Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez UDK 81’271.16:81’42 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta 
primoz.vitez@guest.arnes.si, ana.zwitter@guest.arnes.si 

PROBLEM PROZODI^NE ANALIZE 
SPONTANEGA GOVORA 

Izhodi{~a za jezikoslovno analizo spontanega govora so nujno povezana z umevanjem vloge subjekta v 
izrekanju. Proces izrekanja razkriva temeljno vpra{anje subjekta, ki se projicira v izre~eno, hkrati pa 
govor popolnoma dolo~a govor~eve subjektne lastnosti. Spontani govor je v tem smislu najpogostej{a in 
tipi~na jezikovna manifestacija, ki obi~ajno poteka v enako tipi~nem polo`aju govorne izmenjave dveh 
subjektov. Avtorja najprej na kratko predstavita historiat in teoretske okvirje jezikoslovne analize govora, v analiti~nem jedru prispevka pa ponujata eno od mo`nih metodolo{kih re{itev za raziskovanje spontanosti v izrekanju. Metodologija temelji na novi klasifikaciji osnovnih govornih enot, pri ~emer upo{teva 
bistveno zna~ilnost fragmentarnosti in redundantnosti v spontanih govornih izvedbah. 

O izrekanju presojamo glede na posledice izre~enega. 
Kar pa z izre~enim storimo, ostaja odprto. Lahko 
namre~ z njim naredimo cel kup stvari, kakor na primer 
lahko ravnamo s pohi{tvom po tem, ko smo pre`iveli 
obleganje ali bombni napad. 

Jacques Lacan: [e 

0 Ekspozicija 

Vpra{anje znanstvene analize spontanega govora je eno od klju~nih vpra{anj sodobne lingvisti~ne refleksije o jeziku. Zgodovinski razvoj jezikoslovja je malone v celoti minil v prou~evanju pisnih oblik jezikovne rabe. Po drugi strani tradicionalna lingvistika jezik ve~inoma obravnava kot specifi~en sistem pravil,1 pri ~emer je njegova 
raba najpogosteje drugotnega pomena. ^eprav je tudi Ferdinand de Saussure jezikovni sistem (langue) v nasprotju z rabo (parole) opredelil kot edini predmet jezikoslovne analize, pa je s svojimi dihotomi~nimi formulacijami v bistvu dokon~no 
dolo~il razliko med slovni~nimi izreki in splo{no teorijo jezika ter tako vsem humanisti~nim vedam odprl pristop k razpravljanju o jezikovnem izrazu in njegovi substanci. 

Strukturalno jezikoslovje, ki je iz Saussurjevih Predavanj iz{lo, je jezik vseeno {e 
naprej obravnavalo kot sistem odnosov, ki temeljijo na na~elih razlo~evalnosti in 

1 Chomsky je npr. svojo skladenjsko teorijo v celoti izpeljal iz angle{kega jezikovnega sistema. 

Jezik in slovstvo, let. 49 (2004), {t. 6 


4 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

zamenljivosti jezikovnih enot. Jezikovna enota si je status strukturne oblike zaslu`ila {ele, ko je lahko vstopila v strukturalni sistem opozicij. Druga~e re~eno: strukturalisti~no opisovanje jezikovnih enot (fonem, morfem, sintem,2 leksem ipd.) v 
bistvu izhaja iz negativnih definicij; jezikovna enota je tisto, kar druge enote iz iste 
kategorije niso. Med prozodi~nimi jezikovnimi enotami in izrazili so bile le naglasne oblike v dolo~enih sistemih (v jezikih z nestalno dolo~ljivim naglasom) obravnavane kot akcentemi, stav~no3 intonacijo pa je strukturalna fonologija razglasila za 
nebistven4 pojav zunaj jezikovnega sistema. 

Noam Chomsky intonacije ni podrobneje obravnaval, je pa iz svoje analize skladenjske kombinatorike in gradnje jezikovne kompetence prvi med jezikoslovci izlu{~il 
ugotovitev, da je govorec sposoben tvoriti stavek, ki ga {e nikdar ni sli{al. Trditev, 
ki govori o temeljni kreativnosti govora, je rezultat strogega strukturalisti~nega 
razmi{ljanja, vendar obenem vpeljuje bistveno komponento govor~eve zmo`nosti: 
njegovo individualnost in njegovo subjektno vlogo. 

1 Subjekt v govoru 

V za~etku dvajsetega stoletja je Sigmund Freud z analizo nezavednega izumil popolnoma nov, kompleksnej{i pogled na ~loveka in povzro~il zasuk v razvoju humanisti~nih ved. V filozofiji je psihoanaliza postavila ~lovekovo odzivanje na zunanje in 
notranje impulze v sredi{~e humanisti~ne analize, v nezavednem pa poiskala izvorno to~ko ~lovekovega do`ivljanja. Jezikoslovje je v resnici zelo pozno reagiralo na 
psihoanalizo in z nekaj delnimi izjemami {ele v {estdesetih letih v celoti sprejelo 
njene formulacije in jih vklju~ilo v temelje razmi{ljanja o jeziku. Po mogo~nem 
slovni~nem podvigu, ki sta ga v Franciji pred drugo vojno izpeljala Jacques 
Damourette in Édouard Pichon5 in ki je zaradi prezapletene, didakti~no neuporabne 
terminologije ostal na robu kanonizirane lingvistike, je bistveno vlogo govore~ega 
subjekta v jezikovnem uvajanju in izvajanju6 do dolo~ene mere upo{tevala {e teori

2 André Martinet v Funkcionalni slovnici francoskega jezika (Grammaire fonctionnelle du français, 
Crédif, 1979) sintem opredeljuje kot »jezikovno enoto, ki jo je formalno in semanti~no mogo~e raz~leniti na dva ali ve~ monemov«. 
3 Koncept »stav~nosti« intonacije temelji na predpostavki, da so intonacijske strukture inherentno povezane s skladenjskimi oziroma da je delovanje intonacije odvisno od sintakti~ne zgradbe stavka. Normalno 
je, da je s tak{nega izhodi{~a intonacijo te`ko videti druga~e kot obroben jezikovni pojav. Situacija je 
povsem druga~na, ko stavka ne obravnavamo ve~ kot temeljno enoto jezikovnega izvajanja. ^e raziskujemo realne mehanizme komunikacije (govornih izmenjav), potem ugotovimo, da sistemsko opredeljene 
stav~ne oblike domala nikoli niso dosledno realizirane, da pa je prozodi~na slika izre~enega odlo~ilen 
dejavnik izrekanja in soudele`be v izmenjavi. 
4 Med redkimi izjemami je Pierre Delattre, ki je leta 1966 napisal ~lanek Les dix intonations de base du 
français, v katerem je dolo~enim tipi~nim intonacijskim dogodkom dolo~il formalni status, ni pa se posebej posve~al t. i. izrazni vrednosti intonacijskih zasukov. Pozneje (1981) je Mario Rossi na univerzi Aixen-Provence s sodelavci izdelal sistem intonacijskih oblik (intonemov) za franco{~ino. T. i. intonologija 
stav~no intonacijo opisuje v povezavi s skladnjo in jo obravnava kot fonolo{ko kategorijo. Analizira 
potencialno razlo~evalno vrednost intonemov, vendar se v celoti izogne vpra{anju komunikacijske vrednosti intonacije v govorni izmenjavi. 
5 Jacques Damourette in Édouard Pichon (1911–1940): Des mots a la pensée. Essai de Grammaire de la 
Langue Française, zadnja izd. 1969, D'Artrey. 
6 Uvajanje kot dinami~no pojmovanje {iritve lastne in drugih udele`enskih jezikovnih kompetenc, izvajanje kot jezikovna performanca oz. vsakokratna (sprotna) jezikovna aktualizacija. 


Problem prozodi~ne analize spontanega govora 5 

ja strukturne pretvorbe, ki jezikovne izvedbe obravnava kot posledice kombiniranega delovanja globinskih (nevidnih, izvornih) in povr{inskih (vidnih, sprotnih) 
struktur. 

Leta 1966 sta prvi~ iz{la dva prelomna teksta, ki sta v jezikoslovno refleksijo 
dokon~no vpeljala koncept govore~ega subjekta. Émile Benveniste je v Problemih 
splo{ne lingvistike najprej kriti~no spregovoril o na~elu arbitrarnosti jezikovnega 
znaka in ugotovil, da povezava med ozna~encem in ozna~evalcem ni poljubna, 
temve~ nujna. Ugotovitev je obenem izhodi{~e za obravnavo ozna~evalcev, ki nimajo stalnega ozna~enca niti stalne reference, ampak v govoru potujejo in vsakokrat 
denotirajo udele`ence v komunikaciji. Osebna zaimka jaz in ti sta za udele`ence v 
jezikovni (govorni) izmenjavi veliko bistveneje kazalca udele`be in komunikacijskih strategij kot pa anafori~na ozna~evalca prve oziroma druge osebe. Udele`enci 
v jezikovni izmenjavi ju izmeni~no uporabljajo vsak po svoje in takoreko~ izklju~no 
vsak zase in drug za drugega. Elokutivni indic jaz je hkrati klju~ni element za raziskovanje vloge govorca v dolo~enem komunikacijskem polo`aju. Sprotnost govora 
kot temeljna lastnost jezikovnega izvajanja je izhodi{~e {e drugega velikega besedila z isto letnico izida, prvih Spisov Jacquesa Lacana, ki se, tako kot vsi filozofi, pravzaprav ves ~as ukvarja samo z jezikom. Lacan posredno ugotavlja, da lingvistika kot 
znanstvena disciplina sama ne more razlo`iti delovanja jezika7 in da je k analizi 
govore~ega ~loveka in govorjene ~love~nosti nujno pritegniti {e vsa druga spoznavna polja. Koncept subjekta v govoru je namre~ nemogo~e zajeti kot opozicijsko, 
negativno kategorijo (kot tisto, kar vse drugo ni). Subjekt je individualna, se pravi 
nedeljiva kategorija, ki odpira temeljno vpra{anje singularnosti (enkratnosti, neponovljivosti) udele`encev v komunikaciji. Zahtevnost problema je tudi v tem, da jezik 
kot uresni~evalec subjekta v govornem izvajanju (parole) ne opisuje – kakor ponavadi mislimo – zunajjezikovnih referenc, temve~ jih govore~i subjekt s svojimi jezikovnimi izvedbami sproti priklicuje (in sebe predvsem),8 jih ustvarja (in sebe tudi) 
in se vanje v{iva. Zunaj izre~enega ni ni~esar, z izjemo izrekanja, o katerem pa ravno 
tako te~e beseda. Dejstvo ni prvi~ ugotovljeno, vendar je njegova reformulacija 
bistvena za razvoj jezikoslovja, ker zarisuje novo mejo v spoznavanju narave govora. S tem se pridru`uje slavni maksimi 5.6 iz teksta Tractatus logico-philosophicus 
Ludwiga Wittgensteina »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«,9 ki prav tako 
izhaja iz umevanja neizlo~ljivosti subjekta iz analize jezikovnega izraza. 

Tu namre~ ni vpra{anje, kaj je bilo prej: govor ali govorec. Po odgovor se niti ni 
treba zatekati k najvplivnej{emu tekstu zahodne civilizacije, ~eprav je dejstvo, da 
res ti~i v za~etku Janezovega evangelija. Iz jezikoslovnih pou~nih shem ve~inoma 
izhaja domneva, da se govorec sproti uvaja v svojo jezikovno zmo`nost (in s tem 

7 Pozneje je v tekstu [e svoje izvajanje o jeziku v nasprotju z lingvistiko (fr. linguistique) Lacan ozna~il 
za linguisterie, ki mu pomeni psihoanalitsko razglabljanje o jeziku kot klju~nem spro`ilcu in posledici 
~love~nosti. 

8 »Comment t'appelles-tu?«, »Wie heisst du?« »Come ti chiami?«, »Kako se kli~e{?«. 

9 Navedek odpira enega od odlo~ilnih lingvisti~nih terminolo{kih vpra{anj, namre~ vpra{anje koncepta 
»jezik«. Zdi se, da bi jezikoslovec v tem smislu pri Wittgensteinu morda ustrezneje govoril o »izrazu«. S 
stali{~a filozofskega besednjaka ni pojmovni zadr`ek sicer ni~ manj{i, a ~e izhajamo iz nujne konciznosti 
lingvisti~nega terminolo{kega materiala, je treba pojem »jezik« vsekakor posebej natan~no opredeliti. 


6 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

tudi sogovorca v njegovo) in na podlagi pridobljenega znanja v skladu s komunikacijskimi okoli{~inami sproti sam izbira sredstva in na~ine svojega jezikovnega izvajanja. ^e v ta razmislek vpeljemo neznanki »nezavedno« in »samodejnost« uporabe 
prvin govora, lahko ugotovimo, da ima govorec relativno zelo majhen nadzor nad 
procesom svojega govornega izvajanja. Svojo ~uje~nost usmerja zlasti v smisel 
izgovorjenega, manj pa v na~in izrekanja. Z drugimi besedami: govorec se zavestno 
ve~inoma posve~a izre~enemu, izrekanje pa mora zaradi ~asovne stiske (in posebej 
v maternem jeziku) najpogosteje prepu{~ati govornim avtomatizmom, ki sooblikujejo njegovo jezikovno zmo`nost. Govor, ki nujno obstaja pred uporabnikom, se 
torej postopoma vseljuje v bolj ali manj dojemljivega govorca in z vseh plati dolo~a 
njegovo osebnost in njegovo nezavedno, ki se skozenj izra`a. Prete`na samodejnost 
odzivanja na komunikacijske okoli{~ine (denimo pri ~ustveni reakciji) s seboj prinese tudi avtomatizem govornega na~ina. V resnici bi morali re~i, da govor sproti 
izbira svoje govorce. Temu odstavku bi lahko dali tudi naslov »Govor v subjektu«. 

2 Teorija izrekanja 

Sodobna filozofska (psiho)analiza subjekta je torej jezikoslovje dokon~no pripeljala k temeljiti obravnavi govor~eve investicije v jezikovno izvajanje in izmenjavo. 
Ker pa je subjekt v komunikaciji nujno tudi udele`enec10 v dolo~enem polo`aju in 
okoli{~inah, je njegove govorne izvedbe nujno analizirati v ve~plastnem kontekstu 
in kotekstu. 

Izrekanje je torej v smislu subjektne vloge jezikovno (govorno) dejanje, ki v 
dolo~enem jezikovnem in zunajjezikovnem kontekstu ustvarja govorne rezultate, te 
pa lahko okli~emo za izre~eno. Izrekanje je torej individualno govorno dejanje, 
katerega posledica je smiselna aktualizacija izre~ene pomenske11 snovi, uporabljenih mehanizmov izrekanja in obenem aktualizacija govore~ega subjekta samega. 
Poglavitna naloga jezikoslovcev, ki izhajajo iz teorije izrekanja, je torej v tem, da v 
izre~enih tvorbah i{~ejo prvine, ki jih je mogo~e obravnavati kot sledi procesa izrekanja, potem pa skozi projekcijo subjekta v izrekanju opisati {e delovanje, organiziranost in interakcijo med temi prvinami. 

S tega stali{~a so zanimive predvsem {tevilne jezikovne enote, ki imajo kot del 
jezikovnega sistema svoj pomen, vendar se njihov smisel oblikuje {ele v sprotnem 
procesu izrekanja: poleg udele`enskih indicev jaz in ti {e mnoge druge deikti~ne 
enote, kakr{ne so naprimer tu, tukaj, tukej, tuki, zdaj, zdej, zdele in tako naprej, s 
katerimi govorec sproti posega v izrekanje zato, da postavlja ~asovno-prostorske 
(sprotne) meje v komunikacijo, ki fizi~no poteka v edini mo`ni ~asovni to~ki ni~ in 

10 Paradoks koncepta »subjekt« je ravno v tem, da ga razumemo kot ozna~evalca za avtonomnega, suverenega uresni~evalca lastnih intenc (v sintaksi tudi kot funkcionalno tematsko enoto), njegova etimolo{ka 
provenienca pa ozna~uje enkratno entiteto, ki je podvr`ena (lat. sub-iectum) sprotnim komunikacijskim 
okoli{~inam. Tu dodajamo {e njegovo bistveno karakteristiko podvr`enosti samemu sebi. 
11 Prav tako je v teoriji izrekanja zavoljo jasnosti konceptov nujno razlikovanje med pomenom in smislom. Smisel izre~enega je aktualni rezultat izrekanja, v katerem govorec v kontekstu kombinira dane 
pomene. 


Problem prozodi~ne analize spontanega govora 7 

to~no v sredini subjektovega koordinatnega sistema: hic et nunc. Izrekanje torej 
razumemo kot skupek dejavnikov in dejanj, ki povzro~ajo in povzro~ijo nastanek 
tistega, kar je s tem procesom izre~eno. Teorija izrekanja se ukvarja z vplivom konteksta na govorno izmenjavo, s polo`ajem, akcijami in reakcijami govorca in sogovorca v izmenjavi, s stopnjo in na~inom njunega anga`maja v njej in s strategijami 
izra`anja komunikacijskih namenov in psiholo{kih vzgibov udele`encev v govoru. 

3 Koncept spontanega govora 

Saussure bi rekel, da je spontani govor tisto jezikovno izvajanje, ki je med jezikovnimi aktualizacijami (parole) najmanj sistemati~no, najbolj individualno in najmanj 
opisljivo12 z instrumentarijem strukturalnega jezikoslovja. Govorec pri svoji spontani jezikovni dejavnosti bolj ali manj nezavedno uporablja prvine vseh jezikovnih 
ravni, v ospredju analize spontanosti13 pa so prav elementi, ki jih tradicionalne slovnice ponavadi ne zajemajo: govor~eve osebne govorne zna~ilnosti (na primer vsakovrstna »ma{ila«, ki jih sicer na svoj na~in uporabljajo tudi drugi pripadniki dolo~ene 
jezikovne skupnosti) in prozodija, zlasti intonacija, ki deluje kot strate{ka usmerjevalka po dinamiki smisla v govorni izmenjavi. 

Spontani govor je najpogostej{a jezikovna manifestacija v najpogostej{ih (tipi~nih) 
govornih polo`ajih. Prostor spontanega izrekanja je obi~ajno govorna izmenjava 
dveh udele`encev:14 prehajajo~e intervencije govorca in sogovorca, ki prevzemata 
zdaj eno zdaj drugo vlogo in z izmeni~nim15 izrekanjem posegata v strukturo smisla 
izre~enega. Gre za govor, ki nastaja brez vnaprej pripravljene vsebinske ali formal-
ne predloge16 in pri katerem je projekcija govore~ega subjekta v izrekanje najbolj 
izostrena. Subjekt (so)ustvarja komunikacijska dejanja in se v skladu s svojimi 
intencami v realnem ~asu odziva na lastno govorno dejavnost in védenje, na dejavnost in védenje sogovorca (jezikovni kontekst) in na dinami~ne zna~ilnosti komunikacijskih okoli{~in (zunajjezikovni kontekst). 

12 F. de Saussure (1997: 20): »/…/ zmedena kopica heteroklitnih stvari brez povezave.« 
13 Na segmentni foneti~ni ravni opazimo, da vtis spontanosti govora ne izhaja iz artikulacije akusti~no stabilnih jeder posameznih glasov, temve~ iz slu{nega zaznavanja gladkih prehodov med njimi. 
14 Rezultati spontane jezikovne dejavnosti so govor~eva temeljno osebna intelektualna lastnina, zato je 
pridobivanje korpusa spontanih govornih izvedb (denimo v primerjavi s sitemati~nim nabiranjem pisnega jezikovnega materiala) razmeroma zahteven posel. Govorec mora izrecno privoliti v znanstveno uporabo izre~enega. Ker za zahtevnej{e akusti~ne analize raziskovalec potrebuje precej kvalitetne posnetke, 
govorcev v glavnem ni mogo~e snemati skrivaj (~eprav bi s tem dobili najmanj zaznamovane zvo~ne 
dokumente), temve~ snemanje izmenjav poteka v studiu, z gumbnimi mikrofoni in v~asih tudi s kamerami. Tak{ne komunikacijske okoli{~ine seveda lahko mo~no okrnijo spontanost govornih izvedb, vendar 
po dolo~enem ~asu udele`enca v izmenjavi ponavadi pozabita na prisotnost snemalne tehnologije in se 
pogovarjata neobremenjeno. 
15 Proces govorne izmenjave je posebej te`ko racionalno pojasnjevati, ker je sestavljen iz nenehnega prehajanja vsebin, oblik in kontekstov. Prevzemanje udele`enskih vlog lahko v bistvu razumemo kot konstantno spreminjanje subjektivnega v objektivno – glede na to seveda, da je v danem momentu komunikacije subjekt vedno le eden. Kar pa je o~iten paradoks, ker gre pri govorni izmenjavi v resnici zmeraj za 
konflikt dveh govorno operativnih subjektov. 
16 Med spontane govorne izvedbe ne {tejemo nobene vrste oralizacije (branja besedil), tako da medijski 
govor ve~inoma ni predmet analize spontanega govora. Medijske oralizacije so zanimive kot individualni poskusi govorne idealizacije v odnosu do predpisanih govornih norm. 


8 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

Metodologija raziskovanja spontanega izrekanja je specifi~na in nadgrajuje tradicionalno opisovanje klasi~nih morfosintakti~nih na~el. Opredelitev analiziranih govornih enot je v osnovi17 usklajena z »negramatikalnimi« principi spontanega izrekanja, 
ki ne daje rezultatov v obliki idealnih stavkov ali stav~nih ~lenov. Upo{teva bistveno zna~ilnost realnega govora: nujno fragmentarnost in redundantnost spontanega 
izrekanja, se pravi rezultat govorne ekonomije, ki jezikovnega izraza ne kr~i na 
kvantitativni minimum, temve~ z anafori~nimi sredstvi v govoru sproti {iri in utrjuje smisel izre~enega. Metodologija je torej utemeljena na podlagi govornih mehanizmov, strategij in sprotnega nadzora izrekanja, pri ~emer za dosego svojih komunikacijskih ciljev govorec aktualizira prepoznavne prozodi~ne (intonacijske) sheme 
in druge individualne govorne prijeme. 

4 Metodologija prozodi~ne analize spontanega govora 

Metodologija, ki je bila razvita na univerzi Sorbonne Nouvelle – Paris III pod vodstvom M. A. Morel, na podlagi korpusa {tevilnih govornih situacij prou~uje zgradbo spontane govorne izmenjave in vlogo prozodije kot strate{kega zvo~nega sredstva za doseganje komunikacijskih namenov v spontanem govoru. V delu Grammaire 
de l’intonation18 (1998) avtorja M. A. Morel in L. Danon Boileau najprej 
terminolo{ko pojasnita svoje stali{~e do vloge intonacije v govoru. Obravnavata jo 
z vidika teorije izrekanja in ji pripisujeta na eni strani konvencionalno vlogo, ki se 
ka`e v ~lenjenju govorne verige na homogene smiselne sestavine, hkrati pa 
ikoni~no19 vlogo, ker ozna~uje ~ustva, mnenja: z njo govorec poka`e, kak{en odnos 
ima do naslovnika ali do tega, o ~emer te~e beseda.20 

4.1 Osnovne vrednosti intonacijskih kazalcev 
Vsak od {tirih akusti~nih kazalcev, ki oblikujejo intonacijo (osnovni ton, jakost, 
tempo in premori/ti{ine) ima v govoru svojo osnovno vlogo, njihovo prepletanje pa 
v povezavi s skladnjo in drugimi jezikovnimi strukturami gradi govor~evo strategijo pri doseganju komunikacijskega namena. 

Tonska vi{ina (F0) ka`e predstavo, ki jo ima govorec o razmi{ljanju tistega, na 
katerega naslavlja svoje besede (torej si zami{lja, ali bo tisto, kar bo povedal, 
poslu{alec razumel ali ne). Z dvigom tonske vi{ine bo govorec posku{al pritegniti 

17 Osnovna definicija govornih enot temelji na komunikacijskih na~elih in specifi~nih (tudi prozodi~nih)
sredstvih izrekanja. Opisovanje mikrostrukture posameznih govornih enot se v podrobnej{ih analizah
delno naslanja tudi na skladenjske koncepte.
18 Tukaj prvi~ uporabljamo pojem intonacija s pomenom, kakr{nega zajema izbrana metodologija.
Intonacije v analizi ne bomo pojmovali kot potek tona v govorni intervenciji, temve~ kot celosten kon
cept prozodije, ki vklju~uje so~asno delovanje sprememb vi{ine osnovnega tona, jakosti, trajanja in pre
morov v diskurzu.
19 Med mo`nimi terminolo{kimi re{itvami za »ikoni~nost« sta tudi pojem »izrazna« ali »stali{~na« vred
nost.
20 Metodologija se eksplicitno ne ukvarja s pojasnjevanjem kognitivnih procesov, ki potekajo v ~asu go
vorne izmenjave, oziroma jih praviloma izvaja na predvidevanje mo`nih tipi~nih akcij in reakcij udele
`encev v izmenjavi (npr. »oblikovanje izrekanja«, »umestitev ugovora ali drugih reakcij« ipd.)
.



Problem prozodi~ne analize spontanega govora 9 

naslovnikovo pozornost ali opozoriti na mesto, kjer bi lahko pri{lo do nesporazuma, 
s spustom osnovnega tona pa bo pokazal nezanimanje za to, kaj si o njem oziroma 

o izre~enem misli sogovorec. 
Jakost zaznamuje na~in, kako govorec uravnava govorni poseg, kako si torej predstavlja, da bo vodil pogovor (ali z zmanj{evanjem jakosti prepu{~a besedo sogovorcu ali pa ho~e nadaljevati in zato pove~uje jakost). Kadar govori ve~ ljudi hkrati, bo 
obdr`al besedo tisti, ki govori z najve~jo jakostjo in najvi{jim tonom. 

Tempo govora ka`e, kako je govorec organiziral potek svojega izrekanja. 
Spreminjanje dol`ine glasov pri govorjenju ka`e na stopnjo pripravljenosti 
govore~ega, da formulacijo izpelje, in na njegovo samozavest: dalj{i zlogi bodo torej 
pomenili zavedanje govore~ega, da bi se lahko bolje izrazil, pa za to ne najde prave 
formulacije. 

^etrti kazalec intonacije, premori in ti{ine,21 zaznamuje preobrat v `e dolo~enem 
diskurzivnem okviru. Premor predvsem tistemu, ki poslu{a, omogo~i strnitev izre~enega v jasen smisel, ali pa omogo~i, da se neko operacijo izbri{e, ~eprav je bila `e 
za~eta. To pomeni, da pomen izre~enega pride jasneje do izraza, ~e sledi kratek pre-
mor. 

Intonacijski kazalci v spontani govorni izmenjavi delujejo so~asno, njihov preplet 
pa ka`e odnos do naslovnika. 

4.2 Soizrekanje, sogovor 
V spontanem govoru ho~e tvorec sporo~ila glede na svoj komunikacijski namen z 
vsakim govornim dejanjem dose~i dolo~en cilj. Zato se vedno obra~a na naslovnika: pri tem ga upo{teva ali ne, v vsakem primeru pa bo zavzel enega od mo`nih 
polo`ajev. Kako se bo govorec ~im u~inkoviteje izrazil, je odvisno od tega, kar misli 

o naslovniku, njegovem znanju, prepri~anjih in jezikovni zmo`nosti. 
Upo{tevanje naslovnika Mary-Annick Morel zajame z opredelitvijo dvojne igre 
predvidevanj v spontanem govoru, ki jih uporablja govorec. Poimenuje ju soizrekanje in sogovor. 22 

Prvo predvidevanje, soizrekanje, se z uporabo variacije osnovnega tona (F0) nana{a 
na pri~akovanja in morebitne ugovore tistega, na katerega se izjavljalec obra~a, torej 
na reakcije, ki jih izjavljalec predvideva od poslu{alca (kaj torej govore~i misli, da 
naslovnik misli o tem, o ~emer tvorec sporo~ila govori). 

Drugo predvidevanje, sogovor, daje pravico do besede. To pomeni, da je govorec 
ves ~as pozoren, ali bo njegov poslu{alec morda zahteval besedo in temu prilagaja 
tudi intonacijo. ^e jakost nara{~a, to pomeni, da ho~e govorec uveljaviti svojo pravico do besede, pri padajo~i jakosti pa daje sogovorcu vedeti, da mu pravico do 
besede prepu{~a. 

21 Fr. »pause« in »silence«; M. A. Morel razlikuje premore in ti{ine glede na trajanje. 
22 Fr. »coénonciation« in »colocution«. 


10 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

Prek osnovnih vrednosti intonacijskih kazalcev smo o~rtali teorijo soizrekanja in 
sogovora. Z naslednjo stopnjo pa bomo na podlagi sklepanja o namenu govorca, da 
ho~e naslovnikovo pozornost pritegniti ali ne in da mu ho~e ali no~e prepustiti besede, poskusili dolo~iti enote analize. Zamejili jih bomo na podlagi govor~eve rabe 
intonacije kot strate{kega sredstva v dolo~enih situacijah spontanega govora. 

5 Enota analize (govorjeni odstavek) 

Pri~ujo~a analiza spontanega govora intonacijo obravnava kot jezikovno strukturo, 
ki ni odvisna od delovanja drugih jezikovnih ravnin, tj. skladnje, morfologije, 
semantike itd., temve~ jih v procesu izrekanja dopolnjuje. Ugotovili smo `e, da nam 
intonacijski kriteriji pomagajo, da na podlagi zgoraj predstavljenih osnovnih vrednostih intonacijskih kazalcev sklepamo o govor~evemu odnosu do naslovnika in do 
povedanega, s ~imer tvorec sporo~ila uravnava soizrekanje in sogovor. Na podlagi 
tega lahko dolo~imo osnovno enoto za analizo spontanega govora, govorjeni odstavek. 

Sklepamo, da govorec sklene miselno enoto takrat, ko poka`e nizko stopnjo interesa do reakcije sogovorca na to, kar je povedal (soizrekanje), in takrat, ko ga ne bo 
ve~ zanimalo, ali bo ohranil besedo ali ne (sogovor). To pomeni, da osnovno enoto 
analize spontanega govora lahko dolo~imo s so~asnim padcem vi{ine osnovnega 
tona in jakosti. 

Govorjeni odstavek je bil kot najmanj{a enota govorjenega diskurza poimenovan po 
analogiji z definicijo tega pojma v pisanju: besedilo je urejeno v odstavke, ki so med 
seboj lo~eni s presledkom in z umikom vrstice v za~etku. V govorjenem jeziku pa 
nadsegmentalni oziroma intonacijski kazalci omogo~ajo lo~evanje diskurza v 
odstavke. 

Ko se spustimo v podrobnej{o analizo ~lenov govorjenega odstavka, ugotovimo, da 
mora raz~lemba njegovih klju~nih sestavin, preambule in reme, temeljiti prav na elementih, dolo~ljivih s formalno analizo zgradbe stavka, torej na oblikoskladenjskih 
in leksikalnih kriterijih. 

5.1 Preambula 
V spontanem govoru je na~in, kako bo govorec izrekel vsebino misli in uravnaval 
gradnjo posameznih govornih enot, odvisen od njegovega zaznavanja lastnega izrekanja in reakcij sogovorca. Preambula predstavlja v govorjenem odstavku uvodni 
del, ki pripravlja celotno kontekstualno podlago za izvedbo celotnega govorjenega 
odstavka. Zato se v tem delu procesi upovedovanja odnosa do predmeta govora in 
do naslovnika poka`ejo najbolj jasno. Preambula je lahko sestavljena iz naslednjih 
elementov, ki si sledijo v bolj ali manj stalnem vrstnem redu: 

Vezalo je sredstvo, s katerim sogovorcu poka`emo, da sledimo njegovemu govorjenju, ali umestimo svoje izrekanje v kontekst tistega, kar je `e bilo izre~eno. Vezala 
pripadajo besednima vrstama veznikov (ker) in prislovov (potem), velikokrat pa zaznamujejo odnos do naslovnika in do predmeta izrekanja v spontanem govoru (a 
ve{, v bistvu). 


Problem prozodi~ne analize spontanega govora 11 

Gledi{~e izra`a identiteto subjekta, ki z izrekanjem posreduje (svoje) mnenje, govorec pa ga uporablja tudi kot indic za osebno izku{njo (jaz se spomnim da; on mi je 
reku da). 

Lo~eni modus z epistemi~no oziroma ocenjevalno vrednostjo ka`e stopnjo prepri~anosti govorca o informaciji, ki jo `eli podati. Lo~eni modus in gledi{~e sta torej 
kazalca modalnosti (dobra ideja bi bla met). 

Okvir je sredstvo, s katerim govorec opredeli referen~no podro~je, v katerem se bo 
izrekanje razvijalo, kar je nujno za interpretacijo tistega, kar sledi (~e pa to ugotovi{). S tem govorec »pripravi teren« za u~inkovito umestitev reme. 

Lo~eni leksikalni del uvede referenco argumenta, ki podpira predikacijo v remi. To 
je navadno zadnji del preambule, ki je intonativno lo~en od reme, saj je podan z 
rasto~o tonsko vi{ino, rema pa se za~ne na ni`ji tonski vi{ini. Dvig jakosti in osnovnega tona F0 v leksikalnem delu, ki je zadnja sestavina preambule, lahko razlo`imo 
s sogovorom in soizrekanjem, ker govorec na tej to~ki daje vedeti naslovniku, da je 
zanj klju~nega pomena, da je njegov govorni poseg dobro sprejet in da ne izgubi pravice do besede. 

^e predstavljeno teorijo primerjamo s klasifikacijo »tema–propozicija«,23 ki izhaja 
iz skladnje pisnih besedil, ugotovimo, da je lo~eni leksikalni del v sestavi spontanega govora tisto, kar je v skladenjski strukturi pisnega besedila tema, ki ji sledi propozicija. To pa pomeni, da se tema v spontanem govoru prav zaradi nezgo{~enosti 
preambule praviloma pojavi {ele tik pred remo. 

Zgornje definicije uvodnega dela govorjenega odstavka ponazarja raz~lenjeni primer (1), ki ka`e, da je preambula lahko resni~no dolga, ~eprav ni nujno, da so v vsakem govorjenem odstavku zastopane vse sestavine: 


5.2 Rema 
Videli smo, da v preambuli govorec predvsem dose`e sogla{anje glede predmeta 
diskurza in na~ina, kako ga obravnavati. Rema sledi preambuli, vendar jo Morel in 
Danon-Boileau (1998: 45) v nasprotju s klasi~nim poimenovanjem reme kot informativnega jedra izreka obravnavata s komunikacijskega vidika, torej kot izraz svoje 
enkratne trenutne pozicije, ki jo govore~i ponudi v sodbo sogovorcu. 

23 V terminologiji francoske generativne slovnice (npr. J. Dubois) je »tema« v ~lenjenju diskurza tisto, o 
~emer te~e beseda, »propozicija«, »predikat« ali »komentar« pa tisto, kar je o temi povedano. 


12 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

Rema je obi~ajno zelo kratka. Njen intonacijski obris ima obliko zvona (nizko-visoko-nizko), kar se ujema z razlago predstavljenih intonacijskih strategij, ki jih bo 
govorec uporabil (gl. soizrekanje in sogovor). 

Tudi s skladenjskega vidika ima rema precej razlikovalnih zna~ilnosti. Lahko jo 
uvaja neosebna glagolska oblika ali pa se oblikuje okrog osebne oblike glagola. 

Tipi~na rema se torej oblikuje na dva na~ina: 

a) okrog neosebne glagolske oblike (dele`je, nedolo~nik) ali z anafori~no rabljenim 
prezentativom to je: 


b) okrog osebne glagolske oblike:



V~asih se rema zaklju~i s posebnim kon~alom24 kot na primer ne, a razume{ ali a 
ve{, ki imajo posebne intonacijske zna~ilnosti: 

(4)
in tip gre in mi sune torbico razume{
mislm jst sem mislna da se mi bo zme{al ne
5.3 Rekategorizacija 
Ve~ina te`av pri dolo~anju enote analize spontanega govora izhaja iz dejstva, da v 
nasprotju s stavkom v pisnih besedilih v spontani govorni izmenjavi popolnoma stabilna enota, ki bi jo dolo~eni kriteriji lahko natan~no lo~evali od naslednje enote 
analiziranega korpusa, ne obstaja. Razlog za to je verjetno dejstvo, da je tvorjenje 
govornega sporo~ila pojav, ki je neogibno podvr`en sprotnosti, zato govorec sproti 
na~rtuje zgradbo svoje intervencije in s tem velikokrat povzro~i, da z enim govorjenim odstavkom uvede naslednjega. ^e torej govorec ho~e obdr`ati naslovnikovo 
pozornost, bo na koncu reme z dvigom tonske vi{ine izvedel rekategorizacijo25 in s 
tem povzro~il, da odstavek postane preambula za naslednji odstavek (primer (5)): 

24 Mojca Schlamberger Brezar v svoji doktorski disertaciji Skladenjski in pragmati~ni vidiki povezoval
cev v francoskih utemeljevalnih besedilih (2000) to govorno prvino imenuje »kon~aj«
.
25 S pojavom rekategorizacije se ukvarja intonologija, pa tudi Pierre Delattre `e govori o kontinuativu oz.
nadaljevalnem intonemu kot fonolo{ki obliki.



Problem prozodi~ne analize spontanega govora 13 


5.4 Vezala 
Vezala so znotraj govorjenega odstavka pomembna vez med tistim, kar je `e bilo 
izre~eno, in tistim, kar {e bo izre~eno. Kljub skromnosti njihove semanti~ne vrednosti v konkretni situaciji izrekanja pa izstopajo kot nosilci smisla, ker njihova intonacijska oblika ka`e stopnjo pripravljenosti sporo~ila, ki ga ima govorec namen 
izre~i, odnos do naslovnika in teme, o kateri govori. 

Na podlagi njihove komunikacijske vrednosti lahko dolo~imo {tiri glavne vloge, ki 
jih vezala lahko izvr{ijo v spontanem govoru: 

a) uravnavajo soizrekanje, ki ka`e odnos do morebitne reakcije naslovnika na to, kar 
se govorec pravkar pripravlja izre~i (a ve{, a razume{, v bistvu); 

b) modulirajo referenco (na primer, recimo); 

c) omejujejo referen~no podro~je (glede, kar se ti~e, tipa); 

~) strukturirajo pripoved ali argumentacijo (se prav, pol pa, ampak). 

6 Primer analize spontane govorne izmenjave v sloven{~ini 

6.1 Snemanje in specifika korpusa 
Korpus je bil posnet v okviru magistrske naloge Ane Zwitter pod mentorstvom 
Mary-Annick Morel, ki se je ukvarjala s kontrastivno analizo spontanega govora v 
franco{~ini in sloven{~ini. Snemanje smo opravili 15. aprila 2003 na domu enega od 
govorcev v Trzinu, uporabili smo dva minidiska Sony in dva gumbna mikrofona. 

Celoten posnetek traja 45 minut, za potrebe raziskave smo naredili 5 minut perceptivne transkripcije in znotraj tega segmenta 90 sekund transkripcije v programu 
PRAAT, ki omogo~a akusti~no obdelavo zvo~nega signala vsakega govorca posebej. 

Govorca se poznata `e iz gimnazijskih let in se hitro za~neta spro{~eno pogovarjati, 
tako da po 10 minutah za~etne napetosti zaradi prisotnosti mikrofonov ni ve~ zaznati. Andrej, 27-letni arhitekt, ki v analiziranem segmentu deluje kot govorec, ki 

26 Na tem mestu velja {e enkrat poudariti, kako pomembno vlogo imajo pri raz~lembi spontanega govora intonacijski kazalci. Izrek mi smo mel una vrata (F0+), ki je izre~en z zvezno tonsko vi{ino, smo v 
tem primeru dolo~ili za del preambule, in sicer okvir, s katerim govorec definira referen~no podro~je, v 
katerem se bo njegovo izrekanje razvijalo, kar je nujno za interpretacijo tistega, kar sledi. Skladenjsko 
zelo podoben izrek bi z druga~no intonacijsko obliko lahko imel vlogo reme: ampak mi (F0+) smo pa 
mel una vrata bi tako razdelili na preambulo (ampak: vezalo, mi: leksikalni del) in remo (smo pa mel una 
vrata). 


14 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

vodi izmenjavo, dela v lastnem podjetju in se v ~asu snemanja pripravlja na nate~aj 
za ureditev ljubljanskega predmestja. Ga{per, govorec, ki v predstavljenem korpusu 
nastopa kot udele`enec izmenjave, ki spremlja govor~evo argumentacijo, je sedmo 
leto zaposlen kot klarinetist v ljubljanski Operi, kon~al pa je tudi {tudij primerjalne 
knji`evnosti. 

Govorca se za~neta pogovarjati o tr`enju kulture in o tem, kaj po~nejo ljudje, o katerih nikdar ne sli{imo, pa v senci velikih dogodkov in velikih umetni{kih talentov 
obra~ajo ogromne koli~ine denarja. 

6.2 Dogovorjeno ozna~evanje transkripcije 
Zaradi zahtevnosti transkripcije so za pravilno branje izbranega segmenta govorne 
izmenjave nujne naslednje oznake: 

# – potek ene izjave je prekinjen z drugo, glasova obeh govorcev se za~neta prekrivati; 
## – konec prekrivanja glasov; 
{
} 
– premor, trajanje premora v stotinkah sekunde je ozna~eno znotraj zavitih 
oklepajev; 
// – prekinitev skladenjske enote; 
:: – podalj{ano trajanje glasu; bolj, ko je glas podalj{an, ve~ je znakov : / :: / 
::: …; 

VEL – jakostno poudarjen zlog ali beseda; 
> – rekategorizacija reme v preambulo za naslednjo remo; 
§ – ozna~uje govorjeni odstavek. 



Problem prozodi~ne analize spontanega govora 15 

6.3 Raz~lemba korpusa na govorjene odstavke in analiza govornih enot 
§
1
preambula 1 (okvir + vezalo)


~e ti recimo {11} 

Z nedokon~anim okvirjem ~e ti govorec definira referen~no podro~je, ki je nujno za 
interpretacijo tistega, kar sledi. Okvir je strate{ko sredstvo argumentacije v diskurzu, s katerim govorec dosega ve~jo kredibilnost pri naslovniku, ker z njim opisuje, 
v kak{nih razmerah je njegova zamisel najbolje izvedljiva. Z vezalom recimo govorec povi{a `e tako visoko melodijo izreka, torej gre za soizrekanje, kar pomeni, da 
govorca skrbi reakcija naslovnika na to, kar govori, zato ho~e z zastavljenim okvirjem pritegniti njegovo pozornost. Hkrati opa`amo mo~no jakost izrekanja, zato 
lahko sklepamo, da govorec ho~e obdr`ati besedo ne glede na to, da njegova formulacija v danem trenutku {e ni zasnovana. 

preambula 2 (vezalo) 

mislim 

Z vezalom mislim govorec zni`a vi{ino osnovnega tona in s tem preneha kazati 
neposredni interes, da bi pritegnil naslovnikovo pozornost. Zato nizko intonirano 
vezalo razlaga predvsem polo`aj, v katerem se govorec osredoto~i sam nase. 

rema 1 – nedokon~ana 

ti ne sme{ {16} 

Takoj po nizko intoniranem vezalu mislim se melodija spet zvi{a, ker se govorec 
eksplicitno obrne na naslovnika z zaimkom ti, hkrati pa za jedro glagolske zveze 
uporabi naklonski glagol ne sme{. Reme govorec ne dokon~a, zato ta ostane visoko 
intonirana, in ker ne najde prave formulacije, se po kratkem premoru (16 cs) odlo~i 
za nov za~etek. 

rema 2 – nedokon~ana 

ti gleda{ kot {55} 

Nov za~etek, zbran okrog osebne glagolske oblike, ki spet naslavlja sogovorca, 
ohranja visok osnovni ton (soizrekanje) in mo~no jakost (sogovor). Zadnja enota 
tega diskurzivnega ~lena pred prekinitvijo zastavljene skladenjske strukture, veznik 
kot, pa je po trajanju dalj{a od drugih, kar ka`e, da govorec {e ni do konca izpeljal 
svoje formulacije. Izka`e se, da je mo~na jakost z za~etka izrekanja u~inkovala, saj 
mu sogovorec ne vzame besede, ~eprav potrebuje 55 cs dolg premor, ker ni razvil 
zastavljene strukture. 


16 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

preambula 3 (okvir + leksikalni del) 

v tvojem primeru 

Preambula je v za~etku podana z nizkim tonom, vendar se njegova vi{ina mo~no 
dvigne, takoj ko se govorec s pridevnikom tvojem izrecno obrne na naslovnika. 
Govorec uporabi okvir, da bi z naslovnikom dosegel soglasje o predmetu diskurza 
in ga prepri~al, da bo zdaj svojo teorijo apliciral na njegov primer. 

Leksikalni del, ki ga v tem primeru predstavlja subjektni indic jaz, predstavlja zadnji del preambule, zato ga zaznamujeta visok ton in poudarjena jakost. 

rema 3 

tko predstavlam {34} 

Rema, katere smisel govorec posku{a formulirati `e od za~etka analiziranega segmenta, je glede na prej{nje diskurzivne ~lene podana z razmeroma nizkim tonom, 
izstopa le poudarjeni tko na za~etku, ki od preambule ni lo~en z ni`jo tonsko vi{ino. 
To razlaga dejstvo, da govorec besedo tko izpostavi zato, ker je to katafora za vse, 
kar sledi v naslednjem govorjenem odstavku. 

Razmeroma nizka tonska vi{ina razlaga soizrekanje, ker govorca o~itno ne skrbi 
reakcija naslovnika, ampak se osredoto~i na formulacijo lastnega mnenja. ^eprav {e 
ni navedel klju~nih vsebinskih to~k argumentacije, je skladenjsko njegova intervencija zdaj kon~no zaokro`ena (konec glavnega stavka). Od zadnjega poudarka naprej 
(tko) so~asno padata tonska vi{ina in jakost, koncu reme pa sledi tudi 34 cs dolg pre-
mor, zato lahko na tej to~ki zamejimo prvi govorjeni odstavek. 

§ 2 

rema 1 > preambula 1 

{34} 
da {55} 
sestavi{ nek fes// {16} 
ne vem program #fe##stivalski 

Nov govorjeni odstavek se za~ne na nizki tonski vi{ini in s podalj{anim trajanjem 
podrednega veznika da. Njegova skladenjska vloga se tako spoji z vlogo vezala pri 
oblikovanju formulacije, kar dokazujejo podalj{ano trajanje ter premora pred njo 
(34 cs) in za njo (55 cs). Po drugem, razmeroma dolgem premoru bi pri~akovali 
takoj{nje nadaljevanje skladenjske strukture brez prekinitve, vendar se govorec 
kljub hitremu za~etku na sestavi{ nek fes//, kjer je povpre~na dol`ina zloga le 13 cs, 
tudi hitro ustavi. 

Gre za samopopravek, saj se govorcu o~itno zazdi, da v izrekanju ni bil dovolj 
natan~en, zato novo strukture ne nadaljuje samo z dopolnitvijo, ampak se po 16 cs 
dolgem premoru vrne nazaj in uvede {e novo vezalo ne vem. Ves drugi del reme, ki 
sledi prekinitvi zaradi samopopravka, je intonacijsko neznatno moduliran; enakomerno nizka tonska vi{ina in jakost se zvi{ata {ele na nagla{enem zlogu besede program, kjer je tudi vsebinski poudarek, ker je tu vne{ena nova informacija glede na 
prvotno zastavljeno remo. 


Problem prozodi~ne analize spontanega govora 17 

intervencija sogovorca 

#ja## 

Z indicem sogla{anja ja sogovorec poka`e, da sledi govor~evi argumentaciji. Sogovorec intervenira 40 cs po samopopravku govorca, kar je povpre~ni ~as, ki ga potrebujemo, da se odzovemo na zahtevo po povratni informaciji ali na te`ave, ki jih ima 
govorec z izrekanjem tistega, kar ho~e povedati. 

preambula 2 (vezalo + vezalo + lo~eni modus) 

al pa ne vem 

Podobno kot v prej{njem primeru govorec i{~e ustrezen na~in, s katerim bi dokon~al 
svojo formulacijo, vendar to izre~e s tako hitrostjo (povpre~na dol`ina zloga je 8 cs), 
da celotna preambula dobi vlogo vezala, ki uvaja remo. 

rema 2 > preambula 3 

sestavi{ #nek## festival 

Rema vsebinsko v primerjavi z govor~evima prej{njima dvema poskusoma iz reme 
1 ne prinese ni~ novega, vendar je njena skladenjska zgradba prva, ki te~e brez prekinitev in samopopravkov od osebne glagolske oblike do predmeta festival, ki je 
podan z mo~no jakostjo in nara{~ajo~o tonsko vi{ino. Zato rema 2 deluje kot preambula za remo 3, kar ka`e na govor~evo `eljo, da kljub nezmo`nosti navajanja 
novih argumentov no~e izgubiti besede. 

intervencija sogovorca 

#ja## 

Sogovorec se manifestira pribli`no 50 cs po padcu jakosti na zelo hitro izgovorjeni 
preambuli al pa ne vem, kar je povpre~ni ~as reakcije na govor~evo `eljo po povratni informaciji v dalj{i govorni intervenciji. 

rema 3 > preambula 4 

in ti stoji{ kot {60} 
ime za tem {21} 

Remo 2 smo na podlagi intonacijskih kazalcev z rekategorizacijo opisali kot preambulo za remo 3, kar potrjuje tudi argumentacijski vidik, ker je rema 2 tudi vsebinsko 
hipoteti~ni okvir za remo 3, ki naj bi nastopila kot dejanski argumentacijski nasledek njegove formulacije iz reme 2. Tonska vi{ina in jakost se tik pred premorom za 
kot spustita na ni`jo raven, vendar govorec skozi 60 cs dolg premor ohrani besedo, 
ker je dovolj o~itno, da bo z nadaljevanjem te skladenjske strukture kljub trenutni 
nezmo`nosti, da bi do konca formuliral izrek, uvedel nov argument. 

Analizirana rema je zaradi mo~nega dviga tonske vi{ine in jakosti rekategorizirana 
v preambulo za remo 4, poleg tega pa je zadnji poudarjeni zlog tudi podalj{an 


18 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

(35 cs), kar nakazuje, da ima govorec naslovniku {e nekaj povedati, pa {e i{~e pravi 
na~in, da bi to formuliral. 

rema 4 > preambula 5 

nek trejdmark #to si ti## {35} 

Razmeroma dolg premor iz prej{nje reme govorcu ne zadostuje, da bi se dovolj 
natan~no izrazil, zato v okviru bolj ali manj iste vsebine {e enkrat na druga~en na~in 
pove, kako si predstavlja, da bi se morala razvijati naslovnikova situacija. Obravnavana rema je primer tipi~ne govorjene strukture; po principih ekonomi~nosti v 
skladnji pripravljenih (nesprotnih, nespontanih) besedil bi uporabnik isti pomen 
lahko izrazil s ti si nek trejdmark. Govorec namre~ svoje sporo~ilo gradi tako, da 
najprej izre~e, kar mu je najva`nej{e (trejdmark), {ele potem se mu zazdi nujno, da 
to razlo`i. Princip (redundantne) anafori~nosti, ki ga predstavlja struktura nek trejdmark to si ti, je torej nujen v smislu strukturiranja spontanega govora in oblikuje 
smisel sporo~ila, ki deluje kot kazalec govor~evih miselnih procesov pri oblikovanju vsebine njegove misli in njegovega odnosa do zadeve. 

Na zadnjem delu reme, osebnem zaimku ti, opazimo mo~en dvig jakosti in tonske 
vi{ine, ker govorec eksplicitno nagovori naslovnika. Hkrati pa gre za nujno rekategorizacijo reme 4 v preambulo za remo 5, ~e ho~e govorec obdr`ati besedo (sogovor), ker se sogovorec tokrat manifestira bolj agresivno kot doslej. 

intervencija sogovorca 

#to je ful ja## 

Intervencija sogovorca ostane v mejah pritrjevanja in sporo~anja, da se strinja z 
govor~evo argumentacijo, zato sklepamo, da Ga{per {e ne namerava prevzeti besede. To dokazujejo intonacijski kazalci, saj jakost na najvi{ji to~ki njegove intervencije dosega srednjo raven njegovega jakostnega razpona, vi{ina osnovnega tona pa 
ostaja nizka. 

preambula 6 (vezalo) 

mislim 

Vezalo mislim je spet podano z nizko tonsko vi{ino in jakostjo, govorec se torej osredoto~a nase in na svojo formulacijo. 

rema 5 

TO je tvoj uspeh {55} 

Andrejeva argumentacija se z remo 5 razvije do najvi{je to~ke, saj je iz~rpal mo`
nosti, s katerimi je znal predstaviti svoje razmi{ljanje. S poudarjenim zaimkom TO, 
na katerem jakost in vi{ina osnovnega tona dose`eta najvi{jo raven celotnega korpusa (240 Hz, 93 dB), govorec {e enkrat povzame klju~no besedo prej{nje reme, 
trejdmark, hkrati pa se nanese na svojo argumentacijo v celoti. 


Problem prozodi~ne analize spontanega govora 19 

intervencija sogovorca 

ja 

60 cs po mo~ni jakostni in tonski modulaciji na TO Ga{per odreagira na govor~ev 
poudarek in spet poka`e, da je sledil njegovemu izrekanju. 

7 Sklep 

Jezikoslovna analiza spontanega govora izhaja iz teorije izrekanja (fr. énonciation), 
ker mora v izhodi{~u upo{tevati in presojati vlogo govore~ega subjekta v konstruiranju izre~enega, in sicer v tipi~ni situaciji govorne izmenjave. Raziskovalna metodologija zato temelji na razumevanju specifike spontanega izrekanja, v katerem se 
jezikovne strukture praviloma ne oblikujejo po na~elih klasi~nih skladenjskih klasifikacij. Govore~i subjekt v izrekanje v realnem ~asu komunikacije projicira svoje 
individualne posebnosti, zato je njegov govor nujno analizirati z mislijo na mehanizme redundance, s katerimi govorec postopoma kreira svoj smisel, ne dokon~uje 
diskurzivnih enot ali jih ve~krat ponovi, zastaja ali pohiteva, funkcionalno zvi{uje 
ali zni`uje tonsko vrednost ali jakost zvo~ne snovi, ki oblikuje njegovo sporo~ilo. V 
ospredje tak{ne analize stopajo prozodi~ne prvine govora, ki jih subjekt uporablja 
kot strate{ka sredstva za dosego svojih komunikacijskih ciljev in oblikovanje poteka govorne situacije. 

V spontani govorni izmenjavi ima vsak izmed kazalcev intonacije svojo osnovno 
vlogo, te pa se med seboj prepletajo in se koherentno povezujejo s skladenjsko 
strukturo. Tonska vi{ina je povezana z govor~evo `eljo po tem, da bi pritegnil 
naslovnikovo pozornost, in zato izhaja iz soizrekanja. Izre~ena jakost je odvisna od 
tega, ali si govorec `eli obdr`ati besedo ali jo namerava prepustiti sogovorcu, zato 
uresni~uje sogovor. Spremembe v trajanju posameznih segmentov nakazujejo stopnjo organiziranosti sporo~ila, ki ga govorec izreka, premori pa udele`encem omogo~ijo, da izre~eno analizirajo in se pripravijo na nadaljevanje. Na podlagi intonacijskih kriterijev, ki sodelujejo pri predvidevanju govorca, kak{na bo naslovnikova 
reakcija na izre~eno, lahko zamejimo osnovno enoto analize, govorjeni odstavek, in 
raz~lenimo njegova glavna sestavna dela, preambulo in remo. 

Pojasnilo k akusti~nim shemam v prilogi 

Prozodi~ne sheme so obdelane s pomo~jo programa za akusti~no analizo govora PRAAT. 

Polje »Intensity« predstavlja jakost zvo~nega signala; govor~evo obmo~je se giblje med 55 in 
95 dB. 

Polje »Pitch« predstavlja vi{ino tona (F0), ki pri obravnavanem govorcu niha med 70 in 
240Hz. 

»Time« ozna~uje ~asovni potek (trajanje) govora. Vsak interval zajema 2 sekundi posnetka, 
pas med transkripcijama ozna~uje premore (merjene v stotinkah sekunde). 

Zgornji pas transkripcije vsebuje izrekanje govore~ega, spodnji pa intervencije soudele`enca. 


20 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

Priloga: sheme intonacijskih obrisov obravnavane govorne izmenjave 

Pitch (Hz) Intensity (dB) Pitch (Hz) Intensity (dB)



Pitch (Hz) Intensity (dB) Pitch (Hz) Intensity (dB)

Problem prozodi~ne analize spontanega govora 21 



22 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

Pitch (Hz) Intensity (dB) Pitch (Hz) Intensity (dB)



Pitch (Hz) Intensity (dB) Pitch (Hz) Intensity (dB)

Problem prozodi~ne analize spontanega govora 23 



24 Primo` Vitez in Ana Zwitter Vitez 

Literatura 

Benveniste, Émile, 1988: Problemi splo{ne lingvistike I. Ljubljana: Studia humanitatis.
Delattre, Pierre, 1966: Les dix intonations de base du français. French Review 40/1. 1–14.


Kerbrat-Orecchioni, Catherine, 1999: L’énonciation. Armand Colin.


Lacan, Jacques, 1966 [zadnja izdaja 1999]: Écrits I. Seuil.
Milner, Jean-Claude, 1989: Introduction a une science du langage. Seuil.
Morel, Mary-Annick in Danon-Boileau, Laurent, 1998: Grammaire de l’intonation. Ophrys.


Novarina, Valere, 1999: Devant la parole. P. O. L.
Rossi, Mario et alii, 1981: L’intonation. De l’acoustique a la sémantique. Klincksieck.
Saussure, Ferdinand de, 1997: Predavanja iz splo{nega jezikoslovja. Ljubljana: Studia huma


nitatis.
Vitez, Primo`, 1999: Od idealnih jezikovnih struktur k strategiji realnega govora. Slavisti~na
revija 47/1. 23–48.


Zwitter, Ana, 2002: Les stratégies intonatives a l’échange oral en slovene et en français. 
Linguistica XLII. 121–130.