194
zabavne stvari.
Kako se je „bore"-krajcarju po svetu
godilo.
Bil je krajcar, ki je silno <laleč po svetu prišel« Kakor v^ako reč pod solucem, došla je tudi njega starost; oslepil je in neozdravljivo ohroineL Pa tudi. na duhu je obolel, in ljudi se je bal, za kar je imel zadosti vzrokov. Mnogo se je okoli potikal, veselja je pa le malo užival; časti ga je samo jedenkrat nekaj doletelo. Kamor je prišel, vstopil je lepo tiho in brez sundra in vendar so ga skoraj povsod zopet veuKaj metali. Najbolje ga je pa jezilo, da so ga povsod, veliko in malo, staro in mlado le z „bore"-krajcarjein obkladali.
Uže najnežnejo mladost zagrenili so mu s to besedo. Na novega leta nekdaj — uže zdavnej je bilo, ko jo je prvjč slišal; preveč je bil pa še neizkušen, da bi bil njen poniževalen pomen takoj razumel. Nekoliko poprej skočil je bil iz c. kr. državnega kovišča tako čeden in zlikan, da se je same radosti kar svetil.
Ravno tisto jutro je pa Dragoslavček očetu in materi tako lepo srečo vošil, da sta se ta dva neizrečeno ginjeua objela, na kar so oče potem deset čisto novih dvojac našteli, taiste v nov mošnjiček spravili in so vse skupaj Dragoslavčku v roke stisnili,   češ. da bo vedel.
195
kako ga imajo radi. „Na, da boš tudi od mene kaj imel" — pravijo mati in mu čisto nov krajcar dajo. Dragoslavček je bežal, kakor bi bil imel žolje, z moš-njičkom in krajcarjem k družini, kjer jim je ves presrečen svoje zaklade razkazoval. „Da, da prav lep je res, vsak pravi in potem pa še pristavi, ko bi le „bore" krajcar ne bil!" Ker so vsi tako govorili, jel je Dra-goslavček premišljevati o „bore" krajcarji ter ga je malomarno med svitle dvojače zaprl.
„Lepa druščina, to!" misli si krajcar, ko med svitle dvojače pade. „Dobro jutro vam vošim", pozdravi, ko se je prve sramežljivosti znebil. „Mraz je zunaj" še pristavi, da bi bil pogovor spodobno pričel, kajti rad bi se bil z elegantnimiv dvojačami takoj spoprijaznii. Ali kako je naletel! „čegav je pa ta-le?" vpraša jedna drugo, tretja ga pa čez ramo pogleda in pravi: „Ce vas zebe, bi bili uže lahko ostali, kjer ste bili; pri nas se ne bodete ogreli, kajti me se ne moremo z vami pečati, ker bi se ogulile ob vas. če še ne veste, vam pa sedaj povem, da smo „od stanu" hvala Bogu, vi stepa ple-bejec, kajti „bore"-krajcar ste! Nas ljudje v hranilčke spravljajo, kdo se pa za vas zmeni, ha?
V hranilčke?! Bože moj; kako se je krajcarju ta beseda v srce zarezala, kjer mu je kali založila, kali za slavohlepnost in ponosno nado. Več ni imel časa premišljevati, kajti Dragoslavček je mošnjiček premika-stil, da so dvojače s krajcarjem vred zazvenčale, potem ga je vtaknil v žep in je šel s svojo Ančiko na sprehod.
Rekel je, da sedaj, ko je kar h krati do tolišnjega premoženja prišel, si mora kaj kupiti; ona seje pa njegovim nazorom odločno upirala. Naposled prišlo je .do kompromisa. „Le za ta „bore" krajcar!" prosil je Dragoslavček; „no, naj uže bo!" pristavila je ona.
Vstopila sta v špecerijsko štacuno. Komis se je Dragoslavčku skoraj da odkril in mu je poln „škar-nicelj" oslajenega sadja dal. Takoj na to pometel je pa jako elegantno krajcar v miznico. Hej, kolika je bila ondi uže druščina, večinoma njegove enakosti. Hitro ji je jel svojo žalost razkladati, ki ga je uže v nežni mladosti zadela. „No, le počakaj, to še ni nič", odgovori Hebel in povaljan, ves zamazan štirec, ki je po šnopsu smrdel, „le počakaj, da boš nekoliko stareji, potem boš še le zvedel, kaj je svet. Le tedaj nas obrajta, kedar nas nima!"
Tega pa krajcar kar verjeti ni mogel.
Rudeča in zatečena roka komijeva med-nje seže ter je poleg več druzih tudi „bore"-krajcar prijela. Prišla je bila namreč deklica po četrt funta sira in komij ji je dal iz goldinarja venkaj.
„Ah, tistega-le prosim", vskliknila je, novi krajcar vgledavši. Doma ga je pokazala materi rekše: „Mati, spravila ga bom, ker je tako lep."
Poiskala si je papirno škatljico. V taisti je bil shranjen uže srebern bogec in par uhanov, v katerih so se češki briljanti bliskali. V to druščino položila je krajcar.
„No, si misli krajcar, to sicer še ni noben hra-nilček, vendar pa je jako prijetno bivališče." Mati je pa z nekim britko-sladkim nasmehom djala: „Prav lepo je to, da štediš, dete moje ; toda če boš pri bore-kraj-carjih začenjala, se bo še prav veliko Ljubljanice uteklo, preden bo najinega stradanja konec."
(Konec prihodnjič.)
201
Zabavne stvari.
Kako se je „bore"-krajcarju po svetu
godilo.
(Konec.)
Deklica je kmalu veselje do prihranjenega krajcarja zgubila, ker ji je njena mati, ki je bila prava mati, dan
202
na dan prigovarjala, da če hočete stradanju vteči, mora hčerka vse drugače začeti, kakor pri krajcarjih hraniti; dalje, ker ji je hišni gospodar, ki je bil pri volji za rjo vsakojake stroške plačati, če se hoče izobraziti za umeteljnico, večkrat na dan na ušesa trobil, da si mora to in ono, kar so ji v šoli pravili, iz ušes izbiti, če noče svoje sreče zapraviti. Nekaj vročih solza zdrsnilo ji je pač po licih in na škatljico. Potem pa je poklicala nekega dne hišnikovo Maričko.
„Marička!" — dejala ji je — „tu imaš nekaj, kar moraš prav dobro spraviti, da veš, prav dobro. Jaz ti nekaj dam za spomin/'
Marička je pregledavala vsebino v škatljici in je bila zadovoljna z njo. „Kaj bi le s tem bore-krajcarjem začela" — pravi. „Lej, pravi mu, če imam tebe, nimam nič; če te pa izdam, pa za-te kaj dobim." In res, dobila je nekaj za-nj: polno perišče suhih hrušek pri branjevci, da se jih je kar preobjedla.
Krajcarju se je pa sedaj še le pravo nemirno življenje pričelo. Ahasver, večni popotnik, je bil še srečen v primeri z njim, tako so ga podajali iz kraja v kraj. Ni ga imel pokoja razun uže pozno v noč ali pa zjutraj zgodaj, in če ga je le nekaj ur počitka doletelo, kaj mislite, kje ga je našel? V kaki umazani miznici ali pa v katerem oguljenem mošnjičku. Romal je po svetu, konečno ga je pa vendar-le osoda zopet v Ljubljano zanesla.
Nekega dne ga je pa naključje vrglo v košek, ki je bil na trg namenjen. Z gospo je šel. Srečal ju je berač in gospa se je krajcarja znebila.
„Danes, pa danes", godrnjal je berač sam saboj, ko je čez nekoliko časa gotovino v svojem žepu pre-štel, hajd k Justinu na Breg. „Ta kratkega" si je privoščil, kakor božja mavrica vode. Ko je mislil, da bi ga za njegovo premoženje uže zadosti bilo, seže v žep in s ponosom, ki bi bil vsakemu mesarju na čast, drobiž po mizi vrže. Bore-krajcar se je šestkrat okoli in okoli zavrtil, potem pa predrzno z mize poskočil.
„Pusti ga", pravi Justin, „naj bo za metlo; za bore-krajcar res ni vredno, da bi človek po tleh brskal."
Drugo jutro segla je dekla v kot po metlo, s katero je kake dvakrat po tleh potegnila in kar je nabrala brez vsakojakih ceremonij venkaj vrgla. Med smetmi je bil tudi krajcar. Precej glasno je zaeven-ketal, ko je po tlaku tri ali štiri kolesa prevrnil, potem je pa obležal.
Nikdo ga ni pogledal. Ljudje so po njem hodili, konji so ga bili s podkovami in kola so čezenj drdrala v blato gazivši zavrženca.
„Konec me bo", mislil si je krajcar, „in pa še na kakošen način!" Toda krajcar se ne da tako hitro vgnati. Blato se je jelo sušiti in prah se je naredil. Veter je potegnil in krajcar se je svoje nepovoljne odeje znebil.
Ob tistem času vriščala je po cesti bosonoga druhal brezskrbne mladosti: „Viž-ga", vsklikne eden izmed nje in krajcar pobere.
„Krajcarček", nadaljuje deček ter ga se slino lepo umiva, „kako je zdelan"! — Krajcar si je pa mislil: „Ta fant ima glavo na pravem mestu, ker me spoštuje, iz tega bo kedaj še kaj! Če sedaj ne pridem v hranil-tek, ga pa res nikdar ne bom od znotraj videl!"
„Kaj hočemo ž njim", obrne se srečni deček s krajcarjem do svojih tovarišev?
„Zabijmo ga, zabijmo." Ta, ki je to nasvetoval, je bil najmočneji med njimi.
„Halo po melisne jagode" In druhal jo je vdrla do slaščičarja ob mostu.
Ko se je stemnilo in so se iz rotovža večerni te-kalci z dolgimi  drogovi   na ramah po mestu vsuli in v
svetilnice dregati jeli, s čemur so jih ponočnim sprehajalcem vidljive delali, vstopil je človek v slaščičarijo, ki je bil jako odločen videti. Težko je bilo vganiti na prvi pogled, ali je prišel prosit ali po sili jemat. Mlada gospa je takoj uganila, da bi bil za prvo kakor za drugo sposoben ter je hitro posegla v miznico; tako je bil naš krajcar, še preden se je sladkega duha navzeti mogel, uže zopet na ulicah.
Mož ga ondi pri luči pogleda. „No, s taboj ne morem ravno Bog zna kako daleč", pravi mož, takoj pa dostavi z britko ironijo: „morda pa vendar-le prav daleč!" Dalje je taval in dež je začel iti. Ljudje so mimo njega hiteli. Kedo se le za capina zmeni, kedo le čuti, če reveža zebe? Počasi je šel. Do sv. Jakoba mostu dospevši se vstavi. Dolgo je čakal in do kože je bil uže premočen. „Sedaj se mi pa uže preneumno zdi", mrmra sam s saboj, ko je pri sv. Jakobu enajst bila. „Addio mondo!" pravi mož, ter ograjo pri mostu preskoči. Na vodi se je čul plosk, potem nekoliko grgranja, na kar je pa zopet vse utihnilo.
Nekoliko dni pozneje vrgla je Ljubljanica na Ko-deljevem mrliča na suho; med grmovjem je obviseL Komisija je prišla  in je točno popisala,  kar je našla.
„Pa še tega zapišite" — pravi sodnik zapisnikarju,, kedar so krajcar v žepu vtopljenčevem našli.
„Koliko komedij zarad bore-krajcarja!" — mrmral je pisar sam za-se. Krajcar je prišel k cesarskim de-pozitam, kjer je obležal. Odkar so ga iz vode dobili, ni bil nič več vesel, kajti poleg čmernosti polastil se ga je tudi še zeleni volk, kakor bi bil uže, kdo zna kak veteran.
Časa in miru je imel na ostajanje, zato se je filozofije poprijel; nikdo ga ne moti, kakor le tu pa tam na vsake svete čase kako skontrovanje. Takrat mu pa France, Tone, Tine ali pa Jaka „kosti prerahlja."
(Po T. T. podomačil Bedenek.)