posojila so razdeljena
Naša družba skibi za akademski naraščaj tudi tako, da nam nudi brezobrestna posojila v času študija. Tako, ko že itak vsa družba živi na puf, bo nazadnje tudi študentom (pa morda kmalu tudi kmetom) de facto priznan status kreditno sposob-nega socialističnega državljana.
0 študijskih posojilih smo slišali in pisali že prejšnja leta, zdaj pa, ko so jih prejšnji teden delili, so postala spet aktualna.
Kako smo jih delili?
Komisija, sestavljena iz enakega števila študen-tov in ne-študentov, se je ravnala po kriteriju Upravnega odbora sklada za posojila Republiške izobraževalne skupnosti. Cenzus za upravičenost do posojila je bilo 64.000 starih dinarjev dohodkov na družinskega člana. To pomeni, da študentsko posojilo ni posojilo (kredit) v pravem pomenu besede, temveč sociala, saj moraš biti dovolj reven, da si ga pridobiš. Ob takem kriteriju in ko so sred-stva na razpolago, se nam vsiljuje misel, da se z izključenjem dela študentov od posojil želi doseči neko socialno enakost med njimi, vendar tudi to poraja nepravičnosti. Recimo, da prvi študent z dohodkom 60.000 S-din na družinskega člana in brez otroškega dodatka, po formuli polovica do-hodka na člana družine plus razlika do 64.000 din (življenjski minimum) lahko dobi 34.000 din poso-jila, drugi študent pa z dohodkom 70.000 din na družinskega člana ne dobi nič. Menimo, da je UO zgrešil, ko je sprejel ta cenzus tako obvezno, ko bi kvečjemu lahko služil za orientacijo za zagotavlja-nje življenjskega minimuma. Cenzus ocen je tokrat odpadel, tako da je bil veliki večini prosilcev poso-jilo odboreno.
Prosilci.
Večjji del prosilcev so študentje delavskih in kmečkih staršev s podeželja ter tisti, ki imajo upo-kojene starše, kljub temu pa so za posojilo ,,pre-
LJUBLJANA, 5. 11. 1970 LETMK XX
št.4
študentski list 
TRIBUNA
nizko zaprosili". Komisija se je nanueč po sklepih UO-ja odobravala posojila v zaprošenih zneskih tudi v primerih, ko je bHo očitno, da socialni polo-žaj prosilca terja več denarja za življenjski mini-mum. Najemanje študijskega posojila se šteje za bančni (kreditni) posel in odobreni znesek ne more biti večji od zaprošenega.
Od kod tolikšna skiomnost naših študentov? Ne potrebujemo več denarja? Se bojimo, da nas bo denar pokvaril? Ali pa imamo občutck, da kra-demo tisti denar? Saj to jc naš denar, moramo ga vrniti mi sami, ko stopimo v službo (10 % od OD)!
Premostitvena posojila za dobo 2 do 3 mesecev so bila odobrena tistim prosilcem, kateri imajo pre-nizko štipendijo in z njo življenjski minirnum (64.000) še zdaleč ni zagotovljen. Ko bo podpisan dokument DRUŽBENI DOGOVOR o štipendijah, bo vsem štipendistom dana (zakonska) podlaga, da bi zahtevah svojim potrebam in življenjskemu minimumu primerne štipendije. Slišali smo za pri-mer, da delovna organizacija ne daje večje štipen-dije, vse dokler je zakon ali dogovor ne prisili. No, prav, zdi se nam, da ta diužba ni sposobna ob-držati se brez zakonov in da bi brez njih v trenutku propadla.
S posebno pozomostjo so obravnavali člani komisije proaije študentk in študentov samohranil-cev, poročenih študentov in študentskih zakoncev z enim ali več otroki. Skoraj brez izjeme so jim odobrili maksimalni znesek (64.000) posojila.
Na 2500 razpisanih posojil se je prijavilo okoli 1600 študentov, zavrnjenih prošenj je -bilo zelo malo. Za posojila je letno namenjeno 360 milijo-nov starih dinarjev, približno enako tudi za štipen-dije samo iz Sklada RISKA. To pomeni, da z di-rektnimi štipendijami vred dobivajo študentje okoli eno muijardo starih dinarjev letno, prav to-liko pa zaslužijo tudi preko Študentskega servisa. Potrošijo torej skupaj najmanj dve milijardi letno. Zakaj ne bi torej začeli razmiŠljati o ustanovitvi
vprašalnik
LENART  ŠETINC
študent prava, 4. letnik, član Izvršnega odbora SŠ
(dve leti), samski, iz Brežic.
Predsednik komisije za kadrovanje pri 10.
Pravkar delaš pri vzpostavljanju študentskih organi-zacij po fakultetah. Vsi vemo, kako važno je takš-no delo, toda spremlja te posmeh in večina vidi v tebi človeka, ki opravlja Sizifovo delo.
To lahko drži, vendar potrebno je razloče-vati fakultete, kjer organizacija, kakršna koli že, obstaja - tam je naše delo bolj informa-tivnega značaja. Tam, kjer organizacije sploh ni, pa bi lahko bilo Sizifovo delo!
Dejstvo pa je, da je na fakultetah ogrom-no konkretnih problemov, ki se jih neorgani-zirano ne da reševati in rešiti. In ravno ob teh vprašanjih poskušamo zbrati študente. Recimo, na filozofski fakulteti — skušamo organizirati, skupaj z iniciativnim odborom na fakulteti, organizacijo. Izdali smo razglas - poziv študentom in jih tako seznanUi s sistemom volitev v študentske predstavniške organe in predvsem opozorili na konkretne probleme, ki so tam.
Predvsem pa nam gre za to, da bi poeno-tili shemo organiziranja po fakultetah in spo-znali težave in probleme skupnosti študen-tov fakultet, šol in akademij. Nočemo pa biti arbitri, delovati od zunaj, vsiljevati. Po-skušamo le organizirati tiste sile, ki že obsta-jajo, in jih združiti. Če študentje na posa-meznih fakultetah ne bodo čutili ali ne čutijo potrebe po organizaciji, jih ne more-mo siliti k temu.
Primer: neki letnik na filozofski fakulteti: študentje so se srečavali s vrsto problemov. Profesor je odpredaval v enem tednu snov, ki bi jo moral predavati celo leto in odšel; prvo leto je odpadlo nekaj predavanj, ki so potem ostala za drugo leto in tako skoraj ni bilo mogoče opraviti vseh pogojev v naslednjem letniku ipd. Toda študentje so svoje proble-me reševali izključno privatno, vsak zase, in niso čutili potrebe po organiziranem na-stopu.
bc
stavka študentov
NA BEOGRAJSKI FILOZOFSKI FAKULTETI
Julija 1970 je bil ujet in zaprt Vlada Mijanovid, predsednik fakultetnega odbora Filozofske fakul-tete.
Študentje Filozofske fakultete menijo, da je Mi-janovič obtožen zaradi odločitev in dejanj, kiniso njegova osebna, temveč tista, ki jih je sprejel fakul-tetni odbor. V septembru je odločitve fakultetnega odbora potrdila izredna skupščina študentov Filo-zofske fakultete. V načelu so jih sprejeli tudi oigani ZK na fakulteti in fakultetni svet. Torej ni resnična trditev beograjskega univerzitetnega sveta, objavljena v DELU 28. 10. 1970 na zadnji strani, da gre za posamezne skupine na filozofski fakul-teti, ki nimajo pravice predstavljati fakultete in univerze. Na zborih na Filozofski fakulteti je tudi po 1000 študentov.
22. 10. 1970 je bil Vlada Mijanovič obsojen na 20 mesecev zapora. Po izrečeni obsodbi so imeli študentje Filozofske fakultete več sestankov z edinim namenom - kot trdijo - da dosežejo izpu-stitev obsojenega in mu omogočijo zagovor na pro-stosti. Izpuščen naj bi bil le do pravnomočnosti
obsodbe. Trdijo, da je to nujno predvsem zato, ker je edino, kar je Mijanovič na sojenju izjavil, to, da se mu obsodba ne zdi sprejemljiva in da začenja gladovno stavko. Rok, ki so ga študentje Filozof-ske fakultete za izpustitev obsojenega postavili, je že potekel. Zato se bo prekinitev dela na Filo-zofski fakulteti nadaljevala. Nove ukrepe namera-vajo storiti šele, če bi se posredovanje posebne delegacije Fakultetnega sveta Filozofske fakultete pri najvišjih organih mesta in republike končale brez uspeha. Čeprav je jasno, da ne gre za dejav-nost skupine študentov, temveč za polnopravno sprejete sklepe zveze študentov, se z njimi ni mo-goče strinjati. Plenum zveze študentov Beograda in Univerzitetni odbor izrazito negativno ocenjujeta tako delo ZVcze študentov na Filozofski fakulteti pod vodstvom obsojenega Vlade Mijanoviča, kot tudi sedanjo dejavnost študentov, ki je v nasprotju s sklepi Zveze študentov glede metod njenega dela (letaki, stavka, pritisk na organe pravosodja itd.). Razen metodoloških pripomb imajo najbolj nega-tivno mnenje o politiki Zveze študentov, ki že daljši čas ne posveča nobene pozornosti proble-mom, ki najbolj neposredno zadevajo študente (reforma univerzc, vprašanje študentskega stan-darda). Ta stališča je sprejel v soboto 24. oktobra 1970 Plenum beograjskih študentov, ki je sestav-ljen iz predsednikov vseh fakultetnih odborov in članov Univerzitetnega odbora. Enako stališče je univerzitetni odbor Zveze študentov sporočil študentskim predstavnikom iz filozofske fakultete neposredno pred začetkom stavke.
Napredek je v tem, da so študentje filozofske fakultete prvič začutili potrebo po povezovanju s predstavniki drugih fakultet. To bo pripomoglo k odpravljanju predsodkov in nezaupanja, ki vlada med obema stranema, hkrati pa verjetno tudi k temu, da se Zveza študentov na drugih fakultetah ne bo ukvarjala samo z vprašanji reforme univerze in študentskega standarda in tudi študentje filo-zofije samo z vprašanji človekove svobode v naši družbi. Določeno nezaupanje, ki je posledica dosedanjih negativnih izkušenj, je še prisotno, saj predstavniki Univerzitetnega odbora Zveze študen-tov niso pripravljeni nastopati na zborih študentov na Filozofski fakulteti, češ da bo to pomenilo pri-znanje metode pritiska kot metode dela Zveze štu-dentov. Slišijo pa se mnenja, da voditelji študentov filozofije govorijo na sestankih s predstavniki štu-dentov drugih fakultet eno, nekaj povsem drugega pa na zborih študentov filozofije.
Zdi se mi, da zveza študentov na beograjski univerzi ni upoštevala pomembnega vidika sedanjih dogodkov na Filozafski fakulteti. O njih je raz-pravljal Plenum Zveze študentov pod točko razno in z omejitvijo, da o samem sodnem procesu Zveze študentov kot družbenopolitična organizacija sploh ne more govoriti. Niso se vprašali, kakšne ncgativne posledice lahko ima sodni proces zoper predsednika fakultetnega odbora zveze študentov (ne glede na to ali se strinjamo z njegovo politiko ali ne), ki se drugod v Jugoslaviji šteje za politični proces, niti, ali ne bi bilo mogoče z druginii sred-stvi sanirati položaja v Zvezi študentov na Filo-zofski fakulteti. Univcrzitetnemu odboru Zveze študcntov Beograda bi morala biti stalno pred očmi enotnost študentov vseh beograjskih fa-kultet.
CIRIL RIBlClC
razprodaja vrednot
. .. Bclgija, Nizozemska, Luksemburg, ZRN, Francija . .. je "zopet, kot že desetletja, hrabro zaplapolal jugoslovanski prapor v boju za mir in sodclovanje med državami. Ta vneta prizadevanja, pred katerimi strmi ves svet, pa izgubijo pri svoji vrednosti, ko jih soočimo s konkretnimi dogodki.
Že po krvavi biafrski vojni so se pojavljala vpra-šanja in širilo se je začudenje zaradi svojstvenega stališča naše vlade. Vsa nezadostnost in vprašljivost te politike pa je prišla na dan ob dogodkih, ki še niso padli v pozabo, ki še ne sodijo v preteklost -ob nečloveški državljanski vojni v Jordaniji. Ne-posredni povod tega spopada je bil brez dvoma Rogersov načrt, tisti načrt, ki sta mu ploskaliobe velesili, ki se ga je oklenil Naser ter za njim z več-jim ali manjšim zadovoljstvom skoraj vse aiabske dežele. Rogersov načrt, ob katerem si je oddahnila zahodnoevropska buržoazija, ki ga je, z majhnim ščepcem skepse sicer, pozdravila tudi Jugoslavija. Bravo, Gamal Abdel, bravo, Golda, tako pričako-vani žarek zvezde miiu je začel mežikati na Bliž-njem vzhodu. Ta obetajoča vizija je tudi našemu znanemu komentatorju Andreju Novaku vzbuiila pesniško žilico. ,,Toda prvo upanje je vendar tu. Zdaj, ko je ameriški predlog sprejel tudi Izrael, je to neizpodbitno. In to upanje je treba hraniti in negovati kot krhek cvet, ki je plaho in kot po čudežu vzbistel v puščavskem pesku .,. ." (NR, 7. VIII. 1970). Toda kaj je bila prava resnica tega krhkega cveta?  Popolno ignoriranje palestinskega
naroda. Uporabljajoč nekoliko obrabljeno (in za uho bolečo) frazeologijo, bi lahko rekli: imperiali-stična zarota j>roti nekemu ljudstvu. In tej zaroti smo dobrodusno kimali tudi mi, pri tem pa ostro karali nestrpno kitajsko politiko, ki se noče spri-jazniti s puščavsko rožico miru in ki podpira ekstremne palestinske elemente (zopet Andiej Novak). Posledica Rogersovega načrta so nam se-veda dobro znane. Izgubljajoč tla pod nogami, je preplašeni Husein tekel prosit svojega velikega brata Gamala Abdela za nasvet ali, bolje rečeno, za dovoljenje. In Naser, počasi že naveličan mučne vojne z Izraelom, ir.u je velikodušno dal vsa po-oblastila. Palestince bo treba ukrotiti. S trdo roko in brez milosti. Napad svetovne reakcije, utelešen v brezmočni marioneti jordanskega kralja, se je začel. Potek je znan. In - da se povmem k začet-nemu problemu - znana je tudi reakcija naše vla-de. Zopet preko tovariša Andreja Novaka (NR, Delo . . .), pa vse do tovariša Dragoljuba Vujice, uradnega interpretatorja naše politike. Mir, mir, mir. Dovolj je krvi otrok in žena. Pomirite se, sprti bratje. Sejna miza ter kompromis in problem bo rešen. ,,Treba je spoštovati zakonite pravice pale-stinskega ljudstva, ki je zdaj ijpostavljeno velikim -žrtvam in trpljenju . . ." (Delo, 25. septembra 1970) vzdihuje Dragoljub Vujica. Dobra volja je najbolja, dodaja. O tem pa, kako resnično rešiti spor, niti besede. Lepa in dokaj hvaležna je vloga pomirjevalca, pa še nikomur se ne zamerimo. In prav to poslednje, bojazen pred kakršnokoli za-mero (pa naj bo to celo zločinec Nixan, kot smo lahko pred kratkim videli), to lovljenje ravnotežja za vsako ceno na svetovnem političnem odru, je glavni razlog za naš moralni fiasko ob krvavih do-godkih v Amanu. Zato, da bi, v miru in z uspehom, razvijali svoje odnose z Evropo (in dobri politični odnosi pomenijo dobre ekonomske odnose in dobri ekonomski odnosi pomenijo . . . itd.), smo se mirne duše pripravljeni odreči osnovnim sociali-stičnim načelom. Naše pristajanje na zaroto aiab-ske reakcije (od Naserja in njžgovih dedičev do Huseina) skupaj z Goldo Meir zoper prebujajoči se palestinski narod, je kljub krokodiljim sokam politični pragmatizem, ki nima nič skupnega s pojmi proletarskega internacionalizma, boja proti imperializumu, s pojmom razrednih nasprotij itd. Glede na naše izboljšujoče se odnose z Združenimi ndržavami najbrž ni več daleč čas, ko bomo zavze-mali podobna stališča tudiglede vojne v Vietnamu, Kambodži itd. Po palestinski logiki, ko smo obe strani klicali k miiovni mizi in pri tem kiivdo enakomerno porazdelili, lahko tudi Vietkong pozovemo, naj se vendar odzove ameriškim mirov-nim točkam in naj prekine nesmiselno bratomorno vojno.
Lcpe in preproste rešitve ponujamo, spretno in uspešno se gibljemo na svetovni sceni. Belgija, Nizozemska, Luksemburg, ZRN, Francija . . Toda kdo je porok, da nam na tem spolzkem podiju kompromisov, pragmatizma in nedoslednosti ne spodleti. Dokončno. Nepreklicno. Nepopravljivo. Ce nam že ni .. .
JAŠA ZLOBEC
študentski servis
Ljubljana, Borštnikov trg 2 telefon 20-789
IZ GEIGERJA
Julien Blaine
Beseda ni svobodna, kadai ji to svobodo dopušča
buižoazna družba! Beseda ni svobodna, kadar to jamči liberalizem
buržoazne družbe!
Ni svobodne besede po nadzorstvom policajev! Beseda ni svobodna, kadar se opira na pokojne
kneze kulture!
Beseda je svobodna samo na osvojenem prostoru! Beseda je svobodna, kadar jo z bojem iztrgaš
buržoazni družbi! Beseda je svobodna, kadar se surovo upira
policijski državi buržoazije! Ulica je edino možno gledališče za svobodo
besede! Beseda se osvobodi le, kadai postane orožje za svobodo
- kadar je eno od orodij revolucije!
ponedeljek
To nekako ni zgolj registriranje dogodkov, ki se dandanašnji utegnejo zgoditi Ijubljan-skemu študentu. Sit sem bledega statiranja, sit sem blede kritike.
PONEDEUEK DOPOLDNE
Če kdo hoče spremeniti jutro, ki, takšno kakor pride, tudi odide, je to v nič vrženo delo: vstaneš in si lačen. Če si še v četrtem letniku turist, se zaveš, da je zunaj gosta megla, če pa si po vseh treh letih zakrknil, si predvsem lačen. Izkobacaš se iz umazanih rjuh (zadnje čase jih ne menjajo vsakih štiri-najst dni; kletvice zaradi tega veljajo vsem svetnikom, ki s plakatov strmijo vate) in veš, da si tako mirnega dne nisi zaslužil: začutiš nekoliko prazno kesanje, da si nekoč spo-znal nekega Ligoša Kohouta - dan se ne sme začeti z mislijo na politične procese. Na pia-katu v avli FF vidiš: na svetu je 150.000 političnih jetnikov. In se ugrizneš v jezik. Ne veš, kolikšen del sveta še ni politiziran, ne veš torej, koliko je političnih jetnikov. Za-mžiš z enim očesom in rečeš: dve milijardi In se nasmehneš. Nihče ti tega ne bo verjel
nudi svojim članom-študentom začasne za-poslitve vseh vrst v času uradnih ur od 9.30 do 13.30, v ponedeljek še od 14. do 15. ure. V soboto je servis zaprt. Vsi ki bi se radi zaposlili, pridite na Študentski servis!
PONEDELJEK OPOLDNE
Kdo je turist v četrtem letniku? Ceste so polne njihovih nesramnih gobcev. Vidiš Ifub-Ijansko sodrgo in zapito provincialno so-drgo: nekaj gnilih pesnikov si pri Bacchusu nekaj domišlja - pijejo in hodijo scat v pri-ročno scalnico, to ne uide pogledom lazuha
-  vsi ga že poznajo; pa je nevredno pošte-nega človeka, ki spada med krepostni inven-tar državne kontrole, nadzorovati scanje ne-kaj pisunov.
Poskušam najti nekoga, ki je zgubljen za-radi neke spolne bolezni; prodajalci kostanja rdijo ob žerjavici, z očmi ujamem miličnika
-  kar nekakšen strah čutim do njega. Na Tribuni MJ ogovarja vsakogar:
-  A ti lahko pljunem v glavo? Skušam obnoviti tale razgovor:
-   V petih minutah zginite! Nimate dovo-Ijenja.
-  Me ne briga.
-  Mene tudi ne. Če takoj ne zginete, poš-tjemo sto miličnikov. ..  Volja Ijudstva. Pri pregledu knjige vtisov najdem: Vot takogo (glužačeskogo) apparata u SSSR net! Videl sem torej Ruse, ki so se skozi oscre glasove elektronske muzike sprehajali s kamerami. Tako torej, vohuni! Nekateri se temu posme-jejo, drugi molčijo. Španec v Naselju odloč-no reče:
-  Naše delo je protest proti vsaki repre-sivni družbi
-   Človek, mislim, katera družba pa danes ni represivna. Tisti, ki ima monopol nad do-deljevanjem svobode, ,lahko sankcionira ne-svobodo. Alijo kdo sploh more deliti?
In še srditi odgovor TR na sestanku ured-ništva Tribune:
-  Ko je postal Študentski list navadni zvočnik hrvaškega Nacionalizma (On stal ru-porom   imperialističeskoj  propagandy,   so nekoč rekli v SZ).
PONEDEUEK POPOLDNE
Če je popoldan za turista utrudljiv! Kdo niso študentje - turisti? Kdo danes piše VČERAJ HITLER - DANES NIX0N -napis se še vidi skozi belo barvo na Univerzi, videl sem ga tudi na stopnicah drugega blo-ka, kjer se je zdel komunali vse premalo vi-den, da bi bil nevaren. Pa vendar, stopiš čez to parolo in se znajdeš v obupni gnilobi dru-gega bbka, nekako prideš čez parolo in se znafdeš v transcendenci Na čučniku NUKA ni kip Svobode grize nohte.
Popoldne ražpravljaš. Nekoč si poznal ne-kega L. Kohouta in se čudiš napisu BOMO OSTALISAMO PRIPODPISIH? Uspava te površna angažiranost - res je, da si brez po-rrusleka podpisal protestno parolo.
MP razlaga:
-  Kar sega čez primarno izkustvo, se po-gosto ustavlja na robu aktivizma.
EH:
-   Veš, nič ne bi imel proti, če bi vsaj mogel slediti vsemu, kar se okrog mene do-gaja. Saj se ne menim za napore. Nikoli se mi niso zdeli zares pomembni Toda vedno so me stvari strašno zanimale in nikoli mi ni bilo žal napora zaradi vsega, če sem jim lah-ko nekako razumno sledil Lahko celo komu služim...
Potem te opozori kanarčkasto rumeni pla-kat Tribune. Ne veš, ali leti bomba naprej ali nazaj. V sivi neonski kiči komaj hčiš kolo ogromnega avtomobila, ki stoji za silhueto v raztrganem plašču. Zamišljaš si, da vihti roko vate. In če jo razpreš! ČUDEŽNI MANDARIN.
CB:
-  Ali sploh veš, da se v Ljubljani proda na dan kilogram hašiša?
DIALOGJ:
-  Pod vplivom LSD sta študirali? Ali se tistega tudi kasneje spomniš?
-  Spomniš se vsega tudi potem ko je ma-milo odšlo. Snov hitreje razumeš in dojameš.
-   Torej bi LSD priporočala študentom?
-  Da.
PONEDEUEK ZVEČERIN PONOČI
Tako torej prehajaš v polnoč. Če si turist, si lahko pijan in razgrajaš. Vojaki odhajajo spat v vojašnico, poscanim pesnikom so pri Bacchusu pokazali vrata. Najdi novo gostilno za snobe. Na Tromostovju te lovijo pedri, spomniš se, da ti je poleti pijanemu neki mo-žicelj tipal spolovilo. O tem boš molčal Še dolgo.
Kakor vesel konec nekega turističnega dne (Taljani zdaj našim dekletom luleke ka-žejo) čutiš ta ples vzdolž Titove. Ljubljana smrdi po govnu fkdor od Slovencev ne smrdi po gnoju, uporablja dezodorant), od nekod prepoznavaš znan glas. Še preden zaspiš, se spomniš: DA, JOANNA - obrneš se v uma-zanih rjuhah, ki jih tudi danes niso zame-njali, ritmična gibanja po sosednjih sobah te opozorijo nase. Pa si rečeš:
-   Toje turizem, to jef...
MARJANPUNGARTNIK HEJ, HEJ, BERIŠENAPREJ
Tribuna bo odslej na 3. strani objavljala vse prispele, gomjemu tekstu podobne pro-ste spise študentov iz študentskega življenja. Obseg rokopisa naf bo največ 3 do 5 tipka-ruh strani, honorar pa je 15.000 starih dinar-jev.
naša velika sobota
Vem, predavalnic imamo vsi dovolj, vroče je v njih in stoli so nemogoči. Posebno v soboto je hudo, tista jutranja predavanja se mi sploh zdijo obsojena na neuspeh. Sediš s časopisom pred siabo in skuša.š preslišati uspavalne besede, ki piihajajo izza katedra.
Ampak ta sobota bo pa nekaj novega, Filozof-sko fakulteto bomo spremenili v nekaj čisto dru-gega. Bo pa garanje, vnaprej povem. V okviru Štu-dentskega kulturnega festivala si bomo skupaj, z ramo ob rami, eden z drugim preuredili avlo in hodnike v študentsko delovno kolonijo. Zapom-nite si ta zgodovinski datum: 7. november. Začeli bomo, ko bodo postelje še tople in mrak nas ne bo
Erestrašil. Okrog sto (naj jih bo še več) pesriikov o bralo svoje pesmi, ki nam jih ni treba poslušati. Gledali bomo kratkometražne filme, eksperimen-tirali s tekstualno komunikacijo. Tribuna bo spre-govorila kot živ časopis o sebi in nas vseh, sku&li bomo teoretično razmišljati o mlajši slovenski lite-raturi. Prostori bodo likovno opremljeni, potem glasba, light-shpw itd. itd. Vse nove predloge lahko uresničimo, sobota je naš, študentski delovni dan. Ta shod pa bo le uvod, smernica in napoved za nadaljnje delo. Nihče ne more napovedati, kako se bomo ujeli, po kakšnem zakonu se bo odvijalo naše delo. Pripravljeni moramo biti na vsakršno improvizacijo.
OPOZORILO!
V tretji številki Tribune smo napačno objavili, da bo LUERARNI MARATON na Filozofski fakuheti v soboto, 31. oktobra namesto 7. novem-bra. Sestanek pesnikov pa bo, kot smo se domenili, v petek, 30. oktobra na uredništvu Tribune.
ORGANIZACIJSKI ODBOR
Študentski list urejajo: Milan Dekleva, Kostja Gat-nik, Jože Konc (glavni urednik), Andrej Medved, Maiko Slodnjak, Andiej Ule, Aleksander Zorn (odgovorni urednik). Novinarstvo: Boris Cizej, Mi-lan Jesih, Marjan Pungartnik.
TRIBUNA - Izdaja 10 SŠ ljubljanskih visokošol-skih zavodov - Uredništvo in uprava: Trg Revolu-cije 1/n. - Telefon 21-280 - Tekoči račun: 501-8-78-1 - Letna naročnina za študente je 15 din, za druge 20 din. - Rokopisov in fotografij ne vračamo - Tiska Zelezniška tiskarna, Ljubljana, Moše Pijade 39 - Poštnina plačana vgotovini.
kaj je z nami?
Ker bi rad preprečil zmedo, moram povedati, da je naslov mojega pisanja v najtesnejši zvezi z Ruplovim zapisom, ki je bil objavljen v tretji števil-ki lotošnje Tribune (KAKO JE S TRIBUNO? ). Pretvarjal bi se, če ne bi priznal, da ima moj članek še eno zvezo, za katero verjamem, da je globlja, morda je celo usodnejša od tiste z Ruplovim član-kom. Zato hočem svoje besede premakniti iz ob-močja polemike (za to zvrst sem preveč omahljiva osebnost, hitro postanem grob in nepremišljen) in stopiti v krog privatniškega - nezavezujočega -lastnemu pomirjenju namenjenega pisanja. Zani-majo me le moje stiske in moja skušnja s Tribuno (staro in ,,novo"). Zanima me naša (uredniška) vo-lja, ki nas obvladuje v naših notranjih odnosih, za-nima me volja, ki prihaja iz drugih prostorov, ki pa se prav tako ni odrekla svoji moči, s katero se ji zdi, da bi bilo mogoče obvladovati ta del ,,študent-skega" življenja (TRIBUNO).
Preglejmo torej, kaj vse ovira slovenski študent-ski populaciji primerno, njeni intelektualni moči zadovoljivo glasilo (Tribuno). Pri naštevanju bom združil z ugotovitvami, na katere ne morem pri-stati, tudi tiste, o katerih mislim, da so del mojega odnosa do Tribune. Grehi, napake, pomanjkljivosti in zgrešenosti:
Privatizacija (grupaštvo, nevzdržni osebni nivo, nesramnosti).
Nestrokovnost (idejna in teoretična ohlapnost, neznanje, polpismenost).
Strokovnost (prevelika teoretična in strokovna poglobljenost).
Odsotnost generalne usmeritve (brez komen-tarja).
Odsotnost aktivizma (brez komentarja).
Nažarjenost (baive, slike in ureditev).
Razpuščenost (negativen odnos do tradicibnal-ne etike in morale).
(Za vse ostalo, kar se očita in kar je narobe, pa je težko najti skupen naslov.)
V gornjem neurejenem naštevanju so združene lastnosti (? ) lanske in letošnje Tribune, ker se obe pokrivata na način, ki je V9e kot naključje. (Lanska Tribuna je bila edino oprejemljivo izhodišče pri notranjem oblikovanju nove.)
Uredniška volja, ki je hotela odkriti privlačnejši prostor in način, ni zavestno iskala vzorov po do-mačih in tujih logeh publicistične uspešnosti, pač pa je z dokaj nezavezujučim efekticizmom in prag-matizmom, in veliko (nestrokovno) voljo povedati vse drugače pričela izdajati Tribuno, ki morda pre-seneča celo sodelavce. Kar se nismo več zavedali (nismo več občutili) potrebnosti časopisa, kot je bila lanska Tribuna, je bilo treba stopiti v prostor pri drugih vratih in zdi se, da smo bili sposobni vstopiti samo tako, kot smo storili z novo Tribuno. Dovolj!
Če je nova Tribuna izraz uredniške intelektual-ne nemoči, potem sem te nemoči vesel, kcr me postavlja v svet današnjosti, v kateri se doslej nisem čutil povsem doma. Če je misel in oblika nove Tribune realna podoba nečesa, potem bo treba pregledati druga ogledala, kar nekdo po vsej verjet-nosti Iaže.
Skupna volja urednikov, njihova socialna moč (ali bolje povedano odsotnost vsega naštetega) pa je pravgotovo zapletenejše vprašanje, kot je prikrit očitek pomanjkljivosti. Mislim, da polomi skupnih volj po raznih sorodnih ,,ustanovah", kot je Tribu-nina redakcija, kažejo, da tudi skupna volja ne ob-likuje idealne podobe časopisa.
Tribuna pa ni politično in idejno tako neodvi-sen list, kot to morda da slutiti, igra Tribuna vztrajno in zanesljivo majhno vlogo. Zaradi svoje politične nenapadalnosti in morda tudi neprizade-tosti, postaja danes zanimiva le kot področje, ki je zaradi svoje nebogljenosti in neuravnovešenosti po-trebno zaščite. Politična skrb za intelektualno po-tenco uredništva izpričuje zanimivo radovednost.
Ni se posrečilo. Hotel sem odgovoriti Ruplu, ki je prvi spregovoril o novi Tribuni, skušal sem uiav-nati svoj nemir, ki ga doživljam ob novem časo-pisu, skušal dokazati, da je v tem trenutku jasna programska naiavnanost Tribune nemogoča, ker iskanje nove oblike in vsebine zahteva misel in na-čin, ki ju nismo vajeni.
M. Slodnjak
druga Plat medalje
Pričujoči prispevek je namenjen polemiki ozi-roma napisan v smislu konfrontacije z mnenji kio-gov, ki s svojim estetskoetičnimi nazori totalizi-rajo, sakralizirajo nekatere umetniškokulturne tendence vimenu (nacionalnih) vrednot. Ob takem cxinosu je seveda nujna konsekvenca negacija (pra-vice do) eksistence paralelnih tokov. Atributi, ki se običajno pojavljajo v zvezi s tem problemom, so tipični za obdobje, ko smo na ruševinah preživele mentalitete priče prevrednotenju estetskoetičnih kriterijev, principov.
Predvsetn gre za narodno pesem in tako imeno-vano narodno zabavno glasbo. Ko si pobliže ogle-damo te dve zvrsti, se nam pod navidezno kohe-rentno strukturo pokaže v bistvu paradoksalna dvojnost, razkorak.
Narodna pesem je v določenih zgodovinskih obdobjih predstavljala praktično edino ali eno red-kih profanih glasbenih zvrsti; sorazmerno s tem je bila pomembnejša njena socialno zgodovinska komponenta. V tem kontekstu je narodna pesem torej refleks eksistirajoče mentalitete in v njej vsebovana.
Narodnozabavna glasba pa predstavlja podaljšek te mentalitete v spremenjeni zgodovinsko socialni atuaciji, kar pomeni tudi vzrok (in posledico) zoženja tematskega diapazona narodne pesmi v narodno zabavni glasbi, prav tako pomeni ta situa-cija nov odnos do same narodne pesmi, njeno novo, drugačno vrednotenje in sprejemanje.
Filološko je jezik posejan z anahronizmi, ki naj pričarajo atmosfero zamaknjene idiličnosti.
Tudi z umetno (zborovsko) pesmijo, se pravi s tistimi deli, ki temeljijo predvsem na komunikativ-nosti, je v bistvu enako: (plaho) prebujanje (na-rodno socialne) zavesti.
In spet je njena predominantna sociološko so-cialna komponenta opredeljiva samo v povsem točno določenem zgodovinsko socialnem kon-tekstu. Z narodnostno socialno revolucijo so se ta
nasprotja, ki so pogojevala nastanek m eksistenco omenjenih oblik, razrešila. Z drugimi besedami, pri narodni pesmi se je sociološka oziroma socialna komponenta zreduciiala na minimum, in tu se prvič resneje pojavi vprašanje o njeni umetniški, t. j. glasbeni vrednosti. Obenem s pristopom k umet-nosti sploh in k narodni pesmi posebej se je te-meljno spremenila relacija med umetnikom proiz-vajalcem in publiko potrošnikom. Konec je eshato-loško nietzschejanskega mita o (deificiranem) umetniku nadčtoveku, ki s svojega piedestala ustvarja za ,,narod".
Dejstvo je, kot smo že rekli, da je narodna pesem ob prevladujoči sociološki komponenti fungirala (bila je prisiljena v to) na socialnem ni-voju bolj kot na kulturno umetniškem, seveda na račun umetniške vrednosti. Z drugimi besedami, kvalitetna raven del, njihova estetsko akustična komponenta se je podelila komunikativnost -pred - vsem. To je osnovni pioblem, s katerim se danes srečuje (izobraženi) potrošnik kulture v svo-jem odnosu do narodne pesmi.
Kar je najzanimivejše: t. j. narodno zabavna glasba bazira ravno na tej umetniški vprašalnosti oziroma na komunikativnosti - pred - vsem narodne pesmi. Z glasbenega stališča to pomeni ekstremno simplifikacijo. Ritem je v 99 % valček ali polka, melodijske linije so v glavnem omejene na arpeggie (o harmoniji bo še govora), tu in tam zabeljene z vodilnim tonom, harmonizacija se gib-lje v okviru simplificirane razširjene kadente teh-nika - subdominanta - dominanta - tonika, s priložnostnimi modulacijami (na istem nivoju) v subdominantno ali dominantno tonaliteto, ki fungira v določeni formalni enoti kot tonična (z vsemi konsenkvencami). Kar zadeva same akorde so obvezno durovi kvintakordi, v nekaj primerih, ki kvantitativno ustrezajo pogostnosti vodilnih tonov, značilni trdomali septakord, katerega aku-stične kvalitete delujejo na skoraj istem nivoju kot enostavni dominantni trozvok s podvojeno primo (oktavo). Kontrapunkt vokalnih partov je nabuhel od blagozvenečih terc in sekst, z zelo redkimi či-stimi intervali (kvarta, kvinta), skratka na absurd zreducirano, simplificirano homofonično blago-glasje, ki človeka spominja na poezijo, pravzaprav na ,,poezijo" Koseskega in njemu podobnih.
Tematika tekstov je preddestinirana: vino, postelja, kmečka idila, ki je lahko plod samo po-meščanjene kmečke mentalitete, eksistirala pa ni nikoli. Govoriti o umetniški vrednosti teh tekstov je absurd: tako kot njihova glasbena spremljava so zbanalizirana, poenostavljena ,,romantika" po-vršnega čustvovanja.
Namen tako besedil kot glasbe je ustvariti imagi-naino sliko življenja na vasi, ki ga nihče ne zna časovno ali prostorsko opredeliti (upam, da mi kdo ne bo prišel na dan še s kakšno Aristotelovo razliko med zgodovino in poezijo!). Jasnoje,data glasba (kot bolj ali manj edina kultuma dobrina večine Slovencev) stimulira neko namišljeno kmečko konzervativistično mentaliteto, ki lju«"cni pomeni med drugim tudi beg iz konkretne stvar-nosti, umik pred konfrontacijo z reaLnostjo, apoli-tičnostjo njihove ideologije in eksistence; z dru-gimi besedami, to, kar je Marx imenoval opij za množice. Gotovo je, da najpomembnejše kufturne institucije (RTV, Stop itd.) ne samo dopuščajo, ampak celo stirnulirajo razvoj omenjene kulture in konsekventne rientalitete.
Kdo jim je dal pravico manipulirati z misel-nostjo masovne publike na tako vulgarnem in kon-zervativističnem nivoju?
Je to njihovo kulturno poslanstvo, na katerega se podela že vsaka ekonomska računica?
Koliko časa se bomo še šli elitno kulturo in kul-turo za mase? Kje in v kolikšni meri je to krivda šolskega sistema?
Kaj so Slove.ici res tako navajeni na družbeno-ekonomsko-kulturno odvisnost, da se je zdaj, ko jim je čas osvoboditi se je, oklepajo kot pijanec plota?
CHE-LADO PLANKO
lucien goldman
finish in preteklost
Petra Ustinova Photo Finish je poskus proustov-ske rekonstrukcije celega življenja na odru. V dra-matiki retrospekcija, pogled in ,,preiskovanje" pre-teklosti ni nova in je zaradi specifičnega gledali-škega jezika poseben problem. Drama kot najbolj naturalistični fizični žani zahteva namreč samo-svoj način pripovedovanja o za nas iluzoričnem ,,karje bilo".
Takšen tip drame poznamo kot analitično, ibsenovsko dramo. Dejanje teče kot razkrivanje preteklosti, je eine tragische Analyse vzrokov, ki so pripeljali do konflikta in usodnega junakovega padca. Pri Ibsenu je vzrok determiniranost, nesreč-na ujetnost v nesvobodo, ki obvladuje vse dramske osebe in ki se ji skušajo upreti. Na nek način pred-stava, ki se prične v trenutku preloma, ko zdrsne junak v neizbežen propad, prikrije svojo časovno omejenost.
Junak Petra Ustinova ne živi na robu katastrofe, breme retrospekcije je v njegovem bistvu, v načinu življenja. To je polno meščanskih konvencional-nosti, ki se v betežni starosti in sivi misli na smrt pokažejo nične in ga puste čisto samega. Magična pot nazaj se prične ...
Dramska pripoved sloni na uvajanju neresničnih oseb, junakovfli mlajših dvojnikov, s katerimi edino resnično prisotna oseba komunicira in tako vzpostavlja dramsko dejanje. Ali pa je ta navidezna preteklost razen povsem tekstualnih teznih ugoto-vitev zagledalca zanimiva, oziroma: kako jo napra-viti zanimivo na odru, na način gledališke govorice, na način igranja? Drugi, bolj skrit namen uvedbe prosojnih dovjnikov se s tem izkaže. Stari junak se prav z nevednostjo njegovih mlajših inačic krvavo okorišča: dana mu je možnost norčevati se iz svoje preteklosti, ki v resnici še malo ni smešna, kvečje-mu v zaprtosti meščanskih konvencij normalna, dolgočasna. Nepomembna brezkonfliktnost po-stane s preprostim trikom zabavna in včasih iro-nična, seveda le dokler gledalec ne stopi avtorju na prste in zahteva, naj ga preneha goljufati. Iluzo-ričnost in navideznost v gledališkem delu Petra Ustinova pa se tudi sama eksplicite pokaže kot nedoslednost. To se zgodi v mnogih ,,resnobno-melanholičnih" popadkih junaka, ko se mu pretek-lost zares pokaže kot nekaj praznega, odsotnega, nezaživljenega. Prav tu tudi izvira hibridnost tega dela, njegova ,,umetniška" nekoherentnost in zato dvojnost njegovega pripovedovanja.
M. DEKLEVA
Rojen 1913, doma iz Romunije, Lukacsov uče-nec. 1934. je pribežal v Francijo pred nacizmom. Dvajset let se je sanjač in potepuh s Saint Ger-maina predajal debatam s prijatelji in potem izgi-njal na kolesu. Njegovo življenje se je bliskovito spremenilo z objavo prve teze (zal. Gallimard, 1955) in z zagovorom te teze na Sorboni. Skriti bog (Le Dieu cache) pomeni afirmacijo misleca, ki je dal v Franciji in ne samo v Franciji, filozofskim debatam o marksizmu nov smisel. Njegova misel predstavlja sintezo kantovske kritike duha in marksistične kritike družbe. Z ,,novo kiitiko" je iskal za literarnim izrazom širšo manifestacijo, ki obogati znanje o delu in hkrati nadaljuje avtorjevo misel.
Skriti bog je oskrunil svetišče akademske kritike in misticizma inspiracije. V literarnem delu vidi Goldmann poseben primer človeškega vedenja: človek reagira na nasprotje, udarec od zunaj s tremi vrstami moči, ki so mu dane: zaznamovati, racionaliziiati, preseči.
Njegova vizija sveta ustreza gbbalni strukturi realnih in možnih dejstev, ki prevajajo uvrstitev razreda ali skupine v svet in v realno družbo. Če eksistencialna realiteta človeka sestoji iz odgovora zunanjim udarcem po zaznamovanju ali racionali-zaciji lahko človeška skupina tako preko indivi-dualnega talenta oblikuje predstavitev svoje reali-tete in svojih projektov.
Njegov namen je bil dojeti celoto resnične in dejanske izkušnje v njeni težki in včasih boleči uvrstitvi v kolektivno eksistenco obdobja. Sam pravi (za sociologijo romana, zal. Gallimard), 1965): ,,Sociološka študija lahko do neke mere pripomore k eksplikaciji nastanka nekega dela, toda na noben način ne more omogočiti, da bi delo razumeli." Proučeval je strukturalizem, ki ga je opredelil kot »genetični strukturalizem". Svojo »vizijo sveta" s konherentno strukturo trenutnega sveta je apliciral bolj na ekonomske in socialne variacije ter oblike reifikacije, ki so jih te variacije navdihnile. Pred dvema letoma je napravil osnutek analize notranjih struktur literarnega izraza Jeana Geneta, da bi mu ta ,,obrobna osebnost" s svojim talentom in tragično vizijo omogočila spet najti smisel skiitega sveta, ki bi ga imenovali literatura.
Mislec, katerega misel vseobsegajoče in kohe-rentne celotnosti ustreza že bolj klasičnemu duhu, je unul 4. oktobra letos.
Prevedel in priredil: CHE-LADO PLANKO
lues
m. kocbek
nekje se zadere zvon
na vse pretege podobno je med hojo
kozarec dežja v odgovoru zašita ladja trešči v lokomotivo
po cesti beži krava
na drugi strani beži po cesti
še ena krava
polnilci kolesarskih gum vrvohodci in mazalci ravnin laket pograbi vilice oko naskrivaj odstrani listek
obrv na brvi                       ¦
kuzla makes a telephone call
vrtnica za gubo nafta na lanskem sejmu bibisi in tebece romar batine za batino
fant z ralom v roki grenadir na merjascu dekle z vrčem na rami karta na karto kamen na kamnu oče na materi
pljunek z zamahom navzgor zaflekana odeja nato pgtres. moj polemični ton crknjen konj na glazuri crknjen konj pod glavo
jugovzhodni del polotoka so gube hrošč v telovniku prekriža nogo živčen kurd grizlja riž sladke koreninice na okroglih oknih na polotoku je obilo mesa
prozorna nalepka v širino nevaren zob v daljino tropa njih na krpi urejenih roževinastih dlani
na planoti se je vgnezdil pod bradavico sonca in jo trebil nad njenim žarom žroč kovinski kruh ljubeč vitke hrbtenice postane neskončno težak v višini kolen se pojavi ribja polt
ljubezenska puška in tilnik votline z enostavnimi zapahi trapast veter v smrdečih vodah kačast prstanec na basu brisača zleknjena v goltancu
črvivo meso v zvoniku radovedna zver na lestencu osamljen dih na plastiki izsušene kahle ob zidovih naoljen kazalec na šestici
v goratem svetu se kitajec ne naseli rad izdelovalec cevi neurejenost reke vobratni smeri natovorijo hrastov les
lues
lipa vsako jesen ponuja dojke lipa vsako jesen naklepa ukane lipo je zasadil pijan mongoloid pod lipo se sesa pivo
svet je lepši z maslom in krasto svet je lepši če konji potegnejo svet je lepši če je samica topla svet je lepši brez slepiča
črv samotar ti stopi na prste misel ti kapne lakota menca ikona moškega semena galop snega v morju požarov ogledalo na špancir konju
nožek zapoje iz fotoaparata pokrov ti pade na prste pahnejo te z veje baklje v ušesih senca pred vrati nasploh te nekje tišči
v zapuščenem kotu se odpre veka zlizane roke v hladilniku omahljiva ptica z mišjimi koraki kačje se zvija popek po hosti razbita žarnica v drobovju
stara brezica ob potoku kriva noga z žarometom korenine pa judo kričoč na lovu z vlažno pazduho nad nosečim dinozavrom oster veter ti visi na uhanih
razuzdan konjski lirbet skupaj s svojo žrtvijo navkreber po plamenu dišeča sveča poševno v uhlju pojemajoči čevelj v baraki bil sem mala podgana
oklenjen okoli pištole had breznom brizgajočega blata star spermij zehajoč ob telefonu gumijast škorenj in kosilnica skupinica ljudi lovi sapo
sedmi dan je trebuh naplaknilo oblaki so pikali dojke v diru na parizarju prst opazno pomežikne živčen galeb zakriči nad zaliv
gumbek na konici uda včasih zavrisne včasih zabremza beseda vrta v pilota ocean meritev v spalnici neka nejasna slutnja se plazi po pepelniku suhih roženic
ovijalko je sama nečimernost od peta do nohtov kondor pobira za rdeči križ požirek oddrvi v neznano nadut in poveznjen v dežni plašč
falus sedi v mariji in premišljuje
Molče si je kosilnica prižgala čik
kot nov avtomobil se je bleščalo nebo
stranišče sem
molče se skloni cipresa
zvon ti udari na uho in ti ga razbije
svetloba zjutraj tipa
na mizi pod brezo je zadremal pleten naslonjač
THEODOR W' ADORNO:
resume o
kulturni industriji
Beseda kulturna industrija (Kulturindustrie) naj bi bila prvič uporabljena v knjigi ,,dialektika pro-svetljenstva", ki sva jo s Horkheimerjem objavila leta 1947 v Amsterdamu. V najinih osnutkih je bilo govora o masovni kulturi, o množični kulturi. Izraz sva nadomestila s ,,kulturno industrijo", da bi s tem že od začetka izključila razumevanje in lazlago, ki ustreza njenim zagovomikom, razlago namreč, da gre pri pojavu kulturne industrije za nekaj takega, kot je kultura, ki spontano vstaja iz samih množic, za sedanjo podobo ljudske umet-nosti. Kultuma industiija pa se od česa takega radikalno razlikuje. Stare navade spaja v novo kva-liteto. Njeno celotno tkivo sestavljajo bolj ali manj načrtno urejeni proizvodi, ki so prikrojeni mno-žični konsumaciji in ki y najširšem smislu to kon-sumacijo tudi omogočajo. Posamezna tkiva so po svoji strukturi med seboj enaka ali pa se drug diu-gemu vsaj prilegajo. Urejeni so v sistem in ta ure-jenost je skorajda popolna. To jim dovoljujejo tako današnja sredstva tehnike kot tudi koncentracija gospodarstva in oblasti. Kulturna industrija je namerna integracija svojih porabnikov oziroma potrošnikov od zgoraj. Združiti hoče območja višje in nižje umetnosti, ki so bila tisočletja raz-točena. Na škodo obeh. Višja umetnost je zredu-cirana na efekt, na efektnost, tako ob svojo res-nost, nižja s svojo civilizatorsko krotkostjo pa ob nespodobno upornost, ki jji je bila lastna vse do-kler ni družbena kontrola postala totalna. Medtem ko kulturna industrija neutajlivo spekulira z za-vestjo in nezavestjo milijonov, pa množice niso nekaj primarnega, ampak tisto sekundarno, vkalku-lirano: privesek mašinerije. Potrošnik ni, kot bi nas kultuma industrija lahko prepričala, kralj, potroš-nik ni njen subjekt, temveč objekt. Pojem masov-nih medijev, ki so ga prjiedili kulturni industriji, že postaja neškodljiv. Tu ne gre niti za množice, niti za posameznike - tehnike komuniciranja kot take - ampak za duh, ki so jim ga prišepetali, za glas njihovega gospodarja. Kultuina industrija zlorablja vpliv na množice zato, da bi podvojUa njeno dom-nevno dano in nespremenljivo mentaliteto, da bi jo utrdila in okiepila. Izključeno je, da bi mentaliteto lahko s čim spremenili. Množice niso merilo, ampak ideologija kulturne industiije, v kolikor lahko ta sploh eksistira, če se ne prilagodi mno-žicam.
Kulturno blago industrije se ravna, kot sta že pred tiidesetimi leti izjavila Brecht in Suhrkamp, po principu svoje uporabe, svojega ,,vnovčenja", in ne po lastni vrednosti ter po sebi lastnem položaju, konstrukciji, bistvu. Celotna praksa kultume indu-strije prenaša motiv dobička, profita naravnost na duhovne tvoibe. Odkai le-te živijo kot blago na trgu svojih avtorjev, so že marsikaj pridobile. Toda za dobiček si piizadevajo le posredno, prek svojega avtonomnega bistva. Novo v kulturni industriji je neposredni, dobro vidni primat učinkovanja, ki ga je natančno preračunala v svojih najbolj tipičnih proizvodih. Avtonomijo umetnin, ki se je seveda le redkokdaj popolnoma izkazala, in ki je bila ne-nehno prepojena z vezami svojega učinkovanja, kulturna industrija namerno ukinja, odpravlja z zavestno voljo tistih, ki vodijo ta proces, ali brez nje. Ti so tako izvršilni organi kot oblastniki safni. Ekonomsko so ali so bili (se nahajajo) v položaju, ko iščejo nove uporabne možnosti kapitala v go-spodarsko najbolj razvitih deželah, kulturo, ki po svojem lastnem bistvu ni le ustregla ljudem, ampak se je vedno tudi postavljala po robu otrdelim raz-meram, v katerih živijo (s tem je povzdigovala, častila ljudi), so medtem, ko jim je postala čisto domača, vklenili v otrdele razmere in jo tako po-nižali. Duhovne tvorbe kultume industrije že dolgo niso tudiblago, ampak so povsem blago. Ta kvanti-tativni premik je tako močan, da ustvarja popol-noma nove pojave. Naposled kulturni industriji sploh ni več potrebno direktno spremljati profit-nih interesov, iz katerih je izšla. Kulturna indu-strija prehaja v public relations, prav v pozicijo good will, ne glede na posamezne firme ali pro-dajne objekte. Na posameznika so prenesli splošno nekritično razumevanje stvari, ustvarili so reklamo za svet, tako kot je vsak proizvod kulturne indu-strije svoja lastna reklama.
Vendar pa so pri tem zadržali značilnost, ki so prvotno nekoč pripadale spremembi literature v blago. Če ima kaj na svetu svojo antologijo, potem jo ima kulturna industrija, ki poseduje ogredje togo, okorelo utrjenih (konzerviranih) temeljnih kategorij, ki jih lahko razberemo v angleškem ko-mercialnem rotnanu iz konca sedemnajstega in začetka osemnajstega stoletja. Kar se v kultumi industriji kaže kot napredek, tista neprestana novost, ki se ponuja, ostaja prevleka vedno istega. Spremembo povsod zastira skelet, na katerem se je spremenilo tako malo kot na saniem motivu do-bička, odkar je ta prevladal nad kulturo.
Pri tem pa izraza industiija ne smemo jemati dobesedno. Tiče se standardizacije stvari samih (nekako tako kot vsak obiskovalec kinematografov dobro pozna western) in racionalizacije posamez-nih tehnik, ne pa strogega postopka in poteka pro-izvodnje. Medtem ko se proizvodni postopek v centralnem območju kultume industrije približuje filmu, z delitvijo dela, vključitvijo strojev in ločit-vijo delavcev od proizvodnih sredstev (ta ločitev se kaže v večnem konfliktu med umetniki, ki delajo v kulturni industriji, in tistimi, ki kultumo industrijo vodijo, obvladujejo) ter telutičnim načinom delo-vanja, se bodo individualne oblike proizvodnje vendarle obdržale. Vsak proizvod se daje indivi-dualno - individualnost sama velja za krepitev ideologije, vtem kp se vzbudi videz, da je vse, kar je dogovorjeno in posredovano, le: pribežališče neposrednosti in življenja. Kultuma industrija slej ko prej služi nekim tretjim osebam in ohranja svojo afiniteto do zastarelega cirkulacijskega pro-cesa kapitala, do trgovine, iz katere je izšla. Njena ideologija uporablja predvsem sistem zvezdnikov (Starsystem), ki si ga je sposodik od individuali-stidne umetnosti in njene komercialne eksploata-cije. Cim bolj nečloveški je njen pogon,- njeno delovanje, funkcioniranje, tem marljiveje in učin-koviteje propagira dozdevno velike osebnosti.
Pojem tehnike v kultumi industriji je le po imenu tisti, kot je prisoten v umetninah. Nanaša se na organizacijo stvari v svoji notranjosti, znotraj svojega bistva, na svojo notranjo logiko. Kulturna industrija ima ideološko zaslombo prav v tem, da se pred konsekventnostjo svoje tehnike skrbno varuje v svojih proizvodih. Istočasno parazitsko živi od tehnike, s katero dosega materialno vzpo-stavitev dobrine in ki poteka izven umetnosti. Pri tem ji ni mar notranje umetniške podobe, pa tudi formalni zakon estetske.avtonomije je ne zanima. Iz tega rezultira zmes, ki je za kulturno industrijo bistvena: zmes steamlininga, fotografske trdote in preciznosti ter individualističnih segmentov in občutij ter priiejene, racionalno disponirane ro-mantike. Če sprejmemo Benjaminovo določitev tradicionalne umetnine kot aure, torej kot navzoč-nost nečesa nenavzočega, potem je kulturna indu-strija definirana s tem, da aureatskemu principu strUctno ne postavlja po robu diugega principa, marveč konzervira razpadajočo auro (kot) v ne-kakšno zamegljeno atmosfero.
Medtem je med kulturnimi politiki, pa tudi med sociologi prišlo v navado, da opozarjajo na po-membnost kulturne industrije pri izoblikovanju zavesti njenih potrošnikov in da tako svarijo pred tem, da bi kultumo industrijo podcenjevali. Treba jo je jemati resno,- brez vzgojne, pedagoške oho-losti. Kulturna industrija je dejansko izredno pomembna kot element duha, ki danes vlada. Kdor bi hotel ignorirati njen vpliv, bi bil vsekakor na-iven. Zavoljo njene socialiie vloge so zatrli nepri-jetna vprašanja o njeni kvaliteti, o resnici in neres-nici, o estetski stopnji njenih izdelkov ali pa so jih vsaj izločili iz tako imenovane komunikacijske sociologije.
Kulturno industiijo je tieba vzeti tako resno, da naŠa kritika ustreza njeni nesporni, vnevprašljivi vlogi, se pravi, da moramo biti do nje kritični, ne pa da se potuhnemo, pritajimo pred njenim mono-polom.
Med intelektualci, ki se hočejo z njo sprijazniti in zato poskušajo najti s pomočjo respekta pred njeno močjo skupno formulo za svoje pridržke glede kulturne industrije, je (če iz zasukane regre-sije že niso ustvarili novega mita dvajsetega sto-letja) običajen: ton ironične strpnosti in potrpež-Jivosti. Saj vemo, kako je z vsem tem, z ilustrira-nimi romani, s serijskimi (družinskimi) televizij-skimi igrami in paradami popevk, z psihološkimi posveti in horoskopskimi stolpci. Vendar naj bi bilo vse to neškodljivo in poleg tega demokratično. Vse to naj bi tudi dajalo vsemogočim blagoslov, na primer s širjenjem informacij, nasvetov in vzorcev, ki nas razbremenjujejo vsakdanjih težav in po kate-rih- se je zato treba ravnati. Seveda so informacije takšne, kot lahko pokaže vsaka sociološka študija o nečem tako elgmentarnem, kot je stanje poli-tične informiranosti: borne in ravnodušne, nasveti, ki jih slišimo na raznih manifestacijah kulturne industrije, so prazni, banalni in slabi. Vzroci, for-mule, po katerih se je treba ravnati, ki določajo naŠe vedenje, so nesramno komformistični.
E)omnevamo lahko, da je zavest potrošnikov samih razcepljena med predpisano šalo, ki jim jo izroča, ponuja in vsiljuje kulturna industrija, in nned pogosto odkiitim (neprikiitim) dvomom v nji-hovo blagoslavljanje. Izrek, da svet hoče biti golju-fan, je postal bolj resničen, kakor je bil nemara kdajkoli mišljen. Ne samo, da ljudje - če tako rečemo — nasedajo sleparijam, pa če jim ponudijo še tako minljive nagrade, ne: že sami od sebe ho-čejo prevaro, hočejo biti goljufani, čeprav so golju-fijo spregledali in spoznaB. Krčevito zaprejo oči in v neKaksnem samozaničevanju pritrdijo tistemu, kar se jih dotakne, kar se jim pripeti, kar se jim dogodi in o čemer vedo, za kaj je proizvedeno, fabricirano. Ne da bi priznali, slutijo, da bi bilo njihovo življenje docela neznosno, brž ko se ne bi
več oprijemali zadovoljstev, ki to v bistvu sploh niso.
Najbolj oblasten zagovor kulturne industrije praznuje danes njen duh, duh, ki je kot faktor reda spoznan za ideologijo. Ta naj bi človeku v do-zdevno kaotičnem svetu omogočala in nudila merilo za orientacijo ... in že samo to je zelo poceni. Vse, kar pa ideologija domneva, da bo ohranila, obravnavala pred kulturno industrijo, pa kulturna industrija sama tem bolj temeljito razruši in uniči.
Sklicevanje na red biez njegove konkretne dolo-čitve, sklicevanje na razšiiitev norm, ne da bi se jim bilo treba izkazati s stvarjo samo ali pred za-vestjo, je piazno, nično, neveljavno. Objektivni red, ki zavezuje in določa človekovo ravnanje, s katerim pregovarjajo ljudi, ker ga sami ne obvladu-jejo več, ta red nima nikakišne veljave, če je ne izpriča v sebi in iz sebe ter pred ljudmi. Prav v to pa ne privolijo, tega ne stori noben proizvod kul-tume industrije. Pojmi reda, ki jih kulturna indu-strija utrdi, so vselej pojmi status quo. Neizpra-šane, neanalizirane in nedialektične so podtaknili, čeprav ne ustrezajo ničemur več. Kategorični imperativ kulturne industrije, za razliko od kantov-skega, nima nič skupnega s svobodo. Glasi se: vdaj se v to, kar tako ali tako je, in v to, kar (kot refleks na njegovo moč in navzočnost) vsi že tako ali tako mislijo. Zaradi ideologije kulturne industrije zavest zamenja konformizem: red, ki izhaja iz zavesti, ni nikoli konfrontiran s tem, kar zahteva do sebe ali z realnimi interesi ljudi. Red po sebi pa nikakor ni tisto dobro. To bi bil le v tem primeru, če bi bil pravilen. Da se za to kulturna industrija ne zmeni, da red poveličuje in abstracto, to izpričuje le nemoč in neresničnost sporočil, ki jih omogoča in posreduje. Od sebe zahteva, da vodi tiste, ki si ne znajo pomagati in jim igra (glumiti, voigaukeln) konflikte, ki jih morajo zamenjati s svojimi last-nimi,... in v tem razrešuje konflikte le na videz. V proizvodih kultume industrije zaidejo ljudje v težave samo, če se (večinoma prek zastopnika pre-dobrotljivega kolektiva) ponovno nadležno posta-vijo po robu pritrditvi, privolitvi, v ničevo harmo-nijo splošnega in občega, v puhlo in prazno harmo-nijo splošnosti in občosti, katere zahteve so morali najprej skusiti kot zahteve, ki so nezdružljive z njihovimi inteiesi. Zato je kultuma industrija iz-oblikovala nekakšne sheme: vzorce, ki sežejo v tako pojmovno oddaljena področja kot je to na primer zabavna glasba. Kar si izmisli, kar si zamisli kulturna industrija, niso nikakišna navodila za živ-ljenjski blagor in tudi noben nov način moralne odgovornosti, temveč (le) opomini, da je treba ubogati najmogočnejše interese. Sporazum, ki ga propagira, krepi slepo, lažno in nepojasnjeno avto-riteto. Ce bi v dejanskosti, v realiteti, resničnosti, ugotavljali ustreznost kulturne industrije ter nje-nega položaja, kakišnega zahteva, ne po njeni iastni substancionalnosti in logiki, ampak po na-činu njenega delovanja: po njenem učinku,.. . če bi se resno zmenili za to, na kai se kar napiej sklicuje, potem bi bilo dvakiat teže sprejeti poten-cial takšnega učinka, takšnega učinkovanja. To pa pomeni pospeševanje in izrabljanje slabosti Jaza (Ega), na katere je sedanja družba s svojim kopiče-njem moči že taico ali tako obsodila svoje nemoč-ne pripadnike. Njihova zavest se tako oblikuje v vzvratnem smislu (se pravi, da se zavest spreminja v topo, služno, interno zavest).
Kulturna industrija je vse drugo kot neškod-ljiva.,.. Odvisnost in podložnost ljudi, rezultat kulturne industrije, je morda najbolj ustrezno označil neki ameriški testiranec, ki je menil, da bi bilo vsem nadlogam in pomanjkljivostim naše dobe enkrat za vselej konec, če bi le ljudje hoteli pre-prosto slediti prominentnim osebnostim. Nado-mestno zadovoljstvo, ki ga kultuma industrija nudi ljudem, s tem ko vzbuja ugodne in misel, češ svet je urejen ravno takšen, kot je, takšen kot jim ga kultuma industrija skuša sugerirati (prišepetati, vsiliti) - s tem jih goljufa za srečo, s katero jih slepi. Celotni, skupni efekt kulturne industrije je efekt antiprosvetljenstva (Anti-Aufklaerung). V njem namreč (tako sva ga imenovala Horkheimer in jaz) postane prosvetljenstvo: napredujoče teh-nično obvladovanje narave, prevara množic, sred-' stvo ujetja, vkovanja in vklenitve zavesti. Kulturna industrija preprečuje nastanek avtonomnih, samo-stojnih, zavestno mislečih in odločujočih posamez-nikov. Ti posamezniki naj bi bili pridržek demo-kratične družbe, ki se lahko ohrani in razbija le v zrelosti in iz nje. Ce množice po krivici od zgoraj sramotijo kot množice, potem končno ni kulturna industrija tista, ki jih je naredila za množice, za mnočice, ki jih nato zaničuje in onemogoča nji-hovo emancipacijo, ki bi ji bili ljudje sami dorasli, bi jim to dovolile produktivne moči dobe.
Tekst je preveden iz nemščine (Th. W. Adorno: Ohne Leitbild, Parva Aesthetica, Ed. Suhrkamp 1967) in je skrajšan na neka-terih nebistvenih mestih.
ANICA Z DOLENJSKE - Prebi-rajte sv. pismo. Ne smete ga pa raz-lagati tako, kot ga je iazlagal Ameri-čan Russel in njegov učenec Ruther-ford. Ta dva nista naslednika apo-stolov, zato njune razlage ne poslu-šajte. Jezus je dejal in nas še vedno uči: ,,Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. Apostolom in njunim naslednikom (Skofom) pa je zagoto-vil: ,,Kdor vas posluša, mene po-sluša."
DRUŽINA, 11. OKTOBRA 1970 ŽELELI STE ODGOVOR
zzz o o o ooomm
Takole je bil evangelij, kakor ga bom po vesti svoji zapisal. Ko smo se že navadili na čudeže, ki so nagosto prihajali od Jezusovih rok navzdol po svetu, reče mu Juda: Gospod, kako je to, da se boš nam razodel in ne svetu? Pa mu Gospod jezik pokaže od ust pa do nosa, BBEEEee rede z globo-kim in groznim glasom in Leniča in Merlaka piime čez pas. Potlej odidejo na svoje poti in Stanku LEnicu in Ivanu Merlaku poženejo rožnati rožički iz hrbta pa proti nebesom. Rahlo prerahlo se raz-srastejo v drobne kurje repetničke.
Tako se je zgodilo in prav se je zgodilo. Ta re-pati Juda pa po žveplu smrdeč ni se vdal. Puhne rumen zvarek iz ritne odprtine in se destinira pa destinira, dokler se ne piedestiniia v enega Ameri-kanca. Na zobe si napiše ime Russel in gre nedolž-ne ovčke v ritke grist. Huda ura prileze iz kotlov globoko pod zemljo nad Slovence, komaj nekaj nedolžnih ritk je še ohranjenih, vse druge popustile so se razuzdanim zobem, da jim puščajo kri. Kaj zdaj? ŽELELI STE ODGOVOR. Ta zobati greh ni naslednik apostolov, zato vas njegov organ ne more ogrešiti. Oni pri tem sploh nič ne more, da bi Res-nica zmogla priti noter do vaših reči, je potreben žegnan falos. Hudo pomankanje apostolov pa na-domeščamo z misijonarji.
Tako se je zgodilo in nekam motno je bilo. Kri-stus je visel kot netopir na križu. Mislila in mislila sta Lenič in Merlak, pa se nista nič domislila. Hudič, s ta žegnanim in ta grešnim še vseeno ni čisto tako. Eden jima je pa pomagal; (Čeprav tega nista vedela in še zdaj ne vesta.) Pa je rekel: Bog se razodeva po ateistih nič manj kakor po kristjanih. Bil je zvit kot presta, Meilak in Lenič samo kot kife^c. No, če se razodeva po ateistih, je to malce molčeč bog. In če po kristjanih je precej pasivno fašističen. Oboje pa predpostavlja, tu je presta prvič zavila, da bog je. Po ateistih se namieč ne more razodevati ničesar, niti to da ga ni. Razodeva se ta ničesar. In kaj se razodeva po kristjanih? Tu je presta drugič zavila: razodeva se da bog je. To pa seveda, če bog res je. Tega pa pri ceh presti zares ne moiemo vedeti. Žal. Zato se niti po atei-stih niti po kristjanih ne razodeva nič od tistega, kar res je. Razodeva se tisto, kar sami hočejo in predpostavljajo. To je vojga.
Zato vaju, moža politike, prosimo ponižno in nestrpno, govoreč: duh mutasti in gluhi, izidi iz vaju, ukazujemo ti, izidi. Kei natančno vemo, da si iepetničke odpneta, preden zlezeta v posteljo.
lues
simfonija posodja slapovi vodovja cerebrospinalna tekočina se sesede dno vztrajno kljubuje otožen ptič preleti pokrajino
potem se spomeniki pritajeno slečejo nekje se oglasi skrivnosten slon parkelj toči bencin reke zadišijo po mentolu kit se odvleče k frizerju ribnik se prestavi za kos kruha
miši se drgnejo ob ure
okna se talijo
nekdo je v kopalnici pozabil kapilare
bikov rep histerično prižge petrolejko
za kosilo so stisnjene pesti rožnat mezinec pobira fistule vesla tolčejo ribje trebuhe privezan konj pogleduje v nebo in si nekaj reče sam pri sebi
hej pijana rjuha hej pijana rjuha
narednik z veselo cevjo v roki
moj ženin je šofer avtobusa
moj narednik z debelo mravljo v roki
na blagajnikovem obrazu se pojavijo
vodna drevesa
muhica brenči v vročini
trafika žalostno zavija
tvojo zadnjo krpo so požrli tvoja palica je obrabljena tn ti izpodletava v dlesni izpod kumulusa ti prileti jošek v gasilski uniformi zateglo riganje zelenih plakatov te vrže iz tira v tir
kratek sprehod po vzorcih
umazana ježa po rožmarinu
tresljaj postelj
bruhanje por
hubertus in flavta
zazibaj se pomahaj si ohlapa
prva povojna leta dišijo po neumiti bradavici in trakulji s cilindrom na deveti brazdi
na bradavici se lahko stoji
zmaj v pesti je stara goba
nožna kita pilia v nozdrvi in
kuha mulo
telo postaja poševni zvon
moj mali bradavičar dvigni glavo
pa v štango
EN  STAR  ŠTOS
zasnove
5.11.1970
TEZE ZA PROGRAMSKA NAČELA ZVEZE ŠTUDENTOV JUGOSLAVIJE
UVOD
Program neke organizacije predstavlja artikulacijo bazičnih interesov socialne strukture, katere predstavnik je, ali, bolje rečeno, ki jih organizirano kaže v sami organizaciji. Te tri kategorije (struktura, interes, organizacija) dejansko tvorijo okvir in sam smisel političnega delovanja. Njihovo usklajevanje in zavzemanje na druž-benem planu tvorita smisel in moč politične akcije. Seveda ni treba, da je program napisan, čeprav v večini primerov je, vendar mora funkcionirati kot skup stališč, ki so izraz usklajenih skupnih interesov, brez katerega ni dejanske organizacije, temveč deluje organizacija kot vsiljena. Na drugi strani napisani program in zavzemanje vodstva določene organizacije za realizacijo tega programa, ki je lahko zelo dobro organizirano in celo efektno, še vedno ne izpričuje dejanske eksistence programa, lahko pa izpričuje zunanji pomen določene organizacije. Bazični interesi, ki se v določeni strukturi kažejo kot sila kohezije in integracije same strukture in iz katerih klije možnost organiziranja, zahteva artikulacijo (formuliranje), t. j. zahteva poli-tično izoblikovanje, kar konstituira ter poudarja potrebo in funkcijo programa. Politično delovanje torej, gledano z aspekta programa, ima dvojni pomen: prvi je v konstituiranju, spopadanju in razhajanju interesov določene socialne strukture, ki se na koncu formulira kot smotrno odrejanje strukture, in drugi pomen pa je delo organizacije za realizacijo tega smotrnega odrejanja, s katerim ta organizacija postaja del celotne politike in političnega sistema, od katerega sprejema tudi valorizacijo pomena te akcije. Valorizacija pomena in politični status določene organizacije sta odvisna torej od stopnje njene dejanske eksistence, t. j. od stopnje, v kateri dejansko izraža bazične interese socialne strukture, ki jo organizira, in od karakterja celot-nega političnega sistema v okviru katerega se cilji te organizacije racionalizirajo in realiziiajo v spopadu z interesi celotnega političnega sistema. Program zato ni pre-prosta legitimacija določene organizacije, tudi ni preprost faktor manipulacije de-janskega eksistiranja določene organizacije, temveč je artikulirana mera usklajenosti določenih interesov in mera politične moči in družbenega pomena določene organi-zacije v celoti političnega sistema. Politika na splošno nima drugega smisla (ali vsaj ni potrebno, da bi ga imela) kot organizirano artikulacijo interesov, ki v možnosti eksistirajo v določenih socialnih skupinah ali v celotni družbi. (To je politika v izvoru svoje eksistence, ne pa v svojem funkcioniranju). (Pojem organizirane artiku-lacije ali organiziranje kot artikulacija izvirnega smisla in vsebine diužbenega po-mena socialne strukture, ali politika kot dinamika organiziranja artikuliranih intere-sov v svojem vzvratnem delovanju /funkcioniraju/, torej ne v fazi konstituiranja, temveč v fazi funkcioniranja poleg represivnega delovanja bolj in bolj deluje kot proizvodna sila.) V tem pa je smotrni, programatski in dejanski smisel eksistiranja sfere politike. Seveda formulacija ciljev v obliki programa kot konca določene faze diferenciacije in kristalizacije interesov deluje represivno v tolikšni meri in toliko, v kolikor izgublja zvezo s permanentnim spreminjanjem; t. j. v tolikšni meri, v kolikor ustavlja nujen proces konstituiranja pofitičnih stališč in programov ter predstavlja bolj in bolj sistematizirano sredstvo za sajnostojno eksistiranje organizacije glede na socialno strukturo, ki naj jo bi odražala. Če je program derivat celotnega političnega sistema, torej ne avtohtono izraz kohezije določene strukture, temvec način distri-bucije političnih stališč celote političnega sistema, torej tudi način vnanje organizi-ranosti določene strukture, tedaj se program določene organizacije pokaže kot najpomembnejši element realizacije transmisijske vloge določene organizacije. Seveda se ne sme pozabiti, da program in politika sama od sebe nista samo odraz določene organizacije in integracije neke strukture, temveč imata tudi kreativni pomen kot faktor integriranja in povezovanja pri samozavedanju odrejene strukture. Tu je tudi možen faktor manipulacije (kot osamosvojitev kreacijske funkcije poli-tike) in zamenjave dejanskih ciljev z vsiljenimi. Vse to poudarja resnost in odgo-vornost, pa tudi nujnost formuliranja programa oziroma njegovih programskih načel.
ŠTUDENTJE KOT DRUŽBENA SKUPINA IN KOT POLITIČNI SUBJEKT
1.  Študentska grupacija izvaja svojo potrebo  iz  pomena dela, s katerim se ukvarja, drugače rečeno, iz proizvodnje funkcije znanosti. V tem smislu je mogoče zgodovinsko spremljati tako kvalitativno kot tudi kvantitativno rast pomena štu-dentov v celotni strukturi družbe kot analogije transformacije proizvajalnih sil, v okviru katerih znanost čedalje širše in bolj direktno ter čedalje bolj integrirano deluje kot pomemben faktor razvoja celotne proizvodnje.
2.  Študentje so, gledano formalno, začasna, izrazito mobilna in relativno kohe-rentna grupacija, ki ji zaradi svoje začasnosti samo v določenih mejah uspeva v trajanju študentskega statusa uresničiti neko izenačevanje socialnega položaja, s tem pa tudi lastnih družbenih interesov ter odtod tudi lastnih (posebnih) političnih interesov. Po vsebinski plati pa je kohezija študentov v družbenem smislu odvisna od pomena in funkcije znanosti. Z njenim razvojem prihaja do določene integracije med delovnimi procesi študiranja in uporabe pridobljenega znanja, od koder izvira določena integracija socialnih kategorij študentov in inteligence. To vpliva tudi na karakteristike začasnosti in koherentnosti študentske grupacije v smislu večjega izenačevanja njihovih interesov, ter tako deluje tudi na možnost političnega vpliva študentov.
3.  ,,Demokratizacija" izobraževalnega procesa, ki ni produkt demokratizacije družbe v političnem smislu, temveč je produkt širjenja izobraževalne sfere v okviru celotne proizvodnje, vse pa na temelju povečane proizvodnosti znanosti, kvanti-tativno v veliki meri dviga število študentov. Na ta način povzroča, da v strukturi študentov participirajo vsi družbeni sloji, torej da se ne dogaja samoreprodukcija inteligence in tako vpliva tudi na nekoherentnost te grupacije. Po drugi plati ta demokratizacija pomika center koncentracije socialnih spopadov tudi na univerzo ter z integriranjem in destruiranjem s pomočjo naraščajoče proizvodnosti znanosti vpliva na konstituiranje skupnih interesov študentov.
4.  Študentje   kot   del družbene kategorije  mladine  v procesu  naraščajočega pomena izobrazbe in v procesu destrukcije smisla izobrazbe kot socializacije, torej v toku širjenja proizvodnega procesa in integriranja znanosti vanj, torej v procesu
,,podružbljevanja". Kategorije mladine, čedalje manj poudarjajo skupne interese, ki izhajajo iz bio-psiholoških konstituant mladine in uresničujejo družbene in delovne vezi z drugimi kategorijami mladih. Nasprotnosti mladine in družbe se izgubljajo v procesu proizvodnje in tako tudi družbi kot celoti.
5.  Proces destrukcije mladine kot nasproti družbi postavljene kategorije, kot ,,zrcala" družbe vse bolj premika meje sodelovanja v okviru socialne diferenciacije. Cedalje teže je govoriti o specifičnih interesih mladine.
6.  Kot politični subjekt študentje, kot izdiferencirana in vse bolj koherentna grupacija v novi družbeni strukturi in v novem konceptu politike, prevzemajo po-membno vlogo. Politična pomembnost se seveda ne more meriti predvsem kvanti-tativno, čeprav številčnost določene grupacije močno vpliva na respekt politike do nje. Struktura pomembnosti v politiki izhaja iz dejanskega pomena v strukturi reprodukcije družbenega življenja v celoti, in zaradi tega na določen način valorizira določene socialne grupacije po pomembnosti dela, s katerim se UKVARJAJO.
II. ZNANOST
7.  Stališče: znanost je proizvodna sila (dejanska definicija), ki nereflektirano opozarja na dve globalni implikaciji:
a)  da se v znanosti nekaj bistvenega spreminja,
b)  da se nekaj spreminja v proizvodnih silah;
če vzamemo, da je to nova definicija znanosti in če ne razglabljamo o dejanskem pomenu znanosti kot znanosti. (Vse to seveda bazira na hipotezi, da je definicija znanosti kot proizvodne sile to, kar zadeva novost v sodobni družbi s predpostavko, da je tudi ta družba sodobna, t. j. v bistvu nova.)
Ce razmotrimo smisel znanosti, moramo reči, da je bila vedno pomembna go-nilna sila družbe in da je na določene načine opravljala funkcijo proizvodne sile, celo dlje na direkten način, t. j. popolnoma integrirana z drugirni oblikami dela. (Dejansko tedaj še ni bilo govora o znanosti, temveč o znanju in intelektualnem delu. To je tisto, kar misli Lukacs: ,,Seveda je to znanstveniku v določenem smislu neprijetno poslušati, kajti, če vzamem faktum znanosti, se vprašam, od kod nastaja. V vsakem teleološkem stališču, katerih eno je tudi delo, je trenutek, ko človek, ki dela - naj si bo tudi človek kamene dobe - premišljuje, če je za načrt, ki ga ima, inštrument prikladen ali ne. Ce se vrnem v dobo, ki ni poznala izdelave inštru-mentov za delo in mislim na čas, v katerem je pračlovek zbiral samo kamenje, da bi opravljal določene funkcije, potem si lahko domišljam, kako raziskuje dva kamna in reče - če je on to tako forumliral, kot to jaz sedaj delam, je popolnoma vseeno -ta kamen je prikladen, da se z njim odkrhne veja, drugi pa ne. S to izbiro kamenja začenja znanost. Le da se je znanost postopoma koncipirala v samostojen posre-dovalni aparat, pri čemer so pota, ki vodijo do zadnjih praktičnih sklepov, nena-vadno dolga, kot lahko opazimo v vseh tovarnah." Trditev, da intelektualno delo ni produktivno, temveč da njegov razvoj temelji na eksploataciji fizičnega dela in sploh, da celotna eksistenca bazira na tej eksploataciji itd., pa je bila prav tako vedno delno točna, in ne samo sedaj, ko je razvidna njegova (intelekutalnega dela kot znanosti) direktna proizvodnost. V vsakem proizvodnem aktu se opravlja zedi-njenje totalitete dela, ne glede na njegovo prejšnjo (in kasnejšo) razdvojenost in ne glede na to, da se opredmeteno v proizvodu potem spet razdvaja. Delo se vedno zgoščuje (sešteva, ,,stiska") v svoji osnovni usmeritvi v proizvodnji, da bi opredmeti. Zakon ,,racionalizma" proizvodnje (dojet zelo šiioko) deli delo in razdeljenega ,,integriia"; ker pa funkcionira le v proizvodnji, lahko obstaja le kot razdeljeno. Ta delitev se ,,institucionalizira" s povečanim delovanjem človekove družbenosti (družba nasploh), ki je tudi samapo sebi proizvod ,,racionalizma" proizvodnje.
8.  V tem smislu se tudi znanost kot proizvod zgodovine razvoja dela in člove-kove družbenosti  (kot koncentracija in integracija ,,posebnega" intelektualnega dela) odmika od zgodovinsko konstituiranih, integriranih osnovnih oblik dela in na
videz neha delovati ,,proizvodno".
V takem razvoju znanosti sta bistveni dve konsekvenci:
a)  Izločanje znanosti iz totalitete dela (delitev na intelektualno in manualno delo) v formi delitve znanosti in znanja (veščina, intelektualno delo) in kasneje;
b)  notranja delitev znanosti na fundamentalho in uporabljeno (uporabljivo), t. j. ,,neracionalno" in ,,racionalno".
9.  Razvoj proizvodnje in razvoj znanosti (ki je vzajemen) znova zahteva zedi-njenje vseh teh deljenih kategorij v stališču: znanost je proizvodna sila. To pa spet ne pomeni, da je treba mistificirati dejanske razlike, ki so v delu prisotne. Tej mistifikaciji se izognemo le, če zaznamo funkcijo koncepta ,,racionalizma" eksi-stence dela in proizvodnje in tako tudi proizvodnih sil.
(Marx in Engels v Nemški ideologiji o znanosti: ,,Poznamo samo eno edino znanost, znanost zgodovine. Zgodovino lahko, če jo gledamo z dveh plati, delimo na zgodovino narave in zgodovino ljudi. Pri tem pa se ti dve plati ne moreta deliti; dokler obstajajo ljudje, sta zgodovina narave in zgodovina ljudi medsebojno pogo-jeni. Zgodovina narave, tako imenovana naravna znanost, nas tukaj ne zanima; moramo pa se posvetiti zgodovini ljudi, ker se celotna ideologija omejuje ali na popečeno dojemanje te zgodovine ali pa na njeno popolno abstrahiranje. Sama ideologija je le ena od-plati te zgodovine." S tem ne poudarjata nekaj radikalno novega in ne delata radikalnega prevrata itd. Nasploh je treba biti skeptičen do trditev o ,,novem" in ,,starem", ker negirajo /implicitne, domnevne/ samorazvoj sploh, v tem primeru pa vsekakor samorazvoj misli. S postuliianjem neke znanosti sta daleč od tega, da ne bi videla razdeljenosti znanosti /specializacije/, temveč trdita, da specializacija ne sme zamegliti možnosti skupnega in totalitete.)
10.  Trditev: znanost je proizvodna sila torej ne izreka nekaj novega, če se s tem govori o pomenu intelektualnega dela ali o pomenu dojemanja zakona narave in družbe za razvoj proizvodnje. Znanost je v tem smislu vedno bila proizvodna sila. Kar pa je novega, je vsebovano v dveh aspektih:
a) ,,Demokratizacija" ali razširitev biti znanosti,
,,demokratizacija" znanosti ali njeno širjenje je izraz dvojnega procesa. Prvi je vsebovan v imanentni težnji znanosti k stvarnosti v potrebi, da jo v sebi verificira (kar je le del logike človeškega dela sploh - to je sam smisel in bistvo dela); in drugi, ki vsebuje rast znanosti iz same proizvodnje, t. j. rast znanstvene proizvodnje, za katero skup znanja in veščin, zadostnih za proizvodnjo, nehava biti zadostna ter začenja zahtevati dinamiko in samorazvoj misli in znanja, vsebovanega v znanosti. V tem smislu znanost širi svojo bit predvsem v procesu izobrazbe, s tem da omogoča velikemu številu ljudi spoznanje znanstvenih dosežkov, potem pa širi bit tudi proiz-vodnji in razvoju. Potem se ta ,,demokratizacija" zrcali v bistveno novih možnostih, ki se neukemu človeku kažejo v odnosih zlasti do narave, pa tudi do sveta in družbe. Ta krepitev človekove moči, ki pomeni znanost, je možna le kot nepo-sredna integracija znanosti v delo, t. j. v proces celovite proizvodnje in to ne na tak način, da bi proizvodnja bila potrošnik znanosti, ampak, da se dejansko integrira, pri čemer ima znanost adekvaten prostor v tehnologiji dela itd.
b) ,,Neposrednost" proizvodnosti znanosti, kar pomeni: funkcionirajoča proiz-vodnost znanosti.
V integriranem delovanju dela znanost kot delo neposredno (glede na delo, ne pa glede na produkt: znanost lahko proizvaja samo znanstveno resnico, pa bo vseeno neposredna proizvajalna sila) daje svojim dosežkom vrednost potrebnega in tega, kar omogoča in razvija možnosti drugih proizvodnih sil. V tem smislu ni proizvodna sila samo to v znanosti, kar razvija proizvodnjo, ali to, kar se opredmetuje, marveč vse to, kar razvija znanost samo in predvsem kar je in kar ppmeni razvijanje znanosti, je proizvodna sila na popolnoma neposreden način. Znanosti ni več treba, da se veri-ficira v od sebe izločeni in neznanstveni praksi, temveč v lastnem samorazvoju in lastni znanstveni praksi. (To je posebno važno z aspekta univerze kot koncentracije in organizacije znanosti kot dela, t. j. proizvodnje znanosti.)
11.  (Bistveno je v vsem tem dojeti, da je celotna usoda znanosti vsebovana v njeni družbeni biti, t. j. v samem gibanju družbe ali v trditvi, da je znanost samo ena, čeprav bistvena sfera družbe. Znanstvenost znanosti je vsebovana v totalizaciji družbe. Demokratizacije znanosti in njenega širjenja in tudi njenega neposrednega funkcioniranja si ne moremo zamisliti brez ,,podružbljevanja" družbe, torej brez analize usode celotne družbe in vsakega njenega posameznega dela ali sfere.)
12.  Z aspekta znanosti pomeni stališče, da je znanost proizvodna sila:
a)  ,,Demokratizacijo" ali ,,omasovljenje" t. j. ,,podružbljevanje" znanosti. ,,Podružbljevanje" znanosti ali ekspropriacija znanja afi permanentno izobraže-
vanje, vse to je realnost v tolikšni meri, kolikor se z aspekta celotne proizvodnje (t. j. celote in ravni razvitosti proizvodnih sil) znanost lahko utemelji v svoji funkciji proizvodne sile in na ta način lahko pokaže svojo imanentno logiko. Kadar preseže ključno točko, tedaj proces družbenega funkcioniranja znanosti, t. j. znanost kot lastnina vse družbe, torej znanost in njena proizvodnja, pridobivanje in uporabljanje kot integralni sistem izobrazbe in proizvodnje, postaja logična konsekvenca razvoja znanosti in celote proizvodnje. V tem smislu je bistveno spoznati to logiko in to zahtevo znanosti in izobrazbe ter proizvodnje. To pa pomeni, da znanost ni, kakor se misli, višja od drugih sfer, če že ne sploh ekskluzivna, odtujena in elitna sfera. Njena ,,demokratizacija" ali ,,podružbljevanje" je osnovni način, na kateri se ona kot znanost lahko zgodi.
b)  Integriranje ali razlike med fundamentom in aplikacijo.
Tudi notranja delitev znanosti v okoliščinah, kjer neposredna proizvodnost zna-nosti pomeni, da sama postavlja racionalnost same sebe, svojega razvoja in svojih posebnih delov, postaja imanentno neobstojna in znanost nenehno teži k temu, da bi jo presegla. Po drugi strani s tem ne zvijačijo aplikacije na račun fundamenta, ker se taka neposredna proizvodnost znanosti lahko dogodi šele kot rezultat njene temeljite povezanosti z drugo proizvodnjo in izhaja iz položaja in statusa docela proizvodnih sil.
c)  Odprava razlike med intelektualnim in fizičnim delom.
(To ostaja za globljo in daljšo obdelavo. Sedaj je treba samo orisati možnost, ki se odpira z razvojem dela in znanosti in ki se tako kaže delu. Vendar pa ta aspekt vnaša vrsto elementov, ki so globlje ekonomski in družbeni, in ki se samo iz analize znanosti ne dajo dojeti.)
III.
UNIVERZA
,,Področja znanosti leže daleč narazen. Vrsta obdelave njihovih predmetov je temeljno različna. Ta razpadla mnogovrstnost disciplin vztraja v nekem pomenu samo še v tchnični organizaciji univerze in fakultet ter praktičnem namenu struk-tur. Nasprotno pa je odmrla ukoreninjenost znanosti v svojem bistvenem terielju." (M. Heidegger)
13.   Univerza kot struktura očitno organizira ali pa se s pomočjo nje. na orga-niziran način izločuje določeno bistvo. V obstoječi univerzi se kaže kot tehnična organizacija določenega delovnega procesa. Bistvo tega delovnega procesa je v druž-benem položaju univerze, t. j. v položaju, ki ga univerza zavzema v procesu produk-cije in reprodukcije družbenega življenja. Družba, koncipirana kot proizvodnja vred-not  in  na tej  osnovi racionalizem eksistence posameznih osamosvojenih delov družbe v nekem trenutku, proti sebi vspostavlja univerzo kot organizacijo pedago-škega procesa in procesa socializacije in kot družbeni kanal, skozi katerega vpeljuje določene sloje v samo jedro lastne in družbene reprodukcije. Univerza, naj bo ,,zaprta" ali ,,odprta", je ,,servis" družbe oziroma osnova diužbene funkcije ustvar-janja dobrin skozi produkcijo vrednost. V tem smislu tisto, kar je na univerzi organizirano, ni proizvodno delo, temveč nekaj delu nasprotnega, kar imenujemo učno-vzgojno funkcijo, ki naj posreduje znanje, znanost in sploh družbeno zavest tistim; ki se pripravljajo za produkcijsko vrednost. Takšen status univerze očitno ne more govoriti o ,,realni" funkciji, avtonomni eksistenci te organizacije. Zato je njena ,,zaprtost" po eni strani v tem, da ne najde svojega prostora v družbi, po drugi strani pa se mora njena ,,odprtost", ki je predvsem usmerjena k finančnemu izviru eksistence, dogajati posredno s pomočjo tiste organizacije, ki praviloma predstavlja družbo samo, to je države. Kritiziranje univerze, češ da po svoji krivdi ni povezana z družbo, je popolno nerazumevanje realnih možnosti univerze same. Pri tem ni bistvenega pomena dejstvo, da univerza nima nekih posebnih vzrokov, da bi si želela spremembo svojega sedanjega položaja. Takšna univerza lahko obstaja edino kot ,,servis". Vendar vloga ,,servisa ' ne more biti tako zelo težka; posebej še za to, ker od tod izhaja tudi veliko privilegijev. (Tukaj je treba seveda poudariti abstrakni in neracionalni status univcrzitetnega servisa, ker se kot takšen kaže v svojem odnosu do družbene celote in do celote lastne funkcije socializacije in izobražcvanja. Zato je njen efekt glede na število diplomiranih študentov ter glede na adekvatnost pridobljenega znanja in tituliranih poklicev popolnoma neracionalen. Vendar to ne izhaja iz njene neintegriranosti v družbo, pač pa iz njenega proračunsko-servisnega, potrošniškega odnosa in funkcije, kjer se univerza kaže za gospodarstvo in vso družbo nezanimiva.)
14.  Takšna univerza ima svoje tri temeljne principe:
a)  UNIVERZA  KOT  STRUKTURA  IMA  PREHODNI  ZNACAJ, je namreč začasno bivališče večine subjektov in ne more utemeljiti svoje smiselne eksistence. Pravzaprav opravlja le to, za kar jo je pooblastila družba: da določenemu številu subjektov verificira pridobljeno znanje, torej da proizvaja določen tip strokov-njakov. Ker nima značaja proizvodne ustanove, ki bi si zaiadi pomena lastne proiz-vodne funkcije lahko priborila tudi trdnejši značaj za svoje subjekte, ker torej ne proizvaja vrednot, marveč jih tioši, očitno nima nobene posebne pravice, razen lzvajanja prenosa splošno družbenega znanja in vrednot, da daje formalne znake v obliki diplom za določene poklice. Znanosti zato ni na univerzi. S tcm mislimo, da znanost ni tukaj na bistven način ali z drugimi besedami, da univcrza ni način organiziranja znanosti. Ali se znanost razvija ali ne, je za univerzo v bistvu nepo-membno. Tako kot univerza porablja družbena sredstva, tako kot je kanal za dosego statusnih lastnosti  (za družbeno verificiranje določenih statusov), tako je tudi potrošnik znanosti. V najboljšem primeru je njena funkcija ta, da prevaja znanost od njenih osnovnih na uporabne lastnosti.
b)  UNIVERZA KOT ORGANIZACIJA temelji na principu predavanja znanja, preverjanja tega znanja in verifikaciji pridobljenega znanja. Zato so bistvene prevla-dujoče organizacijske oblike komuniciranja v delovnem procesu predavanja, vaje in izpiti. Po drugi strani so osnovni tipi subjektov na univerzi predavatelji in študenti.
Funkcija PREDAVANJ je, da določeno količino znanja, ki je predpisana s pro-
gramom, predložijo študentom. Njihova funkcija je, da prenesejo nekje proizvedeno znanje na porabnike tega znanja. To je tisto, kar navadno imenujemo ex katedra komuniciianje na univerzi. Pri tem je funkcija predavatelja, da, v tem. ko mu je družba verificirala za to potrebne spodobnosti in mu dala potrebno pooblastilo, dovoli, da se preko njega kot skozi ,,nepopolni kompjuter" to znanje pokaže tudi navzven. (Tu posebej mislimo na učbenike, še bolj pa na skripta kot specifični produkt univerze.)
VAJE (kot tudi delitev na semestre in druge medorganizacijske oblike) naj pre-verjajo, če so objekti učnega procesa - študentje, res razumeli svojo funkcijo na univerzi, in ali na neogiben način sprejemajo, pomnijo itd. znanje, ki se jim ,,ob-javlja" s profesoijem. Tu ne gre za nobeno ustvarjalno diskutiranje v smislu naporov za aktivno sprejemanje in razvoj znanja, ker to ni funkcija vaj in ne bi bilo v soglasju z bistvom organizacije univerze.
IZPITI predstavljajo (skupaj z zaključnim izpitom) postopno veriflciranje prisva-janja znanja in verificirajo sposobnost študentov, da reproducirajo pridobljeno znanje. Študent naj pri izpitu pokaže, kaj zna, ne pa ali lahko to znanje naprej razvija. Sicer mu to niti ni potrebno, za univerzo pa je nepomembno, ker tako ni pooblaščena, da skrbi za to. Končno cela organizacija univerze dobi svoj DO-KONCNI FORMALNI ZNAK V DIPLOMI, KI ZAGOTAVLJA, DA JE PRODUKT SPOSOBEN PRENAŠATI BREME DOLOČENEGA POKLICA, zato lahko začne na podlagi tega poklica delovati kot družbeno koristen subjekt.
ŠTUDENT deluje v tem celotnem procesu in organizaciji kot predmet obdelave in dejansko nikoli ne ,,vstopi" (da bi ostal) na univerzo. V najboljšem primeru gre skozi njo. Treba je poudariti tudi to, da ni samo študent ločen od znanosti in znanstvenega dela, pač pa tudi predavatelj, ker oba participirata v strukturi in organizaciji univerze kot pedagoškega procesa.
c) UNIVERZA KOT INSTITUCIJA je distribucija finančnih sredstev in druž-bene moči strukture predavateljev. V ta del univerze študentje dejansko nimajo dostopa iz dveh vzrokov: PRVIC zato, ker niso stalno na univcrzi, tukaj so namreč samo začasno kot tudi vsak drugi objekt in DRUGIČ zato, ker nimajo statusa delovnih ljudi, ker niso v delovnem najemnem itd. razmerju. V takšni instituciji univerze študentje s ,,samoupiavnega" vidika lahko postanejo opazovalci odločanja ali pa v bolj razviti obliki sodelujejo pri tem odločanju v nekaterih vidikih, ki se nanašajo na izboljšanje same organizacije univerze, to je na programe, izpite, vaje itd. Ne nanašajo pa se in se ne morejo nanašati na univerzo kot institucijo, to je na probleme financiranja univerze, financiranja znanstvenih delavcev na univcrzi itd. in kar je najvažnejše, ne morejo se nanašati na rcprodukcijo strukturc predavatcljev (izbira predavateljev), ker je to čisto statusno (institucionalno) vprašanje. Struktura predavateljev s pomočjo KONKURZA obnavlja lastne vrste večinoma iz tistih študentov, ki so svojo izven-učno dejavnost posvetili znanosti. Oni vstopajo v hicra-ihizirano strukturo predavateljev in na ta način vstopajo v univcrzo kot institucijo.
15.  Transformacija univerze, tako imenovana reforma univerze, očitno ne morc izhajati samo iz univerze same. Vendar je očitno (kar kažc tudi razvoj dogodkov), da se zoper takšno univerzo že na univerzi sami dviga predvsem struktura študentov. Vse njene zahteve v končni liniji težijo k zahtevd, da ,,vstopijo" v univerzo. Tega vstopa študentov v univerzo univerza sama očitno ne more preživeti. Razdiranje univerze se dogaja v vseh treh njenih bistvenih konstitutivnih sferah. S posebno težo se to odraža na tisti del univerze, ki deluje kot institucija. Tu bi se morale odpraviti osnovne razlike strukturalnega značaja na univerzi, sam temelj univerze bi se s tem zamajal, ker bi bilo treba odpraviti razliko med predavateljem in študentom. V SKLADU  Z  ZNACAJEM  UNIVERZE  SAME  IN  POLOŽAJEM STUDENTOV MORA   ŠTUDENTSKA   ZAHTEVA   PO   REFORMI   UNIVERZE   PRIMARNO NASTOPITI KOT POLITlCNA ZAHTEVA, IN NA TA NAČIN POSTATI OSNOV-NA SKRB NJENE POLITlCNE ORGANIZACIJE, TO JE ZVEZE STUDENTOV. Ker to ni reformiranje znotraj že obstoječe strukture zaradi ustvarjanja takšne organizacije institucije, ki bi bolj ustrezala, z drugo besedo, ki bi bolje DELOVALA, temveč je to zahteva po temeljitih spremembah, potem je očitno, da mora dobiti politični značaj. V tem smislu mora tudi konfrontacija med profesorji in študenti znotraj univerze ter med študenti in družbo (družbo, ki se v nadaljnji analizi odkriva kot pomemben povzročitelj takšnega stanja na univerzi) dobiti značaj političnih spopadov. Spopad med profesorji in študenti je lahko premagan s pomočjo osvoba-jajoče funkcije znanosti, ki za lastno proizvodnjo v reformirani lastni organizaciji osvobaja obe kategoriji.
Sicer pa je v okvirih političnega spopada možen v najboljšem primeru boj za oblast, kjer so možni kompromisi, dobički, izgube, premiki itd., karvsc je odvisno od globalnega odnosa moči. Sicer pa možnost, ki je v obliki politične moči štu-dentov, ni prevelika. Ker pa dejansko nimajo odločilnega pomena v produkciji in reprodukciji družbenega življenja in ker spričo začasnega statusa ne morejo vzposta-viti močne, strukturalno skupne osnove, študentje v večini primerov nahajajo izhod v povezovanju z drugimi družbenimi strukturami in sprejemanju njihovcga interesa za osnovnega itd. to pa pomika center diskusije od univerze na globalno družbo, kjer vlada odnos moči v bazičnih odnosih družbe in kjer je možnost prekašanja odvisna od velikega števila faktorjcv izven dejanske zmožnosti kontrole studentov. Do poznejše vrnitve na univerzo prihaja v principu skozi redukcijo zahtev in skozi vsiljeno reformo univerze, ki jo v tem času izvaja država. To seveda nc pomeni, da celotna usmerjenost k družbi nima pomena in da študentsko gibanje nima veli-kega družbenega pomena. To so samo nasprotja znotraj takšnega pomena konsti-tuiranja in boja študentskega gibanja.
16.  Sicer pa imata tako konstruirana pozicija univerze ter razlika mcd univerzo in družbo seveda kot vsaka ,,uzakonitev" vrsto pomanjkljivosti. PRVI je očiten takoj, ko se spremljata razvoj znanosti ter razvoj dela v celoti, znotraj katercga univcrza najde svojo možnost ustvarjanja. ,,Demokratizacija" znanosti tcr njena intcgracija znotraj sebe in znotraj celotnega dela, kot tudi usklajcvanje procesa proizvodnje v industriji, od katcrc (industrije) intelektualno delo zahtcva vedno večjo funkcijo, posebno vplivajo na univerzo. PO DRUGI STRANI zahteva splošna usmerjenost sodobne družbe k ekspanziji (in sicer kot se le da rada) čimbolj cfcktno izkoriščanje vseh potencialov. PO TRETJI STRANI univerza sama ne more dovoliti, *da postane do konca anahrona institucija. Vse to, predvsem pa RAZVOJ ZNA-NOSTI   IN  INTELEKTUALNEGA   DELA  V  OKVIRU  DELA  KOT CELOTE, ZAHTEVA REFORMO UNIVERZE. Struktualno so za njiju (znanost in intelek-tualno delo) tukaj NAJPOMEMBNEJŠI ŠTUDENTJE, ker je tisto bistveno, kar mora znanost storiti, izcnačcnje znotraj sebe in univeliranje razlike med subjekti in objekti učnega porocesa, ker intcgrira sam učni proces docela lastne produkcije in reprodukcije. V tem smislu začcnjajo študentje postavljati zahteve, ki resnično udarjajo v temelje univerze in jo njihova realizacija omogočena z bazičnim razvojem v znanosti.
17.  Proizvodnja strokovnjakov na univerzi je na videz predstavljala organizacijr znanosti in jo uvajala v proizvodnjo. Dejansko pa je bil na univcrzi organiziran (zelo slabo in neracionalno) obstoječi nivo potrebnega intelektualnega duha v industriji, torej je bila to organizacija industrijskcga strokovnega dela. Potrebe po tem strokov-nem delu se lahko izražajo direktno ali preko države, kai je odvisno od samega sistema v konkretni družbi. ZNANOST PA V PRINCIPU NI IMELA SVOJE ORGA-NIZACIJE. To v konceptu proizvodnje vrednot na nivoju liberalnega kapitalizma ali državnega socializma ni bilo niti ,,racionalno". Ni se namreč mogla ,,uporabiti". V tem smislu je bila prepuščena posameznemu naporu znanstvenika, čigar vcrifikacija je izhaja iz okvira njegovih sodelavcev, ali pa v zanimanju, ki ga je za znanost kazala država v prepričanju, da je zelo bistveno kontroliiati proizvodnje zavcsti. V tem smisli JE UNIVERZA NUDILA ZAVETIŠČE ZNANOSTI JN ZNANSTVENIM DE-
LAVCEM, NI SE PA TRUDILA, DA ORGANIZIRA SEBE PO ZNANOSTl. Razvoj intelektualnega dela v industriji na eni strani ter znanosti same na drugi strani vedno bolj odpravljata razliko med fundamentalnimi in uporabljajočimi znanstvenimi raz-iskovanji. Na ta način ustvaijajo čisto novo zanimanje po organiziranju znanosti v sami proizvodnji. Tukaj ne gre samo za to, dajjroizvodnja ne rnore več brez zna-nosti in ne samo za to, da znanost ne more vec brez proizvodnje, TEMVEC GRE PREDVSEM ZA TO, DA SE MORA RAZVOJ ZNANOSTI PODREDITI ZAHTE-VAM RAZVOJA DELA; torej da mora obstajati INTEGRIRANO DELOVANJE PROIZVODNJE IN ZNANOSTI V OKVIRU NOVEGA TIPA CELOTNE REPRO-DUKCIJE DRUŽBENEGA ŽIVLJENJA. V tem smislu nastaja tudi določena inte-gracija družbe skozi integracijo njenih struktur ter nastaja določena funkcija zna-nosti. Vse to v planu znanosti pomeni, da se mora vedno bolj intenzivno ravzijati: to pa pomeni, da mora vedno bolj absorbirati in izkoriščati človeške tcr drugo zmoglji-vosti in to dalje pomeni, da ne more trpeti ,,manufakturnega" nivoja univerze. Po drugi strani mora industrija sama vzpostavljati, proizvajati, razvijati itd. znanje: njena ekspanzija je vedno bolj odvisna od tistega, kar imenujemo tchnični progrcs in vsc bolj ne samo, da išče znaifost, marveč tudi konstituira določene institucije in organizacije za njeno proizvodnjo. Zato se zdaj iz univerzc slišijo zahteve, naj sc znanost vrne v univerzo. Navadno se misli, da znanost odhaja iz univerze zato, ker izven njc lahko najde finančna sredstva za lastni razvoj. BOGASTVA SEVEDA NI NA UNIVERZI. Vendai temu niso krivi le majhni skladi za univerzo, niti skopost državnega proračuna, marveč tudi sam položaj in funkcija univerzc. Ti na noben način ne sodelujejo v proizvodnji vrednosti, torej v konstituLranju bogastva, pač pa v pripravljanju kadrov za proizvodnjo (investicija v človeški faktor). V tem smislu SE UNIVERZA LOGlCNO KAŽE PROIZVODNJI KOT PORABA. Za univerzo odvaja prispevke, kot to dela za vse svoje ,,servise'\ npr. državo, sindikalne orga-nizacije, politične organizacije, itd. V tem smislu univerza lahko zaidc v pozicijo, da postane čisto anahrona institucija,da jo sam razvoj dela obidc in da sebc organizira izven obstajajočih struktur poučevanja. Zato se tudi slišijo institucionalnc zahtcvc univerze za vcčjim spoštovanjem gospodarstva v odnosu do nje in za boljšim razu-mevanjem njene funkcije. NA KONCU JE UNIVERZA PRIŠLA V POZICUO, DA DOKAZUJE POTREBNOST SVOJEGA ,,SERVISIRANJA".
18. V tem celotcnem položaju se zavest študentov o lastnem položaju vse bolj konkretizira. Zahtevati začenja čedalje večje obveznosti od univerze, postaja zainte-resirana za vse procese r.a univerzi in začenja zastavljati tej univerzi zahtevc. Kon-centriran odsev študentskih zahtev je stališče - zahteva: ŠTUDENT JE DELOVNl ČLOVEK.
IV
ŠTUDENT - DELOVNI ČLOVEK
19. Smiscl te zahteve ni, kot se zdi spočetka, neka politična manifestacija čelje študentov po integraciji v družbo. Njena vsebina ni niti v zahtevah po izboljšanju materialnega položaja študentov s pomočjo realiziranja večjega števila krcditov, štipcndij, ali celo plač, zasebnega zavarovanja, pokojninskega zavarovanja itd. Kar je tukaj bistvcno, je funkcija študenta v procesu, v katerem sc nahaja. Tu sc izraža zahtcva, DA STUDENT SODELUJE V DOLOČENI PROIZVODNJI, TOREJ SE POSTAVLJA UNIVERZI ZAHTEVA Z OZIROM NA ZNANOST. Kcr pa je ZNA-NOST, to je njena proizvodnja in s pomočjo njene funkcije v celoti proizvodnje, EDINI PROSTOR. KJER SE ŠTUDENT LAHKO POJAVI V DELOVNI FUNKCIJI, je očitno, da študent zahteva UNIVERZO KOT ORGANIZACIJO PROIZVODNJE ZNANOSTI, tj. zahteva organiziranje znanosti v univerzo. Očitno pa je tudi to, da se takšna zahteva ne more nanašati na organizacijo univerze kot ..hrama" znanosti. To pa predvsem zato, ker te naiave znanosti ni več (nikoli je niti ni bilo). Znanost lahko zdaj izraža svojo specifičnost edino s svojim integriranim položajem v celoti dela, ker svojo eksistenco in nadaljnji razvoj bazira vedno bolj na čim liitrejšem opredmetenju lastnega dela, torej na svoji uporabnosti, na svoji dircktni proizvodnosti. S tem se pa ne dogaja sekulaiizacija znanosti, ki naj bi izigrala temeljno znanstveno usmerjanje na račun aplikacije. Nasprotno, šele v integraciji tch dveh polov in v integraciji s celotnim delom preko integriranja inte-lektualncga dda znanost končuje svoj samorazvoj. Zato znanost vedno bolj teži k hitrejšemu razvoju. Zaradi tega mora integrirati proccs svojega pridobivanja in proiz-vodnjc, proces poučevanja in razvoja, torej se mora, čeprav na diverzificiran način, organiziiati. V tem smislu se UNIVERZA KOT KONCENTRACIJA ZNANOSTI ne more izogniti nenehnemu verificiranju lastnih doscžkov; in na ta način sc nc more izogniti integraciji s ceiotno proizvodnjo vrednosti, torcj s tistim, kar sedaj imenu-jemo industrijo. Na takšen način se bistveno spremeni t. i. materialni položaj uni-vcrzc, ker je očitno, da se verifikacija znanstvenega dela, proizvodnje znanosti in aplikacijc znanosti v prometu in razdelitvi vrednot sedaj vcrificira. V tcm smislu znanost ni vcč sterilna in ni ji več treba izvajati svoje cksistonce iz potrošniškega značaja proračuna, pač pa iz svojega opredmetenega in verificiranega dela. V tem smislu se tudi vcrifikacija dcla posameznih subjcktov v proizvodnji znanosti, torcj določenih znanstvehih dclavcev, kaže kot čisto normalen pojav. Tu pa začnejo delovati tudi zakonitosti družbeno potrebnega dela ter zakonitosti konkurencc, to pa scdaj ni bistveno. ŠELE NA TAKŠNI POZICIJI DELA KOT ZNANOSTI JE MOŽNO SVOBODNO ASOCIIRANJE ZDRUŽENIH PROIZVAJALCEV, Z DRUGO BESEDO, MOŽNO JE SAMOUPRAVLJANJE. Vsc drugo je participacija v distribuciji političnc in finančne moči. Kakšne organizacijske oblike so možne pri tch združcnih proizvajalcih, je odvisno predvsem od zakonitosti znotraj znanosti, to je njenc proizvodnje kot dela. Tukaj je sedaj bistveno, da sc tudi univerza kot organizacija in kot institucija destruira in se ustvarijo bazično različne oblike orga-nizacijc proizvodnjc znanosti.
20. Edcn od aspcktov tcga cclotncga procesa jc bistvencga pomena. To pa je zloglasno vprašanjc financiranja fundamentalnih znanosti, posebej pa tistih funda-mentalnih znanosti, katcrih družbena koristnost sc ne morc tako hitro opaziti. Tu grc predvsem za nekatcrc družbene znanosti. Če govorimo o konceptu in logiki ravzoja znanosti v okviru razvoja dela in na tcj osnovi o tunkciji posameznih zna-nosti, jc bistveno, da opazimo dve stvari. (Kadar grc za etape, sc cela stvar precej spremcni, a to sedaj nima pomena). Ti dvc stvari sta interdisciplinarnost in t. i. tcamsko dclo. Skratka, INTEGRACIJA IN INTEGRIRANOST ZNANOSTI TER SAM DELOVNI ZNACAJ ZNANOSTI, OD KODER TA INTEGRACIJA IZHAJA, Si; Nl MORE IZOGNITI ZDRUŽITVI BISTVENO LOČENIH PODROČIJ ZNA-NOSTI. Intcrdisciplinarnost jc izraz tc intcgracije. ,,Ncsmiscl" in ,,ncvrednost" cksi-stiranja npr. iilozofije ali vseh drugih področij umetnosti ter posebej umetnostne zgodovine ali teorije umetnosti itd. se lahko uniči samo s pomočjo njihove korist-nosti za splošni razvoj znanosti. Znanost sama pa ni več edina v specializaciji, znotraj katcrc sc uničujejo potrebc po povczovanju. Nasprotno, proces speciali-zacije je, potcm ko je izčrpal ekstenzivne možnosti znanosti, razjasnil polje za integriranje znanosti v smislu njene interdisciplinarnosti. Že scdaj lahko opazimo, da INTENZIVNA ZNANOST ZAHTEVA za svoj razvoj izkoriščanje dosežkov na vseh svojih spccializiranih področjih. Napačna je pot iskanja dircktnc koristnosti npr. lilozofije, ker se ona očitno ne morc opredmetiti tako, da bi lahko proizvajala dobrine. Očitno pa jc tudi to, da si razvoj vseh znanosti čedalje tcže zamišljati brcz temeljnih vprašanj o zadnji strukturi realnosti ter o njeni zgodovini, torej brez filozofije. Temu ni priča samo kibernetika, pač pa tudi razvoj velikega števila drugih znanosti. Tisto, kar je predvsem očitno, je integracija znotraj samih družbenih
znanosti in po tej integraciji integracija s tako imenovanimi prirodnimi vedami. Verjetno je mogoče govoriti o prekašanju razlik med tema dvema znanostima. (Pri tem je treba vedno misliti na Marxovo postuliranje ene znanosti, zgodovine, ter njegovo pojmovanje povezanosti med priiodnimi in družbenimi vedami, to je med zgodovino prirode in zgodovino družbe.) Ta interdisciplinarnost se kaže kot tudi sicer ves razvoj znanosti skozi njen družbeni način eksistiranja. Na takšni stopnji znanosti je nemogoče govoriti o univerzalnem človeku, ki bi znotraj lastne znan-stvene aktivnosti integriral spoznanja znanosti. Zato se tudi pojavlja teamsko delo. TO POMENI, DA SE ZNANOST MORA RAZVIJATI K SVOJIINTEGRACIJI. TO ZAHTEVA NJENA NOVA DELOVNA NARAVA; TA INTEGRACIJA PA SE LAHKO DOGODI S POMOČJO PODRUŽBLJANJA DELA, TO JE PREKO PO-DRUŽBLJANJA PROIZVODNEGA PROCESA IN APLIKACIJE ZNANOSTI. Tu zdaj nahajamo dva osnovna pogoja za organiziranje znanosti. Vsebovana je v pro-izvodnem značaju subjcktov, ki delujejo znotraj znanosti, t. j. znanstvenih delavcev, in v tcarnskcm značaju interdisciplinarnih znanstvenih del. Na tej osnovi se kaže zakonitost samorazvoja znanosti kot svobode znanstvenih delavcev, da se nepo-srcdno združujcjo. IZ TEGA SVOBODNEGA ZDRUŽEVANJA NEPOSREDNIH PROIZVAJALCEV NASTAJA TISTO, KAR SE IMENUJE NOVA ,,UNIVERZA". V TEM JE BISTVENA RAZSEŽNOST ZAHTEVE ŠTUDENT - DELOVNI CLOVEK.
ZVEZA ŠTUDENTOV IN NJENE MOŽNOSTI
21.   Vse doslcj povcdano ima smisel približavanja določanju študentov kot druž-bcnc grupo. To jc storjcno po obravnavanju osnovnega delovnega procesa, v katerem sc študentje nahajajo in prcko na tcj osnovi definirane politične rclevantnosti te strukturc.
Kot se vsako dclo in vsaka prcizvodnja kažeta na družben način, drugače rečeno, imata smisol lc kot družbena proizvodnja in družbeno razvijanje dela in kot to pomeni konstituiranje določenih družbenih odnosov, t.j. same stiukture gibanja znotraj družbc, tako sta tudi proces izobrazbc in znanosti kot dela smiselna v konstituiranju določenih produkcijskih odnosov. Na drugi strani pa produkcijski odnosi vcdno pomenijo tudi določeno strukturiranje, grupiranU, torej diferen-ciranje in integriranje družbenih subjektov te proizvodnje, takn da je družbena eksistenca določenih struktur odvisna od razvoja dela. V tem sr.iislu se v procesu izobraževanja ali procesu proizvodnje znanja konstituiia struktira študentov z njej imanentnimi družbenimi karakteristikami.
22.   Dialektika dela postopoma integrira in s pomočjo te integracije destruira določene  družbene  organizacije in sploh določen tip koncentracije družbenega prometa. V tem smislu se konstituira družba, osnovana na racionalizmu, ki izhaja iz funkcioniranja dela z določeno širino in globino lastne eksistence. Tako konsti-tuirana družba, skonstruirana znotrjaj sebe, postavlja proti \ebi določeno število struktur, ki jih šelc posredno integrira v svojo logiko. V terr smislu postavlja sebi nasproti katcgorijo mladine, ki je v raznih fazah in formah socializacije, katere bazični princip struktuiranja odseva na bio-psihološki osno-i. Mladost torej ni le imanentna karakteristika staranja družbe, temveč tudi specirično, iz dela izločeno strukturiranje, ki je šclc na pragu družbe kot organizacijc proizvodnje. Zato je mladina zgodovinsko in družbcno del družine in njena eksistenca v ekonomskem smislu bazira na družinskem proračunu.
23.   Razvoj in organizacija dela pa čedalje bolj zajemata cudi strukturo mladine. Z zgodovinskega gledišča predvsem zajemata (v skladu z razvojem potrebo po inte-lektualncm delu v industriji) osnovne   strukture izobraževanja, t. j. zajemata potrebo po splošnih, obveznih, demokratičnih in enakih pogojih pridobivanja osnovnega znanja, pismenosti, osnovnih veščin itd. V tem smislu družba jemlje nase sociali-zacijo mladine v obliki brezplačnega izobraževanja do določene stopnje. Vse, kar se v takem razvoju dela pokaže kot luksus, pada v določeni meri in v določeni stopnji v breme ,,osnovnc družbene celice", t. j. družine. Protisloven razvoj dela pa, pripisu-joč znanosti bolj in bolj karakter proizvodne sile, destruira kategorijo mladine, intcgirra jo v družbeno strukturo, t.j. v strukturo funkcioniranja dela in proiz-vodnje, v strukturo proizvodnih odnosov kot racionalnega proizvajanja dobrin. S tcm prvim razvojem (intelektualno delo kot znanost) so študentje kot družbena grupa najkasncje zajeti, z drugim pa (znanost kot proizvodna sila) so zajeti najprej. V tcm smislu, na splošno govoreč, se z razslojevanjem mladine, bazirane na bio-psi-hološki osnovi in njcn prehod na integriranje na delovni osnovi, opravlja prvo ,,raz-ločcvanje" v strukturi študentov.
Zahteva študcnta je dclovni človek, ki natančno zadeva to dimenzijo dialektike dela in družbe in v tcm smislu opravlja določen pritisk za pospešeno destrukcijo katcgorije mladinc. To ne pomeni, da sc družba hitrejc stara ali da ima potrebe po normalnem toku lastne biološke konstituiranosti. temveč pomeni predvsem premik glede na kriterij struktuiranja mladine.
24.   Kakor je vsaka zahtcva v kakšni dimenziji politične narave, tako tudi ta zahtcva svoj obstoj delno bazira v okviru politične sfere. Na tej osnovi se konstituira tudi važno načelo organizacije in funkcioniranja študentske politične organizacije. Zahteva prav tako pomcni programsko karakteristiko, ter je v tem pogledu ena od pomcmbnih konstituant programske osnove študentske politične organizacije.
25.   Struktuiianje študentov v okvuiiu kategorije mladine je imelo svojo ade-kvatno politično organiziranost v obliki mladinske politično-vzgojne organizacije, torej v okviru celote, bazirane na izvendružbenem karakterju mladine, s pomočjo katere so bile izražene zahteve in pomen te, k socializaciji obrnjene katcgorije. Celovitost mladine jc izenačevala sama v sebi posebne strukture ter njihovo skupno obrnjenost k družbi reprezentirala na politični način. V okviru takega strukturiianja družbe, samostojna študentska organizacija ni imela in nima dejanskega smisla. Z druge strani pa novi razvoj proizvodnih sil, destruirajoč celotno družbeno organi-zacijo, postavlja zahteve po povsem drugačni politični organizaciji in političnemu sistcmatiziranju določenih struktur. Vendar pa, ker se politika v interesu represivnih proizvodnih odnosov izraža kot vsiljena in ima tudi znotraj sebe enotno zahtevo po transmisijskem prenosu lastne vsebine, ima mladinska organizacija pretežno karak-ter vsebovanja takega statusa mladine, s tem pa tudi razvoja dela, ki mora zagotoviti družbi konevncionalno funkcioniranje. Zaradi tega v socialističnih državah prevla-duje oblika in stalna tendenca po enotnosti in enotnem organiziranju mladine, torej prevladuje tip ene edine vseobsegajoče mladinske organizacije, ki mora iznivelirati možnost odpadanja, nasprotovanja, lastnega eksistiranja itd. posameznih struktur mladine. Tradicionalna oblika politike, reprezentirana v meščanski družbi izhaja u domneve cnakih možnosti in pravic, tako tudi svobode organiziranja, preko katere se nivelirajo vse družbene razlike in kjer kot dominantna oblika političnega organi-ziranja gospodujejo politične stranke. Kolikor je bitveno povezati interese določene strukture z obla^stjo, ki te interese lahko uresniči, t. j. uveljavi, toliko karakter vsakega političnega organiziranja stremi k oblasti, z drugo besedo stremi k partij-skemu tipu organiziranja. V tem smislu se mladina, pa tudi študentje organizirajo kot dcl političnih strank ali kot samostojna politična sila, ki ima partijske in proti-partijske tendence.
26.   Samoupravna družba, ki mora biti bazirana predvsem na razvoju, organizaciji in destrukciji dela, mora torej bazirati tudi na destrukciji politike kot sfere sile, oblasti in konkurence odnosov moči, mora drugače konstituirati politično repre-zentiranje interesov. V tem smislu se samostojnost in enakopravnost posameznih
političnih interesov ter njihovo ,,naravno" artikuliranje in nasprrotovanje prikazuje kot osnovni princip samoupravne politike. Vse družbeno ,,zasužnjevanje" zakoni-tosti dela, na bazi katerega eksistira politični subjektivizem in neracionalna eksi-stenca določenih interesov, se mora destruirati. V okviru takega gibanja politike, torej take demokratizacije politike in njene racionalizacije kot oblike artikuliranja zakonitosti dela, ki sebe vrednoti kot splošni, posebni in posamezni interes, študent-ska grupacija kot sodobna struktura in njena politična organizacija vidi in edinole lahko vidi smisel in potrebo lastnega funkcioniranja.
Vendar pa pri nas ta proces ni veliko napredoval. Vsa navlaka klasičnega kon-cepta politike, njenega sistema in države je še vedno prisotna in njena destmkcija je opazna šele kot funkcionalnejše organiziianje, bolj humano itd. take funkcije poli-tike. V tem smislu mora realno nadaljevanje revolucionarnega destruiranja politike težiti k osamosvojitvi in osvoboditvi vseh notranjih potenc progresivnih struktur, znotraj katere akcije se osvobojena dialektika dela lahko dogaja kot samoukinitev družbe in vsega njenega sistema ter logike organiziranja in funkcioniranja. V tem smislu zahteva študentske grupacije, izražena kot zahteva po statusu delovnega človeka in na tej osnovi njeno politično organiztranje, funkcionira kot zahteva po nadaljni permanentni revoluciji.
VI DRUŽBENOEKONOMSKA REFORMA
27.  Pri nas se od začetka družbeno-ekonomske reforme radikalneje odmikamo od klasičnega kroga družbene organiziranosti, približevanja k logiki razvoja dela in eksistence družbe v smislu odpiranja vseh notranjih potenc permanentne revplucije in v smislu totalne destrukcije predzgodovinske kontituiranosti družbenega sistema. Reforma seveda sledi logiki gibanja naše družbe in je logičen izraz takega gibanja, predstavlja pa tudi resnejše opuščanje tradicionalnih pojmovanj. Konsekvence druž-bene in ekonomske reforme še niso znane do zadnjih podrobnosti, kar je naravno glede na to, da sc nenehno razvijajo. Rečeno na splošno: osnovni nosilec družbeno ekonomske reforme je osvobajanje delovanja vseh ekonomskih in družbenih zakoni-tosti z njim imanentno logiko dela, ki teži k samoukinitvi. Le na ta način je možno revolucionarno delovanje racionalizma dela in proizvodnje družbe, ki (delo) sebe organizira in to svojo lastno organizacijo destruira, stremeč k osvobajanju, odpi-ranju vseh potenc, ki vodijo k njegovi ukinitvi.
Ta logika dela bistveno zajema tudi študente, ker zajema njihovo osnovno funkcijo, transformirajoč znanost v delovno znanost ter zajema politično pomemb-nost študentov, ki jo konstutuira kot študentsko gibanje ali kot študentsko poli-tično organizacijo. V takem razvoju je možna študentska politična organizacija edino utemeljena v taki logiki razvoja dela, torej je možna edino kot radikalno nadaljevanje, razvijanje itd. družbeno-ekonomske reforme. To pa zato, ker lahko politika študentov bazira le na artikulaciji osnovne strukture in logiki eksistiranja študentov, možna je torcj utemeljena samo v taki destrukciji politike. Politika, ki sama sebe destruira, konstituira možnost in potrebo študentskega političnega uve-Ijavljanja in ga tako konstituira kot samostojen in enakopraven faktor v celoti lastne logike in destrukcije.
28.  Posebni aspekti družbeno-ekonomske reforme, posebno oni, ki so izraženi kot blagovno-denarno gospodarstvo, ali kot politična organizacija družbe in nova vloga  partijc,  imajo seveda velik pomen. Za logiko razvoja dela se kažejo kot popolnao odpiranje družbe do dela in kot na tej osnovi konstituirano samoupravno organiziianje Ijudi, torej kot samoupravni produkcijski odnos. Imanentne zakoni-tosti dela, izražene v njegovem odtujevanju, v celoti proizvodnje, v vrednote in različno konstituiranje, koncentriranje, centraliziranje itd. proizvodnje vrednot ter na tej osnovi blagovno in tržno obnašanje te proizvodnje, določa, organizira in politično konfrontira vse strukture družbe. Ker je delu imanentna eksploatacija vseh faktorjev proizvodnjc, torej tudi ljudskih faktorjev, se struktura sodobnosti, progresivnosti itd. določenih grup v proizvodnem procesu osvobaja vsiljene eksi-stence določenih kategorij ljudi. Na drugi strani pa samo razširjanje dela, njegova demokratizacija  in  njegovo  integriranje vseh svojih odtujenih in osamosvojenih delov, torej njihova sekularizacija, bistveno nakazuje tendence dela, da do konca izčrpa svoje možnosti in potem samo sebe ukine. Odtujevanje dela pa seveda ni brez vseh hierarhijskih, organiziranih in centraliziranih struktur in družbeno-ekonomska reforma ni ta, ki uvaja ali ustvarja funkcionalno neprotislovno družbo, niti ni njena možnost vsebovana v perfektnem družbenem sistemu, ki ima ključ za razvozljavanje vseh sebi imanentnih protislovij. Nasprotno, logika dela in na njem bazirana orga-nizacija družbe, torej tudi logika delovne znanosti in delovne politike, je nenehna zaostritev protislovnosti, maksimiziranje neenakosti in tudi samodestrukcije. To posebej stimuliia angažman diužbenih grup, kar daje posebno težo in pomen po-litiki, icar torej daje vsemu temu gibanju smiselnost. t. j. sposobnost, ali ga odpira osmišljevanju. Le tako je zavedno delovanje ljudi ali človekovo kontroliranje zgo-dovine ali človeško sploh kot samoupravljanje mogoče.
29.  Študentska grupacijaa ima očitno kaiakter sodobne grupacije. Njena eksi-stenca je možna na adekvaten način šele v takšnem delovanju družbenih zako-nitosti. Nasproti temu ,,eksistira" kot ,,integrirana" ali ,,neintegrirana", družbena ali izvendružbena, eksploatirana ali eksploatatorska, elitna itd. struktura. Njeno uresničevanje kot stvarnost študentske grupacije je možno šele v svobodnem delo-vanju dela, ki od nje ustvarja delovno strukturo in ki od nje zahteva permanentno politično angažiranje. Sodobnost študentske grupacije determinira možnost njene politične organiziranosti in sploh njenega participiranja v politiki. Zato študentje vidijo svojo adekvatno eksistenco v samoupravljanju. Toda ne v tistem samouprav-ljanju, ki se ima za način organizacije družbe, kot funkcioniranje političnega si-stema brez bolečin ali kot distribucija odgovornosti za sistem na vse individue itd. Ne torej v okvirih takšnega samoupravljanja, ki konstituira različne kompetence in različne sfere participacije določenih struktur, pač pa samoupravljanje, ki izhaja iz samostojnih in enakopravnih individuov kot delovnih ljudi, katerih mero pomemb-nosti vspostavlja delo in njegova sodobnost.
30.  Politična organizacija študentov se tako s svojo zahtevo, naj bo študent delovni človek, nedvoumno odloča za družbeno-ekonomsko reformo.  Politično angažiranje študentov v določanju svojega statusa ima zato visok družbeni pomen in važnost. To se seveda zrcali tudi v sferi politike osvobajanju vseh potenc ljudi, torej se ne more opravljati v okviru neke vsiljene, štrše celote, fiktivne totalitete itd. Participiranje študentov v politiki lahko bazira le na samostojen prispevku destruk-cije politike. Ker v izviru svoje eksistence nosi študentska organizacija samo tako možnost politike, mora potem tudi politična organizacija študentov pri svojem delu uveljavljati take novosti v politiki. Zato zahteva po demokratizmu v zvezi študentov ne nosi klasičnega obeležja odnosov baze in človeka, marveč mora zadeti smisel politike kot artikulacije strukture. V tem smislu celotna študentska grupacija kreiia in realizira politične zahteve.  Fo tudi vsebuje zahteva po študentu - delovnemu človeku, saj se z uresničevanjem te zahteve bistveno izenačujejo vsi študentje. Edino na bazi take izenačenosti je možna sodobna politika. Doslej je prodor poli-tike v študentsko strukturo ne glede na način organiziranja predstavljal transmisij-ske ostanke političnega sistema. Borba za aktiviranje članstva, za njegovo vpelja-vanje v politiko itd. to transparentno kaže. Odtod jasno izhaja, da se je vsebina politike na zunanji način vnašala med študente. To se pa ne more spremeniti s preprostim dojemanjem tega dejstva, niti ne v okviru tradicionalno tolmačene poli-tike. Lahko se spremeni le z bistveno spremembo statusa študenta, z njegovo na
znanosti bazirano organizacijo dela, torej z njegovim delovnim statusom. V tem smislu studenta začenja zanimati politika. Na ta način se pa tudi sama politika bliža svoji destrukciji.
31.  Polltična organizacija študentov, torej študentje sami morajo iz sebe izvajati, artikulirati itd. politične vsebine, ker to zahteva njihova delovna eksistenca, t.j. njihova delovna bit. V tem smislu se pojavljajo kot samostojen subjekt v odnosu do z delom nezajete strukture, t. j. vv odnosu do mladine. Po drugi strani pa se mladina kaže kot akcijsko enotna z vsemi napori delovnih ljudi, ki so po logiki stvari obr-njeni k taki destrukciji politike. V tem smislu vidi svoje pomembno mesto v poli-
tični organizaciji vseh delovnih ljudi, v zvezi teh delovnih ljudi, ki očitno mora biti socialistična. Da to ni že zdaj, je pač predmet druge analize. Bistveno je medtem pokazati, da taka orientiranost študentske politične organizacije ne reproducira samozadostnosti in ozkih političnih interesov, ki bi se na koncu morali organizirati kot stranka in v tem smislu, da z bojem za oblast reproducirajo klasično politiko, konstituirano na oblasti. Nasprotno, z reproduciranjem potrebe po svoji samostojni politični eksistenci, ki je bazirana na njihovem delovnem bitju, reproducira potrebo po zvezi vseh delovnih ljudi, torej po socialistični zvezi. S tem pa se izpovedujeta tudi kreativna funkcija in karakter take samodestnirajoče študentske politike. V okviru zveze delovnih ljudi, katerih karakter očitno mora biti socialističen, se poli-tika lahko najbolj približa logiki dela in tako omogoči svoje demokratično uveljav-ljanje. Šele na tak način politika začenja delovati kot delovna politika in dobivati svojo delovno eksistenco. Seveda ni treba pozabljati na njen odtujeni karakter (to potrjuje že sama potreba artikulacije), torej ni treba pozabljati, da taka politika sama sebe vzpostavlja in reproducira še naprej na bazi konstituiranja sebe kot poli-tičnega sistema in družave. S tem pa se vse to (politika, država, oblast, stranke itd.) podreja logiki dela, torej logiki možnosti za revolucionarno samodestrukcijo. (Bistvo politike je v tem, da kot proizvodna sila svojo eksistenco bazira na posred-nem uveljavljanju človekovega generičnega bistva in družbenosti in družbenega usmerjanja /kar je posledica bistva odtujitve človeka, baziranega na odtujitvi in posredniški vlogi dela/ ter da s formiranjem in prezerviranjem sistema, z organi-zacijo /država/ in organiziranjem sil /stranke, politične organizacije, interesne skupine itd./ vsebuje tendence, da totalitarno zajame družbo in jo vodi /oblast/ in da se učvrsti kot osnovni način proizvodnje in reprodukcije stvarnosti.)
32.  (Gledano čisto operacionalno, nakazujem tukaj možna določila oblasti in njene bistvene vezi s politiko. Izvir oblasti ni v politiki, tudi ne obratno, če prav ni niti popolnoma izven, pač pa ima oblast istoveten in skupen izvir kot politika ter je včasih šiiša, včasih pa ožja od politike. Oblast ni preprosto sredstvo, čeprav bi kot politična oblast to lahko bila, pa tudi politika ni le način vzpostavitve in ohranitve oblasti. Kot je temelj politike mnogo globlji in izvira diiektno iz odstujenega dela kot izvira stvarnosti, tako tudi oblast predstavlja posredovani odnos bitja, varianto lastništva in lastniškega odnosa sploh, katerega direktni izvir je prav tako odtujeno delo. Oblast je način odnosov človeka do bivanja, s tem pa tudi do vseh bitij in do samega sebe. Kadar se do samega sebe obnaša kot družba do družbe in kot družba do posameznika, torej kot abstrakcija, reflektirana v sebi in potem reflektirana proti individuam, t. j. prikazujoč se tudi kot posamezno, potem se oblast pojavlja kot politična oblast. Politična oblast je oblast družbe nad samo seboj in nad vsakim konkretnim posameznikom ter se konstituira kot oblast državne reprezentance. To je še en primer parcializacije totalnosti človeka in stvarnosti.
Državo pa je treba gledati kot skrajni izraz sekularizacije politike in oddeljevanja, t. j. odtujenja stvarnosti in kot centralizacijsko uveljavljanje funkcij politike, s katero se negira prvotna romantičnost politike.)
33.  Tako koncipirano politična organizacija študentov, bazirana na delovnem karakterju eksistence študentske organizacije, reproducira in utemeljuje politiko v samem njenem izviru, torej v njeni samonegaciji, pa tudi z reproduciranjem potrebe politicne zveze delovnih ljudi reproducira potrebo po drugačni eksistenci lastne avantgarde v smislu vodilne idejno-politične sile. Elementi partijnosti, ki se kažejo tudi kot vezanost za oblast, državo itd. na vsiljeni osnovi, se lahko transformirajo v konsituiianje  političnega gibanja kot  idejne  sile artikulacije bazičnih interesov deloavskega razreda le v takem konstituiianju politike. V tem smislu študentska politična organizacija ne stoji nasproti niti sami potrebi po političnem organiziranju niti avangardi tega političnega organiziranja, torej ne stoji nasproti Zvezi komu-nistov. Vendar pa v okviru tradicionalnega kroga politike, ne samo študentska   orga-nizacija, temveč tudi druge organizacije, celo sama avantgarda znotraj sebe, repro-ducirajo latentno nevarnost polivalentnega političnega sistema, t. j. reproducirajo latentne mnogostranske oblike. V takem konceptu je tedaj možno biti le na pol poti do faktično partijskega funkcioniranja. V tem smislu taka angažiranost študentov, transformacija njihove narave in njihovo angažiranje na tej osnovi, kakor radikalno približnje študente delavskemu razredu, tako tudi omogoča in vzpodbuja proces odmiranja partije in njenega transformiranja v vodilno idejno silo, ki permanentno artikulira osnovne interese delavskega razreda in njegovo zavest o končnem cilju revolucije. To se dogaja tudi s formuliranjem in funkcioniranjem programa zveze komunistov in njegovega kreativnega uveljavljanja v programih drugih družbeno-političnih organizacij. Na tej osnovi se tedaj lahko preide tudi odnos transmisije aii bolje rečeno, ta odnos se nenehno prehaja v okviru utemeljevanja in destrukcije politike ter na njej bazirane druge odtujene družbene strukture.
VII DELAVSKI RAZRED IN ŠTUDENTJE
34.  Vsa analiza možnosti študentov in njihove politične organizacije, ki je gle-dana in izvedena iz poskusa približevanja socialnemu in strukturnemu pomenu študentov, se je v svojem temelju naslanjala na epohalno funkcijo dela in njegovo zgodovino. V tem smislu je zveza, ki je posebno v zadnjem času zelo pomembna, zveza med študenti in delavskim razredom, zelo jasno razvidna iz okvira takšne pozicije dela in takšnega pojmovanja družbe in njene strukture.
35.   Mogoče je treba še enkrat poudariti, da se je začelo s študenti in njihovim položajem v družbi zato, da bise ugotovila socialna in politična potreba njihove politične organizacije in njihove politične akcije sploh, torej njihovega programa, misleč, da je potrebno pokazati, d študentska akcija, torej akcija, ki je bazirana pretežno na interesih študentov, odpira možnosti nove pozicije politike, odpira pa tudi možnosti progresivne akcije delavskega razreda. Ce se ne bi moglo pokazati (kot smo mi pokazali), da temeljne zahteve študentov prodirajo v bistvo transfor-macije sodobne družbe in da reproducirajo najprogresivnejše zahteve samoupravne družbe, kar pomeni, da reproducirajo vse širše možnosti zgodovinskegainteresa dela, delovnih ljudi in delavskega razreda, potem bi se od študentov lahko zahtevalo, da sebe priznajo kot ostanek klasičnih socialnih in političnih struktur in da se stalno zadržujejo v'svojih zahtevah ter da faktično prevzemajo in transmitirajo zahteve drugih struktur ali države in politike v celoti. Takšna analiza ne bi odpirala mož-nosti za študentsko politiko in študentsko politično organizacijo, ampak bi se dosledno morala odpovedati vsaki možni študentski zahtevi.
36.  Izenačevanje eksistence vseh struktur, ki so delavne, je to, kar nosi delo v svoji zgodovinski funkciji. V tem smislu delo postulira zahtevo po delovni družbi in na ta način po eksistenci vseh subjektov in struktur kot delovnih ljudi. Torej je smoter dela, njegov končni cilj to, kar se kaže kot njegova končna možnost in njegov končni domet, torej to, kar se uresničuje kot možnost vse družbe, konden-ziian v zgodovini in akciji razreda, ki se imenuje delavski. Zgodovina tega razreda v
njenem strukturalnem smislu in v smislu šiijenja ali zoževanja njenega bitja je predmet druge analize. Tukaj je važno poudariti, da sta akcija in možnost delavskega razreda vsebovani v njeni direktni povezavi z delom in njenem odpiranju cele družbe, v njeni funkciji stalne tendence k prevladovanju dela in k podružblje-vanju dela, torej k njeni akciji v premanentni revoluciji. V tem smislu je osnovna zahteva, kateri morajo siediti vse strukture in vse sfere družbe, politične itd. v taki akciji, ki jih bo pripeljala pod racionalizem dela in na tej osnovi odprla možnosti delavskega razreda. To se v sistemskem smislu in v smislu produkcijskih odnosov pojavlja kot samoupravni socialistični sistem in samoupravna politična funkcija vseh organizacij. Tukaj se vidi, da zahteva študentov po delovnem človeku ni ozko strukturalna ali sindikalistična zahteva, temveČ tista, ki reproduciia možnost nove socialne strukturiranosti družbe ter na tej osnovi nove politike in nove možnosti delavskega razreda.
vni
KONSTITUIRANJE MEDNARODNE POLITIKE ZVEZE ŠTUDENTOV
37.  Osnovna ideja in sistem funkcioniranja mednarodne politike Zveze študentov Jugoslavije bazira na prepričanju o aktivnem in mobilnem članstvu te organizacije in se izraža v principu, da je študent, torej posamezen član Zveze študentov (tj. moral bi biti) kreator in realizator mednarodne politike svoje organizacija. Širina in smisel te teze seveda nista odvisna samo od naših možnosti, da jo do konca smiselno raztolmačimo, ampak sta odvisna od stopnje dejanske eksistence Zveze študentov kot organizacije, tj. od dejanskega interesa, članstva za svojo organizacijo in od tega, kako to organizacijo sprejemajo druge družbene strukture. Kar bi moralo biti prvi rezultat takšne reorganizacije Zveze študentov tudi v tej sferi, je nova pozicija forumov v odnosu do članstva, v kateri morajo forumi pred to članstvo stalno stopati in na vse načine s poročili o svojem delu vplivati na nivo informiranosti članstva ter delati le to, kar je v tem članstvu kreirano. Prav tako ni treba imeti kot nujno vsako centralizacijo mednarodne politike Zveze študentov, tj. tisto, ki foru-mom daje pravico, da spričo neangažiranja članstva opravljajo vse zadeve, temveč je treba kot nujno sprejeti samo tisto, ki izhaja iz narave same delitve dela tudi v tej sferi.
38.  Nivo informiranosti študentov kakor tudi same organizacije o mednaiodnih odnosih sploh, posebno pa še o mednarodnih odnosih Zveze študentov je zelo nizek. Dejansko meji s popolnim neznanjem tako naiave mednarodnih odnosov kakor tudi posebnih zadev, s katerimi se ukvarja Zveza študentov na tem območju, adekvatno specifičnostim, ki jih determinira sama študentska struktura. To ne-znanje je ostanek predvsem neke pozicije individuumov v naši družbi, ki so odhajali v inozemstvo predvsem v turistične namene z neko psihologijo, da je tam nekaj drugega kot tu, in ki mednarodne dogodke spremlja v tolikšni meri, v kolikor oni predstavljajo senzacijo in jih komentira v soglasju s splošno politično orientacijo. Zaradi tega je odsotno po eni strani tako spoznavanje mednarodnih odnosov, ki bi omogočalo lastni odnos do vseh dogodkov in ki bi po drugi strani privedlo do adekvatne politične iniciative iz same strukture, ki bi potem zahtevala določene reakcije in pojasnila od organizacije. Takšna mobilnost in iniciativnost članstva je v zelo skromnem obsegu opazna šele v najnovejšem časovnem obdobju, se pa še vedno ne obrača k organizaciji, ne išče namreč svoje aitikulacije s pomočjo lastne oiganizacije, temveč se pojavlja kot zahteva po izražanju izvenmiiistitucionalnega nezadovoljstva s posameznimi aspekti ne samo in predvsem s svetovnimi dogodki, ampak z mednaxodno politiko naše države. Razume se, da potem te iniciative ne najdejo realnega odmeva in vloge v organizaciji, pa tudi določena stališča in akcije organizacije ne najdejo odmeva v tej strukturi. Z drugimi besedami, ne obstoja komunikacija izražanja in razumevanja med terna dvema kategorijama, kar bistveno kaže njuno obojestransko odtujenost. Zato je nujno po eni strani pospeševati izkori-ščanje vseh mogočih sredstev komuniciranja za zagotovitev elementarnega informi-ranja ne le študentov temveč tudi širše javnosti, po drugi strani pa poskušati z uresničenjem določene  iniciativnosti  v  mednaiodni politiki, ki ji  mora slediti adekvatna akcija same organizacije. Zveza študentov se mora s pomočjo diskusij v okviru svojega članstva kakor tudi skozi ponovno opredeljevanje stalno samostojno odločati glede posameznih dogajanj v svetu. V tem kontekstu morajo igrati jasno vlogo študentski časopisi, katerih tendenca, naj bi bilo samostojno diužbeno anga-žirano glasilo je povsem koristna, vendar pa tudi glasila ne morejo predstavljati ali imeti drugačnega odnosa do študentske populacije, kot ga ima, seveda na specifičen način, študentska organizacija. To ne pomeni, da se je treba viniti k stari praksi, ko so štduentski časopisi samo spremljali in beležili politiko in dogajanja v študentskih forumih, temveč se morajo ustvarjalno angažirati v kreiranju politike Zveze štu-dentov, predvsem skozi kieiranje študentskega javnega mnenja in nivoja informira-nosti tega javnega mnenja. Ti časopisi trenutno o študentskem gibanju pišejo na način, ki ne analizira gibanja samega, torej ne angažira redakcije, da odgovorno načne nekatere globlje vzroke in možnosti študentskega gibanja, postavljajoč ga v kontekst analize bistva sodobne družbe, da bi tako omogočila adekvatno dolgo-ročno orientiranje študentov v odnosu do nje, temveč pišejo o njem tedaj, kadar lahko pridejo do kakšnih zanimivih mišljenj udeležencev ali ekskluzivnih intervjujev brez vzpostavljanja kontinuitete v tem pisanju. Po drugi strani obstaja posebno nezanimanje za tekočo dejavnost Zveze študentov v tej sferi, t. j. za tiste politične akcije, ki na videz nimajo globljega interesa, ki pa tvorijo bistvo mednarodne politike Zveze študentov in katerih poznavanje usposablja študente, da tudi v teh vprašanjih zavzamejo kreativno pozicijo. To je tista informativna plat, ki je izredno pomembna za možnost političnega delovanja sploh.
39.  Aktivnost in način organiziranja in s tem pa tudi konstituiranja in realizacijc politike študentskih forumov v tej sferi je odvisna predvsem od demokratičnosti dela mednarodnih komisij in drugih podobnih organov na različnih ravneh. Sevcda so tu načini povsod različni, toda bistvena orientacija mora odpreti organc za vsc iniciative in vse koncepcije ter za čimvečje število študentov, ki bi permanentno v njih delali, da bi se lahko z ene strani čim bolj povečala ažurnost reagiranja na probleme s tega področja, po drugi strani pa naj bi se zbiralo čim večje število aktivnih študentov. Treba se je zavedati, da mednarodna politika ne vscbuje lc zvczc z inozemstvom, niti samo akcije solidarnosti, ki se pogostoma izčrpajo v sestavljanju in pošiljanju telegramov, temveč ustvarjanje takšne atmosfere in situacije, v katcri sleherni mednaiodni dogodek naleti na odziv v študcntski populaciji v diskusijah ali v obliki aktivne podpore ali obsodbe različnih dogodkov ali gibanj itd. Treba se jc zavedati, da se takšen proces zares tudi dogaja in da vsaka aktivnost naše državc ali neki dogodek v svetu naleti na diskusijo, ki pa nima oblike organiziranosti, tj. po eni strani ni angažirana, ne terja angažiranih stališč posamcznikov in tudi ni v sklopu Zveze študentov ter zato tudi nima dejanskega vpliva na konstituiranje in realizacijo politike te organizacija. Tako na primer ni dvoma, da spopadi v mednarodnem delavskem gibanju, ki so v zadnjem času tudi oboroženi, vzbujajo veliko zanimanje. Ker terjajo tudi določeno orientacijo in opredelitev, zahtevajo toiej čim komplet-nejše poznavanje historiata in faktografije, ker so take narave, da ne morejo pred-stavljati samo snov debate, ampak terjajo angažiranost. To še posebno zato, ker ima študentska populacija v svoji politizaciji, ki postaja vse širša, poudarjeno sociali-stično tendenco, ki je obrnjena celo bolj v levo kot orientacija nekaterih drugih socialnih slojev. Spričo tega je nujno potrebna jasna opredelitev in hitra reakcija
Zveze študentov na vsa vprašanja, ki vitalno determinirajo socialista. Zato je nujno voditi stalne diskusije o premikih v mednarodnem študentskem gibanju, o našem položaju v tem gibanju in o možnostih mednarodne politike Zveze študentov in delati na tem, da ima meritorni organ, ki konstituira celotno politiko Zveze štu-dentov - to je konferenca - na svojih sejah kot eno svojih važnih preokupacij tud mednarodno politiko.
40. Tako konstituirana in mobilna mednarodna politika, ki svoje bistvo izv^ja predvsem iz članstva in njegovih reakcij na mednarodne dogodke, stopa tudi zelo široko in demokiatično v kontakt s študenti drugih držav, terja tudi revalorizacijo Zveze študentov in njihove politike v odnosu do mednarodne politike diugih med-narodnih subjektov v naši državi. Tako je treba podčrtati, da se tu ne dvomi v osnovno orientacijo vse naše družbe, ki se izraža v politiki neuvrščenosti, ki bi morala biti sredstvo za konstituiranje take svetovne skupnosti, v kateri ne bi bilo hegemonističnega položaja, baziianega na koncepciji, po kateri je boljši, kdor je močnejši, temveč je govora o načinu konstituiianja celotne mednarodne politike družbe in o specifičnostih, ki zhajajo iz posebne strukture študentskega gibanja, s katerimi sodeluje Zveza študentov. Očitno je npr., da blokovne tendence niso v prvi vrsti ukoreninjene v širših družbenih slojih, torej tudi v študentski populaciji ne, temveč predstavljajo razdelitev, ki jo ustvarjajo državne grupacije, ki torej izhajajo iz nivoja državne politike, zato se tudi ideja neuvrščenosti drugače uveljavlja v konkretni angažiranosti in politiki Zveze študentov, ki je naravni način vzpostavitve študentskega gibanja. To se nanaša tudi na možnost borbe za socializem, tj. na možnost bolj angažirane in jasneje opredeljene Zveze študentov, kadar gre za vpra-šanja mednarodnega delavskega gibanja, kakor jih zastavljajo subjekti, npr. Komu-nistična partija, ker se koncepcija hegemonistične pozicije določene koncepcije socializma ali pojmovanje o izbiri socializma v neki deželi ali partiji srečujejo v tistih študentskih organizacijah, ki dejansko reprezentirajo študente, niso pa eksponenti državne politike. Na drugi strani pa pomen, ki ga dobijo v svetu šTtudentje in študentsko gibanje sploh, ni trenutnega značaja, temveč je dolgoročen problem in je zaradi tega nujno potrebno imeti dolgoročno orientacijo glede tega gibanja. Vse to in tudi povečan interes naših študentov za to problematiko kaže, da je treba podpirati orientacijo Zveze študentov, da samostojno in aktivno zavzema stališča o vseh vprašanjih, ne gledc na to, če so jih že ocenili diugi meritorni organi. Ta orientacija, ki ima že določene rezultate, prerašča iz slučajnosti v permanentno politično koncepcijo.
Za potrebe delovne skupine napisal VLADIMIR GLIGOROV
PROJEKT PROGRAMSKIH NAČEL ZVEZE ŠTUDENTOV
I. OSNOVA DRUŽBENEGA POLOŽAJA STUDENTOV
1.   Delo samo in njegovi rezultati določajo materialni in družbcni položaj člo-veka (Ustava SFRJ, čl. 7).
II. ZNANOST - UNIVERZA
2.   Zahteva, da študent sodeluje v določenem delu in proizvodnji, postavlja uni-verzi zahtcvo glede na znanost. Saj je znanost, t.j. njena proizvodnja (tudi skozi njcno funkcijo v celoti proizvodnje), edino mesto, kjer študent zahteva UNIVERZO KOT ORGANIZACIJO PROIZVODNJE ZNANOSTI, to je, kjer zahteva organizi-ranjc znanosti v univerzo.
3.   Ne gre samo za to, da proizvodnja ne more več brez znanosti, niti ne samo za to, da znanost ne more več brez proizvodnje, temveč v prvi vrsti za to, da sc mora razvoj znanosti podrediti zahtevam razvoja dela, torej da mora obstajati integrirano funkcioniranje proizvodnje in znanosti v okviru novega tipa celotne reprodukcije družbenega življenja.
4.   Znanost kot delo ali znanost kot proizvodna sila povzroča, da je proizvodno in koristno vsako delo ali proizvodnja, ki razvija samo znanost v njenih fundamcn-talnih in tudi v njenih uporabnih disciplinah. Proizvodnja znotraj znanosti je torcj vsc to, kai razvija, zboljšuje, študira itd. samo znanost.
5.   Univcrza kot koncentracija znanosti mora permanentno verificirati lastnc do-sežkc in mora na ta način biti integrirana s celotno proizvodnjo dobrin, torej s tem, kar sedaj razumevamo pod gospodarstvom.
S tcm sc bistveno spremeni tudi takoimenovani družbeno-ekonorrjski položaj univcrzc. Znanost ni več ,,brezplodna" in ni več prisiljena svojo eksistenco izvajati iz potrošniškega karakterja proračuna, temveč iz svojega opredmetenega in verifi-cirancga dela.
6.   Intcgracija in integriranost znanosti in sam delovni kaiakter znanosti, od kodcr ta integrac^a tudi izhaja, mora zediniti bistveno razdeljena polja znanosti. Interdisciplinarnost jc izraz integracije znanosti.
7.   Intenzivna znanost tcrja za svoj razvoj izkoriščanje dosežkov v vseh svojih spcciaiiziranih dclih.
8.   Takšcn razvoj znanosti odpravlja obstoječo univerzo in strukture na tej uni-vcrzi (študcntje, profesorji, pomožno osebje itd.) in vzpostavlja takšen delovni pro-ccs, v katcrem so vsi ncposredni proizvajalci.
9.   Iz svobodncga združevanja neposrednih proizvajalcev znanosti, baziranega na intcrdisciplinarncm in teamskcm delu, nastaja to, kai lahko imenujemo nova uni-vcrza.
Dcr.trukcija starc univcrzc in konstituiranje nove univerze ima kot integralni proces dvc konsckvcnci. Prva jc konstituiranje drugačne integracije celotnega dela, to pomcni drugačnc kombinacyc fizičnega in umskega dela in v tem smislu po-družbljcvar\jc znanosti in ustvarjanjc znanstvene proizvodnje, ter drugo, konsti-tuiranjc takšnc socialnc strukture nepoaednih proizvajalcev, v katero so vkljičeni tudi tisti, ki so angažirani v proizvodnji aianosti.
10.   Na poziciji dela kot znanosti je mogoče svobodno asociiranje združenih proizvajalccv, z drugimi besedami, mogoče je samoupravljanje. Vse drugo je parti-cipacija v distribuciji politične in finančne moči.
11.   Z aspckta smotmcga določanja razvoja znanosti in univerze in samouprav-ljanja v okviru univcrze, torej z aspekta zahteve, da postanejo vsi subjekti na uni-verzi ncposrcdni proizvajalci v proizvodnji znanosti, torej, da imajo vsi delovni status, baziran na znanosti kot delu, zahteve po večji vlogi študentov, po njihovi paiticipaciji v odločanju o vseh vprašanjih na univerzi, se kažejo kot omejene. Toda, ker jc zavcst o tcm cilju že prisotna in ker je prisotna zavest o tcm, da se ta cilj mora postopoma urcsničcvati, potcm je jasno, da se študentje in njihova organizacija morajo odločno zavzemati za čim enakopravnejšo in čim večjo prisotnost v vseh organih in institucijah obstojcče univerze, kar bi omogočilo, da bi v njih in iz njih ncnchno mogli zahtevati radikalno nadaljevanje reformiranja univerze. V tem smislu
ima zahteva po enakopravni udeležbi v odločanju o vseh vprašanjih univerze dvojni karakter: kratkoročnega, ki jemlje kot samo po sebi razumljivo že sedaj aktivno udeležbo študentov v reševanju in odločanju o vseh problemih na univerzi, in dolgo-ročnega, ki ustvarja takšno univerzo, na kateri bosta enakopravnost v samouprav-ljanju in samoupravljanje kot tako uresničena kot produkcijski odnos izenačenih in enakopravnih subjektov v proizvodnji znanosti kot neposrednih proizvajalcev, ka-terih diferenciacija pa bo nastajala na bazi prispevanja in udelcžbe v delovnem procesu proizvodnje znanosti.
III.
ŠTUDENT - DELOVNI ČLOVEK
12.  Osnovni interes študentov v samoupravni družbi jc izražen v zahtevi po urcsničitvi statusa delovnega človeka.
13.  Ta interes študentov in zahteva, ki iz njega izhaja, je omogočen prcdvsem iz razvoja dela, ki znanost spreminja v delovno sfero, ki vpliva nanjo, da funkcionira kot proizvodna sila. To pomeni, da znanost deluje neposredno znotraj celotne proizvodnje in da je razvoj znanosti bistveno važen za razvoj proizvodnje v celoti. V tem smislu ima znanost racionalno eksistenco. Svojo potrcbo verificira znotraj last-ncga razvoja, ne pa šele v zvezi s koristnostjo za cclotni razvoj proizvodnjc in družbe.
Iracionalna organizacija znanosti stalno inkliniia k delitvi znanosti na njene upo-rabne discipline, ki jih proizvodnja lahko akceptira in ki jo zanimajo in jikoristijo, ki jih torej tudi financira. Takšna znanost ali, bolje rečeno, takšna konstitucija proizvodnih sil in celote proizvodnje nenehno žene znanost in vse subjckte v njej, torej tudi organizacijo, ki naj bi spajala znanost in gospodarstvo (univerza kot scrvis za proizvodnjo kadrov), da se šele posredno dokazuje in da tako tudi kadri, ki jih proizvaja, potrjujejo svojo koristnost za družbo šele z vstopom v proizvodnjo in izstopom iz znanosti.
Znanost kot delo po eni strani postaja racionalna, kar pomeni, da mero potrebe, ki jo vzpostavlja delo, tudi sama direktno občuti, po drugi strani pa pomeru osamo-svojitev znanosti v tem smislu, da se vrača k sebi in racionalizira vse to, kar njo samo razvija. Znanost sama vzpostavlja mero svoje racionalnosti, kar pomeni: tudi svojega razvoja in prav tako tudi racionalnosti vseh proizvajalcev znanosti kot v delu angažiranih in kot že neposredno delovnih ljudi. V tem smislu se delo širi tudi na to področje družbe (izobrabra, univerza itd.) in daje delovno eksistenco vsem sub-jektom, ki proizvajajo v tej sferi. Po drugi strani taka delovna racionalizacija eksi-stence študentov in inteligence povzroča, da ti dobivajo realen pomen v celoti družbe in da ne eksistirajo vsiljeno, t. j. na bazi takšne ali drugačne oblike potrošnje proizvodnje, t. j. da imajo potrošniški karakter v odnosu do proizvodnje dobrin, ki se dogaja izven njih.
14.  Inteligenca kot tudi študentje v procesu permanentnega izobraževanja z uresničevanjem delovnega statusa (s tem nadaljnje podružbljevanje dela) izgubijo vse privilegije, lastnosti elite, zato tudi vse posebne karakteristike, ki so jih konsti-tuirale kot posebne strukture v družbi.
15.  Študentje niso ,,mladina", študentje so delovni ljudje.
16.  Izenačevanje študentov, srednješolcev, delavske, kmečke in druge ,,mladine" kot mladih ljudi v procesu socializacije (kot teh, ki se šele morajo usposobiti za delo in tako vključiti v družbo), je način konservativne obrambe družbe.
17.  Strukturiranje in politično organiziranje samoupravne družbe se mora za-snavljati na položaju pri delu, t. j. na delovnem statusu. V tem smislu so zahteve, ki jih je trcba postaviti v odnosu do ,,mladine", zahteve po ENAKOPRAVNOSTI vseh, ki baziia na pravicah in dolžnostih, izvirajočih iz dela. Izobrazba kot ekspropriacija znanja, njeno permanentno funkcioniranje in omogočanje vsem, da uresničijo pra-vico do izobrazbe kot pravico do dela, bi morala destruirati izvendružbeni karakter ,,mladine".
18.  Delo in njegova zgodovina je to, kar nosi in omogoča racionalno, ne pa vsiljeno eksistenco vseh, torej tudi študentov in tako omogoča strukturo samo-upravne družbe.
19.  Izenačevanje vseh kot delovnih ljidi (ljudi, ki delajo in katerih delo se verificira) pomeni zahtevo po samoupravnem, socialistično-revolucionarnem struk-turiranju družbe.
20.  Samoupravljanje je možno kot izenačevanje v delu in združevanje ter uprav-ljanje na tej osnovi. Vse drugo je strukturiranje na osnovi privilegijev.
21.  Politika študentov mora predvsem zahtevati delovno eksistenco študentov in v tem smislu tudi zboljšanje njihovega položaja (npr. v udeležbi upravljanja univcrze ali v udeležbi v distribuciji družbene moči itd.), toda to zboljšanje tiaj bi ne bilo osnovni in končni namen politike študentov.
22.  Iz logike in bistva ekonomskih odnosov na reformirani univerzi bo izhajala tudi drugačna osnova in zagotovitev ekonomskega (materialnega) položaja vseh subjektov oziroma delovnih ljudi v njej. Da bi to dosegli, je potrebno povezati intefes proizvodnih asociacij s silami in proizvodnostjo znanosti, izobrazbe - kot bistveni izvirom produktivnosti.
Od produktivnosti dela bo odvisen materialno-ekonomski položaj vsakega sub-jekta.
23.  Študentje ne terjajo oblasti ali moči ali privilegijev, temveč zahtevajo, da bi bil študij priznan za delo.
24.  Delo kot znanost in znanost kot dclo ter njuna eksistenca je tisto, kai odpira možnost, da se uresniči zahteva: študent - delovni človek.
IV. DELAVSKl RAZRED - SAMOUPRAVLJANJE - REFORMA
25.  Bistvcne zahteve študentov (znanost - neposrcdna proizvodna sila, univerza - konccntracija in organizacija znanosti in raziskovanj, študent - delovni človek) prodirajo v bistvo in možnost revolucionarne transformacijc sodobne družbe ter stalno obnavljajo in postavljajo progresivne zahteve samoupravne družbe in odpirajo vse širše možnosti uresničevanju zgodovinskih interesov dela, delovnih ljudi in de-lavskega razreda. Uresničenje teh študentskih zahtev odpira možnosti za novo po-
zicijo in funkcijo politike, s tem pa tudi možnosti za progiesivno akcijo delavskega razreda.
26.  Akcija in možnost delavskega razreda jc vsebovana v njegovi direktni pove-zavi z delom in njegovim odpiranjem vse družbe, v njegovi funkciji stalne tendenoe k temu, da prevlada delo, torej v njegovi akciji k permanentni revoluciji.
27.  V tem smislu je osnovna zahtcva, ki ji morajo slediti vse strukture in vse sfcre družbe, politikc itd., v takšni akciji, ki jih bo privedla v radonalizem dela in na tej osnovi odprla možnosti dclavskega razreda. To se v smislu političnega sistema m v smislu produkcijskih odnosov prikaže kot samoupravni socialistični sistem in samoupravna politična funkcija vseh organizacij.
28.  Zahteva študentov po statusu delovnega človeka ni nekakšna ozko struktu-ralna ali sindikalistična zahteva, temveč zahteva, ki odpira možnosti nove socialne strukturiranosji družbe in na tej osnovi nove politike in nove možnosti delavskega razieda.
29.  Socialna diferenciacija, ki se kaže posebno na univerzi (odstotek študentov iz delavskega razieda), je poleg tega, da je produkt socialne diferenciacije v celotni
družbi, tudi produkt in sistem selekcije, ki teče v celotnem izobraževalnem ali tako imenovanem šolskem sistemu. Šolski sistem in celotna izobrazba sta konstituirana predvsem kot proces socializacije, znotraj katerega naj bi menda potekalo izbiranje adekvatnih poklicev po sposobnostih učencev in študentov. Ker pa šolski sistem pretežno bazira na individualni zainteresiranosti (razen obveznega šolanja) in mož-nostih družine (t. j. na družinskem proračunu), se kaže kot sistem, ki nenehno reproducira obstoječe socialne razlike. Šele s postavljanjem in družbenim prizna-vanjem izobraževanja kot dela, iz česar naj bi sledile tudi družbena in individualna zainteresiranost za vključevanje v izobraževalni proces, je možno razširjanje sistema izobrazbe, njegovo permanentno funkcioniranje in uresničevanje zahtev po izena-čcvanju možnosti vseh, da se izobražujejo, in na ta način izgubljanje selektivne funkcije izobraževalnega sistema.
30.  Samoupravljanje izhaja iz prepričanja, da so delovni ljudje samostojni in enakopravni individuumi.
31.  Samoupravljanje je produkcijski odnos, ki se kaže kot popolno odpiranje družbe k delu in na tej osnovi konstituiranje samoupravne organizacije delovnih ljudi.
32.  Družba se premika v smeri tistih ciljev, ki so zgodovinska dimenzija dela, delavskega razreda in njihove osvoboditve. V tem smislu nastaja samoupravni sistem kot revolucionarni sistem permanentne transformacije produkcijskih odnosov.
33.   Družbeno-ekonomska reforma pomeni osvobajanje delovanja vseh ekonom-skih in družbenih zakonitosti.
34.  Študentska politična organizacija, ki želi uresničiti osnovne študentske za-hteve, je možna le kot radikalno nadaljevanje, razvijanje itd. družbeno-ekonomske reformc.
V. POLITIKA
35.  Politična organizacija študentov in študentje sami morajo izvajati, artiku-lirati itd. politične vsebine, ker to zahteva njihova delovna eksistenca, t. j. njihova delovna bit.
36.  Študentska giupacija izvaja svojo potrebo iz pomena dela, s katerim se ukvarja, z drugimi besedami, iz proizvodne funkcije znanosti. V tem smislu je možno zgodovinsko spremljati kvalitativni in kvantitativno rast pomena študentov v celotni družbeni strukturi kot analogijo transformacije strukture proizvodnih sil v okviru katerih znanost deluje čedalje bolj široko in direktno in čedalje bolj integii-rano kot pomemben faktor razvoja celotne proizvodnje.
37.  Kohezija študentov v družbenem smislu je odvisna od pomena in funkcije znanosti, katere razvoj prinaša določeno integracijo med delovnimi procesi študi-ranja in uporabo pridobljenega znanja, od koder poteka določena integracija so-cialnih kategorij študentov in inteligence. To vpliva tudi na karakteristike začasnosti in koherentnosti študentske grupacije v smislu večjega izenačevanja njihovih inte-resov, s tem pa vpliva tudi na moznost političnega vpliva študentov.
38.  Demokratizacija izobraževalnega procesa, ki ni produkt demokiatizacije družbe v političnem smislu, temveč je produkt širjenja sfere izobraževanja v okviru celote proizvodnje, na bazi povečanja proizvodnosti znanosti, kvantitativno v veliki meri dviga številčnost študentov in tako omogoča, da v strukturi študentov parti-cipirajo vsi družbeni sloji, da se torej ne vrši samoreprodukcija inteligence in tako vpliva tudi na nekoherentnost te grupacije. Po drugi strani, ta demokratizacija pre-mika center koncentracije socialnega spopadanja tudi na univerzo in s t<;m, da ga integrira in destruira skozi rastočo proizvodnost, vpliva na konstituiran/e skupnih interesov študentov.
39.  Študentje kot politični subjekt in kot izdiferencirana in vse bolj koherentna grupacija v novi strukturi družbe in v novem konceptu politike prevzemajo po-membno vlogo. Politični pomen se seveda ne more meriti predvsem kvantitativno, čeprav številčnost določene grupacije znatno vpliva na respekt politike do nje. Struktura pomembnosti v politiki izvira iz dejanskega pomena v strukturi repro-dukcije družbenega življenja v celoti, torej na določen način valorizira določene sociabie grupacije po pomembnosti dela, s katerim se ukvarjajo.
40.  V sferi pohtike ne more potekati osvobajanje vseh ljudskfli potenc v okviru neke vsiljene, širše celote, fiktivne totaKtete itd. Udeležba študentov v politiki lahko bazira edinole na samostojnem prispevanju destrukciji politike. Ker v izviru svoje eksistence nosi študentska organizacija le takšno možnost politike, mora tudi poli-tična organizacija študentov v svojem delu poudarjati takšne novosti v politiki.
41.  S tem, ko reproducira potrebo po svoji samostojni politični eksistenci, ki je zasnovana na delovni biti študentov, reproducira potrebo po zvezi vseh delovnih ljudi, torej po SOCIALISTIČNI ZVEZI. S tem se izpoveduje kieativna funkcija in karakter takšne študentske politike.
42.  V okviru zveze delovnih ljudi, katerega karakter očitno mora biti sociali-stičen, se politika lahko najbolj pribHža logiki dela in tako omogoča svoje demo-kratično uveljavljanje; le na ta nacin politika začenja delovati kot delovna politika in pridobivati svojo racionalno eksistenco.
43.  Elementi partijskosti, ki se kažejo tudi kot vezanost na oblast, državo itd. vsiljeni osnovi, se lahko transformirajo v konstituiranje političnega gibanja kot idejnc sile artikulacije bazičnih interesov delavskega razreda edinole v takšnem konstituiranju politike. V tem smislu politična organizacija ne nasprotuje niti sami potrebi po političnem organiziranju niti avantgardi tega političnega organiziranja, torej na nasprotuje Zvezi komunistov.
44.  Isto velja tudi za formuliranje in funkcioniianje PROGRAMA ZVEZE KO-MUNISTOV in njegovo KREATIVNO uveljavljanje  V PROGRAMIH DRUGIH DRUŽBENO-POLITlCNIH ORGANIZACIJ.
Program Zveze komunistov je idejna osnova progiamskim orientacijam vseh družbeno-političnih organizacij. Ko sprejema program Zveze komunistov, Zveza študentov sprejema tudi OBVEZNOST KREAHVNEGA ODNOSA DO OSNOV-NEGA SMISLA PROGRAMA in to svojo kreativnost izraža v svoji programski orientaciji.
45.  Strukturiranje študentov v okviru kategorije ,,mladine" je imelo svojo ade-kvatno politično oiganiziranost v obliki mladinske politično-vzgojne organizacije, torej v obliki celote, bazirane na izvendiužbenem karakterju mladine, preko katere so se uveljavljale zahteve in pomen te k socializaciji stremeče kategorije. Celota mladine je izenačevala vse v sebi zajete posebne struktuie in na politični način reprezentirala njihovo skupno obrnjenost k družbi. V okviru takšnega struktuiranja družbe samostojna študentska organizacija ni imela in nima dejanskega smisla. Novi razvoj proizvodnih sil, destruirajoč celotno družbeno organizacijo, zahteva popol-noma drugačno politično organizacijo in politično sistematiziranje določenih struk-tur. Toda, ker se politika v interesu represivnih produkcijskih odnosov uveljavlja kot vsiljena, vsebuje pa tudi imanentno zahtevo po transmisijskem prenašanju lastne vsebine, ima mladinska organiziranost objektivno karakter zadiževanja razvoja dela, ki mora zagotoviti družbi konvencionalno funkcioniranje.
46.  Samoupravna družba, ki mora bazirati predvsem na razvoju, organizaciji in destrukciji dela, ki mora torej bazirati tudi na destrukciji politike kot sfere sile, oblasti in konkurence odnosa sil, mora drugače konstituirati politično reprezen-tiranje interesov. V tem smislu se samostojnost in enakopravnost posameznih poli-tičnih interesov ter njihovo naravno artikuliranje in nasprotovanje, kaže kot osnovni princip samoupravne politike. Vsa družbena ,,zaplemba" zakonitosti dela. na bazi
katerih eksistira politični subjektivizem in neracionalna eksistenca določenih inte-resov se mora destruirati. V okviru takšnega gibanja politike, torej takšne demokra-tizacije politike in njene racionalizacije (kot oblike aitikuliranja zakonitosti dela, ki sebe uveljavljajo kot splošni, posebni in posamezni interesi) študentska grupacija kot sodobna struktura in njena politična oiganizacija vidita in edino lahko vidita smisel in potrebo lastnega funkcioniranja.
ZVEZA ŠTUDENTOV IN ORGANIZIRANJE  V ZVEZI ŠTUDENTOV
47.  Zveza   Študentov je  SAMOSTOJNA   DRUŽBENO-POLITlCNA   ORGA-NIZACIJA in je za svojo aktivnost odgovorna lastnemu članstvu.
48.  Zveza študentov je oblika organiziianja in politične akcije študentov.
49.  Zvcza študentov mora omogočiti študentom, da na organiziran način konsti-tuitajo svoje zahteve, da jih prevajajo v programe in da izbirajo sredstva za njihovo realizacijo.
50.  Z uveljavljanjem avtentičnih interesov študentov se Zveza študentov vklju-čuje v progresivni samoupravni sodalistični razvpj družbe.
51. Notranje organiziranje Zveze študentov mora slediti zahtevi po masovni organizaciji ter aktivni in kreativni funkciji vseh študentov in njihovih interesov.
C2. Koncentriranje interesov študentov na različnih ravneh njihovega uveljav-Jiitija mora biti popolnoma osvobojeno vsiljenih organizacijskih oblik in mora upo-števo.i loziVn svobodnega in samostojn^ga združevanja in uveljavljanja polit'č.iih vsebin in zahtev stuaentov.
53.  Vsi centri koncentracije študentskih interesov (fakultete, univerze, repu-blike, federacija itd.) morajo predvsem opravljati koordinacijo in omogočati demo-kiatično konstituiranje skupnih interesov, torej morajo prerasti v centie, ki formu-lirajo programatska stališča in določajo sredstva za njihovo izvajanje.
54.  V svoji aktivnosti politične organizacije Zveza študentov konstituira svoje članstvo, ki pa nima nobenih posebnih pravic v primerjavi z drugimi študenti, temveč izraža več dejanskega interesa za aktivno udeležbo v kreaciji in uiesniče-vanju politike organizacije kakor tudi mero dejanskega obstoja organizacije. Toda stalna, socialna osnova Zveze študentov, je v celoti študentske grupacije in v njenih bistvenih interesih. Zveza študentov se mora akcijsko in programatsko obračati k njej.
VII. MEDNARODNA POLITIKA
55.  Osnovna  ideja in  sistem funkcioniranja mednarodne politike Zveze štu-dentov bazira na pojmovanju aktivnega in mobilnega članstva te organizacije in se izraža v principu, da študent, torej posamezen član Zveze študentov, postane krea-tor in realizator mednarodne politike svoje organizacijc.
56.  Mednarodna politika Zveze študentov Jugoslavije bazira na osnovnih prin-ripih in ciljih politike aktivne in miroljubne koeksistence, ki pomeni splošno poli-tiko jugoslovanske družbe.
57.  Zveza študentov se v mednarodnem študentskem gibanju zavzema za progre-sivno akcijo študentskega gibanja in za njegovo enotnost na osnovah enakopravnosti in samostojnosti med študentskimi organizacijami ter sodelovanje ne glede na ideo-loške in politične razlike.
58.  Nujno je delovati v smeri čim večjega izkoriščevanja vsakršnih komunika-cijskih sredstev za zagotovitev elementamega informiranja študentov in širše jav-nosti, pa tudi zaradi pobud, da se uresniči določena iniciativa v mednarodni poli-tiki. Zveza študentov se mora s pomočjo diskusij v okviru svojega članstva, pa tudi s pomočjo ponovnega deklariranja NENEHNO SAMOSTOJNO OPREDELJEVATI do posameznih dogodkov v svetu.
59.  Aktivnost in način organiziranja in konstituiranja, s tem pa tudi realizacija politike študentskih forumov v mednarodni politiki, sta odvisna predvsem od de-mokratičnosti dela mednarodnih komisij in drugih podobnih organov na različnih ravneh.
Delovna grupa Predsedništva ZŠJ za programska načela in Statut.
REFORMA UNIVERZE IN ŠTUDENTI
I. ZNANOST
1.  Vsaka opredelitev za določen koncept univerze kakor tudi vsaka aktivnost pri reformi univerze je istočasno tudi opredelitev za določen koncept družbenega sistema in razvoja.
2.  Interesi gospodarstva za reformo  univerze  zahtevajo razvoj takšnih oblik dejavnosti univerze, ki povišujejo proizvodnjo, omejujejo pa ali ukinjajo takšne, ki te proizvodnje, vsaj posredno ne povišujejo. Ti inteiesi so torej intercsi za prestruk-tuiranje univerze na novi osnovi - osnovi enakosti znanosti, izobraževanja, gospo-darstva in njihovega skupnega organiziranja in planiranja. To so intcresi za tehno-loško enoten sistem vseh teh sfer, za sistem, ki bo tako tudi ekonomski.
3.  Razvoj znanosti ali razvoj tehnike dcla je torej tisto, kar moramo razjasniti, če želimo najti osnovo za novo univerzo in za novo družbo. Mogoče je to tudi pot, da pridemo do položaja, o katerem je govoril Marx; to je položaja, ko se bosta trans-formirali tako industrija kot družbena slojevitost. To je stanje produktivne znanosti.
4.  Obstaja možnost, da v danih družbenih odnosih, v danih proizvodnih odnosih ali v odnosih izobraževanja delujcjo elcmenti, ki preprečujejo takšen razvoj. Možna je  industrija, ki ji najbolj   ustreza avtonomna  znanost,  s  katero  znanstveniku zagotavlja izreden položaj  odtujene, kultiviranc, posebno  nlačane in zaščitene enklave. V takšnem inkubatorju lahko znanost doseže izredno kvalitcto, ne more pa se, kar je zanjo osnovno, razviti  v svoji univerzalni razsežnosti. Nasprotno se vzpostavi in vzdržuje prepad med vrhom, ki je vpeljan v znanost, ter neizobraženo maso. Premostitev tega prepada je najbrž največji problem naše dobe.
To je ravno način, s katerim sile, ki ne žele pozitivnih sprememb obstoječega položaja, kontiolirajo razvoj tehnike dela, da ne bi ta prehitro piišel do točke, ko se mora dano stanje kvalitativno spremeniti.
5.  Utemeljitev znanosti kot eminentno proizvodne sile - to je osnova, s katere lahko in morajo izhajati vse zahteve študentov, če hočejo resno doprinesti k uresni-čevanju takšne družbe in univerze, ki zgodovinsko pomeni bistveno novo kvaliteto.
6.   Znanost je v bistvu imela vedno^ proizvajalni značaj, le da ni bila vedno zmožna tega konkretno izraziti, ker se je s socialno stratifikacijo navidezno ločila od neposrednega dela. Navidezna razdvojenost se kaže tudi danes znotraj same znanosti, ko se govori o ,,racionalni (ekonomični)" in ,,neracionalni (neekono-mični)" znanosti.
7.   Kot proizvajalna sila se je znanost demokratizirala, integrirala s svojo temeljno in aplikativno razsežnostjo, in kar je najvažnejše - pomeni konec razlike med intelektualnim in fizičnim delom.
8.   Tako se znanost vrne delu. Izgleda, da se je s tem samo sklenil logičen krog; toda nastaja bistvena sprememba, ker se odpravlja vse, kar je nastalo, ko je bila znanost nasilno oddvojena od proizvodnje. Ta^o se odpravlja tudi stara univerza.
II. IZOPRAŽEVANJE
9.   Razširitev znanosti kot pnvzvajalne sile in integriranje izobraževalnega pro-cesa se tako strukturalno (prp.ios, pridobitev, proizvodnja in reprodukcija) kot organizacijsko (osnovna, sred.ija, visoka in ostala izobrazba) vzpostavi izboraževalni proces kot permanentno in integralno funkcioniranje znanja kot direktne proizva-jalne sile.
10.   Integracija izooraževanja in znanosti zahteva integracijo celokupnega izobra-ževanja in razširifov njegove sfere delovanja z vključitvijo vseh subjektov proizvod-nje in ostajih sestavin družbenega dela v sistem permanentnega izobraževanja. S tem se izvaja določena integracija umskega in fizičnega dela. Tako integrirani sistem znanosti in izobraževanja, vključen v proizvodnjo in ostala področja družbenega dela, omogoča novo socialno vsebino znanosti.
11.   Pravica do izobraževanje je direktno izpeljana iz pravice do dela. Pravica do izobraževanja pomeni pravico do dela.
12.   Znanje je splošno-družbenega značaja - ne sme se dopustiti njegovo mono-poliranje kakršnikoli eliti. V tem smislu je izobraževanje tudi razlastitev znanja, kar pomeni demokratizacijo izobraževanja kot procesa pridobivanja znanja.
III. UNIVERZA
13.   Univerza kot struktura očitno organizira, oziroma se skozi njo na organiziian način izraža določeno bistvo, ki se v obstoječi univerzi kaže kot tehnična organi-zacija določenega procesa. Bistvo tega določenega procesa je vsebovano v druž-benem  položaju  univerze, to je v položaju, ki ga univerza zavzema v procesu produkcije in reprodukcije družbenega življenja. Družba, koncipirana kot proiz-vodnja vrednosti, in na tej osnovi racionalizem eksistence posameznih samostojnih delov družbe, vzpostavlja univerzo kot organizacijo pedagoškega procesa in procesa socializacije in kot družbenega kanala, po katerem vodi določene sloje v samo jedro lastne in družbene reprodukcije.  Univerza ,,kot zaprta" ali ,,odprta" je ,,servis" diužbe, t. j. njegove osnovne funkcije konstituiranja bogastva skozi produkcijo vrednosti. V tem smislu to kar se na univerzi organizira, ni delo, temveč nekaj delu zoperstavljeno, kar se imenuje učno-vzgojna funkcija, ki mora posredovati znanje, znanost, splošno družbeno zavest onim, ki se pripravljajo za proizvodnjo vrednosti. Takšen položaj univerze očitno ne more govoriti o stvarni funkciji, avtonomni eksistenci te strukture, pa se zato njena ,,zaprtost" z ene strani pojavlja kot odgovor na brezpoložajnost v družbi, in njena ,,odprtost" na drugi strani se mora izvajati (ki je predvsem usmerjena na finančni izvor eksistence) posredno preko organizacije, ki po pravilu predstavlja samo dtužbo, tj. preko države. Kritika univerze, ki jo dolži nepovezanost z družbo, je popolno nerazumevanje stvarnih možnosti same univerze.
14.   Univerza je samo začasno bivališče večine subjektov (študentov), in kot taka ne more utemeljiti neko svojo smiselno eksistenco. Takšna kakršna je, preprosto izvršuje družbeno pooblastilo, da določenemu številu subjektov verificira pridob-ljeno znanje, torej da proizvaja določen tip strokovnjakov. Ker nima značaja proiz-vodne institucije, ki bi z značajem lastne proizvodne funkcije lahko priborila nek stalnejši karakter za svoje subjekte, ker torej ne proizvaja vrednosti, pač pa jo porablja, očitno nima nobenih posebnih pravic, razen da izvaja trasmisijo splošno družbenega znanja in vrednosti ter da daje formalne znake v obliki diplom za določen poklic. Znanost zato ni na univerzi. NAMREČ - NA UNIVERZI JE NI V BISTVENEM SMISLU, Z DRUGIMI BESEDAMI UNIVERZA NI NAČIN ORGA-NIZIRANJA ZNANOSTI. Ce se znanost razvija ali ne, je za univerzo bistveno nepomembno. V najboljšem primeru je njena funkcija, da izvršuje prenos znanosti iz njenih temeljnih na uporabne lastnosti.
15.   Univerza kot organizacija bazira na principu prenosa znanja, pregleda tega znanja in verifikacije pridobljenega znanja. Zaradi tega so bistvene dominantne oblike komuniciranja v delovnem procesu predavanja, vaje in izpiti. Predavanja imajo funkcijo prenosa določene količino znanja, predpisane s progiamom. Preda-vatclj ima funkcijo, da potem, ko mu je družba verificirala za to potrebno sposob-nost in ga v tem smislu pooblastila, dopusti, da se preko njega to znanje izrazi in obnovi. (Tu so važni predvsem učbeniki, posebno pa še skripta kot specifičen produkt univerze). VAJE morajo pregledovati ali objekti učnega proccsa (študenti) stvaino izvršujejo svojo funkcijo na univerzi, in da na določcn način prisvajajo, pomnijo itd. znanje, ki se jim daje skozi profesorja. IZPITI predstavljajo (skupaj s končnim izpitom) postopno prisvajanje znanja in verificirajo sposobnost študentov, da to znanje reproducirajo. NA KONCU DOBI VSA TA ORGANIZACUA UNI-VERZE SVOJ KONČNI FORMALNI ZNAK V DIPLOMI, KI ZAGOTAVLJA, DA JE PRODUKT SPOSOBEN PRENESTI TEŽO ODGOVORJAJOČLGA POKLICA IN DA NA BAZI TEGA POKLICA FUNKCIONIRA KOT DRUŽBENO KORI-STEN SUBJEKT.
16.   OČitno je, da reforma univerze ne morc izhajati samo iz univcrzc same. Morale bi sc izbrisati osnovne razlike strukturabiega značaja na univor/.i, sam tomelj univerze bi se stresel, ker bi morali izbrisati razliko mcd protVsorji in študcnti. NASPROTNO ZNAČAJU UNIVERZE SAME IN POLOŽAJU ŠTUDl NTOV SU MORA STUDENTSKA ZAHTEVA PO REFORMI UN1VI{RZ1  POJAVITl PRVFN-STVENO KOT POLITICNA ZAHTEVA 1N NA TAK NAClN  MORA POSTATl OSNOVNA PREOKUPACIJA NJENE POLlTlCNE ORGANlZACUr, TJ. ZVEZE STUDENTOV KER TO NI REFORMIRANJE ZNOTRAJ OBSTOJl Ci: STRUK-TURE V SMISLU  USTVARJANJA ORGANIZACUI   IN   INSTITUCUF, Kl   Bl BOLJE   USTREZALA,  Z  DRUGIMl   B1'SEDAM1, Kl  Bl  BOLJl   1 HNKCIONI-RALA, TEMVEC JE TO ZAHTEVA PO KORENITIH SPRIMI MBAH. TOREJ MORA DOBITI OČITNO POLITlCNI ZNACAJ.
17.   Univerza je dajala zatočišče znanosti in znanstvenikom. toda ni sc potrudila da bi sebe samo organizirala po znanosti. Razvoj intelektualnoga dola v iiuiustriji z ene strani in same zanosti z druge vse bolj manjša razliko mod tomcljnimi in uporab-nimi raziskovanji ter na ta način vzpostavlja nov intcrcs za organizacijo /nanosti v sami proizvodnji. Ni samo to, da proizvodnja nc more biti vcč broz znanusti. niti samo to, da znanost ne more biti več brez proizvodnje, ampak grc za to, da se podredi razvoj znanosti zahtevam razvoja dela, torej da mora obstajati integrirano funkcioniranje proizvodnje in znanosti v okviru novega tipa cclotne roprodukcije družbenega življcnja. V tem smislu nastanc določena integracija družbe skozi inte-gracijo njenih struktur in nastane določena funkcija znanosti. Vse to v okviru znanosti pomeni, da se mora sama razvijati bolj intenzivno, da tnora absorbirati in izkoristiti več človeškega in drugega potenciala, da ne more trpeti ,,manufaktur-nega" nivoja univerze.
IV. ŠTUDENT - DELOV NI ČLOVEK
18.  Student je delovni človek.
19.  Smisel te zahteve ni politična manifestacija želje študentov po integraciji v družbo. Te ni tudi v zahtevah za jzboljšanjem materialnega položaja študentov - z večjim številom kreditov, štipendij, pa tudi plač, socialnega zavarovanja, pokojnin-skega zavarovanja itd. TO KAR JE TU BISTVENO, JE FUNKCIJA ŠTUDENTOV V  PROCESU,   V  KATEREM SE NAHAJAJO.  IZRAŽA  SE  ZAHTEVA, DA ŠTUDENT SODELUJE V DOLOCENI PROIZVODNJI, TOREJ SE POSTAVLJA UNIVERZl  ZAHTEVA  Z OZIROM NA ZNANOST. KER JE ZNANOST, TJ. NJENA PROIZVODNJA (IN PREKO NJENE FUNKCIJE V CELOTI PROIZVOD-NJE), EDINI PROSTOR, KJER SE LAHKO POJAVI ŠTUDENT V DELOVNI FUNKCIJI, JE POTEM OClTNO, DA ZAHTEVA UNIVERZO KOT ORGANI-ZACIJO PROIZVODNJE ZNANOSTI, TJ. ZAHTEVA ORGANIZIRANJE ZNA-NOSTI V UNIVERZO. Očitno pa je, da se takšna zahteva ne nanaša na organizacijo univerze kot,, hiama znanosti". Znanost lahko svojo specifičnost izrazi le v integri-ranem položaju v celoti dela, ker svojo eksistenco in nadaljnji razvoj bazira na čim hitrejšem opredmetenju lastnega dela, torej na svoji uporabnosti, torej na svoji direktni proizvodnosti. S tem pa se ne izvaja sekularizacija znanosti, s katero naj bi bila izigrana fundamentalna znanstvena orientacija na račun aplikacije. Nasprotno šele v integraciji teh dveh polov in v integraciji s celokupnim delom preko integra-cije intelektualnega dela znanost konča svoj razvoj. Zaradi tega teži k pospešenemu razvoju, integrirati mora procec svojega pridobivanja in proizvodnje, proces pouka in razvoja, torej se mora (ceprav na diverzificiian način) organizirati.
20.  ODDVOJEN   OD   PROCESA   PROIZVODNJE,   IZKLJUCEN  IZ  ZNAN-STVENO-RAZISKOVALNEGA DELA, OBJEKT V PROCESU  UCNO-VZGOJ-NEGA DELA, JE ŠTUDENT ONEMOGOCEN, DA O PROBLEMIH, POGOJIH IN PROGRAMU SVOJEGA DELA NEPOSREDNO ODLOCA. Vloga objekta ga izklju-čuje iz vitalnih družbenih procesov. Zahteva spremembe takšnega obravnavanja od profesorja, od zakonodajalca. Toda za te zahteve ni razumevanja: pri prvem, ker je sodelujoč v tem procesu (ki popolnoma odgovarja njegovu hotenju in reprodukciji hierarhičnih odnosov in dovoljuje letargijo), in pri drugem, ker noče spremeniti ,,statusa quo", prepričan, da ni boljših instrumentov in boljših rešitev od obsto-ječih.
21.  Današnji profil študenta, ki je v glavnem uglašen s potrebami gospodarstva, je formiran v takšnem tehnološkem procesu izobraževanja in s takšnimi pedagoškimi metodami, ki so od njega zahtevale pasiven odnos do procesa izobraževanja. Vloga študenta je zasnovana le na sprejemanju znanja in njegovem kasnejšem prenosu v proces proizvodnje. Profesorju najbolj ustreza takšna oblika prenosa znanja, kot so predavanja, kar preprečuje aktivno sodelovanje študentov in predavateljev. Z od-sotnostjo znanosti in sodelovanja s predavatelji študent ne more pridobljeno znanje razvijati na visoko izobraževalni instituciji, in tako pridejo njegove ustvarjalne sposobnosti do izraza šele z njegovim odhodom v proces proizvodnje.
22.  Rakcionarni so  tisti  študenti,  ki borbo  za delovni status razumejo kot zahtevo po večji privilegiranosti, ker gre pravzaprav za popolno neprivilegiranost.
23.  Spremenjena vsebina in  značaj  visoko izboraževalne institucije kot tudi sprememba pedagoških metod, ki iz tega izhaja, spremeni vlogo in položaj študen-tov in predavateljev. Skozi znanstveno-izobraževalno delo nehajo biti študenti in predavatelji samo   prenašalci in  sprejemniki  določenega znanja, pač pa aktivni subjekti procesa ,,proizvodnje" znanja, ki se med seboj razlikujejo le v stopnji ustvarjanja znanja. Teamsko delo postane osnovna oblika znanstvenega izobraže-vanja. Študent tako dela pri raznih raziskavah, študijah, projektih in analizah, razvija svojo samostojno dejavnost, ki ji pomagajo in jo usmerjajo učitelji. Ni več potrebe po predavanjih, ki dajejo informativne prikaze dosedanjega znanja.
Funkcija izpita kot merila stopnje pridobljenega znanja mora izginjati, ker se proces sprejemanja znanja transformira v proces proizvodnje znanja, ta pa zahteva nove družbene kriterije vrednotenja tega dela.
Tako postavljena ,,tehnika" dela na univerzi zahteva tudi verifikacijo znanstvenih ved iz ostalih področij družbenega dela. Potrjujoč svoje rezultate v družbi in družbene v svoji sredi, TEŽI ZNANSTVENO-PEDAGOŠKO DELO TAKO K PERMANENTNEMU PODRUŽBLJANJU, in znanstveno-pedagoška institucija postane samoupravna delovna organizacija, ki je organsko povezana z ostalimi družbenimi in gospodarskimi organizacijami.
25.  Samoupravljanje na visokošolskih institucijah se mora konstituirati na osnovi udeležbe v delovnem procesu. Pravica in dolžnost delovnih ljudi mora izhajati iz osnov njihovega delovnega statusa. Na visokošolski instituciji se mora poiskati tiste rešitve v samoupravljanju, v katerih bodo v osnovah razvitejše forme neposredne demokracije, in ki bodo zasnovane na enakopravni udeležbi vseh subjektov delov-nega procesa v samoupravnem odločanju.
26.  Enakopravnost študentov v samoupravljanju na visokošolskih ustanovah izhaja iz neposredne udeležbe v delovnem procesu, v formiranju dohodka znan-stveno izobraževalne institucije, iz njihovega dela in interesa za hitrejšo in boljšo usposobitev za efektivno vključevanje v ostala področja družbenega dela. Ko se govori o študentu kot samoupravljalcu, takrat je treba upoštevati tri predpostavke
-  uresničitev   njegovega   statusa   delovnega človeka v delovnem  procesu na visokoizobraževalni instituciji,
-  reguliranje tega statusa z zakonskimi akti,
-  družbena verifikacija njegovega učinka v delovnem procesu (oblike nadoknade za delo).
Šele po izpolnitvi teh predpogojev obstoji možnost njegovega polnega udejstvo-vanja kot samoupravljalca.
27.  Oblike samoupravnih organov se morajo odrediti na osnovi vsebine dela. Prave in bistvene oblike samoupravnih organov se lahko vzpostavijo po spiemembah v oblikah delovnega procesa (ki se bo najbolje konstituiral) tako, da bosta najbolj važen faktor pri tem značaj področja dela in delovnega procesa.
VI. FINANCIRANJE VISOKEGA IZOBRAŽEVANJA
28.    Družbeno-^konomski   položaj   visoko-izobraževalnih   institucij   ne   daje možnosti za izbolj/anje osnovnih procesov, ki se na njih odvijajo in ovira nadaljnjo demokratizacijo   izobraževanja.   Proračunski   način   financiranja,   z   določenimi popravki, je še vedno glavna oblika zagotovitve materialne osnove visoko-izobra-ževalne institucije.
29.  Nov   družbeno-ekonomski položaj  visoko-izobraževalne institucije  teži k vzpostavljanju svobodnih ekonomskih odnosov v financiranju njene dejavnosti, tj. postopni prehod na sistem dohodka, ki je dominanten v procesu materialne pro-izvodnje.
30.  Svoj dohodek visoko-izobraževalna institucija uresničuje z dogovorjeno ceno znanstvenega izobraževanja. Cena znanstvenega izobraževanja se obračunava za končanega študenta, izplačuje pa se za vsako leto posebej, v odvisnosti od rezul-tatov dela udeleženca znanstveno-izobraževalnega procesa. Formiia se v združenjih proizvjalcev, kjer se s samoupravnim dogovorom ugotovi sledeče:
1.  Višina cene znanstvenega izobraževanja
2.  Delovni proces na znanstveno-izobraževalni instituciji
3.  Potrebno število delovnih mest
4.  Profil udeleženca delovnega procesa.
Združevanje se predvideva na prostovoljni bazi. Največji efekt ima sledeči tip združevanja: znanstveno-izobraževalna institucija na eni strani in združenje zaintere-siranih, gospodarskih in družbeno-političnih skupnosti z druge strani (zaintere-sLranih prvenstveno za tak profil znanstveno-izobraževalne institucije). Združevanje se izvaja na vseh nivojih - od občinskega do zveznega.
Sredstva, namenjena plačevanju cene znanstveno-izobraževalnega dela, se formi-rajo v združenjih iz dohodka delovnih organizacij - članov in ne iz osebnih dohod-kov delavcev. Sredstva, na tak način vložena v znanstveno-izobraževalno delo, so družbena investicija, tako da znanstreno-izobraževalni proces postane del družbene reprodukcije in zapusti današnjo sfero potrošnje. Spremenjeni karakter izobraževal-nega procesa, njegovo povezovanje z znanostjo opravičuje osebni dohodek štu-dentov kot družbeno valoriziranje njihovega dela. Sistem permanentnega izobraže-vanja bo pripeljal k znanstveno-izobraževalnemu procesu veliko število zaposlenih ljudi, ki bodo prejemali osebni dohodek iz svojih delovnih organizacij. Na tak način bo delo pri prejemanju in ustvarjanju novega znanja dobilo v celoti ustrezno druž-beno priznanje.
V. SAMOUPRAVLJANJE NA UNIVERZI
24. Delovni status študentske grupacije determinira možnost njene organiranosti in njenega položaja v proizvodnih odnosih. Zaradi tega vidijo študenti svojo adekvatno eksistenco v samoupravljanju. Toda ne v takem samoupravljanju, ki vidi sebe kot način organizacije družbe kot neboleče funkcioniranje političnega sistema ali kot distribucijo odgovornosti sistema na vsak individum itd. Torej ne v okvirih takega samoupravljanja, ki konstituira različne kompetencc, in to tudi različno stopnjo participacije določenih struktur, pač pa v takšnem samoupravljanju, ki izhaja iz samostojnih in enakopravnih individuumov - delovnih ljudi, katerih pomembnost vzpostavi delo in njegova sodobnost.