Sanje o pomladi.
^^lančarjev Jožek in Megličev Tonček sta šla v sredo «!»*( popoldne polna pomladne radosti iz šole. Sne-ženi kožuhi so že izginili z biižnjih gričev. Po poiju je bilo pa že dalj časa kopno. Na prisojnih krajth so rili skozi gosii mah prvi cvcti teloha. Pod leskovimi grmiči so bingljali zvončki pomladi v pozdrav. To-plejši zrak je dihal mladim šolarjem v obraze. To je, kar je vlivalo Jožku in Tončku na poti iz šole tako zadovoljno radost v mlado srce. Pa Sc nekaj! Oospod učiiclj so pravili v šoli tako lepo o pomladi. ,Le ve-scli se, draga mladež. pisane livade! Pij žarke zlalega solnca. srka| vonjivi vzduh, ki ga diha Ijubljena vesna. Rajaj in raduj se cvetoče narave sedaj, ko ti cveto v licih še bujne cvetice in v srcu neomadeževane rože, sedaj ko imaš lahke noge in le ne tlači breme skrbi." Tako so ^ovorili gospod učitelj in pristavili še: MDanes ste zadnjikrat v letošnji zimi v šoli. Glejte, ko prtdele prvič v pomladi v šolo, da bodele ludi vi vsi prenovljeni in oživljeni!"
V nežnih srcih mladih poslušavcev se je zganilo neka), kakor bi zlatopera ptica trepetnila s perutmi in odletela proti nebu.
Et    i«    13
Mlada šolarja sta dospela do vasi. Tu ustavi Klančarjev Jožek Tončka in pravi: nVe5 kaj, Tonček, jutri je četrtek, prost dan za naju. Naloge spiševa lahko dopoldne. popoldne pa. ko bo gotovo sijalo solnce tako lepo, kakor sije danes, pojdeva pa po zvončke pod Rebernikov laz in jih bova nesla v pelek gospodu učilelju. Nihče jih ni dosedaj 5e prinesel. Midva bodeva prva. Vern. da jih dobiva tam prve "
Ko se domentta zagotovo, da gresta jutri po-poldne  ob eni   po zvončke,  se razjdeta proti  domu.
Megličev Tonček je doma pripovedal materi, kaj lepega je zvedel v šoli. Poprosil je mater, da sme julri s Klančarjevim Jožkom pod Rebernikov laz trgat zvončke, da jih neseta gospodu učitelju prvi pomla-danski dan. Mati Tončku to radi dovolijo, kakor tudi Klančarjeva mati Jožku.
Hladen mrak je legel na tiho vasico. Klančarjev oče so prišli od dela v hišo in sedli k peči. nMenim, da dobimo dcž ali pa še c«lo sneg," rečejo materi. ,Sem od juga se je pooblačilo in vetcr vslaja. Pri-tisnil bo še sever, pa bo gotovo sneg. Bog nas ob-vari še dolge zime!*
Jožck je molče poslušal na peči očetove besede^ a niso mu hotele v glavo. Zdaj dež in sneg — zdaj,' ko sije solnce zopel topleje, in jutri je začetek po-mladi. Ne, ne. To ni mogoče, da bi odcl poljane zopct sneg! Rojilo mu je to po glavi, dokler mu ni angelček-krilalec zatisnil oči in vdahnil sladkih sani.
Jožkov oče niso slutili napačno Kmalu zvcčer je začelo dežiti. prilisniJ je sever jn jelo je sneijli, da so se veje šibile in iomili vrhovi.
Klančarjev Jožek in Megličev Tonček sta pa ravno tedaj sanjala oba o belem cvelju, ki ga stresa mlada vesna izpud modrega neba, in o ptidcah, ki so priletele r/. južnih krajev, sedale na veje dreves. in vejice so se šibile, loliko jc bilo lch Ijubih pevcev. Si]alo je solnce lako milo, lako toplo kot še ne letos. Vse je bilo oživljeno. Zvončkov je bilo, kolikor sta hotela. Povsod jih je bilo mnogo, ne sanio pod lesko-vimi grmiči. Vcč se niso stiskale cvctke v zavetje ze-lenih ruš,   saj ni bilo mrzlih noči,   ne hladnih julrcv.
si   ii   ta
Bilo je vse lako lepo, da sta si Jožek in Tonček za-želela. da bi mogla hoditi vedno po teh pisanih livadah, Irgali dehtele cvetje in piti mamljivi vzduh in luple solnfne žarke.
Prvo pomladno jutro je pogledalo skozi okno v Klančarjevo in Megličcvo hišo. Tonček in Jožek sla dvignila glavo na postelji in radovetno pogledala skozi okno, kakšna je pomlad. O joj. kako sta se začudila, ko sta videla namesto cvetja — debelo sneženo odejo. To naj bi bilo pomladno jutro! Oj ubogi zvončki, ki so morali uklonili ponižne glavice osornemu mrazu in nadležnemu snegu.
Ko so naredili domači gaze od hiše do liiše, sla se sešla tudi Klančarjev Jožck in Megličev Tonček. Silno sta se hudovala na kruto zimo, ki tudi sedaj Sc ne premine. ko so gospod učilelj dejali, da se danes začne pomlad — tn so tudi Megličev oče tako brali ¦ v pratiki.
Klančarjev oče pa so se veseltli, da so tako dobro pogodili vreme.                                 Mokriški.