Petdeset let dela združenega slovenskega učiteljstva Učiteljska organizacija v Slovcniji beleži letos dva važna jubileja, ki smo jima dolžni posvetiti poscbno pozornost, da vsa.j bežno spoznamo zgodovinski raz^voj učiteljskega stanu in njegovo društveno življenje. 701etnico osnovanja prvega učiteljskega društva smo žc v listu omenili; tc dni pa mincva 50 let od ustanovitvc »Zaveze slovenskih učiteljskih društev«. Na dncvnem rcdu letošnje banovinske skupščine bo tudi proslava tega jubileja, a kot kronisti ga omenjamo žc danes. Čeprav segajo predpriprave za snovanje »Zaveze slovenskih učiteljskih društev« v leto 1888., vendar je bil sklican ustanovni občni zbor šele -22. in 23. aprila 1889. Pet desetletij torej mineva od onega dr.e, ko se je v Ljubljani zbralo 48 delegatov 18 včlanjenih učiteljskih društev iz bivše Kranjske, Primorske, Štajerske in Koroške, da osnujejo močno zvezo, ki bo 'laže in uspešneje delovala za skupnc interese učiteljskega stanu. Ta občni zbor je postavil trdne temelje močni slovenski učiteljski organizaciji, ki je postala osnovna celica združenega smotrnega dela za učiteljski stan, šolo, mladino in narod. Učiteljstvo, že pred petdesetimi leti prostovoljno združeno, si je v svoji organizaciji sestavilo obširen in točen program usmeritve svojega udejstvovanja. Dosledno in sistematično izvajanje in spopolnjevanje itega programa na stanovsko - političnem, pedagoškem, stanovsko - gospodarskem in socialnem polju je rodilo lepe uspehe, ki jih danes po petdesetih lctih prav lahko ocenimo, kcr so nam vsem prav dobro znani. Svrha »Zaveze« je v njenih prvih praviIih, sprejetih na omenjenem občnem zboru, označena kot združitev vseh na Spodnjem Štajerskem, Kranjskem, Primorskem in Koroškem že osnovanih in v bodoče se osnujočih učiteljskih društev, da a) pospešujcjo duševne in materialne interese slovenskega učiteljatva; b) v pedagoškem in didaktiškem ddovanju dosežejo edinost in c) teže za vsem, kar zamore slovensko šolstvo povzdigniti. Kako nujno potrebno je bilo v tistem času stremljenje, dvigniti ugled učiteljskega stanu in mu zagotoviti zadostne dohodke za stanu primerno življenje, nam priča na ustanovnem občnem zboru iznešena ugotovitev, da je prejemal učitelj slabšo plačo nego finančni stražnik, ki je imel tudi brezplačno obleko in stanovanje. Upravičenost postaviti skrb za moralne in materialne interese na prvo mesto pTavil je bila povsem utemeljena. — In stanovski tisk — najprej »Popotnik«, a nato »Učiteljski tovariš« kot glasili Zaveze — jc ves čas obstoja učiteljske organizacije skrbno naglašal nujno potrebo realizacije te zahteve. — Doseženi so bili uspehi, a pojavljale so se nove potrebe. Dvigniti Taven slovenskega 'šcAstva, je bila potreba, ki jo je učiteljstvo že takrat spoznalo, in ji je organizacija ves čas svojega obstoja posvečala največjo pozornost. Ko je bil določen »Učiteljski tovariš« za glasilo Zaveze, je postal »Popatnik« njeno pedagoško glasilo. Čeprav sta bila oba lista v početku namenjena stanovsko političnim in pcdagoško - didaktičnim vprašanjem, vendar je »Popotnik« kot izključno pedagoški list morda največ pripomogel, da se je šolska reforma od prvih primitivnih početkov preko Herbartovih formalnih stopenj povzpela do najmodernejših pedagoških stremljenj in postavila slovensko šolstvo na današnjo višino. In tudi to je uspeh organiziranega dela, ki so mu bili v oporo nešteti tečaji, prirejeni po Zavezi že tudi v predvojni dobi, Slovenska šolska matica in pozneje osnovana pedagoška društva. Težnja za vsem, kar zamore povzdigniti slovensko šolstvo, se je v teku petdesetih Iet izražala v tem, da je učiteljska organizacija skrbela za razvoj mladinske knjižcvnosti. »Zvonček«, »Knjižnica za mladino«, »Mladinska knjižnica«, »Jan Legova knjižnica«, vse edicije Zaveze slovenskih učiteljskih društev, vse to !so bili le predhodniki »Mladinskc matice« in »Našega roda«, kar nam dokazuje, da je učiteljska organizacija v tem pogledu povsem uspela in ji gre velika zasluga za visoki dvig slovenske mladinske književnosti. Posebni odseki so imeli nalogo baviti se z vprašanjem pravilnega razvoja meSčanskega, obrtnega in trgovskega nadaljevalncga šolstva. Pctdesetletno prizadevanje učiteljstva v lastni stanovski organizaciji se tudi tu zrcali v taki luči, da lahko s ponosom zremo na svoje starej.še tovariše, pionirje, ki so prvi orali lcdino, po katere sadovih posegajo drugi. Velika je bila skrb učiteljstva za dob-re učnc knjige, učne pripomočke in za pomožne učbcnike, ki je prihajala do pravega izraza ravno v stremljenju organiziranega učiteljstva, da dvigne slovensko šolstvo. Morda ni bila ta skrb poslednji vzrok, da se je odločila ustanovitev Učiteljske tiskarne. Petdeset let je le kratka doba, vendar pomenja v razvoju slovenskega učiteljstva zelo mnogo. Le tesni povezanosti učiteljskih društev je pripisavati, da si je moglo učtteljsitvo zgraditi tako močne ustanove, kot so Učiteljska tiskarna, Učiteljska samopomoč, učiiteljski domovi v Ljubljani, Mariboru, Rogaški Slatini, Dom učiteljic, Hranilnica in posojilnica učiteljskega konvikta v Ljubljani, Učiteljska gospodarska in kreditna zadruga v Celju, Samopomoč učiteljskih otrok itd. Začeto delo je od leta do leta rodilo nove potrebe, a obseg tcga dela je povziročal snovanje raznih odsekov, ki so s svojim marljivim deljenim delovanjem v raznih smerefi pripomogli do najlepših uspehov. Pctdeset let organiziranega učiteljskega dela je za nami. — Uspchov je mnogo — niso še popolni — toda pred nami je še bodočnost.