POEZIJA (QUORUM)
Miloš Djurdjevič
Pesmi
this golden days I spent with you
Lou Reed
1.
Črte sive svetlobe na bleščeči plošči zelene vode mehki tihi koraki kamnitih angelov v šušteči tišini baržun mestnega poletja povrh valov
valov sončnih slik
2.
ali sem pogoltnil tvoja najboljša leta ali na novo diham s šuštečim tonom kroženja kroženja po žepih starih jaken po oguljenih robovih srajc okoli kapljanja
pip in trpkega prahu lanskih časopisov se te lahko dotikam te prijemam brez bolečine in razsipnosti brez prespanih dni s telesom mesa ki se osipa v vodnih
urah v rdečih in belih točkah kovinske škatle na zgornji kuhinjski polici ali te lahko čakam še eno popoldne in mirno skoraj odsotno režem kruh točim čaj in
sedim s hrbtom obrnjen k vratom kjer kljuka podrhteva od vonja tvoje dlani puščenega puščenega tudi nocoj
3.
pozno zvečer ko drva v peči razpadajo v maso žive barve mrežaste teksture odpiram in zapiram vratca peči hipnotiziran od nemogoče plavkaste barve
plamena dihanja kupčka ogljevine
4.
zgodilo se je slap pene prekriva beli emajl sinkopa kipeče vode jemlje replike spikerju in moj prijatelj pobira s poda majhno žlico ki pade njegovemu sineku
trenutek sladke samote zaveje
skozi kuhinjsko okno rumenkasto meso krompirja
raste v slani vodi stopam na ulico
v novih čevljih v dni ki
se mehčajo pod hrapavim pokrovom časopisa pod packo barve na prespanih jutrih pod pogovori ki jim nihče ne prisluhne dekliške noge baržunasta obroba mavčnega poldneva
izginjajo v tramvaju zaprtih vrat
5.
s srebrne slike se mi smehlja Bette Davis reci mi Bette zakaj je fukanje.tako žalostno, Never mind honey, whispers she softly, just let it go by.
Her voice dwindled off to nothing.
6.
nikar praviš tiho skoraj neslišno in medtem ko valovi tvojega glasu drobijo steklovino z enim gibom vstaneš odnašaš kupčke perila z drugim
korakom prestopaš zaobljeni rob kovinske skodelice kadi rožnati in beli prsti posvečeno tišino kopalnice obračajo in v srebrni pari zapiraš veke škropeča
toplota sprošča in napenja gube pod popkom otočja dlačic zadnja zatočišča nečesa kar sva imenovala najino na križarjenjih po robovih pečin vselej tujega telesa
7.
sloj za slojem sledi beseda otok
arhipelag v ozadju ulice
raste zbor pobočij ona je šla zelena od pliša
in morskega šumenja všita v postavo kostanja
skozi steklo ure skozi rebra majhnega sonca skozi južni zid iz vode in listja ploska skica oziroma študija portreta: ona je brez roba poplavila sobo jantar v leseni krogli
zaščitnik umetnega rastlinja znak spokojnosti trenutek sijaja na policah bližnje trgovine koncentrat v točnem razmerju gosta patina luskin ali novi sloj novi glas v škatli
za besede nema v mestu dneve prisluškujeva nepremičnemu vetru
8.
po tvojem praznem telesu se zliva dež in čakava znak blisk ali okus obračanja dnevna vojska tišine na valovitih pobočjih mehki ravnini v mreži iz stekla in medeninastih
zvonov iz radia lijejo oble kaplje basa omare raztegujejo činele in trobente brezšumne motnje na ekranu zapirajo sliko arzenala tišine nekdo se bo s tvojo roko dotaknil
ustnic nekdo je dihal v tvojih oblih sanjah nekdo je odprl vrata tvoje sobe zrak je težak od tvojega šepeta ki ga ni slišal od tišine ki ustvarja ime tvojih teles
Prevedel Jure Potokar