274
Narodne stvari.
Zgodovina priča, kako nevarna je nemškuta-
rija slovanskim deželam.
Znano je iz zgodovine, da velik del severne Nemčije je bil nekdaj slovanski. Slovani so bili ali s silo ali zvijačo, najbolj pa po lastni malomarnosti ponemčeni.
Kako se je to z zadnjimi ostanki slovanskega prebivalstva pred 180 leti godilo, poroča nam Kristijan Henning okoli 1690. leta duhovnik v Wustrovu na Meklenburškem. O tamošnjih Slovanih in njihovem jeziku pred in za svojih časov piše tako-le: „Za pridigarja tega kraja postavljen si prizadevam nekoliko spisov narodovega jezika v roke dobiti. Pa vse zastonj. Lahko, ker, kolikor vsaj jaz vem, se v tem jeziku nikdar ni nič pisalo, pa tudi pisati ni moglo, ker v prejšnjih časih nikdo tega ljudstva ni znal niti brati niti pisati. Izobraženi po očetu ali materi ali po obeh slovanskega rodii so to nalašč zatajevali boječi ovaditi se, da so slovanske krvi. Šteli so si to v sramoto, in tujcem kolikormogočezakrival i. Tujci pa so še manj na povzdigo jezikovo mislili, brez dvombe spoznavši, da si s takim delom ne pridobi ne dobička ne časti. Pridig starega učenika Bruna po pravici imenovanega blagovestnika meklenburških Slovanov v tem jeziku govorjeni in spisani ni več najti. Neprencenljiv ostanek bi bil starodavnosti! Ko se nič ni dalo pisanega najti, nabral sem nekoliko zanimivih stvari še živečih običajev in vraž tukajšnjih Slovanov hot6 jih primerjati običajem in obredom drugih malikovavskih narodov, in dati jih z opombami med svet. Al vse mi je vpe-pelil požar leta 1691. Pozneje sem se seznanil z raznimi imenitneži razodevaj očimi posebno željo, da bi se kaj od tega jezika zvedelo. Nekteri so si dali cel6 ljudi pred-se poklicati in so jih izpraševali o jeziku in posamne besede iz njihovih ust si zapisali. To mi je željo po tem jeziku sopet zbudilo in skušal sem lastni in drugih želji vstreči. Bilo je sicer težavno in zdelo se mi je, da sem se praznega dela lotil. Prvič mi noben Slovan ni hotel obstati, da še kaj maternega jezika zn&, boj6 se, da prašaje ga hočem zasmehovati in sramotiti ga. Vrh tega so bili sami priprosti kmetje, ki sploh tako malo vejo o razlogih te ali one besede kaj povedati, kakor o drugih jezikih drugi prosti ljudje. Dandanes govorijo tu okoli le še nekteri starci in starke slovanski, in še tega skoraj ne smejo pred lastnimi otroci in drugo mladino, ker se jim posmehujejo, kajti tem, mladini namreč, se je ma-terni jezik tako pristudil, da ga le čuti nočejo, tem manj se ga učiti. Zato se sme za gotovo pričakovati, da bode v 20—30 letih, kedar stari pomrj6, slovanski jezik tukaj zginil, in da potem tukaj ne najdeš več Slovana, če bi tudi veliko denarja za nj ponudil".
Tako je opisal Henning tamošnje nemškutarje. Govoril je kot prorok resnico. Leta 1751. se je v Wu-strovu zadnjikrat slovanska božja služba opravljala. Bili so sicer še Slovani v zadnji polovici 18. stoletja po svojem bitji tam, al ker so uradniki neprene-haje slovanski jezik zatirali, ljudstvo samo pa je tudi zanikerno bilo, je zdaj, kakor popotniki trdijo, popolnoma izginil, in prebivalci govorijo zdaj tam ravno
tako popačeno nemščino,   kakor so prej govorili popačeno slovanščino.
Glejte   sad   nemškutarije !     Pod   hlimbo   omike žre narodnost ljudstev.    S solarni pa začn6.