PlaoDoiskD wssMk
glasi© Pttamsk® zwirn i
JmI|~ avgust 1987	u
fletrakLXXXVDD nzlhaja ocll Deta 1 vsebina
	(Ne)varno gorsko popolništvo	289
Dušan Novak	Kam tečejo gorske reke?	290
	Previdno, stari mački!	292
Marjan Kordaš	Sol in voda	295
Tomo Česen	Tehtnica z vetrom in snegom	297
Viki Grošelj	Trinajst ur razburljivega podviga	300
Miha Kuhar	Ne ubijaj slavca	304
Janez Bizjak	Planinske koče ali planinske	
	gostilne?	305
	Kozarček alkoholnega zdravila	307
Miha Kuhar	Pota in stranpota okrog Ospa	309
Rado Nadvešnik	Deset sekund večnosti	310
Slavko Svetlčlč	Pretrgani trak	312
	Trije osemlisočaki Wände Rutkiewicz	313
Jožef Nyka	Pozimi na K 2	314
	Zakaj človek leze na goro?	315
	Hitri sestopi na zračnih blazinah	319
	Kolesarjenje po vršacih	322
Dragica Manfreda	Na dvorišču Triglava	323
Matej šurc	Njegove drugačnosti istih poti	325
Mirko Kunšič	Osem tisoč poletov v gore	323
Neža Maurer	Mož z aktovko in črnim klobukom	329
Štefan Lednik	Sprehod okrog Pece	330
Edo Torkar	Bjelasica, ukročena trmoglavka	333
Ivanka Korošec	Počitnice na planini	335
Ivanka Korošec	Po meglo na Slavnik	337
Božo Jordan	Na Goro	338
Ljubo Meden	Srečanje druge vrste	340
Tomislav Jagačič	Pozabi oteti trenulki lepega	341
Matjaž Kmecl	»Pridite vsi semkaj in glejte!«	344
Braco Zavrni k	Pet zakladnic velikega snega	343
	Iz planinske literature	352
Tone Andrejčič	Vse slovenske transverzale	355
	Društvene novice	364
Stika na naslovni strani: Poletna noč v Bohinjskih gorah
Foto: proi, dr, Janez Milčinski
Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvora-kova ulica 9. p. p. 214. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Tomaž Banovec, Janez Bizjak. Sonja Dolinšek, Zdenko Kodrič, Jože Krajnc, Dragica Manfreda, Jože Poglajen. Nada Praprotnlk, Marlen Premšak, Tone Sirojin, Tone škarja, Nevenka Vogelnik in Božo Zorko. Predsednik izdajateljsko-založniškega svela Ante Mahkota. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske ¿veze Slovenije, Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun prt SDK 50101-678-17046, Letna naročnina je 5000 dinarjev in jo lahko naročniki plačajo v dveh obrokih, prvega v februarju, drugega v juniju; za tujino znaša naročnina 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s (iskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto, med letom odpovedi ne moremo sprejemati. Tiska Tiskarna Jože Moškrlč v Ljubljani,
PO MARKIRANIH POTEH HODIJO TUDI NEIZKUŠENI
(NE)VARNO GORSKO POPOTNISTVO
Vse ima svojo ceno. To velja tudi za reklamno zelo učinkovit slogan o »po-potniški Avstriji«. Avstrijci so si izmislili ta slogan, ko so se začeli bati, da bi se atraktivnost njihovega gorskega sveta brez takšne spremljave utegnila zmanjšati. Tako privabljajo - in to je mogoče dokaj jasno videti na spodnjih postajah žičnic — še več gostov v take višine, kjer so le visokogorski pašniki In markirane steze, kjer se vrhovi pogosto zavijajo v deževne oblake in kjer celo v poletnih dneh ni nobeno presenečenje snežna nevihta. Ena izmed posledic je bila, da se je začelo večati število ponesrečenih gorohodcev. Druga posledica je klic po več varnosti za turiste, ki se podajajo v njim neznan svet nevarnosti. Pri vrednotenju poročil o nesrečah se je izkazalo, da obiskuje poletne gore vedno več ne-gornikov, kar je med drugim posledica slogana o popotnlški Avstriji pa tudi vse večja in vse pogostejša »potreba po čistem zraku», ki jo izražajo današnji pomeščanjeni kulturni ljudje. Ogromno obiskovalcev, ki nimajo nobene zveze s planinskimi in športnimi društvi in ki pogosto nimajo niti nujno potrebnih informacij niti niso telesno tako pripravljeni, kot bi morali biti, se odpravi na težavne gorske poti brez kakršnihkoli izkušenj, ki bi zagotavljale brezskrbno in varno hojo. Tako je med gorskimi popotniki vse več nesreč, pri katerih prednjačijo tako imenovane banalne nesreče, padci zaradi zdrsov.
Zelo težko bo nesreče znanstveno obdelati in jih razvrstiti po tipih. 2e razmejitev med planinci in gorniki, med gorskimi sprehajalci in »pravimi« planinci je težavna. Prav tako lahko banalna gorska nesreča bodisi med sestopanjem bodisi zaradi utrujenosti enako zadene popolnoma neizkušenega dolinca kot ekstremnega plezalca, ki se je pravkar vrnil iz navpične stene. Niti mož, ki je že stal na osemti-sočaku, ni imun zoper smrtni padec, kot se je to zgodilo, ko se je zanesel na pritrjeno jekienico, ki ga je potegnila v globino. Nasprotno se je že zgodilo, da se je moralo planinsko društvo zaradi nesreče ob slabo pritrjeni jeklenicl zagovarjati na sodišču, kjer so ga prizadeti tožili za odškodnino, saj ponesrečenec ni vedel, da so gore sicer dostopne vsakomur, da pa je hkrati vsak sam tudi odgovoren za vse, kar bi se mu lahko zgodilo na taki poti. Vprašanje je, kako bo to vprašanje urejeno, če (ko) bodo gorski svet začeli izrabljati v prave gospodarsko turistične namene,
Dolinski polpenzionskt gostje, ki se za en dan odpravijo v supergah v hribe in spotoma malo poplezajo, so potem kar pogosto v breme gorskim reševalcem
Raziskave naj bi po nekaterih mnenjih temeljile na številu »supergarjev«. Doslej so namreč posebno v tisku posebej poudarjali nesreče takih planincev. Vendar bi bilo treba bolj upoštevati tudi drugačne tipe, na primer »lahkomiselne« planince, »neprevldneže«, »neizkušene« ali »neprimerno opremljene«. Kot dobro vedo praktiki, je v gorah vse manj »supergarjev«. Zadnji čas se pojavlja že nasprotje tega, vrsta odlično opremljenih gorohodcev. celo odlično opremljenih planincev ali gornikov, ki pa očitno precenjujejo svoje znanje, zmožnosti In sposobnosti. Še za nekaj gre pri tem. Pred dobrim stoletjem je znani avstrijski planinski teoretik ločit objektivne (nepredvidljive) in subjektivne, prej predvidljive možnosti za nesrečo. Zdaj je ločnica med obema kategorijama nesreč mnogo manj ostra, kot je bila takrat. Plazovi so bili včasih, na primer, objektivna nevarnost; zdaj jih je mogoče zelo pogosto predvideti, naselja in objekte pa lahko nasploh skoraj vedno zavarujemo pred njimi. Za turne smučarje so zdaj plazovi najpogosteje predvidljiva nevarnost, saj smučarji, ki pripeljejo na plazovit sneg, najpogosteje sami sprožijo snežni plaz. Nemška planinska zveza zato od pred kratkim razlikuje le med subjektivno in objektivno-subjek-tivno pogojenimi nesrečami, saj je treba napačno ocenitev tako imenovane objektivne nevarnosti nekako vendarle pripisati gorniku. Zato je treba po mnenju nemškega planinskega združenja kar 75 odstotkov gorskih nesreč pripisati lastni
krivdi gornikov. Pri nedeljskih planincih in sprehajalcih po gorah je delež lastne krivde po vsej verjetnosti še občutno večji. Gre torej za definicije in pojme. To velja celo za besedo »popotništvo« Ko je leta 1889 izšla knjiga »V visokogorju«, je imela podnaslov »Popotovanja dr. Emila Zslgmondyja«, vsa ta popotovanja pa so bila težavne in celo najtežavnejše gorske ture.
Vendar so v planinski literaturi že zdavnaj pisali, da »morajo biti oko in misli in korak pri hoji po hribih vedno v sozvočju«. Kaže pa, da ta stari rek za današnjo mlado generacijo ne velja več, saj je ceio na nekaterih na pol znanstvenih posvetovanjih slišati, da »tehnika hoje pri planinstvu ne zahteva nobenih posebnih koordinacij, kar pomeni, da je večina ljudi sposobna hoditi po gorah«. Dandanašnji niso redki popotniki po gorah, ki se z žičnico peljejo med gore in se od tod peš napotijo v dolino. Nesreče pri takih sestopih so zato postale posebna kategorija. Dandanašnji se med planinci ne pojavljajo le polpenzlonskl gostje iz dolinskih hotelov, ampak tudi joggerji, ki si v gorah trenirajo mišice in pljuča (In pri tem priložnostno padajo v globino, če jim na mokri travi spodrsne zaradi utrujenosti ali zato, ker uberejo bližnjico). Zato dandanašnji ni nikakor samo po sebi razumljivo, da zna po gorskem svetu vsakdo hoditi ekonomično in pravilno, kajti hoja po mestih zakrnl korak. Zato marsikateri poznavalec svetuje planinskim vodnikom in izkušenim gornikom, naj tako na tečajih kot med planinskimi izleti opozarjajo na pravilno hojo po gorskem svetu. Predlanskim je, na primer, v Tirolskih gorah »na ravnem« umrlo zaradi nesreč več ljudi kot zaradi padcev v stenah ali v ledeniške razpoke.
Poznavalci dobro poznajo glavne grehe planincev (in ne le alpinistov In gornikov), Nesreča na gorski poti pogosto zadene mladostnike, in sicer tudi takrat, ko so odrasli zraven. Prav tako pogosto zadene starejše ljudi (nad petinštirideset let). Oboje je mogoče prav lahko pojasniti. Otroci In mladostniki gredo prav radi (pri čemer jih starejši pogosto vidijo) v nevarnejše skalovje. Starejši pa tvorijo večino gorskih popotnikov, saj gredo mlajši raje plezat. In: že najmanjši otroci pridejo v kategorijo ponesrečencev, ker so na svetu očetje, ki jih v nosilih prenašajo po strminah.
Da bi obvarovali mladostnike pred nesrečo, naj bi izkušeni gorniki pogosteje opozarjali učitelje, starše, vodnike in skrbnike.
Da bi odraslim bolje in bolj plastično predstavili nevarnosti, so nekatere občine na Tirolskem začele gorske poti in steze označevati in klasificirati tako kot smučarske proge z modro, rdečo In črno barvo, kar naj bi opozarjalo na stopnjo ne-
varnosti in na težavnostno stopnjo. Modra pot je lahka, rdeča srednje težka in črna težavna. Vendar se vsi ne strinjajo s takimi oznakami. Te oznake naj bi bile drugačne od oznak, ki jih za posamezne poti navajajo za svoje člane planinska društva. Praktiki se poleg tega bojijo, da bodo take oznake privabile v strmine še več neizkušenih ljudi kot doslej, kajti na pčti se lahko vreme naglo spremeni in so tedaj pogoji bistveno drugačni, se pravi težavnejši. Poleg tega si nekateri neizkušeni hodci v gore ne predstavljajo, da je treba na srednje težavni poti včasih hoditi tudi ob jeklenici ali celo malo plezati po klinih. Nekateri se tudi bojijo, da bi na pobarvanih in s številkami označenih poteh ljudje hodili le še po barvi, ki bi jim prihranila načrtovanje in premišljevanje, saj na koncu koncev vemo, da lahko ustrezna reklama vsakega turista takoj spremeni v planinca. Pri tem bi se
namesto komentarja
KAM TEČEJO GORSKE VODE?
Slovenski alpski svet je geološko dokaj razgiban. Zgrajen je iz različnih kamnin, med katerimi prevladujejo karbonatne, predvsem apnenec. Apnenec pa je zakrasel; v naših Alpah lahko vidimo značilno razvit visokogorski kras, kar smo na straneh PV nekajkrat že poudarili in prikazali. Značilnost kraškega sveta, posebej še visokogorskega, pa je hiter podzemeljski odtok proti izvirom v dolinah. Značilnost našega visokogorskega sveta je tudi, da sprejema razmeroma velike količine padavin, ki domala vse prenikajo v zakraselo notranjost in se znova pokaže/o na površju v izvirih v dolinah in v obrobju zakraselih masivov.
V globoko zakraselih masivih so odkrili manjše ali večje podzemeljske tokove, na planotah ali ponekod v Alpah pa so poznane občasne ali stalne ponikalnice.
Zaradi vse večjega pomanjkanja čiste vode za oskrbo s pitno vodo prav ti izdatni izviri postajajo zanimivi in pomembni. Doslej smo namreč domnevali, da le v Alpah še lahko dobimo Čisto vodo, ker zaradi pogozdenih in predvsem nenaseljenih območij te vode doslej niso bile ogrožene. Dokaj neprijetne so bile le planine in pašniki s koncentracijo živine.
lahko zgodilo, da bi marsikateri novo pečeni planinec zataval v njemu neznan in sovražen gorski svet — kot se lahko zgodi mestnemu obiskovalcu konjušnice s plemenitimi konji, da zaverovan v konjsko glavo pozabi, da stoji pri kopitih. Po avstrijski statistiki je 63 odstotkov nesreč pri gorskem popotništvu posledica nepazljivosti in pomanjkanja izkušenj, za 20 odstotkov nesreč so krive težave s krvnim obtokom, 11 odstotkov se jih ponesreči zato, ker zaidejo s poti. Mladenič, ki je hotel malo plezati, srčni bolnik štiri tedne po srčnem infarktu, ženska, ki ji je spodrsnilo na grušču, fant, ki poprej še nikoli ni hodil po poletnem snežnem plazu in mu je spodrsnilo, plašno dekle, ki je nenadoma pogledalo naokrog s poti, zavarovani s klini in jeklenico, to so le nekateri primeri hudo poškodovanih in mrtvih, o katerih pogosto beremo v črnih kronikah dnevnih časopisov. Bolnik, ki je
pozabil vzeti na gorsko popotovanje nujno potrebno zdravilo in je padel v nezavest, nihče pa ni vedel, zakaj se mu je to zgodilo, gorohodec v supergah, ki je hotel imeti »dober stik s tlemi«, ljudje v stiski, ki vendarle niso dovolili, da bi jim kdo pomagal, vsi ti spadajo med znance gorskih reševalcev. Avstrijski reševalci poznajo primer očeta, ki je s svojimi tremi otroki zašel v snežnem viharju, prenočil z njimi v neki planinski staji pa potem zjutraj ni pustil jokajočih in pod težkimi nahrbtniki opotekajočih se otrok v helikopter, ki je prišel na pomoč, češ, saj helikopterja nisem klical. Snežni vihar, ki prinese s seboj nizke temperature in morda še močan veter, ima lahko na gorski poti, ki sicer velja za lahko, katastrofalne posledice, kakršne si lahko komajda predstavljamo. Nedaleč od Kapruna se je nekaj takega zgodilo 23. avgusta lani. Izmed devetih nemških
V okviru nekaterih krajevno omejenih raziskav alpskega ozemlja smo s sledenji že dobili nekaj podatkov o zaledju nekaterih izvirov. Ribnico v Srednji vasi, npr., napaja ponikalnica iz Mlak na Pokljuki. Nekatere deloma zajete izvire med Boko in Žviko napaja območje Prestreljenika; obarvana voda iz čistilne naprave zgornje postaje žičnice se je po nekaj dneh pokazala na površju prav v njih.
Območje Kanina, npr., pa hidrogeolo-ško še ni povsem raziskano — kljub nekajletnemu delu in nekajkratnim bar-vanjem. Kaže, kot da so posamezni tektonski bloki ločene hidrogratske enote, barvanj na italijanski strani masiva pa niso spremljale ustrezne raziskave in opazovan/a na naši strani. Tudi v območju Triglava so napravili sledilni poizkus. Iz Triglavskega brezna prihaja voda na površje v izvire v Vratih, torej se v to smer odmaAa tudi območje Kredarice.
Ni nam še uspelo ugotoviti, kam se odmaka območje Malega in Velega polja, dokazali pa smo, da se območje Pršivca steka v izvire v Bohinjskem je-zeru.
Niso še povsem dokazane razmere medsebojnega pretakanja med posameznimi jezeri v Dolini triglavskih jezer, za prvo, ono pod Vršacem, pa vemo, da se odmaka proti Zadnjici. Da se v Savico stekajo jezera in del Kom-ne, zgolj domnevamo, nimamo pa o tem še podatkov, čeprav vodo izpod slapa vodimo v vodovod. Izviri v dolinah so že zajeti za oskrbo, npr. nekateri v Vratih, ob Radovni, v Vojak, v Zadnjici, Ribnici pri Srednji vasi, v obrobju Jelovice itd.
Vedeti moramo; staro »pravilo«, da se voda očisti, če teče prek pet ali devet kamnov, ne velja več. Vsaka nečistoča, ki jo prinesemo v višje lege ali jo tam »proizvedemo«, se sceja nazaj v dolino. To so spoznali tudi v drugih alpskih državah, o čemer je poročal tudi P V: ne dovoljujejo več gradnje velikih turističnih naselij v višinah. Dokler je še čas, je treba tudi pri nas, ki imamo alpskega sveta razmeroma malo, spoznati in povzeti vsaj tuje izkušnje, če že domače ne zadostujejo. Intenzivne želje po razvijanju turizma v visokogorju bo treba prilagoditi razmera m. Naselja počitniških hišic naj bodo v dolinah, gore na; bodo dosegi/Zve le peš.
Znane so želje po odvažanju smeti v oddaljene gorsfce doline. Toda od tam se bo vse vračalo nazaj dol... Tudi žičnice in smučarske proge niso za alpski svet noben blagoslov, V drugih alpskih deželah so že spoznal/, kako se zaradi njih širi erozija in povečuje onesnaževanje podzemeljskih voda.
Kemične in bakteriološke analize izvirov v Alpah so bile narejene na številnih izvirih. Bakteriološko so izviri spremenljive kakovosti, v odvisnosti od zaledja (planine) in padavin. Organsko je, npr., onesnažen že izvir Bistrice v Kamniški Bistrici in nekateri pritoki. Že pred desetletjem smo opazili >rem/Čno zelo onesnaženo vodo, ki je pritekala iz rova pri Logu pod Mangartom. Gorski svet bo treba, res, čimprej zaščititi, če hočemo piti čisto vodo!
DuSan Novak
dopustnikov, ki so odšli na planinski sprehod od ene planinske koče do druge, se ]ih je vrnilo v dolino le šest. Dve ženski in en moški v starosti od 54 do 69 let viharja niso preživeli in so umrli zaradi podhladitve.
Vendar so popotniki videli, kako se bliža neurje in so mu šli po pokrajini brez dreves naproti, čeprav bi se lahko takoj, ko so ga opazili, vrnili v dolino. Trmasto so
vztrajal: pri svojem cilju in hoteli na vsak način priti do planinske koče, trije od njih dobesedno do zadnjega diha. Po takih in podobnih nesrečah je včasih slišati celo pripombe, ali niso vsaj deloma krivi tudi vremenoslovci, ki pravočasno in pravilno ne opozorijo na take nevarnosti, predvsem na vremenske spremembe . ..
(Frankfurter Allgemeine Zellung)
ALI NAJ STAREJSl LJUDJE HODIJO PO HRIBIH?
PREVIDNO, STARI MAČKI
Marsikdo, ki se je po dolgih letih odpravil v gore ali ki dalj časa ni bil pod stenami, ker je bil bodisi bolan bodisi len bodisi ni imet časa, je pod steno dejal: »Vse se mi zdi tako, kot da so slene zadnji čas postale bolj strme.«
Stene so kajpada ostale enako strme in navpične, kot so bile, le človek se je spremenil. Ne da bi opazil, je prišel v taka leta, ko ga že daje sapa, ko začenja pre-udarneje ubirati stopinje in ko dvakrat potegne jeklenico, preden ji popolnoma zaupa. Čeprav ni tega niti opazil, si mora slejkoprej priznati, da je mladost dokončno vzela slovo ali da jo je vsaj začela jemati.
Ko se začenja to dogajati, se ob koncih tedna, ko bi bilo po stari navadi spet treba Iti v Kamniško Bistrico ali v Vrata, vse pogosteje pripeti, da je kar naenkrat za takšno pot bodisi neprimerno vreme bodisi je vreme lepo in sončno pa so, kot je mogoče predvidevati, vse bližnje planinske koče prenapolnjene, bodisi si človek misli, da je bil že tolikokrat v Vratih in Kamniški Bistrici, da to nedeljo tja zares nima smisla hoditi. Čisto počasi se dogajajo take spremembe, o katerih bi utegnil kdo misliti, da so »znak zrelosti«. Človek se sicer enako kot prej počuti aktiven in pri močeh, vendar na razpotjih raje ubere zložnejšo pot. Ko pa se odloči, da sploh ne bo šel do takih razpotij, se je moralo zares zgoditi tisto, kar imenujemo staranje. Ljudje, ki so včasih pogosto in radi hodili v gore, v »zrelih« letih navadno ne znajo odgovoriti na vprašanje, zakaj so opustili to navado in strast in zakaj so prenehali ubirati planinske poti. Nekateri, ki so včasih celo nekoliko poplezali, pravijo, da sicer občasno še gredo v hribe, le plezanje »jih ne zanima« več. Ko so se za nekaj časa odpovedali tako plezanju kot hoji, pravijo, da ne gredo »tja gor« preprosto zato, ker imajo že po nekoliko na-pornejši hoji »takšne noge. da bi jih lahko vrgli stran«, ker jim že v nekoliko večjih 292 višinah krvni obtok podivja in ker se jim
»nekatere reči« že zdijo bistveno prestrme. Pri tem pa je treba vedeti, da govorimo o takih »starejših« moških, ki se šele bližajo Abrahamu ., . Toda slejkoprej tudi takega abstinenta »zvije« in se le odpravi tja gor, kjer je bil nekoč kot doma. Posebno nekdanji alpinist pred takšno odločitvijo doma premisli, kaj bi še lahko splezal — in si misli, da je za kakšno trojko še vedno sposoben. Vendar velja tako za mlade kot za starejše alpiniste in gornike: človek je le tako dober, kot je dober tisti trenutek. Prav nič ni pomembno, če je bil pred nekaj leti v vrhunski formi in je za šalo splezal petico ali premagal velikanske razdalje in višave.
Kdor se po dolgem Času in v zrelejših letih loti takega podviga, bo moral najpogosteje ugotoviti, da je vendarle že »iz forme«. Vendar nikakor ne velja, da je za gorništvo dokončno odpisan, če se je za dalj časa nehal ukvarjati s tem športom, Človek lahko vedno znova začne; neki znani dunajski zdravnik — specialist se je celo šele pri šestdesetih letih sploh začel ukvarjati z gorništvom, kajti prej, ko je bil še mlajši, se mu je ta šport zdel veliko prenevaren ...
V zrelih letih Človeku sploh ni več pomemben športni dosežek, ampak se rad loti le takega plezanja ali hoje, ki mu je zares v veselje.
Vendar so tudi drugačni ljudje. Nekoč, v mladih letih, so bili dobri, ekstremni, nobena stena jim ni bila prestrma in pretežka. Zdaj, ko se zavedajo, da so njihovi časi dokončno mimo, jim njihov ponos ne dovoljuje, da bi »šodrali» po kakšnih »navadnih« gorskih poteh. Tako raje ostanejo doma in neprestano mislijo na tiste čase, ko so bili pogumni osvajalci sten in jurišači na vrhove.
Spet drugi so taki, ki se po dolgem odmoru začnejo ponovno ogrevati in poskušajo narediti vse, da bi bili spet enako dobri kot v starih, dobrih časih. Ti stari mladeniči najverjetneje ne tekajo po trim-skih stezah in po maratonih ter ne zamu-
dijo nobenega prostega časa, da ne bi trenirali, izključno zato, ker jim je to všeč. Tega ne delajo zato, da bi kaj lepega doživeli, ampak Izključno zato, da bi zbežali od prihajajoče starosti. Vsi vemo, da večne mladosti nI. Zal, kot pravijo nekateri. Toda zakaj? Vsak človek je otrok svojega časa, živeti v drugih časih pa bi bilo samo mučenje. Ko človek postaja starejši, Izgublja moči in nekatere sposobnosti. Kdor tega ne more ali noče razumeti in spoznati, ni »ohranil svojega mladeniškega srca«, ampak je nor. Prav v tem življenjskem obdobju je samokontrola zelo pomembna. »Peš bi že še prišel na Veliko planino, toda z žičnico se ne upam več voziti,« je dejal neki osemdesetletni gornik. Mož je natančno vedel, kaj bi lahko v njegovem organizmu povzročila prehitra sprememba višine.
Kdor se vse življenje peha po hribih gor in dol, navadno ne dobi medalje zaslug za narod, ampak prej hude bolečine v kolenih. Zato si gorniki, ki so vsaj malo v letih, pomagajo s palico ali celo z dvema, na kateri se med hojo opirajo. Tako razbremenjujejo kolenske sklepe, hoja s palicami pa tudi bistveno olajša hojo navkreber In daje popolnoma nov občutek hoje. Marsikateremu starejšemu gorniku je bilo v starejših letih žal, da že v bistveno mlajših letih ni začel za daljše gorske ture uporabljati dveh palic. Toda v mlajših letih se veČina hribovcev glasno zasmeji, ko jih starejši opozorijo na hojo s palicami. »Tako stari pa vendarle še nismo, da bi hodili s palicami,« pravijo navadno.
Starejši gorniki morajo biti mnogo bolj samokritični, kot so mladi. Njihove zmožnosti za hojo so zmanjšane, postali so ne-okretnejši pa tudi reakcijske sposobnosti, moč in zdržljivost počasi popuščajo. Toda kje so pravzaprav skrajne meje gorniko-vih sposobnosti, do katerih lahko gre? Vsekakor je pomembno, da jih ugotovi — In da do njih nikakor ne gre. Nekatere stvari pa gredo starejšim vendarle na roko. Upokojenci imajo več časa kot aktiven del prebivalcev In lahko čakajo na primerno vreme. Upokojenci so tudi lahko pogosteje na gorskih poteh in lahko obdržijo telesno kondicljo. Pogosteje lahko pod kakšno skalo počivajo in za šalo ali v lastno veselje malo pople-zajo, nemara le kakšnega pol metra od tal.
Neki star hribovec je dejal, da se odpravi v gore tako, kot da ne bi nikamor šel: na gorsko pot se odpravi, kot da bi šel na sprehod. Ce je potem na poti vreme primerno in če se vsi v druščini dobro počutijo, vzpon nadaljujejo, Ce pa je vreme nezanesljivo ali če se popotniki ne počutijo najbolje, se obrnejo in se sprehodijo do doma. Takšno planinstvo je sicer videti kar preveč lahkotno, ven-
dar je prav tak način pogosteje pripeljal starejše ljudi v hribe, kot bi jih najtesnejše priprave na pravo planinsko turo. Hoja po gorah pomeni številnim starejšim ljudem veliko in je za nekatere kar življenjska potreba. Nobenega dvoma ni, da je planinstvo tudi v starosti nadvse koristno. Seveda pa je treba pri tem upoštevati, da mora biti planlnarjenje v starejših letih vsaj nekoliko omejeno, da se je treba odpovedati nekaterim izjemnim obremenitvam in da je planinarjenje pač treba prilagoditi starosti. Poleg tega naj velja pravilo, da bi moral vsak starejši človek pred velikimi obremenitvami, se pravi tudi pred večjo planinsko turo, obiskati zdravnika, ki bi mu svetoval ali odsvetoval nameravani podvig. (Sicer pa naj bi to veljalo za planince vseh starosti.) Prav tako naj bi veljalo pravilo, da naj bi starejši planinci neprestano skrbeli za primerno telesno pripravljenost In naj bi se pred poletnimi turami že pozimi pripravljali s hojo in tekom na smučeh ter s podobnimi dejavnostmi. Iz zdravniške prakse je razvidno, da se starejši ljudje k zdravnikom ne zatekajo toliko zaradi težav s srcem ali krvnim obtokm, ampak bolj zaradi težav s hrbtenico in nogami. To pravzaprav ni presenetljivo, kajti z leti se obrabijo sklepi, hrustanec in tkiva, ki so še močneje obremenjeni med hojo po gorah. Vzroki za bolečine v območju hrbtenice so najpogosteje obraba hrbteničnih sklepov In vmesnega hrustanca. Nenadne težave se najpogosteje pojavljajo v ledvenem predelu in se pokažejo kot nekakšen »heksenšus«. S tem so najpogosteje povezane boleče napetosti hrbtnih mišic. Če se bolečine prenesejo v noge ter so še hujše med kašljanjem ali napenjanjem, je to dokaj zanesljiv znak za spremembe v veznem tkivu.
»Dobro mišičje je najboljši steznik za poškodovano hrbtenico,« se glasi zelo preprost in pravi recept. Dnevna parterna gimnastika za krepitev hrbtnih In trebušnih mišic, ki jo lahko izvajamo doma na preprogi, je zelo priporočljivo pravilo. Dobro je, če k temu dodamo še vaje za elastičnost.
Seveda naj poškodovana hrbtenica dodatno ne bi bila premočno obremenjena. Težki nahrbtniki so za takšne poškodbe enako škodljivi kot strmi, hitri sestopi. Zelo veliko planincev — tudi mlajših — se pritožuje nad bolečinami v kolenih, posebno še pri sestopih z gora. Vzrok je najpogosteje artroza sklepa na zadnji strani pogačice. Vse artrotične sklepe je treba čim pogosteje premikati (če počivamo, rjavimo), vendar po možnosti z zmernimi obremenitvami. Če to prenesemo na gorniško udejstvovanje, pomeni, da je treba posebno paziti pri sestopanju, pri hoji navzdol, ki naj bi bila dokaj previdna. V tem primeru naj bi planinec iz- 293
biral poti, ki niso prestrme ali ki so najmanj strme, počasi naj bi hodil navzdol in naj bi razbremenjeval noge z uporabo smučarskih palic, ki lahko prav čudežno vplivajo na razbolele ude. Enako kot palice zelo olajšajo hojo navzdol ustrezni trdni čevlji z dobro narezanimi podplati.
Seveda so planinci večidel nagnjeni k temu, da takih težav nočejo priznati niti sebi, kaj žele drugim, in jih raje prenašajo s stisnjenimi zobmi ali pa jih celo
zanikajo. Vendar se je treba zavedati, da so vzroki za takšne bolečine posebno pri starejših ljudeh pogosto prikrita sladkorna bolezen, skrit protin ali kakšna žarišča infekcij, na primer kronična infekcija zobnih korenin. Take spremembe je mogoče kajpada odkriti s preprostimi preiskavami in vplivati nanje z zelo enostavnimi posegi in sredstvi, s katerimi odpravimo vzrok obolenja.
Ne precenjujte se zato, ko greste v hribe, stari mački!
NAJLEPŠI
DNEVI LETA_
Po dolgem času je pred vami spet dvojna številka Planinskega vestnik a, planinskega prijatelja, ki je doma z vami, kadar ne morefe biti tam, kamor vas vleče srce. Skoraj dvakrat tako je debel, kot so navadne številke. Zanjo smo se odločili, da jo boste lahko odnesli s seboj na dopust, jo tam mirno prebirali, kadar si boste zaželeli planinskega branja, in nemara v njej našli kakšen namig za poletno turo v slovenske predele (ali pa morda kam dlje), ki jih doslej še niste spoznali.
Ta dvojna številka je, kot vidite, še bolj kot druge namenjena >•klasičnim« planincem, najbolj množičnemu delu slovenske planinske organizacije. Namenoma je prav v tej številki več branja zanje: zdaj je planinska sezona, ko odhajajo v gore celo tisti, ki se niti prej niti pozneje ne odpravijo niti v gričevnato naravo, kaj šele v visokogorje.
Nekaj prejšnjih številk je bilo obarvanih nekoliko bolj alpinistično. Na tem področju planinstva so se namreč dogajale zanimive reči, ki naj bi o njih kaj zvedeli tudi tisti, katerih ljubezen do gorskega sveta je Čisto na drugem koncu fe lestvice želja. Menimo namreč, da je »klasično« planinstvo le del planinske dejavnosti, zaradi česar naj bi pozornost posveča// tudi alpinizmu, športnemu plezanju, zmajarstvu v gorah, padalstvu z gorskih vršacev, jamarstvu v gorskem svetu, kolesarjenju po planinah in še kakšni modni muhi, ki se vsake toliko časa rodi iz drugačne ljubezni ali privrženosti do skalnatih in drugačnih vzpetin. Vsem tem oblikam planinskega udejstvovanja je treba, mislim, posvečati dolžno pozornost v planinski reviji: ne samo zaradi privržencev teh zvrsti, ampak tudi zato, da bi bili vsi planinci seznanjeni z vsa-
kršnim dogajanjem v svojem delu sveta.
Prav tako ste lahko v zadnjih številkah prebral/ vrsto prispevkov o planinskem, alpinističnem, naravovarstvenem in Še kakšnem dogajanju po svetu. Čeprav je naš Triglav še tako mogočen, se ne smemo zadovoljiti samo s tem, kar nam ponuja razgled z njega, ampak naj bi segli v širni planinski svet in spozna//, kako drugod gledajo na svoje gore, kako jih varujejo, ko se zavedajo, da jim grozijo velikanske ekološke katastrofe, kako so jih celo pripravljeni za nekaj časa vzeti ljudem, da bi si opomogle od posegov, ki jim jih je prizadejal tudi tisti, ki naj bi jih imel rad. Seznanjeni naj bi bili s tem, kaj so pomembnega naredili gorniki po svetu, da bi lahko pri sebi ugotoviti, ali gremo s časom ali zaostajamo — ali pa smo nemara ponekod celo pred časom.
Nisem prepričan, da je vsakomur všeč tak Planinski vestnik, kakršnega dobivate vsak mesec domov. Ali si zdaj, ko boste na dopustu, ne bi mogli vzeti prav malo časa in napisati, kakšen Planinski vestnik si želite, kaj v njem pogrešate, česa je preveč v njem, s kakšno vsebino bi revija po vašem mnenju pridobila še več bralcev? in ali ne bi mogli po fakem ali drugačnem planinskem izletu, sprehodu, turi ali prečenju sesti za mizo in za svojo revijo napisati svoje prijetne in neprijetne vtise s tega vandranja? Mislite, da kakšna vaša kritika na račun nepravilnosti, ki ste jih opazili na teh markiranih ali divjih poteh, ne bi mogla ničesar spremen/i/? Poskusite, morda pa bo! — Prav tako naj bi se oglašali s prispevki avtorji potopisov, napotkov, novic, kritik ali humoresk, ki izhajajo v društvenih planinskih glasilih. Marsikatera stvar bi nemara imela v Planinskem vestniku še večji odmev, kot ga ima v društvenem okviru. To sem vam moral povedati pred najlepšimi dnevi leta, pred počitnicami.
Mar|an Raztresen
mmmmmm^^^H^^^^^^HHPLANINSKI VESTNIK
POMEMBNO RAVNOTEŽJE MED SLANIM, SLADKIM IN KISLIM
SOL IN VODA
MARJAN KORDAŠ
V letošnji sedmi številki glasila PD dr. Gorazd Zavrnik »Sledi« je Izšel zanimiv prispevek »So/ in voda«, v katerem je privlačno in razumljivo razloženo, kaj pomeni izguba vode (in s tem soli) zaradi potenja med planinsko turo. Ker smo prepričani, da je ta prispevek zanimiv za vsakega planinca, ki bo te dni odšel v gorski svet, ga v celoti ponatiskujemo. (Op. ur.)
* # *
Pod Rzenikom, 1. maj 1946. Sedeli smo tam, kjer se od Rzenikove gmote odcepi greben Konja. Stal sem ob svojem razvezanem nabrtnlku in napol gledal na levo, kjer sta sedela Janez in Neje in jedla, napol pa na desno prek skrinjice na vrhu Konja in naprej proti Presedljaju in Korošici, Janez In Neja sta jedla mirno in brezbrižno; že pred vojno sta s starši prehodila Kamniške planine od Velike planine do Krvavca. Zato sem ju imel za izkušena gornika in obema sem zaupal, saj sta bila starejša od mene: Janez 16, Neje pa 17 let. Z občudovanjem sem poslušal njuna pripovedovanja o vzpenjanju po klinih in jekleni-cah in nikakor si nisem znal predstavljati vzpenjanja po klinih. Srčno sem si želel, da bi se tudi jaz preskusil v tej umetnosti, saj dotlej nisem prišel dlje od Velike planine in nisem izkusil hujšega prepada od Pasjih pečin. Stal sem ob svojem razvezanem nahrbtniku in od strahu nisem mogel jesti: gledal sem zarjavelo jekle-nico, ki je bila vpeta na prvi razmajan klin In znova in znova sem se vprašal, ali mi bo uspelo, da se bom spustil navzdol do skrinjice.
»Zakaj le dajejo Amerikancl sol v te svoje pakete?«
Mislim, da je Janez vprašal to kar tako, ne da bi zares pričakoval odgovor. Pred seboj je imel »unrin paket«;* ravnokar ga je odprl in preverjal, ali je vsebina dobra ali slaba. Tudi jaz sem imel v svojem nahrbtniku nekaj podobnega In za žejo sem imel — za vse tri — v nahrbtniku unrino litrsko pločevinko pomarančnega soka. Vse unrine reči so bile nekakšen maček v žaklju. Kdor Je imel srečo, je v unrinem paketu naše! »chrlstmas pudding«, kdor pa je imel smolo, je našel »pork and apple«, kar je bilo po našem do kraja neužitno. Ponekod je bilo tudi
• UNRRA: United Nations Releal, Rehabililation, Administration. Agencija Združenih narodov, ki je po vojni posredovala pomoč nekaterim evropskih državam.
nekakšno žaganje, »cereal«, a skoraj povsod smo našli za naprstnik veliko stekleničko s solnimi tabletami. Sestop do skrinjice je bil veliko lažji, kot sem domneval. Prvi se je do nje spustil Neje; med njegovim sestopom sem stal ob prvem klinu in ga gledal. Ko sem stal ob skrinjici in s ponosom gledal desetmetrski sestop »po klinih«, sta me Neje in Janez poučila, da se na klin ali na jeklenico ne smem obesiti. Ti dve pripravi da sta le za varnost; medtem ko iščem varen oprimek ali stopinjo, naj se držim za klin ali jeklenico. Mislim, da sta mi že takrat, petnajstletniku, oba eno in dve leti starejša gorniška veterana razložila pravilo treh opornih točk. Njuna mati, ki je bila moja druga mama, nas je poučevala o prehrani v gorah. Njene izkušnje so bile v prvi vrsti praktične in so temeljile na tedanjih težkih razmerah vojnega in povojnega časa. Njeno poučevanje je sestojalo iz pregleda mojega nahrbtnika, preden smo odrinili na pot, in ob tem je z veščim občutkom preverila ravnotežje med »slanim«, »sladkim« in »kislim« in nas opozorila na vodo, ki da je ne smemo pozabiti, »saj ko boste jutri zjutraj odrinili z Male planine, se lahko ustavite na Curli in si napolnite čutare z vodo«. Povezava med »slanim« in vodo nam je torej bila jasna; to povezavo smo nekoč bridko doživeli, ko nam je na poti od Kokrskega sedla do Krvavca zmanjkalo vode. Toda čemu solne tablete v unrinih paketih?
Takrat seveda nismo vedeli, da so bili unrini paketi v resnici obroki hrane, namenjeni ameriškim vojakom, ki so se bojevali v Južnem Pacifiku, kjer je na otokih tropska klima. V teh razmerah se človek (vojak) izdatno poti, tudi po deset litrov na dan (v enem litru znoja pa je — odvisno od stopnje treniranosti — približno 1,5—-3 grame soli). Izguba soli je torej lahko naravnost velikanska — do 30 gramov na dan — in ob takem potenju se izguba najlažje (razmeroma natančno do-zirano) nadomešča s tabletami. Seveda je moralo preteči mnogo let. da sem se prebil komaj do začetka skrivnostnih mehanizmov, ki pri človeku povezujejo presnovo vode in soli. Pravzaprav je bilo nepopisno spoznanje, da je sol skoraj nepomembna rudnina, če se zdrav Človek ne poti. V teh razmerah se sol izgublja le s sečem — manj kot 0,5 grama na dan. Problemi s sotjo se začnejo šele takrat, ko se človek poti, ko je žejen, ko pije vodo In ko hkrati ne vnaša soli. Tako se spominjam nekega svojega ponesrečenega vzpona na Jalovec; zaradi 295
psihično in fizično hude obremenitve v Jalovčevem Ozebniku sem ob sestopu do Zavetišča pod špičkom popil skoraj vso vodo. Vode pod špičkom nisem maral piti in zato je bila pot pod julijskim soncem do Vršiča prava mora. Tu zaradi utrujenosti nisem mogel jesti, na dušek sem pa popil dve steklenici mineralne vode. Ker nisem jedel nič slanega, sem seveda vso to vodo (in vodo v čutari, ki sem jo spet napolnit) na poti čez Sleme v Tamar izločil. Prišel sem v tisto čudno stanje, da sem neprenehoma pil vodo in bil neprenehoma žejen; šeie v Tamarju sem se toliko discipliniral, da sem na silo pojedel kos klobase (soli) in tako pretrgal začarani krog žeje ter pitja in izločanja vode.
Tako lahko rečemo, da je količina vode v telesu tem večja, čim večja je količina soli v telesu. To zalogo soli pa lahko človek kar hitro načne, če se obilo poti, Če obilo pije vodo in če hkrati ne vnaša soli, V preteklosti, ko so bile prekooceanske ladje še na parni pogon (na premog), so kurjači (ki so se seveda izdatno potili v svoji kurilnici) z izkušnjo odkrili, da morajo vnašati sol s pitjem razredčene morske vode. Morebitne napake v dozlranju soli so seveda lahko popravili s pitjem vode.
Pa bi takšno napako v doziranju soli lahko popravili tudi v gorah? Kdor v gorah hodi od koče do koče, bo s potenjem izgubljeno sol nadomeščal z «razredčeno morsko vodo«, z juho ali enolončnico; slednja se je v naših planinskih kočah že kar uveljavila. A če so koče daleč narazen — npr. za cel dan hoda —, se velja spomniti, da gre v običajno čutaro komaj dober liter vode, da liter vode tehta natančno kilogram in da se med napornim pohodom (vzponom) v vročem vremenu človek izdatno poti. Ali si lahko priskrbimo zalogo vode ne le v čutari, temveč tudi v telesu? Lahkot Opisal bom trik, ki mi ga je prvič opisal moj učitelj profesor Zupančič, da nam ni bilo treba nositi nerodnega nahrbtnika na turni smuki (vsako leto v marcu) po vrhovih krog Komne, Zjutraj smo uvedli nekakšen angleški zajtrk: jajca (vsaj štiri) s slanino (kar smo še dodatno doselili po okusu posameznika), močno oslajen čaj in kruh. Ta obrok, ki naj bi veljal do večera, je imel vsaj 1500 kCai (približno 6000 kj) in vsaj nekaj gramov soli. Pred odhodom na smuko smo se še dodobra napiti oslajenega čaja, za korekcijo napak pri doziranju soli pa je vsak od nas dal v žepe dve pomaranči. Četudi nas je sonce žgalo (in ožgalo!) ves dan in četudi smo se izdatno potili, ni bil nihče žejen!
Mehanizem zaloge vode v tetesu je preprost: Na obremenitev s soljo se organi-
zem odzove z žejo; človek pije vodo, poveča količino vode v telesu, ki pa se zaradi »počasnega delovanja ledvic« izloča razmeroma zelo počasi. Kar zadeva delovanje ledvic, se v tem organu voda obravnava drugače kot sol; »vodno breme« se izloča razmeroma hitro (nekaj ur), medtem ko se »solno breme« izloča razmeroma počasi (nekaj dni). Kdo ve, kako bi na to modrovanje gledala Janezova in Nejetova mati, Lectar-jeva mama. Morda bi dejala, da je takšno razmišljanje prazno, vendar da pa »mora človek znati«. Ali pa bi me le pogledala s svojim značilnim nasmehom kot vsakokrat takrat, ko sem jo poprosil za ključ koče na Mali planini, ki je bila del mojega otroškega sveta in začetek mojega odnosa do Narave in do sočloveka, V tisti koči smo se otroci in mladostniki učili samostojnosti in ob tem smo se vsi, prav vsi naučili kuhati polento, ki je imela drugačen okus kot instant polenta iz sedanje trgovine.
In ker »človek mora znati«, se velja spomniti, da imamo ljudje — za razliko od rastlinojedih živali — razmeroma zelo slabo razvit tako imenovani apetit po soli. Tako bo verjetno še marsikdo doživel tisto, kar sem jaz ob svojem ponesrečenem vzponu na Jalovec. Seveda lahko s seboj nosimo sol, vendar ker je navadno ni mogoče dobiti v tabletah, jo bo težko do-zirati. A pomagamo si lahko tudi tako. da izbiramo hrano z ustrezno vsebnostjo soli (glej razpredelnico), da pred odhodom v gore — tako kot Lectarjeva mama pri meni — v svojem nahrbtniku pregledamo razmerje med slanim, sladkim in kislim.
RAZPREDELNICA
o vsebnosti soli v različnih vrstah hranil
hranilo	g 100 g
kocka za juho	27
ribja pasta	12
slanina	3,2
vložene olive	2,2
pršut	2,1
mesni narezek	1,7
kruh	0,7
sir	0,4
jajca	1,4
perutnina	0,11
mleko	0,05
pivo	0,008
med	0,007
jabolčni sok	0,004
koka-kola	0,001
grah	0,0009
sok grenivke	0,0004
češplje	0,0001
^^^^«H^H^^HMi^^H^HM PLANINSKI VESTNIK
KAKO SO SLOVENCI PLEZALI NA LOTSE ŠAR IN LOTSE TA
TEHTNICA Z VETROM IN SNEGOM
TOMO CESEN
Ampak zdaj je vse to za mano. Samo za koliko časa? Čutim nemir med brazdami svojega polja. Moj svet je kot hudournik, ki se ne da ujeti v urejeno strugo. NI bregov, ki jih ne bi bilo moč prestopiti. In do izliva je še daleč; mislim, da se mi ne bo uspelo razliti v široko, mirno cesto. Zmanjkalo ml bo časa. Kazalec na uri mi ga odmerja v krogih. Njegovi enakomerni glasovi me vedno znova preslepijo. Tako zapeljivo počasi se premika, da sploh ne opazim, kako hitro beži. Včasih se zaustavim, da použijem trenutek. Potem me odnese spet nov val hrepenenja. Butam ob skalnato strugo, vse se trese. Do naslednje ravnine morda ni več zelo daleč, a za njo so že nove brzice. Morda je morje za hribom, morda je tam nekje, kjer se modro nebo dotakne zemlje.
HIMALAJSKI TURIZEM
V	Lukll sem zadnji. Vsi drugi so etapo pred mano, le Andrej v Katmanduju čaka na opremo. V miru srkam juho s krožnika, celo nemo opazovanje vseh, ki so v hiši, me ne moti. Gospodar mi ponuja dežnik. Ko prestopim prag, na koncu doline že pošteno lije. Ja, razumem, nič barantanja za ceno, sicer bom moker. Naslednje jutro začnem dan že skupaj z ostalimi. Na strmi, vijugasti poti pod Namčejem se pokaže: izza črne stene Nuptseja kuka gmota Everesta, Ko pustim za seboj še dva ovinka, se mu pridruži še Lotse. Se malo višje grem pa se odkrijeta še srednji vrh In Lotse Sar. Cez štiri dni bomo že spodaj pod steno.
V	Namčeju je živahno. Žarki, ki jih sonce pošilja na konkavno pobočje, se lomijo na pločevinastih pokrivallh hiš. Ženski klepet na stopnicah domače hiše, psi kot ubiti ležijo kar sredi blatne ulice, jaki stikajo med hišami za šopi trav, otroci pa uprizarjajo dirko po vasi gor in dol. Samo nekaj starcev se preklada iz kota v kot, večina ostalih mož služi denar po odpravah ali po trekinglh. Skoraj vsaka stavba je hkrati tudi hotel. Posli cvetijo, saj je trekingašev vsako leto več. Pri veliki večini sem imel občutek, da jih v te kraje ženejo skrivnosti filozofije Daljnega vzhoda, tudi kakšna posebna cigareta, ki te za nekaj časa spremeni v čisto srečno in zadovoljno bitje. Nekateri morda pridejo celo zato, da si od spodaj skušajo zarisati v spomin silhuete najvišjih gora na svetu. Domačini so iz tega napravili turizem. Življenje jim je postalo lažje In
ko jih opazujem, podvomim, če tudi srečnejše.
Toda časa se ne da zavrteti nazaj. Koliko let so živeli tu zgoraj sami, v miru, ki jim ga je skalil morda le kakšen trušč odlomljenega serakal Bodo sploh kdaj spoznali, kaj so jim vzeli? Imeli so nekaj tistega, česar mi najbrž ne bomo nikoli občutili.
Naslednja etapa se je končala v Tjang-bočeju. Velik samostan, postavljen ob vznožje Ama Dablama, tam, kjer se njegova strma, s snegom ovešena pobočja malce umirijo. Lame molijo za srečo. Vendar tudi tu sreča ni zastonj. Pravijo: če več plačaš, boljše bo vreme. Ves naslednji dan so se okoliški šest-tisočaki skrivali za sivimi oblaki, ki so spuščali drobne snežinke. Jaki so se leno premikali skozi gozd nizkih dreves, le zvonci pod njihovimi debelimi vratovi so veselo pritrkavali.
Zadnja dva dneva sta bita spet krasna. Vsako jutro so se nosači dolgo časa prestopali, predno je vsak pograbil svoje tovore in jih zmetal na hrbte jakov. Potem se je pričelo vpitje, žvižganje, kolona se je počasi premaknila.
V Cukungu je bilo drugače. Bil je zadnji dan pred baznim taborom In počakali so le toplega sonca. Iz te zadnje vasi, ki si za naše pojme komaj zasluži to Ime, celotno južno ostenje od Nuptseja do Lot-seja še vedno ni videti zelo zastrašujoče. Toda ko se tem stenam približaš, je stvar čisto drugačna.
Bazni tabor je stal 5200 metrov visoko. Popoldne je minilo ob postavljanju šotorov, šerpe in kuhinjsko moštvo so valili velike skale, iz katerih so fantje mojstrsko sestavili kuhinjo. Zvečer smo že delali načrte za steno. Bito je ogromno optimizma — pravzaprav je v začetku vedno tako —, ki sta ga nam mesec pozneje začela veter In sneg počasi trgati na koščke.
OPTIMISTIČEN ZAČETEK
Drugo jutro smo skoraj vsi odšli na hrib in se še Isti dan zadovoljni vračali nazaj. S Filipom sva napenjala vrvi v steni, ostali pa po razbitem grebenu pred njo, ki smo ga imenovali kar Grad. S svojimi navpičnimi, razbitimi stolpi ter s svojo širino je čisto spominjal na porušeno srednjeveško bivališče grofov. V steni je bil strm led. Od španske odprave iz prejšnjega leta so vrvi ostale, toda bile so bodisi presekane ali pa jih je orkanski zimski veter odnesel z grebena in prikoval v strmo steno 297
Sner na Lolse: T1 — 5:0Sm, J 2 — 6300 m, T 3 — 6900 m, x — nafvišja dosežena ¡očka slovenske cc'prave '87 7450 m	Foto: Tomo Česen
daleč proč. Tako sva čisto normalno plezala, popravljala vrvi, jih rezaia, povezovala ... Ko je človek zaposlen, včasih ne opazi, kaj se dogaja okoli njega. Vreme se je popoldne pokvarilo In to je v naslednjih dveh mesecih postala običajna praksa.
Naslednjič sta se nama pridružita še Silvo In Beni. Prilezli smo do višine 6250 metrov in napeli vrvi, potem pa nas je pogled na grdo, temno megleno morje, ki se je valilo proti steni iznad Namčeja, dvignil na noge. Popoldne smo že sedeli v jedilnici ob toplem čaju. Poštar je poleg pisem prinesel še dobro novico: Andrej prihaja z opremo.
Naslednjega dne smo ga malo pred kosilom pozdravili kot odrešenika. Se ravno pravi čas je prišel.
V dveh dneh sta tako staia oba prva tabora. Šotor na dvojki je bil sploh na zelo dobrem mestu. V ledeni strmini je bila precej široka polica in platneno zavetišče je bilo obdano z ledom s treh strani, tudi zgoraj. Varen pred plazovi je tako kljuboval sneženju in hudemu vetru cela dva meseca.
S Filipom, Silvom in Benijem napenjamo v strmini nad njim. Strupeno mraz je. Strmina je polna pasti. Pod nekaj centimetri snega se skriva krhek vodni led, ki težko pogoltne široke ledene kline. Zgoraj se med sneg pomešajo skate. Krušljive so In precej iskanja je potrebno, da je zabit klin, ki bo zdržal vsakodnevno plezanje in spuščanje. Veter, ki je sprva pihal kot malo močnejša sapica, kakor da bi nas opozarjal, se je sprevrgel v pravi vihar. Filip pleza naprej, na stojišču drgetava skupaj s Silvom, Beni, ki je zadnji, se
nama bo vsak čas pridružil. Mokre rokavice se počasi, a vztrajno spreminjajo v leden oklep. Kri po žilah kroži čedalje počasneje, zebe tudi že v noge. Varujem prijatelja, ki se včasih drži v strmi ledeni steni z vsemi štirimi, da se ne bi odlepil od trdnih tal. Hudiča, saj res postaja vse skupaj že čisto noro! Ampak mi smo na stojišču presenetljivo dobre volje. Četudi je takšen vihar, gremo kar naprej. Med smehom razmišljamo, kako bi bilo, če onega zgoraj veter prevrne. Držali bi ga na dolgi vrvici kot otroci podijo po vasi svoje zmaje. Ampak, Filip, oprosti, bila je samo majhna šala!
MRZLE NOČI IN VETROVNI DNEVI
Sredi popoldneva je ostri greben preplezan in opremljen. Veseli smo, čeprav na pol zmrznjeni. Pa malce tudi razočarani. Pred seboj vidimo dolge prečnice prek strmega, s steklenim ledom prekritega pobočja. Do roba stene je dlje, kot smo si predstavljali. Toda za tisti dan je bilo dovolj. Jutri pridejo gor Andrej, pa Rado in Čeha.
Čez dva dni sva s Silvom spet gor. Dan prej so fantje opremili prečnice skoraj do konca. Spet je hudičevo mraz, čeprav se sonce na vse kriplje trudi, da bi dvignilo živo srebro v termometru. Izmenično napenjava, fantje za nama pa tovorijo vrvi. Led je noro trd, lomi se in kolikokrat je treba udarili, da cepin končno drži, kot je treba! Kakšnih sto metrov višje pa je ravno obratno. Pogrezava se v globok sneg, kot jeseni pri nas, ko bredeš po suhem odpadlem listju.
Popoldne je seveda spet sneg. Snežinke
so poskakovale v melodiji vetra. Kaj vendarle delamo tu in motimo njihov ples? Ko se jih bo na gladkem ledu nabrala zadostna količina, se bodo v reki zagnale navzdol in se nad robom prepada razpršile vsaka po svoje.
Dnevi, mrzle noči, vetrovni dnevi. Andrej in Rado sta skoraj dosegla rob. Morda bova to storila jutri midva s Silvom. Morda, kajti nikoli se ne ve. Danes naju čaka zoprna noč v prostoru, kjer se je treba obračati zelo previdno, sicer se ti kosilo ali pa večerja razlije pod mizo. Ko se pred vetrom in mrazom zatečeš pod platneno streho, se malce ogreješ in od nekod pritava spanec. Za tiste s strahom pred zaprtim prostorom bi bilo tu precej zoprno. Spalne vreče so vlažne, na podlagi pod tenkimi ležišči, ki naj bi služila za boljšo izolacijo, je led, ponekod že voda. Ivje v notranjosti šotora se spreminja v drobne, zoprne kapljice. Vsak išče udobnejši položaj in vsak gib sosed občuti. Samo da se noč sprevrže v dan!
Rob stene so dan za nama dosegli Filip, Mare in Janko.
HRIB NAS JE SRKAL VASE
Potem je prišlo tistih deset dni ropotanja šotorov, ko si ponoči skočil pokonci v strahu, da ga bo veter uničil. Ob pogledu na steno smo le zmajali z glavo. Dolge zastave snega, ki ga je veter odnašal iz stene, so po nekaj dneh izginile. Hrib pa je bučal še naprej. Orkanski veter je steno obrusil do popolnosti. Upali smo le, da se kaj podobnega ni zgodilo z našimi šotori. Na vrhnjem snežišču je bilo snega vse polno. Veter ga je dodobra zbil. Včeraj je enega Francoza odnesel plaz. Srečnež se je ujel še pred robom. Zdaj vsi prestrašeni sestopajo. Z Andrejem imava današnji cilj skoraj 7000 metrov visoko. Iz baze do trojke — da, bilo je kar daleč, šotora sta bila zasuta, enega sva komajda našla. Da sva vse uredila, je bilo dneva že konec. Bil je lep dan, eden izmed lepših nasploh. Zakaj tudi jutri ne bi bilo podobno?
Zvečer so se oblaki vozili okoli vrha, kot bi ga ogledovali. Večerno sonce mu je nadelo škrlatno rdeče barve in če je njegove žarke zmotif kakšen Izgubljen oblaček, je bilo vse skupaj še lepše. Zjutraj pa naju spet prebudi veter in ko odpreva šotor, da bi pogledala ven, smukne k nama še sneg. Tudi Filip in Silvo, ki sta spodaj na enkl, poročata, da je tam podobno. Vztrajamo do poldneva, pa ni nič drugače. Spet dol! Sprašujem se, kolikokrat še.
Hrib nas je počasi srkal, kot, da smo že čisto njegovi.
Pa spet baza. Sneži tri dni, veter divja dva dni, pa zopet sneži. Je kje konec?
Z Andrejem se odpravljava. Že osmič. Tolikokrat že, da tudi sedaj ne pričakujeva kaj dosti. Na dvojki se šotora sploh ne vidi. Beni in Cene sta zgoraj, v taboru 3. Že od spodaj sva videla, kako ju je veter premetaval sem in tja. Noč je grozna. Stene šotora razbijajo, tako da skoraj ne zatisnem očesa. V trojki je bito še slabše. Beni in Cene ne vzdr-žita in se vračata. Francozi poskušajo do dvojke, pa dva izmed njih veter odpihne z grebena. A brez posebnih posledic: bila sta privezana na vrv. Samo obrnejo in se pred bazo ne ustavijo. Filip in Silvo prideta do enke. Odločimo se, da čakamo ves dan. Počasi dobivam občutek, da smo poraženi. Kako težko se človek sprijazni, a na koncu nima kaj dosti izbire. Noč je podobna prejšnji, jutro prav tako. Hrane na hribu skoraj ni več.
Vremenska napoved je že štirinajst dni enaka, vsi jo znamo že na pamet. Nič ne kaže, da bi se veter umiril, šestdeset dni smo že pod hribom in na njem in med temi dnevi ni bilo niti enega takšnega, ko bi bilo mogoče brez prevelikega tveganja na srednji vrh. Tam še ni stal nihče. A kaj srednji vrh, vrniti se bomo morali tudi brez Lotse Sara. Da, tudi to je de! Igre, v katero se spuščamo. Drsiva navzdol po vrveh, Filip in Silvo pa bosta šla naprej, do roba, če bo mogoče, da pobereta opremo. Ko se tri dni zatem letalo odlepi Iz Lukle, se na desni prikažejo temne silhuete najvišjih gora na svetu. Saj je bilo lepo, ampak še mnogo lepše je tam, kamor smo se peljali. Tokrat ni šlo, toda v meni že zorijo novi načrti. Toliko je še sten in vrhov, ki so vredni in tudi zahtevajo, da se jim posvetim z vso resnostjo. Toda zdaj je treba najprej domov. Tam čakajo trije, ki me potrebujejo mnogo bolj, kot potrebujem Jaz te neme spomenike narave.
TEHNIČNI PODATKI
Slovensko-kamniška alpinistična odprava je imela letošnjo pomlad v nepalskl Himalaji dva cilja: splezati na 8400 metrov visoki Lotse šar, potem pa poskušati splezati še na Srednji vrh Lotseja, Lotse Ta (8430 m), ki je še edini neosvojeni osem-tisočak na svetu. Preplezali smo steno po JV grebenu in dosegli najvišjo točko 7450 metrov. 12. maja smo zaradi orkanskih vetrov in neprestanega sneženja odnehali. Člani odprave: Cene Griljc (vodja), ekipa KOTG: Filip Bence, Tomo Česen, Silvo Karo in Andrej Stremfelj, ekipa AO Kamnik: Janez Benkovič, Cene Berčič, Milan Gladek, Rado Nadvešnik, Janko Plevel in Marko Prezelj ter pridruženi član Janez šušteršič. Zdravnik odprave pa je bi! dr. Peter Pajntar.	299
SMUČANJE Z VRHA NAJVIŠJE SEVERNOAMERIŠKE GORE
TRINAJST UR
RAZBURLJIVEGA PODVIGA
VIK! GROŠELJ
Pravzaprav se kar težko znajdem. Sedim na škatli, polni bencina, in pred seboj na drugi škatli kuham kavo. Sonce leze za Foraker. Letala danes ne bo. Toplo je. Čudovito utrujen se počutim Droben, siv ptič, ki je kdo ve od kod zablodil v ta iedena prostranstva, noče priti po drob-tine, ki sem jih natresel pred šotor. Pa ne iz kakšne posebne ljubezni do ptic. Le slikal bi ga rad.
Malo sem pijan. Rob, prijazen Američan, ki tu na ledeniku skrbi za radijsko zvezo z letališčem v Talkeetui, mi je dal dve skodelici vina, eno za vrh in eno najbrž zato, ker bom moral še eno noč prespati na ledeniku, še sam ne vem, ali je to dobro ali slabo. Želim sezuti noge iz pancarjev in se umiti. Po drugi strani pa rad ostajam še eno noč v tej divjini, ki mi je prinesla toliko lepega, še malo kave si bom skuhal. Tako prijetno je sedeti tu v božajočih žarkih večernega sonca!
NAJVIŠJI VRHOVI SVETA
Zakaj to sploh pišem, kako sem zašel sem?
Poleg himalajskih orjakov so me vedno zanimali tudi najvišji vrhovi celin. Po Mont Blancu leta 1974, Everestu leta 1979, Kili-mandžaru leta 1985 in Aconcagui lansko leto je prišel na vrsto Mount McKinley (domačini mu pravijo Denali, kar pomeni najvišji). S svojimi 6194 metri nosi prvenstvo med severnoameriškimi gorami. Ob obilici smeri, ki vodijo nanj, bi bil prvenstveni vzpon komaj mogoč. Treba si je torej izmisliti kaj novega. Kaj če bi se z vrha spustil s smučmi? Super! Tomažu Jam-niku ni bilo treba dvakrat reči; takoj je bil za to.
Po predračunu naj bi potrebovala vsak sto dvajset starih milijonov dinarjev. Zbiranje denarja pa je šlo v tem primeru še slabše kot ponavadi. Dan pred odhodom sem imel le desetino potrebnega denarja. Postrgal sem prihranke, si nekaj izposodil in 28. aprila letos sva s Tomažem vsem težavam navkljub poletela proti zahodu. Na dolgem potovanju do Aljaske sem spoznal, da JAT ni najslabša letalska družba na sveta, PanAm je še slabša; povsod zamude, ponavadi daljše kot pri naših, za nameček pa so nama še izgubili prtljago. Tri dni sva v Ancorageju, glavnem mestu Aljaske, ki šteje 230 000 prebivalcev, čakala nanjo. Ukradli so nama tri dragocene
dneve in nepredvideno sva zapravila precej denarja. Od veselja, da sva prtljago naposled le zagledala, sva se pozabila skregati z letalskimi uslužbenci in takoj odpotovala proti Talkeetui, majhni vasi pod Mc Kinleyem, ki leži le dvesto metrov nad morjem.
Pilot naju je z majhnim letalom še isti dan odpeljal na ledenik Kahlltna 2200 metrov visoko. Med vožnjo proti mogočni gori, ki se je kot osupljivo lep privid dvigala pred nama, sem razmišljal o njej: le 400 kilometrov je oddaljena od polarnega kroga, mraz je tukaj za ljudi ena Izmed največjih težav, za vzpon po smeri West Buttres, ki sva jo izbrala, ponavadi potrebujejo 15 do 30 dni, toliko časa nimava in trije dnevi zamude se nama lahko pošteno otepajo.
SAM V DIVJI POKRAJINI
še isti dan se začneva vzpenjati. V dveh dneh in pol premagava ogromno razdaljo in višino. Noči so obupno hladne, tako da si prste in kolena maževa s finalgolom. ki smo ga v Himalaji uporabljali šele nad 8000 metri. Tako mraz je bilo, da mi je šlo na jok.
Tretl dan doseževa ledeniško ploščad na višini 4300 metrov. Pred nama je zadnjih 1900 metrov vzpona. Po dnevu počitka se za aklimatizacijo s smučmi lotim grebena West Buttres. V zgornjem delu me stalne vrvi vodijo prek ledene stene, kar pomeni, da smučanje tu torej ni mogoče. Tudi greben je preveč skalnat. Na višini 5400 metrov si ogledujem dobrih 50° nagnjeno grapo, ki vodi naravnost na ploščad. Žal pa nima izteka. Skale in orjaške razpoke onemogočajo smučanje naravnost. Vsaka napaka bi bila usodna. Dolgo opazujem strm snežen žleb, ki izginja za skalami. Srce mi je zlezlo nekam nizko in želodec čutim tik pod vratom. Pa še tako prekleto sam sem.
Grerno! Odločni sunkoviti preskoki potlačijo strah. Samo nobene napake! Toda čeprav imam že tako dovolj težav, se nenadoma pojavi še megla: pobočje izginja v sivino pod menoj. Bojim se, da bom zašel prenizko v skale. Vsakih šest zavojev se ustavim in divje sopem. Ravno pravi čas se oblaki razkadijo. Tik nad skalami sem. Pregoljufam se skozi sistem razpok in šele ko v zadnji grapi preskočim veliko obrobno zev, se oddahnem. V čudovitem pršiču odvijugam do šotora.
Ključni del spusta torej trdno drživa v rokah!
Naslednje jutro je prava katastrofa: Tomaž ima pljučnico. Slabo je z njim in čim hitreje mora v dolino. Tako slab je, da ga kakšen kilometer navzdol peljem na hrbtu. Na srečo se nižje počuti malo bolje in lahko počasi hodi. Do večera sva tisoč višinskih metrov nižje. Kako daleč je sedaj vrh! Noč na tej višini, kjer je več kisika, in močna zdravita opravijo svoje. Zjutraj se počuti precej bolje in pove, da bo lahko sam sestopil do ledenika, od koder ga bo letalo odpeljalo do vasi. Odločim se, da bom sam še enkrat poskusil. Kljubovalno se zagrizem nazaj v strmino in zvečer sem spet na ploščadi 4300 metrov visoko. Gledam mogočno pobočje pred seboj; 1900 višinskih metrov me loči od cilja. Bom zmogel to razdaljo v enem dnevu? Potem me čaka še spust na smučeh. Vem, da je pot po West But-tres strašno dolga, zato bo bolje poskusiti prek Orient Expressa. To je sicer bolj strm leden žleb, vodi pa naravnost na vrh. Po eni smeri gor in po drugi dol. To bi bilo šele imenitno!
Ves naslednji dan si nestrpno ogledujem ostenje pred seboj. Zamisel je odlična, da bi le vreme držalo. Popoldne skrbno pripravim opremo. Ko sonce zleze za grebene, se pripravim na spanje, pravzaprav bolj na počivanje; zaradi mraza in vznemirjenja bom bolj malo spal. šele okrog treh me zmanjka, prebudim pa se ob pol sedmih. Ravno prav! Medtem ko grejem že dan prej pripravljen čaj, se preudarno obuvam. Naredim le nekaj po-žirkov, drugo zlijem v termovko — in pripravljen sem.
PLEZANJE S SMUČMI
Stopim iz šotora. Mrzel, jasen dan brez vetra je. Čez usta in nos takoj zavežem ovratno ruto, da ne bi poškodoval pljuč, stopim v smuči in lagodno krenem, NIČ v taboru se ne premakne. Vklenjeni v leden mraz plezalci v šotorih čakajo na sonce, ki se bo čez nekaj ur dvignilo Izza grebenov.
Lagodno drsim proti steni. Ne smem se prenagliti. Ko postane pobočje prestrmo, zavijem desno in prek velike razpoke spet dosežem položnejši svet. Še eno uro se vzpenjam, potem se ustavim: s smučmi ne bo šlo več.
V nekaj mučnih minutah v strupenem mrazu prlvežem smuči na nahrbtnik, nataknem dereze in patice zamenjam s cepinom. Ovratna ruta na ustih mi je že zdavnaj zmrznila v leden oklep. Led se mi nabira na obrveh in trepalnicah. Toda počutim se fantastično. Hitro napredujem. Ozrem se. Tabor je že globoko pod mano in še vedno v senci. Ko ga bo obsijalo
sonce, bo oživel in od takrat me bodo oči vseh tam spodaj nenehno spremljale. Tudi zato mi mora uspeti. Na skali, dobro vidni iz tabora, se za hip ustavim. Naredim le posnetek navzgor, navzdol in samega sebe. Prava pošast moram biti. Kar sršim od ivja,
šele visoko nad skalo me ujame sonce. Odstraniti moram led z obrvi in trepalnic, da lahko nataknem očala. S soncem se pojavi veter in v rob stene se ujamejo oblaki. Nič zato! Sneg je trši in vse bolj strm. Med postanki napravim kakšen posnetek. Kako žalostno, ker nimam nikogar, ki bi ga lahko slikal! Po osmih urah vzpenjanja dosežem vršne skale, ki me vodijo proti levi. Noče jih biti konec, nazadnje pa se svet pred menoj le odpre. Na grebenu sem! Najzahtevnejši del vzpona je za menoj. Nekaj požirkov čaja iz termovke, ki še nI zmrznil, potem pa naprej. Zavijem nazaj proti desni v smeri sedelca. Radovedno se vzpnem nanj. Toda kakšno razočaranje! Pred menoj je kakšen kilometer široka dolina In šele na njenem koncu se gora še zadnjič vzpne. Moral bom še navzdol — in potem tam daleč nekje----
6194 METROV VfSOKO
Ne kaže odlašati. Kljub strupenemu vetru, ki piha s tako močjo, da moram glavo obračati proč ali pa jo zavarovati z rokami, naglo napredujem proti drugemu koncu doline. Kar malo prehitro grem. Loteva se me vrtoglavica. Počasneje moram. Začuda se veter umirja in nič več ni tako strašansko mraz.
V sedelcu pod vršnim grebenom končno odložim nahrbtnik in razvežem smuči. Naložim si jih na rame in stopim še nekaj korakov do vrha.
Oh, ne! To še zdaleč ni vrh! Skrit je nekje za dolgim grebenom. Ihtavo se zaženem naprej, vendar se po nekaj metrih ustavim. Greben je strmo odsekan na obe strani, jaz pa motovilim s smučmi in lovim ravnotežje, kot da bi bil na pomladanski smuki nekje na Komni. Očala so se mi zarosila, besen sem nase in še na svojo senco, ki me spremlja in se mi roga: Viki, pazi!
Smuči odložim v sneg In se umirim. Potem jih ponovno privežem na nahrbtnik, čeprav mi to vzame veliko časa. Tako sta roki prosti. S cepinom previdno tipam po robu navzgor. Vrh že vidim: palica je zapičena v sneg tam za belimi opastmi. Ozračje se je umirilo. Še malo, zadnji rob, še malo ...
Ura je pol šestih popoldne desetega maja tisoč devetsto sedeminosemdeset, doma pa je pol štirih zjutraj In je že enajsti maj. Tako lepe so gore naokoli, tako polne barvt Spet sem kot otrok ali kot Baudelal- 301
Mount McKinley z vrisano smerjo Grošljevega vzpona (na desni) In spusta s smučmi (na levi)
rov Tujec. Gledam oblake... tam doli... tam doli... čudovite oblake. Nežni so, vsi mehki in puhasti. Sedajo na ravnine šest tisoč metrov globoko. Stene in grebeni dobivajo rožnat nadih. Čisto mirno je. Grebeni, tukaj združeni v najvišjo točko, se pod mano kot pahljača razpirajo v vrtoglavo globino. Tako lepo je .. .1 Vendar — že je tu nemir In kljub utrujenosti prekipevajoče veselje nad novo pustolovščino, ki se šele začenja. Fotografiram na vse štiri strani neba, pa zastavici, ameriško in našo, pa smuči Elan, Takoj nato snamem dereze, nataknem smuči in še enkrat preverim, če je vse v redu. Za hip še postojim: na koncu koncev sem vendarle na najvišjem vrhu Severne Amerike!
VOŽNJA MED LEDENIŽKIMI RAZPOKAMI
V	smuku poševno zapeljem prve metre do tja, kjer se pobočje nekoliko razširi. Prvi zavoji. Kljub višini jih obvladam z neverjetno lahkoto; kot bi Imel krila in bi letel prek pobočja. Hitro sem v sedlu.
V	tekaškem koraku se odrivam po ravnini In rahlo navzgor. Sedlo, Od tu bo šlo samo navzdol.
Po poledenelih pioščah drsim vse nižje. Pobočje je vse bolj strmo in vse slabše za vožnjo. Oster veter je izoblikoval trde ledene zastruge, ki mi povzročajo veliko težav. Nekajkrat se zadnji hip ujamem. Vozim čez predele kot kost trdega vodnega ledu.
Kakšnih petsto metrov nad sedlom med severnim in južnim vrhom mi smuči hre-ščeče zdrsnejo na ledeni plošči. 2e drsim na boku navzdol, ko mi kot po čudežu robniki zagrabijo v napihan trd sneg, tako da se le nekako poševno izvlečem v hitrem smuku. Kakšnih sto višinskih metrov nižje se mi uspe ustaviti in še dolgo ves zadihan opazujem strmo, ledeno in razbrazdano pobočje s kot nož ostrimi ro-302 bovi. Če se ne bi ujel, bi sedajle ležal
petsto metrov nižje, podoben jabolku, ki ga mama na strgalu nastrga za jabolčni zavitek,,.
Med ledenimi ploščami si utiram pot vse nižje in nižje. Končno sem v sedlu: prva tretjina spusta je za mano. Vendar je bi! to najbolj položen del. Previdno pokukam čez rob: čaka me približno dva kilometra dolga prečnica v 45 do 50° nagnjenem pobočju. Ves čas tega spusta me bodo spremljale orjaške lede-niške razpoke, ki kot gobci morskih psov režeče zijajo na ledeniku tisoč višinskih metrov pod menoj.
Vražje tesno mi je pri srcu. Tule ne bom smel nič cincati. Če vozim prepočasi, je možnost zdrsa večja. Na kakršnokoli napako niti pomisliti ne smem. Če me odnese v tiste režeče gobce tam spodaj, me še našli ne bodo, kaj šele, da bi mi kdo lahko pomagal.
Dolgo se koncentriram in iščem idealno smer spusta. Močno se nadiham, nato pa se odločno zaženem. V hipu imam veliko hitrost. Nese me prek grbin. Podzavestno začnem zavijati k bregu. Hitrost je manjša, toda izgubim smer in nenadoma je pred menoj široka razpoka, ki je od zgoraj nisem mogel videti. Divje, odločno se odrinem v zavoj in takoj nato še v enega, kajti tik pod mano je nova razpoka. Če je pred menoj še ena prečna, sem izgubljen.
Sreča me spremlja! Poševno pridrvim v osrednji del pobočja, kjer je sneg boljši. Z nekaj odločnimi zavoji spet izgubim nekaj višine. Strmina je prehuda. Spet moram v levo. Nižje ne morem, ker bi me zbrisalo. Toda pred menoj je cel sistem orjaških ledeniških razpok! Zmanjšam hitrost in se nad njimi ob skalnem rebru ustavim. Kljub dvajsetim stopinjam pod ničlo sem ves poten. Srce mi divje razbija. Tole je bilo vražje hitro in strahovito naporno.
Držim se za skale in ogledujem pot naprej. Upam, da bom našel smer mimo razpok. Do varnega sedla je le še tristo višinskih metrov. Mora se mi posrečiti! Le v nenavadno bedastem položaju sem tu-
kaj: pred menoj so skale, obrniti se zaradi hude strmine ne morem. Malo bom moral tvegati.
TISOČ NAJBOLJ STRMIH METROV
Krepko se spet nadlham, spustim oprimke na skali in z veliko hitrostjo bočno od-drsavam naravnost navzdol proti veliki razpoki. Le kakšna dva metra pred njo ostro zarobim in se divje odrinem, da prek skalne ostroge priletim v ozek snežen žleb. Nekaj ostrih, kratkih zavojev — in ko je nekaj razpok že nad mano, odskočim ven iz žleba v divji poševni smuk, nato pa olajšano zadiham. Nevarnosti ni več. Eleganten dolg zavoj — in kot bi trenil z veliko hitrostjo pridrvim v sedlo. Tudi drugi del spusta se je torej srečno končal.
Preostane mi še tisoč najbolj strmih metrov, vendar jih poznam že od zadnjič. Kljub hudi strmini me ne skrbijo tako zelo. Le nekaj čudnega se mi dogaja: noge so vse bolj mehke, roke mlahave, tako da komaj še držim palice. Seveda, že več kot dvanajst ur sem nenehno na nogah. Zberem zadnje moči in najbolj strmi det, vhod v glavni žleb, zbrano presmučam. Noge so težke kot svinec. Vsak zavoj terja ogromno napora. Živci so napeti do skrajnosti. Skozi plasti oblakov opazim drobne, temne pikice pred šotori. Opazili so me. Skušam narediti kar najboljši vtis, pa nisem ravno prepričljiv: vsakih nekaj zavojev se ustavljam in divje hro-pem,
V neskončnost se nizajo zavoji in počitki. Pred zadnjo prečko pod skalami spet dolgo počivam. Tu se ne smem ustavljati. Zadnjo moč usmerim v dva odločna skoka v zavoj, nato pa me odnese poševno v levo, da po petsto metrih pristanem na vrhu ne preveč strme, kakšna dva kilometra dolge grape, ki me bo pripeljala naravnost do tabora.
Čudovit pršič je v njej, pa vendar v okornem cik-caku vozim navzdol kot kakšen začetnik. Vsakih nekaj deset metrov se ustavim in naslonjen na palici sunkovito lovim sapo. Videti sem kot mesečnik, ki opleta po tej zaledeneli pokrajini. Ob devetih naposled prismučam do prvih šotorov. Popolnoma zaledenel sem. Čestitke, topla pijača, prijazna pomoč, občudovanje, veselje — pa tudi zavist, vse to se meša okoii mene. Sonce leze za obzorje, meni pa se izteka eden izmed naj-napornejših in najrazburljivejših dni v življenju. Trinajst ur sem bil na poti. Nobene hrane ne spravim vase. Samo pil bi. Zavlečem se v šotor. Telo, tako željno počitka, se v spalni vreči še dolgo ne more umiriti. Čez kakšno uro začutim, kako se led na bradi začne taliti. Ledene kapljice me neprijetno mrazijo. Pa nič zato!
V glavi sproščeno pozvanja misel: uspelo mi je, uspelo mi je!
Naslednji dan je čudovito prazničen: božansko smučanje po pobočjih, prekritih s pršičem, več kot dva tisoč višinskih metrov globoko.
Ob štirih popoldne sem na tistem delu ledenika, kjer pristajajo letala.
POTEM JE PRILETELA PTICA
Sonce je zlezlo za oblake. Ptiča ni bilo Nič hudega! Kar vesel sem, da letala ni bilo pome. Tako čarobno je v tej divjini. Takoj, ko sonce izgine, postane mrzlo. Ozrem se: več kot 4000 metrov visoki Mount Hunter je še vedno obsijan s soncem. Ovit je z meglicami in poln skrivnosti. Zelo težavna gora. Vendar, morda, nekoč . ..
Lepo mi je, zelo lepo. Počasi se bom spravil spat: zadnji dan pred ponovnim prihodom v civilizacijo, pred katero bežim v te ledene samote. Pa ne zato, da bi jI ubežal. Le tega nočem, da bi izgubil stik s tisto prvobitnostjo, ki daje življenju smisel, čar in vrednost. Zadnji žarek je pokukal izza oblakov, še nekaj sekund božajoče svetlobe. In giej: tudi ptič je prišel. Previdno pritisnem na sprožilec. Nastala je slika, zmedena kot civilizacija: škatla bencina, plinski kuhalnik, dereze, cepin, pa nekaj drobtinic, natresenih na bleščeči sneg, in ptič. ves majhen in droban, ki ga je kdo ve kaj zaneslo sem v ledena prostranstva. Vse to se je zgodilo majskega večera nekje na koncu sveta, na mrzlem severu, v deželi, ki ima najlepšo zastavo na svetu: na modri podlagi narisane rumene zvezde Velikega voza in Severnico.
Sedem najveličastnejših
Kdo bo prvi človek na svetu, ki bo priplezal na najvišje vrhove vseh sedmih celin? Reinhold Messner In Naooml Uemura sta bila pred leti že vpletena v to veliko tekmovanje. Najvišji vrhovi vseh celin so Mount Everest, Aconcagua, Mount McKinley, Klllmandžaro, Elbrus, Vinson In Kosciuszko. Ko je 30. aprila 19B5 stopil na vrh Mounl Eve-resi a. Je postal prvi zmagovalec tega »tekmovanja« prav malo znani ameriški alpinist in poslovnež, 55 lelni Dick Bass. Tekmovanje je dobilo drugega zmagovalca 19. novembra 198S, ko te bil Kanadčan Patrick Morrow z vzponom na vrh pogorja Vinson na Antarktiki [nova viiina 4OT7 m) nagrajen s to lovoriko. Dne 13. decembra 1905 je Gerry Roach stopit na vrh Vinsona in postal tretji človek, ki je kdajkoli stal na najvišjih vrhovih vseh celin. Konec lanskega leta sta bili objavljeni dve knjigi, v katerih so opisani ti podvigi. Prvo z naslovom »Sedem vrhov« so napisali Dick Bass, Frank Wells in Rick Ridgeway, drugo z naslovom »Gost sedmih vrhov pa Patrick Morrow.
J. N.
PLANINSKI VESTNIK^^^hhm^^^H
Z ZOBNO ŠČETKO V SMERI DESETE STOPNJE
NE UBIJAJ SLAVCA
MIHA KUHAR
Po šestih urah vožnje smo se ustavili pod starim srednjeveškim gradom v dolini reke Altmuhl v južni Frankovski Juri v Zahodni Nemčiji. Dolina ni poznana samo po svoji izredni naravni (epoti, saj so jo Nemci proglasili za narodni park, ampak je tukaj tudi eden od najbolj znanih evropskih centrov športnega plezanja. Tukaj so smeri vseh težavnostnih stopenj, med njimi tudi štiri smeri, ocenjene z deset oziroma deset minus. Eno med njimi sta preplezala tudi naša najboljša športna plezalca: Tadej Slabe je smer splezal že lansko leto, letos pa jo je zmogel tudi Srečo Rehberger. To je znana smer z zvenečim imenom Zombie. dvajset metrov visok previsni steber, ki je zgoraj širok pet, spodaj pa štiri metre. Med letošnjimi prvomajskimi prazniki sem skupaj s Srečom Rehbergerjem spoznava! v dolini Altmuhla vsakdanje življenje športnega plezalca.
2e takoj prve dni mi je bilo jasno, da se športno plezanje precej razlikuje od alpinizma. Vendar ne mislim tako, kot je bilo že večkrat slišati, češ, športno plezanje je nekaj več od alpinizma. Nel Delal bi krivico tako alpinistom kot športnim plezalcem, če bi poskušal povzdigniti eno nad drugo. Zanimalo me je samo to, kakšen je pravzaprav delovni dan športnega plezalca.
S Srečom sva plezala vsak dan v dveh delih, nekako štiri ure dopoldne in ravno toliko popoldne. Ker je v najinem ple-zalskem znanju precej razlike, sva seveda plezala vsak svojo smer. To je zaradi kratkih smeri dokaj enostavno. Tu je treba povedati, da je ena od značilnosti športnega plezanja študij smeri. To pomeni, da si smer najprej ogledaš z varovanjem od zgoraj In Šele potem, ko smer praktično poznaš na pamet, vrv potegneš na tla in se smeri lotiš od spodaj. To seveda velja samo za najtežje smeri, ki so trenutno na meji človekovih zmožnosti.
Face je ena izmed tipičnih smeri desete stopnje, kjer je potreben prejšen ogled. Strma previsna plošča je posejana z majhnimi luknjicami za enega aH največ dva prsta. Možnih Je nešteto kombinacij, vendar je najlažja oziroma najboljša samo ena, ki plezalcu omogoči prehod do roba stene. Od posameznega plezalca je potem odvisno, koliko časa bo porabil, da bo odkril tisto pravo kombinacijo preprijemanja. Tako se, na primer, dogaja, da nekdo smer študira dneve in celo mesece.
Ko pa jo enkrat pozna, jo običajno spleza v borih petnajstih minutah. Podobno sva se smeri lotevala tudi midva s Srečom. Ob vznožju stene sem se udobno namestil na trinožni stolček, s hrbtom naslonjen na drevo opazoval Sreča pri plezanju in ga seveda varoval. Kadar se je lotil nove smeri, je običajno dejal; »Prvič mi nI popolnoma nič jasno, kje bom lahko plezal. Ko se drugič odpravim v steno, vsaj približno vem, kje bo smer šla, Sele potem se lotim temeljitega študija.« Opoldne sva si vedno vzela dovolj časa za kosilo in se ob kuhanju pred šotorom potem pogovarjala o vsem mogočem, največ pa seveda o plezanju. Pred odhodom v Nemčijo mi je eden od naših alpinistov dejal nekako takole: »Mislim, da je alpinista, ki pleza v dolgih stenah ali pozimi, precej več v hlačah kakor pa športnega plezalca, ki tveganja ne pozna,«
Sreča sem vprašal, kaj meni o tem. Odgovoril mi je kratko, a zanimivo: »Saj ne plezam zato, da bi dokazoval, koga je več v hlačah!«
Tveganja zaradi dobrega varovanja pri športnem plezanju ni in plezalec se lahko v celoti posveti samo plezanju. 2e prvi dan najinega bivanja v Nemčiji sva odšla pogledat najtežjo smer v dolini Altmuhla — Kanal in Rucke ali na kratko kar Kanal. Po mnogih poskusih jo je uspelo preplezati znanemu nemškemu plezalcu VVolfgangu Gullichu in j"o je ocenil s čisto desetko. Smer je še najbolje označi! eden od tamkajšnjih plezalcev z eno samo besedo: brutalno. V Kanalu so namreč oprimki daleč narazen in še to v glavnem za en sam prst. Zato ni čudno, da je to ena izmed najtežjih smeri na svetu. Tukaj šele lahko spoznaš, zakaj je pomembno, da naši plezalci plezajo v svetovnih središčih športnega plezanja. V svetovni vrh lahko prodreš samo prek teh centrov. Ni isto, če splezaš desetko pri nas doma ali pa v takem centru v Nemčiji, Naših smeri v svetu ne poznajo, medtem ko je na primer Zombie ali Masada v Avstraliji poznana vsem. Pod steno sem naše! že močno obrabljeno zobno ščetko, ki jo plezalci ne uporabljajo samo za čiščenje zob. Skala je v Fankovski Juri gladka in ponekod prevlečena z drobnim, skoraj nevidnim mahom, ki plezanje močno ovira. Tako plezalci, ki plezajo novo smer, z zobno ščetko najprej očistijo oprimke in stope ali pa zgladijo preoster oprimek, ki bi poškodoval prste.
Gladka skala pa ima tudi svoje prednosti. Plezalec se namreč nauči pravilno obre-
menjevati in postavljati noge na stope, kar je pri športnem plezanju eden od bistvenih elementov. Tukaj si prisiljen, da noge postavljaš pravilno, brez »praskanja« po steni.
Že ob prihodu v Altmuhltal me je najbolj presenetilo, da se s plezanjem ne ukvarjajo samo mladi. Pod steno sem videl cele družine, ki so skupaj plezale in se ob tem čudovito zabavale. Kaj takega pri nas res ne vidiš. Najbolj mi je ostal v spominu precej obilen možakar srednjih let, ki pa je s svojim plezanjem dal v koš marsikaterega predstavnika mlajše generacije. Nasploh sem dobil vtis, da ljudje v Nemčiji veliko več in bolj sproščeno skrbijo za dobro telesno počutje. Ob nedeljah je bilo po bližnjih gozdovih vse polno sprehajalcev in kolesarjev, ki so se vozili sproščeno in brez brezglavega pehanja za čim boljšimi rezultati. V pogovoru je beseda velikokrat nanesla tudi na prehrano. Srečo je v šali večkrat dejal: »Fantje, če boste jedli klobase, ne bo nič s plezanjem!«
Dejstvo je, da vsi najboljši športni plezalci ne jedo mesa, razen rib. Menda
meso slabo vpliva na koncentracijo, ki je potrebna pri plezanju. Mnenja o tem so seveda različna, vendar sva na koncu s Srečom le prišla do enega zaključka: če že nI druge koristi, potem je vsaj ta, da je življenje brez mesa cenejše, kar pa v teh časih tudi nekaj pomeni. Oba pa sva priznata, da se ne bi branila dobrega dunajskega zrezka.
Ko sva se po osmih dneh odpravljala iz napol praznega kampa pri prijaznem Bavarcu, sem se še enkrat ozrl prek reke v stene. Ob tem sem se spomnil našega nesmiselnega pravila, da mora biti smer visoka najmanj štirideset, šestdeset oziroma sto metrov, da jo priznajo za smer. V Altmuhltalu so večinoma visoke od dvajset do petdeset metrov, vendar je med njimi veliko takih, v katere nisem mogel niti vstopiti, so torej smeri, vredne svojega imena. Upajmo, da so spremembe na tem področju pri nas samo še vprašanje časa. kajti v tujini so s tem že davno razčistili.
Ne ubijaj slavca! To so besede znane ameriške pisateljice Harper Lee. Možnosti je tudi pri plezanju še veliko, zato jih ne kaže utesnjevati s pravili.
LETOŠNJI PLANINSKI SEZONI NA POT
PLANINSKE KOČE ALI PLANINSKE GOSTILNE?
JANEZ BIZJAK
Eden izmed temeljev, na katerih sloni naše planinsko gospodarstvo, se imenuje alkohol oz. prodaja alkoholnih pijač. Zato se ne čudite, kadar boste v kakšni planinski postojanki doživeli celonočno razgrajanje zariplih pijancev (na tem mestu zavestno ne uporabljam Izraza alkoholik) in če vam bo kdo zabrusil, da imajo pravico do svojega vesetja. saj je vse »naše«.
Trditev, da je vse naše, je treba vzeti dobesedno in zares. Pomislimo samo na sklad PVP! Kratica pomeni sklad za pomoč visokogorskim planinskim postojankam pri vzdrževanju, obnovi, adaptacijah in novogradnjah. Denarno se ta sklad polni z dogovorjenim deležem od prodanih alkoholnih pijač v vseh postojankah (ne samo visokogorskih). Ali povedano drugače, več je prodanega alkohola, večji je sklad PVP in več je sredstev za obnovo in vzdrževanje postojank. Res je, da so za vzdrževanje in novogradnje planinskih koč pomembni še drugi viri: DD (družbeni dogovor), lastna sredstva PD in posebne pomoči delovnih organizacij, toda vseeno ostaja alkohol trden steber in za-
nesljiv vir planinskega gospodarstva. Ugotovitev je žalostna, če se spomnimo, kakšna so bila izvirna načela in prvotni nameni gornlštva in gorniškega združevanja. Še bolj žalostno je, da se večini zdi to samoumevno, da redki vidijo v tem kaj slabega, še bolj redki pa so taki, ki premišljujejo o nujnih spremembah. Ne razumem, zakaj so pobudniki sklada PVP Izbrali prav alkohol kot vir sofinanciranja, zakaj se, denimo, v sklad ne bi zlival določen odstotek od vse prodane pijače.
Desetletja so že minila, kar je bil oblikovan omenjeni sklad. Dolga doba In dovolj izkušenj za temeljit pretres In spremembe. Ustanovitvi sklada je botrovala tedaj nedvomno dobra Ideja, naj dolinske postojanke s svojim večjim prometom (in večjim dobičkom) pomagajo visokogorskim kočam. Dandanes je vse postavljeno na glavo: nekatera društva morajo iz dohodkov visokogorskih postojank pokrivati izgube v svojih dolinskih postojankah. Te so že zdavnaj izgubile značaj planinskih koč in so postale navadne gostilne. Zanimivo je, da Imajo kronične Izgube tiste dolinske koče-gostilne, ki bi po vseh normalnih merilih morale veljati za prave 305
zlate jame (priljubljene nedeljske izletniške točke, ugodni cestni dovozi, naval obiskovalcev in neproblematična oskrba). Sklad PVP sem omenil zato, da opozorim, kako je alkohol fundamentalno zasejan v našo planinsko miselnost, V tem smislu postaja ta sklad svojevrsten anahronizem. Neverjetno trdoživa simbioza alkoholizma in množičnosti je v našem gorskem in dolinskem svetu botrovala pojavom, pred katerimi mnogi še vedno zatiskajo oči. Planinske koče se vedno bolj spreminjajo v navadne gostilne z vedno večjo izbiro ponujanih alkoholnih pijač In z vsemi posledicami, ki jih povzroča prodaja alkohola. Najslabše je tam, kjer se je do koče mogoče pripeljati z avtom. Kronično pomanjkanje dobrih oskrbnikov, velika fiuk-tuacija med njimi ter stalni spori med oskrbniki in planinskimi društvi, večidel zaradi ihte po hitrem In cenenem zaslužku, so zunanji izraz krize v planinskem gostilničarstvu. Volontsrstvo in amaterizem, ki sta bila temelj zdravega planinskega gospodarstva, ne zmoreta vštric z neusmiljeno pridobitniško logiko gostilničar-stva.
Planinsko gostilničarstvo veča generacijske spopade: starejša generacija sili v gradlteljsko ekspanzijo, zanjo so vse koče premajhne in so po vsaki dozidavi ali adaptaciji še vedno premajhne. Alpinisti In mladina imajo svoje cilje: graditeljstvo in gostilničarstvo jih ne zanimata. V njihovi zavesti so izvirna načela planinstva še nepokvarjena. Očitki starejših, češ, lepo je hoditi po hribih, toda kje bi mladi spali, če jim mi ne bi gradili in oskrbovali koč, so že močno izrabljeni in prozorni. Marsikdo ne ve več, zakaj so bile svojčas zgrajene planinske koče (zavetišča!), komu so bile namenjene in kaj je od njih ostalo oz. nastalo zaradi podrejanja stihiji in zaradi nasilja množičnosti. Generacijska nasprotja kljub vsemu niso najhujše. Nevzdržno je, da planinske gostilne z nekontrolirano prodajo alkohola nosijo levji delež pri propadanju naših gora. Nasilje pijancev nad drugimi planinci postaja predvsem poleti reden dodatek planinskih izletov, razgrajanja po kočah do ranih jutranjih ur tudi, razbijanje inventarja ni nič nenavadnega, bruhanje in svinjanje pa vsakdanja podoba okrog nekaterih postojank. Za pijance so hišni redi po kočah le hvaležen predmet za posmeh, oskrbniki pa so večidel brez moči, večkrat celo sami v nevarnosti, kadar objestnost prekipeva čez vse meje. Ena od posledic je, da se z otroškimi izleti izogibamo spanja v nekaterih postojankah. Zato so ture daljše, napornejše, napete na enodnevne zmogljivosti, otroci pa se večkrat sprašujejo, zakaj imajo planinske legitimacije, če ne morejo spati v kočah.
Objestnost in pijančevanje povzročata v gorah silno mučne In za otroke nevzgojne
situacije. Da ne omenjam nevarnosti. Pri tem sta simptomatični dve stvari: najbolj objestni so (in najštevilnejši) mladi alkoholiki (18 do 30 let stari). Med nasilnimi izgrednlki pa so v večini taki, ki gredo v visoke hribe le enkrat letno. Celo leto jim gore ne pomenijo ničesar, toda ko se enkrat samkrat spravijo od doma, se drže pravila, da je nad tisoč metrov vse dovoljeno.
Bil sem priča celonočnega razgrajanja pijanih mladincev (menda so bili iz nekega škofjeloškega podjetja) pred dvema letoma v Aljaževem domu: ko so posredovali miličniki, so se razgrajači žaljivo znašali nad osebjem doma; zjutraj so se vrnili in hrupno odšli proti Kredarici (!}. Kako so pijani objestneži nevarni za druge, sem doživel med sestopom čez Komarčo: blizu dna je od zgoraj zagr-mela toča kamenja, začeli smo vpiti navzgor, naj vendar pazijo, ker smo spodaj ljudje; rezultat naših klicev je bil porazen; vsulo se je še nekajkrat, posprem-Ijeno z bebastim krohotom: nate še enkrat, kaj pa penite!
Kako globoko sega alkoholni sindrom, dokazujejo že načrti za obnove, adaptacije ali novogradnje planinskih postojank. Od leta 1979, ko pri gospodarski komisiji pregledujemo te načrte, nisem videt niti enega načrta za planinsko kočo, ki ni imel v jedilnici vrisanega točilnega pulta — zloglasnega gostilniškega šanka. Projektanti in društveni odborniki so, ne vem zakaj prepričani, da sodi točilni pult v obvezen Inventar planinske koče. Pa ni nikjer zapisano, da mora biti tako. Čeprav so vse naše stare koče in domovi preživeli brez točilnega pulta, so vse koče, novo zgrajene ali popravljene v zadnjih letih, zasnovane kot gostilne z obveznim šankom. Kolikor poznam visokogorske koče drugod po Alpah, nikjer nimajo šanka; hrano in pijačo nosijo iz kuhinje. Ena svetlih izjem pri nas, kjer še ni te namišljene moderne razvade, je Vodnikova koča nad Velim poljem. Čeprav nima točilnega pulta, ni nihče žejen in postrežba pijače iz kuhinje popolnoma zadošča. Angelca tudi zna biti dovolj odločna, da odkloni prodajo alkohola tistim, ki jih oceni, da ga imajo dovolj. Podobno energičen je tudi Božo na Kredarici,
Neodgovornost srečujemo celo tam, kjer je ne bi pričakovali. Po naključju sem bi! zraven, ko so na nekem izletu mladinski vodniki svetovali svojim otroškim varovancem (bita je večja skupina osnovnošolskih otrok), naj se odžejajo s steklenico piva: ena steklenica ne bo škodila. Otrokom se je imenitno zdelo, da smejo piti, česar doma ne smejo, pa so se silili še bolj, kot je bilo zaradi žeje potrebno. Oskrbnik je seveda mirno delil steklenice. Pijana objestnost ni omejena le na planinske koče, ampak se s svojo nevarnostjo vlači po planinskih poteh in izziva
nesreče ne le s proženjem kamenja, ampak je brezobzirna tudi pri srečevanjih na ozkih in izpostavljenih mestih. Alkoholizem se odraža v kroniki gorskih nesreč. O tem pričajo vsakoletna poročila GRS o vzrokih nesreč. Osebno me take nesreče ne ganejo. Zdi pa se mi preneumno in absurdno, da bi mi pijanci kaziii sprostitev v gorskem svetu. Nerazumljivo se mi zdi, da ne storimo ničesar, da nam alkoholiki ne bi več nasilno odrejali, katerih koč se je treba izogibati. S samo-pašno aroganco in z usmiljenja vredno ter zdravljenja potrebno mentalno revščino alkoholizirana manjšina vsiljuje normalnim ljudem svoje škodljive bivanjske vzorce, in to na področju, ki postaja za našo družbo nepogrešljivo in življenjsko pomembno: mir in rekreacija v gorskem svetu. Ne razumem, zakaj bi morale biti prav naše gore poligon za neomejeno In nekaznovano izživljanje alkoholikov. In kaj predlagam? če bi bilo po moje, v gorah ne bi prodajali nikakršnega alkohola. Za odžejanje služi voda in brezalkoholna osvežitev. To vedo in se tega držijo celo tam, kjer je alkohola največ, v vinorodnih krajih.
Naj še dodam, da v dolini tudi sam ne sodim k abstinentom. Ker pa je misel o prepovedi prodaje alkohola po gorah preveč heretična, v naših razmerah nemogoča in neuresnlčljiva, predlagam drastično podražitev alkoholnih pijač v visokogorskih planinskih postojankah. Naj bo v njih liter vina desetkrat ali dvajsetkrat dražji kot v dolini! Prepričan sem, da bi pijančevanje po gorah kmalu izginilo. Malo je tako bogatih in žejnih kot moj znanec, ki mi je na tako idejo odgovoril, da ne bo zanj vino v gorah nikoli tako drago, da mu ne bi prijalo. Predlagam, da se del denarja od prodanih pijač namensko d4 za vzdrževanje čistega okolja, za pobiranje smeti ipd. Ker pa bi se s predlaganim vrtoglavim zviševanjem cen alkoholnih pijač v visokogorju zmanjšala njihova prodaja, bi bil tudi dobiček manjši. Pri današnji planinsko obarvani pridobitniški miselnosti je smešno pričakovati, da bi se planinsko gospodarstvo odpovedalo pomembnemu viru dohodkov na račun ljubega miru in čistejših gora. Zato sem prepričan, da nam bodo alkohol, alkoholiki in planinske gostilne še dolgo vsiljevali svoje predstave o gorništvu.
POD POSEBNIMI POGOJI SO UČINKI POZITIVNI
KOZARČEK ALKOHOLNEGA ZDRAVILA
Moralisti, ki vedno natančno vedo, kaj je za ljudi dobro In kaj slabo, lahko v zvezi z alkoholom In športom nedvoumno ugotovijo, da je šport koristen in zdrav, alkohol v športnem udejstvovanju pa nasprotno škodljiv. Po njihovem prepričanju bi se morali v športu odpovedati alkoholu v vsaki obliki, kot je nedvoumno zapisano tudi v osnovnih pravilih treniranja ameriških univerzitetnih športnikov. Tudi manj dogmatski ljudje lahko na podlagi lastnih izkušenj in zeio zgovornih statistik v glavnem odklanjajo alkohol v zvezi s športom. Toda kot se je pokazalo pri visokogorskem planinstvu, lahko zmerne količine alkohola vendarle vplivajo pozitivno.
Dobro vemo, da so velike količine alkohola škodljive, saj alkohol vpliva (tudi) na male možgane, kar povzroči motnje v koordinaciji gibov, človek postane po večjih količinah zaužitega alkohola zaspan, pretirano vesel (alkoholna veselost), bistveno precenjuje svoje zmogljivosti, ni dovzeten za nobeno kritiko, nepreviden je in lahkomiseln in pogosto prav nenadzorovano drvi v nevarnost. Teh osebnostnih sprememb se alkoholizlran človek komajda zaveda in jih ne jemlje resno, toliko vidnejše pa so treznim opazovalcem.
Vesela hribovska druščina: ali nI omamljeno vesela?
Zato ni nenavadno, da je alkohol na seznamu dopingov. Malokdo namreč ve. da so se pred desetletji nekateri smučarski skakalci nekoliko napili, da so z alkoholom premagali strah pred globino, prav tako so se ga malo nalezli boksarji in športniki v drugih borilnih športih, ali pa strelci, da se jim je umirila roka. Ob tem je treba povedati, da alkohol zastre občutek utrujenosti in za kratek čas lahko vpliva na človeka, da da od sebe celo nekoliko več, kot v resnici zmore. Poleg tega večje količine alkohola vplivajo na vidne in slišne sposobnosti, na ravnotežje in na preobčutljivost, ki se tako v višinah nad 2000 metrov zaradi pomanjkanja kisika še poveča. Človek se tedaj ne zaveda vseh nevarnosti, ne reagira dovolj hitro na dražljaje in ni dovolj pazljiv, Posledica vsega tega je, da so ti akcijski časi razmeroma dolgi, da so refleksi dokaj počasni in da so gibi nesln-hronizlranl.
Vendar so celo v športu, na primer v visokogorskem planinstvu, v nekaterih primerih majhne količine alkohola koristne in jih je iz fiziološkega vidika koristno jemati kot zdravila. Zato ni presenetljivo, da izkušeni in uspešni alpinisti z Vzhoda In Zahoda jemljejo na svoje odprave celo večje količine alkohola, čeprav vedo, da bodo imeli težave z nosači in transportom, nekatere odprave pa ga nosijo s seboj kar presenetljivo velike količine. O eni od britanskih himalajskih odprav, ki je blia na poti pred desetletji, je znano, da je vzela s seboj na pot celč priročno varll-nico piva in so to slastno opojno pijačo fantje sami varili v baznem taboru. Vendar ti alpinisti natančno vedo, da je alkohol primeren za visoke gore le tedaj, Če so alpinisti telesno in duševno popolnoma zdravi, če je alkoholni opoj omejen izključno na čas počitka in odmora, če varuje pred izgubo toplote in če je celo med počitkom količina alkohola zelo omejena.
Alpinizem in medicina
Osmi Španski kongres gotska medicine In gorske reševalne službe Je bil od 23. do 25. aprila letos v Zaragozl In Jacl v Aragoniji, prisostvovalo pa mu je več ko! sto »gorskih« zdravnikov in medicinskih strokovnjakov gorske reševalne službe iz Španije In še petih držav. Na petih zasedanjih so udeleženci poslušali več predavanj in približna 70 kore-(eratov. Med najzanimivejšimi Je bil referat o večstranskih medicinskih izsledkih, do katerih so priili med 66-dnevnlm neprekinjenim bivanjem nekega alpinista na vrhu Aconcague (6960 m), ter referat dr. Zdzislawa Ryna iz Krakova o psiholoških vidikih semohodnlitva. Španski zdravniki odprav so sporočili dognanja svojih raziskav med odpravami na Mount Everest, Co OJu In Manaslu, od katerih imajo nekatere praktično vrednost. Prav pred kratkim pa so izdali povzetke kongresnih prispevkov.
Alkohol sedativno vpliva na planinca. Omili napetost, čemernost in strah, kar je posledica naporov, nesporazumov in odgovornosti med dolgimi dnevi življenja v visokogorju. Alkohol torej lahko blagodejno vpliva na sprostitev, zaradi tega pa je tudi mnogo manj nespečnosti, nad katero se pogosto pritožujejo hribovci v visokih gorah.
Kot so pokazali poskusi, Ima alkohol najverjetneje znaten vpliv na izločanje ka-teholaminov, ki je v višinah večja kot v dolinah. Zdravnik Hoon je v strokovni literaturi popisal, da kateholaminl znatno vplivajo na nastanek višinske bolezni In na pljučni edem. Poleg tega vpliva alkohol na izločanje sečnine, pri čemer je pivo učinkovitejše od žganih pijač. Alkohol, kot vemo, tudi širi periferne žile in je koristen za ogrevanje premraženlh ali pomrznjenih planincev, vendar mora biti pri tem seveda poskrbljeno za to, da je človek dobro oblečen In da toplote ne izgublja.
Pomembno je tudi delovanje alkohola na presnovo. Ko izgoreva, daje znatne količine energije (7 kcal/g ali 29 kJ/g), zato so ustrezne količine med počivanjem v gorah koristne, posebno še takrat — in to je posebno pogosto v visokogorju —, kadar planinci nimajo apetita. Alkohol je v manjših količinah že od zdavnaj znan kot aperltiv in sredstvo za krepitev. Vendar alkohol ni le hrana, ampak hkrati tudi ureja, spodbuja in izboljšuje presnovo.
Vsekakor pa je treba povedati naslednje, da ne bi prišlo do kakšnih nesporazumov: če planinca v gorah boli glava, če Izgublja preveč vode zaradi potenja ali driske, če je zaradi višine preveč vznesen in se ga loteva višinska bolezen, ki se kaže z vrtoglavico, se blagodejni učinki alkohola v gorah prav lahko spremenijo v nasprotje, če pa ga pijemo preudarno in v zares zmernih količinah, je lahko celo v visokogorju in ob naporih, ki jih prestaja planinec med planinsko turo, nadvse priporočljivo zdravilo. Čemu pravzaprav pišemo o tem in omenjamo Himalajo in visoke gore, kakršnih pri nas nimamo? Ali je torej ta prispevek namenjen izključno članom alpinističnih odprav in trekingov?
Nikakor! V prispevku je večkrat omenjena višina nad dva tisoč metrov. To je namreč tista višina, pri kateri se pri nekaterih ljudeh že začne kazati višinska bolezen. Marsikdo se je že na Kredarici ali v Planiki pogovarjal s planincem, ki je pravkar prišel iz doline In dejal, da se vse vrti okrog njega, da ga boli glava In da mu gre na bruhanje. To so nekateri značilni znaki višinske bolezni. Naši najvišji hribi so torej že v takem visokogorju, da lahko veljajo vsa opozorila in priporočila v zvezi z alkoholom tudi obiskovalcem naših najvišjih gora.
TAKO JE, ČE SE VREME SPREOBRNE
POTA IN STRANPOTA OKROG OSPA
MIHA KUHAR
Prisegam, da smo tisto sobotno jutro imeli trden namen splezati težko, ampak zares težko smer. Vreme temu sicer ni bilo najbolj naklonjeno, iz nizkih oblakov ja pršelo, vendar smo med vožnjo proti Pri-morju upali, da v Ospu sije sonce. Bilo pa je ravno obratno. Na betonskem plesišču za vaške veselice smo že začeli pripravljati opremo, ko se je ulilo, kot bi stresel pesek z desettonskega tovornjaka. Brez prave volje za pogovor smo sedeli v avtu in čakali na sonce, ki pa ni in ni hotelo prebiti deževne zavese. »Glih tist' vikend more bit' dež, ko grem jaz v Osp«, je najprej prekipelo Fronti čisto v njegovem slogu. Fronta sicer ni njegovo pravo ime, toda vedno, kadar smo šli z njim plezat, je bil potem dež: običajno že pod steno, velikokrat pa si s Fronto doživel Še hujšo varianto — dež v steni.
Ta njegova značilnot nas je sedaj pod osapsko steno močno zabavala, tako da smo na plezanje kar pozabili. »Gremo v Koper na pivo!« je naenkrat predlagal Fernandel tako nedolžno, kot bi šli kupovat banane.
In smo šli v oštarijo. V Koper smo žal prišli mnogo prezgodaj in edina odprta krčma je bila stara, zakajena beznica z zapackanimi prti na mizah in razkuštrano, pomečkano natakarico za šankom. Okoli nje je slonelo nekaj tresočih se kronikov, ki so zlivali vase svoj prvi jutranji konjak. Ob tej bednosti se nam je za trenutek oglasila naša športna zavest, kar je zadostovalo, da smo odšli že po prvem pivu. Medtem je tudi nehalo deževati in nI nam preostalo drugega, kot da smo šli plezat. Splezali smo »Medota«, seveda v popularnem duhu »free climbinga«. Le Fernande! je ime! nekaj težav v najtežjem raztežaju; dvakrat se je vrnil na stojišče, v tretjem poskusu pa mu je le uspelo. Prosto seveda. Na vrhu sicer ni bilo zanosnega stiskanja rok, je pa padel pameten predlog, da vse skupaj zalljemo z litrom dobrega domačega vina. Z vso plezalno opremo smo zavili v najbližjo gostilno In prav kmalu se je tisti liter črnega primorskega vina pomnožil kar z nekaj litri. Natakarica nas je bila vesela vse do takrat, ko je Rudi prvič zatulil svojo bojno pesem in ob tem razbil kozarec. Fernandel se je temu samo smejal in veselo cingljal z vponkami, ki so z vso ostalo plezalno kramo še vedno visele na njem. Polikarp je hotel kar tu v gostilni pokazati svoje plezalne spo-
sobnosti in je začel solo vzpon po brš-Ijanu, ki je krasil pročelje gostilne. Vse skupaj se je žalostno končalo na tleh, ker nežne ovijalke niso vzdržale robustnega Gorenjca.
Ne spominjam se več natančno, koliko praznih steklenic je že odnesla natakarica, ko sem zdrsnil s stola pod mizo. To se mi je potem kronično ponavljalo ves večer.
Vsi ti dogodki so natakarico utrdili v prepričanju, da smo dovolj popili, zato je ukinila dobavo žlahtne kapljice. Polikarp si ob tem ukrepu ni mogel kaj, ne da bi z vključeno čelno svetilko kolovratil za natakarico in jo lepo prosil vsaj še za en liter črnega.
»Ni več črnega!« mu je odrezavo vrnila brhka Primorka, misleč, da je s tem pijančevanje končano. Toda Polikarp seveda na bi bil Polikarp, če ne bi sitnaril naprej. Na pomoč mu je prišel še Rudi, In to silno dramatično. Pred natakarico se je vrgel na kolena in doživeto zaigrat odlomek iz Hamleta, ko ljubimec izpoveduje svoja čustva Ofeliji. To je sprožilo salve smeha pri gostinskem osebju, vina pa vseeno nismo dobili.
Mislim, da je bila ura že krepko čez polnoč, ko smo kolovrati!! skozi vas nazaj pod steno. Ob našem vpitju so se poskrili in utihnili vsi vaški cucki in mrcine. Dokler nismo prišli s široke asfaltne ceste na ozko stezico, ki vodi pod steno, je šlo vse po sreči. Tu pa so se začele težave. Imeli smo namreč samo eno svetilko in prvi je to občutil Fronta, ki je zgrešil stezo in pristal v bodečem robidovju. Preden smo prepričali Polikarpa, naj se s svetilko vrne, da izvlečemo nesrečnika, je Fronta preklel vse markaciste tega sveta, ki niso poskrbeli za zavarovanje nevarne poti. Seveda nobeno prepričevanje, da markacistl nimajo nič pri tem, ni pomagalo. Bentil je še kar naprej, dokler ga vsega opraskanega nismo izvlekli iz trnja. Končno smo le prišli do spalnih vreč, se zbasali vanje in pospali. Ostanek noči je minil kolikor toliko mirno. Imeli smo sicer nekaj želodčnih težav, vendar smo vsi živi in nekoliko manj zdravi dočakali jutro. Zaradi očitnih motenj v centru za ravnotežje pa smo bili tisti dan za plezanje nesposobni. Pa tudi vreme ni kazalo najbolje. Pod steno smo se motovilili Še toliko časa, da je začelo deževati; to je bil dovolj močan razlog, da smo spakiraii opremo in odšli domov. Naslednji vikend smo plezali. In to čisto zares.,.
BELA GRAPA, Ki BI BILA LAHKO BELA SMRT
DESET SEKUND VEČNOSTI
RADO NADVEŠNIK
Do nekaterih spoznanj je težko priti, druga pa se nam kar sama postavljajo na pot, po kateri korakamo skozi življenje. Svoji usodi se ne moreš umakniti, lahko pa vplivaš nanjo, čeprav ti je tudi to usojeno. Kolikor je ljudi, toliko je pogledov na ta svet. Zato lahko v mislih doživljamo tudi tiste stvari, ki jih fizično ne moremo več. Na primer: starec devetdesetih let se ne more več voziti s kolesom, vendar kljub temu prav dobro ve. kako se počutiš takrat, saj je tudi sam nekoč vozil kolo. Več stvari poznamo, bolj prijetno je življenje, bolj trdno stojimo na tleh. Kaj naj rečem človeku pri sedemdesetih, ki se vpraša: Kaj pa sploh imamo od življenja?
Srečanje s smrtjo pri dvajsetih, ob katerem spoznaš zadnjo skrivnost, je odgovor na to vprašanje. Smrt je vedno prisotna, nihče se ji ne izogne. Ko ti pride čas, greš na pot. s katere ni vrnitve. Alt se spremenimo v druge dimenzije, v drugi čas? Smrt ni nič novega. Težke so le njene posledice z izgubo nenadomestljivega. Vsaka smrt je konec nekega enkratnega življenja. Kaj je onkraj teh vrat,
je za vse nas le vprašanje.
+ * *
Marko gazi sneg pred mano, do kolena in še čez. ima dobro kondicijo in ga le s težavo dohajam. Vreme je jasno, a malo vetrovno. Pri koči se oblečeva in pomali-cava, potem pa ne izgubljava več časa. Imava dokaj čudno željo: sestop po severni steni Kamniškega sedla pod Planjavo, da pogledava, kakšne so razmere v Beli grapi. Če bodo ugodne, bova kar gotovo vstopila, pa četudi bivakirava. Iz opazovanja iz Logarske doline sem vedel za grapo desno od Bab, ki vodi z nekaj skoki in ovinki od tal pa do roba stene. V vodniku je tudi opis, kjer piše, da je smer preplezal Knez in jo ocenil s 30 do 40° naklonine. Po vsem tem sva bila mnenja, da je to najbližja in najlažja povezava s Planjavo.
Pri Babah si malo ogledujeva in ugotavljava, katera grapa bo bolj prava. Ena nama je kar všeč, zato začneva sestopati po njej. Ker imam nerodno naložen nahrbtnik. me čelada žuti v tilnik. Zato jo raje dam kar na glavo, kamor tudi spada. Postaja nama jasno, da v Beti grapi na bo pravih razmer, saj je na zmrznjenem in ledenem snegu tudi po pol metra prhkega snega. Kar malo se bojiva, da se ne bi 310 kje kaj zapeljalo. Če ne greva v Planjavo,
bova šla pa skozi Pastirski prehod ali po kaki drugI smeri nazaj na sedlo; tak je najin dogovor.
Pod nama je leden skok. Oceniva ga z višino pet metrov in naklonino 70 do 80 stopinj. Skozi ta skok kar uživava. Malo nižje je zopet skok, višji je in spodaj tudi bolj strm, kar navpičen. Pomisliva na varovanje, toda ker nama gre kar dobro od rok in nog, začnem plezati navzdol. Marko ne pleza za mano, da ne letijo ledeni drobci name, ampak samo opazuje, da bo potem laže sestopil.
Počasi se pomikam navzdol, saj je skok vse bolj in bolj strm. Se kakih pet navpičnih metrov imam do konca. Tam pa se začenjajo težave. V roki me že malo navija, pa tudi noge že čutim. Dobro moram stegovati vrat, da vidim, kam zabijam dereze.
Glej ga. ziomka, na tej plati ni ledu, moram boij po desni strani, tu pa je le kakšen meter širok pas ledul Z desno nogo stopim nižje, nato še z levo. Z desno roko zabijem kladivo v višini glave, z levo izderem cepin. Rad bi ga zapičil nekje na levi, toda kamorkoli udarim, se led razleti, pod njim pa je gladka skala. V desno roko me že pošteno navija, zato moram hitro nekaj storiti. S cepinom pomerim pol metra od kladiva in že zamahnem. V tem trenutku se kot blisk pojavi vprašanje: »Ali bo led zdržal, ali se ne bo razletel?«
Vendar je že prepozno, da bi karkoli ukrenil. Cepin prileti na odmerjeno mesto, led ne vzdrži. Kakšen kvadratni meter ledu se odkruši, cepin in kladivo mi ostaneta v rokah in kot bi me sestrelilo, me odnese v prazen prostor za hrbtom. »Padam, nihče me ne varuje, moram se ustaviti! Vendar kje, hudiča, je cepin, saj je vendar privezan na roki! Ne morem se ustaviti.« Letim po zraku; še preden se odbijem od ledu, opazim skale, proti katerim letim, sedaj že drseč na hrbtu s stegnjenimi nogami naprej. »Le kako zoprno mora biti, če se z derezami zabijem v kakšno špranjo! Gotovo me bo prevrnilo. Kaj pa, če se raz-bijem? Se dobro, da sem dal čelado na glavo ...«
Zdaj — zdaj pričakujem grozen udarec. Vidim, kako priletim v skale, vendar me nič ne zaboli.
»Kaj je to res konec življenja? Sedaj se bo tudi meni začel vrteti film iz življenja — pa se ne. Le kaj bodo sedaj ubogi domači? Kako grenko bo ta vest prodrla v vrste plezaiskih kolegov? Pa koliko težkega dela bo, da me bodo pretovorili iz te stene v dolino! Joj, groza, kako mora
biti sedaj Marku, ko me takole nemočen gleda? Slišim te, Marko, vpiješ: Rado-o-o ..»ustavi se« pa ne moreš več spraviti iz grla, ki ti ga je stisnila groza tega prizora.«
Spet letim po zraku.
»Takšen je torej konec življenja. Brez strahu, brez bolečin, le obžalovanje, da tako kmalu. Komaj mi je dvajset let in sem začel živeti. Pa sedaj, ko sem naredil izpit za alpinista! Pa toliko je še hribov na svetul Pa ne samo to, tudi druge stvari so še zanimive!« Spet prlletim na tla, tokrat na mehko in menda na hrbet. Sila padca me še kar naprej vrti in sedaj me nekaj odurno mrzlega biča po obrazu. To me strezni. Nič več ne letim po zraku, nič več me ne premetava, sedaj drsim po prhkem snegu z glavo naprej proti dolini. »Kako strma in kako dolga je ta umirjena grapa? Gotovo je spodaj še kak skok in skale. Fant, sedaj se moraš ustaviti!« Cepina nimam v roki, sicer se pa v takem snegu z njim ne d£ nič pomagati. Bojč bi rekel: »Ustaviti se je treba takoj!« Tu se to ni dalo, saj sem bil več v zraku kot na tleh.
Umirjeno, vendar hitro drsim z glavo naprej.
»Aha, edino to me lahko reši!« Stegnem obe nogi nazaj in v širok razkorak, roki pa ravno tako. Tako me ne more več zavrteti. Dtanl tiščim v prhek sneg, nič ne vidim okrog sebe, vse je belo in mrzlo. Dlani mi hoče sila upora potisniti nazaj. Napnem vse sile, tiščim roki naprej in v sneg. Tudi noge tiščim v sneg. Vse to me spominja na delanje sklec v razkoraku, le da so roke stegnjene naprej in obremenjene še na pritisk. »Glej, čudež, ustavil se bom!« Še nekaj metrov in obstanem v tem položaju, Negiben sam sebi ne verjamem, da mi je uspelo.
Plazovi prhkega snega še kar polzijo mimo mene. Nekako se obrnem na noge, stopim dva koraka levo od vpadnice, ratlšče cepina zabljem v sneg čisto do konca. Ne morem verjeti, da sem cel, zato se otipavam in gledam vsako podrobnost. Hlače na levem kolenu so strgane, videti je tudi malo krvi. Gledam, otipavam, a nič drugega ni kot plitva odrgnina. Pogledam navzgor: grapa, zasuta s prhkim snegom, dolga kakih sto metrov In strma okoli 40 stopinj, po sredi pa žleb, po katerem se še vedno oslpava sneg. Nedvomno sem po njem pred nekaj sekundami pridrsel tudi jaz. Marka ne vidim, mora biti nekje za robom. »Le kako ga je groza!«
»Marko, Mark-o-o ..,!« »Rado-o-o..., si cel?« »Cel sem, nič mi ni! Ali boš lahko prišel sem dol?« »Ja, bom!«
Ta čas, ko pleza Marko po skoku, se malo ogledujem.
Zadnji čas sem se ustavil. Cez osem metrov grapa zavije desno In se konča s strmim skokom. Naravnost je stena, v katero bi prav gotovo priletel. Koliko je skok globok, ne morem ugotoviti s tega mesta. Nikoli nisem bolje razumel pregovora »Ni težko postati alpinist, težko je postati star alpinist.« Ker Marka še ne vidim, gazim nekaj deset metrov navzgor in proti levi. Končno ga le zagledam, kako se previdno spušča po strmem skoku in potem še čez enega manjšega. Vmes pa se že Šali z vprašanjem: »Kje si se pa naučil tako sestopat?«
Ne morem mu odgovoriti, le zasmejem se. Po grapi hitro prigazi do mene. Nekaj časa se gledava, kar verjeti ne moreva drug drugemu. »AH si hudič, ali si Rado, ali kaj si?«
»Ja, jaz sem, in to čisto ceil« Objameva se kot medveda, najraje bi še zaplesala. Živa sva in cela. Kaj sedaj? Iz stene morava. Zdaj sva že nižje od polovice, navzgor ne greva za nobeno ceno, torej navzdol. Sestopava po zasneženih In zmrznjenih travah, desno od skoka v grapi, gledano v smeri sestopa. Nekaj mest je kočljivih, vendar sedaj, ko sva skupaj, za naju ni ovire. Ko sva pod steno, ugotoviva, da je skok, pred katerim sem se ustavil, visok kakih štirideset metrov, navpičen, leden, levo, desno in spodaj pa skale. Če bi letel čez ta skok, pa ne bi odnesel cele kože. Če bi bil v grapi zmrznjen in ne prhek sneg in če se ne bi spomnil in če, in če... Skratka, imel sem veliko sreče.
Ko gaziva pod steno sedla, proti Pastirskemu prehodu skozi lijak, ugotoviva, da je Marko porabit za sesto pol ure, jaz pa le slabih deset sekund. Nakladava kot fotra: Kako drugačno je življenje nekoga, ki je bil z eno nogo že na drugem svetu, pa je zahvaljujoč se sreči ostal živi
Nizozemci so odnehali_
Šestčlanska nizozemska odprava, kl |o je vodil 27-ietni Edwin van Nieuwkerk i* Amsler-dama, je poskušala opravili prvo ponovitev sijajne Jugoslovanske smeri po južnem grebenu na Makaiu (84M m). Plezalci so končali svoj poskus 13. maja letos, potem ko so dosegli najvišjo točko 7600 metrov; odnehali so »zaradi Izredno neugodnih vremenskih razmer«. Dne 19. maja so zapustili bazno taborišče In odšli v Katmandu. Vendar v resnici takrat vreme na Makaluju ni bilo lako izjemno slabo. Dne 12. maja je ameriška skupina, v kateri sta bila dva Američana in en Serpa, priplezala na vrh Maka-luja po severozahodnem grebenu. Dne 16. maja pa |e še en Američan, Gary Neptune Iz Kolorada, prišel z dvema Serpama na vrh te gore.
J. N.
ČE SOLIRAM, SEM SAM SEBi EDiNI NASPROTNIK
PRETRGANI TRAK
SLAVKO SVETIČIČ
Delavski avtobus se ustavi sredi vasi, potniki izstopajo. Da ne bi koga poškodoval s svojim okovanim nahrbtnikom, se zadnji skobacam na prosto. Delavci, utrujeni od vsakdanjega tempa, hitijo domov po najkrajših poteh. Tam jih čaka kosilo in topel zapeček, razmišljam, se oprtam — in naenkrat se zavem, da sem ostal sam v tišini vasice, zavite v belo, hladno zimsko obleko, Ljudje so doma in pričakujejo pomladi, ki je še daleč.
Stopam mimo hiš, le sem In tja me oblaja kakšen zdolgočasen kuža. Gotovo so tudi psi že siti zime, te neskončne beline, ki ščemi v oči. Verjetno so veseli, da sem prišel mimo in me lahko na svoj način pozdravijo in zraven pomahajo z repom. Nosnice vdihavajo mrzel zrak, ki je rezek, da bi ga lahko rezal.
Visoko nad dolino se dvigajo mogočni trentarski vršaci pod težo bele opojnosti. Z dolgim korakom stopam mimo hiš in se znova in znova čudim lepoti male trentarske vasi.
Ljudje so se dobro pripravili na zimo, pred vsako hišo so visoke skladovnice drv. Škoda, da so v vasi ostali le starejši ljudje, mladi so redki in vas je tako obsojena na počasno, neizbežno umiranje. Toda sedaj se iz dimnikov še kadi in vesel sem, da to še ne bo tako kmalu. Za menoj je zadnja domačija in počasi se spuščam v dno Zadnjice. Zaslišlm ropot trentarskih drvarjev, ki s konji vlačijo hlode do vasi. Vse to dolino nekoliko oživi. Ko me zagledajo, me začudeno opazujejo tn na vprašanje, kam se odpravljam, skoraj ne vem, če bi povedal resnico ali bi si kaj izmislil. Odločim se za resnico. Zadihan sem, njihovi obrazi pa začudeni in nejeverni. Zima je in težko verjamejo, da grem v Vršac ponovit težavno smer. Moja odločnost pa jih prepriča. Sledi gora vprašanj in svaril, vendar zmorem odgovarjati le na nekatera. Potem me nekdo spozna, saj velikokrat lazim tam okoli. Pomirijo se in že mi ponujajo stekleničko z žganjem. Ne branim se ga, saj je jutro še daleč, mrzla noč pa še pred menoj. Okrepčan s pekočo tekočino se zahvalim. Pozdravljajo me, mi obljubijo, da mi bodo sledili z daljnogledom in mi zaželijo veliko sreče. Večer izkoristim za ogled stene, pripravljam opremo in poskušam biti čim bolj sproščen. V nahrbtniku imam le najnujnejše.
Trda tema je še, ko me prebudi piskajočt glas ročne ure. Na gorilniku si skuham čaj, toplota me poživi in vse skupaj se mi začne zdeti bolj vedro. 2e sem pri vznožju
stene, ko je tema še vedno moja spremljevalka.
To je začetek vzpona Belega traku. Svi-tati se začne, ko sem že pod najtežjim odstavkom. Nedokončana sveča mi prekinja lepoto plezanja v ledu — Beli trak je tokrat pretrgan. A začenja se zares, jezen sem zaradi sveče, plezanje po skali mi bo vzelo precej časa. Pripravljam si samovarovanje, dvigam se klin za klinom po neprijazni, previsni skali, potem pa dosežem zgornji, tako varni del sveče. V tem delu se kar preveč zamudim. Na vrhu sveče pritrdim vrv, se spustim nazaj, hkrati izbijam kline In nazadnje sprostim vrv. Čez čas se ozebnik nekoliko položi in dvigam se hitro in lahko. Zaključi se sredi navpične stene; izstop omogoča polička, ki vodi na njegov desni bok. Led izginja, struktura snega se neverjetno hitro menja. Police so zametene s pršičem, lahki plezalni copati bodo ostali v nahrbtniku. Čutim, da me je prevarala slika stene, ki sem jo tako dolgo opazoval iz doline: zdela se mi je kopna in suha. Toda časa za kesanje ni. Vzpon nadaljujem v čevljih, ki se mi tokrat zdijo prav res nerodni. Kmalu bom v zgornji tretjini stene in Vršac bo za mano, toda zdaj je še nad mano. Njegova vloga se mi naenkrat zazdi stroga, skoraj stražarska. Snamem si dereze in brez predaha nadaljujem s plezanjem. Mimo strehe že ležem, ko se spet začne temniti; spet je tu moja temna spremljevalka. Ni kaj, zima je, dnevi so kratki.
Vrh Vršaca se vedno bolj zavija v sivo, odurno meglenost, na obrazu začutim snežinke. Torej je začelo še snežitil Poskušam se otresti neprijetnega občutka, ki mi počasi prodira pod kožo. Zberem se in previdno tipam za oprimki. Vsak stop je še nrevidnejši. Vse misli so se razblinjle v eno samo — premagati steno. Še malo, samo še sto metrov... Z veseljem opazim, da bosta zadnja dva raztežaja lahka. Spoznanje me umiri in nadaljujem, stena pa postaja vse poiožnejša. Še nekaj prijemov in tu je vrh, tako odsekan. Sam na vrhu Vršaca! Uspelo mi je! Čutim se nenavadno sproščen, umirjen, srečen. Ta mir gre z menoj v bivak in prija ml biti sam. Sili me k razmišljanju. Premlevam vzpon, čutim, da je bil dobro opravljen, zadovoljen moram biti. Pa zopet druga plat, ki gloda v meni in zopet neskončna vprašanja. Neštetokrat se sprašujem, če se to godi le meni. Samo trenutno zadovoljstvo, vedno samo trenutno, potem vse izpuhti kot meglica in spet moram začeti znova. Vse od začetka. Razmišljati, plezati in živeti. Ne smem biti zadovoljen! Danes sem uporabljal kline...
moral sem ... plezalniki so ostali v nahrbtniku ... ni šlo drugače? Občutek imam, da mi je življenje postalo eno samo čakanje. Čas od enega do drugega vzpona. Čakanje na boljši vzpon, ča* kanje ne vem česa. Ne, saj nisem sam, vedno je nekdo z menoj. To so neskončna vprašanja: zakaj to in ne ono? Ljudje sprašujejo in jaz ne znam odgovoriti, zakaj samohodstvo.
Če soliram, ne tekmujem, če tekmujem, potem sem sam sebi edini nasprotnik. Stena to ni, če jo zmorem sam. To je moj osebni izziv in če bom razočaran, bom jaz. to je moje samopremagovanje, to je moje iskanje, iskanje zadovoljstva, moči in svobode. Če hočem biti dober, moram solirati, to je moj pogoj. Tu ni naključij, lo ni izzivanje usode, to ni izpostavljanje. To je potreba.
Spet sem v vasi. Prijazen domačin me povabi v hišo. Objame me toplota. Človek mi ponuja skodelico čaja. Omamljen od vse te toplote, skoraj izgubljen, kakor bi bil brez teže, mirno vzamem skodelico čaja in pobožno popijem tekočino do zadnje kapljice.
Kombinacija v Vršacu.
Beli trak s smerjo Popoldanska. Bell Irak, prva ponovitev. Popoldanska prav tako prva zimska ponovitev.
Ocena: Al, 90—60 st., V, 1100 m, 13 h.
SVETOVNA REKORDERKA
TRIJE OSEMTISOČAKI WÄNDE RUTKIEWICZ
Trikrat je bila doslej na odpravah, ki so odšle na več kot 8000 metrov visoke gore, leta 1978 na Mount Everestu (8848 m), takrat še s pomočjo dodatnega kisika iz jeklenke, leta 1985 na Nanga Parbatu (8125 m), lani pa nasploh kot prva ženska na K2 (8611 m) v pakistanskem Ka-rakorumu, in sicer brez uporabe dodatnega kisika. Verjetno pa bodo sledili še nadaljnji taki podvigi, kajti prikupna Poljakinja Wanda Rutklewiz je visokogorska alplnlstka z dušo in srcem. Z osemnajstimi leti se je čisto po naključju zapletla v alpinizem. Skoraj isti trenutek je začutila, da se plezanju ne bo več odpovedala. Kljub nesreči v gorah, ki jo je prisilila, da je bila dve leti navezana na bergle, se je leta 1984 vrnila k svoji stari strasti. SIcer je takrat pustila svoj poklic računalniške inženirke, ki ga je opravljala med dvema do tremi odpravami, na katerih je vsako leto sodelovala. In zdaj živi tudi takrat, kadar ni na odpravah, v svojem svetu, obkrožena s stvarmi, ki so povezane z gornlštvom. Hkrati je na Poljskem Izšla njena avtobiografska knjiga, prva, ki jo je napisala. Poleg tega je zaposlena z izbiranjem in obdelovanjem filmskega gradiva, ki je nastalo na različnih odpravah. Na celulold-nem traku je ohranila tudi tisto gomiško
skupino, ki je na K 2 v začetku avgusta minulega leta med enotedenskim snežnim viharjem izgubila šest svojih članov. To, da »smrtna cona« vedno znova zahteva žrtve, Wände ne odvrne od njene strasti: zdaj že načrtuje svoj naslednji podvig, ko namerava plezati na Sišo Pangmo v Tibetu.
Je ena izmed dvanajstih žensk na svetu, ki je priplezala višje od 8500 metrov. Ženske, ki se ukvarjajo z enako dejavnostjo, kot se sama, dobro pozna, če ne osebno pa vsaj po imenih in njihovih dosežkih. V tej druščini, meni Wanda, je kot v družini, razmerja so prijateljska, vendar je v njih tudi nekaj tekmovalnega duha. Lastne družine in otrok nima; smisel njenega življenja so gore, kjer vsakdo najde natančno tisto, kar išče. Za eksistenčno razsežnost gre, ki jo sili k temu, da tam zgoraj preživi; čustvovanje tam zgoraj, pa tudi strah in negotovost sta vzrok za to, da »spodaj« človek spet zna ceniti celo najbolj same po sebi razumljive reči. Izmed treh zvrsti alpinizma je plezanje po najvišjih gorah tisto, kar največ zahteva od telesa. Pri športnem plezanju človek ni odvisen niti od vremena niti od težav z višino in orientacijo. Tudi »klasično« alpsko plezanje najpogosteje ne pripelje do človeku sovražnih višin. Pri viso- 313
kogorskem gorništvu pa ima človek poleg vsega drugega predvsem težave s pomanjkanjem kisika. Odkar sta leta 1978 Reinhold Messner in Peter Habeler s plezanjem ría Mount Everest dokazala, da je mogoče brez dodatnega kisika doseči tudi višine, večje od 8500 metrov, ta dogma ne velja več. Z usmerjenim treningom se lahko telo s počasno aklimatizacijo privadi tudi na višine, kjer je kisika izredno malo. Privajati ga je mogoče s postopnim vzpenjanjem na vse večje višine, na primer iz baznega tabora v višini 5000 metrov, od koder se človek povzpne na 6000 metrov in višje, kjer se v krvi tvori vse več rdečih krvnih telesc in hemoglobina, ki prenašata kisik, tako da alpinist naposled shaja z manj kisika. Tako namerava delati tudi Wanda, ko se bo odpravila na šišo Pangmo
Ženska z največ osemtlsočakt: Wanda Rutklewlcz
PODVIG, KAKRŠEN ŠE NI NIKOMUR USPEL
POZIMI NA K 2
J02EF NYKA
Kljub temperaturom, nižjim od 50 stopinj pod ničlo, in orkanskim vetrovom, ki pihajo s hitrostjo do 200 km/h, namerava močna mednarodna odprava, ki jo bo vodil poznavalec himalajskih zimskih razmer Andrzej Zawada, opraviti prvi zimski vzpon na K 2 (8611 m). Deset Poljakov, štirje Britanci in štirje Kanadčani bodo sestavili plezalsko skupino, medtem ko bo celotna odprava štela skoraj 30 ljudi. »Zimski vzpon na najtežavnejšo goro sveta — in morda tudi najvišjo — bo eden izmed največjih alpinističnih podvigov doslej,« je dejal ZawaJa. Ko je preiskoval zimske razmere v Ka-rakorumu februarja leta 1983, je Zawada prišel globoko v dolino Baltoro in dva tedna živel na ledeniku. »Vznožje Eve-resta je mogoče doseči v štirih dneh hoje od najbližjega letališča,« je dejal, »za
hojo pod K2 pa je potrebnih 14 dni napornega vzpenjanja.«
Približno 600 nosačev bo nosilo po 60 kilometrov dolgi dolini ledenika Baltoro 12 ton opreme in hrane pod goro, to pa se bo dogajalo oktobra letos, dva meseca pred prihodom alpinistov. Plezati ne bodo začeli pred 21. decembrom, se pravi pred uradnim začetkom koledarske zime na severni polobli. Za vzpon na vrh se bodo odločili januarja ali februarja prihodnjega leta, sredi zime.
Predvidevajo, da bodo plezali tudi v največjih višinah brez dodatnega kisika, da pa bi čimbolj zmanjšali tveganje, bodo prinesli jeklenke s kisikom do najvišjega višinskega tabora, da bi se jih plezalci posiužili, Če bi zabredli v težave. Zawada, ki je vodil uspešni zimski odpravi na Everest (1980. leta) in Čo Oju (1985), je dejal, da grozi s K 2 mnogo več nevarnosti zaradi tehničnih težav in severnega položaja gore. Medicinski strokovnjaki bodo s svoje strani znanstveno bdeli nad projektom, eden izmed njih pa bo proučeval učinke dolgotrajnega bivanja v izjemnem mrazu, V načrtu je tudi, da bodo neposredno iz baznega tabora po televizijski poti v živo prenašali dogajanja in življenje na odpravi, prav tako pa občasno tudi z gore, •■Na koncu koncev smo na koncu 20. stoletja in čas je že, da pokažemo ta kraj dogajanja ljudem pred televizijskimi zasloni v njihovih toplih domovih,« je dejal Zawada.
Ocenjujejo, da bo odprava stala približno 500 000 ameriških dolarjev. Približno 50 odprav je doslej pozimi že plezalo na vrhove, višje od 8000 metrov, vendar jih je bilo le sedem — šest iz Poljske in ena iz Japonske — uspešnih v zimskem obdobju.
Uspešni Ang Rila
Z uspehom na Kangčendzengl minulo leto je odlični Šerpa Ang Rita vpisal v svoj seznam še enega osemtlsočaka. Tako je doslef priplezal na vrhove Štirih osem tisoč metrov visokih gora. Prejšnji trije njegovi vrhovi so bili Daulaglrl, Everest in £o Oyu. Ang Rita je na svojega četrtega osemtlsočaka priplezal s člani španske odprave po normalni smeri, ki vodt prek severozahodne stene. — Ko se Je odprava vrnila v Katmandu, Je poročala o tragediji. Eden izmed odpravlnlh visokogorskih nosačev, Lakpa Nur, je Izginil enega izmed zadnjih večerov, preden je odprava prispela v bazni tabor. Takoj so pregledali okolico, vendar niso našli o njem nobenega sledu.
POLEMIKA IZ REVIJE »C LI MB ER«
ZAKAJ ČLOVEK LEZE NA GORO?
Ocenjevanje težavnosti posameznih smeri, etika, komercializem, tekmovalnost, himalajski vzponi in žensko plezanje so bile teme pogovora, ki ga je za britansko revijo Climber (Plezalec) vodil Cameron McNeish.
Ne da se zanikati, da je pri plezanju prav zdaj marsikaj spornega. Sodobne tehnike, uporaba zatičev in tekmovanja so samo nekatere teme, s katerimi se zdaj ubadajo vsi, ki bi sami sebe imenovali tra-dicionalisti.
Povabili smo štiri vrhunske britanske plezalce Allson Jane Hargreaves, Johna Barryja, Chrlsa Gorea in Martina [Basher-ja) Atklnsona in z njimi razpravljali o nekaterih vidikih. Zakotalili smo kepo s tem, da smo omenili novo smer, ki jo je nedavno na Cloggyju utrl Johnny Dawes. Bi to pri plezalcih povzročilo, da bi začeli drugače gledati na trenutno etiko? Gore: Ce bi šlo za E 9 (našo 10 +; op. ur.), bi bilo kot na drugem svetu. Ne moremo razumeti, stvar je sporna in sam ne verjamem, da je splezal E 9 Lahko bi bila, toda nam se zdi malo verjetno. Atkinson: Johnny je do neke meje treniral, tako da bi bila lahko E9 — ali pa ne bi bila.
Barry: Da je treniral?
Gore: O, seveda, sam pravi, da je. Johnny sam trdi, da je ocenjevanje subjektivno. Ogledaš si smeri drugih plezalcev in vidiš, kako jih ocenjujejo. Johnny svoje vztrajno ocenjuje visoko, in ko je to smer zlezel, jo je pač po svoje ocenil. Vrhunski vzponi sedemdesetih let so zdaj ocenjeni z našim začetkom pri E 4 (VI. stopnja; op. ur.), pa so bili tedaj na zgornjem koncu lestvice. Dokler plezalci niso presegli tega standarda, smeri niso mogli ocenjevati objektivno. Konec koncev je ocenjevanje težavnosti zmerom subjektivno, zato nihče ne bo vedel, kaj pomeni E 9 (se pravi 10 -I-, op. ur,), dokler je ne bo imel še kdo v žepu. Climber: Čez mesece se utegne zgoditi, da bo smer dobila nižjo oceno, morda celo znatno nižjo?
Gore: Morda je celo nihče več ne bo ponovil. Glejte, kako dolgo je trajalo, preden so ponovili The Beliš. Preplezal jo je Andy Pollitt, to pa je v The Beils smer, ki ji je dal oceno E8 (naša 10. stopnja; op. ur.).
Atkinson: Pri ocenjevanju je kočljivo to, da se prvi vzpon po novi smeri zeio loči od drugega, ker se plezalec prvič spušča po vrvi. Hočem reči, da se mora spuščati, mar ne?
Barry: Nič se ne mora! Zakaj naj bi se moral? Morda zato, ker ne mara, da bi
ga kdo prehitel? Nikomur se, prekleto, ni treba prej spuščati po vrvi! Atkinson: Ja, smola je v tem, da skuša zdaj vsakdo pograbiti zase čim več. Vsak. ki se pripravlja na novo smer, se mora prej spuščati po vrvi.
Climber: John, ali hočeš reči, da si plezalci ne bi smeli pomagati s fiksno vrvjo?
Barry: Tega ne trdim, ampak če si ne bi, bi bilo plezanje bolj zdravo. Atkinson: Mislim, da bi morali vsi igrati isto igro, pravila bi morala biti za vse enaka.
Barry: Saj vsi Igramo isto igro, le da trenutno nihče ne ve, katera igra je to. Pomagalo bi nam, če bi vedeli. Pridemo do vznožja, zijamo gor in si rečemo, mhm, s temle se bom pa spoprijel. Priplezaš na vrh ali pa ne priplezaš, kakor si pač sposoben ali kolikor te je v hlačah. Takrat bi vedel, kakšna so pravila igre, toda tega v tem trenutku nihče ne ve. Atkinson: V zares tehnični smeri, taki, ki je dobro varovana, ni teže, laže je. Barry: Res je, ker veš, da je fizično mogoče, da se človek vzpne gor. Veste, zakaj mislim, da je Johnny Dawes naredil pravo potezo? V plezarijo je spet vpeljal nevarnost.
Atkinson: Toda nevarnost je omejena, ali se vam ne zdi? Pri drugem vzponu je nevarnost drugačna. Po mojem je nekaj takega, kot je bil Andyjev drugi vzpon na The Bells, ki je bil veliko bolj tvegan kakor Johnnyjev prvi vzpon na Master's Wall. Sploh se prej ni spuščal po vrvi, ampak je plezal kar po občutku Barry: Že res, ampak vedel je, da je za človeško bitje mogoče, da zleze tja gor. Ko pa je plezal svojo smer Johnny Dawes, ni vedel niti tega, ali je za človeka podvig fizično mogoč. Climber: Bi rekli, da bi bilo možno izdelati nekakšen sistem pravil? Atkinson: Prav to bi fantje radi storili, se vam ne zdi?
Barry: Johnny Dawes je po svoje vrgel rokavico. Vztrajati bi mora! do konca. Zdaj je dovolj velik, hja, v resnici je neznaten, ampak lahko bi zlezel na pledestal In rekel: »Tako, fantje, pravila so se spremenila, ker sem jih spremenil jaz s svojim zgledom, in zdaj bomo šli do vznožja stene in bomo lezli gor do vrha, ne da bi prej kaj cincali.«
Atkinson: Poslušajte, razumeti morate! Johnny Dawes ml je o svoji smeri povedal, da je natreniral vse gibe. Barry; Ampak ni vnaprej pripravil cele gore zatičev in klinov in jih razvrstil na vsake tri metre.	315
Gore: Jaz bi v specifičnih okvirih zmogel vsako smer in bi preplezal vsako smer, ki bi jo ocenil na pogled, ker sem dovolj dober. To, kar je naredil Johnny, ni nič drugače, šel je in treniral določeno število gibov po svojih standardih. Vzemimo za primer, da vas čaka gib, pri katerem morate segati z roko gor in dol, pa imate na vsaki strani, denimo, milimeter. Sežete na to ali ono stran, pa vam bo britev porezala zapestje. Trenirali boste s topima britvama, dokler ne boste imeli giba v malem prstu. Psihično boste takoj trdnejši, ker se ne boste več tako zelo bali za zapestje.
Atkinson: Prav ima. Ko premagaš vzpon s fiksno vrvjo, v bistvu veš, da boš zmogel, in v tem je vsa razlika, Barry: Ali si ne bi neskončno oddahnili, ko bi kdo zamahnil s čarobno paličico in bi se znašli v položaju, ko ne bi bilo plezalskih revij, v katerih bi se plezalci radi ogledovali? Ko bi vsi lahko prišli pod steno in nato plezali do vrha? Ko bi bila pravila na las enaka za vse in bi bila vsa igra poštena? Dobri plezalci bi bili navzlic temu še zmerom dobri plezalci.
Climber: Povejte, fantje, kaj vas žene? Spuščate se po vrvi in trenirate na živo in mrtvo. Vsake tri metre tolčete po za-tlčlh in klinih... Kaj vas žene? Povejte! Atkinson: Naj vas spomnim na smeri v Raven Tor, Revelations in Verbal Abuse. Revelations je smer, zavarovana s klini in zelo varna: pripenjaš se, izdelaš gibe, poskusiš in opraviš nekako tako kot gim-nastično vajo. In veliko zadoščenje imaš, ko je za tabo. Verbal Abuse je drugačna. Tehnično nikjer ni tako zahtevna, je pa nevarna. Ko se vzpenjaš proti tretjemu klinu, potegneš vrv gor in jo pripneš. Ce tam padeš, padeš do dna. To sta zdaj oba vidika. Verbal Abuse Ima naravne luknje za kline, tako da si v steni omejen na to, na Revelations pa ni kam zabijati. Ne kaže ti drugega, kakor da vrtaš ali uporabljaš fiksno vrv. Vem, da je goljufivo, ampak zdi se laže, če jo vodiš skozi vponke, kot da si pomagaš z vrvjo. Barry: Se ne bi raje odpravil na izlet in se igral okrog kake skale, uprizarjal vse te atletske podvige, pri tem pa pozabil na to, da bi jim pravil smeri, ocenjeval njihove težavnostne stopnje in spravljal svoje ime v časopise? Climber: Fantje, se smem vmešati in vas kot profesionalne plezalce vprašati, kako pomembna je za vas komercialnost? Atkinson: To je pa tisto, ali ne? Najprej se zaženeš in utiraš nove smeri, ker bi rad postal slaven. Zase vem, da je bilo tako, in zdaj sem zaradi tega v zadregi, a kaj, ko bi bil rad znan in videl svoje ime natisnjeno! Zdaj je to postalo nekaj več, spremenilo se je v potrebo, v možnost, da zaslužiš denar. Denar pa moraš 316 zaslužiti zato, da lahko plezaš in uživaš.
Podpišeš in dobivaš miioŠČino 30 funtov na teden. Ne moreš odpotovati v Francijo. Denar pomeni uživanje. Climber: To se je razširilo tudi na himalajske vzpone, al/ ne?
Hargreaves: Začelo se je pri vzponih v Himalaji. Pri himalajskih odpravah je križ to, da so tako zelo drage. Zbrati je treba dovolj denarja, da lahko greš in nekaj storiš. Ne kaže ti drugega, kot da pridobiš sponzorje. Himalaja je bistveno dražja kot plezanje v stenah. Climber: Povejte, koliko himalajskega plezanja je dandanes samo zato, da zadostiš samemu sebi?
Hargreaves: Veste, vse je za človekovo dušo veliko zadoščenje. Ce govorite o tem, da je takšen vzpon zadoščenje, moram priznati, da vsekakor je. Barry: Ne, ni. Koliko ijudi pa se odpravi na tako pot, ne da bi to razbobnali? Da bi se odpravil v gore in gledal, kako zahaja sonce ali kako vzhaja mesec in rekel: ah, zaradi tega je bilo vredno zlesti sem gor! To ni prav nič povezano z osebnim zadovoljstvom!
Hargreaves: Dobro. Govorim o osebnem zadovoljstvu in pri tem vztrajam. Climber: Kako pomembno je bilo za vas, Alison, da ste zlezli na Kangtego? Je bila to stopnica v karieri? Hargreaves: Ne ravno. Edino, kar je bilo koristno, je bilo to, da so nekatera množična občila o tem poročala, zato je bilo laže zbrati denar za naslednji vzpon Ni mi za denar zato, ker bi bila pogoltna, denar potrebujem zato, da se lahko odpravim v gore.
Climber: Kot kaže, je to sklenjen krog? Hargreaves: Res je začaran krog. Zlezeš na goro, da si lahko financiraš novo ekspedicijo, in tako naprej. Dober si samo toliko, kot si se izkazal pri zadnjem plezanju. Če o svojem podvigu ne rečeš ne bele ne črne, te živa duša ne pozna in vse skupaj ti ne koristi. Ne prideš do denarja.
Gore: Natanko enako je pri plezanju v stenah. Toda raven, na kateri smo mi, je kvečjemu prosjačenje za podporo. Ce ste Edlinger ali kdo njegovega kova, služite na veliko. Mi pa se samo nekako prebijamo, da prihranimo denar za odpravo, kakor Alison.
Climber: Kje se la komercialna pomembnost neha? V mislih imam Ala Rousa, ki so ga nekateri časniki obdolžili, češ da se je s komolci prebil naprej, ker si je obupno želel biti prvi Britanec, ki bo osvojil K 2. Vemo, da to ni res, da je celo bedasto. Ampak povejte, ali ljudje res tvegajo življenje na himalajskih odpravah, pri tem pa z enim očesom gledajo na komercialno stran svojega podviga? Hargreaves: Mislim, da človek res ne ve vselej, zakaj leze na to ali ono goro. Poznam veliko kolegov, ki so se odpravili z mislijo na knjigo. Takole razmišljajo:
»Za vraga, knjigo bom napisal, zato moram zlesti na goro!«
Barry: Smola je v tem, da komercialnost najeda plezanje. Dobiš denar za dve visoki gori, K 2 in Mont Everest, vse drugo pa ni nikomur mar. Morda je vsa dobra plezarija na islem, samo na precej nižji ravni,
Clirnber: Zakaj pa ste si izbrali K 2, če mislite, da to na jod a plezanje? Barry: Na K 2 sem lezel zato, ker je to druga najvišja gora na svetu, in opajaia me je misel, da bi stal na njenem vrhu. Pri K 2 je bilo narobe nekaj drugega. Stal je 40 000 funtov, kar je velikanska vsota denarja. Niti malo me ni zaskrbelo prej, šele takrat, ko sem sedel v baznem taboru in razmišljal, kako patetično smo se prepirali o tem, ali bi se znova vzpeli na 6000 metrov, da bi prinesli dol nekaj šotorov. Takrat smo namreč spremenili smer, ki smo jo prvotno dobili, in plezali smer Abruzzi, pri tem
pa pustiti 6000 metrov visoko tiste šotore. No, spričkali smo se in sklenili, da gremo po šotore, vsaj veČina med nami je šla, neki kolega pa je menil, da se ne pusti gnjaviti.
Mislim, da nas je predvsem gnal nazaj gor občutek krivde — vedeli smo, da je v Britaniji veliko ljudi, ki si šotorov sploh ne morejo privoščiti, mi pa smo preudar-jali, ali naj jih kar pustimo na gori. Samo dvakrat smo jih uporabili. Ko smo se pozno ponoči vrnili v bazni tabor, se je prikazala odprava na Cogo-liso, Fanshawe s tovariši. V povprečju so bili približno sto triintrideset let mlajši kakor mi, v povprečju so bili desetkrat boljši plezalci, prekleto več ognja je bilo v njih in bili so precej prikupnejši fantje. Sedel sem in premišljeval: Glej, glej, mi smo pa tolpa dolgočasnih starih pezdetov, razganja nas od važnosti in pravo sranje je vse skupaj in tudi naše sposobnosti so ušive, po naključju smo napraskali teh 40 000 funtov, medtem kot jih ti fantje niso, samo zato, ker jih ni doletelo tako sranje, da bi Imeli srečo In bi dobili denar In ves cirkus, ki je s tem povezan. Mi pa smo se prerekali in si skakali v lase in krilili z rokami in ga srali zaradi gore, ki kratko malo zasluži, da pošteno zlezeš nanjo. Ti fantje so prigrmeli v bazni tabor in spomnili so me na čase, ko sem bil sam tak, vse tole pa je čvekanje onemoglega starca, kajti ob njih sem se počutil kot onemogel starec. Bili so mladi, bili so bistri, bili so navdušeni, imeli so krepke ude in so bili kratko malo željni plezanja.
Pred desetimi leti sem jim bil podoben. Preklemano malo so se menili za vse. kar jih čaka, zažrli so se v goro in ji iztrgali drobovje. Figo jim je bilo mar, kakšna so pravila in kdo plača, kakšna je cena in podobno. Nanjo so lezli iz golega, čistega, neprešuštnega veselja za plezanje, Atkinson: Kakšen je nauk zgodbe? Barry: Tale. Mi S svojimi 40 000 funti, ki smo jih zapravljali, oni pa so morda porabili vsega 4000 funtov in uresničili svoj načrt. Veliko več so plezali, veliko več zabave so užili, na koncu so se razšli kot prijatelji — taka je ta reč. Mi pa smo nagrabili teh 40 000 funtov, pa sploh nismo prišli na K 2. Imeli smo malo zadoščenja, medtem ko so oni več plezali in imeli več muzike za manj denarja. Hudičevo dobro so opravili svoje delo. Climber: Zakaj pa pri odprav; na K 2 ni bilo navdušenja?
Barry: Mislim, da smo bili prestari. Nismo bili dovolj dobri. Preveč osebnosti nas je bilo in vse te osebnosti je bilo težko uskladiti. Tudi tvegati nismo marali, oni mladeniči pa so.
Ctimber: Aiison, vas je na Kangtegi doletelo kaj podobnega? Tom Frost je že precej v letih, že na pogled je starejši od Johna.	317
Hargreaves: Ne, ne bi rekla, ampak zelo nenavadno je bilo, ker je Tom goreč mormon. Še nikdar nisem prišla v stik s člo-vikom, ki bi bil tako pobožen. Res je bilo čudno. Ni mu šlo v glavo, da sem bila pri plezanju veliko bolj žilava kakor on, pa tudi s lern se ni mogel sprijazniti, da je ženska sploh v navezi. Prav spodse-kalo ga je.
Climber: Je bil zaradi tega napadalen? Hargreaves: Ne, niti malo. Sploh ni iz takega testa. Zelo zadržan človek je. Takoj ko sva se odpravila, je rekel, da je smer pretežka zanj. Veste, še nikdar ni bil na podobni odpravi. Najbrž bi se tako počuti) John, ko bi bil član Fanshawove odprave.
Barry: Nak, jaz bi kot član Fanshawove odprave užival, prekleto več veselja bi imel, kot sem ga ime! na K2, vam pravim. Hargreaves: Ne, saj nisem mislila tega. Tom je bil vselej na velikih odpravah v lahkih stenah. Nikdar ni zares zaguljeno plezal. Smer na Kangtego je bila trda in Toma je pač prestrašila. Nikdar še ni plezal v takšnem alpskem slogu. Zanj je bila tisto docela nova izkušnja, Climber: O tem smo se pogovorili. Bi se zdaj lahko preselili k tekmovanjem v plezanju? Chris, ali vidite v tekmovanjih možnost za sestavljanje prednostne lestvice, kar je očitno tako pomembno za komercialne plezalce? Gore: če si v dirki, presneto dobro veš, da obstaja lestvica in da naj tekmovanje priskrbi dobro osebnost, in vsi vedo, da je izbrani človek tisti čas najboljši, ampak zato še ne ostane najboljši cčlo leto. Tekmovanje je možnost, ki se nam ponuja za služenje denarja. Daje nam priložnost, da sponzorjem pokažemo, kako spretni plezalci smo. Da smo vredni tega, da za nas zapravijo denar.
Climber: Potemtakem imajo tekmovanja med navadnimi plezalci prihodnost? Atkinson: Čisto prav imate. Zanje je ista pesem. Veliko ljudi s tekmovanji kvari šport, ampak to ne povzroča popolnoma nobenega razločka za povprečnega plezalca, ki ni v tekmi in ni skomercializiran. Sam vsaj ne vem, v čem naj bi bil razloček.
Climber: Nemara bi morali pogledati etični vidik tekmovanja in reči, da povprečni plezalci plezajo, ker pri plezanju uživajo. Toda če so tekmovanja zato, da razvrstijo plezalce po kakovosti, če obstajajo samo za može pri vrhu, ali so potem moralno upravičena? Kot kaže, so namenjena samo tisi/m, ki hočejo zaslužiti denar. Gore: Veliko ljudi se hoče pomeriti, čeprav nimajo upanja, da bodo zmagali, ampak jih tekmovanje preprosto veseli Tekmovanje stopnjuje veselje za plezanje. Množica te opazuje, prepojiš se z adrenalinom in vsa zadeva nenadoma dobi več smisla. Poveča vse, kar ti jo pri tem 318 slogu plezanja pri srcu.
Climber: Toda vse to je tako tuje plezalcu, ki leze na goro Iz veselja do plezanja, možakarju, ki se pohlepno zagrize v skale in ima rad sveži zrak in samoto britanske pokrajine.
Atkinson: No ja. prostora ima dovolj, pa tudi za vse druge ga je dovolj. Gore: Zadnje tekmovanje, ki smo se ga udeležili, bilo je v Pirenejih, je bilo v prijazni dolini. Veste, tistega dne, ko je bilo tekmovanje, je prišlo več kakor 4000 ljudi in vsak Je plačal dvajset frankov, da nas je lahko gledal, kako plezamo. Naslednjega dne smo se napotili k steni, smer je bila dolga kakih 800 metrov in približno 200 metrov visoko smo morali splezati, pa Je bilo tam le še šest ljudi in bilo je čudovito. To sta dve skrajnosti in obe sem okusil, v zabavo sta mi bili obe enako. Climber: John, bi se pomerili na kakem tekmovanju?
Barry: Moram odgovoriti pošteno. Če bi menil, da sem zadosti dober, bi se pomeril, da, tekmoval bi. Rad bi odgovoril z ne, ampak mislim, da odgovor ne bi bil pošten.
Atkinson: Daj no, John, ti si bil prvi, ki je organizira! tekmovanje pri Breninu! Barry: Sem ga res, ampak ni bilo mišljeno resno.
Atkinson: Po čem pa sklepaš, da ga jemljemo resno? Če greš in si poražen, je to kaj strašnega?
Barry: Če bi jutri priredili olimpijsko plezanje in bi menil, da imam možnost osvojiti zlato medaljo in stati na stopnici, medtem ko bi igrali državno himno, bi bil hudičevo za to.
Climber: Alison, kakšne možnosti ima/o v Veliki Britaniji plezalke? Gill Fawcett je pravkar spfezaia E6 (naša 9—; op. ur.). Kdaj bomo videli ženske, ki bodo plezale E9(10+;op. ur.)?
Hargreaves: Hja, ko se jim bo zahotelo. Če bo ženska motivirana, da spleza E9 (10+), bo plezala. Če bi jaz res imela motiv, bi plezala E9.
Climber: Ali sploh imamo ženske, ki bi imele tako močan motiv? Hargreaves: Ne, po mojem jih nimamo. Mislim, da je v tem trenutku kaj malo motivacije za plezalke. Climber: Zakaj?
Hargreaves: Malo zaradi vremena, malo pa je krivo vedenje moških plezalcev. Barry: Se ne moreš sprijazniti s tem, da ženske nikoli ne bodo tako dobro plezale kakor moški?
Hargreaves: Ne trdim, da bi ženske mogle kadarkoli plezati v skali tako dobro kakor moški, toda pri kombiniranem plezanju smo ženske prav tako spretne kakor moški. Ne morem plezati tako naporno kot Jeff Lowe, lahko pa plezam nekoliko manj. Barry: Ta primerjava ni fair, Alison. Primerjati se moraš z najboljšimi. Jeff Lowe nI nič, nič boljši ni od mene, ti pa plezaš
veliko bolje od mene. Torej se moraš primerjati z Escoffierom ali Profilom, Hargreaves: Escoffier je v drugi ligi, Barry: Natanko tako. Primerjati se moraš z najboljšimi. Ne moreš se primerjati s troti. Prekipeval bi od sreče, ko bi lahko rekel, da so ženske tako dobre kakor moški, toda nikoli ne bodo mogle plezati tako dobro kakor moški.
Hargreaves: Ne pritrjujem ti. Pri alpskem in himalajskem plezanju so ženske na las tako močne kakor moški. Barry: Prazne marnje! Tudi če se menta-liteti kdaj izenačita, bodo ženske telesno zmerom šibkejše. Fiziološko dejstvo je, da so ženske za 20 odstotkov šibkejše. To mi je razložila feministična zdravnica in pristavila, kako si želi, da to ne bi bilo res. V nečem so ženske moškim za petami: od vraga pogumne so. Pri smeri Abruzzi, na primer, je bilo vse odvisno od poguma in samo zaradi tega je Julie Tullis prilezla na vrh K2. V njej je bilo več poguma, kot ga ima kdorkoli, ki ga poznam. Pa je bila ženska. Plezati za to, da bi si rešila življenje, pa ni zmogla. Cas je že, da to nekdo pove. Ampak v njej je bila velikanska, neizčrpna zaloga poguma. Ni bila plezalka. Bila je opotekajoča se hribovka, pogumna pa tako, da bi bila pogum lahko celo razdajala.
Climber: Prej ste rekli, da ženske za plezanje tudi zaradi vedenja moških niso motivirane?
Hargreaves: Ni vam treba drugega, kot prisluhniti moškim, kot je Barry. S takim govorjenjem uspešno odbija ženske. Barry: Vse življenje se že ubadam s tem, da opogumljam ženske, naj plezajo. Ko sem bit pri Breninu, so mi šle noči in noči in noči, tajnice in gospodinje sem peljal plezat, ker so zahtevale od mene, naj jih naučim plezanja. Vsi dedci inštruktorji so hoteli plezati E5 {8+; op. ur.) in E6 (9~) in si niso pustili jemati časa; tako da je moral prekleti Barry, ki je imel nekaj čuta za dolžnosti, opravljati to tlako. Hargreaves: Saj to je celo slabše. Namiguje, da ženske ne bi mogle same do gore in zlesti nanjo. Ne, oprosti, tvoje stališče ženskam res ne vliva poguma za plezanje.
Climber: Morda bomo razpravljanje nadaljevali kdaj prihodnjič. Mislim, da smo razvezali vrečo s kačami. Naj končam. Kaj imamo od plezanja vsi? Hargreaves: Užitek. John Barry: Neznanski užitek. Atkinson: Užitek. Gore: Užitek.
Climber: Hvala bogu, vsaj glede ene stvari smo enakih misli.
NOVA RAZSEŽNOST GORNIŠTVA — PADALSTVO
HITRI SESTOPI NA ZRAČNIH BLAZINAH
Osupljivo letenje s padalom! Kdo bi si mislil, kaj vse bo sprožilo teh 30 kvadratnih metrov najlonskega blaga pod gorniki! Kar precej jih zdaj spravi v svoj nahrbtnik poleg vrvi, karabinov in klinov še pisano padalo In nato poletijo z vrhov v doline, namesto da bi se podali na naporno sestopanje.
Ali pomenijo poleti s padali sprostitev ali omejitev?
Lepa septembrska nedelja nekje v Centralnih Alpah. Po izdatni malici razvljeta dva alpinista zavoj pisanega najlona, ki sta ga poprej potegnila iz nahrbtnikov. Previdno ga razprostreta na polovično prostornino, skrbno poravnata viseče vrvice in si jih pripneta v sedežni pas. Se zadnji pogled nazaj, pregled vrvic — in že se nad pilotoma razpne pisan, blazini podoben dežnik. Nekaj hitrih korakov po strmini navzdol — in po zadnjem kontrolnem pregledu na odlično razpet profil letečega telesa nosi padalo pilota pod modro nebo. Osem minut pozneje oba pristaneta v dolini. Za njima je 1500 metrov višinske razlike in 3,5 kilometra razdalje. To zmore padalo.
Tisti alpinisti, ki so ostali na hribu, še precej časa niso mogli priti k sebi od
začudenja. Dvojen občutek jih je preveval. Nekateri so takoj začeli sanjati in se navduševati za novi šport. Zanje pomeni letenje s padalom novo razsežnost, dobesedno piko na i, nekaj takega, kar so pri svojem hobiju že dolgo iskali. Padalo je naposled le tri do pet kilogramov težko in je zanj prostor v vsakem nahrbtniku. Nobenih palic nI, nobenih prečk ali je-klenic ne potrebujemo, da sestavimo to letečo napravo, poleg tega pa je mogoče z njo skoraj povsod startati in pristati. Tako pravijo navdušeni alpinisti. Vendar je med njimi tudi precej skeptikov, ki ne bi svojega življenja nikoli zaupali tako krhki napravi iz tenkega najlonskega materiala, nikoli se ne bi odgnali s kakšnega vrha ali se pognali v globino navpične stene. Poleg tega jih je strah, da bo nebo nad njimi kmalu tako zabasano s padali in padalci, kot je nebo nad nekaterimi vrhovi že zdaj.
KAKO JE MOGOČE LETETI?
Kaj se dogaja na startu, ki je sicer najbolj tvegan trenutek celotnega poleta, smo že slišali. Od tistega trenutka dalje, ko nas letalna naprava nosi, delujejo aero- 319
dinamične sile. Pritisk v celicah padala, ki nastane zaradi pritekajočega zraka, oblikuje leteče telo in mu zagotavlja stabilnost. Tudi pri letalih je tako; kadar teče zrak okrog krilnega profila, nastane na njegovi zgornji strani podprltisk, ki ga po pravilu »potegne« navzgor. Na notranji strani kril deluje vzgonska sila kot pritisk. Tako letalna naprava leti. Ko je v zraku, se padalo izkaže kot stabilna naprava, ki jo je mogoče od zunaj natančno voditi. Mehke nagibanje sem in tja, blago zibanje in rahlo prasketanje nad padalom — tako poteka padalski polet. To je letenje v čisti kulturi! Poteg desne zavorne vrvice — in tista stran padala se nagne in je mogoče izpeljati desni ovinek. Poteg leve zavore deluje kot obračanje v levi ovinek. Močan poteg obeh vrvic zmanjša hitrost spuščanja, seveda le začasno. Posledica tega manevra je ta, da padalo leti nekaj časa nenadzorovano. Počasno spuščanje zavor zadostuje, da padalo spet jadra čisto normalno. Vse se vrti okrog jadralnega števila. Jadralno število je razmerje med višinsko razliko in vodoravno razdaljo poleta. Najboljše vrednosti so zdaj nekako 3, kar pomeni, da lahko pri višinski razliki 1000 metrov jadramo s padalom 3000 metrov daleč. To je seveda le teoretično. Vetrovi od zadaj in bočni vetrovi, turbulence ali vetrovne luknje lahko polet skrajšajo, vzgonski vetrovi pa ga lahko podaljšajo. Najmanjša hitrost padanja je približno 2,5 metra na sekundo, kar s pravilno tehniko omogoča prijeten pristanek. Hitrost spuščanja je različna glede na izdelek irt vrsto gradnje, vendar je nekako 35 kilometrov na uro. Široka padala z veliko površino letijo počasneje in lagodneje kot hitri, ozki profili, vendar jih je v turbulencah teže nadzorovati in seveda tudi potrebujejo več prostora v nahrbtniku. V nasprotju s startom, kjer potrebujemo razmeroma dobre razmere, bodisi rahel vetrič bodisi primeren nasprotni veter, da bi zleteli, je pristanek vedno možen. Vsekakor je pristanek lahko trd ali kot maslo mehak. Vsakokrat je v vsakem primeru novo doživetje opazovali, kako se poznavalec pripravlja na pristanek, kako zadnje metre pred pristankom močno potegne obe zavori in do centimetra natančno pristane tam (pa naj bi se že obdržal na nogah ali padel), kjer je hotel, medtem ko za njim padalo počasi pristaja na zemlji.
KAJ PA VARNOST?
Da, varnost! Da padalo leti, da — gledano aerodinamično — mora leteti, je popolnoma jasno. Toda ali to zadostuje, da mu zaupamo svoje življenje, kajti ko smo v zraku, nam ne pomaga niti vrv niti mreža?
Varnost je tako rekoč zagotovljena že s 320 preprostim upravljanjem. Nič kaj poseb-
nega ni treba pred startom pripraviti, nič zamotanega urediti, to pa pomeni, da ni mogoče narediti (skoraj) nič narobe. V nasprotju z zmajarjem se lahko padalec med poletom popolnoma preda užitkom. Naprava leti brez posebnih pilotovih popravkov, stabilnost padala pa je prav osupljiva. Pilot pri tem visi tri do pet metrov pod kupolo iz napetega najlona. To mu zagotavlja, da tudi v turbulencah ostane tam spodaj. Če obstaja prt zelo močnem, viharnem in sunkovitem vetru nevarnost, da bi se padalo v zraku zvilo, lahko s pospeševanjem poleta avtomatično povečamo pritisk v celicah in odpravimo nevarnost. Tudi če se strga zavorna vrvica, to nima katastrofalnih posledic, 2e med učenjem se bodoči letalec nauči svojo napravo s pomočjo zadnjih nosilnih pasov (ki zmorejo težo 1000 kilogramov) usmerjati in tako pristati. Padalstvo je varno, vendar so seveda tudi tod meje.
NOBENE SVOBODE BREZj»TODA«__
Vprašanje o vzrokih dosedanjih nesreč je zato popolnoma upravičeno. Poleg razmeroma številnih polomljenih nog in modric je bilo doslej v Švici tudi precej smrtnih nesreč. Te kažejo predvsem na dvoje: start je absolutno najbolj tvegan trenutek poleta, zato so dobri pogoji preprosto nujno potrebni, če hočemo tveganje zmanjšati na najmanjšo možno mero. Vendar je ocenjevanje vremena in razmer takšno gradivo, ki ga gorniki pač morajo dobro poznati. »Do nevarnosti pride takrat, kadar pamet izgubi nadzorstvo nad častihlepnostjo.« Ta stavek britanskega ekstremnega alpinista Dougala Hastona ima posebno veljavo pri padalstvu v gorah. To lahko povemo tudi drugače: padalstvo samo po sebi ni nevarno, so pa nekateri nevarni piloti. Prav gornik se mora pri svojem novem hobiju natančno naučiti nekatere stvari, ki so za navdušenega zmajarja nekaj samo po sebi razumljivega. Naj navedemo nekaj primerov. Vetriča. ki piha s hitrostjo 30 kilometrov na uro, se ne ustraši noben gornik. V najslabšem primeru si izbere zavetje, če se odloči za malico, ker je tako pač lepše uživati med počitkom. Enako močan nasprotni veter pomeni za padalca, ki namerava startati, že kar precej. Nasprotni veter hitrosti 30 kilometrov na uro namreč pomeni, da mora padalec teči s hitrostjo 45 do 50 kilometrov na uro, da bi se sploh dvignil v zrak, s tem rezultatom pa bi tak alpinist postat atlet svetovnega razreda. Turbulence v zraku, ki s tal sploh niso opazne, se lahko v gorah pojavljajo kjerkoli. Veter »teče« popolnoma tako kot potok okrog skal, okrog gora in gričev. Pri tem lahko nastanejo vetrovne luknje, ki lahko za velikimi gorami premostijo
Nova dejavnost v gorah — gorsko padalstvo — se ponekod tako uveljavlja, da ob fepift dneh s padalsko primernega hriba vsaki dve minuti zleti nov padalski pilot.
cele doline Takšne cone oblikujejo lastne smeri vetrov, ki so od glavnih smeri vetrov popolnoma neodvisne ter povzročajo povečano hitrost vetra. Padalec jim je izpostavljen kot lahek otroški balon. Kateri gornik se je že zanimal za žice z visoko napetostjo ali za drogove, okrog kalerih ponekod nalagajo seno? Kot padalec jih mora pravočasno poiskati in svoj polet načrtovati v dovolj veiiki razdalji od njih, kajti če bi jih oplazil, bi to utegnilo biti smrtno nevarno.
BREZ ŠOLE NE GRE
Ko je pred približno dvema letoma prišla moda gorskega padalstva iz Francije in kar preplavila nekatere sosednje države, so to ponekod takoj začeli pravno urejati. Uprave za civilno letenje so. na primer v Švici, takoj predpisale organizacijske oblike, izpite in poprejšnje izobraževanje na področju gorskega padalstva. Marsikje so takšno šolanje prevzele padalske organizacije ali odseki, ki se pri planinskih društvih posebej ukvarjajo s padalstvom v gorah in ki so se takoj navdušeno lotile šolanja za šport, ki v nobeni od svojih oblik niti malo ne onesnažuje narave, kot so posebej poudarjali. Kmalu so se kot inštruktorji prijavili učitelji zmajarstva in postali avtorizirani strokovnjaki, pred katerimi je bilo treba opravljati izpite. Šele letos so v Švici začeli poučevati gorsko padalstvo za to posebej izšolani inštruktorji.
Načelno je mogoče jadrati s padalom tudi brez poprejšnjega šolanja. Vendar ni
priporočljivo, kajti na tečajih se je mogoče naučiti, na kaj vse se mora padalec pripraviti. Na teoretičnem delu izpita je treba odgovarjati na vprašanja iz aerodinamike, letalske prakse, vremenoslovja, materialov in zakonodaje, na praktičnem delu izpita pa je treba jadrati, krmiliti, ustavljati in pristati v določenem krogu. Izpit lahko v Švici opravlja tisti, ki je poprej pod nadzorstvom opravil najmanj 20 višinskih skokov z višinsko razliko najmanj 200 metrov. Kar zadeva zavarovanje, v Švici doslej niso imeli nobenih težav tisti, ki imajo izpit in ki niso leteli na črno. Zavarovalnica smatra, da pri padalstvu ni kakšnega posebnega tveganja in ob nesreči izplača polno odškodnino.
NOVA RAZSEŽNOST GORNIŠTVA _
Gornik-alpinist kot padalec zavzema nova prostranstva. Podobno kot pri ekstremnem alpinizmu ali pri športnem plezanju postavljajo privrženci tega novega športa, ki naj bi bil brez ovir in brez konvencij, vedno večje višine in rekorde. Nekaj takega je start Jeana Marca Boi-vina z vrha Matterhorna. Ker tam zgoraj ni primernega zaletišča, se je Francoz s kratko vrvjo privezal na kamnit blok in razvil padalo, ki mu ga je močan veter napihnil. Ko je bilo padalo že razprostrto nad njim, je z energičnim rezom prerezal vrv, ki ga je spajala z zemljo, in hip zatem že jadral nad vrhovi. Ali pa Pierre Gevyux, ki je že leta 1995 startal s padalom z 8035 metrov visokega Gašerbruma v Himalaji. Le nekaj minut je v redkem zraku trajal njegov polet z vrha do baznega tabora, ki je bil 2100 metrov nižje.
Nemca Helmut Walder in Wolfgang Müller, ki sta januarja letos »preletela« 6310 metrov visok Chimborazo v Ekvadorju, bosta to prav kmalu komercialno izkoristila. Že letošnjo jesen bo namreč mogoče z njima plezati na to goro In se s padalom spustiti z njenega vrha — tako rekoč kot turist.
Enako kot pri odpravi na osemtisočaka seveda ni nobenega zagotovila, da se bo na vsaki gorski turi posrečil polet z vrha s padalom. Močan ali neprimeren veter, slaba vidljivost lahko, na primer, že pokvari takšne načrte in prepreči polet. Tako se je, na primer, zgodilo Francozu Jean-Noélu Rochu, ki mu je ob poskusu starta izredno močan veter preprosto odnesel padalo. Tako mu ni preostalo nič drugega, kot da je seveda vzel pot pod noge. S takimi nevšečnostmi pa mora gorski padalec pač vedno računati. Na koncu koncev sploh ni nujno potrebno, da bi bil polet s padalom tako ekstremen ali celo rekorden. Velikansko doživetje so kajpada že poleti s številnih vrhov alpskega in predalpskega sveta.
(Les Alpes)
PLANINSKI VESTNIKHMMH^HMn^^H
RODILA SE JE ŠE ENA GORSKA MODNA MUHA
KOLESARJENJE PO VRŠACIH
Imenujejo jih »mountain-blkes« (gorska kolesa) in lahko s svojimi 18 prestavami odpeljejo kolesarja po strmih poteh celo do visokih vrhov. Tako vsaj piše na reklamnih prospektih marsikje v Zahodni Evropi.
Ze desetletja dolgo služi kolo planincem kot zelo dobrodošel pomočnik, pred vsesplošno motorizacijo pa je nasploh veljalo za »zasebno prevozno sredstvo«. Bi-cikel je najčistejše in najučinkovitejše prometno sredstvo in se nad njim ne morejo pritoževati niti najbolj zagrizeni var-stveniki okolja. Torej bi bilo mogoče sklepati, da tisti kritiki, ki že nasprotujejo »gorskemu kolesu«, nekoliko pretiravajo, saj je karseda primeren za hitrejše prečenje na smrt dolgočasnih in utrujajočlh planinskih poti, ki se vlečejo v nedogled. Vendar imajo vsaj varstveniki deloma prav: kdor je, na primer, lansko poletje hodil po gorah tistih dežel, kjer je gorsko kolo že bilo v modi, se je kar pogosto jezil, ko so mu kolesarji tulili, naj se umakne, ker so ga, hitrejši, kot so bili, hoteli prehiteti, ne da bi jim bilo pri tem treba stopiti s kolesa. Če se je komu na eni sami turi to zgodilo večkrat, si lahko predstavljamo, kako so reagirali taki planinci starega kova. Prav tako nimajo nobenega razumevanja za nove kolesarske navdušence lastniki gorskih košenic in travnikov, prek katerih so včasih vodile mirne poti proti goram. Noben lastnik ni zadovoljen, če so turisti in planinci hodili zunaj označenih poti: 322 ko so se ti privadili na hojo po poteh in
Tudi gorsko kolesarjenje že Ima svoje rekorderje. Trije Angleži so, ne primer, e kolesi pripeljali na vrh Kliimandžara In se z vrha tudi odpeljali v dolino
Slovenci smo blil precej pred časom: na Triglavu sta bili prvi kolesi £e avgusta teta 1973 — In še dirkalni povrhu, vendar le za stavo
stezah, so se rodi!« gorski kolesarji, ki so posebno med prehitevanjem zavili s steze, da so lahko nemoteno nadaljevali pot. Seveda pravi planinci enako kot lastniki travnikov obsojajo take navade tako pešcev kot kolesarjev, kajti tako hoja kot vožnja zunaj poti puščata sledove, ki so Škodljivi, če jih je veliko. Ker pa ponekod tako kaže, da bi lahko gorska kolesa postala moderno dokaj množično prevozno sredstvo, bi to pomenilo za gorsko naravo precejšnjo obremenitev. Ponekod oblasti že grozijo, da bodo izdale uradne odloke in prepovedi, če bi se ta »modna muha« tako razpasla, da bi postala škodljiva. Marsikje, kjer se bojijo take epidemije gorskega kolesarjenja, že trkajo na vest kolesarjev in jih opozarjajo, naj upoštevajo
nekdanja kolesarska pravila, ki so predvsem zahtevala, naj kolesarji za seboj ne bi puščali sledi, naj bi se vozili po dovolj širokih poteh in stezah in naj bi bili prizanesljivi do pešcev in gorskih popotnikov, ki naj bi imeli na ozkih poteh med vrhovi še vedno prednost, kot jo imajo v mestih na prehodih za pešce. Ob tem opozarjajo, da prostost In svoboda v hribih nista brezmejna in da se bo treba zateči k restrikcijam, če nasveti ne bodo pomagali.
Lepo bi bilo upoštevati vsa ta navodila, da bi lahko ljubitelji te nove zabave (ali športa) še dolgo uživali v njem, tudi pri nas, ko bodo — nobenega dvoma ni, da ne bodo — prišla gorska kolesa tudi v naše gore.
PREDSTAVLJAMO FRANCKO PRETNAR, DOLGOLETNO OSKRBNICO PLANIKE
NA DVORIŠČU TRIGLAVA
DRAGICA MANFREDA
V Zasipu pri Bledu, kjer ima Pretnarjeva Francka svoj dom, je narava tako polna gorske lepote, da je kar malce neverjetno, kaj Francko vsako leto znova potegne v kočo pod Triglav, v tisto surovo in zahtevno življenje. Se posebej zato, ker ji zadostuje triglavsko dvorišče, kot pravi planoti pod Triglavom, na kateri stoji Planika. Na vrh namreč kljub 16-letni oskrbniški službi v Planiki še ni stopila. »Dobro pa se vidi Triglav tudi s kuhinjskega okna v Zasipu,« pravi, »četudi ta razgled ni nič v primerjavi s tistim iz Planike. Kadar je vidljivost dobra, gledam zvečer tja dol na morje, kako se prižigajo In ugašajo svetilniki. Kje z Gorenjske bi še lahko gledali svetilnike na morju, vas vprašam?«
»Morda se z vrha Triglava celo Dubrovnik vidi,« malce ponagajam, saj je vrh Triglava očitno Francklna šibka točka. »Zaradi Dubrovnika pa ne bom gor hodila, čeprav je res, da sem se že večkrat odpravljata tja gor. Ko pa sem gledala ženske, ki jih alpinisti vsako leto peljejo na vrh, sem sklenila: ne, Francka, tebe pa nihče ne bo navezovali Če bcš šla, boš šla sama ...«
Te dni se Pretnarjeva Francka znova odpravlja na Planiko In kot vsa leta doslej pravi, da bo šla samo v primeru, če bodo v koči zaposlili primerne ljudi. Toda Francka že zdaj ve, da se to ne bo zgodilo — ali pa se bo zgolj po naključju, kajti z osebjem v naših planinskih kočah je križ že vsa teta, sedaj pa nemara še bolj kot kadarkoli doslej. »Saj pridejo; toda ko vidijo, da je to delo eno sžmo garanje od jutra do večera, zraven pa le
malo razvedrila, jo popihajo kar sredi sezone. Zlasti mladim danes delo ne diši preveč, pa tudi delovnih navad nimajo. Zgodi se, da ne zna dekle niti posode pomiti, najhuje pa je, če dela sploh ne vidi. Nerada sem za policaja v koči; tedaj se namreč odnosi pogosto zaostrijo. Še najbolj sem zadovoljna, če se vsaj kuharica dobro spozna na lonce. Če letos ne bodo dobili kuharice, me Planika ne vidi,« zagrozi Francka bolj za javnost kot iz prepričanja. Kljub vsemu garanju, ko mora biti razen oskrbnice še sobarica, pa čistilka, natakarica in pogosto še kuharica, je našla v Planiki svoj življenjski smisel in dokler ji bodo leta dovoljevala, bo najbrž hodila gor. Zaradi ljubezni do gora, pa do ljudi, do planincev: »Veste, takole je na Planiki: zvečer Imam 90 let, zjutraj pa 18. Dokler bo tako, sem še za gor, mar ne?«
Planinci sicer poskrbijo za težave, pa tudi za nepozabne trenutke, takšne, kot jih v dolini ne moreš doživeti: »Pred leti je prišla ogromna skupina planincev iz Setc. S kuharico Mici sva že od daleč opazovali njihov utrujeni korak. Med njimi je bil tudi možak z veliko doktorsko torbo. Poglej, saj imajo c6lo bolnišnico s seboj, sva se malce posmehnili. Ko pa so se stlačili v kočo in se napili toplega Čaja, je »doktor« odprl svojo torbo in potegnil iz nje frajtonarico. In potem se je začelo... V kuhinji smo peli in plesali skoraj do jutra. Komaj kakšno uro smo utegnili podrematl, ko so nas že dvignili za zajtrk in ob petih zjutraj se je ples znova začel kar na dvorišču. Kako rada imam vesele ljudi in takšne vesele trenutke!«
— Kal pa danes? Mar so planinci manj razpoloženi?
»Manj, manj! Ne vem, alt se še v hribih ne morejo otresti skrbi, ki jih nosijo s seboj iz doline, ali pa so krive tudi cene. Danes vsi neznansko hitijo, tudi tukaj gori, V najkrajšem možnem času bi radi pri-dirjali na vrh Triglava in nazaj domov, da bi bili stroški za hrano in prenočevanje čim manjši,«
—	So cene res tako visoke?
»Pri nas pravzaprav še kar gre, pa imamo zato dom prezaseden, Kredarica je draga, pa zavijejo k nam. Naša enolončnica je bila lani 600 dinarjev, letos bo najbrž enkrat več, za zajemalko čaja pa so nekateri predlagali celo 500 dinarjev. Za lonček tople sladkane vode!«
*— Če bo šlo tako naprej, bodo koče kmalu prazne ...
»Za Planiko se ne bojim, drugod pa bi že morali o tem razmišljati. Lani mi je pravila štiričlanska družina z dvema otrokoma, da je porabila v hribih v dveh dneh dva milijona, čeprav so imeli precej hrane tudi s seboj.«
—	Torej bomo vse več hrane tovori I i v nahrbtnikih?
»Če bo šlo tako naprej, bo planinstvo le še za premožne. Kar pa se hrane v nahrbtniku tiče, imam svoje mnenje: prvič, niti konzerve niso zastonj, in drugič, sem videla precej bolnih planincev, ki so si pokvarili prebavo in seveda Izlet prav zaradi pogretih ali pa celo hiadnih konzerv.« Najbolj je Francka vesela novosti na Planiki: tako novih jogijev, rjuh, odej in sa-
nitarij kot lepšega videza doma sploh. Trdno je prepričana, da bi morali ob sedanji obnovi razmišljati na širitev Planike vsaj za 20 dodatnih ležišč, saj je gneča le prevelika, zadrega ob večerih pa nemalokrat skoraj tragična. Zaradi razlik v ceni sedaj planincev niti več ne morejo pošiljati na sosednjo Kredarico. Razširitve bi bila potrebna tudi jedilnica, medtem ko bi v nadstropju potrebovali sanitarije, saj se ponoči planinci dobesedno valijo po temnih stopnicah. No, planinsko društvo Gorje se je obnove sedaj temeljito lotilo, pa bo Planika nekoč res takšna, kakršno si Francka želi. Da bo lahko ¡meta, kot pravi, triglavsko dvorišče urejeno in po-meteno, da bodo drva v drvarnici, material pa v skladišču.
—	Francka, ali so planinci danes manj disciplinirani kot pred leti?
»Ne bi rekla. Ko zvečer ugasnem agregat, gredo v posteljo. Tisti pa, ki ostanejo v jedilnici, še kaj popijejo, včasih zapojejo in klepetajo, toda skoraj nikoli tako glasno, da bi speče motili. Sicer pa jih moraš razumeti: v gore gredo, da bi se sprostili od tegob doline. Razpoloženje je kajpak večje, kadar pridejo planinci v skupini. Tedaj so tudi bolj potrpežljivi, medtem ko so posamezniki običajno bolj občutljivi in zahtevnejši.«
—	Se kdaj razjezite?
»Večkrat sem huda na svoja dekleta, ki jih je potrebno nenehno opozarjati na umazane mize In kozarce pa na slabo postrežbo; jezna sem tudi tedaj, če planinci vlačijo na Triglav prav majhne otroke, ki jim pomeni takšna pot !e hudo trpljenje. Tudi takrat me vznejevoljijo, ko jih zaman opozarjam na bližajoče se slabo vreme. Dobro poznam Triglav in vem, kakšne morajo biti njegove skale, da bo vreme držalo, pa tudi kateri veter prinaša lepo vreme. Saj vendar Triglav ni tako daleč, da ne bi mogli vzpona ponoviti, če jim prvič vreme ni naklonjeno! In veste kaj še: tiste spominske plošče gor po Triglavu so več kot neprimerne. Naj jih tukaj na domu pribijejo, vselej pravim. Za skupino planincev, ki jo je pred leti ubila strela, zanesljivo vem, da so jo na bližnjo nevihto poprej opozorili na Kredarici. Kolikokrat jih opozorimo, pa se nam potem premraženi in prestrašeni ob vrnitvi zahvaljujejo. A kaj pomaga zvoniti po toči!«
Ko se je po moževi smrti Francka odločila sama prevzeti Planiko v oskrbo, je slutita, da bo poslej živela predvsem zanjo. Nobene težave je doslej niso odvrnile od nje, kajti življenje je pač tako: splet veselja, jeze in žalosti, v dolini ali v gorah. Francka Pretnar pravi, da je zares žalostna le še tedaj, ko planinci zapojejo slovensko narodno, ona pa je brez posluha...
PORTRET PLANINCA IN PUBLICISTA SLAVKA KRUŠNIKA
NJEGOVE DRUGAČNOSTI ISTIH POTI
MATEJ SURC
Preden sem Slavka Krušnika spozna/ osebno, sem o njem vedel tole: da se je letos že dvanajstič podal na slovensko planinsko pot (prav tolikokrat je prehodil transverzalo kurirjev in ve-zistov), da bojda sploh ne mine dan, ko ne bi šel v hribe in da piše knjige...
Stopil sem v njegovo stanovanje na Bratovševi ploščadi v Ljubljani, poln pričakovanja, radoveden in z malce tesnobe v srcu. Vendar sem kmalu tudi spoznal, da je Slavko Krušni k zelo umirjen, sproščen in izredno priljuden človek.
Luč sveta je zagleda! v Trnovem. Bilo je to pred 63 leti. Učit se je šel za tiskarja, a še preden se je bil izučil, je izbruhnila vojna. Tiskal je potem v mnogih partizanskih tiskarnah, največ v »Podmornici«. Pozneje se je vključil tudi v partizanske enote, a mu je bilo naročeno, da se ne sme preveč izpostavljati. Tiskarjev vendarle ni lahko dobiti!
—	Po vojni sem opravljal toliko različnih poklicev, da jih bom zdaj samo naštel. Najprej sem se do kraja Izučil za tiskarskega strojnika. Potem sem zašel med novinarje; dopisoval sem v list »Gradimo«, ki pa je kmalu ugasnil. Prevzelo me je nato politično delo. No, prišlo je obdobje debirokratizacije v petdesetih letih in spet sem se znašel pri svojem prvotnem poklicu. Postal sem potem direktor tiskarne Narodne banke. Zaposlen sem bil tudi v različnih založbah, kot propagandist pri Triglav filmu in zopet novinar — urednik glasila pri Viatorju. Nekaj časa sem predsedoval občinskemu sindikalnemu svetu v šišenski občini, nazadnje, tik pred odhodom v pokoj, pa sem postal sekretar odbora za izgradnjo »Poti spominov in tovarištva«.
Kdo je dal pobudo za izgradnjo te poti?
—	Pobudnik je bila skupina študentov arhitekture, ki je tudi Izdelala načrt, avtor ideje pa je bil novinar Stane Skrabar.
Njen namen?
—	To je 34 kilometre dolga krožna spominska pot okrog Ljubljane, ki poteka približno tam, kjer je okupator dvainštiri-desetega postavil bodečo žico in bunkerje. Uporno mesto je spremenil tako rekoč v koncentracijsko taborišče, da bi njenim prebivalcem onemogočil stik s partizani. Zdaj vodi tod štiri metre Široka popeskana pešpot, obdana z drevesi in
povezuje 102 spominska kamna in 6 spomenikov. To je »zelen prstan« okrog mesta — heroja in hkrati »največji stadion na svetu«. In majski »Pohod po poteh partizanske Ljubljane«, katerega se vsako leto udeleži okrog 80 000 ljudi, je postal tradicionalni političnošportni izraz množic mednarodnega pomena.
Kakšne probleme ste imeli pri gradnji?
—	Nasprotovali so urbanisti, češ, zemlja da je dragocena. Vendar pravi kmetje niso bili prikrajšani niti za ped obdelovalne površine, drugim lastnikom zemljišč pa smo priskrbeli ustrezno nadomestilo.
Kakšni so bili celotni stroški (v današnji vrednosti) in kdo je prispeval?
—	Danes, natanko deset let potem, ko smo začeli, bi skupno delo stalo milijardo. Dve petini so prispevali delavci, ostalo pa družbenopolitične in samoupravne interesne skupnosti. Seveda so veliko naredili občani In mladinci s prostovoljnimi akcijami. Posebej smo pazili, da ne bi preveč obremenjevali združenega dela, a kljub temu nismo imeli pretiranih problemov z zbiranjem sredstev.
Omenili ste »Pohod po poteh partizanske Ljubljane« kot množično manifestacijo. Današnja mladina ni preveč naklonjena megalomanskim prireditvam!
—	Aha, misliš primerjati s proslavo ob dnevu mladosti! Vendar bi med našo In beograjsko prireditvijo težko našli skupna točke. Ta naš pohod družbo ne stane praktično ničesar. Nikogar seveda tudi na silimo, naj se pohoda udeleži.
Letos je bil ukinjen brezplačni obrok za udeležence partizanskega marša, nakar so se nekateri borci pritoževali, češ da varčujemo na nepravem mestu. Kdor je prikrajšan, se kajpada pritožuje. Ko že omenjava prireditev ob dnevu mladosti, naj povem, da je ta zadeva že resnično preživeta. Malce me spominja na agitpro-povske parade. Ce pa že mora biti nekaj takšnega, naj to plača televizija. Popolnoma razumem, da ste mladi s tem nezadovoljni. Vi potrebujete nova delovna mesta, stanovanja... In predvsem drugačne obete za prihodnost.
Pri planinskem društvu Ljubljana-matica ste vodja spominskih pohodov. (Sicer je Slavko Krušni k član še dveh planinskih društev — ljubljanskega PTT in Integrala.) Vsako leto obiščete Kum, Dražgoše, Osan-karico, Stol, Porezen, Snežnik, Blegoš, Slavnik, Tišje, Javornik... In gofovo sva še kaj pozabila. Spet so tu zagovorniki in nasprotniki!
—	Vzemiva za primer zimski pohod na Stol, ki se ga vsako ieto udeleži nskaj tisoč planincev. Osebno bi raje videl, da bi šli na Stol večkrat na leto z manj udeleženci, če bi bilo to izvedljivo. Nekateri hodijo na takšne pohode, ker sami ne znajo ali si morda zaradi neizkušenosti niti ne upajo, eni se najrajši vzpenjajo v družbi prijateljev, drugim spet je všeč publiciteta, prisotnost množičnih občil. Obstajajo tudi pohodniki, ki načrtno negujejo izročila NOB in druge dogodke iz naše preteklosti. Prepričan sem, da je mnogo takih, ki bi se v začetku maja podali na pot okrog Ljubljane, četudi bi pohoda nihče ne pripravil. To je pač v njihovi zavesti. Seveda pa sem proti posiljevanju s takšnimi rečmi. Pustimo planinca, naj si sam izbere svoj čas, svojo pot! Komur množični pohodi niso pri srcu, naj gre v hribe sam. Takrat bo lahko po svoje užival v tišini. Nima pa pravice, da bi naše pohode prepovedoval. Saj tudi tisti, ki se ne ukvarjamo z vrhunskim planinstvom in nas kakršnokoli plezanje pač ne zanima, ne nasprotujemo alpinistom. Nasprotno! Cenim njihove podvige. Najmanj takšno podporo kot ostali športniki zaslužijo ti fantje.
Skorajda ne verjamem, da bi kdo prepovedal množične pohode. Gre za drugo stvar. Menim, da je le pretirano propagiranje masovnosti nesmiselno, ker predstavlja v gorah resen ekološki problem!
—	Z našimi izleti in srečanji sploh ne onesnažujemo narave. Planince venomer opozarjamo, naj prazno embalažo odnesejo nazaj v dolino. Zame je smrtni greh na kakršenkoli način uničevali čudovito slovensko zemljo. Z vsemi močmi se bom boril proti temu. Zadnjič, denimo, sem bil delegat naše občine na konferenci »Ekologija, energija, varčevanje«, kjer smo skupaj dosegli odlog za gradnjo jedrskih elektrarn.
Vrniva se k vašemu izletniškemu odseku. Ali je med najbolj dejavnimi v društvu Matica in v Sloveniji?
—	Gotovo, predvsem po zaslugi neutrudnega Luke Kočarja, ki odsek vodi že dolga leta. Lani smo pripravili okrog 140 izletov, letos smo njihovo število omejili na 100. Težave so s prevozi. Zdaj smo prisiljeni uporabljati redne avtobusne in železniške prevoze, ker se posebnih avtobusov zaradi premajhne udeležbe ne splača več najeti. Izjema so le izleti na Koroško.
Avstrijsko Koroško?
—	Ja, Ljudje radi tam tudi kupijo kakšno malenkost, ki je cenejša kot pri nas.
Ali poskrbite za vse rodove planincev?
—	Pripravljamo izlete v visokogorje — za bolj izurjene; potem v sredogorje in tudi zgolj avtobusne izlete. Pred leti smo tudi
uvedli letovanja na Komatih in na Visu. Če so na izletih mladi, jim planinski vodniki izberemo vodje in dovolimo, da pač hodijo hitreje, če hočejo. Upokojenci, ki so vključeni v društvo, so lani sami izdelali načrt izletov in tudi njihovemu okusu smo kar najbolje skušali ugoditi.
S kakšnim namenom obiskujete vezne poti?
—	Ni težko uganiti, kje je bolj zdravo: v gostilnah, onesnaženem mestu, ali v hribih. Ko se takole dodobra prepotiš, gre vsa hudobija iz tebe, pravijo. Naužijem se čistega zraka, tako vzdržujem tudi telesno pripravljenost, ki mi veliko pomaga pri premagovanju vsakodnevnih življenjskih nadlog. V hribih rad srečujem ljudi, ki niso moralno pokvarjeni. In menim, da je veČina planincev takšnih. Nekoč me je prijatelj vprašal, če bi s svojimi transver-zalami rad prišel v Guinessovo knjigo rekordov. Morda res, a predvsem kot človek, ki še kar zdrav hodi po teh poteh neprenehoma, več let, in ne kot zbiralec transverzalnih značk, čeprav sem jih za svoj klobuk zataknil že stošestintrideset. Moj sistem je takle: vsako leto obiščem kar največ najlepših planinskih točk v Sloveniji in nekaj v Jugoslaviji.
Kaj pa v tujini?
—	Tudi. Sem, recimo, reden gost Poti prijateljstva, ki povezuje 30 vrhov v treh državah.
Po desetkrat prehodite isto pot. Ali ni to včasih malce enolično?
—	Sploh ne! Ravno nasprotno. Držim se tegale načela: Če hočeš na teh poteh resnično uživati, jih obišči še enkrat. Takrat veš, kje te čaka gostoljubje; laže boš tudi raporedll razpoložljivi čas; ne bo več negotovosti in strahu pred neznanim in vedel boš, koliko opreme vzeti s seboj.
Kakšna je prihodnost transverzal?
—	Sam pravim, da bi bil prikrajšan za marslkak čudovit košček naše dežele, če ne bi hodil po transverzalah. Najbrž so še lepi kotički v Sloveniji, kjer bi se dalo speljati vezno pot, sicer pa je bolje vzdrževati tisto, kar imamo, kot pa da bi občine med seboj tekmovale, katera bo imela več transverzal. So predeli, kjer so poti tako zaraščene, da se je treba skoraj z mačeto prebijati skozi. Tudi žigov nI povsod ali pa so namenoma razbiti. Le kaj je komu žalega stori! ubogi žig! Vendar ne hodim po teh poteh samo zaradi njih. Če že rabim dokaz, mi zadošča tudi fotografija ali podpis dveh kolegov.
Imate morda kakšne »svoje« kotičke, kraje, kamor najraje zafiajafe?
—	Hm... Veliko jih je. Morda Ojstrica, ker ima lahek dostop s Korošice in nudi razkošen pogled z vrha. Tak je tudi Ja-
lovec. Nanj sem se povzpel enajstkrat. Zelo všeč so ml nekateri manj znani, malce skriti kraji: Vodriž pri Slovenj Gradcu, na primer, Marija Čreta nad Mozirjem, ali pa Mašun pri Ilirski Bistrici. Prepričan sem, da mnogi zdaj prvič slišijo zanje.
Ali vas pri teh potovanjih katera stvar posebno moti?
—	Mnogo je planinskih koč, ki so zaprte tudi v sezoni oziroma so odprte le ob koncu tedna. V Bosni, kjer sem največkrat naletel na zaprte planinske domove, pravijo, da se jih ne splača oskrbovati, ker ni ijudi. Ljudi pa ni zato, ker domovi niso oskrbovani, mar ne? Tudi v Sloveniji je nekaj takih primerov. Ne vem, zakaj nekje koče gradimo, drugje pa jih pustimo, da samevajo. Oskrbniku je treba dati pošteno materialno spodbudo, ne pa da jih pošljemo gor in se potem zanje ne brigamo več.
Na kakšen način doživljate naravo, ko takole pogosto križ a rite po naši deželi?
—	Pokrajino okrog sebe opazujem z očmi slikarja. Na vsakih nekaj korakov mi ponudi drugačen pogled; drugačna je svetloba in senca, različne so barve. Noben trenutek dneva ni enak drugemu; vsak letni čas mi pričara drugačno igro narave. Veliko se oziram okrog sebe, opazujem živali, bogastvo planinskih cvetic, nenavadne prizore, vsakokrat sem v drugačnem razpoloženju. Prav te različnosti mi omogočajo, da tolikokrat lahko prehodim isto pot.
Vendar nikoli ne pretiravam. Tudi obrniti se znam, ne da bi dosegel cilj. »V gorah ni zmagovalcev, so le preživeli,« je eno izmed znanih gesel. Izogibam se zahtevnim brezpotjem in prenočevanju pod šo-
torom, Pri svojih trilnšestdesetih menda ne bi rad staknil še dodatne revme.,.
Ves čas pogovora mi pogled uhaja na tale zajeten kup vaših knjig. (Preden sva začela, je predme namreč postavil — na mojo željo — kup knjig, pod kafer/m/ se je podpisal kot avtor ali kot urednik in prevajalec, pripomnil je, da nima nobeno njegovo delo planinske vsebine, zato naj ne bi v PV o tem posebej pisali.) Kje so se vam pravzaprav porodile te zamisli za pisanje in prevajanje knjig?
—	Veliko sveta sem prepotoval in obiskal knjigarne največjih svetovnih prestolnic. Pozanimal sem se, katere knjige gredo najbolje v promet. Tudi na mojih planinskih srečanjih sem spraševal prijatelje za svfet. Želel sem bil Slovencem dati takšne knjige, ki jih pravzaprav vsakdo mora imeti doma. To so knjige o lepem vedenju, o humorju, ljubezni.,.
Zakaj ste večino knjig izdali v samozaložbi, ko pa vemo, da je to povezano z velikim tveganjem?
—	Za moja prva dela se založbe niso zanimale, meni pa ni bilo vseeno, da gre toliko mojega truda v nič. Ko pa sem uspel, so mi založniki rekli, da torej zdaj ne potrebujem več njihove pomoči. Je pa ogromno dela s to rečjo. Sam opravljaš vse naloge od kurirja do direktorja.
Nekateri, recimo v ZDA, so z izdajanjem takih knjig obogateli?
—	Jaz nimam tega namena. Važnejše mi je, da dam ljudem novo, drugačno knjigo in z njo nekako zapolnim vrzel v našem založništvu. To je bilo pomembno zlasti po vojni.
Povejte le naslove knjig, ki ste jih sami napisaliI
—	Prva je drobna knjižica, zborni recital z naslovom Tito — Tito, ki je izšla takoj po vojni. Potem sem ugotovil, da nimamo knjige o bontonu, zato sem spisal delo Vedenje odlično? Sledi zbirka anekdot Smeh stoletij ter dve otroški knjižici: Zlati časi, ki je pravzaprav spominski album, in Podmornica na suhem. 20 let po prvi zbirki anekdot so izšle še Superanekdote. Sicer pa sem poleg teh prevedel In uredil še deset drugih knjig.
Pripravljate še kakšno?
—	Zdaj zopet pišem knjigo z zabavno vsebino. Prizadevam si, da bi to bila najbolj zabavna knjiga, kar jih je kdaj izšlo na Slovenskem.
Kakšna bo vsebina?
—	Le to naj povem, da bo knjiga Izšla prihodnje leto — če bo vse po sreči — sicer pa o njej za zdaj ne bi rad preveč govoril.
Saj res, naj vsaj to ostane skrivnost!	327
PLANINSKI VESTNIK^MH^^^MMMMM
DVAJSET LET LETALSKE ENOTE MILICE RSNZ
OSEM TISOČ POLETOV V GORE
MIRKO KUNSlČ
Enota Letalske milice na Brniku je 15. maja skromno obudila spomin na dvajsetletno delo. Leta 1967 so namreč v Sloveniji kupili prvi helikopter AB 47 J-2 A, ki je sedaj namenjen tehniškemu muzeju Bistra, kjer bo »Burduš« dobil primerno mesto. Pilot Andrej Andolšek je z mehanikom Emilom Stepančičem 5. februarja leta 1968 prvič peljal s tem helikopterjem nekaj reševalne opreme; v Triglavski steni blizu Čopovega stebra sta jo odvrgla reševalcem. Konec marca istega leta sta pod vznožje Mojstrovke zvozila zdravnika, reševalce in opremo; plaz je tam zaje! skupino smučarjev in jih nekaj potegnil vase. Nato je pilot od koče na Gozdu do Kranjske gore prepeljal še ponesrečenko. Zdaj sestavlja enoto trinajst pilotov in sedem mehanikov, ki imajo v hangarju na letališču Ljubljana trenutno štiri uporabne helikopterje. Eden od njih je od lani prirejen in opremljen za prevoze ponesrečencev. Večji dvomotorni helikopter AB 212 je že dalj časa neuporaben. Takoj ko bosta popravljena motorja, ga bodo začeli uporabljati. Z njim so v minulih letih prepeljali več sto ton gradbenega materiala za nove planinske koče in zvozili do njih tudi vse od drva do hrane in
Slovenski piloti in mehaniki pred slovesnostjo ob (ivalsettetnlct Letalske enote milice _ . ,, ,,
Foto: M. K,
pijače. Pomagali so graditi Triglavski dom na Kredarici, kočo na planini Jezero, zavetišče pod Spičkom, kočo na Vogarju. Pomagali so žičničarjem pri prevozih delov za vlečnice in sedežnice. Po orkanskem vetru pred tremi leti so za Elektro Kranj zvozili električne drogove, da so imeli ljudje v tej dolini in na Jezerskem elektriko.
Piloti so v dvajsetih letih najmanj osem tisočkrat poleteli v gore. Pomagali so reševalcem v 294 akcijah in z gora pripeljali 299 ponesrečencev; devetinsedemde-setim od teh nihče več ni mogel pomagati. Leta 1974 so začeli v Lescah šolati zdravnike in gorske reševalce za pomoč pri helikopterskemu reševanju. Šolanje je tako učinkovito in uspešno, da so naši fantje enakovredni kolegom švicarske poklicne ekipe pilotov, čeprav imajo Švicarji veliko več reševanj in izkušenj; v Švici so namreč začeli reševati že pred 35 leti, sprva z letali (takrat so bili reševalci tudi padalci), kasneje pa s helikopterji.
Zdaj vodi naše pilote Jože Pezdirc, njihov načelnik LEM pa je Mirko Završek. V maju je podkomisija za letalsko reševanje izdala priročnik za letalce-reševalce. Delež reševanj s helikopterji sicer zadnja leta nekoliko usiha, vendar si gorski reševalci za učinkovito reševanje po sedanjih izkušnjah in uspehih niti ne morejo zamisliti samo klasičnega reševanja.

ŽIVEMU ČLOVEKU SE VSE PRIMERI
MOŽ Z AKTOVKO IN ČRNIM KLOBUKOM
NEŽA MAURER
Natančnemu človeku se vedno zgodi, da pozabi kaj važnega. Kako tudi ne — polno glavo ima vseh mogočih skrbi in dolžnosti, posebno še, kadar gre na pot ali celo v hribe. Treba je vzeti s seboj pelerino za dež, pa obvezo, če se napravi žulj, prašek proti glavobolu in slabosti, malce soli za k čebuli, limono za najhujšo žejo, pa seveda črna očala, če bo žgalo sonce, in rokavice, če bo pritisnil mraz. Ce ima tak natančen — da ne rečemo tečen — človek s seboj še otroka, potem se skrbi podeseterijo, Podeseteri se tudi teža nahrbtnika in najbolj preprosta pot v hribe
—	recimo čez Okrešelj na Kamniško sedlo
—	postane pravcata ekspedicija.
Sedela sva s fantlčen ob bistrem studencu pod Okrešljem. Tam je nekaj sence: odpočila se bova in pomallcafa. Fant si — seveda po vseh pravilih, ki sem mu jih naštel — zmoči najprej desnico s hladno vodo, nato levico, brez potrebe doda še noge in začne piti, naravnost lokati ta tekoči, bleščeči užitek. Pripravljam malico: prtlček, kruh, nožič, čebulo, sol in mesno konzervo. To bo dalo moč. Toda kje je odpirač za konzervo? Brskam po tem žepu, brskam po drugem, prevrnem prvo vrečko, drugo — in že je vsa vsebina težkega nahrbtnika ležala na kamenju. A odpirača nikjer.
Tedaj zagledam kraj svoje krame tepe, zloščene Čevlje. V njih so bile noge. oblečene v zlikane hlače. In potem se pred mojirni začudenimi očmi pojavi roka in v njej odpirač za konzerve: »Najbrž bi radi odprli konzervo. Jaz imam pripravo vedno v žepu.«
Seveda sem se vljudno zahvalil — že zaradi otroka kraj mene —, a bil sem zelo jezen. Takle človek v zlikanih hlačah in z aktovko se vtika v moje zadeve! Kam bo le prišel, reva! Misli, da gre na sprehod? Planine so planine. Ssveda sem konzervo vseeno odprl. »Kar obdržite odpirač, imam še enega,« je potem rekel oni v zlikanih hlačah. Ta mož z aktovko — in celo črn klobuk je imel na glavi — je bil odslej ves čas za nama ali pred nama. Počasi in lahkotno je stopal, kot bi bil na sprehodu. Jaz pa tako otovorjen! No, pod skalami ga je pa le stisnilo, »Kaj, tule gor da bi rinil? Ali ni malce tvegano?«
»Saj so klini pa zajle. Samo roke bi morali imeti proste,« sem ga tolažil in istočasno užival, da je njegovega lahkotnega, nedeljskega sprehoda konec. Kaj se pa spravlja v hribe z aktovko! Pa sem po-
skušal biti dober: »Aktovko bi si privezali čez rame, pa bi morda šlo,« (Če ti klobuka ne odnese veter — sem si misli!), »Kaj pa če se mi zvrti in padem?« »Se vam rado zvrti?« »Ne rado. A človeku se zgodi.« Bes v meni je naraščal: Aha, zdaj bi se pa rad ves, kar ga je, z aktovko in klobukom vred, prevalil na mojo odgovornost! Ne bol
»Veste kaj — prav lep sprehod ste imeli, a najbolje bo, da greste nazaj na Okrešelj!«
»A mislite? Skoda je pa le. Sem rekel — pojdem malo pogledat planine, ko toliko govorijo o njih. Na, pa so že na prvi poti težave.«
S tantinom sva se prepotena zagnala v skale, mož pa je obsedel pod njimi zlikan in poravnan, kot da bo sam sebe zložil v aktovko. Ko sva midva — planinca — bila že precej visoko in malce na razglednem, se ozrem: Glej ga — moža z aktovko! Lagodno ti stopa za nama, kot bi šel po stopnicah. 2 eno roko se oprijema jeklenlce, v drugi pa drži aktovko. Nak, kaj takega! Kar sčdel sem od presenečenja, da ne rečem česa gršega. Tako naju je kmalu dohitel. »Sem gledal za vama in si rekel: če tale fantin zmore — kaj le jaz ne bi! Vsak dan dirjam po temnih pa strmih rovih v rudniku: kadar razstreljujemo, je treba dobro teči. Pa bi se tegale ustraši!? No, tako sem šel in vidim, da res ni nič hudega. Prav vesel sem, da sem vaju srečal. Ce bi ne videl fantina, kako ti speši v skale, bi me najbrž stisnilo pod njimi.« Potem je nenadoma on zakoračil naprej — hodil je brez težave, kot da je na sprehodu. In na vrhu je fantina gostil z vsemi sokovi, potem pa rekel: »A ne bi šli skupaj čez Planjavo pa na Veliko planino?«
Fantin je bil navdušen, jaz pa sem našel vse mogoče izgovore. Kljub popolni opremi sem se poti ustrašil.
Drugo jutro moža z aktovko že navsezgodaj nI bilo več. Menda je res odšel čez Planjavo.
Čiste gore_
Pomislita, kakšne bi bile naše gore, če bi vsak obiskovalec odvrgel na planinskih polen en sam papirček, en sam uporabljen robček, en sam ovoj žvečilnega gumija, eno sflmo embalažo sadnega soka, en sam svetel Čokoladni papir! ker seveda ne bi radi hodili po lakih gorah, ne od vrzite na poteh ničesar, kar ste prinesli s seboj, ampak spravite v posebno plaslično vrečko In odnesite v dolino. Veseli boste, ko boste prihodnjič hodili po zares Čistih gorah.
SLIKE IZ DEŽELE KRALJA MATJAŽA
SPREHOD OKROG PECE
STEFAN LEDNIK
Gotovo ne bi bilo prav vse »zgodovine« gorništva ali planinstva šteti zgolj od ustanavljanja planinskih društev dalje. Ljudje so s hribi in gorami živeli že davno prej, vse odkar so se naseljevali v naših krajih — tako pri nas okrog Pece kot tudi drugod v gorati Sloveniji, pa najsi bodo to domačini iz visoko v pobočja segajočih kmetij, pastirji, lovci, drvarji, oglarji, kot tudi iskalci rudarske sreče. Pa posvetni popotniki in romarji iz onih časov, ko so razdalje premagovali eni peš, drugi na konjih, naravnost čez hribe in doline.
Vsi ti so se tudi z našo Peco, s hribovjem in grapami okrog nje, spopadali pač že davno prej kakor moderni planinci ali turisti. Prvi v hribe in gore gotovo niso rinili v obilju prostega časa zaradi rekreacije, lepih razgledov, zabave ali pa iz kulturnih, narodno obrambnih in podobnih namenov, ampak gotovo le iz življenjske potrebe.
Kot vedo povedati izročila, so Peco poznali že Rimljani, ki so po njenih pobočjih iskali in najbrž že tudi topili svinčevo rudo, ki tod okrog marsikje prihaja na površje. Svoje svinčevo bogastvo jim je Peca odkrila najprej ravno tu, na Bistriški in Globaški strani, kjer se dviguje mogočno in naravnost kvišku v dvatisočmetr-ske višave.
Na tej strani zaradi strmin kmetije ne segajo kaj prida visoko. Najvišje je še pri Najberžu (danes hotel Petzenkonig z znano sedežnico na Peco), kjer pokažejo karte 660 metrov nadmorske višine. Sicer pa je tod navzdol proti Globasnici, Večni vasi, Smiheiu in Pliberku v obilju ravnega, plodnega sveta, zato pač ni bilo nuje siliti višje.
Na spodnji, mežiški, koprivski in kapelski strani, kjer obkrožajo višavje Matjaževega kraljestva obširnejša predgorja, pa so ta vse do nad 1300 metrov posejana z mogočnimi samotnimi kmetijami, gotovo iz-krčenimi šele v dobi poznejše srednjeveške kolonizacije.
SFRIZIRANA MEJNA ČRTA
Pojdimo okrog Pece z bistriške strani! V Mušeniku, malo pod izvirom potoka Bistrice, opozarjajo na nekdanje rudarstvo sledi pralnice-prebiralnice rude In topilnice. Višje v Kolši (1375 m) spominja na rudarske čase še danes ohranjeno ime »Berghaus Kolsche«. Rudarska dejavnost, ki je bila na tej strani v največjem raz-
cvetu sredi prejšnjega stoletja, je proti letu 1900 tu povsem zamrla, saj je v letu 1876 ustanovljena rudarska družba Bleiberger Bergwerks Union, naslednica prejšnjih številnih podjetnikov, osredotočila vso dejavnost na mežiško stran, kjer so bila znana okrog Mežice bogatejša najdišča rude, a nekdaj zaradi neugodnejšega dostopa in slabih transportnih možnosti manj zanimiva.
Ko pod vasicama Ponikva in Kot dosežemo skozi Spodnje in Zgornje Libuče po pod-junski cesti zaselek Št, Jurij s cerkvico na ljubki vzpetini, je ravnine konec. Pri Ble-karju se prične cesta strmo vzpenjati in po nekaj serpentinah dosežemo ravnico ob prelazu Reht (636 m). Desno, še na avstrijski strani, sameva domačija Ravnjak, do leta 1919 pripadajoča mežiškemu Pod-kraju, ki jo je Senžermenska pogodba tedaj prisodila drugi strani. Pod njo stoji odtlej avstrijska carinska in mejna postaja maloobmejnega prehoda Raunjak. Kmetije na drugI strani potoka, potekajočega izpod hriba Gorne (1187 m) — Pušnik, Kozel, Jelen —, pa so bile nasprotno tedaj, leta 1919, izločene iz danes avstrijskega St. Jurija in priključene mežiškemu Podkraju. Tako »sfrizlrana« mejna črta tod je — treba je priznati — postala bolj naravna.
Streljaj od omenjenih prehodov stoji na naši strani nekdaj pomembna tovorniška, furmanska in potovska postaja — gostišče Spodnji Reht. Višje v pobočje Gorne se raztezajo njive in travniki domačije Gornji Reht. Od kapelice nad hišo sega lep razgled na podjunsko stran s Pliberkom in Djekšami s Svinjško planino. Hiši pri Spodnjem Rehtu so nekdaj rekali tudi »pri vahtarju« v spomin na stražo, ki je branila kugi ob koncu sedemnajstega in začetku osemnajstega stoletja prodreti iz Podjune v zgornjo Mežiško dolino (die Wacht = straža). No, kuga je te kraje vseeno dosegla. Ustavila se je menda šele pri nekdanji »votlici« na cesti iz Mežice proti Žerjavu, kjer še danes križ na pečini spominja na tiste čase. Hišno ime Reht priča, da se je nekdaj, pred stoletji, moralo ob tem prelazu dogajati kaj pomembnejšega (das Recht = pravica, pravo).
RUDARSKO SPREMENJENA PODOBA
Za Gorno se na obeh straneh grebena proti Peci, ki tvori razvodje med podjun-skimi vodami in Mežo, razteza nekdaj pomembno veleposestvo grofa Thurna iz Pliberka, Riška gora ali Rišperk (Risch-
berg), z velikimi, a danes pretežno zapuščenimi poslopji (1123 m). Turistom je danes na voljo malo nižje gozdna, avtomobilska cesta od vrha Steng (1023 m) mimo obmejne stražarnice Torčevo. Od tu je sedaj mogoče z osebnim avtom ali kom-bijem priti bodisi iz mežiške ali črnske smeri v pobočje gore tik pod Tomaževo kočo (1345 m) ali se zapeljati še naprej in mimo nekdanjega Jakobe rova priti že kar v bližino doma na Peci. Današnjemu ušesu precej nenavadno zveneča Riška gora ali Rišperk je dobil ime po rlžah, tj, drčah in žtebeh, ki so po njih nekdaj s pobočij spravljali hlode In ki so tu segale visoko v Peco in bile vidne daleč naokoli.
Tudi na tem koncu je razmejitvena geometrija začrtala meje po svoje. Večina stanovanjskih zgradb in gospodarskih poslopij domačije je pripadala avstrijski strani. Na našem kraju je ostal le nekdanji hlev za vole In bike. Naša je ostala od veleposestva še nižja pristava »na Puši«, katere poslopja pa so se — že kakšnih 15 let neoskrbovana — načeta od zoba časa zrušila vase. Rudarstvo je kraju kar temeljito predelalo značaj in podobo. Nekdanje kmetije Mayerhold-Marholče, Igerčevo, Kasnjak, Pik, Nagernik, Naveršnik, Torc, Luskače, Stopar, Najberž, Bricman, Pecnik in še nekatere posesti z bajtami so pokupili rudarski podjetniki in tu nastanili rudarje, da so imeli blizu do rudnih odkopov. Tej usodi so se izognile in vztrajale do današnjih dni le najbolj trdne kmetije — nekdanja veleposestva: »svobodnjaške« domačije Mlhev, Začen in Sumah ter manjši kmetiji Bisternik in Petek, Ves svet tpd, vse do vrha Male Pece, je kar na gosto navrtan s krajšimi ali daljšimi rovi, na očeh so Številni opuščeni nasipi jalovine (halde) pred njimi. Na več krajih se vidijo sledi nekdanjih žičnic. Danes, ko so se rudarji preselili bolj v globine, je od nekdanjega živahnega rudarskega utripa tod ostalo pri živlenju le še nekaj obratnih in stanovanjskih zgradb v Helen-skem grabnu ob nekdanjem tukajšnjem glavnem vhodu v jamo, od koder je bil revir povezan z električno vleko in z dvigali tako z Mežico kot z Žerjavom. Ni čudno, da se je kraj po zadnji vojni vse bolj praznil. Ljudje so se največ preselili v Mežico in Črno. Prebivalstvo naselja Podpeca se je od števila 1114, kolikor jih je premoglo še leta 1931, ko se je njen pretežni del brez Brega priključil k takratni občini Črna, zmanjšalo na 502 osebi leta 1971.
TRDNE SLOVENSKE KMETIJE
Prav drugačna je slika onkraj Male Pece, na južni strani, v dolini Tdple. Čeprav tudi ta že pred dvesto leti načeta od rudarstva, ki se po daljšem zatišju zadnjih
Mogočna drevesa rastejo po dolinah In pobočjih okrog Pece, med njimi »Najevaka lipa«, največja lipa na Slovenskem
30 let tu zopet močneje oživlja, vseeno nI izgubila svoje kmetiške prvobitnosti. Kljub kmetu nenaklonjeni polpretekli dobi z agrarno reformo tukaj vseskozi kljubujejo ponosni stoletni domovi — eni kar dvori —, katerih današnji rodovi so še vsi s priimki ohranili stara hišna imena. Od spodaj si slede Burjak, Florin, Kordež, Fajmut. Zadnji, najvišji in največji, je Končnik (že nad 1100 m). Njegova nekdanja posest je menda znašala okrog 700 ha, po večini gozda. Nekdaj so te kmetije obsegale zemljišče v tako imenovanih cel-kih vse od vrhnjih slemen Maie in Velike Pece navzdol v dolino in na drugi strani zopet do slemen Čofatijevega vrha. Delo na poljih, pri živini In v gozdu na tako velikih kmetijah je seveda zahtevalo obilo pridnih rok. Tako pričajo viri, da je živelo leta 1763 na Končnikovl kmetiji poleg domače družine še 16 hlapcev in dekel. Fevdalec je gotovo izračunal, da se mu tu, v samotnih višinah, splača imeti imo-vitega podložnika, ki bo sposoben z lastno močjo kultivirati pokrajino. Vsa južna stran Pece je do agrarne reforme pripadala naštetim tčpelskim kmetijam. Njihova posest je prav tako segala vse do vrhov. Vrh Pece, Velika ali Kor-deževa glava, je pripadala posesti grofa Thurna na Rišperku. Mlhčljl svet, največji 331
na tej strani z okrog 400 hektari, je obsegal večji del pobočja Male Pece in se nato raztezal čez sedlo v smeri današnje turistične poti vse do nadmorske višine 2000 metrov, do planote pod vrhom, imenovane »na vrhu Mihelove trate«. Le nekaj nižje, do »Najberževih peči«, je segalo nekdanje rudniško posestvo Najber-ževo. po katerem se danes pretežno vije turistična pot od Torčevega mimo Tomaževe koče proti domu na Peci. Gozdnata Čofatija (1605 m) s sosednjim Šoparjevim vrhom (1524 m) zakriva Toplo proti Koprivni. Mimogrede: zdi se, da bi tuje zveneče ime čofžti — Čofatija moglo izvirati od kakšnega furlanskega oglarja (Ciofatti?). Teh se je po letu 1750, ko so odprti fužine v Mušeniku pri Črni in ob mežiškem Sumcu, tod okrog naselilo kar precej. Tuji priimki Delašjava, Delalut, Angeli, Andreata, Cekon, Peruci, Tomazin in še drugi med mežiškimi rudarji so spomin na tiste čase.
NAJVIŠJE DOMAČIJE
Na koprivski strani sežejo ob podružnični cerkvi Sv. Ane (1218 m) v pobočje Moz-ganovega vrha kmečka selišča še višje kot v Topli. Najvišji je Jekl (1326 m), ki je druga najvišja stalno naseljena kmetija v Sloveniji za Bukovnikom pod sosednjo Raduho, pripadajočo že Savinjski strani. Tako v Koprivno kot v Toplo pripeljejo zdaj kar dobre asfaltne ceste. Kot gozdne ceste se vzpenjajo še višje, prav do vseh domačij. Mimo Šoparja in Ledrov-ca v zgornji Koprivni je mogoče priti čez Preval (1418 m) med Čofatijo in Peco celo nazaj v Toplo. Od križišča pri Lipoldu, kjer se cepita smeri ob potoku Koprivni proti Jeklu in ob Meži navzgor pod Ol-ševo, pripelje cesta do koprivske farne cerkve Sv. Jakoba. Nekdaj pomembnejša pešpot tu mimo čez Sleme na solčavsko stran je danes kar osamela, saj je večino prometa prevzeta nedavno zgrajena gozdna cesta od šumela, pod Janškom, mimo Haderlapa in čez Sleme pod Bu-kovnikom v Solčavo. Nekoč znana gostoljubna farovška domačija, kjer so pri vnetem planincu, ljudskem zdravniku, elektri-fikatorju, župniku Ivanu Hojniku pred drugo svetovno vojno turisti in popotniki mogli dobiti prenočišče in kaj za pod zob, ja zato dandanes kar nekam ob strani. Naj ob tej priložnosti »popravim« napako, ki se je najbrž po zaslugi napačne informacije zapisala v sicer izvrstnem vodniku Karavanke Stanka Kllnarja (PZS, Ljubljana 1975, str. 214), ko opisuje usodo župnika Hojnika. Omenjeni napačni podatek je bil poslej že dvakrat citiran v prispevkih Miše Fele in Ivanke Korošec tudi v Planinskem vestnlku. Župnik Hojnik namreč nt umrl mučeniške smrti v Dachavu, ampak ga je 332 11, aprila 1941 Gestapo zaprl, enako kot
njegovega sošolca iz semenišča v Celovcu, mežiškega župnika Janeza Horn-böcka. Hojnik je bil nato izseljen na Hrvaško. Od tam je prišel v samostan Stično na Dolenjskem, kjer je umrl leta 1944. Hornböckovo usodo je nekdo pomotoma pripisal Hojniku.
Po Koprivskem jarku pridemo pod Jeklom do državne meje in na Luže (1250 m); ta smer bo nekoč morda dostopna tudi našemu turistu čez zaželeni maloobmejni prehod. Tu, v gozdnatem svetu Koprivske Podpece, ki ga na jugozahodni strani obkrožajo vršaci Snežnik {1544 m), Ojstra (1677 m) in Topica (1649 m), pa se poti prevesijo že navzdol v Remšenik, Lepeno in Lobnik, proti Železni Kapli. Na severno stran, v Pudjuno, vodi cesta mimo domačije Riepel in Čemer v Globasnico. Vse do združitve poprej razdrobljene rudarske posesti in obratov v družbi Bleiberger Bergwerks Union so tod okoli nastopali številni iskalci rudarske sreče. Večina se je ob iskanju rude in ob pomanjkanju strokovnosti ter sredstev zanašala predvsem res te na srečo in božjo pomoč ali pomoč različnih svetnikov. Od tod menda tudi toliko danes romantično zvenečih imen rovov in nahajališč rude. Pozneje so poimenovali rove, jaške in obrate tudi po višjjih uslužbencih rudarskih družb. Tako se npr, glavni vhod v jamo v Mežici s tamkajšnjim zaselkom industrijskih zgradb imenuje od leta 1685 Glančnik po nekdanjem rudarskem upravitelju Tomažu Glančniku. Po njem je dobila ime tudi lovska Tomaževa koča, ki mimo nje poteka turistična pot na Peco.
UNIČENA MATJAŽEVA SOHA
Ves ta svet okrog Pece je bil v letih preizkušenj v zadnji vojni čisto partizanski, in sicer kljub vključitvi doline v Gau Kärnten in »nazaj« v Nemški Rajh, kljub močni hitlerjevski propagandi ter odmaknjenosti od tedanjih slovenskih osvobodilnih žarišč. Topla je dala v zimi 1942'43 zavetje nastajajoči koroški partizanski četi. Sem, k Pavlu Zavcarju-Matjažu, se je od doma v Lobniku zatekel pred grozečo aretacijo koroški partizan in politični delavec Karel Prušnik-Gašper. Od tod je četa izvedla svojo prvo akcijo, napad na Solčavo 15. decembra 1942. Nad Zdovcem v Koprivni je takratni komandant 4. operativne cone Franc Rozman-Stane iz »starih« tukajšnjih borcev in skupine partizanov iz Kamniškega bataljona, ki jo je sem poslal na pomoč štab cone, konec marca 1943 ustanovil 1, koroški bataljon. V znani napad na Mežico v noči od 3. na 4. april 1943 je odšel koroški bataljon iz Koprivne čez Čofatijo v Toplo — skupaj s Stanetovo zaščito okrog 70 borcev. Leta 1944 so partizani požgali Uletovo kočo na Peci, da so tako odvzeti enotam
policije in SS, SA in VVehrmanschafta oporišče ob hajkah proti njim. Žalostna usoda je doletela kip kralja Matjaža, doprsno soho iz lipovega lesa, ki jo je izdelal akademski kipar Nikolaj Pirnat in so jo slovesno odkrili v Matjaževi votlini kraj koče 21. avgusta 1932. leta. Kar kmalu po prihodu okupatorja leta 1941, ko je sneg na Peci že jemalo, sta se podala
gor nekdanji načelnik mežiške SFD Martin Ule In odbornik Marko Verhovnik, dotlej »zavedna« pristaša jugoslovanske nacionalne stranke in Sokola, tedaj pa že zvesta okupatorjeva služabnika. Družbo so jima delali še nekateri somišljeniki. Odšli so, da odstranijo to »sramoto za nemško Koroško«. Uletova sinova sta kip nato lastnoročno razsekala.
S POTI PO ČRNOGORSKIH GORAH
BJELASICA, UKROČENA TRMOGLAVKA
EDO TORKAR
Preden sem se odpravil v Črno goro, sem naredil tak načrt: en teden na morju, en teden v hribih, A že drugi dan bivanja v Ul-cinju sem se vsega prenajedel: sončenja na plaži, kjer sta se na vsakem kvadratnem metru peska drenjali dve zamaščeni trupli, morja, mlačnega tudi od človeških izpa-rin in scalnice, gneče na pločnikih in še hujše gneče v avtobusih, postanlh jedi v restavraciji, plehkega piva. Spadam med ljudi, ki potrebujejo mnogo zraka, mnogo prostora, mnogo prazne zemlje za svoj obstoj, mnogo neba nad seboj, mnogo vetra.
Rekel sem si: Dovolj imam morja, grem v hribe!
Moje ambicije so bile precejšnje: prepe-šačiti vso črno goro, in sicer v prečni smeri, po najvišjih planinskih vrhovih Bje-lasice, Sinjajevlne in Durmitorja, Za začetek pohoda sem si izbral Ivangrad, za cilj — Fočo. Dolgo potovanje je pred nami, mnogo zasoplih korakov, mnogo litrov znoja — in ker bomo o tem pisati, še mnogo popisanih strani v tej beležnici, ki se zdaj prazna in čista beli pred nami. Potujmo skupaj, preženimo dolgčas teh topih poletnih dni, naj nam sveže planinske sapice prevetrijo od vročine in brezdelja skisane možgane! Naj nam ne bo predaleč noben kraj, kjer utegnemo potešiti svojo lačno kri, nobena planina predivja in prezapuščena, nobena stena prestrma, noben vrh previsok, nobena reka pregloboka; naj nas nič ne odvrne od poti, ki smo si jo izbrali: nobene zlobne govorice, nobena slaba znamenja na nebu, nobene vremenske napovedi. Ali kakor pravi častnik Stubb v Melvlllovem Belem kitu: »Vera naj premaga dejstva, domišljija premaga spomin; v globino gledam in verjamem.«
DISKO GLASBA IN BLEJANJE OVAC_
Prva je torej na vrsti Bjelasica, Muslimani se umijejo, preden stopijo v mošejo in tudi jaz sem se najprej umil, V mrzli pla-
ninski vodi rečice Bistre sem splaknil s sebe popotni prah, smrad po avtobusih in vlakih, znoj, morsko sol. Cesta se je začela vzpenjati in dolina se je zožila v kanjon. Na pol pota me je dohitel neki domačin in z njim sva jo skupaj ubrala po bližnjici čez hrib. Ne moja športna kondicija ne mojih mladih šestindvajset let mi nI pomagalo, da bi uspel držati korak s tem tršatim štiridesetletnim Črnogorcem. Znoj me je peke! v oči, sapa mi je pohajala, srce mi je razbijalo ko kovaški meh, mojemu spremljevalcu pa se niti suknjiča ni zdelo vredno sleči. Nikoli nismo prvi. Je že tako: zmeraj se najde kdo, ki pristriže krila naši nečimrnosti in samoljubju. To ni zmeraj prijetno, je pa prav gotovo zdravo. Po poldrugi uri naporne hoje sva bila v Lubnicah. Vas je majhna, ne verjamem, da šteje več kot petdeset hiš, toda ponaša se kar z dvema kavarnama — in v času mojega prihoda je bilo v obeh polno ljudi. Za razliko od nas Slovencev se nobenemu Črnogorcu ne zdi, da krade bogu čas, če popoldan in večer preživi s prijatelji ob steklenici piva ali skodelici kave.
V	Lubnicah se je moj sopotnik poslovil in po polurnem odmoru sem sit, spočit in dobre volje krenit naprej. Pravo veselje je bilo hoditi po tej gorski dolini, mimo travnikov, kjer so kosili travo in spravljali seno v kope, mimo značilnih črnogorskih hiš s piramidasto streho iz lesa ali slame, včasih tudi iz pocinkane pločevine. Po dvoriščih so sušili volno, strlgli ovce, v črnino oblečene starke so molzie krave in koze, otroci so se Igrali, Na cesti skorajda nisem srečeval avtomobilov, le kdaj pa kdaj kakšnega jezdeca na konju ali trop goveda.
V	nekem zaselku že kar visoko na planini sta me prestregli dobrovoljni dekleti z veselim: »Zdravo, momče — odakle si — kuda ideš — hajde, da ti ispečemo katu!« Kave sicer običajno ne pijem, ampak pred tema dvema mladima, veselima Črnogor-kama se vendar ne bom dela! asketa. In sem šel z njima v njuno letno kuhinjo. Vsaka črnogorska podeželska hiša ima 333
namreč takšno letno kuhinjo: leseno kolibo na dvorišču, brez poda in brez podstrešja, s štedilnikom, mizo, stoli, lesenimi in lončenimi skledami na policah, v katerih se kisa mleko in zori kajmak. Srebal sem kavo, se smejal čebljanju obeh deklet in se razgledovat po prostoru. Vse stene so bile prelepljene z barvnimi posterji pevcev in igralcev In radio je na ves glas predvajal angleške popevke. Ko sem popil kavo, sta mi postregli še s kajmakom, cvrtjem in kislim mlekom. Jedli smo in pili, zraven pa ugotavljali, kako lepo da je živeti na črnogorskem podeželju, kjer ni dela več kot za tri, štiri mesece na leto, ves ostali čas pa mine v zabavah in počitku. Lepo, pa tudi malo dolgočasno, sta menili dekleti. In na koncu sta mi razkrili, da bi pravzaprav obe radi odšli v mesto, prva za frizerko, druga za prodajalko. — »Toda — ali bojo potem planine še tako lepe, če jih bojo zapustila vsa lepa in mlada dekleta?« sem se vprašal.
PRVO NOČ SEM PRESPAL PRI DRVARJIH
Planina Jelovica na Bjelasici je ena sama velika planšarija. Ta velikanska travnata planjava je vsa posejana s pastirskimi kolibami (ali katuni, kakor jim pravijo tod), okoli katerih mukajo, hrzajo, meketajo, blejajo, krulijo, lajajo, mijavkajo, kokodaj-sajo in čivkajo vseh sort domače živali in živalice. črnogorska zemlja je skopa, poljedelstvo je tod popolnoma deficitna panoga, kmetje zato redijo živino in jo poleti ženejo na planinsko pašo v gore. Vsi katuni so bili naseljeni, iz vseh dimnikov se je sukljal dim. Poleti so vasi po dolinah malone spraznjene, ljudje se selijo v poletne stanove na planinah, sledijo živini. Zaenkrat še, toda kdo ve. koliko časa bo še tako. Če samo pomislim, na koliko praznih, opustelih planšarij sem že naletel pri nas na Gorenjskem in Primorskem! — No, v Črni gori je drugače, vsaj za zdaj. — Kaj pa čez deset, dvajset. trideset let? Kakšna slika se bo takrat ponujala popotniku, ki bo zašel v te kraje? V duhu si lahko predstavljam, kako bo: planina preprežena z asfaltnimi cestami, pastirske kolibe spremenjene v počitniške hišice, in ob vsaki hišici avtomobil, raženj in nekaj ležalnikov. Namesto mukanja krav, meketanja koz in blejanja ovac bo odmevala popularna anglosaška glasba iz tranzistorjev in kasetnih magnetofonov.
Toda takrat mene prav gotovo ne bo več sem.
Pozno v večer sem blodil po planini, iščoč prazno kolibo, v kateri bi prenočil. Potem sem naletel na delavce, ki so ob rečici nakladali les, in ti so me povabili, naj prespim pri rijih v drvarski baraki.
334 Nasitili so me s pasuljem, potem pa pri-
vlekli izpod postelj šahovnice in jeli šahi-rati. Tudi jaz se nisem mogel upreti tej sladki skušnjavi: meriti moči z drugimi, zmagovati, izgubljati, da bi zmagovali... Šah je kot življenje, pravijo. In pri šahu delamo prav take napake, kot jih delamo v življenju: v glavah se nam spletajo sijajne kombinacije, kako bi ujeli v matno mrežo nasprotnikovega kralja, pri tem pa spregledamo kraljico — in vse nam gre po zlu.
PREPOVEDANA ZEKOVA GLAVA
Zjutraj grem naprej. Moj današnji cilj je Zekova glava, s svojimi 2137 metrov najvišji vrh Bjelasice. Vzpon nanjo so ml priporočili drvarji, češ, televizijski stolp, čudovit razgled na jezera in na sosednje planine...
Še tik pod vrhom, na višini dva tisoč metrov, sem srečeval kosce in njihove osed-lane konje in mule; zima bo dolga in huda, nobena travna bilka ne sme v nič. Planina je bila prav do vrha prijazno travnata in mehko zaobljena. Nikjer nobenega skalovja, nobenih prepadnih strmin; le tu in tam, v kakšni senčni kotanji, se je belila krpa snega. Paše za oči pa kljub temu ni zmanjkalo. Ko sem prilezel na prvi greben, sem spodaj pod melišči sredi gozdov in travnikov ugledal temno zelene vode Pešič jezera, in potem nov greben in spet nov razgled: prav na vrhu Zekove glave je stala velika siva zgradba, iznad katere se je zasajal v nebo vitek, rdeče in belo pobarvan stolp. To je bil torej televizijski stolp, o katerem so mi govorili drvarji. Iz stavbe je prihajalo močno brnenje, stometrski stolp pa se je ziba! v vetru in napenjal vrvi, s katerimi je bil pritrjen ob tla. Sem že na vrhu. Ali ni nikogar tu? O, pač! Najprej pride majhna deklica. Potem malo večja deklica. Potem starejša ženska. Po-tel mlad moški. Potem vojak z rdečimi epoletami na ramenih: »Kaj počnete tukaj? Kaj niste videli table spodaj ob cesti? — Niste prišli po cesti? Kako pa ste prišli? — Kaj? Po stezi? Ne veste, da je dostop semkaj prepovedan? — Ne? Tudi fotografirali ste najbrž, aparat imate. — Samo od daleč, pravite? Vseeno, od blizu ali od daleč, oboje je prepovedano! Pokažite dokumente! —-Aha, Slovenec ste, in planinec, pravite, da ste. -— Čudno, da ste vi Slovenci tako trčeni na hribe. Le kaj. hudiča, vidite na njih? Jaz pa že komaj čakam, da bom slekel uniformo in šel domov. Pet mesecev sem že tu gori, naj me hudič, če bom potem še kdaj zlezel na kakšen hrib. —,« Vojak je nazadnje postal že kar prijazen Naiil mi je vode v čutarico in mi pokazal pot naprej.
Z vrha Zekove glave se kot kača zvija ozka makadamska cesta proti Kolašinu, krepkih dvajset kilometrov jo je z vsemi
neštetimi ovinki vred. Cesta teče najprej po goli travnati planjavi, potem pa skoraj vse do konca po gozdu. Med potjo so ml prihajali nasproti jezdeci na konjih in mulah, tudi kakšen fičko je kdaj pa kdaj zaprašil mimo. In potem v gozdu: koliko jagod na obeh straneh ceste! Na vse drugo sem pozabil, ko sem jih zagledal. Odložil sem nahrbtnik in se jih do sitega nazobal. Sladke, dišeče gozdne jagode — z rahlim priokusom cestnega prahu. Nazadnje se je cesta zravnala, soteska se je odprla, rečica se je razlila po širši
strugi. Kako nenavadno lepa je ta rečica z grdim imenom Svinjačal Njena voda je kristalno čista in njeno dno polno pisanih kamnov: belih, modrih, rdečih, zelenih, rumenih.
In potem — vas Selište, nad katero se pne lok železniškega mostu na progi Beograd—Bar. Kako trmasto in neprilagodljivo ta proga prebada hribe, namesto da bi jih obšla, kako se pne nad rekami in kanjoni!
In potem — asfalt. V Kolašinu sem, Bje-lasica je ostala zadaj.
NAHRBTNIK JE DlSAL PO BOROVJU IN KAMENJU
POČITNICE NA PLANINI
IVANKA KOROŠEC
Doma smo imeli kar precej težav, da smo spravili vse potrebno v štiri nahrbtnike, pa še vseeno me je kot gospodinjo skrbelo, kaj vse smo pozabili doma in česa vsega je premalo. Zaradi bližine žičnice in ugodnih zvez z dolino se je kasneje izkazala ta skrb za popolnoma odvečno, Z avtom smo se peljali mimo Kranja v Kamnik, od tam pa po dolini Kamniške Bistrice, ki se vsa zelena zvija med belim prodom. Avto smo parkirali v gozdu ob spodnji postaji žičnice in se s hitrost/o sedem metrov na sekundo z gondolo dvignili kvišku na Veliko planino. Koča Go-renjka je postala naš dopustnlški dom. Presegla je vsa naša pričakovanja; mislili smo, da bo manj udobna in da se bo pač treba bolj prilagoditi razmeram na planini. Vendar ima vse, kar je nujno potrebno. Edina težava je morda z vodo, ki smo jo hodili iskat v cisterno v klet in jo za vso uporabo prekuhavali. Vsak dan smo delali izlete v okolico, najbolj zanimiv med njimi pa je bil seveda obisk pastirskega naselja, tako tipičnega za Veliko planino. Skoraj vsak dan smo hodili tja čez po mleko in skuto. Pogovor s pastirji in pastiricaml nam je odkril način njihovega življenja. Planšarsko naselje je sad premišljene ustvarjalnosti, poznavanja vremenskih razmer pa tudi odraz življenja in kulture posameznika. Vsako bajto obdaja lesen ali kamnit plot, ograjeni prostor pa se imenuje osek. Ta velja kot zasebna lastnina, prav tako tudi pastirska koča, kjer je pastir doma. Tukaj lahko pokosi travo, medtem ko je drugod ne sme. Lahko si napravi gredico in si s pridelano zelenjavo bogati jedilnik. Pastirji širijo vsak zase, kajti skupno predelovanje mleka v mlečne izdelke se na Veliki Planini ni obneslo. Stavbe so raztresene brez reda, vendar ne brez smisla. Na Veliki planini še dan-
danes razlagajo pastirji, da stoje koče blizu druga drugi zato, ker so se bali divjih mož in žalik žena. Rade volje postrežejo s kislim ali sladkim mlekom. Kljub ustaljenemu delavniku jim ostane vedno nekaj časa, da poklepetajo s turisti In obiskovalci, potrpežljivo razlagajo, koliko krav imajo, kako se dela mohant, sir In maslo in radi pokažejo posebne modele za maslo, Izdolbene lesene posode in cedila za skuto. Tudi drugI pripomočki so zanimivi, saj marsikdo danes ne ve več, kakšni so pinja, štesl, go-lida, žehtar, škaf, korec ali trnač. V prvotnih kočah je bil pastir skupaj z živino, šele pozneje so kočo pregradili in jo tako razdelili na bivalni in gospodarski del. Včasih so imele koče tla Iz steptane zemlje, zdaj so tla povsod lesena. Le redko-katera pastirska bajta ima še odprto ognjišče; nadomestili so jih štedilniki. Velika planina je odlično izhodišče za planinske izlete. Zanimiv je izlet do Domžalskega planinskega doma in Male planine, lepo je obiskati planino Konjščico, obsijano s soncem in še bolj romantično, kot je Velika planina, to pa predvsem zato, ker jo ne obiskuje toliko turistov in planincev. Mi smo med drugim napravili tudi turo na Korošico. Cez planino Rze-nlk smo se povzpeli na Presedljaj (1613 m). To je ozko sedlo med Lučko Kopo In strmim jugovzhodnim pobočjem Vežice. Čisto od blizu smo lahko opazovali pre-padni svet, ki je jemal vid v sončni pripeki in sinji prevlsnostl. Krenili smo na sever In se vzpenjali po ozki stezi, ob kateri so nas pozdravljali celi šopi zvončnic. Vročina je bila in pot nam je tekel na oči, ko smo prišli na Prag. To je najnižji del grebena, ki se spušča z Lučkega Dedca na levi in Koroškega vrha na desni. Kmalu nas je pot pripeljala do kotline z mehkim zelenim dnom — Korošice. Tu stoji Kocbekov dom tik pod pobočjem Ojstrice. Kotlina je kot zelena oaza sredi skalna- 335
tega sveta — v bližini koče je izvir hladne studenčnice. Leta 1970 so dom posodobili, ima tekočo vodo v sanitarijah in umivalnici, 65 skupnih ležišč in 4 sobe s 15 posteljami. Vendar nas je dom lačne in utrujene zelo razočaral. Razumemo, da imajo oskrbniki težave z dobavo hrane, saj ni žičnice, ampak morajo vse potrebno tovorih na velike razdalje, a vseeno smo dali domu »bodečo nežo«. saj niso imeli nobene enolončnice ali druge jedi, niti kruha ne. 2enska v kuhinji je povedala, da je šla kuharica v dolino. Od nekod je izbrskala ostanke starega kruha in v trdo skuhala dve jajci, od katerih je bilo eno užitno, drugo pa ne. Oskrbniki v nekaterih kočah se hudujejo, češ, da prinašajo planinci hrano v nahrbtniku; po drugi strani pa kočam ni zaupati, saj te puste takole na cedilu. To je treba vzeti pač v zakup; zdržali smo povratno pot nazaj na Veliko planino in si v naši mini kuhinji privoščili obilno večerjo.
* * #
Ali ste že kdaj občudovali jutro v gorah? Kakšna škoda, če tega še niste videli!
Prečenje Kangčendzenge_
Prihodnjo pomlad ho majhna skupina sovjetskih alpinistov obiskala območja Kangčendzenge, da hi ga natančno pregledala In pripravila načrl za plezanje na to goro.
V	pred monsunskem obdobju leta 19B9 namreč namerava močna sovjetska odprava opravili veliko prečenje Kangčendienge. Prvič v zgodovini svetovnega alpinizma naj bi v enem zamahu priplezali na štiri osemtisočake. ki Imajo enako Ime In ki so v tem sestavu: na Južno Kangčendzengo (6500 m), Srednjo Kangčendzengo (8500 mj. Kangčendzengo (8586 m) In Jalung Kang (8505 m). Zdaj še nI natančno določeno, kako bo potekala ta odprava, Verjetno se bodo juinega vrha lotili po strašnem jugozahodnem razu, startali pa bodo s sedla Talung. Načrt predvideva, da bodo višinski bazni tabor postavili na višini 7200 do 7800 metrov. Prečenje, ki se ga nameravalo lotiti v alpskem slogu, naj bi trajalo štiri do sedem dni.
V	odpravi, ki bo štela 20 članov, bodo sodelovati nekateri veterani z Everesta, prav tako pa Je predvideno, da bodo v odpravi tudi ženske, kajti na Kangčendzengo doslej ženske še niso priplezale. V širšem Izboru je 73 alpinistov, med katerimi bo Izbiral organizacijski komite. Najverjetneje bo vodja odprave Valentin Ivanov.
Leta 1384 je japonska odprava poskusila prečiti Kangčendzengo, vendar Ji Je načrt le delno uspel, saj so v dveh poskusih prišli na tri vrhove, medtem ko na Jalung Kang niso priplezali. Veliko prečenje Kangčendzenge je eden izmed najbolj zamotanih in z največjim zanimanjem pričakovanih himalajskih problemov. Pričakovati bi bilo mogoče, da bo dobro pripravljena sovjetska odprava z uspehom kronala svoj poskus.
J6zef Nyka
Hladno je še in obilna ro3a je v travi. Postaviti se moraš tako, da kažeš vzhodu hrbet. Saj poznate tisto pravljico, ko je modri starček svetoval junaku, naj obrne soncu hrbet in bo prvi med mnogimi videl, kdaj bo vzšlo. Pa res! Prvi sončni žarek, ki se pretiplje čez skalne grebene, se odbije na drugi strani v skalah. Gore so kot polite z barvo: oranžno, rožnato In rdeče se obarvajo sive pečine. Sonce bogato pobarva vse, kar doseže, borovje postane še bolj zeleno, zvončnice v travi še bolj modre, kulisa gora je videti kot na podeželskem odru. In vendar je resnična, čeprav se zdi, kot da sanjaš. Prav tako lep je sprehod čez planinske travnike. V travi so redke cvetice v vseh odtenkih rumene, rdeče, modre in vijoličaste barve v prosojno bleščeči, mlečnati belini, zraven pa listi od temno sivih do najsvetleje in najgloblje temno zelenih. Zbirajo se v brhke, pisane ruše, šope in grmičke.
Tam gori lahko hodiš in hodiš in ves blažen si od gozdov in bližine gora. Vonjave te objamejo, borovje diha s smolastim popjem, nešteto rož se razcveta. Na medeno sladkem cvetu se ustavi čudež in lepota: metulj z rdečimi očesi na spodnjih krilih.
Tudi dnevi brez sonca so bili. Tedaj smo v dnevni sobi posedli okrog velike mize in dominali, igrali »človek ne jezi se«, šah in druge igre, ki smo jih privlekli iz zaprašenega spomina. Odkrili smo, da se kljub vsemu še znamo pogovarjati in da nas tudi drobne stvari še lahko osrečujejo. Zvečer smo okušali ob petrolejki pravi družinski idilični večer, ki sta ga iz naših domov že davno pregnala elektrika in televizija.
Planine poznaš le napol, če jih nisi videl in doživel tudi v slabem vremenu in neurju. Kdor jih hoče popolnoma spoznati in razumeti, jih mora videti tudi takrat, ko ne kažejo ljubeznivega nedeljskega obraza. Iz dolin in brezen se v fantastičnih vrtincih ženejo megle, zmeraj bolj sive in divje, brez konca, kakor iz kakšnega neznanskega, neizčrpnega, mračnega, orjaškega vrelca. In ko lije, treska in grmi, da se ti ježijo lasje na glavi, spoznaš pravo moč narave. Viharniki, ti smrti posvečeni junaki, stoje tam, čvrsto prisesani na skalna tla in s svojimi raztrganimi telesi in široko razprtimi golimi rokami sprejemajo smrtne udarce.
Vreme v gorah se hitro spremeni, dež preneha, meglo popije ruševje, oblaki se raz-puhtijo, sonce se spet zavihti na nebo, obriše roso na travniku in skalah in vse je kot prej.
Ko smo se vračali, je vsak nosil nahrbtnik, ki je dišat po smrekah, borovju in kamenju, ob katerega se je drgnil tiste dni.
MOGOČE NI VEČ RES, JE PA POUČNO
PO MEGLO NA SLAVNIK
IVANKA KOROŠEC
Malokrat hodimo k morju. Odkar sta otroka tako velika, da sta naju preglasovala za počitnice v planinah, pa sploh redko. Zadnjič smo imeli opravke v Kopru in smo sklenili, da mimogrede skrenemo s poti, skočimo še na Slavnlk in si tako prislužimo novo točko v slovenski planinski transverzali. Kdaj pa bi sicer šli tja dol? Torej kar zdaj, mimogrede. Iz Kopra smo se vračali že ob enajstih in nad Črnim kaiom zavili na desno proti Podgorju. To je svojevrstna cesta z dolgimi, ravnimi odseki in če bi ne bila luknjasta kot bohinjski sir, bi bila podobna dirkališču v Indianapolisu. Dan je bil siv, vse je bilo sivo, rjavo, umazano. Pod Črnim kalom so že tako lepo cvetele češnje, po vrtovih pa narcise in tulipani. Tu pa niti trava še ni ozelenela. Za te kraje gotovo velja isti pregovor kot za našo Gorenjsko — da namreč aprila lahko travo s kleščami vlečeš iz zemlje, pa ne bo rasla, maja pa jo lahko s kladivom zabijaš nazaj, pa bo rasla. Prečkali smo železniško progo in prišli v Podgorje, majhno vasico z železniško postajo. Sivo rjava vzpetina na levi, ovita v meglice, naj bi bila Slavnik. Ustavili smo se pred hišo, kjer se je cesta končala. Psa sta se besno trgala z verige in lajala, dokler na prag ni prišla gospodinja. Povedala nam je, da je s te strani ceste konec; če bi se hoteli po cesti peljati do vrha, bi morali prek Preš-nice. Sicer pa da je koča odprta in da do nje potrebujemo le dobro uro hoda. To je potrdil zapis V starem Planinskem vestniku, kjer je bil objavljen intervju z oskrbnico Tumove koče in kjer je bilo rečeno, da je koča od sredine marca dalje odprta vsak dan razen ob sredah. Za vsak primer sem prej povprašala tudi na Planinsko zvezo Slovenije, pa so mi povedali, da je koča odprta samo ob sobotah, nedeljah in praznikih. Kaj pa vedo, sem si mislila, bo pa že bolje vedela oskrbnica sama, kdaj ima odprto in kdaj ne!
Preobuli smo se v leniske, vzeli s seboj telečnjak s transverzalnimi knjižicami, vodnikom in fotoaparatom in vzeli pot pod noge. Ura je bila malo pred poldnem. Na začetku gozda stoji tabla z napisom »OB SREDAH ZAPRTO«. Tisti dan je bil torek — pa smo se torej korajžno zagrizli v hrib. Grapava pot se je vila navzgor med grmovjem, ki še ni bilo ozelenelo, le dren je cvetel bledo rumeno. Šli smo s pospešenim korakom; takega tempa ni-
sem dolgo zdržala in sem omagala. Toda gnali so me kar naprej, še zlasti, ker so padle z nizko povešenega neba prve kaplje. Ko se je pot izvila iz gozda in grmovja, je še zapihalo in megla se je valila po pobočju navzdol kot velikanski oblaki sopare. Oblačila so postala vsa vlažna in kot v srežu. Pihaio je vedno močnejše; še sreča, da smo vzeli anorake s seboj. Včasih se je dobro zanašati na tisto pravilo: vzemi s seboj, saj nič ne pije in ne je!
Narava ima tisoč obrazov. Takega, kot se nam je kazal na Slavniku, pa še nismo videli. Megla se je valila z vetrom z desne, čez gola travnata pobočja je puhala navzdol v levo. Vidljivost se je še bolj zmanjšala, vendar je pot ves čas res dobro označena, še celo tam, kjer za to ni nobene potrebe. Markacije so bile čisto sveže popleskane.
Kaj takega! Strmeli smo. Videli nismo niti deset korakov naprej, nazaj pa tudi ne. Da bi se vrnili, na to še pomislili nismo. Bili smo že precej daleč, pa tudi trmasti smo in zlepa ne odnehamo, če kaj zastavimo.
Ugibali smo, ali poleti priženejo sem kaj ovac; take travnate planjave bi bile sijajni pašniki. A po dolžini orumenele trave to skoraj ni verjetno. »Lačen sem,« se je spomnil sin. Od zajtrka je res minilo že precej časa. »Jaz tudi!« je dodala hči. ■■No, tudi jaz!« se je priglasi! mož, »in če se samo spomnim, da je pisalo v Planinskem vestniku, kakšna odlična kuharica je oskrbnica Tumove koče, me kar samo nese naprej!«
Meni taka asociacija ni pomagala, da bi me neslo kar sšmo naprej. Kljub mrzlemu vetru je teklo z mene in mojo barvo so ocenili kot škrlatno rdečo. A misel na vroč čaj in zavetje mi je vseeno dala nekaj pospeška.
Prišli smo do ceste, jo prečkali in nadaljevali pot. Meglena zavesa je vedno bolj pritiskala k tlom.
»Ali je še daleč?« sem spraševala druge, ki pa so bili z mano vred ravno tako prvič tu.
»Kdo ve,« ml je odgovarjal mož. »Koče verjetno ne bomo videli prej, dokler se z nosom ne bomo zadeli vanjo.« Vendar je silen veter kmalu zatem toliko dvignil meglene plasti, da smo petdeset metrov pred seboj zagledali obris koče. Kakšna radost za tri lačne in enega iz-črpanega! Le noter, le urno, brž, brž! Veter je odnašal besede, zapiralo nam je sapo in dušilo pljuča od silnega vetra. 337
Stekli smo po stopnicah in pritisnili na kljuko.
»Odprto ob sobotah, nedeljah in praznikih«, je pisalo na listku Veter se je zaganjal v naše razočaranje. Pogledali smo naokrog, če je mogoče še kje drugje kakšen vhod. Kje pa! «žige za transverzalo dobite v Prešnici 32«, je še pisalo.
Ko bi imeli vsaj razgled! Menda se vidi s Slavnika celo do morja, tedaj pa se ni videlo niti do Podgorja, niti do gozda spodaj, kje pa, komaj nekaj pedi pred nosom Za vsak primer smo naredili fotografski posnetek, ki pa bo morda tak kot povečava površine mleka v loncu. S kislimi obrazi in spotegnjenimi koraki smo se vračali navzdol.
Ko smo prišli do gozda, se je megla dvignila, veter je pojenjal, sneli smo kapuce z glav.
»Na, da ne boš rekla, da si šla na vrh zaman,« je rekel mož in mi natrgal nekaj cvetočih vejic drena.
Ne, zaman ni bilo. V vsaki stvari mora človek znati poiskati nekaj vrednega, nekaj, za kar se je vredno truditi, in najti tudi v najskromnejši stvari svoje zadovoljstvo.
Iz Podgorja smo se po kolovozni cesti s številnimi lužami pripeljali v Prešnico, kjer smo dobili žige in se tako docela potolažili. Pozneje, ko smo se okrepčali in smo se vozili proti domu, pa smo sploh že peli in postali sijajne volje.
NA VRHU, KJER NAJ BI STAL GRAD, STOJI SKRINJICA
NA GORO
BOŽO JORDAN
Ko vemo, kaj hočemo, potem na/demo tudi pota, ki vodijo do CILJA
Dragotin Lončar, 1908
Za konec tedna se odpravimo na planinski izlet na goro, hrib, brdo ali splošno na vzpetino. Raje na goro, ker je višja, in ne na hrib, ker je nižji, včasih pa vendarle višji. Razlika je, vsaj tako piše v »Planinski šoli«, da gora pomeni izrazito visoko vzpetino zemeljskega površja, ki sega nad zgornjo gozdno mejo (ta je pri nas okoli 1600 m) ali kakšno izrazitejšo vzpetino v nižinah. Hrib je višja vzpetina, do nekako 500 m relativne višinske razlike. Brdo pa je nevlsoka, navadno podolgovata vzpetina. Ce bi brskali po literaturi o pomenu tega pojma, bi zanj našli razlago, da je brdo vzpetina sestavljene oblike in večjih razsežnosti z relativno višino nad 100 m, ki ima lahko več vrhov z manjšimi pretrgi (sedli, prevali). Fobočja so razčlenjena z raznimi globelml. Domačini so te vzpetine velikokrat poimenovali po svoje. Da, pa planinski izlet aH tura sta tudi različna, mar ne?
Pa pojdimo na našo Goro! S pomočjo planinske ali turistične karte — zemljevida (Pohorje-zahod, obč. karta Celje) se da ugotoviti, koliko naša vzpetina ustreza tej ali oni zahtevi. Enako se da presoditi s pogledom od tu in tam. Različna je! Na občinski karti piše Gora (569 m), po legendi je to turistična točka, planinska karta jo je znižala na 567 m, pa tudi napis Gora je prestavila na sever. Morda je to res le izrazita vzpetina, kar menda drži, saj je bila nekoč znana izletniška točka
Celjanov — vsaj tako so zapisali kronisti.
Torej gremo na Goro! Nanjo naj bi vodili vsaj trije dostopi: z Lopate z juga čez Vrhovškov (543 m) In Drevov vrh (560 m) navzdol po Novinah, na Pretrg (499 m) pri Šumiju in dalje do vrha, iz Šmartnega v Rožni dolini z vzhoda (nekoč je tod držala obvoznica, da se je izognila mitnini v Celju) in iz Galicije z zahoda Izadnji dve kot del Savinjske planinske poti). Pa še četrta je!
Ko pridemo do vrha, do cerkve sv. Kunigunde, bi morala biti na Mežnarjevi hiši Pesem o Gori, a je ni več; obledela je, skrinjica pa je še. Tudi ta je prazna, Ži-goman se bo zaradi tega gotovo razburjal!
(Kaj je žigoman v modernem izrazoslovju, se ne da ugotoviti, ker Slovar slovenskega jezika Še ne seže do tja. Mar ni nekoč pisal Planinski vestnik o ženski, ki je imela psevdonim »štampiljka«? Morda zbira žigoman le odtise žigov, s katerimi polni svoj dnevnik — ali pa morda kar žige?
V »Planinski šoli« piše v poglavju Lik planinca naslednje: Odnašanje žigov z vrhov je sramotno dejanje za vsakega planinca in pisanje neslanosti v vpisne knjige kaže na pomanjkanje kulture.) žigoman se bo tudi razburjal, ker ni dobil obveznega žiga za svoj dnevnik poti. Slika je pač predraga, če planinec sploh ima fotoaparat. Drugih dokazov o prihodu na točko sedaj ni. Mežnarjevi so se odselili v dolino, čeprav so si tu pozidali nov dom. Naš izletnik je moral torej pešačiti, in sicer pol ure dlje, ker v soboto in nedeljo ne vozi mestni avtobus do
Lopate, pač pa le do Ostrožnega, Pol ure dlje peš! Pa še brez žiga je ostal. Nekdo je pri skrinjici na deske zapisal: grad Lanšperk. Ne v vodniku ne na karti ni najti oznake razvalin gradu aii gradu samega. Naprej v tej smeri je Lindeški grad (695 m), spodaj pod Goro pa graščina Prešnik. Pojdimo tja, kamor kažejo markacije! V gozdu so že problemi, a hrast da odgovor: ob poti navzdol leži blazinica za žigosanje. Jo je odnesel grajski hlapec?
Mimo Cesarja, Jelena, Lepača (tu se poraja kmečki turizem) gremo na sedlo h Krjanšku (408 m). Do tu je nova asfaltna cesta iz Galicije ob Rimskem grabnu. Nove markacije kažejo k Štokovnim, naprej po gozdu pa so redke. Prav je tako! Zato jih pa ni na odcepu. Desno skoro pod vrhom je ena večja. Ce si prej pogleda! čez graben (ne vanj, kajti graščak je menda ravnokar pospravljal za velikonočne praznike — čistilna akcija je v naših gozdovih potrebna!), s! lahko v sanjah videl sprehajajočo se grajsko gospodo (škarpa poti se še vidi). In res: na vrhu, kjer naj bi stal grad, stoji skrinjica na jekleni cevi. Zigcman jo s strahom odpre in najde vse: žig, blazinico in vpisno knjigo, Žal žig ni veljaven. Morda komisija za pregled dnevnika poti le ne bo prestroga in bo upoštevala tudi tak žig
Toda kako ga naj, če zanj sploh ne ve? Ker ni več grajskega valpeta, lahko vsi žigosajo, kolikor jim srce želi. Za te in one, sedanje in pokojne, za sebe in za druge. Pustimo jim ta ritual, če jih nismo vzgojili in ob vpisu v PD ponudili Častnega kodeksa slovenskih planincev, jim pripravili Planinske šole in jih tako seznanili z likom planinca.
Planinec, ki so mu bili motivi hoja, razgledi, spoznanje nečesa novega, je vse dobil. Z Gore je lep razgled; povsod sicer ne, ker ti ga zakriva cvetje starih češenj. Poišči si praznine! Pa spotoma tudi giej in opazuj! Ko se spuščaš k Cesarju, vidiš Paški Kozjak, Stenico in Konjiško goro kot na dlani. Pa le na Kozjaku vidiš planinski dom in če je verjeti Utripu gora, bi ga naj imet tudi vzhodni konec Konjiške gore (na obč, karti St. Konjice je ta zapis res najti, toda ne v bližini Klo-čovnika).
Če bo res, bo morda na Gori planinsko zavetišče (10-letno najemno pogodbo so že podpisali) in pri Lepaču kmečki turizem. Tudi na Goro bo še kdo šel, če bo le prišel v njeno podnožje. Na račun pa bodo prišli vsi: žigoman, značkoman (ta le, če bo obiskal še ostalih 25 obveznih točk Savinjske planinske poti, ki letos praznuje 15-letnico obstoja — razen če bo koča imela naprodaj svojo značko) in planinec, ki bo brezskrbno posrebal planinski čaj (morda kdaj tudi juho).
Pripis: Z žalske avtobusne postaje čez Ložnico, po bližnjici čez Arnovski gozd na Grmovje in v dolino Podsevčnice, mimo Zlodeja in Dolška (tod naprej markirano) bo kar dobri dve url hoje. S Prekorja, kjer vozi avtobus večkrat tudi v soboto in nedeljo (Celje—Vojni k), mimo Šmartinske-ga jezera (označena Savinjska pot od Etola) v Šmartno je možna krožna pot: na vrh po S in spust čez Lanšperk. Za prvo sta potrebni dobri dve uri, za drugo pa še uro več. Z Lopate po slemenu, kot je vrisano, bo hoje za dobro uro in pol.
PROŠNJA PAKISTANSKIH OBLASTI_____
PREUSMERITEV NA SEDEMTISOČAKE?
Vse večje tn vse pogostejše turistično udej-stvovanje v Pakistanu je prisililo tamkajšnje oblasti, da so p os I a te kopije predpisov o alpinističnih odpravah In treklngih ter opozorila o rekah v severnih predelih države, kjer se je dovoljeno ukvarjati z vodnimi športi, vsem veleposlaništvom in turističnim agencijam, katerih državljani se tod največ ukvarjajo s temi dejavnostmi. Ker so predpisi oslri, so oblasti s tem hotele odvrniti vse več alpinistov in udeležencev treklngov od severnih območij Pakistana, kamor Je naval vedno večji.
V spremnem pismu k tem predpisom Je zapisano: »Zadnja leta smo registrirali izredno veliko zanimanje alpinistov, ki bi hoteli plezati na več kot 8000 metrov visoke gore, kot so K 2, Nanga Parbat in druge. Največjemu možnemu številu odprev smo preskrbeli aranž-mane za nosače In vodnike. Utegne pa se zgoditi, da bo zaradi preštevllnih alpinistov na tem območju postalo okolje preveč onesnaženo.
Da bi v prihodnje preprečili onesnaževanje lega okolja, naj predlagamo odpravam, da obiskujejo druga tudi zanimiva območja z gorami, visokimi med 7000 in 8000 metri. To so ne primer med drugim severni predeli ter gozdnate doline od Chitrala do Balllstana. Severni predel Pakistana zajema tri velika gorska območja, Himalajo, Karakorum in Hln-dukuš, tam pa je tudi največja koncentracija ledenikov zunaj polarnega območja. Tem je ogromno možnost! za alpiniste, udeležence treklngov In ljubitelje vodnih športov. Poslaništva In potovalne agencije v Ameriki In Evropi najvljudneje prosimo, da propagirajo ta območja z gorami med 7000 In 6000 metri, ki naj bi jih obiskovale alpinistične odprave, zelo lepe gozdnate doline, ki naj bi Jih obiskovale treklnške odprave, in reke, primerne za vodne športe v severnih pakistanskih predelih, da bi tako razbremenili več kot 8003 metrov visoke gore.«
Podrobnejše informacije o tem bi morala imeti tudi jugoslovansko veleposlaništvo in zvezni sekretariat I a zunanje zadeve.
NA MEDVEDJIH POTEH
SREČANJA DRUGE VRSTE
LJUBO MEDEN
Ni me medved ujel, niti videla se nisva. V Rogu namreč, ko sem hodil po transverzali kurirjev in vezistov. Saj hodim po njej že nekaj let, večidel v družbi, kane pa včasih kaj vmes, da ne moreš dobiti sopotnika in ne kaže drugače, kot da jo mahneš sam. V naravi mi ni nikoli dolgčas, saj sem na vasi doma. pravijo pa, da je neodpustijiva predrznost podati se sam peš, pa čeprav v lepem vremenu, skozi širne roške gozdove. Znanci so me svarili pred medvedi in drugimi nevšečnostmi, ki me bojda čakajo v lesovih, pa tudi nekaj domačinov, ki sem jih od Pod-turna gor srečal, mi je govorilo nekaj o medvedkah z mladiči, starih samotarjih in še marsičem. Skoraj me je že skrbelo, pri tolikih zgodbah je pač lahko nekaj resnice, vendar sem jo kar lahkonogo mahal dalje proti Lukovem domu, ki je sameval nad cesto.
Le malo prigrizka in oddiha sem si privoščil v njem in nekoliko sem se pozanimal o nadaljnji poti. Kmalu sem bil pri Bazi 20. Tu sem se ustavil dalj časa, saj še nisem imel priložnosti priti že kdaj prej sem. Precej podrobno sem si ogledal naselje barak, fotografije in dokumente v njih in si ustvaril dokaj dobro sliko tistih težkih časov, ko je bila tu prestolnica Slovenije. Verjetno ni človeka, ki bi ob tem ostal hladen In brezbrižen, mene je kar spreletaval srh in v sončnem gozdu ml je bilo čudno hladno. Cisto lahko se mi je bilo vživeli v vlogo kurirja, ki hiti s pošto skozi gozdove, okolje kar vsiljuje dogajanje, ki ga moraš hočeš-nočeš sprejeti.
Po ogledu tega muzeja — spomenika pa me je začel spreletavati rahel dvom, češ, fant, le kako boš zmogel pot po temnem gozdu, polnem vrtač in skalovja, poraščenega z mahom. Pa nI bilo tako hudo. Poti so široke, ceste pa še celo. označeno je tudi dobro, tako da me je udobna potka kmalu pripeljala na križišče, kjer se odcepi pot za bolnišnico Jelendol. Precej partizanskih bolnišnic sem na svojih pohodih že videl, ta tu pa me je pretresla, da sem se s strahom spuščal preti barakam in še ves pod vplivom Baze 20 kar čakal, kdaj me bo ustavila straža. Precej volje sem moral zbrati, da sem si vse ogledal in sem kar lahkotneje zadihal, ko sem spet po cesti spešil proti Podste-nicam.
Kmalu naprej od bolnice se pride na cesto, ki se je ne zapusti več. Hoja je utrudljiva, se pa laže posvetiš jagodam, malinam in razgledom, kolikor jih je, in
pa misli pošlješ na pašo, tudi misli o medvedih, o katerih nI bilo ne duha ne sluha.
Sploh je malo čuden ta gozd, kot so vsi veliki gozdovi. Tišina je kar kričeča, saj se le redko oglasi ptič, veter zašumi v krošnjah, korak škriplje po pesku, drugega pa ni in sčasoma tudi več ne pričakuješ — samo nov klanec, križišče in vzorno označeno pot pred seboj. Pred časom mi je oskrbnik doma na Mirni gori pripovedoval o spreminjanju narave. V začetku njegove službe se je srnjad pasla na jasi pod domom, od ptičjega petja pa so kar ušesa bolela. Danes tega ni več: ne divjadi, ne ptic. Tako je tudi drugod in za to je krivo več stvari: onesnaževanje vseh vrst, strupi, pesticidi in sploh moderen način življenja, ki se mu človek navidez lahko prilagodi, živali in narava pa ne. Okoli naše vasi se zaenkrat še spreletavajo vsakršne ptice od vrabcev, sinic, ščinkovcev, liščkov do kosov in drugih. Marsikje pa gozdovi molčijo. Morda je res okoli naselij bolje, toda na moji poti skozi Rog me ptičja pesem ni spremljala, pa tudi sledov divjadi je bilo zelo malo. Pričakoval pa sem, da bi se zlasti jelenjad lahko pojavljala, saj od Baze 20 do Starega loga nisem srečal žive duše. Okoli Podstenic je bilo sicer nekaj sledi ljudi in konj, a ni bilo nikogar doma, naprej pa mir, tišina in pot pred menoj.
Ob takem premišljevanju mi je korak lahkotno hitel dalje in šele malo pred Starim logom sem precej daleč v gozdu zaslišal hrup traktorja, ki je verjetno vlačil les. Torej je tu še kaj ljudi, z malo drugačnimi skrbmi, kot so moje! Dosti se ukvarjajo z lesom pa tudi z živino, ki me je pri prihodu v Stari log prva pozdravila. Pastirji, ki so pravkar začeli zganjati govedo skupaj, so bili prijazni in klepetaje smo se bližali vasi. Tu pa tam nam je veter prinesel naproti zvoke harmonike, kar je pričalo, da si znajo tu ljudje tudi sredi obilice dela najti čas za zabavo, vendar je pesem utihnila, še preden sem prišel do gostilne. Ker se je sonce spuščalo že precej nizko, sem začel hiteti in po kratkem iskanju našel vrh hriba Pugleda spomenik in skrinjico z žigom. Po opravljenem žigosanju, vpisu v knjigo in ogledu okolice sem si poiskal primeren prostorček in se po večerji spravil v spalno vrečo. Nekaj časa so mi še nagajale šoje, ki so na stari hruški pobirale zrele plodove, z rastočim mrakom pa je vse potihnilo. Toda ne za dolgo! Nižje pod bregom se je oglasilo prhanje, lomastenje skozi gr-
movje in podobni glasovi. Sprva sem se ustrašil, da so medvedi prišli na maline, toda značilni glasovi so mi povedali, da le jelenjad nekaj voha, pa ne ve, kam bi me dala. Verjetno moj vonj skozi najlon ni prihajal do njih toliko izrazit, da bi se bali — počasi pa je naokrog te toliko potihnilo, da sem zaspal. Prebudilo me je v visokem jutru pokanje suhljadi, Previdno sem se dvignil in čisto od blizu zagledal košuti, ki sia se pasli. Moje premikanje pa je bilo dovolj, da sta obe planili v beg.
V visoki travi sem se na poti proti Kočevju kar kopa! v rosi; ogrel sem se šele na cesti malo pred Trnovcem. To je morala biti kar lepa vas. Napravila je čisto drugačen vtis kot Pugled, nekako skrivnosten v svojem robidovem in srobotovem go-ščavju, s svojim zaraščenim sadnim drevjem in tihoto. Tu se že čuti bližino človeka, saj je logarnica stalno naseljena In
kosijo tudi trnovske trate. Mimo hiše vodi pot na veliko cesto, ki povezuje Kočevje in Bazo 20, Ta cesta je trda in prašna, posebno ker avtomobili pogosto vozijo po njej in popotnike zavijejo v obleko prahu in plinov, ki se jim je na poti skozi gozd že odvadil.
Tik preden se cesta spusti s planote proti Kočevju, stoji majhna hiša s prijaznimi ljudmi. Povabili so me na čaj in klepet in moral sem jim pripovedovati o svoji rajži, pa tudi o drugih doslej prehojenih poteh. Skoraj bi pozabil, da moram še danes domov. No, gozdar me je šele tukaj potolažil, da sem bil brez potrebe v skrbeh zaradi medveda, saj jih nimajo dovolj niti za odstrel, nikar da bi strašili uboge pešhodce. Zato sem se še srečnejši spustil po klancih proti Kočevju. Sele tam sem postal malce žalosten, kot sem ponavadi, kadar se bliža konec lepe poti. vendar zadovoljen, da sem prehodil Rog — in da se nisva srečala z medvedom.
SPOMINI PLANINSKEGA PREDAVATELJA
POZABI OTETI TRENUTKI LEPEGA
TOMtSLAV JAGAČIČ
Skorajda ni planinca, ki bi svoje doživljaje in spoznanja v gorah zadržal samo zase. O njih pripoveduje vsaj najboljšim prijateljem, družinskim članom, kolegom in kolegicam. So pa tudi taki planinci, ki v fotografskem aparatu prinesejo domov naravne lepote, znamenite kraje in spomenike, ljudi in srečanja z njimi v gorah, da bi na planinskih predavanjih z barvnimi diapozitivi najpogosteje v zimskih mesecih članom planinskih organizacij in njihovim prijateljem pripovedovali o tistem, kar so videli, spoznali in doživeli.
Znano je, da se je marsikdo odpravil v gore, ker so jih zanje znali navdušiti planinski predavatelji.
Med take planince štejemo tudi Tomi-slava Jagačiča iz Varaždina, ki nam pripoveduje o nekaterih nenavadnih doživljajih iz svoje bogate in dolgoletne predavateljske dejavnosti.
NAJBOLJ VROČE PREDAVANJE
Pred časom so me prosili v Ljudski univerzi v Šlbeniku za nekaj predavanj za mladino In odrasle. Enega od predavanj so organizirali za delavsko mladino tovarne v Lozovcu nedaleč od znamenitih slapov Krke.
Letni čas: konec pomladi. Čas dogajanja: enajsta ura dopoldne. Dvorana je bila polna do zadnjega sedeža. Gotovo so to-
variši v Lozovcu dobri organizatorji, da so lahko v tem času zbrali toliko poslušalcev, sem si mislil, ko sem pripravljal projektor.
Toda kaj je to? Ni bilo elektrike! česa vsega niso tovariši poskusili, da bi po žicah priteklo kaj elektrike! Žal pa prav takrat ni bilo pri roki nobenega elektri-karja. Sam sem neprestano gledal v projektor, drugi pa so prenašali žico z vtikačem od vtičnice do vtičnice. Naposled je elektrika vendarle pritekla in projektor je začel metati svetlobo na platno. Toda za kakšno ceno! Našli so namreč samo tako električno povezavo, da so poleg projektorja gorele tudi vse peči za ogrevanje dvorane po zidovih — in to natančno opoldne v iztekajoči se pomladi prav blizu dalmatinskega Šibenika. To je bilo moje najbolj vroče predavanje v življenju.
DRUGAČEN MATURITETNI IZLET _
Direktor neke šole, sicer moj prijatelj, mi je zaupal težavo, pred katero se je znašel. Sola je imela tri maturitetne razrede in dijaki so vsekakor vztrajali, da bi organizirali maturitetni izlet na morje, čeprav sta direktor in profesor zgodovine z argumenti predlagala, da bi odšli na Tjentište. -Morje bodo učenci slejkoprej že videli, Sutjeske, Drine in Neretve pa morda ne Kaj naj bi storili, da bi brez pritiska prepričali dijake, naj se odpovedo morju?« me je vprašal direktor.	341
Predlagal sem mu, naj pokliče na sestanek učence osmih razredov in njihove starše.
Izbral sem svoje najlepše diapozitive s Sutjeske, Magliča, Zelengore, Durmitorja, Neretve in Drine, Pripovedoval sem jim, jim kazal diapozitive in jih nevsiljivo prepričeval, kako lepi predeli Jugoslavije so to in da je bila poleg vsega tam še najodločilnejša bitka med NOB, Starši so takoj soglašali s potovanjem na Sutjesko, diapozitivi in prepričljive besede pa so prepričale tudi dijake. Bil sem njihov vodič. Z dvema avtobusoma sem peljal svoje potnike prek Dragoš sedla po gozdni cesti na rob pragozda Peručice vse do gorskega prelaza Prije-vor, se pravi 1620 metrov visoko. Na takšno zamisel lahko pridejo samo vodiči, ki so sami planinci. Razposajena mladina se je razbežala po cvetočih livadah. Še zdaj jih vidim, kako so s pogledi krožili po vrhovih in stenah Magliča. Volujka, Bioča. Zaradi najvnetejših zagovornikov morja smo izletu dodali še en dan Dubrovnika — enodnevni izlet Iz Treblnja, kjer smo stanovali.
In če ne bi bilo planinskega predavanja? To ni edini primer, da sem kot planinski predavatelj preusmeril izlet v gorske predele in spodbudil k planinarjenju, številne izlete pa sem potem tudi sam organizira! in vodil,
PREDAVANJE NOČNI IZMENI
Direktor ljudske univerze v Splitu Daro Letiš me je seznanil z nalogo naslednjega dne.
»Jutri,« je dejal, »boš pripeljal avto v tovarno cementa ,10 oktober' v Sollnu, kjer boš imel za delavce nočne izmene predavanje o bojnih poteh proletarskih udarnih divizij. Odhod je ob petih zjutraj.« V dvorani sem postavil projektor in pripravil diapozitive, ki sem jih posnel med svojimi planinskimi pohodi na Zelengoro, Maglič, Volujak in Durmltor, čaka! poslušalce in sedé v eni izmed vrst nedaleč od odra poslušal. Vstopila sta prva dva delavca. »Kdo pa je še videl, da bi nočna Izmena poslušala predavanje, saj so poslušalci utrujeni in zaspani! Pa tudi domov se mi mudi,« je dejal eden. Drugi, prav tako jezen, pa je rekel: »Tudi jaz sem truden.« Nekoliko tiše pa: »Kdo pa bo predaval? O čem bo sploh govoril?« Počasi se je dvorana napolnila. Stopil sem k projektorju in osvetljeni dvorani dejal, da je pravzaprav nenavadno govoriti tistim, ki so po napornem nočnem 342 delu utrujeni. »Zavedam se tega in morda
bi bilo lepše reči, da vas bom peljal na izlet. Potovali bomo na Sutjesko ...« Delavci iz tovarne cementa so me izjemno pozorno poslušali. Po predavanju sta me sprejela direktor in predsednik delavskega sveta. »Kako je mogoče, da so me poslušali s tolikšnim zanimanjem?« sem vprašal. »Veste,« mi je pojasnil direktor, »druga dalmatinska brigada, ki se je hrabro bojevala na Neretvi, Drini in Sutjeski, posebno še na Donjih in Gornjih barah na Ze-lengorl, se je rodila v teh krajih in veliko teh delavcev, ki so vas poslušali, je tam izgubilo svoje znance ali sodelavce. Delavce naše tovarne ste spomniti nanje.« Tega predavanja ne bom nikoli pozabil,
SKOZI MOSTAR V RADOVLJICO
Pomladi leta 1966 sem bil v varaždinski delegaciji, ki je sodelovala na jugoslovanskem posvetovanju »Kultura in turizem« v Mostarju. Imel sem referat in prinese! s seboj čisto nov projektor in zbirko diapozitivov, ki sem jih posnel v Mostarju, ko sem imel v tem mestu večkrat planinsko turistična predavanja. Bilo je pravo presenečenje, ko sem na sprejemu v Klubu kulturnih delavcev, ki ga je udeležencem pripravil predsednik občinske skupščine, začel projecirati diapozitive iz Mostarja. Kmalu mi je predsednik vzel besedo in me spremenil v svojega sodelavca: sam sem imel na skrbi tehniko, on pa je razlagal diapozitive in pripovedoval o svojem mestu.
Ko smo se vračali v Varaždln, smo trije Varaždinci kakšnih dvanajst kilometrov od Jajca proti Banja Luki končali krvavi in polomljeni v kanjonu Vrbasa, potem ko nas je zaradi spolzke ceste vrglo v reko, miličnik pa je ugotovil, da »nismo prilagodili hitrosti vožnje pogojem na cestišču« ...
Vendar me je moje bivanje v Mostarju, ki se je končalo v bolnišnici, pripeljalo v tesno zvezo s Slovenijo. Na mostarskem posvetovanju je poleg mene sedel Jože Bohinc, prosvetni delavec in predstavnik kulturnoprosvetne zveze iz Radovljice. Spoznala sva se In se v Mostarju marsikaj pogovarjala, jeseni leta 1966 pa sva se pismeno dogovorila, da se bodo povezala kulturnoprosvetna društva iz občine Radovljica s kulturnoumetniškiml društvi iz Varaždina. Takrat sem v Varaždinu predlagal za začetek sodelovanje KUD »Sloboda«, najstarejše društvo v mestu. To sodelovanje traja z obiski in srečanji že več kot dvajset let. Še več: razširilo se je na občinske organizacije Rdečega križa, dve osnovni šoli, krajevno skupnost in planinski društvi Radovljica in Ravna gora iz Varaždina. Moje planinsko preda-
vanje o Durmitorju in Tari, ki je bilo sredi letošnjega januarja v Radovljici v organizaciji PD Radovljica, je prav tako prispevek k močnejšemu povezovanju med obema planinskima društvoma. Ali bi prišlo do stikov med Radovljico in Varaždinom, če se z Jožetom Bohincem, ki zdaj deia v Kranju, ne bi srečala in spoznala tistega davnega leta 1966 v Mo-starju?
»KOLIKO STE POPILI?«
Prizadevni planinski veteran in tajnik PD iz Bohinjske Bistrice France Mazi se je trudil, da bi sredi letošnjega januarja zbral čim več planincev na moje predavanje o Tari in Durmitorju. Do takrat je bilo vreme lepo, tega dne pa so, kot se je zdelo, oblaki hoteli stresti vse zaloge snega na Gorenjsko, Sneg je zelo hitro zametel ceste.
Po predavanju sem najprej očistil sneg z avta, nato pa odpeljal spotoma domov Ma-zija. Nisem še peljal sto metrov, ko me je ustavil miličnik. Odpri sem okno in prvi pozdravil.
»Kontrola! Prosim dokumente, vozniško in prometno dovoljenje!« je zahteval miličnik.
Pogledal je obe dovoljenji, pregledal sprednjo in zadnjo registrsko tablico in stopil bližje k oknu. Še vedno je snežilo. »Tovariš Jagodič« (napačno je prebral ime), »koliko ste popili?« »Popil?« sem se začudil. »Mladenič, pravkar sem končal predavanje. Na podlagi česa me to sprašujete? Kako lahko brez argumentov nekoga tako osumite? Zakaj, na primer, niste vprašali, kako je bilo na predavanju, kako mi je všeč zasnežena Gorenjska, ali sem prvič tukaj, ali kaj podobnega? Zakaj ml raje ne želite srečno pot, ko sami vidite, kakšno je vreme?« »To ni moja dolžnost,« mi je odgovoril — in nekoliko sram ga je bilo. »Jaz pa vendar mislim, da bi bila. Če bi bil jaz miličnik, bi že storil kaj takega, posebno če bi videl, da imam pred seboj potnika, ki mu ni mogoče nič očitati,« sem mu svetovat...
Na koncu vseh teh zgod in nezgod mi dovolite še malo sentimentalnosti. Ko bodo prišli priletni dnevi, bomo v fantaziji in spominih ponovno organizirali pohode in vzpone, ko bomo gledali svoje diapozitive. In medtem ko bomo mi po teh poteh hodili samo v mislih, se bodo po njih v resnici vzpenjali mladi planinci. Marsikateri bo med njimi nemara zato, ker so ga za to plemenito dejavnost znali navdušiti planinski predavatelji.
Dom gorskih vodnikov
V Huarazu, svetovno znanem alpinističnem središču v perujskih Andih, so pred nedevnlm odprli dom gorskih vodnikov Časa de Gulas. Preuredili so ga v letih 1384 do 1966 z denarno pomočjo Švicarske zveze gorskih vodnikov, in sicer v sklopu programa gospodarske pomoči Peruju.
Švicarsko združenje gorskih vodnikov je ie deset let aktivno v tej državi. Za lokalno prebivalstvo v Andih so v Švici prostovoljno pripravili programe tečajev za bodoče gorske vodnike, ki so jih neto praktično Izvedli v Peruju. Od leta 1979 ima Švicarsko združenje gorskih vodnikov v Peruju predavanja, tečaje in praktične vaje In tako podeli vsako leto osmim tamkajšnjim prebivalcem diplome gorskih vodnikov. Leta 1963 pa je zaživela še Perujska zveza gorskih vodnikov. Novo zgradbo, ki so jo skonstruirali švicarski arhitekt) Iz Llme, so postavili v središču Huaraza, v njej pa Imajo prostore pisarna gorskih vodnikov, gorska reševalna služba z radijsko postajo, restavracija s 26 sedeži In spalnica za gornike In trekerje e 26 ležišči. Več kot 200 000 švicarskih frankov so v Švici zbrali za ta projekt.
Letos bodo tam organizirali četrti tečaj 2a gorske vodnike. Dosiej je obiskovalo tečaje in diplomiralo v lej Šoli 34 slušateljev, švicarsko združenje gorskih vodnikov upa, da bo v soseščini nove stavbe kmalu zrasel nov uspešen center za andlzem v Peruju, ki bo prispeval k razvoju gorskega turizma v lej Čudoviti deželi.	., . „
J6zel Nyka
Himalajska divjina
Kot poročajo indijski časopisi, Je skupina avstralskih naravoslovcev raziskovala območje Mount Everesta. Na ledeniku ob vznožju te gore so znanstveniki videli snežnega leoparda, mogočno rjavo zlato divjo žival, ki sicer živi v gorah osrednje Azije. V Himalaji so snežni leopardi že skoraj Izumrli, loda v sovjetskih gorah, kjer so zaščiteni, se je populacija povečala, tako da Je tam zda| že kakšnih 1500 teh živali.
Letošn|ega januarja so prebivalci gorskih vasi okrog Hevana večkrat videli »človeku podobno bitje«. Strokovnjaki iz Kašmlrja, ki se ukvarjajo z divjimi živalmi, so dejali, da gre verjetno za šimpanza.
Letošnje poletje pa se namerava Reinhold Messner z odpravo odpraviti v Tibet, da bi od tam prinesel fotografski dokaz o obstoju jetija.
J. N.
Težave s policijo
To naj bo najresnejše opozorilo alpinistom, ki nameravalo plezati na sveto goro Gaurl-šankar, eno Izmed najlepših nepalskih vrhov na meji a Tibetom. Španska odprava, ki je štela štiri može, je imela »najresnejše težave« z lokalno policijo, ko Je plezala na goro, enake težave pa Je Imela nekaj mesecev pred tem tudi korejska odprava. Spanci so občutili, da Je Gaurišankar policija zares zaprla za tujce. — Odprava Je Imela tak načrt, da bi do konca potegnila špansko smer, ki Jo Je začela plezati leta 1661 In ki poteka levo od Roskelleyeve smeri. Toda ko so Spanci odpravili uradne težave, so se Jim na pol postavili še mnogo resnejši in nepremagljive j ši problemi: izdatne snežne padavine so Jim preprečile nadaljnje plezanje.
PLANINSKI VESTNIK^^H^^^hm^^H
IZŠLA JE MONOGRAFIJA »JULIJCI«
»PRIDITE VSI SEMKAJ IN GLEJTE!«
MATJAŽ KMECL
V zbirki »Hodil po zemlji sem naši« ¡e pri Cankarjevi založbi izšla bogata slikovna monografija »Julijei«. Njen poudarek je predvsem na fotografijah Petra Ja-nežiča, odlično ter s posluhom za lepoto in ubranosi posnetih fotografskih stvaritvah tega znanega planinskega fotografa. Besedila mojstrov slovenske besede, ki jih je iz bogate slovenske planinske knjižnice izbral Franc Vogelnik, lepo zaokrožijo podobo tega našega pogorja: saj smo doslej komajda vedeli, kdo vse je pri nas pisal dobro planinsko prozo in poezijo. — Monografija »Julijci«, ki pogosto iz nenavadnih zornih kotov prikazuje neštete, tudi prav malo znane obraze naših vršaoev v vseh letnih časih in razpoloženjih, je nadvse lepo darilo ljubitelju gorskega sveta in narave nasploh — lepo knjižno darilo gorniku, ki mu ne vemo kaj dati, pa mu z »Julijci« damo lep košček lepega slovenskega gorskega sveta. — Uvod v to knjigo je napisal (tudi planinski) pisatelj Matjaž Krneči. Kot povabilo k listanju po tej knjigi ga z dovoljenjem aWor/a in založbe v celoti objavljamo. (Op. ur.)
Lahko bi za začetek rekli takole: Klasični angleški raziskovalci Alp so v triglavskem »kraljestvu« vsakokrat znova občudovali tudi posebno svetlobo, ki tam vlada in vse obliva. J, G. Churchll: »Ta dežela ni prav nič podobna angleški, toda svetloba sije tu v tako prosojnih barvah, kakršnih naša klima nikoli ne premore.« Longstraff: »Drevje, cvetice, skale In sne-govi — vse se dozdeva, da se kaže v novi luči, ki je ne morem razložiti, v novem razodetju lepote.« Sir Humphry Davy, »najbolj bleščeča osebnost londonskih visokih krogov, mož evropskega slovesa», je k svojim gledanjem, ki so tudi polna barv in luči, dodal: »Kaže, da se tu človek lahko veseli življenja « Vsi, ki živimo ob vznožju Julijskih Alp, vemo, kaj so imeli plemeniti Angleži v mislih: dneve, ko se še dolgo po sončnem zatonu ali zelo zgodaj zjutraj gore spremenijo v pridih nestvarnosti, rahel, prav nič zemeljski akvarel, na katerem se v največji jasnini komaj še ločuje črta med njimi in nebom, tako da postanejo svoje lastne sanje. V popolni brezvetrnl tihoti kažejo prosojno bledico, kot da bi bile še sredi visokega poletja nežno zasute s snegom.
Ista svetloba je čeznje razlita tudi sicer, 344 samo da je sredi dne ne zaznamo in se ji
zato z razumom ne posvetimo. Toda vse, prav vse živi v njej z dvojno barvno močjo: prostor med strmimi apnenčevimi stenami sprašuje iz nje še glasneje s svojo uganko, občutja postajajo sama od sebe praznična in slovesna. — Bazaltna kompakt-nost Centralnih Alp učinkuje resda mogočno in pogosto temno, toda zemeljsko; bele vzhodnoaipske verige pa so po barvi, svetlobi in obliki, po cvetju, rastju, po zadnjem kamnu nekakšna skrepenela gorska religija, znanilec vesoljne skrivnostnosti. Zato se je v njih nabralo toliko bajk kot zlepa ne kje: o triglavski roži in zlato-rogu, o Bogatinu, nenevarni grozni kači in skritih zakladih, o Mlinarici in grešnem divjem lovcu, o belih ženah, o triglavem božanstvu, ki z eno glavo gleda v nebo, z drugo po zemlji in s tretjo pod njo. Celo najbolj prozaičnim in stvarnim ljudem se v takšnem razglednem in duhovnem prostoru oglasijo pesniške besede; od prvih popisovalcev triglavskega »kraljestva« pred dvesto leti se je do danes nabralo poetičnega, dramatičnega, šaljivega, vznesenega in realnega pisanja o njem za velikansko knjižnico. Leta 1812, več kot 30 let potem, ko so štirje pogumni bohinjski možje prvič stopili na Triglav, se je botanik Sieber preštet kot tretji pristopnik; pač ni vedel za Korošca In njegove, ne za Vodnika, najbrž niti za oba Dežmana ne, vedel je predvsem za Hacqueta, vseeno pa so se Triglavani še zmeraj preštevali na prste. Podoba današnje »romarske« poti iz Vrat gor čez in prek Zajezer čez Komarčo ali Komno v Bohinj je popolnoma drugačna. Patetični klasiki bi se ob njeni množičnosti in hrupnosti najbrž ne počutili dobro, saj vsaj od junija do oktobra ni mogoče na njej dohiteti nikakršne prijazne samote, naj je vreme takšno ali drugačno. Tudi Kugy je svojčas lahko brez skrbi metal kamenje čez triglavsko steno in meril, koliko časa potrebuje do dna — danes bi bilo takšno početje že podobno hudodelstvu, saj je komaj mogoče, da kakšen od tistih kamnov ne bi prizadejal škode človeški množici v steni in okrog nje, S porastom obiska je raslo tudi izražanje občutij, resnično pesniško, pa tudi tisto, ki bi ga ekologisti neusmiljeno in stvarno imenovali »polucija«. Marsikdo nad njo viha nos, celo upravičeno, obenem pa je vendarle znamenje neke široke kulture: naj se namreč te množice že zdavnaj več ne morejo prešteti v dolgi zgodovinski koloni, ki se vije prek Triglava za prvimi pogumnimi Bohinjci, naj vzdihujejo ali ne, govorijo kakšne besede, celo
verze, all ne — slehernik med njimi je zase in v svojem trenutku tam gori prvi, še celo takrat, ko pot ponovi: stari Grki so menda rekli, da človek nikoli ne stopi dvakrat v isto reko. Botanik Sieber, ki smo ga že imeli v mislih, je na svoj triglavski listek leta 1812 pripisal: »Uživaj ta trenutek! kajti v tem življenju se ti ne povrne nikoli več.« — Kdor je prvi in odkrivalec, pa ima vendar pravico in celo dolžnost o tem tudi kaj povedati. In si pripovedujemo vsenavzkriž. Ljudje smo takšni, da si hočemo potem trenutek in užitek, če sta resnično lepa, ohraniti za večne čase ali vsaj do smrti. V nas je naprava za boj s časom, imenuje se spomin. Prijazen In duhovit filozof je svojčas menil, da je spomin edini raj, ki si ga sami izbiramo (lahko pa tudi pekel, na katerega smo obsojeni). Pri tem je pozabil na umetnost vsake vrste. — Že če si pokličemo v spomin Marka Pernharta, »qui primus panorama Triglavi depinxit«, kakor v spomin piše na vrhu božje gore, njegove razgledne podobe ali romantične pejsaže, Groharjeve impresije, ali Pavlov-ca, Novinca ali jeseniškega Torkarja in druge: ali nam ob njih ne zastane tu In tam kak korak, mar se nam njihove slike ne ujamejo s pušeljcem spominov, vrvežem drobnih, lebdečih hipnih podob, ki jih hranimo v sebi iz dosedanjih časov življenja? Mar nam ni ob prebiranju visokih hvalnic, kakršne je Kugy plsai Ju-lijcem do zadnjega diha, enako ali podobno lepo, kot Če se toplega, zavetnega poletnega dne odpravimo v samoto Košt-runovih polic, Debelega vrha ali Ogradov, mogoče celo samo dvesto korakov od božjepotnega gorniškega vrveža, se zlek-nemo v tlsočcvetno, dehtljivo ležišče gorskega drniča zadaj za rušjem, zremo dolge srečne ure v nebo in oblake na njem In se do zadnjega v telesu predamo prijaznosti bivanja?
Včasih je pač lasten spomin premalo in ga je treba povabiti, spomniti, popeljati, navdušiti alt enostavno — zbuditi. In na koncu koncev je tehnika poskrbela, da lahko dandanes kos slikarja in tehničnega spomina vsakdo nosi kar s seboj v nahrbtniku: fotografski aparat. Nekaj časa je bila reč precej posvečena, toda že tri četrt stoletja in še kaj več nazaj je začela tudi o slovenskih Alpah nastajati fotografska poezija. Še črno-bela, ampak izvrstna. — 1933/34 jo je izbral in zbral v monografijo Julijske Alpe v podobi Julius Kugy (kdo drugI) In slikam pripisal poetične popotne besede. Prvi, zgodnji barvni diapozitivi, ki so sledili, so bili prava senzacija in predmet družabnega pa tudi javnega naduševanja. Ko jih danes gledamo, se zdijo precej skromni, trdi v barvi in kompoziciji, razgledniško enostavni — toda prinesli so barve — in kaj so Alpe brez barv? še posebej te, naše —
prosojne, občutljive in vsenavzkriž poslikane z najrazličnejšim cvetjem. Ko so postajale slike zmeraj boljše, v barvah že kar pesniško subtilne, in se je Informaciji zmeraj močneje pridruževala lepotna izpovednost, je napočil čas za nov julijski album. Poteklo je navsezadnje pol stoletja, ta čas se je galerija slovenske planinske fotografije v resnici razcvetela in obogatila, kakor si stari ovčjevaški pesnik triglavskega »kraljestva« pač ni mogel nikoli predstavljati. Z razkošno barvno podobo so se Julijci pustili ujeti v pristnosti izjemnih in neponovljivih trenutkov. Ce tem podobam pridružimo še strani starih in novih mojstrov besede, in vse to povežemo v knjigo, lahko ob vstopu vanjo z vso upravičenostjo in samoumevnostjo enostavno ponovimo nekdanje Ku-gyjeve besede: »Vsaka podoba in vsaka stran besedila želita povedati samo tole: Pridite vsi semkaj in glejte Julijske Alpel To delo vabi, kiiče. Spoznajte jih in jih vzljubite. Z vročim srcem, hvaležnostjo, z radostjo in hrepenenjem boste spet in
spet mislili nanje.«
* * *
Pomlajevanje ostarelega društva
Morda je Izhod iz stagnacije v pomlajevanju PD Bovec nakazan in je začela vendarle poganjati Iz nekoliko osušenega debla nova samostojna mladika v čisti planinski dejavnosti. S tem optimizmom smo se razšli ob koncu »okrogle mize« mladinskega odseka.
Več kot petnajst tet je društvo skoraj vso energijo usmerjalo v gospodarsko dejavnost. Izjemno mesto je imela GRS, ki je vseskozi v vzponu in to tudi zato, ker skrbno novači svoje članstvo zlasti z mladimi alpinisti.
Da bi počakali še na druge, smo pričeli z diapozitivi in tako vstali s silhuetami zgodnjega planinskega jutra, ki so mu prvi sončni žarki pozlatili rosne kapljice na listih dreves, in se sprehodili med planinskim cvetjem, jesenskimi barvami, vi-harniki in panoramo doline Soče z vrhom Triglava v ozadju.
No, saj ne mislim nadaljevati s posladkano pripovedjo! Naj kar takoj povem, da je po uvodnem delu v »okroglo mizo« nastal skeptičen molk s pripombo, da je to pač odraz stanja in neke vrste odgovor. Razumelo se je, kot da je okrogla miza nekaj preveč uradnega, kar ne nudi dovolj sproščenega in spontanega vzdušja. Toda sedanja neorganiziranost tudi ni prinesla napredka! Poudarjeno je bilo, da mladi planinci tudi sedaj delujejo v manjših skupinah (uspešno markiranje potov) in v takih hodijo v hribe. Počasi so misli vendarle stekle z jezika. Povedano je bilo, da planinci niso navdu-
šeni nad masovno organiziranimi izleti v gore ipd. Toda teh deset udeležencev okrogle mize bi bila številčno dovolj močna akcijska skupina, vendar niso vsi navdušeni postati »komunikativni«. Seveda tega ni pričakovati še od koga, ki niti ta dan ni prišel zraven Vemo, da skepsa nastaja, če nekdo ne vidi v nečem možnosti lastne potrditve na način, kot si ga sam zamišlja. Članica UO društva je povedala, da tudi UO meni, naj si mladi planinci program dejavnosti sestavijo sami, okrogla miza pa naj bi le razgrnila, kaj jih onemogoča, ovira ali odbija, da imamo stanje, kakršnega si verjetno niti sami ne želijo. Nakazan je bil tudi problem, da se množično zastavljen pionirski odsek, ko pionirji končajo osnovno šolo, razpoči kot milni mehurček in veliko truda ostane »neoplojenega«. Izmed približno 70 pionirjev do 15. leta starosti lahko v starostnem obdobju do 20. leta na prste preštejemo tiste, ki ostanejo člani društva. Ko mineva pubertetno »osvobajanje« od vsega, kar ima lahko kakršnokoli zvezo z avtoriteto nad njimi, pa se jih neznatno število zopet vključi nazaj. Najbolj žalostno je to, da nam jih ne »ukradejo« druge dejavnosti, ampak kvečjemu turistične zabave In seveda ob vikendih zjutraj boleče glave. Vse pogosteje Je treba poleg tega tudi ob vikendih, počitnicah in dopustih poprijeti za domače delo. V razvitih deželah bodo delali vedno manj ur za večji dohodek, v nerazvitih pa vedno več za.,toda to zaenkrat še ni izgovor. Programi bodo zanimivi, če jih bodo ob-
likovali tudi v makro zasnovi tisti, ki so jim namenjeni.
Delo, ki se prekine, ko gredo pionirji-pla-ninci iz osnovne šole, najlažje nadaljujejo njihovi nekoliko starejši tovariši, ki so skoraj njihovi vrstniki, ki so šele pred nedavnim končali osnovno šolo in imajo veselja do organiziranja. Ce so pravočasno mentorsko usposobljeni, so jim lahko nekakšen naravni vzor, ki potegne za sabo, kajti dosti starejši planinci v tem primeru ne morejo biti vzor, ki ga bodo mlajši kot najstniki neposredno posnemali. O izjemah ne mislim govoriti, čeprav v nekaterih redkih primerih lahko potrjujejo pravilo, v večini pa ne; tam, kjer ni rezultatov, to gotovo drži. Tako je bilo dogovorjeno, da si bodo planinci mladinskega odseka PD Bovec poiskali prostor tam, kjer se bodo lahko enkrat mesečno pogovorili o nadaljnjem razvoju dejavnosti. Na prvi sestanek bodo povabili tudi pionirje osmega razreda osnovne šole. Tako bodo vključeni med svoje morebitne vzornike, še preden zapustijo planinstvo.
Ce bo sprejet ta predlog starejšega člana društva, ki je bil po naključju prisoten, morda kontinuiteta množičnosti po osnovni šoli ne bo tako porazno padla kot sedaj. Za to bo treba veliko truda članov zdaj številčno skromnega mladinskega odseka, vendar jim bo v veliko zadoščenje in spodbudo, če jim bo uspelo to število povečati vsako leto vsaj za nekaj aktivnih članov. Čudežev ni mogoče pričakovati. Vse bo doseženo le z veliko ljubezni, sposobnostjo posameznikov in tako tudi celotnega odseka.	Miran Mihe„fi
Najbolj naše okolje
Potemtakem je potrebno ukreniti vse, da bo čim manj negativnih učinkov človeka na njegovo okolje in da uničevanje okolja nikoli ne bo presegio meje, prek katere ni več možna vrnitev nazaj. Z nekoliko previdnosti in precej zdrave pameti to niti ne sme biti preveč težko. Nujno pa le, da po nepotrebnem ne postavljamo meja med človekom in njegovim neravnim okoljem, čim bolj se bomo počutili vezane na svoje okolje in čim bolj bo naravno okolje del nas In ne nekai tujega, tem manj agresivno bo naše vedenje do njega. Ta sposobnost — živeti neagre-sivno — pa je gotovo velika pridobitev v kva-litetf življenja. Ljudem, ki veLko in radi hodijo v gore, je ta kvaliteta vsaj ponujena, če ne že dana. Kajti ko nekaj spoznaš, lahko to tudi ljubiš in spoštuješ, torej lega ne boš uničil, Ce stvari pogledamo s takšnega stališča. ne bi bilo prav, da bi v pretirani zaskrbljenosti za nedotaknienost okolja pozabili, da Je to okolje morda še bolj naše kot od vseh drugih živih bitij prav zato, ker sa mi tega zavedamo.	, , ,.
Metka Kral| (Iz glasila »Sledi«)
Popotntžlvo za tujce_
V letošnji spomladanski številki časopisa za tuje lurisle .>Wlllkommen.<. ki izhaja v nem-
škem jeziku, je na srednjih dveh straneh objavljena obzirna reportaža »T nahrbtnikom na ramah po Jugoslaviji«. Konkretnega je v nje| sicer malo, vendar veliko splošnih podatkov, na podlagi katerih lahko nemško govoreči tujci spoznajo, da je Jugoslavija in še bolj Slovenija popotniška dežela, v kateri je mogoča organizirati trekinge, hoditi po gorah in vandratl po dveh evropskih pešpoteh, spla-varltl, med drugim organizirano po Tari in njenem kanjonu, ter naposled preživeti počitnice na kmetih, tudi na višinskih kmetijah, od koder se pred hišnim pragom začenja po-potništvo in gorništvo. V prispevku, ki Ima nadnaslov »Počitnice -— enkrat drugače«, je med drugim napisano, da take počitnice organizirata tudi dve naši turistični agenciji, Alpetour in kompas. Reportaža je dragocena predvsem zato, ker marsikoga od tu|cev prvič spoznava s popotniškimi in planinskimi možnostmi pri nas.
Poti in brezpotja_
Na zadnji seji glavnega odbora Planinske zveze Slovenije so med drugim razpravljali o tam. ali naj bi pri nas branili ali spodbujali hojo po brezpotjih. V večini so bili tisti, ko so dejali: po brezpotjih naj hodi, kdor se čuti za to sposobnega, po na slio utrtih bližnjicah pa raje nihče.
Ko Je bil Inž. Radovan Poženel Iz Ljubljane leta 1922 na Triglavu, je spotoma na Kredarici kupil tole razglednico — za spomin na ta obisk. Ni je zavrgel, čeprav je medtem Triglavski dom bistveno spremenil zunanjo podobo, po vojni pa so mu tudi podrli kapelico, v kateri so se poročili nekateri znani slovenski planinci — celo sam Jakob Aljaž jih je poročil tam gor. Ko je bil lansko poletje totoreporter Joco Žnidaršič na Triglavu, je spotoma fotografiral najnovejši Triglavski dom, najvišjo jugoslovansko planinsko postojanko in — lahko bi rekli — stalno naseljeno stavbo.
Triglavski Dom rta Kradarid (2515 m) Triglav (2863 m). ■
To fe v primerjavi s skromno kočo iz leta 1922 pravi gorski hotel, kakršnim planinci načelno nasprotujemo, konkretno pa jih gradimo.
Objavljamo obe fotografiji, posneti Iz podobnega zornega kota: za tiste, ki se stare koče na Kredarici (s kapelico vred) še spominjajo, v topel spomin, drugim, mlajšim, pa za primerjavo. Triglav se, gledan od daleč, nI nič spremenil v 65 letih, gledano v podrobnostih pa se je na nJem in okrog njega marsikaj spremenilo — tudi na grše, in sicer kljub lepšemu Triglavskemu domu.
PLANINSKI VESTNÍKhhhmmm^^H
NOVA KNJIGA 2A PLANINSKO KNJ12NIC0
PET ZAKLADNIC VELIKEGA SNEGA
BRACO ZAVRNIK
V zbirki Domače in tuje gore bo pri mariborski založbi Obzorja letošnjo jesen izšla knjiga mariborskega novinarja Braca Zavrnika »Pet zakladnic velikega snega«. Inspiracije zanjo je dobil, ko je šel kot poročevalec z jugoslovansko alpinistično odpravo v Himalajo. Že pred izidom opozarjamo na novo delo za planinsko knjižno polico. (Op. ur.)
Prepričan sem, da bi na tisti beli preprogi v Tašijevi hiši, v katero so bili vtkani zmaji, lahko polete! naokrog. Ne le, ker sem bil v Himalaji, v svetu, kjer je vse mogoče. Bil sem tudi v svetu, ki je nemara le nebeški odsev, morda košček neba samega, kamor je izjemoma dovoljeno zaiti tudi smrtnikom; ali pa je to dežela umrlih, kjer ljudje preživijo za-grobno življenje med smrtjo, ki je prihod iz maternice, in med rojstvom, ki ga označuje obmirovanje in razpad snovnega telesa. Ne nazadnje je bila tista preproga v Tašijevi hiši delo Tibetancev. Tibetanci pa so ljudje, za katere nikoli ne veš, kakšne moči skrivajo v sebi. Ce je tkalec ali tkalka one preproge bila posvečena v poslednje skrivnosti, za katere vedo samo v himalajskih dolinah in gori na Strehi sveta, je mogoče, da so moči, med katere sodi tudi umetnost lebdenja, prešle v njen izdelek. Tako, kot so mojstri-kovači na Japonskem vtisnili svojo dušo v meč, da je potem v samurajevih rokah deloval tako rekoč sam od sebe. Bil sem torej pripravljen na nenavadno, čudežno popotovanje. Bil sem pripravljen vsaj za nekaj časa zapustiti gostoljubje Tašijeve hiše in Kneza, ki naj se sporazumeva za svoje krompirje kot ve in zna. A tik pred tem, ko bi poletel, sem si premislil, Spomnil sem se, da v Indrovem blaženem prebivališču sprejemajo samo pobožne in dobre ljudi, takšne, ki so izpolnili svoj dolg v zemeljskih svetovih, in pogumne bojevnike, ki so v boju gledali smrti naravnost v oči. Jaz pa nisem ta, ki bi svoj zemeljski dolg že izpolnil, nisem med onimi, katerih pobožnost in dobrota je očitna. In čeprav sem se že spogledoval s smrtjo, si naravnost ¡2 oči v oči še nisva zrla. Se najmanj od vsega pa sem pogumni vojščak. Tudi v mirnem času nisem vojske služil, kaj šele, da bi se kalil v preizkušnjah, kakršne pričakujejo v Indrovem cesarstvu. In še nekaj me je odvračalo od mikavnega popotovanja: potem ko sem izvedel, kaj je Siva storil
s Kamo, ki ga je zalezoval in motil njegov nebeški mir gori na Kajlasu, sem se bal, da bi podobno storil tudi z menoj. Nevidnost, v kakršno se je spremenil Kama. pa me ne zanima. Preveč skušnjav bi sprožila v meni.
Taši Lama je redkobeseden mož. Delal nama je družbo, nekaj časa tudi njegov starejši brat, a govorili smo le malo. V kotu za vhodnimi vrat je bilo — kot v vseh tibetanskih hišah — ognjišče in okrog njega ženske, Tašijeva mati in dve sestri. Ena, mlajša, ni bila čisto pri pravi. Mati je pripravljata hrano, mlajša je skrbela za ogenj, starejša nama je stregla. Pred večerjo tudi tibetanski čaj, takšen, ki je slan in v katerega primešajo ghi, jakovo maslo. Jaz sem ga pli, Knez ne. Večerji je sledil čang, himalajsko pivo, doma zvarjeno iz ječmenovih zrn. Knez ga je pil, jaz ne. Kraljevsko sva se imela. Okrog ognjiščnega prostora so bile police, na njih zloženo svetleče se bakreno posodje, medtem ko sva midva jedla iz porcelanastih krožnikov. Tašijeva hiša je bila premožna hiša.
Med konzervnimi škatlami na eni od polic sem opazil rdečo pločevinko z govejo glavo, pod katero je pisalo Podravka gu-laš. Bil je spomin na odpravo Kangba-čen '74. Že Skarja, ki je tudi tisto odpravo vodil, je gor grede v neki polejski hiši opazil jugoslovanske konzerve. Lahko da so bile še od prve odprave na Kangbačen leta 1965, kjer je Skarja prav tako bil zraven. Kakorkoli, barasahib se ni spominjal, da bi Gunzovcem prvič ali drugič prodajali ali podarjali konzerve. Še en čudež torej, povezan s Tibetanci. Ko gre za Gunzovce in odprave, je gotovo najimenitnejši dogodek iz leta 1962, ko so možje, ki so sestavljali francosko moštvo za vzpon na bližnji Džanii, nekega jutra krenili v goro, a so čez nekaj ur, ko bi morali prispeti do taborišča, samo debelo gledali. Tega namreč ni bilo več tam, kjer je stal še dan poprej, Vihar ga ni odpihnil, to so dobro vedeli. Noč je bila namreč mirna. Tudi jetiji ntso imeli prstov vmes, saj so dovolj utrjeni, da prenočijo pod milim nebom. Obstajala je še tretja možnost, da so namreč biti čez noč v akciji bogovi ali vsaj lokalni demoni in duhovi z Džanuja, ki jim ni bilo povšeči, da neki ušivi smrtniki rinejo v njihova domovanja.
Ta varianta bi glede na to, da je tabor kot kafra izginil v Himalaji, zagotovo obveljala, ko med povratkom Francozom neki nevoščljivi vaščan iz Poleja ne bi izdal »duhov«, ki so ponoči delovali na gori. Bili so Gunzovci. A izkazalo se je,
da to sploh ni bilo slabo. Če namreč domorodci tisto že zdavnaj minulo noč ne bi šli krast v goro, kje bi potem naša odprava dobila aluminijsko lestev za prečenje razpok in opremljanje navpičnih ledenih skokov, pa dodatne ledne kline in vrvi? Prodali so nam jih Gunzovoi. Desno nad menoj na steni v Tašijevi hiši sem opazil prilepljen jedilni list, ki je v dunajščini ponujal Rindsupe, Wlenerschnit-zel, Rostkartoffel, Krautsalat in pito Johannes Strauss, Hm, tudi avstrijski odpra-varji so bili torej tam — ali pa Gunzovci pri njih, V prostoru, velikem, da bi v njem lahko igrali vsaj na dveh mizah ping pong, razen dveh pogradov ob steni in polic v ognjiščnem prostoru ni bilo nobenega drugega pohištva. V enem od kotov sta bila plastična soda. Na enem je pisalo: South Korean Jannu expedition '85 Torej so malo pred nami bili tam tudi Korejci, čigav je bil drug sod, v mraku nisem mogel razbrati. Stene hiše so bile polne razpok, ki so zijale med bruni in tudi na stropu je skozi mnoge špranje prodirala v prostor najprej dnevna, potem zvezdna svetloba noči, ki se je naredila zunaj. Za ravnovesje je sukijal skozi streho na piano dim s hišnega ognjišča. Zapisal sem, da je imela učiteljeva brunarica en sam prostor, kot ga pač Imajo vsa druga tibetanska domovanja, vendar to ni čisto res. Še preden sva namreč s Knezom do konca pospravila vse, kar je pred naju postavila starejša sestra, je izginil naprej Tašijev brat, potem pa se je umaknit še sam. Prostor brata nista zapustila skozi vhod, ki je peljal ven na leseno verando in po lesenih stopnicah na »ulico«, ampak pri nekih drugih vratih, ki sem jih komaj tedaj opazil. Odpravila sta se k nočnemu počitku, in sicer v majhen »prizidek«, nekakšno verando, ki jo ob prihodu moje oči niso prestregle, Zares, hiša vaškega učitelja ni bila kar tako.
Spanje je nalezljiva bolezen in kmalu je tudi Knez razgrnil s pal ko po tleh ob zadnji steni In izginil v njej, sam pa tudi nisem več dolgo odlašal. Ogenj je še vedno veselo gorel In okrog so ženske kar naprej nekaj brkljale. Svetlo je bilo le okrog ognjišča in po prostoru so trepetale dolge sence domačink. Medtem ko je Kneza takoj zmanjkalo, sem jaz še ležal vznak in premleval dan, ki se je iztekal. Kot prejšnji je bil tudi ta v znamenju povsem brezskrbnega potepanja po Dolini, v znamenju odkrivanja in doživljanja novih In novih prelesti pomladnega himalajskega sveta.
Potem se je začelol
Vse tri ženske pri ognijšču so umolknile. Zavladala je grobna tišina, ki jo je včasih zmotil pok suhe veje v ognju. In tudi dreto, ki jo je rahio vlekel Knez tam blizu mene, je bilo slišati.
Potem se je oglasila mati, ki je začela monotono žebrati nekakšne zloge in besede, morda cele stavke. Slišalo se je, kot da ne bi govorila živim ljudem oziroma hčerama pri ognju, marveč nekemu tretjemu, nevidnemu bitju. Zdelo se je, kot da so bile njene besede namenjene nekim drugim svetovom, ki jih v sobi ni ali pa jih nisem zaznal. Zvoki so prihajali globoko iz starkinega telesa in čeprav so bili prej pridušeni kot glasni, so bile njihove vibracije izrazite. Na trenutke so imele obliko vsiljenega nihanja, tako da so stene in tla pod menoj prav narahlo drhteli. Takoj sem vedel, da ne gre za monolog, ki bi bil povezan s praktičnimi zadevami vsakdanjega življenja, da ne gre za branje levltov in poučevanje o tem In onem, da stara ne pridiga. Menil sem, da gre prej za nekakšno duhovno opravilo pred nočnim počitkom, da stara na nek način moli, da žebra mantre, svete zloge, ki so namenjeni božanstvom in demonom, a ima njihova mehanična In predstavna moč v resnici blagodejni povratni učinek na telo in dušo.
Mislil sem, da bo reč trajala nekaj minut in da bo bolj ali manj rutinske narave, kot so rutinske molitve večine vernikov po svetu, ker pač »morajo biti«. Toda monotono, a doživeto žebranje je kar trajala in trajalo, mene pa je stvar vse bolj In bolj pritegovala.
Gledano iz mojega zornega kota je ženska sedela desno od ognja, seveda na tleh In s prekrižanimi nogami. Kazala mi je torej svojo levo stran. Bila je oblečena v tradicionalno tibetansko, doma izdelano žesko oblačilo: črno krilo in telovnik, okrašen z raznobarvnimi, a usklajenimi, nekoliko zastrtimi barvnimi vzorci, največ v obliki črt. Pod telovnikom je imela oblečeno bluzo živahne zelene barve s širokimi, ohlapnimi rokavi in okroglim ovratnikom kot pri rubaškah. In imela je obvezen tkan predpasnik s številnimi progasto razvrščenimi transparentnimi barvami. Na glavi ji je tičala pletena tibetanska kapa oranžne barve, takšna z visokimi zavitki in s cofom na vrhu. Lase je imela spletene v močno, dolgo kito, ki jI je od zadaj padala čez desno rame, kot je to pri mnogih Tibetankah. Starejša hčerka mi je kazala obraz in život. Mlajša je sedela levo od ognja in sem torej videl desno stran njenega telesa. Bili sta napravljeni podobno kot mati, le kap nista imeli na glavah. Medtem ko je mati žebrala in žebrala. je starejša v loncu, ki je bil obešen na tri-nožniku nad ognjem, nekaj mešala, vmes pa je od časa do časa z obema rokama krožila in krilila po zraku, česar nisem mogel zastoplti Toda bolj ko se je stvar odmikala v nočni čas in bolj ko je postajala starejša hčerka aktivnejša, medtem ko je stara še kar naprej gonila svoje, bolj mi je postajalo jasno, da se ne dogajajo 349
vsakdanje, mimogredne rutinske zadeve. In ko se je v igro živo vključilo še mlajše, nekoliko prizadeto dekle, ki je vse dotlej kot kip sedelo prekrižanih nog In v krilo spuščenih rok ter zrlo nekam predse, sem bil že skoraj prepričan, da se ženske gredo neko coprnijo.
Mlajša je začela s svojim nastopom potem, ko je starejša slednjič nehala mešati zvarek nad ognjem pred seboj in je vsebino z zajemalko prelila v skodelico. To je ponudila sestri, ki je kadečo se reč počasi posrkala vase, skodelico odložila poleg sebe na tla in znova negibna obsedela. Stara ves ta čas ni niti za trenutek prekinila monotone glasovne nanizanke. Mislil sem: to bo nekaj časa trajalo, potem bodo šle spat. Motil sem sel Mati je kar na lepem nehala žebrati. Vstala je in začela odlagati oblačilo za oblačilom, dokler ni poleg ognja na svojem prejšnjem mestu znova obsedela — povsem gola! Bila je nekoliko zašpehana in zavoljo tega je bila koža še kar napeta čez njeno mesenost. Toda dojke, ki so ji, težke in razvlečene, silile dol proti popku, so potrjevale, da je njena mladostna jedrost že zdavnaj minula reč.
Naga je tako sedela tam pri ognju, z rokami nekaj krilila in nekaj čira-čarala nad ognjem, nakar je že spet vključila svoj enolični glasovni aparat. Nad starkino nenadno goloto sem se odzval, kot bi se odzvali vsi ljudje, ki bi prišli gor v himalajski svet s tisoč predsodki in vedenjskimi vzorci, podedovanimi od civilizacije. Medtem ko me je prejšnji, morda dobre pol ure vrteči se živi film ob ognju v enem od kotov prostora popolnoma pritegnil, tako da sem pozabil na sebe, na svojo prisotnost v prostoru, sem se sedaj znova ovedel. Ko se je ženska pri ognju slekla, pravzaprav že ko se je slačila, sem lezel vase in globlje v spalno vrečo, medtem ko sta se mi od začudenja razširjeni zenici sko-
špik
NE2A MAURER
Odhajam po rakovo, da ostajaš v sredini mojega pogleda. Četudi vse manjši — ostajaš.
Počasen je moj pot. Že je tema. Vsenaokrog. Sredi mojega pogleda visok, sijoč vrh.
Odhajam rakovo v femo z lučjo v očeh.
raj isti trenutek znova začeli ožiti in se skrivati zadaj za veke, ki so lezle skupaj, da sem potem nekaj časa oprezoval proti ognju samo še skozi tanki režici. Doživljal sem značilno nojevski odziv, ko človek misli, da je pozornost drugih usmerjena k njemu ali da se bo takšen premik zdaj — zdaj zgodil tedaj, ko se zavoljo vna-njega, z njim nepovezanega dogajanja počuti nesproščen. Pričakovanje je bilo povezano s v podzavest odrinjenim prepričanjem, da gledaš nekaj, česar ne bi smel, da s pogledom kradeš stvar, ki ti ne pripada. To je bil odziv, ko misliš, da moraš pogledati vstran ali se obrniti, ko naletiš na golega človeka, ki ni gol na nudistični plaži, v savni ali kako drugače v skladu s človekovim pričakovanjem.
Logični nasledek takšne programiranosti bi bil, da bi se povsem potuhnil v spalno vrečo, zatisnil oči in se po možnosti obrnil na drugo stran k steni, tja, kjer je počival Knez. Toda Belcebub v meni in razum sta kaj kmalu posegla vmes. Lepo počasi in razločno sta mi razložila vso zadevo. Prepričala sta me, da prisotnost moje malenkosti s Knezom vred prav malo zanima one tri pri ognju in da je najbolj zadnja med zadnjimi skrbmi, če tam v kotu sta ali nista in če spita ali bedita ter zijata v njih pritepenca od kdo ve kod.
Na mah sem si oddahnil, na pol zlezel iz vreče, da mi ne bi bilo vroče, se vlegel na desni bok in si glavo podprl z roko, medtem ko sem oči aktiviral, kolikor se je dalo. Spravil sem se v udoben položaj za nemoteno opazovanje predstave, ki se je nadaljevala pri ognju. Počutil sem se kot v gledališču, kjer igrajo razgibano dramo, ki se je komaj prav začela. Dvorana je bila sobana v Tašijevl hiši, jaz pa občinstvo, ki je iz poltemačnosti parterja zrlo v igralce, osvetljene od žarometov v obliki ognjenih zubljev. In tako kot v vsakem pravem in dobrem gledališču kdo zaspi, se je zgodilo tudi v nočni hiši sredi Gunze. Zadaj za menoj je Knez drnjchai svoja sladke sanje o raztežajih, oprimkih in stopiti, o lednih odlomih in gladkih granitnih ploščah, o počeh in opasteh, vrveh in klinih, osmicah in deveticah, o soplezal-cih, ki jih ni več.
Na golo starko sem se kmalu navadil. 2e kar domačno mi je bilo tudi enolično že-branje, varjenje skrivnostnega napitka in čira-čara nad njim, pa nedolžna spokojnost in vdana ubogljivost prismuknjenke. Spokojnost?
Še preden sem se je ovedei, o njej ni bilo več ne duha ne sluha. Nenadoma, tako rekoč iz nič, se je mala na levi strani ognja začela čudno zvijati in malo prej bebasto nedolžen obraz se je strahovito spačil, medtem ko ji je glava začela živčno trzati sem in tja, naprej in nazaj, kot da bi jo nenadoma napadel
božjastni napad ali kaj ve m kaj. Stara pa je, ne da bi se za hip ustavila, gnala svojo vižo naprej in podobno neprizadeta je ostala v svoji coprniški vlogi tudi starejša sestra, čez čas je s kositrno kuhal-nico znova pobrodila notri po loncu in po tistem napitku, opravila obred z rokami in ko je krč miajše čez kakšno minuto ali dve popustil, ji je dala znova piti. Kmalu se je vse ponovilo. Močneje in siloviteje, globlje.
Glavo je norici vrglo nazaj na zatilje in veke so se ji začele naglo in trzaje zapirati ter odpirati. Zraven je — če sem prav videl skozi svoja zrkla, ki so se medlo svetila tam iz temnega kota — zavijala z očmi tako, da se je videlo samo belo.
Potem je nenadoma zadrhtel cel prostor, zanihala je hiša, zamajale so se gore nad Gunzo in zadrhtelo je nočno nebo, ki se je bočilo nad njimi. Iz prizadete, iz njenih najtemnejših globin, iz zadnjih celic, molekul in atomov njenega tkiva se je sprožil strašen, dolg, presunljiv, v nebo vpijoč krik, ki je s spreminjajočo se frekvenco, od globokega grgranja do najvišjega falzeta, segel gor do poslednjih zvezd. Dolgo, dolgo je trajalo krčevito iztekanje obupnega glasu, med katerim je dekle še bolj drhtelo In ga je še bolj krčilo in zvijalo, ga še bolj premetavalo semtertja. Potem se je krik hipoma pretrgal in dekle je s povešeno glavo in ohlapno spuščenimi rokami obmirovalo tam ob ognju. V prostoru je znova zavladal mir, ki ga je motilo le neprekinjeno, neprizadeto, enolično starkino žebranje. Jaz tam v kotu pa sem kar negiben in sedaj z odprtimi usti bolščal proti ognjišču in čakal, kaj se bo Še zgodilo.
Nekaj časa je vladalo zatišje, potem vnovično copranje starejše, že spet presunljivi krik mlajše, še globlji in še srhljivejši kot prejšnji. Belcebubu v meni Je prihajalo, moje živčne povezave pa so zaznale bolečino, ki so jo povzročale najvišje možne še slišne glasovne frekvence, prihajajoče iz maloumnega dekleta. In spet tišina, spet žebranjanje, spet copranje. Zvarek. In na koncu pošastni krik. Ponavljajoči se ciklusi plime in oseke v odzivanju mlajše hčere na materine glasove in na čarne napitke, ki jih ji je pripravljala sestra, so se ponovili še večkrat in vse intenzivneje — morda je bilo šest ali sedem napadov. Nazadnje je maia obsedela tam pri ognju do kraja izpraznjena, pomirjena In krotka. Ni bila videti kot iz-žeta vreča, marveč kot nekdo, ki je preživel povsem normalen, miren večer ob prijetnem kramljanju v družinskem krogu. Mati se je počasi oblekla, vendar ne v dnevna oblačila, ampak v nekakšno spodnje krilo in svetlo bluzo. Starejša je pospravila posodo z napitkom. Ogenj, na katerega mlajša ni več polagala polen, je jel usihati in svetloba v prostoru je postajala vse bolj medla.
Tedaj se je začeta slačiti starejša sestra kar tam blizu ognja. A ne do golega. Kot mati je za nočni počitek zadržala spodnje krilo in bluzo. Skoraj hkrati sta se spravili na pograda ob steni desno od ognja, malo bliže proti nama s Knezom. Ta mlajša si je pogrnila nekakšne cunje ali morda borno preprogo kar tam ob ognju, kjer je sedela. Poskrbela je, da je pojenjal še zadnji plamen, medtem ko je žerjavico pustila tleti. Potem je tudi gun-zovska Pepelka legla k počitku.	351
m piamsk© Reratur©
Alpinistični razgledi št. 24
Z naslovnicami je pač tako, da slehernemu, ki jemlje publikacijo v roke. najprej pade v oči. Tudi s 24. številke AR je tako. Janezu Vozlu, avtorju naslovne karikature in tistih na straneh 20, 24, 26 in 49, uspeva pritegniti pozornost s svojo domiselno likovno govorico, poudarjajoč vse tisto, kar k alpinizmu sodi, a z dobršno mero humorja (četo ironije) na lasten račun. In to je tisto, kar najbolj privlači. »Alpinisti nismo le supermani, lahko smo tudi karikature«, bi iahko zapisali pod sleherno od teh sličic. Sicer pa je tokratna številka AR spet ena tistih, ki jim pravimo, da so izrazito bralne. In še to: tokrat ji ne manjka polemične osti. 2e uvodnik Mira Stebeta opozarja na naš (ne)odnos do alpinizma, predvsem do njegovih vrhunskih uspehov. Ti sodijo v svetovni vrh, naša planinska organizacija pa tega ne zna izkoristiti, zato je obveščanje javnosti o teh pomembnih dosežkih odvisno zgolj od alpinistov samih in pa od dobre volje ter afinitete posameznih uredništev in novinarjev. štebe to svojo kritiko ilustrira s primerom fantastičnih uspehov v stenah Fitz Roya, Cerro Toreja in Torre Egerja. Podobno razmišlja tudi Tomo Česen v intervjuju, ki sta ga pripravila Miro Štebe In Matej Šurc, le da problem še bolj zaostri, pač glede na lastno izkušnjo, saj že nekaj časa ureja Delovno rubriko »Alpinistične novice«, ki ja je prevzel od dolgoletnega urednika in njenega začetnika Francija Savenca. Česen upravičeno opozarja na bistven problem: novinarjevo poznavanje alpinizma. Kadar novinar ve vsaj najnujnejše o alpinizmu, o dosežkih piše z naklonjenostjo in vsaj na meji strokovnosti, takrat pa, ko se sooči z nečim neznanim in nerazumljivim, dogodek odpravi na kratko, po liniji najmanjšega odpora, nekje med novicami, ki jih posredujejo tuje agencije. In tako naš alpinizem, ki v svetu pridobiva ugled, doma ostaja v senci športnih dejavnosti, ki so dostopnejše, a nikakor atraktivnejše. Na srečo je med našimi alpinisti veliko odličnih piscev, ki sami poskrbijo, da javnost zve za njihovo početje. Seveda pa so tudi izjeme, kakršna je bila, denimo, tista re-
pa 40 letih delovne dobe in po ve6 kot Četrt stoletja, ki ga je preživet tudi s Planinskim veslnlkom, odhaja v pokoj Stane Skuhic, zanesljiva zveza med uredništvom PV in tiskarno Jože Moškrič. 2elimo mu veliko zadovoljnih upokojenskih let — In visoko pokojnino.
Uredništvo
portaža iz Ospa, ki je propagandno storila za alpinizem več kot cele serije člankov v časopisju. Torej je marsikaj odvisno tudi od medija. Toda vse to se dogaja mimo planinske organizacije. In spet smo pri že omenjeni Stebetovi ugotovitvi. Bine Mlač tudi v tej številki nadaljuje svojo serijo o velikih pionirjih Alp. Tokrat piše o velikem švicarskem gorskem vodniku Mathiasu Zurbriggnu (1855—1917), zmagovalcu Aconcague In največjem poznavalcu vzhodne stene Monte Rose, Dušan Jelinčič pa nadaljuje svoje razmišljanje o psihologiji in filozofiji alpinizma. Za slovenske alpiniste bo prav gotovo zanimivo razmišljanje Alana Rousa o zimskem alpinizmu, ki ga je iz revije Mouin-tain prevedla Andrina Jager, in pa zapis Jožefa Nyke o zimski Himalaji v prevodu Irene Komprej. O zaledenetih slapovih razmišljata Rudi Mayr in Christian Damisch, o uporabi cepina v ledenih slapovih pa piše Bine Mlač.
Za vse, ki spremljajo naše odpravarstvo. bo zanimivo poročilo Marije Frantar o naši prvi ženski himalajski odpravi na Južno Anapurno, na račun pa bodo tokrat prišli tudi zbiralci seznamov in skic smeri v stenah Julijskih Alp, Messnerjevi občudovalci (pa tudi drugi) bodo prav gotovo prebrali intervju z njim in še z vrsto drugih uglednih evropskih alpinistov (Scott, Kurtyka, W. Rutkiewicz, Escoffier, Beghin), ki ga je objavila revija Vertikal, prevede! pa Gorazd Zrimšek.
Seveda je to le nekaj tehtnih prispevkov v tokratni številki AR, vsakdo pa bo v njej našel še veliko zanimivega (in poučnega) branja. Zato jo le vzemite v roke.
Mitja Ko311
Ljudje, prepadi, osemtisočaki
(Hermann Warth: Tiefe überall, založba »Rosen-heimer«, Rosentielmer 1986)
Nemškega alpinista Hermanna Wartha pozna prenekateri naš himalajec, zato bo prav gotovo z zanimanjem segel po njegovi knjigi, v kateri opisuje svoje od-pravarsko življenje, ki ga je več kot desetletje namenil Nepalu in Himalaji (1974 je bil prvič v Nepalu). Tiefe überall (Vsepovsod globina) je naslov tej knjigi, ki jo je avtor podnaslovil z »Menschen, Schluchten und Achttausender« (Ljudje, prepadi in osemtisočaki) in prav s tem podnaslovom bistveno povzel vsebino svojega pisanja.
Pisanje te knjige je avtorjev spominski sprehod od odprave do odprave, sprehod skozi življenjsko izkušnjo, ki bi je, pravi Warth, nikoli ne hotel ne mogel zamenjati za kaj »udobnejšega« ali »uglednega«. Brez tega življenjskega obdobja, preživetega na odpravah, bi ne obstajal kot
celostna osebnost, bil bi nekakšen čustveni invalid. Zato ga ne pretrese dejstvo, da je bil leto dni brez zaposlitve, temveč ga prizadene spoznanje, da nima dovolj denarja za uresničitev velike želje, udeležiti se kakšne himalajske odprave. Bolj kot vprašanje neposredne eksistence mu v srce sega kruto dejstvo, da so himalajske gore vsaj za nekaj časa zanj predaleč in predrage.
VVarthov »himalajski dnevnik« je pravzaprav odlična fotomonograflja, ki prav skozi svojo svetlobno govorico pripoveduje neposredneje kot to zmore zapisano besedilo. Le-to se namreč ni zmožno ubraniti čustev in subjektivnosti. Fotografska optika pa je popolna objektivnost, čeprav jo vodi človekova roka in ji utrinek odreja človekovo hotenje. Pa vendar: podoba na fotografiji je, kakršna je v resnici, le da je lahko posneta in kasneje izdelana bolj alt manj kakovostno, A še vedno ostaja avtentična podoba gore, igre oblakov, senc in svetlobnih mozaikov. Beseda pa vre iz človekove duše in ni ju, dveh pišočih, ki bi isto igro oblakov na gorskem obzorju enako opisala. Zato pa sta podoba (fotografija) in beseda v čudoviti simbiozi. Tudi v tej Warthovi knjigi. Slovenski bratec planinske in alpinistične literature postaja vse zahtevnejši, saj je tovrstnega kakovostnega berila vse več na naših knjižnih policah. Zato se bo morda kdo vprašal, zakaj pisanje o tej (nemški) knjigi. Razlogov, tudi osebnih, je več, a naj omenim bistvenega. Warth na več mestih v knjigi omenja, tudi z občudovanjem in hvaležnostjo, naše alpiniste. Še posebej (v besedilu in imenskem kazalu) omenja Aleša Kunaverja In Toneta škarjo. Govori o jugoslovanskem Lotseju, o Ma-nasluju, omenja smrt Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana. Skratka, pripoveduje tudi o naših alpinistih.
Zato ta skromna opomba knjige Tiefe uberal, čeprav vem, da jo bo v naših knjigarnah težko dobiti.
Mitja Košir
Zgodnja spričevala
Prava kronologija prvič preplezanih gorskih vrhov je gotovo pomemben prispevek h gorniški zgodovini. Vendar je še pomembneje, kakšni procesi so se s tem v zvezi odvijali na duhovnozgodovinskem in socialnokulturnem področju. Knjiga »Zgodnja spričevala« zdaj ponuja zbirko dokazov o duhovnem osvajanju fenomena gora, ki so jih zapustili ljudje zahodnega sveta na prelomu med gotiko in renesanso. Iz alpskega somraka bogov se kot zvezda danica dviga Dante. Giotto di Bondone v svojih slikah dopolnjuje preokret od simbolov k vidikom gori. Zastopana sta med
drugim še Petrarca in Dürer, da omenimo samo najbolj znane avtorje. Dolga vrsta prvič skupaj zbranih primerov v besedi in sliki je v marsičem še izpopolnjena s komentarjem. V jeziku, ki je razumljiv tudi laikom, komentator pojasnjuje pojave zgodnjega navdušenja za gore, S tem načenja tudi nekakšen obris predplaninske zgodovine na naši celini, ki jo bo verjetno hotel spoznati tisti, ki mu je kaj do odkrivanja (pra)zgodovinskih planinskih dogajanja v lastni deželi. Komentator hoče s tem pokazati, kako so »drzni poskusi ljudi iz obdobja renesanse na široko odprli vrata za prihodnje znanstveno, praktično in naposled tudi turistično udejstvovanje v Alpah». Knjiga Zgodnja spričevala (Frühe Zeugnisse) je Izšla v münchenski založbi Bruckmann, Ima letnico izdaje 1986, obsega 176 strani s 35 črnobelimi in štirimi barvnimi fotografijami. Izšla je v zbirki »Alpine Klassiker« in stane 36 mark.
Messnerjevo preživetje_
V frankfurtski založbi Arnee Greul je izšla knjiga Reinholda Mesnerja »Preživel« (Überlebt) s podnaslovom »Vseh 14 osem-tlsočakov«.
Kaj je pravzaprav spodbujalo Messnerja, da je tako zavzeto in vztrajno sledil svojemu cilju in ga dosegel kljub neverjetnim naporom, srečanjem z nevarnostmi in smrtjo, kljub osamljenosti in dvomom? Kakšne misli in občutki so ga zaposlovali v spopadih s samim seboj in z najvišjimi gorami na svetu? Veliko odgovorov na ta vprašanja je v tej knjigi, ki je Messnerjev dokaj oseben zapis o njegovih nenavadnih podvigih. V njej je mogoče spoznati priprave, organizacijo in izvedbo odprav in zvedeti za najpomembnejše podrobnosti o osemtisočakih. Predvsem pa je v knjigi mogoče spoznati Reinholda Messnerja, doživetja, čustvovanja in izkušnje gornika, ki si je iz alpinizma skoval nove doživljajske razsežnosti. Razkošna knjiga je natisnjena na 248 straneh, na katerih je tudi 144 barvnih in 81 črno belih fotografij, 14 barvnih zemljevidov in trije črno beli ter osem risb. Knjiga stane opremi primerno — 49,80 nemške marke.
Skrivnost Malloryja in Irvina
Mallory in Irvine sta izginila na severnem grebenu Mont Everesta med odpravo leta 1924. Noel Odeti, ki je bil tisti čas na grebenu, ju je za kratek čas uzrl — »podjetno sta se premikala«, je dejal —, potem pa se je vreme spridilo in nikoli več ju ni bilo na spregled. Sta se vzpela na vrh,
preden ju je vzela gora? O tej skrivnosti razglablja pred kratkim Izišla knjiga »Skrivnost Malloryja In Irvina«. Za vsako skrivnost, če naj se razvozla, so potrebni sledovi, v tem primeru pa sledov praktično ni. Vse, kar je komurkoli znanega, je to, da sta Mallory in Irvine prebila noč 7. junija v taboru IV, a ko je naslednjega dne prilezel tja gor Odeli, sta izginila in se nista nikdar več vrnila. To so dejstva In skrivnosti ne moreš razkriti, če se opiraš samo nanje. Priskrbeti si moraš še druge podatke. Na primer dejstvo, da ju je Odeli videl na grebenu in da so na seraku spodaj leta 1933 našli cepin. Ta pripomoček je bil zagotovo bodisi Malloryjev bodisi Irvinov. Samo po tem, kako si človek razlaga te sledove in to poveže s tistim, kar je znanega oziroma kar mislimo, da je znano o značajih obeh mož, je mogoče sklepati, kaj se je zgodilo tistega usodnega dne v letu 1924. Presneto malo je oprijemljivega, da bi nas kam pripeljalo, in naj nam kdo ne šteje v zamero, saj je bilo vse, kar je bilo o zadevi mogoče reči, že neštetokrat povedano. Zakaj torej ta nova knjiga? No, to vendar ni hladno razčlenjevanje skopih podatkov, ampak dolgovezen poskus, ki naj bi podprl teorijo, za katero se zavzema avtor Tom Holzel in praktično nihče poleg njega.
Na kratko — gre za to, da sta se plezalca visoko na gori ločila. Mallory je vzel ves kisik in se skušal sam povzpeti na vrh, Irvine pa se je spustil nazaj po grebenu Mallory je dosegel vrh približno ob treh popoldne. Ko se je vračal, ga je zajelo neurje, spodrsnilo mu je v smrt in med tem je izgubil cepin.
Privlačna teorijal Če že ne zaradi drugega, je vznemirljivo, da je bil Mallory na vrbu 29 let pred Hillaryjem in Tenzingoml Mogoče je, je pa zelo malo verjetno. Stvar se je spet nekoliko razpletla, ko je neki kitajski plezalec leta 1974 (o čemer pa so poročali šele leta 1979) na grebenu našel truplo. Ob tem je vzniknilo upanje, da bf morda nekega dne našli kamero Kodak, ki jo je imel s seboj Mailory. Na Everest je lani odpotovala odprava, ki je imela za cilj najti kamero ali truplo, toda vreme ji ni bilo naklonjeno in odprava se je vrnila praznih rok.
Holzel prispeva knjigi prvo In zadnje poglavje. Preostalo izpod peresa Audrey Sal-keld je zgod'ba o Malloryju in o tem, kako je bil povezan s prvimi osvajanji Everesta. Priznati moramo, da je zgodba prikupna. Ali jo avtorica razpreda zato, da bi podprla Holzelovo tezo, češ da je bit Mallory mož, za katerega je kar verjetno, da se je vzpet na vrh? Zmota je v tem, da Audrey Salkeld nima o Malloryju povedati ničesar takega, da bi ga mogli primerjati s plezalci, ki so bili njegovi vrstniki. V resnici Mallory ni bil posebno dober plezalec, po naključju pa je prihajat iz pravega okolja, to je z Ox-
bridgea. Tisti, ki jim je bilo naloženo organiziranje prvih treh odprav na Mont Everest, dobrega plezalca ne bi prepoznali, če bi naleteli nanj — in ga tudi niso. Samo poglejmo, kako zlahka se je v odpravo uvrstil mladi Irvine, pa sploh ni bil noben plezalec I
Vrh vsega se človeku vsiljuje sum, da Mallory ni bil samo šušmar, ampak da tudi posebno odprte glave ni bil. Pisec bi bil moral ta vidik skrbneje raziskati, namesto da se je prebijal skozi temo Malloryjeve vpletenosti v družbo iz bloomsburyjske skupine. Mallory ni prakticiral homoseksualnosti, res pa mora človek pomisliti, ali morda bloomsburyjska skupina ni vplivala na Malloryja, da si je za partnerja izbral Irvina in z njim hotel osvojiti goro — izbral pa ga je zaradi estetskega vidika, ne iz praktičnega. To bi bilo za tega človeka značilno. Zmerom znova se moramo spomniti na to, kar je ugotovil Tom Long-staff: »Mallory je bit otročlček z dobrim in junaškim srcem, toda docela nesposoben za to, da bi moral za karkoli skrbeti, tudi zase ne.«
Na žalost ta knjiga ne pripomore k temu. da til se zadeva razjasnila. Morda bi jo lahko razjasnila samo Malloryjev fotoaparat, če bi ga našli — a Mallory ni spretno ravnal niti s kamero niti s čim drugim Potemtakem ni dosti upanja. Knjigo »Skrivnost Malloryja in Irvina«, ki je izšla v Veliki Britaniji, sta napisala Jonathan Holzel In Audrey Salkeld. Stane 12,50 angleškega funta.	{»climber«)
Razkošna knjižna kataloga
Založba Aree Greul iz zahodnonemškega Frankfurta ob Maini je izdala katalog svojih knjižnih izdaj za leto 1987. V njem na skoraj 200 straneh niza naslove vseh svojih izdaj, ki jih Ima na zalogi, od odpravarske literature do vodnikov po tre-kingih, gorniških revij in zemljevidov. Katalog je razdeljen na 13 poglavij, v katerih so izredno pregledno predstavljeni posamezni naslovi. Na Zemlji nI gorniško zanimivejšega predela, ki doslej ne bi bil popisan, vsi pa so zastopani v knjigah te založbe. Tako je v katalogu mogoče najti književna dela o gorskih pokrajinah Afrike, Severne Amerike, Južne Amerike, Azije (ki je najbogateje zastopana, pač glede na število odprav v najvišja pogorja sveta, s katerih so udeleženci napisali knjige), polarnega območja in Evrope. Izjemno bogato je zastopan alpinizem: posebej so kategorizirane biografije, klasiki alpinizma, plezalna tehnika in šolanje, alpinizem v Himalaji in celo humorno obarvane knjige o alpinizmu. Nadalje so na voljo vldeo kasete o alpinizmu, in sicer z vseh najpomembnejših pogorij sveta. V enem Izmed poglavj tega kataloga so na-
vedena samo poročila z odprav, v naslednjem vodniki po gorskem svetu, nadalje posterji, kajpada z gornlško vsebino, zatem zemljevidi pogorij in gora in naposled seznam mednarodnih planinskih revij. Največ navedenih knjig je natisnjenih v nemškem in angleškem jeziku, poleg tega je v tej založbi mogoče kupiti italijanske in francoske knjige in revije. Kot posebnost je vredno omeniti, da lahko gorniki, ki se odpravljajo v daljnje in neznane dežele, tod kupijo jezikovne vodnike za finski, švedski, norveški, grški, turški, nepali, japonski, tibetanski, kitajski (mandarin in kantonski), pidgin angleški (za Papuo — Novo Gvinejo), španski, quechua (za Peru) in portugalski jezik. Jugoslavija je tako v tem katalogu kot verjetno tudi v založbi solidno zastopana z zemljevidi malone vseh gorskih predelov, ki so izšli pri Planinski založbi Slovenije, skratka, izključno s kartami Slo-
venije, Poleg tega je mogoče v tej založbi kupiti nekatere plezalne vodnike po jugoslovanskih gorah, med drugim tudi po Ve-lebitu. Marjanu in Biokovu. Pri vseh izdajah so navedene cene. Nekoliko skromnejši, a še vedno zelo zgleden katalog gorniške literature za leto 1987 je izdala tudi planinska založba Rudolf Rother in Munchna, Poleg novejših Izdaj gorniške književnosti so statistično navedeni vsi vodniki in zemljevidi, ki jih je mogoče kupiti pri tej založbi, čeprav so Izšli v drugih založbah, tudi v švicarskih in avstrijskih, skratka, nemško pišočih.
Oba kataloga sta dobrodošel pripomoček tako za gornike splošne usmeritve kot za tiste, ki se odpravljajo na odprave ali v neznane gore.
Obe založbi pošiljata vse publikacije, ki jih prodajata v svoji knjigarni, tudi na dom.	m. R.
MORDA SE BOSTE ODLOČILI ZA DOLGO POT
VSE SLOVENSKE TRANSVERZALE
TONE ANDREJČIČ
V pregledu so navedene slovenske (lokalne in medrepubliške) vezne, krožne In točkovne ter nekatere trim poti. V pregledu pa so upoštevane tudi jugoslovanske (zvezne) poti, nadalje mednarodne poti in slovenske poti v tujini — Italiji, pri
Na dan 1. 4. 1987 naj bi bilo stanje trans-verzal v Jugoslaviji naslednje:
	ustanovljene	opuščene	stan|e
Jugoslavija	4	1	3
Slovenija	58	4	54
Hrvatska	42	1	41
Bosna in			
Hercegovina	37	—	37
Srbija	14	4	10
Makedonija	1	—	1
Črna gora	2	—	2
Vojvodina	3	—	3
Kosovo	1	1	—
Skupno 1	162	11	151
Mednarodne	1	_	1
V tujini	2	—	2
(Italiji)			
Skupno II	3	—	3
Skupno i in II	165	11	154
katerih organizaciji oz. ustanovitvi je sodelovala Planinska zveza Slovenije ali nekatera slovenska planinska društva. Podatki o transverzalah so v glavnem povzeti Iz vodnikov in dnevnikov ter objav v Planinskih vestnikih o otvoritvi poti. Nikakor ne trdim, da je moj seznam popoln in vse popravke, mnenja, spremembe in dopolnila rad sprejmem.
Jugoslovanske (zvezne) planinske poli_
1 PLANINSKA POT OSVOBODITVE »PLANINE JUGOSLAVIJE«
Ustanovitelj: PZ Jugoslavije. Pot odprta 4. 7. 1976. Točkovna visokogorska pot, 14 KT (kontrolnih točk), v Sloveniji Triglav in Raduha. Čas obhoda 20—25 dni, Knafelčeve markacije, dnevnik, značka. Upravitelj: PZ Jugoslavije, 11000 Beograd, Andričev venac 2, (PV 1985—738, 197&—451, 1977—204, 1986 —406.)
2. TRANSVERZALA PDŽ JUGOSLAVIJE
Ustanovitelj: Skupnost PDŽ Jugoslavije. Pot odprta 23. 12. 1978. Transverzalo sestavlja 14 veznih poti, 14 glavnih KT in 62 stranskih obveznih KT. Čas obhoda 30 dni, Knafelčeve markacije, dnevnik, značka. Upravitelj: Skupnost PDŽ J, Komisija za transverzalo, PD »železničar« Ljubljana, 61000 Ljubljana, Trg OF 3. Naslov se menja z spremembo sedeža Skupnosti PDŽJ.
PLANINSKI VESTNIKi^^^^^^M^H^^M 3. NA 80 VRHOV ZA TITOV ROJSTNI DAN
Ustanovitelj: Mladinski odsek PD »Ljub-Kranj. Pot odprta leta 1964. Vezna planinska pot, 46 KT, obhod 12—15 dni. Kna-356 felčeve markacije in občasno črka »G«.
Vodnik, dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Kranj«, 64000 Kranj, Koroška cesta 21. (PV 1969 — 430.)
5 LJUBLJANSKA MLADINSKA POT (4)
Ustanovitelj: Mladinski odsek PD »Ljub-Ijana-Matica«. Pot odprta 17. 10. 1965. Krožna planinska pot, 20 KT, čas obhoda 8—10 dni (66 ur). Vodnik in popotni dnevnik, značka. Upravitelj: MDO ljubljanskih planinskih društev, 61000 Ljubljana, Dvor-žakova 9 (61001 Ljubljana, p. p. 214). (PV 1965 —572.)
6.	RAZŠIRJENA POT
Ustanovitelj: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. Pot odprta (določena) leta 1966. Točkovna planinska pot, 18 obveznih in 20 (ne)obveznih KT od skupnega števila 44 (ne)obveznih KT. Knafelčeve markacije. Vodnik — dnevnik isti kot za Slovensko planinsko transverzalo. Posebna značka pripada po prej prehojeni »Slovenski planinski transverzali«. (PV 1966 — 378, 1967 — 212.)
7.	TRDINOVA POT
Ustanovitelj: PD »Novo mesto« z sodelovanjem Turističnega društva Novo mesto. Pot odprta 21. 5. 1967. Krožna planinska pot, 15 KT, obhod 6 dni (38—41 ur). Knafelčeve markacije z dodano Črko »T«. Vodnik, izkaznica (karton), značka. Upravitelj: PD »Novo mesto«, 68000 Novo mesto, Jerebova 2, 68001 Novo mesto, p. p. 82).
(PV 1967 — 373.)
8. POMURSKA POT_____
Ustanovitelj: MDO planinskih društev za Pomurje. Pot odprta 22. 10. 1967, Krožna planinska pot, 32 KT, obhod 10 dni. Knafelčeve markacije, vodnik (tipkopis), dnevnik, značka. Upravitelj: MDO planinskih društev za Pomurje Murska Sobota, 69001 Murska Sobota, p. p, 76. (PV 1968 — 76.)
9 KOROŠKA PLANINSKA
MLADINSKA TRANSVERZALA
Ustanovitelj: Koordinacijski odbor MO PD Mežiške doline. Pot odprta 16. 6. 1968. Vezna planinska pot, 19 KT, obhod 6 dni (42 ur). Markacija je rdeč trikotnik s črko »K«, dnevnik, značka. Upravitelj: ZTKO občine Ravne na Koroškem, Strokovni odbor za planinstvo, 62360 Ravne na Koroškem. (PV 1968 — 430, 1981 — 191, sprememba poti objavljena v PV 1981 — 191.)
10. STAJERSKO-2AGORSKA KROŽNA POT
Ustanovitelj: PD »Rogaška Slatina». Pot odprta 21. 7. 1968. Krožna (medrepubliška) planinska pot, 12 oz. 13 KT, obhod 5—6
Ustanovitelj: PZ Jugoslavije. Točkovna pot, 80 KT, v Sloveniji 20, v drugih republikah po 10 In v avtonomnih pokrajinah po 5 KT. izdan poseben dnevnik. Kasneje je bila pot razširjena na 85 KT.
Pot so odprli 1979, leta in ne obstaja več.
Slovenske planinske poti (lokalne in medrepubliške)_
1. SLOVENSKA PLANINSKA TRANSVERZALA-MAGISTRALA OD MARIBORA DO KOPRA
Ustanovitelj: PZ Slovenije, Ljubljana, Pot potrjena in sprejeta I. 1953. Vezna planinska pot, 78 KT, obhod 30 dni. Knafelčeve markacije z dodano arabsko številko »1«. Vodnik, dnevnik, značka. Upravitelj: PZS Ljubljana, 61000 Ljubljana, Dvoržakova 9 (61001 Ljubljana, p. p. 214). Slovenska planinska transverzala in Razširjena pot (red. št. 6), se skupno imenujeta »Slovenska planinska pot«, V PV 1981 — 326 je bila objavljena sprememba trase poti. (PV 1953 — 455, 1955 — 531.)
2. PLANINSKA POT XIV. DIVIZIJE _
Pot so leta 1958 odprla PD okraja Celje. Prvi pohod po tej poti je bi! aprila 1959 v organizaciji PD »Celje«. Kasneje so organizirali vsako leto spominske pohode. Pot so obnovili in odprli 25. 5. 1984. Vezna planinska pot, 30 KT, obhod 6—7 dni. Knafelčeve markacije, občasno dodana »XIV«. Izdan vodnik, dnevnik, značka. Upravitelj poti: PD »Celje«, 63000 Celje, Odbor za pot XIV. divizije, Stanetova 18. (Delo — 24. 5. 1984.)
3 ZASAVSKA PLANINSKA POT KUMROVEC—KUM
Utanovitelj: Zasavski MDO planinskih društev Zagorje. Pot odprta 1. 5. 1960, Vezna planinska pot, 14 KT, od tega 1 KT v SR Hrvatski. Obhod 6—7 dni (46 ur). Knafelčeve markacije in prek njih velika črka »Z«. Izdan vodnik, dnevnik (karton), značka. Upravitelj: Zasavski MDO planinskih društev Zagorje, 61410 Zagorje ob Savi. Vodnik: »Vodnik po Posavskem hribovju«. Odsek Janče—Kum je zaraščen in neprehoden, Medrepubliška pot. (PV 1961 — 80, 1964 — 416, 1984 — 336.)
4. GORENJSKA PLANINSKA PARTIZANSKA POT
dni (37 ur). Knafelčeve markacije z dodano črko »B«, dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Rogaška Slatina«, 63250 Rogaška Slatina (Steklarna). V SR Hrvatski so 4 KT. (PV 1968 — 374, 1968 — 486, 538.)
11. POT ČEZ KOZJAK
Ustanovitelj: PD »Maribor-Matica«. Pod odprta 22. 5. 1969. Vezna planinska pot, 16 KT, obhod 4—5 dni (34) ur. Knafelčeve markacije, splošni opis poti, dnevnik (karton), značka. Upravitelj: PD »Maribor-Matica«, 62000 Maribor, Vita Kraigherja 2. Markaciji je dodana bela pokončna črta. Potrebno je dovoljenje za obmejni pas.
12. TRANSVERZALA KURIRJEV IN VEZISTOV NOV SLOVENIJE
Ustanovitelj; Pokroviteljski odbor nad kurirji in vezisti NOV Slovenije pri Združenem podjetju za PTT promet v Ljubljani. Pot odprta 13. 6. 1969. Vezna planinska pot, 4 odseki, 833 KT, obhod 30 dni. Kot markacije sta črki »TV«. Izdan je vodnik, dnevnik in značke, ki so bronaste, srebrne, zlate ter poteg tega še majhna in velika značka za prehojene 3 oz. 4 odseke. Znak »TV« se uporablja samo na tistih odsekih, kjer ni Knafelčevlh markacij. (PV 1969 — 298.)
13.	JEZERSKA PLANINSKAJ>OT _
Ustanovitelj: PD »Jezersko«, Zgornje Jezersko. Pot odprta leta 1972. Točkovna planinska pot, 16 KT, obhod 7—8 dni. Knafelčeve markacije, dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Jezersko«, 64206 Zgornje Jezersko.
Nekateri vrhovi so v mejnem pasu. Za prehod meje na Savinjskem in Jezerskem sedlu zadostuje potni list ali prepustnica za maloobmejni promet. (PV 1967 — 466.)
14,	SAVINJSKA POT
Ustanovitelj: Meddruštveni odbor pri PD »Zabukovica«, Griže. Pot odprta 15. 10. 1972. Krožna planinska pot, 26 KT, obhod 7 dni (55 ur), Knafelčeve markacije z dodano črko »S«, vodnik, dnevnik, značka. Upravitelj: MDO za Savinjsko pot pri PD »Zabukovica«, 63302 Griže. (PV 1973 — 146.)
15. LOŠKA PLANINSKA POT
Ustanovitelji: PD »Skofja Loka« z sodelovanjem PD »Žiri« in PD »Železniki«. Pot odprta 25. 3. 1973. Krožna planinska pot. 32 KT, obhod 10—12 dni (66 ur). Knafelčeve markacije z dodano črko »L«. Izdan dnevnik, značka. Upravitelj: PD -Skofja Loka« 64220 Skofja Loka. (PV 1973 — 330, 1983 — 298.)
16 PO POTI KMEČKIH UPORNIKOV
Ustanovitelj: PD »Bohor« Senovo in Občinska zveza prijateljev mladine Posavja, Krško. Pot odprta leta 1973. Točkovna pešpot, 12 KT, obhod 5—6 dni. Knafelčeve markacije samo na Cesargrad. Izdan dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Bohor« Senovo, 68280 Brestanica, in Občinska zveza prijateljev mladine Posavja, Krško, 68270 Krško, Cesta krških žrtev 63. Pot je medrepubliška. V SR Hrvatski je 6 KT.
(PV 1981 —597.)
17^BADJUROVA_ KROŽNA POT
Ustanovitelj: PD »Litija«, Litija. Pot odprta 30. 8. 1974, Interna otvoritev poti 23. 12. 1973. Krožna planinska pot, 18 obveznih in 3 neobvezne KT. Obhod 4 dni (27 ur). Knafelčeve markacije, vodnik, dnevnik, značka in za 5-kratni obhod plaketa. Upravitelj: PD »Litija«, 61270 Litija, Valvasorjev trg 12. (PV 1975 — 96.)
18 ŠALEŠKA PLANINSKA POT
Ustanovitelj: PD »Velenje«, Titovo Velenje. Pot odprta 10. 10, 1974. Krožna planinska pot, 21 KT, obhod 5 dni (33 ur). Knafelčeve markacije z dodano črko »Š«, vodnik, dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Velenje«, 63320 Titovo Velenje.
19. MLADINSKO-SINDIKALNA TRANSVERZALA ITC
Ustanovitelj; Mladinsko-slndikalna organizacija ITC. Pot odprta 29. 11. 1974. Točkovna planinska pot, 30 KT, obhod glede na izbiro poti 30—40 dni, Knafelčeve markacije, opis poti (tipkopis), dnevniki (3 legitimacije), 3 značke za 10, 20 in 30 ob-hojenih KT. Pot so ukinili, (PV 1975 — 685.)
20. TRIMČKOVA PLANINSKA POT — ŽALEC
Ustanovitelj: Občinska telesnokulturna skupnost Žalec. Pot odprta 1, 5, 1975. Vezna trimska pot, dvakrat po 6 KT. Knafelčeve markacije z dodano črko »S«, dnevnik (karton), značka. Upravitelj: OTKS Žalec, 63310 Žalec, Aškerčeva 15. — Trimska pot ne obstaja več. Trimska pot vodi po Savinjski poti od KT 1—6 in KT 7—12, ki pa je bila kasneje ukinjena.
(PV 1975 — 504, 1976 — 265.)
21. CIGLARJEVA POT OD DRAVE DO JADRANA
Ustanovitelj: Temeljne gozdnogospodarske organizacije združenega dela pod vodstvom Inštituta za gozdno in lesno gospo-
darstvo pri Biotehnični fakulteti v Ljubljani. Pot odprta 24. 5. 1975. Vezna planinska pešpot, 26 KT oz. 31 KT (dve varianti), 1 neobvezna KT, obhod 12—14 dni (73—83 ur). Markacije so rdeč krog z rumeno sredino in občasno znak »E 6«. izdana popotna knjižica In značka. Upravitelj: Poslovodno združenje gozdnogospodarskih organizacij. Odbor pešpoti E 6, 61000 Ljubljana. Miklošičeva 38 lil Ciglarjeva pot je del Evropske pešpoti od Baltika do Jadrana. Pot je tudi medrepubliška, ker sta v SR Hrvatski 2 obvezni in 1 neobvezna KT. Glavni pobudnik in traser te poti je bil pokojni inž, Milan Ciglar.
(PV 1975 — 556, 1986 — 481.)
22. PLANINSKA TRIMSKA POT FO OBČINI SEVNICA
Ustanovitelj: PD «Lisca«, Sevnica-Krško. Pot odprta 4. 7. 1975. Vezna in krožna planinska pot, 37 KT, obhod 5 dni (33 ur). Knafelčeve markacije, dnevnik (tlpkopis), značka. Upravitelj: PD »Lisca« Sevnica-Krško, 68290 Sevnica. Čeprav je v naslovu pot imenovana kot trimska pot, je to vezna planinska pot na odseku od Sevnice do Loke in krožna pot od Sevnice prek Tržišča do Sevnice. (PV 1980 — 492.)
23. POT PRIJATELJSTVA SNEŽNIK—SNJEŽN1K
Ustanovitelja: PD »Ilirska Bistrica« in PD »Platak« Rijeka. Pot odprta 6. 7. 1975. Vezna planinska pot, 6 KT, obhod 2 dni (12 ur). Knafelčeve markacije z dodano črko »S«. Izdan opis poti, dnevnik (prospekt), značka. Upravitelj: PD »Ilirska Bitrica", 66250 Ilirska Bistrica, Gregorčičeva 19, p. p. 42, in PD »Platak« Rijeka. Pot je medrepubliška. V SR Hrvatski so 3 KT.
(PV 1974 — 498, 1975 — 626, 1978 — 386/7.)
24, SOLČAVSKA PLANINSKA POT »PO GORAH OKOLI SOLČAVE«
Ustanovitelj: PD »Solčava«. Pot odprta 22. 8. 1975. Točkovna planinska pot, 13 obveznih In 4 neobvezne KT, čas obhoda 7 dni. Knafelčeve markacije, dnevnik (razglednica), značka. Upravitelj: PD »Solčava«, 63335 Solčava.
Za pot na Olševo (1929 m), ki je v mejnem pasu, ni potrebno posebno dovoljenje. Prijaviti se je treba v karavli poleg Koče na Podolševi. (PV 1975 — 686.)
25. TRIMČKOVA PLANINSKA POT AERO CELJE
Ustanovitelj: Planinski odsek Aero Celje. Pot odprta leta 1975. Točkovna planinska pot, 6 KT. Knafelčeve markacije, dnevnik
(karton). Čas obhoda 3 dni. KT so vrhovi v okolici Celja. Pot so ukinili.
26. KRANJSKI VRHOVI
Ustanovitelj: PD »Kranj« in TKS Kranj. Pot odprta 4. 7. 1976, Točkovna planinska pot, 25 KT, obhod 10 dni. Knafelčeve markacije, dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Kranj«, 64000 Kranj, Koroška cesta 21. Nekateri vrhovi so v mejnem pasu. Potrebno je dovoljenje pristojnih organov. Za prehod meje na Savinjskem in Jezerskem sedlu zadostuje veljaven potni list ali propustnica za maloobmejni promet. (PV 1977 — 301.)
27.	KURIRSKA POTA DOLOMITOV _
Ustanovitelj: PD »Medvode« in TD »Partizan« Medvode, Pot odprta 1. 5. 1977. Vezna planinska pot, 6 KT, obhod 1—2 dneva. Knafelčeve markacije, dnevnik (karton), značka. Upravitelj: PD »Medvode« in TD »Partizan« Medvode, 61215 Medvode.
Pot vodi po nekaterih drugih veznih poteh, zato so markacijam dodane različne črke (L. M idr.) Obhod je predviden samo v mesecu maju, vendar je mogoče dobiti žige tudi zunaj tega časa. (PV 1978— 177.)
28.	BOHINJSKA PLANINSKA POT_
Ustanovitelj: PD »Bohinjska Bistrica«. Pot odprta 15. 6. 1977. Planinski del poti je vezna planinska pot, 30 KT, obhod 10 dni. Knafelčeve markacije, dnevnik, značka. Plezalni del poti je točkovna planinska pot, 7 KT. obhod 6 dni. Markacij ni, brezpotje. Dnevnik je isti kot za planinski del, posebna pa je značka za plezalni del poti. Kot dokaz so potrebne fotografije na KT. Upravitelj poti: PD »Bohinjska Bistrica«, 64264 Bohinjska Bistrica.
29 PLANINSKA TRIMSKA POT RADEČE
Ustanovitelj: PD »Radeče«, Pot odprta leta 1977. Krožna planinska pot. Dva odseka: odsek Brunk 1 KT, obhod 2—3 ure, odsek Čimerno 1 KT, obhod 2—3 ure. Knafelčeve markacije, dnevnik (karton), diploma. Upravitelj: PD »Radeče«, Tovarna papirja, 61433 Radeče.
Diplomo podeljujejo za 5 obhodov poti, tudi mešanih Brunk—Čimerno.
30. NOTRANJSKA PLANINSKA POT
Ustanovitelj: PD »Logatec«. Pot odprta 26. 8, 1978. Krožna planinska pot, 18 KT, obhod 8 dni. Knafelčeve markacije z dodano črko »N«, vodnik in dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Logatec«, 61370 Logatec, Cankarjeva 12. (PV 1977 — 786.)
31. POHODNA TRANSVERZALA SPOMINOV
OBČINE LJUBLJANA-ŠIŠKA 1979
Ustanovitelj: ZTK organizacij občine Ljub-fjana-šiška. Pot odprta leta 1979. Vezna planinska pot, 10 KT, obhod 2—3 dni. Knafelčeve markacije, kontrolni karton, vodič (1984), 3 značke. Upravitelj: ZTKO občine Ljubljana-Šiška, 61000 Ljubljana, Celovška 25.
3 značke pripadajo za 3 obhode. (PV 1981 — 403.)
32 IDRIJSKO-CERKLJANSKA PLANINSKA FOT
Ustanovitelja: PD »Idrija« in PD »Cerkno«. Pot odprta 9. 9. 1979. Krožna planinska pot, 25 KT, obhod 7—8 dni (62 ur). Knafelčeve markacije s (A) strešico nad markacijo, vodnik, značka. Upravitelj: PD »Idrija«, 65290 Idrija in PD »Cerkno«, 65582 Cerkno.
33, POT SPOMINOV NOB OBČINE DOMŽALE
Ustanovitelj: Občinski odbor ZZB NOV Domžale. Pot odprta leta 1980. Krožna planinska pot, 19 KT, obhod 4 dni (32 ur). Knafelčeve markacije z dodano črko »D«, vodnik, značke (3 + 1). Upravitelj: Občinski odbor ZZB NOV Domžale, 61230 Domžale. Značke pripadajo glede na število obiskanih KT.
34. MOJA POT OD GOLJAKOV DO BLEGOŠA
Ustanovitelj: PD »tdrija«. Pot odprta leta 1980. Vezna in točkovna planinska pot, 15 KT in 3 KT zimskih pohodov. Obhod 7 -i- 3 dni. Knafelčeve markacije z dodano strešico nad markacijo, dnevnik (karton), značke (3 -I- 3). Upravitelj: PD »Idrija«, 65280 Idrija, Trg maršala Tita 4. Do nekaterih KT pot nI markirana v celoti. Značke dodeljujejo glede na število obhodov KT in zimskih pohodov. Namesto Goljakov je bil določen Špičasti vrh nad Zadlogom. (PV 1983 — 548.)
35.	CERKNIŠKA TRANSVERZALA
Ustanovitelj: PD »Cerknica«. Pot odprta leta 1980. Točkovna planinska pot, 4 KT, obhod 2 dneva (16 ur). Knafelčeve markacije, planinski vodnik, 3 značke. Upravitelj: PD »Cerknica«, 61380 Cerknica.
36.	VRHNIŠKA KURIRSKA PLANINSKA FOT
Ustanovitelj: PD »Vrhnika«. Pot odprta leta 1980. Krožna planinska pot, 13 KT, obhod 4 dni (28 ur). Knafelčeve markacije z dodano črko »V«. Opis poti (tip-
kopis), dnevnik (karton), 3 značke in 3 plakete. Upravitelj: PD »Vrhnika«, 61360 Vrhnika, Tržaška cesta 11. Značke in plakete pripadajo glede na število opravljenih obhodov (od 1—10),
37. VRHNIKA—TRIGLAV___
Ustanovitelj; PD »Vrhnika«, Pot odprta leta 1980. Vezna planinska pot, 16 ali tudi več KT glede na izbiro poti. Obhod 6—7 dni. Knafelčeve markacije, dnevnik (karton), 3 značke, 3 plakete. Upravitelj: PD »Vrhnika«, 61360 Vrhnika, Tržaška cesta 11. Značke in plakete pripadajo glede na število opravljenih obhodov (od 1—10).
30. TRIMSKA TRANSVERZALA KOČEVJE
Ustanovitelj: PD »Kočevje« in TKS občine Kočevje. Pot odprta leta 1980. Vezna trlmska pot, 4 KT, obhod 4—5 ur. Knafelčeve markacije z dodanima črkama »TT«. Dnevnik (karton), 8 značk za 8 obhodov. Upravitelji: PD »Kočevje«, 61330 Kočevje.
(PV 1981 — 345.)
39 BRATSKA PLANINSKA POT
LJUBLJANA—ZAGREB (34) _
Ustanovitelj: MDO planinskih društev Ljubljana in Planinarski savez Hrvatske, Zagreb. Pot odprta 19. 10. 1980. Vezna planinska pot, 21 oz. 23 KT, obhod 7 dni (55—60 ur). Knafelčeve markacije, vodnik, značka. Upravitelj: MDO ljubljanskih planinskih društev, Dvoržakova 9, Ljubljana, in PS Hrvatske, 41000 Zagreb, Kozarčeva 22. Pot je medrepubliška, V SR Hrvatski je 10 KT. Na poti so občasno kažipoti »LJ— ZG« ali »ZG—LJ«. (PV 1981 — 88.)
40, POT SPOMINOV NOB OBČINE HRASTNIK
Ustanovitelj: PD »Hrastnik« in PD »Dol« pri Hrastniku. Pot odprta 26. 4. 1981. Vezna planinska pot, 15 KT, obhod 2—3 dni (15 ur). Markacija je rdeča zvezda (peterokraka), dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Hrastnik« 61430 Hrastnik in PD »Dol« pri Hrastniku, 61431 Dol pri Hrastniku. (PV 1983 — 103.)
41. PO POTEH BORB IN ZMAG GORJANCI—BOHOR
Ustanovitelj: Mladinski odsek PD »Bohor«-Senovo. Pot odprta 25. 5. 1982. Vezna planinska pot, 2 odseka: Podbočje—Kostanjevica, 10 KT, obhod 9 ur, In Krško—Brestanica, 10 KT, obhod 9 ur. Za markiranje uporabljajo znak »Triglav«. Markirano je enosmerno. Upravitelj: PD »Bohor« Senovo, 68280 Brestanica. Obstajata dnevnik in značka. (PV 1983 —24.)
42	PAPIRNISKA POT (VEVŠKA POT)
Ustanovitelj: PD »Vevče«, Ljubljana-Polje. Pot odprta 22. 9. 1982. Krožna planinska pot, 4 KT, obhod 10 ur. Knafelčeve markacije, dnevnik (karton), značka. Upravitelj: PD »Vevče«, Papirnica Vevče, 61260 Ljubtjana-Polje. Občasno je na poti znak »PP«. (PV 1982 —666.)
43	KONJIŠKA PLANINSKA POT OB SPOMENIKIH NOB
Ustanovitelj: PD »Zreče«. Pot odprta 12. 10. 1982. Krožna planinska pot, 22 KT, obhod 4—5 dni. Knafelčeve markacije s črko »K«. Dnevnik, vodnik, značka. Upravitelj: PD »Zreče«, 63214 Zreče. (PV 1982 —660.)
44 TRIDESET VRHOV
Ustanovitelj: Planinska sekcija Gorenje. Pot odprta marca 1983. Točkovna planinska pot, 40 KT, od tega 30 obveznih. Čas obhoda glede na izbrane KT. Knafelčeve markacije, dnevnik, značka. Upravitelj: Planinska sekcija Gorenje, 63320 Titovo Velenje, Celjska 5 a. Pot so ukinili. (PV 1983 —316.)
45 LOGAŠKA PLANINSKA POT
Ustanovitelj: PD »Logatec«. Pot odprta 10. 7. 19£3. Vezna planinska pot, 7 KT, obhod 2—3 dni (19 ur). Knafelčeva markacije in občasno dodana črka »L«. Vodnik, značka. Upravitelj: PD »Logatec«, 61370 Logatec, Notranjska 5.
46 KAMNIŠKA PLANINSKA POT__
Ustanovitelj: PD »Kamnik«. Pot odprta 23. 7. 1983. Vezna planinska pot, 23 KT, obhod 8 dni (60 ur). Knafelčeve markacije, dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Kamnik«, 61240 Kamnik, Kidričeva 38 (p. p. 11).
47. PO POTEH VINSKE GORE
Ustanovitelj: Planinska sekcija TVD »Partizan« Vinska gora. Pot odprta 24. 7. 1983. Krožna planinska pot, 14 KT, obhod 2 dni (14 ur). Knafelčeve markacije, vodnik, značka. Upravitelj: PS TVD »Partizan«, Vinska gora, 63320 Titovo Velenje.
48, HALOŠKA PLANINSKA POT
Ustanovitelj: PD »Ptuj«. Pot odprta 11. 9. 1983. Vezna planinska pot, 11 KT, obhod 3 dni (23 ur). Knafelčeve markacije z dodanima črkama »HP«. Vodnik-dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Ptuj«, 62250 Ptuj, Trg svobode 5 (p. p. 122). (PV 1983 — 652, 1984 — 180).
49. BRATSKA PLANINSKA POT LJUBLJANA—RIJEKA (42)
Ustanovitelja: MDO planinskih društev lubljanskega območja, Ljubljana, in Op-činski planinarski savez, Rijeka. Pot odprta 16. 10. 1983. Vezna planinska pot, 20 obveznih in 3 neobvezne KT, obhod 7 dni (55—60 ur). Knafelčeve markacije z dodanimi črkami in znaki različnih veznih poti, po katerih je pot speljana (M, N, TV, S, RT, R, E 6).
Pot je medrepubliška in so v SR Hrvatski 4 KT.
(PV 1984 — 34.)
50. SLOVENSKA GEOLOŠKA TRANSVERZALA
Ustanovitelj: Društvo prijateljev mineralov in fosilov Tržič. Pot odprta 12. 5. 1984. Vezna planinska geološka pot, 8 obveznih KT in 33 opazovalnih točk. Obhod 4—5 dni (36 ur). Knafelčeve markacije, vodnik, dnevnik, značka. Upravitelj: Društvo prijateljev mineralov in fosilov Tržič, 64290 Tržič, Trg svobode 31. Pot so preimenovali v Slovensko geološko pot in je to prva geološka pot v Sloveniji, Jugoslaviji In Evropi. Pohodnik mora biti član društva v Tržiču, od katerega prejme člansko izkaznico in ni potrebno še posebno dovoljenje za mejni pas.
Predvideno je, da bo pot podaljšana še prek Julijskih Alp. (PV 1986 — 30).
51. BREŽIŠKA PLANINSKA POT
Ustanovitelj: PD »Brežice«. Pot odprta 20. 5. 1984. Krožna planinska pot, 3 KT, obhod 5 ur. Knafelčeve markacije, dnevnik (karton), značka. Upravitelj: PD »Brežice«, 68215 Brežice.
Za 5 obhodov poti je predvideno posebno priznanje.
52. PO SLEDEH RELEJNIH PARTIZANSKIH KURIRJEV NOV GORENJSKE
Ustanovitelj: Odbor IV. brigade VDV partizanskih kurirjev Slovenije — Pododbor partizanskih kurirjev za Gorenjsko. Pot odprta 26. 5. 1984. Točkovna pešpot, 40 KT, obhod 25—-30 dni. Ni markacij. Brošura (vodnik, dnevnik, zemljevid), 4 značke. Upravitelj: Odbor IV. brigade VDV partizanskih kurirjev Slovenije — Pododbor za Gorenjsko, 61000 Ljubljana, Cigaletova 15. Značke pripadajo glede na število obiskanih spominskih obeležij (10, 20. 30, 40). Brošuro-vodnik je mogoče kupiti pri Komisiji relejnih kurirjev NOV OO ZZB. (TV 15 št. 10/1984.)
53, PO VRHOVIH OKOLI KRIŠKIH PODOV
P-P POT »PLANICA—POKLJUKA«
Ustanovitelj: PD »Radovljica«. Pot odprta 14. 9. 1985. Točkovna planinska pot, 7 KT, obhod 2—3 dni. Knafelčeve markacije, izkaznica (karton), značka. Upravitelj: PD »Radovljica«, 64249 Radovljica (graščina). Izkaznico je mogoče nabaviti v Pogač-nikovem domu na Kriških podih.
54 PLANINSKA POT KOVINOTEHNE
Ustanovitelj: Športno rekreacijsko društvo Kovinotehna — Planinska sekcija Celje. Pot odprta 20. 12, 1985. Točkovna planinska pot, 30 KT, obhod 30—40 dni. Knafelčeve markacije, dnevnik, 3 značke. Upravitelj: Planinska sekcija Kovinotehna, 63000 Celje, Mariborska 7, (p. p. 157). Planinska pot je naslednica Mladinsko-sindikalne transverzale — ITC (red. št, 19), Značke pripadajo za 10, 20 oz. 30 obiskanih določenih KT. (PV 1987 — 47.)
55. PO POTEH KOZJANSKIH BORCEV
Ustanovitelj: PD »Brežice« in OO ZZB NOV Brežice. Pot odprta 27. 4. 1986. Vezna planinska pot, 8 KT, obhod 8—9 ur. Knafelčeve markacije, dnevnik, značka. Upravitelj: PD »Brežice«, 68250 Brežice,
56,	E7 YU OD SOČE DO SOTLE
Ustanovitelj: Komisija za evropske pešpoti pri PZS. Pot odprta 12. 9. 1986. Vezna planinska pot, 21 etap, 28 oz. 29 KT, obhod 15 dni (115 ur), popotna knjižica, značka. Markacije: rdeč krog z rumeno sredino. Upravitelj: Komisija za evropske pešpoti pri PZS, 61000 Ljubljana, Dvorža-kova 9.
E 7 YU je slovenski del evropske pešpoti E 7 Atlantik—Črno morje. (PV 1986 — 481.)
57.	GROSUPELJSKA POT
Ustanovitelj: PD »Grosuplje«. Pot odprta 25. 10. 1986, Krožna planinska pot, 14 KT, obhod 4—5 dni Knafelčeve markacije z dodatno črko »G« ali »GP«, dnevnik (karton), značka (trim). Upravitelj: PD »Grosuplje«, 61290 Grosuplje. Vodnik bodo izdali v kratkem. (PV 1986 — 41, 418.)
58. »PO POTEH ŠTIRIH BRIGAD«
Ustanovitelj: PD »Inles« Ribnica, Pot odprta 26. 3, 1987. Krožna planinska pot, 13 oz. 16 KT (2 varianti), obhod 4 dni. Knafelčeve markacije, dnevnik (karton), vodnik (v izdelavi), značka. Upravitelj: PD »Inles«, 61310 Ribnica.
Ustanovitelja: Uroš Zupančič in Dušan Vo-deb. Pot odprta leta 1978. Vezna visokogorska plezalna pot, brezpotje in brez KT. Markacije so rdeče pike samo na odročnih in primernih mestih. Občasno tudi znak »Pp«. Pot ni priznana kot trasverzala. (PV 1976 — 307)
* * *
PD »Črnomelj« pripravlja novo planinsko krožno pot z imenom »Belokranjske partizanske poti«.
Obširnejši opisi slovenskih veznih in točkovnih poti so v knjižici Braneta Sotoška »Vodnik po pešpoteh« (t. 1985).
Mednarodne vezne in točkovne planinske poti__
1, POT PRIJATELJSTVA
Ustanovitelji; Planinska zveza Slovenije, Club Alpino Italiano in Osterrelchischer Alpenverein. Pot odprta 6, 8. 1972. Točkovna visokogorska pot, 15 oz. 30 KT, čas obhoda za 30 KT 60 dni (135 ur) od dostopov na vrh. Veljajo obstoječe tuje markacije, v Sloveniji Knafelčeve. Izdan je dnevnik vzponov in značka za 15 obiskanih KT ter značka in diploma za 30 KT. Upravitelj (v Sloveniji); PZS, 61000 Ljubljana, Dvoržakova 9, Po 10 vrhov (KT) je razporejenih v Sloveniji, Furlanlji-Julijski Krajini in na Koroškem. Najvišji vrh je Grossglockner (3797 m). (PV 1972 — 530).
Slovenske vezne planinske poti v tujini — Italiji_^^
1 PLANINSKA POT SPD TRST — VERTIKALA
Ustanovitelj: Slovensko planinsko društvo Trst. Pot odprta 5. 10. 1975, Vezna planinska pot, 40 KT, obhod 18 dni. Markacije so tuje, različnih barv (rdeče, bele, rumene) z številkami ali brez njih, za označevanje nekaterih poti pa so samo številke. Izdan je obširen vodnik. Upravitelj poti: SPD Trst.
Vertikala vodi od tromeje na Peči (1509 m) ob vzhodni meji Italije po etničnem slovenskem ozemlju do kraja Boljunec v bližini Trsta.
(PV 1971 — 386, 1975 — 722,3).
2, TA VISOKA ROSOJANSKA POT — ALTA VIA RES1ANA
Ustanovitelj: Gruppo alpinistico Resiano. Pot odprta 20. 9. 1981. Krožna visokogorska pot, 3 KT, obhod 12—15 ur. Markacije
so poln rdeč trikotnik. Izdan je dnevnik, opis poti (v italianščlni), značka. Upravitelj: Gruppo alpinistico Resiano. Pot vodi delno po jugoslovansko-italijan-ski meji in po pokrajinah Rezije. Pri na-delavi in markiranju poti so sodelovali tudi člani PD »Bovec.« Opis poti je bil objavljen v Vodniku Julijskih Alp 1985 pod red. št. 911. Dnevnik poti je mogoče nabaviti v hotelu Vat Resia v Ravenci, kjer se dobi tudi značka. Pot je delno plezalna (II. težavnostna stopnja) in zavarovana kot italijanske »ferrate«. V društvu oz. sekciji »Gruppo alpinistico Resiano« so člani večinoma domačini Rezijani-Slo-venci,
NOVA
TRANSVERZALA PPP
Slovenija je dobila novo planinsko transverzalo — Polhograjsko planinsko pot. Njen začetek naj bi bil na avtobusni postaji v Polhovem Gradcu nedaleč od Ljubljane, od koder pelje na novo PPP več poti. Dnevnik poti se dobi v gostilni pri Pratkarju v Polhovem Gradcu pa tudi v bifeju na postaji, kadar je odprt. Poti iz Polhovega Gradca si lahko vsak izbere po želji, času, ki ga Ima na voljo in telesni pripravljenosti. Po končani in veljavno prehojeni poti, za kar so dokazilo žigi s kontrolnih točk, se popotnik vrne v isto gostilno, kjer takoj dobi za prvič prehojeno pot bronasto značko, za tretjič in petič prehojeno pot pa srebrno ali zlato značko na občnem zboru PD Blagajana v Polhovem Gradcu. Za pridobitev značke je treba pustiti v gostilni kontrolni kartonček, na katerem je prostor za podatke o pohodniku, seznam kontrolnih žigov, pregledna karta in prostor za žige. Kontrolni žigi so na 15 mestih. Dvanajst žigov je obveznih, trije so neobvezni. Enajst mest z žigi je na krožni poti, ie Pothograjska gora je zunaj kroga; prav tako so zunaj tri neobvezne točke, ki pa so vsekakor vredne obiska. Pot je mogoče prehoditi v kakšnih 17 urah dokaj zmerne hoje, skupaj z neobveznimi točkami pa v približno šestih urah več. Celotna pot poteka po slikovitih predelih predalpskega sveta, od koder se odpirajo prelepi pogledi na Kamniške in Julijske Alpe, Karavanke in Škofjeloško hribovje. Najnovejšo slovensko planinsko transverzalo so zaznamovali planinci PO Blagajana. Z njo želijo obuditi spomin na 150-letnico odkritja rože, ki je ime naše dežele ponesla v znanstveni svet Evrope. Krožna pot ni speljana na novo, ampak
le povezuje tod že prej nadelana in označena pota.
Kot kaže, nameravajo planinci Blagajane kmalu izdati vodnik po tej poti. v katerem bodo nadrobno opisane vse zanimivosti, ki bi lahko zanimale pohodnika. Za prvo silo zadostuje kontrolni karton z majhno, a pregledno karto in legendo, iz katere je že mogoče marsikaj razbrati.
MOSLAVAČKA PLANINSKA POT
Moslavačka gora leži med rekami Česmo, Novo in Lonjo kot osamljen otok sredi prostrane ravnine, dolge skoraj sto kilometrov. ki se razprostira od gričev Hrvatskega Zagorja do Požeškega gorja. Njen refief je razmeroma pravilen: ima izraženo osrednjo vzpetino z vrhom Humka (489 m), od katere se na vse strani pahljačasto širijo gričevnati grebeni. Po zgradbi je kristalinska in spada med naše najstarejše griče. Na njenih obronkih so bujni travniki, polja in znani stari moslavački vinogradi, vzpetine pa so porasle z listnatimi gozdovi.
Menijo, da je ime rimskega izvora. O bogatih zgodovinskih dogajanjih okrog »gore« pričajo številne zgradbe po njenih obronkih: Pavlinski samostan in grad Mo-slavina, ki sta že povsem izginila, ter Košuta grad, Jelengrad. Garičgrad in Bela crkva, katerih ruševine so še dandanašnji neme priče nekdanjih časov. Na Moslavačko goro se je mogoče odpraviti iz več izhodišč (Kutina, Kutinioa, Mi-kleuška, Popovača, Ludina, Čazma in Pod-garič). Naj opišemo pot iz Kutine do Pod-gariča, ki je zgledno markirana in opremljena kot transverzala z imenom »Pot moslavačkih partizanov,« ki jo je uredilo planinsko društvo Yeti iz Kutine. Pot je zamišljena tako, da poveže najpomembnejše kraje Moslavačke gore. Začne se v Kutini, mestecu kakšnih 80 kilometrov daleč od Zagreba skoraj ob avtomobilski cesti Zagreb—Beograd, in sicer v mestnem parku. Pot do vznožja gore pelje po gozdu in nato po travnikih, zatem pa se začne vzpenjati proti osrednji vzpetini ter se nato spusti do lepe doline z jezerom, kjer se je mogoče kopati in šotoriti. Do jezera nad Mikleuško pelje cesta Gračanica—Mikleuška—Pod-garič. Naša steza pa zapušča cesto in pripelje do kote Kolčanice, od koder je zanimiv razgled proti Zagrebu in Med-vednici. Po hoji po slemenu in kratek čas po novi cesti Popovača—Jelenska—

Podgarič pridemo do ruševin Garičgrada. Po kratkem sestopu se pot konča v Pod-gariču.
Podgarič je vasica, pomembna kot spominsko območje NOB, o čemer priča veličasten spomenik nad vasjo, delo kiparja Dušana Džamonje. V Podgariču je motel in trgovina ter jezero, primerno za kopanje. Avtobusne zveze z Garešnico so razmeroma slabe in ob nedeljah avtobusi tja sploh ne vozijo, tako da priporočamo pohod po Mosiavački gori od Pod-gariča proti Kutini. Zveze Kutine z Garešnico so dobre.
Ta planinska transverzala ima pet kontrolnih točk, od prve do zadnje pa je mogoče priti v enem dnevu, in sicer v osmih do desetih urah. Pohodnikom, ki z žigi v dnevniku (izdalo jih je PD Yeti iz Kutine) dokažejo, da so pot prehodili, podelijo spominsko značko, ki simbolizira prehojeno pot. Dnevnike, v katerih so zelo nadrobno popisane vse zanimivosti ob poti in vse drugo, kar lahko zanima planinca, je mogoče kupiti v Turističnem biroju v Kutini ali naročiti pri PD Yeti, Zaječarska 1, 41320 Kutina (cena 200 dinarjev). Za večje skupine planincev organizira PD Yeti pohod po tej poti bodisi kot enodnevni bodisi kot dvodnevni izlet s prevozom, prenočevanjem pod Šotori ali v motelu ter hrano in pijačo po dogovoru, o čemer se je seveda treba poprej dogovoriti v društvu,
Nenad MeniCanirt
PRIKUPNI SAMOBORSKI IN ŽUMBERAŠKI GRIČI
Kako bi bilo, če bi se kdaj odpravili na planinski in popotniški izlet le nekoliko prek slovenske republiške meje, v gričevje Okrog Samobora in v Žumberak na ono stran Gorjancev? Kdor se bo odpravil na to pot, naj se odpelje Iz Samobora z avtobusom ZET do Ruda ali pa na drugo stran do Sme-rovišča, od tod pa proti Velikemu Dolu in Oštrcu, kjer sta planinska domova PD Japetlč iz Samobora in PD Železničar iz Zagreba, ki se imenuje po Janku Gre-delju. Na poti do obeh domov so prelepi travniki in vzpetine, od koder se ponujajo veličastni pogledi. Ob poti je tudi nekaj studencev zdrave pitne vode.
Če iz Samobora odidete prek Tepeca (Anin dola), pridete v Okičgrad, kjer je pod vrhom planinsko zavetišče PD Maks Plotnikov Iz Samobora. Na poti iz vasi Cerje so lepi razgledi na črnec, Oštrc, Plešlvico, Japetič in drugam. Proti Okič-gradu se lahko pripeljete z avtobusom ZET do vasi Galgovo (postaja na Savskem mostu) ail pa Iz Samobora skozi Konščico v Klak. Iz Okičgrada lahko nadaljujete pot proti vrhu Plešivice.
V	Slani dol se pripeljete z avtobusom ZET iz Samobora ali greste peš iz Smerovišča.
V	Slanem dolu je spominski dom Janka Mišica, kjer si je mogoče odpočiti in se osvežiti. Iz Slanega dola pelje planinska pot skoz Breganico in Tušin v Noršič selo ali pa skozi Veliki Lomnik v Dragonoš in Japetič. Proti Japetiču lahko nadaljujete pot iz Smerovišča in Soičeve kuče proti Velikim vratom ali prek Katinega Krča. Japetič s planinskim domom »XIII. pro-letarske brigade Rada Končarja« je posebno doživetje. Od tod so na vse strani prelepi razgledi. Koča je oskrbovana, tam pa so tudi možnosti za počitek in rekreacijo.
Oštrc je nadvse primeren za zdravljenje dihalnih organov, ker je na primerni nadmorski višini.
Z Japetiča vodi planinska pot proti Zečku in Pečni ter naprej proti Kostanjevcu oziroma Kalju In Gornji Vasi. Do Gornje Vasi vozi avtobus ZET Iz Samobora, Iz Gornje Vasi se nadaljuje planinska kot skozi vas Grič na vrh Ječmišta in naprej do Pliješa in planinskega doma na Vodicah, kjer je mogoče prenočiti. Z vrha Ječmišta in Pliješa so dobri razgledi, na travnikih pa rastejo najrazličnejše planinske rože (Ječ-mište je na nadmorski višini 976 m in Pli-ješ na višini 977 m). Ob poti se je mogoče ustaviti pri Sopotskem slapu, Pogani jami in Sošicah, kjer je velika skupna grobnica padlih v NOB.
Z Vodic vodi planinska pot na Trdinov vrh, kjer je na Gospodični planinski dom, imenovan po Vinku Paderšiču. Dom je oskrbovan in je v njem mogoče prenočiti in si odpočiti, Z Vodic prav tako pelje prek Sošic planinska pot v Kašt, Cetoše in Kamanje, ki leži ob železniški progi Kar-lovac—Novo mesto—Ljubljana. Pohodnike po Samoborskem in Zumbera-škem gričevju je treba opozoriti, da so tod planinske vezne poti, za katere je mogoče dobiti dnevnike: v PD Japetič v Samoboru za Samoborsko krožno pot, v PD Jaška iz Jastrebarskega za Jaskansko ptaninsko pot (JPP) iz Klinča Sela mimo Japetiča do Jastrebarskega, in v PD Dubovac iz Kar-lovca za pot »Po poteh XIII. proletarske brigade Rada Končarja« iz Jastrebarskega prek Zumberka do Kamanja Po delu Sa- 363
moborskega in Žumberaškega gričevja poteka tudi »Bratska pot« Ljubljana—Zagreb in Brežiška planinska pot (BPP). Prav tako je tod nekaj kontrolnih točk poti »Po planinah Hrvaške« (PPH). Samoborsko in Žumberaško gričevje ima torej bogato planinsko in rekreativno ponudbo. Domačini so izredno gostoljubni, prav tako se je tam mogoče dogovoriti za počitnice na turističnih kmetijah. Vsepovsod so ob poteh spominska obeležja iz daljnje in bližnje preteklosti.
Josip Sakoman
Popravek
V prispevek dr. Toneta Strojina »Vreme na Triglavu«, objavljen v 6. številki PV (str. 250 in 251), se je v dva datuma prikradla napaka in se morata stavka z napakama glasiti takole: »Za kroniko vremenskih opazovanj na Kredarici je karseda pomembno sporočilo, da je SPD Triglavsko kočo na Kredarici uradno odprlo 5. julija 1896, oskrbnik koče Anton Pekovec pa biva na Kredarici že od 1. julija 1896. Isti pisec, bržčas sam urednik Planinskega vestnika Anton Mikuš, v nadaljevanju notice navaja, da se je meteorološko opazovanje pričelo 6. julija 1897.« — Avtorju in bralcem se za napako opravičujemo.
ctaštepi© mo¥0€@
Zdravku Kaligariču v spomin
srednjo strojno in na koncu še t. stopnjo fakultete.
še kot mladega fanta ga je zgrabila želja po uživanju v naravi. S prijatelji je najprej obiskoval bližnje kočevske vrhove, kmalu pa ga je pognalo tudi v visokogorske postojanke. Že do leta 1982 je prehodil celotno slovensko planinsko pot, obiskoval pa je tudi druge gore po Jugoslaviji in Avstriji.
Aktivno je sodeloval v Planinskem društvu Kočevje in bil v letih 1979—81 njegov predsednik, ves čas od leta 1975 je bil član upravnega odbora društva in nazadnje predsednik častnega razsodišča. Zdravko je bil kot človek in kot planinec dober tovariš, nesebičen in pošten in vedno pripravljen pomagati svojemu bližnjemu. Za zasluge v planinskem delovanju je prejel več priznanj, med drugimi srebrni in bronasti častni znak PZS, Vsi, ki smo toliko let sodelovali z njim v planinskem društvu, mu hvaležno izrekamo zahvalo za vse, kar je storil za ljubiteljski razmah planinstva na Kočevskem, obenem pa obljubljamo, da bomo njegov lik zglednega planinca ohranili v lepem spominu.
Anici Škornik v spomin
Zakasnela ljubezen, a tem silovitejša. Tako lahko rečemo o njenem navdušenju in vnemi do gora.
Ob življenjskih preizkušnjah je začela iskati uteho v naravi, v gorah. Našla jo je. Gore so ji pomenile kraj, kjer je njeno čuteče srce. odprto za vse lepo in dobro, vpijalo podobo narave v vsej veličini. Čutila se je njen del.
Iz njenih pozdravov, poslanih na razglednicah s planinskih poti, veje nedopovedljivo intimno vživljanje v vsakršno danost narave, najsi bo lep razgled, šumenje vetra, živahnost gorskega potoka, jutranja zarja ali sončni zahod, pohod ob tihoti noči in skrivnostni mesečini, omamni vonj in oko zaslepljujoča barvitost nežne preproge gorskega cvetja, življenje, klijoče iz skale, tudi neugodne vremenske razmere — vse kot odsev spreminjajočih se človekovih poti in njegove usode. Gore, osvajanje njihovih vrhov, zahtevajo odrekanje, jeklenijo duha in telo, ustvarjajo v ljudeh novo miselnost, pristnejšo povezavo med njimi. Ni čudno, da je našla na svojih poteh same prijatelje. Z njimi se je čutila kot član velike družine — med njimi je v zavetišču pri Petru pod Storžičem, goro ljubljenko, našla svoj drugi dom.
Njena delovna usmeritev — tajniška dela na osnovni šoli v Šmarju pri Jelšah — ji je omogočala, da je svoje čutenje prenašala na mladi rod, ga vzgajala in usmer-
»	____Prvega marca 1987
¿v. ^flHhk	smo se na pokopa-
■	liš^U v Dolgi vasi
Dosiovili od Zdravka
Kako kruto se vča-
S"llilllliil^'--' ■'	usoda poigra
lipi!pl|L	s. človeškim živije-
' »V- ■ ;	SorG Jc P repi e-
zal, nad strminami in prepadi se je srečeval z neštetimi nevarnostmi, ki se jim je vedno srečno izognil, tukaj v dolini, na ravni cesti, pa je bila samo majhna neprevidnost vzrok njegove prerane smrti. Zdravko se je rodil leta 1949 v revni rudarski družini in se je moral že kot 15-letni fantič zaposliti v bližnji tekstilni tovarni. Zelja po večjem znanju in boljšem življenju ga je gnala v študij ob delu. Končal je strokovno kvalifikacijo, pa
jala. Ni ji bito žal časa in truda za delo z mladino.
Svoje srce in pozornost je razdajala tudi starejšim, obnemoglim ljudem — vsem, za katere je zaslutila, da so potrebni pomoči in da sta jim njeni nevsiljiva prisotnost ter usluga zaželeni. Prirojeno snujočo misel in ustvarjalne sposobnosti je vnesla v čudovita ročna dela, ki krasijo prenekateri dom njenih prijateljev.
Z njeno boleznijo so planine in vse, kar je z njimi povezano, izgubile občudovalko, prijateljico. Se v dnevih velike Izčrpanosti je v mislih božala kamenje na poteh, ki jih njeno krhko telo ni več zmoglo. Obiskovalci gora, prisluhnimo pesmi spomina, ki Anici jo vetrovi pojo ...
Fanlka Slemenšek
Zgledna akcija Ciciban-planinec
Sodoben industrijski razvoj je z vso večjo avtomatizacijo in zmanjševanjem fizičnega dela bistveno zmanjšal človekovo telesno dejavnost, saj je čedalje več ljudi, ki ne znajo več hoditi. To povzroča okvare na Človekovih organih, hitro utrujenost, hitrejše staranje, okornost in različne bolezni, kar občutno zmanjšuje človekove telesne in duševne sposobnosti. Kljub vsem prizadevanjem, da bi se ljudje množično udejstvovali na področju telesne kulture, ugotavljajo, da je le malo ljudi, ki bi se ji s srcem posvetili za vse življenje, Pa vendar je trajna skrb za telesno kulturo najbolj smiselna naložba v zdravje oz. zdrav način življenja. Sleherni človek potrebuje trajno in dovolj močno spodbudo, od mladosti do globoke starosti. Hoja v naravi in planinstvo lahko v polni meri zadostita tej zahtevi. Človek, ki se je zapisal goram, jim ponavadi ostane zvest vse življenje. V hribe gremo ob vsakem letnem času, skoraj ob vsakem vremenu, kot otroci, mladostniki, zreli ljudje in še v pozni starosti lahko pridemo do vznožja gora ter obujamo spomine na dobo, ko smo osvajali vrhove. Hojo moramo najprej vzljubiti. To najlaže storimo tako, da hodimo po naravi, po gozdu, potem po malo večjih gričih in hribih. To je začetek. Kasneje si seveda z daljšo In hitrejšo hojo pridobivamo tudi telesno zmogljivost. Odmaknjeni od doma in vsakdanje naglice se v stiku z naravo lahko sproščeno pogovarjamo, posvetimo drug drugemu in najdemo preproste rešitve tudi tistih vsakodnevnih nalog, ki se nam v dolini zdijo tako težavne. Če gremo peš na izlet z vso družino, dobijo ti izleti nove razsežnosti: otroci v skladu s svojo starostjo postopoma spoznavajo skrivnosti narave, nove kraje in ljudi. Na naših cici-banovih izletih pohode poživimo z igri-
cami, opazovanji in pogovori, tako da so »cilji« doseženi spontano in mimogrede. Z Izletov se vračamo sproščeni in zadovoljni, saj je naš smoter težnja po doživljanju lepote narave in zdravem življenju, pridobivanje vztrajnosti, vzdržljivosti, prijateljstva, pomoči drug drugemu, delavnosti. In še nekaj je zelo pomembno: zaradi miru, obilice časa in lepe narave se na takšnih pohodih otroci in odrasli sprijate-Ijimo. Otroci vidijo svoje starše zadovoljne, sproščene v igri z njimi, kar se zagotovo globoko vtisne v otroški svet. Pri nas v vrtcu v Krškem smo se odločili za družinsko obliko aktivnosti ciciban — planinec. Mentorji so tovarišice iz vrtca, pomagajo pa nam planinci — mladinski vodniki MO PD Bohor Senovo z nasveti, tudi o planinski opremi, prikazi diapozitivov in s svojo udeležbo. V program, ki smo ga sestavili za to leto, smo uvrstili 11 Izletov, kolikor je potrebno za osvojitev značke ciciban — planinec. Iz vrst staršev smo Izbrali predsednika, tajnika in blagajnika.
Pred vsakim izletom si mentorji ogledamo pot in narišemo skice za vse otroke, tako da se otroci naučijo »brati zemljevid« in da vedo, kje bodo hodili in na kaj bomo pozorni. Hkrati jim je skica tudi spomin na izlet. Pripravimo tudi podroben načrt za vsak posamezen izlet. V poletnih mesecih bi se poleg tega radi priključili planinskemu taboru, ki ga tudi vsako leto organizira PD Bohor Senovo. Predšolskim otrokom je potrebno vzbuditi zanimane za naravo in zato se na to pripravimo tako, da staršem na sestanku povemo, na kaj naj posebej opozarjajo otroke na konkretnem izletu. Tako starši sami, ko so otroci pripravljeni poslušati, posredujejo otrokom spoznanja o vremenu, orientaciji, gozdnih sadežih itd. Po Izletu pa smo dogovorjeni, da skupaj z otroki po-doživimo pohod in vse lepe trenutke, tako da se o vsem pogovorimo, ter narišemo in ulrdimo novosti, ki smo jih spoznali na izletu.
Naj naštejemo splošne smotre, ki jim bomo sledili na izletih:
1.	opazovanje vremena: jasno, oblačno, delno oblačno, vetrovno, vroče, soparno;
2.	opazovanje neposredne okolice: pašniki, travniki, njive, vinogradi, sadovnjaki, gozd in značilna drevesa v njem, grmičevje, skalovje, reke, potoki, studenci, mlake, jarki, vrtače, kamnolomi, ceste, mostovi, proge;
3.	orientacija v prostoru: med postanki in na cilju utrjujemo med drugim posebno naslednje pojme: blizu, daleč, spodaj, zgoraj, višje, nižje, globoko pod nami, obzorje;
— imenujemo večkrat kraje, ki jih vidimo.	365
—	otroci iščejo svoj dom in siedijo s pogledom prehojeno pot,
—	opazujemo vrhove, ki jih vidimo in jih poimenujemo;
4.	časovna predstava:
—	koliko časa smo hodili v eno smer in nazaj,
—	skušamo ugotoviti, koliko časa bi hodili do določenega kraja, ki ga vidimo;
5.	prisluhniti šumom v naravi: petju ptic, brenčanju žuželk, šumenju listja, živalskim glasovom (skušamo ugotoviti, kdo in kaj se oglaša), ropotu (sekanje, žaganje);
6.	usmerjati otrokovo pozornost na:
—	hojo po ozki poti,
—	izogibanje drsenja kamenja,
—	izogibanje drevesnim vejam;
7.	pogovori in pozdravljanje z ljudmi, ki jih srečamo;
—	kmeti, drvarji, cestarji, nabiralci gob, zeliščarji, vojaki, vozniki, planinci, smučarji;
—	organizirani pogovori: z lovci, ribiči, kmeti, borci, partizanskimi materami;
8 spomini na izlet:
—	lepo oblikovani kamni, storži, suhe korenine, travniško cvetje, gobe;
—	fotografije: urejamo dnevnik Ciciban — paninec s številom udeleženih in fotografijami;
—	utrinki z izletov.
Naš program, v sklopu katerega priredimo vsak mesec vsaj en planinski izlet, je pester in bogat. Upamo, da nam ga bo uspelo v celoti uresničiti, čeprav končen uspeh ni odvisen samo od nas mentorjev in mladinskih vodnikov.	Mentorice VVZ KrSko
Deset let PD Slovenijales
Ob desetletnici delovanja je planinsko društvo Slovenijales na 90 straneh izdalo svojo «Kroniko«, v kateri so nadrobno opisani vsi dosedanji dogodki v društveni zgodovini. Opisani so občni zbori, planinski piesi in predvsem vtisi z društvenih izletov, ki jim v tem društvu posvečajo največjo pozornost. Kot je ob jubileju (praznovali so ga konec lanskega leta) povedal za »Kroniko« društveni predsednik Vojo Bučer, je »danes planinstvo v naši delovni organizaciji ena od najbolj množičnih in priljubljenih oblik športne rekreacije. Število naših članov je naraščalo iz leta v leto, tako da šteje društvo zdaj že
36G
• ■K ,


"OU7
V i i
■ 1 >MMMM
-op 7

■ah", ^g -
CiV
m
P m,.: riJg&oR.šv-
i	■ i A
oa d 6 J i (tfj" /%'i- t U-S-čč-i,' fH
,;/•■> C i1"
f .
■ • ! • i. -
/
ftfjfršl 'r / A ¿"-M ¿L
/H SAt-lS ¿¿i+i
-¡/s/¿it '




'Ciž
/
Mladi pozdrav z gora
Zares smo se razveselili doma izdelane razglednice, na kateri so ročno narisani otroci v veseli Igri pod soncem in ob sadnem drevesu. Poslali so nam jo, kot vidite, cicibani planinci In njihove vzgojiteljice iz Ilirske Bistrice s svojega planinskega izleta. Ker je niso poslali samo uredništvu, ampak tudi bralcem Planinskega vestnika, jo takole dajemo naslovnikom v branje
več kot 400 članov. Poleg izletov, ki smo jih organizirali v okviru našega vsakoletnega programa, srno namenili skrb tudi izobraževanju naših članov, tako da imamo v svojih vrstah lastne gorske vodnike, uspešno sodelujemo z drugimi planinskimi društvi, pozornost pa smo namenili in namenjamo tudi vzdrževanju planinskih postojank.« Kot je povedal podpredsednik društva Rok Lap, pa so na pobudo PD Slovenijales v sodelovanju s PD Železniki obnovili planinski dom na Ratltovou, nad katerim je prevzela patronat delovna organizacija Slovenijales
Po poti Celjske čete
Planinsko društvo »Železar«, štore organizira in izvaja planinski pohod po poti Celjske čete že več let zapored. Zanimivost pohoda je morda ta, da je vsako leto vsaj del poti drugje in tako pohod-niki sčasoma spoznavajo vse dostope in prehode. Letošnji (16, 5. 87) se je pričel v Štorah na železniški postaji. Pohodna kolona na čelu s PLV je krenila po levem bregu potoka Voglajne navzgor čez Pro-žinsko vas in zaselek Stražo v dolino potočka Curglja, mimo Vrečarja v Zgornje Kranjče, pod Špelajekom na jaso s spomenikom in do planinskega doma Petra Stanteta-Skale na Resevni, Od tu je pohodna kolona krenila po poti Celjske čete, mimo njenega obeležja na Križevih potih in Na Rese, se spustila na Slemene, po dolini spomenikov in čez zaselek Mrzle planine k Vrunčevemu domu na Ravnine. Tu je bil pohod končan. Po prisrčnem kratkem kulturnem delu in govoru so vsem pohodni-kom postregli še s »pasuljem«. Pohod je bil priznan tudi kot ena od športnih dejavnosti za akcijo »celjski kerlc«. Vsak pohodnik je dobil na začetku pohoda kopijo karte z vrisano potjo in sestopi (žal te označene planinske poti ni vrisane na karti občine Celje, opis v Posavskem vodniku pa je) ter napisane pogoje o hoji na pohodu. Kratek opis delovanja celjske čete pa je prispeval Jože Vurcer iz Muzeja NOB Celje. Ce se spomnimo lanskega pohoda, lahko z veseljem ugotovimo, da je bilo letos mnogo več udeležencev, kar je razveseljivo.	a j
Obletnica uspeha in tragedije
8. julija 1987 je minilo deseto leto, odkar je bil osvojen drugi jugoslovanski osem-tisočak Gašerbrum t. ali Hidden Peak (8068 m).
Društvena odprava PD Tržič, sestavljena iz sedmih domačih alpinistov in alpinistov drugih odsekov, šoferja in zdravnika, je v klasičnem ekspedicljskem slogu v šest-
najstih dneh preplezata prvenstveno smer po jugozahodnem grebenu Gašerbruma I, ki sta jo ob 12.15 po lokalnem času z vzponom na vrh okronala Nejc Zaplotnik in Andrej štremfeij
Vremenski preobrat in brezupne razmere po njem so terjale življenje Draga Bre-garja pri njegovem poskusu solo vzpona od zadnjega višinskega tabora na vrh.
Sodr
Srečanje planinskega podmladka
Mladinski odsek PD Snežnik Ilirska Bistrica je za letošnji mesec mladosti pripravil pisan program izletov in planinskih srečanj za svoj številni planinski podmladek. Na planinske poti in vrhove v širši okolici Ilirske Bistrice so popeljali nad dva tisoč mladih, še posebno živahno je bilo na Kozleku, Vremščici, Dletu, Tabru, Gabrovcu, Žabniku in drugih vrhovih. Pionirji planinci na osnovni šoli Podgrad so s prisrčnim programčkom sprejeli medse skoraj tristo vrstnikov iz vseh osnovnih šol v občini in jih popeljali na 1024 m visoki Žabnik v Cičariji. Cicibani planinci otroškega vrtca Kuteževo s svojo vzgojiteljico Snežano pa so gostili skoraj 400 malčkov iz vseh otroških vrtcev v občini. Prvič so se jim pridružili tudi cicibani planinci pivškega otroškega vrtca. Cicibani so se skupaj s svojimi tovarišicami vzgojiteljicami podali v Dleto in si ogledali reko Reko, ki je tu še nebogljen potoček, pa čist in bister!
Planinskemu društvu Snežnik, ki prav letos slavi 80-letnico, se očitno ni treba bati za svoj planinski podmladek!
Vojko Pet igo j
Obujanje zgodovinskega spomina
Ob 35-letnici delovanja so člani Planinskega društva Ljubno ob Savinji s ponosom spominjajo mejnikov, ki zaznamujejo njihovo prehojeno pot. Deset let je preteklo od prelepe sončne nedelje, ko so na grebenih Travnika odpirali Antejev bivak. Deset let je mimo, odkar so ob otvoritvi opazovali soteske in lesovje pod Komnom In ugibali, kje neki je bila partizanska bolnišnica. Drugo leto je že bil pohod v težko dostopno lesovje, presekano z ozkimi soteskami in nametanim skalovjem, pod bazaltne stene ugaslega ognjenika Komna. Kako zapuščeno je bilo območje, ki so ga ponovno odkrili planinci, so povedale besede Boža Jordana, da je tu iskal prostor, kjer so stale barake in ni vedel, da sedi na skali, na katero je bita vzidana popolnoma zapuščena spominska plošča.
Danes so tu stebri, ki opozarjajo na to, kje so bile posamezne barake, na novo je postavljena ena izmed barak in lepo je
urejeno grobišče, kjer so pokopani pacienti bolnišnice.
Prizadevnost planincev je rodila sadove in vsako leto na že tradicionalnem pohodu vse več pohodnikov obišče ta kraj, kjer je bila izpričana humanost slovenskih fantov in deklet, ki so v lesenih barakah 1290 metrov visoko nudili pomoč soborcem. Letos je bilo teh pohodnikov prek 550. Ustavili so se pri spomeniku na Vahti, ki izpričuje, da je bolničar Uroš Marčič po evakuaciji bolnišnice do zadnjega negoval soborce in dva angleška pilota v podzemnem bunkerju. Ni se umaknil; skupaj s soborci in zavezniki je daroval svoje mlado življenje za boljši jutri. Na Tratnikovi domačiji so se okrepčali. Tu je bil tik pred osvoboditvijo ujet zdravnik bolnišnice dr. Robert Kukovec, odpeljan v Ljubno, mučen in ubit. Mimo Mrzlih voda so se povzpeli na uravnavo, kjer je stafa bolnišnica. Tu je po-hodnike pozdravil tov. Mikek, predstavnik PD Ljubno, neumorni organizator v društvu. Slavnostni govornik je bil tov. Žun-tar, direktor Zdravstvenega centra Celje. Njegove besede so segle tja v I. 1944, ko so pod vodstvom dr. Petra Deržaja pričeli graditi bolnišnico, orisal je zgodovino bolnišnice in poudaril, da so delavci ZC Celje in Bolnice Celje ponosni, ker so lahko prevzeli patronat nad svojo predhodnico »Slovensko vojaško partizansko bolnico Celje«, Mladf so pripravili kulturni program, Ljubenski pevski zbor je zapel Nato je pot vodila k Antejevemu bivaku na Travnik in v dolino.
Petstopetdeset pohodnikov je letos obiskalo to območje kljub temu, da je bil dan prej pohod po poteh Celjske čete Štore—Svetina, Nerazumljivo je, da sta v eni regiji dva takšna pohoda v dveh dneh. PD Štore, organizator pohoda po poteh Celjske čete, bo v bodoče moralo poiskati drug datum.	Franc Jei0¥nik
Na Golico — gledat narcise
»Jesenice! Izstopite, prosim,« se začuje sprevodnikov glas. še malo zaspano se prerinem do vrat in že stojim na peronu. Pogled mi odtava po železniški postaji in se ustavi na uri. Deset je. Sobota, 23. 5. ob desetih dopoldne na Jesenicah. Hm, ni slabo! Še posebej zato ne, ker sem vedela, da bom že čez nekaj ur stala na vrhu, ki smo ga tokrat sklenili osvojiti — 1835 metrov visoko Golico. Z Jesenic bi nas na Planino moral odpeljati avtobus. Skoraj smo že izgubili upanje, da se bo to zgodilo, ko je po enourni zamudi končno pripeljal. Nagnetli smo se vanj in do cilja sem spoznala, kako se počutijo sardine v konzervi. Re-368 vice I
Uf, končno smo prispeli! Ko smo se skobacali na ptano, smo si najprej razmigaii kosti, potešili lakoto in žejo, potem pa krenili na pot.
Steza je vodila ob potoku Jesenica, ki je spretno vijugal med skalovjem. Po pobočju so se belili vikendi, le tu in tam je še stala kakšna kmetija. In med vsemi temi hišami in hišicami so se kot beia preproga razgrinjale narcise. Na milijone narcis, V zraku je bilo čutiti njihov prijetni vonj. Na majhnih, belih cvetnih listih so se kot solze lesketale drobne kapljice rose. Kot solze? Le zakaj bi narcise jokale? Ne vem. Ali pa... Kaj kmalu smo prispeli do koče pod Golico, kjer smo se zavili v rute in šale, saj nam je veter kar pošteno plesal okrog ušes. Potem pa še 20 minut hoje in že smo bili na vrhu.
Zdi se mi, kot da se je odprl svet. Na eni strani Avstrija z Vrbskim jezerom, zajezeno Dravo in mostovi, ki se bočijo nad njo. Pri nas so Stol, bohinjske gore in Triglav skrivnostno zavite v meglico. Kot tančica nevesto ga skrivajo pred radovednimi pogledi, ki bi mu lahko vzeli njegovo skrivnost.
Iz misli me je predramil »škljoc« fotoaparata, ki nas je »ujel« ob mejnem kamnu med Jugoslavijo in Avstrijo. Ob klepetu je pot v dolino hitro minila. Koča pod Golico, kamenje, ki stoka pod nogami, narcise, avtobus, vlak ... in Celje, še »adijo« na peronu in že sem doma Preden zaspim, se mi pred očmi kot diapozitivi vrtijo odlomki s poti. Od vsega ostane samo še žig v knjižici, slika iz fotoaparata in pa nekaj, kar ohraniš samo zase, zaklenjeno v srcu, skrito pred drugimi ljudmi. In ravno tisto nekaj je največ, kar človek prinese iz hribov: to je moj pogled z vrha in Triglav v megli.
Izlet na Golico je s posebnim vlakom organiziralo PD Železničar Celje in se ga je udeležilo 220 planincev, od tega veliko mladih. Samo iz osnovne šole Franja Vrun-ča, Hudina in Frana Kranjca, Polule nas je bilo prek 30.	Bre<Ja Kovatie
OS Franja Vrunča Celje-Hudinja
Planinski vestnik naprodaj
Spoštovani g. urednik, lepo Vas prosim za uslugo, če je izvedljiva, V taki situaciji sem, da se moram odpovedati Planinskim vestnikom, ki sem jih leta dolgo zbiral. Zato Vas prosim, da v eni od prihodnjih številk posredujete naslednjo notičko:
»Planinski vestnik, 64 letnikov (od leta 1901 do 1986) prodam, Zeljko Poljak, A. Cesarca 5, 41000 Zagreb.«
To je resnično	pravi Marija
Štrempfelj, ki je s čokolado	z
jugoslovansko odpravo KARAKORUM 1984 osvojila Broad Peak (8047 m)!
TOZD	-gousjki Lesce IDI/© Ljubljana
SPALNE VREČE
8 tipov spalnih vreč,
polnjenih s prvovrstnim gosjim perjem
od 450-1400 g perja.
Spalne vreče so na izbiro v različnih dolžinah in barvah. Dobite jih lahko v večjih športnih trgovinah po Avstriji in v skladišču Šport Import v Gradcu, Eiisabethinergasse 22.