač v skladu z umetnostnim okusom tistega časa, kip Marijie z otrokom, ki je sedaj na oltarju, ničkaj hvalevreden kiparski izdelek, staro lepo sliko Marije sedem žalosti kopirano po sliki Marije sedem žalosti iz Jeruzalema pa so leta 1704 uničili Kruci. Tukaj gre za očitno povezavo med grobnico Szekelyev, ki je morala biti ob vznožju Marijinega oltarja v stranski kapeli ormoške cerkve, ter volilom. 67 A. Klasinc 1973b, p. 129. “A. Klasinc 1973b, p. 131. 69 F. Kovačič: 1928, p. 258; J. Mlinarič: 1983, p. 84. 70 F. Kovačič:1911, p. 112. 71 J. Curk: 1973, p. 6; A. Klasinc: 1973a, p. 67; J. Curk: 1983, p. 72; Ormož: 1990, pp. 15, 46. 72 J. Curk: 1983, p. 73; Ormož: 1990, p. 25s. 73 J. Mlinarič: 1983a, pp. 72, 223. '4 J. Mlinarič:1983a, p. 53: missa perpetua b(eatae) M(ariae) v(irginis) in Fridau, de praesentatione domini Zagkhel 5 flor. P. Dajnko 1840, p. 17: "In der Seitenkapelle hinter der Sakristey an der Nordwand der hdlzerne Aitar Maria sieben Schmerzen, ohne Jahrzahl oder sonstige Inschrift. Die dermahls an diesem Altare befindliche Marienstatue mit dem Kinde Jesus ist von keiner lòblichen Bildhauerarbeit. Das alte schòne Bild Maria sieben Schmerzen copirt nach dem Bilde Maria sieben Schmerzen der heiligen Patronin des Deutschen Hospitals in Jerusalem und uberhaupt des ganzen Deutschen Ritter Ordens wurde anno 1704 durch die Kruzen zernichtet." V cerkveni zvonik je bila vklesana letnica 1591, ki jo omenja že Simon Povoden.76 77 Peter Dajnko piše, da je bil zadnji (zahodni) del cerkve zgrajen že v novejšem slogu, in to skupaj z zvonikom leta 1591, kar potrjuje vanj vklesana letnica. K temu dodaja, da so, ko so celoten zadnji del cerkve na novo zgradili, sočasno obnovili tudi zunanjščino kapele,78 * letnica 1591 pa je vklesana na kamniti plošči vhodnega portala pod stolpom.” Leta 1930 je bila letnica 1591 še vidna, vdolbena na obod pri glavnem vhodu. Ob njej neznani poročevalec iz Ormoža izraža mnenje, da je bila tega leta cerkev, ker je postala premajhna, podaljšana proti zahodu in so ji tedaj prizidali zvonik.80 Danes spominja na leto 1591 le še napisna plošča levo od portala v veži zvonika, ki je bila postavljena ob obnovi zunanjščine cerkve leta 1930: Župna cerkev sv. Jakoba/ v Ormožu./1591 dozidana. J. Curk je menil, da je bila stavba predelana leta 1591 v renesančnem duhu, ko je zvonik dobil sedanjo podobo, prav tako ladja, značilna dvodelna okna, prezbiterij pa grebenasti obok.81 76 ZAP, R-42 S. Povoden: 1833, p. 233: /.../ die eingemeiselte Jahrszahl am Kirchthurme 1591. /.../; 77 P. Dajnkol840, p. 10. 78 P. Dajnko 1840, p. 18. P. Dajnko 1840, p. 19: Diese Jahrzahl 1591 befindet sich an einer Steinplatte des Eingangsthores unter dem Thurme. 8,1 SG 1930, p. 11. J. Curk: 1962, p. 137: v poročilu o obnovi, izvedeni leta 1960, ko je bil mdr. zvonik očiščen recentnih ometov pravi, da sta /.../ ladja v sedanji obliki in zvonik iz konca 16. stoletja /.../; J. Curk: 1973, p. 8; enako KLS 1980, p. 347; tudi F. Raisp omenja letnico 1591, cf. F. Raisp 1860, p. 51: "Der dem Hauptschiffe westlich vorgebaute Thurm tragt ein Blechdach im Renaissencestyl und die Jahreszahl 1591, was vermuthen lafit, dall das zvvischen diesem und dem Presbyterium befindliche Hauptschiff auch um diese Zeit erbaut, spater aber modernisirt und namentlich mit einem neuen Gewòlbe versehen wurde." Slika 1: Rokopis Petra Danjka Župnijska kronika 1840, ki je v arhivu dekanije Velika Nedelja. Foto: B. Vnuk Leta 1592 je sekovski škof Martin Brenner posvetil v ormoški cerkvi neki oltar.82 Leta 1593 je sekovski škof Martin Brenner kot generalni vikar salzburškega nadškofa vizitiral tudi križniške župnije na Slovenskem Štajerskem, pri čemer je ugotovil kaj žalostne razmere, ki so pri vernikih in duhovščini vladale tako v verskem kot v nravnem pogledu.83 Protestant Mihael Szekely je skupaj z ženo Elizabeto prodal leta 1598 zaradi prevelike zadolženosti še nezastavljeno zemljiško posest z gradom in mestom Ormožem Juriju Rupertu Herbersteinu.84 17. stoletje Leta 1604 je Jurij Rupert Herberstein, ko je s plačilom dolgov različnim Szekelyevim upnikom pridobil še ostale zastavljene posesti, vse skupaj kot gospoščino Ormož prodal že 20. marca ogrskemu plemenitašu baronu Ladislavu Petheju de Hethesu, ki je bil katoliške vere,8’ kar je povzročilo, da je bil protestantizem v Ormožu kmalu zatrt.86 87 Leta 1605 so turško-ogrski uporniki, ki so oropali mesto, vlomili tudi v cerkev, razbili tabernakelj, posvečene hostije zažgali, cerkveno posodo in opravo pa odnesli. Vso škodo je tedanji ormoški župnik Janez Dvorčič ocenil na 500 goldinarjev.s' Zaradi nastale škode so tedaj obnovili predvsem cerkveno opremo.88 Sekovski škof Martin Brenner je dne 12. 6. 1607 vizitiral župnijo sv. Jakoba v Ormožu.89 Cerkev je imela pokopališče in pet oltarjev, od katerih je enega škof posvetil leta (15)92. Vsi oltarji so bili nepoškodovani in lepo opremljeni. Kamen krstilnika so v zgornjem delu poškodovali uporniki, vendar je bazen še zadrževal vodo. Tlak je bil poškodovan. Novega misala niso imeli. Ormoški vikar je bil tedaj Janez Dvorčič, kaplan pa Matej Kren (Hren).90 Leta 1621 so bile vizitirane tudi križniške župnije. Vizitacija je pokazala, da se je na teh župnijah marsikaj spremenilo na bolje, vendar je ponekod v življenju 8~ J. Mlinarič: 1983a, p. 82: /.../ Haec ecclesia habet /.../ altana quinque /.../ quarum unum nos anno (15)92 consecravimus. J. Curk: 1995, p. 25. 83 J. Mlinarič: 1983b, p. 85. 84 A. Klasinc: 1973, p. 78; J. Mlinarič: 1983b, p. 86. ' A. Klasinc: 1973a, p. 78s; J. Mlinarič: 1983b, p. 86. 86 KLDB 1937, p. 506. 87 F. Kovačič: 1911, p. 113; SG 1930, p. 11. 8 J. Curk: 1973, p. 8: Leta 1605 je bila cerkev izropana, nato pa spet obnovljena.; KLS 1980, p. 347: Leta 1605 je bila cerkev izropana.; J. Curk: 1983, p. 74: Devastacija cerkve leta 1605 je prizadela predvsem njeno opremo, zato so jo obnovili.; Ormož: 1990, p. 27: /.../cerkveno opravo so dopolnjevali po letu 1605, ko so jo prizadeli boji z madžarskimi uporniki /.../. 89 J. Mlinarič: 1983a, p. 21; J. Mlinarič: 1983b, p. 85. 1 J. Mlinarič: 1983a, p. 85s: "Die eadem visitavimus ecclesiam s(ancti) Jacobi apostoli in Fridau, quae pariter incorporata est teutonico ordini, pertinens ad commendaturam in Grossen Sonntag. Haec ecclesia habet caemiterium et aitarla quinque, omnia integra et bene ornata, quorum unum nos anno (15)92 consecravimus. Eucharistia servatur. Baptisterium adest, cuius lapis in superiori parte per rebelles est confractus, potest tamen adhuc aquam retinere. Pavimentum est deforme. Missale novum nullum habetur. Vicarius ibi est Joannes Duorchich /.../ Praedictus vicarius habet capel-lanum Matheum Khreen / glej tudi J. Curk 1995, p. 25. vikarjev ostalo vse po starem.91 Za to leto navaja S. Povoden župnika Mihaela Polipnika.92 Leta 1631 (po J. Curku 1629) je bila poslikana slavoločna stena z monumentalnim prizorom Poslednje sodbe. Na levi strani je napis na traku: SVRGITE MOR(T)VI, VENITE A(D) (IV)DICIV(M) - Kvišku mrtvi, pridite k sodbi. E. Cevc domneva kot naročnika te freske ormoškega graščaka Štefana Pethe de Hethesa." Leta 1632 je bila poslikana v štirih pasovih z 48 prizori iz Stare in Nove zaveze severna stena cerkvene ladje, na južni steni pa so bili naslikani še štirje cerkveni očetje. O naročniku in času poslikave priča napis na severni steni: GOTT ZV LOB VND EHRN/AVCH ANDERN ZV GVTEN/ EXSEMPL HAT MICHAEL/ POL-LIPNECK AVS VNDER/ KARNDEN GEBIRDIG BURGER/ RATHS (HERR) ALHIE / HAT DISE VIRTZIG STVCK / BENEBENI (nebenbei ?) DER ANDERN SEI / DEN WO DIE VIER KIRCHEN / LEHRER SINO AUF SEINEN VN= / KOSTEN MACHEN LASEN. / GESCHEHEN IM ANNO 1632 IAR. Napis torej sporoča, da je dal napraviti ormoški meščan in mestni svetnik Mihael Pollipneck, po rojstvu s Spodnje Koroške, leta 1632 štirideset slik in poleg njih še štiri podobe cerkvenih učiteljev.94 Menim, da sta ormoški župnik Mihael Polipnik O.T., ki se omenja leta 1621, in ormoški meščan ter mestni svetnik Mihael Pollipneck identični osebi. J. Curk navaja, da so po mestnem požaru leta 1647 cerkev poznorenesančno-ranobaročno obnovili: opečno so nadzidali zvonik za enkratno višino, dvignili in obokali ladjo, jo opremili z novimi okni in vrati, vzidali pevsko emporo z notranjim dostopom, predelali slavolok, odstranili rebra iz prezbiterija in vso cerkev prebelili,95 vendar je datacija obokanja cerkvene ladje in odstranitve reber v prezbiteriju vprašljiva. Leta 1653 je Georg Findenkinle vlil v Grazu veliki zvon. Napisi na zvonu so se glasili: Jesus Nazarenus, Rex InDeeorum. - Sande Joannes Baptista, ora prò nobis. -Sande Jacobe, ora prò nobis. - Sande Maria, ora prò nobis. - In Gottes Nahmen bin ich geflossen, Georg Findenkinle in Gratz bat mich gegossen. M.D.C.XXXXXIII. Na njem so bile naslednje reliefne upodobitve: Sv. Trojica, Križani, sv. Jakob in sv. Janez Krstnik. Tehtal je 25 stotov.96 * 4 9'J. Mlinarič: 19836, p. 86. ~ ZAP, R-42 S. Povoden: 1833, p. 234: "Aus Vermisung der alten Pfarrsregisterien bin ich die ersten Pfarrherrn zu nennen unveròmgend, kunn also nur nachstehende in Erinnerung bringen: Michael Polipnikh O.T. 1621."; P. Dajnko 1840, pp. 61 - 68, z letom 1621 se začenja seznam župnikov in kaplanov; F. Raisp 1860, p. 51: "/.../ doch als Pfarre ist uns diese Kirche urkundlich erst seit dem Jahre 1621 - in vvelchen wir den ersten Pfarrer Michael Polipnik treffen - bekannt /.../." ” J. Curk: 1983, p. 75; M. Ciglenečki v Ormož: 1990, p. 33; E. Cevc: 1993, pp. 16 - 19. 4 E. Cevc: 1993, pp. 20 - 27; glej tudi J. Mikuž: 1977, p. 356: ime naročnika bere kot Mihael Podlipnik; J. Curk: 1983, p. 75. ime naročnika bere kot Mihael Podlipnik; M. Ciglenečki v Ormož: 1990, pp. 30 - 32. 1 J. Curk: 1983, pp. 74, 79s; podobno M. Cigelenečki v Ormož: 1990, p. 26s: "Cerkev so barokizirali po požaru, ki je leta 1647 zajel mesto. Povišali so zvonik in glavno ladjo, ki so jo banjasto obokali ter jo osvetlili z novimi pravokotnimi okni. V presbiteriju so odstranili gotska obočna rebra in služnike."; podobno S. Vrišer v ES 8, p. 162: "Po požaru 1647 so povišali v fasado vključeni zvonik iz zač. 15. st. in banjasto obokali ladjo, v prezbiteriju pa odstranili služnike in rebra." Podobno že prej J. Mikuž: I977,p. 355: "Po l. 1632, verjetno v 70. letih, so jo barokizirali." in p. 356: "Cerkev so v 70. letih temeljito barokizirali. Ladjo so obokali in s tem deloma znižali. Oboki so vpeti med pilastre, katerih gradnja je boleče posegla v stenske slike iz l. 1632. Potem so notranjščino pobelili." ' P. Dajnko 1840, p. 22. Leta 1655 je drugi ali Ave Maria zvon vlil v Grazu Georg Findenkinle. Napisi na zvonu so se glasili: Ecce Črncem Domini Nostri Jesu Christi. Fugite partes adverse. - In Gottes Nahmen bin ich geflossen, Georg Findenkinle hat mich gegossen 1655. Na spodnjem robu: Ad coelestia regna exaitata est Sanda Dei Genitrix super Choros Angelorum. Na njem so bile naslednje reliefne upodobitve: Križani, sv. Rok in sv. Boštjan. Tehtal je 10 stotov 7 funtov. '7 18. stoletje Leta 1704 Kruci mesto in grad temeljito izropajo in delno požgejo.97 98 Tedaj je bila izropana tudi cerkev in nato obnovljena.99 Ker je bila prizadeta predvsem njena oprema, so jo obnovili.100 Simon Povoden piše, da je ormoški župnik Matija Žagar (1683-1720) občutil revolto, ki je izbruhnila leta 1704 na Madžarskem in tudi v Ormožu povzročila tolikšno nesrečo, saj mesta in gradu niso samo izropali, ampak tudi požgali. Zato je Žagar leta 1705 poskrbel, da se veliko tega obnovi.101 Pri opisu ormoške župnije je zanimivo Povodnovo opozorilo na dve kamniti glavi na južni zunanjščini cerkve. Ena glava predstavlja bradatega grozečega barbara, druga pa jokajočo žensko, ki lovi solze v solznico. Meni, da lika namigujeta na sovražne vpade, predvsem Turkov in Madžarov, ki so nazadnje mesto in grad deloma oropali in deloma požgali leta 1704.102 P. Dajnko dodaja, da so cerkev oropali vsega imetja in v njej uničili oltarje.103 Tedaj je bila uničena tudi stara lepa slika Marije sedmih žalosti, kopija po sliki Marije sedmih žalosti, svete zaveznice nemškega hospitala v Jeruzalemu in nemškega viteškega reda nasploh. Slika je bila na Marijinem oltarju v stranski kapeli.104 97 P. Dajnko 1840, p. 22. 18 KLDB 1937, p. 506: "L. 1704 so mesto in grad požgali Kruci."; A. Klasinc: 1973a, p. 86. 99 J. Curk: 1973, p. 8; KLS 1980, p. 347. 100 J. Curk: 1983, p. 74; Ormož 1990, p. 27. 101 ZAP, R-42 S. Povoden: 1833, p. 234." Mathias Sagar 1683 bis 1720, fùhlte die Ragozinnische Aufruhr, vvelche in Ungarn 1704 ausbrechend auch zu Friedau so vieles Unheil verursachte, da G die Stadt und das Schlofi nicht einzig geplùndert, sondern auch abgebrannt wurden, worauf Sagar 1705 Manches zu verbessern besorget war."; Criitzer Zeitung, 13. August 1842: "/.../ da diese Rebellen Friedau nicht nur gepliindert, sondern auch in Asche gelegt haben." (prepis članka v P. Dajnko 1840, p. 70s); F. RAISP 1860, p. 51. 102 ZAP, R-42 S. Povoden: 1833, p. 238: "VVas sonst noch Bemerkung verdienet /... / (sind) zwey steinerne Menschenhhupter, gegen Mittag an der kirchlichen Auàenseite, vvovon ein Haupt einen bhrtigen dro-henden Barbar, das andere aber ein weinendes VVeib mit dem GefaSe zur Auffangung ihrer Trhnen sichtlich vorstellet. Eine Anspielung an feindliche Invasionen, vorz:glich der Ttirken, und Ungarn, welche letzthin 1704 Stadt, und Schlofi theils gepkndert, theils abgebrandt haben."; Podobno P. Dajnko 1840, p. 21s: "In der mittleren Mauer unseres Kirchthurms sieht man einen steinernen Kopt eines bartigen Barbars, und gegenùber an der hinteren sùdwestlichen Kirchmauer zeigt sich auch eine steinerne Figur eines weinenden Weibes, welches sich mit beyden Flanden ein Gefàfi unter die Augen halt und ihre Trannen auffangt. - Diese beyden Vorstellungen deuten nach der Volkssage auf die feindlichen Invasionen vorziiglich der Ttirken und Ungarn in unser Friedau, welche hier vieles Ungliick stifteten und dartiber unseren friedlichen Weibern die bittersten Trànen vergiefien machten." 103 P. Dajnko 1840, p. 14s: "Im Jahre 1704 hatten die Kruzen - Ungarische Rebellen des Ragoczy - nicht nur unser Stiidtchen Friedau mit Mord, Raub und Brand in das tiefste Elend versetzt, sondern auch unser Pfarrkirche aller ihrer Habseligkeiten beraubt, und die Altare in derselben zereichtet." 104 P. Dajnko 1840, p. 17: "Das alte schòne Bild Maria sieben Schmerzen copirt nach dem Bilde Maria sieben Schmerzen der heiligen Patronin des Deutschen Hospitals in Jerusalem und uberhaupt des ganzen Deutschen Ritter Ordens wurde anno 1704 durch die Kruzen zernichtet." Glava moškega - Velika Nedelja, 13. stoletje Glava ženske - Ormož, 13. stoletje Slika 2 in 2a Foto: B. Vnuk Leta 1705 je takratni za obnovo zelo vneti ormoški župnik Matija Žagar cerkev usposobil za zasilno opravljanje službe božje.Itb Z letom 1707 (5. oktober) pričenjajo pisati rojstne in krstne knjige, ker so se starejše izgubile.* 106 Leta 1710 je ormoški župnik, kot poroča P. Dajnko, nabavil spodoben nov veliki oltar, ki so ga leta 1831 podrli, ker je bil v slabem stanju. Da je bil oltar res iz leta 1710, je bilo razvidno iz napisa na starem tabernaklju: Altare tabernaculumque erectum anno 1710. Od starega oltarja so obdržali le sliko cerkvenega patrona sv. Jakoba, ki jo je istega leta 1831 obnovil Vincenc Klein iz Radgone. Slika je bila sicer brez letnice ali napisa, vendar je bila po vsej sodbi sodeč sočasna z oltarjem.107 V veži pod zvonikom je k severni steni prislonjen epitaf iz leta 1727 z napisom: lOHANN MICHA/ EL ANTONI FASER/ VON ROSENFELT.// MARIA ELIS-ABETHA/ SEIN EHEGEMACHL CEBO/ RNE VON THALHEIMS 1727.108 * V cerkvi je bil nagrobnik iz leta 1731 z napisom: Hic jacet Sepultus adm. rever. et perdoctus Dominus Franciscus Antonius Weitzer ord. Teut. presbyter, parochus Fridavii obdormivit 1731.m Ta grobnica s podolgovato nagrobno ploščo je bila v prezbiter-ju, v katerem sta bili še dve grobnici, vendar brez napisov.110 P. Dajnko 1840, p. 15:" Der damahlige sehr eifrige Ortspfarrer Mathias Jagar, welcher die Ragoczyanische Aufruhr schmerzlichst empfand, stellte im folgenden Jahren 1705 die Kirche zum Nothgebrauch des Gottesdienstes wieder her." 106 P. Dajnko 1840, p. 37. 107 P. Dajnko 1840, p. 15: " /.../ und brachte 1710 auch einen ordentlichen holzernen Hochaltar zu Stande. Derselbe wurde anno 1831 wegen der Baufàlligkeit abgetragen, nur der Hochaltarblatt, vorstellend den h. Apostel Jakob Kirchenpatron blieb noch brauchbar, und wurde desselben Jahres vom btirgerlichen Mahlmeister Vinzenz Klein in Radkersburg renovirt, wie man es noch gegen-wartig am Hochaltar sieht. Dieses Bild ist zwar ohne Jahrzahl und ohne Nahmen des Mahlermeisters und Ortes der Verfertigung; jedoch allem Urtheile nach wurde es schon wahrscheinlich sammt dem vormaligen Hochaltar anno 1710 beygeschafft, welche Jahrzahl sich am alten Tabernakel mit der Inschrift vorfand: Altare tabernaculumque erectum anno 1710." 108 Lastna opažanja 'Z ZAP, R-42 S. Povoden: 1833, p. 234. P. Dajnko 1840, p. 25: "Die dritte Gruft gleichfalls riickseits der beyden vorbesagten, unter einen groSen lànglichen Decksteine am Fufiboden des Presbyteriums. Dieser Grabstein hat an sich einen Kelch, und ein Deutsch-Ordens-Kreuz somit folgender Inschrift: Hic jacet sepultus Admodum Reverendus ac Perdoctus Dominus Franciscus Antpnius Weitzer, Ordinis Teotonici Presbyter, Parochus Fridavii. Obdormivit 1731." V literaturi se je uveljavilo mnenje, da je bila leta 1736 cerkev slovesno oz. na novo posvečena.111 V starejši obravnavi ormoške cerkve meni J. Curk, da so v na novo posvečeni cerkvi ladjo povišali, obnovili okna, vzidali pevsko emporo in podaljšali zakristijo do kapele,112 medtem ko pozneje izrazi samo mnenje, da so jo leta 1736 na novo posvetili.113 Takrat bi naj bilo v cerkvi pet oltarjev.114 Sekovska škofija je P. Dajnku na njegovo prošnjo, da mu posredujejo iz konsekracijskih protokolov podatek o tem, ali obstaja kakšna opomba o datumu posvetitve ormoške cerkve, odgovorila, da je sekovski škof Maximilian Mayer dne 22. julija 1736 v ormoški mestni župnijski cerkvi posvetil tri oltarje.115 Leta 1737 je vlila zvon vdova Terezija Weyer v Grazu. Napisi na njem so se glasili: Gloria in Excelsis Deo 1737. Bey Theresia Weyer Wittwe in Gratz. Reliefni upodobitvi sta bili naslednji: Križani in sv. Jurij. Zvon je tehtal 60 funtov.116 117 Vizitacija dne 26. 08. 1760.117 J. Mlinarič, ki je objavil vizitacijski zapisnik, ugotavlja v spremnem besedilu, da je bila takrat cerkvena stavba v odličnem stanju, le streha je bila potrebna popravila. Bila je sicer nekolikanj vlažna, kar vizitator utemeljuje kot posledico kraja, na katerem ta stoji. Stolp je bil v dobrem stanju in visok ter opremljen s štirimi zvonovi. Pokopališče je bilo obdano z zidom, kostnica na njem pa bi morala biti pokrita.118 Prižnica bi naj bila na vidnem mestu v cerkvi in dovolj visoka.119 K opremi za krščevanje sodi tudi posoda, v katero se prestreže krstna voda po oblitju otrokove glave, t.i. pelvis, ki je bila običajno cinasta; ta posoda je bila v Ormožu nečista.120 Spovednica je stala za stranskim oltarjem,121 bilo pa je dovolj čistih in lepih mašnih plaščev različnih barv122 ter dovolj srebrnih kelihov.123 Tudi J. Curk z umetnostnozgodovinskega stališča poudarja, da je imela župnijska cerkev sv. Jakoba st. v Ormožu leta 1760 6 oltarjev (sv. Jakoba, sv. Mihaela, sv. Florijana, bratovščine sv. Rešnjega telesa, Blažene device Marije in sv. Lucije), spovednico za stranskim oltarjem in vso ostalo opremo. Njena stavba je bila sicer vlažna, vendar v redu, okrogla okna zamrežena, toda streha in opečni tlak potrebna popravila, zakristija primerna. Imela je zvonik s 4 zvonovi, obzidano pokopališče s križem in odprtim osarijem ter skoraj v celoti 111 SG 1930, p. 11. 112 J. Curk: 1973, p. 8; isto v KLS 1980, p. 347. 113 J. Curk: 1983, p. 74; isto M. Ciglenečki v Ormož: 1990, p. 27; isto S. Vrišer v EC 8, p. 162. 114 M. Ciglenečki v Ormož: 1990, p. 34 115 P. Dajnko 1840, p. 60: "Uber diefidekanatsamtliches Gesuch dto 10. Janner 1842 an das Hoch-wùrdigste Furstbischòfliche Seckauer Ordinariat in Gratz, ob im hochdortigen Consecrations-protokolle keine Anmerkung vorkomme, welchen Jahres und Monathstages, und vom welchen Bischòfe unsere Stadtpfarrkirche in Friedau consecrirt worden sey, Hat Hochwùrdigste dasselbe unterm 26. Janer 1842 Nro. 236 folgendes anher mitgetheilt: In der Stadtpfarrkirche zu Friedau ivurden drey Altare consecrirt am 22. ]uly 1736 - von dem damaligen Seckauer Bischòfe Maximilian Mayer." 116 P. Dajnko 1840, p. 23. 117 J. Mlinarič: 1983b, p. 90; J. Mlinarič: 1987, p. 19. 118 J. Mlinarič: 1983b, p. 90; J. Mlinarič: 1987, p. 23. 119 J. Mlinarič: 1987, p. 26. 120 J. Mlinarič: 1987, p. 27. ,*1 J. Mlinarič: 1987, p. 28. 122 J. Mlinarič: 1987, p. 29. 123 J. Mlinarič: 1987, p. 30. leseno župnišče, ki ni bilo primerno za mestno župnijo.124 Ker se mi zdi zapisnik pomemben za nadaljnje preučevanje umetnostne podobe ormoške cerkve, podajam v opombi izbor, ki se nanaša na opremo, cerkev i. dr.125 Leta 1761 so na cerkvi potekala obnovitvena dela. Očitno so se tedaj lotili obnove strehe, predelali pa so tudi obok v prezbiteriju, o čemer nas prepričujeta dva napisa, vklesana v prezbiterij ormoške cerkve. Na severnem oporniku prezbiterija je vklesan napis, ki ga deloma zakriva vzhodna stena zakristije: 1761 IST DER ..., na južni slavoločni vertikali pa napis: M.K./ 1716.126 124 J. Curk: 1995, p. 25s. 3 J. Mlinarič: 1987, pp. 215 - 216: "Altaria: sunt 6:1. in honorem s(ancti) Jacobi, consecratum, 2. s(ancti) Michaelis, non consecratum, 3. s(ancti) Floriani, consecratum, 4. confraternitatis Corporis Christi seu Cenae domini, consecratum, 5. b(eatae) v(irginis) M(ariae), consecratum, 6. s(anctae) Luciae, non consecratum. In altari s(ancti) duae tantum mappae invieniebantur, alia altaria erant bene ornata et undequaque omnibus necessariis honeste provisa.; Tabermculum: exstat in altari majori, quod est bene clausum et mundum, in hoc sacratissimum continuo asservatur tam in monstrantia quam in ciborio, quae sacra vasa ex argento inaurata honesta Constant. Particulae etiam vix non omni mense novae consecrantur, etiam reliqua prò expositione sacratissimi ibidem parata omnia existunt. Lumen quoque coram sacratissimo perpetuo ardet.; Baptisterium: exstat in publico ecclesi-ae loco, in quo servantur omnia ad collationem baptismi necessaria, pelvis tamen, in quem defluit aqua ex capite baptizati, valde immunda est.; Sacri liquores: asservantur in sacristia, quae vascula non sat distinctivis litteris signata sunt. Similiter etiam bursae provisionum ibidem habentur, quae omnibus necessariis honeste provisae sunt.; Piscina: seu sacrarium adest profundum et bene clausum.; Reliquiae speciales nullae.; Confessionale: unum habentur a tergo altaris lateralis, quod pariter omnibus requisitis instructum inventum est.; Cathedra: exstat in publico ecclesiae loco firma.; Sacristia: quidem angusta, ast sufficiens prò occludendis et asservandis rebus ad missam pertinentibus, in qua calices sufficientes ex argento inaurati asservantur, unus tamen calix reparari indiget, item casulae omnium colorem praeter unam violacei coloris, mundae et integrae.; Aqua lus-tralis: ad minimum singulis 14 diebus renovatur et ad omnes portas ecclesiae habetur.; Frabrica ecclesiae: est in bone et firmo statu, fenestrae clatratae, orbiculatae, portae ad claudendum aptae, tectum tamen reparatione eget, nec alias quidpiam indecorum inventum est. Pavimentum tegulis stratum omnino reparari petit. Ecclesia ob universalem situm loci aliqualiter humida est.; Turris: firma et sat alta, tecta bene, campanis 4 provisa, quibus ad divina et tempestates signa dantur.; Caemeterium: est muro cinctum, ossarium tamen ibidem existens sumopere regi desiderai, uti etiam locus prò infantibus sine baptismo decedentibus separatus non habetur.; Confraternitas sacratissimi Corporis Christi.; Parochus: Andreas Worko, Styrus Polstrav(iensis) /.../ habitatio vix non totaliter lignea, et prò parocho civitatis non conveniens est, ast cum omnes pauperes et a tempore rebellan-tium Ungarorum et Turcarum in miserrimum statum redacti sint, hucusque has reliquias miseri-arum ferre debent. /.../." in J. MLINARIČ 1987, pp. 218 - 219: "Hochgeehrter Herr Pfarrer etc. Bey Gelegenheit der den 26. Aug(usti) letzt verflossenen Jahres daselbst zu Fridau vorgenohmenen Canonischen Visitation seynd folgende Mangi abzu anderen nothwendig befunden worden.; 1. ist an dem Floriani Alter die 3. Mappa oder ain superstratorium beyzuschaffen, auch 2 Mappis alleinig das h(eilige) Meess Opffer zu vollbringen keines wegs zu lassig.; 2. muss eine neùe von Zinn gemachte Tauff Schissel beygeschafft, auch dise von den Schullmaister wenigstens all monatlich sauber gewaschen werden.; 3. seynd die h(eilige) Òell Capseln mit unterschiedenen Buchstaben wohl zu bezeichnen, damit tauffende Pr(iester) nicht in Irrung verleitet werde.; 4. mus ein daselbst vorfindiger Kòlch neu vergoldet und also zu dem geist(lichen) Gebrauch gewidmet werden.; 5. ist eben die Betachung des Pfarrs Gottes Haus zu verbesseren und den gewis erwachsend grosseren Schaden vorzubiegen nothwendig, wie dan eben das Kirchen Pflaster sogestalten zu richten erforderlich, das der Pfarrs Mann zu keinen Fahl verleitet, sondern die alda befindende Gruben ausgefillet werden.; 6. ist auch das Totten Bein Haus zu tekhen hòchst erforderlich, wie dan.; 7. eben ain besonder Orth vor die ohne Tauff dahin sterbende Kinder auszuzeigen und der-selbe eben besonders einzumachen und einzuzinglen ist. / .../." 126 * v Lastna opažanja. Leta 1770 je takratni župnik Andrej Pavkovič oskrbel novo prižnico, o čemer je pričal napis s kronogramom na baldahinu: ITE. PREDICATE. EVANGELIVM. IpsI. CREA/ tVr/E. Poleg tega napisa sta bila levo in desno na prižnici še dva napisa. Desno, v smeri velikega oltarja: Clama ne cesses, et quasi tuba, exalta vocem tuam. Isaia 58. Levo, v smeri pevske empore: Surgite mortui, venite ad judicium. P. Dajnko k prižnici še pripomni, da postavitev prižnice ne ustreza pridigarju, saj ga pri pridigi ovirajo tako vrata, ki so preblizu prižnice, kot tudi stranska kapela na nasprotni strani prižnice.’27 V strokovni literaturi se je glede datacije povsem pravilno uveljavilo, da je prižnica iz časa okrog 1750 in 1770, nastala pa da je pod vplivom Mersijeve delavnice.128 129 130 Cerkev je bila prebeljena (tudi obnovljena ?) leta 1771. Napis s kronogramom, ki je bil na pevski empori, se je glasil: theVtonICIs. qVIngentis. annIS. hteC. InaL-/ BATA. DomVus.12 Iz tega napisa so prebrali tudi letnico 1271. Po P. Dajnku bi naj bil ta napis prebeljen ob obnovi leta 1791.^^® Vizitacija dne 14. 07.1773.131 Vizitacijski zapisnik pravi za cerkveno stavbo, da je stare gradnje, vendar dobro urejena, prostorna in lepa.132 Ker se mi zdi zapisnik pomemben za nadaljnje preučevanje umetnostne podobe ormoške cerkve, podajam v opombi izbor, ki se nanaša na opremo, cerkev i. dr.133 Leta 1778 je izbruhnil v Ormožu velik požar. Kot poroča P. Dajnko, je po ljudskem pripovedovanju zvonik že takrat imel čebulasto streho. Požar zvonika ni prizadel niti ga ni nikdar poškodovala strela.134 P. Dajnko 1840, p. 18. 1 S. Vrišer: 1979, p. 15, datirano v čas okrog 1750 -1770; KLS 1980, p. 347, datirana v čas ok. 1760; M. Ciglenečki v Ormož:1990, p. 34s, datira v čas ok. 1750 - 1770; S. Vrišer: 1992, p. 241, datirano v čas 1750 -1770; S. Vrišer v ES 8, p. 162, datirano v čas 1750 - 1760. 129 ZAP, R-42, S. Povoden 1833, p. 233; P. Dajnko 1840, p. 10. 130 P. Dajnko 1840, p. 10. 131 J.Mlinarič: 1983b, p. 91; J. Mlinarič: 1987, p. 20. 132 J. Mlinarič:1983b, p. 91; J. Curk: 1995, p. 26. 113 J. Mlinarič: 1987, p. 312 - 313: "Altaria: sunt 6, quorum 1. in honorem s(ancti) Jacobi consecratum, 2. s(ancti) Floriani, 3. Corporis Christi, 4. b(eatae) v(irginis) M(ariae), quae omnia consecrata, 5. in honorem s(ancti) Michaelis et 6. s(anctae) Luciae, quae duo non consecrata sunt, tamen omnia req-uisitis provisa et bene ornata.; Tabernaculunr. est in ara majoris, bene clausum, mundum et decenter ornatum, in quo sacratissimum tam in ostensorio quam ciborio asservatur debite et renovatur saltem singulis mensibus; adest etiam vasculum prò digitis abluendis et ardet lumen perpetuo ex sumptibus ecclesiae.; Baptisterium: exstat in publico ecclesiae loco bene clausum, ubi aqua bap-tismalis munde, et mnia requisita honesta reperta sunt.; Sacri liquores: asservantur sub custodia parochi in vasculis, litteris distinctivis signatis, munde; bursae provisionum vero requisitis instruc-tae sunt.; Sacrarium: satis profundum et bene clausum est penes baptisterium.; Confessionale: casi-bus reservatis provisum est.; Cathedra: in bono et firmo statu est.; Sacristia: non quidem adeo ampia, sufficit tamen prò asservanda suppellectile sacra, et est bene clausa, provisa etiam calicibus bene inauratis, paramentis cujusvis coloris honestis et reliquis necessariis; adest etiam inventarium sup-pelectilis sacrae.; Fabrica ecclesiae: est quidem antiquae structurae, sed tamen firmae, amplae et hon-estae, ubi tectum et pavimentum reparatum esse, inventum est.; Tunis: est in bono statu, 4 campis benedictis provisa, quibus ad divina, salutationem angelicam et adversus tempestates pulsatur.; Caemeterium: est undique muro bene cinctum, ubi ossarium, crucifixum et locus prò sepeliendis sine baptismo decedentibus separatus habetur." 134 P. Dajnko 1840, p. 19. Poročne knjige obstajajo od 7. maja 1784.135 Tudi mrliške knjige so bile zastavljene dne 7. maja 1784.136 Leta 1787 so prenehali pokopavati na cerkvenem pokopališču.137 Do leta 1787 so pokopavali okrog cerkve umrle meščane, nato pa so pokopališče prestavili najprej na Hardek in čez deset let na zahodno stran mesta.138 P. Dajnko pravi, da so cerkveno pokopališče prestavili na njivo tukajšnega klobučarja Andreja Dolmača, ki je ležala v zahodnem trikotu ob križišču cest za Središče in Ljutomer. Ker se je novo pokopališče, ki je bilo izza gospoščinske pristave, izkazalo za premočvirnato pa tudi premajhno in je bilo nerodno postavljeno preblizu ceste, so ga leta 1797 ukinili.139 Cerkev je do leta 1791 obdajalo pokopališče.140 Tega leta je bila obnovljena tudi cerkev. Ta napis s kronogramom, ki govori o obnovi, se je glasil: H/EC. antIqVItvs. eXIstens. eCCLesIa. In./ honorem. sanCtI. IaCobI. SACRATA. SVb./ teotonICo. ANTISTITE. renoVata.141 Prebeljen je bil leta 1833.142 Tega leta je bilo obnovljeno tudi ostrešje zvonika, zgornja polovica pa na novo prekrita s pločevino. Dela je opravil cerkveni prošt, kmet in tesar Janez Pavlinič iz Hardeka.143 Okrog leta 1796 porušijo celotno obzidje cerkvenega pokopališča, celoten prostor okrog cerkve pa izravnajo.144 19. stoletje Leta 1803 so zgradili novo šolo iz ostankov porušenega cerkvenega pokopališčnega obzidja.145 Leta 1807 so zamenjali še na spodnjem delu kupole zvonika pločevino in celotno kupolo prebarvali z rdečo barvo.146 Epitaf iz leta 1817 je bil vzidan v steno ob severnem pilastru v cerkveni ladji tik ob stranski kapeli. Napis na črni hrastovi plošči se je glasil: Alouisa Rauter, geboren am 6. May 1766, gestorben ani 9. July 1817. - Renovirt von ihrem Gallen und Anvenvandten, betrauernd von ihren Freunden und BekanntenA7 Leta 1818 je podaril lastnik ormoške gospoščine Jožef Pauer relikvije sv. Vincenca ormoški župnijski cerkvi, ki so jih prenesli v kapelo.148 P. Dajnko poroča. 135 P. Dajnko: 1840, p. 37s. 136 P. Dajnko: 1840, p. 38. 137 P. Dajnko: 1840, p. 24. 118 Ormož: 1990, p. 36. P. Dajnko: 1840, p. 24. 140 J. Curk 1983, p. 76. 141 ZAP, R-42, S. Povoden 1833, p. 233; P. Dajnko: 1840, p. 10. 142 P. Dajnko: 1840, p. 10. 143 P. Dajnko: 1840, p. 19. 144 P. Dajnko: 1840, p. 24. 145 P. Dajnko: 1840, p. 38. 146 P. Dajnko: 1840, p. 19. 147 P. Dajnko: 1840, p. 27. 148 ZAP, R-42, S. Povoden 1833, p. 236s. " Anno D(omi)ni 1818 /: bemerkte Michael Oenig Oberpfarrer zu GroBsonntag in Anbetracht des oberwiihnte heiligen Vinzentius :/ folgendes: donatum est corpus S Vicentii a praenobili Domino Domino Josepho Pauer posessore dominatus Friedaviensis da so bile na lesenem oltarju sv. Rešnjega telesa, ki je stal v vzhodnem zaključku kapele in je bil brez letnice nastanka ali kakšnega koli napisa, v stekleni krsti relikvije sv. Vincenca mučenca, ki jih je daroval Joseph Pauer, posestnik gospoščine Ormož, prenesli pa so jih iz grajske kapele v tukajšno kapelo.149 V zvoniku na lesenem stopnišču, ki vodi na etažo z uro, je vrezana v les letnica 1827.150 Leta 1831 so odstranili veliki oltar iz leta 1710, ker je bil v slabem stanju. Ohranili so le oltarno sliko cerkvenega patrona sv. Jakoba, ki je bila še uporabna. Sliko je renoviral radgonski slikar Vinzen Klein. Slika je bila brez letnice ali kakšnega drugega napisa. Novi tabernakelj je napravil na Dunaju mizarski mojster Joseph Gassner, ki ga je nato 27. novembra 1831 blagoslovil velikonedelj-ski dekan Peter Dajnko.151 huic parochiali Ecdesiae ad S. Jacobum apostolum, quod ex capella arcis per 12 sacerdotes in maximo populi concursu sub reverendo Dno loci parodio Georgio Wagner die 7. Junii, quae erat Dominica IV. post Pentecostem translatum fuit ad capellam praefato Ecdesiae civitatis. . Die wrtliche Authentik Copie: Fr. Josephus Eusaenius Aquilaenus ord. Erm. S. Augustini, Dei et apos-tolicae sedis gratia Episcopus Porphyriensis Sacrarii Apostolici praefaectus, et portificii solii Episcopus assistens. Universis, et singulis praesentes litteras nostras viseris fidem indubitatem facimus, qualiter nos ad majorem omnipotentis DEI gloriam, Sanctorumque suorum venerationem Sacras Reliquias de mandato SS. D. N. PP.e caemeterio Callisti extractas, et a Sacra congregatione Indulgentiarum, Sacrarumque Reliquiarum recognitas, et approbatas, inclusas in capsula lignea charta depicta coop(e)rta, filulis sericis, filoque serico, vittalis sericis, vittaque serica rubri coloris cingata, bena clausa, nostraeque puro Sigillo obsignata ad effectum apud se retinendi, et alter: donandi extra urbem mittendi, et in qualibet ecclesia, vel oratorio publica fidelium venationi collo-candi, ac exponendi dono dedimus, et consignavimus Ilustrissimo DR. Francisco Antonio L. Baroni Pethee de Hethes Patrono Dominat. Fridau, nempe Corpus S*' Vicentii Martyris floribus, et vittulis ornatum. In quorum fidem has praesentes litteras manu nostra subscriptas, et nostro Sigillo fir-matas expediri jussimus. Datum Romae die 18 mensis Augusti 1686. / Josephus Episcopus Porphyriensis, gratis ubique omnia. /L.S./ Caspar Fabrinius Secretarius/ Regist. Fol. 138." '4i P. Dajnko: 1840, p. 16s: "Anmerkung. An diesem Seitenaltare befinden sich in einem glasernen Sarge die Reliquien des h. Vinzentius Martyrer mit folgenden Nachrichten: Anno Domini 1818 dona-tum est Corpus Sancii Vincentii a Preenobili Domino Josepha Pauer Possessore Dominatus Friedaviensis huic Parochiali Ecclesiee ad St. Jakobum Apostolum, quod e capella arcis per 12 sacerdotes in maximo populi concursu sub Reverendo Domino Loci Parodio Georgio Wagner, die 7. Junii quee erat Dominca quarta post Pentecosten, translatum fuit ad capellam preefatee Ecclesiee civitatis. Testante Michaele Angustino Oinig mppr. Ord. Teot. presb. Archparocho et Decano Magnee Dominicee. Die authentische Urkunde uber obige Reliquien ist nachstehenden buchstàblichen Inhaltes: Fr. Josephus Eusernius Aquilavens Ord. Ere,m. S. Augustini Dei et Apostolicee Sedis gratia Episcopus Porphyriensis, Sacrarii Apostolici Preefectus, et Pontifica Solii Episcopus assistens etc. etc. Universis et Singulis preesenles Literas nostras, visuris Fidem indubitatem Facimus, qualiter Nos ad majorem Dei Omnipotentis Gloriam, Sanctorumque suorum venerationem Sacras Reliquias de mandato S.S.D.N.P.P. e caemeterio Calliste extractas, et a Sacra Congregatione Indulgentiarum, Sacrarumque Reliquiarum recognitis, et appiobales, inclusas in capsula lignea, charta de pietà, cooperta,fidulis sericis, filoque serico, vittalis sericis, vittaque serica rubri coloris, lig-ata, bene clausa, Nostroque puro sigillo designata ad effectum apud se retinendi, et alteri donandi, extra urbem mittendi, et in qualibet Ecclesia vel Oratorio publicee Fidelibus venerationi collocandi ac exponendi dono dedimus et consignavimus Ulustrimo Domino Domino Francisco Antonio Libero Baroni Pethée de Hethes patrono Dominatus Fridav, nempe Corpus Sii Vincentii Martyris floribus et vittulis ornatum. In quorum fidem has preesentes literas manu Nostra subscriptas, et Nostro sigillo firmatas expediri jussimus. Datum Romee die 18. mensis Augusti 1686. Josephus mppr. / Episcopus Porphyriensis / gratis ubique Omnia. / Regist. Fol. 138 / L. S. / Caspar Fabrinius mppr. / Secretarius." 150 Lastna opažanja. 151 P. Dajnko: 1840, p. 15. Leta 1832 so uredili mali oratorij nad zakristijo.152 Kot je zapisal J. Curk, so takrat postavili na zakristijskem podstrešju oratorij z dvema oknoma v prezbiterij, ob čemer so njeno pultasto streho za toliko dvignili, da so spravili pod njo ora-torijsko etažo. Takrat so vdelali v njen zahodni del oratorijske stopnice in jo zato povečali proti vzhodu, prebili vanjo sedanji pravokotni portal s klasicističnimi vratnicami in zazidali odtlej neuporaben timpanonski portal.153 Oratorij nad zakristijo je dal zgraditi lastnik gospoščine Ormož Joseph Pauer.154 Notranjost cerkve je bila leta 1833 pobeljena.1” Leta 1833 je naslikal mariborski slikar Joseph Reiter na steno preostali del velikega oltarja, kar je potrjeval tamkajšni napis: Gemahlen 1833 Joseph Reiter aus Marburg. Ob tej priložnosti so bila zazidana tri gotska okna v vzhodnem zaključku prezbiterija. Ta slikani veliki oltar je blagoslovil dne 4. avgusta velikonedeljski dekan Peter Dajnko.156 Sočasno z velikim oltarjem je Joseph Reiter poslikal tudi celoten prezbiterij, celoten zahodni del cerkve, cerkveno ladjo pa prebelil.157 Leta 1834 so zaradi slabega stanja sneli leseni Križev oltar, ki je stal na evangelijski strani, na sredini ladje nasproti prižnice. Uporaben je bil le še leseni Kristus, ki so ga renovirali in ga na novem preprostem križu postavili na mestu, kjer ga vidimo še danes (1840).158 Leta 1837 so popravljali na celotni kupoli zvonika pločevinasto kritino in na novo prepleskali vso streho z rdečo barvo. Tudi križ, skupaj z nastavkom in jabolkom na njem, so deloma prebarvali, deloma pozlatili. 11. junija so svečano dvignili križ na stolp. Dvigovanje križa je nadzoroval ptujski tesarski mojster Johann Strobel.1 160 *’1 Tega leta je vlil Johann Feltl iz Graza nova zvonova. Napis na prvem se je glasil: Johann Feltl hat mieli gegossen in Gratz 1837. Na njem sta bili naslednji reliefni upodobitvi: Dvigovanje križa in sv. Martin. Zvon je tehtal 5 stotov 45 funtov. Napis na drugem se je glasil: Johann Feltl hat mich gegossen in Gratz 1837. Reliefni upodobitvi na njem sta bili: Mati božja in sv. Florijan.160 Na severnem oporniku prezbiterija je vklesana letnica: 1837.161 Leta 1840 zastavi Peter Dajnko temelje župnijske kronike. V kroniki popiše tudi spomenike v cerkvi, ki se mu zdijo vredni omembe. Tedaj je bilo v cerkvi šest oltarjev. Veliki oltar je bil posvečen cerkvenemu patronu. V letih 1831 do 1833 so stari oltar iz leta 1710 zamenjali. Obdržali so edino oltarno sliko sv. Jakoba, ki jo je renoviral Vinzenz Klein iz Radgone. Tabernakelj je izdelal mizarski mojster Joseph Gassner z Dunaja, ki ga je dostavil nemški viteški red na stroške ormoške cerkve. Oltarna kulisa je bila slikana na steno (tedaj so zazidali tri gotska okna v vzhodnem zaključku prezbiterija). Kuliso je naslikal slikar Joseph Reiter iz '5‘ J. Curk: 1973, p. 8; Ormož: 1990, p. 27. 153 J. Curk:1983, p. 74. 154 P. Dajnko: 1840, p. 19. 155 P. Dajnko: 1840, p. 10. 156 P. Dajnko: 1840, p. 15. 157 P. Dajnko: 1840, p. 15. 158 P. Dajnko: 1840, p. 16. 159 P. Dajnko: 1840, p. 19s. 160 P. Dajnko: 1840, p. 23. Lastna opažanja. Maribora leta 1833, ki je nato še istega leta poslikal celoten prezbiterij ter zahodni del cerkve, cerkveno ladjo pa prebelil.162 Leseni stranski oltar sv. nadangela Mihaela je stal na evangelijski strani na začetku cerkvene ladje, in sicer brez letnice nastanka. Na vrhu oltarja je bil grb, razdeljen v štiri polja: zgoraj levo je bil zlat lev s krono na rdečem polju, desno zgoraj labod na modrem polju, spodaj levo labod na modrem polju in desno zlati lev s krono na rdečem polju. Grb sta flankirali inicialki. Levo I.P. in desno V. P. Po Dajnkovem mnenju gre za I... Pethée in V... Pethée.163 Leseni stranski oltar sv. Florijana je stal na epistelski strani na začetku cerkvene ladje pred prižnico in ni imel ne letnice ne kakšnega drugega napisa.164 Leseni Križev oltar na evangelijski strani v srednjem delu cerkvene ladje nasproti prižnice je bil tudi brez letnice ali kakšnega drugega napisa. Leta 1834 so ga sneli in kot uporabnega obdržali le še lesenega Kristusa, ga renovirali in ga znova postavili na novem preprostem križu na istem mestu.165 V stranski kapeli izza zakristije je bil ob prednji steni leseni oltar Svetega rešnjega telesa, prav tako brez letnice ali kakšnega napisa. Na oltarju so bile relikvije mučenca sv. Vincenca, prenesene sem iz grajske kapele leta 1818 z listino o donaciji in listino o avtentičnosti relikvij iz 1.1686.166 V stranski kapeli je ob severni steni stal leseni Marijin oltar (Marije sedmih žalosti), ki je tudi bil brez letnice ali kakšnega drugega napisa. Na njem je stal kip Marije z otrokom.167 V stranski kapeli je stal tudi krstilnik ob slopu, tudi brez letnice.168 169 Prižnica je bila iz leta 177Q ]69 Qrgje so [-,j|e ge stare, večkrat potrebne popravila, prav tako brez napisov ali letnice.170 V zakristiji, razen enega para boljših paramentov, ni bilo nič posebnega.171 Oratorij nad zakristijo je dal zgraditi Joseph Pauer leta 1832.172 Pod stolpom je bila vklesana na kamniti plošči na vhodnih vratih letnica 1591. Imel je čebulasto streho, ki so jo nedavno popravili in prebarvali z rdečo barvo.173 Na zvonikovem križu so bili petelin, polmesec in zvezda. Na srednjem zidu zvonika je bila kamnita glava bradatega barbara in nasproti na zadnjem jugozahodnem cerkvenem zidu kamnita figura jokajoče ženske, ki si je z obema rokama pod očmi pridrževala posodo, v katero je lovila solze. Po ljudskem izročilu naj bi ti dve upodobitvi opozarjali na vpade sovražnikov, predvsem Turkov in Madžarov v naš Ormož, ki so tukaj povzročili mnogo gorja, zaradi česar so domačinke, miroljubne ženske, pretočile mnogo grenkih solza.174 175 Uro na stolpu je neznano kdaj nabavil ormoški magistrat. Za dnevno navijanje ure je dobil vsakokratni 162 P. Dajnko: 1840, p. 15. 163 P. Dajnko: 1840, p. 15. 164 P. Dajnko: 1840, p. 16. 165 P. Dajnko: 1840, p. 16. 166 P. Dajnko: 1840, p. 16s. 167 P. Dajnko: 1840, p. 17. 168 P. Dajnko: 1840, p. 18. 169 P. Dajnko: 1840, p. 18. 170 P. Dajnko: 1840, p. 19. 171 P. Dajnko: 1840, p. 19. 172 P. Dajnko: 1840, p. 19. 173 P. Dajnko: 1840, pp. 19 - 21. 1,4 P. Dajnko: 1840, p. 22. 175 P. Dajnko: 1840, p. 22. cerkveni mežnar od magistrata letno 6 {., t.j. šest guldnov srebrnih novcev.175 Zvonov je bilo pet: dva sta bila iz 17. stoletja (1653 in 1655), dva iz 19. stoletja (1837) in eden iz 18. stoletja (1737).176 Leta 1842 so junija meseca cerkev v notranjosti v celoti prebelili. Beljenje je stalo 50 f. v srebru. Kupili so tudi nove cerkvene klopi, ki so stale 250 f. v srebru.177 Leta 1844 so kupili Božji grob za vsakoletno uporabo ob Velikem tednu. Stal je 102 f. v srebru.178 Leta 1856 so bili obnovljeni napisi na baldahinu prižnice. O tem priča krono-gram na sredinskem napisu: ČASTI/ GOSPODA/ NEUMERJOČ / ČLOVEK. Napis levo: USTANTE, MERTVI in desno: PRIDITE/ K SODBI.179 Leta 1857 so kupili Križev pot, ki ga je naslikal akademski slikar Josef Ernest Tuner iz Graza in je stal več kot 600 f. 6 k. Svečano so ga posvetili 10. maja.180 V strokovni literaturi se je zmotno uveljavilo mnenje, da je slikar J. E. Tunner iz Graza naslikal slike Križevega pota, ki so izobešene v zahodnem delu cerkve, leta 1897.181 Orgle s petnajstimi registri je leta 1868 izdelal mariborski mojster Leonard Ebner.182 Leta 1869 je huminski slikar Jakob Brollo (1834-1918) poslikal notranjščino prezbiterija, vendar so ob obnovi notranjščine v 70. letih 20. stoletja njegove poslikave odstranili. Leta 1869 je huminski slikar Jakobo Brollo najprej poslikal presbiterij.183 Leta 1872 so uredili veliki oratorij nad kapelo.184 Kapeli so na vzhodu prizidali oratorijsko stopnišče in zato zazidali okni njenega zaključka. Oratorij so vkom-ponirali v ladjino podstrešje, ne da bi tega spreminjali, ter ga povezali z ladjo s tremi podolžnimi pravokotnimi okni. Ostrešje vzhodnega kapelinega prizidka je pokrilo tudi zahodni del zakristije z njenim oratorijskim stopniščem ter se neposredno strnilo z ostrešjem zakristije.185 Leta 1873 je huminski slikar Jakob Brollo (1834-1918) poslikal notranjščino cerkvene ladje. Ob obnovi v 70. letih 20. stoletja so vse njegove poslikave odstranili. Ohranjeni so le trije detajli iz Zadnje večerje, ki je prekrivala slavoločno steno, in so sedaj obešeni na južni steni v presbiteriju.186 Zvon iz leta 1893 ima napis: ALBERT SAMASSA/ I. R. CAMP. FUSOR. AUL. /LABACL/ N° 2220 1893. Reliefne upodobitve na njem so naslednje: Križanje, Škof s križem na desni rami in mečem ter palmeto v levici (Martin ?), Moška figura z dolgo palico v levici (Jakob ?).187 ' P. Dajnko: 1840, p. 22s. ' P. Dajnko: 1840, p. 69. (8 P. Dajnko: 1840, p. 76. Lastna opažanja. H" P. Dajnko: 1840, p. 83s. 181 Ormož: 1990, p. 30; ES 8, p. 162: Križev pot je iz konca 19. stol. 'K' Ormož: 1990, p. 30; Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1999. 183 J. Curk: 1973, p. 8; KLS 1980, p. 347; J. Curk: 1983, p. 74; Ormož: 1990, pp. 27, 33. 1 J. Curk: 1973, p. 8; Ormož: 1990, p. 27. 185 J. Curk: 1983, p. 74. 186 J. Curk: 1973, p. 8; KLS 1980, p. 347; J. Curk: 1983, p. 74; Ormož: 1990, pp. 27, 33,36. Lastna opažanja. Leta 1895 so postavili neogotske oltarje ter zasteklili gotska okna.IBti Tega leta so cerkev obnovili, kot pove napisna plošča za glavnim oltarjem, predvsem v smislu regotizacije njene opreme.188 189 Leta 1896 so gotske bifore in trifore s krogovičjem, ki predirajo stene presbiteri-ja, opremili z novimi barvastimi okni, ki so jih izdelali v steklarni Neuhauser v Innsbrucku. V osrednjem oknu je upodobljen cerkveni patron sv. Jakob v značilnem oblačilu ter z romarsko palico in značilno bučko. Na okna so se podpisali darovalci, med njimi je tudi grajska lastnica Henrietta Werner.'90 Neogotski veliki oltar je iz leta 1896.191 Neznani poročevalec poroča dne 21. maja 1896 v Slovenskem gospodarju: “Iz Ormoža. (Znameniti dan). Popravljalo in na novo delalo se je letos toliko pri naši mestni župnijski cerkvi, da smo smeli smelo pričakovati, da nastane vsled te neumorne delavnosti nekaj popolnega. Nismo se motili. Brez vsakega laskanja moramo priznati, da ima vč. župnik Vilibald Venedig izboren ukus. Da pa se je moglo to vse izvršiti, imamo se zahvaliti darežljivosti vseh faranov, za kar jim bodo še pozni rodovi hvaležni. Med novimi napravami moramo omeniti v prvej vrsti treh krasno barvanih oken, koje je izde- 188 Ormož: 1990, p. 27, ES 8, p. 162: neogotska oltarja, vitraži v prezbiteriju in orgle so iz konca 19. stol. 189 J. Curk: 1983, p. 74. 190 Ormož: 1990, p. 36; ES 8, p. 162: vitraži so iz konca 19. st. 191 Ormož: 1990, p. 36; ES 8, p. 162: neogotska oltarja sta iz konca 19. st. lai g. Neuhauser v Inomostu. Ta okna so bila prej zazidana. Presbiteri] krasi sedaj šest barvanih oken. Mesto prejšnjega glavnega oltarja, kateri ni imel nobenega sloga, napravil je novega v gotičnem slogu g. Potočnik od Sv. Trojice v Slov. gor., a pozlatil je istega zlatar Angelo Zoratti. Cerkev je lepo slikana na opresni zid, a nekatere slike so tekom časa nekoliko potemnele. Slikar Brollo je torej vse slike umil tako, da so iste sedaj videti, kakor na novo slikane. Razven tega je še dodal na novo prelepo sliko "Svete družine". O drugih popravkih, koji so se vršili, ne bodem pisal, omenjam samo, da je vse delo stalo okoli 4000 gld. Na binkoštni ponedeljek bo lep praznik za ormoško faro: vršilo se bo blagoslavljanje novega oltarja, v kojega se bodo prenesli ostanki sv. Vincencija. Blagoslovili bodo oltar preč. gospod stolni župnik Bohinc, a slavnostno pridigo bo govoril č. g. profesor dr. Medved, oba iz Maribora."1''2 Oltar Srca Jezusovega in Marijin oltar iz leta 1897 je izdelal Zoratti iz Maribora.192 193 20. stoletje V prezbiteriju na kamniti plošči je vklesan na severni steni napis iz leta 1901: +/ 1900./ CHRISTUS/ DEUS HOMO/ VIVIT REGNAT/ IMPERAT/ 1901.194 Na južni steni prezbiterija je napis iz leta 1928 s kronogramom: +/ LAVANTINSKA/ CERKEV VSA VESELA/ SLAVI/ SEDEMSTOLETNICO/ 1228 -1928.195 Leta 1930 so ob severni steni zvonika postavili stopnišče, ki pelje na pevsko emporo ter obnovili cerkveno zunanjščino.1'" Leta 1945 je v župnijski kroniki zapis, da so nemški orožniki iz župnišča ukradli najboljši kelih v gotskem slogu in nekaj cerkvenega perila.197 Leta 1946 je na prošnjo tukajšnjega župnega urada Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo z dopisom št. 34/227 z dne 31. maja 1946 odobrilo, da se prepusti župni cerkvi železni zvon v teži ok. 100 kg iz stolpa tukajšne graščine, ki je prešla pod državno upravo.19“ Gre za zvon z napisom: FRANZ ANDONI WEIER IN GRAZ GOSS MICH 1722. Reliefne upodobitve so naslednje: Stoječa Marija z otrokom, sv. Florijan, Jezus na Oljski gori in figura svetnika (v levici drži kroglo ?).199 Leta 1958 so bila v cerkvi izvršena nekatera manjša popravila: napeljana je bila elektrika za veliki oltar, 6 velikih sveč(nikov) na oltarju in 6 manjših pri tabernaklju je bilo elektrificiranih, deloma obnovljen je bil krstilnik, popravljen betonski prag pri glavnih vratih, na oratoriju nad zakristijo je bila odstranjena španska stena, cerkvene klopi pa so bile označene s številkami.200 192 SG 1896, p. 180s. Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1975. Lastna opažanja. Lastna opažanja. 196 J. Curk: 1973, p. 8; KLS 1980, p. 347; J. Curk: 1983, p. 74. 1 '7 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1945. 1 * Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1946. Lastna opažanja. 1 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1959. V začetku maja 1959 je bil na novo preslikan oratorij nad zakristijo. Dne 30. oktobra je darovala Jerica Mohorko, bolničarka v Ormožu, župnijski cerkvi črni mašni plašč in 2 črni dalmatiki z vsemi pripadajočimi deli. Paramente je izdelala Zadruga kat. duhovnikov v Ljubljani za 32.810,00 din.201 Na seji cerkvenega pred-stojništva župnijske cerkve v Ormožu so dne 26. decembra sklenili, da se leta 1960 izvršijo večja popravila pri župnijski cerkvi, ker je zunanjščina cerkve v slabem stanju. Na mnogih stenah cerkve in zvonika je že odpadel omet.202 Leta 1960 strokovno obnovijo cerkveno zunanjščino (Zavod za spomeniško varstvo Maribor), ob čemer je prišlo do pomembnih umetnostnozgodovinskih odkritij.203 Obnovljena je bila ladjina zunanjščina, zvonik pa očiščen recentnih ometov. V zvonici so našli lisaste sledove slikarije, ki pa so bili premalenkostni, da bi jih bilo vredno ohraniti.204 Dne 9. aprila je bila iz dveh starih klopi prirejena nova klop za prezbiterij, da bo na razpolago duhovnikom. Klop je izdelal mizar Rašl iz Podvincev.205 Po pregledu cerkvene stavbe je izdal Zavod za spomeniško varstvo dovoljenje za obnovo zunanjščine cerkve dne 14. maja 1960 št. 58/60. Ker cerkev ni imela dovolj lastnih finančnih sredstev, je najela posojilo pri Zadrugi kat. duhovnikov v Ljubljani v znesku 300.000,00 din, ki ga je bilo potrebno vrniti do 1. junija 1962. Popravljalna dela je prevzelo gradbeno podjetje "Remont" v Ormožu, ki je 20. maja 1960 predložilo predračun v znesku 1.293.540,00 din. Cerkveno predstojništvo je bilo mnenja, da ne kaže obnovitvenih del izvršiti v celoti, ker ni upati, da bi župljani mnogo prispevali. Zato so sklenili, da se obnovi samo tisti del cerkve, ki je bil dozidan leta 1591, gotski prezbiterij pa se bo obnovil, ko bo možno razpolagati z zadostnimi finančnimi sredstvi. "Remont" je začel delati 25. julija 1960. Najzamudnejše je bilo odranje, ker gradbeno podjetje ni imelo takoj na razpolago zadosti potrebnega lesa. Vsa dela pri obnovi zunanjščine cerkve so se morala opravljati po navodilih Zavoda za spomeniško varstvo, in sicer naj bi vsi kamni prišli do izraza. Dne 15. septembra 1960 so bila vsa dela v glavnem končana. Dela je nadzoroval zidarski mojster Tomaž Plaveč. Izvršena so bila naslednja popravila: 1. obnovitev zunanjščine zvonika in zunanjščine južne ter severne stene cerkvene ladje do zakristije; 2. obnovitev številčnic na cerkveni uri; 3. preslikanje veže pod stolpom pred glavnimi vrati in prepleskanje železnih vrat; 4. izdelava novih vrat na Hardeški oratorij (oratorij nad kapelo) in treh betonskih stopnic kakor tudi nov nadstrešek nad temi vrati; 5. popravilo in prepleskanje nadstreška nad glavnimi vrati; 6. prepleskanje vseh pločevinastih streh pri cerkvi (tudi nad zakristijo in vhodom na kor); 7. popravilo in prepleskanje polken na zvoniku; 8. prepleskanje rešetk in mrež na cerkvenih oknih (razen pri prezbiteriju); 9. mini varjenje strešnih žlebov in napeljava 11 m novih žlebov na južni strani; 10. preureditev oltarčka ŽMB pod križem; 11. popravilo in prepleskanje lesenega podstavka pri oltarju Srca Jezusovega; 12. popravilo zasilne spovednice; 13. popravilo klečalnika v zakristiji; 14. izdelava 201 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1959. 202 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1960. 203 J. Curk: 1973, p. 8; KLS 1980, p. 347; J. Curk:1983, p. 74. 204 J. Curk: 1962, p. 137. 205 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1960. nove omare za razne potrebščine na stopnišču na mali oratorij in 15. obnovljena sta bila tudi omarica za relikvije sv. Vincencija in križ na steni pred zakristijo. Vse pleskanje (razen streh in žlebov) je izvršil Martin Črvič iz Dobrave, mizarska dela pa Franc Rašl iz Podvincev. Pri zidarskih delih so odkrili pri rušenju starega ometa razne zanimivosti. Napisi na starih vzidanih kamnih, ostanek freske v veži pod zvonikom itd. En napis na kamnu je ostal odkrit, ostanek freske in odlomek napisa na kamnu na levi strani vhoda pa sta bila fotografirana. Vsa dela so bila še kolikor toliko solidno izvršena, razen čiščenja kamnitih okenskih Štokov na južni strani. Okenski Štoki so bili iz brušenega kamna, ki pa so ga pri čiščenju precej pokvarili in odkrušili, tako da je res škoda, da teh kamnov niso pustili, kakor so bili. Gradbeno podjetje pač ni imelo strokovnega kamnoseka, kar je pri takih delih nujno. Stroški za vsa ta dela so znašali 1.305.538,00 din. Leta 1961 so obnavljali in popravljali cerkveno opremo: očiščena in deloma na novo posrebrena je bila monštranca, posrebreni so bili kadilnica, čolniček in tri kanonske table, pozlačena dva keliha, nabavljen vijoličasti pluvial, darovan je bil nov beli mašni plašč, posrebrenih šest starih svečnikov, kupljeni dve preprogi -tekača in darovane so bile tri oltarne preproge.20' Meseca aprila 1962 je bil po navodilih Zavoda za spomeniško varstvo obnovljen najstarejši del župnijske cerkve, gotski prezbiterij. Za kritje stroškov je bilo najeto posojilo v vrednosti okoli 500.000,00 din. Mašna oblačila so bila že precej obrabljena in raztrgana. Zato je bilo potrebno, da se temeljito popravijo, nerabna pa odstranijo. Naprošena je bila vezilja s. Evdoksija, da popravi vse paramente, ki bi bili še uporabni. Štirje mašni plašči so bili izločeni kot neuporabni in bili dani v popravilo sestri Matildi, da bi jih lahko nato podarila kaki siromašni podružnici na Hrvaškem, kjer je zelo manjkalo mašnih paramentov. Vezilja je delala skoraj dva meseca in je do začetka junija popolnoma obnovila tri mašne plašče za farno cerkev in enega za podružno cerkev na Humu. Šest plaščev je bilo delno popravljenih, pa tudi dve štoli sta bili obnovljeni, dve pa popravljeni. Vsa dela z materialom vred so stala okoli 70.000,00 din.20’' Dne 15. maja 1964 so prestavili Marijin kip, ki je bil med drugo svetovno vojno na zahtevo okupacijske oblasti odstranjen z glavnega trga (1941), kjer je bil svojčas postavljen kot kužno znamenje v spomin na kugo, ki je leta 1680 v Ormožu zahtevala mnogo žrtev, na levo stran veže pod zvonikom. Ko je cerkveno predstojništvo dalo kip prenesti v cerkev, so ga namreč postavili zraven Marijinega oltarja, vendar to mesto ni bilo posebno srečno izbrano, saj je motilo, da sta bila dva Marijina kipa postavljena tako blizu skupaj, razen tega pa je kamniti kip poleg Marijinega oltarja zapiral pogled na glavni oltar z ženske strani. Prav zato se je tedanji župnik - vikar odločil, da se kamniti kip prestavi v vežo pod zvonikom. Postavljen je bil na primerno visok in izdelan podstavek. Vsi stroški - nov podstavek in prenos - so znašali 45.000,00 din. Tega leta se je pokazala nujna potreba, da se uredi prostor za poučevanje verouka. Po tehtnem premisleku je župnijsko predstojništvo ugotovilo, da bi bila kapela najpriklad- * 07 200 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1960. 07 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1961. '1,8 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1962. nejši prostor za poučevanje verouka, kjer bi lahko potekal pouk v zimskem času. Pri duhovni zadrugi so zaprosili za 200.000,00 din posojila, nakar so se začela dela. Zidarska in soboslikarska dela je opravil Martin Črvič iz Dobrave od 6. do 20. julija 1964. Na levi strani je bil vzidan v steno dimnik iz salonitskih cevi, na podstrešju je bila cev obzidana. Stene kapele so bile preslikane v roza barvi, strop pa je ostal, kakor je bil poslikan, v gotskem slogu. Načrt za stekleno steno in vrata, ki bodo kapelo ločila od cerkvene ladje, je bil zaupan ing. arh. Majdi Neržimovi iz Kamnika, ki si je dne 18. julija 1964 vse ogledala in izmerila ter obljubila, da bo čimprej izdelala ustrezen načrt. Klopi v kapeli sta temeljito popravila mizarja Rasi iz Podvincev pri Ptuju dne 22. julija 1964. Sedem novih klopi za učence je napravil mizar Franc Trstenjak iz Ormoža, leseno stekleno steno, ki deli cerkveno ladjo od kapele, pa je po načrtu ing. Majde Nežimove iz Kamnika izdelal mizar Avgust Heidenkummer iz Ormoža, okrasno okovje pa kovač Marjanovič iz Ljutomera. Manjša dela so bila končana 20. okrobra 1964, vendar so takrat manjkale še šipe, ker jih ni bilo nikjer možno dobiti. Tudi na notranja okna, ki jih je delal mizar Franc Rašl iz Podvincev, so tedaj še čakali. Končno se je le posrečilo, da so dobili pri podjetju "Ograd" v Ormožu ustrezne šipe za vrata in okna v kapeli. Šipe so mizarji vložili dne 27. novembra 1964.™ Dne 16. januarja 1965 je dobila cerkev nov zelen plašč gotske oblike. Plašč je umetelno izdelan in v zlatem vezan. Izdelala so ga Sestre milosrdnice v Zagrebu, Frankopanska 17, podarila pa ga je cerkvi Jerica Mohorko, bolničarka v bolnici TBC v Ormožu. Dne 18. februarja je bil postavljen v prezbiteriju pred obhajilno mizo nov oltar iz hrastovega lesa, ustrezno novim spremembam v bogoslužju, tako da bo duhovnik pri sv. maši obrnjen k ljudstvu. Oltar je napravil mizar Franc Rašl iz Podvincev pri Ptuju. Stroški za oltar so znašali 50.000,00 din. Poleg tega je bilo potrebno nabaviti nove oltarne prte in prevleko v rdeči, vijoličasti in rdeči barvi za stojalo za lekcioanarij ob strani oltarja. Stroški so znašali okoli 14.000,00 din. Župna cerkev je naročila pri usmiljenih sestrah v Zagrebu rdeče dalmatike, ker jih v Ormožu do tedaj ni bilo, pa so jih vsako leto potrebovali za Jakobovo žegnanje. Stali so 40.000,00 din. Župna cerkev je kupila tudi nov lestenec za kapelo, ker je bil prejšnji že dotrajan. Lestenec z osmimi električnimi žarnicami je stal 20.000,00 din. Dne 29. septembra 1965 so bile dostavljene tri vrvi, dolge po 32 m, za uteži stolpne ure, ker so bile stare vrvi že dotrajane. Izdelal jih je Ivan Bistrovič iz Čakovca za 27.000,00 din. Kot lep spomin na romanje v Rim je tedanji župnik prinesel za župnijsko cerkev relikvijo Sv. Pija X., ki so jo namestili na križu sredi velikega oltarja.210 28. aprila 1967 je bila zopet nameščena na oltarčku pod misijonskim križem obnovljena podoba Žalostne matere božje, ki jo je restavrirala Avgusta Dolinšek iz Zavoda za spomeniško varstvo v Mariboru. Mali zvon v zvoniku je bil nameščen po vojni iz grajskega stolpa. Toda ker ni bil pravilno uravnan, se ni moglo z njim zvoniti, ampak je rabil samo za bitje ure. Mehanik Bombek iz Velike Nedelje je po večmesečnem preskušanju zvon pravilno uravnal in se sedaj z lahkoto uporablja za zvonjenje. Glasova obeh zvonov se lepo skladata. Od 1. do ™ Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1964. 'I0 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1965. 11. avgusta 1967 je remontno podjetje "Ograd" prekrivalo celotno streho na župnijski cerkvi in deloma utrdilo tudi ostrešje z vložitvijo 12 krajnih špirovcev in 1 dolgega špirovca. Za pokrivanje strehe so nabavili 8.000 kosov nove strešne opeke v opekarni v Ormožu. Nekaj lesa so darovali farani, 4 in pol m3 pa je bilo potrebno kupiti. Žaganje lesa za late sta oskrbela Hernja in Praprotnik iz Pavlovcev brezplačno.211 Leta 1974 so mladinci v neki kleti izkopali kip sv. Jožefa, ki bi naj bil narejen iz viniškega kamna. Ko so ga odkrili, so ga odnesli na grajsko dvorišče, kjer je čakal na svojo nadaljnjo usodo. Nekdo na občini, ki je bil za take stvari zadolžen in odgovoren (Vinko Plohl), je dal napraviti za ta kip podstavek in strešico. Stal bi naj pred lekarno pod cipreso, vendar je Občinski komite KPS v Ormožu to prepovedal. Tako je moral kip sv. Jožefa iskati zatočišče drugod. Našel ga je v župnijski cerkvi pod zvonikom in dela družbo kipu "Brezmadežne" z Glavnega trga. Meseca septembra je spomeniško varstvo sondiralo notranjščino župnijske cerkve zaradi pleskanja. Pri tem so odkrili v prezbiteriju na evangelijski strani vhod iz zakristije v cerkev. Zgornji del obdajata šilasta loka, v katerem je lep relief "Ecce bomo" in pred njim klečeči vitez. Delo naj bi bilo iz začetka 18. stoletja (1708 ?).212 Leta 1975, dne 17. februarja, je restavrator akad. kipar Gojkovič zopet začel z delom v cerkvi. "Predrl" je vse stene razen stropa najprej v cerkvi, potem tudi v kapeli. Razdejanje je bilo grozno. S sten je odkopal in odluščil materiala za mnogo tovornjakov. Kar je razkopal, so zidarji - v glavnem so bili trije - zazidavali. Imena teh zidarjev so: Rudolf Strelec, Stefan Košutar, Alojz Leben. Delali so od 17. februarja do 30. junija. Na ženski strani v ladji je restavrator Gojkovič odkril freske iz leta 1632. Predstavljajo skrivnosti iz Jezusovega življenja. Vseh je štirideset. Dal jih je napraviti "v božjo čast in slavo in ljudstvu v dober zgled Mihael Pielich, rodom iz Sp. Koroške, in štiri cerkvene učitelje" (katerih freske pa so že zabrisane). Spomeniško varstvo se je odločilo, da bo te freske obnovilo v petih letih. Zanimanje za to odkritje je bilo veliko. Ko je za to zvedel dr. Marijan Zadnikar, se je nemudoma pojavil tu. Kmalu zatem pa so prišli še dr. Emilijan Cevc, dr. Komelj, ravnatelj republiškega spomeniškega zavoda, prof. Volovškova in Mikuž iz mariborskega spomeniškega varstva. Vsi imenovani so bili za to, da se Brollove freske več ne obnavljajo, ker zaradi svoje slabe kvalitete niso vredne obnove. Predlagali so, da se notranjščina cerkve belo prepleska, slopi pa naj bi imeli neke komaj zaznavne nianse. Ko je bila notranjščina sondirana, je pri tem delu Gojkovič odstranil tudi oltarja Srca Jezusovega in Marijinega, ker sta bila črviva in ker bi zakrivala pogled na odkrite freske. Oltarja sta bila iz leta 1897 in ju je izdelal Zerotti iz Maribora. Ljudstvo je za oltarjema žalovalo, a restavrator je vztrajal pri svojem. Vernikom so skušali delno ugoditi tako, da so postavili oba kipa v odprtino, ki je bila na novo odkrita na moški strani ladje ob prezbiteriju. Tako je predlagal tudi arhitekt Ciril Zazula. V času od 6. marca do 3. aprila istega leta so zidarji z restavratorjem sondirali vse potrebno v cerkvi, da so se mogla začeti pleskarska dela. 4. aprila je začelo podjetje Franc Zemljič s pleskarskimi deli, ki jih je vodil Fr. Šac. Trajala so do konca junija. Račun je znašal 6.500.000,00 211 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1967. ~12 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1974. S din, vendar ni bilo treba vsega plačati, saj je Fr. Zemljič dal cerkvi popust v višini 2.000.000,00 S din, tako da je cerkev plačala podjetju le 4.500.000,00 S din.213 Leta 1976 so dela v cerkvi počivala, ker Zavod za spomeniško varstvo ni dobil dotacije za obnavljanje odkritih fresk, po drugi strani pa inž. arh. Zazula še ni naredil načrtov za ureditev prezbiterija.214 Leta 1976 so strokovno obnovili notranjščino (Zavod za spomeniško varstvo Maribor), ob čemer je prišlo do pomembnih umetnostnozgodovinskih odkritij.21" J. Mikuž poroča, da je bila notranjščina v večjem delu pokrita z Brollovimi stenskimi slikarijami. Po podrobnem ogledu stanja so ugotovili, da so slikane površine močno potemnele ter da je vezivo popolnoma propadlo. Odločili so se za prezentacijo baročne faze arhitekture in začeli sondirati stene. Pri tem so v severni steni prezbiterija odkrili gotski portal s figuralnim timpanonom, v ladji pa obširno poslikavo iz 17. stoletja in ostanke starejših stavb. Na stenah ladje so zasledili več poslikav. Največ se jih je ohranilo na severnem delu slavoločne stene, kjer so se našli tudi sledovi bal-dahinskega oltarja. Na tem mestu je bila zidava zelo groba, čeznjo pa tenak, prav tako grob omet. Na njem so bili sledovi poslikave (nedoločljive črte črne barve z lisami rdeče), vendar je bila premalo dostopna za kakršno koli identifikacijo, saj jo je pokrivala mlajša in jasnejša poslikava. Majhen fragment te poslikave so našli tudi na južni slavoločni steni.216 Prva prava poslikava je bila narejena na tanek, zglajen valovit omet, t.i. "gotski". Na čelni strani so v štirih še romansko naslikanih nišah upodobljene 4 svetnice, nad njimi pa je na šilasto sklenjeni ploskvi naslikan prizor, ki mogoče predstavlja Pohod sv. Treh kraljev. Takoj zraven, vendar na ladijski steni, je bil naslikan grb z bogato perjanico, vendar je bila poslikava močno uničena. Nad to plastjo je bila poslikava, katere sledovi se najdejo po vsej stavbi, tudi v stranski kapeli. Po ostankih dekorativnih okvirjev bi jih lahko datirali v čas okrog 1400, sledovi te poslikave pa so vidni tudi na podstrešju (detajl Križanja).21 Naslednja plast poslikave je bila samo na slavoločni steni. Na tenak omet so bile naslikane svetniške postave, ki jih lahko datiramo v prvo polovico 16. stoletja. Ohranjeni deli te poslikave so bili sneti in preneseni v restavratorsko delavnico Zavoda za spomeniško varstvo Maribor.218 Ostale poslikave na severni in južni ladijski steni ter na slavoločni steni so bile iz 17. stoletja.21‘' Na severni steni ladje je bil neposredno pod Brollovo poslikavo na beležu še neki prizor, ki ga je Brollo delno posnel. Po detajlih sodeč ta slika ni mogla biti dosti starejša od njegove.220 Po prvi fazi prezentacijskih del je cerkev kljub raznoličnim poslikavam in opremi dajala dokaj enoten videz. V prezbiteriju so pustili vidne kamnite arhitekturne člene z ostanki prvotnih polihromacij, prav tako je kazal prvotno poslikavo slavolok, sicer pa je bila cerkev pobeljena z apnom. Prav 'l3 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1975. 214 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1976. 215 J. Curk: 1983, p. 74. 216 J. Mikuž: 1977, p. 355. 217 J. Mikuž: 1977, p. 355s. 218 J. Mikuž: 1977, p. 356. 219 J. Mikuž: 1977, p. 356. 220 J. Mikuž: 1977, p. 356. tako je bila prebeljena stranska ladja (kapela), okrog oken so bile po sondah naslikane rumene obrobe, rebra pa so bila tonirana opečno rdeče.221 Dne 27. julija 1977 se je začelo dolgo pričakovano restavriranje fresk iz leta 1632. Delavci so bili tukaj že v ponedeljek, 25. julija, pa še ni bilo odra. Viktor Gojkovič, ki je vodil restavriranje, ga je izposloval pri ptujskem muzeju in ga pripeljal sem zarana ter ga postavil 27. julija, ko so strokovni delavci "Koka", akad. slikarka, "Jurij", filozof, "Darja", študentka na slikarski akademiji, "Zorko" ali Tonček Sever - tukajšnji domačin, prav tako študent slik. akademije, začeli pogumno delati. Obnovili so dve polji in to leto končali delo 10. septembra. Izčrpali so 4.000.000,00 S din, kolikor je bilo za to leto predvideno.222 Leta 1977 je Zavod za spomeniško varstvo Maribor nadaljeval čiščenje in utrjevanje fresk iz leta 1632.223 Dne 24. aprila 1978 so začeli z obnovo fresk. Delali so štirje restavratorji od 27. aprila do 10. septembra. Občina je dala 6.000.000,00 S din, republika pa prav toliko.224 V poročilu Zavoda za spomeniško varstvo Maribor o delu v letu 1978 beremo, da je akcija restavriranja potekala od 24. aprila in je bila zaključena 22. julija. Očiščeno je bilo 64 m2 stenskih poslikav, samo čiščenje pa je potekalo mehansko s skalpeli. Na celotni površini je bil utrjen omet in izvedeno plombiranje ter iniciranje. Izvedene so bile lokalne retuše in delne rekonstrukcije manjkajoče poslikave ter utrjen pigment ter tako preprečeno nadaljnje propadanje poslikave. Z navedenim deli je bilo restavriranje ormoške stenske poslikave v celoti končano. Napraviti je bilo potrebno še legendo kronološke razporeditve fresk in grafični prikaz ter ostalo dokumentacijo k restavriranju fresk v ormoški cerkvi. Omenjena dela bi naj bila izvedena v letu 1979.22’ Do leta 1980 je stal kip sedeče Marije z otrokom v naročju v kapeli v bližnjih Frankovcih. Kip se uvršča v skupino najlepših gotskih kiparskih umetnin pri nas in je datiran v čas 1420-1430. Sedaj je nameščen ob severni slavoločni steni v cerkveni ladji.226 Junija 1985 je mojster Dominik Krasnič pobarval pločevino na zvoniku župnijske cerkve.227 Oktobra 1987 je izdelal ograjo ormoške obhajilne mize mojster Franc Horvat iz Dobrave l.228 Dne 10. julija 1988 je mariborski škof dr. Franc Kramberger blagoslovil dva nova zvonova in popravljeni stari zvon. Zvonove je izdelal Ferralit Žalec. Po pogodbi št. 15/88 se je prodajalec obvezal, da bo kupcu izdelal naslednja bronasta zvonova: 1. zvon z glasom "F" teže ok. 795 kg z reliefno upodobitvijo Marije z Jezusom in Jezusa dobrega pastirja ter napisoma: ZVONOVI ZVONITE, K DELU IN/ MOLITVI VABITE in MARIJA PROSI ZA NAS ter dodanim napisom 787/ J. Mikuž: 1977, p. 356. “2 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1977. 223 J. Mikuž: 1979, p. 361. “4 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1978. 221 Zavod za spomeniško varstvo Maribor: Poročilo o delu v letu 1978, Maribor 1979, cf. p. 21. 226 O kipu cf. M. Ciglenečki v Ormož: 1990, p. 33s. 227 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1985. 228 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1987. znak podjetja/ LETA 1988 ter 2. zvon z glasom "B" teže ok. 335 kg in upodobitvijo Sv. Ane ter napisoma: KLIČITE BLAGOSLOV - MIR/ ZA NAŠE DRUŽINE in SV. JAKOB PROSI ZA NAS ter dodanim napisom 790/ znak podjetja/ LETA 1988.229 230 * 232 * Leta 1990 so potekala obnovitvena dela na zunanjščini ormoške cerkve. Na prvem južnem oporniku prezbiterija je v omet vtisnjen napis: +/ 1990/ OBNOVLJENA/ ZA.:'! Edine podatke, ki so trenutno na voljo, navaja E. Cevc. Tako piše, da so se, ko so leta 1990 odbili stare omete tudi na zunanjščini, pokazale še nekatere za zgodovino stavbe pričevalne faze, ki kličejo po natančnejši analizi - recimo kombinacija opečne in kamnite zidave, podobna oni, ki se je razkrila tudi na starem prezbiteriju župnijske cerkve na Hajdini pri Ptuju, deli oken, ki pripadajo najbrž še 13. stoletju, gotske spolije (kosi obočnih reber in podobno), vzidane v cerkveni stolp itd. Leta 1998 se je začelo zbiranje za orgle in kor.212 Poleti leta 1999 je demontirala stare orgle delavnica Hoče. Ohišje je bilo poslano v obnovo, vse ostalo se je shranilo za rezervo v zvonik. Stare orgle je izdelala delavnica mojstra Ebnerja v letu 1868 in so imele 15 registrov. Sledila je obnova kora, ki so ga podaljšali za 1 m, napravili nov omet in napeljali elektriko na kor. V tem letu so bili obnovljeni tudi večna luč, 10 svečnikov, nekaj cerkvene posode, procesijski križ in znamenje nad ambonom.2 Junija in julija 2000 je škofijska delavnica Hoče - Maribor končevala orgle. Staro ohišje je bilo obnovljeno, vse ostalo pa izdelano na novo: novi dvomanualni igralnih, nove lesene in pločevinaste piščali (nekaj nad 1200 kosov) so bile iz 15 registrov povečane na 24 registrov. Nanje je bilo prvič zaigrano 16. julija. Na koru so bila napravljena tudi nova tla. Dne 17. septembra je obnovljene orgle in povečani kor blagoslovil pomožni škof dr. Anton Stres.234 221 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1988. 230 . Lastna opažanja. 211 E. Cevc: 1993, p. 15. 232 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1998. 1 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 1999. 34 Župnijska kronika od leta 1945 dalje; za leto 2000. Viri in literatura Zgodovinski arhiv Ptuj, (ZAP) Rokopisna zbirka, sign. R-42, Povoden, Simon, 1833: Hauptpfarrliches Geschichtenbuch. Župnijski urad sv. Jakoba Ormož, Peter Dajnko, 1840: Pfarrliche Urkunden zum heiligen Apostel Jakob in Fridau gesammelt, geordnet und eingebunden im Jahre 1840.- Prepis B. Vnuk. Župnijska kronika župnije sv. Jakoba v Ormožu od leta 1945 dalje Appelt, H., Pferschy, G., 1960-1975: Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, IV. Cevc, Emilijan, 1993: Stenske slikarije 17. stoletja v ormoški župnijski cerkvi. Ormož skozi stoletja IV, pp. 15-39. Curk, Jože, 1962: Ormož (Konservatorsko poročilo). VS, VIII, p. 137. Curk, Jože, 1973: Ormož in njegova okolica. Ljubljana: KNSS, 33. Curk, Jože, 1983: Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož. Ormož skozi stoletja II, Ormož, pp. 61-80. Curk, Jože, 1991: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Maribor. Curk, Jože, 1995: Umetnostna podoba severnega dela Podravja v očeh vizitatorjev 17. in 18. stoletja. ČZN, n.v. 31, pp. 12-32. Enciklopedija Slovenije, 8, Nos - Pii, Ljubljana 1994. Felsner, Josef, 1895: Pettau ind seine Umgebung. Topografisch-historisch-statistische Skizzen. Pettau. Hernja-Masten, Marija, 1993: Pečati in grbi Ormoža in okolice. Ormož skozi stoletja IV, Ormož, pp. 79-103. Janisch, Joseph Andreas, 1878: Topographisch - statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen L Graz. Janisch, Joseph Andreas, 1885: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen III. Graz. Klasinc, Anton, 1973a: Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov. Ormož skozi stoletja I, Maribor, pp. 50-100. Klasinc, Anton, 1973b: Gradivo za zgodovino Ormoža in njegovega okraja. Ormož skozi stoletja, I, Maribor, pp. 101-133. Klasinc, Peter, 1983: Popis vinske desetine gospoščine Ormož iz leta 1482 in urbar za ormoški okoliš iz leta 1486. Ormož skozi stoletja II, Ormož, pp. 111-130. Kos, Franc, 1903-1928: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I - V. Ljubljana. Kos, Milko, 1939: Urbarji salzburške nadškofije. Srednjeveški urbarji za Slovenijo 1. Ljubljana. Kovačič, Fran, 1910: Trg Središče. Maribor. Kovačič, Fran, 1911: Ormož. Predavanje za IX. redni občni zbor 18. dec. 1910 v Ormožu. ČZN VIII, pp. 107-115. Kovačič, Fran, 1928: Zgodovina lavantinske škofije. Maribor. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. Krajevni leksikon Slovenije IV. Podravje in Pomurje, Ljubljana 1980. Ljubša, Matija, 1924: Zemljepisni razvoj sedanjih lavantinskih župnij na levem bregu Drave do Jožefa II. ČZN XIX, pp. 49-80. Ljubša, Matija, 1925a: Zemljepisni razvoj župnij v pražupnijah Ptuj, Velika Nedelja in Radgona. ČZN XX, pp. 1-20. Ljubša, Matija, 1925b: Preureditev župnijskih mej in ustanovitev novih župnij na levem bregu Drave ob času Jožefa II. ČZN XX, pp. 21-52. Ljubša, Matija, 1925c: Razvoj lavantinskih župnij na levem bregu Drave od Jožefa II. do danes. ČZN XX, pp. 120-144. Mikuž, Janez, 1977: Ormož (Konservatorsko poročilo). VS XXI, pp. 355-357. Mikuž, Janez, 1979: Ormož (Konservatorsko poročilo). VS XXII, p. 361. Mlinarič, Jože, 1983a: Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja (1585-1615) in Jakoba Eberleina (1615-1633) kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško prenovo na Štajerskem v luči protokolov 1585-1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617-19. Acta Ecclesiastica Sloveniae 5, pp. 9-225. Mlinarič, Jože, 1983b: Križniške župnije Velika Nedelja, Ormož, Središče in Miklavž do konca 18. stoletja. Ormož skozi stoletja II, Ormož, pp. 81-98. Mlinarič, Jože, 1987: Župnije na Slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidi-akonata med Dravo in Muro 1656-1774, Acta Ecclesiastica Sloveniae 9. Ormož in okolica, vodnik, Ormož 1990. Pirchegger, Hans, 1951: Die Herrn von Pettau. Zeitschrift des historischen Vereins iier Steiermark, XLII. Jahrgang, Graz, pp. 3-36. Pirchegger, Hans, 1962: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Giilten, Stadte und Màrkte, Miinchen. Raisp, Ferdinand, 1860: Erinnerung an die Orient-Eisenbahn von Pragerhof bis Gross-Kanischa, Graz. Iz Ormoža. (Znameniti dan), Slovenski gospodar, št. 21, 1896, pp. 180-181. Ormož, Slovenski gospodar, št. 45,1930, pp. 11-12. Slekovec, Matej, 1893: Sekciji. Rodoslovna in životopisna razprava. Ponatis iz "Slovenca", Ljubljana. Slekovec, Matej, 1902: Arhivalni izpiski za zgodovino lav. Škofije. Voditelj V, Maribor, pp. 59-61. Stopar, Ivan, 1991: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljubljana. Vrišer, Sergej, 1979: Baročni kipar Janez Jurij Mersi, Pokrajinski muzej Maribor - september 1979. Umetnostni paviljon Slovenj Gradec - oktober 1979. /Razstavni katalog/, Maribor. Vrišer, Sergej, 1992: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem. Ljubljana. Zahn, Joseph von, 1879: Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark II, Graz. Zahn, Joseph von, 1903: Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark III., Graz. Ùberblick iiber die historischen Dateti, die fiir das Verstdndnis der Kunstdenkmdler der Pfarrkirche St. Jakob von Friedau!Ormož bedeutend sind ZUSAMMENFASSUNG Die Entstehung der Pfarrkirche St. Jakob von Ormož/Friedau ist eng verbunden mit den Herren von Pettau und der Ansiedlung des deutschen Ritterordens ini friihen 13. Jahrhundert aufdiesem Gebiet, die noch heutzutage nach mehr als 800 Jahrenfur die seel-sorgliche Betreuung von hiesigen Eimvohnern sorgen. Die Kirche von Ormož muss bere-its frtih erbaut worden sein, am wahrscheinlichsten gegen Mitte des 13. Jahrhunderts, bestimmt aber in der 2. Halfte des 13. Jahrhunderts. In den historischen Quellen ist als erster namentlich bekannter Pfarrer Bartholomdus im Jahre 1354 erwàhnt, die Pfarre von Ormož, die sich an einem bis beute noch unbekannten Zeitpunkt von der Urpfarre von Velika Nedelja lóste, hat durch das gesamte Mittelalter das Gebiet der Pfarre von Središče umfasst, die sich von der Pfarre von Ormož im Jahre 1528 trennte. Die Daten fiir die Epoche des Mittelalters sind gering: der Inschrift nach, die sich einst aufdem Sangerchor befand, kònnen wir schliefien, dass die Kirche bereits im Jahre 1271 stand, im Jahre 1354 hat Klara von Pettau in der Kirche im Gedenken an den verstorbe-nen Gemahl Herdegen I. von Pettau eine eivige Friihmesse gestiftet, im Jahre 1376 ivird der Aitar der HI. Katharina erwàhnt und im Jahr 1420 Johann, der zweite namentlich bekannte Pfarrer von Ormož. Im Jahre 1487 brannten die Sbldnertruppen des Kaisers Friedrich die Stadi nieder, wobei auch die Kirche einen Schaden erlitt, vor allem aber dire Kapelle. Ende des 15. Jahrhunderts riditele die Familie Szekely im Zentrum der Kapelle einen Grufi ein (1495-1501), deren Grabstein noch erhalten ist, aber beute in das àuflere der nórdlichen Kirchenwand eingemauert ist. Mit dieser Grufi ist vermutlich auch die Griindung der ewigen Messe verbunden, die von einem Mitglied der Szekely-Sippe zum Aitar der Heiligen Jungfrau Maria gestiftet wurde. Fiir die Periode der Neuzeit hàufen sich die Daten immer mehr. Die Stadi und die Burg sollen wegen stdndiger Angriffe der Tiirken gelitten haben (vor allem 1532), die Kirche hat sich, ein Verdienst der Szekely-Sippe, im Jahre 1545 verselbststàndigt, als auch das Patronat an die Grundherrschaft von Ormož uberging (bereits friiher, noch aus der Zeit der Herren von Pettau besafi die Grundherrschaft die Jurisdiktion iiber die Kirche), obwohl die Kirche iveiter in den deutschen Ritterorden eingegliedert blieb. Aus der Liste der Benefizien des Erzbistums von Salzburg in der Steiermark iveifi man, dass in der Kirche der Aitar der Heiligen Jungfrau Maria existierte (Liste nach dem Jahr 1585), der allem Anschein nach in der Nàhe der Szekely-Gruft stand. Im Jahre 1592 hat Martin Brenner, der Bischof von Seckau, in der Kirche erneut einen Aitar geweiht, bereits friiher, ini Jahre 1591, liefen in dem Westteil der Kirche Erneuerungsarbeiten, was einst eine im Randkranz des Eingangsportals eingemeiftelte Inschrift bezeugte. Im Jahre 1605 sind tatarisch-ungarische Rebdlen (Haiducken) in die Kirche eingebrochen und haben nach der Schdtzung des damaligen Pfarrers Johann Dvorčič einen Schaden in Hbhe von 500 Gulden angerichtet. Aufgrund des Schadens mufite man die Kircheneinrichtung erneuern, ivas auch das Visitationsprotokoll aus dem Jahr 1607 bestdtigt, das sagi, dass sich in der Kirche 5 Altare befinden, die alle unversehrt und reich ausgeriistet sind, blofl der Taufstein und das Pflaster seien beschadigt. Im Jahre 1629 oder 1631 ivurde die Triumphbogenwand mit dem Monumentalmotiv des Jiingsten Gerichtes bemalt, der Auftraggeber dieser Wandmalerei soli der Burgherr von Ormož, Štefan Pethe de Hethes, geiuescn sein. Bereits im Jahre 1632 wurden auch die Nord- und Siidwand des Kirchenschiffes bemalt, der Auftraggeber dieser Bemalung war Michael Polipnik, dama-liger Priester von Ormož, aber auch ein Burger und Stadtrat. Die Kirche soli beim Stadtbrand im Jahre 1647 beschadigt zoorden sein, nach dem man unter anderem auch den Kirchturm erhbhte. Dies bezeugen auch die Glocken aus den Jahren 1653 und 1655, die von Georg Findenkinle aus Graz gegossen wurden. Pine neue Katastrophe erlebte die Kirche im Jahre 1704, als sie von den Kuruzzen ausgepliindert wurde, aber der damalige emsige Pfarrer Matija Žagar richtete sie bereits im ndchsten Jahrfitr den Gottesdienst ein. Im Jahre 1710 bekam die Kirche einen neuen Aitar mit einem Tabernakel und dem Bild des HI. Jakob, im Jahre 1736 segnete der Bischofvon Seckau Maximilian Mayer in der Kirche 3 Altare ein. Zu dieser Zeit liefen im Kirchenschiff vermutlich Erneuerungsarbeiten (Wòlben). Im Jahre 1737 bekam die Kirche eine neue Glocke, die bei der Witzve Teresia YNSKI 2 ODUtuiK £1 u A 1 Oslerreich- Ungarns letzter Krieg 1914 - 1918, Dunaj 1931 - 1938. Domoznanski oddelek ORMOŽ /5/2 977G/5/2 94', 497.4 Ormož) (08 TD C '5144513 cobi ss a Domoznanski oddelek ORMOŽ /5/2 977G/5/2 94(497.4 Ormož)(082) T ^t!WiW}• •'. •.- iiiiiv:».', I :/J