-_y Cltatelf-em v pouk In zabavo. Prvi na severnem fecafn. Amerikanec Peary je bil po poklicu inžener in rojen v Maine leta 1856. V ameriški prestolici v Washingtonu mu je prlšla slučajno stara knjižica v roke, katera je popisovala neizmerne ledene planjave Gronlandije (severno od Kanade), o kateri je bilo tedaj še bore malo znanega. Knjižica je tedaj 311etnega inženerja leta 1886 tako navdušila, da je sklenil: raziskati Gronlandijo in kot prvi stopiti na severni tečaj. Junaški Amerikanec se je boril za dosego severnega tečaja od svojega 31. do 54. leta. Raziskoval je najprej v družbi ameriških spremljevalcev, enega črnca in Eskim.v Gronlandijo. Od leta 1895 naprej je bil Pearyjev cilj: severni tečaj, za kojega odkritje se je trudil z nepopisnimi napori štiri leta. Na brezuspešnem potovanju proti tečaju leta 1898 mu je odmrznilo na nogah 7 prstov, a kljub temu ni opustil svojega velikega načrta. Vendar na tečaju. Med neprestanimi in ponesrečenimi poskusi za dosego tečaja je postal Peary 501etnik. Leta 1908 se je podal zopet na Gronlandijo in tokrat z najtrdnejšim sklepom: »Sedaj ali nikoli!« V dolgih letih raziskovanja najbolj severnih pokrajin je zbral toliko skušenj, je tako izpopolnil potovalno tehniko ]»o večnem ledu, da je bil uverjen na dno duše, da bo konečno le izvojeval zmago. Svoje izhodišče je prestavil kolikor mogoče proti severu. Zbral je krog selo mnogo belokožnih pomagačev ter severnih domačinov Eskimov. Potovalni načrt je uredil po načinu Eskimov. Nabavil si je za sani toliko psov, da ne bi bil v zadregi, če tudi bi mu poginila polovica. Veriga pomožnih taborišč bi naj segala čim dalje proti severu. Organiziral je večje število potovalnih skupin, katere bi lahko pošiljal pri pro diranju eno za drugo nazaj. Zadnja in za tečaj določena skupina bi se naj na— potila do cilja s svežimi'močmi. Peary je tudi sklenil vnaprej, da bo potoval nazaj po isti poti, po kateri se bo pomikal proti tečaju. Na ta način bi se lahko posluževal že izvožene gazi in pri prodiranju napravljenlh sneženih ter ledenih koč in oporišč. V severne kraje se je odpeljal Peary s spremstvom in prtljago na ladji »Roosevelt«, kaieri je poveljeval znameniti poznavalec severneea morja kapitan Robert Bartlett. ' adja je pripo.ljala ekspedicijo po raorju do rta Sberidan. Od tamkaj se je podal Peary na pot februarja 1909 z 19 sanmi in s 133 psi. Pot od glavnega tabora do severnega tečaja je znašala 768 km. Vožnja na saneh s pasjo vprego je bila vkljub najskrbnejši predpripravi tudi tokrat združena z najve.jimi težavami. Pot ni bila ravna, sneg mebek, ied na tolikih. mestih zrahljan do morja. Skakati so morali toldkokrat oii ene l&dene plošče do druge, če niso hoteli čakati, da bi se bila ledena razpoka zopet strnila. Takozvana »Velika razpoka« je zadrževala ekspedicijo celih 6 dni. Ta razpoka leži med El.esmerelandom in severno obalo Gronlandije. Koncem marca je prefcoračil Peary svojo lastno leta 1906 doseženo najbolj severno širino. Od tukaj je poslal nazaj svojo zadnjo večjo sikupino. Prl njem je ostal 43amo zamorec ter sluga Henson, 4 Eskimi, 5 sani in 40 psov. Vreme je bilo lepo in ekspedicija je naglo prodirala. »Še tri take dneve!« je zabeležil Peary v svoj dnevnik pri 89. širinski stopinji. Dne 6. aprila, predpoldne ob 10. uri, se je Peary ustavil. Z merjenjem je ugotovil, da že mora biti blizu tečaja. Tukaj se glasi iz njegovega dnevnika beležka: »Vendar enkrat na tečaju! Cilj mojih sanj celih 20 let je dosežen. Sam to komaj razumem. In pri vsem tem je vse tako prlprosto in vsakdanje . . .« Peary se je peljal, da bi bil i_ključen vsak dvom glede odkritja tečaja, še 30 km dalje od tečaja in ravno tako ob obeh stranch. Severni tečaj je bil na odprtem morju in zmeriena globočina je zhašala 1500 niti. Peary je zapi.il v ledeno ploščo zastavo. V steklenico je spravil kratek opis prvega odkritja tečaja in jo položil poleg zastave. Prebil je na tečaju 30 ur in nato se je pričel vračati. Sedaj je lahko razposlal v svet vest o odkritju severnega tečaja. Za dosego tega največjega cilja je porabil 20 let in 18 let je prebil skoro neprestano v najbolj severnih krajih. Že po odkritju tečaja T.1 bila malodane izvita zmaga iz Pearyjevih rok. Njegov prejšnji spremijevalec Fred A. Cook je trdil v svet, la je bil on že eno leto predPearyjem .a te.aju. Njegovo potopisno poročilo ">a so razkrinkali kot potvorbo in navadno laž. Kot drugi je preletel v zrakoplovu severni tečaj zncini raziskovalec Amundsen in italijanski general Nobile. Tretjič je preletel tečaj amerikanski letalec Byrd. Četrtič se je odpravil na tečaj v zrakoplovu »Italia« zopet Nobile. Preletcl je srečno s celo ekspcdicijo tečaj, a na povratku se je zrakoplov razbil ter zgorel. Jr^nosti je pa itaik znano, kako in s kako težavo so reševali ostanke Nobilove eksnedicije in !lcako je pri reševanju smrtno ponesrečil z vodnim letalom Amundsen. izlre&ileno liutiožrsivo? Trije belokožci so se peljali v čolnu po dotočni reki veletoka Kongo v osrednji Afriki. Bili so: en raziskovalec, protestantovski pastor-misijonar, ter upravitelj večjega okrožja. Pogovor je nanesel na marsikaj. Pastor je trdil, da divjaki niso več tako podivjani, kakor so bili pred tremi leti, ko je pričel on pastirovati med njimi. V moralnem oziru so neverjetno napredovali. Ljudožrstvo in mnogoženstvo sta zatrta in iztrebljena. Pastorjeva sopotnika nisfa verjela njegovim trditvam in sta trdi-i la, da je zamorec zahrbten in je Ie na. zunaj kristjan, v srcu pa še vedno zai krknjen pogan. Misijonar je bil ogorčen radi izreče-* nega dvoma in se je skliceval na to. da bo svoje trditve o moralnem povzdigu svojih vernikov tudi podprl z vidnimi dokazi. Razlagal je, kako da bodo dospeli v eni uri do vasi, koje po-glavar je črnec Bajeleh. Sopotnika lahko izstopita s pastorjem in se bostai prepričala na lastne oči, kako je n. pr^ predrugačil v moralnem oziru omenje-' nega poglavarja, ki je bil pred tremi leti ljudožerec in je imel 27 žen. Po-zvana sta bila povsem zadovoljna z mi-< sijonarjevim pozivom. Pastor je še za-< trjeval pred izkr.anjem: »Ko sem ob-i iskal zadnjič Bajeleha, je posedal še dve ženi in danes — danes ima samo eno! Pred kratkem mi je poslal pismo, v katerem me vabi k sebi in sedaj bode prilika, da si tudi gospoda ogledata Bajeleha kot kristjana.« Po preteku ene ure so dosegli poglavarjevo vas. Glavar jih je sprejel z vsem tam-tam.m, s plesi in dolgovez-> nimi nagovori. Črez nekaj časa so ostali naši trijo znanci sami z glavarjem pri sladkem pivu. Pogovor je nanesel na namen obiska. »Torej«, je vprašal pastor, »Bajeleh, ti si se odločil po mojem nasvetu in imaš samo eno ženo?« »Da«, je odgovoril črnec »obdržal sem si najboljšo.« »Tako je prav«, ga je pohvalil misijonar. »Ostalih 26 si pa poslal domov k njihovim očetom in materam?« Bajeleh, dobrohoten, trebušast za-t morec, je pogledal ves začuden sveče-i nika. »Domov poslal? Ne!« »Ne razumem prav. Ali še imaš vseb! 27 žen, ali jih nimaš?« »Sem ti vendar rekel, oče, da jih ni-t mam več!« »Kaj si pa ukrenil z njimi, če jih ni* maš pri sebi in jih tudi odpustil nisi na njihove prejšnje domove?« »Pojedel sem jih!« se je odrezal odkrito Bajeleh. »Bi bilo vendar škoda, ako bi bil dopustil, da bi se bile po nepotrebnem in brez vsake koristi po-< starale . . .«