Moj razred krltlzira Vtlsi ob 1. številki »Našega roda«. Na 1. številko so čakali moji šolarji nekaj.dni več, kakor običajno. Pojasnil sem jim, da je nastala zamuda zaradi počasnežev, ki ne naročajo pravočasno časopisa. Pri merii zbirajo in nosijo denar že kmalu po začetku šole. Na list pa so naročeni skoraj vsi. Letos ga nista naročila 2 učenca iz razloga, ker ga imata naročena tudi; njuna 2 brata: Nadaljrlja 2 učenca pa sra res v tako slabih gmotmh razmerah, da' starši ne premor&jo teh izdatkov. Vsi ostali pa so člani Mladinsfce matice. To jim je že prešlo v kri; vsa leta so stalni naročniki iin vidim da1 se od takrat zanrniajo tudi za druge mladinske liste. Vem, da bodo tudi potem, ko bodo zapustili osnovno šolo, med prijatelji dobre knjige in lepega slovstva. »Naš rod« pa berejo vsi, tudi tista dva ubožna učenca, ki jim ga posodijo tovariši iz vasi. Zanimivo je, da so v mnogih družinah, ki so po večini kmečkega sloja — manjši del pa tvorijo delavci — uradniškega otroka nimam nobenega — naročeni na več listov in časopisov. Največ dobivajo po 6 listov v hišo. Nekatcrim pa so »Naš rod« in knjige Mladinske matice edini tiskani obiski v hiši in s tem seveda edina duševna zveza s svetom. »Naš rod« uporabljamo kot razredno čtivo. Dan je bil resnično ves božji, sončen, ko sem razdelil mladim naročnikom 1. številko. Ko je dobil vsak svoj izvod, so se zatopili v ogledovanje lista. Pustil sem jim nekaj časa, da so zbrali svoje vtise. Seveda sem jih budno opazoval. Mir je vladal v razredu le šelest paprija pri obračanju listov je sekal tišino. Otroci so taki1 kakor odrasli. Poglej čitatelje v kavarni. Vsakdo — ali pa vsaj večina se pobavi najprej z ilustracijami. Mladina pa še prav posebno. Zato bodi temeljno pravilo pri urejevanju mladinskih listov: Ilustracij kar največ! In sicer le dobrih slik! Prijatelj Sirk mi naj oprosti, če povem, da so se otroci spodtikali' nad sliko na strani 9. (prizor v sobi). »Vsa je počečkana!... — Če bi jaz tako narisal v šoli. bi jo dobil po prstih.« Še prihodnji dan je eden izmed mladih kritikov izjavil. »Ves popoldan sem iiskal <?lavo klečečega mornarja Iva. Roko na njegovem vratu sem imel za psa ki ga grabi za srajco. Z ostalimi slikami so bili zadovoljni. Napis na Seliškarjevi povesti pa so razvozljali le s težavo ... Prvi vtis. Glavne povasti je preveč. Skoro tretjma lista! Mladina si želi bolj kratkih in zaključenih povesti. Uvod k poljski prestavi Šola, je za mla dinski list pretežaven in zato odveč. Roševi kostanji so jim bili všeč. Slike h Kunaverjevi povesti so kar otipljive. Zdi se mi, da so klišeji angleškega izvora. Škoda, ker ni k Prlekiji majhne zemljepisne skice. 2al jim je, da niso tudi Zupančevi Zvonovi z Magdalenske stene ilustrirani. Izreklj so se, da bodo sami narisali prizor, k-ako vlečejo Turki zvonove v Kolpo. Pri Vsevedu — taki prispevki in pa slikanioe na primer O Jurčku in Indijancih — so bonboni za mlada usta — so zapazili1 na strani 24. risarsko - slovniško napako: Vi boste (slika 2 oslov), pa bi morali biti v množini (torej na sliki najmanj trije oslički). Naši otroci poznajo Srečka Brodarja. »Naš rod« pa je pisal o raziskovalcu Stanku Brodarju. Članek o CMD nam je prišel zaradi priporočila kr. banske uprave kar naravnost pod roko. Podrobne kritike seveda ni mogoče navesti, niti vsega pohvaliti, kaj jim je bilo všeč. Prr naslovni sliki so pripomnili, da se v notranjosti piše Naš rod (rod z malo začetnico), a na ovitku Naš Rod. Ribičičevo uvodno povest sem prečital že v krtačnem odtisku z največjim zadovoljstvom. Je resnična umetnina. Vendar scm se bal, da je mlad, neizkušen bralec ne bo razumel. Bal sem se, da jo bo razumel s tiste strani kakor gleda kak povprečen, nedozorel gledalec psihološko sceno na odru: mesto, da bi ga pritegnila slika z grozo nase, pa se začuje ob taki sceni na podeželju čestokrat smeh ... Ne razumejo umetniške poglobitve. Takisto sem se bal tudi za Ribičičevo uvodno satiro, ter sem bil prepričan, da bo otrokom padlo najprej v ooj ravnanje mladega maturanta, ki je s sigurno roko zadel ponirka v glavico (če nisi čital dotične satire, ne boš razumel teh beležk, zatorej brž »Naš rod« v roke!). Evo Vam psihološkega filma, kako je deca 5. razreda razumela povest in po kakem redu. Najprej jo je vsak zase dobro prečital. Sam zase in tiho. Potem smo otvorili razgovor. Oglasi se najprej učenček. ki je precej brbljav pa nič preveč brihten. — »Ejduh!, tisti fant ga je lepo zadel (ponirka) ... Glih na sredo glavce!...« In drugi (navajam beležke točno po spontanih izjavah, sam sem le enkrat v.plival na potek in smcr razgovora, ki se je vršil kot razredna debata): »Ta povest je luštna, ker ga je fant dobro zadel.« Tretji: »O, to so bili ljudje veseli, ko je fant zadel ponirka.« Pomagal sem s kratko preokretnico: »Postavite se na stališče fanta!« In so padle drugačne izjave: — »Vesel je bil, ker ga je gledalo veliko ljudi.« — »Ploskali so mu, kakor' na nogometni tekmi, če kdo zabije gol.« (Omenjam, da so vsi ti dečki robustni, temperamentni in seveda tudi aktivni nogobrci.) Pa se je oglasil nenadno deček, ki je v razredu najbolj miren in silno dobrega srca. Zastavil je karajoče vprašanje: »Ali je bila ptica škodljiva ali korrstna!?« In takoj za njim spet drugi, takisto rahločuten in miroljuben: »Zelo se je ptica mučila, ko so jo obmetavali in nazadnje celo zadeli v glavo.« Tedaj pa se je mišljenje vsega razreda preokrenilo v socialno smer in je takoj vstal nekdo in izjavil: »Ptic vendar ne smemo pobijati!« In s,pet drugi: »To ni vesel dogodek, ubili so ptiča, pa so fantu ploskali.« Spet se je spontano oglasil eden izmed dečkov vn. ugotovil: »Ta povest nima naislova. Napravimo ga mi. Jaz bi ga dal: Ubiti ptič.« Nato so deževali naslednji naslovi: Ponosen fant. — Zrtev. — Ubita ptica. — Neusmiljeni fant. — Ostri kamen. — Ponirek v Ljubljanici. — Neusmiljeni ljudje. — Ponirkova smrt. — Otrok brcz srca. In končni zaključek: »Živalco naj bi pustil na miru, saj mu ničesar ni napravila.a »Ta fant je ubijalec!« »Iz tega fanta bo baraba.« »Njegov oče pa je bahač.« »Ljudje so brezsrčni, ploskali so, namesto. da bi jokali.« - Nekdo ,pa je kar vidcl fantovo življenjsko pot: »Zdaj ubija ponirke, potem pa bo divjačino, nazadnje pa bo celo ljudi...« »Še morda tiste, ki so mu zdaj ploskali« je dodal brž njegov sosed. Splošna sodba: »Iz tega fanta ne bo nič!« je zaključila naš pomenek. Vesel pa sem bil, da so otroci opazili sami skrito jedro in ga s pridom izluščili. —nč—