178
prav veliko tvarine, potrebne in nepotrebne. Obseg molitvenika se namreč da razširiti, kakor kdo hoče. Če pa pride spredaj kako primerno premišljevanje in se nepotrebne molitve izpuste, je to veliko večjega pomena. Tudi je težko spraviti premišljevanje samo zase med ljudstvo, in bi ga malokdo bral. Tako pa bere nekaj časa masne in druge molitve, potem pa kak odstavek iz premišljevanja. Kakšno pa naj bo premišljevanje? V lepem slogu bi bilo treba obdelati najvažnejše resnice sv. vere; obdelovanje bi moralo biti kratko in precizno, a vendar temeljito in jasno. Vplivati bi se moralo na um in na voljo, ne pa samo na voljo.
Komu pa podaja „Družba sv. Mohorja" svoje molitvenike? Ali ne večinoma preprostemu narodu? In vendar je med njenimi udi tudi vsa slovenska inteligenca. Tudi za to bi morala družba poskrbeti. Z eno knjigo seveda ne more ustreči preprostemu ljudstvu in izobra-ženstvu. Saj tudi druge knjige niso za vse. Toda če enkrat da za preprosto ljudstvo, naj drugič poskrbi za inteligenco, ki tvori velik del njenih udov in se vedno bolj množi. Poleg tega more ta družba edina posredovati, da pridejo dobri molitveniki med našo inteligenco. Na privaten način bi se tak molitvenik le slabo razpečal, čeprav bi bil tako zelo potreben. Zato je družba gotovo dolžna preskrbeti tak molitvenik. Sestaviti tak molitvenik, ki bi res ustrezal potrebam in bi podajal dobro vsebino v primerni obliki, gotovo ni tako lahka stvar. A dobil bi se že kdo, ki bi to napravil po zgledu podobnih molitvenikov pri drugih narodih. A odbor bi sam moral začeti tako akcijo, naprositi sposobne pisatelje in voditi vse delo. Nemci imajo n. pr. izvrsten molitvenik T. Pescha, „Das religiose Leben".
Kakšen pa naj bo drugi del molitvenika? V tem oziru vlada v naših molitvenikih največji nered. Sicer imamo nekatere molitve fiksirane v novem katekizmu, a iz katekizma sprejeto besedilo izkušajo nekateri popravljati. Tudi druge molitve popravljajo po svoje in jih prenarejajo po svojem okusu. Tako delajo z vsemi molitvami, bodisi da so cerkvene ali pa izposojene od drugih pisateljev. Za zgled naj nam služi iz Godčeve knjige, da rabi na tri različne načine v isti knjigi molitev pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom (str. 197, 216, 315). Na tak način ne pridemo nikdar do edinosti.
Molitve naj bi se skrbno pregledale, da bi bile v vsakem oziru korektne, naj bi se za stalno določile in potem ponatiskovale v vseh molitvenikih. To velja zlasti o takih, ki jih ljudstvo moli skupno z duhovnikom n. pr. „Sveti križev pot".   Če bi bile tudi druge molitve v
vseh molitvenikih enake, bi se jih ljudstvo naučilo na pamet, in bi postale narodna last, kakor so že mnoge cerkvene molitve. A molitve morajo biti sestavljene v cerkvenem duhu, prevevati jih mora zdrava in neprisiljena pobož-nost, ne smejo pa biti take, da bi vzbujale samo čustvovanje, ne smejo biti polne praznih vzdihov brez prave pobožnosti. Molitve naj bodo kratke in jedrnate, ker le takih se bodo mogli ljudje polagoma privaditi na pamet. Molitevni del naj obsega molitve za raznovrstne položaje življenja.                              Dr. Cir.
HRVAŠKA.
Nikola T. Jankovič.   —  Živi  mrtvaci.
Pripovedke. Beograd 1904. — Cena 1 dinar. — V vseh črticah razven zadnje nam slika pisatelj žive mrtvece iz raznih pisarn, ki še hočejo in morajo živeti, ki jih pa svet ne more več prav rabiti, tako, da se njihovega življenja željnega telesa polašča trohnoba bližnje smrti. Falirani trgovci so to, ki jih vsak dan doma čaka od skrbi nagubano čelo ženino in bledi obrazi otrok z velikimi, lačnimi očmi. In oni se porivajo po pisarnah in hočejo naprej — zaradi otrok naprej — a ne pridejo dalj kot do večnega praktikanta. Drugi mlajši niso falirani trgovci. Izšolani so in gredo naprej in šef se jih boji. „. . . Njim ni mnogo do službe. Dokler imajo pamet, imajo i kruha dosti; a oni jo, bratec, imajo, mi pa ne. Svoboda ni samo v srcu, ampak v samozavesti, ta pa izhaja iz misli in pameti, a ne iz čutov. Svet je njihov ..." — Ta misel se ponavlja v vseh črticah v raznih oblikah. Misel sama ne bi biia napačna, a obdelana je precej slabo. Značaji so izmišljeni in nedosledni, tako da se včasih človeku zazdi, kakor bi mrtveci ne bili več živi, kakor bi pisatelj jemal figure in jih postavljal v najrazličnejše slikovite poziture brez ozira na to, ali so naravne ali ne.            C.
Milan Šenoa: Exodus. — Pripovijest. — Izdala „Matica Hrvatska." 1904. — Življenje stoletij se vedno jasno zrcali v književnosti. Zato nima naša raztrgana, malenkostna doba več velikih junakov in dolgih, zapletenih romanov, polnih čudovitih dogodkov in viteških bojev. Dandanašnji sili vedno bolj v ospredje gospodarsko in narodnostno vprašanje — kaj čuda torej, da tudi današnja književnost ni mogla iti mirno in brezbrižno mimo teh dveh važnih in zanimivih pojavov in da se je začelo tudi leposlovje pečati z reševanjem teh problemov. Med Hrvati se je poprijel te smeri v novejšem