Glasilo OŠ Matije Copa Kranj KORONA PUH Šolsko leto 2019/2020 POUK NA DALJAVO IZ NASLEDNJIH STRANI VEJE UTRIP POUKA NA DALJAVO, KOT SO GA LETOŠNJO POMLAD DOŽIVLJALI NAŠI UCENCI IN UCENKE. UPAJMO, DA BODO TI ZAPISI KMALU SAMO ŠE ZANIMIV DOKUMENT CASA OZIROMA DA TE RUBRIKE V NAŠEM NASLEDNJEM ŠOLSKEM CASOPISU NE BOMO VEC IMELI … POUK DOMA Za pouk pripravim stvari. Pri pouku mi pomaga mami. Pri ucenju doma mi je všec, ko spoznavam pisane crke. Pogrešam svoje prijatelje, ker se skupaj ne moremo igrati. Najbolj pa pogrešam svoji uciteljici Jano in Ivano. Maša Zorman, 2. A Zjutraj, ko vstanem, pojem. Sam pripravim racunalnik, zvezke in pušcico. Natancno in pozorno delam domace naloge. Najboljši mi je pouk matematike, anglešcine in likovna umetnost. Kadar mi je težko, mi pomagata mamica in brat. Upam, da kmalu vidim svoje prijatelje. Hlib Vlasov, 2. A Po svetu se je razširil korona virus. Zaprla se je šola. Ostali smo doma. Imamo pouk od doma. Vsako jutro mi ati natisne naloge. Naloge rešujem sam. Vcasih mi pri tem pomaga mami. Zraven leži naš macek. To mi je všec. Ko naredim vse naloge, gremo ven. Igrišca so zaprta. Ne smemo v trgovino. Ljudje nosijo maske. Vcasih pogrešam svoje prijatelje. Upam, da se kmalu odpre šola in trgovina z igracami. Tom Prodan, 2. A Zjutraj pregledam navodila, ki mi jih je poslala uciteljica Jana. Pri tem mi pomagajo mami, oci ali sestra. Pripravim vse, kar potrebujem. Potem se lotim dela. Ni mi všec, da se ucimo doma, ceprav nimam težav. Pogrešam prijatelje in uciteljico. Komaj cakam, da se vrnem v šolo. Zaradi tega, ker se družimo, hecamo in igramo. Rok Ruparcic, 2. A Na pouk se pripravim tako, da pripravim peresnico, racunalnik in zvezke. Pri ucenju mi pomaga mami. Pri ucenju doma mi je všec, da se veliko naucim. Pogrešam prijatelje, ker se ne moremo skupaj igrati in pogovarjati. Eva Mokricki, 2. A Vse knjige in pripomocke za ucenje dam na mizo. Vedno grem po vrsti, kot je na urniku. Pri ucenju mi pomaga mami, vcasih pa sestra. Najbolj mi je všec, ko pišem. Zelo pogrešam svoje prijateljice, ker jih nisem videla dolgo casa. Hena Elkasovic, 2. A Pouk doma mi ni tako všec, ker uciteljica bolj prav razloži. Vedno mi pri delu pomaga mami. Vsi predmeti mi gredo, le matematika ne. Uciteljico imam zelo rada. Vsak dan zelo pogrešam prijatelje. Valentina Jeric, 2. A Na pouk se pripravim tako, da zacnem poslušati uciteljico. Nobeden mi ne pomaga. Težave imam pri anglešcini. Prijatelje zelo pogrešam. Zato jih pogrešam, ker se rada igram z njimi. Anja Škunca, 2. A Na pouk doma se pripravim tako, da se pretegnem in se oblecem v dnevne obleke. Po prvem predmetu imam zajtrk. Umijem zobe in grem naprej delat za šolo. Doma mi je bolj všec, ker imam vec odmorov in lahko vmes pijem. Doma mi ni všec, ker pogrešam sošolce in uciteljico. Pogrešam jih, ker si med sabo pomagamo. Upam, da se korona virus cimprej konca. Tinkara Kunstelj, 2. A Vstanem, si umijem zobe in pojem zajtrk. Pogledam na urnik. Pripravim si zvezke in pricnem delati. Vmes pojem malico (sadje in tudi kakšen bonbon). Ko koncam z delom, si pripravim za naslednji dan. Ema Ilievski Zadravec, 2. A Na pouk se pripravim tako, da pripravim zvezke, knjige in peresnico. Pri ucenju mi pomagata mami in sestricna. Doma mi je všec, ker ne maram za šolo vstajati tako zgodaj. Težave mi dela pogovarjanje v slovenšcini. Pogrešam igranje s svojimi prijatelji. Đorde Kvrzic, 2. A Ko se jaz odlocim, da imam pouk, najprej vzamem svoj urnik in pogledam, kaj imam. Pripravim delovne zvezke, ki jih potrebujem, in skupaj z mamico zacnem s poukom. Všec mi je, ker mi mamica veliko pomaga in ker pouk traja le tri ure na dan. Težave imam pri likovni umetnosti. Zelo pogrešam svoje prijatelje, zato ker se že dolgo nismo videli. Ivana Ilievski, 2. A Timon, 5. C POUK DOMA Po zajtrku se zacne šola. Ko naredim matematiko, slovenšcino in spoznavanje, imam malo odmora. Pri šoli mi pomaga mami. Ko koncam šolo, se lahko igram. Med šolo mi sestrici nagajata in potem se skregamo. Mami skoraj dobi živcni zlom. Jaz in sestrici pomagamo pri hišnih opravilih. Velikokrat pomislim na svoje prijatelje in komaj cakam, da se spet vidimo. Sven Grujcic Lajovic, 2. B Zjutraj se umijem in pojem zajtrk, potem pa delam za šolo. Pri tem mi pomagata starša. Všec mi je to, da delam z racunalnikom. Svoje prijatelje pogrešam zato, ker se z njimi rad igram. Oton Rudolf, 2. B Prvi teden mi je bilo zelo težko, potem sem se navadila. Zjutraj, ko vstanem in pojem zajtrk, zacnem s šolskimi nalogami. Najprej se lotim lažjih nalog. Pri težjih nalogah mi pomagajo mami, ati in sestra Leila. Ko naredim dve nalogi, imam odmor. Ucenje na daljavo mi ni prevec všec, ker pogrešam uciteljico in sošolke. Hana Becirovic, 2. B Ko se zbudim, pripravim šolske stvari. Mami mi pomaga pri nalogah. Všec mi je, ko mi starša pomagata. Težave imam pri glasbi. Pogrešam sošolke. Pogrešam jih, ker mi je dolgcas. Tijana Maletic, 2. B Za šolo zacnem delati takoj po zajtrku. Pripravim si vse potrebšcine. Pri delu za šolo mi najvec pomaga mami. Všec mi je, da si lahko vzamem odmore, kadar hocem. Zelo pogrešam svoje prijateljice in igro z njimi. Tara Jovicic, 2. B Ucenje doma ni slabo, a je bilo v šoli bolje. Pouk doma ni navaden pouk. Moja mami mi pomaga, a je precej stroga. Pouk na daljavo je zato precej daljši. Zelo rada igram na racunalniku Mojo matematiko in tekmujem s prijatelji. Pogrešam šolsko igrišce in igre s prijatelji. Pogrešam tudi športno vzgojo in plesne nastope. Neža Rauter, 2. B Po zajtrku zacenjam z nalogami za šolo. Pripravim si vse, kar potrebujem za naloge in zacnem z delom. Vmes imam odmor. Pri nalogah mi pomaga mami. Všec mi je to, da mi mami pomaga in da imam vec odmora kot v šoli. Najvec težav imam pri pisavi, ampak mi gre že veliko bolje. Zelo pogrešam svojo uciteljico in svoje prijatelje, ker se bolje igramo skupaj in uciteljica me bolje nauci. Komaj cakam, da se šola odpre. Tianna Kulaš, 2. B Pomaga mi mami, razloži mi, kateri zvezek pripravim ter pove mi stran. Všec so mi uganke. Matematicne uganke so mi všec zato, ker rad racunam. Težave imam pri slovenšcini in opismenjevanju. Težave imam s pisanimi crkami. Zelo pogrešam sošolce, najbolj pogrešam Kristiana, ker sva tudi dobra prijatelja. Aleksa Radonic, 2. B POUK NA DALJAVO K oronavirus izhaja iz Kitajske. Ce ne bi jedli cudnih živali, verjetno ne bi prišlo do izbruha virusa. Jaz in moji sošolci se šolamo od doma. Pomagajo mi tudi starši. Težko delam za šolo, ker zraven mene v kuhinji oci dela za službo in se tudi pogovarja po telefonu. Evelin in mami pa se šolata ter delata za službo v najini sobi. S prijatelji se pogovarjamo preko telefona. Moja soseda je imela koronavirus. Odpeljali so jo v bolnišnico, ni se vrnila, bilo je prehudo, zato je umrla v bolnišnici. Bila sem zelo žalostna. Ko sem to pisala, sem se spomnila, da zelo pogrešam šolo, ucitelje in uciteljice. Tanaja Gogala, 3. A B il je cetrtek, ko sem prišla iz šole. Pred vrati me je cakala mami. Mamico sem objela in bila sem vesela, da je doma. Mamica mi je rekla, da v petek ne bom šla v šolo zaradi koronavirusa. Najprej sem bila vesela, ker bom zdaj vec casa z mamico in atijem. Mislila, sem, da se bomo imeli tako kot med pocitnicami. Ampak ni tako. Zdaj ko je koronaviru, se moramo držati doma. Ne smemo na obisk k babici in dediju. Zelo težko se mi je uciti od doma. Smešno mi je, ker je zdaj moja mamica uciteljica. Vsak dan se kaj novega naucim. Moji uciteljici Ireni pošljeva z mamico vsak teden kakšno slikico in dokazila o opravljenih nalogah. Popoldne grem z družino v naravo, ko pridemo domov, si razkužimo roke in si jih umijemo s toplo vodo. Ko grem spat, sanjam o koronavirusu. Zelo se ga že bojim. Želim si, da ne bi bilo vec koronavirusa in da bI kmalu lahko videla vse svoje prijatelje. Lina Kukolaj, 3. A KORONAVIRUS Koronavirus, zakaj si prišel na naš planet? Moral bi ostati na svojem planetu. Sedaj moram ostati doma in se šolati doma. S sošolci se ne smem igrati, ne smem hoditi na igrišce. DOVOLJ JE! Koronavirus, sedaj pa le pojdi in ne vrni se, nikoli vec! Matija Božilovic, 3. A Lorena, 6. B MOJA DOGODIVŠCINA – POUK NA DALJAVO Nekjese jezacela bolezen, za katero lahko vsak zboli, lahko je suh, debel, velik ali majhen, lahko jeoci,mami, bratec,sestrica ali celo jaz in ti. Ta bolezen ni velika, a jehujšaod komarjevega pika, najvecpajomika, da se dotaknevsakega cloveka. Ker tebolezni poznalšenihceni, so ime“koronavirus” dali ji. Zatosmovpetekzadnjicsedlivšolskeklopi, v ponedeljek pa bili doma smo vsi. Prve dni smose dolgocasili, saj v šolonismošli. A zabavo smo si kar sami poiskali: racunalniki, telefoni in igranjevnaraviso nas zabavali. A zabave je bilo hitro konec, saj so nam“hudobni” starširekli, da s šološe ni konec. Ocetjeinmamesonamprekospleta pokazali, da v zvezi s šolo srecna rešitevza nas se neobeta. Šolskodelose jenadaljevalo, samo da ime novo si je dalo. Imenujejoga šola na daljavo, sedaj imamo vsega polno glavo. Edino še hujejeod tega, cebolezen teoblega, nihcešeblizu ti nesme, le kdo si je izmislil, da jemali šolar v“samoizolaciji.” Zato ostanimo doma pridno, umivajmoin razkužujmosiroke, da ta bolezen hitro stran gre. Saj drugacebomoše doma, a šola,kotvidiš,nikamor nebošla. Tolikosmožedoma dolgo, da pogrešamšolo–nadlogo, saj takratsmobili v šoliledopoldne, potem pa smo lahko se igrali na igrišcih popoldne. No,najsamoše topovem, da ena stvar vtej “šoli”mi res dobrogre: spim lahko pozno v dopoldne in šolskeureimamlahko tudipopoldne, saj nihceveczvonca nima, zatonas šolska ura pravnicvecnebriga. No,mogocepataka šola leni slaba. Samokaj,kopogrešamuciteljein sošolce ter igranje, ko je zunaj sonce. Zato naj vsak od nas doma ostane, da ta korona cimprej potpod nogevzame! Gloria Baric, 3. A MOJE POPOLDNE V CASU VIRUSA Že pred nekaj casi so nam zaprli šolo, ker se je med nami pojavil koronavirus. Dopoldne zato dalj casa spim. Popoldne se zacne s kosilom. Ko ga pojem, grem delat za šolo. Najprej mi mami natisne ucno snov, ki jo pregledam od prve do zadnje strani. Kar je potrebno, preberem, prepišem v zvezek ali rešim naloge v delovnem zvezku. Vmes imam tudi odmor. Ko koncam za šolo, grem na sprehod. Tako je skoraj vsako popoldne. Malo je že dolgcas. Komaj cakam, da bo tega virusa konec, da se bom spet lahko igrala s prijateljicami. Karolina Jenko, 3. A KORONAVIRUS Ž ivijo, jaz sem Natalija. Zaradi virusa, ki je v Sloveniji, so zaprli šole. Zdaj se šolamo doma. Šolanje doma mi je zelo všec, ker jaz dolocam vrstni red, kako bo potekal moj dan. Zdaj tudi veliko hodim v naravo. Ko naredim vse za šolo, berem knjige, rišem, se igram z bratom, seveda tudi pogledam kakšen film in risanko. Ker se s prijatelji ne smemo družiti, se pogovarjamo po telefonu. Meni je zelo všec, da doma delam za šolo, ker drugace bi mi bilo prevec dolgcas. Komaj cakam, da se spet vidimo v šoli. Natalija Grujic, 3. A ŽIVLJENJE S KORONAVIRUSOM Nekoc je živela puncka, ki ji je bilo ime Tara. Zelo rada se je igrala zunaj. Imela je veliko prijateljev, s katerimi se je rada družila. Nekega dne se je zunaj zopet igrala s prijatelji. Nenadoma je kihnila in iz nje je skocila mala pošast ter rekla, da ji je ime koronavirus. Otroci so se prestrašili in zbežali z igrišca. Le še Tara in majhni koronavirus sta ostala na igrišcu. Tara se je pocutila slabo, ker je prva pripeljala koronavirus na svet. Tudi ona je odšla z igrišca, korona virus pa ji je sledil. Ko je prišla domov, je njena družina takoj vedela, da je bolna. Tudi koronavirus je to slišal in videl, kako je Tarina družina njej dala zdravila in jo odpeljala k zdravniku. Ta ji je povedal, da je bolezen resna in da se bodo zaceli z njo resno ukvarjati. Dal ji je še mocnejša zdravila. Odšli so domov. Ta koronavirus pa je iz mašcevanja okužil celo mesto. Tako so se mešcani odlocili zapreti šole, vrtce, trgovine in vsa podjetja. Zato so se otroci morali šolati doma. Tara je bila zelo pridna ucenka in ji tako imenovana »šola na daljavo« ni delala težav. Kmalu so se ljudje lahko gibali le še v svoji obcini. Tara se je z družino vsak dan odpravila v gozd na sprehod oziroma tek. Vedela je, da se ucitelji res zelo trudijo po svojih najboljših moceh. Vsak dan je pridno delala za šolo, ce pa je potrebovala pomoc oziroma ji kaj ni bilo jasno, je pisala uciteljici po elektronski pošti. Dnevi so precej hitro minevali. Z družino se je zabavala, kljub temu da se ni smela igrati s prijatelji. Koronavirus nam je vsem v hipu spremenil življenje. Kljub vsemu se je Tara imela fino, kaj pa vi? Brina Lampe, 3. A ŠOLANJE DOMA IN KARANTENA Šolanje doma mi niti malo ni všec. Šolsko delo mi vzame prevec casa. Obcutek imam, da je vec snovi in domacega ucenja. Zdi se mi, da imamo tega v šoli manj. Zaradi šolskega dela sedaj manj igram igrice na tablici. Rad bi igral vec. Žalosten sem, ker se s prijatelji ne morem dobiti zunaj in jih pogrešam. Zaradi karantene ne morem iti k dedku in babici. Upam, da bo cim prej konec karantene in bom spet svoboden :-) Zacela se je karantena, bolijo me kolena. Na stolu noc in dan sedim in v zvezek strmim. Igrice me cakajo, šolska dela zaustavljajo. Zaradi Kitajcev smo doma in trpi vsa Slovenija. S prijatelji se ne dobimo, ampak doma ticimo. Iz obcine ne smemo, samoše v gozd lahko gremo. Maj Rakar, 3. A ZGODBA O KORONARJU MOJE DOŽIVLJANJE POUKA NA Nekoc je bil planet Zemlja brez težav, dokler se ni pojavil nek zelen virus po imenu Koronar. Koronar je bil le navaden virus, ki se je bal cistoce. Nihce ni vedel, od kod se je vzel, ampak svoj pohod je zacel na Kitajskem. Prepotoval je ves svet samo zato, da bi okužil najmanj problematicne ljudi na svetu, Slovence. Okužil je otroke, mame, ocete, vse družine, potem pa še vse v bloku. Okužil je še nekaj živali in potem ga je lovil opremljeni clovek, dokler ga ni ujel v vrecko. Prinesel ga je k zdravniku v bolnišnico. Zdravnik mu je povedal, da je to virus Koronar. Ampak vrecka je bila premalo zavezana. Koronar je skocil iz vrecke, ugriznil opremljenega cloveka, nato pa še zdravnika in oba sta postala zelenkasta. Ko je prišel iz bolnišnice, je tekel po mestu in kdor koli mu je rekel, da je prikupen, ga je Koronar ugriznil, se pravi, ga je okužil, da je postal zelen. V porocilih je pisalo, da je prišel virus Koronar. Vsi ljudje so se mu zaceli umikati, pa tudi drugim ljudem so se umikali. Bilo jih je strah, da bo še njih Koronar ugriznil v nos. Po televiziji so govorili, naj grejo v trgovine po posebne maske in rokavice. To so upoštevali in tudi naredili. Ker so vsi nosili posebne maske, jih Koronar ni mogel vec ugrizniti v nos in okužiti, zato mu je zmanjkovalo strupa in šel je v tujino. Ljudje so ozdraveli in se niso vec bali. No, tako so Slovenci premagali Koronarja in tako se konca naša zgodba. Luka Toporiš, 3. A ŠOLA NA DALJAVO Moje popoldne se je zelo spremenilo. Pred virusom smo se s prijatelji družili in se igrali na igrišcu. Zdaj se še videti ne smemo, razen po telefonu se slišimo. Delati naloge prek racunalnika ni isto. Upam, da virus kmalu premagamo. POMAGAJTE IN SKRBITE ZA CISTOCO! Gabrijel Donoša, 3. A DALJAVO Cel svet je zajel koronavirus. To je smrtonosen virus, ki se širi zelo hitro. Nekateri ga lahko prebolijo. Zaradi tega virusa smo vsi doma. Doma delamo vsak dan naloge, samo v soboto in nedeljo ne. Vsako jutro pogledam, kaj bomo delali. Popoldne z družino telovadimo. Ko potelovadim, se spocijem in poklicem prijatelje. Komaj cakam, da zopet vidim sošolce in uciteljice. Aleks Praca, 3. A MOJE POPOLDNE V CASU VIRUSA V svetu se je pojavil en poreden virus. Zaradi njega smo vsi ostali doma in šole so zaprte, saj se bojimo, da bi ta virus okužil še vec ljudi. Doma pišem domaco nalogo in berem knjige. Popoldne, ko starši pridejo iz službe, mi pomagajo, ce cesa nisem znal. Potem gremo v naravo na cist zrak. Borimo se, da se cim prej znebimo virusa, ker si želim, da bi se spet igral s prijatelji. Aleksandar Jovanov, 3. A MOJE DOŽIVLJANJE POUKA NA DALJAVO Pri pouku na daljavo je zelo dobro to, da nevstajam ob sedmih,ker si lahkosam dolocim svoj delovnicas.Vesel sem,ker sem lahkodoma in se igram zbratcem. Žalosten pa sem, ker ne vidim svojih prijateljev. Ne morem iti na maketarski krožek inigrati košarke.Želim si,da bo vsega hitro konec in da zopet vidim svoje prijatelje. Lan Tunukovic, 3. A MOJE POPOLDNE V CASU VIRUSA Popoldne gremo v gozd in med tem vadim poštevanko. Ko pridem nazaj, se z bratom igram ali pa se gugam. Nato sem malo na telefonu ali pa gledam televizijo. Delam na racunalniku. Nato se pripravim za spanje. Pogrešam prijateljice. Klara Despotovic, 3. A KORONAVIRUS Moje ime je Lana in hodim v 3. a razred. Napisala bom clanek o tem, kako se nam je življenje cez noc obrnilo na glavo. Prišel je mesec marec. Marca se je vse skupaj zacelo. Prišla je bolezen z imenom koronavirus, ki je zelo nevarna za starejše ljudi. Ustavil se je promet in zaprle so se javne ustanove. Nekateri ljudje so ostali doma na cakanju, drugi pa morajo delati od doma. Ne smemo se družiti s prijatelji in sorodniki. Za nas, ki smo hodili v šolo, se je tudi vse ustavilo. Šole so se zaprle in zacelo se je ucenje na daljavo. Na zacetku je bilo težko, kasneje pa smo se navadili na to obliko ucenja. Jaz upam, da bo kmalu tega konec in da se cim prej vrnemo v šolo med prijatelje. Do takrat pa vsem priporocam: »Ostanite doma!« Lana Djokic, 3. A MOJE POPOLDNE V CASU VIRUSA O, ta virus, cel svet je obrnjen na glavo! Svet trpi in šole so zaprte. Sprva sem mislila, da so pocitnice. Potem sem ugotovila, da pogrešam prijatelje in prijateljice ter uciteljico. Sedaj ko so šole zaprte, vse delamo preko spleta in moram vam priznati, da nekako pogrešam uciteljicino razlago, saj je lažje, ko nam ona govori in nam razlaga, kot pa da se ucimo na daljavo. Poleg tega, da delam za šolo, se še igram z bratom. Na zacetku zaprtja šol smo vsak dan hodili na sprehode, zdaj ko se virus še hitreje širi, se temu izogibamo za zdravje nas in ostalih. Komaj cakam, da se ta norišnica konca in da spet živimo normalno življenje. Iva Varagic, 3. A MOJE DOŽIVLJANJE POUKA NA DALJAVO Ko delam nalogo, sem vedno jezen, ker se mi ne da. Ko pa koncam naloge, sem vesel, ker potem lahko igram igrice. Sem pa tudi vesel, da ni podaljšanega bivanja. Vcasih gremo ven na sprehod ali pa smo doma. Pred virusom se zašcitim z razkužilom, rokavicami ter z masko. Poleg tega se moramo držati navodil države. Ne smemo se ljubckati, rokovati, od blizu pogovarjati in hoditi na obiske. Tako se bomo zašcitili in koronavirus odgnali stran. Nejc Robnik, 3. A Inti, 5.A VELIKA NADLOGA Velik lump prišel je v našo vas, ime mu je koronavirus, on misli, da je pravi as! Joj, ta virus res nadloga je velika, tudi po vseh mestih se zdaj potika in cisto v vsak nos se on vtika! Zaradi njega vse šole zdaj zaprte so in mi nikamor vec ne moremo. Tudi prijateljev ne vidimo, babico in dedka pa samo po telefonu slišimo. Joj, ta virus res nadloga je velika, zdaj vsi komaj cakamo, da njega vec ne bo, da spet v šole mi se vrnemo! Zdravniki polno dela sedaj imajo, Ana Rop, 3. B saj koroncki veselo naokrog skakljajo. MOJ DAN V KARANTENI Zaradi koronavirusa, ki se širi po celem svetu, smo že veliko dni v karanteni. Danes vam bom predstavila svoj dan v karanteni. Zjutraj, ko vstanem, pojem zajtrk, si umijem zobe, se oblecem in grem delat naloge za šolo. Nato se malo spocijem, kasneje pa znova odidem v sobo in preverim, ce sem naredila vse za šolo. Potem se z bratom igram razlicne igre. Po igri malo berem in se ucim. Po ucenju pojem kosilo, se za kratek cas uležem in pogledam film, risanko ali kakšno oddajo. Po ogledu televizije gremo jaz in moja družina samostojno na kratek sprehod. Ko pridemo s sprehoda, se malo družimo, pojemo vecerjo in tako se nam dan kar na lepem konca. Eva Božic, 3. B O KORONAVIRUSU Nekega dne je v Slovenijo prišel majhen virus, ki se je imenoval koronavirus. Bil je zelo nevaren. Nekega dne je prišel v Kranj. Zaradi tega virusa je umrlo veliko ljudi, približno 35.000, in to je zelo slabo. Da bi pa ta virus USTAVILI, si moramo redno umivati roke, ko pridemo s stranišca, ko gremo jest, ce kihnemo in ko pridemo z igrišca. Zaradi virusa ne moremo v šolo in vse domace naloge delamo od doma, ker je šola na daljavo. Ce gremo v trgovino, POTREBUJEMO ROKAVICE IN MASKO. Ce tega nimaš, prosi koga, ki to ima, in naj ti on kupi, kar potrebuješ. Ce želiš iti v naravo, pa nimaš maske, si daj okoli vratu ruto ali šal, ce pa nimaš nic od tega, pa si daj cez bundo, ce ti je prevelika. NO, TO SO BILI MOJI NASVETI. UPAM, DA BO TA VIRUS KMALU ODŠEL. TI NESRAMNI VIRUS, TI! Lara Bukovec, 3. B NAŠ SOVRAŽNIK KORONAVIRUS Naše mesto je okuženo s koronavirusom, zato so zaprte vse šole, vrtci in službe. Šolarji smo zato ostali doma in imamo pouk kar na domu. Najprej sem se tega zelo razveselil, saj mi ni bilo treba v šolo, potem pa sem ugotovil, da moram doma vseeno veliko delati za šolo. Zjutraj, ko se zbudim, preživim nekaj casa na tablici, potem grem delat za šolo. Najrajši imam športno zaradi zabavnih iger. Najbolj naporen predmet se mi zdi slovenšcina, ker moram veliko pisati in brati. To delo od doma mi je zelo všec zato, ker mi ni treba hoditi v šolo. Tudi tipkanje na racunalnik mi je všec, ceprav težko najdem kakšno tipko. Danes to delam prvic. Popoldneve imam proste za igranje z mami in s samim sabo. Velikokrat se z mami igram pingpong in nogomet. Vcasih mi je dolgcas, ker se ne morem igrati z otroki na ulici. Skrbi me, da zaradi koronavirusa ne bomo šli na morje. Kljub temu da je vsak dan vedno vec okuženih in jih vsak dan nekaj umre, si želim, da bi se cim prej spet lahko družil s prijatelji in da bi bilo spet tako, kot je bilo prej. Nik Križaj Kosec, 3. B ŽIVLJENJE V CASU KORONAVIRUSA Zaradi nadležnega in zoprnega KORONAVIRUSA so morali zapreti šole in vrtce. Tudi nekatere ustanove so zaprli in se odlocili, da bomo imeli šolo na daljavo. Naloge, ki smo jih morali narediti, smo imeli na eAsistentu. KOORONAVIRUS se širi in prenaša, zaradi njega lahko zboliš, celo umreš. Zaradi tega ne smemo biti v stiku z drugimi ljudmi, tudi sprehodi so omejeni. Še posebej pa ne smemo hoditi na obiske in se družiti z nikomer. V trgovine, na pošte in banke moramo hoditi posamezno, samo zaradi najnujnejših potreb, imeti moramo masko in rokavice ter držati razdaljo z drugimi ljudmi. V casu virusa rada telovadim, vadim pesmice, plešem, izdelujem zašcitne maske in Andreja, 5. B igram družabne igre. Komaj cakam, da se vrnemo v šolo, ker pogrešamo svoje ucitelje in sošolce. OSTANITE DOMA IN OSTANITE ZDRAVI. Držimo pesti, da se bomo cim prej rešili tega nadležnega in zoprnega virusa. Ana Stamenova, 3. B Zaradi koronavirusa ne moremo iti v šolo, zato se ucimo doma, ker tudi ce smo doma, se moramo vseeno uciti. Jaz preživljam dneve tako, da se zjutraj ucim, ko pa vse opravim, se igram in imam kratek odmor. Popoldne se ucim poštevanko in berem. Nato imamo kosilo. Ko pojemo, se odpravimo na sprehod. Kmalu se zveceri in vrnemo se domov. In tako se konca moj dan. Lina Grbic, 3. B MOJ DAN V IZOLACIJI Ko se zbudim, si umijem zobe. S starši malo telovadimo. Ko koncamo, gremo zajtrkovat. Potem zacnem delati domaco nalogo in ko jo naredim, še malo vadim poštevanko. Potem berem knjigo, rišem in barvam. Kasneje se s starši igramo družabne igre, clovek ne jezi se, štiri v vrsto in crni Peter. Po kosilu gremo za kratek cas na sprehod. Zatem pogledam še televizijo in rešujem kako nalogo v delovnem zvezku. Pred vecerjo preberem kakšno knjigo, se stuširam in z bratom malo igram igrice, nato pa odidem spat. Tako se konca moj obicajen dan v izolaciji. Anja Štrbac, 3. B V svetu se je pojavil popolnoma nov virus po imenu koronavirus. Najprej je napadel Azijo, nato pa se je razširil po vsem svetu. Naši starši so prejeli obvestilo, da se bodo šole zaprle. Nato smo dobili navodila in ucenje na daljavo se je zacelo. Popoldne se igram, šivam, gledam televizijo, igram igrice in še veliko drugega. Eno popoldne sem šivala lutke, obleke za barbike in plišaste igrace. Vcasih se igramo za hišo ali pa gremo na sprehod. To je cas, ko moramo biti pridni in upoštevati pravila, hkrati pa izkoristiti cas za družino, igro ter ustvarjanje. Ana Radinovic, 3. B MOJE DOŽIVLJANJE POUKA NA DALJAVO Ko sem prvic doživela pouk na daljavo, je bilo enostavno, zdaj, ko sem ga že navajena, pa je težko. Težko je, ker so bili na zacetku enaki racuni, kot smo jih delali v šoli, sedaj pa moram racunati težje in daljše racune in to brez razlage uciteljice, saj starši doma samo povejo, kaj moram delati, ne pa tudi, kako. Všec mi pa je, ker je doma pouka hitreje konec. V šoli se vec naucim kot doma. Doma nam »kuharica« pripravi boljše kosilo. V šoli je boljša telovadba. Doma moram hoditi na dolge sprehode in narediti 50 pocepov. Pogrešam šolo. Komaj cakam, da ne bo vec KORONAVIRUSA in da gremo spet v šolo. Tara Hanna Mocnik, 3. B KAKO PREŽIVLJAM DNEVE V CASU VIRUSA Doma smo že tretji teden in zelo pogrešam šolo. Ob dopoldnevih delam za šolo. Ponavljam poštevanko in deljenje, da ju ne pozabim. V prostem casu grem na dvorišce in se gugam na gugalnici. Igram se tudi s sestrico Evo. Ce je slabo vreme, se igrava v najini sobi. Sestavljava sestavljanke in se igrava s plišastimi igracami. Igrava se tudi namizne igre – šah, clovek ne jezi se …, riševa in barvava pobarvanke. Rada berem tudi stripe in zanimive knjige, ki mi jih je podaril dedi. Vsak dan preberem nekaj strani. Po televiziji rada gledam risanko Gospod Fižolcek. Redno si umivam roke, da ne zbolim. Mami pomagam kuhati kosilo, vcasih pa tudi kaj speceva, npr. marmorni kolac ali orehovo pecivo. Ceprav je tudi doma kar zabavno in zanimivo, komaj cakam, da se bo spet zacela šola. Ana Pihlar Dežman, 3. B JAZ V KARANTENI Zjutraj se zbudim, v kopalnico hitim, vkuhinjo zbežim, da zajtrksi naredim. Za mizo spravim se, delam za šolo vse, mamico jezim, ker derem zraven se. Pojem pesmice, da vse zatrese se, malo za klavir, da delam nemir. Ko vse se naucim in pesmiodigram, si takoj zaželim, da s kužkom se igram. Prijatelje pogrešam in rada jih imam, samo pocakat' moram, da nagajivi virus od nas zbeži drugam. Tamara Gnjatovic, 3. B Kristina MOJE PREŽIVLJANJE CASA V OBDOBJU KORONAVIRUSA V svetu se je pojavil virus. Imenujemo ga KORONAVIRUS. Zaradi njega so zaprli šole, vrtce, trgovine in razlicne ustanove. Nenadoma so nam sporocili, da morajo starši in otroci delati od doma in takrat se je zacel pouk na daljavo. Sedaj v hiši delamo malo drugace. Mama dela od doma, ocka nam kuha kosilo, jaz in moj starejši brat pa delava za šolo. Uciteljica nam vsak dan pošilja, kaj moramo narediti za šolo. Z družino si redno umivamo roke in jih razkužujemo, saj tako preprecimo koronavirus. Vsak dan se zacne tako, da vstanemo, pojemo zajtrk in si umijemo zobe. Potem gre mama delat v pisarno za službo, medtem ocka dela kosilo, jaz in brat pa greva vsak v svojo sobo in delava za šolo. Ko z bratom narediva vse za šolo, vsi skupaj pojemo kosilo. Po kosilu pocakamo, da mama naredi vse za službo in potem gremo na kakšen sprehod brez prijateljev. Po vrnitvi domov si zopet razkužimo roke. Vcasih z mamo in bratom telovadimo, se igramo družabne igre, jaz tudi kaj ustvarjam. Z bratom bereva domace branje. Starši nama dovolijo tudi igrati kakšno igrico in pogledati v telefon. Tako se pogovarjam z drugimi sošolkami. Po vecerji vsi skupaj malo gledamo televizijo in gremo spat. Enkrat na teden gresta mami in ocka v trgovino. Sproti kupita tudi kaj za babice in dedke, saj so oni vedno doma. No, tako jaz in moja družina preživljamo ta cas. Upam, da si tudi vi razkužujete roke in jih redno umivate, saj bomo le tako odgnali ta virus proc. Ostanite zdravi! Tamara Stojkovic, 3. C ŽIVLJENJE S KORONAVIRUSOM V letu 2020 se je pojavil koronavirus. Zaradi koronavirusa je veliko ljudi zbolelo in umrlo, zato moramo biti doma. To je vsem spremenilo življenje. Zjutraj se zbudim pozneje kot ponavadi. Potem si umijem zobe, se oblecem, zajtrkujem in se lotim šolskih obveznosti. Ati mi je dal tablico in naložil gmail, tako da lahko delam naloge. Nalogo delam sam. Ko koncam, se lahko igram igrice s sestro Saro. Potem imam ucno uro klarineta. Dan hitro mine. Zvecer z družino pogledamo kakšen film. Po filmu grem spat. Upam, da bomo kmalu šli v šolo. Pogrešam svoje prijatelje. Jan Zlatanov, 3. C MOJE DOŽIVLJANJE KORONAVIRUSA Danes je bil zelo lep dan, zato sem šla ven. Šla sem v kurnik, ker sem morala pobrati jajcka. V kurniku imam kokoš, ki jo lahko dvigujem in božam. Ime ji je Rjavica. V kurniku je tudi bel petelincek, ki mu je ime Snežko, in bela kokoška, ki ji je ime Snežkica. Imata svoj prostor, da ju ne bi rjave kokoške napadle. Ko rjave kokoške spustimo ven, Snežko in Snežkica ne gresta ven, ker sta zelo plašna. Snežkica ima tudi svojo košaro, kjer vali jajca. Ko rjave kokoši zapremo, imam Rjavico na samem in ji dajem hrano in vodo, ker je bolj pocasna in ji ostale kokoši vse pojejo. To delamo pri dedku in babici, kjer sem zaradi koronavirusa vsak dan. Naja Lužar, 3. C KORONAVIRUS Prišelje dan, ko koronavirus prišelje v Kranj. Zdaj samo doma sedim in lahko se samo ucim. Ko grem na sprehod, pohitim, da virusa ne dobim. Ker ne morem na igrišce, me prijatelj po telefonu poišce. Vcasih res je dolgocasen dan, koronavirus, pojdi stran, da spet nogomet lahko igram. Din Muminovic, 3. C MOJ POUK NA DALJAVO V casu koronavirusa sem veliko doma. Zjutraj, ko vstanem, pogledam na racunalnik, kaj moram narediti za šolo. Vedno najprej naredim matematiko in šport, ker ju imam najraje, potem pa še ostale predmete. Ko vse naredim, si vzamem cas za igro. Komaj cakam, da ne bo vec korona virusa, da bom lahko šel v šolo in na igrišce, kjer bom spet videl svoje sošolce in prijatelje. Anes Fatkic, 3. C KAJ SEM DELALA V CASU VIRUSA 16. marca smo zaceli pouk na daljavo. Vsakdan, od ponedeljka do petka, imamo poukdoma. Vcasih gremo v gozd na sprehod. Najbolj sem vesela, ko se igramo družabne igre. Žal se ne morem igrati s prijatelji, ne morem iti na igrišce. Kdaj se bo že koncal ta koronavirus? Viktoriia Sachenko, 3. C OSTANI DOMA Zdaj je že tretji teden izolacije. Nekateri starši delajo, moji pa so doma. Nekaj hudega se dogaja v Kranju, v naši državi in v drugih državah. Ne vem, kdo je ta virus, vem samo, da je zelo nevaren. Prinesel nam je veliko žalosti. Zaradi njega ne vidim babice in dedka. Pogrešam svoje prijatelje in uciteljico. Proti veceru grem s starši ven. Edim Kovacevic, 3. C MOJ DAN V CASU KORONAVIRUSA Nekega dne je prišel virus po imenu koronavirus. Bil je zloben in nekaj smo morali narediti. Zaprli so vse vrtce in šole in zacel se je pouk na daljavo. Zjutraj, ko se zbudim, se umijem in oblecem, nato pa pripravim in pojem zajtrk. Po zajtrku mi mamica pove, kaj moram narediti za šolo. Ko naredim vse za šolo, se pogovarjam s prijateljicami po telefonu. Nato se z bratcem igrava ali pa ustvarjava. Gremo tudi na sprehod v gozd, kjer opazujem cvetice in živali. Ko se vrnemo, pride oci iz službe in pojemo kosilo. Po kosilu se igramo družabne igre ali pa z bratcem pogledava risanko. Zvecer se umijem in grem spat. Mislim, da se moramo držati pravil in ostati doma. Leonora Podrašcanin, 3. C MOJ DAN V CASU VIRUSA Zjutraj, ko vstanem, ni obicajen dan. Ko pogledam skozi okno, ni nikogar. Vse šole in vrtci so zaprti, tudi igrišca. Lahko gremo samo v gozd. Mami mi je povedala, da je vse to zaradi koronavirusa in da je zelo nevaren. Izogibati se moramo drugim ljudem, umivati roke, kadar gremo v trgovino, moramo imeti masko in rokavice. Zelo sem žalostna, ker pogrešam prijatelje in sošolce. Doma se pridno ucim in komaj cakam, da se šola spet odpre. Želim si, da premagamo ta zlobni virus in da smo spet veseli in srecni kot nekoc. Ana Marenovic, 3. C LUKA IN TRAPASTI KORONAVIRUS Bil je lep soncen dan. Mama in Luka sta gledala televizijo. V porocilih sta slišala, da ne smemo ven. Luka je rekel, da to ni pošteno. Mama mu je povedala, da ne bo smel v šolo. Luka je bil jezen, ker je rad hodil v šolo. Zvecer se je, namesto da bi šel spat, s prijatelji zmenil, da bodo raziskovali koronavirus. Ko so se lotili dela, jih je zalotil policist. Rekel je, naj gredo domov, toda oni niso šli. Šli so do trgovskega centra in poklicali cistilko ter jo vprašali, ce se da virus odpraviti s kakim cistilom. Cistilka jim je povedala, da ne, in jih poslala domov, ceš naj si temeljito umivajo roke. Otroci so se odpravili domov žalostni, ker jim ni uspelo raziskati do konca in opraviti pomembne naloge, ki bi lahko pomagala vsem nam pri tem virusu. Bili so pa tudi veseli, ker so skupaj preživeli lep vecer. Ines Frlic, 3. C KORONAVIRUS Nekoc je na svet prišel koronavirus. Veliko ljudi je zbolelo in umrlo zaradi njega. Koronavirus se je sprehajal po celem svetu, od dežele do dežele. Ko je prišel v Slovenijo, je iskal, katerega cloveka bo okužil. Prvi znaki so, da zacne ta oseba kašljati in ima vrocino. Ko bolna oseba ni v izolaciji, prenaša virus na drugo osebo in tako se širi koronavirus. Zaradi tega smo mi otroci doma in tudi delamo za šolo doma. Ko koncam s šolo, se grem malo igrat z barbikami in grem ustvarjat razlicne stvari. Ko koncam z igranjem, grem umit roke, ker grem jest kosilo. Ko pojem kosilo, se malo spocijem in grem dokoncat izdelek, ki ga delam za mamico. Ko naredim izdelek, segrem še malo igrat. Padla je noc in grem gledat svojo najljubšo serijo. Potem poslušam glasbo in zraven še pojem. Ko pojem vecerjo, grem v kopalnico, kjer si umijem roke in zobe, nato se oblecem v pižamo in grem spat ob 21.00. Ko se bo koncal koronavirus, bomo vsi veseli. Znova bomo šli lahko v šolo in se družili s prijatelji. Monika Travar, 3. C KAJ LAHKO NAREDIM, DA PREMAGAMO KORONAVIRUS Sem majhna deklica. Rada skrbim za svojo higieno in cisto okolje. Kaj smo naredili narobe, da je zemlja tako umazana? Rada pomagam okolju, da premagamo koronavirus. Trudim se, da bi koronavirus cim prej minil. Takrat se bom lahko spet družila s sošolkami, babicami in dedki, ki jih tako zelo pogrešam. Svet, kaj lahko naredim, da koronavirus mine? Saj sem cisto majhna deklica. Koronavirus škodi zdravju in nekateri lahko umrejo, zato me je zelo strah. Svet, zelo žalostna sem, ker pogrešam vse okrog sebe. K sreci imam družino, ki je doma z mano, zato mi je lažje. Starši so doma, moj ocka ima svojo trgovino zaprto, mamica pa ne ve, kako bo s službo. Ne razumem prav dobro, vem samo, da me je strah. Svet, kaj lahko jaz naredim? Znam samo to, da si redno umivam roke. Zato prosim, otroci, sošolci in prijatelji, umivajte si redno roke. Ostanite doma, da vas bom lahko kmalu objela. Kori Matoh Horvat, 3. C ROKE UMIT RINGA RINGA RAJA, VIRUS PA RAZSAJA, PRINESEL BO VROCINO, KAŠELJ, BOLECINO. ZATO OTROCI ZDRAVI, DOMA JE TREBA OSTATI, IN ROKE TREBA SI UMIT, DA OSTAL BOŠ ZDRAV IN FIT. Kori Matoh Horvat, 3. C JOJ, KORONAVIRUS Joj, koronavirus, zdaj prišel si k nam, joj, koronavirus, odgnali te bomo stran. V šoli rada se ucim, a trenutno koronavirus mi ne pusti. Vsi okoli govorijo o koronavirusu, a jaz ti govorim, ostani doma. Andrea Lekic, 3. C NADLEŽNI VIRUS Z IMENOM KORONAVIRUS ALI COVID 19 Zacelo se je decembra 2019 v Wuhanu v glavnem mestu province Hubei v osrednji Kitajski. Pojavil se je virus z imenom VIRUS CORONE (COVID 19), kot dogodek, ki je popolnoma presenetil svet. Virus se je razširil v vec kot 75 držav in vplival na vse družbene in gospodarske dejavnosti. 4. marca 2020 smo v Sloveniji dobili prvi potrjeni primer okužbe s koronavirusom. Sledila so vsakodnevna obvestila in ukrepi, ki smo jih spremljali preko televizije, radia, interneta … Ker se je vecalo števila okuženih, je bila država primorana, da odredi strožje ukrepe ternas obvaruje. Spomnim se cetrtka, ko so na vecernih porocilih govorili, da se bodo 16. 3. 2020 zaprle šole in vrtci. Že naslednji dan v petek sem ostala doma. Poslušala sem radio, kjer so govorili, da bodo delovale najnujnejše stvari, to so trgovine, lekarne, bolnice … Sprva sem ostanek doma doživela kot pocitnice, saj so se vse obveznosti prekinile. Konec je bilo vsakodnevnih aktivnosti, imela sem veliko casa na razpolago. Tako sem si dan razporedila na vec domacih aktivnosti, kot so branje knjig, igre z bratom, družabne igre, gledanje TV. Seveda pa smo ob tem dogodku v družini zaceli z novim nacinom ucenja, to je ucenje na daljavo. Slišati je bil zelo zanimiv izziv. Preko e-pošte so vsakodnevno sledile nove šolske zadolžitve, ki sem se jih trudila redno opraviti. Prvi teden je bilo to zanimivo, kajti ob tem sem pozabila na družbo prijateljev in sorodnikov. Že drugi teden pa sem postala zelo žalostna, da sem omejena na bivanje doma. Pogrešati sem zacela treninge, skupno igro s prijateljicami, sošolkami …Koncali so se obiski trgovin, starih staršev, sorodnikov. To vse skupaj me zelo žalosti. Pravijo, da otroci redko zbolimo, da se lahko okužimo in ga prenašamo. Tako vam lahko povem, da v trgovini in pri starih starših nisem bila, odkar so to odsvetovali. Doma se vsakodnevno pogovarjamo o ukrepih, ki jih slišimo na televiziji. Tudi moja mama mi veliko pove o dogajanju v UKC Ljubljana, in sicer koliko ljudi je sprejetih v bolnici in na kakšen nacin jih zdravijo. Mocno, mocno si želim, da bi se vse to hitro koncalo ter da bi se vsi vrnili v svoje vsakodnevne aktivnosti, ki jih zelo pogrešamo. Lana Cajic, 4. B MOJ ŠOLSKI DAN DOMA Zjutraj izvemo, kaj naše je delo: matematika, slovenšcina naravoslovje in anglešcina. Rada imam predmete vse, najljubše pa mi racunalništvo je. Potem na zajtrk odhitim in si kosmice naredim. Do kosila se ucim in vse za šolo naredim. Za kosilo so jedi, ki jih ati naredi. Naša mami pa je v službi, v koronavirusovi družbi. Po kosilu brati grem, da se poleže, kar pojem. Ko preberem par strani, se mi že vadit violo mudi. Medtem ko vadim, se cincilici zbudita in iz kletke oddrvita, saj vesta, da od mamice vedno posladek dobita. Ko vecerjico pojem, cincilam domek scistit grem. Nato hitro se umijem in srecna v sanje se zavijem. Lora Cerne Klofutar, 4. B MOJE DOŽIVLJANJE POUKA NA DALJAVO P ri ucenju na daljavo mi je všec, da lahko naloge opravljamo doma. Zjutraj mi ni treba zgodaj vstati. Doma se ucimo, beremo, odmor imamo lahko kadar koli ... Ce pomislim, niti ni tako slabo. Pri ucenju na daljavo pa mi ni všec, da je vcasih prevec naloge, saj tako je tudi v šoli. Škoda, da ne smemo ven, se družiti in igrati na igrišcih. Priznam, da zelo pogrešam prijatelje, pa tudi pouk in ucitelje. Upam, da bomo lahko kmalu spet hodili v šolo! KOMAJ CAKAM! .• Anis Dulic, 4. B POUK NA DALJAVO Za racunalnik sedli smo, dobili nalogo, naredili smo jo, zabavno je bilo. Zdaj zabavno vec ni, ker se že dolgo nismo videli. Komaj cakam dni, ko virus bo za nami in bomo lahko pri pouku zbrani! Pia Cuk, 4. B MOJA DOMACA ŠOLA aradi virusa, ki je po celem svetu, smo ostali Z doma. Šolo delam na daljavo. Šola doma je zakon. Najbolj mi je všec, ko si pomagam z racunalnikom. Nalogo delam po svojem vrstnem redu. Ce cesa ne vem, mi pomagajo starši. V prostem casu rad gledam poucne oddaje in tudi risanke. Vsak dan s starši gledam porocila. Zanima me, kaj se dogaja po svetu in pri nas. Komaj cakam na novico, kdaj se bomo lahko vrnili v šolo. Šola na daljavo je super, ampak si želim, da bi se cim prej vrnili v šolo. Zelo pogrešam svoje prijatelje in ucite ljice. Leon Grujic, 4. B KARANTENA? MALA MAL'CA! N o pa smo tam, kjer si nikoli nismo mislili, da bomo! V karanteni. Šolanje na daljavo mi predstavlja nov izziv. Prednost šolanja na daljavo je to, da imam veliko vec casa, da naredim vse potrebno. Slabost pa je? Hm, je sploh kakšna? Seveda! Ne ena, ampak mnogo! Ni uciteljev, da bi mi snov potrpežljivo razložili. Pogrešam prijatelje in sošolce. Ja, pogrešam tudi ucitelje in šolo. Ampak v teh razmerah je treba ostati doma, ohraniti pozitivno glavo in svoje zdravje. Želim, da se cim prej spet združimo in gremo novim znanjem naproti! Nej Jagodic, 4. B KORONA POUK Vsako jutri, ko se zbudim, na internet odhitim, šolsko spletno stran odprem in delati zacnem. Najprej rešim matematicne naloge, ki mi ne povzrocajo nobene nadloge. Nato še ostale naloge naredim in na kosilo odhitim. Po kosilu me caka zabava, saj je po trdem delu to stvarca prava. Dolgcas mi ni, ker se kar po telefonu igram s prijatelji. Takoj ko koronavirus bomo premagali, spet se bomo videli, se skupaj ucili in zabavali. Žiga Plevel Orel, 4. B KAKO PREŽIVLJAM CAS DOMA Delo od doma je precej drugacno in tudi bolj zahtevno. Podrugi strani paje tudi bolje za nas, saj moramo delati bolj samostojno in brez pomoci. Naloge, ki jih moramo narediti, si razporedimo po dnevu. Tudi sam si razporejam cas. Najprej naredim vse za šolo, potem pa gremo z atijem in mamico ven vgozd.Cemi šekaj ostane,tonaredim,kose vrnemodomov. V gozdu kolesarim, enkrat pa sva z atijem imela pravo dogodivšcino, ko sva hodila ob potoku. Tamsva plezala podrevesih,cezpotokpasva hodila podebelih kolih indeblih,ki sobili položeni preko potoka. Ko sva hotela nazaj cez potok, sem jaz lahko šel cez, ati pa si ni upal, saj bi se kol, cez katerega sva nameravala iti nazaj, prevesil na njegovo stran in ati bi padel v vodo. Podstavljen je bil namrec zneko vejo, nekje na tretjini. Kojeati opazil, dajekol podstavljen, mi jenarocil, naj stopim na skrajni robkola,jazpasemse rajekarusedel nanj.To,da semse usedel,jebiloše bolje,kotcebi le z eno nogo stopil nanj, saj sem na svojo stran kola spravil vso svojo težo. Ati mi je rekel, da mi bodoma razložil,zakaj jelahko šelcezkol. Takolesva izracunalanavor. V resnici delood domasploh ni tako težko. Prav zabavno je! Jurij Gregor Humar, 4. B• DRUGACE Ali mi pomagaš? Kaj? Napacno nalogo nalagaš! Zakaj? Ker smo dobili nekaj drugega! In koncno pravo naložim, se koncno malo sprostim. Prej: zunaj nogomet smo igrali. Sedaj: na netu vsi mladi BraveStarrs bi igrali in malo poklepetali, smešne video posnetke in karate treninge bi poslali, se družabne igrice igrali, a vendar kmalu vsi docakali – bomo SVET ZDRAVI. Žan Torkar, 4. B Tim Hegic, 4. B DELO NA DALJAVO Prišel, je cas, ko smo morali sprejeti razne dobre in slabe novice. Toda tako je in tako bo ostalo. Sprašujemo pa se, kako delo na daljavo doživljajo vsi, ki v tem casu ne hodijo v šolo in v službo. Danes vam bom povedala, kako delo na daljavo doživljam jaz. Prvi dan dela na daljavo mi po pravici povedano brez pomoci nekaterih družinskih clanov ne bi uspelo. Ce ne bi bilo vseh, ki so mi pomagali, bi bila izgubljena v svetu mnogih vprašanj in odgovorov. Vse v naprej pa je teklo kot po maslu, pa ceprav je res, da nisem navodil dobivala samo za šolo, ampak tudi za nekatere druge dejavnosti, ki jih poleg šole še obiskujem. Toda šola je na prvem mestu, vsaj tako pravijo, zato nekaterih dejavnosti nisem opravila. Med tem casom sem spoznala eno slabost pouka na daljavo, ki zame pove vse, in sicer to, da v šoli uciteljice vse lepo in natancno razložijo, doma pa tega na žalost ni. Res je, da lahko uciteljici pošljemo vprašanja prek eAsistenta ali e-pošte, vendar to je drugace, kot ce bi ti uciteljica temo razložila v živo. Za prednosti pouka na daljavo še ne vem, toda verjamem, da bi se katera zagotovo našla. Za zakljucek pa naj recem še to, da delajte sproti in vztrajno, predvsem pa ostanite ZDRAVI. Fiona Kabic, 4. B MOJ POGLED NA POUK NA DALJAVO Cez noc se nam je pouk obrnil na glavo. V ponedeljek, 16. 3., sem se zjutraj zgodaj zbudil, a imel sem drugacen obcutek. Ni mi bilo potrebno hiteti, saj ta dan nisem šel normalno v šolo. Zacel se je moj pouk na daljavo. Potekal je prek racunalnika. Delo na daljavo se mi je zdelo zanimivo, a mi na zacetku ni bilo všec, ker se nisem vec mogel vsak dan igrati s prijatelji v ucilnici in igrati nogometa na šolskem igrišcu. Ves pouk je potekal doma. Zjutraj sem se usedel za racunalnik in z mamino pomocjo odprl navodila, ki nam jih je poslala uciteljica Silva Mohoric. Prve dni sem imel obcutek, da je dela zelo veliko in dnevi so mi prehitro minili. Cez cas sem se sprijaznil, da bo tak pouk trajal kar nekaj casa. Zacel sem hitreje delati. Kmalu sem opazil, da delo na daljavo niti ni tako zelo slabo. Ko sem naredil vse naloge, sem se poskusil novo snov tudi nauciti. Ni mi bilo vec dolgcas. Delal sem za šolo, pomagal staršema doma in se v prostem casu igral. Vsak dan sem vadil naloge za kolesarski izpit. Poskusil sem vaje narediti petkrat na dan, saj si želim izpit hitro narediti. Racunalnik sem uporabil tudi za vajo matematike in anglešcine. Popoldan smo si ogledali kakšno oddajo ali risanko in malo ustvarjali in telovadili. Ceprav se mi je delo na daljavo zdelo zanimivo, sem prav z veseljem cakal na soboto in nedeljo, saj smo bili takrat vsi v družini prosti in smo se lahko igrali namizne igre. Aleksej Stoilov Spasov, 4. B PRVI TEDEN ŠOLE NA DALJAVO Zaradi razširjenosti korona virusa poteka ucenje na daljavo. Spodaj bom opisal, kako je potekal moj prejšnji teden. Vedno, ko se zjutraj zbudim, si naredim zajtrk. Za zajtrk sem prvi dan jedel vaflje. Na telefonu sem pogledal recept ter ga prepisal na list. Vaflje sem naredil sam s pomocjo recepta. Skupaj je vse trajalo približno 30 minut. 20 minut, da sem pripravil testo in 10 minut, da sem spekel vaflje. Nanje sem namazal mlecni evrokrem. Drugi dan sem spekel palacinke. Pekel sem jih po receptu za dve osebi, saj sem jih želel speci tudi ocetu. Iz mase sta nastali samo dve palacinki, ki sem ju pojedel sam. Zaradi tega si je moral oce narediti svoje palacinke. Tretji dan sem si naredil carski praženec. Ko sem ga spekel, sem še polovico testa dal v hladilnik, ker ga je bilo prevec. Zaradi tega sem ostalo pojedel v cetrtek in petek. Vsak dan po zajtrku zacnem delati za šolo. V kabinetu na mizi nasproti mojega oceta si pripravim racunalnik in torbo. V petek sem se odlocil, da bom delal na balkonu, saj je bilo zunaj toplo. Danes v ponedeljek spet delam v kabinetu. V torek, ko je bilo delo za šolo koncano, sva z ocetom peljala psa na sprehod. Oce je vmes skocil tudi v trgovino. V sredo sva naredila tako, da je oce tekel, jaz pa peljal psa s kolesom. Pes je bil medtem v košari. Celo pot sva se izogibala ljudem. Na sreco jih je bilo malo. V cetrtek in petek smo odšli še z mojo maceho z avtom nekam v naravo, kjer je bilo malo ljudi. Tam smo spustili psa ter opravili dolg sprehod. Vedno, ko smo prišli domov, smo si umili roke. Jaz sem se nato ulegel na posteljo in se kratkocasil na telefonu ali igral igrice. Kosilo smo imeli ponavadi ob štirih, vecerjo pa ob osmih. Spat sem šel ob desetih. Meni je malo boljše v šoli, ker imam tam prijatelje, tukaj sem pa sam. Vse ostalo mi je všec, razen za šport bi lahko dajali malo vec vaj. Eros Koporec, 5. C naporno tako vam kot nam, ampak prosim, MOJE RAZMIŠLJANJE O UCENJU DOMA Meni je ucenje na domu slabše. Ko smo bili v šoli, je bilo manj problemov, bili smo s prijatelji, skratka, bilo je boljše. Trenutna situacija pa ima tudi dobre plati. Tisti, ki v casu šole skoraj nic niso preživeli z družino, bodo zdaj lahko vec. Zdajšnji casi pa prinesejo tudi veliko skrbi, zlasti ce imate ostarele starše oziroma za nas so to stari starši. Mene zelo skrbi za babici, dedka in strica, ki je v Avstriji na Dunaju. Seveda pa me skrbi tudi za vse druge družinske clane, ocija, mamico, brata, sestro …, skrbi pa me tudi zame in za vas, ucitelje slovenšcine, geografije, zgodovine, športne, likovne … Naj vam podrobneje predstavim svoje mnenje in malo tudi moj dan. Najslabše mi je, da ucitelji dajo veliko vec nalog, kot bi jih naredili v šoli. Mogoce pa imamo v šoli samo toliko dodatnih problemov in zaradi tega naredimo manj in nismo navajeni. Je za razmisliti ... Ce je to res, ni cudno, da ste vsi živcni. Všec mi je, da je tudi veliko vec dela na razlicnih spletnih straneh, na primer quizziz, i­ucbeniki, kahut … Všec mi je tudi to, da lahko delamo v svojem tempu. Meni namrec skoraj nikoli ne uspe narediti vsega pravocasno. Všec mi je, da nekateri pokažete voljo in energijo. S tem mislim, da ne nakladate, kaj je treba narediti, ampak dodate custva, kar je meni zelo všec. Pohvaliti vas moram tudi pri tem, da ste takoj zaceli pošiljati in pri vas ni tako kot pri nekaterih uciteljih iz drugih šol, ki so potrebovali pet dni, da so zaceli poucevati na daljavo. Pohvaliti vas moram tudi, ker hocete, da komuniciramo z vami in vam ni vseeno, ce necesa ne bi razumeli. Mislil sem, da bo zacetek za vas zelo težek in ne boste mogli zaceti s prvim dnevom. Vem pa, da je zacetek najtežji in ce bi primerjali zacetek in zdaj, vem, da bi rekli, da je zdaj lažje. Najprej sem mislil, da bodo ure potekale, da se bi pogovarjali preko racunalnika, tako kot ima moja sestra za uro harfe. Všec mi je, da ne pišete vsega z eno barvo in eno debelino, ampak uporabljate razlicne barve in razlicne debeline. Všec mi je tudi, da napišete kaj smešnega. Na primer, ko ste napisali, da se na sreco ne bomo pogovarjali o novem koronavirusu. Na žalost je teh smešnic bolj malo, a se jih najde. Preseneca me zagrizenost nekaterih, ki redno in pravocasno pošljete navodila za tisti dan. Pri nas doma smo si šolsko delo organizirali zelo podobno kot v šoli. Zacnemo ob 8:20 in delamo po urniku. Poskusimo se držati tega, da je za vsak predmet 45 minut, ampak kakor sem že napisal, mi to ne uspeva najbolje. Upam, da to cim hitreje mine in da se kmalu vidimo v šoli. Prosim, napišite še veliko vec »šaljivk«. Seveda ni treba pretiravati. Vem, da je potrudite se. Nadaljujte tako, kot ste zdaj, in poizkušajte upoštevati moje predloge. Še enkrat povem: vem, da je naporno in neprijetno v takem obdobju, kot je zdaj, ko nam je koronavirus vse postavil na glavo! Naj vam priznam, da šolo in vse vas ucitelje pogrešam!!! David Polšak, 6. B PRISILNE POCITNICE Izbruh koronavirusa me je kar precej razžalostil. Te tako imenovane pocitnice niso ravno pocitnice. Cele dneve moram delati za šolo in mi ostane komaj kaj prostega casa. Kdaj kampanjsko delam, da sploh lahko gledam televizijo ali igram igrice. Raje bi hodil v šolo, ker sedaj uciteljice nalagajo vec nalog kot prej. To je že veckrat pripeljalo tudi do družinskega prepira. Ni mi tudi všec, da s prijatelji ne morem ven. Ven grem lahko samo takrat, ko peljem na sprehod kužka. Ampak konec koncev imam vsaj vec casa za pripravo na prihodnja ocenjevanja. Tako kot jaz tudi moja sestra dela za šolo, ampak njej ostane vsaj kaj casa, da dela, kar želi. Ah, kako si želim, da koronavirusa ne bi bilo! Leon Darda, 6. B ZAPRTI DOMA Teden dni nazaj se nam je zaprla šola. Pouk sedaj poteka na daljavo preko interneta. Vsako jutro se zbudim okoli 11. ure. Pred pricetkom »šole« pojem zajtrk. Ko koncam z nalogami, me že caka kosilo, nato pa pomagam mami pospraviti mizo. Pregledam, ce imam še kaj za narediti za šolo, saj se trudim, da je vse sproti narejeno. Potem je cas za pocivanje in gledanje filmov. Nekaj dni nazaj je bilo zelo soncno in toplo. Z bratom sva na balkonu napihnila blazino in poležavala. Naužila sva se vitamina D in poslušala glasbo. Malo sva se zamotila z družabnimi igrami (clovek ne jezi se, spomin …). Ko je sonce zašlo, sva se prestavila v stanovanje. Ta teden je napovedano slabo vreme, zato sva se z mami odlocili, da bova pekli pecivo, piškote in mafine. Ko mi je zelo dolgcas, poklicem svoje prijateljice in si krajšamo cas. Pomagamo si tudi pri šoli. Upam, da se kmalu vrnemo v šolo, ker mi je doma zelo dolgcas. Želim si, da vsi ostanejo zdravi in upam, da bomo lahko poleti odšli na pocitnice. Tega si res zelo želim in komaj cakam, ampak zaenkrat lahko na to samo upam ... Ela Andonova, 6. B PREŽIVLJANJE CASA DOMA V karanteni se zelo dolgocasim. Vsak dan imam podobno rutino. Zjutraj vedno najprej zajtrkujem, nato zacnem delati za šolo, tako da opravim naloge po urniku. Delo se mi velikokrat zavlece do poznih popoldanskih ur. Popoldne ponavadi berem. Veselim se konca karantene, saj mi cas v šoli hitreje mine in sem v popoldanskih urah vecinoma prost. V tem obdobju je pomembno, da ostanemo doma, cesar se tudi držim. Casa nimam nic vec kot obicajno, zato nimam casa poceti nobenih zanimivih stvari. Skrbi me predvsem to, koliko casa bomo še ostali v karanteni. Tian Zalar Krfogec, 6. B Med karanteno s prijatelji igram igrice, se igram s psom, gledam filme, sem na telefonu in se pogovarjam s prijatelji. Všec mi je, da imam koncno cas za igranje igric s prijatelji, pogrešam pato, dane smem iti ven s prijatelji in zato mi je velikokrat dolgcas. Veliko delam tudi za šolo. Prijatelji, ki z mano igrajo igrice, mi zelo popestrijo dneve in me zaposlijo. Skrbi me, da bodo nekateri zboleli, vendar upam, da ne bodo. Naj se zadržujejo doma in cim manj zunaj. Upam tudi, da so vse uciteljice zdrave. Nik Mohinski, 6. B KO NI ŠOLE V casu pouka na daljavo zjutraj vstanem, naredim vse, kar ponavadi naredim in grem delat za šolo. Zdaj ko ni šole, je dobro izkoristiti cas, saj se lahko ucimo, beremo in se pogovarjamo prek družabnih omrežij. Ko naredim vse za šolo, berem knjigo za bralno znacko. Potem malo potelovadim. Dan mi postane lepši, ce pomislim, da moramo biti tako potrpežljivi zato, da bomo kmalu videli svoje sošolce in prijatelje. Ostane mi tudi cas za televizijo in telefon. Preden grem spat, spet berem knjigo, napišem, kakšen je bil moj dan in zaspim. Tara Krcmar, 6. B NI VEDNO DOBRO, DA SI DOMA Ko sem slišala, da ne bomo hodili v šolo, sem bila sprva vesela. Potem pa mi je moja mami razložila, da to lahko pomeni, da se nam bodo pocitnice zacele en mesec kasneje. Torej bi se morali poleti uciti! Pomislite, kaj ne bi bilo to grozno? Se strinjate? Ce ne bi bilo šole, tudi ne bi spoznali veliko novih prijateljev, zato smo lahko res veseli, da hodimo v šolo. In tudi zato ni dobro, da smo doma, ker se ne moremo družiti s prijatelji, iti ven ... Sedaj pa vam povem še zadnji razlog. No, ste opazili, da vam cas zelo hitro tece? Vam povem, zakaj. Ko se zbudite, Paulina, 6. A pojeste zajtrk in se greste ucit, med tem casom pa gre cas naprej, kajti »ura tece, nic ne rece«, kot pravi pregovor. In tako gre ves cas samo za ucenje. No, ce vam po resnici povem, je še zelo veliko možnih odgovorov, zakaj ni vedno dobro, da si doma, vendar se meni zdijo moji štirje primeri, ki sem jih omenila, najbolj pomembni. Že veliko ljudi je umrlo za tem virusom, zato vam svetujem, da skrbite zase in za svojo higieno, npr. umivajte roke, ne hodite ven ter ne bodite v stikih s starejšimi. Upam, da vam ni dolgcas. Ne pozabite: skupaj smo mocni in ce ostanemo doma, lahko ustavimo virus. NASVIDENJE! Ana Cavic, 6. B DOŽIVLJANJE POUKA NA DALJAVO V KAKO DOŽIVLJAM POUK NA CASU KARANTENE DALJAVO V CASU KARANTENE Kako naj zacnem? Odrasli pravijo, da je trenutna šolska situacija po eni strani dobra, saj pridobivamo nove izkušnje in postajamo bolj samostojni. Glede tega se popolnoma strinjam z njimi. Ce pa pogledaš z našega stališca, je to ena sama »beda«. Sediš za mizo in delaš, ampak se velikokrat zamotiš z mislimi, kako bi bilo, ce šole ne bi bile zaprte – kaj bi pocel v tistem trenutku, kako bi preživljal cas s prijatelji, kako bi šel na trening. Preden so se šole uradno zaprle, se nam je to zdelo »kul«, imeli bomo pocitnice! Ko je minil prvi teden, se nam je vse zdelo zelo zanimivo. Tolažili smo se s tem, da bodo cez en teden šole spet odprte. Ko je mineval drugi teden, je na dan prišla novica, da bomo do maja doma. Sedaj mineva tretji teden, vsak od nas ima le še kancek volje, da se šola doma. Prav zares ni tako, kot smo mislili, da bo. Zjutraj se zbudiš, poješ zajtrk in potem se uciš, prepisuješ snov, rešuješ naloge. Vmes staršem pomagaš pripraviti kosilo, ki ga med dvanajsto in drugo uro poješ. Popoldne po možnosti spet delaš za šolo, starši te zvlecejo na sprehod, opraviš kratek trening, gledaš televizijo, nato pa greš spat. Spomnim se, ko smo približno en mesec nazaj med malico sedeli v svoji ucilnici. Uciteljica nam je razlagala, da si moramo razkuževati roke, redno prezracevati, s prijatelji biti v razdalji enega metra itd. Medtem je sošolec tiho pripomnil: “Ej, kaj ce se bodo šole zaprle? To bi bilo res dobro!” Takrat se nam je njegova izjava zdela smešna, predvsem pa neverjetna. Za trenutek smo se zamislili, kako bi bilo, vendar nam že takrat ni bilo kaj prevec všec, saj smo se bali, da bomo morali poleti pouk nadomešcati. Hitro smo se vrnili v realnost, ker nam namišljen svet ni bil pri srcu. Poglejmo to tudi s strani ucenja. Mnogo manj stvari se lahko naucimo doma, sami ali pa s starši, kakor v šoli. Enostavno nas ucitelji in uciteljice zelo dobro poucijo. Mislim, da si vsi, ucitelji in uciteljice, ucenci in ucenke zaslužimo pohvalo. Kakor vem, se vsi trudimo po najboljših moceh. Tudi ce nam gre to delo od doma zelo dobro, mislim, da ima velika vecina vseeno rajši pouk v šoli. Resnici na ljubo pogrešam prijatelje, ucitelje ter šolo in se tolažim z upanjem, da bo kmalu vsega konec in bomo spet lahko zaživeli normalno. Eva Subotic, 7. B S poukom na daljavo sem zacela prejšnji teden. Vse, kar je bilo še vceraj v ucnih navadah, se je spremenilo. Zame je bilo vse skupaj malo stresno, bila sem zmedena in prestrašena. Sedaj sem se nekoliko navadila in mi je dobro delati doma za šolo, ker imam vec casa. Ni pa dobro to, ko neke snovi pri nekaterih predmetih ne razumem. S poukom na daljavo vseeno napredujem in je postal skorajda rutina. Vcasih, ko necesa ne razumem, vprašam prijateljico ali prosim družino za pomoc. Res je, da mi to vzame veliko casa, ampak vseeno imam cas za pocitek in sprehod do bližnjega gozda. Imela sem nekaj težav pri prijavi v spletna reševanja kvizov, vendar sva z mamico to uredili. S prijateljico Kalino velikokrat skupaj delava za šolo pri njej in tudi pri meni doma. Med prostim casom sem tudi na telefonu in berem knjigo. Šolo pogrešam zaradi razlag ucnih snovi in druženja s prijateljicami. Upam da se cim prej vrnemo v šolske klopi. Lina Jogic, 7. B MOJ VSAKDAN V KARANTENI Zbudim se ob 9.00 zjutraj, zatem si naprej umijem zobe ter si pripravim zajtrk. Ob 9.30 se spravim delati za šolo. Imam malo zamaknjen urnik, dokler lahko. S šolo po navadi koncam ob 13.00, ce so daljše naloge, ob 14.00. Potem pojem kosilo, ki ga pripravi mami, saj ona tudi dela doma. Ko pojem kosilo, pol ure vadim klavir. Zatem postavim kolo na trenažer in eno uro kolesarim. Nato sem prost. Ponavadi se najprej spocijem pred televizijo, nato pa pomagam mami pri hišnih delih. Ob šestih grem na racunalnik. Najprej programiram uro do uro in pol, zatem pa še malo igram. Ob 21.00 moram zakljuciti z racunalnikom in ob 22.00 grem spat. Marcel Hribar, 7. B KAKO PREŽIVLJAM CAS ZDAJ, KO 'MORAM' BITI DOMA Vsi mi smo se kar naenkrat znašli 'zaprti' vsak v svojem domu. Življenje se nam je kar malo obrnilo na glavo. Vendar pa moramo potrpeti ta cas in ostati doma, ce želimo, da bo vse cim prej, kot je bilo prej. Sama sem bila na zacetku vsega iskreno povedano kar malo zmedena. Cudno mi je bilo, ker mi zjutraj ni kot obicajno zvonila budilka za v šolo in ker se popoldne nisem smela videti s prijateljicami. Nisem navajena biti po cele dneva doma, v stanovanju, ampak saj nihce ni. Na zacetku se mi je zdelo, da mi bo zelo, zelo dolgcas, da res ne bom vedela, kaj naj pocnem sama s seboj, vendar sem kmalu ugotovila, da to ni cisto res. Še vedno moram reševati matematicne naloge, brati snov v ucbenikih …, le da to zdaj pocnem v svoji sobi in ne v ucilnici. In šola mi vzame kar nekaj casa. Opazila sem, da mi gre delo od doma bolj pocasi, saj se v šoli lažje skoncentriram kot pa doma, kjer lahko pocnem ogromno bolj zanimivih stvari. Vseeno pa imam nekaj prostega casa, ki bi ga sicer preživela zunaj, s prijateljico … V tem casu najpogosteje pocnem nekaj, za kar prej zaradi vsega nisem imela casa. Ceprav sem zbirko knjig o Harryju Potterju prebrala že res ogromnokrat in jo znam že skoraj na pamet, si že nekaj casa želim, da bi jo še enkrat, saj so to moje najljubše knjige in v branju teh res uživam. To sem sicer nameravala narediti med poletnimi pocitnicami, vendar bom najverjetneje zdaj. Prav tako imam že dolgo posnetih veliko dobrih filmov, ki cakajo, da jih pogledam. Moja starša kljub situaciji še vedno hodita v službo, saj oba opravljata tako delo, ki ga od doma ne bi mogla. Tako sva s sestrico vecino dneva sami doma. Sama sem sicer rada sama doma, tako da mi to ni težko. Poleg tega pa se bom koncno naucila malo kuhati, zdaj ko moram to poceti. Najbolj seveda pogrešam prijateljice in babico ter dedka. Vendar pa opažam, da mi manjka tudi tisti 'obcutek svobode', da grem lahko mirno peš v mesto, na tortico, v Ljubljano, kam na izlet ali pa po trgovinah. Poskušam pa v vsem tem videti tudi pozitivne stvari. Najboljše se mi zdi, da lahko malce dlje spim, kakor pa ce bi hodila v šolo, saj res nisem najbolj jutranji tip cloveka. Všec mi je tudi, da sem lahko cel dan kar v trenirki in pa da lahko kakšno stvar za šolo (npr. ogled kakšnega dokumentarca za geografijo) naredim tudi iz postelje. Naja Kolar, 8. B ŠOLA DOMA ŠOLA DOMA Šolo doma vsak Karantena, cas, ko smo vsi preživlja drugace. Nekateri to doma. Vsi se po cel zelo dobro izkoristijo, nekateri dan dolgocasimo in seveda pa malo manj. Vcasih je to kar delamo domace naloge. motece, ker se ti ne da, ampak Ce sem iskrena, malo vseeno narediš. pa že pogrešam solo. Lažje je, ce i Vse skupaj se je zacelo mamo ustno razlago, kot da si vse na petek trinajstega. Ta dan sami razlagamo v svoji glavi, ce je velja za nekaj »strašnega«, v prav ali pa ne. V teh dnevih me resnici pa je to le navaden dan. najbolj razveseljujejo videoklici s Ko se je zacela karantena, smo prijatelji. mislili, da bo trajala samo 14 Moja družina gre pogosto dni, zdaj pa kaže, da bo trajala na kratke sprehode, jaz pa raje še precej vec. Kmalu bo že cel ostanem doma, saj mesec, odkar nismo v šoli, in jo tako rešujem svet, kajne? Celo bomo zaceli vsi pogrešati. Malo vesela sem, da smo v karanteni, saj smo se odvadili zgodaj vstajati sem koncno dobila cas za pisanje in bo, ko pridemo nazaj, dnevnika, kar me res veseli, saj je mogoce kakšen teden za vse to edini cas, ki ga imam samo zase. težko, scasoma pa se bomo Muci me edino to, ker še dolgo ne spet navadili. bom videla babice in ker ne Ta karantena ima dobre morem nazaj v Bosno. Pravzaprav in slabe stvari. Dobre so, da so tisti, ki jih najbolj lahko pocnemo to, za kar prej pogrešam, tako ali tako dalec stran nismo imeli casa, npr. lahko in jih ne bi v živo videla, tudi ce ne rišemo, pospravljamo, stvarem bi bilo karantene. V Sloveniji prav damo nov prostor, vec casa zelo ne pogrešam nikogar, saj se smo z družino, igramo nisem zares vklopila med nove družabne igre … Slabe stvari ljudi in nisem se ravno znašla pri so, da bolj težko telovadiš v pridobivanju novih prijateljev. stanovanju, ne moreš hoditi s Skrbi me, da bo to trajalo vec kot prijatelji ven, še sam bolj težko, le dva meseca in tudi to, da nas ker nikoli ne veš, kaj se ti lahko bodo mogoce vse vrnili eno leto zgodi. Zato se vec ali manj nazaj, ce bo ta epidemija trajala zadržujemo doma. Doma se predolgo casa. Pa skrbi me tudi, da zagotovo vsi dobro pocutimo, ne bomo imeli poletnih pocitnic. saj tudi slovenski pregovor Jaz sem ena tistih oseb, za pravi »ljubo doma, kdor ga katere je karantena kot navaden ima«, no, in zdaj je res tako. vsakdan, saj tako nikoli nisem šla Najboljše je biti doma, da se nikamor oziroma sem ena tistih, ki cesa ne nalezemo oziroma, da raje posedajo doma v sobi, kot pa ne zbolimo. Vcasih res ne veš, grejo na sprehod. Tako ni nobene kaj bi delal doma, in komaj možnosti, da bi jaz zbolela za cakaš, da bo spet šola in da korono. Kljub vsemu mi je zelo boš lahko hodil ven. Lahko smo dolgcas in komaj cakam, da se vse veseli, da smo vsi zdravi. to koncno neha. Alja Smolej, 8. B Lemisa Elkasovic, 8. A ŠOLA DOMA Vsako jutro vstanem okoli 8.30 in po zajtrku zacnem delati šolske obveznosti. Zavedam se, da nisem na pocitnicah in da nam bo vse to znanje po prihodu nazaj v šolo koristilo. Dopoldne porabim za šolske obveznosti, ker pa je tega v 9. razredu veliko, delam za šolo tudi veckrat popoldne. Oce mi pomaga pri matematiki in tudi veckrat pri drugih predmetih. Med prostim casom vsak dan peljem na sprehod svojo psicko. Ime ji je Fany in je crna labradorka. Zelo je igriva, ucljiva in prijazna do vseh ljudi. Stara je 9 mesecev, uspešno je zakljucila malo šolo, v aprilu pa bo nadaljevala šolanje. Ona me osrecuje s svojo energijo, še posebej v tem casu. Prejšnji teden sem odšla brez nje na travnik pobožat sosedovo macko. Nato pa je Fany zlezla pod ograjo in pritekla za menoj. Zelo me je presenetila. Ob vecerih berem knjige za bralno znacko, zelo rada pa tudi pogledam slovensko nadaljevanko Najini mostovi. Moj mlajši brat Luka veckrat spece cokoladne mufine in se tako tudi malo posladkamo. O koronavirusu ne razmišljam prav veliko. Odkar so šole zaprte, še nisem videla svojih sošolk in sošolcev. Doma sem na podeželju v hiši v Besnici in kadar peljem Fany na sprehod, se vedno srecamo s kakšnim psom. Psa se malo poigrata in tudi jaz sem vesela, da lahko vidim kakšnega drugega psa. Z drugimi ljudmi se ne družimo, saj se držimo navodil države. V naši vasi je mirno. Po cesti ni veliko prometa in ljudje se vecinoma zadržujejo v hišah. Upam, da se bodo razmere kmalu izboljšale in bomo lahko odšli nazaj v šolo. Nina Gnjatovic, 9.A KAKO PREŽIVLJAM CAS V TEH DNEH Trenutno stanje se mi prav res ne dopade, ker je prevec stresno, nikamor ne smemo, povsod se izogibamo drug drugega, stalno poslušamo enaka TV-porocila in na splošno je tako, kot bi bila vojna, nikjer nikogar, ulice so puste … Upam, da bo tega kmalu konec. Po mojem mnenju se svet zaradi virusa ne bo bistveno spremenil. Znanstveniki bojo tudi za ta virus iznašli cepivo in bo obvladljiv, vendar se bojim, da bo potem prišel nek nov virus ... Starša pa mi govorita, da se bo svet precej spremenil v gospodarskem smislu, saj bo recesija zajela cel svet. Bomo videli, upam, da se motita. Moj dan poteka tako, da se zjutraj zbudim okoli pol devetih, se umijem in pojem zajtrk. Ker vidim, da imamo kar veliko dela z ucenjem, že ob devetih zacnem z reševanjem nalog, ki so nam jih zadale uciteljice. Najprej se lotim matematike, slovenšcine in anglešcine, zato ker je tu najvec nalog, potem se lotim še ostalih predmetov. Med urami si seveda vzamem tudi kakšno minutko pavze, da grem na balkon in se nadiham svežega zraka. Za šolo ponavadi delam naloge do dveh popoldne, potem imamo kosilo, ki ga skuha moj oce, ker mami namrec dela. Po kosilu imamo malo pocitka in nato grem ponovit tekoco snov. Po ucenju sem seveda tudi malo na telefonu, da poklepetam s prijatelji, kako oni preživljajo te dni. Poslušam tudi glasbo ali pa pogledam kakšen film z družino. Sedaj vsak vecer telovadim v moji sobi, dokler pa nam vlada ni dolocila osamitve, sem z družino hodila tudi na bližnje polje, da sem se malo razgibala, ker zelo pogrešam gimnastiko. Sedaj imam predvsem vec casa za druženje z družino, cesar prej zaradi obveznosti v šoli in vseh treningov nisem imela. V teh dnevih me ravno družina in moj hišni ljubljencek najbolj razveseljujejo. Moj oci in jaz sva se spomnila, da si te dni lahko popestrimo tako, da cez stanovanje speljeva poligon in bomo na ta nacin malo telovadili. Zaradi kužka, ki ga imamo, moramo vsak dan tudi na sprehod, vendar smo previdni in se izogibamo ljudi. Naša družina je bolj športne narave in ponavadi veliko casa preživimo v naravi, sedaj pa moramo biti za štirimi stenami in je vcasih kar naporno, zato si gremo tudi malce na živce. Z mami sva se v tem casu tudi zelo zbližali, saj imava vec casa za zaupne pogovore. Doma mi je vcasih dolgcas, najbolj pogrešam svoje sošolce in prijatelje. Preden se je pojavil ta nevarni virus, smo s prijatelji veliko preživeli skupaj, si krajšali cas, se pogovarjali in se smejali. Pogrešam tudi svoje prijateljice iz gimnastike in naše pogovore o gimnastiki. Sedaj se lahko slišimo samo preko telefona, zadnje dni imava z najboljšo prijateljico tudi video klic. Kljub temu sem žalostna, saj bi jo raje videla v živo in objela. Ceprav smo se veselili teh »pocitnic«, da si malo odpocijemo, si zdaj vsi želimo, da bi bilo te more cim prej konec. Tia Sara Spasov, 9. A UCENJE OD DOMA V takih razmerah, kot smo, se moramo potruditi in delati za šolo od doma. Vendar to ni tako slabo, kot si nekateri mislijo. Moje mnenje je popolnoma drugacno. Zdaj, ko se ucimo prek doma, imam vec casa zase. Posvetim se lahko stvarem, v katerih uživam; npr. delu na racunalniku, vec casa imam za pogovor s prijatelji, s katerimi se že dolgo nisem nic slišal. Skratka, jaz uživam v tem. Mogoce zdaj nisem toliko v stiku s sošolci kot prej. Tudi ucenje je težje, vendar bolj ucinkovito. To pa zato, ker se moramo vso snov nauciti sami, skoraj brez pomoci. Tako si snov tudi bolje zapomnimo. Verjetno vse skrbi, kako bo zdaj, ko smo v krizi. Ali se bo svet spremenil? Jaz mislim, da velikih sprememb ne bo. Mogoce bomo živeli nekaj let v krizi. Mogoce bomo tudi izgubili del populacije, ampak ne samo pri nas, tudi v drugih državah. Vsak dan se zjutraj težko zbudim. Vedno me caka delo za šolo. Ampak v tem, kar pride po šoli, najdem motivacijo. Po opravljenem delu za šolo se namrec dobimo s prijatelji prek spleta in se pogovarjamo. Vcasih igramo tudi video igre. Mogoce kdaj pogrešam sošolce, pogovore, ki bi jih imel samo z njimi, kdaj pa tudi ucitelje, ki bi nam zabicali, da moramo delati in se ne zabavati, saj je k delu vendar treba pristopati resno. Upam, da se bo vse dobro koncalo ter da bomo vsi ostali zdravi in veseli. Upam tudi, da se bomo lahko kmalu vrnili v šolo. Nas namrec caka še vpis v srednjo šolo ... Luka Blažic, 9. A ucenci 5. C POUK NA DALJAVO Ce sem iskrena, pogrešam šolo. Ta nacin dela mi ni všec. Ko hodimo v šolo, se vec naucimo, eno snov obravnavamo vec ur, na voljo imamo razlago. Ko pa smo doma, samo prepisujemo, nobene razlage ni, pa tudi veliko vec dela dobimo. V šoli delamo skupaj in nam za doma veliko manj ostane. Sama delam sedaj za šolo od 9­ih zjutraj pa kar do 16-ih ali 17-ih popoldne. Seveda s premori, ampak vseeno je to prevec, poleg tega se nic ne ucim, delam samo to, kar dobimo, ker nimam casa za ucenje, zvecer sem pa tudi že utrujena, da bi se lahko ucila. Mislila sem, da bom zdaj imela cas še za kaj drugega, pa ga nimam. Ko bomo prišli v šolo, bomo pa imeli vsega prevec, od testov do spraševanj. Verjetno tudi ne bomo šli na ekskurzijo, pa tudi na koncni izlet ne. Za valeto prav tako ne bomo pripravljeni. Nastala situacija mi res ni niti malo všec, predvsem pa sovražim, da moram biti vedno doma. Rada bi šla ven, pa ne morem zaradi izolacije. Pogrešam prijateljici in naše druženje. Res je, da lahko zdaj veliko vec casa preživim z družino, gremo tudi skupaj na sprehode v gozd, cesar prej nismo poceli. Prej nikoli nisem poslušala novic, zdaj pa jih, da vidim, kaj se dogaja s tem koronavirusom. Ko poslušaš, koliko okuženih in umrlih je bilo v enem mesecu, se ti zdi veliko, a zame ni. Koliko vec ljudi vsako leto zboli ali umre za navadno gripo, pa nobeden nic posebej ne ukrepa. Ce so se ljudje že tako ustrašili, pa naj vsaj upoštevajo navodila, ne pa da jih je veliko kar zunaj med ljudmi. Všec mi je red v nekaterih trgovinah, da notri spušcajo po 2–5 oseb in s tem preprecijo širjenje virusa. V nekaterih trgovinah se pa tega ne držijo in spušcajo noter, kot da ni nic. Tako se virus samo še bolj širi. Upam, da bomo cim prej v šoli. Anja Manojlovic, 9. B CAS V KARANTENI Cas v karanteni zaenkrat preživljam kar dobro. Malo mi je sicer dolgcas, a se zabavam s stvarmi, ki so mi zanimive. Zjutraj si privošcim malo vec spanca kot takrat, ko sem hodil v šolo. Ko se zbudim, najprej malo gledam televizijo, potem pa pride cas za šolo. Ko s šolo koncam, imam še veliko prostega casa zase, zato rad pogledam kakšno serijo ali dober film, priznam pa, da igram tudi video igrice, ko pa mi spet postane dolgcas, grem rad sam na kratek sprehod in na svež zrak. Z mojo mlajšo sestro vcasih igrava tudi kakšno družabno igrico, sem pa tudi nekaj casa na mobilnem telefonu. Malo pogrešam fitnes center, saj je trenutno zaprt in ga ne morem obiskovati. Preden grem spat, rad pogledam kakšno akcijsko serijo ali film, vcasih pa tudi komedijo ali celo grozljivko. Omer Kazimoski, 9. B KAKO PREŽIVLJAM CAS DOMA Zdaj, ko so se šole zaprle, svoj cas preživljam porazno, saj zamujam veliko šolske snovi. Moj prenosnik je namrec oce potreboval za svoje delo in redkokdaj mi je uspelo v celoti predelati snov in kaj poslati uciteljem. Ta vikend sem se vzel v roke, oce je dobil nov prenosnik in jaz sem dobil svojega nazaj. Trdo delam, saj sem v zaostanku za tri tedne in tako od sobote delam tudi po deset ur dnevno (vstanem ob 6h zjutraj in delam do 4h popoldne, se sprehodim za pol ure, potem pa spet delam za šolo). Meni bi bilo lepše, da bi bili v šoli, saj pogrešam prijatelje in lažje se je uciti v šoli kot pa na daljavo. Alen Ganic, 9. A PRAVLJICE, PRIPOVEDKE IN PESMICE O KORONAVIRUSU SODOBNE PRAVLJICE O NASTANKU KORONAVIRUSA DOGAJANJE OKROG KORONAVIRUSA SE ZDI KOT NEKA PRAVLJICA ALI PRIPOVEDKA, NAPOLRESNICNA, NAPOL IZMIŠLJENA. PREBERITE SI, KAKŠNE ZGODBE GLEDE TEGA DANDANES KROŽIJO MED LJUDMI. PA KAR SAMI PRESODITE, CE JIM JE VERJETI ALI NE. SPREMENJEN SVET Pred dvema mesecema se je svet vrtel zelo hitro. Ljudje niso imeli casa drug za drugega, hiteli so od enega opravila do drugega, postajali so vse bolj nesrecni, pa tega niti opazili niso. A nihce ni slutil, da se bo vse spremenilo. Nekje v majhni vasici na daljnem Kitajskem so znanstveniki razvijali zdravila za bolezni. Nekega dne je znanstvenikov ljubljencek kušcar predrl zelo obcutljivo kletko, narejeno iz posebnega bombaža, ki je edina zašcita pred pravkar izpušcenim virusom. Virus je bil neviden, vendar je lahko povzrocil resno škodo, saj so se njegovi valovi širili z izjemno mocjo, celo dovolj mocno, da zlomi steklo. Virus ni tako nevaren, saj ljudi le zacasno onesposobi, se pa lahko zelo hitro širi. Znanstveniki so se takoj zavedali problema, da bi virus predrl zašcitno steklo drugih virusov, ki so še bolj nevarni. To so bili Strah, Panika, Jeza, Nesramnost, Neumnost in Hinavšcina. Tudi teh šest virusov je bilo zdaj spušcenih in skupaj z nevidnim korona virusom so se odpravili na izlet po svetu. Znanstveniki so bili prestrašeni do spodnjic, zato so se takoj pognali v beg, a so jih virusi vseeno zajeli in znanstveniki nikoli vec niso bili videni. Novica se je kmalu razširila, z njo pa tudi strašnih sedem: koronavirus, Strah, Panika, Neumnost, Nesramnost, Nevošcljivost in Hinavšcina. Na skrivaj so se razširili po svetu. Virus je najraje imel ljudi, ki so pretiravali s paniko, zato se je najprej razširil po vsej Ameriki. Njen predsednik Bogatinko je takoj zacel panicariti, tveziti laži o virusu, predvsem pa si je kupil veliko zalogo toaletnega papirja. Ker se virusi, ki so bili spušceni zaradi koronavirusa, pocasnejši, so se pojavili šele dva tedna po koronavirusu. Nato so se ljudje zaceli prepirati, žaliti in prijavljati policiji zaradi prekrškov, ki jih ni bilo. Medtem je bil prvi okužen Bogatinko, ki je ljudi zacel sprva strašiti, potem pa jim groziti, jim delati krivice in naštevati lažne razloge za nepravicne zakone. Medtem se je le še ena civilizacija skrivala pred virusom. Bila je prijazna, ustrežljiva in nikoli na kakršenkoli nacin nesramna. Klicali so jo Neptunci in njihov poglavar Pogum se je odlocil, da bo sklical vojsko, ki bo viruse ustavila. Poklical je Cistoco, Resnico, Hvaležnost, Prijaznost, Pamet in Mir. Ti junaki so na poti okrog sveta vsak srecali en virus ter vseh šest zaradi svoje prijaznosti in cistega srca po petnajstih tednih ustavili. Nato so le morali najti prostovoljca, ki se bi javil, da grozljivi koronavirus vrže v vrzel kalifornijske pušcave, kjer bo virus dokoncno pogorel. Za to se je seveda javil Pogum in ko ga je prijel, se ni zgodilo nic. Neptunci so ugotovili, da je virus le kup zraka, zmešanega z dimom, in da so vse ostalo prekrili drugi virusi. Ujeli so ga na palico, z vonjem po strahu. Pogum je nato vrgel virus v pušcavo, kjer je zgorel. Svet se je spremenil, in sicer tako, da so si ljudje zdaj vzeli cas drug za drugega, niso tako hiteli od enega opravila do drugega, temvec so vse delali bolj pocasi ter tudi bolj natancno. Spotoma so postajali vse bolj srecni, cesar so se kmalu tudi zavedli. Tian Zalar Krfogec, 6. B POREDNI KORONAVIRUS KAKO JE KORONAVIRUSEK Nekega dne se je rodil koronavirus z imenom Nagajivcek. Rodil se je na Kitajskem. Bil je radoveden in je zelo rad hodil po svetu. Iskal je svoje novo življenjsko gnezdece. Taval in taval je, vendar ni našel cloveka, ki bi mu lahko pomagal. Nekega jutra se je Nagajivcek odpravil na sprehod in zagledal sivega gospoda. Stal je ob cesti z dežnikom v roki. Gospod je pokašljeval in kihal. Nagajivcek je takoj vedel, da je to njegovo življenjsko gnezdece. Cakal je na priložnost, ko bo kihnil, da se takoj naseli v njegovi notranjosti. Mimo se je zapeljal avto srebrne barve, ki je zapeljal v lužo. Vsi okoli tega gospoda so bili mokri. Nagajivcek je izkoristil priložnost in ob kihu skocil v notranjost svojega gnezda po imenu pljucka. Gospodu ni dal miru. Stalno ga je dražil, da se ni mogel pozdraviti. Nagajivcku je bilo udobno, saj se je lahko namestil, kamorkoli je želel. Gospodova žena ga je odpeljala k zdravniku. Rekli so mu, da take bolezni še niso videli in da je ta bolezen hujša kot gripa. Zdravniki so odkrili, da gre za virus, ampak niso vedeli, kakšen. Nagajivcku je že postalo dolgcas. Odšel je k gospodovi ženi in še njo okužil. Še dobro, da je bila takrat v bolnici, saj je dobila vrocino in zdravniki so ji lahko pomagali. Ugotovili so, da to ni navadna pljucnica, ampak virus, ki so ga poimenovali KORONAVIRUS. Nagajivcku je bilo všec, da je dobil novo ime. Razširil se je vsepovsod, kjer mu je ugajalo. Bil je ena majckena nadležna bubica. Užival je v svojem uživanju. Takrat so zaprli vse šole. Njegova naloga je, da grize nosek in pljuca. Zato kihamo, smrkamo in imamo vrocino. Po treh mesecih se je razširil po vsem svetu. Najveckrat gre na stare ljudi, vcasih tudi na otroke, saj so otroci prenašalci tega virusa. Naenkrat so kar vse zaprli – šole, vrtce, trgovine z oblekami, restavracije ... Najbolj pa ga boli tam, kjer je toplo, zato si moramo umivati roke, jih razkuževati in nositi vse potrebno, da nas ne bo napadel. Najpomembnejše pravilo je, da ostanemo doma in se ne hodimo ven družit s prijatelji. Kaja Kožuh, 6. B POSTAL CLOVEK Nekega dne so na Kitajskem ustvarili majhen virusek, imenovan koronavirusek. Ni bil pravi virus, dokler ni padel v kemijsko snov in postal pravi. Da bi ta majhen virusek postal navaden, se bi morali z njim igrati. Koronavirusek se je sprva širil po vsej Kitajski. A so se ga ljudje hoteli znebiti na napacen nacin. Izumili so cepiva, ki pa so malemu virusku pomagali k povecevanju. Postal je tako mocan, da je zahteval prvo smrtno žrtev. Šele takrat so ga vzeli resno in ga zaceli preiskovati. Ko je virusek obiskal polovico sveta, si je ogledoval znamenitosti in izvedel veliko novega, tudi to, da je imel prednike. Takrat je svet razglasil pandemijo. Ko je prišel do Slovenije, ga je zagledal mali fantek. Virusek ga ni hotel okužiti, saj se je z njim igral. A virusek je vseeno pobijal in se širil. Takrat so ugotovili, kako pozdraviti virus. Takrat so nehali uporabljati stvari, kot so razkužila, maske in ostala oprema. Preprosto so se zaceli igrati z njim. Virusek se je takrat nehal širiti. Postal je pravi clovek. To leto se je za vedno zapisalo v zgodovino cloveštva. Virusek je dobil svoje pravo cloveško ime, in to ime je Lan. Vsi so bili veseli, še posebej pa virusek. Nekega dne je spoznal neko dekle. Bil ji je zelo všec in cez pol leta sta se porocila in imela dva prekrasna otroka. Virusek oziroma Lan je otrokoma pogosto pripovedoval o svoji življenjski zgodbi, onadva pa sta jo zmeraj rada poslušala. Adrian Tunukovic, 6. B Anuša, 9.A PRIJATELJICEPROTI KORONAVIRUSU Na Kitajskem se je 20. decembra pojavil koronavirus. Lin Chu in njena družina so se ustrašili, saj so po porocilih slišali, da se lahko število okuženih poveca in nastane epidemija ali celo pandemija. Ker so vedeli, da virus ne bo kar tako lahko izpuhtel, so spakirali in zacasno odpotovali v Slovenijo, majhno državo, do koder bi imel koronavirus še dolgo pot. To državo so izbrali, ker je Lin Chu že znala malo govoriti slovensko, saj je hodila na razlicne jezikovne tabore. Petnajstletna Lin Chu se je takoj vpisala v 1. letnik srednje šole, saj ni hotela prevec zaostajati, pa tudi novih spoznanj se je veselila. Prvi dan ji je šolo razkazala prostovoljka Nina in takoj sta se spoprijateljili. Dnevi so hitro minevali in Lin Chu se je naucila tekoce govoriti slovensko. Nekega dne je kot obicajno po šoli prišla domov, naredila nalogo in si prižgala televizijo, tedaj pa se je skoraj onesvestila, ko je videla novice: »Prva okužba s koronavirusom v Ljubljani«. Zajela jo je panika. Naslednji dan je uciteljica Lin Chu in Nino prosila, naj gresta do ucitelja za naravoslovje in ga prosita za mikroskop. Odšli sta in prišli do ucilnice za naravoslovje. Potrkali sta in odprli vrata, a nikogar ni bilo notri. Hoteli sta samo vzeti mikroskop in iti, a ko je Nina dvignila mikroskop, se je sprožil cuden alarm. Vrata so se kar sama zaklenila. Nina in Lin Chu nista mogli ven. Tla so se kar odprla kakor vrata. Lin Chu in Nina sta padli noter. Zdrveli sta v podzemlje, kjer naj bi bila šolska klet, a je sploh ni bilo. Hodili sta naprej, v pricakovanju, da se bosta vrnili nazaj v šolo, a izhoda ni bilo nikjer. Vse je bilo tako mracno in srhljivo. Koncno sta našli stikalo za luc, ki je kot pricakovano zelo slabo svetila. Nini je kar naenkrat nekaj skocilo na glavo. Obe sta zaceli kricati. Nekdo je zacel govoriti, naj se pomirita, a takrat sta se le še bolj ustrašili. Tisti nekdo se je zadrl: »Dovolj!« in takrat sta utihnili. Prižgal je luc, ki je veliko bolj sijala. Iz teme se je prikazala sova ter se jima predstavila. Ime ji je bilo Lili in bila je carobna sova. Nato sta se še onidve predstavili. Nina je sovo vprašala, kaj pocne tukaj, pod šolo. Odgovorila ji je, da bo rešila svet. Nina in Lin Chu sta se zaceli smejati, saj neka sova vendar ne more rešiti sveta. In o katerem reševanju sploh govori? Sova je grdo pogledala in rekla: »Boste že videli, kdo se bo smejal, ko bom rešila svet pred koronavirusom in drugimi nevarnimi virusi.« Ker je Lin Chu skrbelo, da bi se koronavirus razširil, jo je vprašala, kaj ima v mislih. Sova Lili se je udobno namestila na polico, ki je bila pritrjena na zid, in zacela pripovedovati. »Pod šolo živi kralj Virusland, ki skrbi, da vsi virusi okužujejo ljudi. Ce ubiješ kralja, ubiješ cisto vse viruse,« je rekla. Z vsakim novim virusom pa se kraljeva moc poveca ...« »Cakaj, cakaj!« jo je prestrašeno prekinila Nina. »Kaj nismo mi zdaj pod šolo?« »Smo, smo, ampak kralj je vsaj 300 metrov oddaljen,« je mirno pripomnila sova. »Torej, mi bosta pomagali ali ne?« Nina in Lin Chu sta se spogledali, potem pa enoglasno odgovorili »JA!« »Odlicno!« je rekla sova. »Pa pojdimo!« Ko so hodile in hodile, no vsaj dve sta hodili, tretja pa je letela, so koncno prispele do Viruslanda. »Še vedno ne morem verjeti, da so bili vsi virusi cel cas ravno pod našo šolo,« je rekla Lin Chu. Sklenile so, da gre Lin Chu ponižno do kralja in ga prosi, da bi postala njegova pomocnica. Medtem ko ga je Lin Chu na ta nacin zamotila, sta se Lili in Nina priplazili v kraljevo sobo. V njej je bila cudna krogla. Nina se je je dotaknila in prikazala je prihodnost. Zacela se je veseliti, saj je prikazala, da bo kralj umrl. Lili ji je rekla, naj se ne veseli prehitro, saj lahko krogla laže. V sobi so bila vrata, ki so vodila v znanstveno sobo. V sobi so bili vsi napoji za ustvarjanje razlicnih virusov. V ogromni posodi pa je bil s tremi kljucavnicami zaklenjen napoj proti vsem virusom, saj so ga naredili, ce bi šlo kaj po zlu. Nista vedeli, kako odpreti vse tri kljucavnice s tremi razlicnimi kombinacijami treh možnih števil. Nina se je udarila v mizo in s tem zrušila prazen kozarec. Straža je slišala ropot in šla pogledat, med tem ko sta Lili in Nina poskušali uganiti kodo. Poizkušali in poizkušali sta in koncno jima je uspelo. Na vseh treh kljucavnicah je bila ista koda: 1, 2 in 3. »Oh, ta kralj pa ni prav zelo pameten, ampak je pa kar zvit,« je pripomnila Nina. »Nihce vec ne uporablja kode 1, 2, 3.« Vzeli sta napoj in ko je prišla straža, sta jih poškropili z napojem, saj to niso bili ljudje, ampak ogromni bacili. Potiho sta odšli do kralja. Nikjer ga nista videli, ta pa se je kar naenkrat priplazil do njiju, ju zvezal in jima previdno vzel napoj. Edina njuna rešitev je bila Lin Chu, ki jo je kralj vzel za pomocnico. In res jo je kmalu poklical ter ji dal nalogo, naj straži napoj in njiju, on pa gre spat. Ko je zaprl vrata za sabo, ju je Lin Chu odvezala. Vzele so napoj, odšle do specega kralja in nanj zlile cel napoj. Vse okoli njih se je spremenilo v meglo. Cez nekaj casa se je vse razjasnilo in nikjer ni bilo nobene sobe, nobenega virusa. Virusland je izginil. »Res je, da je izginil, ampak ali so izginili tudi virusi?«, je vprašala Lin Chu. Pojavila so se vrata in ko sta dekleti vstopili nazaj v šolo, so se vsi spraševali, kje sta bili toliko casa in kje sta dobili sovo. Vse sta jim razložili, a noben jima ni verjel. Rekli sta, naj pogledajo šolske kamere, pa bodo videli, žal pa so bile kamere tedaj izklopljene, zato so jima verjeli šele tedaj, ko so ZDRAVILO ZA KORONAVIRUS Koronavirus je nastal decembra leta 2019 na kitajski tržnici. Neznana žival, ki so jo prodajali tam, je bila okužena s tem virusom. Mimo je prišel kupecin tocno to žival kupil, nato pa jo doma pojedel. Sam se ni zavedal, da je okužen s koronavirusom. Ker se je po kosilu pocutil še povsem normalno, je odšel v trgovino. Cakal je v vrsti z drugimi kupci, zato so se tudi oni okužili z virusom. Tako se je virus zelo hitro širil med ljudmi. Ko je prišel domov, se je vse bolj slabo pocutil in koncno le odšel k zdravniku. Ta je najprej sklepal, da gre za navadno gripo, zato mu ni dal nobenih posebnih zdravil in napotkov, ceš da bo slabo pocutje samo od sebe minilo. Ko se je bolnik vrnil domov, je prižgal televizijo in vse novice so govorile le o tem, da je po svetu že veliko ljudi, ki se slabo pocutijo, vendar zdravniki ne vedo, zakaj. Takih ljudi je bilo vedno vec in vec. Po dolgih raziskavah so ugotovil, da je to nov virus, niso pa mogli razviti cepiva. Okužba se je vedno bolj širila. Ker nihce od zdravnikov in znanstvenikov ni vedel, kako naj ozdravijo, so se vsi skupaj odlocili, da se bodo vsi za en mesec zaprli v svoje domove in bodo ven odšli samo takrat, ko bo to res nujno. Temu se strokovno rece karantena. Vsa igrišca, šole, knjižnice in restavracije so bile zaprte. Odprte so bile le Laura, 5. B živilske trgovine. Ker ljudje niso imeli veliko za poceti, so se veliko družili med sabo igre ter se sladkali s sladkarijami. In tako je eden izmed njih odkril, da ce oboleli clovek poje en sadni bombon z okusom ingverja, s tem virus dobesedno unici. Tako so ljudje zaceli jesti ingver in cez en teden je bilo na Kitajskem samo še 7 ljudi okuženih s koronavirusom. Tako so sadni bombon z okusom ingverja razglasili za najboljše zdravilo proti koronavirusu. Koronavirus ni imel nikogar vec za okužiti, zato je nenadoma izhlapel. Tako so vsi ljudje in zdravniki naprej živeli umirjeno življenje. Adrian Despotovic, 6. C vožjem družinskem krogu, igrali namizne KORONAVIRUS Zgodilo se je nekega jutra na Kitajskem, v Wuhanu. Ležal sem na trati ob gozdu za hišo in razmišljal o lovcu, ki je šel pred tremi dnevi v gozd in se vrnil s strašno gripo. Povedal nam je, da so ga napadli netopirji, nato pa umrl. Odlocil sem se, da bom šel v gozd in ujel enega od netopirjev s to gripo. In res, naslednji dan sem se odpravil v gozd. Sabo sem vzel še šotor, hrano, pijaco in prazen kozarec marmelade. Po gozdu sem hodil pol ure in naposled le našel netopirje. Nisem jih mogel ujeti, saj je bila že noc, zato sem jim sledil do neke jame. Ker se je danilo, sem se vrnil v mesto. Na žalost sta starša opazila moj odhod. Dala sta mi pripor za tri tedne. Ko je bilo konec mojega pripora, je bil koronavirus, kakor so ga znanstveniki poimenovali, že po vsem svetu. Naslednjo noc sem se znova odpravil v tisto jamo. Tam sem našel samo enega netopirja, ob njem pa zlato flavto. Ko sem iztegnil roko, da bi vzel flavto, je netopir spregovoril z globokim glasom, da ce bom zaigral na to flavto, bom unicil koronavirus. Rekel je tudi, da je že sam poskusil igrati na flavto, a ni mogel, ker je pac netopir. Vprašal sem ga, zakaj ravno njihova vrsta prenaša ta virus, a netopir je kar naenkrat izginil. Vzel sem zlato flavto in šel domov. Doma so mi flavto vzeli in skrili, saj sem znova šel v nevaren gozd. Starša sta mislila, da je flavta samo pobarvana in je zaradi tega nista prodala. Flavto sem iskal tri dni in tri noci. Ko sem jo našel, sem nanjo nemudoma zaigral. Že na naslednjih novicah so porocali, da je koronavirus po vsem svetu cudežno izginil. Adrijan Vujanovic, 6. C po porocilih videli, da so izginili vsi virusi. Ko je Lin Chu prišla domov, je vse to razložila tudi staršema. Pokazala jima je tudi sovo Lili, ta pa se je kar naenkrat spremenila v dekle. Lin Chu ni mogla verjeti. Lili ji je razložila, da je bila pod urokom virusov in ce ne bi premagali virusov, bi za vedno ostala sova. Za to resnicno zgodbo o treh prijateljicah je izvedel cel svet. Lin Chu, Nina in Lili so dobile nagrado in tudi prav posebne medalje, ki jih dobijo le tisti, ki pripomorejo k dobrim spremembam sveta. Bile so zelo ponosne nase. Zdaj vse tri srecno živijo in že komaj cakajo, kdaj bodo odšle novim dogodivšcinam naproti. Lorena Ilic, 6. B REŠEVANJE SVETA PRED VIRUSOM COVID-19 Kristjan, 5. C Ah, to leto je mogoce eno najslabših, to je leto 2020. Polno novih pricakovanj in vsi so mislili, da bo to leto prineslo nekaj novega in lepega. In je prineslo, a žal nic lepega, pac pa KORONAVIRUS ali COVID-19. Vsi vedo veliko o tem virusu, a nihce ne pozna pravega razloga, zakaj in kako je nastal ter kako narediti zdravilo. Ta virus je naredila neka agencija, ki se ni predstavljala za to, kar je. Ta agencija se imenuje TOPAH in naj bi delala zdravila za bolezni, ki še niso bile ozdravljene. To je bila njihova krinka, a pod krinko je ta leta in leta nacrtovala izbruh virusa in to jim je leta 2020 uspelo. Agencija je poskrbela za vse, saj je zdravilo, ki ga ne more razen njih narediti noben drug, skrila globoko pod zemljo. Kako so to naredili, nihce ne ve. Posebna skupina ljudi pa je vedela, kaj mora storiti. To ekipo je sestavljalo sedem clanov, dve punci in pet fantov. Odlocili so se, da se bodo imenovali Magicnih sedem. Virus se je širil in širil, medtem pa so oni pripravljali kapsulo, ki naj bi se uporabljala za reševanje ljudi. Bila naj bi dosti velika za vseh sedem. Nameravali so se spustiti v Zemljo, kjer je zelo vroce, vzeti zdravilo in ozdraviti svet. Kapsula je seveda morala biti odporna na vrocino, da bi Magicnih sedem preživelo. 18. oktobra je bila kapsula pripravljena. Takrat, ko je bilo že vec kot pol sveta okuženega, se je Magicnih sedem potopilo globoko pod zemljo. Kapsula se je spušcala zelo pocasi, 15 km na uro, kar pa je za tako kapsulo vseeno hitro. Po njihovih izracunih naj bi prišli v središce Zemlje v sedmih dneh. Sedmerica je imela vse potrebne zaloge za preživetje. Prvih pet dni so preživeli brez težav, razen da zaradi ropota kapsule niso mogli spati. Potem pa se je zacela pojavljati težava za težavo. Šesti dan so ugotovili, da se bližajo izjemno vroci lavi. Mislili so, da ne bodo preživeli, ampak se je ena od punc spomnila, da imajo v kapsuli veliko zalogo suhega ledu, ki so ga spustili in se hitro prebili skozi lavo ter nadaljevali pot. Prišel je sedmi dan, ki se je na zacetku odvijal po nacrtu, potem pa – buuum! Nekaj je udarilo v kapsulo. Sedmerica ni vedela, kaj je to, zato so upocasnili. Po nekaj minutah je ponovno udarilo. Eden od njih je rekel, da ce še dvakrat tako mocno udari, kapsula tega ne bo prenesla. Vsi so bili prestrašeni, a vseeno so morali nekaj storiti, saj je bila od njih odvisna celotna civilizacija. Skozi steklo so videli, kaj se dogaja in kaj je v resnici to bilo. Bila je pošast, grozna kot velika hobotnica, z velikimi zobmi in delovala je zelo lacno, tako zelo, da so imeli obcutek, da bo pojedla kapsulo. Bližala se je in bližala in ponovno – buuum! Sedaj je bila ekipa v kriticnem stanju in zato se je najstarejši med njimi oglasil in rekel, da se bo on žrtvoval. Postal bo njeno kosilo, da bodo lahko ostali pobegnili. Ostali so ga prosili, naj tega ne stori, ceprav so se zavedali, da je to mogoce njihova edina možnost. To je tudi storil, žrtvoval se je in omogocil ostalim nadaljevanje poti. Pošast se je pošteno najedla in odšla. Šesterica je nadaljevala pot in koncno prišla do zdravila, ki so ga potrebovali. Sedaj jih je cakala samo še pot nazaj, ki je potekala hitreje, saj so pot že poznali. Po dveh dneh jim je koncno uspelo priti na površje in oddati zdravilo znanstvenikom, da ga naredijo v vecjih kolicinah in z njim ozdravijo celoten svet. Šest clanov, ki je preživelo, je proslavljalo, saj so postali heroji, predvsem pa je postal heroj njihov umrli prijatelj. Rešili so celotno civilizacijo in pomagali pri unicenju virusa. Zlobneže, ki so ustvarili virus, pa je cakala najhujša kazen. Okužili so jih z virusom in jim niso dali zdravila. Kaj se je z njimi zgodilo, lahko samo predvidevamo. Aleksij Varagic, 6. C V megli se je pojavila jegulja in zacela udarjati v coln. "UMIVAJ SI ROKE!" Ko se je prikazala iz vode, je decek opazil, da ima v Nekoc je živel decek Miha. Star je bil 13 let. Imel je crne lase, modre oci in bil je precej velik ter živahen. Ko je pisal domaco nalogo, ga je mama poklicala v dnevno sobo, saj so po televiziji predvajali novico, da se je na Kitajskem pojavil nov virus. Imenovali so ga COVID-19 ali koronavirus. To je strašna gripa, ki se razvije v hujšo pljucnico. Ko je Miha razmišljal o tem, kar je pravkar gledal, se je cas ustavil. Pogledal je okoli sebe in videl, da se je pomanjšal. Neka sila ga je vodila skozi cudežni prehod. Tam je videl veliko bolezni, med njimi tudi znane: crne koze, kugo in špansko gripo. Sila ga je vodila v palaco. Na prestolu je opazil cudno bunko z oprijemalkami. Ta ga je odpeljala skozi veliko dvorano do cudnih vrat. Pogledal je virus in ko je že hotel nekaj reci, mu je virus dal zvitek in ga potisnil v portal. Tam je padal, dokler ga ni rešil grifon, miticno prijazno bitje z orlovsko glavo, nogami in z levjim trupom in repom, ter ga odnesel do sedmih vrat. Tam je bilo dvanajst stražarjev. Le pet stražarjev je stražilo vhod v jamo. Spustili so grifona s fantom v jamo. Decek je zaslišal sirene, ki so tulile. Odhitel je v majckeno kristalno jamo in zagledal v kristalu svojo babico, ki je težko dihala. Ni vedel, kaj naj stori. Odšel je do stražarja in ga prosil za pomoc. Ta je bil iz žada. Premaknil se je in odprla so se ena od sedmih vrat. Šel je skozi vrata in zagledal koronavirus. Ta ga je napadel. Spremenil se je v lepljivega vojšcaka. Decek je tekel in zagledal kljucavnico z runami. Skril se je za skalo in prebral zvitek, ki mu ga je dala bunka z oprijemalkami. Opazil je podobnost med bunko in koronavirusom. "Je mogoce, da sta to enaka virusa?" se je spraševal decek. Iste rune na zvitku so se spremenile v crke. Pisalo je: CE HOCEŠ PREMAGATI VIRUS, MORAŠ ODPRETI KLJUCAVNICO. MAGICNI KLJUC SE NAHAJA V SOBANI. TO SOBANO STRAŽI PET STRAŽARJEV. LE CE TI ONI SAMI DOVOLIJO, GREŠ LAHKO MIMO NJIH. AMPAK TO ŠE NI VSE!NOTRANJOST STRAŽI VELIKANSKA JEGULJA. NA KLJUCU PIŠE BESEDA "UMIVAJ". TI JO MORAŠ USTNO DOKONCATI. V POMOC TI BO MAGICNO MILO, KI SPERE VSO UMAZANIJO. Ko je decek to prebral, je zvitek izginil in pojavilo se je magicno milo. Previdno je odšel, da ga virus ne bi opazil. Zaprl je vrata in odhitel do tistih vrat, ki jih straži pet stražarjev. Stražarji so zagledali milo ter se premaknili. Preostala mu je le še jegulja. Stopil je skozi vrata in se znašel v jami, polni vode. Jezero je bilo temno, globoko in megleno. Po jezeru je priplaval coln. Decek se je usedel vanj in zacel veslati. ocesu nekaj rumenega. Decek je zagrabil rumeno stvar in ji jo povlekel ven iz ocesa. Vsa hvaležna ga je odpeljala h kljucu. Decek je vzel kljuc in izstopil iz jame. Kljuc je bil tako umazan, da je kar pozelenel. Spomnil se je, da ima magicno milo. Z magicnim milom je ocistil kljuc in vstopil skozi tista vrata, kjer ga je lovil virus. Ko je decek vstopil, je virus zaloputnil z vrati in ga zacel ponovno loviti. Decek je to pricakoval in pritekel do kljucavnice, vstavil kljuc ter rekel: "UMIVAJ SI ROKE!" In virus je cudežno izginil, decek pa se je vrnil domov. Virus je izginil s sveta. Decek in njegova družina si odslej REDNO umivajo roke s toplo vodo in milom, tako kot tudi ves ostali svet. Alex Djakovic, 6. A PORAZ KORONAVIRUSA Nekega poletnega soncnega dne se je deklica Lara sprehajala po starem mestnem jedru. Tako dolgo je hodila, da se je utrudila in se odlocila, da si bo odpocila. Usedla se je na klop, ki ji je bila blizu in ta jo je v trenutku posrkala vase. Znašla se je v cudežni deželi. Ta dežela pa je bila res fantasticna. Sprehodila se je naokrog in zagledala laboratorij. V njem so izdelovali kemikalije, zdravila … Kar naenkrat se je zgodila tragedija. Iz laboratorija je izbruhnil virus. Napadel je vse ljudi okoli sebe. Lara je vsa prestrašena tekla stran in se skrila v najbližjo bolnišnico in vsem povedala resnico o virusu. Virus se je širil s polno hitrostjo, vsi izven bolnišnice so bili takoj okuženi. Ker je imela Lara od vseh predmetov v šoli najraje kemijo, se je odlocila, da bo zdravnikom pomagala ustvariti antivirus. Delali so noc in dan, a na koncu so našli protistrup. Lara se je odpravila k virusu in zaklicala: »Koronavirus!« Tako ga je poimenovala skupaj z zdravniki. Videla je veliko okuženih ljudi, ki so ležali na tleh, ona pa jim je obljubila, da jih bo kmalu ozdravila. Pogumno je stopila pred enega izmed okuženih ljudi in mu vrgla zdravilo. Clovek je nenadoma ozdravel. Ko pa je Lara hotela ozdraviti še zadnjega cloveka, je ta skocil nanjo in jo okužil. Lara se je nenadoma zbudila iz svojih sanj v svoji postelji. Ugotovila je, da jo je tlacila mora. Zavedala se je, kaj je sanjala, in se odlocila, da si bo od zdaj naprej še bolj temeljito umivala in razkuževala roke. Lana Sefic, 6. C KOZMOSTOPIJA Bil je navaden dan, ko je Krisova mama gledala novice. Kris se je na vrtu igral s svojim psom Arturjem. Artur je bil velik, pameten nemški ovcar, Kris pa 12­letni fant z rjavimi kratkimi lasmi, zelo igriv in prijazen in naredil bi vse za družino in Arturja. Medtem ko je mama poslušala novice, je zaslišala, da je televizijski voditelj rekel: »Na Kitajskem, v mestu Wuhanu, je izbruhnil nov smrtonosni virus, korona.« Mama je za hip prenehala delati in novice prevrtela nazaj, da je lahko bolje slišala, kaj se dogaja. V hipu ko je voditelj koncal, je noter pridrvel Kris. Mama mu je povedala o novem izbruhu bolezni na Kitajskem. Kris jo je zacudeno pogledal in vprašal: »Samo na Kitajskem?« »Da,« je odgovorila mama. »Ni ti treba skrbeti,« je še dodala z nasmeškom. Minilo je nekaj dni in na obisk je prišla babica. Vsi so je bili veseli, cetudi je prišla nenapovedano, saj so babico Rozo vsi oboževali. Pri njih naj bi ostala nekaj tednov. Toda cez nekaj dni se je virus razširil po celem svetu, tudi v njihovo mesto. Izvedeli so, da koronavirus najbolj ogroža starejše ljudi. Ni bilo dolgo, ko je koronavirus okužil tudi babico Rozo. Saj so jo že prej hoteli peljati domov, a kaj, ko avtobusi niso vec delali prav zaradi okužbe, avto pa se jim je nedolgo nazaj pokvaril. Vsi so bili žalostni in celo malo panicni, sploh pa Kris. Poleg tega so imeli celo hišo polno razkužil in mila. Kris se je velikokrat pogovarjal z Arturjem, ceprav je vedel, da ga ne razume. Vcasih pa se mu je vseeno zdelo, da ga razume. Povedal mu je vse skrivnosti in opisoval vse svoje dni. Kris ni imel prav veliko prijateljev, zato je bil nekako Artur njegov edini prijatelj. Seveda mu je povedal tudi o slabi novici glede babice Roze. Ponavadi Artur ne kaže kakšnega posebnega odziva na Krisovo govorjenje, a tokrat, ko je Kris omenil koronavirus, je Artur kar malo poskocil. Pogledal je Krisa in Kris je bil skoraj preprican, da ga je razumel. Nato je Artur odšel na vrt in zacel kopati luknjo za vrtom. Kopal je do vecera. Po vecerji je Kris šel spat. Ponoci, ko so že vsi spali, je Artur prišel v Krisovo sobo. Z zobmi ga je povlekel za pižamo in Kris se je zbudil ter mu zaspan sledil. Artur ga je pripeljal do luknje za vrtom, kamor nihce nikoli ni šel. Kris je zacudeno pogledoval zdaj v Arturja zdaj v luknjo. »Zakaj si me pripeljal sem, Artur?« ga je vprašal. Artur pa je le povlekel Krisa za hlacnico in skocil v luknjo. Luknja je bila portal, ki je peljal v drug svet. Kris je bil pustolovski fant, zato je brez pomislekov skocil v luknjo. Na drugi strani ga je že cakal Artur. »No pa si koncno prišel!« ga je na pol ogovoril in na pol zalajal. »Ti govoriš!?« se je bolj presenecen kot nikoli prej zacudil Kris. »Seveda! Tukaj je vse mogoce!!!« Kris je vprašal, kje sta. Artur mu je razložil, da sta v Kozmostopiji. Kris je bil zacuden, Artur pa je nadaljeval, da v Kozmostopiji skoraj ni stvari, ki ne bi obstajala, razen ene stvari. Resnicnosti. Tu ni niti ene stvari take kot v pravem svetu. Kris ga je vprašal, kaj delata tukaj. Artur mu je povedal, da sta tukaj zato, da rešita njegovo babico, ki ima le še nekaj dni življenja, zato morata pohiteti. »Kako bova to storila?« je želel vedeti Kris. »In kako prideva nazaj? In kaj bo mislila moja mama?! Ves cas me bo iskala! Morda celo poklicala policijo!!« je panicno nadaljeval. »Vse imam pod nadzorom,« ga je ustavil Artur. »En dan tukaj je kot ena minuta tam«. Kris se je pomiril. »Toda še kar mi nisi povedal, kako bova rešila babico,« je rekel. Artur mu je povedal, da bosta vsako noc šla v Kozmostopijo in naredila eno stvar, da dobita eno sestavino za zdravilo proti koronavirusu. Paziti pa bosta morala, da vsakic odideta ven, preden se na Zemlji naredi jutro oz. nastopi noc v Kozmostopiji. »Portal se zapre, ko je tu noc, in nikoli vec ne bova mogla iti ven, portalov od tu pa ne morem delati,« je rekel Artur. »Prav,« se je z malo strahu zaslišalo iz Krisovih ust. Tako sta šla. Morala sta iti do poglavarja Kozmostopije in mu povedati, kaj išceta. Ko sta to naredila, sta dobila seznam nalog, ki sta jih morala opraviti. Naloge so bile tri, za sabo pa sta dobila tudi majhnega pomocnika. To je bila cudežna mala zverinica, ki je lahko videla kilometre naprej in zavohala nevarnost. Bila je modre barve in kar žarela je. Na vrhu glave ji je rastel zelen list. Bila je precej ljubka, toda tudi precej nevarna. Ko je zavohala nevarnost, je pokazala velike ostre zobe in dolge nabrušene kremplje. Šli so. Prva naloga je bila preckati 300 metrov visoko steno. Niso smeli iti okoli, le cez. Bila je višja, kot so si predstavljali. Ko so razmišljali, kako se bodo lotili naloge, je zverinica po imenu Hiko zacela spušcati cudne zvoke in nakazala, naj se premaknejo. Zavohala je nevarnost. Imela je prav. Cez nekaj trenutkov je iz gozda skocil panter. Kot so pricakovali, ni bil navaden. Bil je temno vijolicne barve z crnimi lisami. Imel je gromozanske, cisto bele zobe. »O, ho, ho ... Kaj pa vi tu?« je zacel govoriti z drznim glasom, medtem ko je okrog njih pocasi delal kroge. Artur in Hiko sta rencala. Hiko je nestrpno gledal v panterja in ko je nastopil pravi trenutek, je planil nanj in mu ostre zobe zaril v vrat. Seveda ga ni ubil, le uspaval ga je za nekaj ur in lahko so mirno nadaljevali pot. Hiko pa je imel še veliko vec lastnosti, kot so mislili. Rep je iztegnil cez vseh 300 metrov visoko steno in ga tam namenoma zataknil. Nato je pograbil Arturja in Krisa ter ju odvlekel gor. Pocutili so se, kot da so potovali tri dni. Ko so prišli na drugo stran, se je stena podrla. Ko so vse opeke padle na tla, so se zdrobile in nastal je cudežni prah. Dali so ga v mošnjicek. Potem so pogledali drugo nalogo. Morali so priti skozi zelo nevaren poligon s pušcicami in ostalimi nevarnimi orožji in orodji. S Hikom je bilo lažje, saj je zavohal nevarnost in jim vedno nakazal, kam naj se umaknejo. Tako so prišli na cilj in dobili drugo sestavino. Bila je zdravilna voda, ki so jo iztisnili iz listov s pomocjo pušcic, ki so padale. Hoteli so že po zadnjo sestavino, ko je Artur pogledal v modro Sonce in opazil, da imajo le še nekaj minut, dokler portal ne izgine. Hitro je opozoril Krisa in morali so hitro nazaj k portalu. Toda ni bilo tako lahko. Bili so izmuceni od vsega skakanja in umikanja. Spet je bil rešitelj Hiko. Nekako se je povecal za 2 metra in ju zgrabil na hrbet. Drveli so cez drn in strn, hitro kot strela. Kmalu so prišli in Hiko ju je zadnjo sekundo vrgel cez portal in prišla sta na vrt. Bilo je jutro. Cudno se jima je zdelo, da nista zaspana. Kris se je poskušal pogovarjati z Arturjem, toda on se je vedel kot vsak navaden pes. Zmeden in zacuden je šel v kuhinjo k mami, ki je pripravljala zajtrk. »Kako si spal?« je vprašala mama. »Dobro ...,« je odgovoril. »Koliko ur je še do noci?« je vprašal. »Kaj? Saj si se komaj zbudil,« se je zacudila mama. »Vem, a vseeno vprašam, ji je odgovoril. »Recimo, da še 12 ur,« je mama rekla sinu. Dan je minil hitro in Kris je kar naprej štel, koliko ur je še do noci. Ko je koncno prišla noc, sta z Arturjem odšla k portalu v Kozmostopijo. Tam ju je cakal Hiko. Odpravili so se do tretje naloge in cez nekaj casa so bili tam. Videli so … nic. Nicesar ni bilo tam, le polno trave. Visoke, visoke trave. Odlocili so se, da gredo cez njo. Bila je dolga vroca pot. Hodili so 5 ur, saj so morali dobiti zadnjo sestavino še danes. Po petih urah dolge, naporne hoje brez odmora so koncno prišli do konca trave. In tam, sredi nicesar je stala ena sama carobna roža. Bila je mavricne barve z veliko mavricnimi listi in svetlo zelenim steblom. Pocasi so prišli do nje in jo previdno odtrgali. Koncno so imeli opravljene vse 3 naloge. Zdaj so morali le še narediti zdravilo. Šli so Rubi, 1. A do poglavarja in dal jim je majhno posodo. Rekel je, naj vse sestavine dajo v posodo v takšnem zaporedju, kot so jih našli. Zahvalili so se mu in storili, kot jim je narocil: v posodo so najprej dali carobni prah, potem zdravilno vodo in nazadnje še mavricno rožo, ki se je ob dotiku s prahom in vodo v hipu stopila. Vse skupaj se je pomešalo kar samo in carobna posoda je naredila zdravilo še bolj ucinkovito in popolno. Kris in Artur sta se poslovila od poglavarja in Hika ter odšla skozi portal. Ko sta prišla domov, je bilo dopoldne in babica Roza je ležala v postelji. Kris je babici pripravil kozarec vode in vanj vlil zdravilo. Ko je babica popila vodo, se je takoj pocutila bolje. Drugi dan je bila že cisto zdrava in Artur ter Kris sta zdravilo nekako porazdelila po vseh ceveh za vodo tako, da so vsi, ki so pili vodo, dobili tudi zdravilo. Vsi so bili ozdravljeni, zdravilo in Kozmostopija pa bosta vedno ostala skrivnost. Amelie Martey, 6. C Leandra, 1. A Zarja, 1. A Elina, 1. A KAKO SEM REŠIL ZEMLJO PRED KORONAVIRUSOM Pred enim letom, na prvi april, je svetu zavladal virus, imenovan koronavirus. Ko sem šel iz šole, sem pred našo hišo zagledal palcka. Najprej sem mislil, da je mama kupila novega vrtnega palcka, potem sem pa ugotovil, da je ta palcek z drugega planeta. Vprašal sem ga, kdo je in kaj pocne tu, ampak mi ni odgovoril. Nekaj je hotel povedati, ampak ni mogel, nato pa sem ugotovil, da bi mi rad nekaj pokazal. Šel sem za njim in prišla sva do podzemlja. Takrat me je palcek porinil v blatno lužo in pojavil sem se v cisto drugem planetu. Kmalu za mano je prišel še on. Potem mi je vse razložil. Zaradi gravitacijske sile na Zemlji ni mogel govoriti. Povedal mi je, da me je izbral za rešitelja sveta. Nato se mi je zjasnilo pred ocmi: palcek je želel, da jaz rešim Zemljo pred koronavirusom. Palcku je bilo ime Robertus, po poklicu je bil »izbiralec«. Tako se je na njihovem planetu, imenovanem Vesoljski travnik, reklo poklicu, pri katerem izbiraš, kaj se bo zgodilo. Podobno kot politika pri nas. Robertus mi je povedal, da je virus ustvarila zlobna carovnica, ki je ponesreci dala v juho strup. Jaz se pa moram zdaj s carobnim urokom spremeniti v mikroskopsko bitje, iti v palaco Korona in z injekcijsko pušcico zadeti virus. Ce bi mi to uspelo, virusa ne bi bilo vec in ta palaca je v juhi. Ne vem, ce mi bo zlobna carovnica dovolila iti v njeno juho. Ce bi prišel samo blizu njene koce, bi me skuhala. Zato sva si s palckom Robertusom izmislila nacrt: jaz bom šel do carovnice, ona me bo hotela skuhati, zato me bo dala v juho, takrat pa bom jaz samo izrekel carobni urok in postal mikroorganizem. Ampak bila je še ena težava. Injekcijska pušcica je bila carobna in hranili so jo vilinci. Moral bi iti skozi njihovo vojsko 1001 mož. Ker seveda ni bilo nobene druge možnosti, sem jih poskusil prositi. Niso mi dovolili. Ponoci sem skupaj z Robertusom skušal ukrasti injekcijsko pušcico. Uspelo nama je neopazno priti do njihovega trezorja. Ko je Robertus vzel pušcico, je zacingljal sedem ton težak zvonec. Cel gozd se je zbudil. Robertusa so našli in ga vrgli v jeco, ampak niso opazili, da je Robertus na skrivaj pušcico podal meni. V skrivališcu sem ostal še celo noc in cel dan, ker so bili takrat vsi budni in bi me takoj opazili. Naslednjo noc pa mi je uspelo priti ven iz vilinskega kraljestva in naredil sem tocno tako, kot sva nacrtovala z Robertusom. Ubogi Robertus je ostal v vilinskem zaporu, ceprav je hotel samo dobro. Ko sem prišel do carovnice, me je res dala v juho, jaz pa sem izrekel carobne besede, ki mi jih je Robertus narocil, naj jih povem. Postal sem mikroskopski in tri dni plaval, da sem prišel do dna in s tem tudi do palace. Ni me bilo strah. Stopil sem skozi ogromna vrata in zaklical, da želim priti do njihovega vladarja. Bil je ogromen (ceprav je bil mikroskopski, a tak sem bil tedaj tudi sam), grd in umazan. Najprej sem ga zamotil, ga vprašal, zakaj je tako vroce, nato pa sem iz žepa vzel pušcico in ga zadel naravnost v celo. Še enkrat sem zaklical urok in znova postal normalno velik. Ušel sem carovnici in se zapodil k vilincem ter jim vse povedal. Robertusa so izpustili, meni pa so dali figurico z mojo podobo, ki je bila narejena iz diamanta, ter se mi tisockrat zahvalili. Poslovil sem se od Robertusa in šel do blatne luže, ki je v bistvu portal. Preden sem skocil noter, me je carovnica prosila, ali gre lahko še ona z mano, ker ona sploh ni carovnica, ampak deklica. Šla sva nazaj na planet Zemlja in ugotovil sem, da je carovnica res govorila resnico. Ko sem prišel domov, sem mami povedal, da sem se ji cel dan skrival, ker je to prvi april, ona je pa le zavila z ocmi. In tako je cel svet živel srecno do konca svojih dni, jaz in deklica pa tudi. Matija Bacic, 6. A KORONA IN NJENO POPOTOVANJE Nekoc, pred nekaj tedni, je na drugem koncu sveta živela netopircica. Imenovala se je Korona in imela je družino, ki ji je bila zelo pri srcu. Imela je tudi dva otroka, Nevrolino in Markolina. Nekega dne je ta dva netopircka neki Kitajec vzel, ju ubil ter ju postregel v juhi. Korona je bila seveda zelo jezna in se je od žalosti zastrupila, ampak s takim strupom, ki je strupen le za ljudi, ne pa za netopirje. Potem je ta Kitajec vzel še njo ter jo dal v juho. Tedaj pa se je ta strup razvil v nevaren virus. Ker je prišel od netopircice Korone, se je imenoval koronavirus. Ker je bil mikroskopski, ga seveda nihce ni opazil. Ampak mi pa vemo, kakšen je bil. Bil je zelo, zelo, majhen, saj smo ga morali pogledati z zelo velikim mikroskopom. Bil je živo zelene smrkljaste barve, z majhnimi iglicami oz. špicami, da se je lahko lepo prijel na ljudi. Kot je pricakovano, ni bil ravno prijazen. Prvi, ki je pojedel to juho, se je nalezel virusa. Simptomi so bili kašljanje, kihanje, prehlajenost in pa takojšnja želja po potovanju. Tako se je virus prenašal. Seveda so vsi zdravstveni strokovnjaki takoj zaceli raziskovati zdravila, a nic ni pomagalo. A nek dan se je decek po imenu David igral na igrišcu. Ko se je navelical guganja na gugalnici, se je odlocil skociti dol. Ni pa pricakoval tega, da se bo v gricu pred njim odprla neka luknja, skozi katero je potem padel. Tla so se za njim zaprla. Padel je na oblazinjeno podlago, potem pa videl neko mesto. Ni bilo podobno nicemur, kar je kadarkoli videl. Leteci avti, visece stavbe, portali in vse drugo futuristicno. Tam je srecal nekoga, ki je izgledal zelo znan. Izgledal je kot ... David, ampak star. Povedal mu je vse. Kako je nastal, se širil, izgledal ... Povedal mu je tudi vse o ljudeh, ki so se okužili. Dal mu je majhno steklenicko. Bila je vijolicne barve, z rahlim sijajem ter zelo ozka in podolgovata s plutovinastim zamaškom. David mlajši je le strmel vanjo, brez najmanjšega pojma o tem, kaj se dogaja. David starejši mu je povedal, naj jo zunaj odpre ter razprši povsod. Rekel je tudi, da se bo okolica nekajkrat zablešcala, ampak da je to le posledica zdravila, ki se v par sekundah širi po celem svetu. Potem sta se poslovila in je David le obstal na tleh, preprican, da so bile to le sanje. Ko paje pogledal roko, je našel ... Kaj le? Podolgovato, ozko vijolicno steklenicko z rahlim sijajem in plutovinastim zamaškom. Odprl jo je, jo razpršil in okolica se je parkrat zablešcala. Vse se je popravilo in povsod se je širila novica. Na koncu so vse zasluge za rešitev sveta prevzeli zdravniki. A le David se je pocutil dobro, saj je rešil cel svet in ga ni zanimala slava. Natan Polenec, 6. A Z RADIRKO NAD KORONAVIRUS Ko sem se zjutraj zbudila, sem slišala kašelj. Nekdo je bil zelo bolan. Odšla sem v dnevno sobo in ugotovila, da moja mlajša sestrica Sara bolna leži na kavcu in kašlja. Vprašala sem mamo, kaj je narobe. Odgovorila mi je, da ne ve in da bomo danes odšli k zdravniku. Cakalnica pri zdravniku je bila polna otrok, ki so kašljali. Vsi smo vedeli, da razsaja nov virus. Ko smo koncno prišli na vrsto in odšli v ordinacijo, je kašelj postal še hujši. Zdravnik sestrice sploh ni pregledal, samo rekel je, da ima koronavirus. Vsi smo se cudili, saj smo za ta virus prvic slišali. Zdravnik je rekel, da moramo nositi zašcitne maske in ne smemo hoditi ven. Doma se je Sara ulegla v posteljo, jaz pa sem ji skuhala caj. Že od nekdaj me je zanimalo, kako izgleda virus. Kar naenkrat pa so se zacele dogajati cudne stvari. Pomanjšala sem se, potem pa je do mene prišlo bitje, približno tako veliko kot pomanjšana jaz, z masko na ustih. Rekel je, da je Antibiotik, ki naj bi v Sarinem telesu uniceval viruse, a jih je bilo prevec. Želel je, da mu pomagam. Z njegovo leteco ladjo sva se odpeljala skozi Sarina usta v njeno telo. Na sreco je spala. V njem sva videla veliko malih veselih kosmatih bitij. Bili so virusi. Bilo jih je tako veliko, da se ni videlo, v katerem delu telesa sva, ampak Antibiotik je vedel, da sva v grlu, saj Sarino telo pozna bolje od vseh. Virusi so od srece, da Sarinemu telesu škodujejo, peli in plesali. Antibiotik naj bi se jih samo dotaknil, oni pa bi izginili, vendar so bili premocni, da bi jih unicil. Potreboval me je, da bi mu pomagala poiskati carobno radirko, s katero bi lahko izbrisal viruse. Pravijo, da je v delu telesa, na katerega so virusi najbolj obcutljivi, saj jim zelo škoduje. Vendar je bila ta misija zelo težka, saj so nama virusi želeli to prepreciti. Najprej sva odšla v želodec, po dolgem casu iskanja so zaceli na naju padati veliki kosi. Verjetno je jedla kosilo, saj je bil že tak cas. Tudi jaz sem bila že lacna, ampak najprej sem morala opraviti to misijo. Nato sem se spomnila, da ce bi bila radirka tukaj, bi jo zmeckalo ali odplaknilo. Zato sva odšla nazaj v ladjo in se odpeljala, preden tudi naju odplakne. Razmišljala sva, nato pa ugotovila, da bi radirka lahko bila v ustih zataknjena za zobe, saj v usta daje Sara veliko tablet in bombonov, da unicijo viruse, poleg tega pa si jih vsak dan šcetka in bi lahko sprala viruse, tako so se delci prijeli na radirko in je postala carobna. Zdaj mi je bilo torej vse jasno. Hitro sva odšla v usta, kjer sva preiskala vsak zob in koncno našla radirko: bila je lepa bela. Ampak na poti v grlo so naju ustavili virusi. Ampak naju ni skrbelo, samo izbrisala sva jih. Izbrisala sva vse v njenem telesu razen treh. Ti so bili zelo mocni in radirka jih ni mogla uniciti, saj so imeli na sebi nek poseben premaz. Pogledala sem na uro in se zasmejala, kajti ura je bila dve popoldan in Sara mora tedaj popiti tableto. Ker ima težave s tem, zraven vedno popije zelo veliko vode. Slišali smo šumenje in vedeli, da je napocil cas. Voda je sprala viruse, midva pa sva jih hitro izbrisala. Zdaj se mi je Antibiotik zahvalil za pomoc, odšla sva iz Sarinega telesa in radirko spravila nazaj za zob. Ko sem stopila na tla, sem se povecala in vse je bilo kot prej. Odšla sem do Sare in videla, da je že dobro. Vesela sem bila, da sem pomagala Sari in še doživela nadvse poucno potovanje. Upam, da se bo to še kdaj ponovilo. Svoji družini tega nisem povedala, kajti to je bila moja in Antibiotikova mala skrivnost. Raeni Vidovic, 6. A pisarne. Takrat sva potiho skocila iz jaška v pisarno, a UNICENJE KORONE šef je vseeno nekaj zaslišal in prišel nazaj. Lahko si Danes je že tretji teden karantene. Že tri tedne se ne družim s prijatelji, pac pa sem obsojena ostati vecino casa doma. Ko sem nekega dne med tednom po koncanih šolskih opravilih pogledala skozi okno, sem si želela, da bi se s prijateljicama igrale kaj zanimivega. Ker trenutno prijateljici nista bil na voljo, sem prosila brata. Na vrtu sva se igrala nogomet, kar na enkrat pa sem zacutila bolecino. Ker nisem bila pozorna, mi je žoga priletela naravnost v glavo. Obležala sem na tleh in razmišljala, kako dobro bi bilo brez koronavirusa. Ker sem si tako želela in sem bila nepozorna na okolico (spet), nisem videla, kako sem se znašla v drugem svetu. Ko sem zaslišala glasove, sem mislila, da se mi meša. Ko pa me je naenkrat nekaj potegnilo nazaj, sem se odlocila, da je to realnost. To bitje, ki me je potegnilo nazaj, me je odneslo v neko skrivališce. Ko mi je nehalo držati roko cez moja usta, sem ga seveda vprašala, kdo je in ce mi bo škodilo. Odgovorilo je, da naj ga klicem Švrk in da me je ravnokar rešil pred zlobnimi virusi. Ko sem ga zacudeno pogledala, mi je razložil, da je to agencija ZVUS, kar pomeni: zlobni virusi unicujejo svet. Rekel mi je tudi, da že dve leti dela nacrt, ki ga namerava danes uresniciti. Pokazal mi je cudežni protistrup ali antivirus, ki unici vse viruse. Shranjenega je imel v steklenicki. Vprašala sem ga, ce grem lahko z njim, pa mi je odgovoril, da le, ce ga ne bom ovirala. Zdaj sva bila prijatelja in skupaj sva nameravala uniciti viruse. Medtem ko sva cakala, da se hodnik sprazni, sem razmišljala, kaj sploh je Švrk. Ce bi morala dolociti, bi rekla, da je lisjak, ceprav je bil crno-bel, imel je tanjši rep kot lisjak in hodil je po dveh. Ko na hodniku agencije ZVUS koncno ni vec nobenega virusa, podobnega stojeci packi, steceva in se skrijeva v vozicek, poln uniform. Naenkrat pride nekdo in naju odpelje. Medtem ko Švrk cisto miren razmišlja, se jaz tresem od strahu, ampak ob sebi imam profesionalca in to me pomiri. Vozicek se ustavi. Po dveh minutah Švrk skoci ven in jaz za njim. Znajdeva se v nekakšni pralnici. Še preden ga vprašam, zakaj sva tukaj, že pritisne neki gumb, ki ga prej sploh nisem videla. Odpre se prehod in ko prideva do konca jaška, skozi rešetke vidiva šefovo pisarno in šefa v njej. Pol ure cakava, da šef zapusti pisarno, da bi lahko dala zdravilo v njegovo skodelico kave, ker bi se potem unicil. Koncno pride neki virus in mu pove, da so odkrili vsiljivce, zato šef stopi iz predstavljate, kako je bilo. Poklical je stražo in aretirali so naju. V zaporu sva naredila nov nacrt. Odšla bova v njihovo kuhinjo, najprej pa morava pobegniti. Med razmišljanjem sem slišala stražarja govoriti o tem, da bodo morda spustili še en virus. Ta novica me je pretresla. Pogledala sem okoli sebe in videla majhno razpoko v eni izmed rešetk, ki so ustvarjala vrata. Pokazala sem jo Švrku in takoj ko je stražar odšel na malico, sva izkoristila priložnost. Švrk je v rešetko brcnil z vso silo in odlomila se je. Splazila sva se ven in na sreco brez zapletov prišla v kuhinjo. V lonec z juho sva zlila tocno tri kapljice zdravila in se odplazila stran. Pred mano se je odprl portal in vedela sem, da to pomeni, da moram iti. Švrk mi je dal vejico in obljubila sem mu, da ga ne bom pozabila. Malo vesela, malo pa tudi žalostna sem skocila skozi portal. Znašla sem se na vrtu in bratec je pritekel k meni. Opravicil se mi je, ker me je zadel z žogo, in skupaj sva odšla v hišo. Seveda sem si obljubila, da tega ne bom povedala nikomur, saj bi izpadlo zmešano. Takoj ko sem bila sama, sem posadila Švrkovo vejico in cez slab teden je zrastel grm na njem pa jagode. Še isti vecer so na porocilih povedali, da ni vec koronavirusa in da karantena ni vec potrebna. Šele takrat sem bila prepricana, da nama je uspelo. Trina Klojcnik Zaplotnik, 6. C Julija, 5. C UNICENJE KORONAVIRUSAS POMOCJO MINECRAFTA Vid v ponedeljek ni šel v šolo zaradi karantene. Mama ga je poslala v trgovino, a se je vrnil že cez pet minut, ker otrok niso spušcali v trgovine. Mama mu je rekla, da bo šla sama v trgovino, on pa naj pospravi sobo in pripravi zajtrk. Vid se je takoj lotil pospravljanja, nato pa je pripravil še jajca in toast. Ko se je mama vrnila, sta skupaj pozajtrkovala, saj je bila ura že deset. Nato je pozvonilo. Mama je šla odpret in zagledala zdravnika s testerjem v roki, oblecenega v bel skafander. Zdravnik je dejal: »Morali boste opraviti test za koronavirus!« Mama je šla v jedilnico po Vida in zdravnik mu je z injekcijo vzel malo krvi ter jo dal v tester. Po eni minuti se je na zaslonu pokazala zelena luc in zdravnik je rekel, da je Vid zdrav. Nato je še mama dala kri, a se je na zaslonu že po nekaj sekundah pokazala rdeca luc. Zdravnik je rekel, da jo bo odpeljal v bolnico. Vidu je rekel, da naj skrbi zase in dela za šolo, kot najbolje zna. Povedal mu je tudi, da naj kaj posname in objavlja videe na Youtubu. Poskusi naj preživeti in se znajti sam. Ce potrebuje kakršno koli pomoc, naj ga poklice. Dal mu je svojo telefonsko številko. Zdravnik in mama sta odšla v bolnišnico. Vid je ves potrt odšel v kabinet k racunalniku, ga prižgal in zacel igrati Minecraft, ko ga je nenadoma posrkalo v igro. Ko se je zavedel, da je v igri, se je razveselil, saj je o tem že neštetokrat sanjal. Zavedal se je, da bodo prišle pošasti, ki ga lahko pokoncajo. Zacel je hitro napredovati, saj je to igro poznal. Naredil si je mizo in leseno sekiro ter lesen kramp. Ubil je nekaj ovc, krav in pujse. Skopal je nekaj kamenja, si naredil posteljo in kamnit mec, naredil je zacasno hišo iz kamenja v skali v obliki crke L. Postavil je posteljo in šel spat, saj je bila že cista noc. Zbudil se je zgodaj zjutraj. Pošasti so gorele v plamenih. Skopal je mizo in posteljo in šel ven. Nekaj casa je hodil, ko je prišel do jame. Zacel je kopati in si urejati rudnik, kjer bo pridobival surovine, kot so železo, kamenje, premog, zlato in diamanti. Jama je vodila vedno globlje, a se ni vdal. Moral jo je razsvetliti, da se ne bi generirale nove pošasti. Moral je kopati in si narediti lepo pot. Ob vhodu v jamo je zgradil hišo z vso opremo, kot je delovna miza, pec, skrinje z rudami in hrano, postelja ... Delal je vec tednov. Ko je skopal svoj prvi diamant, je zagledal mocno svetlobo. Bilo je tako cudno, da je stekel v hišo in zapahnil vrata. A premamila ga je radovednost. Šel je pogledat, kaj se tam dogaja, in je videl neke zelene stvore, ki so postavljali top, ki vodi skozi portal, na katerem je pisalo »Zemlja«. Vid je bil tako presenecen nad tem, kar vidi, da je skopal kocko, da bi bolje videl. Zdaj je videl, da je na gradu pisalo »KORONAKRALJ«. Vid je poskocil in zapolnil ti luknji. Šel je v hišo in zacel razmišljati, kako bi premagal Koronakralja. Po nekaj dneh razmišljanja se mu je posvetilo, da lahko ustvari svojo vojsko. Naslednje nekaj dni je poizkušal zvariti napoj, ki bi živali spremenil v vojake z meci. Med varjenjem je paril prašice, krave, ovce, ribe ... Imel je veliko živali, ki so imele veliko prostora za parjenje. Izdelal je veliko mecev, saj jih bo potreboval. Po nekaj tednih varjenja in parjenja je koncno našel pravo kombinacijo, ki spremeni žival v vojaka. Vsaka žival je imela svojo moc. Ribe so bruhale mocne curke vode. Ovce so spremenile vse, kar je bilo iz lave, v volno. Prašici so vse pošasti v bližini desetih kock spremenili v debele pošasti. Krave so vse sovražnike v njeni bližini napile mleka, da so postali zaspani. Imel je vojsko, ki je bila dobro oborožena. Šli so v jamo in Vid je skopal dve kocki, ki ju je prej postavil. V gradu je zavladala panika, a se je v hipu umirila, ko je prišel nadzornik vojske. Šli so v napad, a so jih Vid in njegova vojska premagovali. Bitka je bila kratka. Hitro so jih premagali, a Koronakralj je med bojem pobegnil. Videl ga je samo Vid in riba. Sledila sta mu, on pa ni vedel, da ga zasledujeta. Vid je ribi povedal, naj gre za njim in da bo okoli skopal predor, da ga bosta presenetila. Riba ga je videla za njima in ga ustrelila s curkom, a se jo je Koronakralj dotaknil. Riba je takoj zacela kašljati in umirati. Vid je spoznal, da mora poklicati vojsko. Vidova vojska je ribo odnesla v hišo. Dali so jo v posteljo. Vida je misel na ribo spomnila, da lahko poskusijo ribino olje kot zdravilo. Nato se je spomnil korale, ki sproža strup, a ribe lahko vseeno živijo normalno. Vid je prosil drugo ribo, naj gre v ocean do strupene korale in naj se dotakne ribe, ki tam živi. Riba je šla in prišla nazaj v pol ure in imela žele na sebi. Vid je namazal ribi ramo, saj se jo je tja dotaknil Koronakralj. Riba je nehala kašljati in je ozdravela v nekaj minutah. Vida je potegnilo iz Minecrafta v pravi svet. Pogledal je na uro, a minilo je le pet ur. Vid je šel v laboratorij in povedal svojo zgodbo. Zdravniki mu niso verjeli. Pokazal jim je video, saj je na sreco vse snemal. Znanstveniki so šli po veliko teh rib in jih prinesli, naredili protistrup in ga testirali na miših in delovalo je. Pozdravili so vse obolele za koronavirusom, Vid pa je prejel veliko denarno nagrado za rešitev. Vid in njegova mama sta si ogledala video po delih, saj je trajal pet ur. Vid je imel dostop do potovanja v Minecraft vsako minuto. In tako je Vid živel še mnogo let, saj je bil star le dvanajst let, ko se mu je to pripetilo. Svit Munih Lakotic, 6. A RAZLAGALNE PRIPOVEDKE O NASTANKU KORONAVIRUSA DONALD TRUMP JE KRIV ZA VSE!!! Decembra leta 2019 je Melanija Trump pospravljala Belo hišo, samo Donaldovih nogavic ni dala prati. Ko je Donald Trump to ugotovil, se je tako mocno razjezil, da je razbil svojo porocno sliko, na kateri je on z otrokoma in Melanijo. Najhuje od vsega je bilo, da je moral tisti dan obuti umazane nogavice, kar so opazili novinarji in novica je obkrožila ves svet. Trump je dolge noci razmišljal, kako bi se ji mašceval. S helikopterjem je odletel v laboratorij v Washingtonu, kjer se je z zdravstvenimi palcki dogovoril, da bodo naredili virus, ki bo obkrožil svet. Ko je bil virus narejen, so ga zapakirali v škatle, ki so vsebovale prašek za cišcenje nogavic. Mašcevati se je namrec želel Melanijinim staršem, to pa bo naredil tako, da bo prašek zacel prodajati na Kitajskem, saj Melanijini starši kupujejo le kitajske nogavice. S tem nacrtom lahko unici tudi vse države, ki z Ameriko tekmujejo v tem, kdo bo glavni na tem svetu. Ko je bil prašek koncan, so palcki sklenili pogodbo o prodaji s Kitajsko. Ko so ljudje prali nogavice, se je s korona virusom okužilo vedno vec ljudi. Najprej so kihali in kašljali, potem pa so dobili težjo obliko pljucnice. Ker so ljudje zaceli vstajati doma, se virus ni širil dovolj hitro. Trump je palckom ukazal, da gredo na Kitajsko in s carobno palicico okužijo vsakega, ki ga srecajo. Ljudje, ki so se vracali iz Kitajske, so virus ponesli po vsem svetu, okuženih je bilo vedno vec, zelo veliko pa jih je tudi umrlo. Konec meseca februarja leta 2020 je v Slovenijo prispelo letalo, na katerem je bilo zelo veliko okuženih s koronavirusom. Ljudje so nehali hoditi v službe, šole in vrtce pa so zaprli, zato so otroci ostali doma. Zaprle so se tudi meje z drugimi državami in gospodarstvo je zacelo propadati. Melanija je želela starša vzeti k sebi v Ameriko, vendar Donald tega ni dovolil, ker sta zelo pazila nase in nikakor nista zbolela. Zato jima je Donald kot darilo narocil nogavice iz Kitajske, ampak ker sta vedela, da ima najvecje težave z nogavicami ravno Donald, saj jih Melanija ne mara prati, sta mu jih poslala nazaj. Ker sta bila presenecena nad njegovim darilom, sta narocila nogavice za vse njegove zaposlene. Tako se je zacela epidemija tudi v Ameriki. Melanija je od žalosti, ker ni mogla ven, zaželela prati nogavice. Donald je bil presrecen, da je koncno zacela delati tudi to, zato je palckom ukazal, da v trenutku s carobno palicico pozdravijo vse, ki so okuženi s koronavirusom. Drugim državam so to razložili tako, da so po porocilih objavili, da so iznašli škropivo proti virusu in poškropili ves svet. Ljudje so se oddahnili in koncno odšli iz hiš. Zaradi koronavirusa je umrlo vec milijonov ljudi po vsem svetu. Unicena so bila gospodarstva držav in vsi so morali zaceti od zacetka. Ko je Melanija izvedela, kaj je Donald naredil, se je locila in preselila nazaj v Slovenijo. Aleksandra Pavlic Atlagic, 7. B TEMNA STRAN LETA 2020 Tam na zemlji so današnji dnevi res nekaj posebnega, zanimivega in hkrati zelo strašnega. Otroci ne hodijo v šole, odrasli ne hodijo v službe, za vse to pa je kriv virus COVID-19, ki je zagrenil leto 2020. Ljudje morajo vsak dan ostati doma in se ne smejo družiti, ker bi tako kršili pravila v karanteni. Za vse skupaj pa je kriva skupina ljudi, v kateri so najbolj vplivni ljudje na svetu. Ti ljudje so na prav poseben nacin povezani z zlom. Dalec v preteklosti se je namrec zgodila velika bitka na Zemlji. Na eni strani morja so bili prijazni, pet metrov veliki ljudje z enim ocesom, ki so bili zelo povezani med sabo in imeli telepatske sposobnosti. Ti so vedeli, da je na drugi strani morja zlo, zato so se odlocili, da ga unicijo. Ker niso znali plavati, so v morje metali velikanske skale, tako da so naredili most na drugo stran morja. Tam pa jih je že cakalo zlo. To so bili duhovi, ki so delali samo slabe stvari. Bitka je bila zelo dolga in veliko življenj je bilo izgubljenih. Na koncu pa je le zmagalo dobro, saj so glavnega hudobnega duha s sulico zadeli v oko. Zlo se je umaknilo in se skrilo nekje na zemlji, velikani pa so šli v podzemlje, da bi imeli mir. V današnjem casu se najbolj vplivni ljudje zbirajo na kraju v Ameriki sredi nekega gozda, kjer izvajajo strašne obrede in se povezujejo z zlobnimi duhovi, ki jim dajejo moc in vplivnost v svetu. Ker pa je na svetu tako veliko ljudi, so jih ti vplivneži hoteli nekaj odstraniti. To pa so naredili tako, da so Americani podtaknili Kitajcem virus, ki so ga dobili od duhov. Danes ga poznamo kot virus COVID-19. Ta virus bo vplival na našo in naslednje generacije bolj, kot si lahko predstavljamo. Ne bomo vec tako socializirani in vedno bolj bomo zadržani. Virus nam je vsem gotovo pokvaril številne nacrte. Uniciti oziroma zaustaviti nam ga še ni uspelo, saj še naprej povzroca bolezni in v nekaterih primerih tudi jemlje življenja ljudi. Proti virusu pa obstaja samo ena rešitev in to smo ljudje sami. Ko se bomo združili v dobrem, se bo vse spremenilo na bolje in zlo bo spet padlo. Gotovo se ne bo vec vrnilo, ce bomo vsi držali skupaj, kajti to je edino pravo zdravilo proti slabemu. Nace Kobal, 7. B Anastasia, 9. B NEPRICAKOVAN OBISK VIRUSA V daljnem kraju, tam dalec stran od Slovenije, so leta 2020 živeli velikani. Stanovali so visoko v gorah, kamor ljudje niso zahajali. Tam ni bilo vode, zato so se vsak dan spustili v dolino. Na robu jase je tekel potok. Iz njega so pili vsi prebivalci gozda, vendar za njih ni nikoli veliko ostalo. Velikani so bili vecji in mocnejši, zato se živali niso upale upirati. Tako so živele tudi vile. Nekega dne so se velikani zaceli spraševati, zakaj si sploh delijo vodo z prebivalci gozda, ce jo imajo lahko samo zase. Tako so velikani izmenicno zaceli stražiti potok. Takrat pa je bilo vilam dovolj. Velikani so ponoci na straži zaspali. Vile so vedra napolnile z vodo, jih skrile globoko v gozd, kamor velikani niso mogli, saj so bila drevesa tam tesno skupaj in je bilo za njih preozko. Tako so vile cel gozd preskrbele z vodo. Ko so velikani ugotovili, da jim vile kradejo vodo, so bili zelo jezni. Tako je bilo med vilami in velikani vedno vec nasprotij. Vsak dan so se pri potoku prepirali zaradi ene ali druge stvari. Cez teden dni pa je imel bog potoka njihovega prickanja zadosti. Ustvaril je neviden zid tocno na polovici potoka. Ena stran je bila za vile, druga pa za velikane. Nihce ni mogel pristopiti na drugo stran potoka ali slišati koga z druge strani. Tako so si lahko velikani in vile pošiljali samo grde poglede. Pri potoku je tako spet zavladal mir, vendar ta vojna še zdalec ni bila koncana. Velikani so tuhtali, kako bi zagodli vilam, vendar niso prišli do nobene dobre ideje. Med njimi je živel tudi velikan, ki je gojil zelo majhne živalce. Pred leti je srecal znanstvenika, ki sta se sprehajala po travniku. Tisti, ki je imel loncek, se je hvalil drugemu, da je odkril virus, ki je lahko zelo nevaren. Velikan seveda ni vedel, kaj pomeni beseda virus, vendar pa ga je zelo privlacila beseda nevarno. Znanstveniku je ukradel loncek in ga odšel pokazat drugim velikanom. Ti pa so se mu samo smejali, saj sami v loncku niso videli nicesar. Velikan ni obupal, verjel je, da so v loncku zelo nevarne in nevidne živalce. Tako se mu je nekega jutra utrnila ideja, da bi spustil svoje nevarne živalce na vile. Virusov, ki so nevidni, zid ne bo mogel ustaviti. Tako je tudi storil, a zgodilo se ni nic. Kljub temu je cakal. Drugi velikani so se mu smejali, a on še vseeno ni obupal. Cez teden dni pa so vile prišle k potoku zelo slabotne. Velikan se je zelo razveselil. Velikani so priredili slavje, ker so se mašcevali vilam. Niso pa vedeli, da se je virus razširil. Tako se je razširil na živali, velikane in tudi na ljudi. Velikani in vile so ugotovili, da obstajajo tudi vecje težave, kot so, kdo bo kdaj pil iz potoka, kdo zganja prevec hrupa, koliko bo kdo spil in še pa še. Zaradi teh nesporazumov bo moral placati cel svet. Laura Robida, 7. B PRIPOVEDKA O Po zelo dolgem casu KORONAVIRUSU trpljenja med ljudmi se je virus kar naenkrat nehal širiti in v enem tednu so bili vsi, ki so bili okuženi z Neko nedeljo se je v neki virusom, ozdravljeni. Ljudje so hiši prebujal decko, ki je bil star mislili, da je virus izginil in da ga ne trinajst let. Bilo je soncno jutro in bo vec nazaj. Vendar so se hudo decko je hitro pozajtrkoval ter se motili. Virus je samo pocival. Ko odpravil ven. Zunaj se je potepal bodo ljudje najmanj pricakovali, in se ob nekaj spotaknil. Ugotovil bo virus spet prišel na plano in je, da se je spotaknil ob mošnjicek, takrat bo še veliko huje. v katerem so bili zlatniki. Hitro ga je pobral in se skril v grm, da bi Timon Kunstelj, 7. B preveril, kaj je v mošnjicku. Videl je, kako so se v mošnjicku svetili zlatniki. Vendar ti zlatniki niso bili PRIPOVEDKA O navadni zlatniki, bili so okuženi z nekim virusom, ki se zelo hitro širi KORONAVIRUSU in je nevaren. Decko tega ni vedel, zato je mošnjo skril nekam blizu Zgodilo se je na Zemlji, hiše, da mu je ne bi kdo vzel. Vzel modrem planetu. Trajalo je vec je malo zlatnikov, ostale pa je stoletij. Ljudje so morje pustil skrite za kasneje. Šel je v onesnaževali z odpadki, trgovino in si kupil veliko sladkarij. embalažami ter kemikalijami. Ker se je dotikal zlatnikov, se je Ljudje so Zevsa rotili, naj te ljudi okužil s tem nevarnim virusom. kaznuje, a se vrhovni bog, bog Blagajnicarka, ki ji je dal zlatnike za neba, nevihte in sonca ni odzval. sladkarije, se je prav tako okužila, Nekega dne pa je direktor saj se je tudi ona dotikala najvecje komunale na svetu zlatnikov. preklel Zevsa. Vsi bogovi so to Ko je decek prišel domov, slišali, vendar ga na Zevsov ukaz si ni umil rok. Scasoma se je niso smeli kaznovati. Znova so dotaknil skoraj vseh stvari v hiši, minila desetletja in ljudje so še poleg tega pa še mame, oceta, zmeraj onesnaževali planet. sestrice in brata. Tako so se okužili Ampak bogovi tega niso še oni, ki so nato okužili še svoje spregledali, le niso jih kaznovali. sodelavce v službi, sošolke in “Naj mati narava opravi svoje!” je sošolce, ter ucitelje in druge govoril Zevs. In res je bilo tako. zaposlene v šolah. Kmalu je decek Nafta je zalila desetino morja, zacel kašljati in za njim še vsa nato pa izhlapela. Vsak delcek družina in vsi ostali, ki so se pare se je spremenil v virus z okužili. Imeli so vrocino in morali imenom COVID–19. Ljudje seveda so ostati doma ter pocivati. Ko se niso ugotovili, da se virus je ta virus tako razširil, da je bil že razmnožuje zaradi kolicine skoraj po celem svetu, so odpadne nafte. Zato so znanstveniki in zdravniki odkrili, da brezskrbno nadaljevali z zlivanjem je to koronavirus. Zaceli so nafte v morje, s tem pa se je širil razvijati zdravila in vecina šol, tudi virus. vrtcev in ostalih ustanov je bilo Nafta še naprej zaprtih. Druženja med ljudmi v onesnažuje morja … in velikem številu so bila koronavirus se še naprej širi … prepovedana. Otroci in odrasli so morali ostati doma ter opravljati Eva Subotic, 7. B delo za šolo in službo na daljavo. Ta virus je povzrocil veliko paniko med ljudmi. KAKO JE HARRY POTTER UNICIL SKRIVNOSTNI VIRUS Leta 2020 se je na Zemlji zgodil prelomen dogodek za cloveštvo. Po svetu se je zacela širiti nova bolezen, imenovana koronavirus. Znanstveniki so se trudili, da bi izdelali cepivo, a vse zaman. Vse pa se je zacelo takole: ljudje so bili vedno bolj zaposleni in so samo še brezglavo letali sem in tja. Niso imeli vec nobenega casa drug za drugega in v tem casu je bilo težko imeti celo nekaj prostih minut zase, zato se je dr. Einstein, poseben znanstvenik, odlocil, da bo tej prezaposlenosti za nekaj casa naredil konec – sicer bo s cloveštvom konec. Odlocil se je, da bopo svetu razširil koronavirus. Vzel je nekaj steklenick z virusom in jih prodajal ljudem kot zdravilo. Mislil je namrec, da virus povzroca podobne znake kot navadna gripa in bodo tako ljudje zaradi njega morali za nekaj dni v posteljo in si tako lahko vsaj malo odpocili. A stvari so mu ušle izpod nadzora. Virus je na Kitajskem namrec nenadoma mutiral. Bolezen pa se ni širila le na Kitajskem in tudi ne le po Aziji, ampak je prišla vse do Evrope, kjer je tudi najpogumnejšim pognala strah v kosti. Ljudje so umirali, bolezen pa se je še vedno širila. Števila okuženih se ni vec dalo prešteti. Pisala se je zgodovina. Nobena sodobna bolezen še ni povzrocila tolikšnega števila smrti. Naenkrat pa … se je po vsem svetu število okuženih neverjetno znižalo. Vsi so mislili, da se dogaja cudež in res se je, to pa je bil nihce drug kot sam Harry Potter. Vse je popravil s svojo carobno mocjo. Po svetu je letel na svoji metli in s svojo palcko unicil virus. Cel svet se je cudil, hkrati pa so mu bili tudi zelo hvaležni. Odslej so otroci še raje prebirali njegove knjige, angleška pisateljica pa je brž napisala naslednjo knjigo o svojem slavnem junaku z naslovom Harry Potter in skrivnostni virus. Škoda pa je bila še vedno neverjetno velika. V šolah se je znižalo povprecje in take gospodarske škode niso pomnili že kar nekaj stoletij. Upajmo, da je tudinikoli vec ne bodo. Hana Radoncic, 7. B kup znanih obrazov, ki so tudi cakali na pregled. Bili so njegovi sosedje iz bloka. Vedel je, da jih je on okužil, zato je hitro odšel domov, da bi zaspal in pozabil na vse, kar se je zgodilo. Ko je ura odbila polnoc, pa je skozi njegovo okno priletela vila. Ker ga je motila svetloba, je moški vstal, in ko je zagledal vilo, je najprej mislil, da ima privide, a niso bili. Vila je zacutila njegove strahove in ga takoj pomirila. Povedala mu je, da je dobra vila in da mu bo pomagala. Vzela ga je s seboj v svojo hišico Ema, 3. B v gozdu in mu povedala, kaj se v resnici dogaja. Moški je bil res zmeden in komaj je bil še buden, a vila mu je dala zdravilni kolac, ki je vseboval cedronsko vanilijo. Ucinek cedronske vanilije je bil caroben, kajti ta rastlina je takoj pomagala pri ozdravitvi. Nato se je moški zbudil in ugotovil, da so bile to samo sanje. Še vedno se je slabo pocutil, a vrocina mu je le padla na 37 stopinj. Scasoma se je pozdravil, saj se je držal vseh navodil in bil kar nekaj casa v karanteni. Ce ne bomo ravnali po zgledu moškega v zgodbi, se lahko zgodi, da še nekaj casa ostanemo v izolaciji. Izgubili bomo stik z zunanjim svetom, postali bomo depresivni in živeli v nekem svojem svetu, ki smo si ga ustvarili za štirimi stenami. Nik Ribnikar, 7. B pametnejše. Pri tem je mnogo podgan poginilo, ena podgana pa mu je pobegnila. Podgano so našli kmetje in jo prodali na tržnici v Wuhanu. Tako jo je nekdo pojedel in cez en teden postal bolan. K zdravniku ni hotel iti, ker je bilo to zanj prevec drago, zato je bolan nadaljeval svoj delovnik. Ker je kašljal, je s tem okužil veliko ljudi in oni druge ljudi in tako naprej. Tam so bili tudi turisti, ki so ravno odhajali domov. Koronavirus se je širil zelo hitro in kmalu prišel tudi v Slovenijo. Sprva ni nihce mislil, da je to velik problem, vendar so primeri koronavirusa narašcali. Kmalu so zaprli šole in nekatere trgovine. Ljudje so morali biti doma. Vendar so ob soncnih dnevih kljub vsemu odšli ven, s cimer so širili koronavirus, saj je bil ta na vseh ograjah, kljukah, igralih … Primeri okužb so narašcali po celem svetu, sploh pa v Italiji, kjer jim je koronavirus ušel iz rok. Vsak dan je bilo vec obolelih in tudi zelo veliko mrtvih. Znanstveniki so ugotovili, da je koronavirus podoben gripi, samo veliko bolj nalezljiv. Po nekaj mesecih se je virus pocasi umiril, bilo je vse manj smrtnih žrtev in šole so se spet odprle. Po enem letu pa je sledil drugi val koronavirusa. Tedaj je bilo še veliko vec okuženih ljudi in tudi mnogo vec smrtnih žrtev. Ljudje sploh niso smeli vec iti ven, niti v trgovino ne, hrano pa so jim odslej dostavljali kar na dom. V skrajnem obupu so ljudje za pomoc zaprosili bogove. Ti so jim svetovali, naj se zaobljubijo, da ne bodo nikoli vec delali poskusov na živalih. Ljudje so to tudi storili in že naslednjega dne je nekemu znanstveniku povsem po nakljucju uspelo iznajti cepivo. Koronavirus se je koncno umiril in ljudje se ga niso vec bali, vsaj tisti ne, ki so bili cepljeni. Odtlej je bil samo še navadna bolezen, ki razsaja pozimi. Kdo ve, ali bodo ljudje zmogli držati svojo obljubo? Marcel Hribar, 7. B KORONAVIRUS IN POMOC DOBRE VILE Koronavirus je ime za virus, ki se je razvil na Kitajskem leta 2019. Prišel naj bi iz neke okužene macke, ki ga je prenesla na ljudi in tedaj se je zacel zelo hitro širiti kot kuga. Najprej je bilo okuženih le nekaj primerov, a virus se ni ustavil. Ljudje niso vedeli, da imajo virus, in so potovali po svetu ter z neprestanim kihanjem, kašljanjem in smrkanjem okužili prebivalce na razlicnih krajih, v Italiji, Nemciji, Ameriki, Španiji … Nazadnje je virus prišel tudi v Slovenijo. Tu je bil ravno cas pomladi in vse je bilo normalno do neke usodne noci, ko je virus okužil prvega prebivalca. Ta se tega ni zavedal in prav kmalu okužil še veliko drugih ljudi. Po nekaj dneh je ugotovil, da se ga nekaj loteva in takoj odšel do zdravnika. Preiskave so pokazale, da je tudi on okužen s koronavirusom. Prvi znaki okužbe so bili smrkanje, nato prehlad, na koncu pa izjemna vrocina okoli 41 stopinj. Ko je prišel ven, je videl Z ZAOBLJUBO NAD KORONAVIRUS Bilo je leto 2019, ko je znanstvenik v Wuhanu ponesreci naredil virus. Delal je poskus na podganah, kako bi lahko postale PESMI O KORONAVIRUSU KORONA DIRKA Vsako jutro slabe volje se zbudim, ker v šolo ne odhitim. Mami za vratom mi že stoji, ceš, hitro se umij, in v kuhinjo odhiti. V kuhinji se zajtrk že smeji, a kaj ko silijo me vsi h 'komunikaciji'. Ves svet nori: pohiti, tiskaj, delaj sproti... Mami kuha, pece, da se kar kadi. Popoldne delo malo se umiri, hitro k moji Fany odhitim. Fany tece gor in dol, skace od veselja, da koncno sem spet pri njej. Soncek sije, jaz lovim D-vitamin in s Fany na sprehod hitim. Koronavirus me ne skrbi, ker nic ne družim se z ljudmi. Zvecer po Najinih mostovih urno spat odhitim, da mami s telefonom me ne dobi. Ostanite zdravi. Luka Gnjatovic, 6. C KARANTENA Karantena pri nas je doma. Zaradi nje je prazna naša »Copica«, vsi ucenci smo doma. Šola pri nas je doma, oci igra ucitelja, mami pa ravnatelja. Zvonca pa ne slišimo, ker je vedno hrup doma, pa ceprav smo ucenci sami doma. Mi ucenci pridni smo, naloge delamo, za racunalnikom sedimo in se smejimo. Le ucitelj vedno jezen je, ker prevec nalog ravnateljica mu daje. Ela Seferagic, 6. B #OSTANI DOMA KORONA VIRUS Dobro jutro, osama, Koronavirus je virus, z mano doma boš ostala. ki ga ne dobiš kar tako. Kavc zdaj moja je družba, Ce ga noceš dobiti, izpraznit' hladilnik pa služba. se moraš paziti. Rišemo, pišemo, Ce ga ne dobiš, igramo se vsak dan, lahko svobodno živiš. a veliko bolje bi bilo, Ce ga pa dobiš, ce bi šli tudi malo ven. kot v zaporu živiš. Raje s prijatelji bi se družila, Narod zganja teater, kot pa v televizijo buljila. ker se boji za svojo mater. Ekrani niso vec zanimivi, Po celem mestu plakate obeša, prijatelji so bolj atraktivni. na njih pa piše #OSTANI DOMA. Lorena Ilic, 6. B Dejan Puncec, 8. B KORONA VIRUS Korona virus ni dobra stvar, ampak koroni to ni mar. Ucenci ne smejo biti v šoli, pa korona hodi naokoli. Koroni je vsak dober dan, ona si ne misli, kako je nam, zaprtim v stanovanju in v mestu Kranju. Mihajlo Kremenovic, 6. B KORONA VIRUS Na žalost sem samo doma, ker se moram uciti in sedeti. Obiskov ni, ker je zunaj koronavirus in ne morem ven oditi. Skoraj cel dan sem na telefonu. Mami govori, naj se ucim, ko pa pride v sobo, jaz se delam, da spim. Doma se imam dobro, ker se samo zjutraj ucim, potem pa lahko cel dan na telefonu igrice igram. Kristijan Travar, 6. B KORONAVIRUS Šola se zaprla je, zdaj prek racunalnika vse dela se. V Sloveniji je epidemija, na svetu pa kar že pandemija. Koronavirus težava se glasi to ne izgine en, dva, tri. Ostati doma moramo, da bolezen zaustavimo. Ce kašljaš, kihaš, smrkaš, ali pa te vrocina pesti, pameten bodi in ne hodi med ljudi. Težav že dovolj imamo, zato pazi na svojo staro mamo. Hana Radoncic, 7. B DOMA SMO Že dolgo v šoli jaz nisem sedel, od dela jaz sem prebledel. Vsak dan ob desetih vstat' in s šolo poklepetat'. Dela imamo cez glavo vsi, vendar to ne skrbi ljudi. Zunaj se virus kotali, zato notr' smo zaprti kot ž'vali. Pa vendar se nam kar dobro godi, pol dneva se v postelji preleži. Nikamor ni treba, nikamor ne grem, doma sem in mamine sendvice jem. Erazem Klojcnik Zaplotnik, 9. A KORONA DOMA V karanteni semžeštirinajst dni, vglavise mi že vrti. Rajebi bil všoli, a tega mi korona ne dovoli. Doma na igricah visim, kovse za šolonaredim. David Maletic, 7. B ŠOLA NA DALJAVO Šola na daljavo dela nam veliko zmešnjavo, za ene pa malo, saj naredijo vse za šalo. Mislim, da utrujeni smo vsi, tako ucenci kot ucitelji, ker tudi njim ni lahko, ko morajo nam narediti to in to. Eni smo z glavo že na pocitnicah, drugi v norišnicah. Ce mislite, da je to to, verjemite, da ni tako. Težko delo je pred nami, saj uciteljev in prijateljev ni z nami. Ostanite doma, delajte naloge, da se skupaj znebimo te nemarne nadloge. Uroš Brkic, 7. B KARANTENA Kako preživljam karanteno? Recem lahko le, dolgocasno, saj okrog nas ni vec glasno, in tudi ker se pocutim leno. Šolo res mocno pogrešam, to sicer težko priznam, vendar tudi ucenje od doma ni zaman, ceprav vcasih nekatere stvari pomešam. Komaj cakam, da gremo nazaj in da bo vse tako kot prej, ko smo se lahko družili brez mej, in bo vse lepše kot sedaj. Taja Dvanajšcak, 8. B MOJ DAN ŠOLANJA DOMA Zjutraj izvemo, kaj bo naše delo. Matematika, slovenšcina, biologija in anglešcina. Rada imam predmete vse, a najljubše mi racunalništvo je. Potlej na zajtrk odhitim in si kosmice naredim. Ko jih pojem, zobe umit si grem. Do kosila se ucim, delam in vse naredim. Za kosilo so jedi, ki jih ati naredi. Naša mami pa je v službi, v koronavirusovi družbi. Po kosilu brati grem, da se poleže, kar pojem. Ko preberem par strani, se mi uciti spet mudi. Medtem cincilici iz kletke oddrvita, saj od mami vedno posladek dobita. Ko vecerjico pojem, cincilam domek scistit grem. Zvecer si kak film ogledam ali s knjigo v postelji posedam. Nato hitro se umijem in v sanje se zavijem. Uma in Lora Cerne Klofutar, 8. B in 4. B OH, TA VIRUS Korona korona, hvala ti, ker zaradi tebe zdaj šole ni. Korona korona, kaj nam delaš ti? Mi uživamo, bolni pa umirajo. Od doma je veliko lažje se ucit', zdaj grem se gibat in spotit, vam pa veliko srece želim in upam, da za korono ne zbolim. Amin Šmrkovic, 9. B VIRUS NOVEGA SVETA Ves svet v strahu trepeta, zajela nas je pandemija koronavirusa. Zbolelo je na tisoce ljudi, veliko smrtnih žrtev ji sledi. Kot da ustavil se je cas, ki iz dneva v dan nas poduci, da z masko, rokavicami po novem se živi. Zdaj med ljudmi razdalje so nastale in druženja vec ni, vsak po svoji poti v naravi se sprosti. V tem casu racunalniki in telefon so naša edina povezava, odkar vsi otroci ostali smo doma, za našo skupno varnost zdaj šola je doma. Pogrešam vse, ki jih poznam, saj zdaj ne vidim jih vsak dan. Iz dneva v dan mocno si res želim. da pride cas, ko zopet se s prijatelji dobim, da jih objamem prav mocno, ker mi brez njih bilo je res težko. Lana Marija Prosen, 8. B KORONA Vpraša ena šola majhna: »Kje so zdaj moji ucenci? Hodnikom mojim manjkajo tisti majhni genijalci.« In šolski zvonec se ne sliši, vsak dan bolj se dalec zdi, »Pohitite, dolgcas mi je, ko vas cakam v tišini!« Dolgcas nam je zdaj doma in muci nas tisti prizor, da namesto v ucitelja gledamo v televizijo vsak odmor. Ocene se bodo uprle, ker jih ni na papirju, dajte že, virusi, pustite nas vse na miru! Pa da znova cez hodnike naša srecna družba leta, a do takrat ucitelji, uciteljice: »Pozdravljeni prek interneta!« Savo Šmitran, 7. B ADIJO, KORONA Korona je prišla, zaprla nas doma, zdaj se je bojimo in raje v sobi sedimo. Za šolo se ucimo, ucitelji nam težijo, glave nas bolijo, pocitnice bodo šle mimo. Vsi bi radi nazaj prišli, se spet družili s prijatelji, ocen ne bi dobili, raje bi se jim izognili. Sara Zlatanova, 8. B KORONA Prve dni prav lepo je bilo, saj v šolo ni se mi mudilo. Spala do poznih sem ur in si nisem nakopala neopravicenih ur. S šolo pogosto sem zavlacevala, saj v sebi sem še sanjala. Ceprav bedela sem do pozno, da bi kaj naredila za šolo, nisem vstala prepozno. Zdaj šola je na spletu, ker korona vlada realnemu svetu. Ministrstvo za šolstvo je dolocilo, da vaje za valeto nam bo prekinilo. Ker korone še ni konec, nas še en cas ne bo budil šolski zvonec. Budilka nas zjutraj ne bo še budila in zato v šolo ne bom zamudila. Vsem ucencem je lepo, le devetošolcem malo je slabo. Kaj s srednjo bom naredila, ce nas je pa korona povozila? Korona, ti si za to kriva, da z vpisi v srednjo šolo bom zamudila. Ceprav vpisnico sem že oddala, še kmalu ne bom prestopila srednješolskega praga. Šola v poletje se nam bo zavlekla in s tem nas korona je opekla. Ceprav veseli smo, da ni šole, nam je to povzrocilo veliko škode. To zaenkrat od mene bo vse. V zdravju in z nasmehom vas lepo pozdravljam, Naja iz devetega B. Naja Milašinovic, 9. B KARANTENA Že dolgih 14 dni doma 24 ur preživim, nic kaj zabavno ni v karanteni biti toliko dni. Ko zmanjka stvari, ki bi jih pocel, delaš karkoli, da mine cas, pa ce to pomeni, da moraš s sestrico peti naglas. Higiena kljucnega pomena je, zato le hitro vsi razkužimo roke, da ta virus cim prej gre! Ocistim sobo, pospravim klet, inlej,uraježe5 cez5! Za šolo naredim vse, kar je potrebno, malo popazim sestrico poredno, s staršema recem besedo ali dve, caka me še sesanje, potem pa lov na sladke sanje! Prijateljice pogrešam ful, ampak vem, da bo tako vse kul. Bliža se moj rojstni dan, do takrat bo že vse okej, da proslavimo cim prej! Zdravja vsem vam želim, zdaj pa roke razkužit hitim. Se vidimo kmalu spet v šoli, pa še en lep pozdrav od mojega psa Oli! Allisa Pelko, 8. A Marina, 5. C KO SI V KARANTENI Biti doma je dolgocasno. Vse je zelo pocasno. Vlecejo se dnevi, ure in minute. Še dobro, da doma ni sorojencev, drugace bi že letele klofute. Dopoldne za šolo narediš, nato pa dolgcas podiš. Kakšno knjigo prebereš, potem pa dober film izbereš. S telefonom se kratkocasiš, da se je že krepko segrel, in takrat se vprašaš: kako to, da še ni pregorel?! Spomniš se: kaj pa svež zrak?! Pa sneg pada in ne prideš cez prag. Nenadoma ti pride na misel: kmalu imam rojstni dan! A obraz ni vesel, ampak je kisel – pa saj bo odpovedan! Anuša Kristan, 9. A PESEM O KORONI PREMAGALI BOMO VIRUS Koronavirus res ni fajn, V mesto prišel je nov virus, doma ostajamo vsak dan. nastradal je moj sinus. Takšen imamo mi zdaj plan, Ko kdo kihne, to je res velik gnus, zato raje doma ostan'. razkužujmo si roke, to pa je en plus. Korona nam je vzela Upam, da mi uspe ta rima, lepe šolske dni, toaletnega papirja skoraj noben vec nima, vecino folka zunaj zelo mrzla je zima, do dvanajstih spi. zdaj moram delati doma, to ni vec prima. Šolamo se zdaj doma, Na sreco sem vesel in zdrav, ker šolo so zaprli nam. hodim v gozd in tako je tudi prav. Znanja zdaj imamo manj, Nosite maske in ostanite doma, ker ucitelje so vzeli nam. preden vas napade astma. Nic vec se ne družimo, V Italiji se dogaja prava drama, vsak zase cas preživljamo, a mi nismo kot oni, mi imamo pojma. po stikih in družbi hrepenimo, Vau, kako treniraš, se klica preko Skypa veselimo. dobra ti je forma! Patricija Mohoric, 8. A Amir Lulic, 9. B PESEM OH, TA VIRUS Zaradi korone šola se koncuje, šele zdaj izvemo, da nam bo huje. Prevec nalog za vsak predmet dobimo, da jih naredimo, vsak dan se potimo. Ucitelji poskušajo z mejlom nam sledit', koliko nalog smo pripravljeni naredit'. Upam, da se šola cim prej vrne, saj imamo še vedno obveze nujne. “Ostani doma, bodi frajer ali frajerka!” To so sporocila razrednika Tratnika. Seveda da ucitelji nam le najboljše želijo, upajo, da njihovi ucenci zakonov ne kršijo. Naj še za zadnjo kitico nekaj napišem, naloge pri fiziki samo prepišem. Koroni mi smo se grdi zdeli. Pejt, prosim, stran, mi bi valeto imeli! Filip Obradovic, 9. B KARANTENA "Zadnje leto osnovne šole, najlepše, najboljše, najlažje." Starejši me s tem tolaži, ampak ni mi prav všec tole. Zdaj cepim doma v sobi, nicesar nimam za poceti. Plesati? Risati? Leteti? Žalostno se zdi v tej težki dobi. Ne morem puncam zdaj težiti, ne morem s fanti se igrati, tamale s hodnika pregnati, pamet uciteljem soliti. Zaprta med štirimi stenami kot ptica v kletki, prav res! Naj se že konca ta stres, da ne bomo vec tako sami. Polina Vodnik, 9. B Vsak dan meni isti je, budilka vec ne zbuja me, šolske klopi so kar obstale, upam, da bodo cim prej zopet stale. Šolski zvonec ne zvoni, nikomur se nikamor ne mudi. Prijatelje pogrešam zelo, le koliko ta virus trajal bo? Zjutraj zelo dolgo spim, kasneje pospravim, pomijem in zložim. Šola preko interneta dobra je, a kaj, ko kdaj prevec je je. Doma je vedno bolj dolgocasno in ta karantena mineva prepocasno, cas kar nikamor ne hiti, oh, ti virus, kam se titako mudi? Anastasia Vucenovic, 9. B KORONA Prišli so tisti dnevi, ko smo mislili, da zabavno bo, vendar ni tako, ker nas ucitelji vsako jutro v slabo voljo spravijo. Dela imamo toliko, kolikor je težkih ponedeljkov v letu. Vendar za nagrado smo pa celo popoldne na spletu. Hocemo, nocemo, tako pac je, dokler korona koncno svojih vrat ne zapre! Edina dobrota teh pocitnic pa je, da lahko smo delovni in produktivni, ce že cez leto bolj nismo bili. Nia Pretnar, 9. A KORONA MALI OGLASI V CASU KARANTENE JE MARSIKAJ OBSTALO, ZAGOTOVO PA NI OBSTALA PRODAJA STVARI PREK SPLETA. NAŠI UCENCI SO VES CAS POUKA NA DALJAVO VESELO PRODAJALI, MENJALI IN PODARJALI ... IN TO MARSIKAJ. Prodam steklenico svežega zraka, zajetega v neoporecni gorenjski pokrajini, kjer še ni zaslediti koronavirusa. Cena steklenice je 10 evrov, kolikor prinese kupec svojo steklenico, pa 9 evrov. Avtor oglasa: steklenicazraka@gmail.com Tian Zalar Krfogec, 6. B Prodam koronavirus, svežo pošiljko iz Kitajske, z ogromno bacili in veliko kolicino #RESITEMEPREDUCENJEM originalne korone. Glede cepiva Prodam svoje šolske potrebšcine, ker se mi se pozanimajte pri Donaldu ne da vec uciti. To sosicer zelo (ne)urejeni Trumpu. zvezki, ki pa jih lahko kupite samo za 45 €. Avtor oglasa: lena.lenoba.si@gmail.com originalna.korona@gmail.com Matija Bacic, 6. A Lorena Ilic, 6. B Prodam šolo na daljavo, cena 100 €, zelo uporabna, vsebuje kar 12 predmetov. Ne izgubi živcev, ce ti bo dolgcas, saj si jo sam kupil. Zaradi trenutnih razmer ti bo pošiljko dostavil poštar. Za dodatne informacije je spodaj moja telefonska številka. Cena je res malo visoka, zato ob nakupu prejmeš cisto novi 100 % korona popust. OSTANI DOMA! 354 865 123 Avtor oglasa:pazi.nase@gmail.com Tara Krcmar, 6. B Podarim kašelj ucenca, veliko virusa vkljuceno, 20 evrov za kašelj + dodatnih 10 evrov za kašelj z vkljucenim kihom. Avtor oglasa: koronavirus.prodajalec@gmail.com Nik Mohinski, 6. B Menjam koronavirus in ucenje na daljavo za obicajen pouk v šoli. Dodatek: maska +razkužilo. Avtor oglasa: korona.ucenje@gmail.com Ela Seferagic, 6. B KORONA LJUBEZENSKI IN PRIJATELJSKI SMS-I UCENCI NAŠE ŠOLE SO SI V CASU POUKA NA DALJAVO PRI OHRANJANJU LJUBEZENSKIH IN PRIJATELJSKIH ZVEZ POMAGALI NA VSE MOGOCE NACINE. VCASIH SE JIM JE IZPISAL TUDI KAK LEP SMS, KI JE SIMPATIJI ALI PRIJATELJU ZAGOTOVO POLEPŠAL DAN ... SMS-PESEM Ko te ni ob meni, se minute spremenijo v ure, ko pa si z menoj, se cas ustavi. Pred mesecem dni je bilo vse normalno, a sedaj se mi zdi, kot da cas stoji. Za mano so casi težkih in še težjih dni, a ko bom spet s teboj, vse to bo za menoj. Timon Kunstelj, 7. B SMS-PESEM Ti ljubezen mojega srca si bila, dokler korona ni prišla. Vzela nama je druženje, prav vse, kot da vojna je. Ce kdo to pred tem rekel bi mi, rekel bi: Ne laži, ti lažnivec si! Kdo bi si mislil, da to zgodilo se bo, gotovo so temacni carovniki zacarali nam vse to. Pa naj se vrnem na bistveno, ko govorim o tebi tako lepo. Lepa si, cudovita, prav tako, kot bi te risala Leonardo in di Caprio. Uroš Brkic, 7. B ORFEJ Zapel je Orfej, slišalo se je »ej«, vse do gora, kjer je Atena rapala. Hera to slišala je, osupla zakricala »Ne, ne, ne,« Atena, ne zaljubi se, vsak moški ti enkrat stre srce. Aleksandra Pavlic Atlagic, 7. B