67. .številka.
Ljubljana, soboto 24. marca.
X. leto, 1877.
Ithaja vsak dati, izvzemši poveoidjk? in dneve po praznicih, ter veija po pošti prejemati za a v It r o-oge r 8 k e dežele za celo leto Ifl <,-l<i., 7,m pol Ifta 8 pld., za četrt leta 4 gld. — Za L j ubijano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 g\d. 30 kr., za en inetiec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje na dom so računa 10 kr. zn mesec, 30 kr. za četrt leta, — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 jrld. 50 kr., po posti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste £ kr., če bc oznanilo enkrat tiaka, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole rrankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Koluianovej hiši št. 3 -gledališka stolba". Opravniitvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" r Kolmanovej hiši.
Vzhodno vprašanje.
(Konec.)
IV. Lastna moč teh dežel ne zadostuje proti turški sili. llumuni ne marajo za boj, ker pridobiti imajo iz njega malo ali pa nič. Vsi llumuni, kar jih je v Turčiji, samostalni so uže od leta 1H5U, tako da jim ne gre za oslobo denje bratov. Zato se tudi lani nijso udeležili srbskega boja.
Tudi Bugari ne štejejo dosti pri tem boju. Predolgo so bili potlačeni, popolnoma brez lastne uprave, med tem ko so Srbi imeli konci svojo „despote" in spomin s avne zgodovine. Zgubili so Bugari precej lastnosti, ki so potrebne za boj, zgubili so vso narodno organizacijo. Duh je stlačen, in zato se tudi nij spol-nilo upanje Srbov, da bodo Bugari na kupe priskočili, ko se začne vojna proti Turkom. Malo, jako malo pomoči je prišlo od te strani.
Le Srbija iii Cernagora ste stopile na tnejdan. Srbija, ki se je uže dolgo pripravljala za to vojuo, in napela vse sile, — da zgodovina skorom ne najde primera takemu pogumu slabeje države proti močneji, tako junaškemu početju! AH vse je bilo zastonj! Ko ne bi prihitelo toliko llusov v pomoč, Srbi bi bili popolnoma zadušeni. V času hitrega streljanja ne stori več pogum čudežev, in sila, suha sila premaguje.
Črnagora pa jo premajhena; še združiti nij mogla svoje vojske s Srbi! To se lehko razumejo; namreč črnogorska vojska se more boriti le v najbljižnji okolici svoje dežele, i run e pride Turek, deželo opustošit. Pri vsej hrabrosti tedaj Črnogorci nijso prem;:guli nobene turške trdnjave, in posekali so sovražnika le tedaj, kedar jim je prišel preblizu.
Bosna je dala nekoliko hrabrih junakov
v ta boj — ali to ne zadostuje. Turki so ostali povsod gospodarji, niti tam, niti na Bu-garskem nijso pridobili Srbi in Črnogorci zdat-nega in stalnega vspeha.
Treba pa je, preiskati lastno moč teh dežel še iz drugega stališča. Kolika pa je moč dežel v znanosti, v obrtniji, in v vsem tem, kar je tieba za čkneški napredek? Kolika pa je nioe postave, koliko cest in železnic pa so kos narediti? Ali se more pričakovati dostojno človeško življenje, ako prepustimo te dežele svoji lastni moči V
Tukaj očitno rečem, da se bojim nekoliko, naprej pisati — ker vi, čestiti gospod urednik, in vaši čestiti čitatelji ne bodete za-dovoljni z menoj. Ali naj uže bode, kakor hoče, izrečeni, da ne.
Za dobre šole je treba najpred izobraženih učiteljev in profesorjev, učiteljev prav mnogo; take gospode je treba primerno plačevati.
Za dobro gospodarstvo je treba najpred pridnosti, zmernosti pri uživanju, domačih obrtnikov in fabrikantov, kjer se vadijo novinci itd.
Za vojno je treba tudi neprenehanega napredka v orožji po dragih skušnjah — ne pa — da se za mali denar kupijo puške, ki je prodajo veče države kot nerabljive, kakor so Srbi oborožili svojo armado.
Za vsakovrstni napredek je treba dobrih cest in dragih železnic, in k temu je treba dosti kapitala; treba je potem dosti naučenih inžeuerjev, mašinistov itd., da to vse teče, kakor je treba.
Zil i se mi, da vseh teh pripomočkov k napredku nij dosta v lastnih mejah vseh navedenih dežel. Ali — če uže hočete, da bolj prijazno izrečem svojo sodbo —, lastne moči teli dežel zadostujejo  le za jako počasen
napredek, ne pa za hitrejega, kakor bi bil jim potreben.
Kar pa najbolj pogrešam, je moč postave: Dobro vem, da je dvojna ta moč. Vlada namreč, vladni uradniki in sodniki morajo postavo, sploh pravico, ravno tako spoštovati, kakor drugi državniki; inače ne najde pravica svojega posluha. Kadar imate postava in pravica moč nad vlado, imate jo tudi nad državniki. Tega pa nij nikjer v omenjenih deželah. Doživeli smo, da so Srbi jednega kneza spodili, drugega umorili; ravno tako tudi smrt po sili na črnogorskem prestolu. Take pre-kucije jasno pričajo, da se je ljudstvo vstavilo pravu, morda, ker je vlada bila krivična, ali ker je preveč takih ljudij, ki se pipajo za javno moč iz sebičnih namenov. Ali kaj se je vam zdelo, ko ste čitali, da so srbski vojaki često zapustili vojsko, pa na nekoliko dni domov šli, kadar se jim je zdelo potrebno ? Ali če so ugovarjali častniku proti očitnemu ukazu in rekli, naj sam gre tja, kamor jih je pošiljal? To je gotovo vse preveč „po domače" — nijsem se potem čudil strogosti ruskih častnikov, ki so služili v srbski armadi.
Kar se tiče poslednjič števila vojakov, znano je, da so jih Srbi postavili na noge toliko, da se je svet začudil razmeri tega števila k številu prebivalstva. Ali tudi tam se jo skazalo, da nij mogoče preko prirojeno moč stopiti. Velika večina srbskih vojakov je zapustila doma ženo in deco; in taki vojak ne more nikakor jednak biti neoženjenemu. Skrb za rod mu je bližja, nego skrb za narod. Nasproti pa ravno Turk ne pozna toliko skrbi za rod. Turk svojo ženo kupi in prodaja — vera mobamedanska mu obeta najlepše žene na unem svetu, ako pade v boji proti nevernikom.   Tako se zgodi, da ravno
Prižigalec.
(Roman, v angleškem spirala Miss M. Cummins poslovenil J.)
Petindvajseto poglavje.
(Dalje.)
Nekaj tednov po Cooperjevi smrti je neko nedeljo popoludne držala .Jerica v roki odprt list, katerega mnogobrojni postni biljegi na zavitku so pričali, odkod je došel. Prinesli so ga bili ta dan in gospa Sullivanova, v postelji ležeča, ga je dala uže tretjikrat citati. Bliščeče nade, o katerih je sin govoril, in vesele besede, s katerimi je list pisal, kajti nič še nij vedel o temnem oblaku, ki se je nabiral nad njegovo glavo, so bile tako očitno oavskriž z njenimi lastnimi mislimi, da je z zaprtimi očmi in nenavadno žalostna na postelji ležala;  ko pa je Jerica prečitala ono mesto,
v katerem je Viljem govoril o radosti, da bi zopet objel ljubo inamko, po katerej se toliko želi, in potem pogledala skumrani život in obledela lica te matere, čutila je nepopisljivo bolest v svojem srci. Kmalu se je pokazalo, da je doktor Jeremija vedel, zakaj se je bal za njeno življenje. Skrb in žalost za bolnega očeta in njegova smrt so pomnožile njeno bolezen in njeni dnevi so se kaj nagloina iztekali.
Ali je to slutila ali ne, Jerica nij mogla poizvedeti. Nikdar nij o tem govorila in nikakor ne omenila svojega prepričanja, da bode morala kmalu umreti. Jerica pogledavši nje milo in mirno lice, bi bila skoro rada verovala, da se še vara sama sebe in upa, da bode ozdravela.
A vsi dvomi v tej zadevi so kmalu izginili. Ko se je enkrat bila za malo časa globoko zamislila ali pa je bolj molila, odprla je oči, ozrla se na mlado svojo  družico, ter je
rekla mirno a določno: „Jerica, jaz Viljema ne bodeni več videla."
Jerica nij ničesa odgovorila.
„Rada bi mu pisala in mu povedala", nadaljevala je, „ali temveč, če hočeš ti za me pisati, kot si uže često storila, povedala bi ti, kaj mu imaš pisati. Čutim, da ne smem več izgubiti dosta časa, ker mi nagloma zniiroin slabše prihaja, in morebiti ne bodeni več dolgo mogla tega storiti. Prepuščam tebi dete drago! da mu sporočiš, ko bode vse mi-nolo. A ti si uže toliko žalostnih dolžnost morala izpolniti, zato ti hočem stvar nekoliko olajšati in mu nekoliko omeniti, da naj bode pripravljen na žalostna poročila. Ali češ začeti pisati?"
„Gotovo da, tetka! če vam se to najboljše zdi."
„Kaj pa da, Jerica draga! Kar si mu zadnjič pisala, bilo je po večem le o bolezni
najhujša slabost turške države, namreč pomanjkanje pravega zakona, ob času vojske še pomnožuje turško moč.
V. Premislimo, ali je bila lani ugodnost časa za boj, ali je sedaj? Nikakor ne. Vse evropske države živijo v miru, tedaj imajo proste roke, svojo silo obrniti, kamor se jim zdi koristno.
Leta 1870. in 1871. je bila velika vojska mej Nemci in Francozi. Rusija je porabila priložnost in odpravila najbolj težavne pogoje iz pogodbe miru od leta 18f>6. Več doseči se pa še takrat nij upala ali nij mogla. Leta 1859 ali 1866 se Avstrija ne bi lehko vstavila vojski Rusov proti Turkom, ali priložnost se nij porabila. Zakaj ne — to se morda ugane, če premislimo, da Rusija vendar dobro ve, da ne more stalno vladati v deželah spodnje Donave, da leta 1859 nijso se bile še zacelile rane iz leta 1855, in da leta 18GG ste še Francoska in Anglija bili zaveznici Turkov.
Ali to še vse nič nij proti neugodnosti denašnjih razmer, kakor sem je gori popisal.
Komično se mora zdeti čitatelju nemških časnikov, ako denes psujejo Rusa, češ, da je kriv Srbskemu boju, in da je Srbe na nevredni način zapustil, sutra pa mu žugajo, ako začne sam boj proti Turku. Popolnem pozabijo zgodovino tega boja. Hercegovci in Bošnjaki so vstali, ker se jim je zdelo neprenosljivo ostati pod turško vlado. Ob času skrajne sile priskočila je Srbija rešit siromake, kolikor se je še dalo rešiti.
Ravno tako je priskočila Rusija pri najhujši sili, da Srbi nijso poginili. Prava vojska se nij dala napovedati, ali Rusi so poslali itak toliko vojakov in postavili so na noge veliko armado v ta namen, da so rešili Srbe.
Ta namen se je tudi dosegel, in sedaj Rusija še vedno rožlja z meči in kanoni, da bi dosegla še nekoliko polajšav za Bugare, Bošnjake in Hercegovce. Ali ne verjamem, da bode boj začela zavoljo tega. Odkar so Srbi sklenoli mir, zdi se mi gotovo, da ne bode vojske mej Rusi in Turki. To je zgodba, ki govori p rej as no, kot da bi človek še maral za diplomatične note.
VI. Dovolite mi tedaj, še nekoliko sklepati iz vsega tega, kar sem navedel: a) Avstrija ino le Avstrija je kos vzhodnemu vprašanju; ona more rešiti južne Slovane do Balkana, ona tudi ima znanstveno izobražene državnike jednake krvi, ki bodo
pravo kulturo razširili noter do črnega morja i do Balkana; ona še premore tudi toliko kapitala, kolikor ga je treba za velika dela v teh deželah, b) Avstrija vendar ne more se lotiti tepta dela, ako nij v ozki zvezi z Rusijo, ker brez njenega privoljenja je preslaba za vse to, ruska moč je večja, nego naša. Rekel bi, da največja težava je pri tem, sprijazniti  Avstrijo  in  Rusijo.   Pri tem na strani pustim vso prazno slamo,  ki se mlati zavolj razlike „svobodne" in „despotične" države — na strani pustim celo Madjare in sedanji sistem. Težava je še večja. Namreč omenil sem uže,  da Avstrija ne more dovoliti Rusom  prav nič pri spodnjem Dunavu — ne more n. pr. zadovoljna biti s Bosno in Hercegovino.   Gotovo pa je, da Rusija po svoji sili, po svojih velikih žrtvah za turške kristi-jane sploh, in zlasti po svojem geografičnem sosedstvu — nikakor ne more oditi s prazno roko od tega posla.
Kaj pa imamo Rusiji dati? Odgovoriti ne morem; zgodovina mora dati priložnost. Morebiti pride priložnost, kadar pride napovedan boj mej Nemci in Rusi? Morebiti je bila priložnost leta 1855, zvezo narediti s Rusi in osvojiti si te dežele? Kar je bilo, lehko se zgodi drugokrat.
C) Razun Avstrije in Rusije pa nema nikdo nič opraviti pri tem delu. Zlasti Nemci ne, akoravno postavljajo svoje kraljeviče za kneze tam doli; še manje pa Francozi in Angleži, kadar ste se sporazumele Avstrija in Rusija. Konec je vzhodnemu vprašanju.
d) Ako še premislimo nasledke takega re-šenja na jugu in vzhodu, želeti si ga moremo v vsakem obziru, ne le kot Avstri-jani, nego tudi kot Slovani. S tem bi bil konec magjarski hegemoniji v našem cesarstvu in tudi naši Nemci bi pridržali le vpliv znanosti in pridnosti, ne pa umetno pripravljeni preveliki politični vpliv. Zato, ravno zato Madjari nočejo Bosne in Hercegovine, akoravno silijo kralja v prisegi pri ovenčanju s krono sv. Štepana obljubiti, da bode spravil te dežele zopet pod to krono, če jih more nazaj dobiti. Za to se tudi naši Nemci branijo razširjanju cesarstva. Ona stranka pri nas, ki je voljna bila, na škodo državne  moči  s  Magjari deliti oblast —
ona stranka tudi ne želi večjega državnega obsega na škodo svoje oblasti. Ali, hvala Bogu ! politični nameni neke stranke nijso jedino geslo, ki vodi našo državo na vse veke. Nazori narodnega gospodarstva so še močneji, in ti nazori morajo danas — sutra Avstrijo voditi v boj za reše-nje vzhodnega vprašanja.
Pitajmo naše nemške fabrikante i trgovce v času sedanje hude sile, v času pomanjkanja vsega večjega dela, revščine na Dunaji, kjer delavci še kruha ne morejo zaslužiti; pitajmo je: Ali ne bi bilo dosti dela, če bi Avstrija imela saj Bosno in Hercegovino? Ali ne bi bilo treba dosti pridelkov iz železa in lesa, iz stekla in volne, če hočemo tam kultivirati? Gotovo bi bilo na mah vse živo; fabrike ne bi mogle dosti hitro delati — delavcev bi še zmanjkalo, ker dosti bi jih treba bilo tje poslati. Kapital pa, ki ga je treba za velika dela tamkaj, nikakor ne bode izgubljen, prinašal bode več, nego navadne obresti. NaS kapital bode porabljen tudi bolje, nego se je porabil od leta 1873 na vsakovrstne papirje, rabil se bode koristno. Našim inženirjem ne bo treba za pečjo čepeti, in državi ne bo treba denarja trositi za dela, katerih se loti le zavolj stradanja delavcev.
Takrat se bode tudi zopet dokazalo, kar premoremo Slovenci; naša inteligencija bode našla važne posle, pa ne prosila za službico, nego za službo. Naši uradniki in učenjaki se ne bodo prestavili med Nemce, nego vlada bode jih znala ondi bolje rabiti.
Upajmo, da tudi južnim Slovanom bodemo prav mnogo koristili, da jih bodemo rešili ne le turškega jarma, nego tudi jarma nevednosti, da jim prenesemo luč znanja in umetnosti, kolikor je nam zasijala. To bode vredno delo za nas in za vso Avstrijo; Bog daj, da bi se ga lotili prav kmalu!
Dr. Janko Kernec.
Politični razgled.
Notra&iije dežele.
V Ljubljani 23. marca.
/>i «r|»o>* se je razšel na ve-
likonočne praznike.
Po deželah se delajo priprave za sušijo tlviviittlt c7>»# *•*>»?, ki se počno takoj po veliki noči in sicer 5. aprila, samo bukovin-ski 11., češki in tirolski 9. aprila. Gališki in dalmatinski pa nijsta sklicana.
in smrti mojega očeta; in ničesar nijsi omenila, kar bi ga zarad mene vznemirjalo, kaj ne?"
„Ne najmanjše stvarice ne."
„Po takem je zadnji čas, da opozorive mladeniča! Doktor Jeremiji nij treba povedati mi, da umiram."
„Kaj je vam to rekel?" vprašala je Jerica, grede k pisalnemu stolu in pripravljajo črnilo, pero in papir za list.
„Ne, draga Jerica, bil je premoder za to; a jaz sem mu to povedala in nij mi oporekal. Kaj ne, tudi ti si to vedela uže nekoliko časa?" vprašala je srpo pogledavši Jerici v lice; ta je bila namreč vrnila se k postelji in sedeča na njenem robu pripognila se je črez bolnico ter jej je lase s čela gladila.
„Uže uekaj tednov", odgovorila je Jerica bolnici bledo čelo poljubivši.
„Zakaj mi pa nijsi povedala tega?"
„Draga tetka! zakaj bi pa to storila?" odvrnila je Jerica toliko ginjena, da se jej je glas tresel. n Vedela sem, da gospod vas nij
mogel poklicati k sebi, ko vaša svetilnica še j nij bila olikana in je še gorela." j „Slabo brli, le slabo!" rekla je ponižna kristijana.
»Čegava svetilnica pa gori svetlo," odvrnila je Jerica, „če vaša le temno brli? Ali nijste bili uže leta in leta živ izgled pobož-nosti in potrpežljivosti? Razen Emilije, tetka draga! ne poznam nikogar, ki se bi mi zdel bolj pripravljen za nebesa."
„0 ne, draga Jerica! grešna stvar sem, polna slabosti. Kolikor zelo se želim k zveli-čarju, vendar mi posvetno srce navdaja prazno hrepenenje, da bi še enkrat videla svojega otroka. In med vse nebeške sanje se mota tarnanje, da mi je odrešen edini blagor, za katerega sem najbolj prosila na zemlji."
„0, tetka!" vskliknila je Jerica, „iui sino ljudje!" Dokler nij umrjoče telo preoblečeno z neumrjočnostjo, kako bi nehali, da ne bi mislili na Viljema in v tej uri tuge in nadloge ne želeli ga imeti poleg sebe?   Kar je
tako naravno, ne more biti pregrešno lu — *Tega ne vem, Jerica. Morebiti res nij pregrešno, nadejam Be, da ne bode pred ločitvijo iz tega sveta navdajal duh popolne udanosti, ki vtisi prilično memranje maternega srca. Draga moja, čitaj mi glasno nekoliko tolažiluih besed. Zdi se mi, da blago knjigo vselej odpreš na istem mestu, čegar besed sem najbolj potrebna. Zares pregrešno je od mene, draga Jerica, da se le količkaj pritožim, ker uživam ljubezen in postrežbo devojke, ki mi je draga kot lastna hči."
Jerica je vzela sveto pismo v roke in odprla evangelij svetega Marka; uprlo se je nje oko v povest o smrtnih bolečinah našega izveličarja v vrtu Getsemanskem. Prav je mislila, da srcu gospe Sullivanove nij nič primernejše, nego ginljiva povest o boji človeške slabosti našega gospoda božjega. Zdelo se jej je, da bi nič njenega duha bolj ne utola-žilo in jo bolj spravilo z uporno njeno človeško naravo, kot očitni razpor med človeško
Na Virolskvm  so zmagali predvčerajšnjem v kmetskih volilnih okrajih povsod konservativci  ali   federalisti.   Torej razpust deželnega zbora nij nič pomagal ustav..\.... ..
Tnaiije ti rži*v#».
t<ru ' i ter se je vrnil v Ta riz. Do sedaj protokol še nij podpisan. Anglija terja da bi Rusija prej obljubila demobilizirati ali svojo vojsko odpravila od turške meje. Tega pa Rusija neče obljubiti, ampak pravi, da to lehko sama stori potem ko bode protokol podpisan. Rusija neče prej vojske razpustiti predno jo razpusti Turčija. Ta je pa ne more, ko bi jo tudi rada, zato se vendar-le — bližamo vojski neizogibno.
ftojgro w*mM knez je hotel svojo de-deželo, ki meri 80 kvadratnih milj, povečati za 42 kv. m. Turki mu ponujajo pa le 8 kv. milj na hercegovinskej meji z velicimi pašniki. Zdaj se bode najbrž še 14 dni mirovalo. Senat črnogorski je za vojno.
Iz Ser-a jev<* se poroča, da so srbski agenti vodji bosenskih vstašev dali 8000 pušk. Vodje vstašev se baje pričakujejo v Cetinje, ker bodo bajeda črnogorskega kneza za svojega glavnega velitelja izbrali.
ShiHrtet „Istok" priganja Rusijo na vojno. Govoreč o londonskem protokolu, pravi, da se Rusija s tem zadovoli in nazaj umakne, potem je njena politika najnespametnejša, njeni državniki bi bili potem najnezmožnejši. Zato „Istok" veruje, da bode vojna, ker je za Rusijo potrebna.
Iz f^ftfjre veli telegram, da je utonila angleška parobrodna ladija „Lotus," ki je vozila iz Amerike 70.00) pušk 15 milijonov patron in drugo vojno blago za Turčijo. Cel ta naklad je z Iadijo vred utonil.
IVetttŠM berlinski državni zbor je sklenil z 213 proti 142, da se potrdi sklep zveznega svetovalstva, po katerem bode nemško državno sodišče imelo svoj sedež v Leipzigu, a ne v Berlinu. — Torej nemški separatisti ali federalisti so v tem vprašanji zmagali, ne centralistični Bismarkovci.
Dopisi.
Iz li mi it J M 20. marca. [Iz v. dop.] — Ako vam denes zopet pišem, ni kari ne misliti, da storim to zavoljo kranjskih dopisov, katere je prinašal zadnje dni ljubljanski „Tag-blatt." Človek le enkrat vrže kamen v lužo, in ako žabe potem še dalje regljajo v njej, pusti jih v miru. Kar je prinesel „Tagblatt," to smo vedeli uže davno tu pri nas. Da o d-stavljeni notar Sterger nema časa, in ne poklica (pred vsem pa tudi ne zmožnosti, kar je pozabil povedati) igrati kranjskega Ilerbsta, to vedo vsi vrabiči po strehah. Več
in božjo naravo, katerega je mladenič Jezusov tako ginljivo popisal; zdelo se jej je, da je nič ne more toliko osrčiti kot izgled svetega sina božjega, ki je po trikratni molitvi, naj bi vsegamogočni oče od njega vzel ta kelh britkosti, ponižno vskliknil : „Ne moja, temveč tvoja volja naj se zgodi." Brez obotavljanja je čitala, na kar je najprej naletela, ter je radostna opazila, da so te besede mnogo vplivale. Nehavši je namreč opazila, da je gospa Sullivanova mirno in tiho na postelji ležala, njene ustne so pa blezo ponavljale ono molitev izveličarjevo. Ker je Jerica nij hotela motiti, molčala je o listu, katerega se je bila namenila VTiljeinu pisati, ter je popolnem tiho sedela; črez pol ure pa je zaspala gospa Sullivanova. Spavala je mirno in sladko, Jerica pa je radostno opazovala miroljubni in srečni izraz njenega obličja. Zatemnilo se je bilo, preden se je izbudila in Jerica, še zmerom v sobi sedeča, nij bila videti. Zganila se je bli-Savfii imenovati svoje ime in ko je bila luč prižgala, približala se k postelji.
kot sedem d nij je premišljeval gospod Sterger in poklical je potem še gospoda Vuvermana na pomoč, pa ste si posvetovali modri glavi. Petem pa je pospod Vuverman — zbolel in gospod Sterger pisal mej svet, da je po dolgem premišljevanji prišel do spoznanja, da nij — Herbst.
Ali več besedtj ! Tu gre za princip, katerega branimo in če smo morila v zadnjem svojem dopisu ostro udarili mej te politične muhe in mušice, zgodilo se je, ker smo tim političnim živalicatn dajali pomen, katerega nikakor ne zaslužijo. Politične nule — srečne le tedaj, kadar pri pivu sedijo — zabavljajo črez naše narodne principe lo iz namena, da bi si vgladili pot do boljšega kruha. Govorilo se je, da smo hoteli braniti gospode profesorje kranjske gimnazije proti „Tagblntto-vim" napadom. Gospode profesorje lehko brani ginmnzijalski vodja, gospod Krop, ako jih hoče. Ali ker smo videli, kako so privrženci nemške stranke hoteli z učitelji denar si delati za prihodnje volitve — molčati nijsmo smeli in ne hoteli.
Karakteristično pa je za te ljudi, kako so se gimnaziialskim učiteljem potem kakor razljuteni psi obesili na pete, kako da so tulili in lajali o „ruskih idejah" in druzih ta-cih bedarijah (katere so ukradli iz predmestnih dunajskih listov), ter delali hrup, kakor da bi se bog ve kaj godilo na našej gimnaziji. Najbolj zaničljivo pri vsem tem je pa, da ti junaki lažejo, s zavestjo lažejo, če tudi predobro vedo, kake da so razmere na kranjski gimnaziji in da sleparije po njih po svetu raztrošene lehko nedolžnega zadenejo. Na gimnazijo se zaganjajo, dobro vedoči, da se jim trnu nikdo v bran postavil ne bo, ker bi bil vsakdo uničen — ako bi to storil. Tu je zopet tista stara prikazen, da se h u-dobne in pa gorjansko butaste nature spuščajo le na istega, ki jim škodovati ne more, pred tistim pa, kateri šviga z bičem nad njimi, ližejo prah — nesramne kreature!
Končni resultat vsega tega pa je v oči bodeča resnica, da naši nemškutarji nabolj sovražijo našo gimnazijo, da ta zavod izpod-kopavajo na vse moči in da si pri tem poslužujejo najbolj umazanega pripomočka — laži. Laž so si zapisali na svojo zastavo, in ne more se reči, da bi zastava stranke nevredna bila.
nO Jerica," rekla je gospa Sullivanova, „kako prijetno in lepo se mi je sanjalo. Vsedi se k meni, draga moja in povedala ti bodem te sanje. Ne bi bile živejše, ko bi bile gola resnica. Plavala sem, zdelo se mi je, nagloma skozi oz račje in nekaj čusa dalje in dalje nad oblaki in bliščečiini zvezdami. Gibanje je bilo tako milo in prijetno, da se nijsem nikakor utrudila, čeravno sem potovala črez suho in mokro. Nazadnje sem zagledala pod soboj lepo mesto s cerkvami, zvoniki, spomeniki in veselimi ljudmi, ki so na vse strani hodili. Približavši se razločevala sem lehko mnogobrojne možke od žensk, in med njimi sem v gnječi zagledala tudi Viljema. Sledila sem ga ter se kmalu prepričala, da je res bil Viljem sam. Zdel se mi je starši, nego oni krat, ko sve ga zadnjič videli, a vendar popolnem tu k, kakoršnega sem si zmerom mislila po popisih, katere je nam o spremembah svoje postave pošiljal. Sledila sem mu po raznih ulicah; nazadnje se je obrnil v lepo veliko hišo zelo sredi mesta. Jaz sem šla tudi uottr. Šla sva
Vi pa meščan je, kadar pridejo zopet volitve, tedaj jih velite možake in ljubljence notarja Stergerja, da vam bodo morda krog ministrov se plazeči, vzeli gimnazijo, katere tako mestu — nij treba! Gospod Sterger pošilja svoje potomce tako ali tako — v Beljak !
Domače stvari.
— (Volitve.) Ko se bode ta list v Ljubljani razdeljeval, denes 24. marca od 8 do 12 ure dopoludne, vršile ne bodo mestne volitve III. razreda v občinski mestni zbor glavnega mesta Ljubljane. Zadnji hip torej še opominjamo vse narodnjake, naj one vo-lilce, ki se ustavljajo iti volit, gotovo nagovore in napotijo z zapisanimi narodnimi kandidati na volišče. Zmaga je le potem naša, če vsi pridemo in če delamo! Protivniki so zadnje dni silno trudili se in gotovo tudi denes ne bodo leni.
— (Nemškutarsk oklic) na ljubljanske volilce je izšel predvčeranjem. Neumen je dovolj. On svari mej drugim pred „naci-jonal-klerikalnimi" (!) kandidati. Naj bi ti nemškutarski Turki in hinavci vendar enkrat uže vsaj toliko pošteni bili, da bi priznali, ka nas loči narodno vprašanje, ne pa „klerikalstvo", kajti v mestnej hiši nij cerkev.
— („LuibacherZeitung") izhaja brez c. kr. štemplja. Torej bi mislili, da ima biti vladin list, pa neutralen list strankam nasproti. Ali nij! Včeraj priporoča prav živo le n em š k u t a r s k e kandidate. Tudi to je treba za kasneje čase pomniti.
— (V t r ž a š k e j okolici) bode 1. aprila volitev mestnega in deželnega poslanca za proseč k i okraj, ker so Lahi volitev Naber-pojevo ovrgli. Upamo, da se bodo Slovenci držali dobro in zopet g. Nabergoja volili.
— (I m e n o v a n j e.) Dvorni svetovalec baron Schvvegel (Žvegelj), Slovenec, rojen v Gorjah pri Bledu od kmetskih staršev 1. 1836, imenovan je te dni na jedno najvišjih uradniških mest, namreč za sekcijskega šefa v ministarstvu vnanjih zadev.
— (Slovensko gledališče.) 18. t. m. je bila prva benetica g. Kocelj a, katera je bila slabo obiskana. Beneficijant je bil pri nastopu simpatično sprejet in je dobil krasen lovorov venec. Igralo se je na občno zadovolj-nost, kar je občinstvo z večkratnimi dobroklici in burnim rokopleskom pripoznavalo. Drugo be-
skozi velike, svetle in lepo opravljene sobe ter sva se nazadnje ustavila v velikanski obednici, sredi katere je stala miza polna steklenic, kozarcev in ostankov obilega pomizka, kakoršnega še nikdar videla nijsem. Krog mize je sedelo mnogo mladih mož; vsi so bili lepo oblečeni in nekateri še kaj zale vnanje postave, tako, da sem s prva bila vanje vsa zamaknena. Sanjalo pa se mi je, da sem imela čudovit dar, da sem videla v njih srca in zapazila vse zelo, ki je bilo v njihovih srcih zakopano. Ta je bil jako lepega in prebrisanega lica ter bi bil lehko veljal za jako zmožnega moža in to je bil tudi. A jaz sem videla bolje, nego navadni ljudje vidijo; videla sem kot po naravnem nagonu, da je svoj um le rabil, da bi prevaral iu osleparil one, ki so bili ali tako neumni, ali tako nevedni, da bo se dali vloviti; v kotu svojega žepa je imel par ponarejenih goljufnih kock."
(Dalje |ink.)
nefieo ima komik, g. Kaj zel, 2. aprila t. j. velikonočni ponedeljek. Predstavljala se bode znana igra ,,/apravljivec".
— (Soareja v čitalnici ljubljanske)) bode jutri v nedeljo 25. marca, pri kate rej bode vojaška godba najnovejše piese svirala, ter bodo čitalniški pevci več zanimivih zborov peli.
— (Savinsko učiteljsko društvo) ima dne 3. aprila svoje redno zborovanje v Braslovčnh ob 0. uri do polu dne. Posvetovalo *e bode o sledečih točkah: 1. Nasveti o učnem redu. 2. Kedaj in zakaj naj bi bil četrtek na enorazreduih narodnih šolah prosti dan? 3. Društvene zadeve. K obilni udele-žitvi vabi najuljudnejše Odbor.
— (Brands tetterjev prijatelj Seidl) se še vedno no more ločiti od župano-vanja v Kaiuci, čeravno so se ga tam ljudje močno naveličali — piše „Gosp." — in komaj čakajo, da bi ta iz „Pemskega privandrani" človek brž nove odbornike k volitvi novega župana pozval in — šila in kopita pobral!
— (Nenavaden pogreb) je bil pri sv. Roprtu v slovenskih goricah 15. t. m. Osem odraščenih otrok je pokopalo mater, ki je 41) let na enem posestvu služila kot viničarica ; sinovi so jo nesli, hčeri pa svetile do groba.
— (Iz Konjic) se piše: Roparji so vlomili v hišo Leopolda Magerlna; deklo, ki je bila sama doma, zaklali ter okoli 500 gld. srebra in zlata odnesli. Ko gospodar z gospodinjo po noči domu pride, najde vrata odprta, deklo, Ano Gajšekovo po imenu, mrtvo, hišo oropano. Še po noči se je nesreča c. kr. Žandarmariji v Konjice naznanila. Vse si prizadeva zločinom na sled priti. Bog daj uspeha! Uboga dekla, vedno lepega obnašanja, bila jo še včeraj jutro pri sv. obhajilu. Bog ji daj dobro! Če se kaj tacega godi v sredi velike vasi, — kaj bodo ljudje na samoti počeli ?
— (Tatovi) so pri Antonu P loju v Nad-bišecu v št. Lenartskem okraju klet podko-pali iu vse zrnje ukradli; jednaki umetniki so v Slivnici zunaj Maribora pri Komaverju streho predrli, late prežagali iu odnesli 2 centa Speha in mesa. Za veliko noč je pač treba skrbeti!
— (Izkopana g 1 a v a.) S Pohorja so „G." piše: V nekej sosednej fari so pred kratkim na zahtevanje celjske krvave soilnije morali izkopati truplo ubitega mladeniča, ki je uže skoraj pol leta v grobu ležalo, ter njegovo glavo poslati v Celje, kjer se je ravno sodba vršila črez ubijalca. To je veliko hrupa, straha iu groze prouzročilo med ljudstvom, in druzega ne čuješ, kamor prideš, kakor le od tega pogovarjati se. Res je to kaj nenavadnega in redkega. Ljudje pripovedujejo, da je mati ubitega večkrat na pokopališče hodila molit za ranjega in pri tej priliki, potrta od silne žalosti rajnega jokaje klicala: Pavle ! kje si! Iu zdaj ljudstvo povprašuje, kamo bo šla mati le zdaj klicat svojega sina, ko je njegova glava v CeljiV
Dunajska borza 23. marca.
(Izvir:.o tolegraiićno poročilu.)
Enotni drž. dolg v bankovcih       64 gld. 10 kr.
Enotni drž. dolg v sr< li-ii <i8   „   i)6 „
Zlata renta.......77   „   5)0 „
1860 dri. posojilo 110   „  25 „
Akcije narodne banke H22   „   — „
Kredi ne :kctje 163   „   40 „
Loiidtm .l 2   „   65 „
Napol. 9  B  78 „
C h. cekini      .....        5    „   80 „
Srebro .   .     2 08    „   90 „
Državne umi ko     ....      60 „15
Vabilo na naročbo.
S koncem tega meseca poteče naročnina na prvo četrtletje. Prosimo gg. naročnike, da jo o pravem času ponovo.
..NI O v.  \ia ■<>«!• velja: Za ljubljanske naročnike brez pošiljanja na dom:
Za pol leta.....<» gld. 50 kr.
Za četrt leta     .... .'tO „
Za en mesec     ....     1   „    IO „ Za pošiljanje na dom se računa 10 kraje, na mesec, 30 kr. za četrt leta. S pošiljanjem po pošti velja: Za pol leta   .   .       .   .     8 gld.  — kr. Za četrt leta     ...        4   ,    — „
Za en mesec..... I        ~lo .,
Za gospode ii<ii«-Sj«' na ljudskih šolah in za «lij*tk.c velja ziii-Kitnu cena in sicer:
Za Ljubljano za četrt leta & gld. 50 kr. Po pošti sprejeman    „    „   3   „   — „
I UJCftu
22. marca:
Pri .Slom«: Svetec iz Litije. — Grobonec iz Vel. Lašč. — Bouasini iz Trsta. — Puviu iz Gorice.
— Mavrer iz Ljubljane. — Novak iz Trsta.
r*n Maisel iz Češkega. — Jonko iz
Kojiivja. —  Wolf iz Dunaja. —  baron iz Kanile,
— Schillcr iz Dunaja. — Tapper iz Gradca. — Perz iz Kočevja. — Eckstcin iz Dunaja.
Pri Znuiorvl: Srebnek iz Kranja.
Graške špiritne drože
dobivajo se vsak dan sveže (frišne) v prodajalnici steklenega blaga gosp. l^rancu Ivolmana na glavnem trgu št. 236 iz prijaznosti do
(a78—32) A. Schneiderja.
<M Men j ko pol kilograma (1 fant) ae ne prodaje.
Med. dr. Tanzer
docent zobozdravne umeteljnosti in praktični zobozdravnik v Gradci,
ordinira tukaj, v       ul>l j i ni, „Hotel lOle-
tuut*', vsak d;tn oU O. uro zjutraj do 6. ure zvečer
v zobozdravji in zobni tehniki.
Ostal bode zdaj tu samo 14 dnij, zato su prosijo p. n. stranke, naj so kmalu oglasijo za prvo zUravijenje iu konsultacijo. (66—1)
Njegovo c. kr. pnv. /obue prupuruto S Antiseptikon - ustno vodo, zobni prah m paGto ima i on sam, i gospoiije Itjisehitz, liralje Krisper, Malic, r.iisiiiaro v l.j u L» ij it n i, trgovec Mariušek v Loki in :ekarne v Kranj j jn Kamniku v zalogi.
Anatlierinova ustna voda in zobni prašek
izdeljuje fmatn'it'l M'ivt'ttli, Ivkar na du-najskvj centi v Ljubljani. Tudi najboljši in najcenejši pripomoček za čišćenje ust. 1 škatljica zobnega praška . . 40 kr. 1 steklenica ustne vode . . .60 kr. (f.:J-40)
Samo 80 kr.
I par nožev z vilicami iz pravega, vedno belo ostajočega britanskega srebra, '/* dne. 4 ^lu.
Žličice za kavo, ena kr. 1«), 15, 20, 3(), 40.
Žlice za jed, „    „   .0, 40, 50, 6U, 70.
1 zajemalec za mleko, kr. 60, 80, gL 1, 1,110 1.60.
I zajemalec za juho, gl. 1.20, 1.50, 2, 3. 1 par velikih svečnikov, gl. 2, 3, 4, f>, 6. 1 rasa, velika, kr. i»U, gl. 1.20, 1,50, 2, 2.50,
y.:">0,
1 okvir za fotografijo, fin, kr. 80.
■■■i Vse drugo jako ceno. ■■■■
Naslov:
M. Uresniči*,
zalogu metalnega hlaga,
Wien, Neultau, Hurggasso 2, Motel lloder. I Cenilnik zastonj. Naročbo iz provincijo takoj s poštnim povzetjem.      (25—14)
cijo takoj
bolnim moe in zdravje bres leka in  bres stroškov po izvrstni
Revalesciere ii Barry
30 i i* t lž« je n 'j huksni, ki bi jo ie bila oinrt-
dla ta prijetna zdravilna hrana, pri odraAčenih i > .-im ih brez medicin in stroškov; zdravi vse bolezni •• želodcu, na živcih, dalje prano, i na jetrah; tleče i naduho, bolečine v ledvicah, jetiko, kašelj, nepre-,)•! vijenje, zaprtje, prehlajenjo, nespanje^ slabosti, zlato iilo, vodenico, mrzlico, vrtoglavje, eilenje krvi v glavo, < in. en j o v ušesih, slabosti in blevanje pn nosečih, otožnost, diabet, trganje, ahujšanje, bledičico in pre-ilajenje; posebno se priporoča za dojenee in je bolje, nego dojničino mleko. — Izkaz iz mej 80.000 spričeval zdravilnih, brez vsake medicine, moj njimi spričevala profesorja Dr. Wnrzerja, g. F. V. Beneka, pra-.^a profesorja medicine na vseučilišči v Maribora, {dravilnega svetnika Dr. Angelsteina, Dr. Shorelanda, A . Campbella, prof. Dr. Dede, Dr. Ure, grofinje Castle-i i:!-*, Markize de Hrehan a mnogo družili imenitnih •sob, w razpošiljava na posebno zahtevanje zastonj.
Kratki izkaz is 80.000 ipričevalov.
Na Dunaj i, 13. sprila 1872. Frešlo je rže senem mea< cev, od'ar aem bil v brezupnem stanji. Trpel sem valed prsnih ii čut« ničnih bolečinah, in sicer tako, la s m od dne do dne \iduo gnil, in to zapre iilo je dolgo časa moje študije. Cul Bem od Vaše čudapolne Revalesciere pri-el aem jo rabiti in r. ti gotovim Vas, da ae čutim po nit Ht in t m užitku V. še tt ene in okusne iieva-leaciere popu n«m zdrav, tako, da brez najmar.jega tres nja morem zopet pisati. Za adi teg« priporočam vsem bol' i m to p.'imeruo prav cei 6 in okuano hrano, kot najboljši pripem čok, ter ostanem Vaš udaui
Gabriel Teaohner, slušatelj javnih višjih trgovskih šol. Pismo visoko plemenite markize de Brčhan.
Ne apel, 17. aprila 1862. Gospod I Vsled neke bolezni na jetrah bilo je moje stanje hujšanja in bolečin vsake vrste sedem let sem strašno. Nijsem mogla niti čitati niti pisati, tresle so se vse čutnice na celem životu, slabo pre-bavljenje, vedno nespanje, ter sem trpela vedno na razdražonji čutuic, katero me je sem ter tja preganjalo in me ne jedni trenutek na miru pustilo, in pri tem bila sem melanholična najvišje stopinje. Mnogi zdravniki poskusili bo vse, brez da bi moje bolečine zlajšali. V poluej obupnosti poskusila sem Vašo Kevulesciere in sedaj, ko jo uživam tri mesece, zahvaljujem se bogu. hevalesciere zasluži največje hvalo, pridobila mi je zopet zdravje in me stavila v stanje, da morem mojo društveno pozicijo zopet uživati. Dovolite gospod, zagotovjenja moje prisrčne hvaležnosti in popotnega upoštevanja.
Markize de Brehan. Nt. 65.715. Gospodični du Moutlouis na uepre-bavljenji, nespanji in hujšanji.
Št. 75.877. Flor. Kollerja, c. kr. vojašk. oskrbnika, Veliki Varaždin, na pljučnem kašlji in bolehanji dušuika, omotici in tiščauji v prsih.
Hevalesciere je 4 krat tečne j ša, nogo meso, ter s j pri odruščunih in otrocih prihrani 50 krat več am oeui, ko pri zdravilih.
» pittftaantn poticah |>o ;iol lanu i tfold. 60 kr., L  iJiit a gola i  luita 4 ^oid.  m> tir., t> fun-
tov lo goiO., l-j, luntov JO goltu, 24 funtov 3<i g^O.
lievileioiere-l^tealten v pušic«ui in Kovalosoiere-Chooolatće v prahu i% tat j. «ld. 50 Kr., 24 ghh 2 gi. v. 4b fMM u gl. oO kr., v jiraliu IO 120 iu lJ fi, rroU»ye: De L' a r r y <ii u o m p. oa Ua.Ukj}ii WaU-:suuiaiKMabc Jt. o, fuifeLor i vno<i j/stih pri dobrih Ibkarjin il >]jii.3tr;ija'i.in cr^ovoiu .u<ii cazpouiua du-■lijsk*. liiij.-. ju vuo ir-.je po ^-.JUit: , ".'iu ali povMtjia, V JLinbijMni fid 4*tir, J. Svob oda, 1 ik.ii pri .zlatem orlu", v Kelti pri lekarju J. Prodam u, v < 'e J ovcu pri lekarju Birn laohorj u, ? Mplje&u pri lekarju Aljiuoviču, v Trutu pri lo&arju Jukoou Serravallo, pri UrogeriBtu P. Kocca iu J. Ilir se t.ii, v .'auru pri Androviču. ,84;
Slovenske knjige.
V „narodnej tiskarni" se dobe, in morejo tudi po pdštnein povzetji naročiti najnovejše slovenske knjige:
1. „JJoA'tor Zober", originalen elo-vensk roman od J. Jurčiča.   Cena GO kr.
2. „liali/ornske povesti" od Bret Ilarte-a.   Cena 50 kr.
3- f>Tit(joiner", tragedija v 5. dejanjih. Spisal J. Jurčič.   Cena 00 kr.
4. „JVV# ŽeriH/ah", izviren roman. Spisal Janko Krsnik. Cena GO kr.
5. ,//AiitnUi WakefleldHki". Spisal Oliver (Joldsmith. Iz angleščine poslovenil Janez Jesenko. Cena 1 gld.
6. ,,Mej dvema stolom a," izviren roman.   Spisal J. Jurčič. Cena 50 kr.
lzdatelj m urtdnik Josip Jurčič.
Lastnina iu tisk mNarodne tiskarna11.