rmtnlpi aatm i Botgitt. XIX. leltnlk.
1941. februor 20.
S. numera.
M    V
DUSEVN
I E.1ST
Meseine verske novine.
Vm Imanl prikmuraka avang. ilnjorlj« radltal
I vtdavnlk i rLISAR JANOS,
Murska Sobofa.
i«ka račun it. 13,586; imč »DBševni list" M. Sobota.
CSna na c«lo lefo 20 Dln., v ivAnatvo SO dln.,
w Amariko 1 Dol., adna numara 2 dln.
lihaja ednBk na masac.
Naprejplačilo gorivieme vsaki ev. d&hovnlk i vuiitel.
MiloSfe vremon.
Vrčmen, čas je dra"gi džr. Vrčmen nam od toga guči, da ešče trpi milošča. Tisto de strašno i grozno, gda vdari zždnja vo-ra i gda nemo meli več vržmena, časa, nego se začne vekivečnost.
Milošče nšjbole drdgi da"r je postno vremen, štero se nam za kratek čas notri-pokloni. T6 vrčmen bi v našem živlšnji nL melo nikše znamenitosti, nikšega pomena, či bi na td samo tak gledali, liki štero je pa zdto prišlo k nam, dr je v kalendari tak napisano, dr po fašenskom vremeni post more priti. Ali Gospodni Bog nam je gvtiš-no nž za"to dao postno vrgmen, da bi mi samo tak odišli kre njega, liki odidemo kre dnčvov, mesecov, Štere nam kalendari edno za drflgitn kdže. Ttidi nč zšto nam je dao postni čas, da bi mi t6 Ii samo odzvtina zdr-žali, da bi se zadržali od nficanja tžkši stvžri, šteri nflcanje je v drOgi časaj dopfiščeno, kak veselice držati, plčsati, meso vživati itd.
B6g je post dao za našo dQšo, i na-šoj dfiši, toj zgublenoj, skvarjenoj dttši ŠČ6 glšsiti z postnimi dn^vi td, da ešče jeste milošča, ešče jeste prilika i ržvno zdaj jeste dobra i na"jb6gša prilika, rešiti, osloboditi se od gržha i od skvarjenosti. Kak jeto mogoče, s kčm ? Rdvno na t6 pitanje nam da" vekivečen odgovor postno vrgmen, gda nam kdže na križ, na križi trpččega i vmčrajočega Kristuša.
T6 opšziš, to na pamet vzemeš, či v postnom vremeni notriprideš v cčrkev, i igl^dneš se v lilasto ali v čarno fa"rbo ob-
lečeni oltar, v šteroj temnosti se edino nas rešuvaj6či križ blešči sveklo. T6 opaziš, to na pamet vzemeš, či odprčš svojo pe-smeno knigo i z cčlov gmajnov vršlo etak popžvaš: Oh nedužni dgnec boži, Za nžs vmorjeni na križi . . . T6 opdziš, t6 na pamet vzeraeš, zndšgda? Či dttševno tiho grataš, či si od toga premišldvaš, ka se godi v posti i v velkom kčdni, i na vse to ne glčdaš tak, liki štero je zviin tčbe, nego štero se najbliže tiče tebč, liki štero se za tčbe i mesto tčbe godi, da spoznaš i prizndš, da je Jezuš Kristuš tfidi za tčbe moko strpo, za tčbe je bio raspčt, za tž-be je mro i doli stopo na pekel.
Tak je, či našega Gospon Jezuša tr-plenja velike dogodke t^sno vkupzvčžerao z svojim lastivnim osebnim živlenjom, tč tak občutimo, da je post za vse llidi poti-kazač i opominajoča reč. V prvoj vrsti tvoj poglčd opoti na tvoje grčhe, potom na tvoji grehov kaštigo, na skvarjenjč, na od toga bodočo rešitev, na križ. I gda ti je post vse to pokizo, se z svojov oporaina-jdčov rečjdv k tebi obrnč i ti t6 pravi: Pogledni v samoga sebč, požaliij svoje grehe, nesi jih k križi, i deni doli nji tež-ko bremen pri Jezuša Golgotovom križi. Vidiš, da Kristuš zato merjč na križi, da naj tebi zemelskomi vandrari gršhov od-pitščanje, miloščo i n6vo zadovolno i mi-rovno živlenje sprdvi z svojim trplčnjomi z svojov smrtjov. Te križ je tebi žitek.
Tisto bode pravi, istinski post, či v njem i žnjim tiidi mene, t(idi tebe, tiidi vse
Stran 26,
DUSEVNI LIST
februdr 20
liidi na pokoročinenje i na pobogšanje na-digne, či na"s vse k Krlstušovomi križi pri-pela, tam nas vkflppotere i na novo stvori ta vekivečna Boža, Kristušova miiošča, Od-prirao svoja srca pred živim, zmdgajočim KristuŠom, dajmo njemi prek oblast obri sebe, tak de se On borio z nami i v nas proti grčhi, pioti sveti, ptoti šatani, i tudi tak zmaga v nLs. I z Kristušovov zmagov, ob!adnostjov evangeiiomski post veseli, ra-dtivajoči post postane i tak tudi Bože mi-lošče drago vremen.
Zato v etom postnom vremeni z po-niznim sicom prosimo od Kristuša to drš-go miloščo, tč vekivečen blagosSov, etak se molčči k Njerai:
'M
fi
Oh nedužni agnec boži, Za nas vmorjeni na križi! Ti si na mantre Š6 volno, I trpo vsa dobrovolno, Gda si se za nas aldiivao, Da bi nas mok raen(uyao. Srniliij se nam ti, Oh Jezuš, oh Jezuš. Aorsen.
H.
Če je Kristuš gotov bio se za nds td daii, moremo tiidi m\ naskdilvati njegovo pčldo liibčzni i se svojim' bliznjim id daii z vsčm, ka mamo.                      Luther.
?*'
Bdg ie znami.
Dostakrdt etak pitate:
Bog gde jeste?
Jas to nigdar nepitam;
Ki ma" na zemli k-nam milost,
NjegVo bfvost
Globoko vu srdci mam.
Ne je od nas Bog predaleč,
On od etec,
Je ne odhajao ešče.
Što vu nev61i bdr gdaštč
Njega zov^:
Pogtibel' njemi nešče.
Što to dobro ščč činiti,     ..  .
Zna" lfibiti,
Tistomi se Bog skžže:
V-alduvaj6čoj lubčzni,
V-dobrom čfni
Čiitim: Bog k-meni stane.
V-mantri, v-nevoli, vu krfži, .
Je on blfizi
'I tudi čuda čini.
Tvojoj diiši, či žalost ma,
Nje pokoj da,
Vu srdci te pomiri.

;^5     J^inoš vMz.
Veriušno pripovedšvanje.  (Pisao: Petdfy Šandor 1844, Poslovenčo : Flisžr Janoš 1940 sept.)
IX ti sp&7.
Ta<ir or*dga brcgovje i doiina, So že dalee za njim' naz^j zaostale. Sercg je že globko v-tali|atisko prišao, Vu rozmsrlngov loga senei podfao.
TQ se nika posebaoga nč godilo Z«vclkim nuaz@m se bojiivati trbelo Ar Yu tslijanskom vsigdžr zlma ?žda, Po saege, 16d3 js hodiia armžda.
Ali da js vogrlna nattira krcpka, ObJžda ©n, kakštč je zima velika. No, pa či je je aebio, doli so ili z kosje-v Na p!e!a si je vzeii i tak fiesli n\i.
X ti »pev.
Etak so prek prižli vu Iengyelsko semlo, Z Lengyelskoga orsiga pa ?u lodijo; Frxnc!a pa Isdijs sta s; mejaša, Ali pot med ojima je ne pot psjdiJtva,
V Indije srediul Eil' bregičje jesS^, Al! či vse duže, boie se zdigajo. či pa do tnejčo tej orsigov priderao, Te se že bregovje pozdigajo v-nebo.
Zndno je, ka se je tatn iereg zahrcao, To zgornjo ©blžko je doj z lebe s^kso.. Kak nebi ? Da je sunce ober njl raalo Viie, komaj na en v6ro h6da staio.
Jeli so, ne jeli, kak samo zrii nebe, T6 je tam tak gosti, je$ti ga mogoče. K-pitvini so ttid! tak po čudnorn prišli ; Vodo so vč i cblarov žtnlkaii, pili.
februar 20.
DOSEVNI LIST
Strdn 27.
Otrašnji dčn te nesaga
I staranja
Tvo' duše nestrahšijo.
Što je vse dobro odpravo,
V-rčd postavo,
Dfišo njemi snajžijo.
F. j.
Kmet i vera.
S                          (Vzefo 2 govora ednoga kmeta,
'                    ki je na sestanki   krščanski moški
•  .                     v Nurnbergi leta 1938 z nasledu-
vajfičimi  rečmi   svedočo ed svoje
vere.)
»Lfibleai serebratje! Šiirje moiki, ki ni\ dnes veččr gučljo k vam, so s štiri razločni po-zvin\ odebrdai. T6 pa nej tato, šr bi vsakše pozvinje svoje zosebno sfaMišče tnelo do nsše cerkve, ali ceiS do GospQda naše cerkve, nego p»č zžto; *r se Kris!ušo?a gmajna z rizločni r&dov i p«z?aaj seslarta, i z&to, ar mi vsi z vserai svojitni skrbmi i brigami, tiidi z cnimi, itere nam naše pozvžnje priprivla, pred Oncga prih&jamo, na koga lehko zvržemo 7se svojeskrbi.
Nepetrebao, ja deteče bi bilo pifanje, v šterom psz?žnji je čiovek nžjbole p@trčben Bogš i v šterom bi zaao človek nijležej živeti brezi Bogž,
Pa vendar se rd?ao v denčinjem Sasi tak pnogekrat čuje: km6čko prebivalstvo se zato drzi ešče cajbole verno vere, ix je ndjbole od-vlsno od viiili sil.
Istina, v svojem pozvžoji je niiče nej tak brezi moči podvrženi višiSim močem, ksk ržfno mi ktaetje. Če obdelavsauo svoje njive, če za-viipamo sejatev tnateri zemlis te so naie rnisli skorcn prisiljene se obračati okoli Onoga, ,,ki sunce $?oje gori shajsii čiai na Mde i dofere i da dež m pravižne i nepratiSse".
Kelkokrat s^io se fivno v preoiinjenom leti zgkdnoii prot! z oblaki pokrltami n6bi, proti skri-tomi suBci, gda |e nenavždao bogata seiatei? v nevarncsii fe?Ja, ka aa nikoj pride. Nšštmiš je te pestnico zdtgao profi n6b!, ali vntgl, vnogi so pa tiho sklenoli svoje rokč k mcllt^i i prosili: j.Gospodse, daj nsm sHnčne dnžve i vugodao vreraen za žžiev".
Ksk brszi moSi moremo čakati vtiSgokržt nšjein s?oji znojnS trfidov i plačilo s?oji žfilav! rok I
I kak nemočne ss čftdmo te, kda kagaidc od štale do štale i nam pobčra ži-lao!
V vsej tej skrbej i ne?61aj vaogoga od cas vlsčč v nedelo vgojdoo v cčrke? želeaje, naj si vzetnemo oioč i batri?nosi z nazveščaranja Kri-stuioYOga evsngeiioma.              ;;3; ;!l. Ri,K-  .,
Ndj je za vnoge, kak nam radi oSilsjo, sa-mo ržvada i šega, cej pa zii'0 kršSanstvo, če si odkrije glž?o I za hip obnemi, gda se oglšsi večcrni zfoa, veudar po6tedoč! s tem, ka se ps-nizno prlkloni pred zvišeaostjov vsamogočeg« Bogž. T6 je pa ic ^eč, kak ssmo Havada, če kmefje, ki se prek celogs f^dna trfldijo i manlra-
K-koncovi so brega vrihek doseguoli, Tsm je tak ^roče bilo, da so li vnoči ili. Naniali so šli med veiklmi zddevmi, Med z?ezdanii so se konji potikali.
Kak 80 med zvezdami pretežkoihodili, Kukorica Janči je raislo vu sebi: NTak pravijd kelkokršt zvezda doY sp&dae, Na zemli teda en človek vsigdar prejde.
Jezero sreče tndi ti huda raačij9, Ka nevčm, itero je eti tvoja zvezda ? Ne duže mantrala ii tnoje Iiuike, Doli bi lUčo jas tvojo zvezdo z.nčbe."
Potom eo po zreberjaj dcl' potu?ali, Bregovje so se že zda pcm^ažavali. Velka toploča je tti poreenkavala, Kak so globle priili v-francie orsaga.
tr.
XI ti spey.
Franculka zemla je prelepa drlava, Kak paradižoiiia Ino Kaua^na. Zat' so si brusiii torci zobe na njo, Opiistlti jo iteli, so vdariil v-njo.
Gda je vogrski iereg <a prliao v t& crsag T5rk je že tara rofeo, kako divji zbesnjak. V5 spsrcbo dosta cerkvčo drage kfnče, I sprazao od vina pune peovnfce.
Viditsfje bi!6 gor^Se vdraše, Ludi so zeidaii n-i mečov esfrice. Krala so iQdi ^Oiiirsli z palače, SpraviH ga ciče od ččri jediae.
Tak sd cajšli'isaii frsacuikoga krslž Vu s?cjeffl orsdgl se skltsjočega. Kak so ga vidili vogrski husarje, Mfiuvavši njega te srdčni kcnjžrje.
Stt&n 28.
DUSEVNI LIST
februLr 20.
jo od ritit zore do keinoga večera, eiče v ne-delo ob štiraj ali peti stanejo lamo t*to, nij ne zatoSdijo ivoje bože slfižbe. Vnogi od aas kme-tov z Istinske znotrčšnje ogviišanoiti gaCijo: ,,Ce sem nej blo v cerkvf, je aej bi!o prave aedele".
Vndgi atm trdijo, ka tni jc nej davno ttidi tden zevčeni mladi varaiki gospdd pravo: ka je kričanitro že odžlvelo svoje vremen i da ga zevčeni i presvečeui liidje več ne potrebOjejo.
Oaotni varaškomi gospddl sem  odgovoro, ka so se vnogl levieai i mddri lQdj€, velki uče njaki, mamcniti drživniki, velki vojaki  i  fabri kanti z detinsko? pobožnottjov držali Kristuiove vere i ravno zito znali velka  dela  doprinašati, ir njlm )e dtihovno  tfivariitvo  s  Kristuiom  k vretinl ffldSi slflžHo.
Prijitelje, mi vsi prav dobro za&mo, kak pripravno zoa te hfidi človeka prdti KristuSi i veri obračati. Zevčenoml pra*vi, ka samo prostl, nevuJeni lQd{6 verjejo kričaaskomi nžvuki; bo-gatim pržvi, ka so oni nej potrebni vere; de-lavnomi lflittvi prž?i, ka jc vera satoo zato tnžj-dena J zdržžvana od bogštcov, naj se delavitvo k poalžflosti zgaja i v pokornotti drži. Tč glas skOiarca za vsakšcga zod kaj znajti, ka ravno on rad čfije.
Pa vendar znamo, ka je vsa ona zapeldva-}6ča tloboičlna, itero aatn  neverni Ifidjč ponii jajo, lažniva sloboda. človeka samo Kristuizna prav tlobodnofa včiniti.  Kak hitro  zapiistimo slflžbo Boga, v kmično slCžbo greha spidnemo.
Lublžni priiatelj« kak lem nikda kak mali dečko bogatnolo s svojov materjev i kak setn v svetovHoj bojai v pčkli Verduna, aa Sommi, v Rusiji i v Karpataj nej hCnjo moliti, tak iččm bogamoliti i na Bogž zaviipati svoje iivlenje, dokeč satno nemo pozvani z etoga žitka".
Z nemikoga: D.
Hladina in fašensfeo vbsbIjb.
či romane, pripovedke, ali novine čtčtno, tam dostakrat najdeino etakie reSi : blajžena mladina, bresi brige bodoča, resčla mladiaa. Slarcjši iiidjČ se nazajzglednovii na svojo mladost, tisto zdaj tSsan za lžpo i vetftlo spoznajo. Resan se tak vidi, liki da bi tnladi lOdje blalienejii bili, kak pa itari. Njihovo telo je eiče zdravo, močno. Žalost, tužnost v mladom srcJ ne ostaoe stalcn goit. Mladi ludje z lekotov premdgajo razflc zadeve, itere fci za starejiega človeka že nepreražgllve težkoče pomenUe. Pred vami mla-dčnci i mladčnke, kak se navadno pravi, je eiče odpreto živlenjc, je odpreti svet.
I oajveč mladi Ifldi je tudi v tom prepri-prlčanl, da je td istina, i zato bojazllvo misH na tisto vremen, gda njihova mladčzen li samo po-farbani spomenek bode žč. Rdvno zžto nladina goriponBca vsako prlliko, naj li more svoje mla-deini vremen kak najbole za živo, farbaito i vesčlo včioiti. Ide kam ji njihova žclenja vleččjo,
Skltajdči kral se »jim jc etak tdžo: ,G16jte prljatelje io slaliiče iiilno, Kinčo? sem telko meo, liki kral Dariui, Porobo mi je, pogan Mohamedanuš.*
Vez6r njemi je na troit teiiko pravo: ,Neboj se kral ivekli tvoje veličanttvo I Ml je že navčimo, vu r<d poberčmo, To zgflbleno znoya pa ts« naza pride."
»Kapa L1 jedina, drago moje dčte, Se je tfarie kral, gde jo najdem povlte? Ordpie Jo ]e voj tč tflrike armade, Sto jo aazaj prineič, njegova bode."
Td je bio velki trOSt vgrskoga iercga; Vie vo|nlkov srdcd i& trošt podežiga. T0 ie fičm vu glavaj nestanoraa vrtl Naiaj jo prinesčm, ali de tni k-smrti.
Kukorica Janči je sam bio jedini, Ki je tč reči ne meo prllike čuti, Jančija misli ao predaleč hodile, Mislo si je od iorša svoje Kuške.
XII-tl ipev.
Drfigi dčn je sunce nivadno got' prišlo, Ne je vidlo, ne čQ!o, takie vsak' fltro, Kakie je te vldlo ino kakše čulo, Včasi, kak je oa kraj ztmli got stopllo:
čfita je tompdti, ierega glasea rog, Vsiki dečko je napelaj bio naedndk. Fest so vttzbrfislli tneče i kostrice, Pototn obsedlall nem'rovHC paripe.
Kral bi zevsov silov tfldi rad žnjiml šo, Ka hi se žnjimi vrčd on tfidi bojflvao. Ali husarov voj njeral je tak erkao Iao ajetni je edažko včpovedao:
februir 20.
DOŠEVNI LIST
Stran 29
dostakrat ta, kama je njim po?61i. T<sm hodi i (a Ide, kama ji Djihovo srcč pela i ka njihove očt vidijo. Hodi i beži za faienskirn veseijotn i norostjov, goripoišče vsško pot i stčzo, štera njim nžsladnost poniija. či pa gda gda kaklo praznino občfitijo v srci, ali pa diišnavest gori-zdigne spojo proteštirajočo reč, te ta raladina z silov odženč od ičbt fž mišlenja i li ide naprej po svojoj grehšnoj poti, i tiid! tak aijsli, da pravilno i dobro čini.
Ali v živlenji tnladine pa totni ednok kcnec tnore biti. Mtellrn da ste ž& do etiga raao ;z Bože svete reči st6 i stSkršt čfili, da se Bogi ne dopadne tisto živlšnje, štero vi živ6te. Boža sveta reč vatn tudi zdaj odkrlto to pržvi: Veseli se v tsojoj mladosti, ali znati moreš, da te Bog za vsdko t?oje delo ednok na odgovornost po~ zovd, Tiidi zdaj ti Bog to pravi, ne je dobra tvoja nemarnost, tvoje brezi Bogž bodoče živ-lenjs. On dobro znd, kelko gtešnoga miilenja jeste v tvojetn srci. Zna i v;di, ksk te vabi nž-sladnost, pred njegovimi očmi je ssaki tvoj gržh, iteroga si včino, gda si povoli djao svojega srca poželenjam, skuiavanji tvoji oSi. Vse to znajoči prdvi tebi, 11 samo dale hod! po zdajinjf potaj, aii zapdmni si pa dobro, da te ednok za vse to na odgovorncst pozove.
T6 bi blaznost biia od lebe na to mislfti, da ttbt Bog ob priliki soda goritnentuje. Samo na to s! moremo   tnisliti,  da Jezuš  vsaki greh
preveč strogo vzeme, eiče tiste grehe, Stere mi za nedužno zabavo držimo i imeniijetno. T6 nam pravi naj svoje oči voskopatno, naj svoje roke odrežemo, či nas na greino mišienje zapelavajo. Ravno zdto nemai nikšega vfipanja, da bi se leko oslobodo, raentDvao od strašne sodbe.
Zato si dobro premisli, {eli je vredno za ič takzvdne nasladnosti fžkži velki aldov doprt-nesti. Jeli H je vredno zgiibiti svoje zveličanje ? Kem bole se držii k tem svojim poželenjam, tem bole nesreSen posfaneš v svojem vezdainjem i prišestnom živl§nji. Bog te lflbeznivo na to opomina, i ešče t\ priliko da\ naj se ognoti rnoreš od Itoga sfrginoga soda. Med danimipri-likatci si ncrareš pre^eč odebčrati. Sarao edna prilika jeste za tčbe, svoje zdajšnje živlenje tno-rel zatajiti, Z svojo? lastivnov močjo? si na to ne zmožen, si slab, niti BSg S6 ne žde od tebe. Nego zato je prišo Kristuš, da bi tebe voodpelo ii zdajšnjega tvojega živlenja v ono advo, čisto živlenje, gdž zdajinjo svojo vrednost, veseljfe, bižjženost za kvdr i za prazno smdtje spoznal. Zato ne stani proti Kristuii, nego daj se Njemi prek popolnoms, zovi ga na svoja veseljd, satno tisto delaj i gini, štero tQdi pred Njim leko činiš. Drags rnladina, naj vas zato tQdi v ttom f«šen-skom ^remeni Krisiui vodi, či v Njegovoj bli-žini otlanete, tak se vatn nigdar nede trbelo sramovati vašega živlenja, ar tak vaše žJvlenje, tiidi veselje prijetno bode B6gi, \aLlm starišom i vsem poštenim ltidčm.                               H
MNe, railostiven kril! Ostani ti doma, Za bojno je preslaba že tvoja ratna. Znam, kaj ti je vremen batrivnost nihž!a, Ka vala, či te je moč ta osiavila.
Zaviipaj zvon Boga na nas delo tvoje, Staviti se sm€m, ka prvle, kak ktnica de, V6 stiramo z orsdga vse protivnike, Kržlevstvo pa nazaj dobiš v-svoje rdke."
Na to so husarje vu sedla sposedli, Rdpajoče lorke so iskat hitili. Vse dugo ne, ka so ]e nanagli dojili, Po ednom kSveti njira bojfnapovedli.
Kovet nazaj pridoč, se zglasi tromf ota, Z-groznim troblenjota se taCinjala bojna. Ocelov cinkanje, i guiov kričanje, Je bilo pri vdgraj začčtka znamenje.
Ostrogvi bodajo jahancov zržberja, Dudnja zem!a od podko? konj^v tiranja. Mogoče se je zemla z-mesta genola Na pogabela glat se je prestržhiila.
Torski voj, te hirešen, črviti baša, Kak pet akovev lagev je meo v-njem sala; NOs pa erd^čfga od pitvine vina, Clovek bi tak mislo daj ogorka bila.
Torske armšdle velkoga črva voj Je vu i6A postavo nabitje šereg svoj, V-red \z6t& armada je uprav obsfala, Kak je vogrska vojska na njo vdarila.
Ali le napad je nž bio dečsrija, Nastala je včasi vclka reberija; Tčrci so krven znoj ivicali vo z-sčbe, Zelčn raezop )e gratao mdrje 'rdeče.
Strdn 30,
DUSEVNI LIST
febružr 20.
Ne modrfijroo tami od bogžstvs, siego po-glediiitoo, ka pržvljo od sjeg« razločni  Miame nfti tn?sl«ci.
OglSsili do se nans snožje, ki so da?ao pred Kriitušom živelJ i rnodruvail. čiili ibo zname-nite pesalke, pisaiele I asodrijine krščanske Eu-rope. Opitsil borao Jezušove protivnlke i tolmž-če ujtgovoga ož?uka.
Ofidij: (riffiski pesoik 43 pred Kr. —- 17 po Kr.) BBogd$tre priaaia p®štenj6*.
Luksaa: (grlki pisatel y 2, siol. po Kr.) »Svojega bogastva ne cenljo zafo, dr fe prijčtno bogatoffii oiii, siego feole zato, ; aj jih drflgf viit preštimajo*.
Horžtij: (rimski pessik 65-8 pred Kr.) ,,Ved penez, več skrbF.
Schopenhauer: (nemškiinodrJjanl788 1860) »Bogkslvo je prispodobno vuorskoj vodl; več pijemo z nje, bole smo žedni".
Borne: (aemški pisžie! 1786—1837) »Srcč de od bogžstva hitrej trdos kak belica od vroLe vod^ '.
HaltB: (nemiki pfsžtel) ,,Sre2nI ludje so vsikdar bogžti, bogati !Odj€ pa $o m\ vsikdar srečnl".
Cicero: (rimski govornik 106-43 prcd Kr.) ,,Bogat je SJsfi, sto teiko ma, ka si niksj ?eč ne želž',
Theognis: (grškl pesnik v 6. stolini pred Kr,) ,,B$ga&U& si ne želčn i si gs ne   proslni;
od tnaloga ščesr. živetf, nai tae sarao ne stfski-vata sltom&itvo i trplenje".
Scbiller: (neroški pesnik 1759—1805) ,5K'nCi so nej last Slovelra. Ciovek je samo oskrbnik tcga, ka njemi bcgosi dajo I — če l^jo — iiidi vzemejo".
I. Šarn, 2, 7: ..Gospod včlrjt S3o?eka sirc-tnSlfa i bogatca".
I. Timoi, 6, 9; nKI pa šJejo obogatiti, spad-oejo vu siiilavaRje I nirsže i ^noga nsspametna I škodiiva pcželesja, it«a pogrczsjo iiidl t po-gibelncst i skvsrjža|eiS.
I. Timet. 6,, 17: (!Tim bogatim aa etosa s»-eii zapovej, cžj se sie z^jsIJo, piti se ne viipajp v cegvflinora b«gdsfs?j, nego \u ži?om Bogf".
Že s tej ništerai xLLi dulevsi ved^teJcv člo-večanstva kjko vidimo, ka je člo?ek v vsej vre-nienaj *uto bdr prijčtnost bogasiva, ali pozno je tiidi njegovo nevsrnost i zape!ava]očo moč.
Zato pra?i Jezuš človeki, od šteroga znš, ka nosi v svojeia srci nevgaslivo ž^jo za spravlanjetn:
,,Ne spržvlajte si kinče na zemli, gde Je mol i erja sk?ari i gde je t&t[6 podkopajo i vkradnejo.
Sprž?lajfe si pa klnSe vu u^bi.
Ar gde ]e klni vsž, tasn je i srcč vsie".
Tistoga pa, komi je vafigo džfio, oslobodi Jezui robstva bogasifa i slfižbe penez s tem, ka ga samo za iffsra postj?! nsd od Boga njemi zavfipanim imžnjero.                                     D.
Hejh I Hajda, li hajds! • Li ponjem zda žazda I Z-mrtvi tel (6rko» je grdtaia grmads. Sarao baia jje bio h eiče vu žiiki, Kukorica Janči ga nieo ržvno v-cili.
Kukorlca Janči je ne vzčo za ialo, Nad njega je drapno, etsk ga pozdravo: BHejh kuma 1 Tl si tak predosta za en'ga, Stoj I Ar jas zi& včasf nsredim z t^be dva!"
Kak je pravo, tak je liidi včino zazda, Tdrskoga baio irfip je razkalae na dva. Na levo, na pržvo se obrn'ia ofea, Tak je preiiao sirmaček zetoga svcta.
Gda so to vldli, medll, torcki voidki, »Upre! V-beg so vdarili, bojd'kaj msnjaki. Bežali bi, bežali dnesden mogoče, Či ji nebi dojšli vogrtki husarje.
Bogme so je dojšli i doj spoklisili, Kapale so g!avč pred njimi, kak tikvi.
En jedini — se je ticiglo tirao t&tati, Kukorica Janči ga je gosto, kak vraga.
Torskoga baio sln je bio te bcz€li, Vu paročaj siika beloga drieSi. T6 belo je bila či Francije krdla, Omedlela je, i za sčbe ne ztiila.
Dugo ga gaao Jmčh dokeč ga je dojšao, .Stani pogan, stacil" je Jaači zda skričao. ^Stani, ar ti ovak v-teli dveri odprčm, Skoz iteri ti dfišo vu pekei prežen^a?!*
Ali baio sin bcgtne nikak nš stano, či bi pod njim trfiden konj vJcuper ne spadno; Vkup je spadno i tam vCasi paro pfisto, Bašo sin je na to etak odpro vusto:
»Miloičo, tniloščo plemeaiti vi(€z I či na drfigo bar ne, na mladost mojo g\i\ Eiče lera premladi ino žitek rad mam, Vzemi mi vse, ka tnam, nihžj tni žitek sam'.
februar 20.
DUSEVNI LIST
Stržn 31.
Vera ešče bregč pregen®!
Jezuš je blo na poti od Bathanie v Jeru-žalem Na celof poti se je zbraio Ifldstvo, ds bi ga videio. Pot je vodiia skozl Befhphsgo. Lud stvo je napuniio ceste, je splezalo na bžfe sk«le, itere so obrdbile cesto, na drevjs, da so se veje gibaie pod njihovo? žmžčov. M6S, Šteromi »o pravli, da |e sia Boii. je jezds na svedl cestč, ofelečeni v belo oblško. Diigi, rjavi. na sredi razdeljeni v!sgj6 so obrobiH bied«, trfldea obrSz. Liidje so ga pozdr&«lali % kričora, v rokčj so držsli pžimove vejkc .Hožina !* jje odsn§«ilo od visoki skdl. AIj Jezul \z Nžzsrets je oej po gtčdao nej na let-o, aej na desno. Vldo je pred sebom samo sirašno sliko dcfi gobavcov. Mati l hči sfa bU.č Liidj^ so se vkraj tličali od ne-srečnfc, kričsli so:
»Gobasci, gobavcil Vkraj ž n|imi! Vržte kaačnja na nid."
Teda se jc Jezul obrno proti njiraa. Neiz-mersa nebeška dobrčta je zasljaia na njegovcm obrazi. I nesrečna msti je sklenola roke:
BMeltcr, Mešter. vidii nžjno neirolo — Ti naj lejko očistiš — smi!Qj se nad naraa — oh sraiiiij se nad nama !K
»Verjcš, ds ti !ejlro posKŠgan) ?" pita   Gn.
KTi si Meiijži!" odgo?ori ona.
»Ženska", odgovori Jezuš, »t?oja vera ie veika! Naj bode, ka si želsi!" Mali čas |e eiče obstao, pogičdso nesrcčnice, teda se obrnovži odjezdo je. Lfldst?o p* je hodiio zn a\im. Ne-srtLaa cnati pa jc vzela svojo hčžr 7 narcče i s skuzami v ofaj ponovHa: sReienive sve, dri-go d^te, ar obeCao aama je. ZaisHno Mešiži je.*
Zgodila se |e Sflda, ozdravlle sia i se vr-nSIe v svoj dotn.
NiStem'. m?d ngmi ss smsje čfldsm sv. pfs-ma i pravi: ,,Nap!sgao ]e, ali vidli smo nej. A!i se go-di eičs dnesdžs ta%ie ffido?" Tem tiever-nlffl pa pra?irn; da se eš-5e daesden godijo iakie žfide I zato vain edno šiem pr^povedavati, štero scn skms luls i vidla.
V velkotn varaji sta živ?la tmož i žena, srečna v zakoni, zadovolna v svojera vsž«dea6š« njstn deli. VeSko trgovino sta me2a, Bog njiraa je blagoslovo delo, vsakdesičšpje skrbi sta nej poznala. AH kak to pride v velkotn vžrašl, gde celi den nega mira, gde žend ena vfira to dtflgo, gde nigdžr časa ncga, za rnirno prerniflavanje, tfidi onivadva sia v sili za zaslužkom, v vsakde-neJnjem deli roalo pozžbilg na BogS. Večerna molitev je bila kržtka, bežoa, ar trfldno telo si je želelo počinka. V nedclo je nej bilo časa za Božo slfizbo, rafiiae sta nsogla v rčd spraviti, pisrua napisati, pregledat! Mago za pdšestni te-den. Vse fo je bi!6 kri?o, da je Bog bio zždnji.
.Obdrži vse; ka mai, bofdikaj živienec! Od mene ajreU si ti bogtne ne vreden: Spucaj se od etec i nesi glžs dornO, Kak ge je eto p6t zda z-vami zgodilo!*
Z-sonja dol slupivš.% je io k-krala čeri, Obraz nje gledavii, te je bio prelepi, Oči je tdvno zda nunali odprla I vfista so nje pa ete reči pravla:
,,Oslobod!tel moj! Nepitam tešto si? ČfiHm, ka jas tebl dosta raam hvaliti. Z-zahvalnosti ti jas vse, v«e doprinesera Ci ti tiidi tak žčei, tvoja žena bodem".
V Jančija žilaj je ne voda: — krv vržla, V-srdci se njemi je velka borba zdela, Stera se je precl deli potihiala, Kak njemi je vu pamet Iluška priila.
Prijsznivo je erkao kralevskoj feri: ,,Hodra rnoja roža prvle k-tvojmi oči, Tam si pogučimo, kak to delo stoji." Sla sta tak z-deklinov »tapala namali.
XIII-H spe?.
Kukorica Janči ino či kralevska, S(a prišla na bojiičc ke$no zvečarka. ZihajajOcega sunca slednji traki, So z rd6i'mi očmi gledali po kraji.
Ne so ?idli dtfigo, samo kr?avo smrt I kavk iereg, iter' je letao tam zgora vrt, Ne so vidli vu njetn nika posebnoga Nol' so se vtonili vmorja dna glob'koga.
Pri bojišči je bila mlaka poredua Z-čittov, sivov vodov z-cela napuajena. Ali zda jc pa erd^ča postanola, Ar si je vogrski iereg v njč rokž zeprao.
Gda se je vogrski iereg doli spozeprao, Je Francije kraJž v-njegov grad sprevijao. Od bojišča je te grad ne predaleč stao Tak ga je iereg not' do doma sprevajao.
Stnin 32.
DOSEVNI LIST
febružr 20.
Prišii so hfidi dcžvi, mdž je težico obete-žao. V bolnico so ga tnogli odpelati, žena pa je sama ostala z velkov trgovino? i s celimi skrbmf. Vsaki zadvečerek pa je ila v bolnico i duge vore zamudila pri moži, šteri je vsSki den slabejii gračdvao. V noči je mogfa žena delatf i če se je vlegla, so jo skrbi nej pustile spati. Rokč je sklenola, molila joksla i tožžla se je cdinomi vrdči — BSgi i prosila ga je za potnoč, Zglčdalo |e, da nika ne pomaga. Gda je drfigi dčn prišla 9 bolnico, je najšla pri pcsteli drL goga liieddša dfihosnika, lieri je betežnikš pri-neso sičdnji troit. Zajflkala se je bridko. Eden priiizen zdravnlk jo je odpelao v drfigo hižo i tatn njej je razložo:
,,Gospa\ pomdii več nega za i/ašega rnoža. Naše zdravniško ztianje njerni pomagati več ne-nire. Edino čfido ga ešče iejko rešj". Vaa «tr6ta od boiečin i žaSostl vsa objokana sei obrnž k scstti diakorjisi: ,,Ses(ra, ali znaie, kak slabo je z njojitn možom?' I sestra je 16 gospo liibezni-vo obinoJa: ,,Znam gospi, da je jiko slabo z vaiim m6žom, likl ešče se lejko sflpamo".
»Nf/, ri?no m! je zdrarafk praw, ka nega vupanja", se je gospa zajokala.
„16 je prsvo zdravnik? Nej gospa, ne ^erte njemi. Dokeč eden človek ži^, nesmimo zgflbiti v&panja. Mi nikaj neverno. Edino Bog ]e gospo dar nad nsmi i cdini on zna, gda nam je rcreti. Idite roirno dom6 i proste Bogd s cžlim srcom,
s celov dfišov, naj vam ešče pflsti tavariša. On edini ga vam reii\
Goipa je odiila domo, posiila je skrb za trgovino diflgira, ona sžma pa se je zakienolav svojo bižo, celo svojo skrb je položila v moli-tev, borifa se je diigo noč s smrtjov, naj nfej ne vzeme to najdragše, prosila Bogš za pom62. Drugo jfltro je mtrno ila na svoje delo, ar ver-vala je, da je ttjčna molitev posluhnjena. Okoii desete vore pa je dobijs gias i bolnice, da je njenomi m6ži nijvekša nevarnost minila, i da majo caiik vupanje, ka de zdrav.
Dugo je eiče ležo v posteli, pomali je šlo zdravlenje naprej, ali dnes je rdrav i srečen Siovek.
Pred kratkfra časom sem gu58la z njimi. Gospa mi je pta?ia; vZdaj znara, da vera eiče brege prcgene!"                   Frida  Kovštš.
76 so odebrani i Bogi prijetni liidje,
šteri prldno poslušajo evangelium,  v Kri-
stuši vetjejo, z dobrimi sddi posvedočijo
vero i poleg toga trpijo, ka trpeti morejo.
____               Luther.
Nišče je nej tak globoko spadno, ka ne bi mogo se viipati, da de ešče lejko te ndjvišiši. — Luther.
Reč, štera nds hrdnijetd, ka nam On obeča, ka je naš Bbg i ka šče naš Bog biti. — Luther.
Komaj, kak se je šereg vu gržd zoselo, Kukorica Janči fe že 'fi t& prišao. Takša je bila pri njetn krala dekiina Kak pri obiaki svekla zvezda zorjanska,
Gda je te stšri kr&l ččr svofo zagledno, Trepetajoč jo je za šinjek obJno. Li po totn je gučao nasledfivajoča, Etak napre divao, ta eiče pridoča:
,,Zda me li tak tnislim, li dobrčta fika, Naj ide nikak hiUo,, rove »akača. Da pripravi vsa dobra k-velkoj večerji Tim mojim oblždnim vitčzom k-veselji".
..Gospodnc kral! Ne trbe zvati sakiča, Z ti domaoji nikak tak skriči, poriča: ,Vse je priprivleno, itero je potrebno, Vu sčiednoj hiži je gori prestreto".
Sakača reCl so se prijetno (Q!e, Vogrskim husarom jako povidile,
Ne so se fii dali dosta poiavati, Naklajene stole so koli ebaeli.
Kak nestnileno so tatn deiali z-fčrki, Ri?no tak so činili pri dobrom jeli. Ne je bild i!udo, ar so ogladili, Te vgrski busarje, kuržžni viičzi.
Pršznili so že kuplce vii porčdi, Teda je kral zžčao etak govorlti: rPatite na tcčoe, reč mojo slihiajte, kt je znaroenito, ka čOJl bodete".
Vogrtkl husžrje io jako pazili,
Da kralevske reči mijo prerazmili.
Ki je tnalo gutno, pototn se pa skašlao;
Reč zdignovši, je sio' želenje pred nje dao.
Predevsetn mi po»e, ka ]e tvojc itnč, Ti srdčen viKz, ki «i mi mentfivao Č6r ? .Kukorica Janči, tni imč pošteno, Malo je preprdste, ali ne sramotno".
februar 20.
DUSEVNI LIST
Strin 33.
Prezbiter.
Tž itariie, ki so med vami proiim jas — piie Peter apoitol — p&ste to med vatni bodo čo čredo Božo, kebziivajoči na njo, ne z priraar-janja, nego % dobre vole, niti la grdi dobiček, nego x gotovoga srcž, niti Hkl gospodfivaj62i nad Oospodnovov Sročinov, nego pelda bodoči te čržde. (I. Peter 5. 2-3)
Cčrkevno dugovinje je Bože dugovaoje. K Božemi dugovdnji se pa li samo ponizno sme-mo približavati. Privo spoznaaje dugosaaj i po-šteno mišienje pripela prezbitera, gmajaikoga od-bornika do toga, da naj v vsakom pitanji glžda pravico, istino. Zato na) na prezbiterski sejaj nega nikiega srda, svdje 1 neprijateUkoga guCa. Prczbiler naj ne gučisamote.gda proteštirati šče proti nikomi, gda je čemeren, gda ga natura podaesč. Prezbiter more vsem drGgim pomagati misliti z dobrov, treznov rečjov i z dobrlm ta-načom. Da bi naia cerkevna rborovžnja, nji ta-nžčOraaja i »končanja blagoilovlcna postala, ižto se naj viako cerkevno zborovaaje z molitevjov začne i dokooča. Na takietn zborovSnji, na tdtcii gyulešaj, Stero je z molltevjo? bilo začnjeno, dosta bole ost^ne rčd, tam se dosta bole has-novita skončanja prinesčjo i potrdijo.
Vsaki prezbiter naj prav občiiti td, da je eerkevno dugovanje, itero je v njcgove rokč bilo položeno, omurno i ivdto dugovinje, ravno zato
v tcj dugovanjaj poitcno, z vržlov diišoT, verno more hoditi, z včkiov vreioitjov, i včkiov vcr-aostjov liki pa v ivoji oslbnl dugovaajaj. C&t-kevni iškon vižkoml prezbiteri za dnžnott po-stdvi, na) gmajnske kotrlge na td biidl i nadi-g&va, da naj svoje dužnosti verno i polteno ipu-njasajo proti cčrkvi, proti fari. Samo td je pita-nje, da prezbiter to svojo dužnost, nadlgžTanja to delo gda, gd6 i kak naj opravla?
Na to naj v vsakom vremeni gotov i pri-pravleni bode! Preveč žaloiten čin bi bio td i samo jalai i skazlivi liidjč včinijo to, da bar no-sijo svoje fare prezbitcrsko ččst, gda se pa ?ttni t žitki za svčlo cčrkevno dugovioje ide, tč oni satni odstopijo od cčrkvi i tisto pomagajo x svojitn gučom i djanjom riiiiti. TAkši prezblter je odavee titte cčrkvi i tistoga svčtoga I otnur-noga dugovinja, vu itcre poiteno i verno slfižbo je bio pozvini i na štero je priičgo. Cfnčnja, djdoja od vsake reči lepie gučijo i zžto rdvno tisti prezbiter na{bdgie i nžjlepše lčko nadigiva gmajnare na verno spunjavanje njihove dužnoiti, ki svoje dužnoiti ttidi sam cajverae]ie i nijpo-itenejše spunjava.
Prezbiter tiidl naj svojega dttševnoga pa-stčra podpčra v njegovom cčrkevbranččem i c6r-kevzidajOčetn deli. Za td dosta prilike ma, tOdi je njegova duznost, kčtn bliže spotnati dfliev-noga pait^ra td dDhovno delo. Leko ipozna tlstc brige, tisto odgovornost, tisto bremen, itera ed-
Tak je odgdroro Kukorica Janči, Potom je pa kral zda ctak erkao njemi: aJas cda na diflgo prekrttim tvoje imi Od dnišnjega dnčva bodei Jinoš viii z".
Vrli Janoš vlt6z zda pa čfij nadale, Osloboditel jedine Uti moje, Vzemi si jo za ieno, tvoja naj bode, Vzemi tBdi prek trdnui, krilestvo moje.
Na trčauii «em jas že dugo Ut sedo, Nanjem sem obstarao i tfldi obtrfido. Teike so H meni it kržlevskelskrbi Zito dnes oditdpim i piistim )e z-tnisli.
Na glav6 ti denem 16 sveklo korčno, Za iveklo kordno jai neželčtn drfigo, Simo v-etom gridi edn« tnilo hlžo, V-šteroj b^ni pi ttftre dnl tnirovno živo.'
Tak je pravo on kržl zadoita raitneto, Slihšajočfm vKžzom n* vslko čiHo. Jinoi viičz je Ič reči prijazalvo Z-ponfzalmJglitom, z-irdei etak zahvilo:
,Hvilim njini ivetH kral k-meni za dobrdte, štere sem ne vržden, tak čfitlm prekrdto; Z-ednim i td njim tfldi mam nazaaniti, Ka jas te dobrote nemorem sprijiti.
Dugo hištdrijo bi mogao praviti,      . ¦ ..,. Zaka 16 dobrole nemorem iprijitl. Ar mlslim vu sebi, ka de vam na brtmea, Jai pa aikomi na bremea bidti neSčtm."
,No, lamo li guSi, radi mo slihiali, Neradrživaj »e, povd, ka t« bolf ?" Dober francuiki kral ga je tak batririo,  ', Kak je Jinoi gučao, niit je ipfuno:     ;,"
(Nadaljivanje pride)       iq   ?¦>%,...
Stran 34.
DOSEVNI LIST
febružr 20.
¦c gmajne dfiievni pagtčr rnore nositi na svoj plžčaj. Ar dfiievni paster li sasio tak ieko do-sčgae nashaj v svejem deli, U n?a v gmajni v prezbiteraj, kuratoraj verne pcmočnike. ki se bri-gajo za svojo cirkev, za s?ojo faro.
Prezbiterje so tfidi dužni tak v svojem pri vitnom, kak v drfižinškom žitki, v pošttnom oponaianji, z vrelira v cerkev hodenjom, z *ži-vanjom Kristušove ssčte veččrje, v gorčSoj !0 bčznosti svoje cerkvis svojega evangeličanskoga vadlfivanja dober ^zgled, dobro pčldo pokazaii pred vsemi gmajaari. T6 se tiče tiidi gasajnski inipekterov, kak prvi prezbiterov, i tte samo na svojo esčbo gledOč, nego na t6 eiorejo glčdnti i paziti, naj vsiki prezbiter i kurator tak vrelo i rerno spuajiva sfojo dužnost. Žira gmsjns, živa fara li samo tam obstoji, gde žk'i i del -ven prez-bitčrlum jeste. Presblterfum pa leko ži?oga včlai H »amo p®sliišanje i zdrža?anje Bože svete rfiči. Dnžnsst prezbitera li samo tisti leko $punja>a z ndihajom, ki v toj fčiti z diišov i z srcom, ne-sebfCne zna i K6 delati. Pred drGgimi nertire slflžiti cerkevnim dtigovžnjom tisti, ki sam ne Ifibi avoje ečrkvi, svojega evsngeličanskcgs va-dlfivinja nevkleknjeas, ki ne hodi v cčrkev, ki je ne pdpravlen na vsžke aldove. Ne.iue nositi pr&voga, pebožnoga žiika zastavo tistl, ki sam nt žive poitenega žitka, ki se sam cgiba Bože hiže, ki »am ne čte biblije, ki ne živi pošteaoga kričtntkoga živienjs v svojoj drfižinf.
Ttidi v nati farsj se je dnesdčfi dcaU iiidi odvadilo od obiskavanja Bože hiže. Vzrokov je tomi dosta, ali tem žalostnejša je za tdkže Ifidi bodočnoit. Odkrito leko vopovem, da se ne zvra Si, ne bode vidlo i tnelc mira, ne bode blajže^o 1 sadovolno to liidstvo vse tečss, dokeS z očiš čenim »rcora, z pokoročinčnjom nazaj ue pride k Bdgi, k Kristuii. Leko proba i politikov, z riznimi organizacijaroi lekotiti svojo žalostno stivo, drflge rešitvi nega, nego pcvinoti se na Bežo pot. Znova goripofskati Božo hižo i ne eiSt v nedelo bežati z trOdapunim delom za pre-raenlivim cemelikim premožSnjom.
Tfidi v totn naj prezbiterje hodijo naprej z dobrov pčldov. Na td so prisegaii, da bodo na-prejhodill. Šteri prezbiter se brezi vzroka i ne-roaino ogiba Bože hiže, ki ne žive pošteno, ki dotui v ivojoj drOžini spake i s?aje dela, je vredtn, da se njemi ta čest očivesno odvzeme pred cSlov gmajnov. Ar likii prezbiter z svojov lagvov peldov več ikddi svojojgmajni, kak pa hasni.
Tiidi mio evangeiičansko cerkev v deneš-njenj vržiaeni ?eike naloge čakajo. Os b! se (e nalcge rešile, je same tak raogoče, či se odzno-tra prenovf, na n67O porodi. Nar5j niore priti ona stara ?ernost i pobožncst, tisto čisto e?an-gellgansko zlvletije, žtero }e ta svojo c6rkev, za svoje vadiavaaje pripravleno bilo dclatf, aldfifati, trpeti i moliti.
Preibiterje so tiidi dužni spoznati cžlo na-šo orsačko evangeltčansko c6rke^7 i e?angelJč«n-sko cerke? v drtigi državaj. Nsj se ne brlgajo satao za svojo gfflajao, za s?oje gmajne živletsje, nego naj gj^dajo (Qdi prek graafc s?sje gmsjas, ! nisj se bngajo za dogOdke i dugG?aaja cSIe evingaličsnske c6rk?i, Zato bi pa potrebne bilč prezbHerske kocfereace, gde bi edns, ali yeč ši-njorij prezbiterje vkupprlili, gde bi v rizai preda-vanjsj spoznali crgsaizacijo naše cčrkvi, nadale napžke, hibe, potrebščsne, d©5sre sirani edne i driige gmajne Na fikšš konfereucfij bi se todi nsii prezblžerje vzgajili v bogaboječe, pobožne, cerkvi sliižeie tnočne, batrivne kotrige, ki ss zs svojo vero na fge p*ipra*leai. Spoznanje cvang. cerkvi dcma i v drugl državaj b: dosta dii-hovEiogslniGrdinogahaskatnelozartašeprezbitere.
Nsžo evgngeiičansko ceckev, vadliiirinje pa tsk spoznaiuo II najfeoSe, U ?re!o čt^aao Sv61o plsmo, radi pope?smo i Bcgd rao!teos vs5ko nedelo v cčrket iderao, i Stčmo naie verskelfs-te. Zato vsaki evangellčanski prezbiter naj za svojo giavao dužnosi dm, deiati i podpčmti naš evangeiiSsnski štamp,   eti v Prekmurji  v  prsoj
vrsti nai DOievni Sfst i Evangeličanski Kalenda-ri. Ne je dober e?asgclieauec, ešče mcnje je do» ber paziteo tfstl prezblter, v iteroga hlženeho-d'jo evgKge!iča!3fke novine, gd€ ne čfžjo Esan« gciičsnskcga Kalendarija. Saino razničt!, vreii prezbiterje so pcfršbai, ki člsto glždajo i vldijo, ki se brfgajo za evang. cerkev i za svojo dU-ševno hrano, tak bode dugo^šnjc evangeližsn-skoga štatnpa napredovalo i coočno postalo. Vči-ni, deni zato za močao, za velko evangeličanski štsmp, i za močno, za velko svojo evsngeličan-sko c&kev.
Težki časi hodijo obri nass to vsi viditno. Ali tOdi to moremo viditi, da je Gospodfli Bog rncd trplenjoai, stradanjom tiidi čiidno priliko dsa za to, naj se ?se preaovi, naj z denčinjega strašnoga opuič^vaaja tQdi naia evangeličanska ceikev na tnočno, na pravično živleeje goristine. Zato vsi gledajmo i rešiijaio na c^rkevnoa poii zgublcne dQše. Prlpelajmo jih nazaj na Božo pdt,v totn deli naj med prvjrai bodejo prezbiterje. »Žčtve zsfstino je vnogo, ti delavcov je pa raalo'"     H.
febružr 20,
DOSEVNI LIST
Stran 35
Mztoini mali glisl.
Radosti glas. ,;Zito je mogao -u vsem k bratam prispodoben bitl, da bl milostive-n blc i veren vlšešnji pop pri Bogi na ftišanjc grehev ludstva/ (Ž!d. 2, 17)
Moravci. V mordvskoj gmajni se je v 1940 leti nsrodilo 15 dečkov i 7 deklin, vkiiper 22, Konfirmirani je bilo 13 dečkov i 14 deklin, vkiiper 27. Z^aio se je 6 člsti eYang. pžrov i 1 par razločnoga vsdliivanjs, vkiiper 7. Mdo je 15 moški i 15 žensk, skiiper 30. V evsng. cerkev je stoplla Fajs Vilma s Tcšano?ec, z evang. c«rkpe je vostopiln Holcman Marija roj. Ksrdoš z MorSfec. Aldo?ov je pnšlo ns razlooie cile 3 501-50 din.
»Krščans&a železetica." To Itnč je do nejda?noga nosila edna zeleznfca v Aroeriki. Med njčna pravila je slišik liidi določba, ka v neddo nikdar nede vozila, zvun v velkoj potrebicinl i ka se na ojoj nede smeia prevažati paliraka. Obe do!65bl je železaica v tekdjl SFOjega 33 letaoga obstoja vernB zdržala. Sanio ednok je vczila v nedtlo, naj eduoga žmetncga betežnlka v bol-nlco odpela. Td železnici je ni^dar nikoga nej feujla ali oranllg, nikdar se je siej pripetlla m cjej nesreča, nikdžr se je z nikim nej pravdisala i nlkddr |e nej vozila palinke.
Samovolni čkrh Na gortdrždnje Diišev-noga Lista: Benklč Kaiman Pužavci, RStkai Vilma Scbeborcl, Poredoš Franc Bttzovct, Se?er Franc Puconci, čclak Štefin Lemerje 5-5 din, Kološa Lajoš Gorfca 3 din, Kočar Emč Vučja-gomlla 2 d!n, Žemilč Aiajoš z-Cmelavec 30 dio, edea veren čtitel z M. Scboie 40 din, Ev.^ng, gmajna v Subotfci po cffertoriural 100 din, Mr. ph. ŠfftarJIdaz Mtrlbora 80 din, Siftar Msrijs z Maribsri 20 d!n. — Na nesprthlivi vtnec Luthdrove Fllszdr %aroltc: Fiiszar Mihalj Brezo?cS 30 din, FQrit ida Murski ČrRci 20 dfn, Ralkai Lis!6 Andrecl 20 din, Fartelj Gizda Krnci 10 dia, dln, Fliszžr Ern6 Puconcl 20 din, Kuzma Lajoi Skakovci 20 d!n.
Turobni gSasi. Zadnj! mesec so se edse UliivulMtitiositPaconske fare : Temlin Žužana8 r. Janža ns Vaneči, stara 71 leto; Lukač Vilma, samska,  v  Puconci, st. 37 1.; Špsraš Mihalj v Brezovci, st 89 1.  —   s Soboške fare: 21. jan, Kiičan Šltfan s Sobota si, 3 tnes.; 25. \m, KQ ean Alojz s Sobote st. 1 raes,;  2, itbt. VOrOi J uHja s Sobole st-  74 1.;  6.  febr. Novak Ana,
roj. Farkaš v Apači st. 69 1. — z Krlževskefare; 2. jan. Kozc Karol Peskovci st. 65 1.; 8. jan. Molnar Treza roj. Soiar Se!o st, 76 I.; 7. jan. Baler Jaaez KuŠtacovc! st. 79 J.; 10. jan. Am-bruš Viirna rc|. Makovec Selo st. 47 1.; 12. jan. Banko Štefan Danko?ci st. 63 1.; 14. jan. Ku~ isn Treza roj. Čahuk Križevci st. 69 J.; 14. jan. Kočiš An>, roj. Kutoš Berkevcl st. 72 1,; 19. jan. Gorčan Janez Kukeč st. 51 1.; 22. jan, Kočii Treza roj. MslačJč Ratkovci st. 70 J. ; 23. jan. Kutoi Rs)za roj. Rituper Kolarovci »t. 48 1.; 26. jan, Kerčmar Rudolf KOkeč st. 73 1.; 28. jan. Gsspod Jožef I?anovci st, 69 3.; 29, jaa. Ker2-fflfir Janez KrlUvci it. 72 I. — z Dornanjšovske fare: vd, Kerčmar Mihal v Čikečkavasi st. 621.; Šanca Jožef v Domanjšovcl st. 21 ].; Kalamar Julija roj. MaiačiS v Domanjiovci at. 35 1. — z G. Slavečke fare: jan 16. Rogag Justina, otrok iz Nuskove v 15 min. st.; 1. febr. Fartek Ervin otrok iz Kuztne v 2 i pol mLs. starosti. — Tim prciftlnjenim naj bode Kristuš gorlstanžnje 1 ži-tt-k, tč žaluvajoče pa naj potniri vscga trdita B6g.
Dkrl oa Dlački dom. Sapač Aleksandcr 4 50, Vrefiič Iika ls Joiar Franc 1, VuSak Lud-vlk 3, Bertalanig Šiefen 1, Vrečič Aleksander 1, Vf?eLič Kalraasn 3, Aadteč Janez 2, Šiftar Sandor 2 litm pšenice. iVsi darovalci so z Strukovec. Bertalanič Jožtf z Kruplivnlka 2 lt. žita. šiftar Karolj z Bodontc 20 lt. žita. Jirnetič Peter s Sabaie 64 din. Srčna hvila!
Evang. žensko drHštvo v Gornji SlaveCi priredi v nedeijo 23. febr. t. 1. vu gostilniiki prostoraj Fartek Franca sv&jo veselico. ZaL6tek veselics ob 12 uri. Vstopnine nega. Cisii dobi-ček se na cerkvene dobre cile okroč. Vabljeni vsi !
Oor. Siaveča. Farno žensko društvo je 12. jan. melo s?o]o letošnjo obč, seje. Rtčunje dslo od dela lanskoga Ieta. Driištvo jc lantko leto dalo malati naio cerkef i tfidi oltar, pred-ganco i kiopi, eden ndvi tepih ktipilo aa oltir. 20.460 50 Din so bili lanski izdatki. Ar je doj-pretekla stircga odbora funkcijska doba, ao p61eg pra?U raogli zvoliti novi edbor. Edaoglas-no je bio odebtani stari odbor na čeli z agilnov predsednieov Ko?atš Fridov, ženov dom. diikov-nika. Bog nij blngoslo?! delo toga drflitva! — V 1940 leti se je nar6d!lo v našoj fari 43 (1939 Ieta 26) oseb, od toga rnoškoga spola 24 (8), ženskoga spdla 19 (18). Zakonski 36 (24),  nc-
Strin 36.
DUSEVNI LIST
februar 20.
zakonski pa 7 (2). Od teh je mrtvorojeno 1 tnolko i 1 žensko dejte Mrlo je od rojeui 6(2). Narodilo se je po vesnicaj: Q. Slaveči 13 (5), D. Slavcči 9 (3), Sotini 3 (0), Nuskovi 5 (7), Kuimi 7 (4), Serdlci 4 (3), G Lendavi 2 (2), Sv. Jurji 0 (2). Pczakonjeni je bild leta 1940 vse?kflper 6 (13) osčb, od toga moikoga spola 1 (8), ženskoga spdla 5 (5). MrlS je 1940 leta 30 (22) o«eb, od toga moikoga sp6Ia 15 (6), ženskoga tpdla 15 (16). Mrlo je na 0. Slaveči 6 (5), D Slaveči 6 (4), Serdici 1 (3), v Solini 5 (4). Nnskovi 3 (2) Kuzmi 4 (6), Oor. Lendavi 1 (1), Sv. JQrji 1 (2), Večcslavd 1 (1), Matja-ievci 1 (0), Pertočl 1 (0). Zdalo se je 20 (16) pirov, od toga či$ll ev. parov 16 (14), mejšani zakon to sklenili 4 (2) pari, od leh sta 2 (1) para rezervilii dal& na naio striti. Pri konf!rroL-clji je bilo 1940 tnarc. 31. v našoj cerkvi 23 (18) dečkov i 20 (29) deklic, vievkflper 43 (47) otrok. 1940 leti sta v naio cčrkev prejkstdpile \z r. k. dxM 2 (1) moški oifibi. IistdpHe to z naše cčrkvi v r. k. cčrkev 2 (2) ženski 1 1 moški.
Verovučitelska imentlvaaja. G. Škalič Željko, morfivski kantorvučltel io od bituke obliiti pojiavlcnl za verovuCitela na moravikoj i teianovskoj ioli, g. Cipot Franc vtrfjegomilski HČitel pa za verovnčitela v Vučoj gomili.
NeMČija. Ncmika cSrkvena štatistika to pravi, da velka Nemčija 98 milijdnov prcbival-cov ica. Od tej prebivalcov je 45 milijdnov evan-geličincov i 48 milijdnov rim. katoličžncov. Evan-geliCaaci niajo vsega 7 Nemčiji 19600 gmajn, 1 majo 17.000 dflhovnikov v gmajnaj i 2000 dti-hovnikov v razni iolaj i išvodaj. — Gusta"? AdoJfa Drfištvo v Nemčiji je svoje glžvno zbo-rovinje oktdbra m^seca držalo v Leipzigi. Zbo-rov&aje te je z božov slflžbov začnolo i skon-čalo. DrOitro je melo 1939 ga leta 1,541868 mark notrijemanja (več kak preminOčega leta). Druitvo jc včkie podpore dalO v vzhodni krajinaj živo-člm evangeličanskim verebratom za podpčranje e?ang. c6rkvenoga živlenja, tfldi na bivio Austrijo za zidanje evang. 161 i Belgridiza zidaaje evang. cčrkvi. — Na Bajorskotn so sklenoli, da se naj konfirmžcija v sddtnom iolskom leti vrii. I to zito, ar dijikov večina po oimom iolskotn leti vOoitiae z iole i zaberč %\ različne poklice. Tak da cdrke? ešče po konfirmiciji mi edno leto, , gda iolsko mladino v krščanskoevangeličanskom diihi eiče bole potrdi.
Atnerika. Amerikanski proteitanušje so od 1919 ga leta do 1939-ga leta 600 milijonov do-Išrov poslali v inozemstvo za misijonske cile.
Rusija. Rusoski brezvcrcov novine sledčče pišejo: V Holandiji i v Belgiji se je po bojni pobožnost i vernost prcveč zdignola. C6rkvi so vsigdar pune vernikov. Toga vzrok pa ruioski brezverci v totn vidijo, da je v tej držžvaj po njihovom mišlenji c&rkev postžaola edino mesto, gde se nacijonalizetD eiče leko vrgaja i iiri. TOdi t<5 novine pordčajo, da v Daniji i v Norvčgiji vcč ne trpijo brez?ercov, i da so tam v zždnjetn časi 130 brezverski agititorov  aretirali i zaprli.
—  Sliižbene novine brezvercov  v Lembergl ob prvoj obietnici   Sovjeto? na Polskom td pišejo, da so sovjeti m bivšoj polskoj zemli  v ednom leti zaprli 300 krščanski i 62 židovski  cčrkvio, več kak 3000 dOhovnikov so izgnali   z  držive, zaprli so 1000 verski Š61 i prepovedali so izhi-jati 19-tim tdkiim novinam, itere so v  krščan-skotn dOhi pisale.
Holandi]«. Holandtko biblijsko drOštvoje ob priliki svoje 125 letnice novo holandsko bi-blijo dalo ?S. Do etigamao so ono biblijo nu-cali, štera je 1637-ga leta bila vOdana.
Dogodki zadnjega mfiseca. Za proivet-noga ministra je kio postžvleni dr. Krek. Poli-tlčni naslednik pokoj. dr. Koroica, dr. Kulovec, pa je imenflvani za ministra brez listnice. — Nai ministrski predsednik i zun. minister »taobiska-la Hitlera. Zdržčtek 3 v8re trpčLega pogovora je nej bio obj&vleni. Dr. Kulovec je v Maribori izj&?o, ka je do toga potovanja prišlo predviem zato, da bi se naioj državi v bodočnosti zago-tovo popolen tnir. — Angleži nadaljavajo svo) napad v csloj Afriki. S Cirenaike so iztisnoli Italijšne, zdaj močno napadajo Abesinijo i So-mdlijo. Bombardirali so tQdi veS  ital.  vircšov.
-  V Albaniji se menjavajo  italijanski  i  grški napidi. Stanje se je dosta nč spremenilo.
Reditelstva poita.
Gospod Frank Zakčč Newark N. Y. 96 Van Buzen Str. V- premindčem ffleieci ste na Johan Fiis&ra im6 v Murski Soboti po poiti po-s!ali 210 din. (dvestodesčt) penez. Prosimo od-pište nam na koj se mijo razračunati ? Jeli na DOievnoga Lista naprSplačilo i na kelko vrSmena ali na kalaadarije, ali na dLr, ali pa na Flisar Janoša dobro? Penczl se tečas vu evidenciji bodo držali. Že napre nijtoplžša hvalaJ
Stan^ano v ,PRBKMURSKI TISKARNI" odgovoren HAHN IZIDOR v Marski Sdbo«.