Mladi ustvarjalci OŠ Breg Ptuj, 1997/98 OSNOVNA ŠOLA BREG PTUJ MLADI USTVARJALCI literarno glasilo Ptuj, 1997/98 KAKO NAPIŠEŠ PESMICO Najprej pripraviš papir, lep, gladek bel papir in svinčnik, ki teče kot olje. Potem ugasneš radio, da imaš mir in daš spat molje in druge domače živali. Nato naročiš tri koše dobre volje in spiješ kozarec soka, da se počutiš bolje. Potem pripraviš lepe, navihane in vesele besede, živahne, razigrane in poskočne črke. Streseš jih na papir... in pesmica ti zapoje... (Jože J. Petelin) Tako nekako poskušajo tudi učenci pri rednih urah pouka slovenskega jezika, pri krožku ali pa zasanjani doma za pisalno mizo ustvariti pesmico ali pripoved. Osnovno vodilo jim je izvirnost -sposobnost, da napišejo nekaj samosvojega. Pred njimi se razgrnejo nasmejani dnevi, sanjave breze v vetru ter tisoč in ena prigoda... Kakšne besede letijo izpod njihovega peresa? Zafrkljive, romantične, jezne? Z besedami je mogoče početi marsikaj? In tako je pred vami droben zvezek njihovih misli in odsev naše skupne ustvarjalnosti. Ida Markež trotiljucmn/ /CMO/ />d/ /onKmčlia' Azt' (uu^afani (MrnoJV /(MOJVJOJ... PREDRZNI ZAJČEK Nekoč je živel zajček, ki je bil zelo predrzen. Nekega dne je sedel na štoru in si čistil krempeljče. Mimo pride lisica. Vpraša ga, kaj dela. Zajček ji odgovori, da si pili nohte, ker namerava pretepsti medveda. Lisica se ustraši zajčka in odhiti poiskat medveda, da mu pove strašno novico. Ko medved to sliši, takoj odhiti poiskat zajčka, da ga vpraša, če ga resnično hoče pretepsti. Zajček ga gleda in mu odgovori, da samo sedi na štoru in govori neumnosti Vesel je bil, da mu je medved verjel. Od takrat naprej se nikoli več ni šalil na ta način. Peter POMLADANSKA Sonce posijalo je, čebele so na plan prišle. Rože zacvetele so, čebele med nabirale. Matej NAŠ MUC Naš muc je žgance, še raje pa pečene piščance. Včasih prede, včasih spi, včasih pa miške lovi. Kadar rečem muc, muc, muc, pridi k meni buc, buc, buc, mucek k meni prihiti, en, dva, tri in že zaspi! Mihaela Sara Težak NOVICE IZ ALEJE MLEČNIH ZOBKOV Lumpi in Lapi sta živela v mlečnih zobkih in vrtala luknje. Najraje sta imela čokolado. Lapi je sanjaril, da bi zobe prezidal v turistična stanovanja. Imenoval bi jih Aleja piškavih zob. V usta sta prišla zobna ščetka in zobobol. Zobozdravnik je Lapija in Lumpija dokončno pregnal iz zob. Po odtoku ju je odneslo k morju. Gita Gregorinčič MOJA MAMICA Moja mamica je dobra in nežna. Ima me rada. Boža me. Z njo sem zadovoljna. Včasih me pestuje in mi reče srček. Sara Težak MOJA MAMICA Moja mamica je prijazna. Rada me ima. Prijazna je do mene. Pomaga mi pospravljati sobo. Imam jo rad. Blaž Rola MOJE DOMAČE ŽIVALI Moja muca Miki je lani dobila 5 malih muckov. Prvemu je ime Šnufi. Drugi je Štinki. Kratkouhkaje izginila. Tudi Šminki nam je izginila. Zadnjemu pa nisem dala imena, ker smo ga dali drugi družini. Imam tudi psičko. Ime ji je Kaja. Klaudia Vegmaher -6- POMLADANSKA KRIŽANKA -n- M DAk»r Moč S -j F . neAONj nesec Ines Šterbal BILA SEM DOJENČEK Mamica mi je povedala, kaj sem delala, ko sem bila majhna. Zelo rada sem spala, vedno jedla, se znala lepo igrati, se naučila govoriti in hoditi. Rada sem se peljala v avtu in na kolesu. Zelo sem uživala v vodi. Ko sem bila v Stojiči, sem jokala. Na ves glas sem kričala, če sem morala biti sama v sobi. Posrečilo se mi je ušpičiti kakšno vragolijo. Pri enem letu sem pojedla mamičin uhan. Sandra Cigula V NAŠEM RAZREDU V razredu nas je dvajset pridnih, včasih pa tudi porednih učenk in učencev. Prihajamo iz različnih koncev. Naša učiteljica je stroga, pravična, zahtevna in rada ima red. Kljub temu daje stroga, jo imam rada, saj me veliko nauči. Pokaže nam veliko zanimivosti. Zna pritegniti našo pozornost. Učenci znamo pridno poslušati in sodelovati, včasih pa učiteljici rahljamo živce. Najbolj živahni v razredu so seveda fantje. Radi se lovijo, včasih pretepajo, grdo govorijo in nagajajo sošolkam. Punce smo bolj mirne in ubogljive, včasih pa tudi kakšno ušpičimo. Kljub vsemu smo radi skupaj in se razumemo. Sandra Cigula POVPRAŠAJ, KAKŠNI OTROCI SMO BILI Ko sem bila stara tri leta in pol, sem začela hoditi v vrtec. Od začetka je bilo precej naporno, ker sem morala zjutraj zgodaj vstati. Bila sem vesela, ker je bilo veliko otrok. Najbolj sem bila vesela, ko smo se lahko igrali zunaj. Spomnim se, da smo dobili nov voziček in v njem dojenčka. Vsak dan smo se prepirali, kdo se bo igral z njim. Imeli smo tudi kotiček, v katerem sem se najraje igrala s prijateljicami. V mali šoli ni bilo več tako prijetno. Začeli smo se učiti. Veliko smo risali in že smo imeli domače naloge. Da smo v mali šoli veliko delali, nam je zelo koristilo v prvem razredu. Poznala sem že vse črke in števila do deset. Škoda, da se ne spomnim več podrobnosti. Nika Martinič PTIČICA To je lepa pesmica, ki jo poje ptičica. Rjave barve je bila in vedno je prepevala. Drevje že brsti, ko zunaj vse cveti. Travica je že zelena, trobentica pa je rumena. Lucija Tratnik SEM ZVONČEK Sem zvonček. Živim ob potoku na travniku. Sedaj sem še v zemlji. Zunaj so še mraz, rosa in piha močan veter. Kmalu bo prišla pomlad in jaz bom pokukal iz zemlje. In res seje nekega dne to zgodilo. Ko sem pokukal iz zemlje, je bilo zelo lepo. Ptički so peli in tudi moji prijatelji so se prebujali. Nekega dne je prišlo neko čudno bitje in me je utrgalo. Sam nisem vedel, kaj bo z mano. Ko je prišlo to bitje domov, meje dalo v vazo in nekega dne sem se posušil in umrl. In tako seje zgodba končala. •• Jernej Koželj SEM TROBENTICA Sem trobentica, ki sem zimo preživela v zemlji. Nekega dne sem začutila, da me greje sonce, in da bo kmalu pomlad. Naslednji dan sem prišla v novi svet in začudila sem se. Zjutraj sem spoznala nove prijateljice in prijatelje, ki jim je bilo ime Vijolica, Trobentica, Žafran in Zvonček. Pogovarjali smo se, kako je bilo v zemlji, kje imamo starše, sestrice in bratce in kako je na travniku, tu v novem svetu. Bili smo veseli, da smo novi in najboljši prijatelji. Naslednje jutro nisem več videla svojih prijateljic in prijateljev. Bila sem čisto sama. Drugo jutro tudi mene ni bilo več. Katarina Rozman SEM ŽELVA Dober dan! Sem mala želva. Izvalila sem se iz jajca. Vas zanima, kako sem prišla na svet? Prvi dan sem spraskala lupino. Drugi dan sem se zasukala v jajcu in predrla lupino še na drugi strani. Nato sem lomila koščke lupine in povečevala odprtino. Na koncu sem s sprednjimi nogami zdrobila lupino. Ko sem prišla na svet, sem videla svetlobo. Gospodar meje vsak dan nahranil. Včasih meje dal ven na sveži zrak. Na njegovi trati sem jedla travo in liste. Če ni bilo nikogar v bližini,sem se na vrtu posladkala s solato. Ko sem prišla na sveži zrak, meje obiskala muca Pika in mi pripovedovala zgodbico. Nekega dne je Pika šla na cesto in jo je povozil avto. Od takrat nimam več prijateljice. Maja Lesjak jtcm/ />cttče// /Yuajy&yfvsv /bv /xxx^v^mc£/. PUSTNA Koranti so pred vrati že, mi pa smo v pižami. Čas veselja je prišel, ko pustne šeme pridejo. Grde, lepe, male, velike vse so lepe. Ko pusta konec bo, vse bo spet žalostno. Tadej Volgemut MOJA STARA MAMA Moji stari mami je ime Marija in je bila doma v Kicarju. V petek, 3. aprila, ji je ob 11. uri prenehalo biti srce. Rodila seje v Avstriji, 25. februarja 1912. Pozneje seje preselila v Slovenijo. Med vojno je pomagala partizanom. Rodila je pet otrok. Bila je šivilja. Zelo rada je pela. Pela je tudi že po radiu Ptuj s pevskim zborom. Imela je rada vse vnuke, ki jih je bilo dvanajst, in pravnuke, nas pa je štirinajst. Vsi smo radi zahajali k njej na obisk. Vedno smo dobili kakšno čokolado in bonbone. Vse je imela enako rada. Letos ob novem letu pa je zbolela in ni mogla več vstati niti sama jesti. Nam pa se je še do zadnjega smehljala in nam s težavo kaj lepega povedala. Ko je umrla, sem bila zelo žalostna. Z mamico, atijem in Tomažem smo jo šli pogledat na njen dom v Kicarju. Ležala je v postelji, kot bi spala. Potem so jo odpeljali na novo rogozniško pokopališče v vežico, kjer smo za njo molili še en dan. Včeraj, v nedeljo, ob 13. uri smo se od nje poslovili. Jaz nisem šla na pogreb, ker mi je bilo preveč hudo. Vem, daje nikoli ne bom pozabila. Tanja Rogina NESREČA NA MORJU Živel je fant po imenu Janez. Ta Janez je imel zelo rad morje in čolne. Imel je rojstni dan. Od vseh je dobil lepa darila, le od matere in očeta ni dobil ničesar. Mati in oče sta mu rekla, naj gre malo na zrak. Ko je odprl vrata, je zagledal pred seboj velik čoln. Bil gaje zelo vesel. Čez en teden so šli na morje. Ker je bil fant star 23 let in je imel že izpit za čolne, gaje smel voziti. Ker pa je prehitro vozil, seje zaletel v zasidrano barko. Poklicali so reševalce, ki so mu nudili prvo pomoč in ga odpeljali v bolnišnico. Tam so zdravniki uporabili vse svoje znanje, bilo je vse zamanj. Za Janeza ni bilo več pomoči. Umrl je. Starša sta bila zelo žalostna. Nikoli ga ne bosta pozabila. Če ne bi bilo čolna, bi Janez še danes živel. Tanja Rogina TO SEM JAZ Ime mi je Nina, pišem se Sluga. Imam dolge svetlo rjave lase. Barva očije modra. Težka sem 30 kilogramov, visoka pa 137 centimetrov. Sem radovedna, prijazna in zelo rada se smejim. Včasih sem tudi jezikava. Moji naj ljubši barvi sta bela in rumena. Rada se družim s prijateljicami, ki jih ni strah in ki se ne lažejo. Prosti čas preživljam ob glasbi in s športom. Slabo voljo premagam s pogovarjanjem. Najbolj srečna sem, ko dobim v šoli petico. Moja želja je, da odlično končam osnovno šolo Breg. Ko bom velika, bom potovala v London. Postati pa hočem računovodkinja. Nina Sluga TO SEM PA JAZ Sem Sara Kozenburger. Obiskujem 3. b razred. Imam 27 kilogramov in merim 131 centimetrov. Moja barva očije modra. Imam dolge lase, številko čevljev pa 33. Zelo rada hodim v šolo. Do sošolk in sošolcev sem prijazna. Prizadevam si, da bi bili čim bolj prijeten in priden razred. Moja naj ljubša barva je svetlo zelena. Moji prijatelji pa so vsi v razredu, saj se z njimi rada igram. Prosti čas preživljam ob poslušanju glasbe. Berem pa tudi knjige. Igram se tudi s Filipom, ki je moj mlajši bratec. Moj cilj pa je, da postanem zdravnica ali zobozdravnica. Moja želja je, da bi mi bilo vedno lepo. Sara Kozenburger CAPI Moj kuža je majhen, mu je Capi ime, najraje kokete je. Ko zrastel bo velik, bo pravi čuvaj, saj pazil bo hišo - naš raj. Rebeka Smolinger Ines Smiljan ŠOLA V PUSTU Ko se pust prične, se šola obleče v klovna, mize v metle, stoli v koče, vrata v muce, tabla pa v drevo, daje vsem lepo. To se zgodi, ko pust se prične. Nina Sluga MIŠKA Bila je miška, mlada miška. Nihče na svetu se ni je bal, a ko Tina je prišla, joj, prej oj me mami, miška! Tina zakričala je, miška pa bežala je. Tri dni in tri noči v sobi ostala je, Tina pa prav tako zaspala je. Miška spoznala je, da Tino prestrašila je in veselo tri dni praznovala je. Tudi Tina spoznala je, da miška prijazna je in največji kolegici danes sta še. Suzana Cafuta V TELOVADNICI Nuša Jerenko LEPLJENKA Janja Jagorinec RADA DELAM Rada plešem, se jezim ko v grmu zasumim! Hitre noge se lovijo, vedno rade prehitijo. Rada delam, avto perem, luščim stene kakor duh, bele majice si oblačim, nohte si ves dan krtačim! Neva Stojadinovič FATOMORGANA Včasih imamo poleti ob vroči pripeki občutek, kakor da v daljavi vidimo na cesti mlake, v katerih se ogleduje nebo. Take varljive prizore povzroči vročina; pravimo jim fatamorgana, saj na cesti sploh ni vode! Jezerska voda odbija svetlobne žarke in kaže na glavo postavljeno rastlinje, ki raste na bregu. Tudi plast zraka lahko odbija svetlobne žarke in podaja na glavo postavljeno sliko oddaljene pokrajine. Ta pojav nastane, kadar je zrak na soncu preveč segret in pride v stik s hladno plastjo. Ločilna ploskev odigra vlogo ogledala in sredi puščave odseva zelenje oddaljenega plamenovega gaja ali na črni cesti košček sinjega neba, ki se blešči kakor voda. Matjaž Ferk MOJE SANJE Nekega večera, ko seje že prikradla tema, sem legla na posteljo in zaspala. Začela sem sanjati grozljive sanje. Sanjala sem, da sem se z očetovim avtom odpeljala v neznane kraje. Ko sem prišla v te kraje, sem pred seboj zagledala zelo čudno hišo. Stopila sem vanjo in zagledala dolg, a ozek hodnik. Na koncu hodnika so bila velikanska vrata. Nisem jih mogla odpreti. Naenkrat pa so se odprla kar sama. Potem sem stopila naprej in zagledala duhove, prikazni, izgubljene duše... Prestrašila sem se in zbežala! Na vso moč so tekli za menoj. Zagledala sem vrata in jih brž odprla. Stopila sem naprej in zagledala Nezemljane. Začela sem kričati na vso moč, kajti pred mano so bili Nezemljani, za mano pa duhovi, prikazni in izgubljene duše. Izmuznila sem se in naletela na še ena vrata. Stopila sem notri in hodila po dolgi brvi. Čez nekaj ur se je hoja po brvi končala. Znašla sem se na hodniku in za seboj zagledala krokodile, podgane in vampirje. Vampirji so planili name in me z zobmi hoteli ubiti. Takrat sem planila iz postelje in videla, da so bile samo nočne more. Povedala sem mamici, kaj se mi je sanjalo. Ona pa se mi je samo smejala. Mojca Maroh POMLADNI MOTIV, LEPLJENKA Katja Markež MIŠA Miša, Miša mala, jaz sem Miša mala. Nogice so črne, moj trebušček bel, glavica je siva, repek pa ves črn. Ko zaslišim pok, pok, pok, meni nesejo brikete, zato pač pohitim, da nekaj zajest dobim. Brikete rada jem, meso še rajši, Če pa Viskas jaz dobim, skoraj ponorim. Joj, koliko jaz pojem, da rastem kot po dežju. Ce tako naprej bo šlo, mali slon postala bom. Ko pa zunaj se zmrači, ne morem več noreti, moje tačke težke so m očke se zapirajo. Jaz zavijem se, privijem repek svoj m pridno jaz zaspim, da novih moči si pridobim. Miša, Maša mala, jaz sem Miša mala in vedno bo taka ostala. KARI Mucek Kari prihiti, pri meni on rad leži. O, saj že spi, saj že spi, dokler trebušček ga ne zbudi in za briketi zbeži. MAMA MIŠA Miša, Miša mala, breja si postala, male mucke nam boš dala. Naj bo eden, dva ali tri, direndaj bo jupejdi! MALI FANTEK V sobi stol stoji, na njem pa fant sedi. V roki veliko knjigo drži, in se pridno uči. TELO Glava vratu se drži, to se na ramena posadi. Zgoraj roke, spodaj noge, na sredini pa trebušček stoji, da telo se skupaj drži. David Richter David Richter GLEJ ME! Glej me, glej prijateljček ti, glej me, glej točno v oči. Moje so lepe, lepe oči, vedno jih gledaš in veselje prikrivaš. Simona Cebek NAŠ PLANET! Naš planet je velik svet, je rjav in zelen, ena velika krogla je, ki kroži vse dni in noči. Ta planet je samo naš, naš od naših ljudi. Simona Cebek NAŠ RAZRED V našem razredu je 19 učencev. Eni so bolj živahni kot drugi. Včasih se tudi med seboj skregamo in smo si čez nekaj minut spet dobri. Tudi si pomagamo, Ce kdo česa ne razume ali pa si ne more zapomniti. Učiteljici pomagamo pri okrasitvi razreda. Ko Pomagamo učiteljici, si dela razdelimo: kdo bo vezal, pisal, risal ali lepil. Učiteljica je vesela pomoči, ln če smo pridni, nas nagradi z uro smeha. Med seboj pa se tudi zbadamo in dražimo, kar ni lepo. Pri Pouku včasih nismo zbrani. Če nas učiteljica kaj vpraša, ji odgovorimo narobe. To pa seveda ni dobro. Vesela sem, da sem v tem razredu. Nuša Starček RAZOČARANJE Že dolgo sem si želela muco. To željo sem povedala učiteljici Danijeli in ta mi je nekega dne Pripeljala lepega, črnega muca. Z mamico sva se nanj pripravili. Kupili sva posteljico, pesek, hrano in posodice. Z mucem sva se dobro razumela. Ime mu je bilo Miki. Nekega dne je sosedova psica našega Mikija napodila. Iskala sem ga in iskala, a zaman. Pripravila sem lističe z mucovo sliko, jih nalepila na drogove in čakala, da se bo kdo oglasil po telefonu. Mama meje poklicala in telefon je bil zame. V sosednji ulici 80 našli muca, podobnega našemu Mikiju. Odšla sem k njim in zagledala sem muca, ki mu je bil zelo Podoben, a žal ni bil naš. Razočaranje je bilo prehudo. Vsak večer sem jokala. In še zdaj upam, da se bo vrnil. Žalost so mi polepšali sosedovi in mi za rojstni dan podarili akvarij z dvema ribicama. Katja Markež Predmetna stopnja: - literarni prispevki - mentorica: MELANIJA ZAVEC - likovni prispevki - mentorica: ROMANA KISELJAK VRTNICE SREČA Vrtnice so rdeče, v življenju so cveteče, nikdar pa ne zveneče. Saj so vse dišeče. Sreča se vsak dan z mano sreča, pri meni vedno je opoteča. Kadar je ni, se v drugem srcu smeji. Najlepše rože so, Poznam sošolca Martina, kar jih je kdaj bilo. ki mu sreča v očeh vedno sije, Z njo mamico obdarimo, saj z denarjem JACK POTA stvari si kupuje, kar najraje storimo. POMLAD V človeku vsakem noč in dan bedi. Če je ni, nas nesreča doleti. Pomlad je dišeča in vsak dan cveteča. Otroci zunaj smo, saj med rožicami plešemo. Renato Pulko in Sašo Vaupotič, 5. b Sonce zlato se smeji, saj poletje ji sledi. Ko pri nas pomladi več ni, svet užaljen kriči. ŠOLA! Ptički in čebelice pojo, saj spomladi je lepo. Z rožic medičino pobirajo Šola vsaka ima junaka, junaka veseljaka. in čebelji ples plešejo. Tam hodijo dečki in deklice, ki se zabavajo in vesele. Sašo Vaupotič in Učitelji in učiteljice so prijazni, ker dobri učenci smo. Renato Pulko, 5. b Življenje imam prelepo in ljubezni nešteto. Sašo Vaupotič, 5. b OH, TA SVET! Oh, ta svet je za umret, vse je za znoret, brez besed pojdem spet na drug planet. Oh, ta svet, trd je let, ni več za živet. Vse je brez pomena, saj težka so bremena. Oh, ta svet, poln je preprek, ki težijo nam življenje in nalagajo trpljenje. Oh, ta svet, bom brez besed zapustila danes spet in poletela na drug planet. Katja Šegula, 7. b , " / ^ f 1 , ' t i 1.1' \ 1 t 1 i I V i ■ i I rf ■/1 I ' , f / ' i ' m ^ A f S <|> I V' t t t / 1 I N i vj0 - y, > , -M- -bi - joda roLzodctroinje je Veliko. | Njegovo skopušk/o jji večje odvgeg&vežek. VESELJE, VESELJE IN ŠE ENKRAT VESELJE (Zgodba po fotografijah) Učenci 6. razredov smo odšli v šolo v naravi (v Rakov Škocijan). Imeli smo se super. Nekaj fotografij je bilo še posebej zabavnih in smešnih. Bila je jesen, mesec november, temperature pa so bile še vedno nad ničlo. Skupina najboljših učencev in učenk na šoli, šestih razredov, se je ob sedmi uri odpravila na dolgo pot v dom Rak. Učenke 6. b - razreda (največje barabe na šoli) se fotografirajo kot največje dame pred šolo. Oblečene v bunde, kape, šale in rokavice, ki so jim prekrivale roke. Moram priznati, daje bilo precej hladno. Čez nekaj časa smo le prispeli na cilj. Dom Rak, najboljša depandansa za otroke, pet zvezdic, brez televizije, telefona in brez lastnega zajtrka v posteljo. Bilo je super. V vsaki sobi je nekdo zaljubljen, kakor na primer dva rjavolasca, Iztok in Katjuša, najbolj rdeča v svoja lička. Popoldan so sledili razni športi, tukaj na fotografiji pa jaz in moja prijateljica Antonina kolesariva. Za varno vožnjo očiščena in brezhibna kolesa, za varnost pa na glavo čelado. Zvečer sledi Večerja z našo največjo kuharico Antonino, ki na tej fotografiji pripravlja čaj s soljo, poprom, oljem ln tako je bil Antoninin čaj pripravljen. Zvečer sledi za vsakogar lep spanec. Tudi učiteljica Primožič Je po napornem dnevu hitro zatisnila utrujene oči. Vsak dan seje dogajalo nekaj zanimivega, nekaj novega, toda vse opisati bi bilo preveč. Zato Smo se še zadnjič fotografirali v okolju prelepe narave in se odpravili domov z avtobusnim Prevozom, v katerem je bilo prav tako lepo. Predmetna stopnja, mentorica: IDAMARKEŽ MAMIN KAKTUS Moja mama ima doma kaktus. Pridno ga zaliva, on pa ji hvaležno vrača s pikanjem. Njegov dotik ni prav nič prijeten Ima pa tudi dobro lastnost, z njim je mama zadovoljna in ga ne bi za nič zamenjala. Kaktus ima na vrhu posušen cvet, ki se kdaj pa kdaj zmaje v vetru. Mislim, da se mu takrat priklanja. Krasi ga na milijone iglic različnih barv. Mislim, da iglice varujejo notranji del, ki pa je ves zelen. Mama mu je dala lonček, v katerega mu dvakrat na teden zlije vodo. Neverjetno je, kako hitro voda izgine v notranji del, v katerem pa se potem vse strokovno nadaljuje. V zemlji pa se dolgočasijo korenine. Ta kaktus ima devet življenj. Prvič je padel z okna, drugič seje z njim poigravala mačka, tretjič smo ga pozabili zaliti, četrtič se mu je zlomilo veliko iglic, pa še in še bi lahko naštevali. Vsakdo, ki pride v našo hišo, ga pohvali in si zaželi, da bi tudi on imel tak kaktus. Mami sem ga kupila na morju. Imeli so veliko izbiro poceni kaktusov. Ker mi je tako prirasel k srcu, sem ga tudi kupila. Pri nas doma je izgubilo življenje že veliko kaktusov, vendar tega, ki sem ga kupila jaz, ne bo pobral noben veter, padec ali mačka. Ta bo živel še vrsto let ter se šopiril s svojimi iglicami. Takšen je mamin kaktus, ki ima devet življenj. Tanja Zagoršek, 5. a OBISK PRI STARIH STARŠIH Moja babica in dedek večkrat vzdihneta: »O dobri, stari časi«. Ker sem nekaj dni počitnic preživel pri njiju, sta mi pripovedovala o utrinkih njune mladosti. Babica je živela na kmetiji v Tibolcih. Pri hiši je bilo veliko otrok. Stiskali so se v majhni, stari hiši. Ob hiši so stali hlev, svinjak in kurnik. Mati so zjutraj pomolzli govedo, oče je nahranil živino, otroci pa so natrosili zrnja kokošim. Za zajtrk je vsa družina dobila toplo mleko in koruzne žgance, nato so se odpravili na polje. Polje so obdelovali ročno. Oče in mati sta opravljala težja dela, otroci pa so pomagali po svojih močeh. Zvečer so se vračali zelo utrujeni. Pojedli so vsak svoj kos črnega kruha in zaspali: oče in mati na postelji, otroci pa na peči in na klopeh. Tako je bilo dan za dnem. Ko so se bližali prazniki, je bilo v hiši bolj veselo. Otroci so luščili orehe in ob delu so morali žvižgati. To pa zato, da niso mogli grizljati orehovih jeder. Mati so zamesili testo v nečkah. Oče je prinesel svinjsko kračo. Vsi so nestrpno čakali, da se skuha in speče praznično kosilo. Po kosilu so otroci odhiteli na gmajno. Dečki so igrali nogomet. Žogo so si naredili iz svinjske kože, vanjo pa so natlačili stare krpe. Deklice so si iz pisanih krpic naredile punčke. Vsi so se igrali do trde teme. Zvečer so se umili. Mati so na sredo sobe postavili leseno korito vroče vode in vsi so se skopali. Takšne dneve so preživljali naši dedki in babice v dobrih, starih časih. Niko Stipetič, 8. a SMEŠNI DOGODEK Tisti dan se je zelo vlekel. Bil je deževen in hladen. Iz šole sem prišel prej, ker mi je odpadla tehnika. Ko sem prišel domov, je bratec odšel v glasbeno šolo. S sestrico sva gledala televizijo. Čas je hitro bežal in žeje bila ura petnajst minut do tri. Pripravil sem si vrečko. V njo sem dal: trak za lase, dva bonbona in diskete. Poslovil sem se od sestrice, vzel dežnik in vrečko ter odšel. Sestrica je zaklenila vrata. Hodil sem po pločniku in si ogledoval hiše. Šel sem mimo picerije in srečal bratca, ki seje vračal iz glasbene šole. Nato je začelo rositi. Odprl sem dežnik, ki sem ga vzel poleg zaradi oblačnosti. Na cesti in pločniku so bile velike luže. Lužam sem se umikal, da me avti ne bi poškropili. Ko sem hodil, sem šel še mimo vrtca, avtopralnice in gostilne. Prišel sem do novega mosta in se odpravil čezenj. Na drugi strani mosta sem šel mimo glasbene šole in gostilne Ribič. Nato pa sem šel do osnovne šole Olga Meglič. Vstopil sem in se sezul. Po stopnicah sem odšel v prvo nadstropje. Slekel sem si bundo in jo obesil na obešalnik. Ko sem si hotel obuti copate, sem opazil, da sem jih pozabil doma. Ker sem bil tam prehitro, je sledilo čakanje. Med čakanjem seje zgodil smešen dogodek. Neki učenec je jedel na hodniku krof z marmelado. Mimo je prišel učitelj. Ker je učenec predivje jedel krof, je iz njega brizgnila marmelada. Brizgnila je... kaj mislite kam?... na učiteljeve sveže oprave hlače. Učitelj se je jezil. Učenca je jezno poučeval, da seje v jedilnici in ne na hodniku. Grozil je tudi, da bo pri malici ukinil krofe. Učenec je medtem že pobegnil, tako da je učitelj govoril stenam. Ko je srečal učenčevo učiteljico, ji je rekel, da hoče od učenca za odškodnino kilogram Persila. Šele sedaj je prišel učitelj za računalništvo. Prihitela sta tudi prijatelja. Na žalost je imel slabo novico, da računalništvo odpade. S prijateljema sem se odpravil v knjižnico, nato pa domov. Takšen dogodek se ti ne zgodi vsak dan. Res, da mi je računalništvo odpadlo, a nisem bil jezen zaradi smešnega dogodka. Spoznal sem, daje lahko tudi deževen dan zanimiv, lep in zabaven. Ruben Sipoš 6. a MOJA BASEN Nekoč kobilica sreča polža. Reče mu: »Prijatelj polž, hitreje!« Polž pa ji odgovori: »Tudi počasi se daleč pride.« »Ha, ha, ha!« se smeji kobilica in se pobaha s svojo hitrostjo. Pripravi se na skok in skoči. Na svojo žalost pade v ribnik in se utopi. Polž pa mirno leze dalje. Hitrost in bahavost se ne končata dobro! Ruben Sipoš, 6. a CVET Maja Kračun, 7. b PETELIN, ZLATO ZRNO IN PRAVLJICA Petelin se je zjutraj zbudil in začel na ves glas kikirikati. Ko je prebudil vse okrog sebe, je ugotovil, daje lačen. Odpravil seje iskat hrano za zajtrk. Na dvorišču je bilo precej zrnja. Ko je že nekaj časa kljuval in brskal po njem, se mu je zazdelo, da se na tleh nekaj svetlika. Stopil je bliže in se prepričal. Zares seje svetlikalo zlato zrno. Ko je premišljeval, kaj naj stori z njim, seje zrno oglasilo: »Prosim te, ne pojej me!« »Zakaj pa ne?« »Zato ker sem edino takšno zrno na svetu.« »Ja kaj zato. Jaz sem zelo lačen.« »Najdi si kaj drugega. Če boš pozobal mene, te bo bolel trebuh.« »Ne verjamem ti, izgledaš zelo okusno.« »Jaz sem zelo dragoceno zrno, pobegnilo sem bogatašu iz mošnjička. Skoda bi me bilo pojesti.« »Dobro, da sem te našel, potem pa te bom prodal, če te ne bom pozobal« »Joj, kako si pokvarjen petelinček. Pusti me na svobodi, saj ne potrebuješ denarja. » »Seveda ga potrebujem. Zima se približuje, rad bi si kupil toplo gnezdo.« »Če me ne prodaš, potem bom jaz ostalo pri tebi in ti bo vso zimo zelo toplo.« »Ha - ha, ti da bi me grelo? S čim le?« »Kaj ne veš? Jaz sem iz zlata in zlato oddaja veliko toplote. Če me boš imel ob sebi, ti obljubim, da ti bo zelo toplo.« Petelinček ni vedel, kako bi se odločil. Na koncu gaje Zlato zrno le prepričalo in je dejal: »Dobro, naj bo po tvoje. Poskusil bom, če je res to, kar govoriš.« Zlato zrno seje srečno nasmejalo: »Hvala ti petelinček, zelo si prijazen!« Snežka Šmigoc, 8. a NAJNOVEJŠA FRIZURA Bila je nedelja. Popoldne sem bila povabljena na rojstni dan k prijateljici Andreji. Ker imam dolge lase in za njihovo nego porabim veliko časa, sem se odločila, da jih operem že dopoldne. Bila sem sama doma. Kar stoje sem glavo potisnila pod tuš in jo temeljito oprala, ovila v brisačo in se namestila v fotelj. Kar nekaj časa sem porabila, da sem razčesala svoje lase in jih nato s sušilcem posušila. »Toda danes bi lahko bili moji lasje valoviti,« sem pomislila. Poiskala sem mamino krtačo in nanjo nametala vso dolžino las. Krtača seje skrila med moje lase in ni in ni hotela več ven. Obšla me je groza. Nemočna sem počakala, da je prišla mamica domov. Najprej seje smejala, nato jezila, potem zmakala lase, jih namazala s subrino in spet sušila, a krtača je še vedno držala čvrsto ovite lase. Edina rešitev so bile škarje. Mami mi je morala ob lasišču porezati lase, daje krtača končno padla z moje glave. Bila sem oskubljena po levi strani. Vsa obupana sem z naj novejšo frizuro odšla k prijateljici. Donia Streher, 6. a MOJA POT V ŠOLO Kadar so jutra lepa, se v šolo odpravim s kolesom, kadar dežuje, grem peš ali pa me dedi odpelje z avtomobilom. Od doma se odpravim ob 7. 30 uri. Na križišču pri trgovini počakam sošolko Barbaro in skupaj nadaljujeva pot proti šoli. S kolesom se peljeva po pločniku druga za drugo. Ker so robovi pločnikov precej dvignjeni od cestišča, morava biti previdni, še posebej pa sva pozorni na križišču pri sv. Roku, kjer prečkava stransko cesto. Tam se nama pridružijo tudi drugi osnovnošolci. Na pločniku nastane prava gneča. Fantje hitijo s svojimi športnimi kolesi, kot da so na dirkalni stezi. Dekleta vozimo previdneje in počasneje. Pred šolo stopim s kolesa in se prepričam, ali lahko varno prečkam cestišče. Kolo zapeljem do stojala na šolskem dvorišču, kjer ga zaklenem, sama pa odhitim v razred in se pripravim na prvo šolsko uro. Donia Streher, 6. a NEDELJSKO POPOLDNE Začela se je jesen, ki je čas trgatev. Trgatve se ljudje zelo veselijo, najbolj pa se je veselijo lastniki goric, ki nestrpno pričakujejo rezultat celoletnega garanja. Tudi naša družina je bila povabljena na težko pričakovano trgatev. Zgodaj zjutraj smo se še napol zaspani odpravili v Haloze k dedku in babici. Ko smo prispeli v Haloze, kjer imata stara starša lep vikend, pod katerim so gorice s šeststo trsi, smo najprej zagledali berače, ki so se kljub zgodnji uri vsi veseli odpravljali v gorice. Da nam ne bi ta vesela skupina beračev odšla, smo se ji hitro pridružili. Nato smo vsi skupaj odšli v gorico, kjer smo si poiskali par, s katerim smo obirali grozdje, se smejali, pogovarjali in prepevali. Jaz sem si za par vzel bratranca, s katerim sem bolj lenaril kot delal. Ko je sonce že močno pripekalo, smo se odpravili na malico, ki se nam je zelo prilegla. Po končani malici smo se bratranec, sestrična in jaz namesto v gorice odpravili v bližnji gozd iskat kostanje. Ko smo prišli v gozd, smo začeli iskati kostanje. Iskanje kostanjev me je tako prevzelo, da sem pozabil, kod hodim. Naenkrat pa sem zagledal pred sabo drevo, pod katerim so bila tla vsa polna kostanjev. Ob pogledu na polna tla kostanjev sem zavpil: »Pridita sem, tukaj je polno kostanjev!« Ker se na moje povabilo nista odzvala, sem se ozrl nazaj, da bi videl, zakaj se mi nista oglasila in ugotovil, da se mi nista oglasila zato, ker jih za mano ni bilo. Mislil sem si, gotovo sta se mi skrila, da bi jaz mislil, da sem se izgubil. »Prikažita se!« sem zavpil. Ker se mi nista prikazala, sem ob misli, da sem se izgubil, zavpil še enkrat. Tudi sedaj se mi nista prikazala, zato mi ni preostalo nič drugega, kot da sem se ju odpravil iskat. Ves prestrašen sem taval po gozdu in mislil samo na najhujše stvari, ki se mi lahko pripetijo. »Kaj če me ne bo nihče našel in bom moral prenočiti v gozdu? Kaj če me napade stekla lisica ali pa podivjana divja svinja?« mi je rojilo po glavi. Med iskanjem bratranca in sestrične sem zašel še globlje v gozd. Nenadoma pa sem pred sabo zagledal jaso, na katero sem hitro stekel in šele takrat sem ugotovil, da seje začelo večeriti. Ko sem tako stal sredi jase in iskal pravo smer proti domu, sem vsepovsod videl gozd, ki je bil okrog jase, ki je bila polna travniških rož. Naenkrat pa sem zaslišal, da nekdo hodi po gozdu. Ves prestrašen sem stekel v gozd, kjer sem se skril za neko staro drevo. Srce mi je tako močno razbijalo, da sem ga čutil, ne da sem se prijel za levo stran telesa. Prislonjen na drevo sem začel razmišljati, kaj če je lovec ali pa kakšen domačin, ki pozna gozd in bi mi pokazal pot domov. Toda moje upanje je pokvarila misel, če se po gozdu sprehaja žival, ki bi me napadla. Ob tej misli sem zgrabil palico, ki je ležala zraven mene in jo močno prijel, da bi jo uporabil, če bi bilo potrebno. Koraki so se ustavili pred drevesom, za katerim sem bil skrit. Nisem si upal pogledati, kdo seje ustavil pred drevesom. Medtem ko sem zbiral pogum, da bi pogledal, kdo je pred drevesom, sem začutil roko na svoji rami in zaslišal glas: »Pozdravljen!« Hitro sem se obrnil in zagledal pred sabo nasmejan obraz gobarja. Vprašal meje: »Kaj pa počneš tako globoko v gozdu? Si se izgubil?« Jaz sem mu samo žalostno in še malo prestrašeno prikimal. Nato meje vprašal: »Čigav pa sploh si?« Odgovoril sem mu: »Vindišev.« On pa meje vprašal: »A si od Slavice in Francla?« Prikimal sem in še dodal, da sem njun vnuk. »Njiju pa že dolgo nisem videl,« mi je rekel. Nato je rekel: »Pridi, pokazal ti bom pot.« Med potjo domov mi je povedal, da je prijatelj mojih starih staršev, a da jih je nazadnje videl pred petimi leti. Nato pa sem zagledal bratranca in sestrično, kako sedita na štoru in me čakata. Ko sta me zagledala, sta pritekla k meni in me nadrla, ker me tako dolgo in bilo. Ko sta končala z vpitjem name, jima je gobar Jože povedal, da sem se izgubil. Oba sta se mi opravičila, ker sta me nadrla. Nato smo vsi štirje odšli proti domu, kjer so nas tudi že pogrešali. Ko smo prišli domov, so nas najprej zaslišali, kje smo bili tako dolgo. Medtem pa sta se dedek in babica veselila Jožetovega obiska. Ta lep in uspešen dan smo zaključili s pitjem mošta in s pečenjem kostanjev, zaradi katerih si bom jaz zapomnil to nedeljsko popoldne kot novo dogodivščino v svojem življenju. Tomaž Vindiš, 8. b RIBIŠKI USPEH Imaš lahko veliko uspehov, a ribiški uspeh je nekaj posebnega. Ribiški uspeh sem dosegla neke jeseni. Z očetom sem se odpravila v dolino, v kateri je bilo jezer na pretek. Nisem pa vedela, če se v jezeru skrivajo ribe, zato sem poskušala. V vodo sem vrgla kos kruha in že ga ni bilo več. V mislih sem mislila, da bo lov prav uspešen. Na trnek sem nadela kruh, ker deževnikov nisem imela, saj se jih bojim. Čakala sem in Čakala, a niti ribe, kot je zlata ribica, nisem ujela. Mislila sem, da je prejšnji kruh pojedla žaba. Večerilo seje že , a za ribo sem se žrtvovala. Oče je bil že nestrpen. Jezno mi je govoril: »Samo čas zapravljava za te ribe, ulovi že brž eno!« Jaz pa sem samo čakala, ker tudi s čakanjem lahko kaj dosežem. A vseeno sem mu odvrnila z lažmi: »Jo že vidim. Pa kako velika je, to pa bom ulovila.« Zgodilo seje, na kar sva oba z očetom čakala. Ulovila sem eno samcato ribico. To pa še ni vse. Za tem sem ulovila še dve. Jezero je bilo res polno rib. Oba z očetom sva zavriskala in zapela, saj je bil to moj prvi ribiški uspeh, a mogoče tudi zadnji. Doma pa je bilo najlepše, saj smo ribe pojedli in nato bi morali spiti še kozarec vina, da bi riba plavala. Mi smo pojedli le sladico, da seje riba posladkala. Vaja dela mojstra. Iz navadnega ribiča lahko postaneš pravi ribiški mojster, zato sem tudi vztrajala, saj sem vedela, da bo ribiški podvig uspel Lidija Vindiš, 5. a NEUBOGLJIVOST IN KAZEN Zgodilo seje nekega poletja, ko iz zemlje pokukajo prve gobe. Z očetom sva se odpravila v gozd. Ob gozdu so bile luže in močvirje, a gozd je bil po svoje vendarle lep. Bil je pravi pragozd in že vsak šum je lahko pretresljiv. Tudi očeta je bilo strah, a najin namen so bile gobe. Počasi sva se premikala, da ne bi predramila kakšnega medveda ali žabe. Oče je nabral že veliko gob, a jaz niti ene. Prehodila sva že ves gozd in na koncu sem zagledala pravo skupino neužitnih gob. Oče mi je hotel dopovedati, da te gobe niso užitne, a jaz sem trmoglavila svoje. Gobe sem si naložila v naročje in jih odnesla. Za mano seje slišal oče: »Neužitne so, prinesi jih nazaj! Presneta Lidija!« Bilo je že mračno, nekje v daljavi sta se oglašala sova in menda celo volk. Vse je odmevalo in tudi očetov glas: »Pazi, pazi, luža!« »Na kaj neki bi pazila?« Bila sem neubogljiva. Naenkrat pa sem se znašla v mlaki z žabami. Moje razpoloženje je bilo žalostno, slabo, a oče seje smejal kot počen sod in se delal, kot daje vse v najboljšem stanju. Čevlji so bili premočeni, a žabe so se gostile z gobami. Moja žalost pa je bila neznosna. Vsa mokra sem se odpravila domov. Bila sem jezna na ves svet. Doma meje še pričakala kazen. Kazen mi je podarila mati narava, a vse to samo zaradi gob. »Ha - či!« tako seje končalo. Lidija Vindiš, 5. a .%e % "mšP*. 0S •m ■IL^ IrL; f/ ■4::;., V / 1 smi I ■ 2i : : Vli i ‘v t’: • \v 4i: •* :• ti :4 4'"-!v :: ,: •: Ij! !<; : ■', m .‘j-’ 4' \; O;!'-!1 / ^ ..ti-- ' ■ - ’ , " ■ , ' 'tijZ ;:4i i Sr"-" '1 .,................•!■■■' ■ ;r 1 ■!':: < ■ i :,r- ;:. S: : ;f!| .i II \ . - || ||: '|l I fl: E=s * %6«|pN5# -ti, lil 51: S. ti:,! ZVEZDE, ilustracija Suzana Cafuta 3. b IZGUBILA SEM PSA Čudno se sliši, če izgubiš psa, a vse to je mogoče. Bila je pomlad in bil je že večer. Na nebu seje bleščala polna luna in s pomočjo nje je bilo bolj svetlo kot ponavadi. Opazovala sem psa, včasih pa sem z očesom ošinila še sosedovo psico. Postajalo je vse bolj mračno, luno so zakrivali temni oblaki. Odpravila sem se v stanovanje in se zagledala v luno ter ji zaupala psa, naj ga popazi. Prišel je čas spanja, ko sem poklicala: »Capi, Capi!« Ni ga bilo, zato sem poskušala še enkrat ogorčeno: »Cucek, pridi že brž!« Potem sem preiskala še vso dvorišče, pretaknila vse kote, a njega ni bilo nikjer. Vse to sem storila zanj, a on se je naslednje jutro pred pragom samo sladko smejal. Noč je prespal pri sosedovi psici in to meje užalilo. Zakaj ni spal v utici?Bila sem ljubosumna. Za njega je bila noč sladka, a za mene je bila noč pravega obupa. Tako majhna štirinožna žival seje počutila lepo, ampak jaz sem stala v luži svojih solz in s polno glavo skrbi. Psa sem izgubila le za eno noč, a meni seje zdelo, kot da ga ni bilo leto dni. Lidija Vindiš, 5. a NENAVADNE SANJE Ko sem zvečer legla v posteljo, sem si želela, da bi se mi sanjalo nekaj nenavadnega, kaj lepega. Spanec je že prišel in sanje so prišle. Bila sem na prečudoviti obali. Vse naokoli so bili parki z zelo lepimi cvetlicami. Nedaleč je valovilo morje. Na obali je bilo veliko ljudi, ki so se zabavali in kopali. Pridružila sem se skupini mladih. Povabili so me, naj se grem z njimi deskat. Tega še nisem nikoli poskusila, a mi je dobro šlo. Kmalu sem se spoprijela za valove in šlo je kot bi me nosil veter. Takrat me je nekaj dvignilo navzgor. Okrog mene so migetale zvezde, od daleč se mi je smejala luna. Lebdela sem po zraku. Brez težave sem se premikala. Občutila sem nekaj prijetnega in bila sem brez skrbi. Sola in učenje sta bila daleč. Tedaj me pokliče mama, da bo treba v šolo. Sanje so v trenutku izginile. Izginili so prijatelji, valovi, zvezdice in izginila je brezskrbnost. Spet sem na tleh, spet so tu šola, naloge učenje in... Špela Horvat, 6. a ISKANJE ZAKLADA Nekega dne sem obiskala dedka in babico. Dedek in babica živita v veliki stari hiši, ki je polna skrivnosti. Ker sem zelo radovedna, sem se odpravila na podstrešje, kjer je polno nenavadnih stvari. Ko sem se ob pregledovanju stvari dolgočasila, sem v temačnem kotu zagledala zaprašeno skrinjo. Prav počasi sem jo odprla in čisto na dnu zagledala kos rumenega papirja. Na tem kosu papirja je bil narisan zemljevid skritega zaklada. Takoj sem sklenila, da s svojimi prijatelji poiščem skriti zaklad. Dmgo jutro sem se s prijatelji dobila na dvorišču dedka in babice. Tam smo si naredili načrt, kako bo potekalo naše potovanje do skritega zaklada. Dobro smo si pogledali zemljevid. Na njem smo videli, da skriti zaklad leži na otoku Ciribu. Pripravili smo si vse, kar smo potrebovali za naše potovanje. Moj dedek nam je posodil veliko ladjo, da smo lahko pluli po morju do otoka Čiribu. Ko smo prispeli do otoka Ciribu, se je dan bližal večeru. Po pristanku na peščeni obali so se od nekod prikazali ljudožerci in nas ugrabili. Vse so nas zvezali in odpeljali v svojo vas. Pripeljal so nas pred poglavarja Hamahama, ki nas je obsodil na smrt. Prav takrat, ko so nas hoteli obglaviti, se je prikazala čarobna vila, ki je s palico pravice začarala ljudožerce v kamnite stebre. Vila nam je pomagala poiskati zaklad, s katerim smo se proti jutru vrnili na kopno. Sklenili smo, da bomo z zakladom kupili hrano za lačne otroke. Tako smo s skritim zakladom nahranili nekaj lačnih otrok in jih razveselili. Lahko mi verjamete! Špela Huzjan, 6. a POGOVOR DEKLICE IN ZVONČKA Nekega pomladnega dne se je deklica Tina sprehajala ob potočku. Čisto ob vodi je stal prikupen majhen zvonček, ki se je sklanjal k vodi, da bi si pogasil žejo od vročega pomladnega sonca. Deklica Tina je vprašala: »Zvonček bonbonček, kako ti naj pomagam?« Zvonček je ves utrujen dejal: »Tina, samo dve kapljici vode potrebujem.« Tina seje sklenila k vodi, jo zajela in zalila zvonček. Pri tem je dejala: »Upam, dragi zvonček Bonbonček , da mi boš sedaj lahko zapel pesem.« Zvonček Bonbonček se je globoko priklonil in pričel peti: »Zvonček na livadi važno si zvoni, trobentica vsa zlata k soncu si želi. Marjetica bi rada postala miss sveta, vijolica pa mala skromno se smehlja.« Deklica Tina in zvonček Bonbonček sta ostala za vedno prijatelja. Špela Huzjan, 6. a SREČA ČLOVEKA LE SREČA Mnogo ljudi na svetu je nesrečnih. Nekatere doleti huda bolezen, drugim primanjkuje hrane, veliko ljudi umre tudi v prometnih nesrečah, nekateri pa se bojujejo in pride do vojn. Vsak človek je enkrat v življenju nesrečen zaradi določenega razloga. Tudi jaz sem imela priložnost od blizu opazovati zelo nesrečnega človeka. To je bila namreč naša soseda, poročena mati dveh otrok. Dolgo so živeli v sreči in miru, toda lepega dne se jim je začelo vse rušiti. Začelo se je z izgubo starejšega sina, ki je umrl v prometni nesreči. Toda to še ni bilo dovolj. Niso si še opomogli od prve nesreče, že jim je zbolela hčerka. Zdravniki so rekli, daje bolezen neozdravljiva. Staršema so rekli, da bo za vedno ostala v postelji. Da bi bila nesreča še večja, je sosed obupal in začel piti. Soseda je večkrat prijokala k moji mamici. Vsi so jo tolažili, radi bi ji pomagali, toda niso ji mogli. Bila je obupana. Mož jo je pustil na cedilu, namesto da bi ji v teh težkih trenutkih stal ob strani. Posedoval je po gostilnah. Soseda ni več videla izhoda iz svoje nesreče. Toda lepega dne so jo v bolnici le razveselili z dobro novico. Povedali so ji, da se hčerki stanje izboljšuje. Skoraj ni mogla verjeti, daje res. Hči je počasi začela hoditi. Čez čas je lahko že šla domov. Soseda je bila vsa presrečna. Jokala je od sreče, ko je pripeljala svojo hčer zdravo domov iz bolnice. Vsi smo se veselili z njo. Soseda seje spremenila. Zdelo se nam je, da kar cveti. Sreča jo je celo polepšala. Čez čas se je tudi mož poboljšal. Spet so imeli doma normalne razmere. Postali so srečna družina kot nekoč. Vsi smo jim privoščili srečo. Moja mamica je rekla: »Sreča jih je obiskala še ravno pravi čas. Ne vem, kaj bi se drugače zgodilo s temi ljudmi.« Želim si, da bi vse ljudi, ki so nesrečni in žalostni, srečala sreča! Snežka Šmigoc, 8. a TULIPAN, ilustracija Barbara Rozman, 6. a NEVSAKDANJI DOGODEK Bližali so se dopustniški dnevi. Doma smo se odločili, da bomo letos preživeli dva dni dopusta najprej v avtokampu. Odločili smo se za otok Krk. Atrocamp pa smo kar na Krku poiskali s pomočjo turistične agencije. Pristali smo v Njivicah. Groza, koliko ljudi je bilo. Imeli smo šotor samo za dva, pa še tega ni bilo kam postaviti. Končno smo našli prav lep kotiček čisto ob morju. Sedaj je bilo potrebno postaviti šotor. Z malo papirja in denarja nam je uspelo postaviti bivak. Prvi dan je bilo vreme lepo. Malo smo se kopali, jedli pa v bližnji gostilni. Zvečer smo z lahkoto zaspali, saj se je slišalo šumenje morja in glasbe z obalne krčme. Toda zjutraj nas je presenetilo slabo vreme. Sumljivo je začel pihati veter, pa tudi dežja je bilo vedno več. Sedeli smo v šotoru in opazovali razburkano morje. Naenkrat je prihrumela burja, šotor pa se je začel nenavadno napihovati. Spogledali smo se in še predenje vsak prijel za svoj vogal, smo ostali brez strehe. Groza. Vsi mokri smo se skrili v avto. Mamica je rekla, da šotor ni za nas in da bo bolje v hotelu. Po dežju smo pospravili in se odpeljali v hotel Delfin. Ni bilo tako zanimivo, je pa bilo suho! Ines Klasinc, 6. a JABOLKO ALI PRIPOVED V L OSEBI Prepričana sem, da imamo vsi radi sadje in zelenjavo, od pomaranč, banan, grozdja pa vse do paradižnika, kumare in solate. Ko na najbolj skrit kotiček v vrtu posije sonce in drevo obda s svojimi zlatimi žarki, vemo, da se bo nezrel sadež spremenil v okusnega in sočnega. Pozorno spremljamo, kako sadež spreminja barvo, in ko dokončno dozori, ga veselo odtrgamo in pojemo. Vendar zgodba tokrat ni bila takšna, ker sem sadež bila jaz. Natančno povedano: bila sem jabolko. Bilo je zgodaj zjutraj nekje sredi poletja. Vsa nestrpna sem odprla majhne očke in se razgledala po pokrajini. Bilo ni nikogar, gotovo so še spali. Nato sem se ozrla po svojih prijateljih in presenečeno ugotovila, da sem na jablani sama. Spomnila sem se, da je visok, bradat mož včeraj moje prijatelje pospravil v košaro, name pa zaradi listov, ki so me prikrivali, pozabil. Bila sem žalostna, saj nisem imela nobene družbe, zato sem se zamislila, kaj se da storiti. Oči so se mi ustavile na razigranih otrocih. Veselo so tekali po trati, si podajali žogo, nabirali cvetice in si prepevali. Zamislila sem se, kako bi bilo, če bi jaz bila otrok. S prijatelji bi se igrali skrivalnice, tekali po gozdu in plašili zajce, podajali bi si žogo in se veselili. »Poglej,« meje zmotil glas. Zagledala sem majhno deklico, ki je s prstom kazala name in rekla: »To jabolko so pa gotovo pozabili, pojdimo po stol in ga utrgajmo.« Otroci so odšli v hišo in prinesli stol. Nanj je stopila deklica. Nežno meje pogledala z zelenimi očmi in pome je prišla majhna roka. Odtrgala meje in pogledala. V očeh sem zagledala iskrico in ustnice so se rahlo premaknile. Mislila sem, daje prišel moj čas, vendar ni bilo tako. Odnesla me je v svojo sobo in me postavila na najvišjo polico zraven igrač. Deklica me je vsak dan opazovala in mi poklonila nežen nasmešek. Bilo mi je všeč in v njeni družbi sem se počutila varno. Tudi meni je včasih kakšno sadje tako všeč, da se mi ga smili pojesti. Alenka Friedauer, 8. b POČITNIŠKA DOŽIVETJA Končal seje pouk in pričele so se brezskrbne počitnice. Torbo sem vrgel v kot, spričevalo pa skrbno spravil. Začelo seje večno poležavanje in potepanje. Čas sem si krajšal z igrami. Priredil sem kros, ki so se ga vsi otroci naše ulice razveselili. Najboljši pa so dobili tudi priznanja. Moj hobi pa je ribištvo. Ni minil dan, da ne bi šel za vodo. Moje strpno čakanje pa se je nekega dne obrestovalo. V ribniku Rogoznica sem s prijateljem ulovil veliko ribo. Takoj sva imela veliko število radovednežev. Tudi sorodniki so me obiskali. Velikanka je tehtala 7 kg in merila 82 cm. Glavo in rep sem shranil in ju bom obesil na steno. Prišel je težko pričakovani dopust na morju. Na morju mi je bilo zelo lepo, ker sem veliko plaval, spoznal veliko prijateljev in veliko časa posvetil ribarjenju. S prijatelji smo se dogovorili, da si bomo dopisovali. Ko sem se vrnil domov, sem šel na praznovanje k stari mami. Bilo nas je veliko otrok, zato smo se igrali različne igre. Pri igri z ovirami se mi je zataknilo. Padel sem in si poškodoval koleno. Nastala je rana, ki jo je bilo potrebno zašiti. Kirurg, ki je to delo opravil, me je potolažil in koleno močno zavil. Potrebno je bilo še nekaj prevezov in žeje bilo v redu. Med počitnicami pa se nisem samo igral in lenaril, temveč sem pomagal tudi pri delu. Spravljali smo buče in pobirali krompir. Le še nekaj dni nas je ločilo do šole. Pripravil sem si vse potrebno. Napolnil sem svojo novo šolsko torbo in čakal na težko pričakovani dan, ko srečam svoje sošolce in prvič vstopim v 5. razred. Peter Nahberger, 5. a LEŠNIKOVA ČOKOLADA Vsi ljudje si včasih vzamemo čas samo zase, da lahko zbistrimo svoje misli, želje in občutke. Takrat radi samevamo in prisotnost prijateljev in družine ni zaželjena. Družbo nam lahko delajo le majhne stvari, kot je naprimer čokolada, ob katerih se le ne počutimo tako zelo zapuščeni in odrezani od sveta. Za mano je bil eden tistih dni, ki ti globoko sežejo do srca in te prepojijo z žalostnimi mislimi. Bila sem utrujena in zbegana ter tako odkrila, da si moram vzeti čas zase in zbistriti svoje misli. Iz kuhinjskega predala sem pograbila lešnikovo čokolado in se napotila v svojo sobo. Tam sem se udobno namestila ob balkonskih vratih, kjer sem lahko mirno opazovala naravo in jedla čokolado. Že ob prvem sladkem koščku sem se zatopila v svoje misli. Prispela sem v osmi razred osnovne šole, sledi srednja šola. Bojim se je in ne vem, katero šolo naj izberem. Včasih sem bila tako prepričana in gotova v svoje želje in odločitve, a zdaj, ko je končno napočil trenutek izbire, nisem prepričana, ali je moja odločitev prava. Srednja šola je bila vedno tako daleč, zdaj pa je že pred vrati. Ne vem, če hočem v gimnazijo. Šola je težka! Kaj, če je ne opravim? Vprašanje je, ali me bodo sploh sprejeli. In tudi če me sprejmejo, kam pa po gimnaziji?... Sama vprašanja in nič odgovorov. Kje jih iskati?... Teh nekaj mesecev osnovne šole bo mimo v trenutku. Morala se bom posloviti od hodnikov breške šole, in kar je najhuje, od svojih sošolcev. Bomo še vedno ostali prijatelji ali se bomo odtujili in z leti izgubili stik? Upam, da ne. Pogrešala jih bom in to prav vse. Pogled sem umaknila od okna in se ozrla po čokoladi, ki je že skoraj vsa pošla. Nasmehnila sem se. Postavljam si zelo težka vprašanja, odgovore pa iščem v lešnikovi čokoladi. Odgovorov na žalost ni tam, ampak so mojem srcu. Vedno sem želela nekaj postati, želela sem v gimnazijo. Zakaj bi se zdaj ustavila in prestrašeno odšla od zastavljene poti? Vztrajala bom pri odločitvi in se poskušala vpisati v želj eno šolo. Vem, da bom pogrešala svoje sošolce. Z nekaterimi bom verjetno res izgubila stik, a vsi bodo za vedno ostali v mojem spominu. Prebudila sem se iz misli in na obrazu mi je visel nasmeh. Spet sem bila prepričana, kaj hočem. Bila sem odločna. Pri tem mi je pomagala lešnikova čokolada, ki mi ni vlila samo samozaupanja, ampak tudi kakšen kilogramček več. Nataša Štumberger, 8. b POČITNIŠKE LUMPARIJE Bila je lepa julijska sobota in čas počitnic je že hitro mineval. S prijatelji sem počenjal različne stvari, med njimi tudi razne neumnosti in lumparije. Ta dan sem ostal sam doma. Najprej sem pol ure gledal televizijo in sem se že naveličal. Takrat je nekdo pozvonil. Šel sem pogledat in odklenit vrata. Bil je prijatelj, zato sem se zelo razveselil. Tudi on seje dolgočasil, zato mi je predlagal, če greva na dvorišče igrat nogomet. Strinjal sem se in že sva bila na dvorišču. Podajala sva si žogo in streljala na gol. Prijatelj je zmagoval, zato sem bil jezen in začel močneje brcati žogo. V trenutku sem z vso močjo nabil žogo. Prešinilo meje: »Kaj če žoga prileti naravnost v okno?« In res. Groza!... Zgrešil sem gol in na gospodarskem poslopju razbil šipo. Močno je počilo in steklo seje razletelo po tleh. Sprva nisem vedel, kaj bi naredil. Nato sem vse delce stekla pometel skupaj, jih pobral in odnesel v smeti, daje bilo vse očiščeno in neopazno. Medtem ko sem čistil, seje prijatelj ustrašil in s kolesom oddrvel proti domu. Čez nekaj časa je domov prišla tudi mama. Nisem vedel, kako bi ji razkril svojo lumparijo. Najprej ni opazila ničesar, toda zdel sem seji nekam čuden in boječ. Vprašala meje: »Kaj se ti je zgodilo?« S težavo sem spravil iz sebe: »Brcnil sem žogo in pristala je v šipi.« Predlagal sem ji, da bom za novo dal svoj denar, s čimer seje tudi strinjala. Mama meje še kregala, zakaj igram nogomet na dvorišču, ko pa je blizu nogometno igrišče. Ugotovil sem, da misli prav. Sedaj vedno igram na igrišču, saj mi je razbita šipa vzela del moje žepnine. Urban Ovčar, 6. a Teja Lesjak, 5. b JESEN ZAJČKI Jesen že prihaja, poletja več ni, listje zeleno že rumeni. Zajčki niso mastni, so pa slastni. Lahko so suhi, in dolgouhi. So z lepimi kožuhi, Ptice selivke odletele so tja v južne kraje, kjer je še toplo. in pravi skopuhi. Lahko so drhteči, ali pa speči. Lahko se smejijo Fantje, dekleta veselijo se vsi. Ko bo zima, skočijo na smuči. ali smrčijo. Pesmice je konec, ko zajec skoči v lonec. Martin Šterbal, Leon Lukman, 6. a 8. b ZIMA ZIMA Prišla bo zima spet in zajela ves sosednji breg. Otroci bomo spet veseli, da na snegu bomo lahko noreli. Jesensko listje je odpadlo, živali spat so šle, krompir, korenček in ostalo zložili smo v zasipnice. Ozimnico v klet smo dali, drva smo pa pridno nasekali. Vsak dan bomo peči prižgali, da bomo lahko na toplem spali. Vsi otroci mali nestrpno čakajo na sneg, rokavice, kape, šali ležijo vsepovprek. Z zimo pride tudi čas kolin. Delale se bodo krvavice, klobasice in potice. Pilo se bo tudi vino, ki lepo je shranjeno pred zimo. Sanke čakajo pripravljene, smuči bleščijo se, drsalke so nastavljene, pridi, zima že! Zima takšna ali drugačna je zmeraj krasna, saj vedno nekaj se dogaja, čeprav nam včasih tudi ponagaja. Vse mame premišljujejo in božiča se bojijo, saj njihove denarnice še zadnji tolar izgubijo. Uroš Bunderla, 8. b Zdaj veste, kakšna je ta zima, nič kaj prida ni, denarnice vam izprazni, pa še gripa se dobi. Estera Čuček, 8. b ČE BI BILA Če bi bila satirik, bi se vse knjige smejale, vse šale bi šalam roke podale, otroci bi jokali od smeha in veselja, starši bi vedeli, kaj je uteha. Če bi bila politik, bi ukinila zoborovarja, in zasedanja in obrekovanja. Ljudje bi se za roke prijeli in se v svojo bodočnost skupaj zazrli. Če bi bila zdravnik, nič več ne bi bilo injekcijskih igel, nič operacij, nič kihanj, otroci bi jedli zelenjavo in vitamine, narava bi jim ozdravila bolečine. Če bi bila učitelj, učila bi le pridne otroke, letele bi same petice, v izkazih ne bi bilo niti ene štirice. Če ste kje takšni otroci, javite se na naši šoli! Estera Čuček, 8. b LETNI ČASI Pozimi smučamo se radi, pomladi zvončke trgamo, poleti na morju se potapljamo in se tam zabavamo. Jesen pa pisana je vsa, šola se začne takrat, iz listja kuka majhen škrat. Za tem pa zima pride spet, leto je okoli, znajdemo se spet v šoli. Tanja Rop, 8. b MOJA PESMICA V učilnici za mizo sedim, pred mano zvezek je, svinčnik, nalivno pero, da opravim domačo nalogo, sestavim pesmico tako, kot pesnik jo. A cas beži, beži, na mojem listu pa se nič ne spremeni. Le solza zmoči mi oko. Začeti? Ah, kako, saj to je pretežko. Ko takole premišljujem, si vzamem dnevnik ter zapisujem. A glej ga, to je to! Sedaj imam tudi jaz svojo pesmico. Damir Krajnc, 8. b KOMAJ ČAKAM... Komaj čakam, da pride pomlad, ker se v toplicah kopam rad. Komaj čakam, da pride poletje, ker bo na vrtu cvetelo cvetje. Komaj čakam, da pride jesen, da se grozdja najem. Komaj čakam, da pride zima, da se spremenim v Eskima. Komaj čakam, da bo konec vsega, ker se mi učiti več ne da. Matic Ber, 8. b BASEN Nekoč živela sta dva vrana, ki se ničesar nista bala. Pa koj prvi da izjavo, da letela bi za stavo. Preden se odpravita, vsak vrečo gob s seboj vzameta. Pa mu prvi je lagal, da si gobe je v vrečo dal. Da letel bi bolj lahko, v vrečo si dal je le predivo. Ko pa deževati je začelo, gaje krilo res bolelo, predivo vode seje napilo in težko se je sušilo. S krili je težko zamahoval, in se nič več ni bahal, saj sam sebe je pretental. Zmagal pa je drugi vran, ki pravično je tekmoval. Niko Stipetič, 8. a Predmetna stopnja, mentorica: ROSITA TUŠEK DRI VE CAREFULV Row, row, rov/ your bo at gently down the stream if you see a crocodile don’t forget to scream: A A A AA !!! Drive, drive, drive your car gently down the Street if you see a stopping sign don’t forget to stop. I AM NOT A POET 1 am not a poet but, 1 just write songs. I am not a reader, but I just read books. I am not what 1 think! I am what I do. MONET Money makes people rich. Money makes people greedy. Money spoils people. Money makes people grumpy. In this text you can see that money is bad but anyway ... Money, money, money makes me happy in the rich man’s world. Marsel Predikaka, 6. a Marsel Predikaka, 6. a Vsem, ki so nam na kakršenkoli način pomagali pri izdaji tega glasila, se iskreno zahvaljujemo! MLADI USTVARJALCI (literarno glasilo) Izdala: OŠ Breg Naslovnica: Eva Rola, 5.b Tipkanje: Klementina Purg, dijakinja 4.1 EUŠ Ptuj, mentorstvo ga. Nada Trop Oblikovanje: Vasja Robin, učitelj računalništva Tisk naslovnice in vezava: Tiskarna Ptuj Uredila: Ida Markež Šolsko leto: 1997/98 Naklada: 150 izvodov .;a,>