PLANINSKI VESTNIK 
jateljica. Vsaj malo ji je skušala olajšati 
osamljenost v tujem kraju. Eva je bila 
polna optimizma, čeprav je njena noga le 
počasi okrevala. Potrebna je bila še ena 
operacija, tokrat kolena. 
Šele oktobra so zdravniki zagotovili, da 
je pripravljena za prevoz domov. Rešilec 
jo je zapeljal v Zagreb, od tam pa je od­
letela v domovino. 
Z Zinko si še sedaj dopisujeta. Okrevanje 
napreduje zelo počasi. Nekaj časa je pre­
živela na rehabilitaciji v sanatoriju. Dolgo 
je bila na berglah. Letos sporoča, da je 
noga že skoraj normalna. Vabijo nas na 
obisk, vendar vedno »kaj vmes pride«. 
Morda nam letos uspe prepričati Uršina 
starša, da se odpravita na novembrski iz­
let na Moravsko. 
PODUK IZ IZKUŠNJE 
Kot sem že na začetku omenil, je bilo 
to eno od mojih najmočnejših doživetij v 
gorah. Seveda pa bi mnogo raje videl, 
da ga nikoli ne bi bilo. Veliko sem pre­
mišljeval o dogodku in skušal iz njega 
potegniti poduk. Ta razmišljanja lahko 
strnem v naslednje: 
— Stritarji smo — čeprav se nam ni nič 
zgodilo — tvegali odločno preveč. Oprem­
ljeni smo bili dobro, kondicijsko dobro 
pripravljeni, izkušenj nam tudi ni manj­
kalo. V bližajočem se poslabšanju vre­
mena pa nas ne bi smela premamiti želja 
po vzponu, zlasti ne z otrokoma. Res pa 
Varstvo narave v SR Srbiji 
V obliki predloga je pripravljen in 
predložen Skupščini SR Srbije zakon 
o varstvu narave (zakon o zaščiti pri-
rode), ki bo, ko bo uveljavljen, zame­
njal sedaj veljavni zakon o varstvu na­
rave iz leta 1975 z dopolnili iz leta 1981 
in 1983. 
Na temelju tega predloga zakona so v 
skupščinsko obravnavo poslani še 
predlog zakona o narodnem parku 
Tara, predlog zakona o narodnem par­
ku Kopaonik in predlog zakona o na­
rodnem parku Džerdap. 
Vsi trije narodni parki so slovenski pla­
ninski javnosti že znani, zato naj se v 
nadaljevanju dotaknem samo nekate­
rih zanimivosti v zvezi z njimi. 
V predlogih navedenih zakonov gre za 
pomembno novost, ki spreminja dose­
danji način upravljanja z narodnimi 
parki v SR Srbiji. Predlogi zakonov 
uveljavljajo posebno delovno organi­
zacijo, ki naj opravlja zaščitne in raz­
vojne funkcije posameznih parkov. Te 
delovne organizacije bo ustanovila 
Skupščina SR Srbije v 6 mesecih po 
uveljavitvi navedenih zakonov. 
je, da se je vreme pokvarilo nenavadno 
hitro. 
— Hanaki so bili slabše opremljeni, kon­
dicijsko verjetno tudi nekoliko slabše pri­
pravljeni, gotovo pa je bilo usodno po­
manjkanje izkušenj. Nihče sicer ni videl 
neposrednega povoda za Evin padec, ven­
dar po tem, kako je padala, domnevam, 
da se je v športnih copatah spotaknila. 
Z boljšo obutvijo in več izkušnjami bi se 
to teže zgodilo. 
— Seveda je bilo v nesreči tudi precej 
sreče. Če bi padla nekaj deset metrov 
prej, bi odletela stotine metrov globoko v 
dolino Koritnice. Če bi padla nekaj deset 
metrov kasneje, bi odletela čez severno 
steno Mangarta. Če pod previsom, čez 
katerega je priletela, ne bi bilo snega, bi 
padec težko preživela. Srh pa me spre­
leti, če pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi 
se spotaknila meter ali dva bolj desno, 
kot se je. Zbila bi nas kot keglje, tako da 
bi vsi odleteli po tistem skrotju navzdol... 
Upam, da ta zgodba skupaj z Borisovo 
dobro opisuje gorsko nesrečo, ki sicer 
za nikogar ni bila usodna, nam, udele­
žencem, pa je gotovo pomenila izredno 
življenjsko izkušnjo. Zapisal sem jo, da 
bi vsaj delček te izkušnje prenesel na 
druge prijatelje gora. 
Morda bo komu nekoč v podobni situaciji 
koristila. 
In kje je vzrok za spremembo? Po be­
sedah predlagatelja zakonov je razlog 
v dejstvu, da samoupravne interesne 
skupnosti, ki so do sedaj upravljale z 
narodnimi parki, s sedanjim načinom 
upravljanja niso dosegle zaščitnih in 
razvojnih ciljev parkov. 
Javna razprava je pokazala, da večjih 
nasprotovanj tej novosti ni. Zanimive 
pa so pripombe nekaterih strokovnih 
organizacij. V zvezi s predlogom za­
kona o narodnem parku Tara neka­
teri (SIS za gozdarstvo, Gospodarska 
zbornica) menijo, da bi morali 19 200 
hektarov velik narodni park Taro 
zmanjšati, kar pa je predlagatelj za­
vrnil z argumentom, »da bi bile s tem 
izpuščene pomembne naravne vredno­
te«. Podobno so reagirali tudi nekateri 
v zvezi z narodnim parkom Kopaonik, 
ki meri 11 800 hektarov. 
Pri predlogu zakona o narodnem parku 
Džerdap, ki meri 63 000 hektarov, pa 
so bile pripombe tako za zmanjšanje 
kot za povečanje (16 000 hektarov). Ne 
enega ne drugega predlagatelj ni spre­
jel, saj se je ves čas opiral na stališče 
naravne celote. 
A. Cičerov 
496