Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (2. del.) 2. So pa dunajske pestunje vse drugačne. Pestunje prištevam jaz tudi k pedagogom ženskega spola, kajti one vodijo, nosijo in goje prihodnje človeške moči. Pestunja je na Dunaji, pa tudi kje drugje v družini jako važna oseba. Ona varuje otroka vsega telesnega zla, in kako zanemarjen in zapuščen bi bil marsikteri otrok brez pestunje. Vsaka mati se ne bavi rada z otrokom, posebno če zamore plačati pestunjo. Ubogi mali červiči bi prišli malokrat na prosti zrak, in dunajske pestunje Ijubijo prosto naravo, zato hodijo pa tudi z otroki tako rade ven. Seveda ni to njihov poglaviten namen, da se otrok poživi v prostem zraku. Kdorjihje le količkaj opazoval, je videl, da je pestunjo, ki je komaj par korakov prišla od hiše, že srečal moški, in potem hajdi v prater ali kam drugom na eni roki derže otroka, za drugo se pa prijemši vojaka. One so prav ljubeznjive stvarce in vse drugo. samo ponosne niso. Tega gotovo ne vedo, da so pedagoginje, ali tudi za ta naslov se ne brigajo dosti, da imajo le vojaka. Pervo besedo imajo pri njih vojaki z dolgimi sabljami: n. pr. huzarji, ulanci in dragonci; in če teh ni, so zadovoljne tudi z bornim infanteristom. Od emancipacije pa nočejo nič vedeti; ko bi jim kdo to svetoval, na glas bi se mu sraejale in rekle: ta pa gotovo ni pri pravi pameti! So tudi zarotene sovražnice vseh koket in izbirčnih deklet, in večidel so le one vzrok, da ostane kako zbiravo dekle na cedilu. Rade puste možem gospodovati, znajo tudi ceniti njihove zmožnosti in moči, in so vesele, da zamorejo ženske pod moževim varstvom biti. Mož je njih ideal, in delajo le na to, da si prihranijo par krajcarjev, da bi enkrat na njegovi strani vživale srečo in radosti zakonskega življenja. Možu dajo rade prednost, ter reko: tega bi pa jaz ne niogla storiti, kar ti. To je lepa ponižnost, in popolnoma v nasprotji z ono visokostjo, s ktero reko marsiktere druge ženske: ndos konn i a!" Le škoda, da pridejo večkrat kakemu goljufu in potepuhu v roke, kteri jim izvleče njihovo gotovino, ter jib potem zapusti. Vsak jim obljubi zakon, na kteri so vse nore. Pa namestu, da pride ženitev, se približa pustitev. Ali vse eno, to jim nič ne stori. One narede tako, kakor pesnik Blumauer poje: nSie hangen sich, wenn einer flieht, Sogleich an einen Andern". Odkritoserčne pa so, še celo preveč. One ne ljubijo na skrivnem, kakor mnogo emancipiranih dara, ampak puste celemu svetu vedeti, da imajo častilca. To je na vsak način lepše, nego ravnanje naših eman- cipiranih, ki očitno rade povzdigujejo se nad moškimi, ali na skrivnem jim je dober vsak, kdor le hlaee nosi. To so v glavnih potezah dunajske pestunje, pedagogi ženskega spola in nasprotnice koket in izbirčnih deklet. Žalibog, da ne umejo slovenskega. Ko bi znale, bi se jako veselile, da se tako lepo piše o njih. Naznaniti moram pa tudi veselo novico, ktera je stala pred kratkim po časopisih. Ne vem že dobro, ali na Francoskem ali kje drugje, je prišel od ministcrstva razglas, da se ne smejo več ženske rabiti pri pošti, kajti poštno delo potrebuje krepkih moči, kterih pa nimajo ženske. To je seveda le prav pervi začetek, ovirati emancipacijo. Upati se pa vendar sme, da bodo enkrat spregledali ljudje, da tudi za druga dela ženske niso. Mnogi so tega že davno prepričani; ali ti imajo malo vpliva. Ta ideja pa mora prešiniti više kroge, potem smemo še le pričakovati zboljšanja. Pomisliti pa moramo tudi, da vsaka ideja potrebuje mnogo, mnogo časa, da se vkorenini v ljudstvo. Ženske moči so boljši kup od moških. In komur je mari, prihraniti si večih izdaj, ta bode na vsak način raje vzel žensko v službo, kot moža, kjer je le mogoče. Zato so po mnozih večih prodajalnicab, gostilnicah in kavarnah za blagajničarice večidel vmeščene ženske. One pa tudi služijo kot magnet, da vlečejo na se kupovalce in goste. Neizmerno konkurenco pa delajo ženske moškim pri učiteljstvu. To veselje se jim pa mora kar prepustiti. Kdor količkaj naprej vidi, ve in zna, do kterih mej se zamore to raztegniti. Potem se bo pa ta konkurenca zaletela v steno, hoteč jo prodreti, ali razbila si bo glavo in — mertva bo. Ženske pripravnice za to katastrofo verlo pripravljajo, učiteljice se fabricirajo kar na debelo. Vsako leto jih izferči od tam cel roj po deželi, da tam sejejo omiko in izobraženost. Ali po raznih avstrijskih provincah gredo učiteljice še na kmete, le iz Dunaja se umakne maloktera. Vse čakajo tam, kedaj se bo odperla za nje kaka stopinja; in kmalu bodo morali sezidati siromašnico za uboge mlade učiteljice brez službe. Oj, tega se nam še manjka! Učiteljstvo je za vse dekleta pravo pribežališče, ktere nimajo premoženja. Stariši jim dado najlepšo doto s tem, da jih puste, izobražiti se za podučevanje. Pregovoriti moram tudi par besed o tako imenovanih učenih ženskah. Kaj je to učena ženska? Stari in srednji vek ne poznata tega izraza, in še le najnovejši čas je obogatil človeški govor ž njim. Besedi: Bučena" in »ženska" sti si seveda v tolikem nasprotji, da ji človek prav težko zveže v eno celoto. Saj pravi tako dobro slovenski pregovor: nŽenska je dolzih las, pa kratke pameti". UČenost jako težko prebiva pod toliko množico lasi, mora se stiskati in stiskati v kotec, da pri pervi priložnosti uide iz pod lasi. Ali njihova učenost je pa tudi jako poveršna. 2* Učena ženska zna govoriti o najvažnišib zadevab, zna se tudi prepirati o kakem vednostnem predmetu; ali če se jo vpraša naposled: kaj je pa prav za prav to, o čemur smo se pogovarjali? ne ve dati nobenega pravega odgovora. Učena ženska je najhujša moževa pokora, kakor sem že enkrat dejal. Ona je v stani cel dan sedeti pri knjigi; med tem ko se hoče razpočiti njen otrok od joka v zibeli. Sokrat bi bil še mnogo večji sirotnak, ako bi bila njegova Ksantipa tudi učena. Pa to ni moglo biti, ker takrat še ni bila učenost tako razširjena, kakor dan danes. Nekdaj so vedili za vse imenitne iznajdbe le učenjaki; zdaj se pa lahko poduči vsakdo iz časnikov, kaj novega je izuašel ta ali oni učenjak. Pred nekterimi mesci je bil iznajden tako iuienovani ^teleton", t. j. neko orodje, ki povzroči, da se sliši natanko to, kar se v daljavi govori. In neki dunajski čevljar je dejal: ,,To ni nič posebnega. Ko sem bil še jaz »lerbub," sem slišal vse angeljce v nebesib peti, kedar me je mojster natepel s kneftro. To je bil drugačen telefon!" Ali ženska učenost bi bila že nekaj koristna, ako bi se učile one potrebnih reči, n. pr. kako se kuhajo jedi, da veljajo polovico tega, kar so do sedaj; ali kako naj se šiva, da se porabi polovico manj sukna, kot do zdaj, ali kaj enacega. Te učenosti bi jirn nibče ne zavidal, ia vsi inožje bi na glas trobili slavo ženski učenosti. Ali pa ko bi ktera izraed njih spisala vsaj kako učeno delo. Pa nič ne dobimo od njih. Kako verno bi jih poslušali, ako bi z ljubeznjivim in sladkim glasom ktera predavala o kaki novi teoriji, n. pr., da je elovek nastal iz kaniele. To bi ne bilo nič težko dokazati, saj je na svetu toliko ljudi, ki nosijo na heibtu tako gerbo, kot kamela. To jini piepustimo v pre- nrišljevanje. Ženske zapazijo tako rade vsako malenkost, one vidijo vsako liso na naši srajci, ia stavim kaj, da je preštela vsako kocino na naši biadi, ako smo občevali dalj časa ž njo. Iz raznib malenkosti bi jim bilo prav lahko napraviti sklep: človek je postal iz kauiele. Njim manjka sicer originelnosti, ali to razuiišljevanje bi bilo čisto origioelno, in nara- voslovje bi moralo nastopiti vso drugačno pot. Zopet moram spomniti na stare čase, na ktere se tako radi spominjajo stari ljudje. Poslušajte, kake nazore so imeli takrat ljudje o ženski učenosti. Francoski vitezi srednjega veka so dejali: nMoja žeua je dovolj učena, ako zna ločiti mojo srajco od suknje". — Pa poreko znabiti naše učenjakinje: Kaj se bomo ogledovali na teli vitezih! Ti so bili v omiki še za 400 let zadej. Takrat še niso imeli ljudje pojma o izobraženji. Ti vitezi so bili še barbari z eno besedo. — Dobro! če tudi niso ti vitezi merodajni, bo pa vendar ta niož, kterega bom zdaj navedel. To pa ni nihče diugi, kot nemški filozof Kant. Ž njim so se tudi ženske rade pogovarjale o učenih stvareh; ali on jib je vprašal vselej: Kdo pa odgojuje vaše otroke? Pa še eden teh slavnih mož je na moji strani. In ta je angleški pesuik Milton, ki je spisal slavno epopejo: »Izgubljeni raj". Tega Miltona so grajali mnogi, zakaj ne pusti svojih hčera učiti se tujih jezikov. On jim je pa odgovoril: En jezik je dovolj za ženske jezike. Pozneje bom irael še priložnost navesti izreke druzih slavnih mož. čudna prikazen je pa ta, da tako rade blebetajo v tujih jezikih. Na Nemškem govore vedno po francosko, na Kranjskem pa nemškujejo. nDie deutscbe Sprocb' ist eine gebildete Sproch', pravijo, ,,und mit der deutschen Sproch' kommt man iiberoll bin"! Govore pa le zato nemško, ker slovenskega pravilno ne znajo. Učenosti so jim vzele toliko časa in pa tudi vse veselje do maternega jezika. Cez nekaj let bodo pa znabiti drugače rekle. Ljudje imajo o nekterih stvareh čudne nazore. Marsikteri so vsi srečni, ako se zaraorejo zabavati s kako duhovito žensko. Pomilovati se mora le mož, ki ima tako dubovito damo za ženo. Kar človeka posebno izmodri, je poznanje sveta, ktero si mora sam pridobiti. Ali taka duhovita dama pozna svet le iz romanov. Kaj vedo pač te ženske od njega, ker skoro nikdar ne pridejo od mize in od romanov! Zato se pa tudi z vsemi razmerami seznani tako poveršno, da je treba le enkrat pihniti, in takoj se predrugačijo njeni nazori. Zato pravi prav dobro pregovor, da se ženske ravnajo po vetru. Kar je res, je pa res, namreč, da se ženski spol veliko hitreje in ložje uči, kakor možki. To mi bo priterdil vsak učitelj. Moški se pa zato tudi bolj temeljito vsega nauče. To je pa tudi res. To vidimo tudi pri skušnjah. Kako tu znajo ženske odgovarjati, med tem ko moški le bolj počasi kaj povedo. To je zato, ker so se ženske kar iz glave vse naučile, niožki pa sam prernišlja pri izpraševanji. Iz ženskih govore bukve, iz moških pa misli. Naj bi se vprašalo kako žensko 14 dni po skušnji zopet to, kar poprej, gotovo, da bi jim več jeziček ne tekel tako urno. Učenost ne pride pri ženskih nikdar čez polovico, one so tedaj vedno le polučene. Od teh polučenih se pa ločijo polomikane. To so pa take, ki so postale iz dekel gospe, in pa kuharice, ki služijo nekaj tasa pri gospodi. Mislijo, da so omiko iz čebra pile, ako znajo reči: ,,kiiss' d' hond"! So pa tudi najhujše zaničevalke onih, ki nimajo omike ali ,}pildenge". Kako vihajo z nosom, kako čudno skremžijo obraz, ako jim ni kaj po volji. In zraven kako neumno govore! One so najhujše tiranke svojih poslov. Doma so navadno iz kmetov; ali če so bile dalj časa v raestu, in so prišle za nekaj časa domov, oj potem jim ne diši tam nobena jed, nobena postrežba jim ni po volji, nič, nič jim ni prav. Te gosi hočejo tam vse bolj vediti, kot drngi, saj so bile v mestu in so se tam marsikaj učile. (?) In kako so te gospe (?) ponosne na stan svojega moža. Jaz sem Bpejomtarca", pravijo, in migajo z nosora nad tacimi, ki niso pejomtarce. — Bog daj vsem pamet, kteri je nimajo! Razsvetli te gosi, ki so v človeški podobi! Kako strašno si človek večkrat pokvari svojo zdravo in naravno pamet! In jaz vprašam b koncu bralce, naj razsodijo, ktera izmed teh dveb žensk ima več pameti: ta, ki se priklanja kot štor, ali ta, ki mi je enkrat vprašala: ,,Slišite gospod, kaj pa je to pildenga" ?  (Dalej prih.)