ŠE K PROBLEMATIKI LOŠKEGA GRBA V Loških razgledih 22/1975 sta izšla dva zapisa o loškem grbu, in to izpod peresa V. 2užka (Zamorec na loškem gr bu, str. 261) in članek podpisanega (K problematiki loškega grba, str. 261—262). Da vprašanje zamorca v grbu ne zani ma samo Ločanov. pač pa se z njim uba dajo tudi na Bavarskem, dokazuje pub likacija munchenskega univerzitetnega profesorja dr. A. W. Zieglerja, ki je zbu dila tako zanimanje, da je bila naklada v enem letu razprodana (1975) in je lani izšel članek v drugi dopolnjeni izdaji. Prepričan sem, da ne bo odveč, če si ogledamo nekoliko pobliže samo razpra vo, predvsem pa razultate, do katerih se je dokopal bavarski znanstvenik. Avtor je pritegnil k delu obsežen znan stveni aparat. Pred bralca je razgrnil re zultate dosedanjih raziskav ter le-te kri tično ocenil. Izhodišče so mu trdna dej stva, ki jih zasleduje od 1286 dalje, tj. od škofa Emiha, ki je vladal freisinški škofiji v letih 1283—1311. Ime škofa Emi ha je trdno povezano tudi z loškim go spostvom. Saj je iz njegovega časa oh ranjen znani loški urbar iz 1291, pred vsem pa se je Emiho trdno zapisal v loško zgodovino, ker je prav on začel dovažati na loška tla tirolske koloniste, ki so se naseljevali po soriškem ozemlju. Za škofa Emiha se je to rej prvič pojavila v grbu okrona na glava (1286). Grb je bil konec 18. stoletja še v taki meri ohranjen, da ga je mogel takrat baron Bugniet, ki ga omenjam v svojem prispevku v Loš kih razgledih 1975, izrisati; v tej risbi je lice okronane glave na levi strani svetlo, na desni temno. Na vsem do danes oh ranjenem grbu je vosek potemnjen, ne koč pa je bil rumenorjave barve. Na pečatu je še danes vidno lice pa usta in oči ter nekoliko naprej moleči nos, vendar upodobitev nima izrazitega zna ka zamorca. Iz časa škofa Emiha je oh ranjen še en pečat z okronano glavo. — Na pečat naletimo tudi v času Emiho- vega naslednika škofa Gotfrieda, vendar se iz tega pečata ne da kaj prida raz brati. Škofu Gotfriedu je sledil Konrad III. (1314—1322), ki je bil podobno kot Emiho tesno povezan tudi z loškim ozemljem, saj je tudi Konrad III. dal sestaviti 1318 urbar, ki se nam je ohranil vse do danes. Konrad III. je bil sicer meščanskega ro du, toda bil je doktor in je kot tak imel pravico imeti grb, kolikor mu že kot cer kvenemu knezu pa mogoče tudi miinchen- skemu patriciju ni pripadala ta pravica. V Konradovem grbu prvič ni opaziti sa mo krone na glavi, pač pa je povsem jasno zaznaven tudi zamorec. Avtor obravnavane razprave navaja vse doslej objavljene poskuse, kako raztol- mačiti ta pojav. Pri tem se v veliki meri opira predvsem na razpravo M. V. Schlampa Der Mohrenkopf im Wappen der Bischofe von Freising (Frigisinga 7, 1930, str. 115—187). Pojavilo se je npr. mnenje, da gre pri tej upodobitvi za pri tegnitev zamorca iz družbe sv. Treh kraljev; ta razlaga se je opirala na dej stvo, da je bil že v srednjem veku eden oltarjev v freisinški stolnici posvečen trem kraljem. — Nekateri so mislili npr. na sv. Mavricija. čigar ime spominja na zamorca (= Mohr, prim. Loški razgledi 1975, str. 261). Kot so preiskave zavrnile obe tolmačenji, so odklonile tudi mnenje, da gre za sv. Zenona (umrl ok. 371), ki so ga sicer večkrat upodabljali v črnem. Podobno je odpadel sv. Sigismund (umrl 524), čigar kult je bil tesno povezan s sv. Mavricijem. Več pozornosti posveča avtor tolma čenju, ki je vezano na sv. Korbinijana, ustanovitelja freisinške škofije. Ze ome njeni Bugniet je pred dvesto leti sodil, da je zamorčeva glava izstovetna z gla vo sv. Korbinijana. Sčasoma naj bi se slika deformirala; iz nizke škofovske mi- tre naj bi na kasnejšem novcu nastala krona, iz grobo formirane glave svetnika pa zamorčeva glava (prim. Loški razgle di 1975, str. 262). To tolmačenje je za vrgel že Schlamp, njemu se pa pridru žuje tudi Ziegler, češ, da je Korbinijano- va glava vedno upodobljena frontalno. ne pa v profilu, kot je sicer primer pri upodobitvah zamorca; sicer pa je bil v 279 Freisingu spomin na Korbinijana še ved no živ. V podrobni razčlenitvi in pritegnitvi ustrezne literature prihaja Ziegler do za nimivih rezultatov. V vse upodobitvah od 1286 dalje nosijo freisinški škofje kro no, ki pa naj bi po Ziegler j evem mnenju ne nastala iz upodobitve mitre. Emiho naj bi namreč izbral krono kot sim bol svoje moči in volje, da nosi krono, čeprav mu ta pravica dejansko ni pri padala. Teže je razložiti pojav zamorca. Avtor navaja več možnih razlag. Ne izključuje, da je podoba Emihovega pečata sčasoma potemnela. Možno je. da je hotel slikar urbarja Konrada III. poudariti kontrast svetle podlage s temnejšimi toni in je tako nastal zamorec. Prav tako ni iz ključeno, da sta se slikar in heraldik poigravala uporabljajoč svobodo ustvar jalca. Čudna upodobitev na Emihovem pečatu je mogoče v zvezi s škofovim po reklom; kajti Emiho poteka iz rodbine Wildgrafov in ni izključeno, da spominja upodobitev na divjega moža ( = wilder Mann). Avtor priteguje tudi možnost, da je hotel škof s tem simbolom ponazoriti občutek slabosti male freisinške škofije glede na grozeče sosede, predvsem na Bavarsko. Toda istočasno se je čutil do volj sposobnega za vlado in je zato pre vzel zunanji simbol moči — krono. Možnih je torej cela vrsta razlag — toda ali katera od teh drži? Vsekakor se ne da dokazati, da bi škofa Emiho in Gotfried zavestno prevzela v grb zamor ca; prav tako je pa jasno-, da je Konrad III. vsaj sporazumen s to upodobitvijo. če je ni mogoče celo zavestno uvedel. Vprašanje, kateri motiv je pri tem vodi! Konrada, avtor pušča odprto. Rešitev prepušča nadaljnjim raziskovalcem de setletij vlade teh treh škofov — Emiha, Gotfrieda in Konrada III. Pri tem se av tor obrača tudi na ikonografe. ki jim pre pušča reševanje te hvalevredne naloge. Ziegler je pritegnil k razglabljanju ob sežno literaturo; njen seznam obsega pol ne tri strani. Avtorju smo hvaležni tudi Ločani, saj nam je osvetil z mnogih stra ni to vprašanje, ki zanima slehernega med nami. Dr. Pavle Blaznih 280