Dr. Danilo Viher: 1914. Učrtelj Jakob je vstopil v razred. Otroci s«p vstali, a eden med njimi je pristopil k Jakobu>, krepko zlbgoval besede čestitajoč božič in novo leto. »Hvala, otroci! Želim, da bi vaša mladost bila lepša kot moja.« Nato se je začudeno ozrl po mizi;. Na majhni smreki so gorele tri svečke, a spodaj v jaslicah je bil Jezušček obdan z neštevilnimi angelčki, ki so držali trak, na katerem je blestelo »Mir ljudem na zemlji!« Toda Jakob vsega tega ni videl, niti lučk, ki so brlelc na smrečici. Z nekim tihim in veselim nasmeškom je preletel darove: venec smokev, dva ko&a potice, za dve pesti orehov in lešnikov. Učitelj Jakob je bil lačen, doma pa jc imel še troje otrok. »Orehi bodo za Mirka,« je tiho delil, »smokve Bogdani, a potico, — komu je le prišla ta pametna misel v glavo? — potico pa bom dal Maji, saj je rtak še ni videla.« Otroci so gledali in bili presenečeni, kako se je učitelj zagledal v darovc in čudno se jim je zdelo, da ne gleda nič lučk, da ne vidi ja&lic, ki1 so vse od same srečc ožarjene. Učitelj Jakob pa vsega tega res ni videl. Bil je to njegov najlepši dan, saj je vedel, da so to darovi za njegove otroke. S počasnim korakom jc stopal po razredu in v mislih stokrat pobožal vsako glavico, saj so mu tc glavice povcdale, da ga ljubijo in razumejo. »Vstanite, otroci!« Otroci so vstali. »Peli bomo!« Otroci so takoj uglasili svoja mlada grla in razred je čez nekaj trenutkov objela mehka toplina otroških glasov. »Človek, zdaj si otet, človek, zdaj si otet!« Mehko je božala božična pesem Jakobovo srce. — V odmoru je odnesel darove v zbarnico. Nikogar ni bilo, ki bi videl m doživljal njegovo srečo. Čez nekaj trenutkov pa vstopi nadučitelj. Mrko pogleda po sobi in še bolj mrko, ko zagleda darove in Jakoba, kl se je ves blažen zagledal vanje. Nrti besedice ni rekel, ko je odšel, gospod nadučitelj. Jakob jc odkrevsal v svoj razrcd. »Čuden človek, kaj res ni videl moje sreče?« je godel Jakob. In že je premišljal, če ne bi bilo bolje dati orehe Bogdani, a smokve Mirku. »Kar tako naj ostane, saj si bodo itak izmenjali.« Otrokom je ves veisel hitel pripovedovati, kako je bil Jezušček dober otrok, kako je pozneje v življenju reših milijone in milijone trpečih in siromašnih ljudi, in da so ga ljudje pribili na križ, samo zato, ker jim je hotel dobro. Otroci so napeto poslušali in vse živahneje vn jasneje je stopil pred nje mali Jezušček in gledali so ga, kako bi rad vsem, v*sem pomagal. Na vrata je rezko potrkalo. Jakob je vedel, da je to šolski sluga. Sluga stopi k Jakobu, mu da okrožnico in še ncki listek. Jakob prebere okrožnico in prične tiho čitati priloženi listek. Čim dalje jc čital, tem bolj so otroci opažali, kako postaja bolj in bolj bled in da mu je svinčnik, ki ga je držal v roki, celo izpadel. Podpisal se je, vrnil knjigo in priloženi listek. Ko je sluga odšel, je Jakob nekaj časa stal, nato pa šcl k oknti in se zamislil. Ni hotel, da bi učenci vidcli, kaj se dogaja v njem. »Učitelji nc smejo sprejemati darov...« je Jakob počasi čital velike črke, ki so se od nekod prikradle na okna, »a oni, ki so jih že dobili, naj to na primeren način uredijo.« V razredu jc zavladala smrtna tišina — V odmoru je Jakob s težkimi koraki stopal po stopnicah v zbornico. Nikogar ni bilo zopet v njej. Pogledal je na mizo in se grenko zasmejal. Toda že čez nekoliko trenutkov ga je ta smeh huje zapekel od vsega drugega. V ušesih so mu doneli zadnji zvoki božičnc pesmi. Ko je zdzvonilo, ni šel takoj v razred. Počakal je, da bo vse utihnilo. Nato je z neko krčevito kretnjo odprl okno in zmetal vse darove na sosedno dvorisče debelemu Hektorju. Pes je začudcn pritekel, ovohal potico — a ni ugriznil. »Presit j_,« je zamrmral Jakob, »vidi se mu, čegav je.« V razredu ni govoril. Antonu je ukazal, naj čita »Božične radosti«, sam pa se je vsedel za mi'zo in mdlčal. »Kako naj živim?« ja razmišljal. Spomnil se je svojega desnega podplata, ki g;a jc za silo pritrdil z risalniimi žebljički, a zunaj sneži. »Žena ima samo še pol kilograma moke« je dodajal. „ zato moramo vsi obljubiti, da bomo ob spominu na Njegovo rojstvo živeli pošteno in pravično..." je ujcl Jakob. »Kaj pa, če bi si poiskal kak drug poklic? Trgovski pomočnik, delavci v tovarnah so boljše plačani,« je grebel po sebi. „ da bomo drug drugega ljubili in da med nami ne bo hinavščine .. ." je oadaljeval Anton. »Dovolj!« je odločno prekinil Jakob. Anton ga je začudeno pogledal in sedel. Ni sc mogel več obvladati. Na dvorišču je namreč zagledal svoje tri otroke, ki so ga prišli čakat. Vsi trije so bulili skozi ogTajo in poželjivo gledali na potico in smokve pred Hektorjem. Mirko je privlekcl od nekod dolgo palico in hotel doscči raztrescne stvari. Bal se jc nckoliko Hektorja. Toda pes je imel več usmiljenja kot ljudje. Jakob je bil čisto bled. Desnica v žepu pa sc mu je polagoma skrčila v pest.  Tako je bilo nekoč.