Književnost in umetnost. Prva nemška vadnica za slovenske občne ljudske šole. Spisala Henrik Schreiner, ravnatelj, dr. Janko Bezjak, profesor na c. kr. učiteljišču v Mariboru. — Velja vezana 70 h. — Na Dunaju. V c. kr. založbi šolskih knjig. 1897. Strani 148. Z velikim zanimanjem smo čitali to najnovejšo šolsko knjigo in še z veojira zadovoljstvom smo jo položili iz rok. Nehote so nara prišle na misel besede, katere je govoril 1. 1894. pri okrajni uciteljski konferenciji ljubljanskih slovenskih in utrakvističnih šol okrajni šolski nadzornik, g. prof. Frančišek Levec. Rokel je: ,,Glede obligatnega nemškega pouka moram reoi, da se uoitelji jako resno in temeljito peeajo s tem poukorn, da pa vendar v obče ne dosežejo vsega učnega zmotra, ampak samo deloma. Po zdaj veljavnem učnem črtežu je zmoter pri pouku nemškega jezika ta-le: ,,Gelaufiges, sicheres und richtig betontes Lesen des Gedruckten und Geschriebenen. Kenntnis der Formen- und Satzlehre. Gewandheit im miindlichen und schriftlichen Gedankenausdrucke." Getudi priznavam, da je vsak ucni črtež nekako nedosežen ideal, kateremu se časih približujemo, pa vendar ne dosežemo, moram vendar tudi reoi, da bi se pri boljši metodi v nemščiin veo doseglo. Vprašam: Kaj pa se doseže? Doseže se to, da znajo otroci, dovršivši IV. ali V. razred, toono razširjene stavke analizovati in da tudi precej dobro poznajo slovniške oblike. Ne doseže se pa niti gladko in pravilno naglaševano branje, še menj pa spretnost v ustnem in pismenem miselnem izraževanju. A tudi to bi se doseglo z istim naporom in trudom, ki ga imajo zdaj učitelji z nernškim jezikom, ko bi hoteli upotrebljevati drugo metodo. Do zdaj ste uporabljali pri nemškem pouku s i n t et išk o-slo vn iško metodo. Slovnica je tej metodi središoe, okrog katerega se suče ves pouk; Do prisiljenosti gonite v šoli slovniške oblike in učite na pamet posaraezne nemške besede, prelagate iz slovenščine na nemščino in narobe \n vse to s slovenskim učnim jezikorn. Vi niste sami vzrok, da tako učite in da so tako osnovane naše učne knjige, zakaj tako — po sintetiŠkoslovniški ra^todi — so se do najnovejših časov učili vsi stari in novi živi učni jeziki. Ali sedaj so tej metodi tla že popolnorna izpodkopana: empiriško-analitiski pouk prodira počasi, a smelo; ta bode staro metodo prej ali slej do cela izpodrinil ne samo pri živih jezikih, ampak sploh pri vsakem jezikovnern pouku. Glavna vodila anališke raetode so: n) Jezik se poučuj, kolikor možno po oni naravni metodi, po kateri se otrok uči materinšoine. b) Pridobitev jezikovnega čustva bodi glavni zmoter. c) Ves pouk se naslanjaj že izpočetka na lahka celotna berila, zgolj v tujščini pisana. č) Besede se ne iščejo v slovarju pred čitanjem in se nikdar ne zapoininjajo raehaniški same zase, ampak učenci se jih uče pri obdelovanju berila v strokovni zvezi, ponavljajo pa jih v posebnih vokabularjih, ki podajajo vrste sorodnih besed, sestavljene ali po etimologiškem načelu, ali po pomenskem, ali po obeh hkrati. d) Prevajanje iz tujščine v lnaterinščino umakni se — vsaj pri živih jezikih — kakor hitro mogoče pomenkovanju v tujščini na podlagi celotnega berila in tolmačenju neznanih izrazov z opisovanjem v tujšoini. Materinščina se sploh uporabljaj le kot zadnje sredstvo, kadar si drugače ne moremo pomagati. c) Slovnice se učenci uče induktivno na berilih; ali jemljo naj se le najpotrebnejše stvari iz oblikoslovja in skladnje, vse drugo se prepusoaj nezavednerau prisvajanju. Šele na višji stopinji, ko znajo učenci že precej jezika, nastopaj sisteraatiška slovnica. /') Prevajanje iz materinščine v tujščino je posebna in težka spretnost, ki niina z jezikovnim poukom nič opraviti. Ako se vadi kot spretnost, se ne sme pričenjati prej, nego si je učenec že popolnoma prisvojil tuji jezik. Priučite se te raetode in gotovo dosežete boljše ucne uspehe!" Radostno smo vzeli na znanje to navodilo nadzornikovo, vendar stno odkiraovali z glavo, kako bomo neki učili po tej metodi, ko so vse naše sedanje učne knjige pisane na podstavi sinte.iško - slovniške metode. Ce se hočemo torej posluževati nove metode pri pouku nemškega jezika, nam je treba v prvi vrsti knjig, ki bodo pisane na podstavi empiriško-analitiške raetode. No, in iz te zadrege sta nas rešila znana pedagoga in pedagogiška pisatelja gg. ravnatelj Henrik Schreiner in prof. dr. Janko Bezjak iz Maribora, ki sta nam spi- sala zgoraj omenjeno ,,Prvo nemško vadnico" in poleg nje pa še navod za učitelja pod naslovom: ,,Anleitung zum Gebrauche des ersten deutschen tJbungsbucb.es flir slovenische allgerneine Volksschulen. 0 teh dveh knjigah je priobčil v 1. številki letošnjega »Ljubljanskega Zvona" g. prof. Viktor Bežek teraeljito oceno, s katero se povsern strinjamo in jo zato tudi priobčimo doslovno: ,,Ta knjiga je — vkljub svoji vnanji skromnosti -vprav epohalna v našem pedagogiškem slovstvu. Oi.a je izpolnila srčno željo vsakega naprednega učitelja; kajti njej prisvajamo zmožnost, da izpodrine za vselej m za vedno tisto zastarelo metodo, ki se — navzlic in v porogo vsem veljavnim pedagogom — pri nas še vednov ščeperi pri pouku tujih jezikov, torej zlasti nemščine. Zalostno in sramotno je, pa resnično, da se je šele črez več nego 200 let po Komenskega smrti v Slovencih porodila knjiga, ki uteraeljuje jezikovni pouk v Slovencem neizogibnera kulturnera jeziku — v nemščini — prav na istih načelih, kakor je osnoval Komensky pouk v tedanjem kulturnem jeziku — v latinščini — v svojib knjigah: -Janua aperta" in »Orbis pictus". Podobnost med le-tem in SchreinerjevoBezjakovo ,,vadnico" je še večja, ker ima tudi le-ta nekaj podobic — hiša, soba, obleka, rokodelci, šola, zvezek, knjiga, ura, kuhinja, človeško truplo — ki naj pospešujejo nazornost pri pouku. Sploh to knjižico vsem učiteljem nemščine pisatelj teh vrstic lahko najtopleje priporoča, tembolj, ker je imel priliko, da jo je že v rokopisu natanko pregledal. — Toda kakor so najboljši zakoni brezuspešni sprjčo trmoglavosti podložnikov, in kakor ostanejo najblažje riaredbe brez uspeha spričo pasivne odpornosti njih izvrševateljev, takisto so najboljše učne knjige topo orodje v rokah indiferentnih učiteljev, katerih Mvis inertiae" je nepremagljiv zadržek za uvedbo in izvršitev še tako koristnih preosnov. Zato sta Schreiner in Bezjak kaj nipdro ukrenila, da sta obenem. s »prvo nemško vadnieo" izdala za nje rabo kratek, nemško pisan ,,navod" pod naslovorii: »Anleitung zum Gebrauche des ersten deiitschen Ubungsbuches flir slovenische allgemeine Volksschulen". — Preis 40 h. — Wien. Kaiserlich-koniglicher Schulbiicherverlag. — Str. 27. Ta knjižica je šele pravi kjuč za nemški poufc po »vadnici", ker — poleg potrebnih pojasnil o uredbi nvadnice" in poleg navodil za nje rabo — podaje tudi (na str. 8. do 13.) kratko, pa jedrnato in točno karakteristiko analitične ali direkCne metode, katero so kot edino pravo za pouk tujih jezikov priporooali vsi imenitni vzgojeslovci, od Ratkeja in Komenskega počenši, o katere upravičenosti in vrlinah pa se je treba naprednim in razsodnim učiteljem še vedno prepirati z zakrknjenimi gramatisti starega kopita; no, odslej ta neprilika preneha, in raožno bo take nazadnjake kar na kratko zavrniti ter jih napotiti do Schreinerjevega-Bezjakovega ,,navodila". Celo umestno bi bilo tudi, da bi solske oblasti po slovenskih deželah še posebno opozorile učitelje, katerim je poverjen nernški pouk, na to ,,navodilo" ter od njih strogo zahtevale, naj ga temeljito prouče ter se ga vestno drže. Tudi srednješolskim učiteljem, katerim je poverjen nemški pouk v nižjih slovenskih razredih, kateri se pa doslej niso mogli spoprijazniti z nnovo" raetodo, prav nujno priporočamo Bi_avodilo"; uverjeni smo, da se po njega proučenju tudi oni izpreobmejo iz gramatistov v analiste, za kar sta se zaman trudila profesor Štritof in pisavec teh vrstic. Tudi prizadeta srednješolska voditeljstva in nadzorništva nujno opozarjamo na Bnavodilo", katero jih gotovo napoti, da analitično raetodo, ki je bila doslej le bolj tolerovana, kot edino potrdijo ter jo zakonito uvedo. — Kot posebno zaslugo pa štejem Schreinerju in Bezjaku njiju uprav ingeniozni izumek, ki bo v zvezi z analitično metodo še posebno olajševal začetek nemškega pouka, ki je sicer tako težak; po njiju ,,vadnici" se namreo služi učitelj iz početka pri nemškem pouku z latinico, ne pa, kakor je bilo doslej navadno, z nemškimi črkami. To postopanje je tako naravno, da se vriva človeku kar samo ob sebi, in njega prevelika korist je jasna ko beli dan, a vendar ga doslej ni nihče iznašel; res pravo Kolumbovo jajce! Schreiner in Bezjak sta v istini lahko ponosna na ta izumek, ki ga se povrhu tudi prav vrlo utemeljujeta na 5. in 6. strani »navodila". Odkrito priznamo, da nas ni kraalu razveselila kaka slovenska knjiga tako, kakor sicer drobni knjižici: ,,vadnica" in ,,navodilo"; z njiraa se je vsekakor zvršil lep napredek v našem šolskem knjištvu." —mn— Nastenski zemljerid Palestine za pouk v zgodbah sv. pisma starega in novega zakona. Po najnovejših podatkih nemškega ,,palestinskega društva" iz angleške Bpalestinske družbe" itd. itd. sestavil Vincenc pl. Haardt. Za porabo v slovenskih šolah priredil prof. Fr. Orožen. Risan v zemljepisnern zavodu Ed. Holzela na Dunaju. Sestavljen za ljudske in meščanske šole itd. Merilo 1 : 200.000. Založil Ed. Hdlzel na Dunaju. — V merilu 1:1,000.000 je urisan temu zemljevidu ,Narodopisni zemljevid ,.Palestine" za dobo pred vladanjem kraljev. S pregledom najvažnejših izraelskih razredov. Po B. Stadeju." — Pod narodopisnim zemljevidom je pa narisan v merilu 1 : 7.200 načrt raesta Jeruzalema. — Zemljevid je krasen in izvrstno izdelan; imena Haardt, Orožen in Holzl so nam najboljši porok za to in že sama ta iraena zemljevid najtopleje priporočajo. Ker je stari zeraljevid Palestine za šole popolnoraa neraben, zato mislimo, da je ne bo slovenske šole, ki bi si ne omislila tega najnovejšega učila za slovenske ljudske šole. Cena na platno napetemu zeraljevidu je 8 gld. in s palicami pa 9 gld. Mimogrede omenimo še, da izide v kratkem v Holzlovi založbi tudi slovenski zemljevid Evrope, Avstrije in Kranjske. —mn—