List 87.
Hebrejske melodije.
Po angleškem L. Byron-a, poslovenil Je riša.
XVI.
Vid Belšacarja.
Na troni svojem kralj sedi
V satrapov tam množini, Na tisuce svetilu blišči
Pri krasni godovini, I zlatih čas nebrojno je,
KI božja ble orodnina —
V  Jehova posodah žare
Nebožnih ajdov vina.
V  dvorani isti, isto pot
Zazro se roke persti, K' na steni pišejo nasprot
Ko u peščeni versti: Podoba možke roke je ,
I roka sama, živa Premice o pismenkah se,
Ki je ko s pal'co vriva.
Vladar zagleda, i vzderhti, Končati radost reče;
V  obličje celo zabledi,
I glas mu zatrepeče. »Skličite znanstva mi može,
Vse naj modrejše glave , Da pis nam strašni razjasne,
Ki moti nam zabave!«
Chaldejski vedeži slove,
Al tu jim luč ugasne 5 Neznane čerke še stoje
Nerazložene, užasne. I Babilonski starci ved
Globoko scer imajo, Al tu zakrit jim ves je sled,
Vide — al več ne znajo.
Vjetnik v deželi isti le,
Tujinec, dobe mlade, Začuje kralja povelje,
Resnico čerk razznade. Blišče svetilne,  obsevajo,
Prorokbo na stenini; On čita v noči isti jo —
I jutro jo uistini.
»Gotov je grob Belšacarja,
Proč z njega kraljevino , Ga tehtala je tehtnica,
Ga našia revno glino. Kraljeva odev mu i smertna je,
Nebo — skalina mu je; Medjani pred dvermi stoje,
Perzanec prestoluje !«