gWBT Posgezga Številka itane 12 v. 'VMg 19. številka. Maribor, dne 8 marca 1918 Letnik X. Naročnina listu: ~ Celo leto . . K12-— Pol leta . . , , 6 — Četrt leta . . » 3-— Mesečno. . . » 1'20 Isrnaj Avstrije :-- Celo leto . . « 15‘— Posamezne številke — 10 vinarjev. - Uredništvo in upravnišivo Maribor koroška ulica. S. Telefon št. 113. Neodvisen političen Inserat! ali oznanila se računajo po 18 vin. od čredne petitvrste: pri večkratnih oznanilih velik — popust — „Straža“ izhaja v pon» deljek in petek popoldne. Rokopisi se ne vračaj« stovenstoTjuto^oTJ^ Z uredništvom se more govoriti vsak dan od 11.—12. ure dopoldne. —..... ' gmr Ngjnovefša porgila na 4. strani. Odmev miru v llrcsfn-L tovskeos Bilanca miro, sklenjenega in podpisanega v Bresta Litovskem dne 3. marca med Rusijo in fcetverozi eznmrii državami, je, izražena v številkah, ■aslednia : 1. Rusija izgubi Poljsko (li 3.*20 km2 in 13 500 000 prebivalcev), Ltvo (121840 km2 in 5 806 000 prebivalcev) in Kuronsko (27 286 km2 in 798 300 prebivalcev); o usodi teh pokra.)in bosta odločili Avstrija in Nemčija v sporazumu s prebivalci. 2. Ukrajina (920 947 km* in 84 965 000 prebivalce ) in Finska (3"8 600 km2 m 3 241000 prebivalcev) sta s mostojni državi. 3. Estonska {20248 km2 in 507. 00 prebivalce ) in L voa*Ka (47 OlO km2 in 1,740.000 prebivalcev) ostaneta zasedeni od nemškega vojaštva in pozne e, kakor se namerava, v nemški interesni sferi. 4 Rusija se mora odreči v Mali Aziji okrajem Ardahan, Kars, Batum (25 700 km2 in 1/2 milijona prebi valcev) v pr log Turčije. To je bila ča zmagovitega miru: na eni strani ogromna izguba, na drugi strani velik prira-tek in dobiček Izguba je kajpada na strani Rusije. Ker je mirovna pogodba formelno podpisana, |e zadeva za zdaj formelno končana Vprašanje je. kako bo ruski narod, zlasti njegovo raz* mnišivo sprejelo mirovni sk(ep pod tako težkimi in za ruski ponos poniževalnimi pogoji. Celo boljševiki, ki nimajo srca za rusko domovino, marveč ž vijo in se ravnajo po prislovici: Um bene, ibi patria (kjer se mi dobro godi, tam je moja domovina), so začutili težo in ponižbo pogojev, ki so jih mo rali sprejeti. Predno so boljševiškt odposlanci podpisali mirovni dokument, je njih predsednik Sokoinikov izjavil: »Nemški ultim t je rusko re publiko zadel v štadiju demobilizacije ter jo je tako prisilil, da ga je sprejela ter podpisala predloženo mirovno pogodbo. Ta mir ni spo razumni mir. Ruske narodnosti ob robu države se bodo pod pretvezo, da se jim bo dalo m uhm ninni insili mum n pm—m 11 m mas j—~t.T! s**«® LljSTJBljC ' Naš Nehemija — kje si? (Samo.) II. Komu se ne trga srce, ko gleda dan na dan rastočo trdosrčnost med nami? Raste in se širi kot kal iz gorčičnega zrna in se dviga visoko na,d druga zelišča in mnogo drugih rastjlin zeleni pod njenimi vejami. V okrilju mogočne trdosrčnosti in ode-ruštva cvete množica drugih grdih pregreh . . . Dvoje vrste ljudje si vedno bolj izrazito stojijo nasproti. Bogatini in dobičkarji dvigajo kvišku svojo glave — ubožci in siromaki se plazijo kakor sence okoli in Rlonijo svoja pleča niže, vedlno niže . . . Trdosrčnost in oderuštvo cvetita in uživata razkošje Življenja iz zvrhanih čaš. Fridli, Nehemija, ti naš junak, in nas nauči pravičnosti in usmiljenja!! Položi nam v srce besede postave božje in nagni nas, đa prisežemo poboljšanje! Izraelci so zidali mesto in svetišče Najvišjemu v njem. Navdušenje je bilo splošno in gorečnost neupogljiva. Toda kdaj je še bilo pri ljudeh vse lepo, vse popolno? Vstalo je veliko vpitje ljudstva in njihovih žen zoper njihove judovske brate. Nekateri so zakrknili svoja srca zoper lastne rojake, zoper uboge sobrate nižjega ljudstva. Delali so ogromne dobičke, siromašno ljudstvo so zatirali. pravo samoodločbe, podred le Nemčiji, pri čemer se bodo vladajoči sloji varovali zoper revolucijo ler se bodo ojačile protirevolucionarne sile Ravno tako podpira četverozveza revoluciji sovražne s le v Finski in v Ukrajini in zasleduje pri tem stra tegičae nakane. S prelomom premirja pris ljena Rusija podpiše predloženo mirovno pogodbo, ne da bi o Dm stopila v razpravo.« Ta izja a dokazuje gnev, ki vlada v Rusiji zoper mir pod tak mi pogoji. Ce celo boljševik, ki mu bodočnost domovine ni pri srcu ker se san o navdušuje in gori za revolucijo čuti to, kar se je Rusiji naložilo m v kar je morala privoliti, kot s lo in nečast, kaj še h tisti ljudje, ki goreče ljubijo svojo domovino. Ali ne bodo ti nacionalni elementi šli med narod ter bodo podučevali in ra vnema li široke ruske plasti za požrtvovalno do movnsko ljubezen? Ali ne bo ta vsled grozovite revolucije sedaj razdeljeni in oslabljeni naroi se zavedal svoje zgodovine in bridke začutil izgubo, ki je zadela njegovo domovino? marveč to je rekel predsednik bolgarskega odposlanstva gospod T< šeff, ki je v Brestu L tovskem tako le odgovoril »Zastopniki četverozveze so se sestali z ruskimi odposlanci, da sklenejo trajni mir, ne pa, da zasadijo kal za nove vojne. Besede in izjave Sokolnikove so ustvanle ozračje, ki se ne ujema s temi nameni.« Kako se naj v pričo takega razpoloženja izpolni prva točka pogodbe v Brestu Litovskem, da bo namreč Rusija odslej s čeDerozveznimi državami živela v miru in pri jate!j->tvu ? Tako je torej razpoloženje tam, kjer mirovna bilanca izkazuie izgubo. Kako pa je tam, kjer izkazuje prirast in dobič*k? Saksonski kralj je o priliki sklenjenega miru brzojavil državnemu kanclerju grofu Hertlingu takole: »Veievažni zgodovinski trenutek, ko smo s prvo sovražno ve evlastjo prišli do miru, mi nudi PMZWSlSgBfSiWieWSe® Zatiranci so upili in so hoteli prodati in zastaviti vse svoje za košček kruha. „Naših sinov in hčera je zelo mnogo, Za to, kar so vredni, hočemo vzeti kruha, da bomo mogli jesti in živeti.“ „Svoje njive in svoje vinograde in svoje hiše hočemo zastaviti, da dobimo žita ob lakoti." „Denarja si hočemo izposoditi za kraljeve davke na svoje njive in vinograde.“ „In vendar je naše meso prav tako, kakor meso naših bratov in zatirancev._ Zakaj se povzdigujejo nad nas, ko smo vendar ljudje kakor oni ?“ „Glejte, svoje hčere in sinove izročamo v suž-p.ost in nekatere naših hčera so že dekle, pa nimamo, s Čimer bi jih odkupili. Tudi naše njive in vinograde imajo drugi v posesti.“ Tako so govorili in zdihovali. Njihova prošnja jo prišla do ‘ušes Nehemije in njegovo srce je b.’o globoko ganjeno. Silno sem se razjezil, ko sem slišal njihovo u-pitje in tako govorjenje. In srce mi je sklenilo pokarati plemiče in dlrugo gospodo. „Ali vi tir j ate oderuške obresti od svojin revnih bratov?“ In sem sklical veliki zbor in sem govoril tam zbranim : ..To ni dobro, kar delate. Zakaj ne hodite v slrahu našega Boga, da nas ne bodo zasramovali narodi, naši sovražniki? Jaz in moji brat]« in moji hlapci smo izposodili zelo mnogo denarja in žita in jj nočemo tirjati nazaj, temuč skupno odpuščamo dolg, j ki 'so ga, nam dolžni. Vrnite jim danes njihove njive ! prijetno priliko, da Vaši ekscelenci izražam svoje najsrčnejše čestitke in svoje navdušeno, iz p r e kipevajočega nemškega srca izhaja joče veselje « Nemški cesar Viljem je Hindenburgu pos'al brzojavno čestitko, katero tako zaključuje »Sedaj je dragoceno plačilo zmage dolgoletnega voj kovanja v naših rokah. Naši baltski bratje in narodni sodrugi so rešeni ruskega jama ter se zopet smejo čunti kot Nemce « V Avstriji pa je bklep miru z Rusijo v Brestu Litovskem našel in ohranil razne narode povse mirne. Ne vihrajo zastave, veselo pevajoče množice ne hodijo po ulicah. Ljudstvo čuti, da še ni konec in da je še dolgo do spit šoega evropskega miru, ki se bo sklenil na splošno sprejeti in svetovno priznani podlagi: sporazumni mir brez aneksij, teme'jujoč na načelu samoodločbe in narodne pravičnosti za vse narode. Preli m nami mir e Romunijo V kr ju Buhte a pri Bukarešti se je v torek, dne 5. no are a ob 7. uri zvečer podpisal predmir med Ruraunijo in obrednimi silami. Avstrijo je zas opal grof Czeroin, Nemčijo pl. Kiihlmaon, Bolgarijo dr. Momčilov, Turčijo veliki vezir Taiaat-paša in gospod C Argen-tojanu Rumunijo. Premirje z Rumunijo, sklenjeno dne 9. decembra 1917 v mestu Focsani, je bilo dne 2 marca cdpovedano in je poteklo dne 5. marca opoldne. Od 5. marca o polneči naprej traja 14. daevci orožni mir s tridnevnim odpovednim rokom. Tekom tega roka se bodo vršila mirovna pogajanja in se bo sklenil mir, in sicer na podlagi naslednjih sporazumnih točk: 1. Romunija odstopi zaveznikom (pravzaprav Bolgariji) D brudžo do Donave. 2. četve- in njihove vinograde in njihove oljniko in njihove hiše. In podarite jim tudi odstotek denarja, žita, vina in olja, ki ga navadno tirjate od njih.“ Tudi njim so se otajala srca. „Vrniti hočemo in ničesar ne zahtevati, kakor praviš.“ In poklical sem duhovnike in sem zaprisegel upnike, naj store kakor sem rekel. Vrhutega sem iztresel svoje prsno oblačilo m sem govoril: „iTako iztresi Bog vsakogar,‘.kdor ne izpolnite obljube, Iz njegove hiše m iz njegovega posestv a H Tako bodi iztresen in izpraznjen.“ Celi zbor je potrdil moje govorjenje. „Amen. Tako naj bo!“ In hvalili so Boga in vse ljudstvo je storilo ka-icor sem rekel. Ta,ko pripoveduje Nehemija sam in njegova z-godba se bere v svetem pismu starega zakona. Nehemija je bil cel mož. Kar je imel na jeziku, je imel tudi v srcu in prazna beseda ni prišla iz njegovih ust. Bil je mogočen v besedi, zakaj z enim govorom je nagnil voljo poslušalcev. Da bil je tudi mož blejanja. Kar je učil in opominjal druge, je storil vedno tudi sam Nehemija je bil 12 let kraljevi namestnik v deželi Izraelovi. Ves čas je skazoval svojemu ljudstvu velike dobrote. Niti ni tirjal, kar mu je šlo po postavi. „Od tistega dne nismo uživali ne jaz, ne moji bratje letnih dohodkov, ki pripadajo kraljevim namestnikom.* rozvezne države bodo skrbele, da bo imela Ru- j munija trgovsko zvezo preko Konstance do j črnega morja. 3. Od Avstro-Ogrske zahtevana ] Jugoslovanski sabor v Zagreba. poprava na ogrsko-rumunski meji se od Ru-muntje sprejme. 4. Rumunija pritrdi gospodarskim zahtevam Avstrije in Nemčije (izvoz petroleja, žita in drugih suro-' in). 5. Rumunija bo razorožila 8 divizij romunske armade. Ko bo tudi prišlo do miru med Rusijo in Rumu-nijo, ae bodo demobilizirali tudi ostali deli ru munske armade, v kolikor ne bodo potrebni za varstveno službo ob rusko-rumunski meji. 6 Rumunske čete morajo takoj izprazniti avstro-ogrsko ozemlje, H ga še imajo Rumuni zasedenega. 7. Rumunska vlada se zaveže, da bo železničao-tehnično podpirala prevoz čet zavezniških držav skozi Moldavo in Besarabijo v Odeso. 8. Rumunija se zaveže, da odpusti v romunski vojni službi se nahajojoče častnike držav, ki so z nami v vojski. Zagotovi se jim svobodna vrnitev. 9. Ta pogodba stopi takoj v veljavo. To so v glavnem točke, o katerih bodo prihodnje dni mirovni delegati natančneje razpravljali. Najbujše bo Rumune zadel odstop Dobrudže s Konstanco. S tem Rumunija nima več morja. Edina njena vodna pot je še Donava. Morda pa Rumunija upa, da bo precejšnji del Besarabije odškrnila od Rusije in tako prišla do svojega morja. Kako daleč se bo „popravila“ avstro-ogrska rumunska meja v prilog naši državi, bo določilo mirovno odposlanstvo. Naša vlada zahteva toliko romunskega ozemlja, da bo v bodoče Sedmograška varna pred vpadom rumunske armade. Pri Or-šovi pa zahtevamo toliko ozemlja, da bo iz naše države vodila direktna pot v Bolgarijo. Vrh tega se je Rumuniji kot dolžnost naložila gospodarska pogodba z Nemčijo in Avstrijo. Odvišno žito, petrolej in druge surovine se bodo morale izvažati večinoma v Avstro-Ogrsko in Nemčijo. Vse 'drugače ravnajo navadno kraljevi uradniki in tudi Nehemijevi predniki niso bili boljši. „Prejšnji namestniki pa, ki so bili pred menoj, .. so zatirali ljudstvo in so jemali od njih kruha in vina in denarja vsak dan po 40 šeklov. Pa tudi njihovi služabniki so stiskali ljudstvo.“ Da, da, stara in nova reč! Tak človek že misli, da ima pravico izsesavati tisto ljudstvo, kateremu je poslan v službo. „Jaz pa nisem tako delal iz strahu pred Bo--,gom, marveč sem zidal obzidje in nisem kupil nobene njive in vsi moji hlapci so bili pri delu.“ Kako vse kaj drugega je, če gospodari domač Človek v deželi! Zaupa ljudstvu in ljudstvo zaupa njemu. Ima srce za narod in pozna in razume nje-- pove težnje. — Pri vsem tem se Nehemiju ni slabo godilo, U-veljavil je pravičnost med ljudstvom in blagostanje ljudstva je bilo tudi njegov delež. Narod je sam od sebe bogato skrbel za Nehemijo, kraljevega namest-'nika. „Pri moji mizi je bilo 150 mož, Judov in predstojnikov in takih, ki so prihajali k nam izmed na-‘ 'rodov iz okolice. Zame je bil pa vsak dan pripravljen eden vol in Šest izbranih ovnov poleg perutnine in za deset dni vsak dan drugačno vino. Vendar pa nisem sprejemal dlohodkov svojega kraljevega namestništva. ker je bilo ljudstvo tako izžeto.“ • Nehemija — zgled požrtvovalnosti ! Ima srce za ubogo ljudstvo. In odkod pričakuje plačila, ko zar metava plačilo sveta? Ne od sveta, od Boga ga pričakuje. Pri izvrševanju svojega poklica vedno misli na Boga. „Spominjaj se me, o Bog, k dobremu, po vsem, kar sem storil za to ljudstvo 1° Tudi pri nas je vstalo veliko upitje zoper nekatere brate. Usmiljenja z ubogim ljudstvom ne pozna gospoda. Strah božji in upanje na povračilo na drugom svetu gine. Tako pravijo, tako opazujemo sami. Doklej bo šlo tako naprej? Dobri Bog, pošlji nam junaka in dobrotnika — Nehemijo, da nas spreobrne in nas popelje na pravo I»U 8 V Zagreba so s® dne 2. in 3. marca zbrali I zastopniki raznih strank in stroj naše Jugoslavije. Is Sestanek je imel namen, da se jugoslovanske \ stranke in zastopniki raznih pokrajin pogovorijo . o perečih vprašanjih in določijo načrt za bodočo \ skupno narodno' organizacijo. Madžarska vlada, j ki igra ulogo nasilnega jeroba nad Hrvati, je poji slala na sestanek policaje. Svojega namena pa ni I dosegla. V soboto, dne 2. marca so se ob S. uri popoldne zbrali voditelji Jugoslovanov v hotelu | »Royal«. Ko je po pozdravu predsednika Starče vsčanske stranke prava (h*. Pavel ča predsednik Jugoslovanskega kluba dr, Korošec jel poročati o političnem programu, so vdrli v sobo policaj in 2 detektiva. Policaj je zahteval, naj se zboro-| vaici razidejo. Ko so se navzoči legitimirali, je I odšlo nekaj poslancev protestirat k banu zoper I nečuven nastop policije. Proti večeru so zboro-! vaici zopet seSli v stanovanju dr. Paveliča. Razil govor je trajal do 9. ure. Po Zagrebu se je takoj razširila vest o na-I stopu policije. Na Jelačičevem trgu je veliko I število visokošolcev in visokošolk živahno ugovar I jalo zoper policijo in koalic jo, ki pripusti, da se I na tak način ovira jugoslovanska ideja. Visoko-I šolcem se je pridružilo še drugo občinstvo Mno-! žica je šla pred stanovanje dr. Paveliča. Visoko-j šolsko odposlanstvo je prišlo pozdravit dr. Korošca. I Zborovanje se je nato nadaljevalo. Policija pa je ; nasilno nastopila proti dijakom. Pretepala jih je i in več celo aretirala. Zvečer pa se je ban opra-I vičil, češ da on ni kriv nastopa policije. V nedeljo, dne 3. marca so se vršila zboro-i vanja ves dan. Ob 5. uri popoldne, ko je dr. I Korošec odhajal, se je zbralo pred državnim f kolodvorom do 600 vseučiliščnikov in mnogo 1 drugega občinstva, da se poslovijo od načelnika j Jugoslovanskega kluba. Ko se je dr. Korošec \ približal kolodvoru, ga občinstvo obkolilo in mu ! klicalo : »Živio Jugoslovanski klub ! Živela Jugo- I slavij a ! Živio dr. Korošec !« Po velikem trgu pred državnim kolodvorom se je razlegla pesem »Hej Slovani !< Gospodične so obsule dr. Korošča s cvetjem, klicanja in burnih ovacij ni hotelo biti i konca. Dr. Korošec je, obdan od železnega obroča ! občiastva, nagovoril vseučilišnike slovenski tako : »Draga mladina ! Iskreno Vas zahvaljuje» j za pozdrav Jugoslovanskemu klubo. Vaša ljubezen j za našo veliko stvar nam daje vsem novega j poguma. Prepričani bodite, da bomo tudi poslej z navdušenjem, ki nas ga uči mladost, delali ža naše ideale. Če bomo vsi storili svojo dolžnost, mi in Vi, ne dvomim, da naše prizadevanje ne bo zaman. Živela Jugoslavija !« Na te besede so se zopet razlegli gromoviti klici : »Živio dr. Korošec ! Živio naš klub ! Prosto pot Jugoslaviji!« Občinstvo je dvignilo dr. Korošca na rame in ga odneslo h kolodvoru. Ko je dr. Korošec izginil v veži, je pridrvela policija na ! konjih in je zbrano občinstvo razgnala. Ovacije načelniku Jugoslovanskega kluba, ki j so se ponavljale še tudi na železnici, so dokaz, I da je misel ujedinjenja Jugoslovanov prešinila ne ! samo Slovence, ampak tudi hrvaško srbski narod j v banovini. Navzoči zastopniki ujedinjenega Jugoslovan-jj skega naroda se podali skupno izjavo, da so: j »sakupljeni nakon rasprave o općem političkim f i narodno» položaju složni su u tom, da je ! možna koncentracija svih stranaka i grupa, koje, \ stojeći na stanovištu narodnog jedinstva te oslan-I jajući se o načelo narodnog samoodredienja, traže j svoju narodnu nezavisnu, na demokratskim teme-I ljima uredjenu državu Slovenaca, Hrvata i Srba«. I -------—"—“— — " — Tujce steguje svoje j kremplje po Logarski I dolini. Solčava, 5. marca. j Zvedeli smo, da hočejo celjski Nemci (imeno-j vali bi jih radi drugače) kupiti gornji del Logarske ! doline. Postaviti hočejo hotel, električno napravo ! in ne vem kaj vse. Poskušajo pri tem in onem kmetu, če bi jim šel v mrežo kakor muha pajku. Vsled narodne zavednosti naših kmetov se jim ta poizkus »i po srečil in ss jim tudi ne bo. Solčavani ne pozabimo, kako so nas sprejeli zadnjič (na občnem zboru S. K. Z.) nemškutarji v slovenskem Celju. Ravnotako bi se na» godilo, ko bi se enkrat vgnezdili v Solčavi. Oai nam nimajo pravice klicati : »Ven iz Celja«, kajti Celje stoji na slovenski zemlji. Mi jim pa imamo pravico klicati : »Proč z vašo grabežljivo roko od naše lepe slovenske Logarske doline! Kot gost na» je tudi pošten Nemec drag in ljub. Gospo darji pa hočemo ©stati sami!« Zgražati pa se mora»® tudi na ona dva iz Ljubnega ih Luč...........drugokrat jih bomo ime novah, ki sta pomagala pri tej »barantiji.« Da se ne sramujeta biti mešetarja slovenske zemlje ! Jugoslovanska.deklaraeija« Bogoslovni profesorji v Mariboru za jugoslovansko deklaracijo. Mariborski bogoslovni profesorji so podpisali to le izjavo : Vsem narodom brez izjeme je Kristusov evangelij odprl pot do civilizacije in napredka. Nič ni bolj nasprotno temeljni ideji krščanstva, pravičnosti i* smotru države, kakor če močnejši narod ali stranka krati primitivne naravne pravice številno slabejšemu ljudstvu Tisočletna zgodovina spričuje^ da je v danih razmerah slovenskemu ljudstva popolnoma onemogočeno, priti do onih pravie, ki mu gred® po naravnem pravu in po temeljnem državnem zakonu, ter se povrh na brezvesten način žalijo njegove verske svetinje, zato je edina rešitev iz tega položaja vresničenje deklaracije jugoslovanskega kluba v avstrijski državni zbornici dne 30. maja 1917. Iz teh razlogov se profesorji bogo slovnega učilišča v Mariboru pridružujejo imenovani deklaraciji. Ob enem s siaovsko vdanostjo pozdravljajo plemenito prizadevanje za svetovni mir med narodi in državami sv. Očeta Benedikta XV. in Nj. Veličanstva eesarja Karla I. — Maribor, dne 4. marca 1918. Sledijo “ podpisi vseh bogo slovnih profesorjev. Koroške slovenske občine za Jugoslavijo. Nad 12 občin na Koroškem se je že izjavilo za ujedinjenje vseh avstro ogrskih Jugoslovanov v skupno državo pod habsburškim žezlom. Občina Tolsti vrh pri Guštanju je sklenila naslednjo izjavo : Podpisani občinski odbor v Tolstem vrhu pri Guštanju na Koroškem, zbran v svoji redni seji v nedeljo, dne 17. februarja 1918, izjavlja soglasno iu odločno, da se pridružuje deklaraciji Jugoslovanskega kluba, z dne 30. maja 1917, glasom katere naj pridemo vsi Slovenci, od najskrajnejše meje v našem tožnem Korotanu do zadnjega Slovenca ob furlanski meji in na Ogrskem zajedno z našimi brati Hrvati in avstrijskimi Srbi pod skupno streho samostojne države pod habsburškim žezlom. Kot najbolj trpeči del slovenske domovine prosimo še prav posebno Jugoslovanski klub, da ne odneha za las pri delu za uresničenje našega skupnega cilja. Istočasno se zahvaljuje prevzvišeoemu gosp. knezoškofu ljubljanskemu, dr. Antonu Bon. Jegliču za njegov odločni nastop za Jugoslavijo, s katerim je pokazal pravo pot tudi Slovencem izven nje gove škofije. Hvaležno pozdravljamo mirovno prizadevanje sv. Očeta Benedikta XV. in Njeg. Veli čanstva cesarja Karla I. z željo, da prinese angel miru kmalu že dolgo zaželjeno oljkino vejico* vsem avstrijskim narodom. Tolsti vrh, dne 17. februarja 1918. — Jožef Rožej, župan, Franc Kogelnik, Luka Kotnik, Andrej Oset, občinski svetovalci. Petino Benedikt, Franc Sevnik, Dominik Kotnik, Franc 2aže, Petpr Jamniker, Mihael Dretnik in Janez Paradiž občinski odborniki. V občini Skale se je nabralo zaj jugoslovansko deklaracijo) 43S podpisov (138 moških, 102 ž«n in 133 deklet). Politične vesti. Državni zbor. Dne 5. marca se jr v zbornici vršilo nadaljevanje razprave o zakonske» predloga glede spremembe in uravnave vojaških podpor. V drugem in tretjem branja je zbornica sprejela zakonsko predlogo, nakar je bila pročitana nujna interpelacija glede ravnanja in postopanja I * vojnimi «jetniki, ki se vračajo iz ruskega vjet | ništva in katere se zbira v taborišču v mestu j JEolkiev v Galiciji. V interpelaciji se zahteva, da bi naj ti vjetnibi dobili vsaj trimesečen dopust. Zbornica je sklenila da se vrši razprava o tej nujni interpelaciji skupno z razpravo o državnem proračunu. Ko je še konCno poročevalec o državnem proračunu poslanec dr. Steinwender v dalj-iem govoru pozval zbornico, naj glasuje za državne potrebščine, je bila seja zaključena. Tudi v torek je ostal politični položaj nespremenjen in nerazjasnjen in dr. Seidler še vedno išče večino, $a bi spravil državni proračun pod streho. Po končani seji so imeli češki, jugoslovanski in poljski poslanci pod predsedstvom zborničnega podpredsednika dr. Germana skupno sejo, da se posvetujejo o taktičnem in enotnem nastopanju Slovanov v državni zbornici. V sredini seji se je vršila razprava o nujni interpelaciji o vojnih vjetnikih in nadaljevanje razprave o državnem proračuna. V pričetku seje je ministrski predsed mik naznanil zbornici, da je z Rumunijo sklenjeno predmirje in tudi naznanil določbe te začasne pogodbe. Govorila sta nato finančni minister baron dr. Wimmer, ki je pozval zbornico, zlasti Jugoslovane, da glasuje za proračun. Nato je domobranski minister pl. Czapp o naših vjetnikih, ki se vračajo iz ruskega vjetništva, izvajal sledeče: Vpjaška uprava si bo po močeh prizadevala, da nudi vojnim vjetnikom ob povratku v domovino neskaljeno veselje, ter je odredila vse po trebno, da se z njimi postopa dobrosrčno in prijazno. Če se pa kje dogaja kaj nasprotnega, zadene krivda dotične podrejene organe ki se ne ravnajo po izdanem povelju, in vojaška «prava bo s krepko roko sknšala odstraniti vse tozadevne ne dostatke. Ko so se začeli naši vojni vjetniki vračati v večjem številu, je bilo armadno vodstvo obveščeno, da se med vračajočimi se vojnimi vjetniki nahaja večje število takih, ki so bili pridobljeni za revolucionarne ideje in ki bi v domovini nastopali kot agitatorji za te ideje. Pravica in dolžnost države pa zahtevata, da se zabrani razširjenje državi nevarnih idej, vsled česar je bilo potrebno, da so se ukrenil« gotove pre vidnostne uredbe. Pripomnim, da ne gre morda za kaka domnevanja, ampak da imamo v rokah ne samo posamezne dokaze, ampak več dokazov, da v domovino vračajajoči se vojni vjetniki na sneravajo razširjevati v domovini revolucionarne misli. Tudi je bila vojaška uprava obveščena, da ■ ki je izjavil, di ukrajinska ljudovlada zlezel ra streho cerkvene tiše, snel zastavo in isto odnesel. Za to dejanje se naj kaznuje in obsodi, da pi vrne zastavo, popolnoma novo, kakor js bila, ali pa poravna škodo. 4. Posestnik Peter Giögel iz Remšnika je z silo vzel dekletom ne stremi po tuji zemlji in se odreka tistim delom Besarabije, kjer prebivajo Rumunei. Poljski socialni demokrat dr. L ebermaon je rekel, da svetovna pravičnost, kakor je rekel Wilson, , wu T , 4 u™ eiT »e bo trpela, da bi se narodi in deli narodov pole, na katerih so zbir le poipise, m grozil, da 1 .... , . . . , „ bo vsakega ustrelil, kedo bo v bodoče zbral pod-p se ali pa podpisaval pole. Priče bodo lahko ime- potiskali semtertja kakor šahovne figure ter končno izraža upanje, da bo zmagala pravič- no'ale še več oseb, ki so podobno grozile. Kot j nost. Za njim je govovoril nemški radikalec priče za navedena dejstva Davajamo Justino Vir- j Hummer, ki pa razven par obrabljenih fraz ni tič, posestnikovo hči v Spodnji Vižingi, Mart. Vr zelak, kaplana v Marenbergu, V.). Vlada stoji na stal šču načela narodne samoodločbe, načela da ne sme noben narod drugemu delati sile, marveč da more vsak narod uveljaviti moč in življenje v svojem lastnem področju. O jugoslovanskem vprašanj® je izjavil, da se danes ne more več kar tako iti mimo tega vprašanja To vprašanje obstoji, tega ne more nihče tajiti. Gre pa za to, da se najde taka rešitev, ki bo popolnoma odgovarjala aksi-jomu dinastične in državne zvestobe. Na tej edino mogoči podlagi je vlada rada pripravljena v okviru svoje oblasti pričeti razpravo o jugoslovanskem vprašanju. Cilj teh razprav bi naj bil, da se to vprašanje kmalu reši, pri čemer se bo samo-obsebi umevno postopalo popolnoma odkrito in v sporazuma z vsemi udeleženimi faktorji ter ob varstvu opravičenih zahtev soudeleženih avstrijskih • narodov. Seidler upa, da se bedo narodi spora-j znmeli in sklenili med seboj premirje. — Mini-j strski predsednik je nato odgovoril na interpelacije radi vprašanja samostojne ogrske armade. Povdarjal je, da naš zakon govori edino o enytifi armadi. Enotna armada je del nagodbe iz J. 1897. Iz tega je razvidno, da nobena obeh naših držav ne more enostransko določiti, ozir. ustanoviti svoje lastne armade. Ogri morejo ustanoviti samostojno arm do edino-le, če temu pritrdi Avstrija, t. j, naš državni zbor. Na vsak način pa bi se morala ó tem vprašanja vršiti medsebojna pogajanja. Izvajanja ministrskega predsednika o preosnovi ustave in o jugoslovanskem vprašanju so bila tako medla, površna in plitva, da je bil Jugoslovanski klub prisiljen glasovati zoper tako vlado. Dogodki y Poljskem klubu. Poljski socialni demokratje se niso hoteli odstraniti pri glasovanju o začasnem proračun® Glasovali so proti § 2 in 3 Po zb* mični seji so poljski socialni demokratje izstopili iz Poljskega kluba. Voditelj Vsepoijakov, posl Glombinski je po zbornični seji javil predsedniku Poljskega kluba, da se z ozirom na zadržani® kluba njegova skupina ne bo več udeleževala kiubo-ih sej, ter da si Vsepoljaki pridržujejo svoje na ialjne korake. ms* tiskarne S Girila ■ Maaäbsss» ■