Cena edne številke dinar.
Poštnina v gotovčini plačana.

LETO XX. MARIJIN LIST. št. 9. SEpT> g_
1924.
Nevtepeno Poprijeta Devica Marija.
Pobožen mesečen list. Vrejuje ga z dovoljenjom cerkvene oblasti:
KLEKL JOŽEF, vp. pleb. v ČRENSOVCIH, Prekmurje.
Cena na leto doma 10 Din., v Ameriko 50 Din.
Naročniki so deležni sada več jezernih sv. meš i dobijo k listi brezplačno kalendar Srca Jezušovoga, tak doma kak v Ameriko.
Dari.
Dva lakti svila je poslala Griiškovnjak Roza rojena v Žižkih iz Chicage, na obleko Marijine podobice v Črensovskoj cerkvi. Marija povrni obilno te lepi dar, ki je izročen vlč. g. Cačič Jožefi plebanoši.
Na podporo M. lista so daruvali v dinarah: Antolič Marija Rakičan 5, iz Dugevesi: Slivnjek Štefan 5, Tivadar Bara 5, iz Ižekovec: Zver Marija 10, Kuhar Slpva 5 Din. V imeni sirot Bog plati!
Pravile podružnice „Svete Vojske" proti pijanosti i razvuzdanosti. (Dale.)
§ 4. Podrobno delo.
Podružnica vporabla v svoj namen sledeča sredstva:
1.	Proba naj pridobiti vnogo članov.
2.	PovčGje naj Ijfldstvo o škodlivosti opojnih pijač.
3.	Prireja v te namen shode, predavanja, prireditve, izlete itd.
4.	Razšerja naj treznostne i vzgojne spise: časopise, knige, plakate itd.
5.	Odpravla naj pivske navade pri vseh mogočih prilikaj: pri kiipčijaj, cerkvenih i svetnih slovesnostaj, krsti, fermi, gostuva-njaj, pri kerminaj itd.
6.	Skrbi za ozdravlanja i rešitev pijači vdanih Ijiidi.
7.	Vpliva naj na stariše i zgojitele, da zgajajo mladino popu-noma zdržno i jakostno.
8.	Vpliva naj na delodajalce, da pospešfljejo treznost i da delavcom ne davajo samo opojnih pijač, posebno ne žganice, nego druga krepčila: sad, mleko, brezalkoholne pijače i primerne jestvine.
9.	Razširja naj med ljudstvom navuk o pripravlanji brezalkoholni pijač i pospešuje njuvo izdelavanje i odajo.
10.	Posebno naj dela na to, da se sad ne bo pretvarjao v alkohol: v mošt, ar je drugoga vino že preveč, še dosta menje pa v čemerno žganico; nego naj se hasnovito porabla za ljGdsko prehrano.
Nevtepenoj sladkoj materi!
Milošča svete Device je nezmerna. Zato pozdravlja Gabriel predvsem Devico rekoč : Zdrava, milošče puna, ki si svetla nebesa. Zdrava, milošče puna, z vnogimi jakostmi okrašena Devica. Zdrava, milošče puna, ki si zlata posoda z nebeskov manov. Zdrava, milošče puna, ki s sladkostjov večne vretine napojiš žedne. Zdrava, najsvetejša Mati nevtepena, ki si rodila Kristuša. ki je pred tebov. Zdrava, kraljevski škrlat, ki si nebe i zemlje*Kralja oblekla. Zdrava, knjiga nepregledna, ki si Reč i Sinu Oče za čtenje dala sveti. (Sv. Epiphanij pušpek: Oratio de laud. S. Mariae Deiparae.)
Daj ga tudi meni čteti Daj ga smeti celga meti . . . Daj ga meti . . . Daj živeti ... Mi za Njega ! Daj trpeti . . . Daj i vmreti mi za Njega! Lepšega od Njega nega! On je večna radost nebe ... Naj mam Njega, on pa mene! Sladka mati, tvojga Sina Ki si, Deva Ga rodila Daj mi čteti, daj mi meti Na tom i na drfigom sveti.
' • Srčen.
Krščanski navuk!
I. Zapoved. — Marijino nadčastenje*
Bi. D. Marijo bole častimo, kak vse angele i svetce. Ali zato je nigdar ne molimo. Kaj takšega misliti samo bi že greh bio. „Dev. Marija se toti jako časti," pravi sv. Epiphan — „a moli se pa samo Oča, Sin i sv. DQh."
Pitanje nastane zdaj, zakaj častimo mi tak močno Bi. Dev. Marijo ? Odgovorimo, zato, ar je ona boža i naša mati. Od svetcov
srilo čuli, ka so boži prijatelje i ka Boga počasti tisti, ki nje počasti. O keliko bole počasti zato Boga tisti, ki poštGje BI. Dev. Marijo, ki je več, kak prijateljica boža, ki je prava mati njegova. Čast, štero njej skažOjemo, Sini skažujemo. Kem raj ma što mater božo, tem raj ma tQdi dobroga Boga. Tisti svetniki so dosegnoli najvekšo diko v nebi, ki so najbole vrelo častili BI. D. Marijo.
D. Marija jc pa tfldi naša mati. Materi pa ide vekša ljflbav, kak bratom i sestram. Zato častimo njo bole, kak angele i svetce. Sv. Janoš je pod križom zastopao vse duše, pravi sv. Augustin, kda je vreden bio čuti od vmirajočega Zveličitela Njemi bridke, nam sladke reči: „Glej, mati tvoja." (Jan. XIX. 27.) Zato je D. Marija postala mati nas vseh i slGži vseh nas posebno ljflbav. Dajmo njej to ljObav! Dajmo njej svoje srce! Dajmo njej vse svoje, naj daruje to vse s sv. Jožefom vred Jezuši, milomi Sineki, našemi Zveličiteli, ka pride do zmage njegova sv. Maticerkev, ka vse duše prido na spoznanje pravice i večno zveličanje.
Predga g. Klekl Jožefa, vp. pleb. jut 13. v Dekležovji nanovo mešo g.Jerič Ivana.
„Pridi i daruj svoj dar." (Mat. V. 24.) Na denešnjo nedelo nam je sv. Maticerkev dve lepivi roži vtrgnola, da bi jivi sprejeli i si ž njima okinčali svoje duše. Prva diši iz molitve denešnje nedele, v šteroj nam prosi takšo liibezen do Boga, da bi ga vu vsem i nad vse lObili i ž njov dosegnoli tiste obečane, večne dobrote, štere prekosijo vse naše žele. To drugo rožo nam pa kaže v denešnjem evangeliumi, gda nam naznanja, kak globoko i nežno moremo lObiti svojega bližnjega. Sam naš boži Zveličiteo nam kaže, nam trga te lepe rožice liibezni do bližnjega, ki je iz te lubezni svoj boži žitek dao za nas. Krščeniki! Sam Bog nam veli, da je lubezen do bližnjega tak lepa roža, da njoj škodi, če se že samo razčemerimo nad bližnjim; cona, špot jo težko vraži, srd jo pa vmori. I gda jo mori, sebi vužge ogenj gehenne, šteri bo goro, kak dugo bo živo Bog liibezni; — te pa ma kralestvo, šteromi ne bo konca — večni je On. Ja, tak lepo, tak nežno, tak gingavo, tak plemenito je stvoro Bog i zapovedao nam držati lubezen do bližnjega, da njemi niti dara ne trbe, ki se z oltara dariije, — ne, niti devištva, niti mantrništva, niti vse vrednosti za sirote, ja niti sv. meše i prečisčavanja ne njemi trbe; ne sprejme teh darov i nikš<h iz rok onoga, ki nema v svojem srci iGbezni
do bližnjega. Zato pravi lflbi Jezus takšemi človeki v denešnjertl evangeliumi: „Pflsti svoj dar pred oltarom i idr prle se pomirit s svojim bratom i te pridi i darflj svoj dar." (Mat. V. 24.) Vu vsem i nad vse Iflbiti Boga, bližnjega pa tak sladko i vroče kak se5e — to sta rožici Matercerkve na denešnjo nedelo.
1 naj se nam tevi lepivi rožici lflbezni do Boga i do bližnjega ešče bole dopadneta i nam budita šče vekše zanimanje, nam jivi kaže Bog dnes v nekšoj posebnoj podobi, vu krasnom šopki prve sv. meše ednoga našega slovenskoga mladenca. Glejmo mi dnes to lflbezen! Glejmo: 1) kak velko, smileno lflbezen nam nakloni dober Bog, gda nam pošle novomešnika, 2) kak velko lubezen do bližnjega opravla On po njem. Glejmo to dvojno lubezen i navčimo se po njoj Iflbiti dobroga Boga vu vsem i nad vse, bližnjega pa kak samoga sebe. Z Dev. Marijov in sv. Jožefom te prosim Jezušovo Srce, blagoslovi moje slabe reči.
I. a) „Bog je lubezen" (1. Jan. IV. 8.) pravi Sv. Pismo, to je, pravi On sam. On drugo, kak Iflbiti, ne ve. Če ravno da njegov oblak ne samo roso, nego tudi točo, če ravno trosi njegov angeo po zemli ne samo rože živlenja, sreče i zdravja nego tiidi trnje betegov, kug, .nesreč, pomorov — čeravno odpira njegova roka ne samo nebeška vrata za veselo večno živlenje, nego tudi vice za časno strašno, pekeo pa celo za večno trplenje, li ga vodi povsod samo lubezen. O kak bi izgledala naša kaštiga, gda nas vdari njegova pravica, če to ne bi sprevajala njegova smilena lflbezen ? Takša bi bila njegova kaštiga brez njegove lflbezni, da bi se nam vsigdar žgeči ogenj večnoga pekla zdeo za hlad proti njoj. Sama lflbezen je jBog. Drugoga, kak Iflbiti, ne ve. Posebno nas pa lflbi te, gda nam pošle novomešnika. Vsa lubezen boža je neskončna, ali ta pa je med gorovjom njegove lflbezni te naj-višiši vrh. Lflbleni Jezuš nam naznanja višek te lflbezni s temi rečmi: „Bog je svet tak lflbo, da je dao svojega jedinorojenoga Sina, da štošteč v Njega verje, se ne pogflbi, nego ma večno Živlenje." (Jan. III. 16.) To je najvekša boža lflbezen, ka nam je svojega Sina dao. I gda nam pošle novomešnika, ponovi to svojo lubezen, ar nam te vsigdar znova pošle svojega Sina na svet. Gda novomešnik pred oltar stopi, ponovi se znova Knstušov prihod na zemlo. Če nega mešnika, Knstuš ne pride na zemlo. ne na vso zapoved vseh oblastnikov zemle; ne ga; a na pat šepetajočih reči mešnika ga angeli sprevodijo na oltar, kak ^ tistoj tihoj betlehemskoj noči v krilo deviške matere. Brez mešnikž ne Kristuša, pa tiidi ne njegovih milošč i blagoslovov. Če nt pošle Bog na svet več novomešnikov, kak stari včizmerjejo — si
posušijo na nesrečni dušaj človečanstva grehi nečistosti, pijanosti, nevoščehosti, srditosti i vsi drOgi. K™ Jezušova ne more teči več na nje i se zgodi, s čim se je smileni Jezuš protio židovom: „1 vu svojih grehaj bodete vmrli." (Jan. VIII. 21.) Ne bo grehov odpflščenja, voda krstnoga stOdenca se ne bo ločila od vode vaših strug, vaše Mflre, dete ne bo prerojeno za večni žitek, ar ne bo koga,ki bi krsto i včio krstiti, i na betežnika lehko zlijete po-lovnjak olja i njemi položite vu vflsta sto hoštij — ne dobi olej-šave, ne popotnice. O, če Vam dober Bog ne pošle novomešnikov, nede vam kazao večni posvet na tabernakel: Jezuša ne bo tam, bolečine svojega srca ne bodete mogli vlejati v njegovo Srce, Jezušovoga srca ne bode več živoga na zemli. — Ja, če ne da Bog novomešnikov, ne posuši se več skuza žalostnoga srca i lflbezen deviških dflš vmerje, ar ne bo kapao več kriih angelski iz nebes i vino, štero device rodi, se na oltaraj ne bo več pretakalo. Ce nede več novomešnikov, bo" celi svet trpo muke mantrnikov, ž njimi de pa slflžo muke pogflblenih, ar brez duhovnikov ne bo gorela lflbezen na njem i ne bo gorela lflbezen v njegovih dflšaj.
—	Oh kak žalostna a istinska podoba je to ! Vera nas vči na to, vera Kristušova! Oh kak vesela istina je zato, da nam dober Bog višek svoje neskončne lflbezni ponfldi, gda nam pošle novo-mešnika. Hjistuš je pravo dflhovnikom — apoštolom: „Kak je mene poslao Oča, pošiljam jaz i vas." (Jan. XX. 21.) I po nje-govom apoštoli sv. Pavli glasi sv. Dflh od duhovnikov: „Na mesto Kristuša smo poslani, kak da bi Bog opominao po nas (II. Kor. V. 20.) i „vsaki naj nas ma za slflžabenike Kristušove i delivce božih skrivnosti." (I. Kor. IV. I.) Ja, Knstušovi namestniki so, njegova oblast je v njih; če njih nega, Jezuša nega i delo zveličanja se nemore nadelflvati, Zato pa verne dflše zdignita svoja srca z zahvalnostjov k dobromi Bogi, ka nam je njegova lflbezen pali poslala ednoga novomešnika.
II. b) Glejmo mi zdai to drflgo cvetko, štero nam ponflja na denešnjo nedelo sv. Maticerkev, najmre lflbezen do bližnjega, štero goji dober Bog v slflžbi duhovnika. „Navčite se od mene"
—	je pravo Jezuš — ,,smilenost ščem, pa ne daritve." (Mat. IX. 13.) Smilenost šče viditi Jezuš v deli svojih dflhovnikov. Da bodo njegovo lflbezen iz svojega lflbečega srca po smilenosti delili, na to so pozvani. Na lflbezen so pozvani, drflge dužnošti nemajo. Smilflvati se morejo ovcam, štere lflbijo. Pa dflhovniki to delajo. Milostivnosti dela so dvojna, duševna in telovna, ino oboja zvršava dflhovnik v popolnoj meri po svojem pozvanji, Lačne nahrani, žejne napoji, gole obleče, tflhince na stan prejme,
ne samo te, gda njim z delom ali penezi pomaga v njflvoj telov-noj potrebščini i te gda glasi Gospodovo zapoved: „Smileni bodite, kak je vaš Oča nebeški smileni" (Luk. VI. 36.) i s svojimi rečmi gene smilena srca, da potrebnim pomagajo, nego tfldi te, gda spovedava i prečiščava, kajti človek nema samo tela, ma šče imenitnejši deo: dQšo nemrtelno tudi. I ta je dostakrat na smrt žejna i lačna i od doma nebeskoga Oče odtrgana. Gostokrat je to, vsele, gda je v smrtnom grehi i dOhovnik jo nazaj pripela, ubogo, nago dOšico i jo obleče v obleko milosti po sv. odvezi i oslableno okrepi pri božem oltari. — Pa što je prvi pri betežniki s tolažbov! Ne lehko dOhovnik ? Pa voznike lehko ne oslobaja on, gda kak dOhovnik voz nesrečne robe vči na pokoro, ka dobijo okrajšano vozo ali če te ne, pošteno živlenje, da se več vrata temnice za njimi ne zapirajo? I što je pri pokopi vsakoga mrtveca navzoči ? Ravno duhovnik. Vsa sedmera dela telovne smilenosti zvršava duhovnik v popolnom obsegi, gda opravla svojo službo. Pa od teh ešče popolnejše deli sedmera dela dflhovne smilenosti. Dvojlivim svet, tanač, nevučenim navuk, žalostnim tolažbo, blod-nikom karanje on da pri vsakoj spovedi i pri-vsako j predgi; raz-žalivcom odpflsti, gda deli brez razločka vsem blagoslov, posebno pa te, gda grehe odvežflje, ar dflhovnika nikaj tak ne razžali, kak greh, šteri razžali njegovoga Gospoda Jezuša Kristusa; krivice mirno prenaša, gda ne zapOsti svojega delokroga, čeravno je plača njegovih trOdov samo trnje nezahvalnosti; za žive i mrtve pa moli pri vsakoj sv. meši i vsaki den, gda zvršava svoje okoli poldrugo v6ro trpeče dflhovniške molitve, zvane: brevir, štere pod odgovornostjov smrtnoga greha ne sme ni en den opOstiti brez istinskoga velkoga zroka. Vsa služba dOhovnikova je ne dr figo, kak lObav, den za dnevom ne dela on drfigo kak trga i trosi rože smilenosti vu srca svojih bližnjih. Vsaki duhovnik, ki žive po svojem pozvanji lehko pravi od sebe kak sv. Job. „Z de-tinstvom je rastla v meni smilenost i z menov se je porodila iz materne utrobe. (Job. 31. 18.)
Če je po Jezušovih večnoistinskih rečaj blaženi tisti, ki je smilenoga srca „Blaženi so smileni, ar smilenje dobijo*, (Mat. V. 7.) o kelko bole je blažen i bo blažen dOhovnik, ki skoz celo svoje živlenje ne dela drOgo, kak smilenost deli. — Srečna mati, ki si ga rodila, srečni oča, ki si ga odgojio! O najsrečnejši duhovnik, ki ostaneš skoz celo svoje živlenje smileni po rednom spu-njavanji svojih dužnosti.
Pred petimi leti — na risaosko nedelo — so trije potniki šli mimo te vaše cerkvice. Mflrski vetriček se je zmenjaoz zastavov
štera je visila ž njenoga tormeka i glasila radost širnoj okolici. A potnike je zasta-va globoko v srce ranila i veselje, štero je naznanjala, je v njih zbudilo jočečo žalost. Nemo so šli mimo nje, a tem bole glasno so v srci molili, da se radost hfldoga duha potere i spremeni v božo radost. Bolševiki, pijani od veselja, ka so ostali na vlasti i premagali vstajo, so obesili rdečo zastavo na to cerkev sv. Štefana krala, naj s stem naznanijo sveti, ka so oni Boga tudi premagali. Nego zgodilo se njim je, kak sv. Pismo. pravi: „Ki prebiva v nebi, se bo smejao ž njih" (Ps. II. 4.) Za dva meseca po tem se je potopila v valove Tise oblast "tistih, ki so to šče nad Bogom i njegovov cerkvov šteli zvršavati. Trije potniki so pa najšli gostolflbno streho v toj občini, štera je dva spravila nazaj, odked sta sprevodila tretjega, toga tretjega pa, šteroga je štela bolševiška oblast usmrtiti, kak vnoge druge brez krivde, je spravila ta gostoljObna hiša srečno prek Mure. Sin te gostolubne hiše je šteo drugi den v edno svetsko službo stopiti. A nekaj ga je gnalo k Muri, gda je njegova sestra potnika rešflvala z morilne roke bolševikov i ga spravlala prek MOre. Srečao je tu potnika i ne šo drugi den v službo. Dnes je on naš novomešnik i njegov predgar je tisti potnik, koga je gostolflbna Jeričova hiša te žalostne i prestrašene, a zdaj vesele i za smilenost poplačane občine: Dokležovje, rešila. — Zakaj sam to omeno? Naj vidite, da dober Bog drži svoje obečanje i plača smilenje s smilenostjov, ar je ta občina i v njoj hiša Jeričova rešila njegovoga dflhovnika, sta dobile za dar najvekše smilenje: novomešnika. Pa iz povedane zgodbe šče nekaj sledi, to najmre, da Bog za dar dflhovniKOv to zahteva od nas, da smo smileni do njih. Ka to pomeni, ka bi smileni bili do dOhovnikov? Mogoče to, ka bi njim dare prinašali? Bog ne daj, ka takšega misliti! Do duhovnikov ste te smileni, če vi vzemate njuve dare, ne pa či njim vi svoje poklanjate. Za duhovnika ne vekše razžalitve, kak če se njegov dar zavrže. „Deco sam odgojio i povišao, a ta me je zavrgla." (Izaija I. 2.) ,,Mene stfldenec žive vode so zapustili i si kapnice skopali, kap-nice predrte, štere ne morejo držati vode" (Jer. II. 13.) se toži Vsemogočni pri Izaiji i Jeremiji. Ar so Izraelci zavrgli njegove neskončno vredne dare — i se zadovolili z nikaj vrednimi sveta i hudoga duha, zato se toži dober Bog. I ravno to boli tfldi ; njegovoga namestnika, dflhovnika. Zato vse, samo to ne včinite i drflgi krščeniki, da bi zavrgli dOhovnikov dar. On vam ponflja i odpflščenje grehov; on vam poklanja od vseh lepot sveta lepšo I obleko na dušo: miloščo posvečfljočo; on vam dava Agnjeca — ne človečega — božega,* ki odjemle grehe sveta i da žitek veki-
večni, žitek neskončno blaženi; o dtišice ne .zavržite njegovih darov! Ne zavržite darov duhovnikovih, sprejmite odpiiščenje grehov, sprejmite njegove navuke, spovedi, prečiščavanja, sprejmite njegova karanja, njegovo vodstvo, da ne merjete, nego živete. O ne zavržite darov dOhovnika! Zakaj ne zavržite? More biti zato, naj ne bo razžaljen ? Ne. On je vajen trplenja, ve je križ njegovo živlenje. Ali zato ne bi zavrgli njegovih darov, da s tem sebi ne bi povekšali kaštig i ne zmenšali plače? Na zato, ne zato! Zato ne zavržite njegovih darov, ka ne bi Jezuša zavrgli, ka ne bi Križan°ga osramo^i ' njegove tužne matere. On, vaš sodeč je najmre pravo od duhovnikov, ka njega zavrže, ki nje zavrže': ,,Ki vas zavrže, mene zavrže" (Luk. X. 16).
111. V evangeliji sv. Mataja čtemo od lubljenoga Jezuša to: „Gda je. vido narod, se je smilfivao nad njim, ka je v takšoj nevoli i raztrošen kak ovce brez pastera. Te je pravo svojim vučenikom: žetev je toti velika, ali delavcov je malo. Prosite zato Gospoda žetve, da naj pošle delavce na svojo žetev" (Mat. IX. 36—38). Čilli ste, kak neskončno velko lubezen kaže Bog do nas, gda nam pošle novomešnike; čiili ste, da bi bila neba zaprta i samo pekeo odprt, da Jezuša ne bi bilo na sveti, "če dober Bog novomešnikov ne bi pošilao; čOli ste, da je dflhovnikovo živlenje nepretrgana vršitev duševne i telovne smilenosti — i čuli ste, da je vaša dužnost za te veliki dar ne drugo, kak sprejeti tiste bože dare, štere vam duhovniki ponfijajo. ČOli ste, dragi krščeniki, i sad teh lepi reči, štere ste čiili, v punoj meri ostane pri vas, če spunite, ka vam dober Jezuš narača: „Prosite Gospoda žetve, da naj pošle delavce na svojo žetev". Molite za duhovnike! Ne gledajte na slabo škatlo, nego na zlat, šteri je v njoj. Ne gledajte na slabosti duhovnika, ki je človek kak vi, nego na zlat, ki je v njem, na čast, ki jo nosi za vas, na oblast, ki jo završava za vaš večni žitek — i molite za njega! Potolažite se! Nigdar ne molite telko za sebe, kak ravno te, gda za duhovnike molite, ar gda za te molite, te si prosite vse milošče i ne samo par, vse milošče za svoje večno žveličanje. Nigdar ne idite zato iz cerkve, da ne bi bar toga kratkoga zdihlaja napravili: „Srce Jezusovo, daj nam dflhovnike i posveti njuva srca." Vsako nedelo i vsaki svetek, sv. mešo za vas služijo vaš duhovni paster i molijo za vas — vi pa? Povrnite to lubezen, vsako nedelo i svetek, gda se služi sv. meša za farnike, zmolite bar edno Zdravo Marijo za svoje duhovnike. V knjigi „Hodi k olt. svestvi" najdete tudi primerno molitev za to. Dnešnji den pa molimo vsi za našega novomešnika, koga je Bog na poseben način pozvao
v svoje svetišče. Rojen je leta 1891. t. j. v 33 leti svoje starosti je postao mešnik, ar se je komaj 20 let star začeo včiti med oranjom. V ednoj roki je držo knigo, z drugov pa plug, ar so starišje ne bili bogati. Za tem pa je taki šo v boj i na fronti je pretrpo vse grozote do konca. A gda je prišeo domo na konci 1. 1918 — je zavolo svoje lubezni do svojega ljfldštva mogo za tri mesece že znova zapustiti svojo rojstno hišo i jesti z vnogimi drOgimi vred krOh pregnanstva. — Pa vendar ga vidimo, dnes pri božem oltari. Kak to ? Bog ga je posebno vodo, čuvao, brano pa podpirao, da je v strelnih jarkaj, med pokanjom bomb, mogeo nadeluvati svoje večnje i kak vojak položiti izpit. Po pregnanstvi pa je bio sprejet v Št. Vid, gde je v ednom leti zvršo tri najvišje razrede gimnazije z maturov, bogoslovje pa je zvršo v Maribori. Kak vidite iz toga kratkoga popisa njegovoga živlenja, ga je dober Bog posebno vodo do svojega svetišča. Molite zato vsi za njega, da našim dOšam na hasek dovrši dober Bog v njem svoje namene.
Dragi Ivan, dragi brat po Knstuši srce iz mojega srca, diiša od moje duše — mi bomo molili za Tebe. Včini ti to tudi za nas! Spomni se poleg sebe i nas svojih sobratOv duhovnikov i -sprosi nam miloščo, da goreči dGhovniki ostanemo. Spomni se svojih starišov, oče i matere. O skleni pri svojoj prvoj sv. meši, gda obprvim primeš v roke Marijinoga Sina, skleni v njogovo detinsko srce svojo dobro mater, omeni njemi vso njeno lGbezen do tebe, skleni v Jezušovo srce svojega očo, omeni njemi njegove trude i ga prosi, naj njima plača lubezen i trude s svojov lubeznostjov i ednok z večnim počitkom. Skleni v to srce brate, sestre, rodbino, znance i pajdaše, velke dobrotnike, posebno one iz begunstva, ki so ti odprli ne samo svojo hišo, nego tudi svoje srce i prosi vsem Marijino varstvo za žitek i smrtno voro. Skleni v Jezušovo Srce, gda je obprvim zagledaš, svojo veselo občino, prosi njoj miloščo, da za dar prve sv. meše naj je s smrtnim grehom nigdar ne razžali. Skleni v Srce svojega Boga, koga namestnik si postao, svoje ljudstvo, svojo domovino, vse zadeve sv. kat. Matercerkvi. Spomni se na svoje pokojne i vse vmirajoče i prosi vsem vse, o prosi nam vsem vse, prosi i sprosi nam vse naše : dobroga Boga. Amen.
Pred žalostnov Materjov.
Če venec bodeči mi glavo obdaja, so mrsli mi čarne, vse premagava: či v zburkanom srci valovje razsaja,* se v krvi potapla, bridko zdihava,
te k Onoj podignem oči krvaveče, Ki mečov ma sedem, Ki rada pomaga, Ki razmi molitvico duše trpeče, Ki pravi mi: Trpi, ar ttikar je zmaga!
Poprejšnja težavna pot zdaj mi je gladka, pogled se razširja v daljavo, najvekša bridkoba postala je sladka.
Trplenje je moje trplenje vojaka,
ki misli v obečano slavo,
v njo verje, v njo vupa, že vidi in' čaka.
•) razsaja = divjA.	Radoslav
Razgled po krščanskom sveti.
Iz misijonske hižice. Mladi mož je že tretjič potrko na misijonafova vrata. Mati njemi je na smrtnoj posteli bila. Oča je kristjan, on, njegova žena i deca vsi so kristjani. Samo mali se nikak ne mogla odločili, da bi zavrgla malikovanje. Se razmi da je to težki položaj za kristjansko družino, ki ne bi mogla dati svojoj materi cerkvenoga pokopa.
—	San fu, povej mi, kak bi se dalo jo pregovoriti, da bi konči v zadnjem hipi privolila v sveti krst?
—	Se razmi, da brez njenoga privoljenja je nemoremo krstiti. Moliti trebe, da jo prvi žarki milosti nagnejo bar tak daleč, da se smiluje svoje nemrtelne duše. Na to pa njoj trebe vsaki den govoriti od te potrebčine.
—	San fu, jaz sem dosta gučo i prigovarjao, a brezi uspeha. Nikaj nešče čuti od svetoga krsta, preveč je navezana na krive bogove.
Ka pa je pravila nato, da sem jaz pošlo našo verovučitelico ? Je bila zadovolna z njenimi pogovori?
Skoro, skoro bi včasi privolila da bi se dala krstiti. Ali zdaj se jako slabo počuti, zato se bojim da ne prestane noči, zato sem tudi tak kesno prišo sem. San fu ali bi . . .
Da, da, da 1 Počakaj, da si vzemem vse potrebne reči s sebov i palico, ne vidiš, da je že devet vtira i tmica je močna.
Pel minut potem sta se v tmici skoz vozke vilice premikale dve čarni senci Vila sva na jtesno i levO i na vse zadnje se podava v popolno temo vozko slepo vilico. Potiva šlatala s palicov, a vendar sva večkrat cupntla v gnoj*nico. Na vse zadnje je mladi mož potrko na edna vrata. Komai so se odprla, naj obda truma dece i drugih sorodnikov.
San fu, san fu! Tin Čii po yaoJ
Prijeli so me za obleko, roke i pelali v sobico, kde je bila beležnica.
San fu, krsti našo babico, da bo tudi ona prišla v nebesa k Jezuši!
Da, da. dečica šče nocoj bom krsto vašo babico, le bodite prepričani — jeli, mati, da ne samo ta dečica, nego vi sami šče bole želele, da vas jaz šče nocoj ckrstim!?
Jok je nastao po celoj hiši, nevem ali od veselja ali pa od straha. Bolnca je spregovorila:
San fu, ah, kak je vendar to, da si v toj temnoj noči šo iz hiše ali se ti ne vnoža i se ne bojiš?!
Ne matil Kda se ide za rešitev diiše — san fu — se ne sme bojati i se njemi ne sme vnožati. Mati, tudi vi mate diiŠo, nemrtelno dušo, ki se bo mogoče v kratkom časi mogla vrnoti k Onomi, ki jo je vstvoro i ki ohranjuje vesolni svet, ki dovoli da tjplo sunce izhaja nad dobrimi i hiidov-nimi. Te se pravi Tin Čii — Bog. On bo poplačao one, ki se poskrbijo za zveličanja svoje diiše i pokaštigao one, ki se neščo brigati za njo i ga neščejo pripoznati za svojega Gospodara.
San fu, san ful reši mi dušo, reši me večne kaštige! jaz že dugo želem sprejpti sveti krst!
Pogovor je trpo dugši čas. Milost boža je vsikdar bole segala na dno duše i jo mikala za sprejem svetoga krsta. Nadenem si Štolo, deca so me obdali: eden je sveto, drtigi je držo posodico z krstnov vodov, tretji blagoslovleno sol, stol . . . Duhovnik je molo iz obredne knjige exorc zme. Oča naš i Zdravo Marijo so vsi glasno molili na mesto bolnice.
Čas je prišo. — Mati šče ednok obžalujte vse vaše grehe!
Vsmiljeni Jezuš, smiluj se meni velkoj grešnici! . . .
DDhovnik je vzeo krstno vodo v roke, betežnica nagne nekeliko glavo i
Ana ego te baptizo . . . Ana jaz te krstim v imeni Oča i Sina i sv. Duha. — Šče malo obredov i sveti krst je bio končani. Radost i veselje se je vrnolo v hišo. Betežnica se počutila d^bro. Šče nekaj veseli pobožnih medsebojnih pogovorov i nato se misijonar pbslovi z obliibov skorajšnjega obiska.
Vrata se zaprejo ino v temnoj noči po vozkih mokrih vilicaj okoli edenajste viire šlata z palicov pot na svoj dom mali v čarno obleko Odet mož, zadovoljen da je znova re§o diišo i dao svetoj Cerkvi novo kotrigo.
Jožef Kerec salezijanski misijonar na Kitajskem.
Junak krščanske ljiibezni do bližnjega. „Osservatore Romano" poroča, da je v Tucundubi (Para) v Braziliji po dugom, junaškom man-trništvi vmro apoštol gobavih: Kapucin p. Daniel da Samarate. P. Daniel je nad 25 let delovao v brazilijskih misijonaj. L. 1908. je med gobavci do bio to strašno bolezen tUdi sam i joj je podlegeo. Zadnjih 10 let živo popunoma ločeno ob drugih ludij. celo od lastnih sobratov, posvečujoč se popunoma dvorbi gobavcov v tocundubskom špitali bliizi Belema, kde
je tUdI vmro. Gda se je prvikrat kazala na njem bolezen, je bio star 37 let i njegovi predstojniki so ga nemudoma poslali v Italijo, da bi t-im dobo vso pomoč, štero more dati zdravniško znanje. Toda zdravniki so izjavili, da je vsaka pomoč izklučena. P. Daniel se je nato napoto nazaj v Brfzilijo, na poti pa je obiskao Lurd. Tam je molo: „Gosprd, če šče* me moreš ozdraviti." Tedaj njemi je odgovoro v notranjosti skriven glas: „Ne*čem, idi v miril Meo boš drugo milost i tvoja bolezen bo v vekšo čast božo i v najvekši blagor tvoje duše." Od toga trenutka se je p. Daniel odpovedao vsakoj žtli po ozdravljenji i se s pravov franciškanskov radostjov posveto sluibi v čast božo. Predstojniki so ga šteli poslati v zavod za gobavce v Pernambucu, kje je razvito cvetoče dtihovno življenje, ka bi bilo nesrečniki gotovo v velko olajšavo. Toda p. Daniel je znao za drUgo g >bavsko naselbino v Tocundubi, kje so bile duše šče bole betežne nego tela, kje so nesrečniki namesto toga da bi molil', so preklinjal , kje je bila razpasena velka pokvarjenost. Tu je šteo p. Daniel delati i vmreti. Njegovi predstojniki so njegovo želo poslfihnili i gi poslali med gobavce v Tocundubi kak kaplana Gobavci so ga sprejeli naravnost sovražno. Celo umirajoči so odbijali vsakšo versko pomoč. Samo tu pa tam se je dobo kakši gobavec, šteri je šče ohrano nekaj dobroga v srci pa je duhovniki skrivoma naznaniao vmirajoče, šterim bi se mogeo približati. V takšij razmeraj je delao p. Daniel osem mesecov. Na sv. noč 1914. je bilo prvikrat viditi nekaj gobavcov pri ponočnici. S tem je bio led prebit. Plameneča patrova lflbezen, njegova neomajna, krotkost i dobrota sta pomali omehčale tudi najtrdejša srca i prejšnje bivališče.prOkletih se je izpremenilo v miren i s eti krščanski d~>m. V sedmij letaj je p. Daniel podelo osemjezero sv, obhaj 1, meo osemsto predg, oodelo šeststo poslednjih sv. (bij) mazanj i blag' slovo petintrideset zakonov. Tela so pre-padla, a dUše so se razcvetale. To je bila tolažba p. Daniela. Vse, ka je bilo živoga Okoli njega, v vseh sedemdeset h celicaj špitala. ie vido samo strašno razdejana človeča tela. Njegovo lastno telo je živo razpadlo: viiha ognjeno rdeča, nos razjeden, oči gnojne; na rokaj je meo šče samo zadnje člene palcov i oba kazaoca; ostale telo je bilo, izvzemši prste na nogaj, edna sama strašna gnojna rana. Izmed Čiitil njemi je ostao samo posliih. Trpo je strašne bolečine. Proti vsemi tomi je bio vs'gdar veseo, vsigdar ootrpežliv, vsigdar je hvalo Boga, da ga je osrečo s takšim be-tegom. Dneva 25. marca t. 1. je obhajao svoio mešniško 25. letnico, pri šteroj priliki njemi je poslao sv. oča Pij XI lubeznivo pismo. Smrt je našla p. Daniela tak rekši v strelnom jarki. Ar dokeč je mogeo poslušati kričanje okoli sebe, dokeč je mogeo zdignoti roko na blagoslov, dokeč njemi je bilo srce, da je mogeo lflbiti svoje nesrečne brate v trplenji, ne nehao izvršavati svojega dUhovniškoga poslanstva. Vmro je zdelan do poslednje sile. Mantrnik — svetnik, junak lubezni do bližnjaga, kak jih rodi samo krščaustvo. Njegovemi spomini se klanja tudi veri sovražno časopisje.
Euharistični kongres v Amsterdami koncem julija je bio tak sijajen, da takšega zgodovina ne pozna. Mednarodno slavlje na čast presv. Rešnjemi Teli v velkom obmorskom varaši Holan-dije poveličalo 11 kardinalov, 13 nadpiišpekov i 28 piišpekov pa mnogo cerkvenih odličnjakov. Papa je poslao svojega zastopnika
v peršoni kardinala Van Rossum-a, -ki je holandski rojak. Spre-jali so ga s kraleskimi častmi. Celi varaš je bio v zastavaj, či-prav je mnogo prebivalcov protestantovske vere. Svečanosti so se zvršile v najlepšem radi. Pri sv. obhajali je bilo do sto jezer vernikov iz vseh krajov. Od jugoslovanskih pflšpekov je bio navzoči nadpušpek dr. Nikola Dobrečič.
Hercegovski sinovje — novomešniki. 15. julija je Dio posvečen za mešnika kialjevi princ Jurij Saški. Včasi drflgi den zatem je meo novo mešo v krogi svoje kraljevske družine. No-vomešnik je bio na konci svetovne bojne brigadir (visiki častnik). Po bojni se je vpisao na vseučelišče, zatem se je pa posveto bogoslovnim navukom v Freiburgi. — Dne 29. junija je pa prejeo mešniško posvečenje v Monavokom (Muncfien) princ Alban Lo-venstein, ki je zdaj frančiškan.
Pomirenje Srca Jezusovoga v Črensovcih. Meseca jula so peklenske roke oskrunile tabernakl Črensovske lepe cerkve, oropale njegov kinč, sv. hoštije i te razmetale ta pri cerkvi i na pot. Za to strašno grehoto je milo jokala cela fara i se odločila, da da javno pomirenje razžaljenomi Srci Jezusovomi. To pomirenje se je vršilo okt. 26. Okoli štiri jezero v globoko pobožnost vtop-ljenih dobrih dflš je prihajalo v cerkev, gde je oltarsko Svestvo celi den bilo na molbo postavljeno. Po velikoj sv. meši je bila predga, štero so meli več g. Faflik Frauc pleb. od Sv. Bedenika. Niedno oko ne je ostalo sflho i niedno srce hladno, gda so razložili nezmerno hudobijo proti Srci Jezušovomi včinjeno i toga smiljenost. Po predgi je šla procesija po poti, kde so hfldodelniki šli z monstrancov i ciborijom. Procesijo so vodili domači g. ple-banos i v tistih treh mestah klečečim jezeram dali blagoslov, kde so hfldodelniki razmetali svete hoštije. Pobožnost se je večer ob šestih dokončala z večernicami. Globoka, tiha molba vnogo svetih obhajil i istinsko sočiitje z Zveličarovim razžaljenim Srcom je ladalo celi den i vupamo se, tfldi potolažilo Jezušovo Srce, štero naj nam vsem bo smileno.
Romanja v Lurd leto 1923. Lansko leto je obiskalo Lurd 247 jezer romarov. Ozdravlenj je bilo 14. Število obhajancov 776 jezer, svetih meš pa 51 jezer. Med romari je bilo 5 kardinalov, 982 hercegpiišpekov i pflšpekov.
Katoličani v Zedinjenih državaj. Chikaški list poroča od Zedinjenih držav: Katoličanov je 20 miljon i 100 jezer. Majo 212 vzgajališč za duhovnike, kolegijov i višjih šol, 297 opatij, kloštrov, 586 konventov i novicijatov, 608 osnovnih šol, 599 srednjih šol,
559 špitalov i zdravilišč, 594 zdravniških zavodov, 59348 redovnikov.
Katoličanske redovnice v Amerikanskih špitalaj. List „Amerika" piše, da je v tom časi 20 jezer redovnic i bi jih moralo biti najmenje štirikrat telko, če bi štele zadostiti vsem potrebščinam. V raznih šolaj vči do 90 jezer redovnic.
Uspeh socialdemokratske vzgoje. Zgodilo se je v Pečuhi. Inaše neke fabrike za leder so spravili k spovedi i svetomi obhajili. Eden inaš socialdemokratskoga mišlenja je vzeo najsvetejše iz vflst, zavio v robec i neseo v fabriko. Med delom je vzeo sv. hoštijo naprej i se je z nje pred tovariši norca delao. Celo stvar je zvedelo vodstvo i inaša so pozvali pred sebe. Te, da zakrije svoje hudodelstvo, je^ raztrgao hoštijo i po dvori razliičao. Vodstvo fabrike ga je včasi stiralo.
Smilena devica. Na Italjanskom je mela mati dovica sina edinca, šteri je zašeo na božno pot. Rob velkih telovnih grehov je postao.
V	tistom varaši je držao predge P. Zuchi, oča Jezusove drQžbe, jako znameniti govornik. Tomi je mati potožila svojo žalost. Redovnik je tolažo mater, da bo on probao spreobrnoti sina, samo naj ga pošle k njemi.
Dečki se je dopadnolo, da ga znameniti predgar da k sebi zvati.
Redovnikovo liibezni puno obnašanje je vplivalo na mladenca. Posluhno je, ka njemi je pravo i je oblubo, da vsakši den zmoli „Spomeni se" i da se za dva dni spove, če je hOdo grešio.
Za nekaj let je pali P. Zuchi predgao v tistom varaši. Z blaženim smehom ga je pohodila mati.
Oča — je pravila — s hudobnoga sina je postao angelski mladenec. Zahvalim Vam.
V	prvoj vrsti priprošnji Device Marije zahvalite, njoj je pravo,
Nebi mogeo vsakši včiniti. Nenavadno svar je včino
Russo Vince, katoličanski dOhovnik v Kaliforniji. Te dOhovnik je v zadnjih treh letaj s svojimi rokami gorpostavo edno cerkev4 Najprle je sam napravo plan, nato napravo i žežgao cigeo i nato zozidao cerkev. Zdaj ešče sam šče napraviti edno viiro za tčrem, na vrh forma pa križ, Šteri se bo dao razsvetiti z elektrikov. Tiidi oltare, klopi, stebre i vse drugo šče sam napraviji.
Manjanski kongres v Ljubljani.
„Z IGblenim Sinom nas blagoslovi D. Marija!" — je odmevalo po vulicaj iz jezero i jezero vGst i oči nepreglednih vnožic so gledale na tvoj oltar, na tvojo podobo, pesem sto i sto grl je slavila tvoje ime i cvet slovenskoga naroda je pripOgno svoje koleno pred Tebov, ki si kralica nebes i zemle, Zvezda zorjanska pomočnica kristjanov.
*
* *
Mogočna četa 60 jezer Slovencov se je zbrala, da jo počasti, da osvedoči njeno slavo, njeno čast, da njoj podari svoje srce i .se njoj zroči v varstvo. ,,Blagoslovi nas . . ."so zezavali vsi: dOhovniki, svetni gospodje; uradniki, kmečki možje z žGla-vimi rokami; varaške gospe, preproste vesničke ženice; mladenci, mladenke; ja, vsi, i so se trkali na prsa, na šterih se je svetilo orožje, ki je napovedalo boj sveti, njegovoj vkanlivosti, veselji, za-pelavanji, svetnomi sovraštvi, gizdavosti, nadGtosti, boj nečistim strastem, mesnomi poželenji — mala svetinjica, na šteroj je „Žena z vencom iz dvanajstih zvezd i mesec je pod njenimi nogami," svetinjica s podobov nevtepeno poprijete D. Marije, ki je patrona Marijinih družb.
Marijanski kongres je bio pravo zmagoslavje. Pokazao je, da v srcaj vernoga slovenskoga ljOdstva žive Marijina podoba, da dnešnji materialistični duh ne je pnemagao krščanskih idealov i da so junaki, ki so za svete istine naše vere pripravleni pretrpeti vse.
Kongres naj bi služo k poživlenji krščanskoga duha med slovenskim narodom. Velki sijaj, s šterim je bila cela prireditev obdana, je bio samo zvunanjost — potrebna zvGnanjost, ar je oznanjao veličastvo Marijino, njeno slavo — a jedro vsega je bilo! Prenoviti — vtrditi — srca po krščanskih istinaj, iskati pot Iz zamazanosti sveta k dGševnomi žitki i postaviti fundament pre-novlenomi živlenji.
To je bio namen, i Marijinski kongres je bio tGdi zamišleni tak, da bi tomi nameni odgovarjao. ZvGnanja lepota, velki sijaj sta ljudi privabila, jih navdGšila, njGva srca podignola i odtrgala od zvGnanjega sveta i tak napravila pripravlena, da sprejmejo seme, štero bodo sejali v svojih govoraj različni govorniki na zboruvanjaj. — ZborOvanj je bilo več, na šterih je govorilo vnogo govornikov. — Versko-prosvetno zboruvanje je bilo za vse. Glavna miseo, ki se je povdarjala rta tom zboruVanji je, da bi vžlubili vsi kristjani Marijo, kak mater krščanske edinosti, kak vkiipno Mater
za rfiože i rrtladence. Prvi govornik je slavio M arijo — Kratico Slovencov. Njeno slavo oznanjajo cerkvice po Sloveniji i Marijina drflžba. Biti Marijin sin bodi najvekša čast vsakoga Slovenca. Drugi govornik je povdarjao, da so Marijine družbe prve pozvane boriti se za čat i razširjanje katoličanske cerkve. Zadnji govornik pa je podao miseo: Kotrige Marijinih drOžb pomagajo pri preno-novitvi verskoga živlenja, to so apoštoli! Tfldi ženske i deklice — članice Marijinih drflžb so mele posebno zborflvanje. Prvi govornik razpravla: Marija i točasno žensko pitanje. To pitanje rešfljejo dnesden vsi stanovi. Prav ga rešuje samo katoličanska vera, ki postavi ženi za zgled nebeško Mater Marijo. Ona je pravila: vzhodni i zahodni kristjanov. Posebi je zboru vala Marijina družba „Glej dekla sem Gospodova!" Tfldi za marijifie hčere to vala. Drflgi govornik kaže Marijo — našo rešitev. Prosimo jo, da vodi tfldi v zdajšnjoj pokvarjenoj dobi i nas reši vse nevole. V govori ,.Marija i zgojna sredstva" se povdarja, da se morajo deca zga-jati v strahi božem, po načelaj krščanskoga živlenja. Zadnji govor „Kak naj delujejo Marijine kongregacije lflbezensko" pozove v spomin tiste sirote, ki nemajo matere, ki bi skrbela za njuvo blagoženost. Za te morajo skrbeti Marijine drflžbe, jih pe-lati k Jezuši, ar je Marija darflvala svojega Sina za odrešenje vsega človečanstva,
Zborflvali so tfldi visokošolci i srednješolske kongregacije. Vsi govorniki povdarjajo velko važnost Marijine kongregacije. To je najbolša organizacija, ar vodi naravnost k Bogi.
Zlato seme krščanskih istin se je sejalo na kongresi i kapalo v dobro zemlo, ar srca vseh zborflvalcov so bila pripravlena, da je sprejmejo. Marija, Ti pa sprosi od Sineka blagoslov, da seme vzklije i da zraste ž njega mogočno drevo, ki preplete s svojimi vekami ves slovonski narod, celi svet, — drevo krščanske lubeznl do Boga i do bližnjega.
700 letnica vtisnjenjaran sv. Frančiška
V ndelo, 21. septembra je bilo. Vedro nebo je gledalo na nas. Svetlo sunce je pošilalo vroče žarke na zemlo i lehek vetriček je gibao razgreti zrak i prinašao malo hlada v žareči obraz.
v Crensovcaj.
Narava se je oblekla v svetešnjo obleko. Svetila je 700 letnico je obhajala; 700 let je najmre preteklo od tistoga časa, da je dobo sv. Frančišek na svojem teli znamenje petih ran našega lflboga Odrešenika. I zato proslavo se je združila vsa narava. Sunce, štero je imenuvao sv. Frančišek za svojega brata, je pošilalo svojo toploto, vetriček, ki je bio njegov bratec, njemi je pihlao v pozdrav i sploh vse ga je slavilo. Tomi slavlenji so se pridružili sini i hčere sv. Frančiška — tretjeredniki i tretjered-nice. Prihajali so od vseh strani z pozdignjenim srcom, puni svetih misli, nebeških Čflstev i slavospevov sojemi redovnomi oči. Velki, mali so se zbrali, da bi svetili. I so slavili. A ta slovesnost je bila tiha, merna, brez šGma, zviinanjega sijaja — slovesnost diiš, pozdignjenih src. Kak da bi se bojali, da zbudimo svojega očo iz globokoga 700 letnoga spanja, smo mučali, se skrivali i govorila so samo srca, samo duhovi so spevali veličastne slavo-speve. Človeška vuha so jih ne čiila, a on, ki je nad nami, jih je sprejeo z veselim srcom i je posluhno goreče žele svoje dece, da pomaga sv. Materi cerkvi do zmage.
Nad 400 tretjerednikov je pokleknolo k stoli Gospodovomi i sprejelo Njega, ki je krao mantrnikov, mož ran, gospodar vsega stvarstva.
Sprejemali smo reči večne resnice, ki sta nam jih polagala na srce vči. gg. lazarist Tumpej in voditeo tretjega reda v Črensovcaj, J. KJekl. Te navuke od sv. prečiščavanja, k šteromi moramo pristopati s ponižnim srcom i od ran sv. Frančiška, štere je dobo zavolo velke lubezni do Matere cerkve, si ohranimo v srci. Častili bomo rane i prosili za sveto Cerkev, da bo rasla i se razšerjala na zemli i da zmaga nad poganstvom, brezverst-vom i krivoverstvom, i da vse ljfldi pridobi za navuke svojega nebeskoga Vstanovitela.
Sveti Frančišek, redovni naš oča, poglej na svoje sine i hčere, blagoslovi nas, da bomo po tvojem zgledi lflbili rane Kristušove i da bomo zavolo te tObezni pripravleni sprejeti kakše-šteč rane i.nositi tGdi najžmetnejše križe v njegovo slavo i za zmago svete Materecerkve.
Žene i dekle naj se navčijo pripravlati dobre brezalkoholne jestvine i pijače. (Glejte knigo „Sad v gospodinstvi", štero naj si priskrbi vsaka podružnica, po mogočnosti tudi posamični člani!)
11.	Po vinorodnih kraja; naj preučuje i preračunava, kak bi se dao kakši driigi sad povati z vekšim vspehoin kak vino. Gori-čanstvo naj bole sltiži ljudskoj prehrani, nikak pa ne vničtivanji ljudstva!
12.	Vstanovla naj brezalkoholne krčme i jedilnice.
13.	Pazi naj, da se spunjavajo določbe i odredbe glede točenja alkoholnih pijač, krčmarskoga reda, nenravnosti, praklinjanja itd. Prelomitve \ tozadevajočih predpisov naj javla taki okrajnomi glavarstvi ali „Svetoj Vojski" v Ljubljani.
14.	Zbira naj štatistiko o alkoholizmi v svojoj okolici.
15.	Če je mogoče, naj napravi protialkoholno razstavo.
16.	Bori naj se proti potratnosti v vsakom pogledi: proti zlorabi duhana, preobilnim veselicam i dr. posebno proti plesi!
17.	Navaja naj ljOdi k šparanji i skromnosti i naj v te namen vstanovi „ Čebelico" (mala kasa), če je je šče nega; če je že, naj jo priporoča i podpira.
18.	Povčuje i navaja naj ljfldi, da bodo znali biti veseli brez pijančevanja! Namesto da bi posedali po krčmaj, naj se ljudje zabavajo z lepim spevanjom, naj radi čtejo, liibijo svojo domačijo i majo smiseo (razmevanje) za lepoto narave.
19.	Delajo naj z vsov močjov na to, da se odpravi iz našega ljGdstva ponočflvanje, nesramnost, sirovost i vsakše vrste razvuzdanost. Z vsov odločnostjov naj nastopajo kotrige proti grdomi preklinjanji i bogokunstvi. Bogokunce naj naznanijo okrajnomi glavarstvi, ki jih mora kaštigati.
20.	Priporoča i pospešuje naj rabo duhovnih sredstev proti nezmernosti, štera so: zatajuvanje, molitev, svestva, dOhovne vaje itd.
§ 5. Kotrige.
Kotrige podružnice so:
1.	Zdržniki (abstinentje), ki ne pijejo nikših opojnih pijač. (1. stopnja).
2.	Trezniki, ki ne pijejo nikše žganice, druge pijače pa vsigdar zmerno. (II.)
Dobrotniki se nikak ne zavežejo, a pomagajo s penezi trez-nostnomi gibanji.
§ 6. Sprejem i zbrisanje članov.
Sprejme: se lehko vsakši, moški ali ženska, ki je spuno 14. leto i obečao spunjavati dužnosti dotične stopnje.
Vsakša kotriga se zaveže z lastnoročnim podpisom na »obveznici," && bo spunjavala dužnosti tiste stopnje, za štero se je obvezala.
Zaveza (obluba) vala najmenje za edno leto. Lehko se pa zaveže tiidi za dugši čas; če šče, za celo živlenje. Ta „oblflba" ne veže pod grehom, veže pa pod častnov rečjov.
Ka je menje od ednoga leta, je proba. Što se priglasi, naj bo bar tri mesece na |?robi. V tom časi mora spunjavati vse dužnosti, štere njemi nalaga njegova. stopnja i članstvo sploh. Ce je probo prestao, se sprejme za člana. Slovesen sprejem naj se vrši na Ivanje.	,
Što se pregreši proti pravilom, se oprvim pokara, obdriigim izkliiči, Izklflčeni, ali ki izstopi, se lehko sprejmo pa samo ednok.
§ 7. Pravice i dužnosti kotrig.
Vsaka kotriga dobi v potrdilo sprejema izkaznico s pravili i znak, Svete Vojske (če ga plača.) Pravico ma vdeležuvati se društvenih sestankov, občnih zborov i prireditev, nositi znak, voliti i voljeni biti: pravico ma do vseh ugodnosti, štere more dati podružnica centrala. (Dale.)
Kalendarje Srca Jezušovoga so izišli: Vsebina vekša, kak lani i lepša. Krasna domača igra i pripovesti so notri. Cena 6 Din., po pošti 50 par več. Dobijo se v uredništvi Novin v Črensovcih.
V uredništvi M. Lista v Črensovcih, Prekmurje, se dobijo kiipiti:
1. Življenje sv. Martina pUšpeka za 1 D. 75 p. 2. Življenje bi. Jezušekove Trezike po 5 Din. 3. Molitvena knjiga „Hodi k oltarskomi Svestvi" v polplatno vezana z rdečov obrezo1/ po 12 Din., v celo platno vezana z zlatov obrezov 20 Din., v leder vezana z zlatov obrezov 25 Din.
Letošnji Marijini Listi se ešče vsi dobijo. Dali smo jih par sto falatov več štampati, kak lani Segajte po njih, ki jih še nemate. Dev. Mariji na čast spunite, bogatci, jako lepo delo, če sirotam kiipite M. List. Kolta samo 10Din. na leto z kalcndarom vred. — Dev. Marijina čast tmetno najdete leple opravilo, siromaki, kak či ideteokoli i ponujate Marijin List, da si ga diiie naroČijo. Vsi i bogatci i siromaki smo Marijina deca.	Vredništvo.