Goska in konj.
(Baaen.)
Na necem pašniku sta se pasla goska in konj. Goska, misleč, da jo konj prezira, ker ne pogleda na njo, ošabno vzdigne glavo, stegne vrat in s podsmehljivim glasom reče konju: ,,jaz sem plemenitejša in doveršenejša žival, nego ti, ki moreš samo po zemlji hoditi. Jaz morem hoditi po zemlji, kakor ti, in imam tudi peruti, s kterimi se dvigam v zrak, in če se mi ljubi, razveseljevat se grem na vodo, plavain po ribnikih in jezerib. ter hladiin se v vodi.   Imam svojstva ptičja, ribja ia zemeljskih živalij."
Nejevoljno pogleda konj gosko in odgovori: ,,res je, pripravna si za zemljo, zrak in vodo, a povsod se kaj slabo tretaš. Leteti moreš, res, ali tako neu-kretno in težavno, da se ne moreš primerjati skorjančku in lastovici. Tudi v vodo greš, a le po verhu plavaš, pod vodo ne moreš živeti, kakor berza ščuka in rak, tudi v vodi ne dobivaš hrane. In če po zemlji hodiš, ali bolje, ce se ziblješ na širokopodplatnih nogah in z dolgo stegneniin vratom na vsacega mimogredočega vpiješ, v posmeh si mu, kdor te vidi. Jaz hodim le po zemlji, a pogledi, kako krasna je moja hoja, kako primerni moji udje, kako zalito moje telo, kako jaka moja moč, kako berz moj tek, da se čudi, kdor me vidi. Rajši sem samo za jedno stvar in v tej doveršen, nego li za več stvarij, a v vseh le — goska.  Fr.K—c   .