315
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
129. Starost nekateremu sadju.
Breskva je prišla na Grško in v Italijo okoli Kristusovega rojstva. Rimci so jo nazivali „persica" in per-zijansko jabolko, ker so jo s Perzije dobili. V tem času so poznavali samo štiri vrste, dočim jih danes imajo vrtnarji do 170 vrst. Od latinskega imena je postalo nemško Pfirsich in naša breskva. Ker je breskva brez dvoma z zahodne Azije v Evropo prišla, zato so s po-četka pa vse do danes verovali, da je njena prava domovina v Perziji in Armeniji. Ko je pa začel de Candolle skrbnejše preiskavati to reč, uveril se je, da domovina breskve ne more biti v zahodnej Aziji. Da so breskvo v teh krajih od najdavnejših časov vzgajali, gotovo bi jo stari Feničani s trsjem in drugim sadjem uže davno v Evropo prinesli. No mi vemo, da breskve niso še stari Izraelci poznavali. V sanskrtskih jezikih ni za breskvo niti v Aziji sanskrtskega imeua, a to je najbolši znak, da so jo sanskrtskega plemena dosta pozno spoznala. Vse to jasno govori, da kultura breskve ni v zahodnej Aziji posebno stara. V onem času pa, ko breskve niso v zahodnej Aziji poznavali, vzgajali so jo uže dolgo v Kitaju. Do blizo 4000 let je temu, odkar breskvo v Kitaju vzgajajo. Pred kakimi 3000 leti je utegnila breskva priti v srednjo Azijo, a s Perzije je dospela v Evropo pred kakimi 2000 leti. V Kitaju nahajamo najznačeuejše sovrstice breskvi, in od todi je ona uže v prastarem času prišla v Japan. Pravih samoraslih breskev še niso našli nikjer v Aziji, a samo dve sorodni vrsti rastete divji v Kitaju. V novejšem času so začeli trdit', da je breskva postala z vzgojem od mandlja, in to mnenje je zagovarjal tudi sam Darvvin. No da je to mnenje krivo, sprevideti hočemo s tega, ker je domovina mandlju v zahodnej Aziji, in je od tu prišel v Kitaj še le pred 2000 leti, dočim so Kitajci uže 2000 let pred njim   breskvo vzgajali.
Marelica ima isto prešlost kakor breskva. Na Grško in Italijansko je prišla marelica okolo Kristovega rojstva
316
in Plinij sam pripoveda, da je v Rimu šele 30 let poznata. Rimci in GrRi so jo nazivaii arinenšiso jabolko, ker so hoteli s tem označiti, da je v Armeniji doma. Od todi je postalo njeno ime v starofrancoskem „Ar-megne", in v nemškem „Armelle" in „Marille". Rimci so nazivaii marelico tudi „Praecocia" in »Arbor praecox." Od tega je postalo v francoskem „Abricot" in v nemškem „Aprikose". Malone vsi botaniki v novejšem času so mislili, da je marelica doma v Armeniji, ali v Perziji, in so je v teh krajih samorasle iskali, ali niso jej mogli priti na sled nikjer. Da je tu njena domovina, potem bi bilo res čudno, da so marelico, ki ima tako žlahiuo in okusno sadje, pa tako pozno v Evropo prinesli. Kakor za breskvo, tako tudi za marelico ni hebrejskega, ne sanskrtskega imena, kar je znak, da je v zahoduej Aziji niso posebno davno še poznavali. Idimo pa v Kitaj, in tu bodemo naleteli na mnogih krajih, tudi okoli samega Pekinga, samoraslih marelic, katerim je sad sicer droben in kisel, ali se vendar dade jesti. Kitajske knjige nam pričajo, da se požlahtnjena marelica v Kitaju od najstarejših časov vzgaja, da so jo tu poznavali 2—3000 1. pred Kr. Ako pomislimo, kako Kitajska odločena od drugih živi, ne bode nam tež&o pojmiti, kako je mogla marelica tako pozno dospeti v zahodno Azijo in od tu v Evropo. Lahko toraj trdimo, da je Kitaj prava domovina marelici kakor tudi breskvi.
Sliva je bila ob Plinijevem času v Italiji uže dosta razširjena. V južnih krajih evropskih je podivjanih sliv, ali pravih divjakov pa ni. Samorasle slive nahajamo še le v Anatoliji, potem južno izpod Kavkaza, pa v se-vernej Perziji, in zato je verojetno, da so jih tu začeli vzgajati. Tudi v Kitaj >kej goje mnoge vrste sliv uže od najstarejših časov, ali ker nam te kitajske slive niso poznate, toraj tudi ne vemo, ali so ali niso različne od naših. Naše okrogle slive so pa od cibore ali trnoselja. Vzgojene okrogle slive so veliko starejše v Evropi, ker so jih našli v stavbah na kolju. Vrtarji poznajo danes preko 300 sovrstic sliv, in med temi je ena, ki nima trde koščice.
Orešnja raste divja po vseh krajih Evrope, razen na severu, potem v severnej Perziji, na južnem Kavkazu in v Armeniji. Najbolje rodi okoli Kaspijskega in Črnega morja, m čim dalje se odmikamo od teh krajev, tem manj je je, in videti je, kakor da se je tu pozneje udomačila. Znamo, da tiče posebno rade črešnje zobijejo in zato je vrlo verojetno, da so jih one uže v najstarejšej dobi raznesle. V početku zgodovinske dobe so bile črešnje uže poznate na Grškem in Italijanskem.
Višnja se pojavlja kot samorasla vzlasti v Malej Aziji, Armeniji in seveanej Perziji. Ni dvojbe, da so Grki višnjo poznavali uže na početku svojega duševnega gibanja, in od tu je prišla v Italijo pred Lukulom. Al-banezi, ti potomci starih Pelazgov, imajo posebno ime za črešnjo in višnjo. To staro ime za višnjo je prešlo v mnoge evropske jezike. Po vsem tem sklepa De Candole
da so Pelazgi morali uže davno poznavati črešnjo iu višnjo, morda preje preden so Heleni na Grško došli.
Hruška raste divja v zahodnej Aziji (Anatoliji na Kavkazu in v severnej Perziji), in po vsej srednji Evropi. Brezdvojbe jej je tu prva domovovina. Na Grškem spominja hruške uže Homer, in v Italiji so jo za Pliai-jevega časa na debelo vzgajali. Slike, ki so se obdržale po zidovih pompejanskih hiš, prikazujejo nam vrlo pogosto hruške s plodovi. Stanovniki v švicarskih in italijanskih stavbah na kolju so nabirali po šumah lesnike in drobnice, sušili jih in jeli. Za hruško nahajamo dosta različnih imen, in to priča o vrlo velikej starosti.
Jabolko raste divje po v?ej Evropi, razen na krajnem severu, potem v Anatoliji, na južnem Kavkazu in v severnej Perziji. Okoli Trapezunta so našli cele šume lesnik. Na vzhodu v Aziji ni lesnik, in zato vzhodni Arijci jabolka niso poznavali. Zahodni Arijci pa so morali dobro poznavati jabolko, in kedar so v Evropo došli in tu ga našli, dali so mu svoje sanskrtsko ime. V stavbah na kolju nahajamo veliko množino posušenih jabolk, in po tej množini bi mogli verovati, da so to bila uže vzgojena jabolka, četudi so bila še drobna. Kakor hruški, tako je brez dvojbe tudi jabolku bila domovina v Evropi in Aziji.
Kutina je doma v severnej Perziji, na južnem Kavkazu in v Anatoliji. Tu je dobiti dosta samoraslih kutin, dočim so v vzhodnej Evropi skoro gotovo uže v prastarem času podivjale. Grki so imeli eno samo vrsto, in na njej so cepili eno žiahtnejšo v. sto od Cidona s Krete. Od tu je nastalo grško ime „kydonion", latinsko „malum c:toneum", italijansko „codogno", francosko ncoingu. nemško „Quite", in slovensko ^kutina".
(Dalje  prihodnj ič.)